105 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 Knjižne ocene in poročila Mirko Ramovš* * Mirko Ramovš, upokojeni sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta, ZRC SAZU, Novi trg 2,1000 Ljubljana; mirko.ramovs@gmail.com. Najzgodnejši podatek o šegi spuščanja luči po vodi na predvečer gregorjevega, širše znani predvsem po svoji pojavno- sti v Tržiču, a razširjeni tudi v nekate- rih drugih krajih na Gorenjskem, sega v sredino 19. stoletja, vendar je večina pisnih virov iz 20. stoletja, strokovne- ga pretresa pa je bila šega deležna šele ob njegovem izteku. Pričujoča knjiga je prvi temeljiti celostni prikaz šege, saj vključuje pregled vseh pisnih in števil- nih ustnih virov, ki podajajo njeno po- dobo iz krajev, kjerkoli se je pojavljala in se pojavlja, tudi v evropskem okviru, predstavlja njeno vpetost v muzejsko in turistično dejavnost, prenašanje v kraje, kjer doslej ni bila v navadi, in posledice tega ter njeno vlogo v osebni in domo- ljubni vzgoji. Toda najpomembnejši je njen osrednji del, kjer avtor dokazuje mitološko razsežnost šege, s katero njen izvir postavlja daleč v predkrščan- sko obdobje in ji odvzema izključno ro- kodelski značaj, vezan na čas, ko se je prenehalo delo ob umetni svetlobi. Avtor v uvodu najprej opredeli izraza »gregorčki« za predmete z dodanimi svečami, ki jih ljudje na predvečer godu sv. Gregorja spustijo po vodi, in »spu- ščanje luči po vodi« za samo šego ter obrazloži odvisnost njenega časovnega poteka od prehoda julijanskega kole- darja na gregorijanskega. Nato se z na- vajanjem pisnih in ustnih virov posebej posveča gregorjevemu v Tržiču, nadalje v Železnikih, Kropi in Kamni Gorici, kjer gregorčke imenujejo »barčice«, ter v drugih slovenskih krajih (Šenčur, Voglje, Brnik, Ribnica na Dolenjskem). Šega je bila povsod povezana z roko- delci, luč pa naj bi spuščali fantje, ven- dar večina podatkov govori, da so to počeli otroci. Pri spuščanju gregorčkov v Tržiču se kot obvezna sestavina do- godka pojavljata tudi kurjenje slamna- tega kresa in vihtenje gorečih metel. V nadaljevanju avtor opozarja še na druge šege in navade, povezane z gregorjevim na Slovenskem; tako so v Tržiču pripra- vljali »lučno pečenko«, v Železnikih so se dečki igrali vojake, kar so imenovali »muštranje«, medtem ko so imeli v Pre- kmurju, tudi dečki, koledniške obhode, imenovane »gregoracije«. Skoraj pov- sod pa je bila znana ptičja ohcet. Tehtna novost v obravnavi šege je po- glavje, ki gregorjevo predstavlja v šir- šem prostorskem in kulturnozgodovin- skem kontekstu. Doslej skoraj ni bilo znano, da so šego spuščanja luči po vodi poznali marsikje v Evropi. Avtor nam odkrije, da je bila posebno živa v bližnji Železni Kapli in v več krajih na Bavarskem v Nemčiji, v Švici, na vzhodu Francije, na Češkem, v Make- doniji in še kje, kar nazorno predstavi z opisi in posebno razpredelnico ter z zemljevidom. Za razumevanje šege je pomembno opozorilo, da nekdaj niso delali ob luči, zato je vprašljivo dozdaj- šnje razlaganje izvira šege v preneha- nju dela ob umetni svetlobi. Avtor nam predstavi tudi tri svetnike, sv. Gregorja, sv. Lucijo in sv. Mihaela, ki so v ljudski vernosti in pripovedih povezani z lučjo oziroma ognjem in vodo ter kažejo na daljne povezave z obravnavano šego. V dokazovanju mitološkega ozadja spuščanja luči po vodi se avtor opira na dognanja treh pomembnih razi- skovalcev slovanske in indoevropske mitologije Zmaga Šmitka, Vitomir- ja Belaja in Andreja Pleterskega. Na njihovi podlagi sklepa, da šega pred- stavlja ostanek starejših obrednih de- janj, ki so jih ljudje izvajali, da bi po njihovem prepričanju zagotovili red v svetu, saj bi sicer zavladal nered. Ob tem še posebej opozarja na nekatere mejnike koledarskega kroga, kot so konec starega leta in začetek novega, na obredja darovanja vodi in čaščenja ognja ter ognja, ki so ga zakurili na vodi, kadar je pridelke uničevala suša. Pri rekonstrukciji predkrščanskih obre- dov se opira na pomen kultnih točk v prostoru, ki bi naj pričale o nekdanjem verovanju, jih našel v Tržiču, tudi na podlagi povedke iz prostora, ki je blizu spuščanja gregorčkov. Avtor je trden v domnevi, da je šega spuščanja luči po vodi nasledila predkrščanski obred, pri katerem so na vodo ali vanjo dali ogenj, s čimer so naravi dali moč nove- ga rojevanja, torej je bil namenjen za- gotavljanju plodnosti. Ker je potekal v času, ko je bilo poljedelstvo že razvito, ga je bilo treba izvajati vsako leto. V tretjem delu avtor najprej predstavlja muzeološki in etnološki pogled na spu- ščanje gregorčkov, pri čemer še pose- bej poudari uspeh tržiških muzealcev, da je bilo gregorjevo vpisano v Regi- ster nesnovne kulturne dediščine in da je pregled spoznanj o gregorjevem objavljen v knjigi. Pri tem ne pozabi vseh tistih, ki so o gregorjevem pisali doma in na tujem, nato pa podaja raz- mišljanja o gregorjevem kot dediščini za prihodnost. Prepričan je, da so etno- logi dolžni pojave, kot je gregorjevo, spremljati in usmerjati – najbolje na način, »pri katerem se teoretska spo- znanja, oplemenitena s prakso, vedno BOJAN KNIFIC: Gregorjevo: Ko gre luč v vodo in se prične pomlad. Tržiški muzej, Tržič 2017, 190 str. 106 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 Knjižne ocene in poročila Mirko Ramovš * Marija Klobčar, dr. etnologije, višja znanstvena sodelavka, docentka za folkloristiko in mitologijo, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; marija.klobcar@zrc-sazu.si. Začetek leta 2017 je na Glasbenona- rodopisnem inštitutu ZRC SAZU med drugim zaznamoval izid knjige in zgo- ščenke s prepoznavnim naslovom Ha- loško petje na tretko. Obe deli z raz- ličnih stališč upodabljata pomemben del slovenske zvočne krajine in ga s spominskimi zapisi in poglobljeno raz- iskavo vanj tudi analitično umeščata. Zasnova monografije izraža način od- krivanja tega petja in pot do njegove vnovične vrnitve v zvočni svet Haloz, hkrati pa tudi hotenje, da bi dosedanja teoretsko pomanjkljiva opozorila na vrednost tega petja oprli na oprijemlji- ve analize in jim z notnimi ilustracija- mi ponudili uporaben revitalizacijski pesemski nabor. Prvi del monografije uvajajo trije spominski zapisi. Prispe- vek Lojzke Merc, vodje pevk Trstenke, se z ustrezno mero čustvenih refleksij povezuje s srečanjem tega načina pe- tja, v prvih povojnih desetletjih vse manj zanimivega za okolje, v katerem se je ohranjalo. Zapis Jasne Vidakovič z razgrnitvijo spominov razkriva vlogo posrednikov, oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, hkrati pa tudi same- ga radia. Premoščanje razdalje med zvočnim svetom haloških gričev in ve- likih odrov je zaznavno tudi v zapisu upokojenega sodelavca Glasbenona- rodopisnega inštituta Mirka Ramovša. Vsi trije zapisi so zaokroženi s stro- kovnimi premisleki, ki z osebnimi po- gledi tkejo mrežo med ustanovami in posamezniki. Te premisleke v mono- grafiji raziskovalsko osmišlja prispe- vek sodelavke Glasbenonarodopisnega inštituta, etnomuzikologinje dr. Urše Šivic; njena etnomuzikološka analiza petja na tretko je tako raziskovalcem kot uporabnikom ponudila oprijemlji- vo orodje za ovrednotenje in hkrati za vnovično oživljanje tega načina petja. Temu so namenjene tudi transkripcije pesmi, ki monografiji dajejo dodatno uporabno razsežnost. Monografijo dopolnjuje zgoščenka, ki hkrati tudi samostojno upodablja ta del slovenskega pesemskega izročila. Pri- naša zvočne zapise, posnete na terenu, in tiste, ki jim s prizadevanji posre- dnikov in raziskovalcev tega izročila oziroma pevk sledijo. V njej se preple- tajo pretekli in sedanji zvočni svetovi, ki jih spremno besedilo dr. Urše Šivic kontekstualno in analitično umešča na slovenski etnomuzikološki zemljevid. Spretno preseganje razdalje med znan- stveno zahtevnostjo in praktično spreje- mljivostjo tako projekt, dorečen v knji- gi in zgoščenki, uvršča med pomembna dela sodobnih etnomuzikoloških stremljenj. V času, ki zaradi iskanja raziskovalskega preživetja nikakor ni naklonjen poglobljenim raziskavam, dokazuje tako razumevanje aplikativ- nih potreb kot sledenje tistim ciljem, ki etnomuzikološkemu delu narekuje znanstveno držo. URŠA ŠIVIC (UR.): Haloško petje na tretko. Založba ZRC SAZU in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Ljubljana 2017, 83 str. URŠA ŠIVIC IN PETER VENDRAMIN: Haloško petje na tretko. Založba ZRC SAZU in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Ljubljana 2017, zgoščenka. Knjižne ocene in poročila Marija Klobčar* znova preverjajo in upoštevajoč so- dobna razmišljanja v znanosti in stroki razvijajo.« Nazadnje se avtor posveča gregorjevemu, kot se je v drugi polo- vici 20. stoletja razvijalo v povezavi s turizmom, podrobno v Tržiču, a tudi v Kropi, Kamni Gorici, Železnikih in drugje, ter šegi, kot poteka danes. Ne pozabi navesti možnosti v sodobni tu- ristični ponudbi in za pripravo dogodka navede nekaj pomembnih napotkov. Knjiga je bogata z barvnimi fotografija- mi in pregledno oblikovana s kratkimi začetnimi povzetki posameznih pogla- vij, natisnjenimi v rdeči barvi. Avtor pi- še tekoče in razumljivo, tudi v poglav- jih, ki imajo naravo razprave, vedno z zavestjo, da bo knjigo lahko vzel v roke manj izobražen bralec, še posebej Tr- žičan. A ji to ne odvzema znanstvene verodostojnosti, opremljena je z vsem potrebnim aparatom opomb, ki se na- našajo na literaturo, časopisne in arhi- vske vire, terenske zapiske in spletne medije, vse zgledno naštete na koncu knjige. Kot že rečeno, je avtor drzen v dokazovanju mitološkega ozadja šege spuščanja luči po vodi, vendar še vedno pušča odprta vrata za nova odkritja, ki bodo morda dala drugačen odgovor.