Cena izvodu 1*— Din
Izhaja vsak četrtek Naročnina letno Din 40-— polletno Din 20'—
Uredništvo in uprava: Wolfova ulica št. 1/1. v Ljubljani
Pošt. ček. račun št. 10-499
Politika v Jugoslaviji
Pri nas imamo grdo lastnost, da v politiki sodimo vse z lastnih vidikov, če smo sami zraven, je stvar dobra, pa najsi bo že takšna ali takšna. Če nas pa ni zraven, je že a priori zanič. Argumenti, zakaj je kaj dobro ali zakaj je kaj za nič, se šele naknadno iščejo in seveda tudi vedno najdejo. Malo sofizma nič ne škodi. Ker je na neki način vse relativno, lahko ista oseba, če je količkaj spretna, zagovarja danes to politično doktrino, jutri drugo, pojutrišnjem že tretjo. Prav posebno spretni mož- I je lahko zagovarjajo kar po deset doktrin i naenkrat in dokažejo enako »trdno« nji- j hovo utemeljenost.
Taki talentirani ljudje bi lahko strankam j prihranili velike stroške. Zakaj bi, recimo, | pet strank poslalo na Kurjo planino pet go- j vornikov, ki bi priredili pet shodov, ko pa | lahko vse skupaj en sam človek opravi, ; ki bi vse tisto in še bolje povedal, bi imel pa še to prednost, da se sam s seboj gotovo ne bi skregal, kar se med petimi govorniki petih strank kaj rado dogaja? Priporočam strankam v resen pretres tak-le j predlog: ustanovi naj se poklic strankar- ! skih govornikov, kakor imamo n. pr. jav- ] ne notarje, advokate, plesne učitelje, ma- j serje itd. Ti govorniki bi po zmernih ta- j rifah prevzemali govore na strankarskih | shodih. Da ne bi ljudje zgubljali časa, ko i bi morali n. pr. na pet shodov petih strank, j bi tak govornik razložil na enem samem | shodu istim poslušalcem vseh pet progra- j mov in vseh pet taktik. Vsaka stranka bi | krila en del stroškov, ki bi bili na.ta način ;
izdatno nižji, kot pa so po sedanjem sistemu. Povrh pa sem globoko prepričan, da bi tak-le poklicni govornik opravil svojo nalogo na splošno zadovoljstvo: na zadovoljstvo strank, katerim bi že gledal toliko ustreči, da bi drugič zopet dobil naročilo, in na zadovoljstvo volilcev, ki bi imeli priliko na 'istem prostoru od strokovnjaka slišati pet programov in pet taktik, jih primerjati in se odločiti za to ali za ono, vsak po svojem okusu.
Prepričan sem, da bi to bilo ne-le praktično in poceni, ampak tudi v interesu politične morale. Tak-le poklicni govornik bi bil nedvomno bolj objektiven in bolj pošten napram nasprotni tezi, kot pa so današnji zgolj enostranski amaterski govorniki. To objektivnost, poštenost in obzirnost bi zahtevalo že samo bistvo njegovega poklica. Tudi o tem ne dvomim, da bi se našlo dovolj strokovnjakov za ! izvrševanje takega poklica. Dokazov ima- : tno več kot preveč zadnje čase, da obilujemo takih talentov. Saj vidimo, da isti Politiki branijo danes tisto, kar so pobijali včeraj, drugi, ki so jim bili odvzeti dosedanji strankarski programi, pa se mirno vsedejo na pozicije, ki so jih zapustili njihovi nasprotniki, ter prevzamejo z njihovimi pozicijami tudi njihovo politično ideologijo. Kakor so se pred poldrugim tisočletjem Slovenci naselili na ozemlju, ki so ga bili zapustili Longobardi...
*
Resnica ali dovtip? Obidejo pa človeka take misli, če bere razne uvodne članke po Časopisju in izjave politikov po shodih. Vzemimo ustanovitev »Radikalne zajednice«. Za ene je to izveličanje, za druge »zgrešena poteza«, pač po tem, če so zraven ali ne (bolje: če so jih zraven vzeli nli ne). Smatram, da je z vidika jugoslovanske državne misli samo pozdraviti, če se na ta ali oni način združujejo so-rodni elementi pri Srbih, Hrvatih in Slovencih. Posebno, če se združijo pod skupim programom. Stanojevičevi radikali, Spahovi in Koroščevi pristaši so si po ve-č'ni idejno nedvomno sorodni. Vežejo jih več ali manj konservativni pogledi. Spom-tl'ni se sicer razboritega politika, ki je še Dred meseci trdil, da ti ljudje nikdar ne Uidejo skupaj, ker se tako razlikujejo, da J1.6 spravijo na papir enega samega pobočnega stavka, ki bi ga lahko vsi podpi-Sab. Kot vidimo, se je mož vštel, saj so
Politiene mode
V političnem življenju zadnjih časov smo tudi pri nas neredko priča nekemu pojavu, ki bi mu mirne duše mogli reči »moda«. Kakor se pojavlja moda v oblačilni stroki ali v zdravilstvu, kjer se zdaj vsi zdravijo z injekcijami in s »Planinka čajem«, tako se pojavlja tudi moda v političnem življenju, kjer se mase zdaj ogrevajo za avtoriteto, moč in celo nasilje, zdaj zopet za demokracijo ali ljudovlado, ki temelji na takozvani vseobči, splošni volilni pravici. Kako pa pride do mode v oblačilni stroki in drugod? Modo delajo posamezni pametni, prebrisani ljudje. Tako imamo, recimo, v Parizu slavnega krojača Poireta (po naše bi se pisal Hruškar ali Tepkar), ki je v zvezi s tvornicami za svilo, sukno in modno blago. Le-ta, Poi-ret, namreč, si izmišlja, kakšen kroj naj ženske nosijo spomladi, poleti, jeseni in pozimi, kakšnega zvečer, kakšnega podnevi, in celo, kakšnega v postelji. Tvornice izdelajo primerno pisano blago. Ženske se kot nore, brez premisleka, vržejo po novi modi, ker bi bile rade lepe, in tako stvar gre. Prav daleč v Parizu in po drugih industrijskih mestih pa sedi nekaj mož, ki držijo pri tej vrtoglavi vožnji za vajeti.
Tudi v politiki imamo ljudi, ki snujejo politično modo in ki so v dogovoru s tvornicami — programov političnih strank. Pri vseh takih podjetjih gre seveda tudi konkurenčna borba med več skupinami, katerih vsaka oznanja svojo posebno modo. In vsaka taka skupina ima svoje odjemalce, včasih zelo fanatične, skoraj lahko rečemo: vernike. In kakor se na področju oblačilne mode dogaja, da ena tvornica drugi kaj preriše, ali, kakor se po domače pravi, »sune«, tako tudi politične skupine druga drugi rade iz programa kaj »sunejo«, zlasti, če je »dober«, to se pravi, ako mnogo obeta, malo dä in zna zavarovati politično in gospodarsko moč svoji stranki.
Po Evropi se od svetovne vojne sem
širi moda krepkih, na »prosvetljenem« nasilju temelječih vlad. Mladi ljudje danes ne sanjajo samo o tem, kako bodo postali znameniti piloti, ampak tudi o tem, kako bodo posekali Hitlerja in Mussolinija ter tudi Stalina. Podobno so v napoleonov-skih časih mladeniči sanjarili o tem, da ; bodo nadkrilili malega Korzikanca. Moda I fašizmov je nastala odtod, da je nekaj j bistrih glav, brez dvoma sem in tja tudi I plemenito mislečih glav, na temelju pro-I učavanja dejstev spoznalo nekaj silno za-; nimivega. To namreč, da je demokracija povojne dobe ustvarila v Evropi namesto olajšanja in reda, le zmedo, polom gospodarstva, moralno propadanje ljudstev in vseobče nezadovoljstvo, izza katerega se je že preteče dvigala krvava pest anarhije in eventualna boljševizacija Evrope v najhujšem zmislu te besede. Ustanovljene so bile, da se temu odpomore, razne fašistične države. Največ zaupanja vzbuja — po resnosti njenega boja za napredek sodeč — Nemčija, dočim Italija včasih izvablja človeku dojem akoravno se ji v mnogih stvareh ne more odrekati mogočnih in pozitivnih zasnov in i tudi izvedbe marsičesa tega, kar je bilo j zasnovano. Avstrija pa, krščansko orijen-! tirana, kot trdi, vzbuja s svojim fašizmom nedoumnevanje.
Tudi v naši državi je pred leti nekaj časa kazalo, da demokracija nosi v svojem telesu strašen, strupen in ostuden tvor, ki bo razdejal srečo ljudstva. Demokracija se je bila izprevrgla v stranko-kracijo. Posamezni voditelji strank so izgubili izpred oči osnovno načelo vsega političnega življenja v državi, namreč stremljenje po vseobčih koristih države. Vsak izmed njih je vlekel na svojo stran. Državni voz je spričo nespameti voličev že škripal in cvilil na robu prepada in malo da se ni prevrnil vanj. Pač pa je 1 omahnilo v brezdno nekaj ljudi in stvari, ki so se vozili na tem vozu. Bil pa je I visoko nad vsem tem početjem Gospodar,
ki je, videč nevarnost, z močno roko ukazal mir in napravil red. Ko pa njega ni bilo več, so prišli možje na krmilo države, ki so izmaličili delo velikega reformatorja, ki je stal na vrhuncu vsega, ki je videl vse strasti in sebične nagibe ter uravnal stvari tako, da so bile zavarovane koristi vesoljne države. Moč vladarja je bila pre-šinjena z ljubeznijo, uvidevnostjo in modrostjo. To je njegovi avtoritativnosti dalo neobičajno življenjsko moč in popolno upravičenost. Mnogi pa, ki ga niso razumeli, so iz avtoritete, ko njega več ni bilo, napravili modno igračko z znamko POE, made in Yougoslavia.
Toda ta moda je za sedaj odrinjena v stran. Izjalovila se je in zato ljudje, zlasti mestni, ki blazno hrepene po »efektih«, ne verjamejo več vanjo. Pa glej, bistri ljudje so že stali in čakali, kdaj bodo lahko »lansirali« novo modo, namreč demokracijo. Ne da se mnogim od njih — čast komur čast — odrekati neomadeževane preteklosti in brez dvoma iskrenih namenov. In tako je danes v naši državi na političnem polju demokracija vladajoča moda.
Veljalo bi se malo ustaviti pri tem poj-: mu. »Vsakdo hoče po ,svoji fazoni“ zado-I biti zveličanje«, je dejal nemški mislec, j Res je, dala bi se doseči blaženost na ta I ali oni način, to se pravi, osrečila bi nas načeloma lahko demokracija, o tem ni no-I benega dvoma in gotovo je čista demo-; kracija eden najsvetlejših idealov pretek-j lega in našega stoletja. Idealov, smo rekli, i kajti na žalost je do današnjega dne de-; mokracija ostala samo »ideal«, to je neka I lepa, plemenita zamisel, ki kot žarka ■ zvezda na nočnem nebu osrečuje človeka, I ako jo gleda in o njej razmišlja, toda osta-I ne daljna in nedosegljiva.
1 Ugotoviti je treba eno: da so naši ljudje, ki so zadnje čase mnogo pretrpeli, sicer v svojo korist oboroženi s precejšnjo porcijo politične nezaupljivosti. Toda »demokracija«, to je zanje danes magična beseda, od katere pričakujejo čudeže. Toda čudeži se v zemeljskih stvareh več ne dogajajo. Ni jih ter jih tudi demokracija kljub vsej svoji upravičenosti, kljub vsej
jEFBTS'iBWB'iTSgSgBSgaBHPE—
gospodje spisali celo skupen program in statut in sestavili povrh še skupno vlado. Kolikšna bo trdnost vsega tega, bo pokazala bodočnost. Nekateri »Radikalni zajednici« že sedaj ob rojstvu prerokujejo usodo JNS, ki je tudi začela z velikim hruščem, pa se je kmalu sesula v nič.
Mislim, da primerjava šepa. JNS je bila mnogo hujši konglomerat kot pa RZ. V prvi so bili za Slovence zastopniki dveh manjšinskih strank, za Hrvate in Srbe pa v glavnem desidenti vseh mogočih bivših političnih formacij, ki so predvsem pri Hrvatih bili le neznatna in povrh še osovražena manjšina. JNS je držala skupaj oblast. V opoziciji ne pomeni nič. Kakor v JNS tudi v RZ ni novih ljudi. Zato pa vsebuje slednja v ugodno razliko od prve nekaj tradicijonainih elementov, ki so še zasidrani v ljudstvu, kar se je izkazalo v opoziciji. To velja zlasti za SLS in za muslimane, v manjši meri za radikale. Ti so zadnja desetletja že bolj splošen guverne-mentalni stvor, ki ima več ekip, s katerimi se je vdeleževal še skoro vseh jugoslovanskih vlad, »demokratičnih«, »diktatorskih« in »prehodnih«. Radikalna stranka je gotovo v počasni dekadenci. Ne da pa se tajiti, da radikalna firma tradicijo-nalno še dokaj upliva med Srbi. Nedosta-tek, in sicer ogromen, nove RZ je, da nima Hrvatov. Gotovo pa je za njeno vrednost bolje, da nima nobenih Hrvatov, kakor pa da bi imela kake manjšinske Hrvate po vzgledu JNS. Tega se, kot je videti, sama dobro zaveda. Gotovo pričakuje po likvidaciji »hrvaškega« vprašanja, ki združuje vse Hrvate, tudi razpad sedanje hrvaške enotne fronte na njene gospodarsko-soci-jalne sestavne dele in s tem dotok hrvaških konservativcev v RZ. — Tako pretehtana, je kombinacija RZ gotovo močnejša od kombinacije JNS.
Manj jasni so obrisi kombinacije okrog dr. Mačka. Ta kombinacija ima doslej le ; zanikajoč značaj. Dr. Mačku, Davidoviču I in obema Jovanovičema je za sedaj skupno v glavnem to, kar negirajo. Pa niti vse i tisto ne, kar vsak posamezni od njih zanikuje. Skupnih je samo nekaj negacij. Po-I zitivno skupnega pa so zaenkrat imeli ; prav za prav samo to, da so šli skupaj v volitve. To je že nekaj. Pomisliti pa je j treba, da jih je k temu prisilil tak volilni I zakon, ki pa se bo izpremenil. Tudi ni iz-I pustiti iz vida, da je šel skupno z dr. Mač-I kom v volitve tudi dr. Spaho, ki pa je se-! daj v vladi in v Radikalni zajednici!
! Dr. Maček zaenkrat noče ničesar slišati j o kaki skupni jugoslovanski stranki, v katero bi popeljal svoje sedanje pristaše. On hoče biti do »rešitve hrvatskega vprašanja« šef Hrvatov, odklanja pa, da bi bil že j sedaj šef kake jugoslovanske kmečke j stranke. Njegovi simpatizerji na Srbskem I in na Slovenskem so le slučajni zavezniki, ki jih lahko jutri zamenjajo drugi pogodbe-; niki. Dr. Mačku kot šefu Hrvatov je vseeno, s kom se bo pogodil glede zadostitve hrvaškim (recimo »nacijonalnim«) zahte-1 vam. Glavno mu je, da bodo srbski in slo-i venski pogodbeniki taki, da bo tisto po-I godbo priznal tudi srbski in slovenski narod. Ce to ni ravno Davidovič in Jovanovič, ampak raje Stanojevič in Korošec, to zanj ne bo nobena ovira.
Sedanje Mačkovo izrazito hrvatsko stališče je do likvidacije hrvatskega vprašanja resna, da, absolutna ovira, da bi se ustvarila jugoslovanska kmečko - demo-j kratska stranka kot pendant konservativni Radikalni zajednici. Možne so le priprave za kaj takega, predvsem pri Srbih. *
Tak je čisto politični videz sedanjega položaja v Jugoslaviji. V prejšnjih uvod-
nikih »Preloma« smo povedali svoje mnenje, zakaj je prišlo tako daleč, da se sredi največje gospodarske krize, ki ji še nikakor ni videti konca, razpravlja največ, tako rekoč izključno o političnih vprašanjih. Državniki govore o demokraciji, o volilnem zakonu, o tiskovnem zakonu, o notranji preureditvi države, ljudstvo pa trpi pomanjkanje in čaka, čaka. Komodno je to vsekakor, za politikujočo gospodo seveda, za hirajoče ljudstvo pa že ni tako komodno. Dolgo pa se narod ne bo dal hraniti z golo politiko.
V Jugoslaviji so politična vprašanja: je hrvatsko, pa tudi slovensko, prav tako pa je tudi srbsko in še več drugih, če ne verjamete, pa pojdite vprašati v Šumadijo, v črno goro, v Bosno, v Vojvodino in drugam. Toda vsa ta na videz politična vprašanja so stvarno človečanska in gospodarsko socijalna vprašanja: kot človečanska so vprašanja pravice, ravnopravnosti in bratstva, kot gospodarsko-soci-jalna pa vprašanja nereda, anarhije v produkciji in trgovini, ki je posledica in i simptom propadajočega liberalnega kapi-I talizma.
I S političnimi kapljicami pa se taka tež-! ka bolezen, ki preti ubiti ves organizem, { ne da zdraviti. Tudi s strankarskimi ob-i liži ne. To bo pokazala bližnja bodočnost nekaj mesecev. Brez znanstveno pravil-! nega gospodarskega, kulturnega in soci-i jalnega načrta za daljšo dobo let, ki ga bo j izvajala krepka in poštena vlada, zaveda-j joča se svoje stalnosti, ne pride niti naša I Jugoslavija nikamor naprej, Jugoslavija,
I ki ima sicer priznano potrpežljivo in I skromno prebivalstvo.
I
i Ali si poravnal naročnino?
svoji temeljni pravičnosti ne more sprožiti. Demokracija bi nedvomno lahko ogromno koristila zlasti širokim ljudskim plastem, ako bi resnično obstojala, ako bi ne bila samo brezdušna moda. Toda demokracija je le načrt, ideja, ideal. Rusi imajo svoje gospodarske »petletke«. Izpolnijo jih recimo do 75 ih odstotkov. Demokracija pa ima svojo »stotisočletko« in izpolni na leto zdaj več zdaj manj odstotkov, recimo letos 2%, prihodnje leto morda 10%, čez nekaj let pa morda le 0,05%. Čez 20.000 let pa bo morda prišla do 75%. To pa zato, ker morejo biti vstvarjena temeljna načela demokracije, to so: enakost, bratstvo in svoboda le v nekem božanskem, nadzemskem carstvu, ko človek ne bo več človek, revna stvar, polna slabosti,- strasti in grehov vsake vrste, očitnih in tajnih, marveč, ko bo človek, kot mu je že kača v raju zašepetala: Bogu enak.
Današnja demokracija je zasnovana na vesoljni oblasti števila. Kdor spravi večja števila skupaj (pošteno ali nepošteno), ta bo vladal. O tem, kako se »število« razteza ali krči, o tem vam pove dandanes vsak otrok v Jugoslaviji cele bajke. Berite zgodovino demokracije v Angliji, Franciji in drugod, pa vam bo ostalo v duši mnogo grenkega. Nikdar ni šlo v | praksi demokratičnih strank An vlad za to, da se doseže nekaj pravičnega, nekaj j skladnega in obče dobrega, marveč le za 1 to, kako se bo volilo, ali po listah, ali po volilnih okrožjih, samo da bo stranka, ki vodi volitve, dobila več glasov in druge »potunkala notri«. Pa to še ni dovolj. Ko se je po silnih naporih, borbah in prelivanju krvi doseglo vseobče pravo glasovanja, so se pojavila nova sredstva za uničevanje čiste demokracije. Veliki časopisi so pričeli, plačani od maloštevilnih gospodov, kovati »javno mnenje«, to se pravi vplivati na čitalce, jim izpodbijati njihovo osebno prepričanje in ga nadomeščati z mnenjem nekaj denarnih mogotcev. Stvorila so se tajna združenja, duhovna gibanja, stvorila so se orodja gospodarskega pritiska, recimo banke, posojilnice, ki so vsa vplivala na volivca, da ni glasoval po svoji vesti, marveč tako, kot so mu diktirali neznani, visoko zgoraj nekje skriti mogotci. In tako se je demokracija izmaličila ter je dejansko zopet po večini ostala orodje v rokah domače, včasih pa tudi tuje industrijske in finančne gospode.
Demokracija je mogoča le v omejenem obsegu, le, ako je ljudstvo politično vzgojeno in politično zrelo, ako ima prečiščene pojme in poglede na silno komplicirana dejstva političnega in gospodarskega, zlasti gospodarskega življenja. Pri nas se je na tem področju doslej ne mnogo, ampak vse zanemarjalo. Zreli možje govore kot mali otroci. Seveda, tistim, ki demokraciji načelujejo, je bolj prt rokah, ako imajo za sabo množico, ki je v džungli političnega življenja nesigurna in se iz strahu pred zablodo in pred divjimi zvermi da voditi, kamor pač voditelji hočejo, kakor hočejo in kadar hočejo.
Danes je demokracija v modi, kot je bila v modi še včeraj avtoriteta, sila ali, če hočete, nasilje. Toda, kdor od nje pričakuje čudežev, je politično nezrel. In čudežev pričakujejo pri nas mnogi, in pričakujejo jih kljub položaju v Evropi in na svetu, čeprav se marsikomu, pa naj si bo kmetovalec, industrijec ali trgovec, usoda kuje ne v naši domovini, ampak kdo ve kje na kakšni šumni, vrvenja polni borzi v tujini, kjer še pred kratkim smrkavi komiji s penečimi se usti razglašajo tečaje delnic, valut in žitne cene.
Vprašaš, bralec:	Demokracija da ali
ne? Odgovarjamo: da, samo demokracija se mora najprej resnično in dejansko izvesti, da pa bo to mogoče, mora ljudstvo politično dozoreti, da pa dozori, ga je treba politično vzgajati, to pa se doseže le v celi vrsti rodov. Kdor pa trdi, da bo demokracija že jutri dosežena in da bo osrečila ljudstvo, ta ali nič ne ve ali pa se igra, temu je le za modo — in moda za to, da bi dobro ljudstvo malo vodil za nos. Dokler pa čista demokracija ne bo dosežena, toliko časa bodo politiko vodili, opiraje se na število več ali manj nezavednih in nesvobodnih volilcev, maloštevilni in bistri ljudje, in sicer lepo po svoji volji in po volji raznih podjetij in ustanov, dočim bo ljudstvo lepo glodalo kost »časopisne«, »literarne« in »operetne« demokracije -— radi ljubega miru in pohlevnega kratkočasja. Pa tudi to bi ljudstvo sprejelo in ne bi bilo koncem koncev tako slabo, ako bi te maloštevilne voditelje navduševala ljubezen do naroda, pamet, znanje in modrost, ne pa gola se-
Vest slovenskega naroda
(Odlomek iz zadnjega dejanja žalostne burke.)
(Seja »odpuščenih bolničarjev«. Predseduje nesojeni »voditelj slovenskega naroda« Stavicelj, ki se je vrnil z oddiha. Prvega tajnika Kolarja ni, tudi podpredsednika »bojnega tovariša« prof. Mataja ne. Polovica odbornikov molči ves čas igrokaza. Semtertja si napravi ta ali oni kako zabeležko.)
STAVICELJ (slovesno): »Otvarjam sejo. Kje sta Mata j in Kolar?«
GRLICA (II. tajnik):	»Kolar je menda v
Komendi, Mataj pa na Brezjah. Pripravljata bolničarske tabore.«
STAVICELJ (razburjeno): »Kaj? Bolni- j čarske tabore? Ti spadajo v mojo kom- ; petenco. Ali sem zastonj vložil v pokret že 40 jurjev? Tako nedisciplino si prepovem. Kdo je pooblastil Mataja in Kolarja, da gresta tja?«
STAFLOCELJ (bobna s prsti po mizi): »Trara, trara. Dr. Omlačen in dr. Prepir!«
STAVICELJ (razkačeno):	»Od kdaj pa
ta dva poveljujeta pri bolničarjih?«
DR. MEVŽELJ (vdano): »Odkar si: ju ti vpeljal pri nas!«
STAVICELJ (resno): »Jaz sem ju samo za svet vprašal, kako bi se lahko znebil tistih zlomkov, tistih prelomkov. Prosil sem ju za pomoč. Zdaj pa hočeta ostati in komandirati moji armadi.«
STAFLOCELJ: »Trara, trara. Tvoji armadi?! Pa menda ne misliš dobesedno? Trara.«
STAVICELJ (turobno): »Ta dva me že ne smeta izriniti. Jaz sem vložil v naše bojevniško podjetje že 40 jurjev. Koliko pa sta vložila dr. Omlačen in dr. Prepir? In kdo je pokret začel?
DR. MEVŽELJ (zraste): »Ti že ne, Stavicelj! Tiste, ki so ga začeli, si vse izključil.«
STAVICELJ (osuplo): »Kaj govoriš? Ali si pijan?«
DR. MEVŽELJ (bojevito):	»Jaz pijan?
Zdaj mi je pa dovolj tvojega terorja in domišljavosti, Stavicelj.«
DR. KLEIN (sonorno): »To je razžalitev veličanstva našega predsednika in voditelja slovenskega naroda tovariša Sta-viclja. Predlagam, da bivšega bojnega tovariša Mevžlja takoj izključimo.«
STAFLOCELJ: »Trara, trara. Kje pa imaš pravila, tista... fašistična?«
JUGOGEMBEŠ (vrti prste): »Stoj, pravila so moja Specijaliteta...«
DR. NABODALO: »No, in?! Ti, Jugogem-beš, si pobijal .fašistična1 pravila .Bolnika1. Kakšna pravila pa imaš zdaj, ali morda demokratična?«
JUGOGEMBEŠ (zamiži na eno oko): »Nobenih nimamo zdaj, nobenih; tja, m-tja!«
DR. MEVŽELJ (kriči): »Tebe, Jugogem-beš, imam na sumu, da si nalašč tako spletkaril, da smo zdaj razpuščeni in odpuščeni.«
JUGOGEMBEŠ (se zvito smehlja): »Ti
si Mevželj, to pride od mevže, in se ne spoznaš na premogovno politiko.«
STAVICELJ (udari ob mizo): »Mir! Kdo je tukaj predsednik? (Polovica odbornikov se strese, druga polovica se muza.) Preidimo na dnevni red! Situacijsko poročilo poda naš odlični urednik .Človek z bobni1.«
ČLOVEK Z BOBNI: »Gospodje, tovariši, bratje in sodrugi...«
PORENTA (bruhne v smeh): »Ne vsega naenkrat, človek z bobni! Pri vseh strankah isti hip ne moreš biti.« (Doslej mutasta stran sejalcev se tiho hahlja, nekateri se vidno mučijo, da bi tiščali usta skupaj.)
STAVICELJ: »Mir! Nič hudega ni storil človek z bobni, saj smo nadstrankarski pokret. (Splošna veselost. Porenta pa se v divjem smehu tolče po kolenih.) Vendar je naš uradni naziv .tovariši1.«
bičnost in služba nekim vnanjim silam. In da bi vsaj tako bilo, da bi dosegli vsaj tako demokracijo, ne čudežno, ampak delavno in za ljudstvo usmerjeno, k temu nam Bog pomagaj.
DR. MEVŽELJ: »Lepi tovariši...« (Pst, pst, čujmo!)
ČLOVEK Z BOBNI: »Gospodje tovariši! Gospod predsednik Stavicelj mi je ukazal, da skušam po kaki stranski poti doseči, da bi se omehčalo srce g. dr. Gorotancu in da bi vendarle sprejel našo deputacijo.«
GOTOVLJAN Z JOŠTA:	»Jaz pa sem
mislil, da smo za Mačka.«
STAVICELJ: »To bomo še videli, za koga bomo.«
DR. MEVŽELJ: »Značajnost, neomahlji-vost, doslednost, kajne, Stavicelj?« (Pst! Molči, pijanec!)
PLEVELJ:	»Zadnjič pa si dejal, tovariš
Stavicelj, da si smrtno razžaljen, ker te dr. Gorotanec ni hotel sprejeti za časa kongresa. V tebi da je razžalil voditelja slovenskega naroda in da ne poj-deš prej k njemu, dokler te ne bo klical sam.«
STAVICELJ: »Kaj drugega pa hočem doseči, kakor da bi me klical? Naprej, človek z bobni!«
ČLOVEK Z BOBNI: »Da izvršim povelje gospoda predsednika, sem iskal primerne stranske poti. Našel sem jo v uredništvu Jugoslovanskega državnega ljudstva1, odkoder sem že desetkrat telefoniral v Beograd...«
MOR AVČ AN: »Belgrad, ne Beograd, izgovarja naša stranka...«
STAVICELJ: »To bomo še videli, kako bomo mi izgovarjali. Počakajmo poročilo do konca!«
DR. KLEIN: »Maček izgovarja .Beograd1.«
DR. MEVŽELJ: »Kaj čenčaš ti o Mačku, saj si bil v Ljotićevem odboru.«
DR. KLEIN: »Saj je Stavicelj še sedaj in Fazane tudi. Izstopili še nismo. Ne vemo, kaj še bo. Ker pa zaenkrat Ljotič ne deli mandatov, moramo pogledati najprej h Gorotancu in Mačku.«
DR. MEVŽELJ: »Značajnost, doslednost, zvestoba...«
STAFLOCELJ: »Trara...«
ČLOVEK Z BOBNI: »Telefoniral sem desetkrat v Beli grad (Porenta se zakro-hoče: Novi Salomon oziroma Ivan Hri- i bar!) Gorotančevemu novinarju... — !
.(medklici: »Časnikarju!«) časnikarju, da bi za nas prosil.«	|
STAVICELJ: »No, in uspeh?«
ČLOVEK Z BOBNI: »Doslej neuspešno. Dr. Gorotanec molči kot riba. Bojim se, ! da smo padli v nemilost.«
STAVICELJ (skoči pokonci in udari po ; mizi z njemu lastnim pogumom): »Ko- ! nec je poniževanja, tovariši! Jaz sem
* dal 40 jurjev za pokret. Koliko pa je dal Gorotanec? Od tega trenutka mu napovedujem vojno.«
STAFLOCELJ: »Trara, trara...«
DR. KLEIN: »Živio naš vojskovodja, naš Stavicelj! Takega te želimo. U boj, u boj...«
PORENTA: »To bo boj med dvema orjakoma... Ha! ha! ha!« (se zvija v krčih.)
DR. JOHACELJ: »Kaj se režiš, Porenta! Saj je tudi mali David premagal velikana Goljata.«
DR. KLEIN: »In naš domači bojevnik Krpan hrusta Brdavsa!«
STAFLOCELJ: »Pa kar s a m ga misliš, Stavicelj?«
STAVICELJ: »Poiskali si bomo zaveznikov.«
GOTOVLJAN Z JOŠTA: »Pojdimo z Mačkom!«
DR. JOHACELJ: »Jaz bi bil za Mačka. Ali bo kmalu na vladi? Zanima me namreč radi banskega mesta.«
GRLICA: »Jaz sem tudi za Mačka. Še volil sem ga. Mene bodo ljudje razumeli. Tebe pa že težje, Stavicelj. Ko bi ne bilo tistega nesrečnega telegrama, s katerim si se v imenu vsega slovenskega naroda poklonil dr. Gorotancu!«
PLEVELJ: »In ko ne bi ob kongresu toliko moledovali, da vas sprejme.«
PORENTA: »In ko se ne bi bili potem, ko vas ni hotel sprejeti, priporočali celo pri dr. Omiačenu in dr. Prepirju za nižje šarže v članstvu slovenskega naroda.«
JUGOGEMBEŠ: »Členstvo se pravi, ne članstvo. To je hrvaško. Tudi se ne pravi časopisni članek, ampak členek.«
DR. KLEIN: »Hrvatov ne gre zametavati, če hočemo k Mačku.«
ČLOVEK Z BOBNI: »Tudi jaz bi bil za Mačka. Bojim se le osmešiti, ker sem toliko moledoval zate, Stavicelj, okoli Gorotanca. In da mi ne bi očitali nezna-čajnosti, če bi presedlal.«
PORENTA: »Kolosalno! Jaz sem vedno slutil, da imaš izvirno humoristično žilico, o človek z bobni.«
STAVICELJ: »Pustimo šale in mislimo na višje koristi našega slovenskega na-
roda! Preidimo k stvari: dr. Gorotanec je pokazal črno nehvaležnost, povrh pa je to star politik po idejah in po letih...«
STAFLOCELJ: »Trara, trara! Od kdaj pa je tako star?«
STAVICELJ:	»Zahtevamo, da neha en-
krat igra z ljudstvom, da nehajo te pogubne spletke...«
DR. MEVŽELJ: »Fuj!«
STAVICELJ: »Kaj praviš?«
DR. MEVŽELJ: »Nič. Fuj!« (Pljune.)
STAVICELJ: »Ljudstvo ni več bacek.«
STAFLOCELJ: »Trara.«
STAVICELJ: »Kaj praviš?«
STAFLOCELJ: »Nič, trara.«
STAVICELJ: »Od vsakogar, ki prihaja kot voditelj ali general, naj zahteva ljudstvo najprej legitimacijo ...«
PLEVELJ: »Kakšno pa?«
STAVICELJ: »To bom jaz določil... Da zaključim:	mislim, da narod od mene
zahteva, da vržem Gorotanca, da poženem gluhe in slepe stare politike in da stopimo na pozornico mi, resnični vitezi, čisti, mladi in reshično močni, resnično plemeniti.«
ČLOVEK Z BOBNI: »Prosim za zvišanje plače.«
STAVICELJ:	»Molči, žurnalist Ščuka...
Hočemo, da ljudstvo samo odloča v vseh stvareh. Zato sem sklenil, da gremo z Mačkom.«
(Molčeča polovica odbornikov vstane in se poslovi, rekoč): »Veste, gremo na vlak! Živio dr. Gorotanec!«
STAFLCELJ: »Trara! Kam pa gredo? Saj še noben vlak ne odhaja!«
DR. KLEIN (zvonko): »Predlagam, da jih izključimo.«
PORENTA: »Tepec! Odkod jih hočeš izključiti? Saj nimaš več ključev.«
JUGOGEMBEŠ: »In fašističnih pravil.«
GRLICA: »Ali pa si gotov, Stavicelj, da bo šla večina z nami?«
STAVICELJ: »Mora. Zakaj pa sem vtaknil 40 jurjev v pokret?«
PLEVELJ: »Zadnjič si pa rekel 30.«
STAVICELJ: »Stroški naraščajo.«
STAFLOCELJ: »Uspehi pa tudi, trara.«
STAVICELJ: »Tedaj smo složni za novo politiko...«
STAFLOCELJ: »Katera je že zdaj ta po vrsti.«
STAVICELJ: »Komaj tretja.«
PLEVELJ: »Štejmo: 1. mi sami; 2. Marušič; 3. Ljotič; 4. Jevtič; 5. Gorotanec + Maček; 6. Gorotanec brez Mačka; 7. Maček brez Gorotanca. Sede m.«
DR. MEVŽELJ: »Pozabljaš, da je Stavicelj podpisal lani 6. oktobra pakt z jugofašisti.«
STAVICELJ: »Jaz nisem nikoli bil fašist.«
DR. MEVŽELJ (z glasom jerihonske trombe): »Meni ne boš tajil. Prvi si govoril za stanovščino, najglasneje hvalil Mussolinijev sistem; ko si se vrnil iz Nemčije, nisi mogel prehvaliti Hitlerja. Komaj so te ustavljali. Glede izključevanja pa si prvi.«
STAVICELJ: »Krivico mi delaš. Jaz hočem dobro slovenskemu narodu. Zato se poslužujem vseh sredstev.«
DR. MEVŽELJ: »Da, vseh, čednih in nečednih. Sicer pa že nehaj z vednim sklicevanjem na slovenski narod. V Beogradu si nekoč dejal, da bo živel slovenski jezik komaj sto let.«
STAVICELJ: »Kdaj je to bilo?«
DR. MEVŽELJ: »Pred 10 meseci!«
STAVICELJ: »No, vidiš! To je že zdavnaj!«
DR. MEVŽELJ: »Fuj!«
STAVICELJ: »Kaj praviš?«
DR. MEVŽELJ: »Nič. Fuj!«
DR. NABODALO (ki je bil odšel iz sejne dvorane, se vrača zasopihan): »Joj, kai bo?«
VSI: »Kaj pa je?«
DR. NABODALO: »Maček dela brez nas."
STAVICELJ (zagrmi):	»Kaaj? Kako s*
to upa? Govori!«
DR. NABODALO: »Ima že druge. Prihpd-nji teden izide časopis. Zraven so njegovi kandidat je in še več drugih. Tud' iz tvojega taborja so že nekateri taiU’ brez tebe in proti tebi, Stavicelj?«
STAVICELJ (v skrbeh): »Pa saj bodo rabili načelnika? Jaz sem se pripravlje" žrtvovati.«
DR. NABODALO: »Pravijo, da te vzamejo kvečjemu za navadnega volilca! Na' čelniška mesta so si pa že razdelili. zaupajo ti.«
STAVICELJ (obupan): »Oče, odpusti Ü,,,, ne vedo, kaj delajo? In jaz tako lSubi'1, slovenski narod.«
STAFLOCELJ: »Trarä!«
STAVICELJ: »Kaj si rekel?«
STAFLOCELJ: »Nič! Trarä!«
DR. MEVŽELJ (praznično — resno): »S vicelj, daj si dopovedati, da nisi za P
litiko. Politika ni bradlja in ne marela. Umakni se, preden boš čisto sam!«
STAVICELJ (proseče): »Saj vi me ne boste zapustili, bojni tovariši!«
STAFLOCELJ: »Jaz nisem tvoj bojni tovariš. Jaz sem bil kanonir pri havbicah na francoski fronti. Kje si bil pa ti? Trara!« (Vzame klobuk in gre. Za njim odideta Grlica in Johacelj.)
STAVICELJ: »Stojte, tovariši! Jaz vem še eno rešitev, če nas ne vzame Maček.«
PLEVELJ: »To bi bila osma politika v poldrugem letu. Povej jo!«
STAVICELJ: »Da postanemo čisti bojevniki, takorekoč vest slovenskega naroda.«
DR. MEVŽELJ: »Fuj!«
STAVICELJ: »Kaj praviš?«
DR. MEVŽELJ: »Nič! Fuj!« (Vzame klobuk in odide, za njim pa Plevelj, dr. Klein, dr. Nabodalo, Porenta in Gotov-Ijan z Jošta.)
VSI: »Zbogom!«
(Stavicelj, Jugogembeš in človek z bobni sami.)
JUGOGEMBEŠ (si mane roke):	»Fino
sem izpreminjal pravila in demokratiziral .Bolnika1.«
STAVICELJ: »Kaj praviš?«
JUGOGEMBEŠ: »Ali še ne razumeš? Tebi ni pomoči! Meni se mudi drugam. Ti pa ostani z Bogom, o ti ,vest slovenskega naroda1.« (Odide.)
ČLOVEK Z BOBNI: »Ali vas lahko prosim za predujem, gospod predsednik?«
(Stavicelj strmi. Zastor pada.)
«:,i,.nini«7iii —1111111 .. ijjjutgaauBuini.i—a—BweaaaBEgaBaMBMaaaBwaHK
TUDI »STANOVSKO« ZASTOPSTVO.
(Poslanec Mohamed Rajkovič, po poreklu iz Iblane, po poklicu pa prevoznik, je kot svojo prvorojeno interpelacijo v skupščini postavil zahtevo, da se znižajo davščine na prevozništvo.)
ŽANE: »To-le pa ni prav, da naš poslanec Rajkovič misli samo nase. Kaj mi drugi ne rabimo njegove pomoči?« FRTAVČEK: »Najbrž je mož zdaj za stanovsko zastopstvo. Zatorej se je najprej
spomnil svojega stanu.«
OGNJENI KRIŽI.
(»Ognjeni križi« so glavna francoska' fašistična organizacija. 14. julij je francoski narodni
praznik. Pričakovali so, da bo tedaj nastopilo okrog 500 tisoč ’ ognjenih križev. Jih je pa bilo j le 50.000 — »Bolničar« je do ne- ! davna bil glasilo slovenskih ; »ognjenih križev« pod vodstvom g. Staviclja.)
»BOLNIČAR« pred 14. julijem: »Dol s fašizmom! Mi moramo biti taki kot i »ognjeni križi« na Francoskem; z eno besedo: vest slovenskega naroda.«
»BOLNIČAR« po 14. juliju: »Dognano je, da so »ognjeni križi« fašisti.«
STAVICELJ (bere »Bolničarja«): »Vraga, kaj je pa to? Kdo je pa to zapisal v moj list?«
STAFLOCELJ: »Saj sem zmeraj dejal, da si naiven, Stavicelj. Ker je »ognjenih križev« desetkrat manj, kot smo pa trdili, so pač fašisti; sicer bi bili pravilna bojevniška organizacija: francoski »Boj«, ozi-roma vest francoskega naroda. Kar se tiče tistega, da je »Bolničar« tvoj list, pa vprašaj urednika in lastnika tovariša Kolarja. Ali ta nima nobene besede?«
STAVICELJ: »Huidirja! Pa ne, da tudi ta ne bi priznal, da sem jaz voditelj slovenskega naroda...«
STAFLOCELJ: »Trara, trara... Zdi se mi, da si zdaj ti na vrsti, da se izpolni nad teboj tista: zamorec je opravil svojo dolžnost, zamorec lahko gre.«
»FANTJE, DEŽ BO!«
(Glasilo »vesti slovenskega naroda«, »Bolničar« se je preselil v bivšo tovarno dežnikov pred Škofijo.)
JOHACELJ: »Le bolj počasi, človek z bobni! Kam pa kam?«
ČLOVEK Z BOBNI: »V uredništvo «Bolničarja».«
JOHACELJ: »Kako? Saj to je po moji Vednosti v Rejonovi hiši v Kolodvorski Mici.«
ČLOVEK Z BOBNI: »Tam je bilo. Zdaj Pa je v bivši tovarni dežnikov voditelja slovenskega naroda.«
JOHACELJ: »Meni pa ni nič povedal. Kako pa to?«
ČLOVEK Z BOBNI: »Tako je: gospod mukman so rekli: bojevniki, črni obla-i se zbirajo. Dež bo. Zategadelj razpnite
dežnike! — Takisto smo se preselili v njegovo tovarno, kjer bo zadosti dežnikov. Sicer pa nimam časa, ker moram telefonirati v Belgrad uredniku »Jugoslovanskega državnega ljudstva«.
NIČLE.
(Ni vseeno, če stoji ničla pred številko
ali pa za njo. — Računica za I. razred
ljudskih šol.)
PLEMELJ (v prepiru): »Dr. Gorotančevi pristaši so same ničle.«
CUNDER: »Prav takšne kakor dr. Meše-tarjeve. Samo, da ima dr. Mešetar svoje ničle pred seboj, dr. Gorotanec pa za seboj.«
PRI CVIČKU.
»Prav za prav so ti naši poslanci tragične figure. V kratkem bodo morali glasovati za novi volilni zakon, za tajne In svobodne volitve. Tako se mi zdijo, kot tisti, ki je žagal vejo, na kateri je sedel.«
»Meni pa se zdijo kot tkalci, ki spletajo vrv za svoj lastni vrat...«
»Meni pa kot grobarji, ki sl kopljejo svojo lastno jamo...«
»Grozno, grozno! Ančka, še dva deci!«
NARODNO POMIRJENJE.
Eden kriči: »Rešite nas Hrvatov!«
Drugi vpije:	»Rešite nas „Pola“ in
„Pofovcev“!«
Tretji javka: »Rešite nas iz klešč tujega kapitala!«
Tako podobno gre to naprej.
V Srbiji pa so na nekem shodu klicali: »Hrvati, rešite nas Srbe pred srbsko čar-šijo!«
Mi pa pristavljamo: »In pred njenimi piemenskimi podružnicami med Hrvati in med nami. Amen!«
BOLJE JE: DRŽI GA, KOT LOVI GA!
»Ali si bral, Bine, da je dobil bivši poslanec Kadič ali Kradič eno leto zapora?«
»Hvala Bogu, vendar so vsaj enega zaprli. Mogoče se bodo navadili in bo šlo v bodoče hitreje in lažje z obsodbami. Vsak začetek je težak...«
»Ampak Našice, Našice! Tam so šele „delali“ na debelo! Ko pa je sodnik enega hotel zaslišati, je rekel, da je prav za prav odgovoren samo kroni! Zakaj ga niso takoj zaprli?«
»Ko jim je pa ušel na iskrih lipicancih! Lovi ga — ako možeš!«
OBRAČUN.
»Naše dnevno časopisje je postalo zanimivo. Nekdaj tako visoki gospodje se izgovarjajo na mile viže in si očitajo, kdaj in kako dolgo je eden ali drugi bil pri krmilu in kaj je tedaj napravil oziroma n! napravil.«
»Res je. Nekam nervozni so postali. Veš, sosedova Mica, ki ima nečaka v Beogradu, je povedala, da je le-ta zvedel od svojega prijatelja, čegar stric peče čevapčiče v neki beograjski kavarni, da bodo napravili sedaj generalno revizijo vsega upravljanja z državno imovino od prevrata pa do danes. To bodo prišle stvari na dan! Na beograjskih Terazijah, na zagrebškem Zrinjevcu in v ljubljanskem Tivoliju pa bodo postavili velike skrinje, v katere bodo lahko metali ljudje nepodpisane ovadbe vseh grešnikov. In se nikomur ne bo treba bati preganjanja. Ovadbe bodo preiskali in krivce zgrabili za vrat.«
»Že vidim, da si tič, in da si izvrstno informiran!«
Brez slave
Napovedana knjiga vojnih spominov tovariša Vinko Gaberc-Gaberskega je izšla. Pisatelj sam poudarja v predgovoru, kako hitro blede spomini na svetovno klanje, kako se zabrisujejo križi in težave posameznikov in prizadetih narodov, kako gine strah pred vojno, tem najhujšim sovražnikom človeške družbe. Potrebno je, da vsak po svojih močeh prispeva k pravemu pojmovanju vojne, potreba je zbirati in urejevati spomine ter tako pomagati graditi odpor proti vsaki novi vojni nevarnosti.
Knjiga; ki na 258 straneh opisuje pisateljeve doživljaje od junija 1914 do decembra 1918, je razdeljena na 35 poglavij in nosi naslov »Brez slave«. Izšla je v samozaložbi in stane 25 Din.
Tovariši bojevniki, sezite po tej knjigi, oživljajte ob njej spomine, dajte jo pa čitati tudi mladini, da bo videla, kako so trpeli radi lahkomišljenosti in pohlepa nekaj mogočnežev njih očetje.
Hilimiimiiuininmminmmiimiimimmmiimmiiiimiiimmiiiiiiimiiiiiiiniimimiiiiiiiiii
Širite »Prelom«!
Načrtno gospodarstvo in Jugoslavija
(Nadaljevanje.)
Komaj je prenehala svetovna vojna, se je že začelo povsod misliti na pripravo mobilizacije zaledja v mirnem času. Militaristična gospodarska politika z avtarkičnimi stremljenji se je začela pojavljati v vseh državah že takrat, ko je še vsem lebdel pred očmi katastrofalen primer gospodarske blokade med vojno ter so vsi hiteli, da čimpreje preuredijo svoje narodno gospodarstvo tako, da bi zadoščalo samemu sebi.
Taka stremljenja so se pojavila tudi pri nas že kmalu po vojni ter so njih prvotni inicijator ji imeli čisto poštene namene, koristiti s tem svoji državi s povečanjem njene obrambne moči.
Na drugi strani so se zopet našli tudi dobronamerni gospodarstveniki, ki so enako s čisto gospodarskega stališča pravilno sklepali, da rabimo kot poljedelska država tudi svojo industrijo, da bi imeli doma pri rokah kolikor mogoče vsega, kar rabimo.
Do tu je bila cela zadeva čisto v redu. Če bi se začelo takoj takrat preusmerjati naše poljedelstvo in v zvezi s tem (uvajati industrijalizacija za resnično kritje čisto naših potreb ter predelavo naših sirovin po načrtu, ki bi obsegal vso našo novo gospodarsko celoto, t. j. celo državo, bi bila stvar tudi ostala v redu. Kakor že uvodoma v prvem članku pod istim naslovom rečeno, smo imeli tedaj za to tudi lepo priliko, ki jo druge stare države niso imele, ki pa se tudi nam sedaj ne bo nikdar več povrnila. Kakor smo že tam naglasili, se je namreč znašlo tedaj prvič pet raznih gospodarskih edinic pod skupno streho. Na dlani je bilo in logika vsakega zdravega razuma bi bila pričakovala, da bi se bili vsedli gospodarski predstavniki teh petih edinic za eno mizo, pa da bi se bili vprašali, kaj vsak ima, kaj vsak lahko da in kaj rabi.
Tod namesto njih so se zbrali le čistokrvni politiki, ki so vodili sicer enake pogovore, toda o glasovih, ne pa o gospodarstvu. Rekli pa smo že uvodoma v prvem članku, zakaj smo v Jugoslaviji tako zelo pogrešali že od vsega začetka vsak smisel za skupnost in organizacijo. Tako so seveda čisto naravno zagospodovale v Jugoslaviji stare stranke s »čisto« politiko, privlečene iz predvojne Srbije in‘bivše Avstro-Ogrske, ki so zastopale čisto staro pokrajinske interese in miselnost, brez ozira na novo skupnost, pa celo naravnost proti njej. Med istočasnim besnenjem pristnega kapitalistične-
ga liberalizma v gospodarstvu so te stranke svoje delovanje tudi v svojih lastnih pokrajinah kmalu zožile in omejile samo na čuvanje interesov posameznikov v dotičnih pokrajinah, torej niti več celih pokrajin ne, kajti v slednjem slučaju bi se bilo mogoče vendarle odkrilo, da je interes pokrajin v interesu skupnosti.
Take stranke so se potem od časa do časa koalirale ene proti drugim, da bi se kmalu nato zopet zvezale z včerajšnjimi nasprotniki proti dotedanjim zaveznikom. Pač po trenotni »čisto« politični situaciji, ne pa mogoče po kakšnih sorodnih programih ali važnih gospodarskih, pa včasih niti čisto političnih vprašanjih celote ne, ampak v najboljšem slučaju za trenotne koristi svojih pokrajin, če že ne, kar je bilo mnogo češče, samo posameznikov v dotičnih pokrajinah. Zato tudi od tedaj, pa vse do danes iz kakšnega skupnega gospodarskega načrta nikdar nič bilo ni (pa mirne duše lahko rečemo, tudi jutri še ne bo, ker se glede strank, razen njenih imen, še ni prav nič spremenilo). Gospodarstvo pa je bilo prepuščeno onemu1 slavnemu liberalističnemu »laissez faire« — pustite, naj dela vsak, kar hoče! Pa je tudi res delal le vsak — zase.
Radi prvotno čisto pravilne in dobronamerne zamisli o gospodarski narodni neodvisnosti, se je hotelo z zvišanjem uvoznih carin vstvariti podlago za osnovanje domače industrije. Toda čistokrvni politiki so takoj izrabili dobronamerna stremljenja na gospodarskem polju sebi in svojim v korist. Prijateljem in prijateljem prijateljev, ki so baje v vojni mnogo »izgubili«, so se delile izvoznice in dovoljenja za osnovanje industrijskih podjetij, ljudstvu pa obveznice vojne škode. Pa tudi te obveznice so mu potem često za brezcenje odkupili denarni, ponajvečkrat obenem tudi politični mogotci po mestih in na deželi.
Ker za osnovanje domače industrije nismo imeli svojega kapitala, se je začel na veliko uvoz tujega, ki je potem vstvarjal našo »domačo« industrijo škripaj s prijatelji in prijatelji prijateljev raznih političnih osebnosti.
Pod zaščito carinskih plotov je delala industrija, kar je hotela, posebno ker je vsako njeno podjetje tako duhovito sestavilo svoj upravni svet in delničarje, da so bdi vodilni strankarji prav dobro vpoštevani. Poljedelstvo pa je tudi izvažalo, kar in kakor je hotelo. T. Š.
Ostanejo, kakor so bili...
Pravijo, da je naša trgovinska bilanca že nekaj let, sicer ne mnogo, pa vendar aktivna, pa da zato ostanemo pri nevezanem, liberalnem gospodarstvu. Lepo. Toda ne povedo nam, koliko plačujemo na anuitetah za naša zunanja posojila in vojne dolgove, za katere je potreben velik presežek v aktivi trgovinske bilance, da bi bili plačani letni obroki, pa da bi tudi naša druga, t. j. plačilna bilanca v inozemstvu bila vsaj znosna. Poleg tega je v to »aktivno« bilanco vračunanih tudi onih, sicer ne malih, pa vendar 400 do 500 milijonov, ki jih dolgujeta Nemčija in Italija našim izvoznikom, kateri kljub »aktivni« bilanci nikakor ne morejo priti do svojega denarja, ker mi točno za to vsoto več prodamo, kakor pa kupimo v obeh teh državah, zato pa kupujemo mnogo n. pr. v Franciji, prodamo pa tam skoraj nič. Pa vendar trde sedaj merodajni, da naše zunanje trgovine ni treba dirigirati, češ, da nam liberalna trgovina prinaša več »koristi«?!
Kako bo rešeno vprašanje kmečkih dolgov, še ne vemo. Govori pa se, da bo morda vendar rešeno s konverzijo. Na ta način se bomo sicer začasno znebili posledic gospodarske krize vsaj v tej smeri, njenih vzrokov pa nikakor ne. S tem bomo samo postavili kmeta nazaj v stanje iz let tik pred izbruhom krize, ne bomo mu pa s samim tem že vstvarili pogojev, da ne bi takoj zopet začel bresti v novo krizo. Govori se sicer obenem tudi, da misli Narodna banka končno vendar iz-premeniti svojo kreditno politiko. Toda, če bodo šli krediti zopet breznačrtni industriji v žrelo, ne pa v prid intenzifikaciji in preusmerjanju poljedelstva ter resnično domači industriji, ki naj služi našemu poljedelstvu za predelavo njegovih last-
nih sirovin, smo, ali pa vsaj bomo kmalu spet tam, kjer smo bili.
Ker pa ostanemo, po izjavi sedaj merodajnih, pri liberalnem gospodarstvu, pri »demokraciji« smo pa itak tudi, bo pač liberalna demokracija spet enkrat krpala, kar bi se moralo na novo siti. Saj bodo — kar je glavno — krpe do volitev izdržale, in se ne bo do takrat opazilo, da so krpe, pozneje pa bo spoznanje, da je rešitev le v načrtnem gospodarstvu, za vo-lilce prepozno, za izvoljene pa že nevažno.
Korotanec:
Od desetih samo enega
Na Koroškem je bilo leta 1882. 120.000 Slovencev. Vseh prebivalcev je štela tedaj Koroška 335.000. Slovenci so tvorili torej pred pol stoletjem na Koroškem nad eno tretjino deželnega prebivalstva. Če odračunamo Mežiško in Kanalsko dolino, bi moralo biti zdaj na Koroškem, torej v sedanji avstrijski Koroški 130.000 Slovencev. A avstrijske oblasti so jih naštele leta 1923. samo 37.000! Leta 1934. pa samo še 26.796! Te številke so gorostasne! Kam je v desetih letih, od leta 1923. do leta 1934., zopet izginilo 10.000 Slovencev? Kdor ima še kaj trezne pameti v glavi, uvidi, da je enostavno nemogoče, da bi bilo v kratki dobi desetih let izginilo 10.000 Slovencev na Koroškem! Takoj je jasno, da gre tu za veliko sleparijo, za brezvesten »švindel«! Kam naj izgine v desetih letih 10.000 Slovencev na Koroškem? Ali jih je pobrala kuga, ali so jih pobili, ali se Slovenci na Koroškem ne množijo več, ali so se izselili? Ne eno in ne drugo, Slovenci na Koroškem so se v imenovanem desetletju brezdvomno pomnožili najmanj za 10%,
saj imajo 30 rojstev na tisoč prebivalcev na leto, ponekod tudi več. Toda, namesto da bi jih bili Nemci našteli po desetih letih 40.000, so jih našteli samo 26.796!
To je enostavno sleparija!
To sleparijo uganjajo Nemci na Koroškem že mnogo desetletij. Pri vsakem ljudskem štetju tekom zadnjih 50 let so našteli manj Slovencev. Res se naš rod na Koroškem ponemčuje, res Slovenstvo na Koroškem propada, toda tako hitro vseeno ne, kakor bi Nemci radi prikazali s svojimi famoznimi štetji! Še danes je na Koroškem 80.000 do 100.000 Slovencev. Brezdvomno. Resnica pa je, da se obseg naše slovenske zemlje na Koroškem neprestano krči. Vas za vasjo, župnija za župnijo, občina za občino se potaplja v nemško morje. Gotovo žalostno dejstvo. Malo zemlje imamo, pa še to izgubljamo!
Ivan Hribar piše v svojih »Spominih«, da se je leta 1919., meseca februarja sestal na Dunaju z zaupnikom predsednika Wilsona Coolidge-em. Hribar je Coolid-ge-u pojasneval, da ima Koroška nad eno tretjino slovenskega prebivalstva. Coolid-ge mu je odgovoril: Od devetih (državnozborskih) poslancev samo enega!
Američani nas niso poznali. Res so imeli koroški Slovenci samo enega državnozborskega poslanca, a zakaj so imeli samo enega? Vsled strašnega zatiranja in potujčevanja, kateremu so bili izpostavljeni! Koliko pa so imeli Slovaki svojih poslancev v državnem zboru v Budimpešti in koliko so jih imeli Srbi, Rumuni ali pa Rusini? Kako krivično bi bilo, če bi bili določevali na Ogrskem meje na podlagi števila poslancev, ki jih je kak narod imel v državni zbornici v Budimpešti! To bi se bilo reklo: sankcijonirati krivico in nasilje, ki so ju izvajali Madžari nad zasužnjenimi narodi!
In istotako krivično je bilo, če se je hotelo na Koroškem določevati nove meje na podlagi števila poslancev, ki so jih imeli koroški Slovenci v državnem zboru na Dunaju! Staro krivico je bilo treba popraviti,
NAŠ DELAVEC
Ivan Mar jek:
Delavstvo in družabni red
(Nadaljevanje.)
Javna kontrola v nekaterih slučajih že obstoja. Naprimer zemljiška knjiga je odprta vsakemu in tam je natančna fotografija naturalne posesti posameznika. Delavstvo je z uvedbo ročnega davka do pare točno popisano, koliko zasluži in kojiko družine ima. Tudi razne davčne napovedi temelje vec ali manj na »načelu javnosti«. Torej »A« že imamo, recimo še »B«, da bomo videli še to, kar se skriva. To družbi ne more škodovati. Pri uradniku ali delavcu z njegovo plačo bi naprimer posest milijona gotovo vzbudila pozornost okolice, kako mu je bilo možno to hitro obogatenje, ker vemo za njegov redni zaslužek. Prijeli bi ga in vprašali, kje ga je ukradel ali prigoljufal, ker ga zaslužiti ni mogel. Seveda bi tako izpraševanje vesti veljalo za vse in ne samo za mezdnike. Pri vsaki novi zamisli ima pa neuko ljudstvo svoje pomisleke, dostikrat tudi smešne. Posmehovali so se geslu »enakost za vse«, rekoč, nikoli ne bodo nosili enakih čevljev, imeli enako po 10 Din v žepu, ali enako jedli in stanovali in Bog ve kakšne neumnosti še. Danes pa marsikdo razumeva, kako blagodejno bi na splošno sožitje v družbi uplivalo. Ravno isto je z načelom javnosti. Ne sme se vzeti tako, da bo lahko vsak kontroliral, kdo ima strgane spodnje hlače, umetne ali prave zobe, ali pa da bo moral povedati, kaj je večerjal, zapil ali kaj kadi. Načelo javnosti je mišljeno tako, da bomo vedeli, koliko dobimo, kaj imamo, česa smo potrebni in kaj lahko v dobro skupnosti utrpimo. Načelo javnosti bi preprečevalo možnost potvarjanja in tajenja resničnih dohodkov, preprečilo umetno izzvane konkurze, nezdrave in nečedne manipulacije v raznih smereh gospodarstva in končno omogočilo ugotovitev dejanskega stanja gospodarstev sploh, vse to pa seveda ne pod privatno, temveč pod državno inci-jativo. Samo na ta način bi dobili jasno sliko narodno gospodarskega stanja, po kateri bi videli, kje je preveč in kje je premalo, kje se mora dodati in kje vzeti, kaj potrebujemo, kaj ne: kratko rečeno, prišli bi nekako nezavedno v prepotrebno načrtno gospodarstvo, o katerem se v novejšem času mnogo govori in piše. Predpogoj za pravilno načrtno gospodarstvo je točen in jasen pregled
celokupnih gospodarskih zmožnosti, moči, zahtev in potreb. Torej enostavno rečeno: inventar celokupnega gospodarstva in narodnega premoženja. Ako tega ni, je sploh vsak načrt za uravnovešanje in regulacijo gospodarstva nemogoč. Lahko se sicer dosežejo lokalni ali enostranski uspehi, kar pa ne bo odgovarjalo vseobčim ljudskim potrebam in zahtevam. Bojim se, da bo, kakor v več primerih, tudi tu polovičarstvo več škodovalo kot koristilo. Predvsem se mora poudariti dejstvo, da, dokler bo v našem gospodarstvu prevladoval tuj kapital, kateri eksploatira naša naravna bogastva, naše delavne sile in naš trg, tako dolgo je stremljenje po pravem načrtnem gospodarstvu iluzorično, in ako nimamo zakona, kateri bi omejeval svobodno razpolaganje s kapitalom. Lajik in menda tudi strokovnjak ne moreta razumeti, kako je mogoče, da se v Jugoslaviji dobro rentirajo le francoski franki, čehoslovaške krone in drug inozemski denar, ki je naložen v naši državi v raznih industrijah, rudnikih itd., naš jugoslovanski dinar pa ne, in mora, ako hoče, da bo plodonosno naložen, iti iz naše države. Ali bi ne bilo tudi tu, z zakonom seveda, možno dopovedati našim dinarskim težakom, da je dinar uveljavljen kot denar za naše potrebe. Kakor mora biti življenje vsakega državljana v dobrobit države v slučaju potrebe na razpolago, tako mora biti tudi imovina državljanov brez izjeme. Torej enakost za vse in vsakega. S tujim kapitalom so pa prišli v našo državo tudi tuji nazori in tuje navade za izkoriščanje prirodnih dobrin in ljudskih sil. V pohlepu po obogaten ju se ni oziralo ne na potrebe in ne na dobrobit družbe. Največji del posledic izsesavanja pa
nosi delavski stan. Delavstvo se je sicer borilo za obstanek, a ker je bilo v tem boju osamljeno, je bilo poraženo. Kapital trium-fira, ljudstvo gospodarsko propada, kriza se veča in prav je, da je tako, ker vsaka šola nekaj stane. Tudi naše obrtništvo ima skušnjo več, oba tlači brezpravnost: delavca kot obrtnika.
Kapital je večino našega obrtništva usmeril tako, da je vsa prizadevanja delavstva za zboljšanje socijalni razmer gledalo skozi kapitalistična očala. Vedno in povsod mu je uspešno sekundiralo v obliki zmanjšanja plač, podaljšanja delovnega časa, poslabšanja načrtov in zakonov socijalnega zavarovanja, vse v smislu in interesu kapitala, nezaveda-joč se, da bo to, kar boli delavstvo, teplo danes njih same. Ako ni ta kriza, umetno izzvana po mednarodno organiziranem kapitalu, do danes še katerega izpametovala, ga pa še bo. Zadosten dokaz imamo v žalostnem dejstvu, da se kljub umazani medsebojni konkurenci, obrtni obrati zapirajo in opuščajo, ker so bremena za naše finančno šibko obrtništvo pretežka. Tu pač vsak lahko vidi, da propasti obrti ni krivo delavstvo, njega visoke plače, 8-urni delavni čas, ali morda
General je osvobodil Maribor in vso našo severno mejo, rešiti ga je tudi hotel pozneje od poplave industrijskih inozemskih mogotcev. Kakor sem pa razvide! iz daljših pogovorov, so mu še tedaj gospe dje pri zeleni mizi nagajali m nasprotovali kakor nekoč na Koroškem.
Ko sem vzel od njega slovo, me je še vprašal smehljaje? »Ali bi še šli z menoj, če bi bilo treba?« »Seveda, g. general, z Vami bi šel vsak, kdor Vas pozna ne samo jaz.« »Torej na svidenje.«
Po enem letu Tvoje smrti, ne vem, kdo bo nam dajal tolažbo in reševal domači živelj propasti. Kako bi potrebovali Tebi enakega namestnika, da bi rešil tudi ves delavski stan vseh mariborskih tovarn.
V vseh mariborskih tovarnah vladajo od najvišjega do najnižjega preddelavca po večini zagrizeni inozemci in še veliko hujši so naši nemškutarji, ki pomagajo inozemcem še do večje moči.
Nesposobni tujci imajo zaposlitev in zelo mastne plače, domači sposobni mojstri so pa ali brez posla ali pa imajo slabša dela. Pomisliti je treba, da večina tovarn zaposlu-
moderna socijalna zakonodaja itd., pač zato I je tudi učence. A kdo jih vzgaja in v kak-
ne, ker delavstvo vsega tega nima. Torej kdo pa je potem kriv vseobčega propadanja?
(Dalje prihodnjič.)
ZOPET SENZACIJA! Za celo obleko
širokega kamgarna 3,10 m skupna cena samo 89 Din. Komur blago ne ugaja, se zamenja ali vrne denar, dokler traja zaloga. Stermecki, Celje.
Proglas slovenski javnosti
Letos praznujemo stoletnico rojstva velikega Slovenca, glasnika južnoslovanske misli, pevca s Sorškega polja, Simona Jenka. Za to priliko pripravlja njegov rojstni kraj ob sodelovanju vse naše javnosti, veliko kulturno proslavo, ki se bo vršila v njegovi rojstni vasi na Podreči 18. avgusta.
Ves slovenski narod vabimo, da se zbere sredi slovenske zemlje na Sorškem polju, da prisostvuje tej proslavi slovenske besede in kulture.
Proslava bo kulturna obletnica vsega našega umetniškega ustvarjanja. Saj prav v okvir njegovega kratkega, a plodonosnega življenja spadajo literarni dogodki, vredni spomina.
Med smrtjo »Čbelice« in med Janežičevim »Glasnikom«, se vleče njegova trnova življenja pot. Z njegovo obletnico praznujemo tudi obletnico teh prvih umetniških revij.
Jenkova pesem je bila narodu simbol slovenstva in je tem glasneje odmevala iz mladih grl, čim bolj je bila v šolah in uradih neželjena in zatirana. Bila je na sporedu »Čitalničnih besed« in je budila narodno zavest,
Kot se je na taborih, ki so se vršili v njegovih poslednjih letih, razvijal slovenski politični program, tako se bo na tej proslavi izvajal del slovenskega kulturnega programa, s katerim smo si priborili potrjenje za polnovrednega člana v družini kulturnih narodov.
Ta proslava hoče, da se slovenska zavest okrepi in se narod zave dolžnosti, da čuva in spoštuje dediščino svojih velikih mož. Polovična vožnja na vseh železnicah.
Častni odbor
za proslavo 200letnice rojstva Simona Jenka: Dr. Maks Samec, rektor univerze kot pokrovitelj.
Dr. Dragotin Lončar, preds. Slovenske Matice kot preds. častnega odbora.
Dr. Fr. Ramovš, prorektor univerze — za znanstveno društvo.
Dr. VI. Ravnihar, župan ljubljanski kot preds. Glasbene Matice.
Dr. Fr. Šemrov, narodni poslanec.
Oton Župančič, upr. Nar. gledališča v Ljubljani kot preds. društva slov. književnikov. Dr. Izidor Cankar, za Pen-klub.
Dr. I. Šlebinger, upr. Drž. knjižnice.
Dr. I. Mal, upr. Nar. muzeja.
Dr. Simon Dolar, gimn. ravn. v Kranju.
Dr. Joža Glonar, bibliotekar.
Dr. Ivan Pregelj, gimn. profesor.
Jakob Šolar, gimn. prof.
Tine Debeljak, urednik.
Dr. Joža Pogačnik, za Moh. dr.
Juš Kozak, za Ljubljanski zvon.
Brodar Janez, bivši nar. poslanec.
St. Završnik, za kranjsko Čitalnico.
Šifrer Ciril.
Burgar Joža. župan obč. Trboje.
Pirc Ciril, župan mesta Kranj.
Umnik Anton, župan obč. Šenčur.
Križnar A. župan ob. Stražišče Šink Števa, župan mesta Škofje Loke.
Hafner Anton, župan obč. Stara Loka.
Janhar Tine, za obč. Medvode.
Dr. Janežič Konrad, za čitalnico in občino Kamnik.
Krajevni odbor
za proslavo 200 letnice rojstva Simona Jenka: Ločniškar, šol. upravitelj, predsednik.
Jenko France, cand. iur., I. podpredsednik. Jamnik France, zast. občine, II. podpredsed. Ločniškar Lado, cand. iur., tajnik L Mikuž Janez, župnik, tajnik II.
Sušnik Franc, zast. Rdeč. križa, blagajnik I. Brtoncelj M. abs. fil. blag. II.
Volčjak L stud. med., gospodar L "Virčič Peter, zast. gasilcev, gospodar II. Zevnik Joža, gospodar III.
Šifrer Tone, dipl. fil., revizor.
Bizjak Joža, revizor
Wohlgemuth Mavr., cand iur., odbornik. Pišlar Ivan, odbornik, pevovodja.
Misli starega borca ob grobu generala Maistra ob enoletnici njegove smrti
V naših srcih živi še vedno nepozabljeni general Maister, s katerim smo se skupno borili po lepi Rožni dolini na Koroškem. Bil je vedno dobre volje, celo s preprostimi delavci se je večkrat pogovarjal po tovariško, ker je vedel, da je le v delavskih rokah moč. Večkrat nas je spremljal do demarkacijske črte. Tam smo ga nosili po rokah in kazali zagrizenim »Volkswehrovcem«. Spominjam se še, ko smo ga v bližini Žrelca pri Celovcu trikrat vzdignili in tako razburili nemškutarje onstran črte. Grozili so nam s puškinimi kopiti in nas obrekovali s »lerdamten čušen«. Nam je radost rajala po žilah, ko smo imeli tako zavednega voditelja, da se ni bal nikogar.
Pred par leti, ko sem prišel v Maribor in videl, da je po trinajst letih obstoja tu še toliko nemštva, sem šel h generalu, ker sem vedel, da bom dobil tolažbo. Vprašal sem ga. »Ali bomo, g. general, tudi tukaj v Mariboru še za naprej tako tlačeni od Nemcev kakor na Koroškem?« »Ne« je rekel, »kaj pa mislite, Maribor je čisto slovenski, ampak vse m' ne da naenkrat urediti.«
šnem duhu? Slovenski sinovi se morajo pokoravati tujemu nemškemu jeziku, ako hočejo biti zaposleni. Ako pride od vojakov delavec, ki je bil pred vstopom v vojaško službo zaposlen, ga ne sprejme več nazaj v delo inozemski mojster. Ni čuda, da se člani narodnih društev morajo pokoravati v tujem jeziku.
Večina delavstva v mariborskih tovarnah prihaja s kmetov in izriva poklicno delavstvo, ker lahko dela za vsako, še tako nizko plačo, ker ima doma stanovanje in hrano. Kmetu pa primanjkuje delavnih moči. Dobil jih bo seveda, mogoče ne bo dolgo, cele trume svoje občine nazaj, pa ne več zdravih, za delo zmožnih, ampak v nadlego jetične, ki bodo še v strah ostalim članom družine. Plače v tovarnah so takorekoč nepretirane. Gospod ravnatelj, seveda inozemec, prejema od 10.000 Din naprej in vse prosto. Delavec pa tedensko od 50 do 200 Din in s tem mora vzdrževati družino in sebe.
Tako se pusti izkoriščati od inozemcev na severni meji naše domače delavstvo, ker nima od nobene strani zaščite. V današnjem modernem času so zaščiteni tisti, ki niso potrebni zaščite.
Tukaj rabimo moža slovenskega rodu, namestnika generala Maistra, da bi potegnil meč iz nožnice in zaklical: »Dovolj!« Dovolj je suženjstva našega zavednega delavstva, ki bo branilo domovino, če bo treba, ker od tujcev nimamo kaj dobrega pričakovati. Treba je energično nastopiti brez vsakega nadalnjega odlašanja in pokazati, da bomo sami nekoč gospodarji na svoji zemlji. Drugače bomo do sodnega dne sužnji gospodarjev.
Apel na vse poslance in merodajne faktorje, ki bodo odgovarjali usodi, ker dvanajsta ura je tu! Maribor bo šele tedaj popolnoma rešen in res prav jugoslovanski, kadar bomo rešeni tujih gospodarjev in da bo od preprostega delavca pa do najvišjega ravnatelja domač, zaveden, pravičen in pošten človek gospodaril.
Ne smemo pozabiti na pesem: »Jaz fantič sem s spodnjega Štajerja, sem vedno korajžen vesel...« Ako ne bomo pravočasno in dovolj pazili, se nam ta stara pesem lahko preobrne.
Tovariši borci, vztrajajmo, ne bodimo slabiči, delajmo vsi skupaj do popolne zmage vseh tlačenih in trpečih. Imejmo pred seboj za pobudo in vzgled prave naše voditelje za srečno Jugoslavijo, kakor sta bila Viteški kralj Aleksander I. Ujedinitelj ter osvoboditelj Maribora naš general Maister. Slava jima!	K. I.
Oglašujte v »Prelomu«
in naročajte naš list, ker s tem podpirate dobro stvar!
F. HREHORK
Manufakturna veletrgovina
Ljubljana, Tyr ševa cesta štev. 28
Telefon 24-04
Za konzorcij »Preloma« izdaja in urejuje Andrej Šifrar. — Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik A. Kolman. — Asi v Ljubljani.
/