IMado Juhro
H
št. 24.
Nedelja 14. juniia
193 6
Josip Korban:
Kralja sta razveselila
»Fant, dobro se drži! Pa pazi, da ne iaguibiš denarja! Za silo, mislim, boš izhajal ž njim. . . Pred kraljem stoj kot eveča — in če te bo vprašal kaj, pogumno odgovarjaj. Reci: da! Vaše Veličanstvo!«
»Kaj pa, če bo treba zanikati?«
»Boš pa rekel: ne, Vaše Veličanstvo!
?/«nat
Na zadnji besedi nikar ne pozabi. Pri nobenem odgovoru ne smeta manjkati. Kaj pa nagovor že znaš?«
»Znam.«
»Le glej, da ga ne polomiš! Do smrti bi ti ne odpustil!«
Zelo vznemirjen je Lovrenc, invalid. Rdeča lisa, na bledem licu, razodeva rahlo mrzlico.
»Nisem mislil, Markec, da bodo take skrbi. . . . Kaj pa. če M midva to stvar . . . preložila. ... ? Se je čas! Ali bi ne bil lepo izrezljan foglavž bolj primerno darilo?«
Markec je krepkeje stisnil zavoj. Kakor v bojazni, da mu bo s silo vzet Rok
je medtem že »panal« nagajivega škrata in skočil nazaj na svoj sedež.	p
»Brumbrumbrumbrum!« je motorček veselo zapel svojo pesem.
»Srečno!« je še pomahal Markec V pozdrav. Kakor perut privezane ptice, je pri odprtem oknu trepetala njegova roka, dokler ni avto izginil za bregom.
Na berglo se opirajoč stoji Lovrenc na edini zdravi nogi sredi ceste in strmi v daljavo. Žalostno in prazno mu je srce.
Kakor mlad, spočit zmaj, teče lepo Rokovo vozilo v toplo poletno noč. V žarki svetlobi žarometov beži mlečno bela cesta pred njim: ogromen platnen trak, ki se z veliko naglico odvija z nevidnega kolesa.
Ves zavzet gleda Markec, kako nenasitno požira avto daljavo, kako drve mi-
P/aNAr
mo poslopja, vrtovi, gozdovi, travmi in polja z gorami v ozadju. Takole prijetno se torej vozijo milijonarji in druga Visoka gospoda? Srečni ljudje, ki tU
vsak čas morejo privoščiti tako ilepo razkošje!
Toplo iin mehko mu je v duši, kakor da se je tudi njega dotaknil rahel dih boginje Sreče, ki se smehlja samo svojim izvoljencem. Dober, plemenit človek pa ne more sam uživati sreče. In tako se je tudi Markcu kaj hitro vzbudilo v duši novo euvstvo, ki je grozilo zadušiti sleherni občutek ugodja. Mati! Matilda! Kaj bi dal, ko bi sedajle sedeli poleg njega in bi se vsi trije skupaj veselili prekrasne vožnje! ... V vedno hujšo bolest mu rase silno hrepenenje. Stožilo se mu je, da bi bil skoraj za-plakal na glas. Kot grof se vozi, mati pa bogvekje pomanjkanje trpi. Na blazinah se valja sin, mati pa nemara nima, kamor bi položila svoje trudine ude. In prijateljica Matilda? Kdo ve, da li ji v tej uri ne stoji bela žena s koso ob vzgavju, pripravljena vsak hip, neusmiljeno pokositi mlado, nedolžno življenje?
O, kako kruta je naša usoda,' ki ne pripušča človeku popolne sreče! Vsakdo ima svoj trn v srcu. Tudi tisti, ki so lastniki takih dragocenih vozil. Markec je videl nekoč človeka, ki se je bil v zdravilišče pripeljal s še veliko lepšim vozom nego je ta. Pripovedovali so o njem, da ima dolgo ulico samih palač in vsega, česar si poželi srce. Pa je bil možek poleg vsega bogastva siromak, da so ga morali kakor otroka nesti iz vosa. Hudi »pu tigrom« miu je bil zmaličil ude.
»Kaj se bojiš, da si tako molčeč?« ga je vzdramil Rokov glas. »Ti prenaglo vozim?«
»Kaj bi se bal? Saj se vi tudi ne bojite!«
»Na ravnem že ne,« se je pošalil bivši mornar, »na ovinkih in ob prepadih pa kar zar~' da ne vidim nevarnosti. Nemara i pa strah, da bodo pri Ko-marjevih že duri zaprte, kadar se v me. sto pripeljeva.«
Markcu je zatrepetalo srce. Na to možnost pa še ni bil pomislil.
»Ali bi ga ne mogla priklicati? Pesek bova vrgla v okna.«
»Ne bo treba,« se je smejal poredni gornik, »še bodo svetili, še. Ie postelja
bo tudi pripravljena. O dobri večerji niti ne govorim. . . Veš davi, ko sem bil peljal mimio, sem se zglasil pri njem in mu povedal, kakšen imeniten obiak ga čeka.«
»Ali je resnica?« se je razveselil Mar. kec. »Kaj pa je rekel?«
»Roke si je pomel od veselja in je vzkliknil: To moram pa takoj ženi povedati«
Markcu je odmeknila vsa tesnoba. V daljavo so mu šinile misli. Ze se je videl v tisti svetli mizarski delavnici, kjer je nekdaj tako prijetno dišalo po smolnatem lesu. V duhu je že slišal mizarjeve blage žene prijazni glas: »Poglejte ga no, kako se je potegnil, odkar smio ga zadnjič videli!«
»Hudo je, če ponoči prideš v tuj kraj, pa nimaš prenočišča,« se je razvnel šofer Rok. »Jaz sem to že večkrat poizkusil. V parkih, na klopeh, za plotom v travi, na vrečah v pristaniščih, da, še celo v kanonu sem že prenočil.«
»V topu?« se je začudil Marfkec. Pa je bil zadosti širok in dolg?«
»Seveda je bil. Videti bi jih moral, topove na velikih vojnih ladjah! Ampak takega prenočišča bi si pa ne želel več. Še zdaj se lasje naježe, kadar pomislim na tisti strah.«
»Kakšen strah?«
»Izstreliti so me hoteli. Za las je manjkalo, pa bi bil zletel kakih dvajset kilometrov daleč. Ali ti nisem še pripovedoval te čudovite zgodbe?«
»Niste.«
»Prvo leto pri mornarici je bilo. Soparen, vroče poletni dan, da nam je kar vrela kri po žilah . . . dela pa seveda čez glavo. Na pol mrtev se zvečer zavalim na palubo, ker je tam bilo hladneje nego spodaj v trupu. Pa ni bilo miru božjega. Komaj malo zadremljem, že me dregne v rebra častnik, ki je imel tistega dne nočno službo: Po cigarete, Rok! . . . Prinesem, ležem, zaspim . . . Ravno nekaj prav prijetnega se mi je sanjalo. Še danes vem: Oblak sem jahal, lep, ves od solnca pozlačen oblak. Kakor pero me je nesel nad domačimi gorami. Take sanje so mi zelo všeč.
Griša Koritnik:
Storžki se smejejo
»Glejte, glejte, kako se tUe storžki smejejo,« ie veselo vzkliknila desetletna Tinca iti se pripognila nad borov-čevimi storži, s katerimi so bila gosto posejana tla okoli nje. »Kako je prav, da smo prišli semkaj«.
Te besede so bile namenjene otrokom, ki so se bili razkropili po gozdu ter pridno nabirati suhljad, ki so jo doma rabili 7,a kurjavo. Od vseh strani

#
so se natepli otroci, dečki in deklice, kakor da so se bili domenili, mestni in okoliški, delavski in bajtarski. Saij je toliko siromašnih ljudi, ki nimajo kuriva, ki si ne morejo kupiti drv, kaj šele premoga, v bližnjih- gozdovih pa leži suhljadi in storže v na kupe. Skrbne matere, ki se previdno in strahoma sklanjajo nad pičlimi zailogamj krompirja, zelja, repe in pese ob golih ognjiščih, so ljubeznivo izpodbudiie otroke: »Pojdite po storžke, ki so zastonj in tako lepo gore«. Pa so mlada srca zarajala in ves gozd od vrha pobočnih strmin pa do vozne poti- ob gozdnem vznožju je oživel in zamrgoflel od marljivih gozdovnikov.
»Kako lepo se smeje tale«, je zakli-'-al nekdo proti tovarišu. »Kaj pa ti, Fric. zakaj se tako kislo držiš? Ali ti je kak storž na nos priletel?«
Fric pa se je samo nakremžil in izginil za grmom.
Sedel ie pod osamljeno iglasto drevo, malomarno potegnil iz vreče nekaj
storžev trn zamrmral saim pri sebi: »-Kaj le blebetajo take neumnosti. Storži da se smajejo? eBdaki! Kako ibi se moglo smejati nekaj, kar nima ne srca ne ust«.
Vzeli je storž v iroko ter ga začel po, zorno ogledovati Radoveden je bil, kaj vidijo tovariši na storžu, kar se jim tako smehu podobno zdlk Obračal ga je na vse strani, ga tehtal na dlani, nra vlekel vsaksebi siuhe luskine, ga meril z očmi od blizu in dafleč, toda vse zaman. Nikakršnega smeha ni opazil na borovčevem nasršenem plodu.
»Sa;j sem rekel: neumni so vsi skupaj, pa se smejo iin reže, potem pa pravijo, da se storž smeje. Prismode.«
In Fric je pobrals vojo vrečo in s© odplazil pod dru borovec. Tam je zopet sedel na mehki mah in segel presledkoma za kakim storžem v bližini. »Nemara pa se tale smeje?«
Storžek pa mu je togo, mrtvo ležal na dlani.
Fric je legel na hrbet In si stlačil vrečo pod glavo. Kakor zelena streha so se razprostirale nad njim goste vetje m mu delale senco pred soncem, ki je silovito pripekalo na gole jase okoli njega. Visoko nad niiim so bingljali sveži
zeleni storži, ki pa so bffi večidel gladki in zaprti.
Fric jih je začel leno preštevati hi primerjati, misleč, da bo nemaira le opazil na niih kaj smehiu podobnega. Ti
storži pa ao biJii videti še bolj mrtvi in brezizrazni ikakor tisti, ki so ležali na tleh in so bili vsaj našopirjeni, če nič drugega.
Pa je Fric godrnjal pod borovcem m se hudo val nad tovariši, ki čvekajo, da se storži smejejo, čeprav nimajo ne srca ne ust Jasno mu je bilo, da so to zgolj prazne maraje mato pametnih ljudi, in vesel je bil, da se je ločil od njih. Kar pomiloval je nespametno mlado *redo. ki ne zna misliti.
Ko so se začeli mladi gozdovniki pod večer vračati proti domu, je tudi Fric vstal, si vrgel prizno vrečo preko ramen in jo ubral za njimi
Ko je priSel domov, je vrgel vrečo pred kuhinjske duri in Jo zavil proti skednju, da b' nakrmil za:ce.
Ot
Mati je prihitela iz kuhinje in zagledala razno vrečo pred pragom. »Za božjo volijo, Fric, kau pa si počenjal ves popoldne v gozdu, da nisi nič nabral?« je zavpila obupno.
»Bh, kaJ, ležal sem pod borovcem in vse popoldne premišljeval, kako bi se mogli storžki smejati, kakor vsevprek blebetajo otroci. Prepričal sem se, da so otroci neumni zato sem se ločil od njih in mirno ležal v senci. S takimi bedaki ne maram imeti nobenega opravila«.
»Joj, jod, ti pokora ničvredna«, je je-la tarnati mati in se žalostno obrnila rpoti ognjišču. »S čiim pa nai skuham večerjo in zajtrk, ko imam tako lenega sina. S praznim premišljevanjem si si torej belil glavo, namestu da bi delal. Jemnasta, jemmasta!«
Ko pa se je vrnil očka pod noč z dela, je završalo v hiši!
»Pokažem ti, kako se storžki smejejo, lenoba potepena«, je kričal togotni možakar in vihtel leskovko nad mladim modrijanom.
Fric je premrlo jokal in stokal in prosil, da se Bog usmili. In ko je nazadnje le dobil spoznanje, da je delo več
vredno kakor modrovanje m da je šiba bolj prepričevalna kalkor beseda, je jel zmagoslavno vpiti:
»Pusti me, očka, pusti me. Saj vem, saj razumem, da se res smejejo. A če bi prišli tebi v roke, ali če bi v peči goreli tedaj pa se gotovo nebi smejali . . .«
Manko G.:
Slavček
Tam iz temine je goščav« pesem splavala srebrna, da vzdrhtela od lepote noč vsa temna je in črna.
Tiho plavala je pesem zdaj otožna, zdaj vesela, zdaj zavrisnila prešerno, zdaj kot žalost zaihtela..,
Dolgo v noč žgolel je slavček, plak&l v črni je bolesti — nemo zvezde so hitele v dalje po blesteči cesti
zrn
O umetnosti govorenja iz trebuha
»Čujte! Ali ne bi mogli tega tudi mene naučiti, pa hitro?« je Janko prostodušno vprašal znanega trebušnega govornika po njegovi imenitni predstavi.
»Nič ni lažjega!« je odvrnil gospod ir t-, čudno nasmehnil. »Le dobro me poslušaj, kako moraš ravnati. Gotovo si ic sam opazil, da prav za prav ni trebuh tisti, ki govori. Grlo govori — grlo in nebo. Človek kratko malo pri-teza sapo in izkuša globoko spodaj v grlu s:v;>riti glas. Pri tem nastane pritisk na pisi, ki ni čisto prijeten. Na to prav počasi izpustiš sapo. Tako nastane glas, ki je skoraj za las podoben čebeljemu brenčanju. Prav takisto poizkusiš nato stvoriti samoglasnik „a". Ko se ti je to posrečilo, boš kmalu lahko izgovarjal cele besede in stavke. Kolikor globlje v grlu tvoriš glasove, toliko bolj oddaljeni se zdijo poslušalcu. Od kraja si je najbolje izbirati besede, v katerih ni tistih črk, ki jih tvorimo z ustnicami, n. pr. „b", „p", ali „m". Tudi soglasniki „f", „v" in „t" so težavni. Pri vajah se moraš v zrcalu opazovati, ali giblješ z ustnicami, kadar govoriš iz trebuha. Tega ne smeš. zakaj s tem bi izdal svojo ume--nijo.«
Rabuka pri stebru za lepake
bušni govornik končal svoje poučno predavanje »A počakaj, ko že govoriva o tem ti povem precej robato po-nigiavščino, ki sem jo zagrešil pred mnogimi leti 2e precej časa sem se bil uril v plemeniti umetnosti trebušnega govorništva, in mikalo me je poizkusiti, kolikšno popolnost sem dosegeL Postavil sem se torej ob steber za lepake na neki živahni ulici, in kmalu sem zbral okoli sebe množico ljudi, ki so razburjeno kričali m mahali z rokami. Zakaj iz stebra je spet in spet klical obupen, dušeč se glas: »Pomagajte! Pomagajte! Duši me! Tak pomagajte mi že! Zaprt sem! Ven ne morem!« Reševalci so prišli in se lotili dela. Kratko malo so podrli steber, našli pa niso seveda ničesar. Tudi mene niso našli... Za časa sem si bil nabru-sil pete. Ko sem se doma pohvalil s to pustolovščino, mi je oče prisolil nekaj gorkih zaušnic, čeprav nisem bil več otrok. Bile so zaslužene.«
Pameten pes
»Tako, dečko, zdaj pa lahko greš domov in sam s seboj premisliš to reč zastran govorjenja iz trebuha,« je tre-
»Ta uspeh me je ohrabril, in sklenil sem si izbrati poklic trebušnega govornika. Vendar pa ni bilo lahko priti v to stroko. Kdaj pa kdaj me je sicer doletelo veselje, da sem smel prirediti majhno predstavo, a to mi ni zadostovalo. Nu, nekega dne slišim, da biva v mestu ravnatelj znanega ameriškega varijeteja, ki išče novih moči za svoje podjetje. To priliko sem hotel porabiti. Nisem ga neposredno poiskal; iz-vohunil sem le, kje večerja. Ob primernem času sem prišel s svojim psom na tisti kraj. Poiskal sem si prostor
za neko mizo, čisto blizu ravnatelja, in moj pes je moral razkazovati vse mogoče umetnije. Ko sva do dobrega zbudila pozornost občinstva, se je oes mahoma postavil na zadnje noge, me očitajoče pogledal in glasno zavpil: »Veš kaj, od tega skakanja sem pa res že lačen!« Potolažil sem ga, rekoč: »Da, ko jaz povečerjam, dobiš tudi ti kak priboljšek.« Pes je najprej zaren-eal nekaj nerazumljivega, nato pa še
glasneje dejal: »Da, zmerom mi tako obljubljaš, potem pa ne dobim nikoli nič drugega kakor oglodane kosti, ki ti ostanejo na krožniku. Ne, te uma-zanosti sem do grla sit!« Občinstvo je kar zavriskalo, in ravnatelj me je takoj najel. Svojega »govorečega psa« sem moral vzeti s seboj v službo, in moja prihodnost ie bila dokončno zagotovljena.«
Jutrcvčki pišejo
Ljubi stric Matic! Tvojemu vabilu sem se odzval in Ti opišem moje potovanje na luno; na sonce se nisem upal ker nimam črnih očal, pa bi se mi preveč bleščalo, na zvezde tudi ne, jih je preveč ne bi mogel odlikovati vseh z mojim obiskom in mi to tudi ne pristo-ja, saj v zvezde kujemo le pesnike, umetnike in mojstre, pa tudi Tebe, dragi striček, okujemo v zvezde, če nam boš redno dajal tako lepe visokoleteče naloge, kot jih razpisuješ v svojih tečajih.
Moj cilj je bil torej luna- Omeniti moram, da sem že napredoval od učenca osnovne šole do čevljarčka — vajenca in da se odlikujem v tem poklicu s posebno bistrostjo. Moj sedanji vzgojitelj čevljarski mojster, pa o moji bistrosti menda ni posebno prepričan, večkrat mi je očital, da me »luna trka«in nP davno mi je rekel v obraz: »Če b; bil Ti tako velik kot si neumen, bi lahko luno »kušnil«
To reklo menda ni zraslo na njegovem zelniku; ga je slišal najbrž v gledališču, kot dovtip, pa se je tikalo go. tovo koga drugega ne mene. Jaz pa ne bodi len vzamem stvar resno, saj človek raste ne samo z neumnostjo temveč tudi s svojimi višjimi cilji in hoos — tiri dops se poženem ob prvem šči-pu ali Polni luni na luno in io tako iskreno poljubim, da jo je zaščegetalo in bi se skoraj prekotalila za 180 stopinj. Videč kaj namerava, se je še trdneje oklenem, da ne bi mogla kolebati: nastal bi sicer iz polne iune mlaj in postala bi tema tako da ne bi vedel »kot hoda«.
Ko se je luna omirila in ko je nehala
kolebati, splezam po njeni spodnji polovici počasi na gornjo polovico oble-
Tu Pa že lahko sedem prav udobno, le noge so mi doli bingljale in krepko sem s petami luno trkal. Tako sem se ji zahvalil češ, »če si Poprej trkala ti mene, pa bom trkal sedaj jaz Tebe!«
Ako nameravaš za moj opis potovanja na luno priznati kakšno darilo. Te prosim, np pošiljaj ga na luno; poštne zveze tu sem so še zelo slabe — pridem sam k Tebi na zemljo takoj ko se vrnem. Do tedaj pa Te srčno pozdravljam
Tonček Podsmudreek, dijak Sv- Jurij ob juž. žel-
Dragi Tonček! V imenu vseh Ju-trovčkov, ki jih je že kdaj luna trčila. Te prav lepo prosim, da ostaneš še dolgo na luni in da jo korenito trkaš! In kmalu se spet oglasi — in. prosim, s Pravim imenom na dan!
Lepo Te pozdravlja Tvoj
stric Matic-
Potovanje na mesec. Nekoč sem se namenil, da poletim na luno. Zvečer, ko sem zaspal, sem sanjal o tej zračni ekskurziji. Kupil sem dinamita in razne eksplozivne sile. Potem sem naredil iz lesa in železa raketo. Zadaj so bile velike in dolge cevi. V te cevi sem natresel dinamita. Vse skupaj sem prenesel na ne';o jaso. Tam sem obrnil raketo točno proti luni. Sedel sem vanjo, vžgai dinamit ir rake'a je kakor demon požirala daljavo. Kmalu sem bil na luni. Malo sem se ogledoval. Hipoma sem na grozo opazil, kako gre proti meni strašna pošast. Od strahu sem skoro onemel. Pošast me ugrabi in nese neznano kam. Ko sem prišel k
sebi, sem zagledal okoli sebe polno ljudi, ki so imeli krila. Pošast so bili "Mli in me rešili smrti. Postal sem jim velik prijatelj. Večkrat sem se udeleževal lova na pajke. Pajki so tam veliki kakor pri nas sloni in so nevarnejši od leva. Predejo mreže 20 metrov dolge in široke. Lovci na pajke imajo palice, ki bruhajo ogenj. Ko sem lovil, sem prišel preblizu nekemu pajku. Ta me je prijel in me vrgel v zrak. Začel sem padati proti zemlji in sem se onesvestil. Hipoma sem nekam priletel in se .zbudil. Padel sem bil pamreč iz postelje.
Krušnik Vekoslav, dijak HI. drž- real. gimnazije v Ljubljani
~">MLAD
Zavriskaj zdaj vesel otrok, pomlad nam dal je ljubi Bog. Oh kdo se zdaj pri peči greje, saj sonce ljubo se nam smeje.
Zvončki beli že cvetijo, ptički v grmu žvrgolijo. Drevje že popke poganja, kmetiču veselje oznanja.
Ptičke z juga so priletele, vesele pesmi nam bodo zapele. Na bregu trobentice trobijo, na delo kmetiča vabijo.
Omlaflič Slava L r. v. nar. šole v Braslovčah
Dragi stric Matic! Nekega pomladanskega dne mi je šinila v glavr *nisel, da bi nekoliko pogleda.1 na Ver>- "gradil sem si raketo, s katero sem odplaval proti tej zvezdi- Z zemlje sem odšel zjutraj, na zvezdo sem Pa prišel zvečer. Komaj sem izstopil iz rakete, mi je že zavel čuden duh, ki je vel po vsej zvezdi- Komaj sem stopil par korakov, je že zadivja.1 vihar. Kakor hitro je prišel, tako hitro je nehal. Kar mi prihiti naproti možic, ki me je vprašal kam grem. »Po Veneri!« sem mu odgovoril-Šla sva skupaj. Zagledal sem medveda, ki je koracal proti nama- Tedaj je pa moj tovariš zletel v zrak in napadel medveda. Kmalu ga je umoril- Šla sva dalje in v nekaj dnevih prehodila Venero. Vrnil sem se k raketi, malček pa je šel na svoj dom. Sam sem šel na raketo in komaj je prebila površino zemlje, sem Padel — na tla- Kajti vse do
I življaje sem preživel v postelji. Najlepše pozdravlja Tebe in vse Jutrovčke
Krušnik Vekoslav, dija m. drž-real- gimn. v Ljubljani.
Dragi stric Matic! Tudi jaz sem se odločil, da Ti enkrat pišem in tudi nekaj prispevam za tvoj kotiček- Opisati ti hočem mojo prvo nezgodo s kolesom!
Ko sem dovršil prvo šolsko leto, mi je oče kupil kolo. Kmalu sem se naučil voziti z njim. Neke nedelje popoldan je rekel oče: »Popeljem se s kolesom na izprehod!« Poprosil sem ga, če smem z njim. Oče je rekel: »Pa pojdi!« Vesel sem šel po kolo Nato sva se odPe. ljala po poljski poti na glavno cesto in po glavni cesti skozi Št Vid, Šmartno, Gameljne in potem po poljski poti proti remizi. Ko sva se pripeljala za re. mizo na glavno cesto, sva zavila na poljsko pot protj domu. Med tem pri-drvi neki kolesar iz Št- Vida ter zavo-zi naravnost v moje zadnje kolo- Padel sem ob rob tračnice cestne električne železnice, ter se hudo Poškodoval na čelu. Oče je stekel v remizo po avto, ter me odpeljal v bolnico. Zdravnik mi je rano izpral ia mi jo spel s 4 sponkami. Nato me je oče odpeljal domov-Mati se je hudo prestrašila. Po enem mesecu se mi je rana zacelila. Imam pa še danes brazgotino na čelu, znak mojega prvega izprehoda s kolesom.
Ivan Oblak, dijak 1 b razr- I- držav, real. gimazije v Ljubljani-
Manko G.:
Pesmica o mesecu
Ko mesec priplava nad goro, duhteče objame poljane in nežno poljublja gorice in hišice boža zaspane.
Poredno smehlja se po nebu in zvezdam blestečim mežika, v srebrni potuje kočiji, v mrak tihi vso noč se potika.
Tako se do jutra potepa in vozi po rimski se ceisiti, ko sonce zaraja v daljavi, za vriska škrjanček nevesti.
M anica:
Glej ga, glej ga!
Da si pes in mačka nista prijatelja, smo ofcročaji kmalu videli. A da je pes posebno »gorak« tudi žabam, nam pa ni bilo znano, dokler nam ni tega ob. razložil stric Gašper, ki se ni nikoli zlagal. torej mora biti to že res.
»Pes je nekoč Ukradel klobaso«, je pripovedoval stric. »Ko je skočil z njo iz hiše, ga je opazil gospodar in stekel za njim. Pes je bežal mimo neke mlake, v kateri so žabice prepevale svoj »rega, rega . . .« Štirinogi tatič pa, ki je imel slabo vest, je bal prepričan, da žabe vedo za njegov greh, zato opozarjajo nanj njegovega preganjalca in mu kličejo: »Glej ga, glej ga«.
Ves prestrašen je izpustil klobaso iz gobca ter zbežal v šumo.
Da so ga te hentane žabe pripravile ob slastno klobasico, tega kuža ni mogel preboleti in še danes je ves pasji rod jezen na žabe.
Križanka
		1		
	i		s	
t				I
				
		—		
	*		9	*
	>			
r				I
Navpično: 1 dan po pustnem torku, 2 lepljiva »nov, 5 Število, 6 vernik, 9 otok v Jadranskem morju.
Vodoravno: 2 lepljiva snov, 3 ostanek od kuriva, 4 število, 6 umetniški izdelek, 7 srbsko moško ime, 8 glavno mesto CS"
Marica in štruklji
V pekarno je stopila drobna deklica
in vprašala peka: »Prodajate tudi štruklje?« »To se ve, da ,ih, dsiiatcel Kakšnega bi rada?« »Medenega, prosim. Po čem pa je?« »En dinar velja.« »Prosim, dajte mi enega.« »Zal mi je, medenega pa danes nimam nobenega več. Imam pa še orehove, rozino ve, pehtnanove.« »Jaz bi pa rada medenega.« »Smo že vse medene prodali.« »Pa moja mama je rekla, da prodajate tudi medene.«
»Saj jih, ampak danes so medeni že vsi pošli. Nobenega nimam več.«
»Mama mi je rekla, če vam dam en dinar, mi boste dali erf meden štrukelj zanj.«
»Prav rad bi ga, če bi ga le imeL« »Kaj če bi imeli ?« »Medene štruklje, seveda.« »Jaz bi medenega rada.« »Saj nimam nobenega več. Imam samo še rozinove, orehove in pehtrano-ve.«
»Koliko pa hočete za medene štru»
kije?«
»Ce bi jih kaj imel, hi ti jih dal po dinarju, kolikor jih hočeš.«
»Včeraj pa ste maimii prodali enega medenega za en dinar.«
»Seveda sem. Včeraj sem jih imel. ampalk danes nimam nobenega več.« »Saij je tukaj pri peku.« »Kajpak da j«.«
»In prodajate štruce, kiieijoe, žemiie
in štruklje?« »Ej, seveda, vse.«
»Potem bi rada en meden štrukelj.« »Veš kaij, punčka, zdaj pa kaT pojdi domov. Nič več jih ne bom prodajal, teh medenih štrukljov, nikoli več. Ali slišiš: nikoli več! Nikoli več 'jih ne bom prodajal! Z Bogom!«	J. P.
Novodobna posetnica
Kako se piše ta gospodičnaZ