Glavna skupščina ,,Saveza hrvatskih učiteljskih društava". (Dalje). Ker bi bilo preobširno vse govore podati v našem listu doslovno, kakor jih prinaša »Napredak", nain bodi dovoljeno, priobčiti iz naslednjih le njih jedro. Sofronij Tatomirovič, ravn. učitelj v Stari GradiŠki, je razpravljal o službenih letih, o pravu do pokojnine in o oskrbi učiteljskih vdov in sirot. Po sedanjem zakonu (§ 150. Sol. zak. iz 1. 1888.) ima učitelj pravico do popolne pokojniae šele po 40 letuem delovanju. Prejšnji zakou (iz 1. 1874.) je določal pa 301etno službovanje kot pogoj do popolne pokojnine. Nobeden zakon pa ne more komu odvzeti že pridobljene pravice. To naČelo zastopajo v pravnem nauku vsi teoretiki, a med njimi zlasti Lasal, 5igar teorija o povratni moči zakona je vobže priznana. Pa to, kar bi 8e nikomur v nobeni pravni državi ne bi moglo zgoditi, se je zgodilo pri nas učiteljem. Ne samo, da jirn je odvzeto priznano pravo do upokojeDJa po 301etnem službovanju, nego jim je z novim zakonom iz 1. 1888. tudi plača znižana. Zahtevati od učitelja 401etno službovanje, je absolutao nemogoče. Dodajmo k tem 40 letom še 20 let, ki so potrebna, da učitelj dovrši predpisane nauke in doseže usposobljenost, tedaj dobimo 60 let. Redki so učitelji, ki doživijo 60 let in 5e jih doživijo, ne uživajo dolgo zaslužene mirovine: leto, dve — pa odidejo pred božji sodnji stol. Prenaporno in čezmerno delo v šoli iu izven nje jim zatere fizično moč pred^asno, ter jih tira 8 tega sveta. Učitelji 80 sužnji ne samo svojega poklica, nego tudi javnega mnenja. Ni v nobenem stanu zavest o dolžnosti tako razvita kakor pri učiteljih, oni pa tudi svojo dolžuost do najmanjših malenkosti požrtvovalno izvršujejo. Javno mnenje zahteva od njih gotovo vse, kar morejo in ne morejo storiti, in oni se temu pokoravajo brez ozira na svoje zdravje. Kadar človeka ostavlja vid in slub, pljuža ponehavajo, a živSni sistetn popušča, tedaj ni več za nobeno delovanje, toliko manj za naporno delo v šoli. Vobče je malo umirovljenih učiteljev, a še manj, ki so umirovljeni s popolno plačo; običajno umrjejo kot aktivni služabniki proavete. Govornik na to razpravlja žalostno stanje učiteljskih vdov in njih sirot. Na raznih drastičnih slučajih in na podlagi številk razgrinja kaj žalostno sliko. Prihraniti učitelj ni mogel nič, zakaj kako naj prihrani tisti, ki nič nima. Vdova občinskega uradnika, ki je služil le pet let in ima 6 sirot, dobiva 480 gld. pokojnine in oskrbe, a vdova učiteljeva, ki je služil 10 let in ima istotoliko sirot, pa dobiva 160 gld. Še več, vdova učiteljeva, ki je 30 let služil, ne more z istim številom otrok dobiti toliko podpore kakor vdova obč. uradnika, ki je služil samo pet let. Še bolje je prekrbljeno za vdove in sirote deželnih uradnikov. Onim, ki se hočejo natangneje poučiti o razmerah pokojnine, prispevka vdovam ia sirotam hrvaškega učiteljstva, priporočamo, naj čitajo ves Tatomirovicev govor v 31. Stev. nNapredka". (Dalje.)