planinski GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 70. LETNIK 2 . 1970 PLANINSTVO KOT SVOBODNA AKTIVNOST V ŠOLI STANKO KLINAR ~ vobodne aktivnosti ponavadi ne vzbudijo v učiteljih tistega svetlega občutja, ki ga ~ nosita besedi svoboda in aktivnost. - Vendar hočem vseeno spregovoriti v prid svobodnim aktivnostim, predvsem v prid planinskim krožkom. Ne sicer kot aktivist ali propagator po naročilu, ampak samo zato, ker mi je planinstvo kot svobodna aktivnost pri srcu. Govoriti hočem kot svo­ boden človek o stvari, za katero sem se svobodno odločil. Stvar se mi zdi dobra, pametna in vredna. Ko bi me kdo prisilil, da prevzamem, recimo, svobodno aktivnost Počitniške zveze, bi se počutil prav malo svobodnega. Stvar bi zamrla, kot je to pri nas skoraj narodni običaj. Ker pa sem uskladil svoj konjiček s težnjo skupine dijakov, ga izživljamo skupaj v skupno zadovoljstvo. Za ustanovitev planinskega krožka ni treba nobene direktive »od zgoraj« ali »od strani«. Ideja mora goreti v srcih, pa ne rabi nobenega administrativnega vžigalnika. Da hočem s toplimi besedami spregovoriti o planinstvu kot svobodni aktivnosti na šolah, sla kriva dva razloga: l. velika moralna vrednost planinskega športa, zlasti za Slovence, ter 2. velika praktična možnost za uresničitev planinskih krožkov na šolah. K prvi točki: Ni bolj popolnega športa od planinstva. Mimo telesnih odlik pospesu1e v najvišji meri tudi duhovne in je zato človeka najbolj vreden. Planinca žene silo­ vitost doživetij, da jih popiše v besedi ali poda v slikah, zato je med njimi mnogo zelo spretnih pisateljev in filozofov, pesnikov in likovnih ter fotografskih umetnikov. Noben drug šport se ne more pohvaliti s tako duhovno kulturo. Planinstvo je od vseh športov najbolj povezano z usodo slovenskega naroda. N e samo zgodovinsko, ker ta vloga je minila s časi, ko so se planinci borili zoper po­ nemčevanje domačih gora. Gore so že od nekdaj zibelka slovenske neodvisnosti, svobode in samozavesti. Pri tem pa se spomnimo samo, da je skoraj vsa noša domo­ vina gorata. Danes je planinstvo pri nos najbolj množičen šport. To dokazujejo vpisne knjige po kočah . Množičnost pa terja vzgoje in somovzgoje, da ne postane kultura planinstva prozna beseda. Planinska kulturo pa je del vsesplošne slovenske narodne kulture. šele ta vdahne goram pravega duha. Planinstvo je povezano tudi z usodo civiliziranega človeka nasploh. človeka osrečuje bivanje v naravi. Borbenost v gorah mu krepi smisel za življenje. Krinke vsakdanjega življenja odpadejo, sama od sebe pride sladka sproščenost in veselje nad polnostjo doživljanja. človek je del narave, dehteče zeml je, skrivnostnih gozdov, veličastnih gora, snežnih planjav. Mnogo bolj kot plesnih dvoran in zatohlih uradov. Odtujitev od narave je kriva modernih živčnih in moralnih izkrivljenosti. 49 Vzgajati ml_ adino v l jubezni do narave, se pravi dajati ji veliko etično vrednoto. Zgodi se, da je človek svojemu učitelju včasih bolj hvoležen, ker ga je učil umetnosti življenja, kot za strokovno znonje. Kože, da je mimo zunonjih uspehov in naslovov umetnost življenja lahko važnejša. K drugi točki: Zgodi se, da na začetku šolskega leta ustanovimo veliko svobodnih aktivnosti in mnogo jih tokaj po ustanovnem sestanku junaško pode zo domovino. Planinski krožek redko pride sploh do ustanovnega sestanka. To je rahla diskrimi­ nacijo s strani tistih, ki dirigirojo ustonovljonje krožkov. Morda se zdi, do planinski krožek vzame veliko časa učitelju-mentorju. A resnico je drugačno. če ima učitel j veselje hoditi ob nedeljah v naravo, mu ne bo odveč po• vabiti s seboj dijake in planinski krožek živi! Samo ne jemati stvori formalno in formalistično ! To zamori veliko veselja no obeh straneh. Nemoro poreče kdo: »Lahko je hoditi v gore na Jesenicah!« Paradoksno (kot po­ dobno še marsikaj) je dejstvo, do so gore bolj cenjene tam, kjer jih ni. Najbrž sto za uspešno vzgojo bolj potrebno dijakov in učitel jev prosti čas. Do bi že nehali oba terorizirati z noduromi ! Slišim, do nekatere šole ali posamezni učitelji protizakonito podaljšujejo delovnike dijakov. še bolj pregrešni so seveda predpisani predmetniki. Rodi bi vzgojili možganske hipertruste. Kdo ve, če nismo prezrli vzgojne vrednosti svobodnih aktivnosti, vzgojne sprošče­ nosti, ki lahko vlado lom med dijaki in učiteljem, ter pouka, ki je najbolj učinkovit, ko nihče ne »uči«. Toda kdo si bo nakopal tolikšno odgovornost razen kakega Pavla Kunaverja, pa če ima mladino še tako rad! Strah je utemeljen in - pameten! Toda kot razumno in visoko orgonizirana bitjo smo izumili zoper njega zelo učinkovito orožje. Slovenija šteje danes blizu osemdeset gorskih vodnikov, ki delajo v okviru Planinske zveze Slovenije. Po sklepu vodniške komisije, ki gorskim vodnikom direktno načeluje, je vsak vodnik dolžan enkrat no leto voditi društveni ali mladinski izlet brezplačno. Vodnik ima v tem primeru pravico le do dnevnice in povračilo potnih stroškov. To ob večjem številu udeležencev ni veliko, zlasti ker boste v nodoljnjem razbrali, do to lahko povrne tudi lokalno PD. Kako veliko pomoč je vodnik, si komaj lahko mislimo. Zlasti je glavno pezo odgo• vernosti no njegovih ramah. Seznam aktivnih gorskih vodnikov je dosegljiv bodisi no Planinski zvezi Slovenije, Ljubljana, Dvoržakovo 9 bodisi pri lokolnih planinskih dru­ štvih po tudi pri turističnih agencijah in recepcijah hotelov. Stroški izleta so zo posameznika lahko precej veliki. Spet nastopi strah, če ne bodo šli zraven predvsem »bolje stoječi«. Imam predlog. Ko je planinski krožek ustanov­ ljen in če kaže, do je rdečeličen in zdrav ter go ne bo odnesel prvi veter, noj mentor krožka stopi v stik z upravnim odborom planinskega društvo v svojem kroju ter predlogo, do postane njihov krožek pododsek mladinskega odseka pri tem planin­ skem društvu. Brž ko UO ta predlog sprejme, ima planinski krožek pravico zahtevati od planinskega društvo, do sofinancira planinsko dejavnost v krožku. (K tej dejov• nosti spadajo tudi občasno predavanja ter smučarsko šolo in fotografiranje.) UO planinskega društvo mentorjev predlog normalno rod sprejme, ker so po statutu vsa planinsko društva dolžno skrbeti za ploninski naraščaj (in zato tudi imeti podružnice no šolah), a jih naraščaj dostikrat prav malo skrbi, ali po sploh ne najdejo primer­ nega človeka in so veseli, do jim nekdo odvzeme to breme. Do katere meje seže denarno pomoč planinskega društvo, je odvisno od denarne zmogljivosti društvo ter od spretnosti mentorja krožka. lolostno dejstvo po je, do je v Sloveniji tako malo vodniških priročnikov, do je že kor sramotno. Svoj čas so sicer marsikaj izdali, o je vse že zdavnaj razprodano. Iz knjižni~ a li od znancev bi si bilo treba torej izposoditi Brilejev Priročnik za planince ali po Kunaverjev Izleti z mladino. lal so že nekoliko zastareli, kajti čas je šel naprej, zganil pa se ni nihče, do bi sestavil nov priročnik. Vendar noj se mentor krožka ne do uplošiti. Noben priročnik ni tako zastarel, do bi onemogočil izlet, po tudi pomoč poklicnega gorskega vodnika ali vsaj starejšega planinca nos lahko reši težav. (Po objavi v »Prosvetnem delavcu« 1969) 50