Peter Hitzinger (Znojemski, Podlipski) v slovstTU sloTenskem. V. Kakor so o slovenščini 1. 1848 pisarili slovenski rojaki v Novicah, tako so pomenkovali se tudi v Sloveniji, koliko in kako bi se vpeIjala v šole in v pisarnice, in koj se oglasi Hitzinger menda tudi tu v 1.19: ,,Vkakšnira jezikuse bodo Slovencampostave dajale?" Posebej povdarja pisatelj, naj se postave v lastnem vradnem ali deržavnem listu razglašajo za vse Slovence ne le prestavljene, temuč nz močjo izvirniga spisa obdane" , in to celo tedaj, ako bi Avstrija ne postala zvezna deržava (Foderativstaat), ampak se celo cesarstvo, kakor je na Francoskem, razdelilo v male okolice (departements), ktere bi vse neposredno stale pod Dunajsko vlado, nkar bi deželam vso kri popilo, na Dunaju pa vedno proletariat in ž njim punte redilo in množilo." — Zanimiv je tudi v 1. 34 kratek spis njegov: BNekaj o Slovenšini", kjer glede na to, da se slovenski vojaki na ptujeni manj sramujejo Slovenije kot doina, da na pr. iz Italijanskega doraii naj raji pošiljajo pisma slovcnske, da vojaki česki očitno popevajo pesmi česke, ia pri narodni straži v Pragu so vpeljali velitev česko; iskreno poprašuje, ne bi li bilo pametno, vojakom slovenskim, da — vojakom slovanskim dati velitev ali komando slovansko (nam. francosk. marš slovansk. stupaj itd.), ter z ozirom na morje Teržaško kaže, kolike pomembe Avstriji utegne biti mornarija Slovenska ali mornarstvo Ilirsko. Ker so oponašali nekteri slovenščini, da je mlada še in negodna za inarsiktere potrebe, je posvetil jim v Novicah 1. 29 po šolskih bukvah Vodnikovih: ,,Geschichte des Herzogthums Krain" ter po Valvazorju VII, str. 394, da je ,,Slovenski jezik v starih časih" govoril se celo ,,pred cesarskim sodnim stolam in v nemških velikih zborih", in da so v njem na lepem polji pri Gospej sveti (Saalfeld), dve uri od Celovca, stavili se nekdanji vojvodi na Koroškem; opravilo to pa da je vpeljal »vojvoda Ingyo konec osmiga stoletja in zadnjič se je godilo, ko je bil avstrijanski Nadvojvoda Ernest v letu 1414 Koroški vojvoda postavljen". — Ko je k svoji slovnici dal bil Metelko dostavek in v njera po svoje dva spominka Brizinska ali Karantauska, je pervi v Novicah 1. 44. obširniše naznanil to rečHitzinger v precej vročinskem sostavku : ,,Staroslovenski spominki", kjer na pr. nezadovoljen z vnanjo obliko popravlja nektere besede ter dokaj serdito graja pravopis Metelkov ali Metelčico potegovaje se za Gajico v jezikih slovanskih. Nektere jezikoslovne reči, v kterih se je bil prenaglil, mu popravi Metelko v listu naslednjem 45; (Prim. Jezičn. X. str. 68—70.) — V Novicah je spregovoril o pravopisni ter besedni obliki; v Cerkvenem Časopisu 1. 22: »Spominki nekdajnjih misijonarjcv na Slovenskim" pa po Kopitarju posloveni stvar saruo in po novem govorjenji v spreminjeni besedi v pokušnjo da pridigo Abrahama, škofa Frizinškega od 1. 957—994, pa daljši očitno spoved. Naglica sicer ni pridna, je spoznal tedaj sam; gorečnost njegova je pa vendar bila hvale vredna. Bil jc Hitzinger pesnik, pa tudi pevec za silo; toraj muje duhovnu mar bilo najprej petje sveto, duhovsko ali cerkveno, potem pa neduhovsko ali posvetno, ktero so tedaj najprej med mladino gojiti jeli v Alojzjevišču, pa tudi drugod. V tem oziru spiše v Cerkv. Časopis. 1. 23: BNekaj od petja v cerkvi in zunej cerkve". Zgodovinsko pojasnuje oboje, sveto in posvetno, razlaga njuno moč, in kaže, kolika dobrota je, da so poleg latinskega v službi božji gojitijeli tudi pctjev domačem jeziku, za pošteno družbo skladati kratkočasne napeve, ter opominja, takih pesem s prijetnimi napevi ne deržati na skrivnem, marveč na svetlo ž njimi! BPo takih pesmih se bo živinsko rijovenje našib inladenčev in neprijetno vriskanje naših pastirjev sčasama zgubilo. Ne saino nositi in serditi se nad nerodnimi pesmi, ampak prave pokazati in učiti. Prave take necerkvene pesmi ne zbude samo narodniga duha temuč tudi duba pobožnosti". Kar pesnik je 1. 1848 v Cerkv. Čas. dal na svetlo pesmi: BJezus in duša" (Polegs. Alfonza), 1. 7; BPot prot nebcsam" (Iznemškiga) 1. 8: Poznate dom ? na zemlji ne leži, — Od kter'ga bridko serce govori i. t. d. — ,,Na sveto devico" (Sonet vid. I. nekoliko popravljen) 1. 15; BZahvalna nedelja" 1. 19; nDuša najde Jezusa v jaslicah" (S. Alfonza Ligorijana) 1. 26: Iz doma gor znad zvezd, o kralj nebeški! — V ta hlevec prideš zdaj ko otrok človeški i. t. d. Povestnica je bila njegova veda, in vidi se, da je zgodaj vstopil v Zgodovinsko Društvo, pa tudi koj pisariti jel v njegov glasnik: »Mittheilungen des historischen Vereins fiir Krain". Navadno je tiste stvari, ktere je naznanjal in opisoval po slovenski, v njem priobčeval primerno po nemški; na pr. 1. 1847: Eine Sage des Marktes Neumarktl; Zur Geschichte der Kirchen in Krain ; 1. 1848: EinigeNotizen iiber die Gegend von Mannsburg. — Ko se vstanovi Društvo Slovensko v Ljubljani, je marljivega gospoda Podlipskega sprejelo koj za svojega družnika 19. kimovca pod glasilko: ,,Vse za vero , cesarja in narodnost". Društvu vodja je bil dr. Bleivveis, tajnik pa M. Cigale. — V kterem smislu se je boril, in česar je narodu in domovini svoji želel, to je pokazal Hitzjnger posebno v Novicah 1. 31 v pesmi: