FRAN ČRNAGOJ:
Naš petelin
meli smo petelina.  No,  to ni vendar nič poebnega, si mislite; saj petelina imajo vendar skoraj pri vsaki hiši.
Da, da — to je že res! Toda irned petelinom in petelinom je taka razlika, kakor je razlilka med figovcem in junakom. No — le počakajte, da vam ga opišem! Naš petelin je imel sicer tudi samo dve nogi in dve perut-nici  — pa  tudi samo en kljun,  a bil je vendar petelin nad petelini.
Oospodaril je nad dvajsetimi ikokošmi, pa je b'il vsem enako sikrben gospodar. Prepirov med njimi ni trpel in je takoj napravil red, ako sta se sporekM lin sipopadli dve izmed ntfih. Ves srdit pa je bil na psa in na mačka, ki sta se štulila med koikoši, too so bile pri kosilu, ki je dišalo tudi njima. Takoj Jih je pognal v b&g.
Najrajši je postajal na gnojnem ikupu iin se oziral z enim očesom na levo, z drugim na desno ter gledal, če ne preti nevarnost njegovi dru-žmi. Ako je opazil le kaj sumiljivega, se <je takoj oglasil njegov ,,krrr" — in že so dvignile vse kokoši glave. Ako se je tisti glas ponovil — in celo močneje, takrat so že vse bežale v razna skrivišča. Samo on je ostal togutnno na mestu in je bežal samo, kadar je opazil jastreiba v z.raku. Takrat je padlo tudi njemu srce v hlače.
Naš petelin ni bil pijanec, ne kadilec in še sladkosnedež ne. Ko je našel v travi črviča ali broščka, ni ga pojedel sam — ne — ampak klical je na vse pretege: ,,Le vkfep — kčp — kep!" In letelo je vse vkup, fcakor da je najdeno celo 'tele! Prav posebno je šel na roko kofcošim — jarcam, ki so imele znesti prvilkrat jajce. Same niso vedele, kam bi se dele in kam skrile in po-lcžlile svoje jajce.
Pa jih ije vodil on po vseh kotih iti koncih.
251
,,Ko—ko—ko vidiš tu-le v tem-le kotičku bo eisto pripravno", je govoril jarci in ji kazal, kako naj sede in stori, da se napravi primemo gnezdo.
,,Hin — bi že bflo — pa preveč na očitem je," mu odvrne iairea.
,,Tako, tako? Pa pojdiva tja-le pod skedenj! — Vidiš — vidiš — tu-le pa te ne vidi kar vsak!" pravi petelin.
,,Hm — res je — a tu ipa najde moje gnezdo deihor, ki vem, da preži že zdaj-le v kakem kotu in posluša najin pogovor — pa mi ukrade jajce iz gnezda, ko bo še goAo."
,,No, no — pa zletiva tja-le na svisli," to že se požene, da pdde na onienjeni kraj. Pa ne gre — previsoko je.
Preiščeta še dirvarnioo, in jarca, ki se ji je že mudilo, da položi svoje jajce, sede v pripraven kotiček 111 umolkne.
Pa tudii petelin umolkne, od gnezda pa se oddaljii saino dva — tri korake in mirno pričakuije važnega trenutka, da zagleda jajce beli dan.
»Kokodajs!" se oglasi po dolgem čakanju končno jarca in ,,koko-dajs — kokodajs!" se oglasi zmagoslavno petelin in ,,kokodajs — koko-dajs — kokodajs!" se oglašajo po vrsti vse kure na dvorišču — in ve-selega kokodakanja noče biti ne konca ne kraja.
Oospodinji v kuhinji pa se smetje srce, ko sliši to kurje kričanje in si misli: ,,No, danes pa bo jajc — poln pehar jih <bo!"
Pa pohiti na dvorišče in pregleda vsa gnezda in najde kcmčno v drvarnici prvenčka, ki je droben, kakor rnore biti le prvo jarčino jajcc.
,,No, to-le jajčece pa pač ni biilo vredno tolikega vpitja! — Pa kaj — saj ljudje tudi nismo dosti drugaoni! Časih vpijemo in vriskamo za pra-zen nič, ki ai vreden še takega-le jajčeca ne!"
Naš petelin pa je postal sčasoma vendarle preoblasten in ipremo-gočen. Da se je pognal vselej v služikinjo in ji steočil na hrbet, kjer jo je zagledal, ni bilo nič čudnega — saj mu je ona dan za dhem odnašala piške in petelinčke in celo stare kokoši, da jih ni nikdar več videl — in je opazil celo na svoje oči, kako je vztrepetala pod njeniini nožem uboga ?ival, ki ji je ^dtekla kri!
Zato pa je naš petelin sovražil shižkinjo, kaikor morem sovražiti sa-mo trinoga! In to sovraštvo je prenesel celo name, ki sem delil vendar perutnini vsakdanjo hrano! Dosti je bilo, da sem pomagal služkinji tuin-tam ujeti kako pišče, zato je imel tudi inene ,,na ipiki" in zato se je za-kadlil tudi vame, kakor hitro me o'e ugledal. Nič ni pomagalo, da sem ga nekolikokrat pograbil za vrat lin ga stresel in neusmiljeno treščil ob tla, da mu poikažem, kdo od naju je močnejši — vse zaman! Komaj je stal na nogah — že se je zopet zapodil vame!
Z orožjem v roki — s ipalico ali motiko — sem moral hoditi niimo niega, da sem se ga branil! Nekoč me je nenadoma napadel od zadaj in me brcnil ofo gleženj noge tako. da sem nekaij ur še potem kar očito šepal!
Tega mi }e bilo pa dovolj! Da bi si pred petelinom ne bil svest živ-ljenja — ne, ne — tega pa ne! Mera je Mla polna — in prisegel sem mu smrt!
V nedeljo potetn pa je ležal naš p&telin pred tnenoj na krožniku — in takrat sem ga brcal jaiz z nožem in vilicarni, ne da bi se mogel braniti pred menoj!