304
Ali se v S. S. S. R. gradi socializem?
Emile  Vandervelde
Od vse revolucionarne drame, ki se odigrava v vseh deželah sveta kot posledica svetovne vojne, je brez dvoma najpomembneejše dejstvo, da „v nekem delu sveta", kjer živi 160 milijonov človeških bitij, obstoji izza oktobra 1917. vlada, ki se imenuje socialistična in čije poslanstvo naj bi bilo »zgraditi socializem". Ta vlada je v gospodarstvu „kolektivizirala" vsa glavna produkcijska in izmenjalna sredstva, v politiki pa proti vsem reakcionarnim napadom vzdržala režim, imenovan »diktatura proletariata". Vse to se je seveda izvršilo pod vse drugačnimi okolnostmi, kot jih je napovedal Marx, ko je postavil za prvi pogoj socialne revolucije polni razmah kapitalizma in s tem obstoj proletariata, ki bi tvoril »ogromno večino prebivalstva".
Po neki sovjetski cenitvi pa je bilo v S. S. S. R. koncem leta 1931. nekaj čez 18 milijonov plačanih delavcev, izmed katerih jih le 7 milijonov ni bilo zaposlenih v poljedelstvu; in sicer 4,200.000 industrijskih delavcev (proti  3,500.000  leta   1913.),   1,900.000 prometnih  in  2,200.000  stavbnih  de-
lavcev.1 Kmetje predstavljajo še vedno skoro 80% celokupnega prebivalstva. Razvoj tehnike pa je tudi mnogo nižji (kot v vseh kapitalističnih deželah. Skratka, če je res, kar trdijo boljševiki, da se pri njih socializem razvija hitreje in koreniteje kakor v deželah, kjer je dosegel kapitalizem višek razvoja,  je to v kričečem nasprotju s tradicionalnimi nauki marksizma.
Sploh pa, ali je to, kar nastaja v S. S. S. R. res pravi socializem?
Z drugimi besedami: ali dokazuje sovjetski poskus, da je mogoče zgraditi socializem, resnični socializem, ne da bi se izpolnil le eden izmed stvarnih pogojev, o katerih so še do nedavna vsi marksisti soglasno mislili, da so nujni za ustanovitev socializma?
To vprašanje, ki so se že mnogi z njim ukvarjali, bi radi proučili kolikor mogoče nepristransko, a vendar s skrivno željo, priti do zaključka, da socializem, nastajajoč v deželi, ki nima razvitega kapitalizma, ni že ipso facto utopističen socializem, ki mu je vnaprej sojeno, da propade.
Toda preden se lotimo jedra, moramo opraviti še dvoje vprašanj, ki šele vodita do Ferreirove (trditve, da „je sila socializma največja v oni izmed velikih dežel sveta, Ikjer je industrija na najnižji stopnji".
Kdor bi v odgovor navajal le nujno manjšinski značaj komunistične stranke, temu bi Ferrero brez dvoma odgovoril, da je v ustavotvomi skupščini, izvoljeni s splošno volilno pravico po oktobrskem udaru 1917., ogromna večina poslancev in zlasti revolucionarnih socialistov2 izjavila, da so socialisti. Toda to dokazuje le, da se je ruska revolucija kakor vse prejšnje velike revolucije od nizozemske in angleške v 16. stoletju do ameriške in francoske izvršila v znamenju tedaj prevladujoče ideologije. „We are ali socialiste now", je rekel angleški liberalni minister William Harcourt, in ali niso prav tako v Nemčiji „naciji" prisiljeni, da v borbi zoper socializem prevzamejo njegove barvei?
Po drugi strani pa je bila vendarle razdelitev zemlje posameznikom prva skrb te množice kmetskih poslancev v mrtvorojeni ustavotvomi skupščini iz leta 1918., ki so izjavili, da so socialisti. Dasi se je ta razdelitev posestev sklicevala na načelo nacionalizacije zemlje, je bila vendarle nasprotje „kolektivizacije", ki jo je pozneje skušala izvesti Stalinova diktatura.
Seveda sta bili v skupščini razen tega revolucionarnega kmetskega ljudstva, ki bi bilo brez dvoma kakor drugod postalo konservativno, kakor hitro bi bilo doseglo svojie neposredne smotre, še dve važni manjšini socialno demokratskih poslancev, menjševiki in boljševiki; in že davno pred revolucijo so bili ruski socialni demokrati s Plehanovim, Axelrodom, Martovom, Jordanijo ali Leninom političen činitelj  največje važnosti:  v
1  Frederix: »Delavske množice in premikanje človeških množic v S. S. S. R. L'Europe nouvelle, 17. septembra 1932, str. 1116.
2  Rekrutirali so se zlasti iz kmetskih množic.
80
305
deželi, kjer so imeli kmetje z 90% nepismenih strnjeno večino, so socialni demokrati tvorili stranko, čije vpliv je daleč presegal njihovo številčno moč in ki je združevala sorazmerno več proletariata kakor katerakoli socialistična stranka v Evropi.
Vendar razlaga tega dejstva, ki je sicer prav preprosta, ne le da ne potrjuje Ferrerove trditve o medsebojni nezavisnosti obeh razvojev, socialističnega in industrijskega, marveč jo skoro pobija.
Če je postala socialna demokracija v caristični Rusiji, kjer je bil vsaik boj skrajno otežkočen in kjer ni imela neposrednega stika s kmetskimi množicami, v revolucionarnem oziru mogočna sila, je bilo to v veliki meri odvisno od načina, kako se je v časi industrializacije pod Wittejevim ministrstvom organizirala težka industrija, finansirana v velikem odstotku od inozemskega kapitala.
Značilna je bila skrajna koncentracija podjetij, ki je privedla do koncentracije delavnih moči, kar je zopet omogočilo, da so socialistične ideje z lahkoto prodrle.
Ko sem se leta 1917. vrnil iz Rusije, sem rekel v svoji knjižici „Trije pogledi na rusko revolucijo":8
„Veletovarna vlada in je čisto opremljena z najnovejšimi stroji. Rusija ima razmeroma več tehničnih podjetij, zaposlujočih preko 1000 delavcev, kakor Združene države!
To velja za vse pokrajine, ki jih je zajela industrijalizacija, za pokrajine ob Donjcu in za petrolejske vrelce na Kavkazu in celo za Moskovsko okrožje, kjer pa je tekstilna industrija relativno stara. Pojav pa je presenetljiv zlasti v Petrogradu. Lahko bi še drugje na svetu našli nekaj tovaren, ki bi bile še ogromnejše od delavnic Putilovljevih tovaren. Toda nikjer, vsaj v predmestjih nobenega velemesta ne, ni najti takega števila monstruoznih podjetij niti take množice proletarcev, ki bi delali za tako borno peščico delodajalcev."
Ravno dvig in upor teh tako strašno nakopičenih proletarskih množic pa je v splošni vojni zmešnjavi in v zvezi z agrarno revolucijo (ki je kljub vsemu najbistvenejši dogodek ruske revolucije) omogočil leta 1917., ne da je zavladal socializem — boljševiki niso tega nikoli trdili — ampak da si je osvojila diktaturo oblast, ki hoče udejstviti socializem, ne da bi prej prekoračila kapitalistično stopnjo.
Koliko opravičujejo to hotenje dogodki od leta 1917. dalje?
Izmed vseh vprašanj, ki stopajo danes pred socialiste, je to vprašanje najtehtnejše; kajti od tega, kako nanje odgovorimo, zlasti še, kako nanje odgovarjajo ali bodo odgovarjala dejstva, zavise v prvi vrsti bodoče smernice političnih voditeljev socializma.
Pariš, Berger-Levrault, 1918 (s sodelovanjem Louisa de Brouckere).
306
I. Leninivo stališče pred letom 1917.
Stališče boljševizma, zlasti še Stalinovega boljševizma, glede možnosti, ki jih ima revolucija, da zgradi socializem „v eni sami deželi", pa najsi je tehnično in kulturno zaostala, je torej kakor smo že rekli, v očitni oprdki s stališčem Marxa in Engelsa. Po Marxu in Engelsu je namreč socialna revolucija rezultanta in v nekem smislu apoteoza industrijske tehnike. Kautskv je to več ko dovolj dokazal v svoji knjižici »Boljševizem v stiski".4 Nima pomena, še govoriti o tem.
Zanimiva pa je ugotovitev, da je razlika med Leninovo politiko od oktobra dalje in pa med naukom, iki ga je izpovedoval prav do velikih dogodkov, skoraj prav tako velika.
Leta 1905. je v svojem delu „Dve taktiki socialistične demokracije" ostro pobijal »brezsmiselne in napol anarhične zamisli o polastitvi oblasti v nameri izvesti socialistično revolucijo". Odločno je izjavil, da stopnja razvoja v Rusiji »onemogoča popolno in takojšnjo osvoboditev delavskega razreda."
Še več, njegovo »Poslovilno pismo švicarskim delavcem", ki ga je napisal po marčni revoluciji dne 8. aprila 1917., je strogo v skladu z najčistejšo marksistično tradicijo. Glasi se:
»Natanko vemo, da je rusiki proletariat manj organiziran, manj pripravljen, manj zaveden kakor delavci drugih dežel. Ruski proletariat je postal za nekaj časa, morda za prav kratko dobo, napredni pionir revolucionarnega proletariata vsega sveta po svojevrstnem naključju zgodovinskih prilik, ne pa zaradi svojih posebnih vrlin.
Rusija je poljedelska dežela, ena najbolj zaostalih dežel v Evropi. V Rusiji ne more socializem zmagati takoj. Toda ravno ta poljedelski značaj dežele lahko da zaradi ogromne površine plemenitaških posestev grozovit obseg demokratski meščanski revoluciji in napravi iz naše revolucije prolog socialistični revoluciji, majhen korak do nje."5
Kako bi tudi mogli pričakovati kaj več od dežele, ki jo Lenin sam tako mračno riše:
»Poglejte te ogromne razsežnosti severno od Volodge, južno vzhodno od Ro&tova na Donu, južno od Orenburga in Omska, severno od Tomska, na katerih bi se lahko brez težave naselilo na tucate velikih modernih držav. In vse to ozemlje si lasti patriarhalni režim, napol barbarstvo in najpopolnejša neciviliziranost. In vsa ostala poljedelska Rusija? V vaseh, oddaljenih nekaj deset vrst od železnic, ki so zunanje vezi s civilizacijo, s kapitalizmom, z veliko industrijo, z velikim mestom, vlada patriarhalnost m po poli barbarstvo."
4  Pariš, Alcan, 1951.
5  Navaja Henry Rollin na str. XL. uvoda v knjigo: »Sovjeti".
20*
307
Niti šest mesecev kesneje pa je Lenin prevzel vodstvo gibanja, ki je že v svojih početkih bilo več kakor meščanska ali kmetska revolucija. Stremelo ni nič manj kot za tem, da z združeno akcijo kmetov in delavcev izvrši to, kar je dotlej smatral v Rusiji za nemogoče, namreč socialistično revolucijo!
Kdor je bil kakor jaz tiste mesece od marčne revolucije do državnega udara v oktobru 1917. v Petrogradu in Moskvi, bo bolje razumel ta presenetljivi preobrat v Leninovem mišljenju. Lenin sam ga je skušal naknadno doktrinalno utemeljiti in rešiti marksističnih formul, kar se je dalo rešiti.
Protirevolucija s Kornilovim je grozila. Začasna vlada je oklevala v ozračju izdajalstva, omahujoča med nasprotujočimi si težnjami. Razbrzdane množice, delavci in vojaki (vojaki so bili skoro sami kmetje, ki so mislili le na to, kako bi se vrnili v svoje vasi, čeprav na strehah železniških voz) so izražali svoje revolucionarne težnje s temile naivnimi formulami: tovarne delavcem, zemljo kmetom, mir za vsako ceno.
Tedaj pa se je v Leninu nenadoma prebudil mož dejanja in odrinil doktrinarca: delavci hočejo biti gospodarji svojih to varen, dajmo nadzorstvo delavcem. Kmetje ne čakajo in si delijo zemljo; potrdimo z zakoni njihovo iniciativo in prevzemimo proti vsem načelom program revolucionarnih socialistov. Vojaki in vse ljudstvo skrajno naveličano vojne; zahtevajo mir, mir za vsako ceno; izjavimo, da smo pripravljeni, napraviti mir, naj velja, kar hoče; poslužimo se jih in prisvojimo si oblast.
Ali se to pravi izvesti socialistično revolucijo? Iti v Brest-Litovsk, prepustiti zemljo kmetom, toda z očividno platoničnim pridržkom, da ima država vrhovno oblast; izročiti tovarne proletarcem, Ski so brez dvotma nezmožni, da bi z njimi obratovali in jih vodili. Jasno je, da vse to ni imelo nič skupnega s programom ruskih socialnih demokratov, na katerega se stara boljševišika garda ni nikoli nehala sklicevati.
Kvečjemu lahko rečemo, da so voditelji oktobrske revolucije s tem, da so skušali proti svojim načelom stvoriti blok delavcev in kmetov, ostali zvesti taktiki, ki so jo že davno zagovarjali.
Ko je n. pr. leta 1905. Lenin pobijal zamisel, ki jo je dvanajst let pozneje praktično izvedel, namreč zamisel diktature proletariata v deželi, kjer je proletariat le neznatna manjšina, je pripomnil še sledeče:
„Močna bo samo revolucionarna diktaitura, sloneča na ogromni večini delavstva (kar sta vedno trdila Marx in Engels). Danes pa tvori proletariat le manjšino ruskega prebivalstva. Če naj postane ogromna in porazna večina, se mora združiti z množico napol proletarcev in napol podjetnikov, to se pravi z revno množico malega meščanstva v mestih in na deželi."6
6 Glej Vandervelde „Ali moramo spremeniti naš program?" str. 89. si. Bru-xelles, L'elegantine 1923. „Faut-il changer notre programme?"
308
Sicer pa se je ta ogromna večina, ta množica proletarcev in tako imenovanih napol proletarcev združila za revolucijo proti staremu režimu. Ostala je združena, da je v meščanskih vojnah, ki so sledile, branila pridobitve te revolucije, zlasti razdelitev zemlje proti reakcionarnim poskusom. Toda dogodki so kmalu pokazali, da so kljub vsemu Marx m marksisti vendarle imeli prav, ko so mislili, da je socialistična revolucija nemogoča, dokler niso izpolnjeni stvarni pogoji socializma.
Znano je in ni treba, da bi še ponavljali, kaj je rodil „ vojni komunizem": porazne posledke glede donosnosti industrije; silno resne konflikte med mestnim in podeželskim prebivalstvom; v mnogih pokrajinah upor kmetov in kronstadtsko vstajo, ki pomeni začetek Nepe in konec prvega razdobja revolucije.                                                           ,
II. Nep in državni kapitalizem.
Sicer pa je treba pripomniti, da niso ne Lenin ne Trockij niti vodje komunistične stranke tedaj verjeli v možnost, „da bi se mogel socializem razviti v eni sami deželi".
Nasprotno, vsi so priznavali, da režim, ki se je ustalil med meščansko vojno in za potrebe meščanske vojne, ni socializem, niti ne državni socializem, marveč, kakor ga je imenoval Lenin, državni kapitalizem.
Skrito strategijo Nepe so smatrali za absolutno nujno. Izjavljali so, da je socialna revolucija mogoča le, če seže preko sovjetskih meja in zajame dežele z bolj razvitim kapitalizmom.
Še več, malo po Kronstradtu je Buharin, ki je bil tedaj oficialni zagovornik boljševizma, priznal resničnost Marxove besede (v predgovoru h »Kapitalu"), da socialisti ne morejo preskočiti ali z odredbami odpraviti stopenj svojega naravnega razvoja, pač pa da lahko skrajšajo dobo nosečnosti in omilijo porodne bolečine.
Septembra 1921. je pisal:
„Delavski razred je oktobra vzel oblast v svoje roke. Niti misliti ni mogel na to, da bi na primer centraliziral in socializiral malomeščansko, zlasti še kanetsko gospodarstvo. Leta 1921. pa se je pokazalo, da bo vprašanje ruskega gospodarstva še težje, kot so se bali, in da je proletarski državni stroj komaj dovolj močan, da bi socializiral veliko industrijo in še te ne vse."
Skratka, Nep, ki je trajala od 1921.—1928., je bila kompromis, ki so ga sicer njeni voditelji imeli za prehodnega, kompromis med malomeščansko ali kmetsko gospodarsko formo in med državnim kapitalizmom. Ta državni kapitalizem pa je trdno držal svoje glavne postojanke: banko, monopol, zunanjo trgovino, nacionalizacijo prometa in težke industrije in vrhovno oblast države nad zemljo. Toda kakor se je pod pritiskom neizogibnih gospodarskih činiteljev rahljala moč vlade nad ostalim gospodar-
309
stvom, so se v isti meri razvijale socialne sile, ki so nujno morale privesti seveda ne do obnovitve predvojnega kapitalizma, uničenega do korenin, marveč do ustanovitve kapitalizma „nepovcev" in „kulakov", ki bi bil kaj kmalu postal režimu resno nevaren.
Zaradi tega se je leta 1925. vnel veliki boj med Trockim in člani centra ter desnice v komunistični stranki, ki se je končal po eni strani z izključitvijo in prognanstvom Trockijeve opozicije, po drugi strani pa z opustitvijo Nepe in z Novo smerjo pod Stalinovim vodstvom,7 zoper desničarsko opozicijo.
Toda prav tedaj so ljudje^ ki so bili Ikakor Trockij najodločneje pro-povedovali skrajno industrija!izacijo, izrecno izjavili, da režim, ki nastaja v S. S. S. R., ni socializem; sploh pa bi se varal, kdor bi mislil, da bi mogla Rusija „ena najbolj zaostalih dežel v Evropi", sama zgraditi socializem; trdili so, da se mora proletariat najnaprednejših dežel v Evropi polastiti oblasti; tedaj da bo morala sovjetska Rusija vse žrtvovati svetovni revoluciji; saj zaradi nerazvite tehnike in velike množice kmetov ne more ustvariti socializma iz svojih sil."
Nič ni bolj v skladu z eno osnovnih misli marksizma kakor ta trditev.
Lahko da se ne strinjate s Trockim glede neposredne možnosti socialne revolucije v zapadnih deželah. Lahko se je (komu zdela pogubna razdva-jalna in napadalna politika proti socialni demokraciji, ki jo je predstavljala III. internacionala. Sicer pa je Trockij sam spričo hitlerjevske nevarnosti govoril drugače. Toda s stališča doktrine je bilo njegovo mnenje, da ne more sama sovjetska Rusija ustvariti socializma, neizpodbitno v smislu tradicionalnega marksizma.
Le da nazadnje, kakor vemo, ni obveljala trditev Trockega.
III. Stalin in Splošna smernica.
Stalin, ki je obenem z desničarsko opozicijo, bolj ali manj naklonjeno nadaljevanju Nepe, premagal levičarsko opozicijo, ki je bila vsaj na videz bolj revolucionarna, je na XV. kongresu komunistične stranke v teh besedah formuliral tako imenovano politiko Glavne smernice, ki jo vodi od leta 1918.:
»Socializem moremo zgraditi in ga tudi bomo zgradili skupno s kmeti pod vodstvom delavskega razreda: kajti z diktaturo proletariata so nam dani vsi pogoji, da premagamo vse notranje težave, ki jih moremo in moramo premagati s svojimi lastnimi silami, in da popolnoma izvedemo socializem."
7 Zanimive podatke o tem sporu je najti v enem ( v drugem) izmed treh zvezkov, ki jih je objavil Panait Istrati pod naslovom: Vers l'autre flamure. Rieder, Pariš. 1929. Avtor tega drugega zvezka je eden najbolj znanih in najbolje informiranih članov prejšnje levičarske opozicije.
310
Prav na tem pojmovanju, da je možno izvesti socializem tudi v eni sami deželi, pa najsi je ta posamezna dežela še tako zaostala za kapitalističnim deželami kakor sovjetska Rusija, prav na tem pojmovanju sloni politika superindustrijalizacije S. S. S. R
Dne 19. septembra 1928. je pred plenumom efksekutivnega odbora komunistične stranke Stalin izjavil:
„Obdaja nas vrsta kapitalističnih držav, ki imajo bolj razvito in izpopolnjeno tehniko. Če hočemo uresničiti dokončno zmago socializma, moramo te dežele dohiteti ali celo prekositi. Uspeli bomo ali pa izginili. To velja tudi, če hočemo, da bo naša dežela neodvisna od kapitalizma, ki jo oklepa. Saj je prav tako nemogoče braniti neodvisnost neke dežele brez industrijske podlage, kakor ni mogoče ustvariti socializma brez visoko razvite tehnike. To dvoje nas sili, da pospešimo razvoj naše industrije."
V tem se jasno kaže bistvena razlika med tradicionalnim marksizmom in med tem, kar bi lahko imenovali »stalinizem", če bi ne delali s tem preveč časti možu, ki ga je Trockij, ki je bil vedno zelo oster (o tem bi lahko marsikaj povedali), imenoval »najvidnejšo povprečnost tretje in-ternacionale".
Po Marlksu se mora industrializacija potom kapitalizma izvršiti pred revolucijo. Za novomarksiste v S. S. S. R. pa gre revolucija pred industri-jalizacijo; revolucionarna oblast izvršuje sama to, kar je drugod izvršil kapitalizem. Z intenzivno industrijalizacijo in v tempu, ki je tem hitrejši, čim večja je bila zaostalost v tehniki, ustvarja stvarne pogoje, ki so kljub vsemu potrebni za udejstvitev socializma.
Zdi se mi, da je to vodilna misel sovjetske politike od načrta petletke dalje. Ona vodi tudi ogromne napore za izvršitev tega petletnega načrta.
Glede vojske je cilj gotovo dosežen. Rdeča armada je danes, ne rečem najmočnejša, a najštevilnejša na svetu.
Toda ali lahko rečemo, da je sovjetska Rusija v gospodarskem pogledu že sedaj dohitela ali celo prehitela velike (kapitalistične države, kakor je napovedal Stalin, ko je izjavil, da je to za revolucijo vprašanje življenja ali smrti? Ali sploh kaže, da jih bo došla ali prekosila?
(Dalje prihodnjič.)
311
364
Ali se v S. S. S. R. gradi socializem?
Nadaljevanje.
Petletka in njene težavel
Nimam namena še povečati ogromne literature, ki jo je povzročila petletka in Čije obsežnost sama govori o velikem zanimanju, ki ga je vzbudil sovjetski poskus.
Ko sem se avgusta 1930 zadnjič mudil v S. S. S. R., me je silno presenetilo ogromno »konstruktivno" delo, ki so ga izvršili, odkar sem leta 1922. ob začetku Nepe v Moskvi branil revolucionarne socialiste.1
1 Vandetrvelde in Arthur Wauters: Proces revolucionarnih socialistov v Moskvi. Bruxelles 1932.
V prvih poglavjih svoje knjige „Skozi kitajsko revolucijo" pa sem spregovoril o mučnem vtisu, ki ga je name napravilo toliko vidnih dokazov nezaslišanih žrtev, ki si jih je za uspeh načrta nalagalo ali pustilo nalagati prebivalstvo S. S. S. R.
Toda od tedaj se je marsikaj spremenilo. Poročila ljudi, ki potujejo po Rusiji, so se pomnožila. Izšle so knjige, pisane na podlagi popolnejših in bolje podprtih raziskavanj. Zaključki so bili seveda zelo različni. Vendar lahko kljub vsem tem večjim ali manjšim razlikam, ugotovimo — bodisi da gre za zagovore ali za obtožbe —da se vsi, ki pišejo nepristransko o S. S. S. R., strinjajo glede nekaterih bistvenih dejstev. Poglejmo, kaj na eni strani ugotavlja na primer Jugov v svoji sicer zelo črnogledi kritični študiji o petletnem načrtu: „Priznati je treba, da so bili v treh ali štirih letih, v katerih je sovjetska vlada z izredno energijo zgradila industrijo, doseženi ogromni, naravnost izredni uspehi v produkciji in tehniki. Pomen industrije v narodnem gospodarstvu je znatno porasel." Na drugi strani pa priznavajo najgorečnejši zagovorniki sovjetske revolucije, da se obljube petletke glede večjega blagostanja delavcev in višje stopnje njihove izobrazbe, doslej niso izpolnile.
En primer izmed stotih: tesnobni krilk komunista Charlesa Plisnierja, ki je ostal zvest komunizmu, dasi je izstopil iz komunistične stranke, in ki si ne more kaj, da ne bi napisal v knjigi, v kateri sicer poveličuje „čudež" petletke:
„Vtis imam, da terja sovjetska vlada preveč od človeškega stroja. Deset let vojne, pomanjkanja in lakote; ali je sploh še mogoče dihati? In v tem času vam zahtevajo ta napor, vam uvedejo ameriški način dela na tekočem pasu, vam podžigajo človeške stroje z vsakodnevnimi izpodbudami. Ogromno, nezaslišano podvzetje. Kaj pa uspehi? Ali merimo vrednost nekega stroja po tonah železa, porabljenega za njegovo zgradbo, ali po njegovi donosnosti? Koliko so vredni ti stroji in kaj pomaga število teh traktorjev, če jih je treba amortizirati v petih letih namesto v desetih, v dveh namesto petih? Sila, ki jo razvija elektrarna sredi puščave, še ni merilo za resnično ekonomsko 'koristnost te elektrarne. V mislih imam predvsem opustošenje, ki ga bo napravilo delo na tekočem pasu med proletarijatom, izorpanem od gladu. Če v ameriških tovarnah v polnemi blagostanju in ob dobri hrani zblazni tristo ljudi od tisoč, kakšno bo šele to razmerje v S. S. S. R.? In kaj pomeni načrt svetovne revolucije, ki šteje pšenico na funte in železo na tone in vzklika „hura!" vsak dan, ne zmeni se pa za telesni propad naroda? Ne vdajam se čuvstvenosti in priznavam, da sme revolucija, ki ima pravico nad življenjem in smrtjo, zahtevati človeško trpljenje. Toda kaj bo jutri?"
Jutri?
365
In res je to veliiko vprašanje. Komunisti v S. S. S. R. so brez dvoma preveč prežeti z marksizmom, da bi mogli zahtevati — kadar ne mlatijo ljudem prazne slame — naj se režim birokratskega etatizma smatra za socialistični režim. Režim, ki je ohranil plače, denar, nakup in prodajo, po drugi strani pa v svrho superindustrijalizacije in na škodo množic zasegel nadvrednost skupnega dela. Kakor vse kaže, socializem ni uresničen v S. S. S. R.
Ali sploh nastaja? Ali se obetajo boljši časi po letih stradanja in po zaslugi teh let stradanja? Ali ima prav Otto Bauer, ko kljub strogi kritiki političnih metod boljševišike vlade dopušča možnost, da se bo po izvedbi drugega petletnega načrta dvignil življenjski nivo ljudstva; „sporedno z izboljšanjem življenjskih pogojev ljudskih množic bo postala diktatura nepotrebna in sovjetski režim bo krenil na pot demokracije."
S tem smo zadeli na živo točko spora med socialisti — v širšem pomenu besede — glede možnosti in verjetnosti, da bi se socializem uresničil v S. S. S. R. Tu se tudi pokažejo, osvetljene ravno od sovjetskega primera, vsakovrstne težave, na katere zadenejo poskusi, zgraditi socializem v deželi, ki je v večini področij komaj prekoračila predkapitalistično stopnjo.
Ni bilo dovolj, da so s silo pospešili industrializacijo in najčešče s pomočjo nemških in ameriških tehnikov zgradili tovarne zadnjega modela; treba je bilo s tovarnami obratovati; treba je bilo nuditi ljudstvu proizvodov, ki bi jih lahko uporabljalo, in uravnovesiti proizvodnjo in potrebe.
Boljševiki so se v teh bistvenih točkah, milo rečeno, všteli in Stalin se je pošteno zmotil, ko je napovedal, da bodo v petih letih dosli kapitalistične dežele.
Leta 1931. je objavil nemški profesor dr. Gotthein v „Berliner Borsen Courierju" (18. maja) nepristranski infirmativen članek, namenjen nemškim poslovnim ljudem, izmed katerih so se nekateri bali konkurence in se vznemirjali zaradi tehničnega napredka sovjetske Rusije, dočim so se drugi izpraševali, kaj bo iz njihovih trgovinskih odnošajev s Sovjeti.
Povedal je v glavnem tole:
„Ali se je res treba bati, da bo industrij alizaci j a Rusije po izvedbi petletnega načrta ogrožala položaj starih industrijskih držav? Vznemirjeni ljudje pravijo, da dumping z lesom, žitom, manganskimi rudami in rudninskimi olji upravičuje to bojazen.
Toda v vseh teh primerih gre za sirovine in ne za tovarniške izdelke. Ruska vlada pri svojem izvozu lahko izvaja dumping s sirovinami. Les pridobivajo delavci, ki so prisiljeni k delu, žive v najskromnejših življenskih prilikah in ne uporabljajo nobenih strojev. Brez dvoma je bil v zadnjih letih izvoz žita tako visok deloma zaradi uporabe traktorjev, mlatilnih in kosilnih strojev v komunističnih poljedelskih podjetjih, toda sovjetska vlada pričakuje prihodnje žetve z velikimi skrbmi.
366
Kljub velikim naročilom strojev iz inozemstva in intenzivnemu obratovanju doima še vedno primanjkuje proizvodov, ki jih ljudje nujno potrebujejo'. Ruski delavec pač še ne zna ravnati s stroji.
Izmed traktorjev, ki so jih dobavili šele lansko leto, jih je, kakor poroča Vrhovni gospodarski svet, 87% potrebnih velikih, 9% manjših popravil; uporabni so le 4%. S kosilnimi in nilatilnimi stroji ni mnogo bolje.
Pomisliti je treba še, da ni dobiti nadomestnih delov in da manjka kvalificiranih delavcev za popravila. Zatto pomeni vsako popravilo, ki ga je treba izvršiti, težke in dolge motnje ali celo zastoj v obratovanju. To ne velja le za poljedelstvo, marveč za vse vrste obratov.
Rusija ima resničen uspeh v pridobivanju petroleja, prvič iker vodijo delo ameriški inženjerji, drugič pa, ker so v tej industriji zaposleni predvsem kavkaški in tatarski delavci,, ki zdaleka prekašajo Ruse v vztrajnosti in zanesljivosti...
Ljudje, ki vladajo, ne znajo misliti ekonomsko. Magnitostroj, „naj-večjo siderursko tovarno na svetu", hočejo zgraditi na Uralu; ruda je tu brez dvoma dobra, toda isibirski premog in koks je treba dovažati 2400 kni daleč. To strahovito povečuje strošlke in resno ogroža obratovanje, kajti železniški promet je pozimi prekinjen.
Tako govori nasprotnik, boste porekli. Gotovo. Toda to mnenje se sklada v vseh točkah z mnenjem vseh, ki so imeli zadnje čase priliko priti v stik s sovjetsko) Rusijo. Eden mojih osebnih prijateljev, popolnoma apolitičen tehnik, ki je leta 1932. obiskal Leningrad in Moskvo ter dobil precej ugodne splošne vtise, je vprašal visokega sovjetskega uradnika, koliko znajo ruski inženjerji, ki so dokončali tamošnje šole.
Na splošno zaležejo približno toliko kakor slabi nemški delovodje, mu je odgovoril.
Natanko isto, kar pravi Gotthein v svojem članku:
„Veliko število' na hitro roko izobraženih inženjerjev vžiga navdušenje za petletko. V tehničnem oziru so pa nesposobni."
Komunistična samokritika to dobro ve. Vendar zatrjuje s krepkim optimizmom, da se bodo razmere kmalu izpremenile. Kmetje kvarijo poljedelske stroje, ki jim jih dajejo na razpolago: ali je bilo pred četrt stoletja kaj drugače v Kanadi ali na Dalnjem Zapadu. Nimamo zadosti strokovno izobraženih delavcev in brez dvoma ni mogoče kar tako spremeniti poljskega delavca v strokovnega. Potrebovali bi še na tisoče inženjerjev in na stotisoče delovodij. To je brez dvoma silno težko vprašanje; toda ali nismo v teh petnajstih letih naleteli že na vse drugačne težave, ki smo jih vse premagali?
S to ugotovitvijo seveda vprašanje ni rešeno in ga do sedaj niso mogli rešiti niti najtrdovratnejši napori.
367
Nasprotno, mnogi se izprašujejo, ali se prilike ne obračajo na slabše namesto na boljše.
Avstrijskega marksista Luciena Laurata sem srečal pred leti v Berlinu, kamor ga je poslala III. intemacionala. V brošuri, ki je nadaljevanje njegove knjige »Sovjetsko gospodarstvo", ocenjuje organske hibe Stalinove diktature in težave, izvirajoče iz splošne zaostalsti, ki so nanje naletela prizadevanja zgraditi socializem, takole:
»Stalinova diktatura ne veže le rok vsem zmožnim in inteligentnim ljudem, marveč jih sktaša postopoma nadomestiti z nezmožneži, nevedneži in ne-značajnimi elementi. Diktatura, postavlja na najodgovornejša mesta ljudi, ki znajo najbolje kriviti hrbet. Zato vedno bolj pada intelektualni nivo voditeljev sovjetskega gospodarstva. Čim bolj se razvija zgradba, ki jo imenujejo socialistično, tem vznemiri j ve je se širita zmešnjava in anarhija.
Razen tega je treba še pomisliti, da je materialno mogoče v nekaj letih izobraziti zadostno število kvalificiranih delavcev. Mogoče je Ikupiti od danes do jutri najmodernejše stroje, nemogoče pa je spremeniti v nekaj letih milijone nepismenih ljudi v kvalificirane in strokovno izobražene delavce.
Že samo zaradi takih težav, ki jih je nemogeče odpraviti v kratkem času, smo upravičeni dvomiti o končnem uspehu sovjetskega poskusa. Toda razen telh težav so še druge, ki naposled prav tako izvirajo iz dejstva, da je rusko gospodarstvo v svojih bistvenih Osnovah še vedno na predkapita-listični stopnji.
Kolektivizacija zemlje.
Ena vodilnih misli Stalinovega govora leta 1928. je, da se mora S. S. S.R. zaradi sovražnosti sosednjih kapitalističnih držav pri gradnji socialistične družbe predvsem zanašati na samo sebe. Kolikor je to (mogoče, se mora odreči tudi pomoči, ki bi jo utegnila najti v inozemstvu, ker gotovo ni nesebična in ker nalaga bremena.
V svoji zanimivi knjižici »Stalinov poskus in socializem" prikazuje Fr. Adler s presenetljivimi primeri, klako je leta 1928. (Sovjetska diktatura do viška pritirala svojo težnjo, izvesti »zasebno kupičenje", ki je nujen pogoj za industrializacijo brez zasebnega kapitala; z davki, s prisilnimi posojili, z inflacijo, z drago prodajo industrijskih izdelkov in s cenenim nakupom poljskih pridelkov po državnih organizacijah je iz ljudstva, zlasti iz poljedelskega izvlekla vse, kar se je dalo izvleči.2
Toda ta do skrajnosti pritirana politika je izzvala aktiven in pasiven upor kmetskih množic, ki je resno ogrožal prehrano mest. Treba je bilo najti drugo pot. In prav ta skrb za prehrano mestnega prebivalstva je hkratu s sikrbjo za čim večjo produkcijo izvoznih proizvodov nezavisno od specifično socialističnih teženj pokrenila politiko kolektivizacije zemlje s pritiskom, ki se ni strašil najhujših nasilij.
2 Adler: »Stalinov poskus in socializem". Der Kampf,, 1932. Wien.
368
Ker nas tu zanima le možnost socializma v zaostalih deželah, ne bom govoril o posledkih, ki jih je ta politika imela v poljedelski produkciji.
Ko je ameriški novinar Maurice Hindus, po poreklu Rus, obiskal svojo domačo vas, je napisal o kolektivizaciji zemlje knjigo — Red bread —, kjer navaja svoja nadvse zanimiva opazovanja. V tej knjigi prihaja do zaiključka, da so vsaj za ekstenzivno poljedelstvo moderni stroji uspešnejši od preprostega lesenega pluga, tako da je v mnogih sovhozih in kolhozih zlasti produkcija žita občutno porasla. Vse drugače pa je glede mesa in živinoreje.
Sicer pa ne bom govoril o odurni sirovosti, s katero so razlaščali kulake, ali tako imenovane kulake, niti ne o odporu kmetov, ki je naposed boljše-vike prisilil, da so priznali svoje grehe in se zopet poslužili »strateškega umika".
S tega našega posebnega vidika nas zanima le dejstvo, da sta se eksten-zija in uspeh kolektivizacije zemlje razbila mnogo bolj zaradi miselnosti kmetov kakor zaradi premajhnega števila traktorjev in nezmožnosti voditeljev.
Predvsem opazimo, da je v mnogih primerih kolhoz le pretveza,3 s pomočjo katere se kmetje okoriščajo z državnimi podporami, obdelujejo pa svoja polja in nosijo na skrivaj kar se da veliko svojih pridelkov na svobodni trg, držeč se pravil zasebnega gospodarstva.
Vendar pa izvira razen pri nekaterih mladih ljudeh, tudi v primerih, kjer zadružno delo kmetov ni samo pretveza, pripadnost h kolektivizaciji, mnogo bolj iz neke moralne dolžnosti kakor iz resničnega prepričanja in odobravanja. Člani teh kolhozov si prizadevajo, da bi si poleg skupnega gospodarstva ohranili možnost, pridelovati zase in izrabljati ugodnosti kolhozov za prospeh tega zasebnega pridelovanja.
Miselnost kmeta, pravi Jugov, je še vedno miselnost zasebnih posestnikov; premoženje kolhozov jim je državna, torej tuja lastnina; njihovi odnosi do kolhozinih oblasti <so sovražni. S to sovražnostjo si lahko razlagamo odkrito sabotažo in precej pogosto škodo, ki jo delajo kmetje. V kolhozih aktivno delajo in se z vnemo in v dobri veri bore zoper odpor kmetskih množic le imajhne iskupine kmetov, privržencev kolektivizacije, in del kmetske mladine, navdušene za vlogo, ki ji jo je dodelila država.
Prav to prikrito kljubovanje pa je bolj kakor odkrit odpor prisililo diktaturo, da je odnehala, opustila nasilno kolektivizacijo in izdala vrsto
3 Molotov na V. kongresu inženjerjev in tehnikov S. S. S. R.
»Boljševiki so sicer ustvarili tisoče in tisoče kolhozov, ni se jim pa posrečilo, da bi vsi ti kolhozi bili naši kolhozi. Treba je upoštevati, da so vsi kolhozi, ki jih ne vodimo mi, v rokah protisovjetskih elementov. Nevtralnosti tu ni. Mi in naši tovariši na vasi lahko resnično vodimo delo kolhozov samo s tem, da se bodimo proti sovražnim elementom za novo socialistično vzgojo kmetskih množic".
369
odredb, ki dovoljujejo in celo ščitijo prodajo nekaterih poljskih pridelkov na svobodnem, trgu.
V „L'Europe Nouvelle" (št. od 1. X. 1932.) navaja Pierre Frederix zanimive podatke glede tega nenadnega zaobrata.
Politika kolektivizacije je uspela v tem, da je površina posejane zemlje v letu 1930. narasla na 26 milijonov proti 1,400.000 hektarjev v letu 1928. Pozneje se je to število še več ko podvojilo in leta 1932. se je moralo 80 % posejane zemlje obdelovati kolektivno (v sovhozih, ki jih eksploatira neposredno država, in v kolhozih).
Tudi se ne da tajiti,4 da so bili z ogromnimi državnimi investicijami, z racionalizacijo poljedelstva in z uvedbo strojev doseženi dokajšnji uspehi glede površine in donosnosti obdelane zemlje.
Nasprotno pa ni dvoma, da so glede prehrane mestnega prebivalstva posledlki kolektivizacije več ko razočarali. Kakor pravi Frederix, „je vzporedno z napredovanjem kolektivizacije poljedelstva raslo pomanjkanje živil na sovjetskem trgu".
Leta 1931. je življenjski indeks narastel na 235 (pri čemer niso upoštevane mnogo višje cene na svobodnem trgu) proti indeksu 100 za leto 1925. v času Nepe. Februarja 1932 so cene najvažnejših živil v državnih trgovinah v eni sami noči porasle za 45%. Svobodni trg je seveda storil isto.
Gotovo je bil ta porast cen delomja le nominalen in si ga je bilo razlagati z inflacijo. Vendar se ni dalo tajiti, da z izkaznicami ni bilo dobiti niti najnujnejšega in da se je v poldrugem letu življenje v Moskvi podražilo za 50%, dočim so se plače zvišale le za 10, 20 ali 30%.
Po drugi strani pa je odpor proti nasilni kolektivizaciji na deželi zavzel tak obseg in je bila donosnost tako slaba, da je vlada morala odjenjati in kmetijskemu individualizmu priznati, kar mu gre.
20. marca 1932. je bil izdan prvi razglas:
„Vsak član kolhozov mora imeti svojo kravo ali drobnico. Komunisti, ki bi se upirali, bodo izključeni iz stranke.
V drugi polovici maja si sledijo drug za -drugim trije odloki:
1.  Odlok glede žita. Dajatve v žitu, naložene zasebnim poljedelcem (po sovjetskih cenitvah imajo 20% vse posejane zemlje v S. S. S. R.) kakor tudi kolektivnim gospodarstvom, se znižajo; zato pa se zvišajo dajatve državnih kmetij (sovbozov), s čimer pa še davno ni krita izguba onega znižanja. Odštevši delež za državo in za prihodnji posev, lahko kmetje svobodno razpolagajo s svojimi pridelki.
2.  Odlok glede živin e. Dajatve v mesu se za kolektivne in zasebne kmete znižajo za polovico (716.000 ton namesto 1,414.000 ton). Čim odštejejo državni delež, imajo kmetje in člani kolhozov pravico svojo živino klati in jesti, kakor hočejo, lahko pa jo tudi prosto prodajajo na
4 Jugov: Petletni načrt, str. 163 si. (L'Eglantine, Paris-Bruxelles.)
370
vseh (trgih. Krajevne oblasti se ne smejo vtikati v to prodajo: paziti morajo, da se med kmeta in odjemalca ne vrinejo prekupčevalci.
3. Fiskalni odlok. Od davkov kolektivnih gospodarstev je odbiti 20% v korist najbolj zaslužnih članov. Prodaja pridelkov ni obdavčena, tudi zasebni kmeti, ki obdelujejo novo zemljo, ne plačujejo davkov.
Te tri odloke dopolnjuje vrsta odredb, izdanih v naslednjih tednih, in predpisov, ki odrejajo ustanovitev trgov v mestih, kjer se bodo prodajali davkov oproščeni proizvodi.
Prezgodaj je se, da bi mogli trditi, ali bo ta zaotkret na desno imel posledice, ki jih njegovi započetniki pričakujejo.5
Priznati je treba, da je bil v takih prilikah delni povratek k zasebnemu gospodarstvu nujen.
Toda v vsem tem moramo videti tudi tehtne dokaze, da se socializem ne da »zgraditi" v deželi, kjer stoji produkcija še vedno na predkapita-listični stopnji.                                                                              (Konec prihodnjič.)
5 Koncem leta 1932. žal ni bilo nobenega dvoma več, da je položaj glede prehrane v mestih in na deželi slabši kakor kdajkoli prej.
Gospa Clvnmans, dopisnica Dalv Expressa, je poročala svojemu časopisu:
„V štirih letih bivanja v Rusiji sem zadosti videla, kako ljudje trpijo. V moskovski hiši, kjer sem stanovala, je osem sestradanih ljudi ves dan živelo od enega kilograma krompirja. Toda kaj je resnična lakota, sem spoznala šele sedaj, ko sem bila na deželi."
New-York Times komentira pismo svojega moskovskega poročevalca, gospoda Durantvja, in piše (16. novembra 1932.): „Gospod Duranty pravi, da je kolektivi-zacija zemlje na prvi pogled sijajno uspela. Po prvotnih načrtih bi morala biti kolektivizirana samo tretjina kmetskega gospodarstva. Že sedaj pa sta kolekti-vizirani dve tretjini kmetov an tri četrtine njihovih posestev. Toda gospod Durantv opozarja, da znaša kot posledica tega »uspeha" število rogate živine le še 40 do 50% od števila, ki je bilo ugotovljeno pred petimi leti. Ostalo je le še 60% konj. Vse to je že dolgo znano. Agrarno kolektivizacijo so izvedli z nasiljem, kmetje pa so se branili s tem, da so poklali svojo živino, preden so vstopili v kolhoze. Upirali so se še nadalje s tem, da so organizirali sabotažo v kolhozih samih.
S takim »uspehom" izvedena kolektivizacija se je končala s strašnim porazom. Povzročila je lakoto v deželi. Petletka je dala deželi za približno 1,800.000 konjskih sil novih traktorjev, deloma izdelanih doma, deloma kupljenih v inozemstvu. Zaradi tega pa je izgubila deset milijonov konj. Lahko si mislimo, kaj pomeni to za prihodnjo žetev in za prihodnost dežele."
Tako poročajo buržujski časnikarji, boste rekli, ki bi kaj lahko našli tem poročilom protiutež v opisovanju bede nemških in celo ameriških brezposelnih. Toda komunisti in komunistom naklonjeni ljudje, ki so se tedaj vračali iz Rusije, po kateri so potovali že leta 1930, in 1931., so priznavali, da se je od njihovega pirvega potovanja glede prehrane položaj hudo poslabšal.
Tako je prinesla Arbeiter Zeitung 18. decembra 1932. članek »Stalin in kmetje", v katerem ugotavlja, da so po sovjetskih virih težave s prehrano vedno večje in da je Ukrajina oktobra oddala državi le 24*8% tega, kar je pričakoval načrt, Kavkaz 24-9% in pokrajine ob dolenji Volgi 43-6%. V drugih okrajih je bil uspeh sicer boljši, vendar so ravno te pokrajine odločilne za prehrano severne Rusije.
24*
371
410
Ali se v S. S. S. R. gradi socializem?
Emile Vandervelde Konec.
Ruska revolucija še ni končana. Preuranjeno bi bilo, če bi hoteli že sedaj napovedovati, kaj se bo slednjič izeimilo iz kaosa njenih po-četkov.
Sedaj lahlko kvečjemu ugotovimio nekatera od pristašev in nasprotnikov sovjetskega režima splošno priznana dejstva.
1.  Oktobrski revolucionarji so brez dvoma pometli s starim režimom temeljiteje, kakor bi bila z njim pometla katerakoli parlamentarna skupščina.
2.   Popolna in brezodškodninsika razlastitev vsega, kar je spominjalo na kapitalizem, je bila usodna. Njena prva posledica je namreč bil katastrofalen upad zlasti industrijske produkcije. Po drugi strani pa je ta razlastitev bolj kakor kjerkoli na svetu ustvarila ogromno kolektivno silo.
3. »Strateški umik" Nepe je utrdil stališče, na katerem je vztrajal »socialistični sektor", a je hkratu omogočil, da se je industrijska produkcija dvignila na stopnjo, ki znatno presega višino predvojne produkcije.
4 Od leta 1927. je svet sicer strmel nad ^pospešeno industrializacijo, vendar je prav zaradi nje moralo prebivalstvo morda le začasno, vendar neutajljivo znižati svoj življenjski standard.
A na dnu Pandorine skrinjice sovjetizma tli vendarle še upanje. Celo komunisti, ki se kaJkor Charles Plisnier nekoliko tesnobno vprašujejo, ali niso preveč zahtevali od človeške narave, oslanjajo na današnje stanje svoje skoro mistično zaupanje v prihodnost.
»Priznati je treba — pravi na primer Charles Plisnier — da se uresničenje prvega socialističnega poskusa zaključuje pred (kapitalističnim svetom, ki ima vse znake razpada. Obratovanje v tovarnah ustavljeno, banke zaprte, brezposelnost, beda. Vsi statistični toplomeri kažejo pod ničlo. In prav ta trenutek si je izbral »Radio Moskva" in naznanil, da je bil petletni načrt izveden v štirih letih: pridobivanje petroleja je za sto od sto preseglo najbolj optimistična pričakovanja; osemdeset odstotkov zemlje je kolekti-vizirane; ta zemlja daje v primeri z letom 1913. dvesto odstotkov žita; rdeče zrakoplovstvo je prvo na svetu."
Naj bo zaradi rdečega zralkoplovstva, dasi bi pri mednarodnem zrako-plovinem tekmovanju Stalin moral napeti vse sile, če bi hotel italijanskemu fašizmu iztrgati prvo mlesto.
A kako je z brezposelnostjo? Koliko je vredna trditev, da v S. S. S. R. ni več brezposelnosti, iki je ena najpriljubljenejših krilatic komunistične propagande?
5. Uradno in po zakonu gotovo ni več brezposelnosti v sovjetski Rusiji. Odlok z dne 11. oktobra 1930. narekuje delavskim posredovalnicam, naj ne vodijo več seznamov o brezposelnih. Saj imajo sovjetska podjetja še premalo ročnih delavcev. In dočim se v kapitalističnih deželah trudijo, da bi ne ustavili obratovanja že obstoječih tovaren, so v S. S. S. R. pod režimom petletke gradili nove tovarne, za kar so nujno potrebovali znatno število delavcev. Navzlic temu pa je bilo pred odlokom 1930. leta 630.000 brezposelnih; verjetno pa je, da so bili to po večini „nomadi", napol kmetje, napol meščani, ki jim je prijalo potovati iz mesta v mesto s podporo za brezposelne in ki so se vrnili na deželo, kadar se jim je zljubilo.
Kakor je pokazal A. Labriola v bruseljskem Peupleu, je odlok z dne 11. oktobra 1930. predvsem pokazal voljo sovjetskih oblasti, zatreti nomadi-zem delavstva z dežele s tem, da so ukinile podpore brezposelnim.
Tako so bili »klateži" prisiljeni, da so se zasidrali, ali pa so jih poslali kamorkoli. Sprejeti so morali zlepa ali zgrda katerokoli opravilo, ki ne zahteva posebne kvalifikacije. Oblasti so s tem hotele odpraviti pomanj-
411
kanje delavcev, ki je ena izmed težav, na katere sta naletela prvi in drugi petletni načrt.
Toda to pomanjkanje ročnih delavcev — ki se zdi brezposelnim v Evropi in Združenih državah zavidanja vreden pojav — ne izvira le iz izjemne in morda usodne delavnosti zaradi superindustrializacije sovjetske Rusije.
V svoji prodirni in stvarni knjigi o petletnem načrtu ugotavlja Jugov še, da izvira pomanjkanje tehničnega os ob j a in kvalificiranih delavcev res da iz ustroja S. S. S. R. Pomanjkanje ročnih delavcev in nekvalificiranih delavcev sploh pa imla čisto druge vzroke. Je to le prehoden pojav, ki ga opažamo samo v mestih in ki prikriva resnično brezposelnost v deželi. V resnici je od komunistične propagande toliko proslavljana odprava brezposelnosti v veliki meri le posledek dejstva,* da beži prebivalstvo, živeče v vednlo težavnejših prilikah, na deželo, daleč od stradajočih mest. Skratka, pomanjkanje industrijskih delavcev ima ®yoj protiutež v presežku poljskih delavcev na deželi. Preoibljudenost dežele ni nič novega, dežela je bila preobljudetna že pred revolucijo, a sedaj se to zlo še veča. Zaradi tega je prišlo do velikih izselitev kmetov 1931. leta v pokrajinah Črne prsti in zlasti v Ukrajini.
Sklep.
Skratka, tudi najodloČnejši pristaši Stalinove superindustrijalizacijske politike morajo priznati, da živi zaradi te politike prebivalstvo S. S. S. R. vsaj zaenlkrat tako bedno, kakor bi ne hotel živeti noben londonski ali berlinski brezposelni delavec.
Sovjetska država je obkoljena, bojkotirana, v veliki meri odrezana od inozemistva, s katerim nima naravnih stikov, in navezana predvsem na svoje sile in vire. Če je tedaj hotela izvesti za vsako ceno petletni načrt, je morala silno zvišati davke, zlasti še na škodo kmetskega prebivalstva. Postopanje pri obdavčevanju in pri zasegih ni bilo vedno enako. Zatekli so se h koleiktivizaciji, namesto k neposrednemu davku, k inflaciji, nameisto k neprikritemu znižanju plač, da so le iztisnili iz delavskih množic maksimum nadvrednosti v korist državnega kapitalizma. Toda najsi so bila sredstva ali pota, ki jih je ubirala ta politika, kakršnakoli, ne da se utajiti, da se Stalinovi politiki ni posrečilo razrešiti najvažnejšega vprašanja, vprašanja o odnosih med mestom in deželo, med delavci in kmeti. Vprašanje „š!karij" — visoke prodajne cene industrijskih izdelkov in cenenega nakupa polj-
* O vprašanju brezposelnosti, glej Vanderwelde: »Brezposelnost, svetovna kriza in S. S. S. R" v I/Avenir social, št. 10, oktober 1932, Bruselj. — Jugov: »Petletni načrt", str. 93 si., Bruselj. L'Eglantine, 1932. — Glej tudi Frederix: »Delavske množice in premikanje človeških množic v S. S. S. R." v 1'Europe nouvelle, 17. september 1932.
412
skih pridelkov po državnih organizacij ah — je ostalo Še nenačeto. Da si pridobi sredstev, prodaja sovjetska država še vedno svoje ali uvožene industrijske izdelke po blaznih cenah; nasprotno pa kupuje ali zasega pod zelo težkimi pogoji za proizvajate! je živila in sirovine, ki jih potrebuje za svojo industrijo ali za prehrano mastnega prebivalstva. To postopanje pa silno slabo vpliva na donosnost bodisi industrijskega, bodisi poljskega dela.
Vendar moramo pripomniti, da se ta nevarni razkol med razvojem industrije in poljedelstva ne kaže samo v sovjetski Rusiji.
Povsod, kjer pretiravajo z industri jalizaci jo, kjer hočejo preskočiti razvojne stopnje, da bi dohiteli ali celo prehiteli dežele z najbolj razvito industrijo, najdemo enake vzroke in enake posledice.
Če sta le kje na svetu dve deželi, ki se razlikujeta v vsem, v značaju zemlje int prebivalstva, v institucijah, v političnih in socialnih težnjah, sta to gotovo Japonska in Zveza sovjetskih republik.
Vendar imiata nekaj skupnega. Do bolj ali manj nedavnega sta bili še obe na predkapitalistični stopnji. Komaj sta se dvignili iz starega režima, sta se obe, sicer na različne načine, a z ogromnim in v marsičem občudovanja vrednim naporom trudili, da bi od kraja ustvarili veliko ultramoderno, po nemškem ali amelriškem vzorcu opremljeno industrijo.
Če beremo številne članke, ki v zadnjem času govore o obupnem stanju kmetskega prebivalstva na Japonlskem, kalkor na primer članek, ki ga je priobčil 12. avgusta 1932. pariški „Buletin quotidien de la Societe d'etudes et d'infonmations econotmiques", bomo strme videli, da je imela superindu-strializacija. v  obeh  deželah  enake posledice.
Pisec omenjenega članka seveda ne misli na to vzporednost. Za japonsko poljedelsko krizo navaja tri glavne vzroke:
Prvič so „dajatve podeželskega prebivalstva približno trikrat večje kakor dajatve mestnega prebivalstva."
Vsakdo ve, da velja isto za S. S. S. R., kjer je industrijski proletariat razmeroma privilegiran razred.
Drugi vzrok je tale: dočim so cene poljskim pridelkom nenaravno padale, se cene kmetu nujno potrebnih industrijskih proizvodov, zlasti gnojil, niso sorazmerno nižale, marveč so cesto še rasle.
Prav kakor v S. S. S. R. Veliki japonski kapitalizem ne ravna morda tako sirovo kakor sovjetski etatizem, kadar ne gre za njegove okrutno izrabljane nameščence, marveč za kmete, ki so formalno svobodni. Deluje pa v isti smeri in z istimi posladki.
Tretji činitelj nima ekvivalenta v sovjetski Rusiji: „Kmetski dolg je danes skoro dosegel strahotno število 6 milijard jenov. Vsako leto naraste še za eno milijardo, dočim se možnosti amortizacije ali vsaj plačevanja zaostankov približujejo ničli." Toda, kaj je mar kmetu, ali ga razlasti, kakor na Japonskem, zasebni ali, kakor na Ruskem, državni kapital, če ne sme
413
obdržati od svojih pridelkov niti toliko, kolikor bi potreboval za pošteno preživljanje.
Kajti še enkrat poudarjam, da velja skoro dobesedno za položaj kmetov v sovjetski Rusiji, kar piše novinar M. Washio o poljedelski krizi v svoji domovini:
„Japomsko podeželje je (kolonija, ki jo izmozgavajo industrija in mesta. Bilo je in je še glavno tržišče za industrijske izdelke, obenem pa glavni dobavitelj živil. Trdi zakon kapitalističnega izkoriščanja je učinkoval dvojno: gospodarsko, računajoč z razliko med cenami poljskih pridelkov in industrijskih izdelkov, ki jih kupujejo kmetje; politično, ker je obremenil kmete z davki in dajatvami trikrat bolj kakor ostale sloje."
Te analogije so gotovo presenetljive, a razlike med deželama še vedno obstojajo. Predvsem tale bistvena razlilka: japonski kmetovalci, razlaščeni po kapitalistični industrijalizaciji, bi mogli zopet priti do svoje zemlje le, Če bi bil razlaščen zasebni kapital. V Rusiji pa so kmetje kot člani sovjetskega kolektiva že od revolucije in ravno po zaslugi te revolucije že sedaj lastniki zemlje. Treba bi se jim bilo le otresti diktature in razpolagati s samimi seboj, da bi prosto razpolagali tudi v svojo zemljo.
Mnenja o sedanjem; položaju in o prihodnosti ruske revolucije so lahko različna. Lahko tudi trdimo, da je to, kar nasitaja v S. S. S. R., socializem (navsezadnje gre le za oznako). Nemogoče pa je tajiti, da nima ta diktatorski, birokratski, hiperetatistični socializem, započet v deželi, kjer je bil kapitalizem šele v zaplodku, nič skupnega z demokratičnim socializmom, kakor sta ga vedno pojmovala Marx in Engels.
Nihče ni jasneje osvetlil te osnovne razlike ali bolje nasprotja med tradicionalnim marksizmom in ruskim boljševizmom kakor vneti leninist Max Eastman v svoji prodorni in zajemljivi knjižici „Znanost in revolucija".
V glavnem pravi, da je bila oktobrska revolucija kričeča skrumba he-gelovskega marksizma. Boljševiki so si po> eni strani prizadevali, da bi ustanovili v Rusiji politično obliko in mišljenje, naprednejša od ekonomskega razvoja dežele. Po drugi strani pa so hoteli doseči, da bi ekonomski razvoj dohitel ta politični ustroj in to napredno miselnost. Nihče, ki resno premisli svoje besede, bi ne mogel trditi, da sta politična oblika v Rusiji in miselnost, ki jo propagira komunistična stranka, „odsev" obstoječih ekonomskih prilik. Nikdar se še ni noben „odsev" tako trudil, da bi po svoji podobi upodobil odsevani predmet.
To dejstvo je bilo preveč kričeče, da bi ga mogli prezreti Leninovi kritiki — marksisti. Kautskv in celo Rosa Luxemburg sta ga na poslednjih straneh, ki jih je napisala, prijemala zaradi tega. Tako je bil Lenin proti koncu svoje poii zapleten v polemiko, ki ga je prisilila, da je pregledal svoje teorije in jih spravil v sklad s svojim delom.
414
Dolžil je svoje kritike, da se suženjsko drže preteklosti, in pisal: „Kako mlehainska in neprožna je misel, ki so se je naučili na izust v teku razvoja socialne demokracije v zapadni Evropi. Po tej misli v Rusiji še nismo zreli za socializem; mianjkajo nam stvarne ekonomske premise socializma, ikakor se izražajo ti učeni gospodje. Nikomur pa ne pride na um, da bi premislil in se vprašal: neki narod je v revolueionarnemi stanju, kakor ga je na primer ustvarila imperialistična vojna, v brezupnem polo* žaju, iz katerega ne vidi izhoda. Ali bi se tedaj ne moglo zgoditi, da se ta narod odloči in plane v boj, ki bi mu dajal le senčico možnosti, ustvariti kolikor toliko nove pogoje za nadaljnji razvoj civilizacije?
Pravijo, da je za ustvaritev socializma potrebna določena kulturna stopnja (dasi ne more nihče natančno označiti te določene stopnje). Zakaj pa bi ne mogli začeti z revolucijo, da bi si pridobili premise te določene kulturne stopnje, in bi potem, oslanjajoč se na moč delavcev in kmetov ter na organizacijo sovjetov, začeli dohajati ostale narode?"
Jasno je, da je že sam fait accompli revolucije pozitiven odgovor na tako vprašanje. Ali bi se bilo dalo brez diktature in strahovlade in le z metodami demokracije končati s starim režimom in ustvariti nov družbeni red? Ali bi se n|e bile razvijale stvari čisto drugače in ruskemu temperamentu prikladneje, če bi bila začasna vlada 1917. vladala s sovjeti in ne brez njih? Lahko smo o tem prepričani, lahko pa tudi dvomimo. Lahko je kdo v početku verjel v te možnosti, a je danes trdno prepričan prav o nasprotnem. Toda kar je, je. Ruska revolucija, prav kakor francoska, ni šla po potih demokracije. Zato je vprašanje prihodnosti edino smiselno vprašanje. Sovjetska država ima največje kolektivno ozemlje na svetu. Vodi in eksploatira ga z metodami, čijih strogost ne daje posameznikom; nobeie politične ali ekonomske svobode. Vsa iniciativa je v rdkah voditeljev ali »strokovnjakov", ki jih oni nastavljajo. V sovjetski državi je v najvišji meri uresničen sistem hiperetatizma. Sicer se pa razvijajo po vsem svetu vse nacionalne ekonomije v to smer. Skratka, v sovjetski Rusiji je kaikor drugod, in še bolj kakor drugod pereče vprašanje svobode in demokracije. In oni socialisti, ki imajo razmeroma ugodno stališče v svoji borbi, enako goreče in globoko čutijo z ameriškimi socialisti, ki se, majhna peščica, bore zoper hinavsko in obenem sirovo plutokracijo, ikakor z italijanskimi ali poljskimi socialisti, ki so s trpkostjo videli, kako so njihovi nasprotniki izšli iz njihovih vrst. Prav tako jih vežejo simpatije z junaško falango ruskih socialistov, ki navzlic preganjanjem in zatiranjem nočejo obupati nad revolucijo.
Toda eni kakor drugi ne pozabljajo, kaj je bila Rusija pred revolucijo in kaj bi postalo iz nje, če bi oživela osovražena preteklost.
415
Vedo, da bede ruskega naroda ni povzročil boljševizem; vedo, da sta ravno strahovita beda za časa carizma in še strahotnejša beda vsled svetovne vojne omogočili boljševizem.
Zaito najdete celo v ječah ob Belem morju, v zakotnih moskovskih uličicah, oelo v bedi deportacije in pregnanstva ljudi, razvpite kot pro*ti-revolucionarce, ki pa so z vsemi silami svojega bitja za revolucijo kljub vsemu, ljudi, ki si pravijo, da je imel Lenin pred sodbo zgodovine prav, ko je v trenutku, ko se je vse rušilo, tvegal poskus, »ustvariti nove pogoje za nadaljnji razvoj civilizacije."
Ta sestavek je izšel v knjigi: Emile Vandervelde: L'Alternative, capitalisme d'Etat ou socialisme democratique, L'Eglantine, Pariš 1933. Z avtorjevim dovoljenjem ga je prevedla M. Leben.
416