POlDKa BAVDKOVA: Gojimo oarudno vezeiije! V narodni pesmi »Sarafan« pravi hčeika svoji stari materu »Pusti delo In uočivaj. zlati čas je preč!« Zlati čas fe mladost in ta beži To pove hčerki tudi stara mati. ki reče: »Mlada si. pa vedi. da mladost beži « RodiU se nam ie sloboda. 2ivjnio v mladi Jugoslaviji. Bomo li čakali. da nam njeni prvi dnevi. dnevi mladosti ziježe brez dela? Nismo li vsi. brez razlike spola, Jugosloveni in Junoslovenke, ta mlada država9 In ako smo mladi, bomo li držali roke knžem? Ne. zdramimo se iz mrtvila in pokažimo tudi nie žene, da smo vredne. da se nazivliemo slobodne Jugoslovenke. Poprimimo se narodnega vezenja. Okrasimo predvsem svojo _ in svojih otrok obleko z narodno vezeriino. da pokažemo že na zunaj. da se zavedamo s poncsoin svoje narodnosU. Enako naj dobe naši domovi, ki so polni nemške, francoske in druge šare. narodno lice. Očistlmo jih temeljito vse tuje navlake in zagrnimo jih v narodne prte. zavese in zagrinjala. Otrokom. ki bodo rastli v taskih hi^ali, pdgojimo narodni čnt in vsadimo v srce ljubav za vse. kar je oristno nase — • narodno. Tako vzgoiimo mladino v globoko narodnem duliu. ki se bo zavedala svoiega potomstva. Na ta način vzgo.ienega naroda ne bi bilo več mogoce odtii'iti svoii narodnosti, kot se je to godilo žaliboe posebno ob mejah. Kar je vkoreninjeno v mladem srcu. to se ne \zruie tako lahko. Ko bi bile imele Slovenke že prej smisel in čtit za narodno blago. ne bi bito nrišlo tako daleč, da je naša narodna noša izumrla in se ie popolnoma zatrlo narodno vezenje. katero.so gojile naše orababice. Po Srbiji, Rusiji. Ukrajini in drugod še danes bujno živi narodna noša in ž njo nnrodna uim_etnost, zato ker so io Srbiianke. Rusinje in druge izredno bolj spoštovale nego me Slovenke. ki smo jo pokopale v girob v^ praktičnem življeniu. Poglejmo kako p*onosne so Rusinje na svojo bogato vezeno nošo. Kako odlično spošiujejo Ukrajinci'svoje, seni videla na lastne oči. Inteligentni bančni uradnik Pavlik ki ie za časa vojske tu Dtrebival, ie imel med drugim premoženjem. kar ga je mogel oteti nri evakmvaciii Oališke. lepo izvezeno srajco in to ie nosil le ob Dosebno velikih dneh. Pa tudi pri Hrvaticah bi se lahko \\aučile marsičesa v sedanii dobi od leta 1900. po razstavi ročnih del v Zagrebu. Stopiinc v njihove sobe. Koliko domačeza dela! A me,? Koketovale smo z Bečoin in Panzoni. kazale svoio robsko dušo in odvisnost od tujine in omalovaževale umetnost domačega vezenja. Posledica lemu je bila. da smo se dičile s Derjein. ki smo ga kupovale za drag denar in ž njim boeatile tujca. Kar ie bilo nasega, to je bilo »'kmečko«. (T.eta 1909. sem imela par svojih izdelkov narodno okrašenih v neki izložbi, na sem morala žal čuti. da je »kmečko«. Še pred 12. leti tako malo umevanja za narodno umetnost med Slovenkami. Tužna nam majka!) Inteligenca ie prva zapustila narodno umetnost. Inteligenco pa je iposnemalo oreprosto ženstvo, ker ie pač posnemanie že od nekdaj slaba stran ženske. Takri ie inteligenca potegnila za seboj pireoiosto ženstvo. da je tudi ono prestalo spoštovati n.irodno umetnost in ie ^ačelo boli liubili modo in robo iz trgovin. nego narodno nošo in pridnost svojih rok. Naša svcta dolžnošt ie, da.poi.ravl sedaniost. kar je zakrivila oreteiklost. Zbtidimo smisel in zdramimo čut za le'pot:> narodnega vezenja. Sai čut gotovo še spi v dtiši narodnega ženstva. treba ga je le zbuditi. Narodne noše nazaj zbu-  diti se gotovo ne bi dalo več. tudi ni ne-  obhodno potrebno, ker je bil itak vedno  nestalen njihov kroj. Prilagodil se je  vedno duhu časa. narodno vezenie pa se ie spopolnjevalo na vedno višio stopnjo. Vsled tegg. abstrahiirajnio kroie narodnih noš. našo _noderao prikrojeno obleko t« krasimo z narodno vezenino. Ta naj kaže našo narodno zavednost. Zdi se mi. da je na mestu nasvet Milka Cepeliča v knjigi »Spomen — Cvieče« posvečeni narodnomu dobrotvorniku bis. J. J. Strossmavenu. zato ga navedem dobesedno: »Nije dosta. da inteligencija narodu samo v. knjizi i u j_ovjesti uspomenu čnva. da mu folkloristično blago očitoj propasti otimlje: nego se hoče. da ona s narodom zajedno zavoii i ono. što ie narodiu nekim načinom najmllije. njegovo kučevno blago: Njegovo tklvo i vezivo. Zazeblo nas je u srcu. kada smo čuli. da se tai biser nahodi u >pogibelji. Pa kad je tako, a ono pr^gnlmo mužki. da taj biser sa ruba propasti u svcje ruke uzimeimo.« A.ko ic to veljalo za Hrvate leta 1900. v koliko večji meri velja ta nasvet Tiam. Bomo li me čakale, da nastopi še kak vse časti vreden profesor Sič? Ne. to ne sme biti. da bi kazali na nas možje in oni opravljali naše dolžnosti. Naša naloga je, da začnemo takoi delati vse. zlasti In v n-rvi vrsti me učiteljicc. Po šolah smo vzgojene robstvu In tii.istvu česar nismo.seveda same kirtve. O narodnem vezenju nismo čule ničesar. Zdaj ,pa ie robovanju konec. zasijalo ]e solncc svobode. Led je prebit. vzorce\' imamo lepo zbirko. Krjvda bi bila odslej na naši strani. ako se sedai ne bi lotile dela. da vzdig_nemo iz groba naših babic utnetni zaklad — narodno vezenje, ga posvcžimo in ga podarno narodu. kot piravl C.epelič:- »v njegovo največe dobro«. Kolo Slovenskih sester si ic nadelo krasen nalog. da priredi razstavo narodni!i ir«:nilt del in seznani ž niimi ne samo d&mačega ljudstva. ampak nokaže tudi tuicem. ki poseča.io pirestplico. kaj je nristno naše slovensko. Koleginie! Naj ne tzostane nobena. kaiora se ne bi udeležila razstave vsaj z enim predmetora! Razstava nai bi pokazala r.asim bratom in sestram. ki so v nanxlnem oziru storili doslei več, nego smo storile me. da si hočemo v Jugosla\iii ivrizadevati s trdno voljo. da ilm postanemo enakovredne sestre. Domislila sem se krilatih besed velikcca Firvaškega pesnika Preradoviear ki ii!i podam h koncu: -Ljiibi rode svoje preko svega, Za nieg živi, tmiirt za njega! Po njem tebe sviiet poznaie živa, Na n.em ti se btrdtičnost osniva.« j