50                              
Angelsko omizje       
8. Blažena Imelda Lambertini.                
rapa v mnogih ozirih nenavadna deklica, iz jak< pjjij; imenitne grofovske rodovine, je že v detinski \^<? dobi razodevala izredno pobožnost in pleme-nitost srca. Večjega veselja ji njena skrbna mati ni mogla napraviti, kakor če jo je vzela s seboj v cerkev. Tu je Imeldica kakor zamaknjena sklenila ročici ter nepremično zrla proti tabernaklju, ker so ji povedali, da tam stanuje ljubi Zveličar naš.
V tistem času — rojena je bila 1. 1322. — ni bilo nič ncnavadnega, če so se otroci bogoljubnih staršev že prav zgodaj odločili za samostansko življenje. Ni čudo, če je tudi angelsko nedolžna Imelda začutila v detinskem srcu iskreno željo, da bi se Bogu posve-tila v kakem samostanu.
Staršem se je seveda bridko zdelo, posloviti se od tako dobrega otroka, vendar so se iz ljubezni da Boga premagali ter svojo srčno ljubljeno hčerko od-dali v samostan dominikank »Val de Pietra«.
Deklici so zažarele oči od veselja, ko je došla na kraj, kjer se je hotela popolnoma posvetiti Bogu. Z resnostjo, ki je nekaj nenavadnega pri otroku teh let, pa obenem z veliko radostjo jc Imelda kot mala novicinja sprejela redovniško obleko: belo volneno krilo z enakim škapulirjem in pasom, ki je ob njem visel precej dolg molek.
Ncpričakovano hitro in lahkctno se je privadila mlada redovnica jako ostrega samostanskega življe-nja. Enako kot druge redovnicc je vstajala opolnoči k skupni pobožnosti, vadila se z vso gorečncstjo v premišljevanju in sploh tako lepo napredovala v bogo-ljubnem življenju, da so jo starejše sestre imele za zgled. Ko se je izprehajala med drevjem, se je zdelo, kakor da hodi angel po vrtu.
Središče vsega njenega mišljenja, vse njenc ljubezni pa je bil Zveličar v tabernaklju. Pri sv. maši je bila mlada novi-cinja vsa zatopljena in zamaknjena v premišljevanje
¦                                               51
čudovitc božje skrivnosti na oltarju. Misel na Jezusa v presv. Rešnjem Telesu ji je olajšala vse težave in strogosli redovniškega življenja. Zlasti velika pa je bila njena želja po sv. obhajilu.

Kadar so redovnice pristopile k sv, obhajilu, takrat je bila mala nevesta Kristusova silno žalostna, da se ni mogla z njimi vred udeležiti te sreče; kajti tudi v tistih časih so bili ljudje napačnih misli, da
4*
52
mladina do gotove starosti ne sme iti k svetemu obhajilu. Zato tudi Imelda ni smela še sprejeti nebe-škega Ženina v svoje nedolžno srce. Solznih oči je večkrat prosila spovednika in tudi prednico, da bi dobila dovoljenje za sv. cbhajilo; toda vselej je dobila odgovor:  »Kadar boš 12 let stara.«
Zdaj pa se je odločila, da hoče potrkati pri Jezusu samem; s podvojeno gorečnostjo in prisrč-nostjo se obrne do nebeškega Prijatelja otrok, saj je rekel sam: »Pustite male k meni!« Gotovo ne bo prezrl moje prošnje, si je mislila, ter me bo povabil k sebi.
In res. Zveličar ni prezrl njene goreče prošnje. Bilo je na predvečer vnebohoda Kristusovega, 12. maja 1333. Imelda je zopet čutila ono neizmerno hrepenenje po nebeški hrani. Ta praznik je bila slo-vesna sv. maša v domači redovniški cerkvi. Po sv. maši odpre duhovnik tabernakelj, prime ciborij z najsvetejšim Zakramentom ter začne deliti redovni-cam sveto obhajilo. Imelda kleči, moli, joka in upa . . . Ne more verjeti, da bi zastonj prosila. Ko se redovnice vračajo na svcja mesta, se zdi, da bo njena prošnja brez uspeha. Toda ne! Glej čudo! Iz ciborija splava sv. hostija prosto po zraku proti mali redovnici. Nebeška vonjava prepoji cerkev. Vse na-vzoče prevzame sveta strahota . . . Božja moč je posegla vmes, da je nedolžno srce prejelo tolažbo božjega Zveličarja. Imelda čaka polna hrepenenja; oči ima uprte v sveto hostijo, ki visi v višavi pred njo, kakor bi jo držal neviden angel, dokler se ne približa duhovnik, ki s tresočo roko podeli čudežno hostijo nedolžni nevesti Kristusovi . . . Kakor zamak-njena kleči nekoliko časa presrečna deklica na svo-jem prostoru, potem pa zatisne oči. Njen obraz je kakor brez krvi.  Deklica se topi v blaženstvu . . .
Redovnice jo strmeč opazujejo. Polagoma pa se ji približajo, skrivnostna slutnja jih obide. Pokličcjo jo po imenu, rahlo se je dotaknejo, toda Imelda se ne zgane. Srce, ki je dobilo svojcga Zveličarja, ne bije več. Nebeški Ženin je odpeljal svojo nevesto od ženitovanjskega obeda v večna bivališča . . .
53
Papež Leon XII. je to odlično udeleženko angel-skega omizja prištel med blažene, Leon XIII. pa jo je izbral za patrono prvoobhajancem.
(Po »Slov. Učitelju«.)
9. Po škofovem posredovanju.
V ncki vasi blizu mesta je bila v šoli preiz-kušnja. Nenadno pridejo tudi škof k tej preizkušnjL
Tak obisk seveda posebno iznenadi učitelje in otroke. Naenkrat postane v šoli vse nekako sveča-nostno. Posebno pa je začelo utripati srce mali N e -ž i c i, ki še ni bila dvanajst let stara. Škofov prihod se ji je zdel kot nekak čudež, ki ga je izprosila sama Kraljica nebes in zemlje. Pa zakaj so obšle te misli malo Nežico? Poslušajte:
Nežica je imela nekoliko starejšo sestrico Ma-rijo, ki je bila odločena, da pojde belo nedeljo k prve-mu sv. obhajilu. Zdaj pa Nežica ni imela večje želje kot to, da bi se mogla s svojo starejšo sestrico tudi pridružiti angelskemu omizju; pa je bila še — pre-mlada! Sicer je bila Nežica ena prvih in najpridnejših v razredu; toda župnik kot »mladoletni« niso hoteli nakloniti te zaželjene sreče. Sicer je dobra deklica tudi kaplanu razodela svojo željo; pa je tudi niso uslišali, marveč so jo šaljivo zavrnili: »Ti se boš mo-rala pa že do škofa obrniti in prositi dovoljenja!«
Pobožna deklica, ki je vendar tako zelo kopr-nela po nebeški sreči sv. obhajila, se zateče v svoji zadregi k presveti Devici Mariji, Devetdnevnico prične k časti Matere božje.
Domači ji pa začno nagajati, češ, naj se le osrči in odpotuje v mesto k škofu, saj je le samo pol ure daleč. Dobro dekletce že začne obupavati; saj je že minil šesti dan njene pobožnosti, pa je le še vse pri starem. -— Toda zdaj, zdaj ji skoraj srce zastane, ko pridejo — kakcr iz nebes poslani — prevzvišeni go-spod sami v šolo.
ln ko so se škof na šolskem dvorišču pogovar-jali z gospodom župnikom, se približa Nežica sicer boječe, vcndar pogumno in razloži škofu svojo ime-nitno zadevo. Oh, kako se čuti srečno, ko se ji prošnja
54
blagoliotno usliši! In tudi njena mala prijateljica ena-kih let, ki si je tudi na tihem želela te sreče, se bo tudi smela, kakor Nežica, pridružiti starejšim otro-kom-prvocbhajancem.
Tako je bilo Nežici poplačano detinsko zaupa-nje do ljube Matere božje. Zato je pa tudi trdno skle-nila na dan prvega sv. obhajila, da bode ostala vse življenje — otrok Marijin.          (Po »Kl. Ave Marija«.)