Književnost in umetnost. Z občnega zbora Matice Slovenske. Slovenska Matica je imela v nedeljo dopoldne v mestni posvetovalnici v Ljubljani svoj občni zbor. Matica je bila ustanovljena dne 8. marca 1863. pri neki »Besedi« v Ljubljanski čitalnid; praznuje torej 8. marca svojo petdesetletnico. Občni zbor je posetil tudi vseučiliščni profesor dr. Bazala kot zastopnik Matice Hrvatske. Matica je štela v preteklem letu 3667 članov. Zapuščina vseučiliškega profesorja dr. Štreklja obsega: Narodne pesmi, 9 debelih zvezkov »umietnih pesmi«, nepopolne zbirke pravljic, pnegovorov, novih besedi, zgodovino slovenske slovnice, bogato knji-_ žnico in drugo. Matica si je zasigurala narodne pesmi in upa dobiti tudi zbirke pravljic in pregovorov. Dela za zemljevid slovenske zemlje gredo proti koncu. Ustanovi se letos nov društveni odsek, ki se bo pečal s slovenskimi narečji. Dohodkov je bilo leta 1912. 19.038 K 35 v, izdatkov pa 13.148 K 9 v. — V odbor so bili izvoljeni: ravnatelj dr. Janko Bezjak (Gorica). proi. dr. Anton Breznik (Št. Vid nad Ljubljano), F. S. Finžgar (Sora), prof. dr. Josip Debevc, Egelbert Gangl (Idrija), Fran Govekar, Dr. Drag. Lončar (Idrija), Fran Milčinski, dr. Matija Murko (Gradec), prof. dr. P. Pestotnik, prof. dr. Ljudevit Pivko (Maribor), prof. Šteian Podboj (Celovec), notar Luka Svetec (Litija), kontrolor Anton Trstenjak, ing. chem. Jakob Turk. — Za častnega člana Matice je bil imenovan pruf. Tadej Smičiklas zaradi svojih zaslug za Jugoslovnsko Encyklopedijo in za svoje delovanje na kulturnem polju Jugoslovanov. »Novi Akordi«.* Do ustanovitve »Novih Akordov« ni imela posvetna glasbena umetnost na Slovenskemi nobenega pravega središča. Bilo je sev,eda tu prej mno go pndnih delavcev na glasbenemi polju, ali aelo je bilo razcepljeno, razdrobljeno, posamezni umetniki niso bili med seboj skoraj v nikakem stiku, hodili so samotno vsak po svojem potu in mnogo je bilo mladih, krepkih talentov, ki se v taki dezorgumzaciji niso mogli uveljaviti ter so ostali siroki javnosti malodane popolnoma neznani. Kohčkaj celoten pregled razvijanja m napredovanja glasbene umetnosti je bil r-emogoč. Kar se je godilo v tujini. so zvedeii posamezniki le slučajno iz tujih listov kar pa se je godilo doma, iz kritik in reteratov, ki po večini niso bile kritike, niti reierati. V tej zmedi, v tem pomanjkanju aolccnih smotrov in javnih smotrov je bila nevarnpst za umetnike, da se disgustirajo v svojem stvarjanju, za umetniško življenje samo pa nevarnost, da pade v mrtvilo, ki je obenem nazadovanje. Vsi, ki jim je bil resen napredek umetnosti pri srcu so občutili živo potrebo glasbene revije SKupnega glasila, ki bi na| bilo slovenski giasbeni umetnosti nekako to, kar je bil leposjovni literaturi »Zvon« in upodabljajoči umetnosti Jakopičev paviljon. Ustanovitelji »Novih Akordov« so se dobro zavcdali, da bo za tako podjetje treba težkih in obilih žrtev. In res jih je bilo mnogo več, i-ego priznanja in hvaležnosti. Zakaj pri nas na Slovenskem je že tako, da pride na enega delavca dvanajst nergačev. Ali sad žrtev in truda je enajst letnikov »Novih Akordov«, bogata zakladnica slovenske glasbe, verno ogledalo njenega razvoja v enem desetletju. Izdajatelji revije so se bili koj spočetka ognili nevarnosti, da bi napravili iz nje glasilo ene same, strogo opredeljene umetniške struje, te ali one glasbene korporacije, ali oelo kake posamezne klike. Hoteli so jo imeti in obdržati tako, kakršna je bila potrebna in kakršna edina ima v naših tesnih slovenskih razmerah pravico do življenja: biti mora tribuna, raz katero govori svobodno vsak umetnik, ki zna govoriti. Da se je to načelo strogo izvajalo, dokazujejo že imena um,etnikov, ki jih srečavamo v teh enajsterih letnikih. — Glasbenemu delu »Novih Akordov« so izdajatelji pripojili še glasbeno revijo, ki bi naj podajala pregled glasbenega stvarjanja in življenja doma in v tujini, prinašala je teoretične razprave ter (kar je bilo za naše kraje predvsem potrebno) gojila glasbeno kritiko, ki bi bila zares strokovna, poštena in brezobzirna kiitika. Ta priloga je pisana s toliko lju.beznijo do umetnosti, tako živo in temperamentno, da mora zanimati tudi gluhega lajika. Š,e do nedavna je bila naša glasbena kritikana lice podobna navdušenim polnočim poročilorrii o pevskih veselicah, združenih s plesnim venčkom. »Novi Akordi« so že s prvim letnikom svoje priloge krepko posegli v to škodljivo, naravnost nemoralno plitvost ter so v kratkem času priborili veljavno besedo resni, umetniški kritiki. — Če bi se zgodilo, da bi »Novi Akordi« zaradi malobrižnosti občinstva morali utihniti, bi bil to naravnost padec vznak za slovensko glasbeno umetnost. bili bi kmalu spet tam, v tisti dezorganizaciji in v tistem mrtvilu, kakor pred enajstimi leti. Naročevanje »Novih Akordov« pač ni nikako prisiljeno podpiranje umetnosti, ali kakšna takoimenovana narodna dolžnost; kdor jih ima, ve doforo, da je več prejel, nego dal!