,,Nema". Po devetnaisturni vožnii smo srečno privozili v prestolico. Vsak izmed nas ie preštel svoie boleče kosti. prededal svoi mošniiček. olaišanem pn tov. Kobalu za napitnine neprestano se meniaiočim sprevodnikom in oropanem po zagrebški restavraciii — ter skočil več ali mani eibčnn na peron. da se lepo dostoianstveno postavi nb sprejemu. Pa stoiimo in čakamo ter se oziramo. Vprašam tuica: »Prosim eospnd kie čakaio tovariši določeni za spreiem? Ne bi rad zamudil!« »Kdo?« vpraša tujec. »Tako nekak tovariški odbor. nekak komite. ali Dodobno.« »Ah. nema iih. nema!« S prtliago v levi in načrtom mestnih ulic v desni. romamo vsak v svoi določen hotel. Po dolgem trudu izpraševaniu in velikih nepotrebnih ovinkih dospem do svoiega. Prosim vrataria. da mi pokaže sobo, zatne rezervirano. »Nema ie!« pravi. »Kako, da ne?« vprašam ponižno ter mu kažem listek. »Sai ie rezervirana »Da. ali oddali smo io. ker nam je zmanikalo prostora. morda se kai izprazni medtem.« In grem. da si poiščem sobo na lastno oest. Hoditn in hodim, pa me zaloti nevihta in ves premočen se znaidem v Savski šoli kier ie deloval odbor za odkazovan.ie prenočišč. Povem- tako in tako... »Ah. kar tu ostani!« mi pravi prijazen srbski tovariš in mi odkaže posteljo v šolski sobi. Bila ie dvanaista izmed trinaistih. Odlagam in vprašam tovariša ob sosednji postelji: »Ti. ki si že eno noč prebil tu. povei: ali imate koea. ki smrči? Moii živci so namreč kaput!« »O. tega nema med nami!« se nasmehne moi trinaisti sosed Noč. Truden in zbit ležem in čakam, da priromajo vsi domov in utihneio.  Okrog ene ponoči nastane res tišina. Ali bila ie tišina pred nevihto. Komar zadremljem. me vzbudi strahovito grgranie. erčanie. piskanie in hropenie kakor da ere moeočen plaz Dreko nas: moitrinajsti sosed ie začel smrčati... Sedem na postelio in bulim obupano v praznino. In drue za drugim sedaio tovariši... tekom pol ure nas sedi vseb dvanaist tovarišev — zavistno gledamo trinaiste- ga. ki se ne eane ampak z neizrecnim fanatizmom odpira nove registre. — Ob petih zjutrai smo-vsi. razen trinaistega, v kavarni. * * Zmanjka mi žigic. Stopim v prvo trafiko da si iih kupim. Pa mi da fante črno-žolte. »Prosim.« pravim »Ciril-Metodove. ali pa one Jadranske straže.« »Nema!« odkima fante. Vprašam priznanega srbskega stanovskeea organizatorja- »Ali imate pri vas tudi »Akciiski odbor?« »Kakov akciiski odbor. brate? Nema toea kod nas-« »Ali poznate ori vas prepir o narodnem in državnem edinstvu?« »I toea nema kod nas!« »Kai pa imate?« »Stanovsko edinstvo iščemo!« Navsezadnie sem se tudi iaz naučil: Ko sem se vrnii in izstonil v Liubljani. stopi predme berač in mi proži svojo suho dlan. Poeledam v denarnico in vzdihnem: »Nema. brate!« .1 Ribičič.