X. 1857. Po geslu: Hvaležnost najboljša prošnja — jel je Svitoslav v imenu svojih rejencev zamurcev po Danici priobčevati kratke pesniške čestitke, tu in tam dokaj dovtipne, se znaki le dotičnim umljivimi. Na razgled bodi prva in ona, katero je odmenil meni, tedaj še kapelanu v Horjulu, kamor me je bil 1. 1855 novomašnika na prvo duhovsko službo iz Ljubljane radostno spremil s svojim ljubljenim Jožefom Kranjskim. nLjubljanski zamurci vsim svojim dobrotnikam vošijo: Blaženo Velikonoč in veselo Aleluja (str. 60.)!" Svojim predragim botram in botricam. Naše matere, očeti Voš'mo prazuike vesele, So na drugim daljnim sveti;Mnoge pirhe — r'deče, bele; Mi sirote zapušene Vse veselo Aleluja Smo v ljubezen Vam zročene;Vam želi družinca ptuja, 0 preljubi starši novi!Srečo, žegen Božji zdaj, Smo hvaležni Vam sinovi:In po smerti sveti raj. G. M . . . u. Se lepo zahvalimo,Polhen mernik — polovnik, Kostanj radi majimo,Al saj verhat četertnik, Dobro biro vošimoDe boš pomnil, kaj serčno Ti pri Povžu, pri Ramovšu,Ti zamurci vošijo. Pri Tomincn in dolincu — V spomin in prevdarek mladenčem, zlasti učencam, ki si stan volijo — pesmica 1. 27 — zložil nekdaj nekdanj učenec, v 22 kiticah, s prvo: „Vtisni v serca globočino, — 0 priserčno dete nioje! — Kar preskerbna mat' ponuja — Ti v spomin na pota tvoje (Mabila Edmundu)" itd. — Prosto je pisal Jeran v tem letniku na pr.: Nektere misli ob novim letu. Duhovni ogovor o pripravljanji za posvečenje nove cerkve, v kterim so razlagane šege cerkveniga posvečevanja (str. 90). Posvečevanje Ternovske cerkve (1. 24. 25). Sveti Duh v svojih svetnikih velike reči dela (1. 22). Hočeš biti angelam enak-a? Zamurska Marija Ana Fadalkarim. Domače vaje, sveto živeti in zveličano umreti 1. 1857—1863. — Slovenil in priobčeval je zvesto dubovske pastirske liste, pisraa misijonarjev iz Afrike in Amerike, presojeval nekoliko cerkveno slovstvo slovensko, tudi nemško, obširniše snoval BOgled in Razgled" itd. — XI. 1858. Hvalica Marii presveti Devici, po lepi laški: Lodate Maria — 1. 12 s prvim in zadnjim odstavkom: Marijo hvalite 0 Božja Ti Mati Vsi verni jeziki, In rožica skrivna ! Na nebu svetniki Svet' raj, miloativna, Ji slavo glasite; Daj duši vživati; Hvalite Marijo, bvalite, hvalite!Hvalite Marijo, hvalite,hvalite ! Kosček peklenske komedije. Osebe: Slasčičar ali mtdeninar. Pesnik. Rajda fantovavcov in vasovavek. Peklenšek. Vsi v peklu. I. Prikaz. (Slasčičar in pesnik sta si v lasčh in oginj krog nju šviga. Peklenšek se jima spakuje.) Pesnik. Gerdun ti gerdil z dnaram s' me sleparil, De sim nesramne pesmice pisaril Za serčke, medenino v prodaj tvoj: Preklet sim zdaj in ti z menoj! Slasčičar. Si bil nad mene učen, zakaj me nis' posvaril? Novine in mladost z zaljubljenim si smradam kvaril: V mladosti meni to spačilo je sercč, De tukaj večno zdaj terpim, gorje, gorjč! Peklenšek (poskakovaje). Pozdravljeno delo,In tičke slepi; Ki v moje mi žreloŽe dobro tako, Mušice lovf,De b' več jih le blo! II. Prikaz. (Kaetišk fant in dekle, z živimi kačami zvezana, zgrizujeta serce z nesramnim napisam' kup druzih se na čelo s pestjo bije, lase si rujejo in tulijo.) Dekle. 0 joj, prejoj! nesrečni dan, Fantovavec. Slasčičar tam na božji pot' K' sim pervikrat spoznala te; Mladini um z napisi blod'; Serce le-to me v greha stau Sim kupil v medu mišico, In zdaj v pekel pahnilo je ! Ostrupil aebe 'n deklico; Zdaj serce me strašno boli, Oh, več — nič več pomagat' ni! Vsi skupaj. Nam tavžentkrat je vsim gorjd, Zgledujte se nad nam' ljudjel Gorje, gorjč, gorje, gorje! Peklenšek. Že dobro tako, De b' več jih le blo (str. 135)1 V Drobtinah str. 136 opisuje komedije, iz katerih naposled nastanejo tragedije, namreč: Pesemska kuga. nKako nevarne de so nesramne in splob počutnost zbudujoče pesmi, kaže zlasti tudi to, ker pesem, ko med ljudstvo pride, se tako težko pozabi. Včasi se valja umazanka cele stoletja v kakim kraji, potem jo pobere še kak nespremišljenež, jo zopet na svitlo da in še bolj razširi. Kakor iskra, ki je že dolgo pod pepelam tlela, potem ko je bila že poprej velik oginj napravila, naenkrat spet dobi sapo in vnovič začne še bujši požigati; tako delajo tudi mnoge pohujšljive tako imenovane narodne pesmi, pravljice itd., ki so strup tistirn, ki jih poslušajo in meC v serce nedolžnosti. In če so take reči bolj tenko spredene, bolj globoko serce ranijo, kakor nabrušeni meč hujši reže. Torej so tenke počutnice velikrat nevarniši kot debele kvante, kakoršne tudi zamašene ušesa žalijo. Kakor en sam škripač celo hišo ljudi ošemi, tako utegne marsikdo z debelimi bukvami spotikljivih berklarij celimu narodu ušesa šegetati in ob enim pod klobukatn Bnarodnosti" njegov pravi blagor podkopovati. Svetujemo torej pobiravcam in razširjavcam narodovnih reči, de naj se varujejo zaljubljenih sanjarij, ako nočejo biti mesarji ter rabeljni nedolžnosti in si težkiga zadolžeDJa na svojo vest nakopati". — V tem oziru piše (str. 192) mladimu pesniku: Vsaka pesem mora določen dober namen imeti p. podučiti, giniti, serce za kako čednost močno vneti, in v dosego tega namena naj vsa pesem meri. Bolj ko pesem s svojo živostjo, mičnostjo, krepostjo in z olikano zunanjo podobo ta namen doseže, boljši je pesem. — Marsikteri pa pesmi brez namena delajo, torej pesmi niso pesniške. Njih dosti tudi pesmi s pasjim namenam dela, torej so njih pesmi pasje; to pa se spodobi k večimu pesjanam in ne kristjanam. Kolikrat je BDanica" take reči že v misel vzela, pa je marsikterim tudi le bob v steno! Dokler le z mezincam zamore gibati, slepari človek samiga sebe in druge." — Sicer je pisal na pr. Božja sodba oskrunovavcam nedelj in praznikov. Le pošteno in v tem poleg nemškega p.: Pridi, Jezus, k nam se vsedi,Le poštenje in zvestoba Blagoslovi nam te jedi! Spremljate naj te do groba, Prišle so iz tvoje roke, Tud za noht od prave poti Nas napasti, tvoje otroke.Se nikolj nikar ne zmoti! Nekaj od ljubljanskih in druzih keršenic na pr.: nV Ljubljani in tudi drugod je ljudstvo, ki je navadno pervo zjutraj na nogah, poslednje zvečer pri počitku; pogosto naj pridniši za Božjo službo in prav obilno pri Božji mizi. BLjubljanske keršenice" jih sploh imenujejo . . Že večkrat smo premišljevali, od kod ime nkeršenica"? In misel nas je obhajala, de je to ime že prav staro; najberže so se že nekdanji neverski slovenski gospodarji prepričevali, kako pridni, zvesti, pohlevni, delavni in pokorni so keršacski posli, in so jih veliko rajši v službo jemali kakor pa take, ki so bili še nejeverski, desiravno sami še nekristjani . . . Zdi se nam, da ni prav hvalno za služabništvo mošliga spola, de tudi keršenik, namesto služabnik, strežnik, ali hlapec, ni bilo prišlo v navado . . . Ako pridejo nove lepe bukve na dan, naj pred jih imajo sploh keršenbe v rokah. Tudi našo BDanico" mnoge keršenice pridno pridno prebirajo, v tem ko ,i pa mnogi ne odprejo vrat, kteri bi ložej dva tavžent tolarjev šteli za njo, kakor keršenica dva goldinarčkn, za ktera tolikrat prezebati, toliko preslišati mora itd. (str. 11)".—Sako je ppVm pvcta krrSpnicn svoje djanje posvečevala. Abdallah in Sabat. Pepelnica obiše stariga oglarja Miklavža (Svarivne podobe str. 27. 28). Novim in starim birmancam. Dr. Ignaci Knobleher. Smert in nabirki za spominek njegov. Če je že čas za spreobernjenje zamurcov? Provikar Kirchner in srednje-afrikanski misijon. Gostnerjeva smert in še marsikaj na pr.: nKo sim 1. 1853 bolan — v Asvanu — v barko šel, sta me gg. Gostner in Kohl za roke peljala in g. Provikar so zravno šli. Vsi trije so bili terdni, mladi, zdravi, veseli. K temu sta bila še gg. Lap in Haller, sicer nekoliko šibkejši, vender pri zdravji, pri robi v Šelalu. Tedaj zraven mene, za smert oslabljeniga, pet zdravih duhovnov. In zdaj — v tako kratkim času — čez 5 let — ni ne eniga zmed njih več med živimi. Samo mene je Božja previdnost umaknila, ali sim se sam umaknil, zoper njeno voljo, ne vem prav? Ime Gospodovo bodi češeno (str. 99)1" — Sveti Stanislav Kostka. Olivier in njegove nar poslednje djanja. Kako čudno je neki kralj v Magoru prave vere iskal. Ali bo kaj pri nas z Ježuškovo bratovšino ali družbo sv. Detinstva (str. 116)? Govor za novo mašo 1. 1857. En dan iz letašujiga šmarničniga opravila. Nekaj od pobožnih in nepobožnih duš (str. 149). Pogled v sakristijo. Svarilo pijancam (str. 164). Ludovik Blozi (več oddelkov iz že pohvaljene knjige v lepši obleki). Drobtine. Sostavki so primeroma bolj zanimivi in krajši. ^Ogled" lepo narašča itd. Dovtipne so nektere opazke vrednikove k raznim spisom. Tako na pr. Hude vremena, toča: BV6m, kako bodo uekteri ugovarjali in rekli: Kako pa de nektere kraje zmiraj toča, druge zmiraj slana, druge zmiraj suša zadeva; druzib pa nikoli ne, ali pa le poredkama, desiravno so ravno tako pregrešni, kakor uni? Odgovorioio, de to ni noben izgovor, de bi take nesreče ne bile šiba Božja. Bog iraa razločne in mnoge šibe, za en kraj take, za druziga druge, nobeden pa ne odide kazni, ko grešf. Ako ni toče v kakim kraji, ko so ljudje pregrešni, pride pa bolezen pri ljudeh ali živini, požar, suša ali kaj druziga budiga. Kadar oče strahuje otroka, vzame v roko tisto šibo, ktera mu je nar bližej; tako tudi Bog, kadar hoče kake kraje kaznovati, prime v svojo pravično roko tisto šibo, ktera je kakimu kraju nar bolj lastna (sej tudi to je Božja naredba): točo v krajih, kteri so zavoljo svoje lege toči bolj izpostavljeni, sušo, kteri imajo veči lastnijo za sušo itd. Ce je pa vsiga že preveč, pa pridejo občnestiske: kolera, punti, vojske, dragine itd. To razjasnjenje naj si k sercu vzamejo sumljivi dvomljivci in še bolj lažnjivi modrijani, ki vse le natori ali slepimu naključju pripisujejo in ne pomislijo, de je Bog tudi natoro stvaril in se mora ona po Njegovi vol.ji ravnati, kakor voz po volji voznikovi, in de slepiga naključja ni, ker vse vlada Božja roka (str. 132)". — BTisto lažnjivo modrijanstvo mende, ki s svojimi zmotami zemljopisje, naravstvo, zgodovino in vse verste znanstev in učenosti napolnuje, ter iše bravce ob vero, ob Boga, mir in zveličanje pripraviti. Tako modrijanstvo naj gre škrateljnam žvižgat; špicparkelj naj ž njim žgance kuha (str. 187)!" — BŽe večkrat smo mislili: Zakaj se neki zoper vkoreninjeno BOni, Njim, Njih" itd. tolikanj vojskujemo, akoravno je novejši mem BVi, Vam, Vas" itd. ?" Sej tudi Lahi imajo svoje novejši BElla, Lei" itd., kar njih mati ni poznala, in jih za to nič vest ne peče. S tem pa nočemo očancu BVikarju" vojske napovedovati, temuč samo to naj se nam prizanese, de enkrat tudi strička BOnikarjaK na njegovim mestu pustimo, ki ga je peresna lopata že tolikrat v taranice sunila" (str. 202). Naročevanje na Zg. Danico, ktera je izhajala vsaki drugi četertek, sredi leta spremlja z besedami: BNe moremo se pri ti priliki zadosti zahvaliti dobrotljivim kterim koli gospodam, ki so z mnogoterimi dopisi naš list podperali, in ker se zlasti tudi v tem življenje kaciga lista razodeva, de dobiva mnogotero koristnih dopisov, torej prosimo tudi nadalje prav obilne pomoči od te strani (str. 96)." In konec leta: BPredragim pisavcam, prijatlam in podpornikam našiga cerkveniga lista plačilo od Boga in, lepa hvala! Ne bodo se zgubili biserji, ki jih v tem listu hranijo. Prosimo, naj bi blagovolili nadalje še z veči gorečnostjo delati za Božjo čast in prid Slovencov v malim pa vender deleč segajočim vinogradu našiga lista (str. 200)."