Nova me.ša pri sv. Jožefu 1. 1889. Celjako mesto in njegova okolica nimata lepšega torišca, kakor je grič, na katerem že nad 200 let stoji av. Jožefu na čaat poavečena cerkev. Latinski napia*) nad cerkvenimi vratmi pravi nam, da ao jo Celjani s svojimi sosedi postavili bili zato, ker je bil 8V. Jožef po svojej mogoeni priprošnji odvrnil od njih atraano morilko — kugo. Kdo neki bi bil kedaj sv. Jožefa z zaupanjem pomoči prosil, da ne bi bil vslišaa? Zato vsako leto že v praznik sv. Jožefa, oaebno pa III. nedeljo po Velikonoei, kot na god varatva av. Jožefa, dohaja prav obilno romarjev tusem na Božjo pot. A več, kakor kedaj med letom, videl si ljudetva pri sv. Jožefu letos IX. nedeljo po Binkoatib, dne 11. avgusta ko ao Celjski rojak, č. gospod Antonij Vetrnik iz Lokrovca, v tej romarski cerkvi avojo prvo ali novo sv. mešo služili. Bila je ta, kolikor nam je znano, tretja nnova meša," ki se je v *) Napis glasi se: ^DIVVs IosephVs pesteM CILIensIbVs aVfert," in daje letnico 1680. tej lepi cerkvi darovala. Prvi imeli so jo pokojni prevzvišeni kuezoškof dr. Jakob Maksimilijan Stepišnik dne ]9. avg. 1838. ki so lansko leto prav tisti dan v tej cerkvi sloveano ponavljali svojo Kzlato sv. mešo". L. 1851. peli so pa avojo prvo av. meao tudi pri av. Jožefu velee. gosp. Janez Šribar z Dobrove v Celjski fari, aedaj knšk. duh. avetovalec in dekaa in župnik v Škalah. Naša letošnja sveeanoat vsa kazala je, kako modro da ao ravnali naš e. g. primicijant in vsi, ki so jim svetovali, da so gli k sv. Jožefa novo mešo obhajat. Izostalo je sicer nekaj radovednih gledaicev, katere je grozilo iti v kreber, a došlo je tje temveč pobožnih romarjev. Pa aaj tudi mestjanom Celjskim ni manjkalo všečne paše za njih radogledne oči. Takšen ,,corao" (t. j. obhod na vozeh,) kakoršen se je omenjeno nedeljo pomikal po ulicah Celjskega mesta, ne vidi ae vaakih deaet let. Od Ljubljanake noter do Graške jnite aegajoča vrsta okinčanih vozov peljala je č. goap. novomešnika in njegove spoštovane goste iz Lokrovca akozi mesto proti av, Jožefu, med tem, ko je predi in zadi in ob straneh drvelo ljudatva k sv. Jožefu, da je bilo kaj. V samostaBski hiši čč. goapodov misijonarjev pri av. Jožefu oblekli so č. gospodu priraicijantu mešno oblačilo, posadili mu na glavo venec ali korono in mu podali šopek v roko. Službo dijakona prevzeli so novomešnikov rojak, preč. gosp. profeaor Ivan Krušic, ona subdijakona pa z njihovo rodbino poaebno zvezaui č. gospod P. Dominik Grobelnik, kaplan iz Haloz. Zbrani čč. mešaiki in bogoslovci, ki niao se pevcem pridružili, oblekli so koretlje. Vvratil se je sloveaen obhod skoz brezštevilno mDOŽico ljudstva, ki je po trati pred cerkvo stalo, skoz stransko kapelo pred oltar, katerega so že trume romarjev oblegale. Le za č. duhovščino ostal je bil pred oltarjem zagrajen prostor prazen, med tem ko ae je za ostale goate potreben proator okoli ograje moral še le pripravljati. Vendar kljubu strašni gnječi prigodila ae ni najmanjša neareča, brž čaa zato ne, ker je cerkev na tako zračnem kraju, da je vedno dovolj sveže sape va-njo dohajalo. Pred oltar dospevši zapojejo č. g. novomešnik : ,,Veni sancte Spiritus!" na kar se na koru oglasijo gg. pevci — bogoslovci, ki so pod vodatvom slavno znanega pevovodje, veleč. g. Ljudovika Hudovernika, mestnega kapelana iz Celja, vso to lepo svečanost se svojim prekrasnim petjem najzdatnejše povekšali. Je pač le lepo Cecilijansko petje! (Konec prih.)