N a š a p o t. Navada je, da v novem [letu časopisi razkladajo svoje misli, ktere jih navdajajo, in da kažejo pota, po kterih bodo hodili. Tako delajo naj raji tisti listi, kteri svojo barvo 'spreminjajo enako slabi obleki, ki jo solnce pogleda. Tudi novi listi priporočajo se bralcem, ter jih hočejo s svojimi veliko obetajočimi programi vabiti k sebi ali jih pridobivati za svoje misli. Hvala Bogu! našemu ^Tovarišu" vsega tega ni treba. Kdor hoče naš list poznati, naj bere vse njegove tečaje, in po tem potu, kakor je ,,Tovariš" hodil do sedaj, hodil bode tudi vprihodnje, kerje terdno prepričan, da to je ravna pot proti verhuncu šolskim namenom. ,,Tovariš" živi narodni šoli na verski podlagi, in meni, da se ne moti. Kristijanje smo, in kot taki hočemo 1»di svojo mladino odgojevati. Pagan naj izreja svojo mladino po paganski, mohamedanec po mohamedanski, kristijan pa po kerščanski veri. Otroke za golo človečanstvo izrejavati je ravno toliko, kakor da bi kdo rekel, da od sedaj ne bode jedel, ne jabelk, ne hrušek in ne orehov, temuč vžival bode samo golo sadje. Šola, v kteri se otroci ne napeljujejo kerščansko misliti in delati, lahko sicer bistri urn, a ne blaži serca. Iz take šole prihajajo sicer brihtni otroci, prebrisane glave (tega nihče ne taji), a merzlo in neobčutljivo serce. »Ničlovekana svetu, da bi se ga jaz bal", ustil se je bogatajec; a drugi mu odgovori: nJaz pa se bojim človeka brez vere". To nam je šola na verski podlagi. Taka so načela, ktera je imel ,,Tovariš" skozi vseh svojih dvanajst let", in taka, ravnost poverno , imel bode tudi za naprej, ker ve, da le taka načela imajo skušenjsko poterdilo in obstanek. Koliko načelov so razni modroslovci že imenovali in stavili, a zginili so drug za dmgim, kajti prava pot je le ena, in kdor zaide od prave poti, ima pred seboj sto in sto potov. Lepe so fraze od človekoljubnosti, od humanizma, od napredka, svobodnega duha in kakor se že vse zovejo, toda v viharnih časih razkade se kakor prah na vetru, in zopet vidi se jasno, da druge poti do dobre izreje ni, kakor je ta na verski podlagi. Da ,,Tovariš" živi narodni šoli, tega nam ni treba dokazovati, sej se ljudske šole drugače misliti ne more, nego narodne. Ko bi kdo nad tem dvoniil, bi bilo ravno toliko, kakor bi otroke vprašal, zakaj govore slovenski, a ne drugače. Kdor hoče naše učitelje in sploh naše ljudstvo po drugačni kakor po narodni šoli izobraževati, ta je ali tako neveden ali tako zagrizen v svoje prav, da resnice ne vidi. Takemu dopovedovati kaj, bi bilo toliko, kakor zamorca umivati. ,Tovarišu" se rado očita, da ne dela na podlagi šolskih postav ter da ne napreduje z duhom časa, dokazati pa se mu vendar tega ne more, ker že dolgo pred rojstvom nove šolske postave delal je BTovariš" za zboljšanje šol in vsikdar resno opazoval trud in pravične zahteve sedanjega časa; tudi se je vedno potegoval za to, da naj se učiteljem že skoro zboljša njihov žalostni materijalni stan rekši, da nam nihče ne more za zelo šteti, ako svoje tirjanio; toda kar naravnost rečemo, da se ne vjemamo z mislimi unih, ki pravijo : učitelji bodo vprihodnje učitelji Ijudstva; duhovniki imajo v cerkvi besedo, učitelji pa v šoli; marveč mi menimo, da učitelj in duhovnik še vedno delata in bodeta inogla delati za Ijudsko izobraževanje vkup, a raznim načinom. To pot bode nTovariš" tudi za naprej hodil. in kdor je ž njim, naj hodi ž njim, naj ga bere in podpira; ako pa list ne bode ugajal, kaj za to! pa ne bodemo pisali. Za metlo pa nTovam" nikomur ne bode; odvizen bode pa tudi vprihodnje kakor do sedaj — od svojega prepričanja in od svoje vesti. Druga odvisnost mu do sedaj ni bila znana, in je tudi vprihodnje poznal ne bode.