Ljidsta KNJIŽNICA. PREDGOVOR. J"Kdo se ne spominja živo one srečne otročje dobe, ko je sedeč na njihovih kolenih zvesto poslušal razne »štorije)) ali pripovedke, ki so mu jih z gorečo besedo pripovedovali ljubi »dedec« ali «babica» ! Komu niso v veselem spominu oni zimski večeri, ko so se zbirale okolu domačega ognjišča ali okolu velike peči naše predice, ter urno sukaje tanko nit poslušale iz ust postaranega pripovedovalca tekoče ginljive ali šaljive, sploh pa zanimive povesti! Kar radostno in radovedno smo se družili tudi mi otroci pri takih prilikah odrastenim in dostikrat s trdno voljo premagovali zalezajoči nas spanec. Goreča in živa moč pripovedovalne besede nas je vselej vnelo in se nam za vse naše življenje tako prikupila, da jo pogosto le težko pogrešamo. Žal pa, da se izkušeni in umni pripovedovalci ne nahajajo tako gosto, da bi se dalo našim željam po vsem ustreči. Tudi pripovesti, katere smo že večkrat slišali, nas le malo več zanimajo, kajti naš duh zahteva vedno kaj novega. Mora nam tedaj živo pripovedovalno besedo nado-mestovati pismena. Daši nas ta ne zamore tako navduševati in vnemati, vendar naš duh enako povzdiguje, vedri in lika ter naše srce razveseljuje ali z milim sočutjem napolnjuje — kako je namreč povest veselega ali tužnega za držaj a. / Branje dobrega berila od nekedaj blagodejno vpliva na naše duševno življenje ! Potrebno je zatoraj, da se goji koliko le mogoče. To pa je do sedaj pri nas Slovencih ravno nekoliko težavno, nekaj, ker je našo pripovedovalno slovstvo še kaj borno, nekaj pa tudi, ker so proizvodi v tej stroki — razun Mohorskih knjig — glede slovstva pri drugih narodih še vedno predragi, tako, da si jih priprost kmet brez občutljivega žrtovanja omisliti ne more. Tej nedostatnosti ali recimo raje — temu pomanjkanju v okom priti, je namen »Ljudske knjižnice«. «Ljudska knjižnica« bode po dvakrat na mesec dragim slovenskim rojakom prinašala kaj po ceni pripovednega berila v poduk in kratek čas. Izdajatelj bode pred vsem skrbel in gledal na to, da se zlaga vsebina posameznih povesti kakor celega podjetja z versko-naravnimi načeli slovenskega priprostega ljudstva, kateremu je v prvej vrsti namenjena, pa tudi, da bode v pravilnej in gladkej slovenščini pisana in tako kolikor mogoče, ugajala našemu razumništvu, kateremu jo kaj gorko v podporo priporočamo. Prosimo pa tudi ob enem vse slovenske pisatelje, naj nam blagovolijo pomaga v tem smislu z dobrimi proizvodi slovenskimi in nam biti tako k izvršitvi naše težavne naloge pomožni. Ker smo si blagega namena «Ljudske knjižnice« popolnoma zvesti in se nam tudi očitanja bati ni, ko bi se bili podjetja iz dobičkarije lotili, udarno se veseli nadi, da nas p. n. občinstvo vsaj lastne škode varuje ter v prav obilnem številu po «Ljudski knjižnici« seže. Kajti le tako ji bode mogoče vestno izvrševati svojo sveto nalogo, v kar pomagi Bog! V MARIBORU na den sv. Štefana 1884. » Izdatelj. Povest iz domačega življenja: po K. Landsteinerjevi: „Der Grossbauer“. Prosto poslovenil I. S. Gombarov. I. 1 red največjo in najlepšo hišo v stranski vasi na malem Štajaru je stala truma ljudi, in vedno še jih je več prihajalo, tako da so sčasoma napolnili ves precej velik prostor pred hišo. Starejši možaki so imeli navadno narodno obleko: visoke črevlje, breguše, kamižolo in okroglo kapico pod klobukom; fantje že bolje po novi modi: hlače, suknjo in klobuk. Zenske pa so bile v tisti dvomljivi noši, ki ni ne narodna, ne gosposka, ampak neka zmes, ki ženskam na deželi posebno godi. Tudi kmetje imajo svoje mode: pa lepše bi bilo, ko jih ne bi imeli. V velikem številu zbrano ljudstvo je delalo velik hrup. Na enkrat pa je postalo vse tiho. Voz se je pripeljal, ki je obstal na dvorišču in z voza je skočil mlad, zal fant ter urno odšel v hišo. Takrat se je med množico na večjih straneh slišal glas: „To je Ladis“. Potem pa so se posamezni glasovi zopet zgubili v hrupu množice. Med tem je mladi Ladis urno stopal po stopnjicah v prvo nadstropje in šel naravnost v tako imenovano „veliko hišo“. Ondi je bila cela rodovina zbrana. V sredini hiše na visocih parah je ležala truga, ktero so ravno mislili zadelati. Ko pa so zagledali Ladisa, položili so zopet trugino pokrivalo na stran ter odstopili. Ladis je pozdravil vse pričujoče, poškropil mrliča z blagoslovljeno vodo, sklenil roki in tiho molil. Potem je srčno zatisnil mrliču oko, ki je bilo na pol odprto, bližal se stari ženki, ki je pri oknu na stolu sedela ter jej podal roko. Med tem so trugo zabili in jo odnesli iz hiše. „Nismo se te več nadjali, Ladis," pravi ženka. ,.Zdaj pa je že dobro, da si prišel ter svojemu očetu posodiš zadnjo pot". Ladis na to ni nič odgovoril, ampak podal je roko tudi mlademu dekletu, ki je zraven ženke sedela in jej reče: „Micika, kako se pa ti imaš?” Micika odgovori: „Hvala, gospod Ladis, mora že dobro biti!" in malo zaradi. Dekle je zalega, belega obličja, in velikih modrih oči; roke so bile rudeče in trde. To je bilo od težkega poljskega dela. Stara ženka je zdaj vstala in šla iz sobe, in vsi, ki so bili v sobi, so šli za njo. Slišali so se že tužni glasovi zvonov od farne cerkve; tudi častitljivi dušni pastir, mežnar in ministrantje s križem so že šli proti hiši in za njimi nekoliko ljudi. Pred vrati so mrliča blagoslovili in potem nesli na pokopališče. Za trugo so šli rajnega žena Katreja, njej na desni sin Ladis, na levi Micika, za njimi pa druga rodovina Bolnarjeve in vaščani in vaščanke. Dolga red spremljevalcev je glasno molila za dušo rajnega, samo dve babici niste molili. Ena pravi svoji tovarišici: „Stari Bolnar je imel eno oko odprto; bode zopet kmalu nekdo v rodovini umrl“. Druga odgovarja: „Aj kuma, ali niste videli, kako ročno mu ga je bil Ladis zatisnil ?“ Ko ste se babšeti to zmenili, pridružili ste se „očenašu“, kterega so dragi že odmolili do zadnje prošnje; „reši nas vsega hudega!" Manj se je pa opazilo, kako sta med tem tudi dva fanta molitev motila. Završnikov Tone je namreč rekel Breznikovemu Tinetu: „Veš Tine, Ladis pa vendar ne bo vzel Micike, čeravno zdaj oba zraven matere gresta, kakor bi že bila zaročena". „Misliš? Tine, ko bi pač tako bilo! Pa saj sta že zaročena!“ „Pojdi, pojdi, tega ne verujem !“ „ Gotovo, Tine!" In Tine je žalostno pogledal proti nebu. Ta Tine bil čvrst, čokat fant, blagega in odkritega srca. Vsa vaška dekleta so nanj gledala; on pa ni maral nobene, nego edino Miciko. Ta edina pa je njegovo ljubezen zametovala. * * * Rajni Bolnar, kterega so rodovina in sosedje v tako obilnem številu spremili na kraj miru, bil je eden naj-umuiših, pa tudi najbolj premožnih in spoštovanih vaščanov. Pisal se je prav za prav Ladislav Lichtenwallner. To ime kaže, da ni bil ondašnji domačin. Na njegovem posestvu je stanovala poprej starodavna domača družina, a zadnji gospodar je tako slabo gospodaril, daje prišel na boben. Na dražbi je to posestvo kupil ta Ladislav Lichten-wallner. Ljudje niso znali, od kod je prišel, še njegovega imena si niso mogli zapomniti, zato so si ga prikrajšali in vedno le „Bolnarja“ imenovali. Ker je bil zveden, moder in pošten mož. so se mu kmalu privadili, in veličastni sprevod je pričal, kako so ga spoštovali. Imel je samo enega otroka, Ladislava, zalega, živega fanta, ki je kazal veliko talentov. Ker je oče vedel, da jo to velik zaklad za človeka, ako se v mladosti kaj nauči, dal ga je po dovršeni domači šoli v mesto. Tako je bil za časa mladi Ladis odtegnjen skrbnim maternim očem in izročen tujim rokam, kar je bilo zanj največja nesreča. V naslednjih dogodkih bode se videlo, kakošnega krivegu duha se je bil Ladis v mestu navzel, ki je neskušenega mladenča motil in slepil na veliko žalost stari matey, njemu pa še na večo nesrečo. II. „Ladis“, nagovori mati Katreja svojega sina, ko sta bila prišla od sprevoda in sama sedela v hiši, „Ladis, jaz imam s teboj pregovoriti še resno besedo!" »Govorite mati, jaz poslušam!" ,,Ladis, glej! tvoj oče so zdaj mrtvi in pokopani". „To včm!" „Pa ti nisi bil zadnjo uro pri njih. Ko bi le videl, kako težko so umirali; zdelo se je, kakor da bi te morali pričakati. Gotovo so ti imeli kaj važnega povedati." „Zakaj pa vam niso povedali?" „Nisem jih vprašala. Jaz sem ženska, in ne umejem tega, kar ima oče povedati sinu, ki ga ne ljubi." »Mati, vi me hudo sodite!" »Morda ti res krivico delam, Ladis, pa ljudje so morali misliti, da ne ljubiš očeta, ker nisi prišel k njegovi poslednji uri." . „Mati, še enkrat vam zagotovim, da mi ni bilo mogoče. Še le pred včerajšuim sem dobil list, včeraj sem nektere potrebne reči v red spravil, danes pa sem se že rano odpeljal. In zadnjo čast sem očetu vendar skazal." „Kaj pa si imel včeraj v red spravljati ? „Tega vi ne razumite, saj mi bote vendar verjeli, če rečem, da mi ni bilo mogoče priti." „Moj sin," pravi mati častitljivo in vzvišeno, „ti si se v mestu veliko učil in si študiran mladeneč. Vem, da to dandanes .veliko velja. Vendar, Ladis, če si s tem, kar si se učil, pokvaril svoje pošteno, pobožno srce, potem tvoja učenost ne velja nič. Ti si moj edini sin in zdaj posestnik kmetije, kterej ni daleč okoli para. Bodeš li na tem posestvu gospodaril, kakor tvoj pridni oče?“ „Jaz očetu ne bom sramote delal!" „Meni se dozdeva. Ladis, da ravno za tega voljo nisi prišel k poslednji uri očetovi, da ti ni bilo treba jim česa obljubiti. Ali ni tako?" Ladis se malo nevoljen nasmehne. „Kaj se vam vse ne dozdeva", reče. Potem je vstal. Rekel je še, da ga učitelj, župan in neki drugi možje v krčmi pričakujejo, zato bo za nekaj časa tje šel, če je materi prav. Mati je z glavo prikimala in Ladis je odšel. Mati Katreja je zdaj vzela velike molitvene bukve in začela brati. Pa hitro je zopet nehala in poslušala na stopinje sinove, ki so se vedno dalje slišale. Debele solze so padale na molitvene bukve: „To ni več naš Ladis", govorila je Katreja sama za-se. „Cisto se je spremenil.11 In ko je to izrekla, seje zamislila. Britka otožnost jo je obšla. Tako sama, zapuščena od vseh je zdaj sedela ondi. Ce je edini sin ne ljubi, kakor se mu spodobi, kaj jo še pač čaka? Rajši bi v grobu ležala zraven svojega ljubega moža, s katerim sta toliko let živela v miru in zastop-nosti, kakor pa dočakala takih žalostnih dni. Takrat se vrata odpro in Micika stopi v izbo. „Mati, hotela sem vam še lahko noč vošiti.- „Saj si se že poslovila poprej doli pri vaši hiši.“ „Res je, vendar bi še danes rada z vami govorila. Ladisa sem videla v krčmo iti in sem si mislila, da ste sami, zatorej sem prišla k vam.1* „Prav je, da si prišla. Zdaj sve sami in naju nihče ne sliši." „Povej odkritosrčno, kakošen se tebi zdi Ladis?" „Kakošen se mi zdi?" In s tužnim očesom je Micika pogledala mater Katrejo, rekla pa ni besede. „Ni res, Micika, da ni več naš prejšnji Ladis ?* „Malo gosposk in štiman je postal v mestu; pa to je menda že tako v mestu navada. Srce ima še gotovo staro, pošteno." „Bog daj!“ vzdihne mati. „Kaj pa, če ni tako ?“ „Če ni tako?" odgovori Micika, in zopet ni znala nič povedati. Težka sapa ji je vzdigovala prsi. S prsti je nevedč cufala obleko in začela britko se jokati. „Micika, ti si imela Ladisa rada, in on tebe tudi. Če te ima še rad, ne vem. Rajneega očeta želja je bila vedno, da bi vidva postala mož in žena; in to je tudi moja želja. Toda Ladis, katerega boš ti v zakon vzela, mora biti, kakoršen je bil poprej. Ni res, Micika ?“ „Da, mati!" „Kmalu mora pokazati, ali mu delave krivico, ali ne. S teboj bo sebi priženil očetov blagoslov, materi pa zadovoljne, vesele stare dni. Ali me razumiš, Micika?" „Vse razumim." „Bodeš mu tudi vse odkritosrčno povedala?" „Bodem, če me vpraša! ,,Jutri se mora odločiti!" III, Zunaj vasi je peljala cesta vkreber po hribu obra-stenem z gozdom, pod kterim se je za vasjo razprostiral lep travnik. Bila je to lastina Lipovčeva, očeta Micike. Ne daleč od ceste na travniku je sedela Mieika in počivala, ker že od ranega jutra je kosila travo za domačo žival. Bila je globoko zamišljena. „Danes se mora odločiti,11 so sinoči rekli Bolnarica. Miciki pa se je dozdevalo, da je vse odločeno; videla je namreč, da je Ladis čisto drugač, kakor si ga ona in njegova mati želite. Pa saj tudi ni izustil ne pri sedmini, ne poznej besedice, ki bi ji bila znamenje, da še misli na njo. Razun vprašanja, „kako se ti godi“, ni nič ž njo govoril. To že zadosti znači, si je mislila. V takih mislih utrga zraven sebe rastočo cvetlico, marjetico, in začne iz cvetu pukati list za listom. Na enkrat pa neha in spusti cvetlico. Po cesti se je pripeljal voz. Bil je tisti voz, na katerem se je Ladis iz mesta pripeljal. Mar se že zopet odpelje ? Res je sedel Ladis na vozu in pušil smodko po šegi velike gospode. Delal se je, kakor da bi ne videl Micike, ki je sedela kakor okamnela. Ali zdaj se je vendar ozrl proti nji. Tudi pozdravil jo je. Mieika je prikimala z glavo in ko bi bila bližej, bi bil Ladis videl, kako je v svojem obupu in strahu spreminjala barvo. Ladis se je bil naprej nagnil, kakor da bi bil kaj hlapcu povedal: morebiti da naj postoji. Saj ne more biti drugače, nego da bo Ladis stopil iz voza in se poslovil pri Miciki. Pa kakor bi si bil premislil, našlo- nil se je zopet nazaj in voz je zdrčal naprej in kmalu izginil dekletu izpred oči. Micika je zdaj vedela, kolikor jej je bilo treba vedeti. Vzela je koso in grablje, ter šla žalostna proti vasi. Pred vasjo jo sreča Breznikov Tine. „Dobro jutro, Micika!“ jo prav prijazno pozdravi. Micika ni nič odgovorila, Strmo je pred se gledala in ni nič videla ne slišala. „Micika P Zdaj je pogledala kvišku in nekako čudno gledala Tineta. „Kaj pa ti je, Micika? Se ne odzdraviš, če te pozdravim. To ni lepo od tebe." „Ne zameri Tine, jaz nisem tega nalašč storila — bila sem tako zamišljena." „Tako zamišljena? se ve da, od veselja; bode že ^skoraj pri Bolnarjevih velika gostija, ne res?" „Ze mogoče," odvrne Micika. „Bodeš mene tudi povabila, vrla nevesta, kaj ?" jo nekako prisiljeno Tine draži. „Jaz?“ pravi Micika in se od Tineta obrne. „Hene to nič ne skrbi." Potem je urno šla naprej. Tine pa je osupnjen ostal in gledal za njo. „Nje to nič ne skrbi ? Tedaj bi imel prav Završnikov Tone? Ubogo dekle! Naenkrat mi je postal njen obraz najdražji. Ah — ko bi tako bilo,“ pravi sam pri sebi, „sedaj bi imel Tine zopet nekaj upanja. Ne — zdaj ne grem od doma ! Tukaj ostanem in še enkrat poskusim svojo srečo ; ker tega dekleta si ne morom iz glave izbiti." Po tem premišljevanju je šel počasi dalje. IV. Micika ni šla domov, ampak k Bolnarjevim, k materi Katreji. Ta je ravno stala med vrati. „Sem si mislila, da boš prišla k meni", pravi, ko jo zagleda. „A jaz ti danes nimam nič veselega povedati. Najljubši pa bi mi bilo, ko bi že vse vedela." „Ze tako vem“, odgovori dekle s solznimi očmi. „Vse je proč, teta!" „Da, vse. Dobro je, da ti nisem jaz morala tega povedati. Tudi vprašati te nočem, od kod si vse zvedela. Pa zakaj me zdaj zoveš teto? Ali ti je stara mati kaj žalega storila? More li mati kaj za to, če njeni sin noče tega, kar ona želi?" „Pa mati mi zdaj vendar ne boste nikoli. Jaz sem zopet tuje dekle, ktera vam ni nič mar, ker Ladis bo drugo vzel za ženo." Micika je med tem silno jokala. S čudovito, pri kmetih malokdaj tako očitno ljubeznijo, je stara mati objela dekle in rekla: „Moje ljubo, ubogo dekle, jaz ti Ladisa nadomestiti ne morem; pa z materino ljubeznijo te bom ljubila kakor vedno, odkar je morala tvoja mati, moja najboljša prijateljica, v hladni grob! če te moj sin ne mara, tedaj je za me umrl. Jaz vem, če tebe zapusti, bode s teboj zapustil vse svoje dobre last-nostni. — Pojdive v hišo, da ti vse povem.“ Katreja je vlekla dekle za seboj v hišo in tu ste se vsedli in pogovarjali. „(xlej, Micika," pravi Bolnarica, „Ladis je zapovedal, da mora v gornji hiši proč vse staro pohištvo, kterega imam še od svojega očeta; on bo iz mesta novo in bolj gosposko poslal. To staro ropotijo sežgite, je rekel. In ker sem jaz hudo nasprotovala, je rekel, naj spravimo, k vinogradu, kar nas je volja, za ondi je še dobro." „Hm,“ pretrga Micika Katrejin govor. „Potem je naročil, naj se vsa hiša olepša, ker je baje preveč priprosta in starinska. In vendar je naša hiša najlepša v celi okolici. Ladis bi menda rad imel poslopje, kakemu gradu podobno.“ »On bi pač rad hišo, kakoršne so v mestih/' „In Bog ve, kdo bo potem tu stanoval? — Ah, Bog nas varuj vsega hudega; jaz se zmiraj bojim. Če enkrat navdan sedanjega duho, začne popravljati in predelovati, ne more nikoli nehati, ker ima vse za slabo, kar je bilo poprej izvrstno. Jaz pa tega ne bom mogla gledati. Če Ladis tukaj vse po mestni šegi uravna in vse zavrže, kar je meni ljubo iu drago, kar mi vzbuja veliko prijetnih spominov, tedaj tukaj ne ostanem. Jaz tega ne bi mogla prenašati. “ „To vam pritrdim, teta! Tudi jaz ne bi ostala. Toda žalostno je, če se mati mora umikati nehvaležnemu sinu. No, pa za vas, teta, se še vse lahko na bolje obrne, za me pa je vse proč. Za me je proč veselje in sreča in najbolje bi bilo, ko bi umrla." »Zaupaj na Boga, ljubo dete, on te ne bo zapustil. Čas zaceli tudi srčne rane. Ti si še mlada in zdrava; za te hrani bodočnost Še veliko skritega. A poglej mene, ki sem stara in slaba in kakor sama vidiš, od celega sveta zapuščena.1' „Jaz vas nikoli ne bi zapustila, ko bi ne bila prisiljena. Kako rada bi pri vas ostala! Pa kako je zdaj z menoj, pač sami vidite, da v to hišo ne morem več priti. Danes sem vas tukaj obiskala zadnjikrat.“ Katreja dolgo ni nič odgovorila, naposled pa z nekakim bridkim glasom reče: „Morebiti da tukaj, v tej hiši. — Pomisli nekoliko, kar sve govorili. Bog te obvaruj!“ Težko ste se ločili. Obema se je zdelo, da tako bridkega trenotka še niste doživeli. i V. Čez nekoliko dni je dobila mati Katreja od svojega sina list, v kterem jej naznanja, da je neka družina iz mesta prvo nadstropje najela za poletno prebivanje, in da bo kmalu tje prišla. On je pogodbo z jako ugodnimi pogoji sklenil in nadeja se, da bo mati sprejela to družino prijazno. Prav za prav zoper to Bolnarica ni nič rekla, čeravno jej ni bilo po volji, da bodo prišli tuji ljudje stanovat v njeno hišo. Ali ker Ladisu ni veliko zaupala, je za to pogodbo iskala veliko raznovrstnih vzrokov. Na videz je vendar potrla vse skrbi in dvome in mirno pričakovala. kar ima priti. Nekoliko dni pozneje se res pri-peljajo veliki vozovi pohištva po cesti proti vasi in pred Bolnarjevo hišo obstojijo Vaščani še kaj takega niso videli. Ker je že bil večer in so ljudje iz polja že domu prihajali zbirali so se v velikem številu okoli voz. kar je Katrejo še bolj jezilo. Po svojem priprostem ponižnem mišljenju se jej je strašno zdelo, ako bi si ljudje mislili: „Glejte, komaj so starega poštenega Bolnarja odnesli iz hiše, vozi se že v njo hudič napuha in prevzetnosti." Take misli bi bile res morale obhajati ljudi, ki so vse to gledali; a vaščani so le gledali, kako so raznovrstne polirane in umetno rezane stole, mize, postelje in celo glasovir pazljivo spravljali v hišo. Kako se je vse bliščalo in lesketalo ! Katreja je imela prazen strah, da bi jo ljudje kaj pikali. Grledali so pač, čudili se iu molčali. To je bilo nenavadno, ker znano je, kako rad se ubožec maščuje nad bogatinom z ostrimi besedami in hudobnimi opazkami. Ali so vedeli, kaj o tem mati Katreja misli, ali pa je še ravno mnenje o Ladisu bilo tako dobro, da si nihče ni upal nič reči ? Na tihem je Bolnarica godrnjala in zdihovala, ko je morala staro pohištvo za nekaj časa spravljati na dilje , novo pa pomagati v red postavljati. Videlo se je, da je v tem kaj spretna in da ni bila iz nevednosti zoper gosposko pohištvo, ampak le iz ponižnosti ker se jej tak lišp ni zdel dostojen za kmečko gospodinjo. Zdaj se je tolažila s tem, da je pohištvo tuje družine, ki za stanovanje plačuje. Ko je Bolnarica o tem še premišljevala, nastal je nekega dne med hlapci in deklami velik hrup. Pripeljali so namreč na velikih vozovih čudne stroje s kolesi, potaČi, šinjami, jermeni, česar še nobeden ni videl Posebno so občudovali mašino za mlatev. Ko so jo drugi dan postavili in začeli mlatiti, je vse popustilo svoje delo in prihitelo gledat to čudo. Vse to se je vršilo, dasiravuo Ladislava ni bilo doma. S stroji je namreč poslal zvedene može, ki so razlagali in kazali hlapcem in deklam, kako imajo kaj narediti. Eden hlapcev, Jaka po imeni, je bil pismeno od Ladisa postavljen za oskrbnika in vodnika pri teh no vili gospodarskih poskusih. Jaka je bil že od nekdaj v posebni milosti pri Ladisu ; le on je smel gledati ga in opazovati, kadar je v počitnicah doma risal ali malal. Dokler je bi L Ladis v mestu, je zavoljo gospodarstva le Jaku dopisoval; in če se je kaj posebnega dogodilo, moral mu je Jaka naznati. Zdaj, ko je Ladis sam gospodar postal, je Jaku pšenica cvetela. Kmalu so vedeli, da je Jaka desna roka Ladisova. Čeravno materi Katreji nikoli ni odrekel dostojnega spoštovanja, godilo se je vendar pri hiši vse po njegovih ukazih. On je najel tudi vrtnarja ki je prazni prostor pred hišo spremenil v lep vrt in poti po vrtu posul z belim peskom. Cesto do hiše so morali prestaviti bolj nazaj za hišo, ker ni lepo, da bi vozili seno ali celo gnoj merno vrat. Tako je bilo vse po La-disovi volji „v red postavljeno". Hiša je bila pobeljena, vrata in okna pobarvana, na oknih nove polke, da je res bilo videti, kakor kak gradič med drugimi lesenimi in na pol podrtimi kočami. Zdelo se je, kakor da bi celo Katreja z nekakim ponosom vse to opazovala, a v srcu je vendar nad vsim tem občutila več žalosti nego veselja. VI. O tem času je morala občina vsled novih šolskih postav šolsko poslopje povekšati, in poskrbeti nekaj potrebnih šolskih pripomočkov. Zavoljo tega je imel občinski zastop precej viharno sejo. Nastali ste v zastopu dve stranki ; na Čelu tiste, ki je bila zoper nove šolske postave, stal je župan, na čelu druge pa nek odbornik, ki je bil krčmar in z učitelju in mlademu Ladisu dober prijatelj. Ravno je bil v seji razgovor najživahnejši, kar prinese občinski sluga pismo, kterega je župan z vidno nejevoljo bral. List je bil od mladega Bolnarja. V njem ponuja Ladis občini precej denarja za zidanje nove šole in v nakup novih učnih pripomočkov. Ob enem je obljubil, da bo glede na veliko imenitnost ljudske šole za narodno izobraženje tudi v prihodnje občino podpiral, ako ne zgreši pota narodnega napredka. Zbrani očetje so vstali s svojih sedežev in sklenili Ladislavu Boluarju za ta velikodušni dar zahvalno pismo poslati. Ko je kmalu po tem bila volitev novega občinskega odbornika, bil je z veliko večino izvoljen Ladis, in slišali so se še glasovi, da bi njega najrajši imeli za župana. Nasprotna županova stranka je morala molčati, ker je bila v manjšini. Najbolj je Ladisovo hvalo razširjal vaški učitelj. Ta je bil za svoj kraj omikan in skoro povsod priljubljen mož, samo majhna županova stranka mu je nasprotovala. Obdolževala ga je drznih novotarij in tožila črez-nj, da vsako leto prosi za povikšanje plače. Enkrat je župan očitno rekel govoreč o učitelju: „Ti gladovnjaki nimajo nikoli zadosti. Ako. le kak goldinar zavošejo, že prežijo na-nj, kakor hudič na verno dušo". Učitelj je o tem govorjenju županovem slišal, ter v prihodnji prošnji za povikšanje svoje plače kot dokaz, kako je potreben, tudi omenil, da ga je župan sam očitno imenoval gladovnjaka, ker poleg sedanje plače mora skoro res glad trpeti. S tem se je nad županom maščeval, a župan mu tega ni mogel odpustiti. Vendar vse prizadevanje županovo in njegove stranke bilo je zastonj, da bi učitelja spodbili. Tudi ondašnji župnik, častitljiv in jako spoštovan starček, ki so se iz principa vsih strankarskih borb izogibali, se niso dali pregovoriti jroti učitelju, ker še je bil ostal organist, dasiravno je po novi postavi vsaka cerkvena služba ločena od učiteljske. Ni se bilo toraj čuditi, da je učiteljeva beseda skoro povsodi več veljala, kakor županova. In marsikteri vaščan, ki ni bil ž njim zadovoljen, pridružil se je očitno njegovi stranki. Tako se je po učitelju tudi Ladisova stranka množila, še preden se je v vasi naselil. Ker so nasprotno stranko pitali s črnuhi in mračnjaki, so se vsi ne le v vasi, ampak tudi v okolici, kteri so hoteli za omikane in izobražene veljati, morali njegove stranke držati. Sem ter tj e so že govorili, da pri prihodnjih volitvah morajo g. Ladisa za po slanca voliti. G-ospod učitelj je zato po krčmah marljivo njegove dobre lastnosti razlagal. Pravil je : „To je mož, kakoršnega zdaj potrebujemo. On ve, kjer kmeta črevelj žuli; on je prijatelj napredka in svobode, je izobražen in izgovoren ter ve tudi povedati, kar za dobro spozna. Sposobnejšega za poslanca ne moremo najti.“ Kmalu se je po vsih krčmah in zborih le o mladem Ladisu govorilo. VII. Vrh tega je prinesel nek časnik, ki je zastopal gos-spodarske zadeve, obširen sestavek, ki je bil poln slave o mladem Bolnarju. Zlasti se je povdarjalo, da je on prvi začel polje umno obdelovati poslužujoč se novih iznajdeb in strojev. Na Nemškem je že vse to dolgo v navadi; pri nas pa trmasti, vsakemu napredku sovražni in le starinskega se držeči kmet nasprotuje vsemu novemu. Če bo se enkrat le eden premožen, izobražen in za občno korist vnet gospodar umnega gospodarstva poprijel, bodo ljudje kmalu opazili korist, bodo se sami umnega obdelovanja poprijeli ter zaničevali tiste, ki se nočejo starega ločiti samo za tega voljo, ker sta tako oče in dedek delala. Več iztisov tega časnika se je poslalo v vas kjer so romali od hiše do hiše, iz roke v roko, kdor je le znal brati. Čeravno so nekteri različno sodili o tem, kar je bilo ondi napisano, je vendar Ladis prišel pri vseh v veče poštenje. Ladis je bil v „cajtengah“ pohvaljen, kar se le imenitnim možem zgodi. Naposled pa so vendar začeli popraševati. kje da hodi ta imenitni mož, umni gospodar, ki ima za celo okolico že toliko zaslug. Mesec dnij je že preteklo, kar so mu očeta pokopali, povsod se o njem govori, videti pa ga ni nikjer. Gospoda iz mesta, ki je poletno stanovanje pri Bolnarici najela, se je že pripeljala, pa Ladis je ni spremil. Pozno zvečer so se pripeljali v zaprti kočiji; Bolnarica je že spala. Vzbudil so jo in morala je prišlece v njihovo sobo peljati. Bili ste dve gospe ; ena stara in ena mlada. Starša je bila v črni obleki z očali na nosu, mlajša pa čudno elegantna in silno prijazna. Starša jo je klicala Milko, to je Emilija. Bila je temnili oči, bledega obraza, kar jo je delalo posebno mično, zlasti kedar se je nasmehnola. S svojimi ročicami je božala staro Bolnarico po lici in jo prosila, naj jej bo dobra in prijazna. One dve s teto jej gotovo ne bote nadležnosti delali. Radi bi le mirno in tiho živeli na bolj samotnem in zdravem kraju, da se prej okrepite, ker ste obe nekoliko bolni. „Ah“. sklene Milka. „kako se veselim teh prijaznih goric in prijetnih sprehodov med vinogradi in gozdi." In teta Hildegarda, tako se je imenovala starša gospa, dostavi: „Vi mati pa bote nama izvrstno mleko in sirovo maslo preskrbeli, kaj ne?" „Kakoršno bomo imeli, milostne gospe! Krma je zdaj za krave najboljša, torej bo tudi mleko dobro!" „Hvala Bogu! To bo življenje!" Odkar je Bolnarica te gospe videla in tako govoriti slišala, izginil jej je ves sum, katerege je poprej do njih imela. Mislila si je, da tem prijaznim dobrim dušicam ne sme poletnega bivanja greniti s snmnjami ali pikanjem. In po tem sklepu je bila tudi vedno prijazna, postrežljiva in si je na vso moč prizadevala, gospema bivanje pri njej veselo in prijetno napraviti, kolikor jej je bilo mogoče. Jako dobre misli o njih je pri vaščanih vzbudilo to, da ste gospe prihodnjo nedeljo šli z Bolnarico v cerkev k službi božji. Ko ste se iz cerkve vračali, so ju vaščani od vsih strani prijazno pozdravljali. Gospa teta je sicer pozdrave le z majhnim prikimovanjem odgovarjala, toliko prijazniše pa je na vse strani odzdravljala Milka. Nagovarjala je tudi majhna dekleta in nekemu slepemu beraču pred cerkvijo je vrgla v klobuk srebrno desetico. Vse to so kmetje opazili in o tem govorili. Ko ste gospe šli mimo Lipovčeve hiše, gledala je Micika skozi okno. Hotela se je hitro umakniti, pa Bolnarica jo je že videla ter jo pozdravila. Dekle jej poda skozi okno roko in odzdravi. Gospe ste med tem naprej šle, Bolnarica pa se je nekoliko pri Miciki pomudila. Pripovedovala jej je, kako ste gospe prišli, in kako ste prijazni in Ijubeznjivi, „Gospica je res lepa“, pira vi Micika. „Da, pa veruj mi, tudi blagega srca, kar je največ vtedno.“ „Še Ladisa ni doma?’1 „Ne, Bog vč, kaj v mestu počenja?“ „In tukaj se toliko o njem govori!“ „Vem to, Micika, pa mene to nič ne veseli. Če vsi 1 j ulj e le o enem govorijo, to ni nič dobrega. Čim bolj ljudje Ladisa hvalijo, tem bolj sem jaz žalostna. Drugim se prikupuje, meni pa odteguje.1' „Ne govorive o tem, teta. Jaz sem že toliko po njem jokala, pa vse zastonj. Ostanite zdravi!" Po teh besedah se je hitro umaknila. Bolnarica pa je hitela za svojo gospodo. „Kdo je to zalo dekle", vpraša Milka. rPravijo jej Lipovčeva Micika, in —“ „No, kaj še ste misiili povedati?" „Dekle se mi zdi bolno", seže gospa teta v besedo. Bolnarica pa odgovarja: Ker se toliko žalosti za mojim Ladisom; kajti on bi jo imel vzeti, zdaj pa se nič več za njo ne zmeni." Gospodičino Milko je rudečica oblila. Hitro se je pripognila, da bi cvetlico pri poti odtrgala Teta pa je počasi in bolj za-se godrnjala: „Tako! Ta je? Hm!“ Potem so vse tri molčale in ker so prišle ravno do doma, razšle so se tiho v svoje sobe. VIII. Bolnarica je dobro opazila, kako je gospodičina Milka bila v zadregi, ko je slišala tetine besede! „Tako! Ta je! in kako so jo zadele. Videlo se je, da gospe o tem že nekaj veste in — ne! To ni mogoče! Njeni Ladis je sicer izobražen mož, pa vendar kmečkega pokolenja. Kako bi si upal le misliti na tako plemenito mestno gospo? In gospodičina Milka gotovo nikoli ni mislila, da bi s kmetom v zakon stopila? Dasiravno so Bolnarici take in emke misli po glavi rojile, vendar je na vsak „ne“ našla zopet kak „ vendar", in tako so jo od zdaj vedno mučile skrbi in strah. ..Ko bi vsaj že domu prišel", si je mislila. „Ta-krat se bo hitro pokazalo, kako je kaj ?“ Sem ter tje je tudi premišljevala, zakaj neki ostaja tako dolgo v mestu in ne pride domu ? Enkrat mu je s svojo neukretno nevajeno roko napisala nekoli vrstic in po pošti poslala, ali ker ni nikakega odgovora dobila, naročevala je ljudem, ki so hodili v mesto, naj ga poiščejo in povprašajo, zakaj ne pride domu. Ti ljudje pa so prišli nazaj z glasom, da ga zdaj ni v mestu, ampak je nekam odpotoval. Eden vaščan, ki je bil tudi v mestu, pa je trdil, da ga je videl peljati se v zaprti kočiji. Crez nekoliko tednov pa je vendar prišel odgovor na materino pismo, iz kterega pa mati ni nič določenega zvedela: Ko hitro bo svoje opravke v mestu uredil, bode prišel domu. Do tačas naj le mati in Jaka gospodarita. Na ,,gospe" je bil v pismu tudi „srčen pozdrav". Ko je Bolnarica ta „srčen pozdrav1 iz-ročevala, osrčila se je in z gospo teto in Milko naravnost o svojem sinu začela govoriti. „Ne vem", začne, „zakaj moj sin domu ne pride. Bom se morala sama v mesto peljati, da vidim, kaj še ima ondi opraviti." „Zakaj se tako bojite za svojega sinau, pravi gospa Hildegarda, na stran položivši novine, v kterih je do tačas brala. „Mora že kake opravke imeti". „To bi ravno rada vedela, kake opravke ima. On je edini dedič in naslednik mojega moža. Moji krajcarji so posebej shranjeni, in oporoka rajnega je popolnoma v redu." „Veste mati, v mestu najde človek vsakovrstne opravke. Morebiti ima kake denarne opravke." „Denarne opravke!" Bolnarico je pri tem mrzel pot preletel. Ona je že veliko slišala, kako nevarno je zlasti v tem času pečati se z denarnimi opravki. Se le pred enim letom je nek bogat jgospodar v bližnji okolici vse zapravil, ker je hotel nekaj „špeculirati“ z denarjem, kakor so govorili. Holnarica si je dobro zapomnila in se je zdaj spomnila besed, ktere je takrat {njihov častitljivi gospod fajmošter izrekel: „Nič ni za kmeta tako nevarno, kakor tisti prehod od starodavne priprostosti in navadnega življenja, kakor je bilo pod očetom in dedekom — v tako imenovano moderno po novih liberalnih nazorih osnovano življenje, ki z ničim ni zadovoljno ter vse reformira in hoče bolje napraviti. Jaz ne tajim, da take reforme morajo priti, ker jih duh časa zahteva. Pa za lvformirauje ni vsak, Treba je veliko zatajevanja, trdne moralične moči, priproste zdrave pameti, in tistega narodnega ponosa, ki se ne klanja vsemu novemu, kar iz mest pride, ampak presodi in le toliko obdrži, kolikor se mu zdi koristno in potrebno. Slepilni blišč omike in moderni „švin-del“ z denarji — to ste dve brezni na desni in levi kmečkega stanu, iz kterih ni rešenja za nobenega, ki v nju zabrede." Tako so skušani, nad strankami stoječi, navdušeni za modri napredek, zahteve in potrebe sedanjega časa dobro poznajoč fajmošter govorili, Bolnarica pa je njihove besede ohranila v svojem srcu. IX. Bil je sejmov dan. Božja služba je ravno minula in ljudje so vreli iz cerkve ter se gujetili okoli medičarja, štacunarjev in lončarjev; nekteri pa so šli v oštarijo. Po vseh oštarijah je bilo živo, posebno pa pri „Potičarju“, ki je imel za danes najeto muziko. Za izobraženo ali muzikalno uho sicer neprijetne, kmečkemu {ljudstvo pa posebno priljubljene trompete in bobni so doneli po celi vasi. plesati pa še niso smeli, preden ni popoldanska služba božja minula. Okoli plesišča so {bile nastavljene mize, stoli in klopi za tiste, ki so hoteli ples samo gledati ali pa se po plesu okrepčati z rujnim vinom ali hladno pivo. Dekleta so že prihajala v praznični obleki in s šopki v nedrijih; fantje pa so nosili šopke za klobuki. Breznikov Tine je bil med vsemi najzalši. Marsikaterega dekleta oko je skrivoma gledala po njem. Morda si je marsikatera navzočih vaških deklet želela, da bi Tine najpred njo na ples povabil, toda fant si je potegnil klobuk na levo uho, ozrl se parkrat na vse strani, potem pa se vsedel k trumi starejših vaščanov, ki so vino pili in se pomenkovali o starih boljših časih. Par za parom se je že vrtel za njegovim hrbtom, on pa ni šel plesat. Včasih je pogledal na stran, kakor da bi koga iskal ali pričakoval. Čez eno uro pa je vstal in odšel. Šel je naravnost k Lipovčevim. Stari hlapec je ležal na klopi pred hišo, Micika pa je v hiši pospravljala in ko je Tineta zagledala, je kar začudena zaklicala: „Kaj bi pa rad, Tine?" „Micika! pri Potičarju imajo muziko!" „Vem!“ „Zakaj pa ne prideš tje; že eno uro te pričakujem ondi!“ ,.Sem ti mar kedaj obljubila priti?" „Ne, pa vedela si, da te jaz ondi pričakujem!" „Jaz ne grem. ne morem iti. Tine. izbij si misli name iz glave. Tvoje misli so zastonj! Glej, po vasi je toliko prijaznih deklet, izvoli si drugo." „Jaz sem že izvolil — tebe Micika, in druge nobene." „Tine, slabo si si izvolil. Jaz ne maram za tebe. Pojdi in pozabi me!“ rNe, tega pa ne morem. Poprej moram umreti, kako tebe pozabiti. “ Micika ni vedela, kaj bi na to odgovorila. Naklonila je glavo ter strmo pred-se gledala. Tine se jej približa in jo za roko prime, čemur ni nasprotovala. Potem jej je privzdignil glavo, da ga je morala v obraz pogledati. „Micika“, reče Tine, „jaz vem, kaj si tako čemerna. Ti še vedno misliš na Ladisa. On te je zapustil in je zdaj preveč štiman, da bi se zmenil za kmečko dekle. To si ti sama povedala. Mar hočeš zdaj zato celo svoje življenje žalovati? Jaz sem tudi pošten fant, te imam rad tako rad, da me vedno v srce zaboli, kedar te vidim tako ubogo, zapuščeno. Micika, glej. vse kar imam, ti dam, ako obljubiš biti moja ženka." „Ti si priden fant, Tine1*, odgovori ginjeno Micika. „Ko bi meni mogoče bilo na Ladisa pozabiti, želela bi tebe za moža. to ti prisezam. Pa nanj ne morem pozabiti Zakaj bi ti toraj tebi lagala? Kako bi ti mogla reči: Tine, jaz sem tvoja; to bi bila hinavščina. Ne, tega ne morem, ker sem tudi pošteno in zvesto dekle. Zatoraj ti pravim: Pusti me! prosim te, pojdi proč od mene!-* Micika se je proč obrnila in iztrgala svojo roko iz Tinetove. Šla je v drugo sobo in zaprla vrata za seboj. Tine je stal še en čas kakor okameuel. Potem ga je spreletel mrzel pot; popravil si je klobuk in urno odšel iz hiše. X. Tine je šel spet nevede kam proti plesišču. Ondi je zagledal lepo kočijo z dvema čilima konjičema. Fant, ki je zraven zijala prodajal, pravi: „Gospod Ladis pa se vozijo kakor kakošen grof". To je Tine slišal. Ladis je tedaj tukaj, in to je njegova kočija! In res, v vrtu za plesiščem je sedel g. Ladis in gospodičina Emilija zraven njega. Oblečena je bila Milka v modro obleko z majhnim klobukom na glavi, izpod kterega so njeni črni kodri vihrali kakor valovi. Tudi teda Hildegarda je bila ondi in je kavo pila. Od vseh strani so jih ljudje gledali in dekleta še plesat niso hotele iti, ker se niso mogle nagledati te družbe. Ladis ni bil nič več kmetu podoben. Oblečen je bil čisto po mestni šegi; celo rokavice je nosil in na glavi visok črn klobuk. V celem njegovem obnašanju ni bilo ničesar opaziti, kar bi na kmečki rod spominjalo in kar nektere tako smešne dela, kadar se hočejo prav gosposki obnašati. Govoril je, se vč da, vedno nemški, pa tako gladko, da se je težko poznalo, da to ni njegov prirojen, ampak le privajen jezik, zdelo se je, da je Ladis nalašč današnji sejmov dan izbral, po toliki od sočnosti se celi občini pokazati; pozornost je vzbudil res veliko. Sčasoma so se pridružili g. Ladisu tudi učitelj, zdravnik in nekteri imenitniših vaščanov. Vsi so pozdravljali Ladisa s posebno prijaznostjo. On pa je z vsakim nekoliko govoril, pa rekel bi, skoro s tako priljudnostjo, kakor kak potujoč mogotec. Ko je muzika valček zaigrala, se je tudi enkrat z Milko zavrtel, potem pa se je začel domu odpravljati. Stara teta je že na vozu sedela in Emilija je ravno mislila na voz stopiti, kar Breznikov Tine k Ladisu pristopi in ga prav po domače na ramo potrka. „Ladis, rad bi s teboj nekaj govoril". „Ladis ? Tako '1*“ odgovori nagovorjenem „Sva morda skupaj pasla, da se drznete s tako prijaznostjo me nagovoriti ?“ Te besede so Tineta globoko zbodle. Ni vedel naenkrat kaj povedati Ko pa malo pomisli, reče: „No, kako pa naj nekdanjega tovariša nagovorim ?“ „Kaj. tovariša V“ lu na Ladisovem obrazu je igralo zaničevanje in posmeh. ' < Ponudil je Emiliji roko in jo vzdignil na voz ter sam skočil na-uj. Ladis je sam kočiral in ravno je hotel konje pognati, kar zopet Tine zakriči: rStoj, jaz moram temu ošabnemu trdosrčnemu človeku od Lipovčeve Micike pozdrav izročiti." Same jeze je bil ves bled in ni znal, kaj bi počel. Hotel je že Ladisove konje za uzdo prijeti, ko Ladis iz voza zakriči: „Odpravite vendar tega pijanca. On me žali, čeravno jaz njemu nisem ničesar storil!" V tem trenotku so nekteri fantje Tineta prijeli in ga držali, dokler se ni Ladis odpeljali. Tine pa je klel in za njim kričal, kakor bi bil besen. ^Pijanec? Kaj? — Ker sem mu resnico povedal, imenoval me je pijanca. To mu hočem povrniti, temu goljufu, tej naduti šlevi. Pustite me, drugače ne bo dobro!** „Kaj pa imate fantje*1, reče učitelj, ki je dozdaj mirno gledal, kar se je godilo. „Tiue, bodi tiho in miren. Razmere gospoda Ladisa tebe nič ne brigajo!“ „Kaj, mene nič ne brigajo? Tako! Ali ni on kriv moje nesreče ? On je Lipovčevo dekle pahnil v nesrečo in ž njo tudi mene. Njena nesreča je moja “ „0 tem jaz ne vem nič. To pač vem. Tine. da jej g- Ladis ni nikoli nič obljubil ; vzeti pa tak ne more vsakega dekleta, ki se vanj zagleda. Ko bi to mogoče bilo, bi tudi Breznikov Tine moral celi tucat deklet vzeti." Fantje so se na to glasno nasmejali, dekleta pa so zarudela in na tihem kihala. Učitelj je še dalje zagovarjal Ladisa, rekoč: „Gr. Ladis je bogat in imeniten mož. je tudi malo štiman, pa ne žali nikoga. Nikdo ne more od njega kaj hudega povedati, pač pa ga vsi poznamo kot velikega dobrotnika cele občine. Po vsej okolici se njegovo ime s spoštovanjem izreka. Se ve. da ima tudi nekoliko sovražnikov, pa to vsi vemo zakaj. In Breznikov line je menda med temi?" „Jaz nimam nič z Ladisovimi sovražniki opraviti; a Uadis ravna nepošteno, to povem povsod očitno. On Pošteno dekle zapusti, svojo mater žalosti in nas. ki smo '/a ujim odrastli, zaničuje in zametuje. Iz tega ne bo zanj dobrega.** Te besede so so okoli stoječim ravno tako resnične Z(Rle, kakor poprej učiteljeve. Vendar vsi so molčali, ker niso hoteli nobenemu zameriti. Le učitelj je prevzel z°pet besedo: „To so prazne besede, Tine", pravi. „Ti govoriš v jezi in iz sovraštva do g. Ladisa. Ker ga za- vidaš. bi se rad nad njim maščeval. Jaz pa mislim, da bi bolje bilo, ko bi tega moža, ki nam je toliko dobrega storil, ki je vedno za nas govoril, ki je celo po novinah bil pohvaljen — da bi ga zdaj, ko je zopet med nami, (spoštovali in častili, mesto da ga zmerjamo in obrekujemo. To je moja misel, povejte možje, ali ni tudi vaša ?" „Prav tako, gospod učitelj,1' se je slišalo nekoliko glasov. Ko je učitelj videl, da je večina pričujočih na njegovi strani, še dalje govori: „Se nekaj imam povedati. Slišal sem, da je g. Ladis Bolnar kupil brizgljo, ktero bo občini daroval. Ker je pa ta tako blagi mož tukaj bil razžaljen, je naša dolžnost to popraviti. Jaz toraj predlagam: podajmo se zvečer pred njegovo hišo in zakličimo gromovit: živio!" „Da, to storimo," glasilo se je od vseh straui. In drugi so klicali: „Vi gospod učitelj, to oskrbite." Potem so trompete in bobni zopet klicali na ples. Fantje in dekleta so šli na plesišče, učitelj pa je šel v vas, da bi preskrbel vse potrebno za določeno demonstracijo; le Tine je ostal sam na prostoru ves razkačen in osramočen. XII. Ko se je mračilo, zbrala se je pred Bolnarjevo hišo množica ljudi. V prvem nastropji je bila videti luč, ki je delala pri oknu senco od neke osebe. V kratkem se slišijo okrogle melodije, ktere je svirala godba prišedši iz plešišča. Za godbo je pa šla cela vrsta ljudi z lučmi; kaj takega vaščani še niso videli. Učitelj je namreč osno- val bakljado, ne sicer take, kakoršne so po mestih navadne ampak kakoršno je mogel v naglici v vasi osnovati. Ko je cela množica, po dva in dva, prišla do hiše, je začel učitelj govoriti in drugi so vsi omolknili. „Velikodušnemu prijatelju šole", pravi glasno in navdušeno, neutrudljivemu pospeševalcu napredka in blagemu dobrotniku naše občine zakličimo gromovito živio!“ In vsi so zakričali »živio", čeravno skox’o nobeden ni zastopil, kaj je hotel učitelj povedati. Godci so naredili za tem „tuš“. Zgorej pri oknu se je na to prikazal mladi Bolnav, priklonil se vsem in glasno odgovoril blizo tako le: „Srčno se zahvaljujem. dragi prijatelji, za skazano mi čast! Bodite prepričani, da bom do vas ohranil zmirom enako ljubezen. po svoji slabi moči bom si prizadeval, kar je koristno in času primerno pospeševati in podpirati. Stari časi so mi-^°li) tudi za kmeta je nova doba nastopila, doba napredka in svobode. V tem smislu bom delal vedno za vas. Še enkrat pa se vam zahvaljujem za današnjo počešeenje in tudi vam zakličem iz celega srca živeli!“ In zopet so zakričali ,,živio!“ »Ta zna povedati*, je rekel nekdo. »Da, ta ima jezik na pravem mestu." odgovori drugi. „Ta Ladis je res pravi tič," godrnja tretji. Med tem so se ljudje razhajali. Največ jih je šlo za g°dci na plešoče, kjer so pili še do jutra hripave volje. Godci so dobili ondi na Bolnarjev račun kruha in vina; tako tudi tisti, ki so se bili bakljade udeležili. Zdaj je bil Ladis v občini najprva oseba, in v naj-'eči časti pri vaščanih. Ali ravno med tem se je v hiši, a®0r uiso videli vaščani, ki so prišli Ladisa počastit, vršila dogodba, ki čudno razsvetljuje Ladisovo čast. 8 Ladis je ukazal, naj se prinese večerjo. Matere Ka-treje danes ni k večerji. Ladis sam jo je šel iskat in jo je našel v njeni sobi — plakati. „Kaj vam je, mati? Zakaj ne pridete k večerji?" Mati ni nič odgovorila. Ladis jo še enkrat vpraša. , In s pretrganimi besedami mu je odgovorila: „Zgoraj jaz ne jčm več“. „ Zakaj ne ?“ „Ker ne morem gledati tega ljubkovanja z gospo-dičino Milko. Ti ne slišiš nič in ne vidiš nič vpričo nje, toliko da — “ rAli je to kaj hudega?" „Hudega? Na to ti ne morem nič odgovoriti. Ali ta ženska — ali mati odide iz hiše. Si zastopil?1* „Sem“. Ladis ni več besede rekel, ampak šel je v gornjo sobo. Med tem so zitnaj godli in kričali, mati pa je pla-kala v temni sobi. Ladis je izgovoril mater pri mizi. Menda so se kaj pokvarili in so morali iti v posteljo. Star človek se hitro pokvari. Drugače pa je nocoj Ladis nenavadno malo odgovoril. Tudi Emilija je bila tiha; vedno še jej je rojil po glavi spomin na dogodbo iz plesišča. XIII. Komaj se je začelo daniti, že je vstala mati Katreja ker jej žalost ni dala spati. Zbrala je nekdj svojih reči v culico in jo postavila na mizo. Na to je pokleknila in molila. Kmalo potem je šla iz hiše po vasi proti Lipov-čevi hiši. Na Micikinem oknu je potrkala. Micika na pol opravljena se je prikazala pri oknu ter vprašala: „Kdo je ?" „Jaz sem, Micika! Hotela sem ti še samo povedati, da me zdaj zopet lahko obiskuješ kedar hočeš — pri vinogradu. Bog te obvaruj !" To so bile kratke, pa pomenljive besede. Cim ime-nitnejšega kaj kmečki človek stori, tim manje govori. Veliko govoriti ni njihova navada. Tako tudi Katreja ni več govorila, ampak urno je odšla in pustila Miciko njenim mislim. Dekle pa je tudi že iz teh besedi vse zastopilo. Nekoliko pozneje je našel Ladis na mizi navezano culico. Dolgo jo je strmo gledal in videlo se je, da težke misli prehajajo njegovo dušo. Naposled vendar na polglasno reče: „Ne, tega ne storim. Jaz sem dober sin, spoštujem svojo mater, pa njeni rob nisem. Mati mene ne zastopijo jaz pa njih ne morem in ne smem. Bolje je, da sva ločena, nego bi se vedno prepirala!" Poklical je deklo in jej ukazal, naj to culico nese k vinogradu. „Ce še mati kaj drugega potrebujejo, naj povedo, in če jim pri vinogradu ne bo več všeč, naj pridejo zopet nazaj. Jaz bom njihovo voljo vedno spoštoval." Pri zajuterku je naznanil Ladis gospema, da so mati, „kakor vsako leto o tem času", odšli k vinogradu. Teta Hildegarda je malomarno prikimala z glavo. Milka pa je tako ostro pogledala Ladisa v oči, da je naenkrat spoznal, Milka ve, da se jima je zlagal. Ko je teta bila odšla iz hiše, je Milka še ostala. Videlo se je, da bi rada na samem z Ladisom govorila. XIV. „Zdaj sva sama", reče resno Ladis. „Kaj mi hočeš povedati?" „Ladis, ti si naju s teto ukanil. Razmere so čisto različne, kakor si nama jih ti popisoval. Tvoja mati naju ne vidijo radi.“ „Saj ti nisem zakrival, da boš od začetka morala nekaj potrpeti. Tukaj si med kmeti in ti imajo svojevoljne glave.'-' „Da bi tvoja mati bili tako zoper naju tega si nisem mislila." „Oni so najhujši. Na njih še je vse starinsko. Rajši bi menda umrli, nego v kaj privolili, kar je zoper staro navado. Rajši bi tudi videli, da bi jaz konec vzel, kakor da zoper njihova načela ravnam." .A ko sve prišli sem, kako so bili prijazni, kako postrežljivi!“ „Ker so mislili, da ste prišle samo črez spomlad prebivat — zdaj pa so resnico spoznali." „Tedaj za najin zakon ne bodo nikoli dovoljenja dali ?“ „Jaz se bojim! Vendar mogoče je, da se vdajo, ko bodo videli, da ne gre drugače44. „Mati mislijo, da je to greh zoper starodavne šege, ako bi ti za ženo vzel dekle iz mesta?41 „Tako je. Pa midva hočeva to premagati, Milka." „Ne vem, če bo mogoče. Jaz tebe ljubim, toda zaničevanja ne morem prenašati. Ne, rajši se vrnem zopet v mesto in se izročim staremu odrtniku, svojemu dolžniku." „Zdaj niste nič več dolžni. Jaz sem vse poplačal. Mar misliš, da bi jaz mogel tako dolgo v mestu ostati brez tebe, ko bi ne bil ostal zavoljo tebe ? Težko delo sem imel. Ta brezsrčen oderuh je mislil, da te že ima v krempljih, in je že sanjaril, kako ga bodo občudovali zavoljo njegove krasne gospe. Zato je bilo težko njegov rop mu izdreti; vendar jaz sem to dosegel. Res da me je stalo pol premoženja, pa tega nihče ne ve!" „Kako si dobrotljiv", reče Emilija in mu poda roko. |,Zato hočem tudi jaz s teboj trpeti — vendar skrbi še za to, da bomo mogli vsaj po zimi v mestu prebivati. Po letu je tukaj res prijetno, po zimi pa mislim ne bo prestati." „Moje prizadevanje gre vedno na to, tvoje želje izpolniti. Brez tebe je moje življenje prazno. Jaz spoznam razloček med saboj in taboj ter vidim, da se ti zame žrtvuješ, vendar če me ljubiš, boš mi oprostila, ako ti vselej ne morem tvoje želje izpolniti." Med tem je prišla teta Hildegarda v sobo. Emilija jej je tekla nasproti ter jej nekaj v uho pošepetala. Na to se je starka vstopila pred Ladisa in rekla: „Objemite me. moj sin, vi ste veliko za naju storili. Tega ne bom nikoli pozabila!“ A ta objem ga je stal več, kakor je bilo vredno vse njegovo premoženje. XV. Odkar se je fyil Breznikov Tine na sejmu z Ladisom skregal, ni ga bilo nikjer več videti, Nihče, še njegov prijatelj, Završnikov Tone, ni znal, kam je zginil. Završnikovi so imeli blizo Bolnarjevega vinograda, kjer je zdaj mati Katreja prebivala, tudi majhen vinograd s kočo, zato se je ondi Završnikov Tone večkrat ž njo snidel, in tudi Miciko je videl večkrat tam, kajti žalujoče dekle je rado obiskovalo žalostno mater Katrejo. Ondi v tibi samoti, kjer je oko videlo le zelene vinograde, pod njimi temni les, in daleč zadej sinje gore, kjer uho ni slišalo, nego enoglasno pa vendar tako prijetno petje čiričkov ali kako veselo pesem delavcev po vinogradih — ondi je bilo tema žalujočima ženskama laglje pri srcu. Skrb, ktera je Katrejo od začetka trla, da bi jo mestne gospe tudi tukaj s svojim obiskovanjem nadlegovale, jo je minola, ker od doma nikoga ni bilo k njej, kar je pri vinogradu. Cas je naglo tekel. Nekega večera sedite mati in Micika pred hišo na klopi; solnce je zahajalo in s zadnjimi žarki poljubovalo zapuščajoč pokrajino. Veličastni pokoj je vladal po celem svetu, kterega še je vzviševal prijetni glas zvonov iz farne cerkve. Takrat je stopil nenadno pred njo Breznikov Tine. In kakošen je bil Tine?! Od nog do glave v vojaški obleki. • „Kaj, ali si k vojakom odšel, Tine?" vpraša Katreja. „Da, mati Bolnarica, kaj bi pa tukaj začel?" Pri teh besedah je tužno pogledal Miciko, ki je svoje oči naglo pobesila. „Si bil vedno v mestu?" „Da, oglasil sem se bil k prostovoljcem in koj so me v mestno kosamo poslali; pa toliko časa sem vendar imel ondi, da sem pozvedel po mestu, kaj vaš sin, g. Ladis dela. Ta je lepe reči počenjal!" „Ali mi misliš povedati kaj ?“ „Ne vstrašite se, mati, čez to, kar bom povedal. On je svojo nevesto, gospodičino Emilijo, nekemu staremu bankerju odkupil. In na borzi je z denarji igral in še zdaj igra; in ne bo menda dolgo, da bo vse svojo premoženje zaigral". „Moj Bog! Tega sem se že dolgo bala!" »Grozni švindel, ki se zdaj povsod širi, dobil je tudi njega v svojo oblast. Ladis bi bil rad bitro bogataš, pa bo menda popred berač.1' Mati Katreja je globoko izdihnila in pogledala proti nebu, rekla pa ni nič. Micika je sedela zraven nje bleda in trda kakor mrlič. »Gospodičina Emilija in njena teta**, nadaljuje Tine, niste hudobni ženski, le preveč denarja potrebujete. Po zimi ne bote tukaj stanovali, ampak v mestu, da se lehko vdeležujete balov, koncertov in kar še take ženske potrebujejo. Tu boste samo po letu bivali." »Lepe reči, same lepe reči !“ »To je tudi vzrok, zakaj si Ladis toliko prizadeva, da bi ga izvolili za poslanca. Tedaj bo lehko vedno v mestu bival s svojo gospo Milko na ljudske stroške. Zdaj vemo, kam pes taco moli. Solo podpirati, gasilnico darovati, navdušeno govoriti — to je vse lepo in znamenje domoljubja, pa pri Ladisu ne, on vse to stori zavoljo — ženske, in potem zavoljo — denarja! V mestu se da pri-jetniše živeti in lože igrati in lože špekulirati! Toda Ladis še ni poslanec! V občini je še več mož, razun pri-lizuna učitelja, ki bodo spoznali, da pri Ladisu ni vse v redu ter ne bodo plesali, kakor bi jim on godel.1* Katreja je bila med tem pripovedovanjem vedno bolj bleda. Nagnila je glavo na stran, kakor bi omedlela, a Micika jo je podprla in rekla: »Tine, ti si hudoben človek ; misliš, da mati radi poslušajo tvoje obrekovanje. Ladis je njihov sin, čeravno ne dela vsega po njihovi volji. Tebi pa bi morale znane biti besede: Ne sodite, da ne boste vi sojeni.“ „Jaz nikogar ne sodim, dekle! Ladisa sodi njegovo dejanje. Jaz nisem več tako neumen, da bi ne presodil kaj je za nas kmete potrebno. Jaz vem, da dandanes mora delati in skrbeti, kdor hoče kaj doseči. Napredek je tudi potreben, pa moder napredek, ki ima določene meje, med kterimi se sme sukati, druguče ne bomo napredovali, ampak zabredli v mrežo zmešnjav, iz kterih ni rešenja. — Vem, da se mora za denar skrbeti, pa pošteno z delom in trudom. Po mestih pa hočejo ljudje obogateti čez noč na škodo drugih; zato pa se jim prigodi, da so v tistem hipu berači, ko si delajo nade, da bodo dobili milijone. — Vem, da sme človek kaj na-se držati, Ladis pa je ošaben, ki nas zaničuje in sovraži, ker nismo učeni, kakor on. To sem mislil, da bi vama bilo potrebno vedeti. S tem sem dopolnil svojo dolžnost. Bog vaji obvaruj !“ Naglo, kakor bil prišel, je zopet zginil po temi, ki je med tem pokrila svet. XVI. Dekla, ki je prišla od vinograda, je doma pripovedovala, da so mati Katreja .nevarno zboleli. Smrt ljubljenega moža, nepovoljno obnašanje edinega sina, nenavadna samota, ki jim je od začetka bila ljuba, sčasoma pa vendar dolgočasna —- vse to je sodelovalo, da je zbolela. Ladis je ravno bil prišel od volilnega zbora, pri kterem je s takim vspehom govoril, da je bil prekričan zmage pri prihodnji volitvi, čeravno nekteri :liudo zoper njega rovajo, — kar je zvedel to žalostno vest o materni bolezni. Naenkrat se je napravil na pot k vinogradu. Emilija ga je hotela spremiti, pa tega ni dovolil. Tako urno je stopal, da je komaj uro hoda potreboval, čeravno je bilo navadno po dve ure hoda. Srce mu je glasno bilo, ko je stopil v zakajeno hišo, kjer je mati bolna ležala. Vsedel se je k postelji in jo prijel za roko. „Vam je hudo, mati?" „Zdi se mi, da je vedno hujše; pa upam, da bo kmalo vsega konec". „Ne govorite tako, mati! Bog bo že dal, da bo zopet bolje." „Tega si pač ne želim! življenje je za-me bridko in zahvalila bom Boga, ako me ga reši." „Mati, vi ste preveč samovoljni, zato vam je življenje bridko. Ko bi hoteli doma prebivati, bi bilo veselo za vas in za nas/ „A vprašanje je, kako bi jaz mogla veselo živeti pri vas? Kako bi se mogla veseliti vpričo tistih oseb, ki tebe tvojemu stanu odvračajo, ki tvoje srce tvoji materi kradejo, ki tebe derejo in v nesrečo in v pogubljenje tirajo, ki ti tvoje poštenje jemljejo, te za nos vodijo in te v tvojih krivih nazorih potrjujejo. Ne, s takimi osebami jaz ne morem živeti." „Mati, vi preostro sodite! Res je, da se jaz razločujem od drugih kmetov. Jaz ne morem biti jim enak, ker sem študiral. Jaz poznam bolj natanko življenje in zato več zahtevam od njega. Res je, da govorim o napredku. in ga djansko pospešujem z umnim kmetovanjem, pa to je potrebno, ker sedanji čas to zahteva. Res je, da sem veliko žrtoval za te dve gospe, pa jaz Emilijo ljubim, kakor sebe. Dokler ste vi Emilijo brez predšodkov sodili, ste sami rekli, da je ljubezniva in blaga. Ako jo želim v zakon —“ „Ne govori mi dalje! Idi in vzemi jo; stori kakor sam hočeš — pa meni o tem ne pravi nič. Slišiš? Jaz v ta zakon ne privolim nikdar. Ti tudi mojega privoljenja ne potrebuješ, saj si že sam svoj. A tvoja mati bo žalosti umrla in ne bo videla svojega sina v zadnjem trenotku, kakor ga ni videl oče. Pojdi in stori, kar hočeš!" — Mati se je obrnila k steni, Ladis pa je sedel zraven njene postelje tako pobit, tako bled in spremenjen, kakor bi bil obsojen. Kaj je hotel reči? Zdaj je šlo za dvoje: ali mati, ali Emilija. Po dolgem molku je zopet spregovoril: „Mati, jaz želim, da bi se nikoli ne kesali zavoljo svoje ostrosti. Mati mora ljubiti, ne sovražiti." Katreja na to ni nič odgovorila. Ladis je šel iz hiše in se vsedel vzunaj na klop. So v človeškem življenju trenotki, v kterih je človek prisiljen premišljevati, kaj bo v bodoče počel, ker vidi, da po dozdajnem načinu ne gre dalje. Navadno začne premišljevati pretekle dni, kjer tudi najpred najde prava sredstva za bodoče dni. Tak trenotek je bil za Ladisa zdaj, ko je sedel sam na klopi pred hišo. Začel je toraj premišljevati o svojem preteklem življenji. Njegova velika ideja, ktero je imel o svoji bodočnosti, je bila že blizo dopolnjena. Kmečki sin, pa odločen za visoko čast in slavo! Na strani zale, visoko izobražene ženske ga je čakala velika sreča! Ko bi mogel te svoje namene dovršiti, živel bi kakor kralj v svoji okolici. Nikdo se ne bi mogel njemu primerjati. Sicer so ga njegovi nameni že toliko denarja stali, da je vse, kar ima, le na videz njegovo, pa saj vč, kako hitro se po špekulaciji denar zopet pridobi, čeravno ni bil iz navade špekulant, vendar ste ga sila in priložnost k temu zapeljali, Za njegov denar se je toraj igralo na borzi, pri izigral-nih družbah in različnih denarnih podvzetjih. Povsod ima upanje na mnogo denarja, in če bo postal poslanec, bodo se mu pnudoili še drugi viri. In tako je razvijal misel za mislijo. Spomnil se je, kako je ravno pred enim letom spoznal v mestu Emilijo. Pri bankeru, s kterim sta imela denarne opravke, videl jo je prvokrat. Ona je šla po stopnjicah dol, on pa gor. Vštric njega jej postane hudo; on jo prime, ker je skoro omedlela ter jej ponudi svoj voz, ki je pred vrati nanj čakal. Hvaležno je sprejela to ponudbo in tako je on mesto k bankeru, šel ž njo na njen dom. Ondi se je hotel posloviti, a ona in teta njena ste ga prosili, naj ju gotovo večkrat obišče. Ze takrat je ondi svoje srce pustil, pa to mu ni bilo žal, ker je videl, da tudi Emilija ima dopa-denje na njem. Tako je prišlo, da sta se od tega časa gostokrat videla in da je spoznal vse njene razmere. Emilijin oče je bil veliki kupec, ki pa je po mnogih ne srečah prišel na nič in je v velikem uboštvu potem umrl. Sorodnica teta Hildegarda se je sirote Emilija usmilila, ter jo k sebi vzela in odgojiti dala. Sama denarja ni imela, ampak jemala ga je na posodo pri nekem bankeru, bivšem prijatelju Emilijinega očeta. Vse račune in dolgove jima je rad poravnal, se vč da, na dolžno pismo, Ta banker je bil samec. Ko je Emilija dorastla, rekel je teti, da jima odpusti ves dolg in da bo za obe lepo skrbel, ako ga Emilija v zakon vzame. Emiliji to ni bilo všeč; tudi teti Hildegardi oi bilo ljubše, ko bi mogla to ponudbo z lepo odreči. Toda denar! — in oskrbljenje! — to je tudi kaj. Takrat je prišel Ladis kot odrešilec. Ko je vse to pozvedel, povabil je gospe, naj greste čez leto na njegov dom prebivat; on bo med tem vse to skušal poravnati. Gospe ste odšli na Bolnarjev dom; banker pa ni kotel od Bolnarja nič slišati, kakor da naj brez odloga plača Emilijin dolg, če jo on moti, da ne mara za-nj. Ladis si ni mogel pomagati. Precej velik del svojega premoženja je toraj zastavil bankeru ter si s tem kupil pravico na hvaležnost Hildegardino in roko Emilijino. Ladis se je moral veliko boriti in bojevati. Pa to mu je bilo dano, da je svoj notranji boj vedel skrivati, Nekak plemenit mir je bil razlit po njegovem obrazu, ki se je včasih spremenil v popolno malomarnost ali gosposko prevzetnost. Po takem življenju je zdaj bil skoro na cilju svojih želj — le mati še mu je nasprotovala. In tudi mati le iz slepe ljubezni do starih navad. Bi se jim vdal? Ne, mati je ženska, on pa mož ! Delati in pa boriti se, to je njegova osoda. Po teh mislih je vstal ter počasi, pa odločno stopal navzdol proti domu. XVII. Na potu proti domu je srečal Ladis Lipovčevo Mi-ciko. Nekoliko korakov pred njo je obstal. Ona je hotela mimo zbežati, da bi ga še ne pogledala. Toda Ladis jo je prijel za ramo in jej rekel: „Počakaj Micika! ker sva se že tako snidla, morava se nekaj zmeniti.“ „Kaj mi imate povedati, gospod Ladis? Prosim vas, pustite me rajši!" „Ne, samo malo me poslušaj. Morebiti bodo te besede odločile vso tvojo osodo! Pred Bogom in pred ljudmi mo- raš priznati, da jaz tebi nikoli nisem obljubil, da bi te v zakon vzel. Ker so najini stariši imeli ta namen, ker si ti prišla večkrat v našo hišo in si sploh ljubeznjivo dekle, imel sem te rad, tako rad, kakor sestro. Ti si pač to drugače mislila, in ker se tvoja misel ne more vresni-čiti, zdaj žaluješ in jočeš. Ni res?“ Micika je prikimala z glavo. Srce pa jej je tako stiskalo, da ni mogla ne govoriti, ne jokati. „Prosim te samo to: Ako sem kedaj brez svoje volje tvoje misli potrjeval, Micika! pozabi to; daj mi to tajno besedo nazaj, in bodi srečna z drugim. Breznikov Tine te jako ljubi, usliši ga! Glej. potem bodo tudi moja uboga mati potolaženi. Ako vidijo moja mati, da si se ti spametovala in ne boš več na-me mislila, bodo se tudi oni umirili in ne bodo več moji sreči nasprotovali. Ako me imaš količkaj rada, Micika, stori to! »Zahtevajte od mene, gospod Bolnar, da za vas umr-jem, z veseljem sem pripravljena. Zapovejte, da se vas odpovem, saj tudi storim. Nikoli ne bo več žal beseda prišla iz mojih ust, tudi vpričo vaše matere ne; a pozabiti vas ne morem, in druzega vzeti nečem, ker druzega ljubiti ne morem. Pa za to se vi ne brigajte. Bodite srečni, samo ne branite mi na vas misliti in vaše podobe v mojem srcu hraniti, dokler ne umrjem.“ Komaj je to izrekla, se je že tudi odtrgala Ladisu in tako hitela naprej, da je v malo trenotkih ni bilo več videti. V Ladisovem očesu se je zalesketala solza, hitro jo zbriše, še enkrat pogleda po kraju, kjer se je bil tako Čudno snidel z blagim dekletom ter odide. Blizo doma mu pride Emilija naproti. Obesila se mu je za roko in z vso svojo čarobno ljubeznji vostjo ga po- gledala. Ta ljubeznjivi pogled in sladek glas mu je hitro odgnal bojazen in tužni spomin na to, kar se je bilo med potom zgodilo. XVIII. Breznikov Tine je ta čas, dokler je imel odpust, povsod, kakor je pravil, „Ladisa v pravi podobi kazal". Njegov prijatelj, Završnikov Tone, pa mu je zvesto pomagal. Govorica, ki je vsled tega nastala o Ladisu, je bila voda na županov mlin. Zdaj so župan in njegovi tovariši začeli ložej dihati. Mnenje ljudstva se je vidno spreminjalo. Ladis se je jezil, ko je opazil, da ga ljudstvo ne pozdravljalo več tako priljudno, kakor poprej. In gospe ste enkrat na spre-, hodu od fantov tako ostre besede slišali, da se je Emilija' doma jokala in rekla, da se naenkrat odpelje v mesto. Le težko jo je Ladis zopet potolažil. Ladis je poznal, da. mora zdaj nekaj odločnega storiti, drugače bo vse zgubljeno. Sam je toraj šel k učitelju, ki je bil vodja njegove stranke in agitacije. Ta ga je sicer priljudno sprejel, pa tako prijazno ne, kakor navadno. Ladisa je to tako jezilo. da se je v ustnice vjedal, vendar se je premagal ter na videz miren vprašal, kako kaj njegove reči stoje. „Upam, da dobro", reče učitelj. „Samo upate? v zadnjem tednu že ste rekli, da je moja zmaga zagotovljena." „Veste, na ljudstvo se ne sme preveč zanašati. Ljudsko mnenje se spreminja, kakor veter!" „Povejtemi odkritosrčno: ljudje slabo o meni govorijo." „Slabo ? Ne, ampak nekteri imajo zoper volitev take vzroke, ki se nikakor ne dajo ovreči." „Postavim?" „ Gospod Ladis, o tem je težko govoriti!“ „Tako? Ze zastopim! Samo to vam bode v opravičenje in odgovor: Prihodnjo nedeljo bom prvič oklican in v treh tednih je gostija. Razglasite to še danes ljudem." „Bodem; pa vaša mati ? Govori se, da ste jih iz hiše spodili, ker niso hoteli privoliti v to ženitev." „Mati so sami radi odšli; jaz jih nisem mogel držati. Tega pa nisem nikoli pozabil, da sem njihov sin. Mi verujete ?“ „.Taz že! pa drugi ljudje?“ „Skrbite za to, da bodo tudi verovali." „Blebečejo pa že tudi, da je vaše begastvo —“ „No, no, Bolnar še kupi pol vasi, ko bi potrebno lo." „Jaz to tudi vem, ali ljudje hudobno mislijo in gornjo." „Kaj pa naj storim, da vsem ljudem jezike zavežem?" „Eno sredstvo jaz vem, gospod Ladis, pa vi ga ne jste rabili." „To bi bilo?" ^Raztrgajte vso zvezo s tema gospema, sprijaznite e z materjo, in oženite se z Lipovčevim dekletom. Potem 1 zopet vaše ime ljubo in spoštovano." „To mi je pa nemogoče, in le zato, ker vem, da mi i dobro želite, vam tega ne zamerim." „Tedaj bo pa za vas res huda borba, toda če vsak vojo dolžnost stori, še ipak bo zmagano !" „Storite vi najpred svojo dolžnost. Zastonj ne bo. Več danes ne govorim." „Računite na mojo pomoč, gospod Ladis, Dokler nisem prisiljen zoper svoje prepričanje ravnati, sem vedno popolnoma vaš sluga.“ XIX. Ni dvomiti, da bo Bolnar popolnoma propal. Učitelj se je že začel na drugo stran obračati. Sicer je še govoril za Ladisa, pa ne več s takim prepričanjem na zmago, kakor popred. Nasprotniki Ladisovi pa so že drzno in očitno postopali proti njemu. Njihove ostre besede so tiho poslušali, ali jim le medlo ugovarjali. Celo očitne dobile naprave Ladisove: pospeševanje poljedelstva, darove za javne potx-ebe itd. so slabo sodili. „S takimi novotari jami“, so pravili, „se kmetu nič ne pomaga. To je vse švindel, ki veliko denarja stane, pa nič ne koristi. Cernu potrebujemo stroje, ker nam je Bog dal zdrave krepko roke Tovarniki, ti mestni oderuhi, te pijavke človeške moči, bi radi tudi na deželi zapovedovali in še kmečki stan uničili, kakor so že meščanskega in obrtnijskega. Pa še ni vseh dnevov večer. Pametni bodo že spoznali in se poskusili za pravice kmečkega stanu, kadar px*ide čas.11 Ti govori so bili od strani zoper Ladisa, pa tudi naravnost so govorili proti njemu, zlasti o njegovem slabem gospodarstvu. Ladis je od začetka držal to, le za prazno govoijenje. ki ni vredno, da bi se ovračalo. Njegov drzen in ošaben duh je nasprotoval misli, da bi mogoče bilo, pasti kot žrtva hudobije, maščevanja in zavidnosti; to so se namreč njemu zdeli vzroki, da je imel toliko nasprotnikov. Pa- je videl, da se hudobno govorjenje o njem ne sme širiti, zato je sklenil zopet z novim velikodušnim djanjem hudobnim kričačem usta zamašiti in srca dvomljivih si pridobiti. V občini je bilo veliko ljudi, ki so v planini v graščinskih gozdih drva sekali. Ti sO morali posebno po zimi veliko prestati in na pomlad jih je veliko bolnih prišlo domu. Ladis je pri seji občinskega zastopa predložil, naj ®e ustanovi za take bolnišnica ali špital. On sam je obljubil v ta namen veliko svoto denarja kot začetni fond. To je potegnilo. Njegov predlog in njegov velikodušni dar je bil soglasno sprejet. Vsi so pripoznali potrebo in korist takega podvzetja. Že zidanje bo dajalo mnogim ubogim zaslužek in pozneje ne bodo berači toliko nadlegovali ljudi, ker domači se lahko oskrbijo v bolnišnici; oskrbništvo in nadzorništvo, se vč da, bo izročeno občini. Ladis je napisal na vse posestnike v okolici „oklic“, ki Jo bil podpisan od celega odbora. Ta oklic je bil tudi v uovinah natisnjen, in Ladis je šel v mesto, da bi še od vlade kako pri pomoč sprosil. Kmalo je pisal domu, kako povsod z veseljem pozdravljajo njihovo velikodušno skrb za ubožce, in celo svitli cesar so za tako podvzetje vneti lu so iz lastne kaše imenitno svoto podarili. Od vseh 8trani so pošiljali denar in bolnišnica je bila zagotovljena. Vsi so bili zadovoljni s tem in hudobni jeziki so m°rali omolkniti o Ladisu. Učitelj je zopet kakor po-Prej zaupljivo govoril in cela stranka Bolnarjeva je bila P°lna zaupanja. Med tem je bil Bolnar že tudi oklican ln orali poprej s slamo očediti, in podplate na železu pred Vlati dobro odrgniti, da bi čednega tlaka v učilnici ne ^nazali. 1‘otern je prijazno vsakemu šolarčku roko podal. °r pa je imel vmazaue roke, je moral poprej k vod-njaku iti, si obraza in rok umivat. Kdor ni imel las * čedno počesanih, ga je domu nazaj poslal, da so ga počesali. Tiste pa, ki so bili snažni in lepo počesani, je prijazno na čelo poljubil (kušnil.) Učenčki pa so se čudili in niso vedeli, kaj to pomeni, ker kaj takega niso bili poprej vajeni. Eni so se sramovali, drugi so se smejali, še drugi so se celo jokali. Drugi in tretji dan je bil Ožbe zopet pred vrati, in tako še več dni zaporedoma, dokler niso vsi tako snažni v šolo prišli, kakor jim je ukazal. Kdor j e še z zmerše-nimi lasmi, z vmazanim obrazom ali s takimi rokami in z nečednim obuvalom v šolo prišel, je bil zasmehovan, vsem na ogled postavljen, in ko je celo uro tako na ogledu stal, je bil domu poslan, da se je očedil. To se je marsikteremu v vasi za malo zdelo, pa v šoli ni imel nihče nič zapovedati in zgoditi se je moralo kakor je Ožbe ukazal. Tako se je zgodilo, da so bili v nekih tednih vsi šolarji, veliki in mali, ubogi in bogati, čisto čedni na truplu, vsaj ta čas ko so bili v šoli. Ožbetu pa to še ni bilo dovolj. Ko je tako svoje učence skozi tri mesece telesne snažnosti vadil, je potem tudi začel na snažnost obleke gledati. Vmazana, prašna ali blatna niso smela biti oblačila, akoravno so bila stara in strgana. Pa tega jim ni za zlo vzel, ker otroci niso bili krivi, če so morali strgana in stara oblačila nositi. Kdor je bil celi teden najčednejši v šoli ali zunaj šole, v cerkvi in na polji: ta je bil njegov ljubljenec. Temu podaril je prvi teden kako podobico ali polo ličnega papirja, drugi teden zopet kaj drugega v spomin svoje zadovoljnosti; poslednjič ga je vpričo vseh šolarjev poljubil in tak otrok je dobil pravico, v nedeljo z Ožbetom na sprehod iti, ali pa, če je šel sneg ali če je grdo vreme bilo, pri njem biti in velike bukve polne lepih podob ogledovati, iz katerih mu je Ožbe lepe povesti pripovedoval. Ožbe je bil človek, ki si je tudi pri odraščenih od dnč do dnč večo čast zadobiti vedel; on se ni nikoli rotil in ni nikoli klel, pa se tudi nobenega bal. Ni čudo tedaj, da so ga vsi otroci visoko spoštovali in ga poslednjič še skoraj rajše imeli, kakor svoje starše. Lepo je bilo videti, kako so se mu vsi s spoštovanjem prikupovali; kako prijazno so k njemu hiteli, kedar jih je srečal; kako so se prizadevali, njegovo voljo takoj vganiti; kako so mu na migljaj pokorni bili! Vsega tega kmetje v Zlati vasi niso mogli nikakor Tazumeti, še menj pa, ker Ožbe v šoli ni nikoli ne lesko-vice ne brezovke v roke vzel. Nekateri so se jeli bati in so si staro pravljico pripovedovali odHamelškega pod-ganolovca, ki je tudi prilizovaje otroke k sebi vabil, jih potem v brlog neke velike gore peljal in ž njimi kot škratelj zginil. Nekatere stare babe so celo šepetale, da mora hudoba z Ožbetom biti in da bi bilo prav, ko bi se prepovedalo otrokom v šolo hoditi. — Pa to se ni zgodilo. Ožbe pa je govoril in učil: „ Čistost srca je zdravje duše, snažnost telesa je zdravje človeka. Živina naj se valja po blatu; človek pa, božja podoba, naj se čist povzdigne proti Čistem nebesom. To mora biti začetek in podlaga vsej izreji otrok, da že otroče spozna, da je človek in ne živina. Potem se more iz njih vse storiti, z žmno se ne da nič opraviti. — Učitelj pa, kateremu ni dano, mehka in nježna otročja srca z ljubeznijo in resnostjo tako voditi, da ga radovoljno ubogajo, tak učitelj ■— pravi Ožbe nadalje — naj gre raji krav past kakor v šolo učit. In bolje bi bilo, da bi se palica, brez katere tak učitelj v šoli biti ne more, na njegovem hrbtu raz- bila, namesto da on ž njo otroke pretepa, kakor da bi imel opice, pse ali drugo živino učiti, ki nima ne pameti, ne človeškega srca." VIII. Kaj se v šoli godi. Upili so pa po vasi, da Ožbe otroke zapeljuje in da jih nove vere uči, in da se otroci nič dobrega ne morejo od njega naučiti. Zakaj čudno je videti, kaj otroci__počno, in kako v šolo silijo, kar ni ravno navada pri otrocih, ki se sicer radi šole ogibajo. Ravno tako je v šoli celi dan vse tiho in mirno kakor v cerkvi, kjer se je sicer upitje in kričanje slišalo, da se je po celi vasi razlegalo. Še kedar sc peti učijo,' ni več slišati, kakor šum, enak bučelam v panji. Dalje se sliši, da jih novih molitev uči, in da se otroci coprnij vadijo in strašna znamenja risati učijo., Take in še druge reči so že celo gospod župnik slišali in šolska gosposka v mestu. In ker nihče ni prav za prav umel, kaj Ožbe počne, so može zbrali, ki naj to reč presodijo, da se resnica zve. Ti možje so bili dva mestna gospoda in gospod župnik. Zatorej pridejo nekega dne nenadoma, preden se je šola začela, k Ožbetu, ter povejo, kar jim je ukazano, in rečejo mu vpričo njih učiti po vsakdanji navadi. Ko otroci posamezno v šolo pridejo, je bila tudi v revnih oblačilih njih snažnost in čednost lepo videti, in kako je vsak najprej k učitelju šel, mu roko poljubil in potem se tiho na svoje mesto vsedel. kjer so veselo med seboj kramljali in tuje gospode ogledovali. Otrok je bilo pet in petdeset; fantiči so sedeli na eni, deklice na drugi strani. Ko so bili vsi zbrani, reče Ožbe glasno: „Ljubi otroci! ponižajmo se pred vsem najprvo pred vsegapriču-jotim ljubim Bogom, svojim očetom, in razodenimo mu pobožno svoje misli in prošnje.u In ko je to rekel, vseh pet in petdeset otrok lepo ročice povzdigne ter poklekne, tiho pred se na tla gledaje. Tudi Ožb# je pokleknil, in ko gospod župnik in gospoda iz mesta vidijo vse pred večnem Bogom na kolenih, so tudi pokleknili. Potem je učitelj lepo molitvico iz bukev bral, ki so pred njim na stolu ležale. Tako umljivo je bila pisana, da jo je tudi šestletno otroče lahko umelo. To je enemu gospodu tako v srce seglo, da so mu solze v oči stopile, Potem so vsi vstali, in najstareji šolarji so lepo jutranjo pesem čveteroglasno zapeli. Manjši so pa tiho samo za se za njimi šumljali. Potem so tisti, ki so bili v branji bolj vajeni, po vrsti iz pobožnih bukvic brali, vsako vrsto je pa cela šola enoglasno za njimi izgovarjala; potem so bukve zaprli, in posamezni otroci, ki jih je Ožbe poklical, so brane vrstice iz pameti povedali. Sedaj so se otroci na štiri kopice razdelili pred črnimi tablami, na katerih so bile latinske in nemške črke, celi zlogi, ali cele vrste pisane videti. Vsi so po teh pri-podobah risali na svoje tablice, ali pa so s črnilom in peresom pisali na papir, kar je bilo na tablah pisanega. Ožbe pa jo šel od otroka do otroka, je pohvalil tega, podučil unega, pokazal temu pero bolj pripravno držati in več takih in enakih reči. Čez eno uro so se otroci zopet v štiri kopice razdelili in namesto enega učitelja so bili štirje. Zakaj tisti, ki so umeli najgladkeje brati, so na črne table natisnjene latinske ali nemške črke posamem, ali zlogih, ali v celih sostavkih sostavljali, kakor jim je Ožbe ukazal, črke so bile na debel papir natisnjene, in so se dale razdjati. Potem je Ožbe pogledal, ali je vse prav storjeno, in vsak izmed malih učiteljčkev je veleval svojim učencem črke, zloge, besede in vrste polglasno izgovarjati. Nihče ni drugega motil. Ožbe je imel povsod oči in ušesa, in s tihem glasom je zdaj tu, zdaj tam pomagal. In ko je ura minula, so se zopet v štiri kupe razdelili in namesto črk so prišle številke na črne table, in novi učenci in učenke k njim; eni so številke skup izgovarjali, drugi so naštevali, tretji so odštevali, četrti so poštevali in tako dalje. Kateri so najbolje računiti umeli, jim je dal Ožbe pismene račune delati. Nazadnje je vsak svoj račun povedal. Ožbe je v bukvice pogledoval, kjer so bili račuui zapisani, in je pri ti priči povedal, če so prav ali ne. Prav čuditi se je bilo, kako so bili otroci vsi tiho, v lepem redu in ukaželjni. Kaj takega še gospodje svoje žive dni niso vidili. Ko je poldne prišlo, so šli otroci, učitelja in tuje gospode pozdravivši domu. Zunaj šole pa so se otročiči veselo smejali in poskakovali. Popoldne so bili otročiči zopet pred črnimi tablami. Umetne podobe z ravnimi in krivimi črtami so na svoje tablice in na papir risali ; iz nekaterih so bile že cvetlice in posode spoznati. Ko je bilo vse to končano, so najboljši bralci vesele povesti in pogovore v poduk iz bukev brali. Tu bi moral veselje otrok videti nad tem, kar so slišali! Potem je Ožbe tistim, ki so najlepši pisati znali, ukazal povest, ki so jo slišali, doma spisati in mu jo drugo jutro — toda prav pisano — prinesti. Nazadnje je Ožbe vse tiste po imenu poklical in pohvalil, ki so ta dan svoje reči najbolje opravili. In ker je takih šest bilo, jim je veselje storil, da jim je še eno uro kaj lepega pripovedoval. Povedal jim je strašno prigodbo od moža, ki je nekoliko vinjen v hudi zimi na cesti zaspal in zmrznil, da so mrtvega v vas prinesli; in kako so ga nevedni kmetje koj v gorko hišo prinesli in otajati hoteli. Pa umen zdravnik je še ob pravem času na pomoč prišel, ki je zmrznjenega slekel in do nosa v sneg zakopal, potem ga celo v ledeno mrzlo vodo položil, in ko so se zmrznjeni udi nekako gibati začeli, ga je še le v mrzlo posteljo v uezakurjeno hišo prinesel, s suknom močno drgnil toliko časa, da mrtev zopet oživi. Kako se je vse to godilo, je Ožbe natanko svojim učencem razložil. Tako je šolski dan minul. IX. Od nedeljske šole, in kaj se v mlinu zgodi. Tako je Ožbe otroke učil in sleherni dan je imel kaj novega za nje. Šolski ogleda in pa gospod župnik sta ga zelo hvalila in ga najboljšega učitelja v celi deželi imenovala. Tega kmetje v Zlati vasi niso mogli razumeti in so se med seboj menili: „Kako neki more Ožbe več vedeti, kakor stari učitelji, katere smo mi v mladosti imeli? Pa slepiti vč močno, in je še celo gospoda župnika in šolskega ogleda osleparil. Prida ne more biti." Po leti v Zlati vasi nikoli šole ni bilo; zakaj veči otroci so morali staršem na polji in doma pri delu pomagati. Pa Ožbe je tudi po leti manjše otroke k sebi jemal in jih je vsak dan neke ure učil, jim potem igrače ali pa majhna opravila v svojem vrtu ali pa na polji dajal, kamor so ga spremljali in kamenje iz njiv nosili, plevel pleli in kaj takega več delali. Ko so to drugi otroci zvedeli, so Ožbeta lepo prosili, da tudi njih ne bi pozabil; in kedar je bil delapust, jih je tudi k sebi vzel in učil'še dalje. Ob nedeljah in praznikih se je celo z njimi na polje in v loge sprehajat šel; jim je strupena zelišča kazal in strašne pri godbe po povžitih strupih pripovedoval; ali jim je pa kaj iz življenja in domovanja živali, domačih in divjih, razlagal, od studencev, rek in morja, od gora in pečevja, od dežel in ljudi na zemlji, od zvezd in mnogih drugih stvari pravil. Ko so to odraščeni mladenči iz vasi videli, jih je jelo mikati, ob nedeljah tudi k Ožbetu prihajati. In dovolil jim je, zakaj zavoljo njih velike nevednosti so se mu smilili. Učil jih je mnogih reči, in jim dajal v prostih urah, v tednu doma kaj brati, računati ali pisati. To je z njimi ob nedeijah v šoli ponavljal, in tako je bila prava nedeljska šola. Iu čedalje več mladih ljudi je prišlo k njemu. Čeravno je bil njih učitelj in sodnik, se je vendar obnašal, kakor da bi bil zmiraj še jim enak. Hvaležno so mu večkrat tudi med tednom pri delu pomagali, alco tudi jim ni bil ukazoval. Fantje pa, ki so jo z Ožbetom potegnili, so bili v vasi zasmehovani od svojih tovaršev in zasramovani; grde priimke so jim dajali, jih „šolmaštre iu dohtarje" zrair-jali in jim na vso moč nagajali. Županom pa se je to dobro zdelo, če so bili Ožbe in njegovi prijatelji preganjani, ker so se bali, da bi se preveč ljudem ne prikupil in jih ne spodrinil. Toraj so mu vse hudo oporekovali, karkoli so si zmisliti mogli, in so, karkoli je bilo mogoče, kmete in njih žene zoper njega šuntali. — Ožbe pa tudi k nikomur ni šel; samo k mlinarjevim je po svoji navadi zahajal, kjer so ga vselej radi sprejeli. Ko pa nekega dne zvečer k mlinarjevim pride, so se vsi grdo držali. Stari mlinar je molčeč za mizo sedel in potem ves zamišljen iz hiše šel; mlinarica se je mrzlo in hudo držala, po hiši rojila in z vrati loputala; Lizika je bila vsa objokana. Ožbe pa se je proti Liziki obrnil ter rekel: „Ka-košna nesreča se je tukaj prigodila, in kateri hudi duh je v to mirno hišo prišel? Vsi ste kakor bi bili premen-jeni. Povej mi, Lizika, kaj se je primerilo?" Trepetaje mu odgovori: „Bogu bodi toženo! Ožbe, povedati ti moram, oh povedati ti moram! Prav nesrečna sem.“ To mu reče, in jok in ihtenje ji ne da dalje govoriti. Ko jo Ožbe potolaži, mu reče: „Leto ji minulo, Ožbe. har si me videl objokano, in si me prašal, česar ti nisem povedala. Takrat je Brencelj k nam prišel, in mene pri Očetu in materi snubil svojemu sinu, ki je že mlinar v starem Kamniku bil. Iu oče in mati se nista branila, zakaj Brencelj je najbogatejši v vasi in prvi župan, ki ftam veliko pomagati in veliko škodovati more; in moj oče nečejo drugega zeta, ko mlinarja. Jaz pa sem rekla: ^a sem še premlada in da čem še eno leto čakati; ostala sem pri tem; niso z menoj nič opravili. — Zdaj je leto Pretekiu iu Brencelj je prišel zopet s svojim sinom. Danes sta pri' nas kosila: oče in mati sta z Brenceljnam vse poravnala in danes bi se imela ženinu obljubiti. Jaz pa sem rekla, da se nečem možiti in sem pri tem obstala. Zakaj mladi Brencelj je poreden človek, enak očetu, trdega srca. la zato je danes v naši hiši taka žalost in nepokoj.* Ko je to slišal spreleti Ožbeta mraz po hrbtu. Molčeč gor in dol po hiši hodi. On je namreč na tihem upanje imel, da bo enkrat Lizika njegova žena. Potem naglo k nji stopi, ter reče: Lizika, ti si rekla da se nočeš nikoli omožiti? Tudi jaz hočem svoje dni brez žene ostati; zakaj nobene druge bi si ne bil zbral, kakor tebe." Lizika ga milo pogleda, kakor da bi bila hotela reči: da bi se njega ne branila, ko bi oče in mati zadovoljna bila. „Pa moj oče so bogati — zdihne Lizika — in hočejo le bogatina za zeta imeti. Dolžnost dobrega otroka pa je starše ubogati, čeravno mu srce zavolja tega poči", „Ne obupaj, ljuba moja, da le vem, da se ti mene vzeti ne braniš, — tvoj oče in mati te ljubita kot punčico v očesu; tudi mene sta vedno rada imela — zdaj je poslednji čas, njima svoje srce razodeti." S temi besedami zapusti Liziko in gre starega mlinarja in mlinarice iskat. In ko je Lizika slišala Ožbeta s staršem glasno govoriti, kakor da bi se prepirali, je pred oknom na kolena padla, roke povzdignila ter iz srca s solznimi očmi k Bogu molila, da bi se vse na dobro obrnilo. Ko se ji je srce olajšalo, videla je Ožbeta s staršem iz mlina v vas iti. To ji je šer veči strah in trepet storilo. Nihče v mlinu ni vedel, kam da so starši z Ožbetam šli. Ona pa je vedela, da je Ožbe vroče krvi in nagel, da se je morebiti s starši sprl in da so ga morebiti k županu tožit šli, ki je bil Brencelj. V silni žalosti je goreče molila za se in za Ožbeta. Ura je bila deset zvečer, kar zasliši zunaj ropot. Oče in mati prideta z Ožbetom. Oče primejo svojo hčrko za roko ter reko: „Lizika, jeli da imaš Ožbeta rada?" — „Saj ne moram zato — jim odgovori — in saj ste ga tudi vi radi imeli." Po teh besedah položč starši Ožbe-tove roke v Lizikine in oba blagoslovijo. Lizika se je vsa prestrašila in ni vedla kaj se godi. X. Nad Ožbetom Zlatovasčani grdo jezike brusijo. Ko so prihodnjo nedeljo gospod župnik v cerkvi Ožgeta in Liziko oklicali, so se Zlatovasčani strmo pogledovali, babe so si na ušesa šeptale, in Brencelj je šel iz cerkve kakor srdit lev in je zarotil, da ne bo pred miru ittel, preden ne bo mlinarja z vso njegovo hišo in pa uči-tdja na nič spravil, iz vasi pognal in vse v ječo ali pa vislice spravil. Pa pri vsem tem sta Ožbe in Lizika Čez tri tedne poroko imela, hudobnemu Brenceljnu v kljub. In ko po poroki zvečer iz mlina v Ožbetovo hišo prideta, je Lizika svojimu možu rekla : „Moj Bog ! kako sem srečna! Ne morem verjeti, da je vse res. Res pravijo, da je veliko žalostnih, nesrečnih zakonov, jaz ne vem, kako bi ^nglo to biti." Ožbe ji odgovori rekoč: „Srečna bova vkup, dokler bova živela na zemlji; toda tri reči si morava obljubiti. In dokler bova obljubo držala, bo edinost in blagoslov v najinim zakonu. Od današnjega dneva živiš ti za-me, jaz Pa za-te, in nikoli si nič ne zakrivajva, in ako tudi kaj napačnega storiva, si koj razodeneva. Tako se bova marsikaterega pregreška in prepira obvarovala, ki veliko ne-sree prinesti more. Potem ne razodeniva nikomur nič od na]nih domačih reči, še očetu in materi ne, da nihče od ®ajinih reči govoriti ne more, in se vanje ne vtika. Samo lako si bodeva vsa svoja, kakor da bi bila sama na svetu. °sledujič ne bodiva nikoli eden na drugega huda, in si tudi v noriji nič hudega ne storiva, zakaj iz norije pride cstikrat resnica, in kar človek večkrat stori, tega se lahko navadi." Tako je govoril Ožbe. In oba sta to pred Bogom obljubila. In ko to obljubo potrdita, se je pred hišo v ponočni tihoti milo lepo petje zaslišalo. Ožbetovi šolarji in šolarice so zapeli, ki so učitelju svojimu po svoji moči veselje storiti hoteli. — In ko Ožbe in Lizika drugo jutro vstaneta, vidita mnogo mož, žen in otrok od dalječ stati, na hišo gledati in na-njo kazati. Ožbe radoveden kaj to pomeni, okno odpre in vidi svojo hišo z venci in cvetlicami vso ovenčano. To so ponoči skrivaj njegovi šolarji storili in njegovi šolarice. Tudi najmajnši otroci so za to na polji in v vrtih cvetlic nabrali. Kar je Zlata vas stala, niso kaj takega doživeli, in ko Ožbe zopet v šolo pride, so bili prvi dan po njegovi ženitvi vsi otroci, mali in veliki, bogati in ubogi s cvetlicami ovenčani, kakor da bi bil velik praznik. To je Ožbeta in njegovo ženo v srce veselilo; zakaj to je bilo znamenje dobrih src polnih ljubezni in hvaležnosti. In oba sta otroke prijazno objemala, in jim dala pogače speči. V vasi je bilo pa veliko slabega govorjenja od ženitve, in vsak si je svoje mislil od nje. Zakaj nihče ni mogel razumeti, da se tu prave reči gode, zlasti pa, ker je najbogatejši mlinar v deželi svojo zalo hčerko in edino naslednico ubogemu učitelju v zakon dal. Radi bi bili tedaj zvedeli, zakaj je mlinar tako naredil ? Pa stari mlinar se je le smejal in ljudje niso mogli nič od njega zvedeti. Tudi mlinarico so botre silno nadlegovale in ji nagajale z ubogim učiteljem, in da takemu pritepencu tako hčer dajo. Zato so jo zaničljivi govori žalili, in ko je zavoljo tega od jeze jokala, je rekla Brenceljnovld: „Mol-čite in ne govorite take neumnih reči, ker ne veste nič. Ožbe bi lahko Brenceljna in Vampueka splačal. Več ima kakor vi mislite. To sem s svojimi lastnimi očmi videla. Ce bi le govoriti smela, bi vam lahko reči povedala, da bi ostrmeli." — Tako je rekla in naglo omolknila; jezilo J° je, da je v svoji jezi povedala, kar je hotela zamolčati. Tudi Brenceljnovka ni več zvedela in je še obljubiti morala, nikomur tega ne povedati. Brenceljnovka tudi zares ni nikomu drugemu nič povedala, kakor svoji sestri in svojemu možu, ki sta pa poprej obljubiti morala, vse molčati. Pa mlinarično govor-jenje je Brenceljnovka tako razložila, kakor da bi bila z lastnimi očmi polne kupe zlata in srebra pri Ožbetu videla, in da se v Ožbetovi hiši včasi reči gode, da bi ljudem lasje po koncu stali, če bi jih slišali. Brenceljnu iu Brenceljnovkini sestri so pa res že lasje od straha po koncu stali, ko sta to slišala, in nista s’i mogla drugači pomagati, da sta skrivnost nekaterim svojih najboljših prijateljev povedala. Čez nekoliko dni so ljudje v Zlati vasi že veliko več vedeli, kakor je mlinarica povedala. Rekli so, da je Ožim s peklensko hudobo v zvezi in da ji je z lastno krvjo svojo dušo zapisal. Pa trideset let mora hudoba DJegovo voljo spolnovati; na koncu poslednjega leta bo Pa na sveti večer med enajsto in dvanajsto uro po Ožbe-tovo dušo prišla in mu glavo tako zavila, da bo obraz hrbtu imel. Učitelj ima zlata kolikor hoče, in mlinar-Jevi Liziki je s pijačo zavdal, po kateri bi morala ali Zn°reti, ali revno umreti, ali pa ga vzeti. Dalje so se govorili, da more Ožbe duhove klicati, zaklade kopati. Mrzlice zagovarjati, kravam storiti, da višnjevo mleko ali celo kri molsti morajo, da more ogenj zagovarjati; se tako trdnega narediti, da ga meč ne presune in tudi kugla ne ubije; da more na metli po višavah jezdariti in vec druzih reči. "Vsega tega se je iz skrivnih bukev na- 7* učil. Odsihmal so se Zlatovaščani Ožbeta strašno bali. Nihče mu ni nič žalega storil, iz straha da bi se Ožbe ali pa peklenski duh nad njimi ne maščeval. Še srditi Brencelj si ni upal, njemu ali mlinarju kaj vprek storiti. Nekateri ljudje so se skrivaj prekrižali, če se je primerilo, da so Ožbeta srečali. XI. Lizika slovi krog in krog. Kadar so pa mladi ljudje iz vasi Liziko srečali, ki je cvetela kakor roža, se ni nihče pred njo prekrižal, temuč vsak ji je prijazno dober dan vošil, in kadar je memo odšla, je tudi marsikdo obstal in se za njo ozrl. Zakaj Lizika je bila lepa žena, in skoroj vsak dan je lepša postajala, tako, da so se še celo dekleta v Zlati vasi čudila. Iu vendar ni imela dražji oblačil in lepših, kakor druge žene. Pa bilo v nedeljo ali v delavnik, zjutraj ali zvečer, bila je vedno, kakor da bi imela na-ples iti. V šolnini vročini je delala na polji iu na vrtu, je šla v hlev, kravam in svinjam opravljat, nosila zelenjavo in jajca v mesto na prodaj, pa vselej je bila čedna in snažna, brez madeža na svoji obleki. „Mislim skoraj, da tudi ona zna coprati“ — je rekla Brenceljnovka in si je duhaua v nos potlačila in z rokavom kapljico izpod nosa obrisala. „Saj bo res kaj takega" — potrdijo mladi možje vsi — „da zna coprati. Ce bi Lizika že omožena ne bila, bi nam vsim srce is telesa izcoprala, tako lepa je!11 In oženjeni možje v vasi so silno grdo s svojimi žeuami ravnali, in jim grde priimke in še celo zaušnice dajalli, zakaj da niso tudi tako lepe ostale, kakor Ožbe-tova žena. Babe pa so vpile in klele, se rotile in kakor oia&ke svojim možem obraze s svojimi dolgimi nohti razpraskale. Dve dekleti, ki ste Lizini prijateljici bili, in ki ste se imeli kmalu omožiti, pridete k Liziki ter rečete : »Leto dan si že omožena, pa si še tako lepa. Vsi možje se tebi čudijo, in vse žene so ti nevošljive. O, Lizika, povej aama, kako to delaš? Saj sama veš, da vsaka, katera se pri nas omoži, kmalo grda in neprijetna postane, in lju-bezin gre rakovo pot. Tako ni pri tebi.“ Zala Lizika jima odgovori: »Povedati vama hočem. ^ega so žene same krive. Dokler niso omožene, se lišpajo karkoli morejo in vse denarje, kar jih imajo in zaslužijo, v cunje vtaknejo. Takrat so lepe in polikane, da se jim čela svetijo. Kadar imajo pa moža, ne mislijo več, kako 11111 dopasti. Torej hodijo zjutraj dolgo z nepočesanimi lasmi, polnimi prahu ali perja; se pozabijo umiti, kadar se vmažejo, in mislijo, da se to ženi lepo poda, če je prav zniršena, da ljudje mislijo, da ima veliko opraviti. Razun ^ega se mora krajcar hraniti, mož potrebuje denarjev, in vsak krajcar se ne more, kakor poprej v lišp vtakniti, phleka se postara, umaže in strga; popravljanje je drago, 111 sama si jo delati se ni nobena učila. Tako se navadijo strgane in umazane hoditi; nesnažna žena pa je grda ^ena, ker sama na se več ne drži. In poslednjič jo začne ^ož sam mrzlo gledati, ker se mu ostudna zdi in — mir zoiue iz hiše. Dekleti ste rekli: »Liza, saj imaš pač prav.“ Ona Pa dalje govori: .»Ko sem Ožbeta vžela, sem koj mislila, kako mu bom zmiraj dopadla. In sklenila sem še bolj fta-se gledati, kakor poprej, in se mu nikoli drugače pri- kazati, kakor umita in čedna, vselej snažno oblečena. Zato sem skrbno svoja oblačila varovala; zato je moralo v mojem hlevu in v kuhinji in hramu tako čedno biti, kakor v hiši. Najmanjši madež v moji obleki je morel koj iz nje. Tako so mi oblačila dolgo nova ostala in jaz sama sem svojemu možu vsak dan nova bila." „Pa sčasoma se vendar tudi najlepša obleka strga; od kod potem novo dobiti, če nima mož denarjev? — rečete dekleti. Odgovori jima: „Meni je menj denarjev za obleko treba, kakor drugim. Zakaj vsako najmanjšo luknjico brž zašijem, da ne postane veča. Zato ne potrebujem drugega kakor nitke in šivanke. Druge pa nosijo svojo obleko, da je stara, in ne porajtajo, kar je poškodovanega; iz majhne luknje se velika naredi, in v kratkem času ni drugega ko cunje, in novo se mora kupiti; jaz pa še zmiraj staro nosim in si tako marsikateri goldinar prihranim. Gospodinje, ki ne znajo krpati in šivati, veliko denarja potrosijo in hodijo vendar, kakor da bi jih iz blata izvlekel. Ko slišite Lizo tako govoriti, ji obe dekleti zelo sram ter se začnete jokati: „He dve se nisve ličile tako lepo šivati in krpati kakor ti. To nama bo veliko škode k hiši prineslo, in veliko trpljenja prinesla; pa ne mo-reve si pomagati." In žalostni zapustite Lizo. Liza pove svojemu možu pogovor s prijateljicama ter reče, da hoče obe šivati in krpati učiti; vsmilite se ji, če bi nesrečni biti imeli. Ožbetu se je pri teh besedah svoje drage ženke v očeh veselje videlo ter ji reče: „Prav je tako, s tem si boš božji blagoslov zaslužila in boš sama blagoslov hiši. Ne le teh dveh, temuč vse uči, katere se hočejo od tebe učiti. Veliko hiš v vasi pri vsem delu in trudu oboža, ker žene pravega gospodinjstva ne umejo. Ne vejo, kako vrte z mnogotero zelenjavo obsaditi, ki za živež dosti zda. Redar hočejo kaj dobrega skuhati, veliko zabela in masla ali olja potratijo, ki je drago in vendar nič pravega ne skuhajo, dostikrat je jed še nezdrava. Slaba jed dela slabo kri. Od tod pridejo bolezni, ki prizadenejo veliko Stroškov, in bolnim ljudem se ne rači delati. — Ravno taka je z oblačili. Po vasi so pač šivilje, pa ker si s šivanjem svoj živež služijo, se branijo druge učiti. Katere tedaj ne znajo šivati in krpati, nosijo strgana oblačila in nogovice, ali pa imajo tako grdo zakrpane, da krpanje grje stoji, kakor raztrgana oblačila. Zmiraj se mora kaj novega omisliti, to pa velja denarje in dela ubožtvo. To je pač žalostno, < so zdaj od jutra do večera pridno delali na svojem Polji ali pa najeti pri sosedu. Kadar je krčmar Vampnek od nedeljah prazne klopi ^ize svoje gostilnice ogledoval, se je skoraj jokal. »•A-U so ljudje vsi na glavo padli?" je rekel. „Ivakošen °di jih je obsedel. To ne more tako ostati. Pri tem ne ?ora noben pošten človek obstati. Vse mora drugače biti, er to je od sile." Ž jupan Brencelj pa je rekel: „Ce bo to še dolgo ^Polo, moram nehati točiti. Pa že vem, kaj da mislijo. u'i: hočejo spraviti. Pa preden se bo to zgodilo, se ?ra poprej vas pogrezniti. Če bi le zvedeti mogel, kdo 1111 je te zadrege nastavil!" Da bi se Vampnek svojega kislega piva znebil, ga je pol boljši kup nastavil; vino je žvepljal in ga s svinčenim sladkorjem sladil; vsako nedeljo je godce najel, da so morali prav okrogle gosti. Pa od dva in trideset gospodarjev in njih sinov in hčera ni prišel nobeden v gostilnico. Krčmar Orel je tudi na vso moč poskušal, svoje poprejšnje gosti privabiti, je bil sladak in prijazen, je marsikateremu kaj zastonj ponudil in prašal: „Zakaj pa ne prideš več pit?“ Pa to je bil odgovor: „Nimamo denarjev!" — Potem jim reče: „Ej, neumneži! Saj veste, da nisem tako trd in da tudi rad upam. Saj ste možje." — Pa ljudi vendar ni bilo. Zdaj je srditega Brencelja jeza poprijela, ter reče: „Prav je. Ker mi vi tako delate, vam hočem tudi jaz zobe pokazati. Brenceljna bodete še spoznali, če ga še nč poznate." XV. Dolžne bukve se pregledajo. Hranilnica in občinska kuhinja. Zdaj so začeli ubogi ljudje, ki so bili v zlatarski zavezi, po prstih v Ožbetovo hišo laziti, mu svojo silo tožiti in rekli: „Grlej, Ožbe, svoje obljube natanjko držimo, akoravno so težke. Pol leta je minulo, da molim in delam. Pol leta je minulo, da ne igram, pijančujem in se ne prepiram več. Moja hiša je čedna, žena in otroci so znažni, karkoli je mogoče. Nihče ne more zoper mene tožiti. Pa župani me nadlegujejo, kolikor morejo. Temu in unemu sem dolžan. Žugajo mi, me od diše spoditi, ako jim dolgov ne plačam ali pa k njim pit ne pridem. Pomagaj mi Ožbe, če ne, ne morem obljub držati. Čez šest let in pol bom imel obilo denarjev; posodi mi kaj, saj ti bom vse pošteno vrnil. Ožbe odgovori: »Četrta obljuba je: moliti, delati ift ne več dolgov delati. Ne smem ti tedaj posoditi. Pa Čakaj, komu in koliko si dolžan; prevdariti hočeva, kako ti iz sile pomagati." Tako reče, vzame pero in papir, se vsede in zapiše, kar mu je vsak na vprašanje, odgovoril. Pa vsakega posebej vpraša: „Komu si dolžan? Koliko? jn koliko obresti daješ od stotine? Na čem si se zadolžil ia ali si kaj zastavil?" Ko je od vsakega ves dolg zvedel, je zopet vprašal: »S čem misliš plačati? Koliko moreš ti ali koliko morejo žena in tvoji otroci v tednu zaslužiti? Koliko imaš sveta ia živine, in koliko moreš v srednjih letih tega prodati, kar pridelaš? Kako se s svojimi preživiš ? Kaj potrebuješ v tednu, koliko na dan v živež ? Kako si z obleko, s perilom in z orodjem preskrbljen? Kaj ti je treba znovega aapraviti, in kje se da brez škode kaj pritrgati?" Vse to je Ožbe od vsakega skrbno zapisal. Zdaj se Je že le zanikrno gospodarstvo pokazalo. Zakaj marši-jiateri še dobro vedel ni, koliko da je dolžan bil. in ni kftel nič zapisanega. Pri posojevalcih so morali še le po-praševati. Nekateri že tri, štiri ali pet let ni obresti od-ra,jtal. Zato se je moralo najprej skrbeti. Marsikateri je ^oral od oderuhov, od katerih je v sili denarje na posodo vzel, po osem, tudi po dvanajst od stotine plačevati, ^žbe je moral v mesto iti, si na prosta zemljišča denarjev P° tri in po štiri od stotine sposoditi in si veliko prizadevati, so bili najpoprej oderuhi plačani in da ubogih kmetov lS0 v®č drli. Marsikateri pa je imel več dolga kakor premoženja. Tu je bilo težko pomagati. Pa vendar je Ožbe vsem srčnost delal ter rekel: »Varčnost in delo vas mora z Božjo pomočjo iz dolgov spraviti. Delajte le vselej po mojem svetovanji." Zdaj še le je videl, kako slabo so ti ljudje gospodarili , in začeli so se sramovati. — Zdaj še le je vsak zvedel, koliko premoženja mu po poravnanji vseh dolgov lastnega ostane. Tega je bilo včasi celo malo in strah in groza jih je obhajala. Zdaj so hoteli vsi varovati, vsi delati. Pa kako to začeti? Ožbe se je za blagor svojih sosedov neizrečeno prizadeval. Pa to prizadevanje mu je veselje delalo, ker je bil pravi prijatelj ljudi. Vsakemu je hišne in dolžne buk-vice naredil, v katerih je vsak stan svojega premoženja natanjko videl. Potem je šel zopet v mesto in je za otroke in za odraščeue mnogovrstnega dela poiskal. In dobil ga je sčasoma. Kar so si z delom zaslužili, so morali vsak teden zapisati in hraniti. Nekateri so dali denarje Ožbetu spravljati, nekateri so mu jih dajali vsak teden, da bi mu sčasoma posojeni znesek vrnili. Ko je Ožbe sčasoma sto in še več goldinarjev vkup dobil, si je mislil: „Cemu bodo ti denarji mrtvi in brez dobička tu ležali ? Ce bodo pa vsako leto obresti dajali, bi ubogim ljudem, saj k majhnemu dobičku pripomogli in njih dolg bi se zmanjšal." Bukvice je naredil in vse vanje zapisal, kar mu je vsak od svojega zaslužka v tednu spraviti dal. Potem je šel v mesto, tam je nekega poštenega gospoda nagovoril, da je prihranjene denarje, in bilo naj bi tudi le deset ali dvajset goldinarjev, vsaki mesec jemal in poštene obresti od njih odrajtoval. K pridu ubozih in varčnih ljudi je bilo. Grospod, ki je bil bogat kupec in ljudomil človek, je vzel denarje in jih je po mestu razposodil, in kedar je konec leta obresti prejel, jih je zopet posodil, da so obresti zopet obresti nosile, Ožbe pa je v svoje hranilne denarske bukve doma vse zapisal, koliko obresti gre vsakemu njegovih ljudi. Velika sreča je pa bila, da so ljudje in njih otroci tudi delati mogli, kedar so dela imeli, ker niso skoraj nikoli bolni bili. To nekedaj ni bilo tako. Zakaj ko so se ob nedeljah vpijanili, jim v pondeljek delo ni dišalo; glava jih je bolela in slabi so bili. In ker so se vsi pridno oesali, umivali in cedili, niso nikoli bolečin in n.adlog imeli, katere sicer iz nesnažnosti pridejo. Ko je Ožbe tistim, ki so ž njim v zavezi bili, povedal, da je hranilnico naredil, in da denarji, katere mu vsak teden hraniti prinesč, druge denarje donesti morajo, so se vsi začudili in razveselili. In vsak je v bukve pogledal, koliko denarjev si je že prihranil in koliko denarjev sme konec leta upati. V začetku je le malo gospodarjev svoje denarje Ožbetu prineslo. Zdaj pa je eden drugemu povedal. In ko je kdo zvedel, da je njegov sosed deset, petnajst, dvajset in še več goldinarjev shraniti dal, Je bil žalosten in je hotel tudi tako storiti; vzame tedaj sv°je denarje, kar jih ima, jih nese tudi Ožbetu ter reče : »Ljubi moj, zakaj mi nisi od hranilnice nič povedal? shrani tudi moje vanjo, kar jih v tednu na strau djati ®orem, naj jih bo veliko ali malo. Zakaj če jih imam doma, se nečejo pomnožiti, temuč vedno manj jih je. če J'h imam, jih pa zopet potrošim. Toraj je bolje, da jih dodam in shranim. Ako jih ne dam tebi, mi še dolgo ne bo ®oči dolgov plačati.- Tako je tedaj sleherni teden vsak nekaj prinesel, svojega zaslužka v tednu odtrgati mogel, in m so se skušali, več v hranilnico prinesti. v< bili tako varčni, da so skoraj s svojo dru- ^ino stradali, da bi le več denarja skupaj spravili. Kar si je od eden z drugi Nekateri so To se je pa Ožbetu preveč zdelo in govoriti je začel: „Dobro je, da ste zmerni; toda žene in otroci ne smejo stradati. Kdor ima dober živež, ima tudi moč in srčnost pri delu. Res je, da mora marsikatera žena zdaj doma ostati in svoj čas s kuho zgubljevati, ki bi tudi lahko na polji delala ali sicer denarjev služila. Ko bi se ne za vsako hišo vse samo kuhalo, bi ne bilo treba drv kupovati in plačevati, ali pa z nabiranjem hoste v gozdih časa gubiti, temuč od drvne desetine, katero mora soseska vsako leto odštevati, bi lahko drugim prodajali in denarje dobivali. Tako bi se dalo veliko prihraniti. Pa mi moramo to drugače začeti.” „Zuano vam je, da smo morali v slabih časih slabo živeti. Zakaj smo takrat varovali, ko nismo nič imeli, zdaj pa ne, ko kaj imamo ? — Zdaj imamo krompir, sadje, moko, krun in meso po ceni. Z ravno tistimi denarji moremo zdaj bolje živeti in si več prihraniti kakor v časih dragine. Ce bi zdaj eden za vse nas kuhal, bi gospodinjam za druga dela in druge zaslužke veliko časa ostalo. Za trideset kotlov in piskrov je dvajsetkrat več lesa na dan treba, kakor pod enim samim kotlom za trideset družin. To umete; pri tem je dobiček. Kjer se pa za več ljudi vkup kuha, je tudi manj soli in zabele, pridaje in orodja treba. Poskusimo tako.“ Tako reče Ožbe. Veliko jih dovoli v to, veliko ne. Ožbe gre k mlinarju in ga pregovori, občinsko juho aii župo kuhati, in trikrat v tednu meso, zlasti za prodaj. Kateri so v to dovolili, so povedali, kolikor juhe in mesa vsak dan žele; sedemnajst družin jih je bilo prvikrat skupaj stopilo. Odsihmal je morela vsaka hiša — ena za drugo — kedar jo je vrsta zadela, drv h kurjavi in h kuhi enega pomagača dati. Mlinarica je pri kuhi gospodarila. Vsak dan so imeli drugačno župo in kar gre k župi. Kdor ni imel denarjev, je svoj del z moko, s sadjem, s zelenjavo, s krompirjem ali kako drugo rečjo plačal. To ni nobe-nimu preveč težko stalo. Le kdor je meso vzel, je moral denarje dati. — Mlinarica se je na kuho dobro umela. Druge kmetice in dekleta so se veliko pri tem naučile, česar pred niso vedele, kedar je vrsta njih zadela, da so morale pomagati. Tako se je godilo, da so združene družine, med katerimi sta bila tudi mlinar in učitelj, bolje in bolj tečno jedle, kakor drugi ljudje v vasi, in vendar bolj po ceni. Sleherni dan so imeli župo in sočivje, trikrat v tednu lneso> Ko so ubogi to videli, da taki živež ni za svinje in da ni slab, jn (]a imajo zraven tudi bolniki in ozdrav-ijajoči dober živež, so tudi k njim pristopili, razun teh Pa še veliko takih, ki niso bili v zlatarski zavezi. Zakaj spoznali so kmalu, da se veliko drv, truda in časa, ve-1 o živeža prihrani in da se vse bolj po ceni naredite more Poslednjič je imela mlinarica v svoji kuhnji preveč °praviti, akoravno je imela vsak dan več pomagalk. K Mojemu pridu tedaj tudi krčmar Orel tako kuhinjo na-piavi. Toda vsi od zlatarske zaveze so pri mlinarji ostali, ajumnejši gospodarje so odbrali, ki so potrebne reči upovali in preskrbeli, da so se prav obračale. Zakaj občinska kuhinja ni smela posameznim ljudem k dobičku, tennič vsem k pridu biti. XVI. Kuko se pivnice v vasi manjšajo, in kaj stari kmetje k temu pravijo. V Orlovi kuhinji je bilo vse drugači. Tako slabo Juho je kuhal, da je nihče ni hotel jesti. Zavoljo tega so ga ljudje opustili, ker svojih dragih denarjev niso hotli za tako slabo jed dajati. Toraj so vkupaj stopili, da bi bili ravno tako naredili kakor, njih sosedje pri mlinarici. Pa jim ni šlo po volji, zakaj v nobeni reči ni bilo pravega reda, in prave gospodinje je manjkalo. To se je krčmarju Orlu silno dobro zdelo in veselil se je, da se drugim nič bolje ne godi, kakor njemu. Pa vendar se je pri njem še slabejše godilo, kakor pri drugih, ker je bil trdega srca, hudoben človek. Veliko premoženja si je po krivici nagrabil; ali krivično blago ne tekne. Kedar so v časih potrebne mile darove za uboge ljudi v Zlati vasi dobili, da bi občinsko juho kuhali in jo ljudem delili, je župane pregovoril, rajši denarje med ljudi razdeliti. Potem se je s Breceljnom združil, da sta ubogim ljudem moko in kruh silno drago prodajala. Tako so denarji zopet v nju mošnje nazaj prišli. Kedar je kdo iz sile kaj sena, živine ali drugega blaga po očitni dražbi prodati hotel, se je Orel z Brenceljnom in njegovim to-varšem zmenil, da ni nihče preveč dražil in da so tedaj po ceni kupili. Vprvič sta malo ponudila in sta še kaj primaknila. Potem sta edin za drugim odstopila in nihče ni več ponujal, rekoč, da je predrago in preslabo blago. Tako sta eden za drugim rekla. In ker so ju Zlatovaš-čani kot najumnejša moža čislali, si nobeden drugi ni upal več ponuditi. Tako sta vse po ceni kupila. Ce je pa redko kdaj kak drug tako premeden bil, da je več ponuditi hotel, sta ga z žuganjem oplašila, zlasti, če je bil njima dolžnik; in rekla sta: „Ako imaš dovolj denarja za tako slabo blago, in ako hočeš mojega prijatelja prekupiti, hočem, da mi poprej moj dolg plačaš.“ Tako je Orel delal. Pa krivično blagč ne tekne. Napihnjen in ošaben mož je bil, in je imel večne pravde. (^elo s svojimi brati iu sestrami je imel pravdo, ker jih Je v očetovi dedčini z goljufijo in zvijačo prekanil. Mnogo ljudi v vasi je s pravdanjem vnič spravil. V Zlati vasi je bilo pa tudi zato toliko ubožtva, ker so se vedno pravdali. Zakaj, dokler so ljudje še kaj premoženja imeli, so se bahali; kdor je imel kako pravdo, je mislil, da. mu je to velita čast, ako se ljudje od njegove pravde pogovarjajo. Brezvestni zakotni pisači in jezični zvijači so jih pa še bolj podpihovali in dražili, ker jim Je neumnost in pravdoželjnost kmetov žepe polnila. Nazadnje so se taki pravdoželjni ljudjč tako vneli, da ni iiihče od svoje pravde odstopil, akoravno bi bil imel vse premoženje zgubiti. To je pa bila voda na mlin brezvestnih pravdnikov. Pravde so se z vso zvijačnostjo na dolgo vlekle cela leta; če ena sodba ni bila dosti, je šlo na drugo, tretjo in neumni kmetje so plačevali, da je bilo J°J- Kdor je potem zgubil, je sodnikom nepravico očital, *a J*e nolitove grizel, namesti kruha. Pravdniki pa so se ^ustili pri tem. Kar je Ožhč v vas prišel, je ljudem pravdanje branil iu zaveral. Zakaj če ga je kdo sveta prašal, je vselej tako svetoval, da so je reč z dobrim poravnala. In po-v^dal jim je naslednjo pravljico: „Eukrat najdeta dva Psa. ki sta se na ozki brvi srečala, na sredi brvi košček Skregata se, čigavo da je. Tretji pes, kateremu je ^eso tudi dišalo, pride k njima in reče zdaj temu, zdaj uuemu na uho: „Nikar ne jenjaj. Po pravici gre tebi!” Načneta se še hujo ruvati in gristi, da oba čez brv v ^°do padeta. Tretji pa seže polagoma po mesu, ga požre ia gleda, kako una dva plavata.” Tako je rekel Ožbe — 8e godi tistim, ki se pravdajo. Pravde so drage in prineso ubožtvo in sramoto saboj. Kdor pravdo začne, že pol tega zgubi, kar dobiti hoče: Razun tega pa se zapravi čas za delo, jn zavoljo jeze in togote, skrbi in strahu še celo ljubo zdravje. Tako je Ožbč govoril. Orel pa ga ni nikoli sveta prašal, temuč je imel sleherno leto kako novo pravdo. Mnogi potroški in darovi, ki jih je pravdni kom in pisarjem dajal, in mnoga pota so ga sčasoma ob vse premoženje spravila. Ko je poslednjič pravdo s sosodno srenjo zgubil, s ktero se je zavoljo nekega starega hrasta pravdal, ker je trdil, da na njegovi zemlji stoji in da je njegov, je prav na nič prišel, zakaj hrast mu je več. ko pet sto goldinarjev snedel, in vedel ni od kod denarjev dobiti, ker je imel na hiši in na svojem svetu več dolga, kakor so ljudje mislili. In ker si je povsod denarjev sposoditi hotel, pa jih nikjer dobil, je začelo skrbeti tiste, kterim je bil dolžan, toraj so tirjali od njega, kar jim je dati imel. Nikakor si ni mogel pomagati, kakor celo svoje premoženje posodjevalcem pustiti. Vse je mogel prodati. To so mu pravde dale. Ker je svoje polje slabo oskrboval, je šlo slabo v ceno. Ko tudi ljudje niso več tako k njemu pit zahajali, denarjev niso imeli ali jih zapiti niso hoteli, mu tudi krčma ni dosti nesla. Prodal jo je. Ker pa novi posestnik krčme vidi, da uihče k njemu priti in piti noče, je pravico gostilnice nazaj položil. Tako je sam Brencelj še na trdnem ostal; zakaj drugi krčmarji in žganjarji tudi niso imeli nič več zaslužkov in so že pred vse pustili. Nekateri stari kmetje so z glavami majali in rekli. „Hude čase smo doživeli; zdaj vidimo, da mora naša uboga vas čisto opešati. Pred nekimi leti so imeli trije krčmarji, in še nekatejrilivarji in žganjarji dovolj opravati, zdaj se pa komaj eden še preživeti more. To je pač sramota naši vasi, in to priča, kako slabo gospodarimo." Ožbe pa jim je rekel: „Nikar, ljubi prijatelji, temuč zdaj imam upanje, da nam bo kmalu bolje. Veliko sveta sem obhodil in veliko vasi videl. Kjer je bilo največ krčem, sem vedno največ siromaštva videl. In kjer ni bilo nobene krčme, kakor kamor so popotniki zahajali, tam se 3e premoženje pri hišah videlo. Krčmarji ne devajo zastonj divjih zverin nad svoja vrata: leva in orla, medveda in kregulja, te zveri žive od premoženja in krvi soseske. Zlati križ nad vrata obesijo, ker hočejo zlata imeti in ljudem križ in težave zato pustiti. Zlatega an-gelja obesijo pred hišo ; pa hud angelj je, ki novince lovi za siromaške hiše in ječe." „V vasi imamo le še eno krčmo, pa še ta je od več. Ko bi tudi te ne imeli, bi sosedje bolji bili. Kdor v gostilnici ne kvarta, si sveto pismo in kršanski nauk za dom kupi, kdor si pri pivcih za drage denarje bolne glave Ue kupi, ima doma pri svoji ženi in otrocih pravega ve-feija dovolj. Kdor. krčmarju nič denarjev zaslužiti ne da, jih v mošnji ohrani. Veča čast je doma v svojim hramu hokal vina imeti, kakor pri krčmarji poln sod." Tako je Ožbe govoril, in starci in kmetje so z gla-vami kimali, ko so se prepričali, da ima prav. Ali Bren-aslj, kateremu se je „pri levu" reklo, je hotel od jeze po-jhti, ko je slišal, da je Ožbe zlatega oroslana divjo zver imenoval. In tožil bi ga bil rad, če bi se bil upal, kaj opraviti. Pa Ožbe je bil prebrisan, se ga je varoval, in srditemu oroslanu povsod iz poti šel, ter ga pustil tuliti ’n godrnjati, kakor je holfel. XVII. Kako v farovž trešči iu od noviga župnika. Neko noč pride silno huda ura čez Zlato vas. Vse nebo je bilo od bliska v ognji. Grmelo je, da so se hiše tresle in oknja ropotala, — če so bili kmetje celo leto hudobni, so vendar ob hudem vremenu vselej na glas molili, in svoje grehe iz srca obžalovali, saj tako dolga, da se. je vreme spremenilo. Potem so pa zopet živeli, kakor poprej. Kar na nagloma strela s strašnim treskom v vas vdari. Kakor ognjeno morje se nad farovž spusti; pa k sreči ni vnela in nobenega poškodovala. Drugo jutro pak se je videlo, kako je strela vso streho raztrgala, in stari gospod župnik so se tako vstrašili, da so neke dni potem umrli. Zdaj so Zlatovasčani grajali gosposko ter rekli: „Vsega tega je gosposka kriva. Ako bi ne bila prepovedala v hudem vremena zvoniti, bi se to ne bilo zgodilo. Sicer se je hudo vreme z zvonjenjem odgnalo, zdaj je pa to prepovedano, ker velika gospoda nima nobene vere več. In odtodi je ta nesreča. “ — Tako so Zlatovasčani besedovali. Ožbe pa jih svari: rKako hudobno je vaše srce, iu kako neumne so vaše besede! Gosposka ni strele na fa-rovško streho napeljala, temuč železni vozel na vremeuiku nad streho je to storil. Zakaj Bog je strelo tako vstvaril, da gre vedno za vodo ali za rudninami na zemljo. To je Bog storil, da človek spozna, kako se bliska varovati. Zakaj, kedar strela ruduinske reči zadene, da po njih do zemlje priti more, nič ne škoduje." Tako je rekel Ožbe in pelje kmete na farovško streho. Tukaj vidijo vsi v pozlačenem vozla majhne vtopljene luknjice, in kako je strela poleg žebljev, žlebnjakov in strešnikov letela, notri pod streho do železne vrvice, za katero so pred vrati pozvonjali, če je kdo k gospodu žup-Qiku iti hotel. Ker je strela tako železno pot v zemljo D-ašla, so vse drugi deli hiše brez škode ostali, in strela Je bila vodena, kakor na kmetih pravijo. Pa gotovo bi kila vžgala, ako bi ne bila tega železa našla. Ožbe je dalje rekel: „Ker imajo cerkve visoke zvonke, večidel železne križe ali kaka druga enaka znamnja Qad streho in tudi veliko železja znotraj, se velikokrat z§°di, da va-nje trešči. In ker je že marsikaterega člo-veka v zvoniku strela ubila, je pametna gosposka zvon-Jenje prepovedala. “ Tako je Ožbe svoje sosede podu! il; in ker je videl, so »e odsihmal še bolj kakor poprej strele bali. mu je kilo žal. In rekel jim je: „Ne plašite se ob hudem vre-menu, hudo vreme, akoravno dostikrat ljudem veliko škode uapravi, je tudi dar usmiljenega Boga za dežele, ker zrak oisti, bolezni odvrača in zemlji rodovidnost daje. Toraj se Sroma nikar ne bojite. Pojdite in postavite na vrb strehe sy°jih hiš železno palico, en čevelj visoko; privežite k nji železen drat, tako debel, kakor je pisavno pero, in ga P° strehi v zemljo v kak vlažen kraj napeljite. Tako bo-^ete streli pot pokazali, po kateri bo brez škode v zemljo vdarila, ako je drat ves iz eniga kosa skozi in skozi, lu ako varujete, da ne žarijo vi in se ne zaipaže. Taka Poprava vse pohištvo in vas obvaruje, da se vam ni ne aesreče, ne ognja bati.1' Tako je učitelj govoril, in je na svojo lastno hišo e‘Szno palico z dratom postavil (zakaj Liza se je grmenja ■ 118 ^Ljudska knjižnica" " ■* v-r •* - zelo bala). Mlinar je tudi v mestu že davno kaj takega videl in je tudi tako storil. Veliko kmetov je po njih zgledu storilo, zakaj drago ni bilo in je vendar k pokoju pomagalo. Nekateri pa so se v svoji neumnosti nad tem zelo pohujševali in rekli: „Ali se to ne pravi Boga v oči bosti in mu postave dajati? Ali ne more s svojo strelo zadeti kogar hoče? Ali ne bodo te vremenske palice rodovitnih vremen odganjali in slabega vremena delale? Ožbe jim odgovori in reče: „Vi neumneži! božja vremena gredo čez jezera, vrhov dreves, kakor čez planjave; njegovi bliski dajo zemlji rodovitnost, naj šinejo v vrh kakega hrasta, ali v železne palice, ali v jezera, potoke in morje. Pa Bog nam je dal umnost, da se škode varujemo, katero nam tudi najkoristniša reč, ako je na napačnem kraji, prizadeti more. Ogenj s svojo lučjo in gor-koto je pač dobra reč, pa ne kedar hiša gori. Zavoljo tega nam je dal Bog vodo, da ogenj gasi. Ako se tedaj poslužujete vode za gašenje ognja, zakaj se obotavljate posluževati se železa za gašenje bliska. Nič ni tako hudega na svetu, da bi ne bil Bog poinočka zoper dal. Toda človek mora pomočke spoznati, in hvaležno prejemati. Kdor se tedaj s slepo trdovratnostjo pomočka brani, zaničuje božje največi darove in le pravica ga zadene, ako mu po streli hiša pogori ali če ga strela umori." Veliko jih je verjelo to umno govorjenje. Drugi pa, bedaki in napuhnjeuci, so te opomine zaničevali, in niso , mislili, da učitelj več ve, kakor oni; zakaj sramovali so se svoje neumnosti in so jo hoteli z modrostjo zakrivati. Namesti rajnkega župnika so lnnalo drugega dobili. Novi gospod župnik, Jernej po imenu, so prišli na faro; stari so bili komaj sedem in dvajset let. Nekaterim Zlatovasčanom so bili novi gospod župnik Premladi, nekaterim pretanki, nekaterim na prižnici prerahli in premalo ostri. „Ranjki gospod župnik — so djali — so bili ves drug mož, da jih je bilo saj kaj videti in pa tudi kaj slišati. Sedanji gospod pa še nimajo prave postave za župnika, če so rajnki nam na prižnici kaj ostrega povedali, smo jih slišali že deset hiš daleč: če pa ta gospod na prižnico stopijo, jih pri vratih skoraj uihče ne razume. Tako so govorili nekateri Zlatovasčani v začetku ~~ Vsi pa niso bili takih misli. XVIII. Od novega župnika na dalje. Veliko jih je pa bilo v vasi, ki so spoznali, da so S°spod župnik Jernej vse časti vredni gospod, in akoravno mladi, so vendar mož po volji božji. Če jih je kdo dolgo opazoval, se mu je pri srcu zdelo, kakor da bi bili več, kakor kak navaden človek, in da so v resnici od Boga poslani. Zakaj priljudni in polni modrosti so bili, iz srca Ponižni, zavoljo tega jih je pa vsak dober človek spoštoval. Zmrjali niso nikoli, nikoli se jezili, vedno so bili Pohlevni in potrpežljivi pastir svoje čede. Kedar so grajali, Jo zgolj ljubezen iz njih govorila, ki je grešnikom pravo P°t kazala. Njih pridige niso nikdar nobenega pohujšale, er so dobro prevdarili, da dostikrat mladost pohujša ar je odraščenim nauk in svaritev. Ko so v Zlato vas prišli, so brž vse družine obiskali ^n se z vsemi seznanili. Potem ni nikoli dan prešel, da ae bili zdaj v to, zdaj v uno hišo prišli. Vedeli so. zaupanje in ljubezen si pridobiti. Vedno so dobre svete dajali, žalostne tolažili, srca predrznikov mečili in prepire mirili. Ravno kakor naš zveličar so tudi oni uboge ljubili in jim dobrotnik bili; pa tudi tistih, ki so bili zavoljo hudobnega srca znani, niso sovražili, ampak si prizadevali jih z rahlo besedo poboljšati. Ko so ob nedeljah pridigo imeli, jih je vse pazljivo poslušalo. Zakaj vsak je mislil, da gospod župnik samo njemu govore in pri-digovajo. Vsak je slišal popisovanje svojega lastnega srca, skrivnosti svojih grehov in prave vzroke, zakaj je grešil in od Boga odpadel, in pripomočke, kako se mora zopet k Bogu Očetu nazaj vrniti. In v pridigi so vselej Jezusa in svetnike božje v izgled dajali kako se mora po božji volji živeti. To je storilo, da je vsak poslušalec samega sebe premišljeval, ker je vsak mislil, da je bilo samo od njega govorjenje. Pozabili so Zlatovaščani mladost učenika in njegove mladostne postave pa ne njegovega milega glasa. Zakaj njegove besede so bile nebeške, ki so srce zadevale sladko in strašno. Ko so gospod župnik prvokrat šolo obiskali, da bi 1 videli kakošna je, jih je snažnost, mir in red otrok neiz- J rečeno veselil. In. ko je potem Ožbe s svojimi učenci po- • božno pokleknil in molil, jim je veseli pogled moleče mladosti srce ganil. Pokleknili so tudi oni, se Bogu priklonili, in ko je Ožbe molil, so jim solze veselja oči zalile. In na kolenih so ostali po Ožbetovi molitvi, roke k nebesom povzdignili ter rekli: „Moj nebeški Oče ! usliši tudi mojo molitev in moje zdihovanje! Ostani s svojo milostjo med temi nedolžnimi otročiči, da nikoli tebe ne zapustijo; ostani pri njih do večera njih življenja, da jih pokličeš iz tega življenja polnega skušenj, na svoje očetovo srce. blagoslovi učenika te pobožne mladosti, blagoslovi njegovo govorjenje in djanje, da močan ostane s tvojo polšjo, tvoje kraljestvo razširjati!" Tako so gospod župnik molili; potem so vstali in °trokom rekli: „Ljubi otročiči, molite pridno za svojega učeuika, da vam ga Bog ohrani; zakaj istinito je ta mož vaš oče in brez njega bi bili sirotni, zapuščeni, ubogi otroci!" To in še več lepega so govorili; deklice in fan-pa so glasno ihtili in svojega učitelja še bolj ljubili ^akor poprej, zakaj pomislili so, da jim zna umreti. Veliko jih je roke povzdignilo in tiho s solznimi očmi v nebo molilo. In ko je jutranja šola sklenjena bila. grejo gospod župnik k učitelju, ga v pričo vseli otrok objamejo, na srce Potisnejo ter reko: „0 ti pobožni, pravični mož, ti seješ seme, ki se ti bo v večnosti lepo razcvetelo, u'i me svoj ^zgled posnemati; ti si že veliko storil, jaz še malo. In ako bi mi kedaj srce vpasti utegnilo, hočem k tebi priti, se med otročiče vsesti, in hočem biti kakor oni, poln upanja, vere, ljubezni in vse hočem s posnemanjem tvojega Ogleda in tvoje stanovitnosti oživeti." To je bil velik praznik za vse otroke v vasi. Ljubili o« v w A # Ze poprej Ožbeta in njegovo ženo iz srca. Zdaj pa, ko videli, kako še celo gospod župnik njili učenika spo-stua so Zlatovasčani revni bili, je bilo znano. l’a od 01S°v so pošteno ob dnevu obresti plačevali. In nekateri 80 že celo toliko pridobili, da so že v mestu kaj ma- lega denarja izposojenega imeli. To je storilo, da so jim ljudje radi upali iu verjeli. Kedar sta gospod župnik in Ožbe za kakega Zlatovasčana govorila, so rajše kakemu takemu posodili, kakor v druge soseske. In denarje so rajše za manjši obresti posodili, ker so vedeli, da so jim gotovi. To je Zlatovasčanom marsikaj dobičkov dalo. Zakaj svoje dolgove so plačali, kjer so mogli prevelike obresti od sto dajati, in so raji tam dolgove naredili, kjer jim je bilo manje plačati treba. Zlato vas so ljudje po deželi mnogo obsojevali. Rekli so sicer povsod, da imajo Zlato-vasčani prav umnega župnika in brihtnega učitelja, pa vendar vse jim je bilo le zastavica, katere ni nihče prav uganil. Zakaj župnik in učitelj — so rekli — vendar ne moreta vsega; in vsak župnik v deželi se je tako modrega mislil, ali pa še modrejšega, kakor sta bila župnik in učitelj v Zlati vasi. To jim je dalo veliko misliti. Sosedni kmetje so naravnost rekli, da je coprnija vmes. Slišali so, da zna Ožbe zlato delati in da tudi Zlato-vasčane tega uči. Nagajali in dražili so jih tedaj, da znajo zlato delati. Pa res je bilo čudno, da so Zlatovasčani reči v trg prinesli, od katerih niso vedeli ljudje, od kod da jih imajo. Njih sočivje, njih sadje, njih predivo, njih konop-njiua, njih žito, vse je bilo dobro. Otroci so še celo silno lepe cvetke prodajali in v mesto prinesli. Sadja, precejenega medu in voska so imeli več, kakor vse vasi okrog Zlate vasi skupaj. Dobro se je vedelo, da nimajo veliko živino, nekateri kmetje so imeli kake dve kravi in po dve kozi. Pa vendar so prinesli ubogi ljudje, ki so eno samo kravo imeli, velike hlebe sira in sirovega čistega masla na prodaj. Neverjetno je bilo, kako ena sama krava toliko sira dati more. Ravno tako so imeli Zlatovasčani v jeseni vselej najlepši sadje, plemenita jabelka in hruške, kakoršnih nikjer niso imeli. Od kod je to v tako malih letih prišlo? Zlatovasčani so se morali sami smejati, kedar so Sv°Jo vas zavoljo tega zlatarsko vas imenovati slišali. Zakaj Ožbe je umel rejo sadja in kjer je v mestu v vrtih imenitnih gospodov za plemenito sadje vedel, je šel njim mladik prosit. Potem je imel mladih ljudi pri sebi, 1 se od njega drevje cepiti učili. Prav po vrtnarsko f° se sukali. Posebne nože so za to imeli. Ko je to videl, Je kotel vsak sosed tudi v svojem vrtu in na svojem polji .J plemenitega drevja imeti. Cepili in sadili so, da je 1 0 veselje. Nekateri kmetje so si divjih zasajencev iz Sozdov prinesli in jih vplemenili. Drugi so semena vsejali 111 drevesa zredili. Vsak je hotel bolje imeti, kakor drugi. Zdaj so v mestu lahko spoznali , zakaj da imajo ovasčani vsako leto lepše sadje in vs ako leto več, za atero so v dobrih letih toliko denarjev dobili. To ni Zlat kila ooprnija. Pa malo živine imeti in vendar veliko sira ^asla narediti, to je bilo prav res umetno! Te umetnosti se je Ožbe v neki vasi učil, ko je na '°jaki bilf in j0 je seboj v Zlato -\ms prinesel. To je bilo Prav čudno. Ljudje ga v začetku niso hoteli poslušati; llazadje so mu bili pa prav hvaležni. Delal je pa tako-le: K svojem prijateljem je šel, ki so bili ž njim v za-yezb in ki so krave imeli, in jim je rekel: Od vaših krav ^ ate malo prida. Krava mora v letu najmanj petdeset sto goldinarjev dobička dati. Ako me hočete ubogati, kočom to razodeti. Povejte to tudi drugim, ki imajo Ve- Najmanj štirdeset do petdeset krav mora skupaj da je kaj. Ko so štirdeset do petdeset krav skupaj spravili, jim reče: »Zdaj pa že bo!“ Pripravnega, poštenega planinca je poznal, ki je znal pinjiti in sir delati , da je bilo kaj-Temu dve sto goldinarjev plačila na leto obljubi; zato bi si mogel pa luč, suknjo in pomivalne cunje sam napravljati, katerih bi pri narejanji sira in za cejo posod in blaga treba bilo. Posod in soli je Ožbe na račun deležnikov sam napravil, izmed deležnikov so bili pa trije zbrani za prvo leto, ki so na to reč gledali. V hiši nekdanjega krčmarja Orla je bil najbolj pripraven prostor sir delati, dober bladen hram in velik kotel v prostorni perilnici. Gospodar je dal ta prostor, zakaj pet krav je imel in sam je hotel to reč poskusiti in videti, kaj da bo iz tega. — Zdaj so morali vsi za drva skrbeti. Dobili so jib. Potem je Ožbe en dan odločil, in vsi, ki so k ti družbi pristopili, so morali mleko v silno čednih posodah prinesti. Ce posoda ni čedna bila, pa ni planinec mleka vzel, to je bila postava. Pozneje so še bolj ostro postavo naredili. Planinec je mleko zmeril in je pod vsacega ime zapisal, koliko da je prinesel. Tudi je znal vsak za-se zapisati. Tako so od vsake hiše vsak dan zjutraj in zvečer mleko svojih krav prinesli. Od tujih krav pa ni smel nikdo mleka prinesti. Vse mleko od enega dne je planinec v hramu skupaj zlil, in je iz njega sirovo maslo in sir delal. To je dalo lepih, velikih štruc; vrh tega pa še pinjene vode, ki je po leti zdrava hladeča pijača. Zdaj se je prašalo: Čigavo je lepo sirovo maslo in sir od vsakega dneva? Zakaj vsak dan se je veliko sirovega masla in sira iz mleka vseh krav naredilo. Vsak bi bil rad vse imel, da bi bil brž v mesto tekel prodajat. To so tako naredili: Vse, kar je skupaj znesenega tt^eka enega dne sirovega masla, sira itd. naredilo, se je tudi le enemu deležniku na enkrat dalo, in to tistemu, kateremu so bili največ mleka dolžni. — Prve dni so res Prvi več sira in sirovega masla dobili, kakor so mleka Prinesli, zakaj toliko so dobili, kolikor se je iz vseli deležnikov naredilo. Pa zato so za toliko, kolikor so preveč dobili, drugim dolžni ostali, in kolikor so preveč dobili, t°liko se jim je od dne do dne na mleku odračunalo, katero so prinesli. To je toliko časa trpelo, da so ves dolg Vruili in zopet toliko mleka imeli, kolikor drugi. Potem 80 zopet sirovo maslo in sir enega dne prijeli. Ta čas je pa tudi tisti, ki je eno samo kravo imel, vsak dan le kake dva bokala mleka prinesel, sčasoma toliko donesel, ko vsak drugi, kakor se je v družbenih knjigah zapisano našlo. Zdaj je pridelek dneva, blizo pol drugega centa sirovega masla in sira na enkrat prejel. Sirovo maslo je vsak lahko koj tisti dan seboj vzel, k° je bilo spinjeno. Sir so pa toliko časa v hramu pustili, 8e je dobro vsedel in dober postal. Vsak je moral tisti dan, ko je pravico dobil, iz mleka storjeno blago Prejeti, planincu pri delu pomagati, in čedna obrisala, ^Juhe in česar je bilo treba, pripravljati. V začetku niso ■^latovasčani ti reči nič kaj upali, ker je vsak mislil, da k° premalo dobil. Kedar je pa kdo svoj del sira in siro-yega masla prejel in preračunil, koliko mleka je dal, ga le zelo veselilo. In vidilo se je že konec prvega leta, da ah° po srednji meri vsaka krava lep dobiček daje. Spoznali so pa tudi kmalo od kod to pride. Zakaj je bolje mleko in če ga je več, bolje je blago. Kaj a^ega ena sama hiša s svojim mlekom ni mogla delati. t>alje so sicer po hišah marsikateri bokal mleka doma potratili, zdaj pa so ga v hramu pri planincu na obrest dali. Sicer se je veliko časa zgubilo ali pa ni bilo časa, sira delati; zdaj se je to samo dalo. Sicer je vsak pri kuhi več drv požgal; zdaj so se drva varovala. V začetku so nekateri Zlatovasčani s svojim mlekom goljufati poskušali; pa kmalo so se ostre postave dali, da ni nihče več na goljufijo mislil; če ne bi ob vse svoje mleko prišel; in še celo iz družbe sunjen bil. Ta naredba je še dobiček dajala, na katerega poprej nihče mislil ni. Namreč, ker bi bil vsak rad veliko sira in sirovega masla dobil, je vsak svojo živino bolj oskrb-ljeval, kakor poprej; je dobro seno zasejal, ki je veliko mleka dalo, se je po bolj molznih kravah oziral, namesto malih slabih, ali je pa dve kravi kupil, ko je poprej le eno imel. Ker je vsakemu bilo na skrbi, da se ni mleko od bolnih krav ali pa od mladic dajalo, so imeli izvoljeni trije nadzorniki pravico, vsak čas v hleve iti, in dolžnost, vsak po pol leta na to paziti. Tako so tudi za zdravje živine skrbeli. XX. Od noveg a župana in od Brencelj na. „0žbe zna vendar-le coprati!“ so Zlatovasčani vselej rekli se smejajoč, kedar jim je zopet kaj koristnega povedal. Vse se mu je skoraj posrečilo, kar je začel; zakaj nobene reči se ni brez premiselka lotil; nikoli se ni prehitel, temveč je vse dobro prevdaril, in si ni nikoli več na ramo naložil, kakor je nesti mogel. Pač lahko bi si bil kdo mislil, da je Ožbe sebe in svojo drago ženo z delom preoblagal. Nikakor ne, vselej Se je tako previdel, da so mu lahko drugi nekaj dela prevzeti mogli. Še celo v šoli ni imel ravno preveč opraviti, zakaj prebrisanega kmetskega sina Janeza Vesela po i^enu, si je zato izučil. Ta je bil revnih staršev in Ožbe je dal stanovanje in živeža iz občinske kuhinje, učil £a je mnogih potrebnih reči. Ožbe je imel svojega Janeza prav rad, in ta je bil v šoli tako pripraven, otroke učiti, je bil Ožbetu ves enak. Tudi otroci so ljubili Janeza, j*61" je bil prijazen, in še lože so se skoraj pri njem učili, akor pri Ožbetu. Ta je včasi cele dni na polji in v vrtu ela.1 in se veselil, videč, kako se v vasi sčasoma vse Prenareja in popravlja. Iu res je bilo čudno videti, kako so se ljudje, ki so Poprej reveži bili, sčasoma iz dolgov stopali in svoje lse čedne naredili; in nasproti, kako so poprej premožni očetje, ki so pri starih navadah ostali, sčasoma obožali, er so svoje premoženjo zanemarili, zatepli, zapili, za-pt avdali, zaigrali. Dva in trideset tovaršev se je zvesto iu trdno Ožbeta rzalo, ki so bili povsod prvi, kjer je on kakošno novo Napravo vpeljal. Njih izgled je po tem veliko sosedov 8P°dbudel, tudi tako storiti. Mladenči, katere je Ožbe ob Kedeljah učil, in deklice, katere so se pri Lizi šivati učile, tudi svojem staršem veliko pomagale. Nekateri pa se pS0 dali po nobeni ceni poboljšati in so potepuhi ostali. T ava vsega hudobnega ljudstva je bil Brencelj. Ta je ^.aeni Kovem naredbam nasprotoval. Preklinjal je vedno , ' ei ki so kaj novega omislili, rekoč, da se vera pod-PKje, da mora drugače priti in da tak d ne more dalje ?Stati- Pa gospod župnik, ki so ga večkrat obiskali, so rzdali, da ni mogel nič hndega storiti. K temu je tudi k°magalo, da je Brencelj svojo največo podporo, namreč tretjega župana, iz svoje strani zgubil. Ko je namreč ta videl, da njegovo gospodarstvo omaguje, je iz nevolje začel pijančevati, tako da ni bil noben dan trezen. Da bi zopet naglo obogatel, je začel v več loterij staviti, in je tako vse denarje zastavil, da je čisto na suhem ostal. Zdaj so upniki prišli, katerim je bil dolžan, in so mu vse vzeli do poslednega žeblja. Novih županov je bilo zdaj treba. Ljudstvo v vasi se je v dve stranki razdelilo. Potepuhi so hoteli imeti enega ali dva svoje enakosti, katerim so bili dolžni, pošteni ju pa niso hoteli imeti. Veliko prepira je bilo. Nekateri so gospod župnika za svet prašali. ko so jih po svoji navadi obiskat prišli. Oni pa so jim odgovorili rekoč: „Cudno se mi zdi, da se nihče poštenega moža ne spomni, ki vam je že toliko dobrega storil, ki je tako moder, priljuden in delaven. Ožbeta mislim, če tega izvolite, pravega zadenete. Res je, da ni izmed tistih, ki so časti željni. Pa ravno zavoljo tega zasluži, da ga ob-rajtate. Zakaj tisti, ki so časti željni in ki druge spodriniti hočejo, imajo druge namene. Napuhnjeni so časti željui, oni ne žele, kar je srenji v prid, temuč kar njih ošabnosti služi." Dalje so rekli: „Dobro je sicer premožnega moža za župana voliti, pa ne bogastvo, temuč ne samopašnost je največa čednost. Gorjč srenji, ki takega izvoli. Zakaj oblastnika in sodnika ga narede v njegovih rečeh, in po svoji neumnosti so potem njegovi sužnji. Tega bi morali rajši izvoliti, ki tudi trdosrčnega upnika in bogatinca brzdati more. Še dalje so djali: „Dobra glava veliko stori, pa pošteno srce še več. Zato prašajte poprej: ali je ta ves pošten, dobrosrčen mož? Potem prašajte: ali je dosti pre- brisan in ali ni nobenemu bogatincu nič dolžan? — krenjski župan mora samostojn biti; sicer ni on, temuč nJegov upnik, katerega se boji, župan v vasi." Ni ravno težka reč, najvrednejšega moža izvoliti. Pomislite le, kterega moža bi vi na svoji smrtni postelji najrajši v varlia svojih vdov in zapuščenih sirot izvolili, Prepričani, da bo za srečo vaših dobro skrbel. In tega izvolite v župana “ „Ce je v kakem kraji več poštenih, dobrovoljnih Španov, ki krivico sovražijo, se človek v vseh lahko dobro posvetuje. Ena sama dobra glava je dosti. Tri dobre glave brez dobrega srca se vkup ne bodo trpele. Zakaj vsak hoče po takem bolj umen biti, kakor so drugi *n tako se razprejo, in zavoljo njih pride tudi razpor 1116d srenjo." «Povejte mi: kdo je najboljši oče svojim otrokom; poln ljubezni in vendar ne premehak, ojster in vendar ae trdega srca? Ali pa povejte mi: kdo je najboljši go-sPodar, komur posli radi služijo, katerega ljubijo, katerega fe pa vendar tudi bojijo, ki v svoji hiši vse dobro vlada in. vodi, brez hruma in šuma, brez prepira, brez jeze, in da se vendar vse v lepem redu godi? — Tega postavite za gospodarja celi srenji!“ Tako so govorili modri gospod župnik in vsak je zdaj drugače mislil, kakor poprej. In ko se je srenja zbrala izvoli dva župana, so večidel vsi hoteli, da se ne bi °čituo volilo, temuč naj vsak svojo misel na zavitem pa-Pil'ji zapisano da, da nihče ne ve, kdo jo je dal, da vsak Prosto in brez strahu tega voliti more, kateri se mu najtrdnejši zdi. Brencelj se je hotel sicer tega braniti; znkaj sklenil je že, kdo mora po njegovi glavi izvoljen Lti, in rad bi tudi tiste poznal, ki so ž njim in kateri so zoper njega. Pa srditi lev ni nič opravil. Volitev je bila po pisanih listkih — in v prvi volitvi je bil Ožbe, v drugi pa mlinar Ljubomir za župana izvoljen. Mlinar pa ni hotel župan bili, ker je bil Ožbetov tast; to ne gre — je rekel — da bi iz ene rodbine dva župana bila. Torej so namesto mlinarja Urha Močnika izvolili, tihega pridnega in umnega moža. Ko je Brencelj videl izid volitve, mu je bilo vse pisano pred očmi. Upal je še, da se bo Ožbe tudi brauil župan biti. Pa motil se je; Ožbe se je srenji za zaupanje zahvalil in svojega ljubega Janeza Vesela za prihodnjega učitelja priporočil. In Vesel je učitelj postal. Brencelj je šel, kakor da bi se bil ves svet čez njega poveznil, z omotno glavo domu. Doma je najprvič nad mačko svojo jezo ohladil, ki mu je prilizovaje se, med noge prišla; potem nad psom, ki je prijazno vanj skakal; potem nad natakarico, ki ga ni takoj razumela, ko je kozarček žganja hotel imeti, in naposled nad ženo, ko je rekla, da je Urh Močnik pošten mož. XXI. Srenjski hlev se mora skidati. „0 jojmiui! O jojmini!“ je zdihoval Brencelj in se za ušesi praskal, kolikorkrat se je spomnil, da je Ožbe župan postal. Pa premislil se je, in naravnost je k Ožbetu tekel, ga objel kakor svojega tovarša, mu srečo voščil tel' rekel: „Sedaj hočeva oba prav dobra prijatelja biti in živeti, kakor brata.“ Liza se je čudila nagli Brenceljnovi prijaznosti, in ko je odšel, reče: „Ožbe, Ožbe! Ko bi ti le ne bil postal župan! Brencelj je zaviden mož in jamo ti bo skopal in te vanjo pahnil. Ožbe, ljubi Ožbe, varuj se Brenceljna!" Ožbe pa odgovori svoji ženki: „Brencelj ni srdit lev, vidim, da je le strašljiv, prilizljiv, zvijačni maček. Pa porezati mu hočem kremplje." Ko so se župani s srenjskim pisarjem prvikrat skupaj zbrali, hočeta Urh Močnik in Ožbe pred vsemi račune in srenjske bukve viditi. Pa vse je bilo neredno. Veliko reči ni bilo zapisanih. Srenja je bila blizo sedem tisoč goldi-uarjev dolžna, skoraj polovico Brenceljnu, ki si je po pet °d sto jemal, on pa si po tri ali štiri na sto posojeval. Letni srenjski davki so bili večidel za stroške, trud, oglede, za obhode in druge reči dosedanjih županov razdani. Posebnih računov čez te reči ni bilo, vse je bilo pri eni teri zapisano. Ravno taka je bila z bolnišnico in s sirotišnico. Z računi za vdove in sirote je bila ravno taka. gozdov so drva sekali in prodajali, kako se jim je ljubilo, kakor so rekli — v prid srenji — ali ni se znalo kam in koliko. Kolikokrat seje Brencelj sam bahal: „Moja sekira je že več drevja podrla, kakor je najbolja hiša v deželi vredna." — S srenjskim posestvom so grdo gospodarili in ravnali; pa videlo se je, da gospodje župani sami sebe niso pozabili. Pokazalo se je celo, da so za Lsoč goldinarjev velik kos srenjske zemlje prodali, da so J° župani sami kupili, denarjev ne plačali in v petih letih ne naložili. Dalje, da je Brencelj že pred enajstimi ieti, z dovoljenjem svojih prijateljev županov, četiri tisoč goldinarjev na posodo vzel v imenu srenje; da je zato srenjske gozdove zastavil, da je srenja obrest med dru-S'ti davki plačati morala, in da je znesek v pesteh županov ostal. To je bilo Ožbetu preveč, zato je rekel: 1S0 med srenjske župane posadili, ampak v srenjski hlev, ki je poln blata in pogube. Toda hlev hočemo ski-dati, in smrdi naj po celi deželi. Vi, ki ste župani bili, niste za srenjsko srečo skrbeli, temuč za njeno nesrečo. Vi očetje vdov in sirot ste sebi izročenim otrokom kradli, in ubogim ljudem plesnjev kruh metali, ko ste sami iz njih premoženja si z vinom in s pečenim mesom trebuhe pasli. Tistega, ki je na polji dve repi vkradel, ste v ječo vrgli, sami sebi pa mehke postelje kupovali z denarji, ki ste jih srenji vzeli. Vi gadje, ki vedno vero v ustih nosite, v prsih pa hudiča; žeti morate, kar ste sejali: ubožtvo za ošabnost, kol za napuh 1“ Ko je Brencelj to slišal, ves ostrmi, da se mu je srce treslo. Na svoje nekdanje tovarše se izgovarja m predOžbe-tom z jokom in krikom na kolena pade in ga prosi pri Bogu in pri vsem, kar je svetega, da ga ne bi nesrečnega storil. Pa Ožbe je še tisti dan visoki gosposki pisal, in ji vse razodel. V vsi vasi je bil pa strah in trepet: zakaj toliko goljufije bi se ne bil nihče pri nekdanjih županih mislil. Veliko jih je bilo, ki še vrjeti niso hoteli in so Ožbeta opravljivca in hudobnika zmrjali, ki hoče sebi čast, nedolžne ljudi pa nesrečne delati. Brencelj je po vasi divjal in pri svojih prijateljih mnogoterih prič iskal, da bi zoper najhujša obdolženja gotov bil. Toda njegovi najboljši prijatelji so z ramami majali in se v nič niso hoteli vtikati. In prej, kakor je mislil, je prišla gosposka na pregled. Zdaj so se nesramnosti pokazale. Brenceljna so vklenili, da bi ga sodili. Odstavljen je bil in v ječo vržen. Iz njegovega premoženja so veliko povrnili, kar je srenjo ogoljufal. To je bil konec napihnjenega Brenceljna, zakaj krivično blago ne tekne dobro in ošabnost se poniža. Ožbeta so za prvega župana postavili in mu poštenega moža iz vasi za tretjega tovarša dodali, čez te strašne prigodbe so gospod župnik lepo, naukapolno pri-d,’go naredili. Rekli so: „če imajo starši spridene otroke, niso samo otroci, ampak tudi starši zavoljo slabe skrbi k^i. Iu če v kaki srenji sramota, ubožtvo in hudobije narašajo, je to znamnje, da tudi gosposka ni kaj prida dajo nesreče kriva. Pa Bog vsakemu sodni dan pošlje!“ XXII. Dolgovi se morajo plačati. Ožbe je imel zdaj silno veliko opraviti. Nihče ni vedel, kaj počne. Zdaj je po polji letal, zdaj je bil cele dni v gozdih, zdaj zopet v mestu. „Oh, ti ubogi Ožbe!" — je njegova žena vzdihovala, kedar mu je zvečer pred vas na proti tekla in ga spre-Jeja, „zakaj se tako ženeš in mučiš? Nazadnje te vendar drugega ne čaka, kakor nehvaležnost in sovražtvo za vse tvoje prizadevanje". Ožbe ji odgovori: »Nehvaležnost je denar, s katerim ljudstvo najrajši plačuje. Kdor je v srenji za župana postavljen. naj na Boga in na svoje dolžnosti misli, ue pa tla plačilo in hvalo. Glej, ljuba dušica, Hog gotovo tudi enkrat dobro plača, kakor vse hudo tepe." Tako je govoril Ožbe in storil, kar je imel. Poka-zal° se je, da je srenja še čez šest tisuč goldinarjev dolžna, nekaj še i/, časov vojske in dragine, nekaj pa zavoljo riabega gospodarstva nekedajnih županov. — Noč in dan Je Ožbe mislil, kako bi se ubogi Zlatovasčaui te nadloge rešili, ali kako bi se saj dolgovi pomanjšali. In ko je m'riil, da si je pravo izmislil, svoj namen svojim tovar-eni razodene; po dolgem posvetovanji so rekli, da je 10 dober, in so ga potrdili, rekoč: „Bog daj, da bi bili dolgovi že poplačani, da bi vsaj vsakdo vedel, koliko ima lastnega in da mu ne bi bilo treba vedno in vedno na dolg misliti". Potem so sklenoli, vsa zemljišča vsakega gospodarja v vasi pregledati in preceniti, da bi se vedelo, koliko ima vsak in da bo prihodnjič vsak po pravici svoje davke odračunati mogel. Vsak je moral županom povedati in spričati, koliko ima dolga na hiši in na svojem posestvu, in to je bilo natanko v bukve zapisano, po katerem je bilo premoženje vsakega prevdarjeno. V nedeljo po službi Božji je Ožbe s svojima tovar-šema pred zbrane sosede stopil in rekel: „Možjč, ljubi sosedje! naša vas ima šest tisoč in štiri sto goldinarjev dolga. Denarja imamo nekaj iz bližnjih mest sposojenega, nekaj pa smo si ga pa tukaj v vasi sami sebi za seno, oves, vožnjo in druge potrebe dolžni. Kar imamo drugam plačati, od tega se bomo drugo pot pomenili. Zdaj se bomo od tega pogovarjali, kar je srenja sama sebi dolžna". »Mnogim izmed nas je srenja še za slamo, oves in druge reči od poslednje vojske dolžna. Obresti se jim sicer plačujejo, pa vendar morajo vselej še svoj del k občinskemu obrestnemu številu pridjati. Tako si prav za prav marsikateri plačuje obresti za svoje lastne reči. To ni pametno. Zdaj smo ta dolg med vse sosede po njih premoženju razdelili. Bogate več zadene, uboge manj. Tako se srenjski dolg v dolg vsakega posebej spremeni, Kdor je toliko dolžan, kolikor ima terjati, ta zbriše dolg in to, kar mu gre; je vsega prost, ne da nič in ne dobi nič. Kdor ima več terjati, kakor ima po novem raz-deljenju plačati, naj najprvič toliko svojega dolga zbriše, kolikor mn je srenja dolžna in naj reče: »Kdo mi bo to ' • . plačal, kar imam več dobiti, kakor moj dolg znaša?" Odgovor je: „Tisti naj plačajo, kateri niso v vojski srenji •aič dajali. Ti so dolžniki in naj svoj mali dolg brž plačajo, ali naj pa od svojega dolga po štiri od sto goldinarjev na leto odračunajo". Tako je Ožbe govoril. Veliko jik je bilo, ki od začetka tega niso razumeli. Ko so pa prevideli, da pri tem nihče zgube nima, so bili vsi prav zadovoljni. Zakaj b°gatinci, ki so imeli največ terjati, so imeli po primeri tudi največ v srenji dolga plačati. Tako je ubogim manj (plačati ostalo, in vsakemu se je to zavoljo tega prav zdelo, ker sta se posestvo in premoženje po pravici razdelila. V nedeljo se je srenja zopet zbrala in Ožbe jim 3e tako govoril: „Možje, ljubi sosedje! mogoče nam je, denarje, katere je srenja dolžna, v bližnjih mestih za ■ tanjšo obrest dobiti, tako, da bo Zlata vas le dve sto in dvajset goldinarjev obresti plačati imela. Pa marsikaterega gospodarja bo težko stalo, to, kar bo njemu plačati, *z lastnega posestva dobiti. Torej je bolje, da nihče od Vaa obresti iz svojega premoženja ne plača!" Vsi Zlatovasčaui se nasmejajo ter rek6: »To je pravo! to se da slišati!" Ožbe palc se oglasi ter reče: Možje, ljubi sosedje, (Veliki kos srenjskega pašnika imamo še. To je slaba zemlja, od živine pohojena, ki nam nič dobička ne da. v sak izmed vas, kateremu bi ta zemlja v last bila, bi Je bolje poslužil. Kdo se je pa zdaj poslužuje? Nihče. Zakaj bogatinci, ki imajo veliko živine in jo poleti na ;i Pašo gonijo, imajo gotovo zgubo pri nji. Njih krave ne (pridejo zvečer samo bolj sloke in lačne domu, kakor so (Zjutraj jiz hleva šle, temuč tudi gnoj za njive se tako 10* zgubi. Ubogi pa, ki krav ne morejo imeti, nimajo tudi nikakoršnega dobička od njega. Če bi ubogi košček polja tam imeli in detelje in drugega sena pridelovati mogli, bi za svoja živinčeta dvakrat toliko bolj zdrave, tečne krme imeli, kakor zdaj. Torej svetujemo, da srenjsko zemljo v enake dele med sosede razdelimo, da vsak s svojim delom stori, kar hcčc. zemlja pa ostane vedno srenjsko posestvo; vsak svoj del sam v najem dobi in ga ne sme ne prodati, ne svojim slednikom dati, ali se ga inače znebiti; temne zemlja vselej po smrti enega ali drugega gospodarja srenji ostane. »Srenja jo potem kakemu mlademu sosedu izroči, ki ima svojo bišo, .srenjske zemlje pa še ne. Vsak nekaj malega n» leto od vživanja te zemlji plača in s tem se obrest z& srenjski dolg plačuje. Tako nihče nič iz svojega posestva, ne plača, temuč iz tega, kar ima od srenje". Ko je Ožbe govoriti nehal, so začeli Zlatovasčani mrmrati, se prepirati, kregati in kričati, kakor da bi se pobijali in morili. Zakaj bogati kmetje, ki so doslej sam1 to zemljo za svojo živino imeli, niso hoteli dati, da bi se razdelila, čez krivico so vpili in so s tožbo pred gosposke žugali. Drugi so djali: Dobro vidimo, da hočejo capin® bogate storiti, iz poštenih ljudi pa capine. Kdor im& živino, ta naj jo na pašo goni: to je stara pravica, k a* tero smo od očetov dobili in tfe damo sije nikakor vzeti!“ Toda večjidel kmetov, ki niso bili bogati, so bili s to razdelitvijo zadovoljni; tako tudi tisti, ki so svoj0 živino v hlevu redili, da so več gnoja pridobili, — i® tako so je zgodilo, da so pašnik razdelili. Koj je moral zemljomerec priti, vso zemljo v toliko enakih delov raž' deliti, kolikor je gospodarjev bilo, in potem so kosove med gospodarje razdelili. Bogati kmetje gredo togotni h g°' sposki tožit, da se jim njih pravica krati. Gosposka jim Pa odgovora: „Pašnik je srenjska lastnina, ne pa posestvo Zlatovasčanskili krav. Toraj se sme vsak sosed srenjske zemlje poslužiti, kakor koli hoče. Vi možje pa se ne pravdate za svojo staro pravico; temuč za svojo zastarano samopašnost, in ne spoznate svojega prida. Zato se odsihmal na srenjski zemlji več ne sme pasti. Zdaj pa se poberite in ostanite mirni!“ Bogati kmetje so šli godrnjaje domu. Zdaj še le začnč Brenceljna milovati, ki je v ječi sedel, ter reko: »Akoravno ni bil ves čist, pa je bil vendar dober mož; stare pravice in navade je varoval; on bi ne bil kaj takega storil. Ožbe je Francoz, ki hoče vse prenarediti1'. XXIII. Še enkrat: dolgovi se morajo plačati. £e prihodnjo pomlad je bilo veselje in vriskanje v ^tedanji puščavi srenjske zemlje. Zakaj, kjer so poprej e nekatere krave kratko, slabo ali kislo travo ruvale in pulile«, je zdaj bilo, kakor v vrtu. Ondi je namreč rasel . ob> zelje, krompir, kumna, leča, konoplja in lan, detelja 11 žito, da je bilo veselo gledati. Vsak je lahko plačal u se veliko za-se prihranil. Še bogati kmetje so svoj 0biček spoznali, ko so se jim oči odprle, kar se večkrat frav težko pri takih zgodi. Zakaj imeli so dobiček, ne da so imeli živež za svoje krave v hlevu, mleko in ^n°J) temuč tudi v denarjih, če bi bil pa vsak pri svoji ^i ostal in iz svoje mošnje obresti za srenjski dolg ajal, bi bili morali oni največ plačati, tako pa ni eden Ve^ plačal, kakor drugi. To pa še Ožbetu ni bilo dosti, ki se je zastonj tolikokrat, včasih cele dni po gozdih medel. V mestu je šel cel<3 k velikemu gozdniku, ki je bil učen gospod, in ga je po vseh Zlatovasčanskih gozdih vodil in se z njim posvetoval. Ožbe je imel zopet neka] novega v glavi, pa nihče ni vedel kaj ? Bogati kmetje so rekli: »Dobro vemo, da bomo zopet mi trpeli!" Pa motih so se ta pot. Vsak je bil tedaj silno vedoželjn, ko se je vsa sosesk® zopet zbrala, slišati, kaj bojo župani povedali. Ožbe vstan® in glasno reče: »Možje, ljubi sosedje! Moža brez dolg® vsak v časti ima! Naša vas je pa še zadolžena. Obrest' od dolga plačujemo s srenjsko zemljo. Bolje bi bilo, da hi te denarja sami obdržali, vsak v svoji mošnji, vsaj deset let ali pa še dalj. S tem bi si pomagali." Ljudje se posmejajo in med seboj rečejo: »To n' preslabo." Ožbe dalje govori: „Jaz in moji tovarši hočemo to prevzeti, poroki biti, da se srenjski dolg ves ali večidel plača brez vaših potroškov, če le privolite tri sklep® spolniti! »Oho" zavpijejo bogati kmetje: »Zdaj bon>° slišali!" Ožbe reče: »Poslušajte me in premislite dobro, ah resnico govorim ali ne. V Zlati vasi je okoli sto gosp®' darjev." „To je res!" pravijo kmetje. »Vsak gospodar dobi na leto tri sežnje drv in stelj6 iz srenjskih gozdov. Ali ni res V" Kmetje pravijo! »To je tudi res!“ »In toliko potrebuje vsak gospodar" — reče Ožb® dalje — »nekateri več, nekateri pa tudi manj, ki i®# živež iz občinske kuhinje. Pa vsi bi potrebovali manj6 drv, ko jih ne bi vsako leto toliko skurili, ko peko kruh ko suše sadje, ali ko per6 perilo. Pomislite, koliko drv se pri toliko hišah na enkrat požge, če v enem samem tednu le pri desetih, dvajseterih hišah perilo imajo ali kruh peko!“ Kmetje so godrnjali in djali: „To je res; pa brez kruha ne moremo živeti in umazani tudi ne hoditi." Ožbe pa reče: ,, Veliko srenj je v deželi, ki so bolj bogate, kakor mi, in ki imajo tudi več potreb, ki pa vendar več prihranijo, kakor mi. Pa ravno zato so bogatejše. Veliko jih je, ki nimajo toliko gozdov, kakor mi, pa imajo vendar dovolj drv in jih še kaj prodati morejo. Pa kako to storč? Več hiš skup ima eno samo peč za pečenje kruha in sušenje sadja. Vsak prinese svoje testč in svoje sadje, kadar je na njega red. In ker se peč ne razhladi, vsak le malo za kurjavo da, in peč ima vedno pravo vročino. To se pravi gospodariti in varčevati! — Zakaj mi tega ne moremo? Zakaj že davno nismo tega storili ? Odgovor: Ker smo za kaj dobrega ali preleni ali preneumni bili. Pomislite tudi še, kako lahko bi cela vas po kurjavi za peko in sušenje sadja pogorela. Pomislite, koliko drv bi samo s tem manj požgali, če bi manjše, bolj pripravne hišne peči imeli, ki manj drv potrebujejo, na-niesto nezmernih peči, katere moramo imeti, če hočemo kruh peči in sadje sušiti. Drva žgati se pravi denarje žgati!“ Pri teh besedah so se vsi umni Zlatovasčani za ušesi praskati jeli. Toda Ožbe se ni dal motiti, in je dalje govoril: »Olejte na desno in na levo. Druge srenje imajo že davno srenjske perilnice, katerih se vse hiše po vrsti poslužujejo. ■Pa zapisati se mora vsak. Tako se drva varujejo, in vas Se v&ruje ognja. To nam je znano in je tudi hvalevredno. Zakaj mora pa pri nas vsaka hiša posebej še doma prati ? — Ogenj pri peki, ogenj pri perila naša ognjišča dosti prej sožge in poškoduje. Oboje moramo večkrat popravljati. To velja denarje. Če bi srenja občinsko perilnico, če bi cela vrsta hiš svojo občinsko peč imela, bi se veliko manj denarjev izdajalo." Tedaj, ljubi možje in sosedje! Svetujemo vam občinsko peč za peko in za sušenje sadja, in občinsko perilnico napraviti, kakor jih imajo druge soseske. Kolikor bodo veljale, se bo naj prvo iz srenjske mošnje dalo. Mi vsi hočemo pomagati z rokami in z vožnjo. Kaj mislite." Kmetje so marsikaj mislili. Nekateri so hoteli pri starem ostati, nekateri so pa prevideli, da bi bilo bolje občinsko perilnico imeti. Peči pa niso hoteli imeti, ker jim niso bile znane. Drugi so pa tudi za peči za peko in za sušenje sadja govorili. Po dolgem pričkanji so vender veči del vsi kmetje za perilnico in za peči dovoljenje dali. Z veseljem jim zdaj Ožbe reče: „Tako je lepo, možje in sosedje, vaš sklep vam čast dela in vam bo vsem dobiček prinesel. Zdaj pride poslednje na vrsto. Prodajte drva, katera si tako prihranite in plačujte s tistimi denarji srenjske dolgove. Poslušajte me in pomagajte mi računati." če vsaka hiša, ki zdaj razun butar pet sežnjev drv požgč, v letu s štirimi sežnji prebiti more, si bo vseh sto gospodarstev v letu sto sežnjev prihranilo. Seženj drv je tri goldinarje vreden, to znese v letu tri sto goldinarjev. V desetih letih smo si tri tisoč goldinarjev prihranili, s katerimi več ko pol dolga lahko plačamo? ^Poslušajte me dalje! Mi imamo nekaj čez šest sto oralov srenjskih gozdov. Kar je deželno poglavarstvo v gozde živino goniti prepovedalo, vse lepše raste, kakor vam je znano. Z gozdarjem sem skozi gozd šel. Rekel je: Vsako leto na enim oralu pol sežnja lesa doraste. Dalje je rekel. Takega drevja, ki iz debla poganja, bukev, jelš, gabrov, jesenov, ne smemo trideset let sekati; veliki hrasti, bukve, smreke in kar je za večje poslopje, mora sedemdeset, sto iu še več let rasti. Torej moramo, če z lesom prav gospodarimo, bolj uizke listne gozdove v trideset delov razdeliti, vse gozde s takim lesom, ki je za poslopje, pa v sto in še več delov. Če potem vsako leto od vsakega gozda le en del vzamemo, bomo vsako leto enako veliko lesa imeli, in ne bomo sekali ne preveč ne premalo, in in naši nasledniki bodo vselej dovolj starega, zrelega lesa sekati imeli. Še dalje je rekel: Imamo v smrečji toliko starega lesa, da bi se preveč zastaral in strohnel, oe bi p0 redu sekali. Če bi v nekaterih letih ves les posekali, bi v sto letih naši nasledniki zopet dovolj stolet-aega lesa imeli. — Moj in mojih tovaršev svet je tedaj: o* si vsako leto sto sežnjev prihranimo, bi si v desetih letih tisoč sežnjev prihranili. Namesto da bi pa deset let čakali, posekajmo v dveh letih toliko lesa. plačujmo dol-S°ve, obdržimo obresti sami, in pomagajmo si deset let l)ri vsaki hiši s štirimi sežnji in z butarami v letu.“ Ko je srenja to govorjenje zaslišala, so se zopet prepirati začeli in kričali. Veči del vsi bi bili radi obresti sami obdržali, pa tudi les. Do trde noči so se pričkali, Pa nič odločili. XXIV. Vsak dan se obrača na boljše. Umni možje, ki so Zlatovasčane dobro 'poznali, so 2 glavami majali in rekli: Da bi naši trdovratni sosedje začeli drva varovati, to pa že ne bo šlo. Ožbe pa se je smejal in je rekel. „Le počakajte! Vsaka dobra reč hoče svoj čas. Ljudje se morajo najprej o tem pogovoriti, vse dobro pomisliti in potem se prespati. Zlata vas ni bila v en dan zidana, Naši kmetje, če se jim kaj koristnega, novega pove, so kakor otroci, kadar kakega neznanega moža, zagledajo. Najprvič vpijoč zbeže; potem ga od daleč pogledujejo; potlej nekoliko bliže pridejo, če vidijo, da ne grize; poslednjič začnejo ž njim igrati in so celo njegovi prijatelji." Tako je Ožbe govoril. Ta čas so jeli zidanje peril-nice in peči pripravljati. Sekali so les, kamnje lomili, pesek in apno skupaj vozili, vsi skup. Gospodarji, kateri so peč za peko in sušenje sadja skupaj imeti hoteli, so vkup stopili, sklenili, kako se bodo vrstili in so najbolj varni in pripravni kraj odločili. Ožbe je najel prav umnega zidarja, ki je znal najbolj pripravna ognjišča in peči zidati. On sam je šel po mnogih vaseh, da bi videl, kakošne peči imajo tam, da bi jih tudi v Zlati vasi tako zidali. Proti jeseni so že perilnico in peči imeli, katerih so se Zlatovasčani z velikim veseljem posluževali. Zdaj so gospodarji prepričani bili, da se s tem veliko drv prihrani in da se ni ognja bati. Pa ena reč se iz druge snuje. Nekateri so zdaj sami prevideli, da nerodnih velikih peči v hišah ni več tako treba, kakor poprej; da so manjše zadosti, v katerih se toliko drv ne požgč. Ožbe in gospod župnik sta take majhne pečice imela, v katerih se je tudi kuhati dalo. V mestu so imeli skoraj povsod take. Nekedanji župan Brencelj si je tudi že tako napravil, da je bilo bolj po gosposko. Velik dobiček je bil pri tem. Kar se je drv prihranilo, so se lahko prodala in denarji shranili. Nihče ni mogel Ožbetovih besed pozabiti: Drva žgati se pravi denarje-žgati! Bali so se le denarjev dajati zidarjem. Veliko tistih izmed dva in trideset mož, ki so bili z Ožbetom v tako imenovani zlatarski zavezi je zavoljo Ožbeta že v jeseni peči prenaredilo, zlasti ko je nekaterim bolj ubogim z denarjem nekoliko pripomogel. Nek pripraven mestni zidar jim jih je prav lično (postavil. Zdaj naj bi bili videli, kako so sosedje iz vseh strani vasi prišli nove peči, kakor kaj čudnega ogledovat. Vsi so se smejali, vsi grajali nove peči. Ko je pa mrzla zima z ledom, snegom in z viharjem v vas prišla, so se vsi čudili, da so male pečice tako lepo grele. Spomladi so gospodarji, ki so take peči imeli, drva prodajali; to bi bili drugi tudi radi storili. Stare, velike peči so svoje prija-telje zgubile, in nazadnje je vsak tako majhno pečico imeti hotel. Veliko tistih, ki so jih pri drugih videli, so si take peči prav umetno sami zidali, in še marsikaj so popravili na njih, kar je vsem dopadlo. Spomladi je neki mož od hiše do hiše po vasi hodil, in rekel: »Denarjev sem! obrest od srenjskega dolga se mora plačati; zato plačajte najemščino od zemlje, katera vam je srenja v uajem dala!" To je bilo hudo, tako na enkrat dva goldinarja in še več za nič in trikrat nič dati. Nekateri so rekli: »Vrag vzemi srenjske dolgove!" Drugi so k Ožbetu tekli in rekli: „Oče župan, zakaj ne svetujete več, srenjske dolgove z drvmi iz gozdov za vselej plačati? Sprožite, sprožite še enkrat to reč!" Ravno tega je Ožbe čakal. In ko je srenja zbrana bila, je rekel: »Vsa soseska želi kakor sem slišal, dolgove plačati. Nihče neče cel seženj drv v letu manj požgati. Britrgajte si vsaj pol sežnja. Tega ne bo pri novih nared- bah nihče pretežko občutil. Jemajte tedaj na loto namesto po tri, le po poltretji seženj. toliko časa, da imamo zopet dovolj lesa v gozdu. Tako smo v dveh, treh letih brez vsega dolga.“ Čez ta svet so sicer godrnjali; pa vendar so storili po njem. Visoka gosposka ;ga ni samo dovolila, še pohvalila ga je. in blizo in daleč so napovedali, da bodo drva sekali. Veliko kupcev je prišlo po drva od blizo in od daleč. V pričo velikega gozdarja so sekali stari in tudi mladi les, kjer je bil pregost, kakor je gozdar ukazal, prodajali so ga po dve leti, da bi se bolj drago prodal. V dveh letih je bilo šest tisoč goldinarjev skupljenih, tako, da ni bil samo srenjski dolg poplačan, temuč tudi lepo število je še ostalo, katero je srenja v svoj dobiček razposoditi mogla. Zdaj je pa Ožbe tudi velikega gozdarja in visoko gosposko ubogal. Da bi jim namreč gozd, kateri je bil najbolji kos srenjskega premoženja, dajal vgč dobička, so poslali po zemljomerca, ki je premeril ves gozd in naredil obris. Nadgozdar je obhodil ves gozd, ga v dele razdelil in zapisal kde se morajo vsako leto drva sekati. Tem načinom so se za sto in trideset let z drvmi oskrbeli. Gozdar je dal županom pismeni pouk, kako se morajo ravnati vsako leto, kedar sekajo drva in zasajajo nova drevesa Zupani so pa dali srenji ukaz, v katerem je bilo zapisano, ko uv postavi, kaj se mora v prihodnjič storiti, kadar sekajo drva, dele darove, odkazujo potrebna drva in naj se izvolijo gozdni nadzorniki, da ne bo nikdo delal zoper to postavo. Le tako bo se godilo vsem posestnikom po pravici in v njih prid. To je bilo prav posebno dobro. Kedar so v gozdu mesto zadeli, ki je premalo lesa imelo, so toliko iz drugega vzeli, kolikor je vini premalo dal. Nadzornike so bolje plačevali, da je potepuhe in gozdne tatove ponoči in po dnevi zalezoval. Vsake dve leti so poljski čuvaji, nadzorniki in posestniki itd. gozde, njive in senožeti obhodili, ogledali in opravili; njim so morali skušeni možje in mla-denči pomagati, da so se kaj učili. To je pomagalo, da se niso zavolj mej prepirali in pravdali, kar je sicer zavoljo nepazljivosti navada bila. XXV. V vasi je še veliko revščine. V celi deželi niso mogli nehati se nad Zlatovasčani Čuditi. Zakaj videlo se je, kako se je njih premoženje množilo. Vas ni samo dolgov poplačala, temno tudi ljudje so svoje male dolgove poravnali, ki so sicer vsi zadolženi bili. Vsak mestjau, ko je kaj denarjev odveč imel, je najrajši Zlatovasčanom posodil; ker vsak je vedel, da so župani vest imeli, kedar so zastave cenili, in so dobro vedeli, koliko je dolga na tem ali unem zemljišču. Tako v drugih soseskeh ni bilo; zato so Ziatovasčane povsod najraje imeli in častili, če je kedaj kak berač kam prišel in je rekel, da je iz Zlate vasi, se mu je reklo: „Fej te bodi! ali te ni sram beračiti Zlatovasčau!“ Mislili so povsod, da nihče iz Zlate vasi beračiti ne more. Pa motili so se ljudje. Zakaj v ti lepi vasi je bilo še veliko revščine iz nekdanjih časov. Nekateri razcapani ljudje so bili, ki so niso dali poboljšati; naj bi jih bili gospod župnik še tako lepo učili, ali jim gosposka žugala, nič ni pomagalo. Ljudje so bili v vasi, ki so rajši postopali, stradali in beračili, kakor si z delom mrvico kruha zaslužiti hoteli. Bilo jih je celo nekaj, ki so svoje otroke rajši beračenja in tatvine učili, in jih zvečer pretepali, če niso dosti naprosili. Bilo jih je več, ki so rajše na vinu, žganji ali na drugih sladkarijah zapravili, kar so zaslužili ali naprosili. Tudi upanja ni bilo, da hi taki ljudje kedaj pomrli. Če se je bolj premožnost v Zlati vasi množila, več je bilo takih, Ženili in množili so se med seboj, brez skrbi, kako sebe in otroke preživiti. Rekli so še potepuhi: „Srenja ima premoženje za uboge, to je naše; in srenja ima dolžnost nas preživiti, naj hoče ali ne. Iz-poditi nas ne sme ali pripustiti, da bi stradanja konec vzeli." Dobremu gospodu župniku so ti nesramni govori predrznih beračunov posebno v srce segali. Velikokrat so županom rekli: „Delajte in trudite se, kakor hočete, dokler bodo v vasi izgledi lenobe, požrešnosti in zanikr-rosti, ki so šola vse hudobnosti, se soseska nikdar ne bo do dobrega pomogla. Zakaj kar pošteni ljudje zaslužijo, s tem se postopači rede. Ti zmiraj premoženje drugih molzejo, in njih zanikrnost tudi druge zanikrne dela." To so župani tako dobro spoznali, kakor gospod župnik. Pa kako bi bilo pomagati? To je bilo težko! Vas je imela ubožno hišo, katero so ubožnico imenovali. Pa premajhna je bila za vse; toraj jih veliko niso mogli vanjo djati. Tudi so se morali bati, ljudi vanjo devati. Gospod župnik so večkrat v ubožno hišo šli, upajoč ljudi poboljšati, — pa zastonj. Tu so skupaj stanovali mladi in stari, možje iu babe, ki sicer nikjer niso imeli stanovauja. Hiša je bila, kakor so gospod župnik večkrat rekli, pravo brezno duš. V nji so otroci slišali in videli strašne reči pri starih. Ker so ljudje obojega spola in grdega obnašanja skupaj živeli, je bilo veliko pohujšanja. Zemlja, kjer je siromaška hiša stala, je bila večidel naj- slabše obdelana, in Ožbe se je moral veliko prizadevati, da je hiša vsaj od zunaj čedna bila. Pa če si je še toliko glavo ubijal, to leno in zanikrno drubal spreobrniti, ni mogel nič opraviti, in mislil je poslednjič, da je božja volja tako. Ako gospod, župnik niso imeli pokoja; tudi niso teb spridenib ljudi v vasi gledati mogli. Tu ali tam so kak dober svet dali, kako dobro misel obudili in se veselili, če jo je ta ali uni župan dobro umel. Potem so se pa delali, kakor da bi ne bilo od njih kaj takega prišlo, temuč županom so čast pustili, kakor da bi bili ti pravo zadeli. To se je županom dobro zdelo in toliko rajši so po pravi poti hodili. Gospod župnik so si tudi mislili: to je prav, da so župani v časti pri ljudstvu, in nečast bi jim bila, če bi se reklo, da se dajo od gospod župnika voditi. To bi ne smelo biti. Tako so modri gospod na tihem dobro delali brez časti; pa več so storili, kakor so tisti vedeli in mislili, katerih je dobro zadevalo. Če se pa kaj ni tako zgodilo, kakor so želeli, niso bili nejevoljni in nikoli od dobre reči niso odstopili. Zakaj mislili so po svoji umnosti, da je Bog tudi drugim ljudem um dal, in v mnogih rečeh mora biti še več, kakor njim. Vsako dobro in koristno reč so zelo pohvalili; to je dajalo veselje in srčnost. Ker so ljudje spoznali, da niso prav storili, so jim pomoto pregledali; to je dajalo tudi pokoj in nejevoljnim novo srčnost. „To ne more nič več tako biti z našimi ubogimi in lenimi berači!" je Ožbe rekel, pa svetovati si ne morem. »Ti berači so pošteni soseski to, kar so gnjide človekovi glavi: nadloga, sramota in ta mrčes popiva kri, sok in moč, da ni moč se ozdraviti. Gnjusi se mi, kolikorkrat siromašnico vidim. Toliko denarjev velja in ni za nič, kakor da se sramota in zanikrnost v nji redite." Gospod župnik mu odgovore in reko: „Prav iz moje duše ste mi govorili, Ožbe. Ce bi srenja siromašnice ne imela, bi tudi prebivalcev v nji ne biio. Največ beračev in pestopačev se vselej tam vidi, kjer se največ darov jim daje." Ožbe reče na to: „Mislil sem že, siromašnico zapreti. To pa nič ne pomaga. V najboljših soseskah ne bo nikoli beračev manjkalo. Kam s temi'? — Videl sem v drugih, da svoje uboge k premožnipi kmetom pošiljajo in da imajo en teden pri kakem gospodarji živež, pri katerim morda tudi v hlevu po noči prebivajo. To je pa pretrdo za starčke in bolnike, trdnim pa priložnost k postopanju, potuhi iu pohujšanju daje. Pri drugih sem pa videl, ki so berače--vanje odpi-avili, da so na srenjske stroške pri nekaterih hišah živež plačevali. Dali so jim pa tam živež, kjer so ga najbolj po ceni dobili, Taki so bili pa sami siromaki, ki so se s tem kaj zaslužiti hoteli in se v taki družini spridili. To ni srenji nič dobička, temu- veliko sramote prineslo. Zakaj berači se niso poboljšali, drugi so pa od njih zanikrnost nalezli. — Tako je. gospod župnik! in krvave solze bi točil, kedar se ubogih otrok, posebno sirot spomnim, katere tako, kakor živino tistim v hrano dajo, kateri jih za najmanjše plačilo dostanejo. Vem, kako so v hudih časih za take otroke denarje prejemali, otroke pa stradati pustili; in kako so uboge črvičke pretepali, če so lakote zdihovali iu kričali, da bi jim usta zavezali, da bi ljudje tega ne zvedeli. Vem, kako so enkrat v želodcu takega otroka, ki je umrl, nekaj trave in vode dobili, drugega nič, in kako je imel na plečih iu na hrbtu od tepenja krvave klobase. Resnično je, da je med Turki in ajdi večkrat več usmiljenja, kakor med našimi surovimi kmeti." »Tudi vem dobro" — govori Ožbe dalje — „da so župani v več srenjah mislili siromašnice in bolnišnice napraviti, kamor bi svoje siromake devali. To se pa ni iz prave krščanske ljubezni godilo, temuč trdosrčni, zložni župani so hoteli s tem sebi pomagati, da bi jim ne bilo treba se vedno s siromaki ubijati. Zakaj napuh županov ljubi v vasi ie čast, in si polajša tako po nekrščanskem ®Voje skrbi, kakor le more!" Tako je Ožbe govoril. Gospod župnika je veselilo, moža tako modro govoriti slišati, in rekli so: „Jaz sem o tej reči nekaj spisal, berite te liste, veliko je vmes, ki ni prav lično; pa prenaredite, popravite ali zavrzite vse, kakor se vam zdi." Ožbe vzame župnikovo pisanje. Večkrat je prebere. Pogovoril se je 0 tem s svojimi sožupani. K župniku gre , jim reče, to ^ora biti tako, to pa tako, jih posluša, kaj mu odgovore se zopet s sožupani posvetuje. Nazadnje z župnikom določita, kako uboge ljudi v soseski bolj preskrbeti, otem je najodličneje može k sebi poklical, se ž njimi P°s\etoval in poslušal, kar so mu rekli. Tu so mogli 2(>pet veliko prenarediti in popraviti. XXVI. Kaj Zlatovasčani s svojimi berači store. ka '^° 80 86 ^°^ro Posvetovali, so začeli pripravljati, je bilo treba. Vendar je malokdo vedel, kako tako 1 0 beračev, postopačev, nezmožnih bolnikov in otrok Piljenjem deželske gosposke iz siromaške lastnine Stegnarjev vzeli; za te so sekir, obljev, žag. lopat, m drugega orodja nakupili. Tudi kuhnjo so v ) 1 motik siromaški kisi popravili, da so za več ljudi kukati mogli; v kiši se je marsikaj popravilo, tako da so v eni stauici možje, v drugi ženske delale, in dve staniei so za bolnike obojnega spola naredili. Tudi so skrbeli, da je vsak, ki je bil zdrav, posebej ležal v celici, deset čevljev dolgi, tri široki, ki je na tlek blazino s slamo nabasano z eno rijuho in gorko odejo imela. Vsaka celica je imela svoja vrata z luknjico za dober zrak. „Beračem se ne sme nikoli premehko postljati" — je rekel Ožbe — „da si prizadenejo, si s svojim trudom svoj stan poboljšati". Zato so v vsakem kotu postljali. Pod streho so nakupljeno zalego volne, konopljine, lesa in kaj takega več hranili. Ko je vse pripravljeno bilo, so župani imena tistih zapisali, ki brez soseskine pomoči niso mogli živeti. To je bilo kmalu storjeno. Dobro so vse poznali. Nokateri so imeli še v vasi svoja stanovanja, drugi so pa brez stanovanja okrog beračili od hleva do hleva. Tiste, kateri niso imeli svojega stanovanja, so vjeli in v siromašnico pripeljali. Radi so šli, zakaj mrzla zima je že na vrata trkala. Tisti, ki so sicer stanico imeli, ki so pa z drugimi skupaj natlačeni stanovali, tako, da so morali stari in mladi, ljudje obojega spola v eni staniei spati, so bili v siromašnico brez zgovora vtaknjeni. Samo tiste so v njih stanovanjih pustili, ki so skazati mogli, da oni in otroci posebej spe in na zdravem zraku stanujejo. Tako so bili vsi ubogi in siromaki cele vasi na dvoje razdeljeni. Kateri so svoje stanovanja imeli, so jih oseb-nike imenovali; tistim pa, ki so v siromašnici prebivali, so siromašniki rekli. Za oboje pa je srenja skrbela brez razločka. Kjer so otroke imeli, so jih radi pri starših pustili. Če je pa premalo prostora bilo, ali če so bili ;a arsi hudobni in razuzdani ali v siromašnici: so otroke *U T Ia8i ali Pa v mesto v dobre hiše dali, ne k ubogim aa plačilo,^ tudi ne k bogatim, temuč k takim, ki so bili ^dvoljo poštenosti znani. Takim otrokom so oblačila iz hot TaSm?e da.iali, rejnikom pa tudi kaj plačali, če so ; takeh’ Toda malokdo je kaj vzeti hotel, ki je kakega , jEvega otroka imel. Na opominje vanje gospoda župnika f « krščanske ljubezni so to storili. Gospod župnik so * Pravi oče vseh sirot. Dva hudobna, neporedna, sne-paQa auta 80 k sebi vzeli, ki ju nihče ni hotel imeti; *hidil a^a 3e ^ak° poboljšala, da se je vsak kudV •^a^° se je za otr°ke skrbelo in nič več niso zdaj in 1 ’z^edov svojih staršev gledali; učili so se delavno nar ° i°Žno živeti» ker bi sicer zgol berači, tatje, posto-I,aci ah vlačugarji bili. in v * S° VSe ubo®e ^.)udi in njih otroke tako razdelili redili& 60111 Preb*vahšče dali, so tudi župani postavo ua-kdc*'1 • mora sreuja ah soseska za vsakega skrbeti, dobi ,Se more sam preživiti in od nikogar pomoči ne Pazita n Sre0Ja ima Pa Pravieo, na vsakega gledati in beti ,re&a iraa preskrbeti, da se uči sam za se skr-r io je bilo dobro in prav. dali Se vaa,ki ubožni družini poštenega moža v varha Pridobi ‘ a ^ Za ^ve^’ °bieko, premoženje, dolge in dati |eaje družine njemu izročene skrbeti; moral je gie-bilo' v v prebivališčih osebnikov vse v redu in čedno svoj *• " tem 80 bili Prav ostri- Ker 80 tudi osebniki v bnd')VeZ siromašniške kuhinje dobivali, kjer so kakor P^iel'11 'asi^’ 8kuPaj kuhali, in ker so obleko in orodje in ’ 80 m°rnli tudi za to delati in si s tem svoj kruh se s<:> s*cer imeli zaslužiti. Kar so si več zaslužili, Je plačalo. Pa teh denarjev, kakor tudi tistih, katere so si z delom pri kmetih zaslužili, niso oni v roko dobivali, temuč shranjevali so jim jih. Zakaj ljudje ne potrebujejo denarjev, ki so z vsem preskrbljeni; toda hraniti in varovati so se morali še le učiti. Vsak varuh je moral gospodu župniku od časa do časa povedati, kako se njegova družina zadrži in kako se ima-Zakaj gospod župnik so na vse varuhe pazili; oni so skrbeli za vse uboge in so imeli za to svoje bukve. Kadar jim je bilo treba čez kakega varuha se pritožiti, če se je v svoji službi morda slabo obnašal, so ga župani kar odstavili. To je vsaki ubogi družini ali osebi v vasi silno veliko dobrega storilo Ker je vsaki varuh le eno družino prečuti imel, mu je bilo lahko to opravilo skrbno opravljati. Vsak je to rad zastonj iz krščanske ljubezni storil. Kmalu so se varuhi začeli skušati, kdo bi svojin1 varvancem s svetovanjem in izgledom bolj pomagal. Tak®, je vsaka zapuščena družina nenadoma prijatelja, očeta in varuha dobila, kateremu je vse svoje žive dni hvaležni bila. - Sedaj se je pa prašalo: od kod živeža in obleke 2® siromake ? Obrest siromaške lastnine ne nosi toliko, Ožb® pa je rekel: „Grdo bi bilo, če bi si ljudje s zdravim1 rokami svojega živeža ne zaslužili. Vsi skupaj, osebnih1 in siromašniki, možje in žene sedaj tako reči eno velik0 družino storč, in eden mora za vse, vsi pa za enega d«‘ lati. Osebniki morajo v tednu delati, kar se jim d9' siromašniki morajo na dan osem ur delati, samo ob ae' deljali in praznikih ne“. In tako se je zgodilo. Kdor ni hotel delati, so g9 v temno luknjo zaprli, kjer je za živež samo mrzlo vodo in krompir v obelecih, mrzel in neslan, ki je drugim ostak v° *Vab Tega se je vsak bal. Kdor je pa delal, je imel ^an gorko juho, sočivje in dvakrat v tednu meso. or je pa še več, kakor osem ur delati hotel, si je de-j*arje služil. Kar je izdelal, je bilo za-nj prodano, de-^arJi so bili pa v hranilnico na obrest vloženi. Tako so si majhno premoženje nabirali. — Kdor je klel ali se rotil, nečisto govoril, razgrajal, je v temno luknjo brez milosti v. Usmiljenja iti moral. Kdor je pa lepo tiho in pohlevno g|Ve ’ smel kaj boljega upati. Y siromašnici je vsak lahko iromaški oglednik ali celo čuvaj siromašnice postal. Izmed zad s“'oraašnikov 80 tiste izvolili, ki so na delo in 17;aaie drugih, na čednost in red v stanicah in spav-ved& 1 *** na godali- Oglednik je vse čuvaju po- ni ^ Je bil sam siromašnik. Čuvaju in kuharicam • 1 ® treba vsakega dela delati. Kar so si zraven svo- ega dela zaslužiti morali, je njim ostalo in v hranilnico drvjS ° ^^iedniki so samo štiri ure med drugimi delali; Liz^6' U,re S° sme^ zase delati. Kuharice ravno tako. a je imela siromašniške kuharice pod seboj. Tukaj imel'6 zeQi kuhati učila. Druga siromaškinja je Tak& na ker^°' obleko in orodje siromašnikov gledati, 0 so bili vsi siromašniki med strahom kazni in med m dobička in k svojemu pridu uapeljevani. pa s-^e^a 80 ce^° iet° dovolj imeli. Pred vsem so morali sir airoma8aiki in osebniki skupaj ne samo vrte in polje kro°maSI11Ce obdelovati> žit0> zelJe> reP°> bob> solato, jjat111^11’ |an> konoplje, itd. pridelovati, ampak tudi svet, dr?e[eSa-P31 je srenja dala obdelovati. Pa vsak je ob-fazn ’ ^ar ^ iz SV0JeSa sveta dobička dobil, tako da je stano ^S.te®a’ kar je siromašnici še za obleko, živež in dati Van^e dolžan ostal, vse drugo po svojem varhu pro-sm°l; dobiček je prišel v hranilnico. Možje so morali tudi cesto popravljati, vodnjake cediti, močvirne kraje z vodotoki na suho devati, za siro-mašnico in za osebnike drva sekati in klati, v gozdu na prazne kraje mlade smreke, bukve in hrastiče saditi, in sicer, kar je zidarskega in tesarskega dela pri popravljf-nji. siromašnic ali osebniskili stanovanj treba bilo, opravljati. V slabem vremenu in po zimi so imeli možje še več dela. L* Zdaj so morali, kateri so s strugo, s likavnikom in s žago sukati znali, vsakotera hišna, kuhinjska in poljska orodja delati. Drugi so se učili iz volne in iz preje mezlan tkati, ki dolgo trpi, ali pa iz preje platno delati, ko leti in po zimi so imeli nekateri tkalci dosti dela. Žene in tudi osebniki in siromašniki so morali na polji delati, kadar drugih ni bilo; tudi perilo in obleke, osebnikov in siromašnikov so morali cediti in popravljati pomagati: volno in predivo presti ali ženam motati; no-* govice in kape vezti, srajce šivati in takih reči več. Vsi so za enega delali in eden za vse. Ljudje so se pa pri tem tako dobro imeli, da so se nekateri prostovoljno med uboge zapisali, ki so poprej zavoljo strahd rekli, da brez vsega beračevanja in brez pomoči drugih lahko prežive. Ta naredba je bila zavoljo tega prav dobra, ker ni bilo denarjev izdajati treba. Zakaj čuvajo, oglednikom io kuharicam, deklam, drvarjem itd. ni bilo nič plačati treba., Siromašniki so bili. Gospod župnik, varhi, Ožbe in Liz* niso za take krščanske dela nič plačila dobili. Novi učitelj Janez Vesel je brez vsega plačila račune na tanko oskrboval, koliko denarjev se je za siromašnike in osebnike dobilo, izdalo in prihranilo. Dalje — vse gospodarstvo se je samo obdrževalo Ljudje so sami sadili, sejali in kuhali, kar so v živež potrebovali; predli, tkali in obleke delali so sami iz pri; delanega prediva; mize, klopi, stole in lesene ploščke ali talarje, skrinje itd. so sami delali; pohištva in orodja so sami popravljali. Kmalo so več živeža, več preje in snkna vsakoterega orodja imeli, kakor jim je treba bilo. To so v dobiček siromašnice prodali, in si za denarje omislili, kar je bilo volne, železja in takih drugih reči treba. Pridni osebniki so si še čez postavno delo lepih denarjev zaslužili. To so na obrest dali ali si za nje kupili, česar še niso imeli, postavim orodja, volne itd. Že v drugem letu ni bilo treba obresti iz siromašnice več načenjati. Ker*so ljudje pri prosti hrani veliko delali in možje °d žen Bkoraj zmiraj ločeni živeli, so se mehkega življenja odvadili, llazun tega je bila postava: da se nihče ni smel oženiti ali omožiti, kakor tisti, kateri se je brez srenjske pomoči preživiti mogel. Kar se je pa najbolj hvaliti moralo, je bil strah božji, kateri se je teh nekdaj tako zdivjanih ljudi od dne do dnč bolj prijemal. Tudi za to je šla gospod župniku hvala. Vsak tedeu so s siromašniki večerne molitve niolili, h katerim so tudi osebniki prišli. Tu so veliko °d dušile sreče govorili in učili in pokazali, kako po ljubezni do Boga in do bližnjega človek časno in večno srečo dosegne. To je veliko več k poboljšanju pomagalo, kakor gosposkine postave. Vsakemu siromašniku in osebniku je bilo na voljo dano, siromašnico zapustiti, kadar je kdo hotel. Kamo skazati» se je moral, kako da se samostojno in pošteno preživiti more. Postava je tudi bila, da je vsak svoj Zaslužek iz hranilnice prejel, kdor je siromašnico zapustil in se eno leto brez beračenja, brez tuje pomoči, sam s Sv°.]o pridnostjo preživiti mogel; tako, da so mu ljudje hvalo in dobre priče dali. Potem mu tudi varha ni treba bilo in je prosto živel, kakor vsak drugi človek. Zlatovasne siromašnice je pa to od drugih razločilo, da so ubogi ljudje prisiljeni bili, si vse, kar jim je v živež, obleko in sicer treba bilo, sami narediti. Nihče ni za-nje skrbel; sami za-se so morali skrbeti in delati. Tukaj niso mehkobno živeli, tukaj niso imeli negotovega, lahkega dela kakor v tovarnicah, tukaj se ni dalo nič lahko zaslužiti, kjer bi mladi fantje in dekliči skoraj ravno toliko zaslužiti morali, kakor stari; to .stori mehkužno življenje, prezgodne ženitve in zanikernost. Tukaj je moral vsak svojo moč v tem skušati, kar mu je bilo vse dni življenja v prid, ee mu je moč dala: kopati, sekati, sejati, saditi, mlatiti, tesati, likati, presti, tkati, šivati je moral. XXVII. • Skušnja velja več kakor učenje. V Zlati vasi je bilo, kakor na vsakem kraju. Da je le kak umen mož kaj novega nasvetoval, da bi se s tem kaj škodljivega odpravilo, si je vsak prizadeval, mu ua-potje delati. Potem je imel vsak kaj pomisliti in dvomiti; vsak je z glavo majal, z ramama otresal in pesen vseh strahljicev in lenuhov pel: Pusti! to je pretežko, Spod rok nikol ne bode šlo. To je Ožbe dobro vedel, in skušnja in škoda ga je zmodrila. Ako bi bil Zlatovasčanom pred vse razodel, kar je za siromake in uboge storiti namenil, bi se bil vsak vstrašil, od premišljevanja znorel, vse zavrgel in rekel: Pusti! to je pretežko, Spod rok nikol ne bode šlo. Ali Ožbe si je mislil: Skušnja več velja kakor učenje. Tudi svojim tovaršem svojega namena ni razodel; zakaj dobrovoljni, blagi možje so bili, pa boječi, strabljivi ljudje. Zato ni nikoli vsega na enkrat razodel, kar je bilo storiti. Najprvič so bili ubogi in berači z otroci zapisani in v osebnike in siromašnike razdeljeni. To je šlo. Po tem je bil vsaki družini varh dan, kateremu so gospod župnik razložili, kaj mu je storiti. To se je tudi zgodilo. Totem so vsakotera orodja omislili. To ni bila copernija; ravno tako so volne nakupili, konopelj in lanu vsejali, presti začeli in siromaško kuhinjo napravili. Tako se je eno za drugim storilo, nič se ni pretežko zdelo; tako se je vse naredilo in je od visoke gosposke z veliko hvalo potrjeno bilo. Zvedelo se je tudi, da so še nekateri gospodje °d gosposke rekli, da to ali uno ni mogoče, kar je pa vendar skorej končano bilo. Najbolj je v začetku siromašnikom predla; v vozkih spavnicah niso hoteli spati. Pa reklo se jim je: Bodite pridni, in stanovanja si znate zbrati in hiše zidati. Delo Jlm pa ni dišalo, zato so v temno luknjo prišli, kjer so °*J pičli mrzli hrani živeli. To jim je še manj dopadlo. Nekateri so poskusili svoj stan si s pokorščino poboljšati, ra vdali so se, zlasti po zimi, ko ni bilo preveč prijetno, P° cestah popotovati in spati. Dobrega življenja in dela 80 se navadili in si za svoje stare dni in za svoje otroke aekaj prihranili; po tem so radi ostali. Zakaj, kar so raieli posojenega, so hoteli obdržati in želeli so, to pomnožiti. — Drugi pa sp všli in se po svetu podali, pokopat in beračit. Škoda je samo njih zadela, dobiček je srenji ostal, da ji ni bilo več treba, jih rediti. Nekaterih ni bilo več videti. To je bilo za Zlato vas sreča. Drugi, ki so beračili, so bili polovljeni in nazaj prignani. Te so najprej v temno lukno vtaknili, potem so bili pa zopet v delo vprežeui, kakor nekedaj. — Preden so tri kvatre minile, so bili vsi svojeglavci ugnani, in nobenega Zlato-vasčana berača ni bilo več, razun nekaterih, ki so jo v tuje dežele potegnili. Osebniki so se v začetku tudi protiviti hoteli, in v nesnagi iu v gnjusobi živeti, kakor so vajeni bili. Tožili in kričali so, da so Zlatovasčaui tako trdosrčni, da jih več zastonj ne pasejo, in nič jdeuarjev v roke ne dajo. Ali lakota in temna luknja je tudi tiste vkrotiia, ki so bili najbolj trmasti; Zlatovasčani pa so pri tem ostali: Kdor hoče jesti, mora delati; kdor hoče dobro imeti, naj dobro stori. Siroroaška hiša je nekedaj veliko denarjev veljala. Zdaj nič. Ne gospod župnik, ne Ožbe, ne Liza — nihče ni hotel od siromakov obogateti. Siromaki so morali vsa opravila sami opravljati. Ce so kako lajše opravilo imeli, je bilo to plačilo njih dobrega vedenja; če so ga zbudili, jim je bilo to v pokoro. Eden drugemu je pri tem na roke gledal. Vrti in njive so jim dali dovolj živeža, iu tudi zemlja, ki je bila med uboge razdeljena, je več nosila, ker so jo vsi skupaj obdelovali in oskrbovali. Kteri niso pridni bili so siromaški hiši s tem plačali, kar so pridelali, njih živež iu obleko in kar so si prihranili, se je v denarje djalo in v hranilnici spravilo. Možem v siromašnici se ni v začetku uikakoršno delo odsedati hotelo. Pa učiti so se morali. Mojster, ki je iz mesta prišel, jih je kmalo izučil ; umen mož je bil, ki je gospoda župnika zelo spoštoval in častil. Kaka obleka ni veliko veljala, -in klopi, stoli, postelje, skrinje in drugo orodje skorej nič. Siromašniki so morali osebnikom orodje napravljati; tako je bila vsaka družina z orodjem dobro preskrbljena in se je tako zložnega življenja navadila. Kakor je ubožna lastnina in siromašnica s tem dobiček imela, ker je toliko rok samo za živež in za obleko delalo, tako se je tudi premoženje, last osebnikov in siro-mašnikov, narašalo. Zakaj kolikor so si v prostih urah več zaslužili, so smeli prodati in v hrauilnico položiti; ravno tako so smeli s tem storiti, kar so pridelali. To ni bil majhen dobiček. Ljudje so se dela privadili; varovati in premoženje množiti jih je veselilo, ker so čas pre-videli, da bodo samostojno živeti in neko premožnost vživati morali. Največ dobička so pa čuvaji in ogledniki imeli, ki so sami siromašniki bili. Zakaj vse, kar so zraven svojih dolžnih opravkov narediti in prodati mogli, je bil njih dobiček. Zato 3i je vsak prizadjal, se lepo ponašati, da hi kaj takega postal. Kateri so pa kaj takega bili, so se varovali, svoje dolžnosti zamujati. Najmanjši pogrešek jih je lahko ob službo djal, na katero jih je veliko čakalo. Sčasoma so imeli v siromašnici ročne delavce. Kupovali so ne samo domači kmetje, ternuč tudi mestni ljudje reči, katere so tukaj delali, ali so jim njih pa v delo dali. In če je kak pripraven delavec čutil, da si sam za-se več zasluži, je siromašuico zapustil, v vas ali v mesto stanovat šel in je sam za se živel. To je tudi druge spod-badalo. V vasi je bil pa vsak vesel, da ga niso več berači nadlegovali ali mu v hišah in v vrtih ponoči kradli. Vsak je rad namesto milodara v siromašnico kaj poslal, če je bilo treba. Pa vas je imela še drugi dobiček, na katerega pred nihče mislil 'ni. Kadar namreč poleti Qa polju dela ni bilo, so imeli kaj drugega zunaj- hiše delati. Tako se jo zgodilo, da so bile vse ulice v vasi s kamenjem vložene, kedar so morali v slabim vremenu skoraj do kolen po blatu gaziti: da so poleg potoka jeze naredili, da v povodnjih ni čez breg vhajal in luž delal; da so bile steze in brvi gladke; da v srenjskim lesu nobenega mesta več ni bilo, kjer bi ne bilo lepo čvrsto mlado drevje zasajeno. Daleč okrog po deželi ni bilo lepšega gozda in čednejši vasi, kakor Zlata vas. Celo iz mesta so prišli imenitni gospodje naredbe Zlatovasčanov ogledovat in radi bi bili povsod take imeli. Toda v drugih vaseh so zastonj po gospodu župniku Jerneju, po prijaznem Ožbetu in po njegovi blagi Lizi popraševali. Pa tudi drugje so srečno kaj novega in koristnega poskusili. In prav so imeli. Skušnja velja več, kakor učenje. In kjer kaj pravega iz krščanske ljubezni storiti hočejo, gotovo tudi kaj pravega storč. XXVIII. Še nekaj novega. „Kaj pa ima Ožbe zopet? se kmetje poprašujejo. Zakaj ko so že vsi ljudje delopust imeli, je z učiteljem in nekimi mladenči po polji letal. Mladenči so verižice za sabo vlačili, dolge droge v zemljo vtikali in Ožbe je vedno čez majhno mizico na dolgih nogah na drogove gledal in se ni mogel zadosti nagledati. In učitelj Vesel je tudi rad gledal. Na drogovih pa ni bilo celo nič videti. To je skoraj eno leto trpelo. Ko so pa kmetje zaslišali, da Ožbe zemljo in vse polje zmeriti in vsa pota in steze v obris spraviti misli, so se jeli pogledovati. Zakaj od vojske so zopet jeli govoriti in mislili so si, Ožbe bi znal deželo sovražniku izdati. To je pa tako-le bilo: „Ožbe si je umel na poljo-merstvo in bukve je imel, v katerih je bilo od poljomer-stva pisano. Svojega prijatelja, Janeza Vesela, je tudi v ti umetnosti podučil in še več drugih kmetskih mla-denčev, ki so za to glave imeli. Ko so bili srenjski gozdovi prav dobro zmerjeni, je odločil, sčasoma, kedar ne bo preveč drugih opravkov, vse polje, pota in steze cele srenje zmeriti in velik obris ali karto narediti. Na obrisu je bil videti vsak košček zemlje, vsaka pot, vsaka steza, vsaka mejica, vsaka hiša.' En oral je imel velikost štirivoglatega palca. Ko je bil obris izdelan, so ga v srenjski hiši na steno obesili. Slehrni dan so kmetje prišli in ga ogledovaje so se čudili Zakaj kmalo so se znašli in slehrni je svojo njivo, svoj vrt, svojo senožet spoznal. Najbolje je pa bilo, da je zraven slehr-nega kosa polja ali njive zapisano bilo, kolikšno da je vsako. Sedaj še le je vsak zvedel, kolikošne njive in senožeti ima, in skrbno si je njih velikost zapisal. To je pri prodavanji ali kupovanji veliko pomagalo; zakaj doslej so zemljo le na stopinje cenili in marsikdo si je preveč, marsikdo pa premalo nameril. Koristno je bilo v resnici Ožbetovo ravnanje. Župan Ožbe pa ljudem, kedar so obris ogledovali, reče: „To še ni največja korist; še za boljšo vem". Če ga poprašajo, jim odgovori: „Ako jo do Svečnice ne vga-nete, vam bom pa povedal", Niso jo vganili. Svečnica pride in srenja se zavoljo mnogih reči zbere, *n ko je bilo vse opravljeno, stopi Ožbe med može ter reče: „Vsi dobro poznate obris naše srenje, kakor ga je Učitelj Janez Vesel s svojimi učenci natanko in lepo zrisal. Možje, ljubi prijatelji! Vsak si je pri tem gotovo kaj mislil sam pri sebi, iu jaz sem si tudi. To vam hočem zdaj razodeti". ,,Ce sem polje ogledoval, katero v potu svojega obličja, pa vendar ne brez blagoslova božjega obdelujemo, me je velikokrat srce bolelo, da se z delom toliko (.trudimo, in da veliko in tako dobro obdelano polje tudi toliko ne vrže, kolikor bi moralo. Se enkrat sem obris pogledal in zdaj so se mi oči odprle; spoznal sem napačnost pri naših kmetijah". rLjubi možje in prijatelji! lahko se spozna, da se bo veči del vašega polja z manjšim trudom in z manjšimi potroški bolje obdelati dal iu več vrgel, kakor doslej, če se med seboj zastopite". Vsi kmetje en glas zaženejo: „K temu se lahko za-stopimo, če ne velja še enkrat toliko, kakor sicer!" Ožbe jim reče: „Bog vam daj srečo. Povedal vam bom, kaj vam je doslej toliko potroškov delalo, katerih sedaj ne bo treba, če hočete. Casje prišel! — Vsak izmed vas je svojo kmetijo sčasoma nakupil ali pa od »prednikov dobil, kakor je prišlo. Tu ima nekaj polja na gori, nekaj za gozdom, nekaj unstrau mosta, nekaj poleg ceste, nekaj ob potoku in se nekaj pri lomu. Po pol ure daleč mora od enega kosa do drugega hoditi, ravno tako hlapci in dokle, ravno tako se mora gnoj voziti. Tako se več ur od dneva samo s hojo in z letanjem ubije, ko bi se bilo lahko delalo. Hlapec iu dekla dobivata plačilo za bojo sem ter tje, kar gotovo nič ue nese. Toliko manj še na dan stori, in zemlja se s toliko manjšo pridnostjo obdeluje. ker je premalo časa. Nekateri se boji, še kaj sveta prikupiti, ker še to, kar ima, komaj opravlja, kakor gre. In vendar nima veliko. Pa s hojo od enega polja na drugo se mu čas zgublja, če bi pa vsi deli polja skupaj ieŽali, bi bilo vse polje eno samo in mogoče bi bilo kmetu v ravno tistem času in z ravno toliko ljudmi še enkrat več zemlje obdelovati, kakor doslej, in kmetje bi bili bolj premožni*. Kmetje odgovore: „To je res, pa prenarediti se ne da. Kdo bo svoje njive na hrbet oprtal in na en kup znašal?" / Ožbe jim reče: „To je mogoče, ako hočete, ker imate °bris srenje in slehrni ve, kolikošen je vsak del njegovega posestva. Toda rečem vam, da to ni lahko. Raztresene kose svojega polja morate med seboj zamenjati, tako da ho vsak svoj svet skupaj imel, kakor eno samo celo posestvo. Vsak naj se s svojim sosedom in bližnjim pomeni. Kjer ima kdo par komolcev sveta več ali boljše zemlje, kakor drugi, naj jo doplača. In če bi kdo pri zainembi res kaj zgubiti imel, dvakrat toliko s tem pridobi. da ima vse skupaj. Kjer se ne morete zastopiti, vzamite pravične može, ki naj svet po vrednosti cenijo aH razsodijo, ali pa vlecite srečke. Jaz pravim: Nič naj vas ne plaši, ali ne bodite zavoljo tega nezadovoljni, ker ste že več let tako navajeni; morebiti, da bodete pri tanjšem trpljenji bolj premožni*. Ko prvi župan tako govoriti neha, se zbor z glavami majaje razide. Rečejo vsi: „Dobro si jo je izmislil ali kedaj bi se vsi zastopili?* Ta čas pa vendar “nekateri mislijo, kateri kos svo-Jega polja bi pač s tem ali unim mejačem zamenjati mogli. Začeli so noreevaje se, z mejači od tega govoriti. Ni se jim vselej pripravno zdelo, kar se jim je ponudilo in želeli s' a*80 nič drugega, kakor to prejeti, kar se jim je dobro zdelo. Eden drugega suje. Zdaj slehrni misli, kako bi svoje posestvo obravnal in skupaj spravil. Y kratkem začnejo poskušati. Nekaj se je dalo narediti, nekaj ne. Vselej se je kaj storilo. V Zlati vasi je bilo, kakor pri razprodaji ali kakor na somnji, zlasti po zimi, ko je bilo manj dela. Zvečer so se zbrali zdaj pri tem, zdaj pri unem. Zakaj v krčmo iti in svoje lepe denarje po goltancu pognati in se živini enakega delati, je bilo vsakega poštenega človeka v vasi sram. Raj še so kupico vina pri ženah in otrocih pili, in to še ob praznikih ali nedeljah. Ožbe je prerokoval, da svet premenjavati ni lahko! Tako je tudi bilo. Pa že prvega pol leta jih je pet bilo, ki so vse svoje posestvo skupaj spravili. To se je drugim zamalo zdelo. Kčrist so spoznali. Zdaj so odločili, tudi tako storiti. Srenjsko hišo so vsak večer obiskovali. Zmeraj je bilo veliko kmetov pred obrisom ali karto; pogovarjali in prepirali so se, da se je ven slišalo; sedaj so se od jeze razšli, sedaj so z novimi pogodbami skupaj stopili. Kaj je bilo zadnjič? Od leta do leta so se kmetije bolj obravnovale in koliko dobrega je iz tega prišlo, je bilo očitno. XXIX. Kako je v Zlati vasi bilo. Zlata vas je bila zdaj v resnici zlata dolina. Ležala je v sredi rodovitnih vrtov, kakor zakopana med plemenitim sadjem, obdana od senožeti in zlatega polja, kakor v sredi raja. Steze med njivami so bile kakor steze v vrtih čedne in ravne, ob veliki cesti je bilo sadno drevje nasajeno, kakor daleč je srenja segla. Kdor je v vas prišel, bi ne bil verjel, da vidi vas temuč kak čeden trg. Zakaj hiše so bile vse, akoravno ne velike, vendar lepe in snažne od vrha do tal; okna svitla; vrata vedno umita in obarvana; strehe skoraj vse z opeko krite; zakaj srenjska postava je prepovedala kamnate strehe zavoljo nevarnosti ognja, Nad marši-katerim slemenom je bila železna palica, kije strelo odvračala, skoraj pred vsakim oknom cvetlice; poleg hiš mali Vl'tje, lepo obdelani, zraveu pa dobro zavarovani uljnjaki. Ljudje so vsakega prijazno pozdravljali in memo gnedš eden drugega norčevaje se dražili. Videlo seje lahko, (^a so med seboj dobro in s svojim stanom zadovoljno živeli. Pa tudi drugače ni biti moglo. Še celo med tednom pri delu na polju in na vrtih so bili vsi, akoravno Prosto, pa vendar snažno oblečeni, ni je bilo vmazane ali Pa strgane obleke. Marsikatero obličje je bilo rujavo, od solnca ogoreto, pa nobenega vmazanega, z zmršenimi lasmi ^ bilo; moč in zdravje je vsem iz oči sijalo. Mladenči (rugih vasi so si najrajši deklice iz Zlate vasi zbirali, z>ikaj niso bile samo silno čedne in zale, ampak tudi priljudne P1'pravne in za domovanje premedene. Marsikaterega °8atina sin iz druge vasi je prišel v Zlato vas si ne-Vef,te poiskat, čeravno ni imela veliko denarjev, je pa ^"ela lep0 lastnosti. Le je kdo v najmanjšo, najrevnejšo kočo prišel, si skoraj mislil, da je nekaj prav imenitnega v nji. Tla * bila čedna in pometena, klopi, stoli, mize snažne in n. De’ °gledala in okna čista in svitla — s kratka, nikjer ’ bilo tako, kakor v svinjskih hišah nekaterih kmetov w ^rugih vasčh. Veselje je bilo, tukaj med tako pridnimi Judmi prebivati. Po leti, od pomladi do jeseni, je bilo v Zlati vasi v lepem vremenu veselo življenje. Vse je mrgolelo ljudi iz mesta. Velika nova krčma, katero je — kdo bi verjel? — eden izmed dva in tridesetih ubogih tovaršev zlatarske zaveze v svoje posestvo spravil, je bila polna mestnikov, ki so pogostoma na deželo hodili se oživljat. Drugi so šli v hiše znanih kmetov, in so sedeli v vrtih ► pri mleku, sadji ali medu, ali so se v zeleno travp vlegli kramljaje ali igi’aje; ali so šli pod lipo, kjer je mladost vasi včasih pri veselem petji drugih plesala. Lahko si je misliti, da gospoda iz mesta za veselje, katero je v Zlati vasi imela, ni nehvaležna bila, ter zložnosti in olep-šanje hiš in vrtov, katere so priljudni kmetje priskrbeli, so dobro obrest prinašale. Se celo po zimi ni manjkalo ljudi iz mesta. Na saneh so se pripeljali. Ljudje v drugih vaseh so to videli in slišali, in silno so se čudili, zakaj da tudi pri njih ni tako? Mislili so res, da imajo Zlatovasčani kake skrivne umetnosti. Namesto da bi bili pa po teh umetnostih prav popraševali, so mirno na svojih starih gnojiščih sedeli in ostali, kakor so bili. Zavist in nevošljivost le so kazali, kedar so od Zlate vasi govorili, in so jo zasmehovaje „Zlatnarsko vas“ imenovali. Toda to ime je bilo lepo ime. Zlatovasčani tega tudi porajtali niso, zakaj kamor ( so prišli, so jih ljudje spoštovali in čislali. Kakor so začeli, so dalje živeli in so se svojega življenja pri tein veselili. Če so celi teden delali, so se v nedeljo prav počili. V krčme pa Zlatovasčani niso hodili. Svojo pijačo so doma imeli. Po zimi so se mladi ljudje zvečer v krčmi pri lepi godbi zasukali. Od učitelja Janeza Vesola so se nekateri možje in fantje gosti in piskati naučili. Večkrat so se mladi pevci in pevke v večjem petji skusili, kakor se komaj v mestu sliši. Stari možje in žene so se na večer obiskovali; nekoliko domačih prigrizkov so imeli in zraven pa vesele pogovore. Od pijancev, ruvanov, od pravd in od drugačnega razuzdanja ni bilo nikoli nič slišati. Zakaj, kar se je premoženje narastlo in v šoli lepo vedenje učilo, so kmetje tudi začeli kaj na se držati in se lepo obnašati, oesar se sicer v drugih vaseh videlo ni. Ko jih je kdo v v mestu zagledal, jih je lahko od kmetov drugih krajev razločil. Res so bili prav brdki in čedni, v govorjenji Krotki in modri, v vedenji ravniin dobrosrčni. Njih obleka sicer ni bila lična, zato je pa bilo njih vedenje toliko bolj lično. Ne smete pa misliti, da je vse to izpodueenja ali 12 občinske premožnosti prišlo; tudi srenjske postave so k temu veliko pomagale. Zakaj ko so nekateri kmetje bolj obogateli, so se tudi taki našli, ki so jo radi čez ®ero vdarili in se spriditi žugali. Nekateri nadaljuje oče, „da si ti princ Velški, in če se pošteno vedeš, postaneš velik gospod, in po smrti svoje matere, katero nam Bog še dolgo ohrani, mogočni kralj angleški. *daj si še otrok, ki mora svoje varuhe in oskrbnike Ua vsako besedo slušati. A znati tudi moraš drugo besedo 14* sv. pisma, katero je modri kralj Salomon povedal (Preg. 13, 24.), rekši: „Komur se šibe škoda zdi, sovraži svojega sina; a kdor ga ljubi, strahuje ga vedno.” Na to potegne oče izpod suknje šibo in bodočega kralja angleškega prav pošteno našiba ter ga postavi v kot, rekoč: „Tukaj bodeš zdaj tako dolgo stal in se učil, dokler ti učiteljica ne dovoli, da smeš zopet k mizi stopiti. Mislim, da si bodeš zdaj zapomnil, da si še pod oskrbniki in varuhi, katere moraš slušati, kakor bodeš moral pozneje, kadar odrasteš, Bogu in njegovim zapovedim pokoren biti." Blagor otrokom, ki se v takem srahu vzrejajo! Očetje in matere naj si za vzgled odgojevanja svojih otrok vzamejo princa Alberta. pokojnega moža sedanje angleške kraljice . a otroci naj bodo Bogu in roditeljem hvaležni, ako imajo take odgojitelje, kakor bodoči kralj angleški. 7. Sami nezadovoljni hlapci. Na Dunaji, največjem mestu našega cesarstva, kjer prebiva mnogo ljudi j vsake vrste od cesarja do prosjaka, dogodi se tudi različuokaj čudnega. Nekega dne je stal v odvetniškej pisarnici lesen hlapec, s katerim si je gospod skorne izuval in je mrmral: „To je življenje, da se Bogu usmili, ker je treba ves dan v kotu čepeti in čakati gospodovih skornov. In kadar pridejo skčrui mokri in blatni, tedaj je tekar (še le) meni gorje; dokler enega izuvam, tepta me drugi ter naposled me v zalivalo sune, da se zvalim pod posteljo, kakor sem dolg in širok. Skoren biti, o to je vse drugo! Skorni gredo vsak dan na izprehod, vidijo mnogo lepega po svetu, in kedar se utrudijo, pridejo, izujejo se, ter ponosno se postavijo poleg mene, dokler si ne počinejo.1' Skorni, ki so to mrmranje hlapčevo slišali, strigli so z ušesi, ter eden reče svojemu tovarišu: „Brat, kaj dčš o tem govorjenji? Nama li je dobro? Ta neumni hlapec niti ne ve, kako je njemu dobro in kako ima leliko opravilo. Midva vedno trpiva: po letu naju hoče prah zadušiti, po zimi ozčbava in ob dežji časi malo da ne utoneva. In kako nama kamenje gloje kožo ?“ — „Brat“, odgovori tovariš, „trpljenja bi se bas ne bal, tega sem Uavajen, a drgnenje sč ščetjo vsako jutro iu z večera, to jezi. Niti nikakor ne morem umčti, zakaj bi trebalo, se v svojem uboštvu še tudi svetim. Najin gospod si muogo ugaja. Ves dan sedi ter piše. in če se naveliča, §re na izprehod ali v kavarno. Oh, da bi mogel priti za pisarja!“ Leseni hlapec vzdihne: „0h. jaz tudi!" A pisar je haš otresel pero, naslonil se na stol in vzdehnil: „Hvala Logu, da je zopet ta dan minil! Ves dan pisati in pisati! Pisar je res hlapec svojega peresa. To je vse drugače, ako je človek sam svoj, kakor dohtar, moj gospodar. On dela, kadar se mu ljubi, a živi dobro ter dobiva vsak dan debelejši trebuh A jaz ves dan delam in z večera mi je časi iti lačnemu spat. Oh, da bi jaz bil dohtar!“ Nejevoljno je obuval skorne, a slape od klobučine je vtikal v žep, kar stopi v pisarno gospod dohtar in zamrmra nanj: ,.1’ojdi, uže je šest; ti ne veš, kako je tebi dobro.1' „Ta se meni kar posmehuje," misli pisar, pokloni se ter odide. Dohtar je šel v svojo izbo, a vrata so ostala odprta in leseni hlapec je slišal vse, kar se je govorilo. Gospodar je rekel: „Zdaj bode pisar brez vse skrbi do jutra, pojde k sosedu in popije vrč piva ter popuši pipo tobaka; a jaz? Do jutra bi trebalo, da vse dovršim. Bog vč, kaj si minister misli! Vsak dan pošilja več dela, a k plači uže deset let ni j dal doklade; zapovedovati je lehko, a delati, delati!" „Čudno," misli sam seboj leseni hlapec, niti ta ni zadovoljen; tudi on mrmrd." Nekedo potrka. „Slobodno!* oglasi se dohtar. Zdravnik pride. „Dobro, da ste prišli, gospod zdravnik, meni je jako slabo v želodci, in zdaj bi trebalo, da bi malo ne vso noč še pisal." Zdravnik ga je za žilo potipal, na uro pogledal in rekel: Idite v posteljo ter zaspite, vam je treba počitka." Po sili se dohtar nasmehne in odgovori: „Gospod zdravnik, vi morete tako govoriti, ker ste sam svoj gospod. A zdravnik se prime za trebuh ter se še glasneje nasmeje." „Kaj? Jaz svoj gospod? Jaz sem vseh ljudij hlapec. Noe in dan nimam mini. Verujte mi, da je zdravnik največji siromak. Kolikor je bolnikov po mestu, toliko ima zapo-vedovalcev in zapovedovalek." Zdravnik je odšel, a lesčni hlapec si je mislil: „Zopet je en nezadovoljnež več. Jaz imam res več tovarišev, nego sem si mislil." Zopet nekedo potrka in minister pride ter se jame opravičevati, ker je tako pozno prišel. „Konči ta je sam svoj gospod", misli si leseni hlapec. Minister pa reče: „Ljubi gospod dohtar! izdelajte mi do jutra ta pisma, ker jih silno potrebujem. Baš zdaj sem bil pri njegovem Veličastvu, a imel sem hudo uro, ker je jako slabe volje. Najrajše bi vložil prošnjo za odpust, da bi potem bil svoj gospod.“ Hlapee nateza ušesa. »A to zopet ne more biti“, nadaljuje minister, ker svojega gospoda ne bi rad ostavil v zadregi.1' „Kaj se li spet snuje?" povpraša dohtar. »Oh", reče minister, ..novcev potrebujemo, in to mnogo, a blagajnice so vse prazne. Verujte mi, tako hudo se ne godi nobenemu človeku, kakor ministru." „A temu potrebujete novcev? Dobimo li mi kake doklade ?•* „Doklade ? še odščipniti nekaterim nekoliko treba, kajti boj se bliža in vojsko je oborožiti. Njegovo Veličastvo uže nima ni ene mirne ure. Posvetovanje za posvetovanjem, a njegovo Veličastvo hoče povsod v pričo kiti. Zdaj so hudi časi!" Minister vzdihuje in dohtar vzdihuje, a leseni hlapec v kotu uže dalje ne vzdihne. Vse je slišal in si je mislil: »Sami nezadovoljni hlapci, niti presvitli cesar ni sam svoj gospod 1“ Od tistega dne je bil leseni hlapec s svojo osodo zadovoljen, zvesto je opravljal svoja opravila in nij mrmral. Ali so tudi drugi nezadovoljneži ž njim vred potem bili zadovoljni? — Bog ve! 8. Opeharjeni zid. Ko še ni bilo železnih cest, na katerih se zdaj vse hitro in z lahka prevaža po širocem svetu, tedaj so ljudje potovali peš ali na vozeh ali na konjih. Zdaj puste, velike ceste in krčme ob- njih so bile vse žive popotnikov in voznikov. V nekej krčmi te vrste je star žid sedel mej različnimi gosti; kupoval in prodajal je razno staro sodrgo. Zid zna v novce spraviti vse, na kar bi se drug človek niti ne ozrl. H krčmi je vojak prijezdil na čilem konji, pred krčmo ustavil ter stopil v hižo. Vojaka žid mahoma nagovori: „Tako mi vere, krasen je konj, katerega je vaša milost prijezdila." „Veseli me, ako vam je po godi, sin Abrahamov!" odgovori vojak. „Sto palic bi rad držal, ako bi potem bil moj", reče žid. Vojak s korobačem udari po skornjah in dč : „zakaj sto palic'? Dobodete ga tudi za petdeset." Zid, vesel te vojakove darežljivosti, reče: „Ali bi ga za petindvajset palic ne dobil ?“ „Tudi za petindvajset", odgovori vojak, „in ako bi vam to bilo preveč, tudi za petnajst vam bodi." „Kaj li, ko bi jih držal samo deset?" „Nu, če nij drugače, zadovoljen sem, ako samo pe^ palic držite." Zid si misli: ,.Za Boga živega, kako po ceni bi dobil krasnega konja! Deset palic sem uže na Žabjaku držal, in še me nij konec, a da bi me bilo samo od petib? — Gospod," reče dalje, „vi ste vojak, in vojaki spoštujejo svojo besedo, zatorej smem vašej besedi trdno verovati ?" Vojak odgovori: „Ce ne upate mojim besedam, hočete H pismo?" „Ljubše bi mi bilo," odgovori žid. Oba gresta potem k beležniku, in ta naredi tako pismo: „Ce gospodar tega pisma od vojaka s trdo lesko-"vico dobode pet palic ter je odnese mirno in zadovoljno, tedaj mu vojak svojega konja vranca takoj da brez nobene druge plače ali odmene." Potem je bil podpisan kraj, dan in priče. Ko je žid imel to pismo v rokah, povrneta se zopet v krčmo in žid mirno leže na stol, da bi odslužil pogojeno plačilo za konja. O prvem udarci se je zdrznol ter sam v sebi mislil: „Ta ti je bil za profosa, ker bolje tepe nego li birič na Žabjaku." Po prvej palici vojak sede ter mirno čaka pri kozarci vina. „Kako si, Abrahamov sin?" vpraša za nekoliko časa Žida. „Prosim, odštejte kar sem še dolžan, da hitreje pretrpim.« „Bodi si," reče vojak ter mu drugo priloži, ostrejšo od prve. Potem zopet sede in pije. Pozneje mu odmeri tretjo in četrto, a vselej take. kakor prvo. Žid, nejevoljen, ker je vojak tako obotaven, reče naposled: „Ne vem, aii bi vam bil hvaležen, ker mi pogojene palice tako polagoma dajate? Udarite naglo še peto, da bode vranec vedel, čegav je, ter da midva prideva v red!" A vojak mu odgovori: „Sin Abrahamov! pete palice bodeš dolgo čakal," ter leskovico vrže v kot. Žid je prosil in pretil, a vse zastonj; vojak mu ni hotel dati pete palice. Vsi so se sinijali, a žid je šel k beležniku, da bi mu pripomogel k petej palici, katero mu je vojak pismeno ugotovil. Beležnik pogleda v pismo in reče: „S tem pismom ne opravite nič. Pismo ne govori da bi vam vojak bil prisiljen dati pet palic, ako vam jih nehče." Zato baje žid še denes čaka pete palice in konja vranca. Komur se ta dogodba pripoveduje, dajo mu v tolažbo nauk: „Kogar nij sram v lakomnosti držati pet palic, da bi konja dobil, vreden je štireh palic zastonj.“ 9 Zvil popotnik. Nekdaj, ko so se ljudje še s pošto vozili, bilo je popotovanje mičnejše, poučljivejše in veselejše, nego li zdaj, ko v naglem teku od kraja do kraja po železnem tiru drčimo; kajti bilo je tedaj popotnikom več prilike in časa, videti tuje ljudi in njih običaje ter ogledovati prijetne kraje, kodar so se vozili. Kar so zdaj ob železnih cestah kolodvori, to so bila tedaj v malem poštna postojišča. Na pošti je bila krčma, kjer je uže vselej popotnike pripravljen čakal zajutrek, obed ali večerja, kakor je čas nanesel. Bilo je tudi postavljeno, po koliko plačila zadene človeka; zato je vsak sčdel in jedel ter plačal. Nekdaj več popotnikov o poludne prispeje na poštno postojišče, zatorej baš k obedu. A krčmar je bil daleč okolo znan skopec, o katerem se je tudi govorilo, da postiljonu mito daje, naj bi vselej konje hitro opravil ter zopet mahoma vpregel, da popotniki vsega ne pojedo. Ker so se o tem uže poprej pogovarjali, izmisli si nekdo izmej popotnikov nekaj tacega, 'česar se skopi krčmar nij nadejal. Ta popotnik sede za miso z ostalimi vred, naumivši, poprej ne vstati, dokler se do sita ne naje, če tudi pošta brez njega odide. Zato pri obedu nij hitel; a vsi drugi v najveejej naglici jedi požirajo. On jedva juho in kos kruha použije, kar postiljon uže zatrobi in krčmar v hižo priteče, rekoč: »Konji so vpreženi!“ Nejevoljno mrmranje mej popotniki. Vendar vsi vstanejo izza mize ter odhite na svoje prostore. ,,Ali so vsi vstopili ?“ vpraša postiljon. „Jednega še nij,“ odgovore popotniki. Krčmar hiti v gostilnico ter najde res našega popotnika mirno in veselo obedovati. ,,Zaostanete, ako se ne popaščite,1’ reče krčmar. ,,Nič za to,“ odgovori popotnik. „A vendar je boljše, ako odpotujete: sedež vam je še prazen!“ „Ne, dokler se ne najem, ne odidem. Kosilo sem pošteno plačal, zato se hočem tudi pošteno najesti. Ako pošta ne počaka, naj odrine.11 Pošta je res odšla, a naš popotnik ostal in mirno jedel, dokler je kaj bilo. ,,Kruh imate dober, gospod krčmar, prinesite mi ga še.-1 Krčmar nejevoljen odide in prinese kruha. „Čujte,“ pokliče natakarja, „kava je tudi potrebna k obedu!1' Natakar mu še kave prinese. „Grospod krčmar, zdaj sem vašo kuhinjo počastil, kolikor sem koli mogel, zatorej bi mi slobodno še dodali smodko ali pipo tobaka.1 Krčmar ustreže tudi tej želji. ,.Caja še, natakar! posebej ga plačam.*• Natakar mu ga prinese. ,.Še žlico bi rad!“ A žlice uij bilo najti nobene, da-si je krčmar vedel, koliko je bil srebrnih žlic pripravil, predno je pošta prišla.'1 ,,Ali mislite, da vam bodo ljudje zastonj plačevali kosilo ?“ popotnik šaljivo reče. ,.Ivako? Menite li morebiti da je kateri popotnikov žlice odnesel?1 ..Kaj treba meniti? Ne menim samo, nego dobro vem, da so vsi popotniki obed plačali, kakor jaz, a ni so se mogli najesti, zategadelj so žlice jft, odmeno s soboj vzeli.1' Krčmar naglo skoči na dvorišče, pokliče hlapca ter mu zapove, naj hitro konja osedla in zdirja za pošto, ki je bila uže precej daleč. Hlapec jo dohitčvši, postiijonu nekaj tiho na uho pove. Postiljon mahoma obrne ter nazaj vozi do poštnega postojišča. Ondu jih je uže naš popotnik čakal s krčmarjem, ter veselo pozdravil, rekoč: „Kako ste, gospoda? Veseli me, da ste se vrnili po-me.11 V tem sede na svoj prostor. „Ali ga ne bi hoteli pokazati, kedo je moje žlice odnesel ?“ pošepeta mu krčmar na uho. ,,Pokazati? Cajte, gospod krčmar, najprej vam je treba povedati v pričo mojih tovarišev, da sem jaz pri vas tako pošteno obedoval, kakor sem pošteno plačal. — Žlice najdete v lonci, v katerem mi je bil natakar kave prinesel. Oprostite, da sem se bil tako pošalil. A zdaj z Bogom!1 Res najde krčmar vse žlice, a popotnik s pošto dalje odide. 10. Jakčeva kučma. Blizu mesta v ubožuej hišici sta sedela mož in žena s povešeno glavo in solznimi očmi. Zakaj sta povešala glavi in se solzila? O prvem pogledu se je videlo, da ju je trlo veliko ubožtvo. Hišica je namreč bila pusta iu prazna; v kotu zakajeno razpčlo in podoba Matere Božje, stara krosna (stative), ker je bil mož tkalec, na pol podrta postelja in dve dolgi klopi — to je bilo vse pohištvo, vrhu tega jima je zdaj gospodar stanovanje odpovedal. Nijsta vedela, kam bi se dejala, kedo ju pod streho vzame, kde dobodeta novcev, da plačata dolg od najemščine: zato sta povešala glavi ter se solzila „Ne“, reče žena, ki je stoječ pred podobo Matere božje roki sklepala, „ne, ti nas ne ostaviš (zapustiš); nikoli nas nisi še ostavila, niti zdaj nas ne misliš. Oh, samo 100 gld., in kako srečni bi bili; mogli bi kupiti sosedovo bišo za 200 gld.“ rTako?“ segne mož v besedo, „100 gld. ti je treba, da bi za 200 gld. kupila sosedovo hišo? Ti dobro znaš računiti.“ „Jaz mislim. 100 gld. bi mu dali, a 100 gld. bi ostali dolžni, in kedar bi je prihranili, doplačali bi mu hišo.“ _Res je, ali od kod zdaj 100 gld. vzeti?" mož zamišljen dostavi. Zunaj je bila nevihta; oster veter je bril in vejal z novim snegom. „Kde li je ostal Jakec?" vzdihne žena, „poslala sem ga bila k pekarju po kruli." V tem se iz daleč zasliši tromba. „Aha“, reče mož, ..huzarji, ki so imeli danes priti. & jezdijo skozi mesto, Jakec pa vanje zija, da bi vse videl." Tako je tudi bilo. Jakec je stal na trgu ter gledal, kako so kuzarji po vetru in snegu dirjali skozi mesto, da-si jim je burja sneg v obraz metla ter njih kodrave lase in dolge brke belila. Mnogo jih je na uzdi gnalo prazne konje, kateri so v boji bili vzeti sovražnikom. Vsi so bili slabo oblečeni, raztrgani in umazani, kakor so iz bitve prišli. A zadnji so bili še slabejši od prednjih; jed-nemu zadnjih je veter odnesel čako ter jo kotal daleč po snegu. Jakec steče za njo, pobere jo in pomoli huzarju, ki jo je lovil. Jakec je imel na glavi lepo toplo kučmo se svitlo spono na strani, dar birmskega kuma, ki je bil v mestu bogat pekar. Huzarju je bila ta lepa Jakčeva kučma, izpod katere je deček z velikimi modrimi očmi tako zadovoljno gledal, ljubša od čake, zatorej poseže, ne po čaki, katero mu je otrok ponujal, nego po kučmi, — in smuk zdirja ž njo za drugimi vojaki. Prestrašeni Jakec v tem hipu ni znal, kaj bi počel; samo kričal je na ves glas: „Moja kučma, moja kučma!" Ljudje, ki so od vseh strani prihiteli na Jakčev krič, potezali so se za-nj, hu-zarja ustavili in obstopili, ter mu pretili, ako ne vrne kučme, da ne bode dobro. Pogajanje mej meščani in hu-zarjem je bilo smešno, kajti huzar njih ni razumel niti °ai ne huzarja.Huzar je vedno vpil: „Kapo kupiti; koliko?" A Jakec je kričal: „Kapa je moja! Svojo kučmo hočem zopet imeti!" „Ti konja, jaz kučmo", reče vojak in odvezuje kljuse, katero je na uzdi vodil, ter potem svojega konja izpod-bode in zdirja s kučmo skozi ljudi za tovariši. Ubogi Jakec je žalosten stal na trgu, v tej roki Čako, v drugej uzdo ubornega kljuseta držeč. Oba, Jakec in kljuse, držala sta se kiselo. Kaj bi se ne? Kljusetu so tovariši odšli, ostavivši je otroku v oblasti. To je utegnilo vojnega konja žaliti. Pobegnil bi bil; a ubogo živinče uže ni imelo toliko moči; otrok je je ustrahoval, *n to tem laže, ker je bii Jakec uže v dvanajstem letu iu tudi zelo močen. Čemu bode Jakcu to kljuse? Za-nje je izgubil kučmo! Zeblo ga je zelo, a Jakec je bil brez kučme. Treba je bilo čako na glavo djati. Kes je bil zdaj čuden huzar, ki so mu solze tekle po obrazu, iz katerega naj hi bil sijal pogum. In konja, ki je od glada in slabosti jedva noge prestavljal, vedel je na uzdi, ne da bi dirjal ž njim po mestu, kakor je huzarju spodobno; zato je bilo kreba po poti slišati mnogo posmeha in zaničevanja. Ti so klicali: „Jakec je pri huzarjih! Kak junak je v čaki! 0<1 veselja se joče!" „„Jaka! pazi, da ti iskri konjič ne ^de, rajši sedi nanj, če smeš!"" govorili so mu drugi. — edo je bil žalostnejši, kljuse ali Jakec, to je bilo težko razsoditi. A kaj bode li doma? Domov prišedši je Jakec s solznimi očmi očetu pripovedoval čudno dogodbo. Na konci je od očeta slišal odgovor: „Poberi se mi z mrho vred, črvivega oreba ne dobodeš za-njo.“ Sami ne vemo, kde bode naša streha, in zdaj da bi še za to kljuse skrbeli? Sami nemarno kaj jesti, in še to sestradano mrho da bi redili?' Ko se je hotel Jakec zagovarjati, reče mu oče jezen: „Molči, ali ti to čako na glavi razbijem." Ko je mati začela očeta tolažiti, potem je vendar nekaj pomagalo; a Jakec je še zmirom jokal in kljuse je tudi žalostno pred->e gledalo. Ko se je ta prizor vršil pred tkalčevimi vrati, prideta po cesti dva moža, kovač in pekar, Jakčev kum, ter poprašata, kaj imajo? Konja od vseh strani premerjaje sta se molče spogledovala. „Ne jezite se, oča!“ naposled veli kovač. „Jakec je dobro zamenjal kučmo. Za konja vam jaz takoj dam deset tolarjev. “ „Ne, ozdravite ga ob mojih stroških", reče pekar, „in potem ga moje kumče draže proda. — Umiri se!“ tolaži Jakca, ,,grdo bi bilo, da bi jaz nekdanji vojak ne pozual konja. Kadar se to kljuse zredi, bode konj, da ni jednacega. Tudi po kučmi ne žaluj ! Pridi jutri k meni. dobodeš novo." Oča tkalec je bil vesel, ko se je z lepa rešil konja, ter jel upati. da kedaj zanj kaj dobode. Se veselejši je bil Jakec, kateremu je kum obetal novo kučmo, ker čake bi nikakor ne mogel nositi. Tudi mati je bila radostna, ko se je nže nekoliko izpolnila nje prošnja. Zima je prešla. Spomladi, ko se je vse pomladilo in ponovilo, bil je tudi Jakčev kouj ves izpremenjeu. Tako čil ia isker je bil, da mu daleč okoli ni bilo jednacega, vsak dan so se kupci zanj oglašali. Konec te zgodbe si zdaj utegnete sami misliti. Konja je Jakčev oča tako drago prodal, da ni samo sosedove biše kupil, nego za potrebo je še nekaj na stran dejal. A kam je šel Jakec? Bog ve! Mi smo samo to slišali: Oče tkalec in njega žena sta imela svojo hišo, Jakec novo še lepšo kučmo, nego li je bila prva, ter v hiši je v kotu razven razpčla in Matere božje visela še neka čudna podoba, Jakčeva s huzarsko čako na glavi, a v roki je držal uzdo, na katerej je vedel suho kljuse. To podobo je dal Jakcu narediti kum na veden spomin čudne dogodbe o Jakčevej kučmi. 11. Jurčetove nadloge. Jurče je bil v hribih doma. Ko je nekoliko odrastel, m°ral je kozč pasti, a to delo mu ni bilo prav po volji, ker na paši je bil vedno sam in s kozami se igrati ni Sa veselilo. Prosil je tedaj očeta, da so mu dovolili šivati 8e učiti. Ko so mu oče to dovolili, gonil ga je vaški krojač s seboj po štčrah; takč je prišel med različne ljudi, kder je marsikaj videl in marsikaj slišal. Ko se Je bil krojaštva izučil, mu doma ni dalo miru. Slišal je, da drugi rokodelski fantje gredč na ptuje, da več vidijo >n si več poskusijo, zatč je tudi Jurče želel si nekoliko svet4 ogledati. 15 Ali za Jurčeta potovanje ni bilo ugodno. Bil je pri-prost, nepopačen hribovski sin, in mislil si je. da so vsi ljudjč taki, kakor je on. A kmalu je prišel do spoznanja, da temu ni tako. Prišedši v mesto, šel je v krčmo, kder ^ so krojači svoje prenočišče imeli. Ko se z nekim drugim krojačem o tem in onem pogovarja, vpraša ga tovariš: „Kaj ne, Jurče, tvoja mati so iz V........ in tvoj oče iz L........ doma?" — „Cemu meni ta vprašanja?11 pravi Jurce. Tovariš odgovori: ..Ker v V...... ljudje še le v 30. letu pamet dobe, v L......... pa jo že v 81. letu iz- gube, in meni se dozdeva, da si ti od obeli te lastnosti podedoval.“ — Jurče je to zasmehovanje takoj razumel in jezilo ga je, posebno zaradi tega, ker mati niso bili iz V....... doma, nego rojeni so bili na njegovem dčmu. Druzega dne si je Jurče mesto ogledoval. Kakor se pobožnemu kristjanu spodobi, mikalo ga je najbolj videti velikansko cerkev, kakoršne še nikoli ni videl. Cerkvčnik mu je cerkev odprl in imenitne stvari kazal in razlagal. Ko sredi cerkve stojita in Jurče naprej, nazaj in navzgor gleda, začelo se mu je v glavi vrteti in debelo gledajoč čudi se: ,,Jojmine! ta cerkev pa je od znotraj še mnogo večja nego-li od zunaj !“ To se zna, da se je Cerkvenik tem besedam zeld smijal, kar je Jurčeta zopet zeld jezilo, ker si je mislil, da to, kar je povedal, ni neumno. Po mestu idoč, je videl Jurče gasilno društvo, ki je bilo ravno pri svojih gasilnih vajah. Z velikansko briz-galnico so po hišah in ulicah na vse strani vodo brizgali. Ko voditelj gasilcev ugleda Jurčeta, ki je radovedno zijala prodajal, polasti se ga hudobna misel, da bi malo vode napeljal skozi krojačeve noge, kakor on napelje nit skozi šivaukino uho. Pri tej poskušnji je bil Jurče ves premočen, kar ga je, seveda, zelo razjezilo. Zvečera si je Jurce poiskal drugo krčmo, kder si je večerjo naročil cvrtje. A cvrtje je bilo subo, posmojeno ln neokusno. Zaradi tega se je hotel Jurče maščevati nad krčmarjem ter ga je zasmehljivo vprašal, kako je to, da se pri njem tako dobro, okusno in mastno cvrtje dobi. -A- krčmar je takčj razumel Jurčetovo šalo in mu odgo-voril: „Moje cvrtje se ravna po gostili, to je po njihovej pameti. Cim več imajo pameti, tem bolj jim diši cvrtje." To Jurčetu zopet ni bilo po volji, zatorej precej druzega jntra oprti svoje stvari in potuje v drugo mesto. Tu vidi zvečera dve krčmi. Pri „slouu‘‘ je bilo vse lepo gosposko, a pri ,,jelenu" vse umazano. Jurče si misli: k*rl ,.jelenu“ bode za mene bolje, ker tu se vse bolj po ceni dobi.. A to je bila Jurčetova nesreča. Ljudi je bilo ”Pri jelenu11 malo, in kakor se mu je zdelo, bili so sami taki, ki so iz istega vzroka iskali ondu prenočišča, kakor Qn- Samo jeden je imel mnogo denarja, in to je bil žid ^■°zes, ki je hotel ondu prenočiti samo zaradi tega, ker Je bilo malo gostov. Dva izmed navzočih to opazita in skleneta Žida oropati. In res se splazita po noči v Židovo 8°l>o, zamašita mu usta, zvežeta ga in. mu ves denar vzameta. Ker se je žid branil, ranil je na licu jednega l'°parja z nožem, kar mu je ropar vrnil. Roparja potem ježita, in čeravno so biriči hitro za njima šli, Več sumljivih ljudi zaprli in preiskovali, morali so vendar vse izpustiti, ker jim niso mogli krivde dokazati. „Kdo je zida oropal?1- vprašali so ljudjč drug druzega. Mogoče, da krojač, na katerega še v začetku nihče mislil ni. In if ou sam tega ni storil, morebiti da zna za zločinca, rn 1 ° . . . aao so Jurčeta vjeli in zaprli. Pri prvej preiskavi od samega strahu ni razumel ničesar, in ko bi bil moral reči ne, rekel je da, ter se je v taka nasprotja zaplel, da 15* so po pravici še celo sodniki začeli sumničiti o njem. Pri tej preiskavi so tudi opazili, da ima Jurče* rano na vratu, in mnogo gospodov je bilo že prepričanih, da je ta rana od Židovega noža. Takoj so poslali mestnega zdravnika v ječo k Jurčetu, da bi rano natanko ogledal, kar je zdravnik tudi izvršil. Ko se zdravnik iz ječe povrne, napisal je dolgo poročilo in dokazal, da Jurčetova rana mora res biti od Židovega noža, ker Židov nožič je podoben. Jurčetovej rani, in rana tudi še ni stara, ker videti je, da se je komaj zacelila. Zdaj so imeli gospodje lehko delo. Zid je že v duhu videl Jurčeta na vešalih. Ko pripeljejo Jurčeta pred sodnijo, bil je ves zmeden, ker videl je, da se bo zdaj nekaj resnega godilo ž njim. Jedeu izmed pričujočih prebere cel popis in tudi zdravnikovo poročilo, da je Jurčetova rana od Židovega noža, in vsi so si mislili : zdaj bo Jurče na koleni padel in spoznavši svojo hudobijo prosil odpuščenja. Ali čudno! Jurče se zavč, ohrabri in veselo prav po domače reče: „0 jojmine! tega pač niste zadeli. To ni res, kar stoji tukaj zapisano, ker to rano imam še iz otročjih let, ko sem se z našim kozlom igral na paši.“ To je Jurče tako odkritosrčno in priprosto povedal, da se še celo sodniki niso mogli smeha zdržati in so ga morali za nekrivega spoznati. Jurčeta so tedaj izpustili, ali vse te njegove nadloge vzele so mu veselje do potovanja in spomuivši se prigovoi'a: „Ljubo doma, kdor ga ima,“ šel je domov v hribe, in je ondu zopet pasel koze in hribovcem obleko delal, kakor se je bil naučil od vaškega krojača 12. Razmišljen občinski pisar. Občinski pisar v Rakitji je bil pošten in dobrovoljen mož. a tako razmišljen in pozabljiv, da je navadno vse, kar se ni tikalo občinskih, zadev, ali pozabil ali pa napačno napravil; v pisarni pa je bil vesten in natančen, da mn gospod župan nikoli ni mogel kaj oporekati. Njegova žena ga je dobro poznala ter je zvesto pazila nanj, vzlasti, predno je šel v pisarno, ogledala ga je °d vseh strani, je-li vse v redu ali ne; kajti če nje ni kilo zraven, gotovo je na jedno nogo obul črevelj, a na drugo pa škrpetelj, in večkrat je celo pozabil klobuk ter je z domačo kapico odšel v pisarno. Necega dne je bil pri graščinskem oskrbniku na obed povabljen, ker je oskrbnikov sin dobil lepo službo ter se °d domačih in znancev poslavljal, predno je odšel na svoje Mesto. Ta dan ga je žena posebno pazljivo ogledala, in ko je šel v pisarno, klicala je še za njim, naj vendar ne pozabi, tudi v njenem imenu gospodu oskrbniku čestitati, da je njegov sin zdaj tako dobro oskrbljen. Pisar je vse obljubil in šel v pisarno. Ondu pa se je v svoja pisma ta opravila tako zamislil, da je na vse pozabil ter opo-ludne hotel domčv iti na obed, kar na trgu sreča gospoda župnika, katerega spoštljivo pozdravi in še dostavi: ,.Kam Pa denes tako gosposki, če smem vprašati ?■' — „Na obed b gospodu okrajnemu glavarju,“ odgovorijo gospod župnik. i-Lejte, lejte, jaz bi pa na to skoro bil pozabil,reče pisar tar gre z župnikom k okrajnemu glavarju, mestu h graščin-®kemu oskrbniku. Ko prideta tja, naredijo gosp. župnik Uavadni poklon, rekoč: ,,Ker ste tako zaukazali, sem takd sloboden.. . . “ kar tudi pisar prav priprosto za njim ponovi. Gospa je začudena pogledala moža, a on, ki je pisarja dobro poznal, namigne, naj še za jednega pogrnejo ter se vsedejo za mizo. Od kraja je bilo pri mizi vse tiho, kajti gospod in gospa sta bila slabe volje, ne zaradi nepovabljenega gosta, nego ker sta danes pričakovala na počitnice sina, ki je v mestu študiral, a mesto sina je prišlo od ravnatelja pismo, da še sina danes ne bo domov, kajti sicer talentiran a precej neporeden fant mora zaradi svojih nepo-rednosti danes v luknji sedeti. Župnik o tem niso nič vedeli in poprašajo po sinu. Pri tem se spomni pisar, kar mu je žena naročila, zato vstane in čestita tudi v imenu svoje žene, da je njihov sin zdaj tako dobro o-skrbljen; on je uže to davno zaslužil, in le čuditi se je, da je moral tako dolgo čakati. „Od kod pa vi veste, kar se je mojemu sinu zgodilo?" vpraša glavar. „Hi smo pri nas to uže sinoči vedeli, in danes me je žena še posebno opomnila, da vam ne bi pozabil tega povedati." Gospa je užč hotela svojej nevolji dušek narediti nad ubogim pisarjem, pa k sreči ni mogla do besede priti, ker je pisar ves navdušen opisoval bodočo srečo Ferdinandovo, iz česar je gospa takčj spoznala, o kom da on govori. Med tem sta tudi glavar in župnik nekaj na tihem govorila in potem so pogovor napeljali na druge stvari. „Kako vam diši moje vino?“ vpraša gospod pisarja. »Naj mi ne zameri vaša milost, skoraj bi rekel tako kakor kis (jesih),‘‘ odgovori šaljivo pisar, in on je pravo imel, kajti razmišljeni mož si je bil poprej, ko je sluga bil prinesel k ribam steklenice z oljem in kisom, mesto na ribo v svojo kupico nalil kisa. Po raznih pogovorih so prišli do tatvine, ki se je bila v Rakitji zgodila. Vsi so imeli sum na necega znanega tatu. Kmalu potem so pa zabeli govoriti o politiki in o novem ministru, in ker je bil pisar precej tih postal, vpraša glavar: „Kaj pa vi o njem mislite — ..Da je pravi lopov, ki bi užč moral davno na vislicah viseti ali vsaj v ječi smrti čakati.‘‘ odgovori na začudenje vseh ubogi pisar. ,.Kako morete kaj tacega govoriti ?“ vpraša začudeni glavar. „Ravno danes.“ opravičuje se pisar, „bile so zaslišane priče, in izvedelo se je, da ta lopov ni bil le pri tej tatvini, nego da je vodja velike tatinske druhali." Zdaj je bilo vsem jasno, da pisar ni govoril o ministru, nego da je imel še vedno tatu v mislih. To je veliko pomagalo, da sta gospod in gospa prišla v dobro voljo in da so vedno več govorili. Nekdo je omenil župana, ki rad vedno več govori, nego li zna, in gospa Je pri tej priliki naredila nekatere komplimente gospodu župniku zaradi njegovih govorniških zmožnosti. ,,Gotovo tudi vi radi gospoda poslušate ?-i reče ko-uečno pisarju. ,,Ne morem pritrditi, ker mi ta človek vedno preveč veka in žveka!“ odvrne pisar. On je namreč mislil, da še vedno o županu govorč. Tako je še pisar po svojej razmišljenosti veliko smešnih prizorov napravil, da so bili vsi Židane volje ter so do večera pri mizi ostali. Med tem so pri graščinskem oskrbniku dolgo nanj ^kali, in ker ga le ni bilo, poslali so domov po njega, ^ena ga je šla iskat v pisarno in k nekaterim drugim znancem, a nikder ga ni dobila : da bi bil pri okrajnem glavarju, to jej še na misel ni prišlo. Ker ga še celo v mraku ni bilo domov, poslali so graščinske hlapce s sve-tilnicami ga iskat. Dva izmed teh, ki še nista bila dolgo v službi, sreča pisar sam ter ju vpraša, kaj da iščeta. „Zgubljenega občinskega pisarja.-' mu odgovorita. Pisar si ni mogel misliti, da bi njega iskala, in misleč, da morebiti iščeta njegovega prčdnika ki je pred nekaterimi leti v jarku za Rakitjem utonil, reče jima: ,,Tega zaman iščeta; on je utonil in so ga uže našli.-' Naglo se vrneta hlapca, da pisarjevej ženi poročita žalostno novico, ali njena žalost ni dolgo trajala, kajti kmalu za hlapcema je prišel tudi pisar zdrav in vesel domov. 13. Mertud! (Po „Steirische Volkssagen“.) Svoje dni je živel v M.. .škem okraju Pavel Dekleva, velika nadloga za gosposko in celo okolico. Nemiren, zvit in lakomen že po svoji naravi je bil še od zakotnih pi-sačev podpihovan, da je vsakemu, ki ga je le po strani pogledoval, pravdo naredil ter pri spravi skušal kaj pridobiti. Oskrbnik ni mogel ž njim ne z lepa ne s huda nič opraviti, nobeden tožni dan ni minol, da ne bi prišel Dekleva tožit ali se pravdat. Navadno je prišel nekoliko poprej, preden so pisar-nico odprli, ter je oskrbnika uže v njegovem stanovanji obiskal, da bi ga o svojej pravdi podučil in za se pridobil. Oskrbnik se ga nikakor ni mogel obraniti. Takrat dobi oskrbnik iz mesta električni stroj, ki je še takrat malo poznan bil, in prišlo mu je na misel, da bi s tem poskusil, bo se li dal drzni Dekleva zmodriti ali ne. Drugi dan je bil tožni dan, torej je za gotovo vedel, da ga bo Dekleva za rana spet v njegovem stanovanji obiskal. Zato je zgodaj v jutro v drugi sobi stoječi stroj zvezal s kljuko njegove sobe. Ko je Dekleva po stopnicah kobacal, bil je oskrbnik tih in miren, kakor da bi še spal. Naenkrat zasliši strašen krik, vrata se odprč in Dekleva se zvrne v sobo. kakor da bi ga iz oblakov vrglo. Oskrbnik: „Za Boga! kaj je to? kdo si in kaj hočeš ?“ Dekleva: „Ah, milostljivi gospod! pomagajte mi, mrtud me je zadel, jaz bom zdaj, zdaj mrtev.“ Oskrbnik: „Dekleva, ti si? kaj bi pa rad tako zarana pri meni?“ Dekleva: „Nič hudega, ne tožiti, ne se pravdati, ne rubiči, ampak pogoditi se, odstopiti in vse popraviti.“ Oskrbnik: „To je enkrat pametna misel Vstani in vsedi se sem-le, jaz bom takoj po zdravnika poslal." Dekleva: „Gospod oskrbnik, jaz bi rad najprej svoje krivice popravil. Hvala Bogu, da me je pri vas ta nesreča zadela. Vzemite gospod papir in pero in pišite, k&i' jaz želim.“ Oskrbnik: „Dobro, povej torej, kaj ti teži tvojo vest ?“ Dekleva: „Tožbi zoper vaškega tkalca in krojača zavoljo neplačanih dolgov vzamem nazaj. Moji sestri se naj njena dedščina iz mojega premoženja izplača. Mlinar naj dobi 100 gld., kar sem ga pri kupčiji s konji vkanil; občinska blagajnica ima še od mene dobiti SO gld., bolnišnici se naj polovnjak mojega najboljšega vina pošlje, ker jaz sem večkrat dobro vino za se obdržal in slabega tje poslal. Moj varovauec je pošten fant; jaz sem ga le zato ogovarjal, da bi ostal pod mojim varstvom in mi ne bi bilo treba njegovega imetja izplačevati. Cerkveni denar, ki bi bil pri meni zgorel, je v piskru vzidan za kletnimi vrati. Drugo se zdaj ne spominjam, če bi še kaj na svitlo prišlo, naj poravna moj dedič.“ Oskrbnik: „Jaz sem vse tako zapisal kakor si želel; ali še hočeš to pred dvema pričama potrditi?“ Dekleva: „Ce drugače ne velja, naj se zgodi, vendar priči ne smete vedeti, da me je k temu prisilil strah pred smrtjo; ne, to sem storil prostovoljno, kot pošten mož. Ah! joj!" Oskrbnik pokliče dva kmeta, ki sta v dvorišču stala, da sta kot svedoka podpisala Deklevovo oporoko. Dekleva: „Zdaj pač prosim za zdravnika. Ah, kako me po kosteh trga! O joj!“ Oskrbnik: „Idi in vlezi se tam-le v mojo posteljo." Dekleva: „Tedaj naj v vaši postelji smrti čakam. To je za-me preveč časti; to se za-mč ne spodobi." Oskrbnik: „Kaj boš to! le vlezi se taj.” Zdravnik je prišel in bil uže v veži od oskrbnika o vsem podučen. Resnega obraza mu je zapisal neko neškodljivo zdravilo ter naročil, naj ga proti večeru dobro zavijejo in domu popeljejo. Grofinja, ki je bila nekoliko dni poprej na svojo graščino prišla, bila je tudi o vsem podučena ter mu je večkrat poslala dobrih jedil, tako da se je Deklevi v tej bolezni prav dobro godilo. Crez nekatere mesece je peljal Dekleva v mesto žito na prodaj in ondi je videl različne igre in glumače. Pri nekem šotoru so njega in nekaj drugih kmetov v okrog postavili in z električnim tokom stresii. V prvem hipu se je Dekleva jako vstrašil misleč, da gaje spet mrtud zadel; ko pa vidi, da se drugih nobeden ni vstrašil ampak so iznenadeni vsi veseli postali, zasvetilo se mu je v glavi, in ves srdit je prišel tisti večer domu. Zdaj je vedel, kaj je oskrbnik ž njim naredil in vedno je premišljeval, kako bi se nad njim maščeval. Ker je še takrat bila elektrika nova reč, hodili so glumači od vasi do vasi z malimi električnimi stroji, in z enim takim glumačem se je Dekleva pogodil, da mu je svoj stroj za nekoliko dui posodil. Takrat je Dekleva obhajal zaroko svoje hčerke in k goščenju je bil tudi gospoda oskrbnika povabil. Gostje so se v veliki sobi zbirali, za gospoda oskrbnika pa je kilo vse v stranski sobi pripravljeno, kamor se je prišlo skoz lepo okinčana vrata, (ki pa so bila zavoljo gospoda oskrbnika v zvezi z električnim strojem, česar ni nihče vedel nego Dekleva). Pastirja sta morala na straži stati, ni rayno ropota delal, in tako sem srečno prijezdil sred gozda. Ondi pa naenkrat zaslišim tako žalostno javkanje in jokanje, da so mi vsi lasje po koncu vstali in roki ste mi tako trepetali, da bi bil z obema samokresoma gotovo na tri stopinje vola zgrešil. „0 jaz ubogi revež! O neskončno usmiljeni Bog. ali se ne boš mene usmilil in poslal krščeno dušo, ki mi bo pomagala, da tukaj ne zmrznem. O moje uboge noge, o moje lepe berglje! No, če pa že moram tu umreti, bodi vendar o Bog! moji duši usmiljen sodnik!“ Tako sem slišal tarnati misleč, da je kak tujec v gozdu pot zgrešil ter ne ve, ne kod ne kam. Usmiljenje se je v mojem srcu vzbudilo, da srčno jezdim na kraj, od koder sem glas čul. in najdem pod drevesom sklnčeno človeško bitje. „Kaj vam je?“ vprašam osorno, da bi tresoč glas zatopil. „Ah gospod! usmilite se me", prosi mož; „glejte, jaz ubog, plantav „falid“ sem tukaj sedel in ubogajme prosil, kar prilomasti pijani Črni Jaka, vzame moje berglje in jih obesi ondi gor na drevo, jaz reva z leseno nogo pa se še s torišča ne morem ganiti brez bergelj.“ Res so na bližnjem drevesu berglje visele. Ker se mi siromak v srce nsmili, skočim s konja in dam uzdo njemu v roke, naj konja drži, dokler jaz na drevo po berglje splezam. A komaj sem bil jaz na drevesu, vrže berač od sebe raztrgan plajšč in {leseno nogo ter skoči na konja z dobro poznanim Jakovim glasom govoreč: „Z Bogom, gospod župan!“ Na to je zavriskal in strelil z mojim samokresom v zrak, da bi bil jaz skoraj samega strahu z drevesa pah Kujon je jezdil naravnost v krčmo po moje križake. Jezen in osramoten splezam z drevesa in domu prišedši si še svoje nesreče potožiti nisem upal svoji jezični ženi.“ V zahvalo za to povest se vsi okoli mize zopet glasno nasmejejo, grof pa se je zopet zarotil, da tega človeka hoče spoznati in ga, če se da, v svojo službo dobiti. Po obedu so se gostje zahvalivši se grofu Židane volje razšli razve Št. Ujskega župana, ki ni mogel pozabiti belca in svojih 100 križakov. Grofu ni bilo treba dolgo čakati, da se spozna s Črnim Jakom. Drugo jutro namreč jezdi grof sam v Ernož. Zamišljen je sedel na konju in tuhtal, kaj mu je početi, ker brez vragolij mu je bilo življenje dolgočasno. Iz zamišljenosti ga zdrami konj, ki se mu naglo ustavi. Pred njim namreč leži na cesti čudno opravljen človek, in zdaj eno, zdaj drugo uho na zemljo pritiska, kakor da bi kaj poslušal. „Hej, s poti!“ zakriči grof. človek na cesti ležeč pa daje z roko in nogo znamenja, naj čaka, in grof je iz celega obnašanja videl, da mora nekaj posebnega poslušati. „Kaj h ... pa poslušaš bedak bedasti?" vpraša grof. Uni pa prst na usta položi in na pol glasno pravi: »Povodnji mož obhaja gostijo z morsko deklico iu ravno grejo vsi gostje v slovesni procesiji v stekleni grad, kar se tu skoz razpoklino prav lepo vidi." Grof je bil strašno radoveden. Hitro skoči s konja ter oči in uho nastavi na razpoklino, ravno tako hitro pa uni skoči na konja, ga spodbode ter zdirja grofu iz oči in moči. „To je draga komedija", mrmra grof peš gredč v Ernož. Ko pride zvečer tudi domu peš, pravi domačim, da je v Ernožu tujemu plemenitašu svojega vranca prav drago prodal. Toda že drugi dan je prišla resnica na svitlo. Rano namreč prijezdi grofovega vranca mlad snažno oblečen človek, izroči konja hlapcu, naj ga v hlev priveže, sam pa je urno stopal po stopnicah naravnost proti grofovim sobam. Hlapci in dekle so vsi prestrašeni šepetali: »črni Jaka!" Bil je res črni Jaka, ki je včeraj grofu vranca na znani način odvedel, danes pa je prišel h grofu službe iskat. Prišedši h grofu se mu globoko prikloni ter reče: „Slišal sem, da želite črnega Jaka spoznati in celo v svoji službi imeti. Tukaj sem zdaj. Ker pa grofovskemu služabniku ne pri- stoji, da bi peš prišel v službo, kupil sem včeraj prav ceno vašega vranca, katerega ste gospod grof darovali onemu, ki vam je gostijo povodnega moža z morsko deklico pokazal." Mladenič in način, kako se je predstavil, je bil grofu všeč, in še tisti dan je bil njegov služabnik. In sedaj so se začeli v Špielfeldu dnevi polni smešnih in neumnih šal. prevzetnih in hudobnih vragolij, kakor bi bil vedno pust, da je sosede že groza obhajala, kaj da bo iz tega. Drug je drugemu nagajal in drug druzega hotel prekositi. Nekega dne ukaže grof Jaketu, naj urno jezdi v Stras po zdravnika, ker njega strahovito zobje bolijo. Jaka obleče najlepšo suknjo in zasede konja ter jezdi v Štras. Ondi je živela vdovica školnikovica — gospa Josipina Virgulin, ki je imela kot poglavitno delo novice poizvedovati in razširjati. K njej, ne pa k zdravniku, ki je njej nasproti stanoval, prijezdi Jaka ter jo v imenu grofovem povabi v Špielfeld, kder bo grof o poldne obhajal zaroko s svojo nevesto. Zraven tega jej je naznanil grofovo željo, naj še drugih poštenih tržank seboj pripelje, kolikor jih do tega časa dobiti more. Med potom je še drugim starim babicam v okolici to naročil. Nobena povabljenih ui izostala, ampak vsaka je še po celi šereg drugih babic Popeljala. Točno ob dvanajstih so se zbrale pred gradom tm- pod vodstvom gospe Josipine Virgulinove po širokih stopnicah šumele v košatih janjkah iz batista, damasta iu svile v veliko dvorano. Tu najdejo na dolgi mizi pripravljene pipe, tabak, žganje, redkev, sol, luk in poper. Babe se vihale nosove in godrnjale, gospa Josipina pa jih tolaži, da menda niso v pravo dvorano prišle. Med tem uaznani Jaka grofu, ki je še strašne bolečine trpel, da ga zdravnik že v dvorani čaka. S kislim in nevoljnim obrazom pride grof v dvorano — kar ga na enkrat obsuje ceii roj starih bab, ki vsaka z drugim glasom svojo čestitko deklamuje. Grrof se tega prestraši, da bi skoro zna»k pal. Dokler so vse govorile, ni nič razumel, torej tudi ni vedel, kaj to pomeni. Ali ko vse vtihnejo, začne gospa Josipina s slovesnim glasom: ^Prepričana naj bo grofovska milost, da nobena izmed nas ne dvomi: milostljivi gospod grof ste si izvolili za družico devico, katerej v celi deželi štajarski ni enake; vendar se drznemo prositi, da nam dovolite le en pogled na vilinsko bitje, s katerim se zdaj po naših srčnih voščilih želite zaročiti." Zdaj še le se grof zave. grozno usta odpre in zahrumi: „Da bi vas vse bes . . .“ ter jezno zapusti dvorauo, iz katere so tudi babe z dolgimi nosovi odhajale. Zdaj se grof spomni, da mora to biti zduha Jakova in to se mu je tako dopadlo, da se je na glas smejal in na zobe čisto pozabil. Nekega dne se grof sprehaja po bregu kraj Mure. kder so kmetje imeli veliko posekanega lesa. Tu pride grofu na pamet kmetom jako neljuba vragolija. Grrof je namreč hodil navadno o slabem vremenu, ko ga ni nihče mogel opazovati, na breg in je za kratek čas posekana debla v Muro potakal. Ljudje so iskali in čakali hudo-delnika, pa zastonj. Enkrat pa se Jaka z grofom nekaj spre in ga zarad maščevanja ovadi nekaterim sosedom, kdo in kedaj njihova drevesa v Muro meče. Ko gre grof zopet na svoje delo. čaka ga že pet čvrstih dobro našemljenih mož za grmovjem, in ko grof prvo deblo v Muro potoči, planejo od vseh strani nad-nj in ga primejo. Grrof jih sicer neprestrašeno nagovori, in vpraša, kaj da hočejo in kaj o njem mislijo ? Oni pa upijejo: „Ti si tedaj ta tat in hudobnež, ki nam je že toliko lesa po Muri splavil. ^aj malo, da boš znal. kako se les seka. podrl boš nam zdaj vpričo nas toliko dreves, kolikor si jib v Muro zmetal.“ Grof se je branil in branil, pa zastonj. Grozeče pestnice in palice so mu od vseh strani žugale, dokler ni sekire v roko vzel. Ali grofu se vendar preveč zdi dre-Vesa podirati in drva sekati, zato še enkrat ostro in jezno reče: ^Pustite me, drugače ne bo dobro; kajti jaz sem grof Ju grajščak Špielfeldski !“ „Ivaj?“ zahrumi eden; »tepec, misliš, da mi grofa ne poznamo? Maš grof so priden, pošten gospod, ki nikomur nič hudega ne storijo, ti hostni tat bi se njim primerjal? Dečki vzemite _°Je palice, in če le še enkrat to laž ponovi, vdarite po uJem, da bo delal, ne pa našega gospoda obrekoval." Zdaj grof vidi, da ni šale, torej začne sekati in žagati, da mu pot curkoma po licu teče in so mu roke otekle in se mu Ua prstih žulji naredili. Naposled mu zapovejo še neko-*k° polen naklati, da jih gospodu županu prinesejo v priznanje za njegovo skrb, da so vendar enkrat gozdnega tata zasačili. Ko tudi to opravi, spustili so ga z grohotom smehom vsega zdelanega iu trudnega. Grof pa ni bil mož. ki bi tako sramoto brez povračila Prenašal. „Zdaj gotovo mislijo, da jim danes ne morem več napraviti mrmra domu grede. Doma pa takoj Napolni hrganjo smodnika, vzame sveder iu nož in dasi-Javno silno spehan., gre zopet v les po dežju in temi. Strašna nevihta je bila zunaj. Gredoč zasliši pod gradom z gošče pogovor. Iz pogovora jih spozna, da so bili tiho-tapci tabakarji, ki so tu prenočevaje se pogovarjali, kaj k° hi pogledali v gosposki hlev, ali nima grof kakega teleta za nje. „Kaj je njemu eno tele“, pravi eden. „Za-•^a ili pa nas tudi ne bodo ker vtem vremenu, ko še pes spod strehe ne gre, gotovo ne bo niliče okoli hlevov lazil. 10* „Pusti France te misli“, odgovori drugi. „Denešnji dan so moja babica umrli in ta dan me je vsake lumparije strah, ker so se mi že na ta dan celo prikazali." „Bedak!“ zakrohoče se France, »naj se pa še meni prikaže starka, če si upa. Hej! stara vesa, pridi in prikaži se svojemu vnuku in njegovemu prijatelju, če si upaš. Dva korenjaka sva, ki se ne bojiva hudiča, ne beriča." V tem trenutku vrže grof izza grma zaporedoma trikrat v papirnem zavitku užgan smodnik, kar seje čudno zabliščalo, zakadilo in zašumelo, zraven pa grof s premenjenim glasom za-hrešči: »Le čajta! že grem, da vaju seboj vzamem, malopridna lupeža!“ Ta dva junaka pa pustivša tobak in vse letita čez strm in grm in nobeden ni več mislil na grofovo tele. Prav zadovoljen s to dogodbo gre grajščak svojim potem dalje ter v lesu poprej naklana polena navrta, v luknje smodnika nasiplje ter jih spet dobro zabije. Vesel, da se mu je vse tako posrečilo, gre domu. Dva dni pozneje je bila v Špielfeldski grajščini zanimiva pravda. Cirkniški župan ja tožil tri sosede, ki so ga že poprej večkrat zmerjali, da v lesu premalo pazi ter se njim po njegovi krivdi toliko lesa pokrade. Te tri je tožil, da so mu tri tolige drv pripeljali za priznanje njegove skrbi za občino, češ. di’va so nasekana in razklana od jako imenitne in plemenite roke. Sinoči, ko žena s temi drvmi zakuri iu župan veselo s svojo družino za pečjo sedi, razleti se peč s strašnim hrupom in sreča je, da cele koče ni razneslo. Prosi torej, da gosposka zatožene sosede presodi ter kaznuje, ker to škodo so mu naredili ali s smodnikom ali s pomočjo hudičevo. Grof bi lahko smeha počil, ko je opazoval smešno obnašanje in še bolj smešno zagovarjanje zatožencev. Da Je dečke po imenu spoznal, ki so ga drvariti učili, bilo 11111 jo jako všeč. Pri celem preiskovanju o grofu ni nobeden besedice zinol, ampak vso krivdo so zavračali na nekega siromaka, ki je bil že večkrat v lesu zasačen, ko J® suhlad pobiral. Razven majhnega svarila se jim tudi nič hudega zgodilo. Ali pri tej priložnosti je grof spoznal, da je eden izmed zatožencev silno lahko- in praznoveren. Sosedje so §a sploh imenovali — okorni Miha. Tega ubogega Miha je zadela nova vragolija grofova, ktero si je o priliki te pravde iztuhtal. Gez nekaj tedne v je bil v Spielfeldu somenj. Okoli cerkvice so imeli krčmarji postavljene šotore, pod kterimi s° bili ljudje po poldne že prav Židane volje; tudi okorni Miha je bil med njimi in je po svoji navadi tako dolgo srabljivec nagibal, da ni mogel več po koncu stati. Da ne bi pri mizi napote delal, odnesel ga je krčmar na trato. je bil ugodni trenotek za grofa, ki je tudi z Jakom P°d šotore prišel in videl, kakšen da je Miha. Na nje-g°vo povelje pride nekaj hlapcev, ki pijanega Miha na-l°žij° in v gra(j v uajlepšo sobano odnesejo. Okna so bila *e dobro zadelana, soba krasno razsvitljena in s cvetlicami okiučana. z zlatimi preprogami in pajčolanom potešena. Miha so umili in obrili, v svilnato haljo oblekli 111 v mehko posteljo položili; hjegovo obleko so pa shra-ni^i. Postrežniki kot krilatci oblečeni so za svilnatimi preprogami čakali, kedaj da se prebudi. Ko je že soluce visoko bilo, začne se v postelji obračati in mrmrati: „Si-**°či sem enkrat pravo vino pil; to je bilo vredno denarja!" otem vstane in zakliče: ..Neža, kde pa so rnlatci. da jih Se ne slišim mlatiti." Nato si začne oči brisati in ribati mrmraje: „ln odeja — ta je iz samega žameta. Oho! glej! glej ! mesto pajčevine sama svilnata zagrinjala in mesto hodne srajce tako tenka halja! Ali sem zdaj še pijan? Ali nisem jaz — Miha? Pač. anti svoje hrapave roke še poznam. Hej!'fanti: Joža! Janže! kde je ta stara?" — Med tem skoči iz postelje in se ves začuden ozira, ker od vseh strani se vidi v velikih zrcalih v svilnati dolgi halji, brez brade, kuštrave lase počesane in z dišečim oljem namazane. Zdaj tudi priplahotajo služabni duhovi, ki se mu klanjajo in ga poprašujejo, kaj da zapoveda. „Kaj bi zapovedal,“ pravi, „le vedel bi rad, sem li jaz „okorni Miha" s Spielfelda in kako sem prišel v to zacoprano grajščino?" Eden duhov mu takoj odgovori: „Nič se ne bojte gospod Miha, vi ste se zavoljo vašega prejšnega pijančevanja po smrti še le zdaj zavedli, ko ste že petdeset let v raju." — „Kaj, 50 let v raju?" pravi začudeni Miha. In vendar se mi zdi, da sem še sinoči pri sosedu Boštjanu pil, kder je tudi naš neumni grof zraven bil." „Ah“, vzdihne drugi postrežni duh, „ta grof je tudi že 42 let mrtev in pokopan. Pa on po smrti ni tako srečen kakor Vi, zatorej le bodite dobre volje in zapovedujte, kar želite; kajti vsak ne pride v raj!" „No, če je tako, pa naj bo," reče Miha: „prinesite mi kupico dobre slivo-vice." V trenotku je na srebrnem krožniku v zlati kupici 1 dobil najboljše slivovice. Tudi zajutrek mu prinesejo in Miha je in pije, kar srce poželi. „Zdaj je pač škoda," ! pravi, „da moje Neže ni tukaj." Toda, dostavi smeje, „Bog je pravičen. Jaz sem imel pri njej do smrti pekel, ona pa ga ima zdaj po smrti." Ce Miha ni nič zapovedoval, umaknili so se duhovi takoj za zagrinjala, kder so smeha pokali poslušaje njegovo mrmranje: kako da je zdaj na njegovem posestvu, kako pri sosedu itd. Postrežniki so bili sicer vsi enako oblečeni, ali eden je bil Mi h atu po- sebno všeč, ker je bil po obi’azu čisto podoben grajski hisinji Marinki, za ktero je že na zemlji marsikterokrat skrivaj pogledoval. Ko ga Miha nagovori, pove mu duh, da je reg tista Marinka, ki je njega že na zemlji rada videla zato >o njo zdaj po smrti njemu za postrežbo od-l°čili. ,,Ker zdaj po smrti nisem več z Nežo oženjen,“ pravi Miha, „ali bi se ne mogla midva vzeti ?“ Ona mu odreče, če je njegova volja, in kmalu je Miha opazil, kako se vsi postrežni duhovi te gostije veselijo. Zaroko s° že tisti večer napravili. Miha se pri tej priliki ni ®ogel zdržati, da ne bi bil pil. dokler ni pod mizo pal in endi zaspal. Grof pa je razun tega dal v njegovo kupico še omamljivega prahu natrositi, da se gotovo do jutra ne bo vzbudil. Potem ga hitro preoblečejo v njegovo raztrgano obleko in ga odnesejo na gnoj pred Boštjanovo krčmo, kder je na predvečer bil zaspal. Ko se ondi prebudi, Kliče postrežne duhove, pa nihče se ne oglasi, nego svinje v bližnjem hlevu. „Pa nisem več v raju? Res ne; °k kako visoko so zdaj zvezde, ki so se še sinoči nad mojo posteljo lesketale, da bi jih bil kar z roko prijel. Kde sem neki zdaj in kaj mi je početi?“ Tako je pre-mišljeval, kar zagleda poznano bajto. „To je Boštjanova krčma! se ve da, saj še ima zdaj staro solnčno uro na steni " Ko na okno potrka, pokuka skoz okno stari Boštjan, Miha pa plaho zbeži, češ, to ni po pravem, ker Boštjan. Je bil že tako star pred 50 leti, ko je ou umrl. Po znanem potu tava proti domu, pa ravno naleti na patrolo, ki ga vpraša: kdo in od kod? „Ujmine!“ zakriči nad srenjskim heričem Krištofom. „ali še ti tudi živiš ?“ „No, zakaj bi ne živel in ponočne potepuhe lovil ?“ zarohni vprašan beriČ ter svoj bakreni nos malo povzdigne rekoč: „Od tebe pač oi.lepo, Miha, da se po noči tod klatiš, dasi imaš doma ženo, otroke in delo.“ Miha se nasmeje in reče: „Moj Bog. kde je moja žena! ali ne veš, kdaj da je že umrla? Tedaj gotovo tudi ne veš, da sem jaz po smrti v raj prišel, kder je tako lepo in tako dobro, da ni dopovedati. Le škoda, da so me iz raja vrgli, ravno ko sem imel zaroko z gospodično Marinko, ki zdaj gotovo po meni hudo žaluje." »Gospodično Marinko sem še sinoči videl v uradniji pri gospodu Joštu, in če ti Miha nisi lopov, ki si Nežo umoril, moraš biti bedak, ali kar je še hujše, magarec, ki se drzne v moji osebi gosposko za norca imeti.“ Patrola Mihata pelja v grajščino, kder se je moral zjutraj zarad svojega govorjenja pred sodnikom zagovarjati. Zdaj je bil trezen. Pripovedoval je na drobno in po redu svojo zgodbo, kako je v krčmi zaspal in se v raju prebudil in kako je spet v raju pri zarokah zaspal in se na gnoju zbudil. Pripovedoval je vse tako resno, da je sodnik, ki o grofovi burki ni nič vedel, z glavo majal in ni znal, kaj to pomeni. Mislil si je, daje Miha vsled svojega pijančevanja gotovo ob pamet prišel. Ker si ni znal pomagati, pošlje po Nežo in s pomočjo njene zgovornosti so mu dokazali, da je imel le tako lepe sanje v pijanosti. Cisto pa ga vendar niso mogli pregovoriti, ker jim je zmiraj kazal na obrito brado, češ, tega mu vendar ne morejo vtajiti, da je obrit prišel iz raja. Ta tako srečno izpeljana burka je grofa jako veselila. Kmalu potem grof opazi, da njegov zvesti Jaka nekaj časa že nenavadno tih in pobit okoli hodi, da se ogiblje veselih družb in da se sploh tako obnaša, da bi bil vsakemu drugemu priljubljen služabnik, samo muhastemu grofu ne. Ni dolgo trajalo in izvedel je tudi temu vzrok. Na Plačuje živela pri svojem očetu, enookem godcu Hopsu, lepa hčerka. Ta je bila vzrok Jakovi spremembi; kajti dekle ni bilo samo lepo, ampak tudi pridno; pa njen oče, bogat godec, resen in oster mož, je več držal na svoje dobro ime, kakor na vse Jakove obljube. Da bi torej ne kil samo hčerki všeč, ampak bi se tudi nepriljudnemu starcu prikupil, sklenil je Jaka čisto drugačen človek postati. Grofu pa Jaketova sprememba ni bila všeč in sklenil je na čuden način zvezo med godčevo hčerko in Jakom razrušiti. Grof, čuden posebnež, je bil skoro z vsemi sosednimi plemenitaši v sovraštvu. Nekega dne pa povabi vse svoje sovražnike na sijajen ples, pri kterem je Hops s svojimi godci godel. Hops je svoje izbrane godce dobro izuril in gostov se je tudi veliko nabralo, tako da so bili tega plesa vsi veseli. Godcem je bil iz desek prostor narejen v dvorani ravno nad veliko pečjo. Ples se je začel In vse je bilo dobre volje: tudi grofa že dolgo niso videli tako veselega. Kmalu pa godci opazijo, da od peči gre vedno veča vročina in da njim ondi gori ne bo dolgo Mogoče ostati. Hops vdari z ločečem po goslih in vsi prenehajo ter hočejo z nad prevroče peči zlesti. Toda grof stopi z dvema samokresoma v roki pred godce in žuga vsacega vstreliti, ki neha gosti ali se drzne dol iti. V groznem strahu, kaj da bo iz tega, godci niso več mislili- kaj godejo, ampak kako da bi se vedno veče vročine rešili; zato so delali pravo turško muziko, po kteri gostje niso mogli plesati. Tudi usmilili so se vsem ubogi godci, ker je za njihovim hrbtom peč že vsa žareča bila, njihov^ obleka se je že smodila in jim pot curkoma tekel po licu. Prosi torej eden grofa, naj prenehajo plesati in naj odpusti godce. Ali zdaj še le grof resno čelo napravi, vrata zapre in vsem resno nasvetuje v dvorani ostati, če njim je življenje ljubo, kajti zunaj dvorane so pod vsemi podi nastavljeni podkopi, ktere prvi, ki iz dvorane stopi, orarsi in potem je vseh konec. Grozen strah se polasti vseh, zlasti gospodičen, ko spoznajo, v kako nevarno past je grof vse svoje sovražnike speljal, in med tem ko so godci v smrtnem strahu skoro na pol pečeni divje piskali, trobili in cicali, ko je skoz vsa odprta okna komaj toliko hlada prišlo, da so mogli dihati, pravi grof resno, da je on vse to tako osnoval na prošnjo svojega zvestega Jaka, ki se hoče maščevati nad Hopsom, ki mu neče svoje hčere dati. Nekteri so na to Hopsa in Jaka glasno psovali, drugi pa na tihem molili, naj jih Bog le še zdaj reši smrti ognja. V naj veči zmešnjavi se grof tiho skoz skrivna vrata izmuzne. Komaj opazijo, da grofa ni več v dvorani, poskačejo godci iz svojih vic, gospodje zlomijo vrata — ali zdaj se spomnijo nastavljenih podkopov, in nobeden si ne upa iz sobe. Nekteri drznejši vendar prestopijo prag in srečno do stopnic pridejo. Ko drugi to vidijo, vderejo za njimi vsi mladi in stari iz dvorane in grada domu. Med beguni je bil tudi Jaka, ki se je strašno jezil, da mu je grof po tej vragoliji vso nado pokopal, kajti s tem ni le očeta Hopsa razžalil, ampak se tudi hčerki zameril ker je grof nanj vso krivdo zvrgel. Zavoljo tega je Jaka pobegnil iz Spielfelda proti Ogerski meji, in čez nekaj tednov so že govorili okoli Radgone o nekem mladem in zvitem tihotapcu, ki cele vozove tabaka z Ogerskega na Stajarsko spravlja, pa ga nihče ne more zasačiti. Prebival je v majhni koči tik meje na Štajerski zemlji Cankovi nasproti ter je včasih ondi v veselih družbah gostil svoje tovariše tihotapce. Dolgo časa je tako delal. Enkrat pa je nadzornik mejnih stražnikov za gotovo izvedel, da ima Jaka — ta je namreč bil oni zviti tihotapec — v svoji bajti več centov ogerskega tobaka. Zbere torej več dobro oboroženih tovarišev in se ž njimi prav varno bliža njegovi koči dobro vedoč, da tega človeka zasačiti ni lebko delo. Že so v velikem kolobaril kočo tako obstavili, da brez njihove vednosti nihče ni mogel ne tje ne nazaj. Sicer pa je takrat malo kdo bil na cesti, ker je kuga po celi Štajerski hudo razsajala ter so se ljudje velikega strahu pred kugo v svoje hiše zapirali. Varno se bližajo koči; okoli poludneva pridejo čisto blizu, torej gresta samo dva tje ne brez strahu, ker vidita vsa okua in vrata na stežaj odprta. Ko v kočo stopita, zagledata na prostem odru s črnim plajšem pokrito truplo; obraz pa je bil z belim prtom zakrit. Poleg trupla na stolu je medlo brlela luč. Sicer je bila hiša prazna, le Jaka je hodil po hiši gori in doli velik paternošter v rokah držeč. Eden prišedših vpraša: »Kaj to pomeni ?“ Jaka mu ihteč odgovori: „Saj vidita, gospoda, da je moja ljuba, uboga ženka za kugo umrla; in ah! kaka je, še poznati je ni mogoče, tako so jo kužne bule spremenile. Pojdita, gospoda bliže in poglejta ubožico." „Ko bi bedaka bila," pravi nadzornik, in nazrd skoči iz hiše, njegov tovariš pa za njim. „Prosim gospoda, vidva sta menda prišla moje koče preiskavat; vse bom vama pokazal in odprl, samo naj še prej enkrat svojo ljubo ženko poljubim". Glasno cmokne na odgrnjeno lice potem pa gre vun za stražnikoma, ki pa se mu naglo, umikata in celo z nastavljenim orožjem branita, da bi se ju ne dotaknil. Ko stražnika odideta, odgrne Jaka plajšč in prt ter varno shrani tabak, iz kterega je bilo na odru ležeče truplo zgneteno. Gez leto dni umrje v Špielfeldu muhasti grof, zato se Jaka vrne zopet v svojo domačijo, ondi se oženi s hčerko godčevo in nekdaj preklicani konjski tat in tihotapec Črni Jaka postal je pošten in premožen kmet, kte-rega so vsi sosedje spoštovali. V predmestji nekega mesta na Slovenskem je živel krčmar, zvest svoji obljubi, da hoče svojim gostom vedno z dobrim 'vinom streči. Zavoljo tega je imel tudi vedno dosti gostov, čeravno je bila njegova gostilna zvunaj mesta in nekoliko s pota. Ker je vselej točno plačeval, rad bi mu vsak svoje vino prodal, ali on ga ni od nikogar kupil, če se ni popolnoma nanj zanesel, da ima dobro vino. Tako je tedaj naš krčmar imel vedno dobro vino, in vedno dosti vsakdanjih gostov. Okoli jednajste ure predpoldnem so se navadno pri njem shajali mestni zdravniki, ki so gredoč od bolnikov domu tukaj se nekoliko pogovorili in kupico staiune posrkali. Nekega dne jim je zmanjkalo učenih zdravniških pogovorov, ker skoro v celem mestu ni bilo bolnika; zato so začeli govoriti o trdnem krčmarjevem zdravji. „To mora drugače biti, reče dr. Jesih; tega deda moramo pregovoriti, da je bolan.“ Drugi temu pritrdijo ter se pogovorijo, kako da se hočejo tega lotiti. In tako je nastala naslednja ne ravno hvalevredna burka. Da se pa naslednje laže razumeje, opomniti je. da je krčma stala kraj ceste, zdravniki pa so se vselej shajali 15. Zdravniški poskus. na vrtu, od koder se je čez dvorišče videlo k vratom, kder so gostje prihajali. Ob ednajstih je uže vsak dan krčmar stal pri vratih in pričakoval svoje goste. Tako tudi drugi dan potem, ko so se zdravniki zoper njegovo zdravje zarotili bili. Prvi pride ta dan dr. Agrež. Dr. Agrež: „Dobro jutro, oče krčmar!" Krčmar: „Bog ga daj, gospod doktor!" Dr. Agrež (pogledavši krčmarja): „Ali se danes ne počutite dobro?" Krčmar: „Pač “ Dr. Agrež: „Pošljite mi glažek starine." (Jlaročivši to gre na vrt.) Dr. Baloh (prišedši do vrat kliče za Agrežem): »Caj, čaj! jaz sem uže tudi tukaj. Gospod krčmar, glažek vina! No, kaj pa je Vam danes?" Krčmar: „Meni? Nič mi ni, gospod doktor.* Dr. Cebe (prisopiha s palico podpazduho in kriči): »Kakšna vročina! Gospod krčmar, danes pa le prav hladnega glažek! (Ostro ga pogleda). Ali ste danes bolni?" Krčmar: „Jaz? O ne! (Bojazljivo). Mislim dane." Dr. Cebe: „Bi mi tudi žal bilo." (Majaje z glavo odide na vrt.) Krčmar pokliče natakarja in ga vpraša: „Jaka, sem li res bol&n videti?" Jaka: „Jaz ne vem; pa zdravniki vsi tako pravijo." Krčmar: „Tedaj že mora nekaj na tem biti." (Prestrašen kliče svojo ženo.) „Marta. Marta! kde pa si?" Marta pride iz sobe in vpraša: »Kaj bi rad?" Krčmar: „Poglej da me no, pa dobro." Marta: „Saj sem te že tolikokrat videla. Zakaj bi te morala zdaj spet ogledovati ?“ Krčmar: „Ali nič ne vidiš?" Marta: „Nič. čisto nič! Kaj bi pa naj videla?" Krčmar: „Glej, vsak zdravnik, ki je do zdaj k nam prišel, vprašal me je, ali sem morebiti bolan, ker sem tako slabe kože." Marta: ,.Kaj še! Ali morebiti tudi čutiš, da ti ni kaj prav ?“ Krčmar: „Tega ne, pa zdravniki." Marta: „Ah kaj, tvoji neumni zdravniki —“ Dr. Dimež: „Lepa hvala vimenu vseh zdravnikov, gospa Marta, za tako lepo pohvalo! Sicer pa vam želim prav dobro jutro!" (Hoče smeje se mimo iti. pa gospa ga zadrži.) Marta (v zadregi): ,,Gospod doktor, vi me niste prav zastopili; moj mož —“ Dr. Dimež (pogleda krčmarja): „Moj Bog, kaj pa se je z vami zgodilo, gospod krčmar?" Krčmar (Marti): ..No, zdaj pa sama slišiš!" Dr. Dimež (sočutno): ,,Ste mar boldni?" Krčmar: „Ah, gospod doktor, jaz — jaz ne vem" Marta: ,.Jaz mislim, gospod doktor, da mu ni nič. ali on je strašno bojazljiv." Dr- Dimež: ,,Ljuba gospa! včasih človek že dolgo bolezen v sebi nosi, predno jo v resnici čuti —“ Krčmar: ,.Slišiš zdaj?" Dr. Dimež: „Sicer pa mislim, da pri vas ne bo nič nevarnega. (Gredoč v vrt.) Pošljite mi glažek starine." Marta Imožu.): ,,1'ojdi vendar proč od vrat. in ondi le (kaže na stol) se vsedi. da ne bo veter po tebi pihal." Krčmar (ves prestrašen se vsede in tiho govori) : »Marta! pazi, kadar pride Dr. Enci, ter mu reci. naj k meni malo pogleda.“ Marta: „Kedar se o volku govori, rad pride. Zdaj h°mo slišali, kaj da ta poreče." Dr. Enci (prišedši do vrat žvižga znano melodijo, potem po glasno zakliče): „Oče krčmar, glažek starine, pa dobre!" Marta: ..Gospod doktor, če vas smem prositi, po-gledite malo k mojem možu." Dr. Enci: ,,Kaj pa je; saj menda ni bolen?" Marta: ,,Ne vemo, kako da je ž njim." Dr. Enci (stopa kakor po navadi urno, ko pa krčmarja zagleda, uaglo obstoji ter se mu počasi bliža govoreč); .,Vi ste bolani. oče krčmar." Krčmar: ..Tako — so — mi — tudi — drugi — gospodje — rekli." Dr. Enci (držeč v levi roki uro potiplje z desuo krčmarjevo žilo): „Pokažite jezik. Tako! (Obrne se k Marti.) Vaš mož mora v posteljo. Naredite mu kamiličen ('al, in ko bode lačen, dajte mu malo mlečne juhe, pa ne preveč. Tako, mislim, bode jutre zopet vse v redu. — Pošljite mi na vrt glažek vina." Marta: ,.Takoj. Lepa hvala gospod doktor." Natakar gre po vino, krčmar se poda v posteljo, Marta pa hiti v kuhinjo čaja kuhat. Zdravniki so bili na vrtu prav Židane volje. Vsak, ki je na vrt prišel, moral je povedati, kaj da je dosegel; in ko pride dr. Enci ter pove: „Debeli krčmar uže leži v postelji in pije kamilični čaj," so se glasno zakrohotali, da se jim je njihov poskus tako izvrstno pokrečil. Tisti dan so pustili krčmarja v postelji, drugi dan pa grej o trije izmed njih k njemu, in ko so videli, da je popolnoma zdrav, dovolili so mu vstati, ter mu naročili, naj si vzame, če je lačen, klobaso in bokal starega vina, da se prej do dobra okrepi. * * Kratkočasne povesti. Zbral Lavoslav Kordei. ■sf? Dvorski. Ceski spisa! Alojz Jirasek. Pripovedoval vam bom o blagem človeku. Imenoval se je Dvorski. Skoda, da ga niste poznali, škoda, da niste m°gH pogledati v ta iskreni obraz in j'asne oči. Kakšen Je bil mlad ne vem. Ali ko so mu že lasje osiveli, bil je Njegov obraz še čvrst in rudeč, in pod gostimi obrvmi svetle so se sive, jasne oči kakor voda v potoku. Kes je Čas tu pa tam vrezal marsikatero gubo, vendar bi zaradi ^ega nikakor ne mislili, da ima že šestdeset let. Vidite, zdaj ide Dvorski ravno po mejici. Ni velik, Pa širokih pleč in navaden pas bi mu ne bil zadosten. Lica je okroglega. Jopič nosi črez ramo. Ima črne hlače iu do kolena črevlje. Kako se ponaša s svojo poreelanko. ^lodri oblački dima se vzdigujejo za njim v dišečem jutra-njem vzduhu. Ako bi bila nedelja, videli bi njegovo lepo zrezljano pipo s srebrnim okovom. Ustavil se je. Na meji v obilnej travi inodrč se zvončki in poleg cvetijo gosti »slebederci Device Marije". Materina dušica diši danes sosebno prijetno; konjičku tu v travi tudi to silno ugaja. Lvorski gleda na zlatečo se pšenico, nad katero metulji poletavajo. Letajte, letajte metuljčki, pšenica rumeni in kmalu si Dvorski pozove ženjice, in te vam ž njo vred požanjejo rnodriš in divji mak. Dolgo že ne bo dotlej. Lanes stavijo Dvorskemu na bregu rž; šel je tja za ra»ega jutra gledat, nesel je ženjicam kruh s sirovim maslom in žganje za zajutrek. Glej. zdaj je prišel črez 17* mejo, ide počasi, potem okolu še zelenega ovsa in že je na vrtu. Ide v senci hrušek in jablan in že je na dvoru. Staro in znamenito je to poslopje Dvorskega. Temelj in spodnji del sta iz rudečega kamena, vse ostalo je iz lesa. Streha krita je s slamo, katero je bežeči čas zravnal; dež jej je opral žolto barvo, in zelen mah se je kakor baržu-nova (žametna) preproga po njej razgrnil. Pri žlebu rastejo cvetlice, kakor čop streho kraseč. Na belih svislih je s švabskimi črkami zapisano: „Ta hram sezidat’ jaz sem dal; Ne vem, kedo v njem bode spal; Varuj ga tuge in nadlog, Osreči tistega moj Bog. Na svoje stroške sezidal J. Dvorski 1782." To poslopje je najstarše v občini, in mnogo povesti se o njem pripoveduje o zimskih večerih pri preji. Mi ne bomo čakali do zime, marveč pojdemo k Dvorskemu in on nam kaj pove. Pogledal je nas zvedavo in se nasmejal. Ali prej si moramo vsesti na klop k oknu, od koder se vidi na zeleni vrt s košatim drevjem in dalje po polju, katero se kakor prot vleče po dolini, potem se popenja više, dokler pod lesom ne izgine. »Pripoveduje se marsikaj o našej kmetiji, ali vidite — človek — zaradi slučajnosti — ne more vsemu verjeti. — Ali kar mi je rajna moja babica pogosto pripovedovala, to morate verovati, kajti to je njena mati, moja prebabica na svoje oči videla. Bila je ravno žetev, in vse dekle in preded bili so na njivi. Prebabica samo edina je bila doma in je pripravljala obed, katerega bi ženjicam na polje poslala. Ravno je zvonilo popoludne, ko je lonec iz peči postavila. Kar se je nekje vzela, kar se je vzela — čudna ženska in stala je prav zraven prebabice. Bila je črna kakor ciganka, lase kakor gavran črne je imela razpuščene in oblečena je bila tako, kakor pri nas ženske ne hodijo. Prosila je prebabico, da bi jej dala jesti, ker je zelo lačna. Kjer je toliko pripravljeno, tam se lahko še jeden nasiti. Prebabica jej reče, naj se vsede, in prinese jej krožnik polen juhe na mizo. Ali na jedenkrat sliši cinkot krožnikov in žlic, — pogleda na polico, kjer je imela svoje rožnate krožnike, — saj še tam-le enega vidite, imam ga za spomin, — a kjer ni nič, tam ni nič — gleda na mizo in čudna reč — vidi vse krožnike okrog po mizi, in cinkalo je to, kakor bi nekdo ž njih jedel. Ali zraven te ženske ni nikogar pri mizi videla. Vsa začudena gleda na njo prebabica, in že jo je strah obšel in že je hotela pobegnoti, kar je vstala ta čudna ženska in se zahvaljevala babici za jed. „Nečem tega zastonj*, je dejala, „boš na me pomnila. Poslopje tega, dokler še od njega kak tram stoji, ogenj ne oškoduje. Bodite brez skrbi." Tiho kakor tenja je odšla. Rajna prebabica je šla za njo, da bi pogledala, kam pojde. Ko je stopila na prag, videla je, kako gre proti Kleprlikovej gori, proti onemu losu, katerega skozi okna vidite. Da bi ženo bolje videla, zakrila si je z dlanjo oči in kaj rečete — celo tropo jed-nakih žensk je videla okrog oue, ki je pri njej jedla. Zdelo se jej je, da se niti zemlje ne dotaknejo, hitele so kakor po vetru, dokler v lesu niso zginile. Ko je prebabica v hišo prišla, hotela je djati jedila v košarico. Ali kaj ho djala? Piskri bili so prazni. Zdaj je še le spoznala, da so vse te ženske pri njej jedle, dokler niso žeujicam kosila pojedle. Krožniki so pa bili čisti. Prekrižala se je prebabica, vendar je bila radostna, da se je to tako zvršilo. Bile so to divje žene*), in glejte, niso se zlagale. Ne dolgo potem je gorelo pri nas in v kratkem bi se vse znabiti vpepelilo. Prav pri posiopji je gorela koča, iskre in škodlje so letele na našo streho — in vender niti steblo ni zgorelo.“ „To je čudno1', smo dejali. „Čudno je res, ali na svetu se zaradi slučajnosti mnogo godi. V starih časih se je marsikaj prigodilo, ali zdaj — so ljudje neverni. “ Ravno je dokončal svojo povest, že prinese njegova žena na mizo kruh iu sirovo maslo. Čvrsta še je, kakor dekle, da si že ima štirideset let za seboj. Njeni lasje erez čelo za ušesa počesani, pod pisanim robcem, še so črni in se svetle kakor v mladosti; tem čisteje gleda iz njih belo čelo. Najedli smo se in odložimo nož, ali Dvorski vabi nas neprenehoma: „Le jejte, če vam diši. Pri nas je vse priprosto, ali dobro menimo. Ne dajte se zvati.“ Dvorski je nad mero gostoljuben. Tujca pogosti, kakor premore in rad se ž njim pogovarja in izprašuje, kaj je novega po svetu. Razumi se ž njim in „zaradi slučajnosti1' moral bi ta pa ta mogočnež tako učiniti iu to bi moralo zopet tako biti. Prosjak (berač) ne odide brez miloščine od njegovega praga, in če nema kdo, kam bi glavo na noč položil, naj ide samo v „dvor“. Dvorskega poznajo po vsej okolici, govorč o njem piskrovezi in komedijanti. Tem vsem nudi zavetje. Ali enkrat je prenočil nekoga, ki še „zaradi slučajnosti*' nikdar ni pod njegovo streho spah Dvorski jo je rad zabrusil „pod skalo*'; tako se je zvala mala krčma, ki je za vasjo pri cesti blizo starega, *) Tudi na Pohorji jo znana jednaka pravljica. opuščenega loma pod lesom se belila. Od tod je prišel enkrat, ko je šlo že na dvanajsto uro. Pri stari jablani, ki je blizo oken veje svoje razprostirala, se je ustavil začuden pod drevo gledaje, ker je temno postavo zazrl. Polna luna je osvetljevala obraz tujcu, ki je bil bled kakor pomladanski sneg. Vpadlo, kalno oko je gledalo v bledo od lune razsvitljeno daljavo. Kostanjevi lasje so padali revno oblečenemu tujcu na rame. Popotnik bil je očividno mlad, ali muka in bolest ste bili vdrti v njegovem obrazu. Tako globoko je bil otožen, da niti Dvorskega ni zapazil, ki je nad njegovo glavo gibajoč se stal. Votel, suh kašelj se je izvil mladim prsim, h katerim je krčevito bledo, zmrzlo roko pritiskal. V luninem svitu se Je na prstu zalesketal prstan. Kašelj je prebudil tujca iz spanja, in kalno njegovo oko je obtičalo na Dvorskem. vprašanje njegovo je pa zmajal z glavo žalostno se uasmehljaje. Govoril je na to, ali Dvorski tega ni razumel, niti ni mogel izpraševati, kaj hoče. Nemški je nekoliko umel, ker je bil kot fant na za-menji, hrvatski to tudi ni bilo. Ležali so tu le pred nekaterim časom Hrvati na granicah, in torej bi bil hrvaščino zaradi posluha spoznal, poljščino bi bil razumel — Bog vedi, iz katerih krajev sveta je ta bledi bolni dečko bil, 8 katerim se je z znamenji toliko porazumel, da prosi prenočišča. — Radovoljno ga je vzel seboj in nasitivši ga mu je odkazal mesto v škednju na slami, in pridjal uiu še odejo. V jutro se tujec ni prikazal. Dvorski je šel gledat na skedenj, misleč, da je ptiček znabiti že izletel. A-li kako se je ustrašil! Se le zdaj o svitlem dnevu je spoznal, kakšen je ta ubožec, ki se je silil da bi vstal, vendar je zaradi slabosti zopet padel na slamo. Dvorski je neopazovan slišal njegove bolestne vzdih-ljeje in proseč izgovorjeno ime „Marija“. Blagi kmet je bil ganjen in tem iskreneje je ljubil tujca, ko je spoznal, kako je pobožen. Odnesli so mladenča v sobico pripravivši mu posteljo. Posli so se čudili, da takega klateža vsprejme. Imel je vse za prazno besedičenje. Tujec je ležal tiho, niti javkal ni. Solze so mu celo vstopile v oči ko je videl toliko ljubezen kmetice in Dvorskega. Govoril je njim pogosto z ginljivim glasom, toda niso ga razumeli. Poslušali so mnogokrat v prikleti, kako je bedni mladeneč poluglasno govoril, kakor bi molil. Včasih je zopet zavpil slabim, tresočim se glasom tako, da je v srce človeka zabolelo. Enkrat je postala kmetica v veži nad pragom in poslušala čudne pesmi, ki so tako žalostno, otožno donele. Tako krasnega speva še ni čula. Tega bi niti Strof, ki je na koru „solo“ popeval, ne znal. Ko se je v izbici mračiti začelo, pel je mladenič za trenotek zopet. Ali te pesmi niso bile že tako tesnobne, niti glas tako resnoben, in Dvorski je menil, da bi se mogle, „zaradi slučajnosti" peti v cerkvi. Tujemu mladenču ni bilo bolje. Redko kedaj je še govoril in ni več popeval. Ubožec je bil tih kakor pena in po cele ure je gledal zamišljeno na vrt in dalje proti sinjim goram. — Poklicali so mu duhovna. Drugi dan v jutro, ko je šel Dvorski v izbico, ni slišal več težkih vzdihljejev tujčevih. Desnica, bela in suha, se je v smrtnem boju k prsim stisnila. Na prstu se je svetil zlat prstan. Na prsih so našli v majhnem okvirji na črnej vrvici, obešen okrog vratu temen koder lasov. — Je li bil ta koder materin ali ljubičin? Dvorski mu je zatisnil oči. Pokopali so ga tiho pa dostojno. Danes je že grob njegov pozabljen, in nihče ne vei kje počiva ubogi tujec. — — Kakor se vidi, ljubil je Dvorski gostoljubnost. Hvalili so ga starčki, kedar so se včasi po ranej službi božji pri kupici sešli ter se spominjali na stare dobre čase. »Ta Je še iz starih časov“, dejali so, ti „Staročehi“. Ali mlajši kmetje so se smijali, kedar so na ta stari dvor z zeleno streho gledali. Ako bi oni tako živeli, zidali bi si od dna ki bi imeli bržkone denar. Ali Dvorski! Jedel je s posli, bil zapravljivec, in ni gledal na zunanjo lepoto, in Dvorska si tudi ni po strani pripravljala in tako je šlo pri njih, da so leto za letom izhajali. In za koga bi tudi skrbel, ker otrok ni imel. Podajmo se zdaj zopet k njemu. Za lesom, katerega jeden del je v njive predelal, pokladajo mu rž. Mrak se že bliža iz črnega lesa, razprostira se po višinah, dolino zagrnivši. Zenjice so odšle in po časi za njimi gre Dvorski. Krene po krajšem potu skozi les. Tihota sveta je okrog, ptice so zaspale, niti vejica ne drami njih spanja. Kdo ki se tu ne zamislil! Dvorski je skrižil roke na hrbtu, glavo naklonil. Premišljuje o polju, o letini, o juteršnjem dnevu, ide in ide in niti ne ve, da je že pod lesom. Po S°lej, s travo in s protjem obraščenej rebri gre dol. Na-enkrat se ustavi. Kakor bi se prebudil iz spanja, ozira Se okrog. V „malem dolu“ je, na lepem in prijaznem ttiestu. Na desnej je reber, po katerej je šel, nad njim temni les, na levi je manjša brežina , na katere ravnem hrbtu se žito rahlo ziblje, spredi belijo se koče in poslopj a vasi med temnim drevjem. Nad glavo vise mu dolge veje bele breze, poleg katere je gromada kamenja, kakor spomenik davno zaspalih junakov. Zašumeli so dolgi, tanki lasje starikave breze, in vzdikljej njihov je pokazal tn pa tam zvezdico. Poskočila je nad črnim lesom, kakor bi iz sinje globine neba kvišku se vzdignila. Močen je glas gibajoče se breze, močen je lesk zvezde — vzbudil je to, kar je davno prešlo, — vzbudil je rahel spomin na čase minule. Dvorski stoji tu zopet, kakor pred mnogimi leti, stoji tu kakor mladenič, ko mu je srce silno bilo. Kako bi mu glasno ne utripalo, kako bi mu v mladih prsih ne poskočilo od radosti, ko je k njim stisnil deklico, tako lepo, blago in zvesto! Oklenila se gaje kakor golobica, njeue jasne, odkritosrčne oči gledajo v njegov zarudel obraz in smeje se tako blaženo. Kako je srečna Ivana Kordova! Tako pošten, tako lep fant in vrhu tega iz kmetije se je zaljubil tu v dekle iz koče. „Kaj na njej ima“, dejale so dekleta, „tako je drobnička, kakor bi niti iz vasi ne bila.“ Toda Anton je vedel zakaj jo ljubi, ker jej nobena v vasi ni jednaka. Ivana niti temu verjeti ni hotela, da bi jo mogel imeti rad. — Bila je srečna, ganjena, ko jej je pravil, kako jo iskreno ljubi. V tem trenutku je pozabila na vse, tudi na svojega starega očeta, in da je Tonek kmetski sin, v tem hipu živela je le zanj, samo v njega so bile oči obrnene. Ali ko sta se razšla, ko ni že več breza nad glavo njeno šumela, in so zvezde samo v izbico njeno zrle, tedaj je žalostno sklonila glavo in gledala je s skrbjo v bodočnost. »Bog me le tako skuša“ — mislila si je — „to je preveč za me ubožico.** Krčilo se jej je srce. kedar se je spomnila, da pride enkrat ločitve čas.- Ni mislila, da bi ž njo Anton samo se igral, verjela mu je trdno. — Ali oče njegov! — Oe bi to mogoče bilo, rekla bi mu: „Pojdi k nam v kočo in bodemo v miru živeli.11 Stari Dvorski, oče Antonov, ni maral iz prva za sinovo ljubezen in smijal se je, kedarkoli so mu o njej donašali vest. „Mladost — mladost" je zaklical navadno, misleč, da Tončku brzo ta neumnost prejde. Menil je, da njegov sin ne bode mislil na ženitev s tako ubogim dekletom. — Znabiti bi zoper njo ničesar ne imel, ali kmetija njegova je zadolžena do poslednje škodlje, — to ga je sililo k drugim željam. Mater Dvorsko je jezila ta znanost sinova z Ivano in pogosto mu je razodevala, da nje to ne veseli. Stari Dvorski je podedoval posestvo zadolženo, in kjer je že dolg, raste pa raste, da čez glavo zraste. Vrhu tega se je najstarši sin šolal, in to je tudi nekaj stalo, in po vsem tem je umrl, ko je že imel biti v duhovna posvečen. Kakoršna je bila žalost na domu, niti vam povedati ne morem. Stari Dvorski je pogledal užaljen na svoje nedorasle otroke. ,,Prišli ste ob mnogo", mislil si je. Vedeli so po vasi, da je Dvorski zadolžen, da bi pa tako globoko v dolgovih tičal, to jim niti na misel ni prišlo. Le on je to predobro vedel in slutil, da imetek jedva do smrti svoje obdrži. A če bi — kaj bi bilo z otroci. Bil je vedno zamišljen in večidel čmeren. Bila je ta misel zanj neznosna, da vtegne stara kmetija, na katerej so od nekdaj njegovi dedi bili, priti v tuje roke. Antona, ki je vse dobro vedel, je to tudi žalostilo. Prenesel bi konečno zgubo posestva, ali mali bratje in nedorastla sestra! Govorila sta z očetom o tem in Anton je svetoval, naj kos posestva proda, ker bodo obresti v kratkem času inače vse požrle. K&kor razžaljen je povzdignil glavo stari Dvorski in čudno je sina pogledal. „Jaz bi kaj prodal od svojega posestva?" rekel je črez nekaj časa. „Oča in ded sta v celoti ga obdržala in vnuk bi ga naj razdrl ?" In zamislil se je. Anton je povesil glavo kakor nevednež. „Tone“ — začel je zopet črez nekoliko trenutkov oča, „če se da obdržati. — Oženi se!" Antona je to ganilo; obraz mu je zarudel. „Oženiti se —“ dejal je z zategnenim glasom. „Poišči si kakšno bogato nevesto in se spomni na našo starost." Videl je, kako nepreskrbljeni brati iz doma gredo, da bi drugje služili. Prebudil se je še le iz svojih misli, ko je ponj mlajši brat prišel, da bi šel vpregat. Mati je začela jednako in pogosto govoriti, in včasi so se jej zalile oči s solzami. Imela je že nevesto za Antona. Vitova Micika je bila zalo dekle in lepo doto bi prinesla na kmetijo. Oča njeni je imel veliko posestvo in samo sina in njo. On in njegova stara bi zoper to ne bila, če bi si Micka vzela Antona. Tako je pravila Dvor-skej kuma Kamenička, ko ste šli vkupaj iz cerkve. Tej je mogla verjeti, ker je bila rodna sestrična stare Vitke. „Samo ee bo deklina hotela" ugovarjala je Dvorska. „Moj Bog — niti ne veš, kako nori za Tončekom." Toda Anton ! Mati mu je vse razodela. »In Ivana?" vprašal je kakor sam sebe. „Nu, ker ti je ta deklica ljubša nego mi, ker bi nas mogel videti na beraškej palici — vzemi si jo." In zajokala je. Antonu je bilo tesno, ko je videl solze materine. Konečno mu je oče prepovedal hoditi k Ivani. Ali kedar se je ves Dvor v tiho spanje zavil, ukradel se je Anton po vrtu kakor tenja in hitel je v malo dolinico. Hotel se je Ivani razodeti, hotel jej je vso muko izpovedati, ali umolknil je vedno, ko je deklico oklenivšo se ga k prsim stisnil. Zopet je neki večer šel Anton pod brezo, kjer je Ivana že sedela pred sebe gledaje v to stran, od koder je mili fant moral priti. Skočila je kakor srna, ko ga je ugledala. Gledala je resnobno in vprašaje v njegovo mračno obličje. Anton bil je zamišljen, pogosto se je oziral na zvezdnato nebo, držeč Ivanino roko v svojej. Ali ko se je k njemu nagnila in tiho vprašala, kaj mu je, tedaj jo je mesto odgovora pritisnil k srcu in jo poljubil na ustnici. Hitreje pozabil je na svojo britkost, živel je le za svojo Ivano. Kedar sta se razšla, tedaj je v navdušenih prsih sveto obljubil, da je nikadar ne zapusti. Tiho je zopet korakal proti domu, misleč, da vse že spi. Čudil se je, ko je videl okna slabo razsvetljena. Stopil je hitro v sobo motno od trske razsvitljeno. Pri mizi je sedel poluoblečen oče njegov imajoč glavo ob dlan oprto. Pri postelji, kjer je najmlajši, blizo šestletni dečko spal, sedela je mati vpirajoč čelo ob letvo. Ko je Anton vstopil, povzdignila je glavo. Oči je imela objokane. Anton je čutil bolestne zbodljeje. Naglo je slekel jopič in je hotel tiho oditi pod streho na svoje ležišče. Ze je hil pri pragu, ko ga je klic očetov vstavil. „Kje si bil Tone?" Anton je molčal. „Kje bi indi bil, nego pri tej —“ rekla je mati in v njenem glasu se je razodevala bridkost. „Tone — bil je tu Vondra in mi je denarje odpovedal. V polu leta jili pač ne spravim skupaj. Pridejo ostali in potem —. Premisli si to.u Anton je stal pred očetom z nagnjeno glavo. Dobro sinovo srce bilo je ganjeno. Spomnil se je, da si je oče nekoliko stotin izposodil, ko ga je od vojakov odkupil, da je s tem dolgom prestopil mero vere, spomnil se je na postaranega očeta in mater, na nepreskrbljene brate in nedorastlo sestro. Spomnil se je na Ivano — podoba njena je v tem hipu stopila predenj in srce Antonovo je čutilo bolest. Nastal je boj. Crez nekaj časa in muke polnega molčanja dejal je naposled zamolklo: „Bodite brez skrbi“ in je odšel. Obraz očetov se je zjasnil in mati je hitro vstala. „Bode mu to težko, — ali s časom se vse poravna, — naj se privadi Micike. Je lepa deklica." Pomirjeni so se vlegli roditelji Antonovi, ki je sedel pod streho pri odprti lini oziraje se v tihi dol osvitljen od blede lune. Pogled njegov je zablodil na konec vasi, kjer sta dva košata topola stala. V njuni senci je mala koča — tam spi Ivana in sanja znabiti o srečni ljubezni. „Uboga Ivana", šepetal je Anton in bilo mu je tako krog srca, da bi se razjokal. — Zopet je bil večer, zopet je šumela breza nad Ivano in Antonom. Nad lesom je zvezda videla, kako fant deklico objema in breza je šepetala: ^naposled — naposled!" Zdaj je sklonila Ivana kakor od bliska zadeta glavo, je tiha — zdaj se jej je potok solza vlil iz oči — in šepetala: „ Jaz sem to vedela." Anton se jej je po dolgem boju celo razodel. Prosil J° je, zaklinjal se, objemal in poljuboval jo strastno na ustnice in oči solznate. „Z Bogom, Tonček*, je šepetala s tresočim se glasom Ivana. Vstala je. On jo je prosil, naj ga nikar tako ne zapusti, zatajeval jej svojo ljubezen — ki se nikdar ne spremeni. Stala je tu od boli sključena, dala se zopet objemati, in pozabila je, da hoče oditi. Luna je zašla, zvezde bledijo, čas hiti naglo. Tre-uotek samo in potem ločitev za zmirom. Naposled objema Anton Ivano, naposled jo poljubuje. ^daj odide — že je zginila. Anton se je dolgo za njo oziral, potem pa se je Zgrudil na rosno travo in si je zakril z rokama obraz. Na to vse se je spominjal Dvorski ta večer pod hrezo. Srce se je ganilo z nova in si olehčalo z zdihljajem. Bolest pa ni tako silna kakor takrat. Odide domov tu po cesti premišljuje o minolosti. Dostavim vam to. Ha bi ohranil imetek, da bi obvaroval roditelje in brate Letde, vzel si je Miciko Vitovo, ki ga je odkritosrčno ljubila. Prevzel je kmetijo po očetu, ki je mirno vžival podavek, plačal je dolge in bil je imovit kmet. Skrb za krate in sestre nm je hitro odpadla, kajti zamrli so vsi i'azen enega, ki se je v drugo vas pozneje priženil. Dvorski se je razumel dobi’0 s svojo ženo, in stari uJegovi roditelji so hvalili svojega dobrega sina. Niso Vedeli, kakošno žrtev jim je prinesel, niso zapazili, kako Se je pogosto v samoti zamislil, kako je prvi čas mnogokrat hodil po noči v dolinico pod belo brezo, kjer je v globokih, v otožnih mislih sedeval. Anton je bil dobrega, mehkega srca, ali znal je biti mož. Tako značajen bi ne bil razuzdanec, in če bi bil iz mesta. Cas ozdravi in zaceli vsako rano. — Anton se je sicer privadil, spoštoval je svojo ženo in ni hodil v dolič — ali na Ivano nikdar ni pozabil. S tiho bolestjo se je nje spominjal. Ivana je takoj po onem večeru, ko se je od Antona za zmirom ločila, odšla v drugo vas v službo. Pa ni bila dolgo tam. Pred svatbo Antonovo je zbolela zavročinico — govorila je v fantaziji mnogo prečudnih reči. Ozdravela je sicer, pa ni bila nikdar več tako zveža, tako ru-deča. Lice jej je obledelo, oslabela je in ni mogla težko delati. Živela je ubožno s svojim očetom, gorje svoje zatajujoč. Zdaj že počiva na malem pokopališču, črni križ z belo tablico povzdiguje se na njenem grobu. Umrla je še mlada. Skrivaj obiskal jo je Dvorski, kedar je že ne smrtni postelji bila. Prosil jo je odpuščanja še enkrat in Ivana smehljajoč se tiho, podala mu je roko. Kedar so njo nesli po vasi na pokopališče, stal je Dvorski pri oknu. Slišal je pesem mrtvaško, videl pri-prosto črno rakev, za katero je korakal sivi starček. Obrnil se je, da bi ne videli dveh jasnih solz v njegovih očeh se lesketajočih. Stresel se je skrivaj in je šel vun, da bi Ivano na poslednjem potu sprevodih Za njenega očeta je zvesto in na tihoma skrbel, kakor bi bil umirajočej hčeri obljubil. Zvečer po pogrebu bil je naposled v doliču. Od pogreba Ivane so minula leta. Iz mladega kmeta postal je veljaven sosed, kateremu so rumenkasti lasje bili osiveli. Čas je zacelil bolest srca in Dvorski bil je tudi >,zaradi slučajnosti" pomirjen. Vsi so ga spoštovali zavoljo Njegovega blagega srca in odkritosrčnosti. Otrok, kakor sem omenil, ni imel. Po njega smrti ne pride vender posestvo v roke tuje, ne prestane biti Imetek Dvorskih. Brat Dvorskega, ki se je v drugo vas priženil, bil je na otrokih blagoslovljen. Vzel si je iz njih Dvorski najmlajšega sina Josipa in sestro njegovo Ivano, kterima je bil boter in skrbel je za nju kakor za svoja. Kmetica ni imela nič rodovine od svoje strani, brat njeni je bil brez otrok zamrl in bila je tema otrokoma prava mati. „Ta Jože bode vse podedoval in Ivana dobi bržkone lepo doto," menile so kumice po vasi in imele so prav. V duhu je že določil Dvorski siuovca Josipa dedičem in Ivana dobi iz posestva lep delež. Josipa je Dvorski hvalil, ali Ivano imel je najrajše. Smejal se je tiho, ko je nekdaj pri godbi s sosedi pri poliču sedel in v ples se zagledal, v kterem se je veselo zibal Jože s svojo Ronko. Veronika je bila iz kmetije. „Iz teh bode parek — kaj rečete kum?" vprašali so sosedi. „Zaradi slučajnosti," menil je Dvorski smehljaje se. Jože je imel ljubo, ali imel je tudi dobrega prijatelja. Tovaršil se jo z Vaclavom Bahenskim. Kedar sta iniela čas, bila sta v kupe, in v nedeljo ni bilo videti jed-Qega brez drugega. „Ne vem, ne vem, zakaj neki pogosto hodi ta Vaclav v dvor! Mislim, da za tem nekaj tiči," pravil je Vojteh Libalov k Frantikovemu, ko sta šla v kupe iz cerkve in sta videla pred seboj Vaclava Bahenskega z Josipom in njegove sestro Ivano. „Tega mi ni treba praviti, to sem že davno vedel. Le poglej!“ in pokazal je na Ivano. „To se ve", je prikimal Vojteh. Fantje so dobro prerokovali. Na cvetno nedeljo je dal Vaclav Ivani lep cvetni dar, in nobeden fant ni imel zopet na velikonočni pon-deljek takošnega darila od nje kakor on. Imela sta se rada, če tudi si tega nista povedala. Neki večer v spomladi pri godbi, ko je Vaclav z Ivano odplesal in jej napival, pristopil je brat njeni h Josipu in steklenico povzdignivši rekel: „na svaštvo!" Vaclav je radostno trknil in Ivana zarudevši je sklonila glavo. Dobro, da so zaigrali. Skrila je svoj zarudel obraz na ramo vitkega Vaclava, ki je čutil, kako jej srce bije. Ko jo je pa domov sprevodil, in se na dvorskem vrtu pod staro jablano ž njo vstavil, prepričal se je, da to srčice zanj bije. Dvorski je tudi opazil, da Ivana ima drugje (inde) misli in vedel je tudi kje — ali ničesar ni rekel. Bil je ta Vaclav priden fant, če tudi ne preveč imovit. Oča njegov je imel zvraven njega še dva sina in za nje samo četrt posestva. Ivana bi prišla na kmetijo — ali ko srce inače voli. Vaclav je \ipal, tolažil se. Včasi se "mu je pač obraz pooblačil, kedar se je spomnil, da se bliža čas novačenja. »Pojdi vender, nevernež", dejal mu je Jože, „ko so te že dvakrat spustili, tretjič gre zopet." Vaclav se je na to tudi tako tolažil. Skoda, da so se fantje vkanili! Ivana je tako žalostna. Niti si ne poje več, rada uteče kam v samoto, zamisli se in na enkrat se jej zalijejo s solzami oči. Moj Bog, kdo bi ne bil otožen, ko je ta vojna služba tako dolga. Vaclav nosi na čepici rožico, na jesen gre v vojake. ^ potem? Ob žalostne misli! Vaclava ni mogel nikdo potolažiti. Tako krasna prihodnost se mu je kazala. Dvorski bi gotovo zoper to ne hil, če bi si Ivano vzel. A zdaj — Na odkup iz vojne niti mislil ni. Odkod bi denarje vzel ? In če bi tudi oče ga odkupil, oškodil bi vse. hie preostaja druzega, nego ločiti se od Ivane. V nedeljo večer je, tretji dan po novačenji. Temno je po vrtu pri Dvorskih. Miren vetrič pihlja in donaša znova zvoke godbine zamolklo skozi vrhe drevja, htera so pognala, iz dolnega konca vasi. — Čemu ta dva nhada človeka pred staro jablano ne gresta h godbi? Popolnoma sta pozabila na veselje in ples — pri njima je pač grenek gost — žalost. „V jeseni odidem in mnogo vode steče, preden se zopet vidiva. Ti se med tem omožiš." Mesto odgovora je sklonila Ivana glavo na prsi ^aclavove in solznate njene oči so gledale mu v obraz. „Znabiti bi me oče odkupil — ali nečem — ne smem hoteti. Zadolžili bi se in spravil bi fanta ob vse. A oče ^ jedva toliko zmogel." „Počakam na tebe, Vaclav", in Ivana je ovila Vaclavu roko okolu vratu. Trava je za njima zašumela. Vendar tega ljubimca nista slišala. Temna postava, ktera je za njima stala, lazila je kakor tenja proti hramu in je pri vraticah stopila na stezo. Z naglim korakom ubrala je pot proti krčmi, hjer je godba glasno igrala. Zdaj je vstopila v razsvit-Ijen priklet — kdo bi to rekel — da je Dvorski. 18* Usedel se je za mizo, sosedi ga pozdravljajo, zapalil si je pipico s srebrnim okovom — pogovarja se, kadi, pije — ali čudna reč, preneha govoriti, — skloni glavo — o čem premišljuje ? „Tega bi „zavoljo slučajnosti" kum Dvorski ne povedal ! Inače tako rad govori in danes samo kadi in glej, glej — tudi pipica mu je vgasnila." Niti zapazil ni Ivane, ko je z Vaclavom v sobo stopila. Čudno! Zgodaj v jutro je ostal in šel v mesto. Kmetica ga je vprašala, čemu tja biti. „To je „zaradi slučajnosti11 potrebna reč — povem ti to potem. “ In šel je. O poludne se je vrnil. Zamišljenost je zginila iz njegovega obraza. Bil je miren in smijal se je. Kaj se mu je zopet pripetilo ? Ukaže Josipu, naj namaže voziček in nakrmi o polunoči konje, ker na vse zgodaj odide. „Kam ?“ „E, ta rujavka se mi ne dopade. Kupim drugega konja. Grem v Hrudim na sejm. „Sam?“ „Sam.“ „Kaj si delal v mestu?" vprašala ga je kmetica na večer, ko mu je hleb kruha s sirovim maslom na pot v culico vezala. „Hodil sem po denarje —zavoljo sejma." V jutro, ko še se je mrak po dolinah razprostiral in so zvezde bledele, vpregel je Jože konje. Drži vojko in čakaje strica gleda na konja. „Zakaj mu ni po godi? Konj je kakor krogla in gre po brežinah kakor zmaj." Zdaj stopi Dvorski na voz, vzame vojko in bič, pojavlja še, kaj morajo doma delati v njegovej nepričujoč-nosti. „Z Bogom! — Bi, mladi!" Potegnil je vajeti, počil z bičem in že je skozi vrata. »Z Bogom !" kliče Josip in gleda začudeno za stricem, je zavil na cesto. Zdaj je zginil v jutranjej megli — čaje še se drdranje koles — ali tudi to vtihne. Tretjega dne, ko je solnce zapadalo, vračala se je Ivana iz polja. Skozi odprta vrata je videla z daleka stričev voziček na sredi dvora stati. Konji so bili že od-preženi. Podvizala se je, hitela proti vrtu, da bi strica pozdravila. Oh, tu ide ravno naproti. »Dober večer, stric, veselim se, da ste se srečno iz Popotovanja vrnili. Kako ste kaj opravili ?“ »Nisem kupil nič. Ni bilo tam konja za mene. Ali Iehi sem nekaj pripeljal." »Kaj pa?" »Ali ne smeš tega nobenemu razodeti. Samo Vaclav sme pogledati." Ivana je začudeno gledala strica, ki jej je nekak Papir podajal. »Da pa nič ne praviš! To ti povem!“ a je razgrnila papir. Bil je popisan. Citala je — ali kdo bi razumel to nemščino. Kaj s tem stric misli? Zdaj se je Ivana radostno zganila. Tu je *lne Vaclavovo. Kaj to pomeni? Povesila je oči in je hotela strica poprositi, da jej razjasni. Dvorskega tu že ni bilo. Nastal je večer. Inače je čakal Vaclav Ivano; ali danes je prišla Is. prej in se je nestrpljivo ozirala na stezico. Stric neče reči — kaj je neki v tem papirji? Ivan čitala Konečno! Tuje! Ivana je dala Vaclavi papir, da bi prečital, ker to bo nekaj lepega. Šel je pod okno hišino, da bi pri svitu svetilnice prečital ta čudni list, v kterega je Ivana zvedavo ljubimcu črez ramo gledala. Naenkrat so vpadle Vaclavi roke in bil je kakor omamljen. Srce mu je bilo tako, da ni mogel niti spregovoriti. „Kaj je, kaj to pomeni, Vaclav ?“ „Moja si — moja —“in objel je vroče Ivano. „Povej vendar \“ ^Odkupljen sem od vojakov!" ni mogel dalje govoriti in zopet je objemal svojo ljubo Ivano. Veselja obeh vam ne bom slikal. Bilo bi to nepotrebno. Ko je prvi naval radosti minil, hotela sta oba bežati v hišo, da bi se stricu zahvalila. Spoznala sta takoj, da je on njuni dobrotnik. »Počasi — mladost, počasi!1' Bežala sta naravnost k stricu, ki je po desni strani vrta v vas iti menil. Vaclav in Ivana sta ga prijela za roke — zahvaljevala se, niti vedela nista, kaj o radosti govorita. — Kaj nam je še pripovedovati? Dvorski si je izposodil v mestu denarjev, za katere na jesen upnik, ki je hram stavil, kos lesa Dvorskemu poseka. Dvorski ni šel v Hrudim na sejm, temveč v Gradec, kjer se mu je posrečilo Vaclava odkupiti. Hitro potem je šel za Josipa k Veronikinim roditeljem v ogledi, in srečno je opravil. Bila je to veselejša snubitev, nego takrat, ko je on šel po svojo nevesto. Malo časa poznej je prišel Vaclav z očetom in s starim stricem Kikarom snubit Ivano. Lehko si mislite, da jim Dvorski ni odrekel in Ivana tudi ne. Zopet je stari „dvor“ oživel. Tega še se ni spominjal, da bi se v njem slavila dvoja svatba. Jože je z Vaclavom pil znova na odkritosrčno svaštvo. Zvečer so šli svati v krčmo h godbi. To je bilo petje, vriskanje in ples! Ženinu in nevesti so se svetile od radosti oči. Mati Dvorska je bila razveseljena, tako je že dolgo niso videli, celo si je dala reči, naj bi zaplesala. Silili so Dvorskega mnogo, da bi si tudi prevetril suknjo, saj so starši nego on v kolu poskočili. Ali zaman so ga vabili. „Za mene to ni“, se je smejal in gledal zopet na ples. A ko so se svatje najbolj veselili, ko je godba naj-veselejše donela, šel je Dvorski tiho in neopazovano ven ^ vstavil se je pri lipi pred krčmo. Smeh je zginil iz njegovega obraza in resnobno je gledal k jasnej zvezdi, katera se je nad „malim dolom“ svetila. Potem seje oziral tja na grič, kjer so se belili v tenji starih dreves cerkev in obzidje, malega pokopališča. Misel njegova se je vstavila (je obstala) pri nizkem grobu, nad katerim se je čimi križ povzdigoval. Na beli tablici je napisano s priprostimi, neuglednimi črkami: »Ivana Kordo va“. časi so minuli! Doba mladosti! Dvorski je iz globine vzdihnil. * * * Že je prenehal biti lastnik stare kmetije, izročivši jo sinovcu, svojemu Jožetu. Dvorski je živel tiho od podavka. Vsaki dan videl sem belolasega, čvrstega starčka pri sveti maši. „Zaradi slučajnosti", moral se je vendar enkrat od svojih „otrok“ in starega dvora ločiti. Žalovali so vsi po vasi, kedar so staremu Dvorskemu zvonili k pogrebu. Največo žalost so pa imeli mladi zakonci. Ko sta Josip in Vaclav mrtvega starčka na rodni prag ponesla, in na rakev tri križe delala, vrgla se je Ivana jokajoč nanj in morali so jo šiloma odtrgati. Stari Dvorski ločil se je od kmetije in šel je za svojo Ivano. J. Sattler. Dvakrat vzdignem zaklad. „Ubogaj me, oče, idi vsaj enkrat, le sedaj še k svojemu bratu", prosila je vzdihovaje uboga žena selskega sodarja svojega čmerikavega moža, in česala marljivo kodraste lase staršega dečka, katerega je hotela ž njim poslati; „oborožaj se z zaupanjem v Boga“, rekla je dalje, „ne gledaj na njegovo surovost, predoči mu živo našo nevoljo, gotovo, on te bo moral uslišati!" „Da, oče, vzemi mene seboj, laskal se je maliček izmuznovši se materi iz rok, jaz hočem trdega strica gotovo omehčiti, da nam bo dal kruha za jutri, in pograbivši svojo kapico je skakljal po sobi." Sodar je vstal izza mize, odvezai svoj predprtnik, katerega je navadno nosil pri deli. „Vse je zastonj! rekel je tožno svoji ženi; jaz ga poznam, ali jaz bom poskusil, kar bo se dalo, pojdi Jožek!" Prijemši dečka za roko je odšel. S solznimi očmi je gledala mati za njima in na tihem je molila, naguovši se polna ljubezni k detetu, katero je v zibelki spalo. V sodarjevi hiši bila je največja nevolja. V preteklem leti mu je potolkla toča setev na polji in edina njegova krava poginola je za kugo, s kratka, zdelo se je, •la so se zbrale v njegovi hiši vse nesreče. A njegov brat kil je v vasi najpremožneji. Bil je župan in njegovo gospodarstvo je tekmovalo z najboljimi gospodarstvi v okolici. Kot edini dedič svojega očeta podedoval je po njem' veliko kmečko posestvo, lepe gozde in vinograde, ker njegov brat Jurij šel je pod Laudonovim zapovedništvom Proti llelgradu, in ker se 10 let potem nič ni o njem slišalo, izposloval je pri sodniji starši brat, ker je oče med tem umrl, da je pogrešanca proglasila za mrtvega in da Je njemu ostalo vse gospodarstvo. Ko se je Jurij iz turskega sužanjstva vrnol domov, kadar ni nikdo več na-nj niislil, moral si je v milost šteti, da mu je brat s posredovanjem gospodske odstopil malo gospodarstvo. Oženil se je takoj in živel baveč se s sodarstvom, po siromaškem v seli. Župan je ravno sedel pri občinskih računih, ko je durij s svojim dečkom k njemu prišel. Zavzet nad bratovim prihodom, obrnol je oči od svo-Jega papirja in zdelo se je, da mu je že prašanje bilo na jeziki, kaj je uzrok, da ga je brat tako nenadoma obiskal. ■A-li preduo je Jurij boje se oznanil bratu svoj namen, je nekel župan osorno: „Ravno prav, hotel sem že k tebi poslati zavoljo dače. katero mi je gospodska ukazala iztirjati; morebiti si že prinesel denarje?" „Oh, brat Anton!" odgovoril je žalostno ubogi sodar, „kako bi ti mogel sedaj prinesti denarje, ko nimamo najpotrebnejega živeža? — jaz sem prišel, prosit te za dva vagana zrnja, katero ti hočem v jesen, ko moje sode prodam, pošteno plačati. Ti znaš za nesrečo, katera je mene zadela, daj se omehčiti ter se vendar usmili tega otroka tukaj le in ostalih, kateri doma stradajo.11 S sklenenimi ročicami padel je deček proseč pred strica na kolena. „Tukaj ni nič, proč maliček!11 rekel je župan sirovo, vstal in odbil prosečega dečka. „Jaz ne dam nič, ne morem nič več dati, poišči si koga drugega, jaz sem že dosti storil.11 „Brat, daj mi vsaj en vagan — ali pol — četrt vagana!11 prosil je Jurij. „Kakor sem rekel, jaz ne dam nič! in ako mi ne boš mogel za nekoliko dni prinesti dače, moram javiti gospodski/ To izrekši odšel je trdosrčnik v drugo sobo. Obupno prijel je sodar dečka za roko, k sebi ga po-tegnol in se čudno nasmejal. „Pojdi, je rekel, in pripovedaj svoji materi o dobrosrčnosti tvojega strica, kateri ti je vkradel tvoje blago!11 Sodar je vrata jezno zaprl. Z dečkom sta šla po dvorišči. „Oče, glej lepe debele črešnje in koliko jih je! ah te morajo biti sladke11, rekel je maliček veselo prijemši očeta za sukujo. Sodar se je ogledal prek ograje na vrt, kder je stalo veliko krasno drevo polno črešenj. Žalost in veselje sta se ga polastila, ko se je spomnil lepe preteklosti, kadar je kot deček pod tem drevesom veselo skakljal; ali takoj je rekel ostro, da se je maliček zbal: „Deček, tolaži se, še danes boš imel dosti črešenj, ti in vi vsi, kakor je Bog v nebesih!11 in je hitel proti svoji kočici. Na pragi mu je prišla žena z najmanjim detetom s plahim, vprašajoČim obrazom nasproti. „Tega pota mi ne bi trebalo, saj sem jaz naprej vedel, ali ti nič ne veruješ; tukaj imaš sedaj!11 posmehoval se je nesrečnik ka-zaje prazno dlan in je šel za svojo ženo v sobo. „Da“, rekel je, ko so se vsi okoli njega zbrali, „kamen tam na križepotji bi človek leže omehčil nego njega. Kako sem prosil — zastonj! Komur ni mar prošnje klečečega otroka, ta nima človeškega srca; ali Marta, tolaži se, še vem za svet, in — otroci! danes večer bo čuda, čuda črešenj." Zena in otroci so ga začudeni gledali, on pa je vzel svoj predprtnik in šel v delalnico. Mesec je plaval na nebi poln svitlobe. Vse je bilo mirno v krasni tihoti pomladne noči, samo vedno enako šumenje bistre Save motilo je nočno molčanje. Zvon je oznanjeval po malem edenajsto uro; sedaj je šumotalo za županovo hišo in neki človek seje vspel gibčno prek plota na vrt. Potem je postal in poslušal. Vse je bilo tiho kakor v grobi. Sedaj je šel z velikim jerbasom proti rodni črešnji in na mah je sedel med njenim vejevjem. Precej dolgo je bil mož na drevesi, skrbno beroč črešnje, ko se je zopet zaslišalo šumotanje. Vrata so zaškripala in skoz nje je prišel mož ter jih dobro in na tihem zaprl. Našemu gostu na črešnji (kdo ne ve, da je bil Jurij?) je bilo precej tesno, ko je videl, da je ta podoba ročno odprla vrtna vrata in šla proti drevesu in to je v jasni mesečini takoj spoznal, daje to njegov brat, strogi župan. Ali ponočnjak se ni mnogo brigal za lepo prijazno obnebje, vse njegove skrbi bile so na zemlji; ker takoj je vzel motiko v roke in začel kopati luknjo tik Črešnje. Za kopanje potreboval je po priliki četrt ure, šel potem v hišo, prišel kmalu zelo tiho sopeč z velikim piskrom nazaj, pazljivo se ogledoval, šel ž njim trikrat okrog drevesa, ga postavil težko v zemljo izkopano luknjo in rekel s zamolklim in plahim glasom: „Hudič, tukaj ti jaz predam svoj zaklad, nikdo drugi ga naj ne more vzdig-noti, kakor jaz sam, ali pa tisti, kateri bo na hrbti svojo ženo trikrat jezdil okoli tega drevesa!" Potem je pokril zaklad z zemljo, jo natlačil, s trato pokril in dostikrat se okoli ogledavši, odšel zopet v svojo sobo. Med vsem tem poslom ni nepoklicani gost na črešnji obrnol očesa od tega strašilnega prizora. Ko je njegov brat svoj zaklad tako strašno izročeval Hudiču, hoteli so mu res lasje vstati po konci in plaho se je oziral, ako res ne bi prišel poklicani hudič in prevzel osebno varuštvo tega zaklada; ali ko je bil pobožni brat odšel v hišo in ko se je slišalo, da v zvoniku dvanajst ura bije, zmegnol je z drevesa in takoj s polnim jerbasom črešenj izginol iz vrta. Doma je na tihem vrata odprl. Otroci so že davno spali, brižna žena. katera si ni mogla razjasniti, zakaj je mož tako dolgo izostal, je slišala, ko je prišel. „Marta!" šepetal je vstopivši v sobo, „hitro se obleci, hodi z menoj in molči." „Saj nimaš nič zla na umi, mož?" segla mu je trepetaje v besedo, ali vendar se je oblačila poslušno. „Bog ne daj!" — le gledi, da boš kmalu gotova, rekel jej je polujezen zavoljo njene plašljivosti in jo vlekel za roko. To silenje, ta skrivnost njenega moža, zdela se je ubogi ženi sredi noči zelo grozna in strašna, ali ni se upala ugovarjati, temveč se je dala brez vse volje in molče odvesti. Sla sta po županovem dvori na vrt, katerega sodar ni dolgo pred zapustil, in proti veliki črešnji. Tukaj je rekel mož resno svoji ženi: „Vrzi se na kolena in me nesi na hrbti trikrat okoli tega drevesa, ali ne govori nič!" — Zena ga je pogledala in se drznola vprašati, je-li še pri pameti. „Molči in bodi pokorna!" zadrl se je mož nad ubogo ženo, sirota je morala ubogati in je šla trikrat \ s svojini bremenom, da si ni lehko, okoli začaranega drevesa. Potem je rekel sodar: „Hudič! jaz sem zvršil pogoj — in zaklad je moj !u takoj je začel z obema rokama kopati in prišel za nekoliko časa do piskrovega pokrivalca, katero je prvi vzel. Mesečni trak je padel na čisto srebro. Sodarjeva žena je vsled straha in strmenja slonela kakor soba na drevesi. Mož pa je vzdignol z velikim trudom pisker iz zemlje, pokril ga s plaščem, mignol Marti, in odšel sopeč s po voljnim bremenom. "Domov pri-šedši pripovedoval je broječ denarje ženi celi prigodek. Zgoraj v bagrenem lonci je bilo samo srebro, več ko tri četrtine je bilo suhega zlata. Cela svota je znašala okoli 10.000 goldinarjev. Drugi dan je plačal sodar vse dolgove in nakupil najpotrebnejših stvarii Glas, kako je ubogi sodar postal na mah premožen, razširil se je hitro po vsej vasi. Ljudje so o tem mislili na vse mogoče načine, ali istine ni nikdo pogodil; Ijn ni se bilo čuditi, da je ta novica kuhana in pečena prišla kmalu do ušes strogega župana, kateri je dal brata takoj opominjati, naj plača dolžno dačo. Jurij je vzel nekoliko - suhih Srebrnjakov, šel k županu in poplačal svoj dolg. Župan je gledal lepe svetle Srebrnjake „Vrag!“ mislil je, „to so Srebrnjaki, kakor moji V“ a rekel ni nič, in je dal bratu davkarske knjižice nazaj, gledaje ga porogljivo in zvedavo. Ta je odšel molčč. — Sumečemu županu ni moglo iti iz glave, da ne bi kilo sedanje premoženje njegovega brata od njegovega zaklada. Odprl je okno na podstrešji, od koder je mogel videti po vsem vrti. Jurij je luknjo pri drevesi zakopal in upokojen je zapustil župan okno. Ali ko je noč nastala, polastil se je sum z novo besnostjo vlaknic njegovega skopega srca in hitro, ko so njegovi domači odšli spat, je šel na vrt. Hitro je zemljo proč grnol — njegova hitrost mu je dala komaj sopsti; ali gorje! — luknja je bila vedno bolj globoka, kopal je zastonj — ni bilo zaklada, ni lepih Srebrnjakov in rumenjakov, katere je tako marljivo nakopičil! — Njegove delavne roke so utrdnole, kakor kamen, nepremakljivo je gledal na mesto, kder je bilo njegovo vse pokopano. Ali zaklad je izginol in xVnton je šel domov s svestjo v krvavečem srci, da je njegov brat, ker je postal tako hitro premožen, brez dvombe moral videti, kako je on zaklad zakopal in ga potlej odnesel. Že drugi dan je tožil brata pri deželni sodniji. Za pol leta dni prišel je odlok, da ne spada samo vse zakopano zlato bratu, ampak, da še župan ima znatno svoto plačati sodniji, in sicer zavoljo tega, ker je zakopal denarje. Da je od tega trenotka bil župan zagrizen sovražnik svojega brata, je gotovo ; on bi mu zavdal, ko bi mogel. Ta pa je, kakor se je zdelo, stopil od tistega časa s srečo v zvezo, vse se mu je posrečilo in kmalu je bil eden najbolj uglednih mož v okolici. Minolo je po priliki pet let, ko je župan za smrt zbolel. Pobožni gosp. župnik ga je tedaj resno opomnil, da je sedaj čas sprijazniti se z bratom, ki ni nič kriv in je brez tega bil prikračen na dedščini, katera je jemu po pravici spadala. On mu je živo predočil, kako njegov brat sodar vsak dan stori kaj dobrega, kako daje bogate milodare, a o njem kot župani ni bilo nikoli kaj takega slišati. Videlo se je, da je župan bil zelo ginjen in tudi prestrašen, ker bo moral brez vsake zasluge potovati na drugi svet. Hitro so poslali po brata. Prišel je takoj in segel bolniku srčno v roko. „Oprosti mi brat", rekel je umirajoč, „sedaj mi je še le jasna zemeljska ničnost; glej! jaz nimam otrok, tvoje 'in tvojih otrok naj bo vse, kar imam, ali oprosti mi, ker inače ne morem mirno umreti." S solznimi očmi nagnol seje Jurij nad bolnikovo posteljo in rekel: „Anton, 3az nisem nikoli bil na te jezen." Kmalu potem je potolaženi brat mirno zaspal. Sodar je dal umrlega brata zelo slovesno pokopati, in je dobil po njem, ker župan 5ni bil oženjen in ni imel otrok, vse njegovo premoženje Ko so volili novega župana, je njega zedela ta čast in tako ]e živel od sedaj izgleden in srečen. Od tega časa minolo je več let. Nekega večera, ko 3® že bila tema, prišel je v vas potujoč rokodelec. Bilo je ravno v časi žetve. Gotovo ni imel denarja, ker je šel mimo krčme, oziral se plaho okoli in gledal, pod katero streho bi dobil prenočišče. Slednjič je vstopil v hišo, katera se mu je zdela najlepša, bržkone sluteč, da more 3®ni posestnik biti prijazen mož. Ali žablibog, ko brž je v njo vstopil, prepričal seje ob istini starega pregovora: »Ni vse zlato, kar se blišči;" ker pricepetal mu je star, ali še krepek mož nasdroti čemernega obraza in je odpravil prenočišča prosečega potnika z osornimi besedami: »Jaz ne dajem stanovanja, vas zbog tege ne morem po-držati, tudi človek pred tujcem ni varen svoje lastine, poberite se!" Ubogi potnik slišavši te besede je globoko vzdihnol in šel. Že prej je malo dež šel, a sedaj je bilo, ko dn bi se pretrgal oblak. Bila je trda noč. Pod streho je moral priti, ali strah, da ga ne bi tudi drugje spodili, je našega potnika preplašil, radi tega je iskal hitro skedenj, da bi se ondi na tihem vlegel. Tej hiši nasproti, v kteri le našel tako neprijaznega gospodarja, je stal skedenj. Ker je dež silno lil, ni vedel kaj druga ko va-nj iti. Nrveni zapah je lehko odrinol, zopet zaprl, se v legel na kup slame na gornjem podi, kamor je po lestvici splezel in zaspal. Dolgo po tem, gotovo je bilo že po polunoči, vzbudila so ga škripajočo vrata. Poslušalje. Vrata se odpro, začuden in preplašen zagledal je potnik črez špranjo, kako vstopil je njegov neprijazni gospodar vzemši svetilko izpod plašča. Morebiti njega išče? — Ne! ker kmet je šel naravnost proti spodnjemu kotu v skednji, kder je stal mlin za vejanje zrnja. Kmet je ta mlin težko odstranil. Potem to mesto osuažil in jel ravno v koti, kder je mlin stal, z motiko luknjo kopati. Ko je bil gotov, postavil je svetilko tako, da ni mogel pasti nobeden žarek proti vratom, in odšel. Gledalec na slami si je med tem poiskal prilični prostor, od koder je bilo moči vse videti ter čakal tiho in radovedno, kaj bode. Kmalu je vstopil kmet zopet pazljivo se oziraje, po-tegnol veliko kapo polno denarjev izpod plašča in jih vsipal v luknjo in takoj odšel. Za nekoliko minut prinesel je starec zopet denarje, jih vsipal v luknjo in se oddaljil. Ubogemu opazovalcu na podi, ko je videl toliko denarjev, so se skominice vrtele. Pozabivši vse drugo je skočil naglo po lestvici, zagrabil hitro obe roki polni denarja in se urno skril za velikim predalom v drugem koti, ki je bil s slamo pokrit. Še enkrat je prišel kmet, vsul iz kape denarje v luknjo, jo dobro zakopal, s slamo pokril, porinol na njo mlin in odšel. Potnik je šel na svoj prejšnji prostor, ali ni spal, temveč je vzel svojo popotno torbo in dobro si zapomnivši mesto, kder so bili denarji zakopani, odšel v tmini iz skednja, in ker ni več dežilo in so mu zvezde prijazno migljale, tudi iz vasi. Ko je po dnevi preiskal svojo blagoslovljeno mošnjo, našel je v njej znatno svoto denarja. Ali kakor človeško srce ni nikoli zado- voljno, tako tudi on ni imel ni mira ni pokoja. Vedno mu je bil zaklad na pameti, odločil jo tedaj drugo noč iti nazaj, ga izkopati in videl se je že v mislili premožnega mojstra na strani prijazne ženkice v svojem rojstnem mesti. Ali človek snuje, Bog kraljuje. Se tistega dne bil jev nekem mesteci, kder so se ravno vojaki nabirali, prijet in na Italijansko poslan. Bojeval se je kot vojak na večih mestih, sledujična Nemškem, ko se je zjedinilo več oblasti, da bi se rešile francozkega jarma. Leta 1815. bil je od vojakov odpuščen. Niti dolgost časa, niti gromenje topov na bojiščih ni naredilo, da bi naš sedanji dosluženi vojak pozabil, kar se je tisto noč, predno je bil v vojsko vzet, v znanem skednji godilo. Ko je bil zopet prost, šel je takoj v to Vas, v kateri so bile vse njegove misli. Bila je že precej tema, ko je naš potnik po večdnevnem potovanji nekega večera dosegel namen svojega potovanja. Našel je vasico zelo spremenjeno in z velikim trudom prejšnjo hišo, kder je bil zaklad zakopan. Pred nJ° je stal mlad, močan mož z otrokom na roki. — Vojak se mu je približal. Dragi rojak! rekel je obrnovši se h kmetu, vzemite dosluženega vojaka nocoj pod streho! Prisrčno rad, rekel je mož in dal tujcu znamenje, naj Sre ž njim v hišo. Žena in otroci so prihiteli ogledovat prišleca. „On je naš gost, Micika! rekel je kmet pogle-davši tujca, pripravi dobro večerjo insepašči!“ Prijazna žena dala je gostu roko, mu rekla : „Dobro došel“, prinesla kruha, sira in ročko vina, rekla gostu, naj se posluži in je odšla. Gospodar se je bil vsel kraj tujca in ga z otroci pazljivo poslušal, ko je pripovedal o svojih nezgodah, nevarnostih in bitvah. Sedaj je bila večerja gotova. Petero 19 dece, starši, hlapec, dekla in vojak sedeli so za mizo. Vojak se je ogledoval po sobi. Vse je bilo sicer čisto, ali nič ni kazalo posebnega premoženja, še manje bogatstva; marveč se mu je zdelo, da gospodar ni v najboljših razmerah. Ko sta po večerji hlapec in dekla odšla iz hiše, obrnol se je naš potnik h gospodarjema rekoč: „Jaz sem bil pred mnogo leti, predno sem moral biti vojak, že enkrat v tej vasi, takrat je stanoval, ako se ne motim, star zelo premožen mož v tej hiši; vidva sta gotovo njegova dediča, mislim jaz, ali oprostita moji odkritosrčnosti, meni se zdi, da sedaj vajino premoženje ni jako veliko V “ „Da;“ rekel je kmet vzdihnovši in praskaje se za ušesi, „vi imate prav, dragi rojak. Starec je bil oče moje žene. Vse je govorilo o njegovem bogastvi, in jaz sem mislil, da sem najsrečnejši človek, ko sem postal njegov zet; ali starec, ki je bil vedno še sam gospodar, umrl je naglo za mrtudom, in midva sva se zelo prevarila. Denarjev je mnogo imel, to sva dobro vedela, a ni znati, je li jih kde zakopal ali seboj odnesel, — ker jih po njegovi smrti ni bilo, in sedaj se moram zelo truditi, da se z obiteljo vred pošteno preživim". „To ni bil moj pravi oče, bil mi je samo očuh“, rekla je žena in govorila dalje, „oh, moj oče je bil gotovo priden in pošten človek, ugleden in župan v vasi, on je tudi cesarja služil, nekedaj našel zaklad in kasneje vse premoženje svojega brata, kateri se je ž njim stoprav na smrtni postelji spravil, podedoval, ali on je prezgodaj umrl za nas otroke, naša mati se je zopet omožila in dobili smo očuha, ki je jo in nas trpinčil, denarje kopičil in nikomu nič privoščil. Moji brati so umrli na bojišči, bila sem jedinka, na glasi kot bogata dedičina, se omožila in — pa ostalo vam je znano." Tujec je ginjen poslušal. Misel, da bi se sam pooblastil zaklada, gaje zapustila. Poštenost, prijazni sprejem položaj teb ljudi, kder bi imel prenočiti, so ga celo Preobrnoli. „Moj dragi prijatelj! jaz sem iskalec zaklada. Denarji ležijo gotovo kde pokopani. Kaj mi daste, ako 'vam pomorem priti še danes v njihovo posest ?“ Dvojec sta ga gledala mož in žena, in mož je rekel: „Kakor jaz resnično verujem v blaženstvo, gospod! tako naj bo polovica zaklada vaša“, ali pristavil je neverjetno, „iz tega lie bo gotovo nič.“ Tujec ni se mogel več vzdržati. „Dobro!" je vzkliknol prijemši kmeta za roko. „Veste, vaša poštenost in prijazni sprejem sta me prisiiila; jaz bi lehko zaklad sam dobil In to čisto brez truda. Pred štirnajstimi ali petnajstimi leti prosil sem kot rokodelski pomočnik neki večer vašega Pokojnega tasta prenočišča. x\li on me je odposlal neprijazno in osorno, in ker sem se bal, da se mi ne bi kde drugje tudi kaj enakega pripetilo, šel sem v škedenj, ki stoji vaši hiši nasproti, in ki me je branil dežja, ter sem vlegel spat na gornjem podi. Po noči je pa prišel starec, ki mi je vrata pokazal, na škedenj, skopal je Pri luči v enem koti veliko luknjo, prinesel je v veliki kapi trikrat denarjev, jih zakopal, postavil na nje mlin Za vejanje zrnja in se oddaljil. Jaz sem bil nekaj Srebrnjakov med tem, ko je on šel po več denarjev, seboj vzel, Sern takoj odšel in odločil bodočo noč ves zaklad odnesti; a^r kako nezapopadljiva so pota božje previdnosti! Še tistega dne moral sem postati vojak, in stoprav sedaj sem se na vas kot postavnega posestnika nameril, ue mudimo Se tedaj, pojdite zmenoj! „Z veseljem sta upaje poslušala niož in žena in vzela orodje. Tiho so prišli s svetilko na skedenj. Vojak je spoznal takoj pravo mesto. Oralo, brane 19* in druga poljska orodja bila so na rečenem mesti. To od-stranivši začela sta moža brzo delati, in v kratkem se je pokazal zaželeni uspeh, Sami Srebrnjaki sb se njima lesketali nasproti. Cisto spodaj je pa še ležala plehnata skrinjica. Odprli so jo, in — „zlato“ vzkliknoli so vsi z veselim strahom. Odnesli so zaklad v hišo. Bilo je nad 12000 Srebrnjakov. Kmet je takoj privolil v pravično delitev in je hotel poštenemu vojaku še dati več denarjev, ali ta ni hotel več vzeti, je ostal še tri dni kot gost pri teh dobrih ljudeh, potem pa je šel veselega srca in z dobro vestjo proti zelenemu gorovju svoje domovine, katere že ni davno bil videl; postal je v kratkem mojster in mestjan in je preživel v zadovoljnosti na strani ljubeznjive ženke, kakor je nekdaj želel, svoje dni. L. K. Dekliški ropar. Ljudska pravljica na Kranjskem. Nekedaj je bil mlinar, kateri je imel tri hčeri, Len-čiko, Marjetico in Nežiko; te tri hčerke bile so nenavadne lepote, in zbog tega jih je snubilo mnogo bogatih mladenčev. Ker pa je vsaka ljubila enega pri očeti poslujočega mlinarskega pomočnika, bili so vsi odpravljeni, kar je snuboke takč peklo, da bi se jim skoro pamet zmešala. Bilo je na sveti večer, ko je rekel mlinar svojim domačim: „Vsi od najmanjega do največega mox*ajo o polunoči iti v cerkev molit Jezusa.* Na to mu žena odgovori: „Dobro je in prav, da pojdemo vsi v cerkev molit Jezusa; ali z druge strani je baš tako potrebno, da nekdo izmed nas, kdor koli, ostane doma. ki bo čuval dom." Mlinar je vzel kocke v roke in rekel: „Kocke naj odločijo, kdo izmed nas ostane doma, in sicer ta, ki bo imel najmanje število, moral bo čuvati doma.“ Najprej je vrgel mlinar, potem njegova žena, pomočmi, slednjič hčeri, in ko so bili vsi kocke vrgli, pokajo se je, da je Lenčika, najstarša hči, imela najmanje število. Ko je cerkovuik zvonil k božji službi, šli so vsi od tejmanjega do največega v cerkev, samo Lenčika je ostala doma. Lenčika, ki je bila nekaj malo nečimerna, vzela je za kratek čas zrcalo v roke, da vidi, kako je lepa. Jedva se je bila dvakrat pogledala, ko je nekdo, ki ga ni podala po glasu, zahteval, naj mu odpre. To je dalo povod, da je deklica odprla okno, se nagnola ven, da vidi, kdo je tako drzen. Adi ta trenotek pograbi jo preko pasa, neki lopov, katerega ni še videla za svojega življenja, jo potegne skoz okno, posadi na svojega konja in z njo odjezdi. Jezdila sta več dni in noči, in lepa Lenčika prizadevala si je po vsej moči, ganoti razbojnikovo sreč, da b* jo pustil; ali ta se ni dal preprositi. Ko je videla, da je že v tuji deželi, začela se je bridko jokati. Konečno prijezdila sta do hiše, katera je kazala, da Je njeno zidanje stalo sila mnogo denarjev; pred to hišo stopil je ropar s konja, jo peljal v sijajno dvorano ter Jej rekel te-le besede : „Jaz sem Ivan Vandovič, katerega zlatnina in srebrnina ima zares večo težo, nego mlinsko kamenje v mlini tvojega očeta. Glas o tvoji in tvojih sester lepoti prišel je meni do nšes in me nagnol, ker moje sreče v bodočnosti ne more nikdo drugi učvrstiti, kakor lepa ženica, da sem šel eno izmed vas ropat, kar se mi je tudi posrečilo." Ko je Lenčika slišala ime, Ivan Vandovič, ki je bil tisti zloglasen roparski glavar, za katerega glavo se je bila obljubila neizmerna svota denarjev, je omedlela. In ko se je zopet sčutila, je rekla: „0, Ivan Vandovič! Ti grdi roparski poglavar, prej si dam glavo odsekati, nego vzamem tebe za moža, ti peklenski izmeček." Ta osorna Lenčikina izjava je Ivana Vandoviča tako razljutila, da jej je hotel takoj glavo razklati. Ali njena lepota je na njega naredila tak vtis, da je popustil svoj nečlovečji naklep in rekel: rNo dobro! dam ti dvanajst mesecev za premišljevanje, ko ta čas, katerega si jaz hočem z ropanjem kratiti, mine, vrnem se domov, in zagotovim te, da ti bom, ako se tudi takrat ne boš hotela udati moji volji, brez daljšega odloga s tem-le ostrim nožem odrezal glavo." Ivan Vandovič je ukazal svojim beričem, devico močno stražiti; sam pa je šel v dvorišče, zapovedal ede-najsteriru svojim drugom sesti na konje in je ž njimi odjezdil. Ko je preteklo edenajst mesecev, glej! vrnol se je Ivan Vandovič za isto, kakor je bil rekel, in sicer z bogatim plenom nazaj, šel brzo v dvorano, v kateri so beriči stražili Lenčiko, in jej svetoval, da bi se brez upora udala njegovi volji. Na to Lenčika ni le ponovila vseh odbitnih besed, katere mu je prvikrat bila naravnost povedala, temveč je pridejala še mnogo najbolj zarobljenih izrazov, kateri ki mu morali dokazati dovolj, kako je ona čvrsto o dločila, nikoli biti njegova žena. Zelo jezen pograbil je potem roparski glavar z desnico ostri nož, z levico pa nedolžno mlinarjevo hčer za lase in se pripravil, da bi jej odrezal glavo. Ko je Lenčika videla, da stoji na poti, ki pelje iz življenja k smrti, se je zelo prestrašila, akoprem se je poprej trdno odločila umreti. „Čakajte, grozovitnež“, vzkliknola je, „in prizanesite mojemu mlademu življenju, katerega ni tako lahko izgubiti, kakor sem si mislila. Ali vam prisegnem, akoprem se mi je težko ločiti od življenja, da se mu vendar odpovem drage volje, ker sem prepričana, kako bi mi bilo sila težavno z vami živeti, ker mi s celim svojim bogastvom tega ne morete nadomestiti, kar bi radi vas izgubila. Ako vas more osrečiti lepa žena, dobro, odvedite na bodočo sveto noč mojo mlajšo sestro Marjetico, katere lepota mojo lepoto tako nadkriljuje, da se jaz, ako me kdo ž nJ° prispodobi, le smem grda imenovati, in katera, kako jaz vem, ni nikoli bila moškim odločno neprijazna". „Na noge, tedaj !u rekel je Ivan Vaudovič, „ako je ^voja sestra Marjetica še lepša, nego ti, kar je jedva Vei'jeti, ker nisem še nikoli zrl take popolne lepote, ka-koršna je ta, katero imam baš sedaj pred očmi, bodi, takor si rekla. Vendar prisegnem, da, ako bo se tudi °na branila kakor ti, spolniti mojo voljo, ne bom samo jo. temveč tudi tebe žrtvoval moji prevarjeni ljubezni." To rekši oddaljil se je Ivan Vandovič iz sobe, ka-tero je zaklenol. Ne dolgo potem ga je videla Lenčika jezditi po isti poti, po kateri je ona prišla, ko je bila odpeljana iz hiše svojega očeta. Ivo so mlinar, njegova žena, dve hčeri in pomočniki prišli iz cerkve domov, niso se malo začudili, ko so zgrešili v sobi Lenčiko, okno odprto, in zrcalo, ki je inda vedno viselo na steni, našli na mizi. Takoj so jo klicali po imeni, ali Lenčika se ni dala slišati. Iskali so jo po vsem mlini, zastonj! Ko se je razdauilo, popra-ševali so v sosedstvi po deklini — ali nikdo ni vedel pitajočim odgovoriti. Javkanju in stokanju ni bilo konca; v veliki žalosti mineval je mlinarju in njegovi obitelji mesec za mesecem, a vendar ni prišla najmauja vest, kam je Lenčika na sveti večer zginola. Na bodoči sveti večer rekel je mlinar svoji obitelji: „Razve tistega, katerega bo odločila kocka z najmanjo številko, da ostane in čuva doma, morajo nocoj iti vsi v cerkev prosit Boga, da nam da zopet nazaj našo izgubljeno hčer.u Mlinar je vzel kocke v roke in jih metal, po tem pa ostali tak6. Ko več nikoga ni bilo, ki bi kocke metal, glej! potem se je videlo, da je bila Marjetica drugo-rojena hči, ki je imela najmanjo številko. Ko je cerkovnik zvonil k pobožnosti, šel je mlinar s svojo obiteljo v cerkev, Marjetica je pa kot čuvarioa ostala doma. Marjetica, ki je bila precej sladkosneda, je šla in si urezala kos belega kruha; potem si je prinesla kupico vina. To vse je postavila na mizo in si postregla. Ne dolgo potem potrka nekdo na okno zahtevajo, naj mu odpre. Marjetica se je zelo prestrašila, ker je sedaj bila prepričana, da jo je nekdo poslušal, in ni imela nič brže storiti, ko odpreti okno, da bi videla, kdo je ta, ki se je predrznol to storiti. — Ko se pa je nagnola skoz okno, glej ! takoj je čutila, da so jo prijele čvrste moške roke, katere so jo takoj potegnole skoz okno, jo posadile na konja, potem se sam k njej na njega vspel in odjezdil. Jezdita in jezdita, dokler ne dospeta po večih dneb do hiše, katera je bila enaka krasni palači. Tukaj je vzel ropar polumrtvo devico s konja in jo peljal v sijajno nakičeno dvorano. Kdo bi pa popisal Marjetičino začudenje, ko je baš v tej dvorani ugledala svojo zgubljeno sestro Lenčiko. Tudi ta se je tako silno prestrašila, ko da ne bi bila na pribod svoje sestre čisto nič pripravljena. Ali sedaj se je obrnol Ivan Vandovič k Lenčiki in rekel: „Hvala ti, da si bila dosti svojeglava ter me nisi botela, ker mi bo tvoja sestra, katera je tako lepa, da se ti, ako jo s teboj pridobim, lebko grdo imenuješ, mnogo lepša imovina. Sedaj ti pa zapovedani, da moraš sestro, katero sem ropal na tvoj ukaz, da mi tebe nadomesti, krepko nagovarjati, naj se uda moji volji. Ako se ti to posreči, potem te bom z zavezanimi očmi, ali z velikim bogastvom po mojib jezdecih izročil tvojemu očetu, ako ne, bom pa obema odrezal glavi.“ Lenčika od strmenja ni mogla pregovoriti besede, a Marjetica še vedno ni vedela kaj se godi. Ropar je sedaj mislil, da se mora jasneje izraziti, rekel je tedaj Marjetici tako-le: „Vedi tedaj, jaz sem te ropal, da bi bila moja žena. Me brani se, ker jaz nisem vajen nikakega upora, temveč me ubogaj, da te pripoznam javno za svojo ženo. Le takim načinom moreš sebi in svoji sestri oteti življenje, katero vama obema na lasi visi.“ Marjetica je pa roparja od sebe sunola, mu pljunila v obraz in rekla: „0, ti najostudueji stvor, katerega so kedaj videle moje oči! Tebi bi jaz dala svojo roko? Ubij me! ker grenkeja, uego misel tak peklenski izmeček imeti za moža, ne more smrt biti. Ali na te se ne smem srditi, ker ti nimaš nič več opraviti z ljudmi, ti spadaš hudiču, pač pa na te Lenčika, ker si mogla kaj takega o meni misliti. Hajdi! vzemi ga ti, ne boš globlje pala kakor že si, ko si se hotela s sramoto svoje sestre oteti. Vzemi ga ti, ali — uči se od mene umreti.“ Ivan Vandovič je hotel govoriti, ali jeza, katero je Marjetičiua izjava v njem vzbudila, imela ga je tako v oblasti, da ni mogel besedice črhnoti. Da bi se znebil te grozne jeze, pograbil je brzo nož, prijel Marjetico za lase ter jej hotel ločiti glavo od trupa. Med njega in svojo sestro skočila je pa Lenčika, zadržala na moritev pripravljeno roko tega zavrženca in prosila: „0, Ivan Vandovič! za božjo voljo, čakajte! — Usmilite se moje sestre, kakor ste se mene usmilili. Ker, ko ste vi sami priznali, da je ona mnogo lepša od mene, bi li morali tedaj grozovitneje z njo delati nego ste z menoj delali?" Na to je odgovoril Ivan Vandovič: „Kako mi je tudi težavno — vendar hočem, da pokažem tvoji sestri kako sem plemenit, in da baš s tem dokazom za se pridobim njeno ljubezen, toliko časa tudi jej pustiti, za premišljevanje, kolikor sem ga tebi dal. Ali gorjč vama obema, če isti trenotek, ko zopet vstopim v to hišo, tega ne dobom, kar bi, ko bi hotel silo rabiti, dobil!" To zgovorivši in izročivši devici skrbi svojega be-riča oddaljil se je ropar. Ko ste bili obe sestri sami, obrnola se je mlajša od Lenčike in se začela bridko jokati. Zastonj jo je pokusila ta tolažiti, in stoprav, ko je nekoliko' ur preteklo, mogla je slišati odgovor na vprašanja, kako je bila odvedena. Potem je Lenčiki tudi bilo možno sestri, ne da bi jo jeno stokanje motilo, povedati te le besede: „Stari je pregovor, ljuba sestra, da človeka ne smemo soditi po vnajnosti, ker ona često popolnoma nasprotuje pravemu prepričanju. Prosim te, vzemi si to k srcu, baš nameniš mojo slabo vnanjost meriti z mojim notranjim mišljenjem. — Ko je Ivan Vaudovič silno jezen zbog tega, ker se nisem hotela udati jegovi volji, prijel za nož in me hotel umoriti, vzbudilo se je v meni veselje do življenja, in edino misel, misel: rešiti se s pomočjo ene mojih sester, prešinola mi je dušo. Pri tem pa, ko sem jaz roparju rekla, naj gre v hišo mojega očeta in odvede mojo mlajšo sestro, mislila sem, da bo morebiti moj oče tisto noč, katera mu je prinesla toliko nesreče, misleč zopet na možni vlom v njegov mlin, s svojo obiteljo in vso družino ostal doma, da bi kakega ponočnjaka ulovil živega ter preteč mu s smrtjo ga prisilil trop ljudi tija voditi, kamor je bil odgnal Lenčiko. O ko bi se bil oče poslužil te previdnosti, ti ne bi bila zaplenjena — jaz bi bila rešena! Oprosti mi tedaj, sestra, ker tem načinom botela sem se rešiti; utapljajoč se človek — prime se za najmanji grmič — oprosti mi tedaj sestra, ljuba sestra Marjetica 1“ Potem je objela Marjetica svojo sestro Lenčiko in jej vse oprostila. Obe sestri preživeli ste edenajstmesečni čas za premišljevanje v goreči molitvi, proseč Boga, da bi, ako ju tudi ne bi otel, branil |vsaj njuno čast sile pohotnega roparja. Slednji dan edenajstega meseca rekla je Lenčika svoji sestri: „Moralo bi se nama v greh šteti, Marjetica, ko bi se brinole tako malo za najino življenje, nepokušajoč sredstva, katero bi naju moglo rešiti." „Tudi jaz ti ne morem tajiti, ljuba sestra, odgovorila je Marjetica, da jaz, čim bolje se odločilni čas približuje, vedno tem več veselja do življenja v sebi čutim. Ker pa nikako ne mislim življenju, akoprem mi je zelo drago, žrtvovati svoje časti, ne vidim vendar razve te žrtve nobenega drugega sredstva, katero bi naju moglo rešiti." „Jaz trdno upam", rekla je Lenčika, „da bo najin oče na bodočo sveto noč, ki je že bila njegovi hiši dvakrat tako pogubonosna, ostal z vso svojo družino doma, in da bodo tudi vsi sosedje dobro pazili, kaj se godi, inače ima ve očeta, kateri nima za naju nikakega srca, ali s ve se pregrešili pred Bogom. Pregovorive tedaj roparja, naj si gre na bodočo sveto noč po najino najmlajšo sestro Nežiko. Bog, kateri varuje nedolžnost, ne bo dal, da bi tudi ona, ki je bila vedno najbolje izmed nas pobožna, bila zaplenjena, temveč da bo preprečil osnovo tega gr-duna pogubivši ga v pasti, katero mu nastavljave. Prosim te, draga sestra, odkrij mi gledč tega svoje misli, ker bi vendar rada vedela, ako se tudi ti na vspeh te osnove tako zanašaš, kakor jaz zvestno na njega zaupam". „Prej bi“, rekla je Marjetica, „zaupala na Boga, ki varuje nedolžnost, in na previdnost najinega očeta, kateri naju je vedno zelč ljubil, nego mislila, da bo grdun, kateri se je tako odločno izjavil, da jaz moram biti nje- gova, odločil, mene pustiti in še enkrat iti po najino najmlajšo sestro Nežiko“. S tem ste sestri končali svoj pogovor, ker je k njima vstopil stražnik ter prinesel glas, da je njuni gospodar baš prišel. Ali ta večer ni šel k njima, ker še je spadal v število jedenajstmesečnega premišljevanje. Ko pa se je raz-danilo, glej ! takrat prispel je nemudomo v sobo, v kateri ste njegovi žrtvi bili v takem strabi. Ivan Vandovič je z obema sestrama tako nežno ravnal, kakor mu je zbog njegove divje čudi le možno bilo. Ko pa je videl, da jima njegova nežnost ni dopala. postal je jezen in prijel Marjetico za roko. Na to ste padli obe sestri na kolena in starša je rekla : „Ko ne bi bila prepričana o vaši blagodušnosti, katero ste že meni sami skazali, ne bi vam nikako ugovarjala. Milostivo nama podeljeni edenajstmesečni čas za premišljevanje, bil je dovolj, to sklenoti, kar bo odločilo najino življenje ali smrt. Ker pa moja sestra Marjetica ima možke še manje rada nego jaz, zapali sve smrti in raJ«i bodeve izgubili življenje nego najino čast po sili, — Oboje vam nebi nič koristilo; ker ako naji ubijete, bo li potem najina smrt učvrstila vašo srečo, katero, kakor sami rečete, more učvrstiti jedino lepa žena? Ako pa katero prisilite v zakon, ne bo-li sramota tako zalemu možu, kakor ste vi, imeti ženo, katero je s silo dobil ? Pustite naju, ti vas nemoreve storiti srečnega in si idite na bodočo sveto n°č po najino najmlajšo sestro Nežiko, katera je še mnogo, mnogo lepša nego midve in sicer tako, da se je skoro vsakemu zmešalo, kateri je pogledal v njeno, solncu enako lice. Vam, Ivan Vandovič, katerega zlato je teže nego kamenje v mlini mojega očeta, bo se posrečilo, jej do- pasti; tudi veve za gotovo, da ima ona voljo do možitve, posebej, ako bi jej bilo potem možno tako razkošno živeti, kakor bi rada, glede česar se je ona vedno razlikovala od svojih, samoto ljubečih sester.“ Na to reče Ivan Vandovič: „Ako je vajina najmlajša sestra Nežika še lepša nego vedve, kar bi jaz jedva verjel, in ko bi se to, kar si mi ti, Lenčika, povedala od svoje sestre, obistinilo, dobro! hočem iti in jo odvesti. Znajte pa, da, ako bi se tudi ona branila, mene osrečiti, bo potem konec moje potrpežljivosti in jaz bom, akoprem mi je tudi mala čast dobiti ženo s silo, jo vendar dobil, vaju pa gotovo umoril." Takoj oddaljil se je Ivan Vandovič iz sobe, šel v dvorišče in si je dal konja osedlati. Sedaj je tudi ukazal edenajsterim drugom osedlati konje in ž njim jezditi. Ko ste sestri zagledali tako spremstvo, dvomili ste čisto o srečnem vspehi njune osnove. Padli ste na kolena in hrepeneče molili llogu, da bi namen tega odurnega roparja s prijetjem preprečiti in niju iz ječe rešiti hotel. * * * Ko je mlinar s svojo obiteljo domov prišel in hišna vrata odprl, je prebledel, ker je našel, kakor lani na sveto noč, sobo prazno, okno odprto, na mizi kos belega kruha in krožico, katera je še do polovice bila napolnjena z vinom. ^Marjetica! Marjetica!" kričal je mlinar in lomil roke; ^Marjetica! ljuba hčerka." kričala je njegova žena in lomila roke. Iskali so jo povsod, zvali in iskali so jo zastonj ; vse iskanje je bilo brez vspeha, in zelo nesrečni starši udali so se v voljo božjo misleč; noben las ne pade brez božjega dovoljenja z naše glave; bodi češčeno njegovo sveto :me. Na bodoči sveti večer pozval je mlinar zopet svojo obitelj z vso družino vred skiip in rekel: „Dragi moji! ker je med vsemi nočmi celega leta ta, v kateri smo nocoj, najsvetejša, hočemo iti v cerkev k polunočnici molit rešitelja, O da bi on tako naredil, da bi jaz zopet dobil svoji izgubljeni hčeri! Previdnost pa zahteva, da hiša med tem, ko bomo mi našo pobožnost obhajali, ne ostane sama, nekdo mora čuvati doma. Kdo bo sedaj tisti, kateremu bom zaupal hišo, to bo sedaj pozor! odločila kocka z največo številko, ker kocka z najmanjo številko zadeva moje hčeri in bi tudi lahko zadela mojo hčer Nežiko.“ Mlinar je vzel kocke in vrgel na mizo, to je ukazal storiti tudi drugim. In ko so bili gotovi s kockanjem — f?lej ! takrat se je pokazalo, da nikdo ni imel kocke z večo številko kakor baš — Nežika. Mlinar je prebledel, ali govoril ni nič, temveč je vzel svoj klobuk in hotel iti v cerkev. Ali njegova žena mu je vzela klobuk iz roke in rekla: „Ako ti tudi imaš z vsem v hiši zapovedati, ljubi mož, vendar jaz nikako ne dovolim, da bi najina jedina hči Nežika ostola sama doma. Ako so že nesrečne kocke jo odločile, naj ostane doma v imeni božjem, pa ne sama, temveč ali s teboj, z enim ali z vsemi tremi pomočniki, ka-teri jo bodo v slučaju kake nevarnosti mogli braniti.u • Mlinar tega ugovora ni najmanje poslušal, temveč je silil vse iti v cerkev, samo Nežiki rekel je ostati doma> ker je hotela osoda tako imeti. Nežika, ki je bila jako pobožna, vzela je, ko so vsi odšli, v roke molitvenik, da bi molila. Komaj je našla mesto, kder je hotela moliti, ko je nekdo potrkal na okno. Deklina je odprla okno, da bi videla, kdo je trkal, ga je koj zaprla zapazivši v mesečnem sviti več jez-dezev, in sicer vse v orožji. Potem je ta, kateri je bil trkal, od zunaj okno s silo odprl, in Nežika je zagledala nepopisljivo grdo postavo, katera jej je migala, naj bi stopila bliže. Ko Nežika ni hotela .bliže iti, nagnol se je grdim s polovico telesa skoz okno, kanec privleči se v sobo. Potem je pograbila deklica težko, ostro nabrušeno sekiro, kakošne tesarji potrebujejo, ko tešejo velika brvna, odsekala je grdobinu na mah glavo in potegnola truplo v sobo. Ni dolgo potem tiščal je drugi skoz okno. se pazljivo ogledal, in ker ni zagledal nikoga dragega kakor deklino, hotel je noter vlesti. Nežika je pa tudi temu s sekiro odsekala glavo in truplo potegnola v sobo. Isto dogodilo se je še trem drugim, kateri so pokusili priti skoz okno v sobo. Sedaj je pogledala Nežika skoz okno, ako bi jih še mnogo bilo, in je videla, da so še bili nekateri zunaj. Zbog tega šla je zopet na svoje mesto in glavo odsekala temu, ki se je prvi skoz okno nagnol, in ga potegnola v sobo, potem še sta prišla dva, katerima se je isto pri godilo. Zopet je šla Nežika k oknu, da vidi koliko roparjev bi še bilo zunaj, in sedaj je zagledala na veliko veselje samo enega. Nežika je vrgla krvavo sekiro proč in vzela vrv, na kateri je naredila hitro zanjko (zavojko); in ko se je poslednji grdobin nagnol skoz okno, vrgla mu je zanjko okoli vratu in je privezala vrv tako napeto na posteljino nogačo, da oni ni mogel nazaj, ker bi se inaie sam za-drgnol. Potem je vzela zopet sekiro in mu rekla, da mu bo, ko bo nai-edil najmanji pokus vlesti v sobo, odsekala glavo. * * * Med tem je minola pobožnost. Poln nadležne slutnje vstopil je mlinar in njegovi domačini v sobo. Kako so pa ostrmeli, ko so ugledali mnogo človeških glav in mrtvih trupel v sobi ležati in na okni divjega grduna, ki je bil v zanjko ulovljen! Takoj so trije mlinarski pomočniki prijeli roparja, mu vzeli orožje in mu zvezali roki. Nežika je pa pripovedala, kaj se je bilo pripetilo. Sedaj so vsi primarjali roparja, da bi jih vodil tija, kamor ste bili odvedeni drugi dve devici, ker ni nikdo dvomil, da je on tisti, ki je bil odvedel Lenčiko in Marjetico. Ivan Vandovič obljubil je vse storiti, kar se od njega zahteva, samu naj prizaneso njegovemu življenju. Zelo brzo odpravili so se vsi, razve matere, na pot *u so zaseli dobro oborožene konje ubitih roparjev. Ivan Vandovič pa, na katerega so mlinarski pomočniki ostro Pazili, moral je naprej jezditi. Med tem ste Lenčika in Marjetica v ječi neprestano goreče Boga molili in prosili, da bi ju rešil iz krempljev tega grdega zločinca, ali ako jima je sojeno umreti, da ki jima dal moči, neprestrašeno gledati v oči smrti, katera jima je bolj povoljna nego izguba njune deviške časti. Ko se je bližal čas, o katerem je Lenčika vedela, da Ivan Vandovič navadno pride, gledali ste dostikrat skoz okno na izid njunih nad in brig. Nekega dne zapazila je Lenčika daleč prašni vrtinec. Slutila je takoj, ko se je ta prasni vrtinec vedno bliže in bliže primikal, da pride Ivan Vandovič, posebej, ko je bila videti roparjeva v zraki vibrajoča pernica, s poznala ga je trepetaje. Devici ste se prestrašili videč, da spremlja Ivana Vandoviča v belino oblečena podoba, ka- 20 tero ste spoznali kot svojo sestro Nežiko. Ne gledajoč dalj časa pali ste na kolena, pokrili obraz, ker ste se sramovali svoje izdane sestre. Ko ste molili, odprla so se vrata — in, o neizrečeno veselje! vgledali ste očeta, sestro Nežiko, — potem svoja ljubljenca, katera sta roparja zvezanega pred seboj gnala. Ko so se malo porazgovorili, ukazal je Lenčikin za-ročnik, kateri se je imenoval France, Ivanu Vandoviču, naj mu pokaže mesto, kder je zakopan njegov zaklad. Ivan Vaudovič trepetajoč na celem telesi kakor trepet-likino listje, izpolnil je njegovo željo, vodeč ga do močno zaklenene shrambe, kder je ležal silo velik kup zlata. „Kaj bi sedaj s tem zlatom počeli?" vprašal je France. Mlinar je odgovoril : „Na vsakem denarji je krv ter nečem niti jaz, niti ne sme tisti, ki hoče kedaj biti moj zet, tega denarja rabiti." „Meni pa se zdi“, rekel je France, „da bi bilo najbolje, ko bi zlato, ker je vendar zlato, seboj vzeli in ga dali tistim siromakom, katere je ropanje tege grdobina popolnoma ubožalo." Vsi so bili za ta predlog, dejali so zlato v tri velike železne skrinje, naložili vsako na kola In pripregli k vsakim kolam šest močnih konjev. Sedaj je ukazel France vsem iti iz tega poslopja, in ko je videl, da ni nikdo več v njem, ga je zažgal na četirih straneh. Ko je gorelo poslopje, sodili so Ivana Vandoviča. „Kaj zaslužita," rekel je France, „kateri je na sveti storil toliko zla, in ki je, da bi si postavil venec svojih hudobij na glavo, odvedel te nežne device, da bi jih žrtvoval svoji pohotnosti?" Nekateri so kričali: „Naj se živ speče.“ Drugi pa: »Naj bo trt s kolesi!“ Nežika je pa rekla: „Iver je hotel Mojima sestrama odrezati glavo, naj jo sam zgubi ; potem bo tako umrl kakor njegovi drugovi v mlini, in naj mu jo odsekam jaz, da baš jaz otmem svet dvanajstorice takih gnjusob." To izrekši odsekala je Ivana Vandoviču glavo. Sedaj so bile železne skrinje odpeljane in vsi so zapustili prostor ogavnosti. Denarji so se izročili sodniji; °ua jih je razdelila siromakom in tistim, katere je zloglasni Ivan Vandovič s svojim ropanjem na nič spravil. Hrabra Nežika je pa dobila od vlade mnogo denarja. Nekoliko mesecev potem bilo je v priprosti mlinarjevi biši zelo veselo. V tesni sobici, iz katere ste bili Len bika in Marjetica odvedeni, kder je imela ne dolgo po-Prej smrt svoje veselo gostovanje, bilo je slišati vesele domače godce. Ko sem jaz baš prišel po tej poti, izvedel Sem, da je mlinar dal svoje tri čudno lepe hčeri pridnim svojim pomagačem. Zagledali so me in poklicali v sobo, dali mi jesti iz naprstnika in piti iz sita. Poštna hiša v stepi. ) (Prosto iz nemščine.) Potnik po južni Francoski od meje du Grers proti Gorski obali potujoč, ne vidi ničesa razven brezmerne močvirne ravnice; on se začudi vgledavši to žalostno, za mislečega občudovalca narave zanimljivo velikansko *) Stepa imenuje se na Ruskem puščava. pustinjo. To je stepni okraj (departement des landes). Le redkokde ugleda potnik siromaško vas na oazi*) ali posamezno kočico; gozdov, gričev, ki bi pokrivali to planjavo, ni videti. Zemljišče leži na lahkovci**), ki ima v sebi železo, je po zimi polno vode, po leti pa radi izlilap-ljenja zdravju zelo škodljivo, kar upali, bledi obrazi Stanovnikov teh step jasno pokazujejo. Na cesti od Bazas-a do Roquefort-a, katere dolgost meri kakih 18 do 20 ur, je le edina hiša, siromaška poštna hiša v Captieuxi. Potniku prav dobro ugaja, ko je v tej močvirni Sahari v-gledal vsaj človeško prebivališče. Revni pastirji spadajoči k zaničevanemu rodu „Cagot’s“, stanujejo v kraji, katerega nezdravi zrak bi vsakega, ki ni v njem rojen, v kratkem časi gotovo umoril. Ti vsled mrzlice izpiti, na pol divji ljudje bili so posebej v prejšnih stoletjih na potih nevarni. Drugi ljudje so jih preganjali, zaničevali in se jih ogibali, da celo v cerkvah bili so od njih odstranjeni in ločeni; zbog tega so časih ni pet ni šest svoje v vsakem obziri prednost imajoče sesede ali druge popotnike na samotnih neobljujenih potih v stepi umarjali, oropali in njih trupla v bližnje močvirje dosti globoko metali, da niso mogla več na svitlo priplavati. Ti „Cagot’s“ so poseben narod, kateri je po priliki pred trinajst sto leti iz daljnjih dežel prišel na Francosko, oni so potomci zapadnih Gotov, katere je Hilderik premagal pri Orleans-i; oni so potomci hrabrih vojakov Teodorika, kralja zapadnih Gotov, katere so Franki po bitki pri Vougle-ji proti izlivoma Loire in Adour-a v močvirje zapodili. Od tistega časa se ta rod zasraimije in trpinči ter *) Oaza iraonujemo rodovitne kraje sredi golih puščav, katere so iz njih vidijo, kakor otoki iz morja. **) Lahkovec je apneni kamen žoltkasto zoleuo barve. se razlikuje od vseh drugih Stanovnikov po obleki, po posebnem jeziki, kakor tudi po boji in po mršavih bole-havost kazujočih licih. Bilo je leta 1808 proti pozni jeseni; gosta bela megla bila se je vlegla za jasnim dnevom na tihotni kraj ter ga premakala kot drobna pršavica; vsled tega bila je mesečna luč enaka slabo brušeni stekleni svetilnici precej potam-nela, da so se mogli predmeti težko razločevati. Jean Callebotte, poštar in krčmar v Captieux-i, vstal je baš od večerje in stopil k hišnim vratom, ker se mu je bilo zdelo, bo da se bliža ropotanje koles samotnemu dvorišču. »Poulques 1“ rekel je prišedšemu hlapcu, „ne slišiš li tudi da dobimo še goste?“ Krepak korenjak gledal je nekoliko časa debelo v temno z meglo pokrito pokrajino, in potem dlesnovši z Jezikom: „Pri naši ljubi gospej ! nekaj bo, gospod; tekel bom kot sel v kuhinjo in potem v stajo.“ Drdranje koles se je vedno bolj bližalo; da bo v noči Uekdo prišel, ni bilo dvomiti. Na hlapčev poziv bila je tudi sedaj gospa pristopila, mož in žena videla sta kmalu brenoti s ceste kroz vrata nizke ograje dvovprežna kolesa pi'oti poštni hiši. Kočijaž, katerega je megla premočila, sbočil je kolneč s svojega sedeža in hotel na kolesih trdo zuklenena vratca odpreti, ali to sta domačina že prej storila. Starikavi gospod, kakor se je zdelo, s celo mlado z®usko je izstopil. »Saj imate sobo s pečjo?“ vprašal je gospodinjo. „V treh sobah, katere imamo za tujce, ni peči, ali uieni bo čast vaju spremiti v najino spalnico, katero vama bočem odstopiti”, odgovorila je dostojno se priklonivši poštarjeva gospa. Tujec je pohvalno prikiranol, ponudil ženski roko in šel za pred njim idočim krčmarjem in njegovo ženo. Ko sta potnika bila prišla v svojo sobo v gornjem nadstropji, snela je ženska zavoj z lica in je dala videti zelo zanimljiv, moglo bi se polnim pravom reči, lep obraz. Ni še morebiti imela nad 18 let. Temni, gosti lasje, krasne od dolgih trepalnic obseučene oči; vse to je dajalo njenemu obrazu neizmerno čarobnost. Stari gospod, suh, ali še krepak petdesetnik po priliki, stopil je h gospodični, da bi ž uje snel popotno gabanico, in jo je peljal potem na staro slabo iz trstja spleteno sofo, katera je bila v hiši. Siva brada delala je njegove mršave poteze sila mračne, ali iz vsakega gibanja bilo je videti, da ima vzrok se ponižati. Zenska bila je prosto, ali okusno v sivino oblečena, katera je bila vzrok, da se je njeno brez tega zelo belo lice še belejše zdelo, ni pokazovala nikalnega drugega lispa, kakor prosto vrvico od biserjev, kateri pa so bili zelo veliki iu lepi. Ko sta bila valiž in kovčeg z nekaterimi drugimi malenkostimi priuesena v sobo, odprla je mlada ženska prvič usta, da bi si naročila malo večerjo, gospod je med tem odšel v spodnjo sobo, morda radi tega, da bi odredil kako bo se drugo jutro dalje potovalo. Spodaj v precej prostrani, vlažni gostilni sobi sedelo je v koti za okroglo, peči navsproti stoječo mizo pet čudnih korenjakov. Na prsuikih in jopičih imeli so neko vrst sukenj z rokavi do komolcev, in sicer iz grapavih rujavih ovčjih kož. Njihove kapice, izpod katerih so gledali dolgi, smrtnobledi, znžolteli obrazi, bile so iz iste tkanine. V koti slonelo je pet ostrih sekir in ravno toliko dolgih palic, katere so potniku v tih močvirnih krajih mesto tretje noge. Na mizi stala je prstena po- soda z vinom in mesto kruha jemali so možje iz svojih žepov pečene kostanje in jedli, ker kruh je v teh krajih nekaj redkega. Ko je voz pridrdral, stopili so možje k oknom in so videli iti tujca v soho, in ko je spremljevalec mlade ženske v gostilui sohi poštarju naročal, naj vse priredi, da bosta jutri o peti uri mogla oditi, ogledovali so poludivji zanikerneži tujca od vseh strani, potem so začeli v nekem čudnem jeziki govoriti in naglo z rokami mahati. Foulques prinesel je konečno slame in naredil postelj za drvarje, kateri so rekli, da idejo proti Orthezu na delo. To malo mesto leži na znožji neke višine, katera se proteza do obal reke Glave du Pau. Ta pokrajina je lepo obdelana in leži že čisto za pustinjami okraja „des landes“ v okraji dolnjih Pirenej: okoli so večinoma plutčevi in smerekovi gojzdi in rastlinstvo spomina na špansko rastlinstvo. V to mestice potovala je tudi mlada ženska s svojim spremljevalcem. Poštar v Captieux-i, bivajoč dolga leta v Bordeaux-i pčil se je ljudi spoznavati in zbog tega ui bil nepremišljen, uvidel je tedaj takoj, da bi stari omerikavi tujec težko njegovi krlmarski radovednosti za-dovolil, kdo bi neki bila lepa potnica in je radi tega molčal ter zapovedal tudi svoji ženi, naj opusti vsako nespodobno pitanje. Tujca sta večerjala. Govorila sta malo in neka otožnost in tiha žalost pokrivala je neprestano lice mlade ženske in to jo je delalo še lepšo, „Jaz sem se vredil v prvi sobi, da prebijem kratke ure do najinega odhoda in vam želim sladiti počitek, gospodična!'1 rekel je starec, potem vstal in poljubil svoji spremljevalki roko, „račun ni bil previsok in jaz ne bi bil mislil, da bi bilo moči v tej stepi dobiti tako dobro jesti, in da bi se dalo tako prijetno stanovati.“ „Sladko spite, gospod Lecornu !* odgovorila je ženska, mahnola po malem z roko in odpustila starca, „ne želim drugega kakor kmalu konec najinega potovanja.* „To bo se zgodilo v kratkem", je starec odsedši sam za se godrnjal. Hrup je v hiši potihuol, luči so ugasnole, samo v sobah za tujce je še brlela slaba luč in eno okno v spodnji sobi lesketalo se je še v neprijazno noč, katero je zapuščala mesečna svitloba. Na široki žimnici, pokriti z jelenovo kožo, ležal je pretegnen gospod Lecornu; ni se slekel, tudi se je zdelo, ko da se zdaj ne bi hotel se snom sprijazniti, ker naslonivši glavo na desnico bil je videti kakor kak zamišljenec ali pazljivi poslušalec. Konečno je zagodrnjal, da se je jedva slišalo: „So li me ti divjaki prav spoznali? Ti zijalci so se doli tako neumuo obnašali, da bi lehko človeku zmešali možgane, — te poludivje mrtvaške glave. — Sedaj je vse tiho — moram dol — stvar je važna — moram se popolnoma prepričati." Gro-vorilec vstal je potem tiho, vgasuol že skoro dogorelo svečo v svoji izbi in ogrnovši se s svojo gabanico potegnol se bez šuma skoz nezaklenena vrata. Ko je šel gor, ni bil opazil, da stoji pri vratih njegove sobe v dolgi levi postelj. Na tej postelji ležal je čitatelju že znani hlapec Foul^ues. Ta človek opazil je v čmerikavem tujci prvi tre-notek, ko ga je videl stopiti z voza, takoj nekaj čudnega, in ga je zbog tega dalje opazoval, kolikor je bilo mogoče. On je sedaj skoz špranjo, katera je bila slučajno na vratih, gledal, kaj je tujec počenjal in ga zraven poslušal. Ko je starec vstal, se v gabanico zavil in luč ugasuol, smuknol je Foulques na mah v svoje gnezdo in je bil kolikor mogoče miren. Sedaj je taval čudni potnik poprimaje se mimo njega in dol po stopnicah. Hlapec, kateremu je šiuola sedaj kri v glavo, posebej ker so se spodaj vrata gostilne sobe po malem odpirala, zapustil je tudi zelo tiho svoje ležišče ter je šel bos brez vsakega šuma za tujcem. Pri-šedši do vrat, katera so se prej tako pazljivo odprla, iu da se ne bi slišalo šumenje, le na pol odprta pustila, priti snol se je k zidu iu čakal, kaj bo ta čudovitež naredil. Misli! je tako: Poštarja in njegove hiše ne bodo napadli, ako res menijo koga napasti, v celi okolici je namreč znano, da je on zadolžen; ako pa pretijo življenju mlade ženske, kaj bi tukaj bilo jako redko, skočil bom brzo skoz okno pri hišnih vratih, začel bom kričati ter pridem z ostalimi hlapci potnici na pomoč. On je prisluškal. Plazim zelo tihega šepetanja ni bilo slišati nikakega šumenja. Ko je preteklo četrt ure, slišal je tavauje idočega človeka, kateri je s tiha vrata odprl in šel poprijemajoč se proti stopnicam. Ta človek bil je gotovo tujec iz gornjega nadstropja, o tem ni bilo dvombe. Foulques ni se upal zapustiti svojega prostora, akoprem ga je tako zeblo, da je ves drhtal. Ko se za dobre pol ure ni v sobi nič gibalo, poskusil je obrnoti v vratih ključ, kar se mu je tudi posrečilo brez hrupa. Potem je odprl baš tako na tihem hišna vrata, splezal na parno, vzbudil tri močne hlapce in dva zidarja, katera sta bila slučajno v Captieux-i ter jih oborožil z vsakovrstnim gospodarskim orodjem iu čakal kaj ko se pripetilo. Ura za uro je pretekla ali vse je bilo tiho. Konečno udarila je lesena ura v gostilni sobi razločno četiri, kar je nejevoljna straža, akoprem so bila okna zaprta, dobro slišala. „Sedajje ura, o kateri hočejo sumljivi drvarji vstati in dalje iti. Poskrijte se, jaz jih hočem vzbuditi in potem opazovati, ker vidim, da sem se prej ko ne zmotil.“ Sedaj je prižgal hlapec luč iu vzbudil petero gostov v gostilni sobi, ki so takoj vstali, dali za ležišče nekoliko soldov in potem brez obotavljanja dalje potovali. „Kako se človek lehko zmoti!“ vzkliknol je Foulques za odšlimi kiinaje z glavo. Ko so se ti možje bili oddaljili, prišel je red na dva tujca v gornjem nastropji, da vstaneta. Foulques bil je potrkal na vrata in javil, da se približuje peta ura. Kmalu potem prišel je mož, o katerem vemo, da se imenuje Le-cornu, pripravljen za na pot, v gostilno sobo. „Kdo so bili ti čmerikavi možje, kateri so včeraj sedeli za to mizo?* prašal je videzno nezavzet hlapca. „Rekli so, da so drvarji, in ako bi človek sodil po njihovih sekirah —“ „Dobro, dobro — ali saj so že odšli, morebiti že dolgo" — ,,Minolo je že od tega časa pol ure po priliki." .,Tak6, tako. Hvala — drago mi je, hotel sem reči, jako drago mi je, da so odšli, ker je še noč, kraj samoten — ni mogoče vedeti —" „Grospod", rekel je hlapec, kaj vas o\yra, da pričakate dan ? Za dve uri po priliki, potem bo svetlo in nikakc nevarnosti." — ,,Tega ti ne razumeješ, moj prijatelj," odgovoril je tujec, ,.takoj moram odriuoti, gledaj; do pride voz — to je malenkost — sedaj pe se pobrini, da odrinemo." Hlapec, kateri se še zdaj ni mogel znebiti strašnega suma, je storil, kar se mu je bilo ukazalo, potem pa je šel v sobo svojega gospoda, mu priobčil, kar je bil opazil, mu rekel v kakošnih je skrbeh; konečno je rekel; „ Dragi gospod Callebotte, pustite me, ne bom ničesa zamudil. Ako hočejo morda preliti mlado kri, bo se to zgodilo prej nego dan napoči, to je jasno. Dež, ki je po noči lil, je cesto tako omečil, da bo kočijaž mogel le po malem voziti, temu tudi tema pripomaga — dovolite tedaj, da jaz grem s svojo že najeto stražo v tmini za vozom. Ako bo moj sum brez vzroka, kar Bog daj — ej potem pridemo, ko dau napoči, uazaj in jaz bom si vsaj svesteu, da sem namenil kaj dobrega storiti." „Stori, kakor se ti dobro zdi, Foulques", odgovoril je poštar, „tudi jaz sem tvojih misli in nimam nič proti temu.“ Ta trenotek pridrdral je potni Voz in tujec prišel je vodeč žensko prek stopnic. Dekla jima je svetila k vozu, potnika sta v njega stopila, kočijaž je pognal in peljali so se naprej po tmini, črni kakor je smola. Ivoj potem spravil se je tudi Foulques s svojo stražo pot. Tiho bežala je šestorica s sekirami in vilami oboroženih mož v taki oddaljenosti za vozom, da so mogli slišati, kak d je po malem dalje drdral. Foulques še je bil vzel dva velika samokresa svojega gospoda seboj. Dolgo ni motilo nič nočne tihote v tej puščavi in skoro je pretekla mala ura, ko je mahoma strašni krik, kate-rega je bolezen provziočila. zrak pretresel. Zdelo se je, da je ta krik iz moškega grla, in on se je še ponovil. „Prijatelji, zdaj velja!" zakričal je Flouques z zamolklim glasom. Vsi so bežali sedaj brzo ali zelo pazljivo. Konečuo jim je bilo v kratki oddaljenosti iz trnine ne mogoče razločiti sredi steze črno piko. Zmešani glasovi so se jim nasproti glasili. Prišedši nekoliko korakov bliže, videli so, kako sta dva ali trije možje šli s ceste v stran in človeka proč vlekli, kateri se je, kakor se je zdelo, branil. „Sedaj hajdimo nad nje!" zakričal je Foulques s strahovitim glasom in se zagnal na črno hrpo. „Da bi vas sam vrag, vi pustinjski psi, jaz vam bom delo olebkotil!" vEkliknol je, ko je s svojimi spremljevalci dohitel nosilce in enega izmed njih na tla vrgel. „Sveta mati božja, bodi mi češčena,“ vskliknola je mlada ženska, ko je lopovom iz rok pala na tla. ,,Vi ste oteta!" glasilo se je kakor iz enih ust, ko so nenadani pomagači zločince z lahka na tla vrgli in z vrvmi zvezali, katere so bili seboj vzeli. ..Pazite na te izpite pse!" zakričal je Foulques trojici od svojih ljudi ter tekel naglo k vozu, katerega je uašel brez straže. Dva drvarja, katerih ui bilo več videti, sta po svojih mislih najbolj storila, da sta pobeguola, ko so bili napadeni. Za konji ležal je voznik ubit. Ko je Foulcjues segnol v kočijo, prijel je tujca, kateri je v koti stisnen trepetal na celem telesi. „Serec grešnik", zakričal je nad njim hrabri hlapec, „to motenje ti gotovo ui po volji, in je tebi ravno taka uganjka, kakor meni tvoje vražje po-čenjauje, ali ti bo jasno, jasno kakor dan, ki bo napočil, da razsvetli tvoje hudodelstvo. Starca potegnoli so iz voza in Foulrpies iztrgal mu je iz rok biserni motvoz, katerega je hotel hudobnež proč vreči. Zmagovalni vodja zapovedal je sedaj svojim pomočnikom, naj se vrnejo. Na pol omedlela gospodična bila je sama na voz prinesena. Truplo ubogega voznika privezali so povprečno na voznikovo sedalo, četirje zločinci, dva po dva vkup speta bili od zadaj k vozu privezani. Ravno je napočil dan, ko je ta čuden prevoz prispel v Captieux. Od straha kričaje in vsi osupneni pribežali so Stanovniki poštne hiše. Po-štariea sprejela je žensko, katera je bila zelo bleda in slaba in jo vedla v sobo, katero je pred dvema urama bila jedva zapustila. Mrliča položili so v škedenj, gospo-dičnega spremljevalca zaprli zvezanega v tesno čumnato kraj kuliinje, drugi trije zvezani zločinci bili so za čas spravljeni v gostilni sobi. To se je jedva pripetilo in že je pridrdral majhni voziček skokoma proti poštni hiši. Predno je mogel vozuik znojna konja ustaviti, skočil je gospodsko oblečen človek iz voza. „Ni li prišel sim mož z gospodskim dekletom ?" „Da, moj gospod! včeraj večer pozno", odgovoril je prišedši poštar. „Gotovo sta se že odpeljala, ni li? O govorite, govorite, ure — minute!" „0 peti uri sta odrinola — ali pred malo trenotki privedli so ju moji ljudje nazaj" — „Nazaj, rečete, nazaj? Živa, mrtva? kdc? kde? jecljal je tujec v velikem strahi željno pričakujoč odgovora ter se je moral na Oallebotte-a nasloniti. „Gospodičina“, rekel je ta, ,.je res zelo preplašena iu upehana ali nepoškodovana v gornjem nadstropji. Moja gospa je pri ujej." Nagloma, kakor človek ne bi mislil, da bi bilo možno staremu gospodu, bežal je tujec v hišo in navzgor po stopnicah. Odprl je najbližnja vrata in: „Adriana, moje nulo, ljubljeno dete!" — „Oče, dragi oče!" bili so klici, kateri so se začuli. Otilija Callebotte-ova, razumna gospodinja uvidela je dobro, da je sedaj pri očeti in otroki nepotrebna in je radi tega odšla iz sohe. Ko je stopila v kuhinjo, našla je več ^ož, ki so okoli ognjišča stali in se greli; potem je prišel voznik na novo prišlega tujca in žalosten pripovedal, da je njegov gospod, bogati grof de Toix v Bearn-u v tem trenotki izgubil svojega najbolj priljubljenega konja vozača. Živinče je vsled sprevelikega napora poginolo. Sedaj je šel in javil grofa to nesrečo. „Saj sem zato našel svoje dete“, rekel je ta in zapovedal služabniku, naj pokliče poštarja. Ivo je Callebotte prišel, ga je grof nagovoril tako le: ,.Dragi poštar, vaši hiši ali mnogo več vašemu hlapcu imam zahvaliti jedino blago, katero mi je milo na zemlji, mojo hčerko. Jaz ga bom nagradil kakor mi bo mogoče. Ropar mojega otroka — moj lastni ključar, je, kakor slišim, tukaj v hiši. Grdun je pobegnol iz nepoznanih razlogov, prišel v Bordeaux v odgojelišče, povedal moji hčerki, da sem jaz v Orthez-i zbolel in daje bolezen sila nevarna. To je govoril tako prepričevalno, daje uboga deklica odločila, boječ se, da me ne bi izgubila, ž njim potovati v Orthez, posebej, ko jej je pokazal moj prstan z grbom, da bi res verjela, da sem ga jaz sam po njo poslal, a ta prstan mi je ukradel. Da jo je hotel ubiti, z ujetimi pomagači verjetno v močvirje pogreznoti, vidi se jasno iz tega, kar se je prej pripetilo, ali na čiji ukaz je to storil, kdo je hudobneža v to zvrho najel in plačal, to mi je popolnoma zagonetka. Radi tega vas prosim, da mi spodaj v vaši sobi najprej tri Stanovnike te puščave in slednjič glavnega zločinca privedete. Callebotte je odšel, grof jemu za petami. Ko so trije Cagot’s s povešenimi glavami stopili pred grofa, preletela je njegov obraz vsled jeze rudečica in skočil je s sedeža. Morebiti mu je palo v glavo, da je njegova mlada, jedva razcvela se hčerka bila pred kratkim časom v rokah teh sirovežev; ali vendar se je nadvladal in govoril trdnim, strogim glasom; ,,Vi stojite pred vašim sodnikom. Ako nočete vaše osode shujšati, govorite resnico. K čemu ste bili najeti, od koga in kde?" Zvezani zločinci pogledovali so drug drugega, dregali se s komolci podbadajoč se, da bi eden govoril, ali nobeden ni hotel početi. Koneeno rekel je na sredi stoječ zločinec: »Gospod grof, ali kdo že ste. kaj je nas briga, ako mestjani greše? Mi smo mirni ljudje iz Codillac-a. I*i’ed nekaterimi dnevi prišel je ta rjavi mož z dolgo brado, kateri je sedaj z nami ujet, k našemu sesedu Bigorri-u in mu rekel, da si lahko zasluži lepe denarje, ako mu hoče pomagati izvršiti razsodbo nekega velikega gospoda, fin mora imeti pripravljene četiri može in priti petega dne večer v Captieux Vsak bo dobil pet zlatov in ne ho drugega opravila, ko neko mlado žensko in še morda katero drugo, ki je ž njo vred nekaj zakrivila na ogli pri gozdi v globoko močvaro pogreznoti. Greh pa vzame sam na se. Bigorri nas je pregovoril, in sinoči bil je peti dan, ko smo sim prišli, in za tem je prišel k malu tisti gospod, pa le z eno žensko. Prišel je v noči k nam in nam nkazal danes o četrti uri iti naprej in na malem mosti, ki je uro od tod oddaljen, čakati. Ko smo, kakor smo se bili dogovorili, voz zadržali, skočil je hitro iz njega, izdrl onemu izmed nas sekiro iz rok ter svojega lastnega voznika ž njo po glavi udaril, da je kričeč prekucnol se s sedala in se mrtev na tla zgrudil. Potem je potegnol mlado žensko izvoza, katera je morda od strahu omrtvela, ker ni dala glasa od sebe in je zapovedal trojici izmed uas, daTii jo vlekli v bližnjo močvaro. Koj potem vsipali so se na nas tuji možje in zgodilo se je, kar Vam je že znano. Gospod je skočil nazaj na voz, morda zbog tega, ^a bi se odpeljal, Bigorri in še eden iz naše vasi sta v v temi pobegnola. Nikdo izmed nas še ni solda dobil. To je resnica, več ne vemo.“ „Da, več no vemo!'1, zakričala sta druga dva pri-trdivši govorniku. »Odidite sedaj!“ zapovedal je grof, „sodnija bo od- ločila, in ako ste govorili istino, vas ne bo smela soditi pi’estrogo, to vam obljubim!" Ivimnol je in možje bili so odvedeni. ..Sedaj pride drugi!" rekel je grof in vstal. Hodil je Hitro po sobi sim ter tija, tri si roke in gledal željno prieakovaje proti vratom. Konečno vstopil je Oalle-botte. „On drugi, gospod grof, ne more priti, on je — mrtev. Našli smo ga zvezanega, sedel je na skrinji, ali ou je otrpel in mrzel. Moral se je ostrupiti, morebiti že takrat, ko so ga zgrabili, misli Foultjues, ker je plav in strašen videti.' Grof se je zgrudil ko omrtvel v naslonjač. „Ta ostudnež", zakričal je po dolgem odmori, „ta nesrečnež! preiščite ga do drobnega, preiščite voz in mi prinesite vse, kar boste našli." Zelo togoten in nejevoljen odšel je po stopnicah navzgor. Grofov ukaz bil je vestno izpolnjen. Razve polne mošnje zlatov, male mošnje s srebrenimi denarji, samokresa, noža in zgubanega lista, ni se nič našlo. O listnici ni bilo znamenja. Grof jo pograbil takoj to, kar je najvažneje, list, kateri seje glasil tako le: „Moj prijatelj ! Ne čudi se listu, pisanemu z nenavadnimi potezi brez dne in leta in brez podpisa. Radi tebe to vso ne bi bilo potrebno, to veš dobro, ali moj stari čmerikavi profesor v Marseille-i rekel je dostikrat: „Litera scripta manet*) No ti to umeješ ! Nečem te osramotiti s prevodom teh latinskih mrvic. Da, prijatelj, vrag bi nama lahko kašo skuhal brez najinega hotenja, zatorej je bolje tako. Tedaj v torek kaniš priti? Dobro, dobro. — Izmišljeno poročilo o bolesti tvojega grofa prinesel sem po zvijači v odgo-jelišče za plemenite deklice. Tebi bo se že verjelo, in potem *) Pisano pismo ostane. hajdi po pustih stepah— hu, hu! Idi, ti ohola vojvodska nevesta, idi, ti bela gospodična iz Bearue-a! — Vetrovi bučijo močno, Strašansko tuli volkulja! reče Racine ali kdo! — No, ona mora proč, da se nikoli več ne vrne, pa bo šla sama? — Kaj škodi? Ti boš tudi z dvema gotov, saj je na Ipuščavi dovolj prostora in ženske solze niso pri tebi nikoli toliko veljale kakor de-narjh Naredi s to nežno golobico, kar hočeš, jaz ti za-npam. Domači učitelj mora mnogokrat delati mesto svo-Joga gospodarja, ako ta nima dovolj srca in poguma. Ko to storim, maščeval bom tudi svojega brata, ubogega di-vjega lovca, katerega je dal tvoj grof po svojih gospodarjih napaziti in potem ustreliti. Čakaj, bearnski grof! In ti sam se še spominaš, kako te je tvoj naglojezni gospod pred dvema letoma pri ljudski svečanosti v Orleans-i sam javno bičeval, ker si mu neprevidoma precej trdno stopil na nogo. Kako^ grozno si ti takrat prisegel, da boš se niaščeval — sedaj je, mislim, za to čas. Starec ne bo več dolgo, ko mu hčerka izgine, sin je padel pri Arcole-i — r°d bo izumrl — veliki del posestev pa pride nam v last, namreč mojemu gospodu, katerega gospod sem vendar prav 2a prav jaz. Bodi tedaj oprezen! V torek tedaj, v torek? P°bro. Jaz in 200 težkih rumenjakov te bo pričakalo, enkrat: Bodi oprezen in zvejan, brat lesjak z Bogom!" Še nekoliko vrstic bilo je v listi, ali razun nekoliko besedi vse brez zmisla, vse drugo bilo je odtrgano. Globoko zamišljen shranil je grof zgubani list v svojo listnico. Potem je objel molče svojo bledo hčerko, katera je stala zraven ko bela lilija, in je dal vse domače ljudi b sebi poklicati. Posebno lepa bila so darila, katera je dal stražnikom. Poštarju dal je zlato škatljico, njegova 21 hči pa je poklonila gospodinji tisti kinč z biseri, katerega jej je Lecornu z vrata zdrl. Slednjič, ko so se vsi odstranili, pozval je grof poštenjaka Foulquesa, rekši naj stopi bliže ter ga je ginjen objel: „Ti si mi več otel nego lastno življenje", je rekel, „in jaz ti tega dolga ne morem na-plačati. Dam ti tedaj, da boš vsaj nekoliko odškodovan, lepo posestvo pri Nobilos-i in bodi odsedaj samosvojen gospodar." Grof je prepovedal vsako zahvalo in se oddaljil. V kratkem zapustil je s svojim otetim otrokom poštno hišo v Captieux-i. Poštar odpeljal je trupla in jetnike v Mont de Marsan, slednje izročivši sodniji. Adrienne de Foix bila je leto dni potem srečna žena nekega spanjskega vojvode; starega grofa pa je ta prigodek tako zdelal, da je vedno bolehal in za tri leta umrl. Popraševanja po pisci tistega osode polnega pisma ostala so brezvspešna do njegove smrti. L. K. Pobožne pripovedke in povesti. Zapisal I. S. Gombarov. 1. Jezus in sejavec. (Legenda iz Savinjske doline.) Ko sta Jezus in sv. Peter po svetu hodila, prišla sta do moža, ki je na njivi sejal. »Kaj delaš ?“ vpraša ga Jezus. „„Repo sejem."" „Komu?“ „„Sebi.““ Jezus in sv. Peter sta šla dalje in sta najšla drugega, ki je tudi sejal. »Kaj delaš?" vpraša zopet Jezus. „„Repo sejem."" »Komu ?" »»To Bog vš; kajti mnogo bode jih tukaj mimo šlo in marsikateri bode si repo zmeknil ter jo snedel."" Temu drugemu sejavcu je po tem toliko repe zrastlo, da jo je komaj domov zvozil, a prvemu pa jedna sama, ali ta tako debela, da jo je imel za-se vse leto zadosti. 2. Kristus v goste povabljen. Svoje dni sta živela uboga zakonska, ki v svoji borni toči nista ničesa imela, kakor eno kokoš. Ker pa sta bila pridna in pobožna, bila sta vedno s tem zadovoljna, kar sta si bila s svojimi rokami pripravila in nista nikoli zavoljo svojega uboštva godrnjala. Nekega dne si mož zmisli, naj bi za prihodnjo nedeljo kokoš zaklala in Kristusa na kosilo povabila. Tudi ženi se ta misel dopade, torej rada temu privoli. Zena je že v saboto zvečer kokoš zaklala ter jo v nedeljo lepo za kosilo pripravila. Mož pa je odšel v cerkev in ponižno Jezusa prosil, naj pride danes v njegovo borno kočo na kosilo, kar mu je tudi obljubil. Med tem pa, ko je žena doma kosilo pripravljala, prišli so zaporedoma trije berači, ter jo božjega daru prosili. Vsakemu je dala, kolikor je zmogla, zadnjemu celo kos kokoši, ki je bila ravno že pečena. Berači so se lepo zahvalili in odšli. Na to pride mož veselega srca domu, ker celi čas ni na drugo mislil, nego na Kristusa, ki bo danes pri njem na kosilu. Brž pogrneta mizo in pripravita, kar sta imela. Dolgo sicer že čakata, ali Kristusa le ni h kosilu; zato gre mož spet v cerkev in se pritoži, zakaj Kristus svoje obljube ne drži. Ali Kristus mu milostljivo reče, da je že bil pri njem, ter mu pokaže darove, katere je bila njegova žena beračem dala. Še bolj vesel se vrne zdaj mož domu ter ženi pove, kaj da je izvedel. Od tega časa sta imela ta dva zakonska toliko sreče pri svojem delu, da sta v kratkem času jako obogatela. Ko o tem bogati sosed izve, posmehuje se ubogemu kočlarju, češ, prav se mu je zgodilo, da so bili na njegovo siromaško kosilo mesto Kristusa le berači prišli. V svoji ošabnosti pa tudi on zaukaže prihodnjo nedeljo veliko gostijo pripraviti. Celi teden so pekli, kuhali, pražili, cvrli ter jako sijajno gostijo pripravili. Tudi bo- gatin gre v 'nedeljo v cerkev ter povabi Kristusa, naj pride o poldne k njemu na kosilo, kar mu je Kristus tudi obljubil. Med tem pa so bili tudi k njemu prišli zaporedoma trije berači, pa nobeden ni ničesar dobil, zadnjega je gospodinja celo z burkljo napodila, češ. mi ne pripravljamo kosila za take postopače in berače, ampak za imenitne gospode. Ko mož domu pride, pritoži se mu gospodinja, kako da so jo berači nadlegovali in kako jih je vse napodila, in mož jo je zato lepo pohvalil, mesto da bi jo bil posvaril. Ker Kristusa tudi k bogatinu dolgo ni, gre tudi on v cerkev ter ošabno Kristusu očita, zakaj da svoje obljube ne drži, saj je za mnogo imenitnih gospodov kosila dovolj, ne kakor pri njegovem siromaškem sosedu. Kristus ga milo pogleda ter reče: „Saj sera bil danes že trikrat pri tebi, ali prvi in drugikrat me je žena dobro oštela, tretjikrat pa celo natepi a. “ Mož se je sicer pred Kristusom tega sramoval, ali ker se ni kesal zavoljo svoje ošabnosti in trdosrčnosti, je v kratkem času čisto ubožal. 3. Mati božja in nema kraljica. (Legenda.) Svoje dni je živel kmetič v velikih stiskah in nadlogah. Smrt mu je vzela ljubo ženko, a nesreča ga je pripravila ob vse premoženje, da mu nič ni ostalo, kar mu je bilo ljubo na svetu, razven majhene hčerke. Sam sebe ni imel s čim preživiti in vendar je moral še za hčerko skrbeti. In da je otrok silo terpel, to ga je bolelo hujše od lastnega trpljenja. Necega dne je šel v gozd pred kapelico matere božje in njej je bridko tožil svojo nadlogo, češ, ona zna in umeje žalost starišev, ki morajo gledati lastnega otroka v sili, pa mu ne morejo pomagati. In glej! takrat se mu prikaže mati božja kot kraljica nebes in zemlje v srebrnih oblacih z zlato krono na glavi, obdana s trumo angeljev. Marija se je usmilila siromaka in je vzela njegovo hčerko s seboj v nebesa. V nebesih je bilo hčerki neizrečeno dobro; jedla, pila in igrala se je z angeljčki, oblečena je bila v lepo belo obleko, obšito z bliščečimi zvezdicami in vsak dan je postajala večja in lepša. A mati božja je hotela njeno pokorščino skušati, zato jej izroči vse ključe nebeškega kraljestva, rekoč: „Dvanajst vrat smeš odpreti, kadar hočeš, a trinajstih nikoli!" Deklica je odpirala vrata za vrati in povsod je našla kaj lepega in čudnega. rKaj neki zapirajo trinajsta vrata?" misli si. Od zdaj jo je radovednost hudo mučila. Naposled se ni mogla več premagati in je odprla tudi trinajsta vrata. Ali kazen za njeno nepokorščino jej je bila uže za petami. Kmalu pride mati božja in jo posvari, da je bila tako nepokorna. Deklica je sicer tajila, ali nič ni pomagalo; mati božja jej vzame ključe, zapodi jo iz nebeškega kraljestva nazaj na zemljo in deklica ostane nema (mutasta), dokler ne bo voljna pripoznati svoje pregrehe. ' Na zemlji se je deklica ljudi tako bala, da je v gozdu prebivala, od korenin in želišč se živila in v votlem drevesu pi’enočevala. Necega dne se prigodi, da je bil kraljev sin v tistem logu na lovu. Kraljevič je deklico našel in njena lepota ga je tako očarala, da jo je s seboj peljal in za ženo vzel, da-si je bila nema. Za leto dni jima je Bog dal sina. Tisto noč se jej prikaže mati božja in jo opominja, naj pripozna svojo pregreho, in ker kraljica tega ni hotela, vzela jej je Marija otroka in ga oduesla s seboj v nebesa. Za leto dni jima Bog da druzega sina. Zopet se jej prikaže mati božja in jo opominja, naj spozna svojo pregreho. A zaman, tega kraljica ni hotela, zato jej vzame Marija tudi druzega otroka in ga odpelje s seboj v nebesa. Ljudstvo je začelo godrnjati in govoriti, da kraljica na hudoben način od Boga jej poslane otroke pokončuje; ali kralj jo je neizrečeno ljubil in zato se nihče ni upal, kaj žalega jej storiti. Tretje leto podari Bog kraljici tretjega otroka in tretjič se jej prikaže mati božja, pripelje njuna poprejšna otroka s seboj ter jej obljubi, da jej oba nazaj da, ako spozna svojo pregreho; ako pa neče tega storiti, vzame jej še to tretje dete, ljubeznjivo hčerko, in jo odpelje s seboj v nebesa. Kraljica pa je oJtala trdovratna in mati božja jej je tudi hčerko v pod z Zdaj se pa nevJija ljudstva ni dala več potolažiti. Vsi so zahtevali, da se kraljica za svojo hudobijo mora s smrtjo kaznovati. Kralj je žaloval, a ni mogel nič pomagati. Kraljico so obsodili, da se ima sežgati. Uže je stala kraljica privezana na gromadi, katero so na štirih krajih podžigali. Kralj je obupajoč gledal ta strahoviti prizor iz svojega poslopja, a spodaj je množina radovednega ljudstva čakala kraljičine smrti. Takrat v zadnjem trenotku, ko so jo uže smrtne britkosti obdajale, spomnila se je, kako se je pregrešila s svojo nepokorščino in pozneje s svojo trdovratnostjo do nebeške kraljice, in kako bi zdaj rada, ko bi jej mogoče bilo, z odkritosrčnim izpoznanjem vse popravila. To je mislila v srci — in glej! uže jej je bilo odpuščeno. Ogenj je ugasnil in kraljica je začela govoriti ter je javno povedala svojo pregreho. A nad njo so se nebesa odprla in mati božja v srebrnih oblacih je prišla, v naročji s preljubeznjivo deklico in na vsakej strani po jednega dečka, ter je vse tri izročila materi. Vsi se bili srečni in zadovoljni, ter so hvalili Boga za toliko dobroto. 4. Usmiljenj o. Ubog prosjak je prišel v neko vas prosjačit. V prvej hiši, kder se je oglasil,-videl je silno uboštvo, vendar mu je gospodinja prijazno naproti prišla in rekla: „Ljubi mož, vi iščete pri nas miloščine; jako žal mi je, da vam ne morem ničesar dati, saj vf-Vte, da nimamo sami nič.a Mož je šel dalje. nJe"- V drugej hiši je bilo še večjčf1'siromaštvo. Tu mu je prišla stara ženica naproti in mu rekla: „Oh, ljubi mož, kako rada bi vam dala vsaj kosec kruha, ali verujte mi, da ga še sama nimam niti drobtine pri hiši." Pri tretjej hiši, ki je že od zunaj kazala veliko revščino, rekel je gospodar: „Ta hleb kruha bode naše nocojšuo kosilo; tukaj imate kos tudi vi, več vam ne morem dati." Pri četrtej hiši je bil zopet prijazno sprejet in star mož mu je daroval suknjo, rekoč: „Jaz imam dve suknji; jedno dam vam, a drugo obdržim zase. Več vam ne morem dati, saj vidite, da sem sam ubožeu." Tako je bodil prosjak od hiše do hiše. Povsod je bil prijazno sprejet, da-si je povsod našel veliko siromaštvo. Zunaj vasi vrže prosjak razcapano obleko raz sebe, razpre dvoje kril, ter se v angeljskej podobi vzdigne v nebesa. Kmalu je nebeški krilatec stal pred obličjem božjim. „Gospod voj.skinih trum“, reče angelj, „jaz pridem prosit pravice.“ „!'ovej. kaj želiš od mene?" „Poslal si me bil preiskavat srca ljudi, in bil sem v vasi, kder sem našel največe sočutje in usmiljenje do ubožcev. Jaz tako usmiljenih ljudi še nikjer nisem našel, a vsi so ubožni, jako ubožni. Kako moreš vendar tako usmiljene ljudi v tolikem uboštvu pustiti? Daj jim bogastva in videl boš, da bo njihovo usmiljenje brez meje." Bog odgovori: „Tvoja volja naj se izide!“ Nato se je razlil blagoslov božji črez ono vas; uboštvo je zginilo, a prišlo je premoženje, obiiost in bogastvo v vas. Potem je Gospod zopet poslal augelja na zemljo, da bi preiskal srca ljudi, in angelj je zopet prišel v podobi prosjaka v tisto vas. Ko je stopil v prvo hišo, videl je vsega obilo, a prijazna gospodinja mu ni prišla nasproti, nega dekla se je nad njim zadrla, rekoč: „Tukaj se nič ne deli 1“ V drugej hiši vidi še večje bogastvo; tudi stara ženica je še hodila okoli, a zagledavši prosjaka, zamrmra: „Že zopet prosjak!" ter gre v hišo. Cez nekoliko časa priskaklja mlad deček, podeli ubožcu kos kruha ter zbeži. Prosjak je z glavo majaje šel v tretjo hišo. Oni mož, ki mu je bil dal kos kruha, hotel je ravno v napreženo kočijo stopiti, ko ga ubožec nagovori. Bogatin ga čmerno pogleda, vrže mu godrnjajoč nekaj denarja in se odpelje. V četrtej hiši je našel starčka, ki mu je poprej tako dobrovoljno daroval suknjo, polovico svojega imetja. „Grospod“, nagovori ga prosjak, „ali se še spominjate, da ste bili pred jednim letom nečemu ubožcu podarili suknjo. Glejte, jaz sem oni ubožec. Od potlej vas je Bog obilo blagoslovil; znam, da se me bote zdaj še bolj usmilili.“ Bogatin ga resno pogleda, potem odpre omaro in vzame iz nje suknjo rekoč: „Takrat sem imel dve suknji in sami pripoznate, da je bil lep dar, ko sem bil jedno vam dal. Tudi zdaj vam nečem manjšega daru dati. Vzemite ono drugo suknjo; jaz sem v njej obogatel, znabiti da obogatite tudi vi.“ Vsled tega zasmehovanja se je prosjak užalil, odšel je in zunaj vasi se je vzdignil v nebesa. Z žalostnim licem stopi pred obličje božje. „Zakaj si tako žalosten?11 vpraša ga Bog. — „Zalo-sten sem, ker sem grešil zoper tvojo pravičnost in modrost. Bil sem zopet v onej vasi, kder so me lani siromaka tako prijazno in usmiljeno sprejemali. A zdaj, ko so obogateli, vsi so se spremenili. Prej so imeli za ubožce tolažbo in usmiljeno srce, a zdaj imajo trdosrčnost in posmeh. Hudo sem se motil nad temi ljudmi, in to je, kar me žalosti." Bog odgovori angelju: „Moj sin, jaz sem ustvaril človeško srce in ga tudi dobro poznam. Človeško srce je kakor maslina, ki samo takrat olje daje, kadar se stiskava; tako se tudi iz človeškega srca samo takrat cedi olje usmiljenja, kadar ga uboštvo, žalost in nadloge stiskajo. Ubožni ljudje imajo usmiljeno srce.“ 5 Sv. Gregor. (Legenda iz Savinjske doline.) Živel je svoje dni priden in tako bistroumen deček, da mu ga daleč na okolo ni bilo jednakega. Ko so dečku oče umrli, dobil je očuha, in deček ni smel v šolo hoditi, nego moral je ovce v planino na pašo goniti. Ondu je slišal, kako so ptičice pele, žabe regetale in psički lajali, in ker je bil ves nedolžen, je vse to tudi razumel. Nekoč se mu je sanjalo, da je postal velik gospod in očuh je pred njim klečal in mu noge poljuboval. Ko je očuh to izvedel, razsrdil se je tak6, da je ukazal hlapcema, naj dečka ženeta v planino ter ga ubijeta ; v dokaz, da sta povelje izvršila, naj mu prineseta oči, jezik in mezinec. Ko so šli v planino, šel je tudi pes ž njimi. Iz žvrgo-lenja ptičev je nedolžni deček takoj izvedel, kaj se ž njim namerava. Deček pove hlapcema, kaj ptičice ščebetajo ter ju prosi naj se ga usmilita in mu prizaneseta. Rekel je, naj rajši psu izkopljeta oči in izdereta jezik, a njemu naj samo mezinec odrežeta, ter ga neseta hudobnemu očuhu v dokaz, da sta njegovo povelje izvršila. Hlapca sta se usmilila dečka, izkopala psu oči in iztrgala jezik, a dečku odrezala mezinec ter vse to nesla očuhu, češ, da sta njegovo povelje natanko izvršila. Deček je odšel po svetu in je pri nekem gospodarji stopil v službo. Moral je svinje pasti in dva psa, velik in majhen, sta mu pomagala. Ta dva psa si nista bila dobra, in veliki se je cesto repenčil nad malim ter mir očital, da ni za nobeno korist pri hiši in vendar samo dobre stvari žrč, on pa, ki čuva velik zaklad, mora po večkrat gladen (lačen) spat iti. Deček, ki je umel vse, kar se živali razgovarjajo, povedal je to gospodarju in vsled tega sta izkopala poleg ležišča velikega psa skrit zaklad, katerega je pes čuval. Po pravici bi moral dobiti vsak polovico izkopanega zaklada, ali deček je prepustil ves zaklad gospodarju ter ga prosil samo to, naj bi mu pomagal, da bi v šolo hodil in se kaj koristnega naučil. To je gospodar rad storil. Kadar je deček izvršil visoke šole, umrli so v Rimu papež. Iver je dečkova želja bila samo to, da postane mašnik, gnalo ga je v Rim. Na poti v l£im prenoči v nekem mestu, kder sta prenočevala tudi dva kardinala, ki sta šla novega papeža volit. V rečenem mestu je bila neka čudna mlaka, v ka-terej so že celih dvanajst let žabe regetale, in nihče ni znal, kaj to pomeni. Kadar jih je deček nekaj časa poslušal, dejal je, naj drugi dan okolo mlake napravijo procesijo z monštrauco brez sv. Rešnjega telesa, in žabe bodo takoj nehale regetati. Drugo jutro so res naredili obhod, katerega je vodil jeden kardinalov, in kakor ljudje okolo mlake, tako so šle žabice v mlaki s procesijo. Zdajci jedna žabica pomoli kardinalu sv. hostijo, katero je djal v monštrauco. Deček, ki je umel žabji govor, povedal je ljudem, da je pred dvanajstimi leti nekdo sveto hostijo v mlako plunil in zato so od onega časa žabe vedno regetale in Boga častile. Kardinala sta se modrosti tega dečka jako čudila in mislila, ko bi ta prišel v Rim, utegnili bi ga za papeža izvoliti; zatorej sta na tihem odšla v Rim. Deček je zdaj sam šel dalje proti Rimu in prišel tja, ko so bili že kardinali v cerkvi zbrani, da bi volili novega papeža. Bel golob je že letal po cerkvi, a nobenemu ni hotel sesti na rame, da bi pokazal kardinalom, katerega naj volijo za papeža. Ko pa deček stopi v cerkev, sede mu golob takoj na ramo in kardinali so ga izvolili za papeža, z imenom Gregor. Zavoljo tega se še zdaj slika z belim golobčem na rami. Njegovega očuha pa je zaradi njegovih grehov silno vest pekla. Sel je k spovedi, a ni dobil odveze, nego naročilo se mu je, da mora k papežu iti na izpoved, ker samo papež ga more odvezati njegovih grehov. Sel je tedaj v Rim, skesano se izpovedal in dobil odvezo. Pri tej priliki spozna Gregor svojega očuha, pove mu, da ni kriv zločina, katerega se je izpovedal, ker deček še živi in ako želi, lehko ga še sam vidi. Klečč in nogi poljubovajoč, kakor je pred papežem navada, prosi ga očuh, naj mu pove, kde bi še videl svojega pasterka. Papež rekč: „Poglej ga, jaz sem!" In tako so se izpolnile njegove sanje, da je očuh pred njim klečal in mu nogi poljubaval. 6. Od kod navada, da o Božici jaslice stavimo. Najlepše in najnedolžnejše veselje otrok o Božiči je navada, da delamo Betlehem ali jaslice v spomin rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo se ne spominja rad še v poznih letih srčnega veselja, ki ga je užival, ko je še otrok na sveti večer doma jaslice stavil ali pa v cerkvi postavljene gledat hodil. Kako se je s pastirci rado-val deteta Jezusa, ki je na svet prišel, da bi nas odrešil večnega pogubljenja. Začetek takim vidnim predstavam Jezusovega rojstva je napravil sv. Frančišek Asiški. Ta svetnik je o svojem času o Božiči pod milim nebom dal postaviti hlev, ki je živo spominjal na hlev betlehemski in na kraj rojstva Kristusovega. Pri tem hlevu so se na sv. večer zbirali s sv. Frančiškom bližnji duhovniki in menihi in velika množica ljudstva; kajti ljudje so bili daleč okolo izvedeli o tej novej svečanosti. Hlev so lepo razsvetlili s svečami ter ondu molili in hvalne pesmi prepevali. Sv. Frančišek je stal pri jaslicah in samega veselja se je jokal premišljajoč veliko srečo, katero je ljudem prineslo rojstvo Jezusovo. O polunoči se je ondu služila slovesna sveta maša, pri katerej je sv. Frančišek kot dijakon sveto evangelje pel, potem pa iz vzvišenega mesta zbranemu ljudstvu tako ginljivo govoril o ljubezni novorojenega deteta, da je vse poslušalce do solz ganil. Po dokončanej slovesnosti so šli vsi veselega srca domov s trdnim sklepom, da bodo to lepo navado sv'. Frančiška vsako leto posnemali. — Tako je nastala navada o Božiči jaslice staviti, ki obstoji že črez 600 let v veliko veselje otrokom in odraščenim. In kadar se otroci pri novo postavljenih jaslicah vesele, gotovo bode jih tudi veselilo izvedeti, kako da je to lepo navado vpeljal velik prijatelj otrok, sv. Frančišek Asiški. 7. Angelj varuh. Francoski listi poročajo, da je ne davno krščanski oče s svojim malim sinčekom, katerega je peljal v šolo k Marijinim bratom v Siten, gredoč obiskal svojo hčerko, ki se je vzgojevala v jednakem ženskem zavodu. Pred odhodom sta še oče in sin bila pri svetej maši in se priporočila molitvi ondotnih sester, a te so ju zopet priporočile varstvu device Marije in angelju varuhu. Hčerka J® bratcu tudi dala v spomin zalo podobico angelja varuha, ki jo je bratec z velikim veseljem hvaležno sprejel in lepo shranil. Očetu in sinu se je bilo po železnici dalje peljati. progi Veytant-Vxsis pa so takrat vsi prostori bili tako natlačeni, da je moral oče sinčeka na kolenih imeti. Ker sta sedela pri kraji in ker imajo po Francoskem, kakor 2(taj tudi pri nas, železnocestni vozovi vrata od strani, ~~ odpre se naglo vrata in predno se oče zavč, kaj da Jei pado mu sinek s kolen skozi vrata na cesto. Vse kli-canje in vpitje ubozega očeta je bilo zastonj; moral je čakati do prve postaje, — še okoli tri četrt ure — v strašnem strahu, da bo potem svojega jedinega sina našel Mrtvega, morda čisto raztrganega. Te tri četrt ure so kile očetu cela večnost. Izstopivsi pri prvej postaji, tekel je po železnej cesti nazaj, da bi poiskal truplo svojega sina, a kako se razveseli, ko že od daleč vidi ljubega sina mu naproti hiteti. Popolnem zdrav in nepoškodovan mu je sinek pripovedoval, kako naglo je iz voza zletel cesto, in prav rahlo padel na zemljo. Ko je vstal, bil je vlak že daleč od njega. — Neverni ljudje tako izvanredno rešitev iz smrtne nevarnosti pripisujejo navadno slučaju, a mi verni krist- 22 jani predobro znamo, da v takej nevarnosti more človeka obvarovati le vsemogočna roka božja. Bog namreč vsa-cemu človeku pošlje njegovega angelja varuha, ki mu v vseh dušnih in telesnih nevarnostih stoji na strani in ga varuje. Pokojni knez in škof Anton Martin Slomšek so o angelju varuhu zložili lepo pesen, v katerej tako-le pravijo: rPo svetu angelj hodi, No vidi ga okd; Pa vendar tebe vodi, In varuj« zveatd. V nebesih angolj je douia, Od koder Bog pošilja ga.* 8. Pripovedka o početku cerkve sv. Duha na Stari gori. Početek mnogim cerkvam se nahaja v kakšni čudežni dogodbi, ki je pozornost vernega ljudstva na se obračala, ga na kraj dogodbe vabila in ondi s posebnim zaupanjem na milost božjo navdajala. Svoje zaupanje v Boga so potem verni očitno kazali v obilnih milodarih, s katerimi se je poznej na dotienem torišči postavila cerkev. Enak početek ima tudi nekdaj imenitna, zdaj pa že skoro čisto pozabljena romarska cerkev svetega Duha na Stari gori. Ta cerkev je poddružnica farne cerkve sv. Jurja na Ščavnici in stoji ob Ptujski cesti na precej visokem holmcu. Ljudje pripovedujejo, da je bil nekdaj prostor, kder zdaj cerkev stoji, z brezjem obraščen, in ravno tam, kder je zdaj zvonik, prikazoval se je sv. Duh v podobi svetlega goloba. * Ker se je ta prikazen večkrat ponavljala, naznanili so to župniku pri sv. Jurju, ali župniku se je to zdelo neverjetno ter dolgo časa o tem niso hoteli nič slišati. Naposled se vendar dajo pregovoriti, ter se podajo na Staro goro, da bi se z lastnimi očmi prepričali, kaj da je na tej govorici. Ko pridejo na mali holmec nasproti unemu, ki je bil z brezjem obraščen, zagledajo tudi oni prikazeu v brezji, in ker so pri tem pogledu glavo malo zasuknili, njim je glava tako zasuknjena ostala, dokler ni bilo dovoljeno, da se sme ondi cerkev zidati, kder so prikazen videli. Iz druge med ljudstvom znane pripovedke se da sklepati, da je na Stari gori že v predkrščanskih časih bil važen kraj, morebiti celo vtrjeno rimsko mesto. Ljudje namreč pravijo, da je v zdaj silno močvirnem kraji pod Staro goro stalo nekdaj mesto, ki pa se je v zemljo pogreznilo, in zato še se zdaj včasih iz močvirja zvonenje sliši. - Gotovo pa je, da so ondi najšli, ko so cesto nadelo-vali, grobe s štirioglatim kamenjem zidane in v njih prsteno posodo. Verjetno je tedaj, da so na Stari gori, kder zdaj stoji cerkev sv. Duha, zmagonosni Rimljani imeli vtrjen tabor, v katerem so njihove posadke prebi-v&le in podjarmljeno ljudstvo krotile. 9. Pripovedka o cerkvi na Črni gori. Bogat grof Vurmberški je imel edino hčer, pa še ta se je bila slepa narodila. Žalostni stariši so prosili Marijo pomoči in tudi hčerka se je njeni priprošnji priporočala, da bi kedaj pogled zadobila. Ko enkrat vsi skupaj molijo, zagleda nenadoma slepa sirota luč; oči so se njej odprle ter je spregledala. Na to reče hčerka: „Poj-dimo tje, kder sem luč zagledala.“ Takoj grejo in pridejo na Ptujsko ali Črno goro, kder je bil takrat postavljen križ, in hčerka pravi: „Tu je bila luč.“ Grof je v tem spoznal božjo voljo ter je začel ondi iz hvaležnosti v čast Materi božji cerkev zidati, katere pa ni mogel dogotoviti, ker mu je denarja zmanjkalo. Trije drugi grofi so zidanje cerkve nadaljevali, pa tudi ti so morali iz istega vzroka dokončanje drugim prepustiti. Slednjič jo dokonča neka gospa, ki je bila tako bogata, kakor vsi prejšnji grofje. Nekateri pravijo, da je sam cesar k temu zidanji pri-pomagal. V tistem času, ko so Turki po naših krajih strašno divjali in se tudi na Ptujsko goro namenili, ter že bili do lipe na Dvoršini prišli, popadali so jim hipoma konji mrtvi na tla in cerkev je postala črna, da je niso mogli več videti, in od tistega časa je cerkev še zdaj od zunaj črna in Ptujska gora se zove Črna gora, cerkev ondi postavljena pa cerkev Matere božje na črni gori. 10. Boris ali krsceuje Bolgarov. (Po A. TVeiskopfu.) Bolgarija, bivša turška pokrajina med Dunavom in Balkanom, ki je po zadnjem rusko-tttrškem boji postala samostalna kneževina, bila je že pred tisoč leti mogočna samostalna država. Ustanovili so jo bili od severa prišli Bolgari, pastirsko ljudstvo turškega rodu, ki so nekdaj bivali pod Uralom, pozneje pa so se na več plemen razcepili, od katerih sta se dva pomaknila proti severu ter ustanovila državo „črnih Bolgarov*', a drugi so šli proti jugu, kder so naselivši se med Dnjestrom, Dunovom in Urnim morjem prišli pod oblast Obrov. Pod vodstvom kneza Kubrata so se od Obrov odtrgali, in njegovih petero sinov si je s svojimi četami iskalo nove domovine. Asparuh je šel s svojim plemenom preko Dunava in je bizantinskemu cesarju Konstantinu Pogonotu odvzel pokrajino Mezijo ter ondu utemeljil novo državo, ki je po novih prebivalcih dobila ime Bolgarija. A junaškim Bolgarom ni bila dosti pokrajina, katero so si bili priborili, nego vedno so dalje segali ter malo ne vse pokrajine na vzhodnem balkanskem polutoku pod svojo oblast spravili. Najslavnejši bolgarski knez Krum je vladal ne samo črez vse pokrajine do Carigrada, nego tudi onostran Dunava črez Vlaško in velik del Ogerske dežele. V teh pokrajinah so takrat stanovali malo ne samo slovenski rodovi. Bolgari so s podjarmljenimi Slovenci lepo ravnali; oba naroda sta mirno vkupe živela, in da-si se bili Bolgari gospodje Slovencev, vender jih niso zatirali, temveč, ker so bili v manjšini, poprijeli so se sčasoma navad in jezika Slovencev, in predno je minilo tri sto let, spojili so se s Slovenci v slovenski narod, kateri se še zdaj imenuje bolgarski. Krščanska vera Bolgarom ni bila znana; zatorej so živeli po svojih poganskih šegah, kakor druga divja ljudstva za najveejo čednost imajoč srčnost in hrabrost. Knez, kateri se je imenoval tudi kan. imel je neomejeno oblast čez svoje podložnike in samo v najvažnejših stvareh se je posvetoval z „boljari“, kakor so se imenovali odličnejši Bolgari. Take so bile razmere na Bolgarskem, ko je 844. leta prevzel vladarstvo Boris, hraber in velikodušen knez, ki je bil zmožen vse, kar je dobrega in plemenitega, spoznati in tudi zvršiti. Ker ni bil tako častilakomen, kakor njegovi predniki, ni delal toliko na to, kako bi svojo državo povekšal, nego bolj na to, kako bi jo lepo uredil in svoje podložnike osrečil. Žalostne skušnje, katere je sam v nekaterih bojih doživel, potrdile so ga menda v teh mislih. Ko so namreč Bolgari hodili na Grško plenit, premagali so jih nekaterekrati Grki in v beg pognali, in jedenkrat so celo v njihovo glavno mesto Preslavo prišli plenit ter povračat, kar so bili Bolgari njim storili. Pri tem napadu so razdraženi Grki umorili tudi ljubljeno ženo Borisovo in uplenili njegova dva otroka. Ta britka izguba mu je bila vedno v spominu, in morebiti so ravno iz teh britkih spominov prihajali njegovi dobri sklepi, ki so pozdeje obrodili toliko sladkega sadu. Boris si je v svojem prestolnem mestu Preslavi sezidal palačo, katero je hotel okrasiti, kakor se vladarju spodobuje. Ker je s takratno bizantinsko cesarico Teodoro v miru živel, poslala mu je ona slavnega slikarja, meniha Metoda, kateri naj bi mu palačo izmalal. Menih Metod, že precej postaran mož, pripeljal je s seboj v Preslavo deklico in dečka, ki sta ga klicala očeta, kar ni bilo takrat nič nenavadnega, ker se je večkrat prigodilo, da je mož po smrti svoje žene postal duhovnik ali menih. Otrokoma je bilo ime Vladimir in Helena; med seboj sta se srčno ljubila in svojega očeta zelo spoštovala. Prihod teh treh osob je bil na dvoru Borisovem važen dogodek. Helenina lepota je vse očarala, in njeno nežno in pametno obnašanje jo je celo staremu knezu hitro prikupilo. A Vladimir je bil Heleni tako podoben, da ga je moral vsak rad imeti, kdor koli je ljubil Heleno. Oba otroka sta se jako lepo vedla na Borisovem dvoru, da-si se jima je marsikaj čudno zdelo, kajti onadva sta bila v krščanskej veri dobro podučena in jako pobožna, a tu sta našla in videla take čudne poganske običaje in šege. „Oče!“ pravi necega dne Helena slikarju Metodu, „zakaj pa nikoli ne govorite s knezom o ljubem Bogu? Boris je tako plemenit in dobrotljiv in bi izvestno rad poslušal, ako bi mu kaj povedali o dobrotljivem Bogu, o katerem še nič ne ve.“ Metod se je nasmehnil in dejal: „Dete ljubo! Boris me ni poklical, da bi ga podučeval, nego poklical me je, da bi mu imlal podobe. Jaz mu tudi hočem palačo lepo izmalati, a ti v tem moli in prosi Boga, da podeli mojim podobam življenje ter ga bodo one mesto mene učile. Ako hoče naš Gospod Jezus Kristus srce tega neveimika s svojo milostjo ganiti, našlo se bode za to že primerno sredstvo.1' Metod je pridno delal in slikal, da bi svoje slavno ime tudi psed Berisom opravičil. Nekatere manjše podobe je bil že izlelal in knez jih je javno pohvalil. Ko je pa začel Meto! slikati veliko dvorano, izprosil si je milost, da ne sme nihče v dvorano, tudi knez ne, dokler ne bode vse izgotovljeno; zato je pa obljubi! naslikati podobo, ka-koršne še knez videl ni in si je tudi misliti ne more. Kralj je v to dovolil, in razven Vladimira, kateri je Metodu stregel in pomagal, nihče ni smel v dvorano, da se ne bi umeteljnik motil. V tem času, ko sta bila Metod in Vladimir vedno zaprta v svojej tajnej delavnici, imela je Helena prijetne ure na dvoru Borisovem. Knez sam je imel veselje nad njo ter se je tako prijazno in ljubeznjivo pečal ž njo, kakor da bi bila njegova lastna hčerka. Kadar sta se pogovarjala, pripovedovala mu je Helena o dobrotljivem Bogu in o druzih verskih resnicah. Boris jo je pazno poslušal in se zelo zanimal za vse, kar mu je pripovedovala o stvarjenji sveta, o človeškem zagrešenji in odrešenji, o naukih in čudežih Odrešenikovih i. t. d., da-si iz njenih besed ni mogel spoznati resnice in lepote krščanskih naukov. A Metod in Vladimir sta pridno delala ter nista skoro nič prišla med ljudi, ker sta po dnevu delala a po noči sta molila, in tudi Metod ni hotel, da bi ga posvetne stvari motile v njegovem svetem opravilu. Kadar je bila podoba izgotovljena, povabil je Metod kneza, naj jo pride gledat. Boris od vsel dvornikov spremljan, šel je v dvorano, kder ga je uimteljnik pričakoval. Boris je ugledal v dvorani strašen prizor umeteljnik mu je bil naslikal podobo sodnjega dneva. Bio je videti, kako solnce na zemljo pada in tema, strah in smrt jo pokriva in strahovite pošasti vstajajo iz groiov na klic angeljev; a od zgoraj se prikaže večni sodni;, obdan z nebeško svitlobo, ter napolnuje s svojim veličastvom nebo in zemljo. Njegov pogled je ves svet premagal; z mogočno roko je razdelil pravične in krivične ter slednje pahnil v peklensko brezno, a pravične je vzel v blaženo prebivališče nebeško. Pogled na to podobo je Borisa tako pretresel, da ni mogel niti besede izpregovoriti, a tudi svojih oči ni mogel obrniti od stene, na katerej je bila ta živa podoba sod-njega dneva. „Kdo je ta — vpraša naposled — kdo je ta mogočni kralj, katerega si mi tukaj namalal?" „To je vsemogočni stvarnik sveta, odgovori Metod; Bog nebes in zemlje, pred katerim je vsak mogočnež ubog Črv na zemlji; pred katerim knezi in kralji niso nič več, kakor ubogi siromaki. Prišel bode jedenkrat dan, dan groze in trepeta; zvezde bodo padale z neba, tema bode zagrnila zemljo in smrt bode kosila brez usmiljenja, dokler bode jedna živa stvar na zemlji. Po tem se bode zgodil velik čudež, kajti vsi, kateri so umrli, vstali bodo od smrti in vsemogočni Bog jih bode sodil ter jim delil kazen in plačilo , kakor si je kdo zaslužil. Brezbožuiki in krivičniki bodo vekomaj 2avrženi v peklensko žrelo, a pobožne in pravične bode vzel s seboj ter jih s častjo in slavo obdal na večne čase. To predstavlja tq, podoba in tega se spominjaj, slavni knez, kadar gledaš to podobo." Žarne, k nebu povzdignjene oči, plešasta glava, beli lasje in veličastno po prsih viseča brada — vse to je dajalo Metodu še častitljivejšo podobo in delalo na poslušalce še večji vtis. Metod je že nehal govoriti, ali Boris je še vedno poslušal ves zamaknen v to, kar se je zdaj zgodilo. Zarek božje milosti je bil prodrl v mračno Borisovo dušo in on je čutil, da se še marsikaj nahaja, česar on do zdaj niti slutil ni. Čut, ki ga je zdaj obhajal, še ni bila vera, pač pa srena želja po veri; zato je prosil Metoda, naj ga še bolj na tanko poduči o tem strašnem sodniku vseli ljudi. In da bi pokazal Metodu, kako je z njegovo podobo zadovoljen, ukazal mu je v plačilo za njegov trud obilo denarja izplačati. „Vzemi to plačilo11, reče; Jaz bi ti rad še več dal, ako bi mogel, pa saj sam veš, da je bila letos slaba žetev in da je glad moril moje ljudstvo; zatorej sem že vse razdelil med ljudstvo, kar sem imel, ker me srce boli, zaradi njegovih nadlog. “ Ljudstvo je znalo, da je njegov knez usmiljenega srca, zato je v velikem številu prihajalo vsak dan pred kraljeva vrata prosit ga pomoči. „Zahvaljujem se ti, knez mogočni, za obilo plačilo. Ti se ravnaš po besedah Gospodovih ter ne odlagaš zasluženega plačila na jutri. Sicer pa meni ni mnogo na tem plačilu, kajti jaz imam večje zaklade od tvojih: nauki Gospodovi so boljši od zlata in biserov. Tvoje darilo bi mi bilo brez koristi in jaz bi ga še ne sprejel, ako bi mi ne bilo v pomoček, da si ž njim pripravim še večje zaklade nebeške, katerih rja ne sne in jih tatovi ne ukradejo." Nato je Metod ukazal poklicati siromake, ter jim razdelil ves zaslužek za svoje delo. Sto in sto siromakov ga je hvalilo in blagoslavljalo, a Boris ves ganen nad toliko velikodušnostjo dejal je: „Res, velik je tvoj Bog! zatorej hočem od tega trenotka vse bogove zapustiti in samo tvojega Boga moliti." S tem sta bila trud in molitev Metodova obilo poplačana; kajti pridobil je bil Gospodu dušo Borisovo in na njegovo prošnjo je sv. Duh vlil žarek božje milosti v srce nevernega kneza. Helena in Vladimir sta z velikim veseljem vse to opazovala; mladeneč je od spoštovanja ves prevzet gledal svojega očeta kakor poslanca božjega , in Helenci je na tihem hvalila Boga za toliko milost in srečo, katero je dobremu knezu naklonil. Knez je podrl altarje malikov in se pripravljal na sveti krst. Že se je bližal dan, ko bode Boris, knez bolgarski, klečeč pred služabnikom božjim prejel zakrament svetega krsta. Z veliko slovesnostjo je bil Boris krščen v pričo brezštevilnega ljudstva. Za tem je bila sveta maša, pri katerej je Vladimir opravljal angeljsko službo, kakor angelj nebeški. Naposled je knez vsem podložnim razodel svojo željo, naj bi njegov vzgled posnemali, odpovedali se krivim bogovom ter le jedinopravega Boga kristjanov molili. V knezovej palači je bila potem velika gostija, pri katerej je knezu na desnej sedel Metod, a na levej Helena in njemu nasproti Vladimir. Pri tej priložnosti je namenil knez Metoda prositi, naj mu pusti svoja otroka, katerih se je bil že tako privadil, da mu bode težko brez njih biti. Metod je z neko sočutno ljubeznijo opazoval kneza, kakor da bi mu hotel kaj važnega in veselega povedati, a Boris ga prehiti in mu razodene svojo prošnjo, naj dovoli, da otroka pri njem ostaneta, ker on hoče za njiju skrbeti, kakor za svoja lastna otroka. Neizrekljivo veselje prešine lice Metodovo. „Kar zahtevaš, lehko se zgodi", odgovori Metod, »vendar naj ti poprej razodenem skrivnost, katero sem morda že predolgo zakrival. Izvestno se še spominjaš strašnih dni, ko so bili Grki zmagonosno v to zidovje pridrli ter povsod razširjali strah in smrt." „0 kako strašne čute budiš v mojem srci!" odverne knez. „Takrat je bilo, ko sem vrnivši se iz boja, našel doma mrtvo truplo svoje žene in neizrekljivo izgubo obeh svojih otrok; sovražniki so ju ugrabili in — ali ubili ali pa v strašno sužnost odpeljali." „Hvali Boga, slavni knez!" odgovori mu starček. „tvoja otroka sta bila pod varstvom božjim ohranjena, da se ti zopet povrneta." V tem je izpod kute potegnil sveženj oblačil in pokazavši jih Borisu, vprašal ga: „Ali poznaš te stvari ?" „To je obleka mojih otrok!" odgovori Boris s solznimi očmi. „0 moja ljubljena otroka, ko bi še res živela; ko bi mogel vaju še samo jedenkrat videti in na svoje prsi pritisniti!" „Knez slavni! tvoja otroka še živita in sta pri Tebi." In obrnivši se k otrokoma, reče: „Jaz sem bil do zdaj vajin varuh; a tukaj imata zdaj svojega pravega očeta. Helena in Vladimir, objemita svojega očeta!" Vesel krik je sledil tem besedam. Knez objame svojo hčerko in kmalu je bil tudi Vladimir v njegovem naročji. Vsi se gledajo in gledajo in se ne morejo drug druzega nagledati. Potem je Metod pripovedoval, da je bil vojak in da je ta dva otroka iztrgal iz rok svojih divjih tovarišev ter ju vzel s seboj na svoj dom. Ondu je za nju skrbel, kakor bi mu bila lastna otroka. „Bog me je pozneje poklical", pravi dalje, „v duhovski stan, ali vendar nisem zapustil teh otrok. Dal sem ju lepo krščanski odgojiti in jima tako pripravil zaklade, ki so več vredni, nego zakladi vseh kraljev tega sveta. A vest mi je očitala, da jima krivico delam, ako jima odtegujem posvetno srečo, katero bi vživala na tvojem dvoru. Ko sem bil tedaj nenadoma semkaj poslan, zdelo se mi je, da se je zgodilo po previdnosti božjej zavoljo otrok; zatorej sem ju vzel s seboj. A resnično ti povem, ako bi se tvoje srce ne bilo odprlo luči svete vere in bi se ti ne bil odrekel svojim malikom, jaz bi bil otroka zopet nazaj odpeljal in skrivnost njunega roda bi bila ostala zakopana v mojih prsih." „ObČudujem pota božje previdnosti", reče Boris, „in tudi tebe, božjega služabnika. Iz srca se ti zahvaljujem za neprecenljivi dar, ki sem ga zdaj dobil od tebe. Nadejam se, da bodeš tudi ti pri nas ostal in da bode od zdaj tvoja domovina tam, kder bodeta tvoja ljubljena otroka." Helena in Vladimir sta se tej prošnji pridružila, in ko se je Metod obotavljal, dejala sta: „Ali nečeš biti več najin oče, in hočeš, da bodeva vedno po tebi žalovala, &ko otideš od naju?" Prošnja otrok je ganila Metoda, da je obljubil ostati v Preslavi. Borisovo dušo je luč svete vere tako prešinila, da je začel lepoto in blago tega sveta zaničevati ter je spoznal, da je vse nečimerno razven Bogu služiti, njega ljubiti in za svoje izveličanje skrbeti. Zavoljo tega je postavil velik samostan, in ko je bil krščansko vero med svojim ljudstvom razširil in vladar-stvo svojemu sinu izročil, podal se je v ta samostan kot menih. Ondu je sam za-sč mirno živel, zadovoljen, da je svojemu ljudstvu prižgal luč svete vere in mu zapustil modrega in pobožnega vladarja. Metod je bil zvest Vla-dimirov sovetovalec in mu je pomagal s svojimi modrimi stiveti težko breme vladarstva nositi. A Helena je svoje življenje Bogu darovala in šla tudi v samostan, kder je do smrti lepo pobožno živela in molila za srečo svojega ljubljenega bolgarskega ljudstva. 11. ,Zadnja večerja4 od Leonarda da Vinci. (Po V. Apoloniju posloveujena) Leonardo da Vinci, eden najboljših italijanskih slikarjev, narodil se je 1. 1452. pri Florenci v gradu Vinci (izgovarjaj Vinci), in od tod njegov priimek „da Vinci". Pri mojstru Andreju Verrocchio v Florenci se je učil slikarstva in podobai^stva in 1. 1482. je bil poklican na dvor Ljudevika Sforza v Milan, od koder je odšel 1499 spet v Florenco, 1516 pa v Pariz, kder je umrl 1. 1519. Zraven slikarstva se je pečal tudi s podobarstvom, stavbarstvom in godbo. Največo slavo si je pridobil brez dvombe s svojo podobo „Zadnje večerje", o kteri govori naslednja povest, ki bo toliko bolj blage čitatelje zanimala, ako morebiti kteri ima to podobo ali jo je vsaj že kde videl. I. Miren in zadovoljen smehljaj je igral na ustnicah bolanega starčeka, ki je ležal na mehki postelji. Beli kodri, neredno po modrem svilnatem vzglavji raztroseni, bili so podobni lahkim tanjkim meglicam na jasnem ponočnem nebu. Svetlih zvezdic tudi ni manjkalo: dvoje prijaznih oči se je zasvetilo in zalesketalo izpod črnih obrvi, kolikorkrat je starček medle trepavnice vzdignil. »Starček pa svojih oči ni obračal na krasno, dragoceno pohištvo, razpostavljeno po prostorni sobi, ampak po vrstah krasnih podob, ki so visele po stenah, žive priče njegove rajske umetnosti in srčne pobožnosti. „Hvala ti, moj Jezus", šepetal je bledi starček, »hvala ti zato, da si ohranil in poživil mojo vero in ljubezen, kajti zdaj, ko se mi bliža zadnja ura, kali iz njih trdno upanje — drevo, ki bo mi rodilo sad večnega življenja. — Vem, da me boš k sebi vzel — in ta misel me razveseljuje. Miren in potolažen pričakujem zadnje ure, ker zgubiti nimam nič. dobiti pa veliko. Oh, srečna nada !“ Med tem, ko se je starčekovo srce v tako sveti navdušenosti povzdigovalo v nebč, povzdignil se je tudi njegov glas od tihega šepetanja do razločnega govora. S tem opozorjen pogledal je iz sosedne izbe pri malo odprtih vratih kodrast mladeneč. Bolnik ga jc zapazil in poklical: »Leonardo!" svojo trepetajočo desnico pa je stegoval proti krasnemu mla-denču, čigar duhovite oči je skrivna solza skalila. Dozdevalo se je, da je Leonardo ta klic že pričakoval; ko bi trenil, je bil pri postelji, prijel roko starčekovo, pritisnil jo na svoje ustnice ter žalostno ogledoval bledi obraz svojega ljubljenega učitelja. »Leonardo", začne bolnik, „tvoja usta molčijo, a tvoje oči mi govorijo razumljivo, kaj se v tvojem srcu godi. — Ne jokaj zdaj; jaz te sicer moram zapustiti, ker me Gospod kliče, a rad zdaj zapustim tebe in vse, ker vem, da boš ti ostal zvesto vdan svoji'sveti veri in umetnosti. Tvoj čopič je že zvršil podobe, ki popolnoma nadomestu-jejo podobe starega Andreja Verrocchia. — Madona, ktero sem že zadnjič v delavnici opazoval, zdi se mi tvoje moj-stersko delo. — Pojdi in prinesi še mi jo pokazat, sinko!-1 Mladeneč je odbežal in kmalu veselega obraza prinesel podobo ^Vnebovzetja Marije Device1*. Mojster je pogledal najpred zadovoljni obraz svojega učenca, potem je vzel podobo ter mu razkazoval umetniško vrednost posameznih delov podobe. Hvalil je nježno ubranost barv, lahko vzdigovanje glavne osebe, tudi žive in mične an-geljske glavice, in ni se mogel nagledati pravilnih gib plahetajoče obleke in ličnosti telesa. Ko je tako Leonar-dovo dušo napolnil s pohvalo, spremenil je starček svoj glas ter z veličastno resnobo nadaljeval: „Ta Madonin obraz, plemenit in lep, kaže milino, ki je črez-nj razlita, vendar tudi nekako mehkužnost, da ne rečem pohotnost, ki nasprotuje predstavi, kakoršno ima k ris ti jan o njej. Skoz to oko, jasno in prozorno, vidi se na dno srca, v kterem se lahko odseva ravno tako zemlja kakor nebo.1* Zdaj mojster utihne in potegne z roko črez čelo, kakor je imel navado, kedar je kaj nameraval. Leonardo je pomnožil svojo pozornost in ni zgrešil, kako se je notranja bolnikova razburjenost v žarnih očeh razodevala. „Naj bo to“, nadaljuje Andrea s slovesnim glasom, „naj bo to zadnja graja, ki je zadela ktero tvojih del. — — Da ti pa ta moj zadnji poduk ostane vedno v spominu, združim z njim svoj zadnji čin.** Te besede je spremljal resk, ki je Leonarda z mrzlim potom oblil; — mojster je bil vso svojo moč zbral in podobo na dvoje razčesnil. Kosa sta ležala pred nogami osupnjenega učenca. „Tako!“ pregovori zopet Andreja, ko se je popravil v postelji. „Od zdaj ne pripuščaj nikoli na svoje umotvore človeških strasti; če hočeš, da bodo tvoja dela obstala na sodbi pravili umetnikov, da bodo neumrljiva, ne smeš ž njimi človeškim čutom vgajati, — neblagi nagibi so rane umetnosti." Pri zadnjih besedah, katere je silno počasi izgovarjal, zgubil se je njegov glas v šepetanje. Starček je bil spehan in vidna slabost se ga je polastila ter mu medle oči zaprla. Leonarda je čudno obnašanje in resni govmr mojstrov bridko zadel, zato je okorno stal in strmo pred se gledal, dokler ga nastala tihota ne zdrami. Prestrašen pristopi k postelji svojega ostrega, pa vendar ljubljenega učitelja in njegovo mrzlo roko prijemši, govori ginjen: »Mojster, oh mojster, ali boste me res zapustili?" in bridke solze so mu zalivale oči. Še enkrat je odprl starček svoje steklene oči ter z bledimi ustnicami na pol razumljivo šepetal: »Sinko, ti si sam sebe premagal! — Bog ti pomozi dalje. — Bodi priden in pobožen. — Kadar boš v največi siii, kliči: Andrea! jaz bom . . mojster je bil mrtev. Dolgo še je stal Leonardo pri postelji umrlega Andrea. Kaj je ondi čutil, kaj mislil, tega ne vemo, ker je ostalo shranjeno v njegovih prsih; le eno vemo, kar je klečč glasno prisegal: »da hoče ljubljenega učitelja modre nauke zvesto spolnjevati." II. Da Andrea Verrocchio ni mladega Leonarda da Vinci precenil, ker ga je imenoval mojstra v slikanji, kaže zgodovina umetnosti. Leonardo ni bil mojster le v slikanji, pridobil si je tudi slavo v stavbarstvu, muziki in mehaniki. Ke mislimo pripovedovati, kako je napeljal vodo iz Adde v Milan in iz Arna od Pize v Florenco, kako je vstrojil 23 200 milj dolgi vodotok od Mortesane v doline chiavenske in v Veltlin, tudi ne, kako je po svojem mehaničnem talentu izdelal leva, ki je majestetično korakal, z repom majal, oči obračal in na določenih toriščih se na tla vrgel, prsi odprl ter pokazal francoski grb; le kot slikarja ga hočemo občudovati zlasti na tem, kar je bil izdelal v Milanu. V Florenci je tekla Leonardova zibelka; a to lepo mesto je bilo njegovemu živemu duhu že pretesno, ker ga je poznal vsega z vsemi umotvori in znamenitostmi; njegov duh je poželel nove hrane, zato ga je gnalo v staro Milano: prijazno povabilo vojvode Ludovika Sforza s priimkom „il Moro“ bilo mu je prav ugodno. Sijajni sprejem, katerega mu je Ludovik pripravil, odkritosrčna prijaznost, s katero ga je vojvoda pozdravil in blaga naklonjenost, katero mu je skazoval — vse to je ugajalo Leonardu na vojvodovem dvoru, zlasti ker so tudi dvorniki svojega gospoda posnemali v prijaznosti do odličnega umetnika, a nekateri ga celo prekosili. Leonardo je tukaj našel srečo in slavo in pridobil si prijaznost in ljubezen Ludovikovo; in ta prijaznost ali naklonjenost vojvode do njega je rastla od dne do dne, kakor je njegovo vrednost spoznaval. Vsaka nova podoba umetnikova je Ludovika navdušila, pa tudi obudila v njem željo, vedno več enakih umotvorov iz Leonardove roke videti. Kako se je torej vojvoda čudil, da je nasproti svoji želji vedno redkeje kako novo podobo videl. Leonardu se je moralo nekaj prigoditi. Včasih ga ni bilo videti cele dni na dvoru; hodil je po samotnih krajih ali se je zaprl v svoje sobe. Bitje, ki je Leonarda motilo in njegovo življenje grenilo, bil je Teofilo, vojvodov svetovalec in prijatelj. Kedar je Leonardo zagledal kje šetati suho podobo z Mršavimi lasmi in lokavim smehom, zdelo se mu je, kakor da bi ga kača pičila. Sicer je Leonardo ta sumljivi čut proti Teofilu premagoval, ker je tudi Teofilo proti njemu bil silno prijazen, vendar iz srca si ni mogel izpoditi te Neprijazne in zle slutnje do njega. Ta čut je bil tako m°čan, da se je kazal tudi v njegovih delih. Kedar je sedel pri slikarski deski, postavila se mu je pred oči mršava glava kot strašilo, in potem mu je roka omago-Vala, kolena so se mu tresla, pot mu je stopil na čelo in mu bilo mogoče dalje risati. V takih trenutkih se je večkrat prigodilo, da je Leonardo ves nevoljen in jezen raztrgal in pokončal podobo, katere je vojvoda že dolgo Nestrpljivo čakal. Nekoliko časa je Ludovik prikrival nevoljo, da mora Vedno le kose mojstrovih podob gledati, a dolgo tega ni ^N°gel prenašati. Morebiti ga je tudi Teotilo proti Leonardu Puntal, kajti rekel je: „Zakaj imam slikarja na svojem dvoru, pa nimam veselja na njegovih delih svoje duše pasti; od zdaj mi mora delati, kar in kakor jaz hočem.“ S temi besedami je stopil vojvoda s Teofilom v Le-°Nardovo delavnico. „Mojster“, nadaljuje potem. „rad hi sPet enkrat videl kako podobo iz vaše roke; zato vam Nkazujem, da zdaj mene naslikate. Samo se razume, da ^Nrje podobe ne boste pokončali." Preplašen vstane Leonardo s stola in začuden gleda 'oj vodo, ga je li slišal prav; a ko zagleda dvornika zraven Njega, ve, da ga uho ni motilo, zakaj zviti smeh na Teslovih ustnicah se je spremenil v hudobno kremženje. ^°jster ni mogel besede spregovoriti, zdelo se mu je, da Je to njegova smrtna obsodba, če bo moral slikati odur-Nost samo. Mršavi lasje, steklene oči, bledo raztrgano obličje, rudeče brke, bradavica na vratu vojvodovem — vse to se je mešalo v čudni zmesi pred umetnikovimi očmi. Ivaj mu je storiti? Bi li naj njegov čopič požlabtnil razuzdane gube na vojvodovem obrazu? Bi li naj z ometom hinavstva zakril odurnost ter lepoto narisal, kjer je božji prst narisal ostudnost? Tedaj bi pa sam postal kak brezzna-čajen hinavec; tedaj bi Leonardo zadnje besede svojega učitelja nezvesto prelomil in svojo sveto umetnost oskrunil. — Ali naj vojvodo zvesto naslika, kakoršen je ? Tedaj mu je pa gotovo plačilo za njegov trud — vojvodova jeza. — Strašna osoda! Kako bi se odločil? „Andrea, Andrea!" zdihoval je Leonardo spominjaje se zadnjih besed svojega mojstra, „pomagaj svojemu učencu v njegovi preveliki stiski!" Zastonj, Andrea ga ni slišal. »Svojega gospoda moram ubogati", pravi sam pri sebi, „moram ga slikati in hočem ga tako naslikati, kakoršen je, če me potem tudi sovraži." Leonardo vzame v roke čopič in paleto in začne risati — zvesto po natori. Le enkrat še je moral vojvodo videti, da je mojster podobo dovršil. Jutri bo dovršena, in mojster bil je mož beseda. Leonardo si jo je na steno obesil, da bi jo še enkrat ogledal — vsaka črta, vsaka pika je podobna vojvodi. Umetnik se prestraši te podobe in glasno zavpije : „Kaj je to? — Karikatura človeške podobe, pod katero naj bi na veke stalo ime Leonarda da Vinci? — To podobo bi naj svetu izročil? — Ne, nikoli ne —' Z naglim skokom brcne z nogo podobo, da se je raztrgala na kose. „Aj, aj !“ zasliši se glas za Leonardom. „Imate ravno imenitno opravilo, tedaj vas ne smem motiti" — samo basiliskove oči in mršavo glavo Teofilovo, ki je naglo odhajal, še je videl. Teofilo je bil prišel vprašat, ali že sme vojvoda priti gledat svojo podobo — ter je bil priča ravno omenjenega prizora. Da Teofilovo poročilo o tem prizoru za-nj ne bo ugodno. vedel je Leonardo, saj je sam spoznal, ko se je malo pomiril, da ni prav storil in da še sebi o tem ne more dati računa, kako le ga bo vojvodi? »Kaka besnost meje popadla?" zdihuje sam pri sebi. »Kaj sem naredil? Svojega gospoda sem razžalil — hudo razžalil, dasiravno mi je tako prijazen in dobrotljiv. Osramotil sem svojega dobrotnika, ker sem njegovo podobo raztrgal. Gorjč meni zavoljo te nehvaležnosti." Potem je po podu ležeče kose zbral ter se namenil Naravnost k vojvodi, da bi očitno svojo krivico pred njim spoznal. III. Dolgo je moral Leonardo čakati, preden je smel k "vojvodi iti, ker ta je bil vse dvornike poprej pred se poklical. Ko so se vrata odprla, moral je torej Leonardo stopati med dolgimi vrstami dvornikov, kjer ga vsi z radovednimi pogledi opazujejo. Nihče ni vedel, kaj se ima zdaj goditi; le vojvode temno čelo in Teofilove bliskajoče so oči so naznanjale nevihto, ki bo menda ubozega Leonarda zadela. »Danes bi morali vi, mojster Leonardo, mojo po'dobo dogotoviti, in nadjal sem se, da mi jo prinesete kazat", začne vojvoda z resnim glasom. S pobešenimi očmi odgovori Leonardo „Pač je bila vaša podoba zgotovljena, a prinesti vam je ne morem." „Kaj pravite, da je bila zgotovljena ? Tedaj je res, kar sem slišal, da ste spet —?“ „Da! odpustite milostljivi gospod11, pretrgal mu je Leonardo besede, „zopet sem pokončal, kar je moj čopič za vas dovršil!“ „Pokoneal?" naglasi ostro vojvoda ter vstane s svojega sedeža, „Pokoneal?" ponovi, „zopet pokončal! — Kaj to pomeni, mojster, da nekaj časa sve svoje umotvore uničite? In zakaj ste zdaj vkljub moji prepovedi uničili tudi mojo podobo?" „Prizanesite, milostljivi gospod, težko se mi je zagovarjati. To djanje sem storil brez premisleka v trenutku, ko je le dražljiv čut umetniški v meni govoril, — v napadli besnosti." Po ten besedah je nastala globoka tišina. „No, če tega niste storili iz hudobije, ne da bi svojega gospoda žalili", pravi vojvoda, „je vaše dejanje krivica, pa ne hudobija, in odpuščam vam, ako---------.“ Beseda ..odpuščam" je uzro- čila v vrsti dvornikov začudenje in razločno so se slišale besede: „blag“, „milostljiv“, po dvorani; a na obrazu Teotilovem, ki je za vojvodom pri oknu stal, igral je čudne zaničljiv smehljaj, ki se ni vjemal z vojvodovim pomilo-ščenjem. Leonardo ni opazil, da še vojvoda vseh besed ni izgovoril, kajti nepričakovana beseda „odpuščam“, je njegovo rahlo srce tako zadela, da je s solznimi očmi iz-kliknil: „0 vojvoda, kako ste mi dobrotljivi, čeravno jaz vaše dobrotljivosti ne zaslužim. Jaz sem vas žalil, vi me pa z milostjo obdajate. Od zdaj se pa hočem vrednega skazati vaše milosti ; vse hočem storiti, karkoli mi zapo- ■veste, pošljite me v sužnost ali v smrt, jaz bom ubogal, Če je vaša volja." „Moja volja je“, dostavi Ludovik, „da za kazen svoje krivice naslikate nebeško podobo: zadnjo večerjo, v obed-nici dominikanskega samostana „Santa Maria delle Grazie." Crez leto dni jo morate dokončati; — pa ne pokončati!" IV. Kako je Leonardo iz dvorane prišel, sam ni vedel; ves omamljen od milosti vojvodove zavedel se je spet v svoji delavnici, kjer je pred kosci raztrgane podobe stal, in z nova si bridko očital svojo nehvaležnost, čim dalje je svoje dejanje premišljeval, tim veča se mu je zdela Vojvodova vilikodušnost. „Kako je dobrotljiv11, je zaporedoma govoril. „kako blago srce ima, čeravno mu je obraz oduren in neprijazen. — Zato pa ga hočem razveseliti z nebeško podobo: Gospoda, ki je svojo sveto kri za svoje sovražnike prelil, in dvanajstere, ki so bili priče njegove večne daritve, hočem slikati, — tako jih hočem slikati, kakor so pred 1450 leti sedeli v svetem mestu Jeruzalemu." Bil je viliki četrtek. „Se danes hočem svojo sveto nalogo začeti", nadaljeval je navdušen Leonardo snovajoč idejo, kako bi naj-dostojniše s svojim nevrednim čopičem poslavil vstanov-Ijenje nebeške hrane našim dušam. Šel je na polje, a njegov duh se je vzdignil v mesto sijonsko, gledal je majhno družbo Jezusovih prijateljev in občudoval ljubeznjiv in mili obraz Gospodov v megli svoje domišljije. — Umetnik je hotel podobo ohraniti v svojem duhu, zato si je prizadeval predreti meglo, ki je podobo kalila, — pa podoba se mu naglo umakne in zgine. A za njo je zagledal nove podobe, nove skupine, pa še manj jasne od prvih. In drugi načrt je spodbil spet tretji, ravno tako meglen in nejasen. Tako so plesale v omam-ljivi igri ideja za idejo v njegovi živi domišljiji. Pa kaj je to, — strah ga že obhaja, da nobede ideje ne more v svojem duhu ohraniti; vsaka zgine spet' kakor megla brez sledu. Je mar mlada spomlad, ki s svojimi lahnimi hlipi mojstrov duh v neomejenih prostorih mami? Je li krasnih cvetlic vonjava, ki ga moti ter mu odjema navadno moč? Mar ga večerna zarija zahajajočega solnca blešči ter mu jemlje jasni pogled? O ne! Pod težo čudovite slutnje se trese duh Leonardov, in ta strah se vedno množi, ker je naglo stopila pred dušo umetnikovo neljuba podoba Teofilova. Zakaj se treseš, Leonardo, pred podobo tega dvor-nika? Zakaj se vselej vzbudi zla slutnja v tvojem srcu, kadar se spomniš Teofila? V kaki zvezi je on s tvojo sedanjo nalogo, da njegova podoba plaši in spodi vse podobe tvojih načrtov? — Pozabi enkrat vso jezo, zapodi ves sum! Kako bi inače v duši, v kateri zel skrivne jeze bohota, mogla pognati nježna cvetlica verske ideje? — Tako je premišljeval Leonardo sam pri sebi ter se krepko boril zoper sovražnika v svojem srcu. Ubogi Leonardo! ko bi vedel, da je lokavi Teofilo v tvoji nalogi, naslikati zadnjo večerjo, postavil ti zanjko, bi si pač lahko razložil nezapopadljivo slutnjo svoje duše. Zviti dvornik je mislil: Ako naslika podobo izvrstno, spolnil bo mojo željo; ošabni umetnik le meni služi, ker obljubil sem svojemu bratu v Santa Maria, da mu bom preskrbel za obednico poseben lišp. — ako pa je ne naslika izvrstno, pokličem mladega Mihaela Angela, da Leonarda osramoti. Ves razburjen vsled hudega notranjega boja in spehan vsled dolgega pota, ki ga je nevede obhodil, vrnil se je spet domov. Nenadno je stal pred dominikanskim samostanom in orgelj glas mu je čarovno donel na ušesa. Pobožno petje menihov se je mogočno vzdigovalo pred sedež božji ter sililo s seboj pevcev in poslušalcev duše — navzgor v domačijo rajske dike. Kar je Leonardo tu obstal in poslušal, vselil se je rajski mir v njegovo srce. „Tukaj bom tedaj delal", pravi sam sebi. rBratje so v koru, nikdo me ne vidi, torej si lahko zdaj konči prostor ogledam, kjer bom slikal podobo zadnje večerje." Tiho je stopal po praznih in mračnih lopah. Večerne zarje svit mu je svetil in melodično petje antifone: coe-nantibus autem illis accepitJesus panem (ko so večerjali, vzel je Jezus kruh) spremljalo je njegove stopinje. „To je evangelista živo popisajoče poročilo", šepetal je Leonardo navdušeno sam s seboj. „Ah, ko bi mogel te žive črte njegovemu piseku odvzeti — ko bi mogel čudež ljubezni božje tako živo naslikati! — Kaj še? To dejanje ljubezni — je dejanje božje, in človek ni zmožen kaj enakega včiniti, bodi si tudi le z barvami. — O neskončno mogočni Bog, ki poznaš mojo voljo, dodeli mi srečno izvršitev !“ Srce mu je rahlo bilo — še enkrat je posluhnil rahlo doneče glasove petja in razumel še je besede: deditque discipulis suis (in dal je svojim učencem) — takrat odpre vrata v obednico — a črez prag ni stopil, obstal je kakor okamenel —. Umetniku se je zdelo, da je nebeška vrata °dprl, kajti kar je videl, ni bila več zemeljska, bila je rajska podoba zadnje večerje z Jezusom in njegovimi ljubljenimi učenci. Istina je! Mojster sedi v sredi dvanajsterih apo-steljnov. Purpurni žar zahajajočega solnca, ki je skoz srednje okno vrat Zveličarjev čarovno obseval, razliva trepetajoče svoje žarke črez njegove dolge zlate lase, kakor odsev svetosti. Oči Sina božjega gledajo resno pa vdano na mizo, čeravno so sveta usta ravno bila izgovorila besede: „Resnično vam povem, eden izmed vas bode me izdal." — Gibanje leve roke kaže: „To je volja mojega Očeta11, z gibanjem desne pa dostavlja: „Za vas bom to trpel." Zveličarjeva preroška beseda najpred zadene bridko njegovega ljubljenega učenca Janeza, ki se mu od desne strani nasloni na prsi. Pa onemogel skloni se nazaj, zapre oči in nježno glavo na desno ramo naslonivši razodevlje se mu na obrazu žalost, ki se ga je vsled teh besed polastila; toda tudi on spozna v tem voljo božjo, toraj sklene vdan svoji roki na mizi. Njemu ni treba opomina iskrenega Petra, ki se je vzdignil in mu za Judoževimi ušesi razumljivo rekel: „Boš že videl, da bo njegova moč vse nakane izdajalčeve uničila." — Judež to slišati povzdigne hitro glavo in na pol proti Janezu, na pol k Jezusu obrnjen z drzno potuhnjenostjo vpraša: ,, Gospod, sem jaz?" — Ni zapazil, da z desno roko, v kateri pregrešne sre-bernike krčevito stiska, poln kozarec po mizi razlije. Jakob Alfejev zdi se od straha ves dreven; z obema rokama se brani take sumnje, ki jo je ravno Gospod izgovoril. Mirni Matevž kakor tudi Filip, ki je na desnem koncu mize vstal ter se naprej pripognjen z obema rokama ob mizo vpira. molče strmita in čakata, kaj bodo drugi rekli; kajti na nasprotnem koncu mize se kaže velika osuptije-nost. Jakob, brat Janezov, je skočil po koncu in živo z obema rokama kazaje na učitelja vpraša pobitega Andreja in pobožnega starčeka Jerneja: kaj ona dva o besedah Jezusovih mislita. — »Jaz nisem, to veš mojster*, zagotavlja zaupno Tadej. — „Poglej sem v moje prsi, če ima tukaj izdajstvo prostora!" — „Tvoj sem, gospod!" kliče Simeon Kananejec, ter raztegne roke, kakor bi hotel svojemu mojstru ves prostor na svojih prsih dati. — »Kako moreš tako svojim prijateljem govoriti?" vpraša Tomaž držeč sključen kazalec proti Gospodu. Kakor žejen jelen na hladnem izvirku z dolgimi požirki gasi svojo žejo, tako je napajal Leonardo svojega duha v kreposti te prikazni. Kaj so bile vse njegove ideje v primeri s tem, kar se je tu njegovemu očesu razodelo? Kaj so vse podobe, vsi umotvori največih umetnikov proti tej rajski podobi? »Ah, ke bi te mogel obdržati, rajska podoba!“ vskliknil je Leonardo v največi navdušenosti. »Oh, ko bi vas mogel vtelesiti, zvesti učenci, in tebe božji Sin in Zveličar moj!“ Prevelika razburjenost ga je prevzela in zvrnil se je brez zavesti po tleh. V. Kako so se menihi začudili, ko so našli slavnega umetnika brez zavesti ležati v obednici na tleh. Prijor sam se je skrbno pečal ž njim, in veliko truda je stalo, preden so ga k zavesti spravili. Začuden je odprl oči, ali mesto da bi se prijoru dostojno zahvalil, od-bežal je urno iz samostana. Se le, ko je že daleč od samostana bil, ozrl se je, če ga kje Teofilo ne sledi, kajti resnično se mu je zdelo, da ga je videl v samostanu v meniški obleki. Ni imel poprej miru, dokler mu prijatelj Ottavio ni te uganjke rešil. Prijor tistega samostana je bil namreč brat Teofilov, po licu mu sicer jako podoben, nikakor pa ne po duhu. „Hvala Bogu", pravi Leonardo, „če ni ondi Teofila, kjer bom svoje delo slikal. Njegov pogled bi mojo roko motil in podobam živost in življenje jemal, 6aj že tako ne vem, kako bi začel, da bi vtelesil idejo, katere se je moj duh navzel. Gorko čutim, da moja umetnost in moja moč tega ne morete doseči." V svoji sobi je Leonardo padel na kolena pred sv. razpelom ter je srčno prosil Boga za pomoč. Pobožna molitev ni ostala brez vspeha; čudovito okrepčan se je podal takoj po velikonočnih praznikih na svoje delo. Kako dobro mu je bilo pri srcu, ko je bil sam v obednici! — sam zamišljen v svoje podobe zadnje večerje. Na vojvodovo prepoved ni smel nihče tačas v obednico. Kako zadovoljen je bil ondi Leonardo! Niso ga motile druge misli, kajti le eno misel je imel: kako bi Gospoda in njegove ljubljene učence najlepše poslavil. To dično društvo je imel vedno pred očmi in vsaka narejena črta ga je živeje spominjala rajske prikazni; kajti od pike do pike je videl nebeško prikazen rasti v barvah na steni: motna luč, nježne barve, lehke gube v oblačilu in živi obrazi — vse je bilo tako popolnoma, kakor da bi višja moč vodila roko umetnikovo. „0 vi izvoljeni prebivalci nebeški", nagovoril je včasih Leonardo svojo podobo, „ko bi pač mogel zmerom pri vas bivati! Ako sem že zraven vaše duhovne predstave, zraven vaše podobe srečen — kaka sreča še le je, od obličja do obličja vas gledati in z vami živeti!" Ni bilo brez uzroka, Jda Leonardo ni rad zapuščal obednice, kajti zunaj pred vrati je često naletel na Teofila. Ali tolikokrat brata obiskuje, ali hoče na mojstro- vem obrazu zvedeti, kako mu delo napreduje, tega Leonardo ni vedel. Nek notranji glas pa mu je pravil, da Teofilov zviti smehljaj ni znamenje prijateljstva. Cim večkrat je tega dvornika srečal, tim veči je bil nepokoj v njegovih prsih in tim veča mržnja zoper tega oprezo-valca se je polastila njegovega srca. „Ta Iškarjot", zamrmra enkrat nevede, ko sta se ravno srečala. „Za svoje izdajalske namene mora dobiti svoje p!ačilo“ — in pri teh besedah prešine drugače plemeniti obraz mojstrov čuden izraz škodoželjnosti, ki se je ponavljal, kedar je Teofila zagledal. • Odkar je bil izgovoril besedo: Iškarjot, vzbudila se je v njegovej duši strašna želja osvetiti se nad njim. Strastno je hitel vselej v delavnico, dnevi so mu bili prekratki, čeravno je tako marljivo delal, kakor da bi še tisti dan moral podobo dokončati. Edenajst podob apo-steljnov je bilo že krasno izdelanih, veliki četrtek pa je bil še daleč; a Leonardo si ni dal miru, dokler še Judeža ni dovršil. Videlo se mu je, da je zadovoljno čopič na stran djal, ker Judež je bil — živa podoba Teofila, čigar hudobno dušo je vsak v lokavem obrazu spoznal. „Zdaj bomo videli“, pravi umetnik sam pri sebi, »Segava bo zmaga. Veči sramoti bi ne mogel izpostaviti svojega sovražnika. Zato miruj zdaj srce, ker imenitno delo še me čaka: slikati neskončno svetost Gospoda Jezusa Kristusa". Zaupljivo se je lotil umetnik zadpjega dela: dodjati svoji podobi najžlahtniši biser. Saj je v globočini svojega srca še hranil zaklad, kterega je dobil kot nebeški dar v oni rajski prikazni. Ta zaklad je zdaj hotel iz globočine vzdigniti ter ga s svojim spretnim čopičem izročiti potomcem. Pa gorjč — kako skrbno je tudi Leonardo najskrivnejše kote svojega srca preiskoval, vendar ni našel, česar se je bil nadjal. Pač je spoznal obrise telesa in obleke, pač še je videl v meglenih črtah podobo presvete glave, a obraz — obličje božje mu je čisto izginilo. Tedne in mesece je stal Leonardo pred nedovršeno podobo upajoč, da bo z natančnim opazovanjem svojemu spominu na pomoč prišel, pa vsi poskusi so bili zastonj in ves trud brez vspeha. Kako bi moglo tudi drugače biti ? Tema strasti je umetnikovo dušo ovila, da ni mogla niti gledati, niti zapopasti Najsvetejšega v njegovem blesku. Že so gorski vetrovi vlekli črez italijansko zemljo. Povsod so jih veselo pozdravljali kot oznauovalce bližnje spomladi, le mojstru Leonardu niso bili prijetni. Njihovi okrepčavni hlipi so mu iztiskali goste potne srage in v prsih mu je bilo tako tesno — zdelo se mu je. da bo omagal pod težavo, ki mu tlači srce, in ta stiska se je množila z naglostjo hitro begočih dni in tednov; vedno dalje se mu je umikala nada razsvetljenja, nasproti pa se je bližal strah, da podoba ne bo dogotovljena do določenega časa. Duh Leonardov je slabel, pa tudi njegova telesna moč je pešala. Bled in pobit, medlih oči in negotovih stopinj je hodil svoja pota; Teofil pa ga je povsod skrbno opazoval. Zviti dvornik je kmalu vganil vzrok Leonardove skrivne žalosti in očitnega slabljenja. Od zdaj se mu je še češče nastavljal, in očitno se mu posmehoval, kar je bila umetniku največa muka. Zdelo mu se je, da se je vse zoper njega zarotilo, še Bog ga noče uslišati, je mislil, zakaj, dasi je tudi cele noči prosil Boga za pomoč, je ni dosegel. In ko začne vojvoda vedno bolj nadležno p0_ praševati, kedaj bo podoba dogotovljena, bil bi lebko obupal. „Andrea, Andrea!" je klical. „Pomagaj mi, zdaj sem pač v največi sili svojega življenja!" — A mojster Andrea mu ni prišel pomagat. Že se je veselo razlegalo »hosana“ v spomin veličastnega vboda Jezusovega v Jeruzalem, a v Leonardovi duši je odmevalo tužno, kakor „križaj ga", zakaj zanj se Je začel teden bridkega trpljenja. Zvečer na cvetno nedeljo je prišel prijatelj Ottavio, straha bled, s plačljivim poročilom: »Veš že Leonardo, da si izdan? Ta potuhnjeni Teofilo je vse izvedel: ve. da ne moreš Kristusove glave naslikati in je to vse vojvodu poročil. Po celem dvoru gre šepet, da bodo Mihela Angola pozvali, naj bi tvoja dela dovršil in tebe osramotil. Tvoje ime izgovarjajo le v zvezi z obsodbo, ječo in smrtjo. Dragi Leonardo! beži, beži s tega pogubnega kraja!" »Bežimo — proč iz te jame spletk in hinavstva", dostavi strastno Leonardo. »Proč od tega trinoga! Ah, kako mi je zdaj ljuba domačija moja! Kako veselo in prosto bi dihal v tvojem varnem obzidju!" V tem trenutku pa Leonardo ni bil več svoboden, vojvodova straža ga je obstopila in ni več odstopila od njega. V svoji sobi je bil jetnik; in kedar je šel v samo-stan, spremljali so ga oborožani vojaki, kakor so rekli, v varstvo, da ne bi kdo umetnika [pri dokončevanju njego-Vega umotvora motil ali nadlegoval. Naravno je, da se b° on, ki prost s svojo umetnostjo ni mogel Gospoda izobraziti, zdaj v ponižanju sužnosti še manj mogel povzdigniti k nebeškemu predmetu svojega dela. Podoba je ostala nedovršena. Jutre bo velik četrtek. 80 začeli pripravljati za slovesno odkritje: odre so podirali, 'obednico venčali; le zagrinjalo, kterega se nihče ni smel dotekniti, še je prikrivalo podobo radovednim očem. — S prihajajočim mrakom polastovala se je Leonardove duše strahovita bojazen. Pač bi do smrti utrujeno truplo potrebovalo počitka, a dušna žalost mu ga ni privošila. Zdaj se mu je zdelo, da je obsojen v večno sužnost, zdaj se mu je režal Judežev obraz s peklenskim posmehom, zdaj je videl Mihaela Angela žeti sad njegovega truda. Vsaka nova ura mu je prinesla novo muko. Naposled začne moliti. Na kolena je padel ter klical na pomoč Boga in Andrea — a nobenega odgovora, le petelin je pel oznanjajoč jutranjo zoro. Ottavio, ki je vse s svojim dragim prijateljem trpel, tudi ni spal. Ker mu je v zaduhli sobi bilo pretesno, blodil je po tihi noči in zdihovaje taval ob mestnem obzidju. Nevede kako prišel je do dominikanskega samostana. Okna v obednici so bila razsvetljena in velikanska senca se je gibala čarovno po visokih stenah. Pri prvi zori ste zginili luč in senca; v Ottavijevo srce pa je ta prizor vlil nezapopadljivi mir, ki je ostal v njegovem srcu. VI. Na vojvodovem dvoru je bilo danes vse živo; vse polno je bilo danes gostov od blizo in daleč. Proti poldnevu so se vsi napotili v samostansko obednico. Zbralo se je bilo duhovnikov plemstva, zbor meščanov in na stotine umetnikov in učencev prostih ved. Velika tihota je nastala, ko vstopi mojster, ki je mirno in trdno stopal skoz vrste radovednih gledalcev, ter obstal pri oknu, kjer se je pobešenih oči naslonil na steber. »Vojvoda že gre", zasliši se po dvorani, in Ludovik Je prišel v bliščeči vojvodski obleki s trumo dvornikov. ieofilu na voj vodo vi strani se je na zadovoljnem obrazu brala zavest gotove zmage. »Ne puščajte nas dalje čakati", nagovori vojvoda Leonarda, „vsi želimo videti, kako ste dovršili svojo na-^°go: sliko zadnje večerje. Odgrnite zagrinjalo, da vidimo podobo in da tukaj zbrani umetniki izrečejo svoje veljavne sodbe". Tiho in ponižno se je mojster priklonil Ludoviku, nezmožen le besedo spregovoriti, in tako pripognjen je °stal, kakor bi pričakoval smrtne obsodbe. Vojvoda dii znamenje, naj odgrnejo zagrinjalo — v tem trenutku ostrmi vsa zbrana množica. Z enoglasnim začudenjem so v posameznih navdušenih besedah dajali m°jstru zasluženo hvalo. Mojster ni znal, kaj to pomeni; vprašaje vzdigne težko glavo ter se ozre na podobo. A kar je videl, jemalo mu je pogled, mamilo duh, otrpnilo jezik in kri mu je Ostajala v žilah. Je li videl prav? — Ni to slepivna 8anja, ki mu le lažnjive podobe kaže? — Še enkrat je P°gledal — napel je svoje oči in ko se je prepričal, da ^ele koče najbolj neredne in najbolj nesnažne. Tukaj so imeli svoje zavetje žlahtni potepuhi, plemeniti capini in visokorodui gospodje, ki so po dnevu mižali, da so po noči kolje videli. Tako je bilo v Molopoljski poprej, a zdaj so ondu velikanska poslopja, prelepe palače in krasni vrtovi. Najirne-uitniši pa je Luver. ki je bil v 12. stoletju še temno poslopje, grad kakor trdnjava — ječa. Ta prostor je bil v teku let ječa in gradič, ledina in cvetlično vrtovje, mesnica in morišče, pašnik in vojaško vadisee, knježje kiše pa borne koče. Karel V. ga je izpremenil v palačo, Franc I. prezidal in razširil. Katarina Mediciska. soproga k 1559, umrvšega kralja Henrika II., mati kralju francoskemu Karlu IX., je pa v njem stanovala 1. 1569. Zimsko solnce je že dolgo svetilo na obnebju, pa hiše *u prodajalnice v Parizu so še vse zaprte. Skozi okno se pokaže tu pa tam kakov ženski obraz, ki se pa hitro skrije zagledavši dimne oblake; ceste, prostori, trgi, vse Jo prazno. Tu pa tam se pokaže vojak meščanske straže, 25* nekoliko potepinov po bliskovo-čez cesto tekočih, kruha in živeža krast, ki so se pa spet vračali v svoje jazbine. Pariz ni bil več Pariz, podoben je bil ogromnemu grobu, mrtvaškemu mestu, koder svoj nepokoj uganjajo bleda strašila. Sinje nebo je prijazno gledalo na pariško mravljišče ljudi, a Parižani si vendar niso upali vunkaj. „Pariz je vstajal", prevrat se je napravljal. Črni dim se uzdiga sredi mesta, ki prihaja od ognja, kurjenega s sodnimi dogami, rakvami, koli, trtami in drugim lesovjem. Okolu so sedeli potepuhi, žal, da tudi študenti, berači na sodeh, zabojih, z mušketo, puško, sulico v rokah ali med nogami. Tu je bila sredina, ognjišče vstaje; od tod so šli žarki po vsem mestu, da so vabili tiste, katerih želodec, mošnja, ropaželjnost je želela nereda in zmešnjave. Ni manjkalo govornikov, srce in roke izpodbujajočih k razdornemu delu. Najbolj so dopovedovali in kričali oni, ki so najmanj imeli. Eni so dejali, da je ime ižnot*) sramotno. Tolpe so se navduševale za protestanstvo, od katerega pa Karel IX. ni hotel nič vedeti. Eni so upili: „Živijo katoličani!" Drugi so jih preupili: „Zivijo ižnoti!" K vsaki ustaji je treba razloga, naj bo resničen ali ne. Ropat, plenit, krast, nobeden ne gre brez vzroka. Takrat je bila vera tista pretveza. Ne misli pa, da jim je bila vera mari. Znabiti še sami niso vedeli, za kaj gre, pa kolovodje so imeli svoje namene. Ti voditelji so hrepeneli po oblasti. Sebičnost se poslužuje vseh sredstev in: ne zametuje nobenega pota, da bi se povišala. Admiral Coligny (Kolinjč) je bil mož, kateremu so hvalo dajali celo najbolj popačeni vodje. *) Ižnot = Hugenot, staronemška beseda, pomeni: zaveznik. Ne upitje tako, pravi neki prišlec velikanske postave, šii'oke rasti, bradat in z rudečo kapo. Rije se skozi ustaj-&ike in se pririje, kjer je gorelo, potem pa se ustopi rekoč: »Pustite ropot in prazne marnje, poslušajte, jaz bom £no rekel: Vi hočete nered, barikade, tatvine, pojedine, plena, kaj ne? Dobro tedaj, kar hočete vam bo, —ceste, prostori, izprehajališča so prosta. Pariz se vas boji in se gane. Naši sovražniki pa se vzdigujejo in oborožujejo; Preprečimo in zaprimo jim ceste z verigami, stavimo zadržke vojakom, delajmo barikade, potem planimo na mestjane. Pomislite pa, da ako mi ne bomo morili, bodo pa drugi nas in kakor psine nas bodo zakopali na gnojišču.“ „Ne, umreti hočemo, ako je treba, toda le z orožjem v rokah", vpije tolpa. „Zdi se mi, da nam je treba poprej kaj ugrizniti", °glasi se nekdo. »Dobro tedaj, da bote pogumnejši — nad peke in Usarje!“ „Naprej!“ kriče beračoui, lopovi in tatovi. »Hola! da bo kaj veselja", pravijo študentje na trgu stanujoči in prizor gledajoči; „Hola! podrobite okna, razbijte lonce in sklede, hura!" Strahovito rjovenje in upitje nastane. Ropot gnojnih vil, sekir, železno obitih gorjač, sulic, starih sabelj je slišati na zmrznenih tleh. Trop se pomika ter pride do hiše z napisom : „Brosard, prodajavec živeža." Rdečokapnik pokaže drhali naslov rekoč: „Tovariši, bodite edini, le naprej ! Udrite vrata! Vzemite ta-le železni drog in hrabro suvajte. Glejte obilico jedi!" »Najprvo, tovariši, vrčke iu sodčelce!" kliče eden najsilnejših razbijavcev, le varujte se vojakov mestne straže!“ »Naj se le prikažejo, tako jih bomo poljubili, da se bodo kar na tla stresli." »Pustite zdaj puške in orožje, živijo! zdaj jejmo in pijmo, pa veseli bodimo!" Z ropotom, upitjem, kričem so vlomili in vsa tropa se razlije po hiši skozi vrata in okna. Trepetaje je stal ubogi prodajavec strahu ves bled za svojo mizo. »Brosard, ako se ganeš, pokrtačili ti bomo hrbet; le sam nam pokaži dobre prostorčeke v svoji hiši, če ne, bomo mi vse na robe postavili." Brosard videč muškete, partisane, kole, pike, gorjače, šivočke, .izgubi vso srčnost, ako tudi se je s početka oborožil z železno sulico: ves se trese. Razsajanje ustaj-nikov ga je ugnalo, da je bil neškodljiv kakor otrok. Vsa prodajalnica je bila do čista izplenjena in izpraznjena. Vsi voditelji pijani, v strganih kožuhih, razcapanih vojaških haljah, drugi v ponošenih oblekah, s čudnimi in smešnimi pokrivali, starimi čeladami, s klobuki, slamniki s peresi — vlekli so se proti Luvru, neredno, razgrajaje, ropotaje, pojoč, kričeč, rjoveč. Že pred eno uro ste dali dve trobenti s stolpa »velikega gradu" znamenje mestni straži, naj se zbira dobro orožena pred gradom. Pol ure potem prideta dva črno oblečena moža, mestna pisarja, da bi se prepričala, ali so se vsi jezdeci sošli na dano znamenje. A nikogar nista našla, ker ni bil nihče prišel. »Tovariš! Zdi se mi, da Pariz se lehko speče iu izgori kakor pečenka, ko bi morali zanašati se na mestno stražo." „Preres je, kar pravite; danes so se že spopadli in Kjejo se, da je grdo. Ustaja je močno razpredena." rUstaja? Kaj hočete reči, gospod!" „Ali ne veste še, da smo v obsednem stanu, ker so Se nekatera predmestja uprla in za orožje zgrabila?" „Zatoraj sem videl hiše zaprte, ceste prazne, zato 8^m slišal toliko kričanja in vpitja že od daleč!" „Pri vsem tem pa še mestne straže ni videti, ne enega vojaka . . „Yojaka ? Zdravnike, kaparje, sapožnike, šivarje, krojače, strojarje, te imenujete vojake? Ti ljudje so raji v posteljah. Pa kako jim orožje . . .“ „Ne tako glasno, tu je velestražnik." „Ali se bo res kaj unelo, velestražnik?" „Se nocoj bo marsikateri iz med nas hladan, trd, aii pa se bo slabo vsemu Parizu godilo." Stražniki ravno pristopivši oblede. Počasti jih je več prišlo in videlo se jim je, da jim ni dobro pri srcu, vedočim, da bodo peljani ko živina v mesnico. Ti še v v('jski niso nikoli služili; bili so le doma, ter si z roko-deiom. kruh služili; vojaški so bili opravljeni, a v srcih bilo vojaškega nič. Ko so bili prišli v polnem številu, jih velestražnik Postavi v vrsto in potem jim odkaže svoje kraje, sam pa Se postavi na čelo najmočnejšemu oddelku. „Jezdeci! po-8kth! . . . naprej! stopaj!" a nobeden vojakov teh se ne gane, celo konji stoje kakor pribiti. „Kaj vraga!" uzdigne se velestražnik v sedlu, „kaj bote upornikov čakali tukaj? V bitvi ubitim biti ali pa tu na mestu potolčenim je vse ono, predrugačiti se ne da. Udriha naj, komur je živ-Ijenje drago!" Na te besede vojaki jezdijo naprej. Marsikedo si je mislil, da me je moglo to danes zadeti; mari bi se bil skril doma za vrata ali pa v klet, zdaj moram okolu jezdariti, da mi lopov za plačilo s svincem in smodnikom na drugi svet posveti. „Brrr-bom-cok! Ti, nisi nič slišal? Zdi se mi, da so na ribjem trgu." „Pojdimo proti Seni, da se jih ognemo." »Pravijo, da razsajajo okolu Luvra.“ „Gremo pa po drugem ovinku.11 „Tako jih ne najdemo." „Kaj še iskali jih bomo, meni je življenje dražje." „Meni tudi! . . . tudi meni! ... le previdno!" Iz teli in enakih pogovorov je vedeti, da takim junakom nasproti so ustajniki lahko glavo po koncu nosili. Kar je bilo v mestu tatov, falotov, lumpov, potepuhov, rokovnjačev, vsi so možko in drzno stopali po cesti. O poludne je vse mrgolelo čelad, mušket, oklepov in orožja vsake vrste. Kateri pri ropanju orožnic in prodajalnic orožja nič dobili niso, imeli so gorjače, batine in kole. Med tem ko je mestna straža gledala, kako bi pete odnesla, je število ustajnikov vidoma naraščalo. Delali so barikade, izza katerih so prežali na sovražnika. Tule ko volkovi so podili vse, kar jim je nasprotovalo, ulomili so štacune nožarjev, kovačev ter so vse pobrali, kar bode, seka in reže. Tudi niso pozabili ceste z verigami zapreti in s steklenimi črepinami posuti, drevje posekati in vsakovrstno napotje nagrmaditi, da ne bi jih mogli jezdeci prijeti. Trgali so strehe, vrata in okna, da so si delali trdnjave. Ker jih nobeden ni motil, je bil dosti en dan, da so zadelali vse vhode, ki so peljali h kraljevemu gradu. t Parižani pa so bili v tolikem strahu, da si nihče ni upal na cesto. „Tedaj kralj še ni nič storil, da bi ustajo zadušil? Ali mora biti zmirom na jelenovem lovu, ko ima nas sovražnikov braniti ?" so deli ljudje. „Kako so predrzni ti ižnoti, dokler ne zagledajo kraljevega strelca", jezil se je drugi, ki je strahopetno kukal iz kleti. Ali mislijo, da se jih bojimo? Zakaj jih tako puste, uiestna straža je plašna!" umoval je tretji izza varnega zakotja. Naravno je, da v takih okoličnostih je zmaga morala biti ustajnikov. II. Kako se je ustaja vršila in izšla. Ko se je dan nagibal in večerni veter mrzlo pihal, potrka berač na stranska vrata Luvra. Kdor bi ga bil bolj opazoval, čudil bi se bil njegovi lepo beli roki. Ko se vrata odpro, prišlec možko odvrže haljo in- prikaže se odličen plemenitaž, ki praša po kraljevi materi. Peljejo ga k nji. „lvaj pa čakate, gospa? Vaš grad je od ustajnega ljudstva oblegan in namesto ustajo zadušiti, bavite se z zvezdarstvom. Za Pariz gre, za kraljestvo, za vas, gospa, ako se dalje obotavljate. Dokaj truda me je stalo, da sem se preril do sem, vedite, da pot pelje čez barikade." „Kako ste vendar goreči, gospod Giski (Guise)“, odgovorila je kraljica Katarina Mediciska. „Res žal mi je. da ste tako vzburjeni. Znabiti mislite, da spim. Ne, previdnost je mati varnosti. Ljudstvo še ni nobenega umorilo, kaj ne? Vedeti bi vam bilo, da je vselej več ro- pota. Kdo je vstajo užgal, kdo najbolj kriči in ropota? Pijani kotači, brezstrešniki. Pravega ljudstva ni zraven. Pa, ljubi vojvoda, vidim, da ste uzburjeni. Pojdite bližej, potegnite zagrinjalo malo na stran in poglejte, če ni uhod do mojega gradu dobro ovarovan s strelci in orožniki. Pripravljena sem, sami ste se prepričali, vendar preden teče kri . . . Ako do skrajnega pride, dam povelje iu pešci in jezdeci se pomikajo. Pa tudi v moji palači sem zato poskrbela, da imam zavetje v . . .“ „V zvezdami, v stolpu“, pripomni vojvoda Giski, „da, ta je — in za njim je še oddelek vojakov. Od zadaj in ob straneh zajeti, bodo kakor podgane v pasti." Katarina se pogovarja z vojvodo, grede po hodišČu, kar se sliši Luvru nasproti grozovito vpitje, ki se je strašno razlegalo, ker je večerni veter grozno vpitje še grozneje zavijal. Katarina hiti k oknu, maha z belim robcem. To je bilo znamenje. Vojaki prižgo baklje, jezdeci v zasedi dvignejo se nemudoma v sedla, in s sabljo v pesti dero kakor vihar, ki vse prevrne. Vsa zakotna vrata, uhodi, vse luknje se odpro, in vojaki se razlijejo kakor plaz, vedno številnejše prihajaje. Pri svetlobi bakelj, kakor je bilo videti, so se namnožili tako silno, da se ustajniki začudeno spogledujejo, in se jamejo bati za življenje. Konjikom na čelu jaha vranca vitez bliskovitih pogledov. To je Giski. „Posluh!“ kliče vojvoda, meč visoko sukaje. Sedaj zadoni od Luvra iz vseh hiš, vrat, streh, hrupno veselje in vrisk: „Slava hrabremu vitezu! Živijo vitez Giski!“ Bili so to boječi Parižani, ki so si upali še le zdaj na dan, ter bili veseli, da se razpodi drhal, ki pod pretvezo vere streže po življenju iu po blagu drugih. Novo vpitje zagrmi: „Živijo vojvoda Giski." A vojvoda se ne zmeni za veselje, vihti meč in dirja naprej, kar zadoni spet divji krik: „Maščevanje, maščevanje, more nam brate!" Čudno to, noben še ni bil prijet in nikdo ubit. Ustajniki so hoteli boj, ko od kraljeve armade še sluha ni bilo. Oni so začeli napadati, hoteči kralja ujeti, njegovo mater zadaviti in oblast si prisvojiti. Zdaj pa ko se je oblast na noge postavila, zdaj so upili: „Mašče-vanje! more nam brate." Noben kraljevih še ni ustreli), nobena puška še ni poknila, nobena sablja še ni bila krvava, in vendar so vpili strahopetuiki: ,,Maščevanje . . .“ Tako je bilo z ustajniki vseh časov; zagrabiti hočejo, pa ne odpojeni biti. moriti hočejo, pa ne umorjeni hiti. Ali so to junaki? Junak ne postavlja drugih v nevarnost, ampak gre sam v njo. Pa strah ustajnikov še ni bil pri kraju. Slišati je hilo šumenje kakor kipeče vode, kader se visoko po skali zažene. Bil je oddelek kraljeve armade, ki je podila in razganjala ustajnike od Luvra, ter za hrbtom prijela ustajnikov glavno trumo, grad oblegajočo. Zdaj pridejo še vojaki mestne straže. Sirokoustniki, bahači in kričači, voditelji, ki so pretili, da bodo vse razbili, dokler ni bilo nevarnosti, zdaj ua drugega niso mislili, kakor da lepo tiho skrivaj po- begnejo. čulo se je ropotanje dirjajočih jezdecev, toda ta ropot ni bil nič proti temu bežečih. Gorjače, sablje, palice, kole, nože, vile, helebarde .... metali so proč, in hitro jih je zmanjkalo, kakor bi se bili v zemljo vdrli. A kolika zmešnjava, ko se jim nasproti postavi kraljeva straža, stoječa v najlepšem redu, ki je z meči in sulicami zaprla vsa pota in vse uhode, in jih nazaj porinila na kraj, kjer so se bili zbirali, in kjer so jih vojaki zajeli. Nazaj porinjeni, ujetniki, v rokah vojakov — volkovi v pasteh. „To je krasno! Na boj vi junaki in hrabri možje", vpil jim je vojvoda Giski, smejaje se trepetajočim. Res bi bilo še zdaj prišlo do srditega boja, toda načelniki, otressi prah, so jo pobrali najprvi, v trenutku največe nevarnosti izginili ko senca. Zapeljane pa, kterih so se posluževali ko slepih sredstev, so prepustili kraljevim vojakom. Kaj so marali, če padajo ljudje, ki so jih nalovili po mlakužah parižkega prebivalstva, ko žrtve njih sebičnosti in častiželjnosti ? En sam, človek gorostasne postave in raznesenosti, oni s črnim obrazom in rdečo kapo, ki je zjutraj ustajo vodil in prodajavca oropal — je vihtil gorečo bakljo v roki, stoječ na veliki barikadi, kakor hudobni duh sovraštva. Pri vihtenji baklje, ki je s svojo rdečo lučjo razsvetljevala okolu stoječo množico, je bilo videti, kako je ustajnike užigal k uporu. Toda izgubili so pogum. Že je zinol, da bi je navdušil za maščevanje, kar ga zadene krogla v čelo, priletivša od nekod, da obledi, se opoteče, še enkrat vzdigne roko, kazaje na morilca, in pade. Vseh oči se obrnejo proti Luvru, kjer je bil videti majhen mož, ki je v čoln skočivši Seno preveslal. Bržkone je bil ta morivec. Na oknih palače pa ni bilo videti nikogar. Študentje, ki so bili med ustajniki, so se po tej hitri pa vspešni sodbi prvi opametili, drugi so stali prestrašeni, ne vedoči, kaj početi. »Zdaj primite za orožje, pa se maščujte", klicali so kraljevi vojaki. »Priložnost je lepa", menijo nekateri mestni stražniki. »Nimajo poguma", pristavljajo drugi. Toda nič ni moglo obupane črede, pred eno uro še tako hrabre in preteče in bojaželjne, pripraviti na boj. Pa vojvodi ni zadostoval prvi strah, hotel jih je še bolj preplašiti. Zato zavpije z gromovitim glasom: »Vojaki... naredite se... nabijajte... gotovi!" Strelci sipljejo smodnik na igle in prašnice, goreče žarenke so se svetile v temi, strelci lokarji polagajo puščice na strune in tetiva, muškete in helebarde, sulice in meči se pomikajo na povelje stotnikov naprej proti zajetim. Grozoviti prizor. Ne bo to boj, ampak mesarjenje in klanje. Žrtve v smrt odločene, ponujajo glave kleče. Zdaj se obračajo k Bogu, njih edinemu rešniku, vzdigajo roke, jokajo glasno, milosti prosijo. Giski pa se tem znamenjem žalosti in kesanja ne Ja premotiti. Saj tudi nihče ni bral v srcu njegovem misli: nikogar žrtvovati, nikogar poškodovati, po prestanem smrtnem strahu domov jih izpustiti. Noben človek razun njega ni vedel, da Katarina Mediciska hoče prizanesti zapeljanemu ljudstvu. Zato je bil tudi strah strašanski in nepopisljivi trepet se poloti obupajoče množice, ko vojvoda usta odpre, iz katerih so pričakovali smrtnega povelja: »Nastavite! Strelite!" Ali prizor se zdajci spremeni. Na strani ustreljenega ustajovodje z rdečo kapo, ko-joga krvavo truplo je osvitljevala goreča baklja, se zdajci prikaže bled pa resen mož, kakih 20 let. Njegovo angeljsko obličje bolj nebeškemu bitju podobno, je kazalo veliko Vznemirjenost. „Salvijan!“ šepeta stotero glasov. „Večerna zvezda!" odmevajo spet stoteri glasovi. „Naš kralj !“ ponavlja vjeta množica. Bil je ta mladi človek pač najpohlevniša in ob enem najlepša človeška postava, ki se je nenadoma pokazala zraven mrliča. Velike črne oči so se mu svetile sočutja in dobrote; rumeni lasje so mu plapolali v večernem vetru okolu ustnic. Njegova mladost, ljubljivost, pohlevnost in dobrotljivost — kratko vse na njem je budilo občudovanje, strmenje. Bil je črno oblečen kakor priprosti študent. Beli rokavi okolu zapestja, baržunasta kapa na zad padajoča je delala, da je bil obraza še lepšega, milejšega, čistejšega. „Vojvoda Giski!" reče mladenič dostojno in s kerubin-skim glasom, iz oblakov govorečim: „Bog obvaruj, da bi uničili te stvari — pokaže na množico z obema rokama — katere je vstvarila njegova roka!" „Rešeni smo!" šepetajo si ustajuiki. „Bitka je pri kraju, še predno se je začela", reko nekateri odsluženi vojaki; kakor se prikaže „večerna zvezda", je znamenje, da nevihta polega. „Mali kralj bo pokazal, da ima več srca, ko veliki kralj", govore si mestni vojaki. „Ivaj hočete vi, mladi petelin?" praša vojvoda z glasom, strah navdajočim: „Mir! gospod vojvoda", odgovori Salvijan. V tem trenutku se prikaže Karel IX. s svojo materjo na oknu, radoveden, kaj se zdolej godi. Ni bil uznemirjen zaradi ustaje; poznal je odločnost svoje matere kraljice in se je zanesel na njeno previdnost. Vedel je, da kri ne bo tekla, in da ima vojvoda od kraljice strogo povelje, ljudstvo le prestrašeno odpustiti. Smehljaje in zado si roke maneč, prišel je bil ravno, ko je Salvijan z blago dostojnostjo rekel vojvodi: „Mir! gospod vojvoda'', in ko je ljudstvo navdušeno klicalo: „Živijo mali kralj!“ Karel IX., ki se je ravnokar smehljal, obresni; po koncu se sklonivši, kakor vojni konj, čuvši prvi pok topov, zakliče: »Kaj je to? Kaj pravijo?" „Brez dvoma to vam velja, če kličejo: Živijo kralj!" odgovori Katarina, ki vpitja ni dobro slišala. „A jaz sem Karel IX. kralj, in ne „mali kralj", odvrne vladar. „Ali so vpili: Živijo mali kralj?" praša začudeno kraljica mati. „Živijo naš mali kralj!" je vpila množica, ki j e le ua Salvijana gledala, in ne na Luver. »Slava večerni zvezdi!" zagrmi spet množica. »Večernica! Mali kralj!" „To se mi mora pojasniti." »Sir!"*) dejala je Katarina vsa bleda, »precej bom dala povelje, da nam ta prevzetnež sam pove, kdo je . . . Mali kralj! večerna zvezda!" Ta dva naslova sta Katarino tem bolj osupnila, ker je bila zelo sebična, sumljiva na kraljevsko oblast; kot znano zvezdarko in vedežnico pa Je že sama beseda »zvezda" osupnila. »Glejte mati", reče kralj, »ali ne posluša vojvoda tega mladenča negodnega, pa vojake nazaj vleče! Kaj poceni to?" »Dela po mojem povelju" reče Katarina, „toda mladi Človek, ki se na barikadah postavlja, jih bo od mene Precej slišal." , _ *) Sir, od latinskega senior, je kraljevi naziv', pomeni: premi- lostni gospod. „To je vendar preveč!. . . Pa tiho, tiho Karel . . . kaj slišim . . . celo vojaki ga pozdravljajo!?" „Ivaj pa pravijo?" praša kralj silno nznemirjen. Zdaj zadoni tisočero: „Živijo naš mali kralj ! Večernici: Slava!" Ne le množica, tudi jezdeci, strelci, in posebno vojaki mestne straže so klicali in pozdravljali mladenča prisrčno in navdušeno. Salvijan pa je dejal vojvodi Gisu: „Milostni gospod! Ta ljud ni hudoben, bil je zapeljan. Blago ste ravnali, da neumnosti niste s krvjo kaznovali. Bodite prepričani, oni, ki so res krivi, niso več tukaj, sramotno so se v beg podali in tukaj so le orodja, ki se pred vami ponižujejo in radi orožje polože, za katero bi ne bili smeli prejeti nikdar. Pustite jih domov. Vaša milost bo sebi in kralju, našemu gospodu, več koristila ko velika ojstrost. Jaz sem zanje porok, da bodo kraljestvu izkazovali dolžno spoštovanje, pa mestu mir povrnili. Kaj ne, prijatelji moji?" „Zivijo Salvijan! Živijo naš mali kralj!" „Tega nisem hotel", odvrne Salvijan, hočem vas le za pokorščino in zvestobo, kralju dolžno, pridobiti; pri-sezite gospodu Giskemu!" „Prisegamo pri Bogu, pri sveti devici bogorodnici, in pri Salvijanu!" je veselo klicalo oproščeno ljudstvo, ki je čutilo, da mu je smrtno jeklo palo z vratu. „Slišite li, gospod vojvoda?" nadaljuje Salvijan. „Sporočite tedaj kralju, da je bilo ljudstvo zapeljano po častiželjnikih, in da hoče v prihodnje pokorno biti." „Tako bom storil, mladi mož“, reče vojvoda, dvor-ljivo se smehljaje, „ali povejte mi vsaj, kdo ste?" „Otrok ljudstva, ki je od ljudstva ljubljeu, ker tudi on ljudstvo ljubi", odgovori Salvijan spoštljivo. „Hvala vam, gospod vojvoda, Bog vam plačuj dobrotljivost, ki ZI'a prizanašati zaslepljenim!“ Vojvoda jaba pred svoje vojake, izpusti ustajnike, pozdravlja meščane, ki se več ne boje oken odpreti in iz temnih kleti na dan priti, oddelkom pa da povelje v svoja stanovanja oditi. Zmenke ugasnejo, muškete, helebarde in partisane se pobešajo, študentje pa teko v svoje podstrehe. Tako so storili tudi drugi in tako je bil končan viharni dan. Karel IX. pa je rekel: „Gospa mati! ta uganka mora biti rešena; vedeti šemo, kako je ta človek, ki ga imenujejo malega kralja, dobil ta upliv na moje ljudstvo. Ne smemo si prikrivati, da nimamo miru zahvaliti gospodu Gisu, ampak temu študentu, ali kaj je. Meščani in vojaki se vračajo veseli, da se je tako izteklo. A jaz nimam miru, v meni se kuha Jeza. Kdo je mali ta kralj, Salvijan, večernica!? Primite Sa! . . . Semkaj moj pobočnik!“ reče in stegne glavo v drugo sobo. »Gospod Lamol (La Mole)!" reče Katarina, ki mlademu plemenitašu ni dala, da bi se bil prikazal, „idite precej v mesto dolu, in dovedite mi z lepa, z zvijačo, ali s silo semkaj mladega študenta živega ali mrtvega, ^ je lahko poznati na črni suknji in baržuuasti kapi, prijetne zunanjosti je, a varujte se ga, zapeljiva je kača. Ali ne govori mojim ljudem, in ne očara celo starega vojvodo Gina? Vedeti moram na vsak način, kdo je ta človek, in ko bi imela tudi s trlico resnico iz njega iztreti." 2G Gospod Lamol je imel povsod roko. kjer je bilo treba urnosti in spretnosti. Njegova blagorodnost, soglasujoča s prijetno vnanjostjo dajala mu je veljavo in priljubljenost. Na nesrečo mu je te lastnosti temnila ošabnost, s katero je druge plemiče preganjal. Lamol zajaha konja, pripeljanega iz kraljeve koujarue. Peš ni hotel iti, to mu ni dopuščala plemenitorodnost, in pa misel, da bi vtegnil izgubiti tudi na časti. Lamol, ozrši se na mesto in videvši, da se množica razhaja, pošlje dva služabnika po Salvijana, da ga primeta. Res ga ovohata, a vide, da se pogovarja z vojvodo, si ne upata k njemu. Pa tudi srce jima je govorilo za Salvijana; vtis je naredil mladenič na vsakega. Obrneta se in povesta gospodu Lamolu, da je Salvijan pri vojvodi. Ta odgovor plemeuitažu nikakor ni dopal. Strahovito se jezi. „Kaj mi mari vojvoda, kader izvršujem povelje kraljevo !u V svoji togoti pa tako po ljudeh z bičem bije, da srdito na stran begajo. rPozor! pošast gre!" je slišati. „V vodo s prevzetnim baronom, v Seno ž njim!" Žlahtni gospod Lamol je še razgrajal, kar se pod njim sesede konj, kateremu iz velike rane sili kri in čreva. Noben ni vedel od kod, katera roka je to storila, vendar je bilo videti možaka malehne postave, ki je skočil v čoln in črez Seno veslal. Bržkone je bil ta Lamolov konjomorec. Jeza je davila oholega gospoda Lamola, tako grdo na tla postavljenega. Potegne meč, da bi se krvavo maščeval, kar se oglasi neki mili glas: „Ali hoče gospod Lamol kri prelivati, da je izdrl meč? Upam. da njegov gospod Karel IX. in gospa kraljica mati mu nista dala takega naloga. Kdor je ljudstvu dober, tega se bo ljudstvo balo razžaliti." Baron, ki je jeze tlel. je bil po tem nagovoru ves Spremenjen; notranji vihar se mu je vlegel. Kakor solnčni žarek, ki sneg topi, prevzelo ga je miroljubno obličje mladenčevo. »Poslancu njegovega veličanstva, kralja Karla IX., prostor naredite.'" oglasi se mili glas. Množica se razdeli. molči in se drži spoštujoče. Gospod Lamol stopi pred mladenča. Miadeneč pa reče: »Moj gospod, ljudstvo se ne da krotiti s silnostjo in trdostjo; ako pa ž njim občujete spoštljivo in dobrohotno, bo tudi OI1o blagosrčno." Gospodu Lamolu to ni bilo všeč; bolj zaničljivo de: »Jaz imam nalog nekega Salvijana iskati; ali mi more kdo dečka pokazati?" »Ki z vami govori, ni noben drugi ko Salvijau" pravi mladenič brez začudenja. »Salvijan ni deček", oglasi se nekdo. „Ou je naš mali kralj, ljubimo ga iz srca, gospod žlahtni”, oglasi se mlajši možak. Ljudstvo jame godrnjati, krupeti, a Salvijan pogleda, ljudstvo neha. Blagorodnih se je jel sramovati uzbur-jcnosti svoje, pa tudi da ga je Salvijan s svojo hladnokrvnostjo obvladal. Baron postane dvorljiv, skoraj je v zadregi povedati, da mora Salvijau ž njim iti, a Salvijan 11111 pomaga iz zapreke. »Grem z vami, gospod Lamol“, reče Salvijan. »kralj Uas čaka, idiino.“ „Stoj!“ zaupije možak krepkih pesti. „Milostni gospod', nadaljuje korenjak, „mi ne zaupamo prav zapahom in podzemeljskim ječam v Luvru; gospoda, vedite in ne pozabite, da smo vam zaupali Salvijana. našega malega kralja, milo zvezdo, ki noč in dan razsvetljuje vaše potrebe, zaupamo vam ga, dobro pametite, v naše varstvo in brambo; zanj morate dobro stati; naš je in ako več nazaj ne pride, bomo tirjali vaše življenje." „Pustite nas", pravi Salvijan smehljaje, »podzemeljske ječe v Luvrn so domišljije, verjemite mi, da pridem. Ali ni Bog nas vseh oče?" »Nazaj bo prišel", pravi gospod Lamol, „jaz sem porok, in prisežem!" »Živijo gospod Lamol! Slava Salvijanu! Živijo mali kralj! Na zdravje, večernica!' Tako so upili ti ljudje, ki so malo poprej tako preteče se držali. Tisočeri veseli klici spremljali so mladenča in plemenitaža. III. Učenec in kralj. Salvijan gre po stopnicah Luvra kakor dvornik, in stopi v dvorano, kjer je bilo zbranih mnogo plemenitnikov. Njegov pogled je iskal med vojvodi, grofi in žlahtniki kralja in med gospema kraljeve matere. Katarina Mediciska je slonela pri peči, nad njo pa so se svetili prežali svečniki, ki so ji osvetljevali lase, z biseri okitjene, in na njeni glavi se je lesketala zlata krona s križem na vrhu previdena. Nosila je obleko svilnato s srebrom pretkano, po plečih se ji je vil plajšč z lilijami obsejan, kar je pa najbolje stalo, je bil trd vratnik, z zlatom prevezan. Lamol, kateremu se je bil Salvijau priljubil, iu ki se je počaščenega čutil, da je čudnega študenta, plemenito se vedočega, tako hitro vdobil; peljal je mladenča pod pazduho, kar pa kraljici ni bilo po volji. »Gospoda moja!" pravi Katarina, »kaj se vam zdi? -A-li ni ta človek gospoda Gisa in Lamola očaral ?" Salvijanov pogled se zniža v najglobokejše spoštovanje pred kraljico; pred kraljem pa pade na kolena, in pravi tresočim glasom : »Gospod premilostni! Pridem v imenu ljudstva, da t« »Kaj?* pravi kraljica, »ta gospodek se dela poslanca? ^'i ne pridete v imenu ljudstva. Vi ste naš ujetnik, kra-Ijiček, večernica!* Salvijan ne odgovori, ostane pa spoštljivo pred kradem. ki je bil manj bogato oblečen, ko njegovi dvorniki. Ko vidi učenca ponižno, pohlevno pred seboj klečečega, izgubi se mu resni obraz. »Res, tak tekmec kraljevske fasti mi ne more biti nevaren. Kaj pa je to? Ta glas mi Je skoraj znan, kakor bi ga bil že slišal." čelo se vladarju zvedri. Mladeniču je hotel podati že roko, kar ga zadene grozeči pogled kraljevske matere. To kralja tako prenaredi, da Salvijana usrpi, ter ga oso-fito praša: „Kdo si ti, mladi človek? in da te vsi kriče pozdravljajo? Govori, toda hitro!" »Premilostni gospod, ime meni je Salvijau: le ubog dijak sera. kateremu je ljudstvo naklonjeno. Dom moj so Nebesa, ker sem otrok bo/ji. Ako se upam vašemu veli-eaustvu odgovoriti, je le zavoljo tega, ker je kralj predstavnik pravice božje na zemlji “ »Kraljevska naša pravica pa tudi ne dopušča", odgovarja kralj živahno, »da bi nori častilakomnik delal proti naši kraljevski oblasti. Ti imaš prav rad, da ti pravijo kraljic.1' „Pa večernica ! Prav čarovno ime", dostavlja kraljica Katarina. „Ah, premilostni gospod, to so le imena, ki mi jih ljudstvo daje, ki me ima rado, za kar pa sam nič ne dam." „Vidiš ga malovrednjaka, usvaja si ljubezen in spoštovanje, katero gre edino le kralju", de srdito Katarina. „Bog obvaruj!" odvrne Salvijan ponižno. „Kar mene zadeva", pojasnjuje Lamol, „morem potrditi, da Salvijan se je ravnokar izkazal zvestega podložnika." „Vidite le, moje gospe", pravi osorno Katarina, „tudi gospod Lamol je že ves zanj. Ako toraj trdim, da ta mladenič je čarovnik, da je morda čarovnikov sin, in da se peča s črno in skrivno umetelnostjo, da ima morda tudi čarovne pijače .... mislite li, da se motim? gotovo ne!“ Katarina Mediciska je bila vsa vdana čarovništvu; zato je dejala sama pri sebi: „Ko bi mogla tega človeka za-se pridobiti, ter pridružiti ga Rudžjeriju (Ruggieri), dosegli bi lepe in velike stvari; le previdno moramo ravnati." Na-to pravi glasno: „Le ne potukuj se, mladi človek! Bodi odkritosrčen, ter mi povej brez obotavljanja, kako da si gospoda Guisa tako hitro prenaredil, tigra Lamola izpremenil v jagnje, divje moje vojake v ponižne pse, uporne moje podložne pa predejal v krotke miši? Ti umeš Čarovati, kaj ne? Ti imaš bajilo. Le obstani .... vse pojde dobro .... hočeš?" „Gospa premilostna!" odvrne Salvijan, „kraljeva mati je mati vsega ljudstva, in ker sem otrok ljudstva, govoril bom z vami, kakor z mnogospoštovano gospo materjo. Čarovništvo je hudodelstvo — Katarina se namrdne — zatoraj nečem ničesar storiti, kar bi prav ne bilo v božjih očeh. Jaz služim Bogu ter ljubim svojega bližnjega. To so skrivnosti, ki jih imam, za druge se ne menim." „Prav mičen deček to", reče neka dvorska gospa, da sama ni opazila, kako ji je ušla ta beseda; tako naravno je bilo, da si je dijak pridobival občudovanje. „ Zapeljivec!" krikne kraljica. „Celo pred mojimi očmi razkazuješ čarovni svoj upliv. Imenujejo te zvezdo večernico prav zato, ker si čarovnik . . . gotovo si, prav res!" „Grospa! vi sami se morda posmehujete umetalnostim, ki jih meni pripisujete, saj vendar ne boste verjeli takim neumnostim, v kakoršne naj sem jaz posvečen", odgovori skromno mladi mož. ^Neumnosti? skrivnosti in moči alhimije, neumnosti? Najdbe in izvedbe in prerokbe zvezdarstva, neumnosti?" praša Katarina srdito........»O le delaj se ne- vednega, kakor češ, lovoričnik, tvoja prismodarstva so očitna. Sramujte se, gospe moje, da se potegujete za sleparja, malovredneža, ki je niknil iz usada ljudskega." Kraljica je bila res huda, pa le, ker je menila, da ji Salvijan neče razodeti čarovniških skrivnosti . . . čarovništva, s katerim se je tedaj ukvarjalo premnogo ljudi, zlasti pa kraljica Katarina. „Premilostna kraljica", reče Salvijan še ponižnejše; »jaz še to nisem. Otrok izmed ljudstva je vsaj tako srečen, da more ljubiti očeta in mater; menije tudi to odrečeno: nimam ne očeta ne matere, najdenec sem . . . neki cerkveni prag mi je bil prva zibel." „Neke mrzle noči", nadaljuje Salvijan solzno, „so me v cunje povili, pa izstavili pred vratmi Sent-Julijanske cerkve. Zjutraj me najde žena, ki je šla v cerkev . . . . jaz pa sem našel — mater.* »Ubogi otrok! prav milujem te!“ reče kralj ginjen. „Karel! . . . Kaj če to? Je-li vse začarano?" krikne Katarina svetlih oči. „Ako tudi celi svet pridobi, mene ne bo!“ Dvorske gospe so stale solznih oči, dvorski gospodje pa so sočutno gledali Salvijana, ter bili veseli, da se tako skromno obnaša. Zdaj hoče kraljica Salvijana odpeljati, da bi ga izpraševala za trdnim zapahom; toda kralj, ki se mu je bil mladenič prikupil, je dejal odločno: „Pustite mladeniča, naj izgovori. Dobro vidim, da mali ta kralj mi ne more biti nevaren, in reci moram, da mi njegove besede prav dopadajo.“ Salvijan toraj nadaljuje: „Prav dobra je bila tista žena, ki me je sprejela; bila je sicer uboga, toda čed-nostna. Učila me je izlasti, da imam vsakega ljubiti. Mož ji umerje, ter ji drugega ne ostane, ko hčerka Isavra pa jaz. Koliko se je ubijala z nama. Ko sva mogla govoriti, učila naju je moliti pa Boga hvaliti." »Boga hvaliti? čemu? da te je na svet postavil?" privrže eden dvorjanov zaničljivo. »Milostni gospod*, odvrne Salvijan, »življenje na tem svetu je pot v večno srečo." »Potlej bi pa vendar raji, da bi bila ta pot z rožicami potresena . . »Kakor se vam zdi, milostni gospod .... Meni pa ni vse eno, ali smrti čakam v veselicah ali pa v pomanjkanju." ,.Že vemo, kaj češ povedati", mu seže Katarina v besedo, ter de prelestivo: »Povej, ali res nič druzega ne izuaš, ko moliti pa Boga hvaliti? Ali te žena ni učila brati? morda v čarovnih knjigah? kaj? Le odkritosrčno govori!“ „ Gospa i Pri svoji drugi materi nisem ničesar videl razen križa iz črnega lesa, pred katerim je opravljala svojo pobožnost; potem sem videl posteljo, na kateri je utrujena počivala, pa omaro, v kateri smo imeli obleko. Vendar pa je imela nekaj, čemur se nisem mogel nikoli dosti načuditi.“ „Kaj pa?" poprašuje kraljica vsa radovedna. »Imela je srce, ki je bilo polno ljubezni za one, ki 80 ustvarjeni po božji podobi." „Tepče!“ zakriči Katarina divje. ,,Nazaj! Odstopite, Napravite prostor, gospoda moja! in ti, Salvijan, greš za menoj!“ „Premilostna kraljica!u kličejo dvorske gospe vse zaskrbljene in prestrašene. „Mati moja!" reče kralj, „ne dajte, da bi se kaj žalega storilo temu blagemu človeku!“ »Temu kraljiču? vašemu tekmecu? ki podložne za-peljuje ter kralja smeši pred vojaki? Tacega hočete še braniti?" govori Katarina razjarjeno. Kraljica mati je le predobro vedela na katero struno J® bilo treba udariti, zakaj Karel IX. se ničesar ni bolj bal, kakor smešnega se pokazati. Kralj malo pomisli, po t®m pa kakor od gada ugriznjen zaupije : »Kaj, tako? Je-li res. dečko, da se iz mene norčuješ Pr®d podložnimi in vojaki? Jaz nisem človek, ki bi kaj tacega trpel ..." Katarina prime Salvijana za roko, ter ga pelje seboj ; spotoma pa reče: „Gospoda moja, po cestah je tiho in mirno; smete oditi, kralj ne potrebuje zdaj vaših služeb; bodi vam moja hvala in — z Bogom!" Nato stopa s Salvijanom k starinskim vratam, držečim v stolpič. Lamol ji stopi na pot, in prijemši Sal-vijana dene: ,,Gospa, jaz sem porok za Salvijana, in to pred pariškim ljudstvom. Častno svojo besedo sem zastavil, da ga nazaj pripeljem." ,,Za tacega človeka ste porok? Tako, tako, to je lepo! Gospod narodni poslanec, stopite pred narod in recite mu, da njegov kraljic bo na prestolu, ki mu ga bo moja skrb odkazala. Nazaj! rekla sem!“ Gospod Lamol obstoji debelili oči. Katarina pa žene Salvijana po stopnicah dolu. Častne gospe ji hočejo vzdigniti vlačilo, ona pa jim porogljivo odvrne: „Večernica zahaja; hočem biti sama." Katarina in Salvijan izgineta za vratmi. Le en trenutek so bila vrata odprta, a ta je zadostoval, da je možiček, pritlikavec, kakor palček skočil skoz nja, večkrat se je zavrtel okolu kraljice kakor vešča, potem pa izginil v temnih hodiščih. Karel IX. je preboleval pomenljive materine besede; hotel je biti sam ter si počiti; zato je jel gospodo poslavljati, Salvijana prepuščati nesrečni usodi, Lamola pa obupnosti zavoljo zastavljene častne besede — ta hip opazi na tleh neko svetlo stvar, ki jo pobere, stopi ž njo k luči, ter reče: „Bog pravični, to je prst božji! Občudovati moram božjo previdnost. Le mislite si, gospoda, jaz poznam tega Salvijana. Zdaj se ga spominjam, zato ga bom vzel v svoje varstvo. Nihče se ga nima dotakniti. Kje je? Sem ga pripeljite, videti ga hočem! Lamol, vam mora največ na tem ležati, da ga najdete. Pojdite, pa hitro! Skrbi me, ne upam.........!“ Lamol je bil silno oveseljen, a malo je upal doseči. Salvi jan je odšel, in kaj ni mogla v četrt ure ž njim storiti Katarina? Luver je bil tako velik! „Sir! zdaj je že malo prekasno za take želje: Sal-'vijan je v oblasti vaše matere kraljice — mačka pa ne izpušča miši. . . Zapovedati morate, ako hočete kaj doseči.“ ,,Res je, gospodaJ, reče kralj pomišljevaje; .^odpirajte me z vašim svetom. Lamol poiščite mater, in povejte ji, da hočem in moram govoriti s Salvijanom. Zapovedujem, da ga semkaj pripeljete! Razbijte vrata, ako je treba.“ Lamol gre. Karel pa stopa velikih stopnja po dvo-rani gori in dolu, metaje stole na stran. Bil je silno uzrujan. Lamol hiti gori v sobaue kraljičine. Trka na vseh vratih, toda v sobi Katarinini je vse tiho. Zdaj mu pride Da misel, kaj ko bi bila Salvijana zaprla v sobo pod streho. Stopa više in više, prehodi vse kraje in stopi na vsako hodilo, in ker ne najde ničesar, napoti se dolu, v kleti, Podzemeljske hrame, prestakne vsaki kot, kliče Salvijana, PiaŠa vse straže, vse strežaje, vse blagorodnike, na ka-tere je zadel piri svojem nočnem obhodu — nič. Na koncu nekega hodila se pokaže nekaj kakor 8enca. Brž steče tjakaj, ter ujame kos plajšča. Ni bil Salvijan, bil je le Toto, pritlikavec in dvorski norec kraljev — najgrša in najhudobniša stvar na svetu. Lamol Sa jame izpraševati, a ničesar iz njega ne spravi, ker loto mu je bil gorak ; vendar se je plemenitniku zdelo, da Toto se ne smuče zastonj okolu kraljice; zato poskusi še enkrat: „Moj Bog! Kaj pa imaš, Toto? Na desnem rokavu si krvav; kaj si se boril na barikadah?u »To je prav naravno. Lopov z rdečo kapo se pokaže, poči strel, jaz ploskam, pa se ranim ob neko helebardo. Tako je.“ „Ni res, nesramnež!“ reče plemenitaš, ki se mu je jelo daniti. „Ti si strelil, pa mojega vrlega konja prerezal pod menoj. Klavec človeški in živalski, zasačil sem te spet v lopovščini. Ali te umorim, ali pa ti odpustim: kaj voliš ?•' „Kaj mi je storiti, da si naklonim vašo milost? zastonj je ne dobim, to vem.“ „Ti želiš odpuščanja?" odvrne Lamol. „Dobro, naj ti bo; toda le pod enim pogojem, namreč: povej, kje je Salvijan?“ Toto, slišavši to ime, se zdruzne, in plemenitaš je že mislil, da se je zmotil. Nato reče Toto: »Milostni gospod, kaj vas res zanima usoda vrlega študenta ?“ „Res, prav res!“ odgovori Lamol. „če je tako“, odvrne pritlikavec slovesno, „kmalu se bomo videli, in to s Salvijanom. Bodite prepričani, milostni gospod, da vam bom zanaprej tako udan, kakor sem vam bil doslej sovražljiv.1' Lamol se vrne h kralju; izroči mu, da je zastonj iskal mladenča. Kralj nabere obraz v gube, nato pa resno de: „ Gospoda moja, stopite bližej. Videli ste vsi mladega študenta, ki je bil vam tako skrivnosten kakor meni, in ki je bil od nebes poslan, da ustajo utihoti. Zdi se mi, da sem ga nekje že videl, kje pa, ne vem gotovo. Ko sem takrat ž njim govoril, mi je dobro delo, in danes prav tako, sam ne vem zakaj. Angelj je, ki mi ga Bog pošilja, nečem ga izgubiti. Lamol, jutri mi ga pripeljite v ple-savno. in vi, gospoda, bodite navzočni.1' Gospoda se prikloni, pa odide iz Luvra domov. Vsi so se zanimali za študenta. Niso si pa mogli raztolmačiti, da se je kralj tako hitro izpremenil. Po volji jim je bilo to, nasproti pa so studili kraljično strast za zvezdarstvo in druge črne umetnosti, zakaj večina plemenitažev je vedela, da Bog, stvarnik sveta in ravnatelj vseh stvari, svojih misli ni razodel sedanjim kričačem. Vendar so se hali praznoverne kraljice Katarine, ki je vse verjela čarovnikom in sleparjem. Po Parizu je bila tema. Vojska se je vrnila v vo-jarne, ljudje v svoja stanovanja. Ni bilo slišati ne šuma ne hrupa: slovesna mrliška tihota je legla na mesto. Izvedeno oko plemenitažev in slučajev, ki so jim svetili, je pa vendar opazilo temne sence, ki so švigale okolu Luvra. Toda hrabra ta gospoda se ni menila za take malenkosti. Ko plemenitaši odidejo in utihne zadnja njih stopinja, slišalo se je le še šumljanje valov reke Sene. Zdajci se sliši žvižeg, ki ga drugi vrnejo. Nočne sence se bližajo k bregu, ter se ustavijo pri veliki ladji, z verigo za hlod privezani, kjer jih je čakal možiček, nekaj jim pripovedoval, da so ga vsi prav pazljivo poslušali. „Veste, prijatelji, le domov pojdite, pa ne čakajte na Salvijana; v ^uvru je. Saj veste, da sem na vaši strani. Časi tudi sem dvorjan, imam vendar s vsemi vojsko, časih revsnem tudi nad kraljem. Tistega rdeče-kapeža sem jaz vstrelil, gospodu Lamolu, ki vas je razžalil, pa konja prebol. Salvijan je zdaj jetnik, toda jaz budim nad njim, meni zaupajte. Laraol je pridobljen za nas in za Salvijana; kader slišite klic: večernica! pridite vsi, potrebovala vas bova, jaz pa Salvijan." „Prav tako, Toto, toda ne izdajstva!" pravijo ljudje. „Prisežem vam, da bom rešil Salvijana", reče pritlikavi Toto. na kar se tolpa zarotnikov razkropi. * * * Pariz takrat ni bil, kakor je zdaj. Geste so bile slabo posute, polne jam, gnojnic in luž. Nobena svetilka ni svetila. Tatje in drugi lopovi so imeli po noči največ opravka. Dasiravno so ta človeški mrčes tepli in žgali in morili, zatreti ga vendar niso mogli. Najbolj ozloglašen je bil most, dandanes novi most, ki je držal črez Seno. Kdor je šel čreženj po angeljskem pozdravljenju zvečer, ni se več vrnil: tu je bila prava jama razbojnikov. Nikogar ni bilo na cesti. Le pritlikav možic je tihotapil okolu kraljevega gradu. Ta hip se stisne v kot. pa dene tiho sam zase: „Aha, že gredo, tu so." Bili so trije, prišli iz gradu. Dva s klobuki na oči potisnjenimi, sta peljala tretjega med seboj, ki je imel pa zagrnjen obraz. Možaka plosneta z rokami. Nato pripluje z onega brega lahni čolnič na ta kraj. „Colnarji, veslajte previdno, dokler pridete vun iz Pariza. V Sevru se ustavite. Tam bo čakal voz s štirimi belci, in komur bote jetnika izročili, povedati mora gaslo: „Hočigrad“, in potem ste storili svojo dolžnost. Za svoj trud dobite deset zlatnikov. Pojdite pa molčite. Za človeka ste porok s svojimi glavami." Čolnič odrine po Seni dolu. „Saj nisva nič pozabila, gospod Gonzaga, kaj ne?" „Nič, gospod Rets, ako ne to, da sva pozabila naročiti, da se mladeniču ne sme nič hudega zgoditi; mislim, da čolnarji si ne bodo upali kaj tacega. Kar tiče moči-grajskega ključarja, pa ve, kako ima ravnati z jetniki kraljičnimi." „Pst!..., gospod Gonzaga, ne preglasno!" „0 mladenič ta me zanima; in ako sem pomagal, da smo ga dobili, je bilo le iz tega namena, ker ga kraljica črti, in ker sem ga hotel oddaliti od nje". Daljni pogovor se je potoma vedno bolj izgubljal, tako da ga pritajeni Toto ni mogel umeti. „Toraj v Močigrad te peljejo, ubogi Salvijan, a ne boj se ničesar". To izgovorivši jo mahne pritlikavi možiček naravnost proti mostu. Onkraj mosta je bila hiša, v kteri je gorela luč. Prišlec potrka, vrata se odpro, čeravno jih ni on odprl, drugega, ki bi jih bil, pa tudi videti ni bilo. Toto odvrže plašč, ogleda se v zrcalu, pa de sam pri sebi: „Zdaj bom videl slavnega vedežuika in čarovnika. Toda nocoj bom jaz njemu vedeževal, jaz, Toto, dvorski norec". Nato si da resno postavo, a nihče se ne gane. „Kaj je to? Misli li gospod Renat, da jaz nisem nič, da me samega pusti v svoji delavnici?.... No, Toto, pa si oglej malo te čudnosti in pa to hudičevo kuhinjo Čarovnikovo." Toto stopi po sobi. Tu so bile na črnih stalih voščene podobe možkih, žensk, otrok, src. rok, nog. Tu so bile oči, prehojene z jeklenimi iglami, tam prša, z ranami pokrita. Za voščenkami so stale steklenke in steklenčice, lonci, lončiči, čaše. Na stropu so bile obešene sove, rna-čurji, podgane, netopirji in cela grmada lezerčine, seveda natlačene. Na suhih vejah so režale opice in podobne grdobe, v zadju so bile živali, kakor bi htele tuliti, lajati, gosti, brundati — vse pripravljeno strah in trepet vzbuditi. Toto gre v drugo sobo. Sredi na kamenitem ognjišču vrele so v velikih kotlih zeli, korenine, kosti. Deli je bil žgoč in pekoč; pritlikavec je moral kihati in kašljati. Toto stopa zmeraj naprej, pa pride v najtemnejšo sobo. Tu ugleda žareče oči, ki so nanj bliskale. Misli si: iz- gubi jen sem, tu straži sam hudič mojstra Renata pomočnik, kar odskoči velik mačak, ki je v kotu večerjal. Pritlikavca to ohrabri, in dalje stopaje, ugleda čudno opravljena človeka. „0, mojster Renat, vas vendar vidim! Vedeti morate, da dvorjana ste predolgo čakati pustili. A, tudi gospod Rudžjeri je tukaj ? Toraj ste popustili delavnico v Luvru, pa se Renatu pridružili? No, znanost mora le dobiti, hudič pa tudi, ha! ha!“ Res, prav čudna človeka sta bila ta dva, oba tre-petno našemljena. Renat, alhimist, je po dnevu napravljal izvlečke iz rož in zelišč, po noči pa je poskušal moč-nost strupov. Znal je vstrupljati, kakor je hotel — po-času in hitro, v nekterih dnevih ali pa v nekterih urah, v eni minuti ali pa v eni sekundi, z bolečinami ali brez njih. Ta mojster Renat je bil prebrisana glava, in stru-pove so mu drago plačevali. Iskal je, kakor njegov sobrat, „kamen modrih". „0, o! gospod Toto? ljubimec našega preljubega in mogočnega kralja!" klikneta goljufa ponižno, misleča, da jima nosi veselo novico od veličanstva. „Saj poznate najuno udanost, gospod Toto. Kaj nama daje čast, da vas to uro vidiva tukaj? S čim moreva služiti?" „Cudim se, da me vedeževavci, kakor sta vidva, pra-šajo, pokaj sem prišel. To bi morala sama vedeti! — Kaj pa, včerajšnji dogodjaji, kaj so vama ti ugasnili sveti ogenj znanosti?" nadaljuje pritlikavec porogljivo: bilje sovražnik zlatodejstva, zvezdarstva in zarotovavstva. „Ali imate kaj izporočiti, gospod Toto?" praša Rudžjeri, da bi se ognil daljnim prašanjem. „Gospod, jaz prašam, pa ne odgovarjam. Ako po- znate sedanjost, povejte, kaj se godi, in če veste za pri-hodnjost, recite, kaj se bo jutri godilo ! „Po takem ste prišli sveta iskat ?" meni Renat. „Sveta iskat, ako tako hočete. A preden vaju pra-šam po prihodnjosti, povejta, kaj se ta hip godi. Tiče se vaju dvejuh." Čarovnika se čudno pogledata. „No, gospoda, ker o sedanjosti, ki prav vaju tiče, nič ne vesta, kakor je videti, vama bom pa malo pomagal. Zvezde vama niso preugodne, gospoda zvezdarja; ne poznata nevarnosti, ki vama preti, ne govorjenja, ki gre od ust do ust". „Kakošne nevarnosti ?“ praša Rudžjeri za'udjeu. .Kakošno govorjenje?" praša Renat osupnjen. „0, o! ta je lepa! To moram jaz vedeževati gospodoma". — »Midva sva kozelnika“, pristavi Renat. „Le bodita, v mehko ali v trdo! Pa vendar ne vesta, pri čem da sta. Zdaj se veliko govori o nekih ostrup-l.jenjih, siV katerimi ste imeli vi opraviti, mojster Renat, in pa o nemili horoskopih, ki ste jih vi postavili, gospod Rudžjeri. Ker so na dvoru izvedeli za vajune ponočne shode in goljufije, govori se prav slabo o vama. Le ne "tajita! Poslužili vaju bodo z dokazi. Kozelnika pravita da sta, pa še tega ne vesta, kaj se govori, iu kakošna Nevihta se pripravlja?" »Kaj? nevihta? kakošna?" »Nevihta je, ali pa celo vihar. Dosti o sedanjosti. Preidimo na prihodnjost". „Ako je prihodnjost tako zanimljiva, kakor je sedanjost, nama ne be manjkalo zabave", reče Renat, hoteč prikriti svojo boječnost. „Milujem vaju, gospoda; vendar ne bojta se preveč; ne gre vama še za glavo, tudi ne za očitno osrambo. Gre vama le za polne mošnjice zlata in pa za svotice, ki jih prejemata za bele miši, črne kače, crknjene pse. Seveda, škoda bo, če usahnejo taki viri dobička..." „Boš skoraj pri kraju, ostudni opec?“ zadere se Rudžjeri, ki se ni mogel premagovati. »Opeč? jopec? opica?* ponavlja pritlikavec, več pa nič ne reče. Jezno potegne iz žepa papir velike oblike in velikega pečata, ter ga poda zvezdarju Rudžjeriju, priklonivši se mu. Sleparja jameta pismo odpirati. Toto pa jima brani rekoč: „Le besedo, eno besedo, zadnjo iz 'mojih ust“. »Povejte to besedo, prosim vas“, govori Renat skoro proseč. „Jaz prevzamem veleve v tem pismu razveljaviti, ako mi odgovorita na vprašanja.1' „Da slišimo!“ odvrne Rudžjeri. „Kaj je iz Salvijana? Kaj hočejo ž njim narediti? Kako ga je moči osloboditi?u „Kdo je ta, Salvijan?" prašata oba ostrmljena. »Tako je toraj vajuno znanstvo? Bedaka, tepca! Berita svojo obsodbo!1* Dvorska čarovnika odpreta zavoj. V zavoju sta bila pisma; v vsakem je stalo: „V kraljevem imenu! Naslovljencu tega pisma se zapoveduje Pariz v 12 urah, Francosko pa v 8 dneh zapustiti. Ako se to ne zgodi, bo kralj, grajski čuvajnik dalje postopal**. „Jopec!“ reče zdaj Toto s povdarkom, se upokonči kolikor more in odide. Razodetja. Dan po tej usodni noči je bil Pariz spet ves miren. Red je bil povsod, po cestah, po hišah, veselje pri vojakih, upanje pri dostojanstvenikih, in tudi priroda se je lesketala v solnčni osvečenosti. Le Karel IX., kralj Francoski, je žaloval. Zastonj je pošiljal služabnike k materi po Salvijana; zastonj je lastnoročno trkal na vrata kraljice matere — ni dobil odgovora, še pokazala se mu ni. Nobeden v palači ni vedel, kam bi bil Salvijan prešel. Iz nekaterih besed Totovih je toliko izvedel, da je bil še bolj nemiren. Kralj je bil večidel sam. ogledoval si je orožje, vodil psa na izprehod, ter hodil v svoje konjarne. Naposled se vendar poda v veliko dvorano, kjer najde mnogo velike in plemenite gospode. Kralj seje zdel vsem niračan in nejevoljen. Vsaki je tudi vedel zakaj. Znalo se je, kaj se je s Salvijanom zgodilo, ni se pa zualo, kdo je bil ta Salvijan, in kake razmere bi utegnile biti med ujim in med kraljem. Glasilo se je, da kralj je našel pri uvladeniču podobo, ki da sklepati na odnošaje med velikimi osebami na dvoru. Dvorjani so bili grozno radovedni, ter so prav nepotrpežljivo čakali, kako se bo stvar pojasnila. Ko se kralj prikaže, obrnejo se vseh oči nanj! Od njega so nadjali se, da bodo kaj izvedeli, saj je bilo znano, da se Katarina sinu ustavlja. Ta hip stopi v dvorano mož zrelejših let, ki je pa Ogledal, kakor starec. Bdenje, učenje, napori so mu lase pobelili, in nekaj guba mu je rezalo razumni obraz. Imel je palico v rokah, pa črno oblečen je bil. Lica je ustopil 27* bledega iu pogleda nemirnega. Naravnost gre h kralju, prikloni se mu globoko, pa de: »Milost in pravico veličanstvo !“ — „Kaj pa je, stari moj Pare, dobri moj Ambrož, učeni moj telesni zdravnik? Kaj češ, in čemu si tako žalosten? Ktera bol te peče?" poprašuje Karel IX. „Tudi vas bo z mano vred bolelo, ko vam povem; saj ste poznali mojega Salvijana, ki....“ — »Res, je že res. Zdaj se ga le še prav spominjam. Pri tebi sem ga videl najprej. Kralji imajo vendar kratko pamet! Zdelo se mi je, da sem ga videl in poznal. Kako zamaknjeno sem ga poslušal, ko je s srebernočistim glasom govoril o čednosti. Pravijo, da nagi — baš na protestantovstvo. Pa to ni mogoče, tega ne verjamem... ti, prijatelj, in varuh Salvijanov!. ... Kaj bi rad?" „Ak, veličanstvo, Salvijan je izginil. Od sinoči, tega nesrečnega dneva, ga že iščem. Pravijo, da je v Luvru. Sir, dajte mi Salvijana! o, dajte mi ga! Njegova krjišna mati merje same žalosti". „Dr. Ambrož Parč, miruj!“ reče kralj. »Tudi jaz iščem Salvijana. V Luvru je. Moja mati se ga je polastila, a zahtevali ga bomo nazaj s vso resnobo. Dal sem zapovedi. Dobili ga bomo spet; to ti prisegam pri svoji kraljevi glavi'. Med tem pogovorom so bili dvorjani kralja in Pareja poslušaje obstopili. Karel, poznajoč silno radovednost svoje dvorske gospode, reče svojemu telesnemu zdravitelju: „Še nocoj bomo imeli Salvijana; dal ti ga bom, da ga pelješ njegovi materi. Da nam bodo pa hitreje tekle ure čakanja, govorimo o njem; govori tej gospodi o Salvijanu. Rad bom poslušal ginljive doživljaje čudovitega tega mladeniča, dasiravno si mi jih že povedal". — »Stvar je prav priprosta, plemeniti moji gospodje", reče dr. Ambrož. „Vendar, da ustrežem kralju, bom povedal celo to zgodbo11. Mi ne bomo pravili od besede do besede, kar je dve uri pripovedoval častitljivi telesni zdravnik kraljev tako zanimljivo, da so v tem vsi pozabili na verske prepire. Podali bomo le kratek posnetek. Pod Henrikom II. je prebival v Parizu plemenitaž, odločen od sveta, tako rekoč sam zase. Zakaj ? ni vedel nihče. Bil je udovec z enim otrokom, sinčekom, ki ga je ljubil nad vse. Plemenitaž uagloma umerje. Toliko da je bil pod zemljo, pride dolžnik ter pobere vso ostalino, otroka pa da izstaviti pred cerkvijo. Pobožna ženska Marjeta najde otroka, pa ga vzame k sebi. Ker je bil otročaj slab in bolehen, pošlje žena po slovečega Dr. Ambroža. Po zlati podobici, z biseri opasani, ki jo je imel otrok okolu vratu, spozna zdravnik, da otrok je onega plemenitaža, nedavno umrlega, čigar soproga je umrla "v njegovih rokah. Podobica je kazala lepo soprogo rajnega plemenitaža. Zdravnik se iz krščanskega usmiljenja ponudi. da bo z Marjeto naspolu nosil iztroške otrokove odgoje, in tako je bil zdravnik dobrotnik vsi ubogu družini. Salvijan je imel zdaj dobro mater in velikodušnega varuha. Marjeta se preseli v bolje stanovanje. Cednostna Marjeta ga je lepo napeljevala, pa sama dajala lepi vzgled Salvijanu in mali Isavri, tako da sta bila oba pobožna in dobra otroka. Rad je hodil v cerkev, nazaj grede pa je ubogim miloščino delil, se katero ga je preskrbljeval plemenitosrčni Dr. Ambrož. Salvijan še zajuterkovati ni hotel, ako ni komu kaj dal ali mu pomagal. Domov pri-šedši, je vzel svoje knjige, in kedar se je učil, ni ga smel nihče motiti. Čas oddiha je bil najraje pri Marjeti, in srečen je bil, ako jej je mogel kaj postreči. O veseličeuju, o družbah, o lepi obleki ni hotel nič vedeti. Zmeraj je gledal, kako bi kaj dobrega storil. Najsrečnejši je bil, kader je z Marjeto pod streho ubogim nosil živeža, zdravil, okrepila, denarja. „Mati, ali je angel, ki mi daje toliko denarja? ■* je prašal Salvijan Marjeto. — „Res, ljubi sin, angel je, ki ti daje, in ta ni drugi ko Ambrož; daje ti ga pa zato, ker vidi, da iz tvoje roke denar pretaja v roke udov, sirot, bolnikov, ubogih**. Detečja priproščina Salvijanova, njegova nežna postava, leskeče oči, spodobno obnašanje, skromna obleka, vse to ga je delalo tako prijetnega iu ljubeznivega, da so ga mnogi imeli za poslanca božjega, ubogi pa so mu rekli „večernica“. ker je zvečer sirotam izkaževal dobrote, pa tudi „kraljič‘* ubogih so mu rekli, ker mu nikdar ni zmanjkalo pomočkov. Ambrož ga je večkrat opaževal, ter se veselil dobrega otroka; ako ga je pa Salvijan zagledal, je hitel k njemu iu mu pripovedoval, kako ubogi iu sirote Boga hvalijo. — „Pa tebe morda tudi1*, pridene zdravnik. — „0 ne“, odvrne otrok, „mene ne, jaz sem ubog in nič ne premorem ; zato Bog skrbi, da imam zmeraj kaj dati, saj skrbi tudi za tičice na vejah!“ — „Prav govoriš, moj Salvijan! bodi le zmeraj tako dober**, je dejal Ambiož solznih oči, ter poljubil dečka na čelo. Kader je zvonil angelsko pozdravljenje in zdravnika ni bilo, sta sedela otroka skupaj, ter še bolj goreče prebirala lepo knjigo s slikami. Marjeta je večkrat zaspala, tudi Isavra je zadremala, Salvijan pa je premišljeval, ter se učil pozno v noč. Najlepši dnevi so bili Salvijauu oni, ki jih je prebil zunaj zidov pariškega mesta. Marjeta pa Isavra ste delali kakor za stavo v tej hiši na deželi, ki jo jima je dr. Ambrož prepustil, Salvijan pa je skakal kakor jelen pod drevesi, po hosti ia po grmovju. Najraje je imel uro opoludanjega oddiha. Takrat je premišljeval velikost in mogočnost stvarnikovo. Vsako nedeljo pa je bil presrečen, kader je slišal soglasno petje in kader je izpraznil moš-njico v prid ubogim. V učno sobo njegovo je prišel le gospod Ambrož pa Marjeta. Pač, tudi vrabiči so ga hodili obiskavat, kader je okna odpiral in sobo prezračeval; prišli so seveda iz sebičnosti, da bi kaj zabadavo dobili, prazni niso odleteli nobenkrat. Salvijan je bil zmeraj veči, lepši, razumnejši, mod-rejši. Vse okolu ,gosposko“ remenje. pritrdil je na hrbtu leskeče grilce, pripete na rudeče sukno, padajoče konjem do boka. Že je stara Zaleska veličastno stopila na sani; zraven nje sede njena hči Apolonija. Pokrili ste si noge s pisano ooho, zategnili si trdneje robce okolu glave. Stari Za-leski sede na predno sedalo, prejme bič in vojko; iznovič ponavlja še ukaze sinu Ivanu, ki bo pol dneva gospodar. Klapec je odprl vrata, grilci so zazvučali in že zletijo sani iz dvora. Ponosito vzdignejo konji glavo, čopci pri grilcih poietavajo. Zaleski s krepko roko vodi konjiča, ktera sta zdaj na cesto vozno, v dolino držečo, krenila. Apolonija je pogledala gor na vettuik. Zapazila je na pragu dva možka, ki sta za odhajajočimi gledala. Spoznala ju je. Mali v temnem kožuhu bil je stari Kubina in poleg njega je stal brdki njegov sin po prvi ženi, Vaclav. Hotela se še je enkrat ogledati, ali temni hram je Zginil in gospodar njegov; na levo je videla belo steno 26* it tro- i i ii|. . JH|L. Jjj.1 •>-' *¥Si'4SWflW -‘ ■' 414 ..Ljudska knjižnica1* snežno, na pravo se je razprostirala dolina, odeta z belo-bliščečo rjuho. Stari Kubina stoječ na pragu, gledal je do zdaj v to stran, na katerej so bile sani zginile. Obličje njegovo je bilo temne polti, z gubami pokrito. Pod črno, ovčjo čepico videli so se sivi lasje. Nad malimi sivimi očmi so bile obokane, goste, sive obrvi. Nos njegov bil je precej velik, skrivljen. Zginile so sani, utihnil je v daljini zvok grilcev, in stari Kubina je stal še vedno na pragu. Zagledal se je trdno na niže stoječi krasni hram sosedov. Obrvi starčeve so se zgubaučile, na razoranem čelu se je prikazalo nekoliko novih gub. Mrzel veter je bril, gole veje drevja so zaječale. Tu je položil nekdo starcu roko na ramo. Ta se je obrnil in plaho ogledal, kakor bi pri kakem zločinu bil zasačen. Ugledal je kuma Zelizka, dolgega, slokega človeka. ..Kaj neseš ?“ vprašal je naglo. „Denes moramo iti — “ „Je res ?“ »Kolikor vem, je. — Ali pojdiva v hišo. Ti potepuhi se klatč zmirom zvuuaj in ko bi me tu-le zagledali, imeli bi tega dovolj. — Je kdo pri vas?'1 ..Nihče, samo žena. — Pojdiva". Zelizko sklonivši se zginil je v temnem prikleti. Za njim je šel Kubina ogledavši se po dvoru in skednji, kjer so se marljivo glasili cepci. Skedenj je bil reven, nič bolje ni bilo drugo poslopje, v katerem je Rubinova rodbina stanovala. Slamnata streha bila je z mahom pokrita, lesene stene so bile podprte kriveč se. Oken je bilo malo. Priklet je bil črn in. nesnažen, brez tlaka. V sobi so bile stene nekdaj pobeljene. — Apno je že večinoma odpadlo in kjer še je ostalo, začrnel ga je dim in nesnaga. Okolu sten so bile nizke klopi, tal lesenih ni bilo. Tla so bila z ilovico nabita, kakor gumno v skednji. Na desni pri durih je stala priprosta polica; v njeni ograji so se videle sklede, glinasti krožniki in dve mijolki. V kotu nad starodavno *nizo so visele na steklo malane tri podobe svetnikov. l'ovsod se je kazalo uboštvo in nesnaga. „Ne mogle bi stanovati v tem pesnjaku“, rekale so gospodinje v vasi. „Ali ta stari grabež misli, da vse zgubi, če bi malo očedili in pospravili. Saj je suh od lakomnosti, kakor bi hrošče jedel“. Pravili so o njem čudne reči. Ničesar ni privoščil Sebi, ničesar svojim otrokom. Razven sina Vaclava po Or vej. imel je z drugo ženo sina in hčer. Kakor konji So morali vsi od ranega jutra do pozne noči delati, ve-8elja niso užili nobenega, kakor drugi sinovi in hčere v vasi, Še kos poštene obleke niso imeli. In sam si tudi zboljšal nič. Delal je, dokler se ni skoro sključil. Ves poletni čas ni obul črevljev. Samo kedar je šel v nedeljo k ranej meši. nesel je obutalo na roki in še le pred Mesticem se je obul. Sveče pri Kubiuu ni videi nikdor u%ane; le ko se je nad vasjo divja nevihta nabirala, zanetila se je ,.na vetrniku“ v temnej izbi drobna blago-sWljena svečica. Po zimskih večerih so si svetili; po letu v oknih Rubinove hiše ni zabliščala luč. Živež so imeli reven. V zimi so zaklali svinjo; s tem mesom, kakor so ljudje pravili, so črez Velikonoč se živili. Dodatkov niso imeli, kakor pri Zaleskih, kjer so celo prase pojedli. — Stari Kubina je šel z Želizkom v sobičko poleg izbe. Zena je pri statvah sedeč tkala. Po zimi so namreč delali pri Kubinu tudi na statve, izza katerih sta sina marsikrat snovalnico psovala. Ko je po kratkem tajnem govoru Zelizko odšel, rekel je Kubina ženi: „ Pri pravi hitro večerjo. Pred mrakom pojdemo". Na gumnu so počasneje mlatili, odkar je bil oča z Želizkom odšel. Najstarši sin Vaclav je bil, kakor so v vasi doli rekli, po dedeku. Vesel, dovtipen. in bil bi se znabiti tudi zapravljivosti dedekove privadil, če bi imel „gradič“ kakor on. Zdaj pa sploh silno zapravljati ni mogel. Od očeta peuez ni dobil prav nič kakor mlajši njegov brat Joža, ali umel si jih je vendar oskrbeti. Oča je zapiral vse pod devetimi ključi, ali kedar je bila potreba, si je nekoliko tega „dihurja“ vender Vaclav priskrbel. Joža in sestra njegova Marija sta bila podobna materi. Nista mnogo govorila, nista bila tako za veselo življenje, kakor nelastni njun brat, in bala sta se bolj nego on svojega očeta. „Zaleska se je nekam z Apolonijo peljala", pripovedoval je Vaclav na gumno se vrnivši. Joža je močneje bil po rži in se naklonil. „Je vozil Ivan?" vprašal je črez nekoliko časa. „Ne, stari". — Marička je plaho po bratih pogledala. „Peljali so se v L. na domlatke. Bo tam pri sestri Zaleske tudi Anton Borovski. Stara Zaleska bi ga rada na „gradič“ zvabila Ali on ima v Mahovem drugo ne- vesto. Dobi kmetijo in vrh vsega kup penez. Tu-le bi imel zadolženo gospodarstvo1'. In Vaclav se je nasmejal. Vender se nista ne Marička ne Jože smejala. Zvunaj se je oglasil suh kašelj. r0.a ide!" In marljiveje so zopet mahali otroci po 8trnu. Med vrati se je prikazala upognena postava v rumenem kožuhu, obrobljenem z ovčjo kožo. „Vaclav! idi nakrmit konje, in ti Joža, pripravi težke sani. Marička, pograbi in pospravi tu vse in potem idi pomagat materi". Na to je obrnivši se zginil. Sini so odšli. Marička vzemši grablje se je plašno ogledala. Ni bila velike postave. Okolu glave je imela star velik robec °vit. tako da se je samo precej bledi obraz videl. Oči njene so bile modre, polne dobrote in miru. Zdaj se je nagnila k razpokanej steni, skozi katero Je mrzla sapa zimska pihala in pogledala je za trenutek v stran tje, kjer se je videla streha »gradiču'*, nad katero so se goli vrhovi lip razprostirali. Mrzel veter je valil in gnal pred seboj bele vrtince Rahlega snega. Marička oblečena samo v lehko „modračo“, je stre-petala. Vzdihni vsi jela je grabiti. Vaclav se je zasmejal, ko je našel krmo v krpljah v prikleti konjem odmerjeno. »Stari lisjak!" mislil si je. „Ne pusti nobenega gor ali ukanil se je“. Kubinova je kuhala juho in krompir. Temnelo se je. Nebo se ni pobarvalo z večerno zarjo. Solnce je zapadlo v megli. Hitro je bilo zakrito z edino, veliko meglo in siva njena barva je prerokovala metenje. Zgoraj pod streho je blodil stari Kabina. Zaklepal je duri in skrinje, vračal se in skušal, da li je trdno zaklenil, ogledal se plaho kakor bojazljivec ali zločinec, pri dimniku je tipal tudi v streho in oddehnivši je zlezel po stopnicah dol. V izbi pri zeleni peči gorela je že v črnem svečnjaku treska*. Marička je stala pri kahlali in si ogrevala roke. Slišavši pa v prikleti znane korake, usedla se je takoj h kolovratu in je z drevenimi prsti sukala nit. Ko so odvečerjali, vstal je Kubina in pogledal ven. „Vražje vreme — ali prav je tako“, mislil si je v duhu. „Priženi konje, Vaclav; Joža, sedi za statve in delaj — pazi nanje, stara, da ne zijajo!11 Na to je zaklenil duri sobice, pri čem so upadle njegove oči po domačih blodile in vzemši palico šel je ven. Pogledavši še duri pri hlevu in skednji, stopil je na nizke težke sani. Vaclav je nategnil vojko in dva močna konja sta peljala iz dvora. Sneg je šel gosto. Kubinova je gledala skozi okno. — Mož in sin sta hitro zginila v mraku in vrtuni, samo iz daljine še je donel zvonček, dokler ni umolknil. Pri Kubinovih so si oddelmili. II. Ivan Zaleski se ni mučil mnogo z gospodarstvom. Roditelji in sestra so se odpeljali na domlatke, zakaj bi on tudi česar ne užilV Jedva, da so sani očine zginile in grilci utihnili, odšel je dol v vas, da bi se v krčmi do večera poveselil. Krčmar ga je rad videl. Umel je burke uganjati, ter biti še vesel, kakor so v starih časih fantje bili. In ako ne bi hitro plačal! Saj je imel oča njegov pod streho dosti zrnja.... Tudi denes si je Ivan privošil. Mračilo se je, in zato se je pripravljal k odhodu. Ni hotel, da bi zvedel oča, da je bil v krčmi; kajti til je denes, preden se je odpeljal, čmeren in mrmljal je vedno nekaj o potrati, da tako ne sme dalje biti. Sin njegov se ni vračal po tistej cesti, po katerej je bil prišel. Krenil je v stran na hrib. Veter gnal mu je gosti sneg v oči, ali Ivan je bil dobre volje, ter se tega ni bal. Veselil se je, kako bodo ta redki pohod pri Rubinovih debelo gledali. Slišal je od Toneka Kolačnovega, da je Marička Kutinova kaj lepo dekle. Bil je sosed, ali poznal jo je malo. Nikamor ni hodila. Ni smela h godbi, v vas po nedeljah popoludne ali v cerkev jo je bilo sram. Oča njen je imel majhno kmetijo, a kakor so ljudje govorili, dosti dosti penez. in njegova edina hči ni imela še kos poštene cape ne. Ustavi se pri njih, kakor „na tepe“, in pogleda, kaj vendar na tem Veterniku delajo. Potegnil je ovčjo čepico na ušesa, ker je na vrhu mnogo ostreje veter pihal nego v dolu. Skozi metež in mrak se je svetila luč v oknih Ku-binove hiše. Pes na lancu je kakor stekel začel lajati. — Vrata so se odprla in Joža je peljal začuden Ivana v sobo. Pri A — — peči je sedela Rubinova predoč. Skoro sredi sobe je stal črn lesen svečnjak, v katerem je vtaknjena trska gorela. Kakor zamaknen se je ustavil Ivan pri durih. — Ne daleč od svečnjaka je stala Marička. „Modrača“ jej je segala nad gleženj bosih nog ne pokrivajoč belih rok; rame so zakrivali kratki rokavci iz precej debelega platna. V desnici je držala glavnik. Dolgi črez pas segajoči temno-rumenkasti lasjč padali so jej razpleteni prosto črez rame. Velike oči je uprla v duri. Bila je lepa v tem rudečem treskinem svitu. Tudi Marička se je ustrašila zagledavši Ivana. Stala sta za trenutek molčč nasproti. — Potem je zarudela kakor rožica in odloživši glavnik na klop, zavila si glavo z robcem. Porabila je nenavzočnost očeta svojega, da bi se počesala in obilne svoje lase v kite spletla. Rubinova in sin njen sta pozdravila Ivana, govorila sta ž njim. Vspametoval se je konečno. vpraševal to in ono, pripovedoval — in pri tem je zablodilo pogostoma oko njegovo na predočo Maričko. Sedela je imajoo oči pobešene in le skrivaj jih je včasi povzdignila, da bi pogledala na sina z „gradiča“. Ko je odšel, pogledal še je enkrat na Maričko in oči njune so se srečale. Bil bi se malo ne zopet zmedel, kakor prej. kedar je prišel. Hitel je naravnost domov, ne glede na cesto. Hud je bil na sebe. A zopet je videl velike oči Rubinove hčeri in slišal njene besede: »Težko da, l'van!“ Bil jo je vprašal, pride li na pust h godbi. Vrhovi lip so ječali, dvor je bil prazen. Roditelji se do zdaj niso vrnili. — Den je bil jasen. Zaleska je sanjkanje k sestri hvalila. Zdaj je pa pri vrnitvi, ker je melo in silno veter pihal, si želela, da bi že bila doma v topleji izbi. Tudi Zaleski je mahal z bičem po konjih, da bi hitreje domov prišli. Pripeljali so se iz lesa in že so tirali po bregu dol. Nagloma je ustavil stari Zaleski poslušajoč. Veter je prinašal do njih zamolkel glas zvonca, ki je v neprijetnem temnem večeru žalostno zvenel. „Kdo se neki tu proti nam v tem grdem vremenu vozi?J — In po časi je zdaj peljal kmet, boječ se. da ne bi na ozkej cesti zadel. Hitro so ugledali težke sani, ktere sta dva močna konja vlekla. Na saneh je bilo videti troje temnih postav. Zaleski je ogibaje se napenjal dovolj oči, da bi pozne voznike spoznal. Spoznal jih je, spoznal pa Še le, ko je bil precej se oddaljil. Slišal je za seboj čudni znani Kubinov smeh, ki se je čelarno po noči razlegal. ..Hudič!-* zavpil je Zaleski in udaril močno po konjih, da so divje poskočivši z vetrom za stavo tekli. Zenski na saneh ste kriknili in Zaleska je klicala moža. Ta pa ni slišal. Konji so dirjali, dokler se niso trkajoč pred vrati „gradiča“ ustavili. Po črnem lesu, na katerega je padajoči sneg vedno bolj debelo odejo pokladal, peljal se je v naglem diru Kubiua s svojim sinom Vaclavom in Zelizkom, ki je bil na nju za vasjo pri stari hojki čakal. Ni hotel, da bi v vasi spoznali, kam se Kubiua pelje. Vsak deček bi uganil, opazivši Želizka na saneh starega Kubina, da na Prusko gredo, da bi na Cesko cenejše blago pritihotapili. Zelizko je bil v okolici najznamenitejši tihotapec (kontrebantar), ki je vsako stezico skozi les in gore, kakor tudi vsa skrivališča stražnikov poznal. Zdavna se je pečal tudi Kubina s tem nevarnim poslom. S početka je samo voznik bil in prevažal vedno srečno s pomočjo Želizka blago kupcu do bližnjega mesta. Potem je že tudi sam nekaj nakupil. Nenavadni dobiček mikal ga je tako. da se ni bal niti nesreče. Postavil si je cilj, do katerega je hotel v svojem življenji dospeti. A ko se je že skoro postaral in vsled dela oslabel, spoznal je, da je tja še vender daleč. Potreboval je peneze in mnogo penez. Tu se je našel Že-lizko, ki je pokazal, kako jih moči dobiti. Ljudje se niso malo čudili, da je Kubina svoje konjiče prodal in da si je dva jačja vranca kupil. Poznej so to že razumeli. Niso ga izdali graničarjem, dasi starega skopuha niso posebno ljubili. Ali takrat so bili kmetje složni in teh zelenih ptičev, graničnih stražnikov, tudi kaj radi niso videli. Kubinu je do zdaj po sreči šlo. Po brežinah je bobnel strajan veter, v lesi na cesti je bilo za troho mirneje. Želizko popadši Vaclava za roko je naglo zašepetal: „Stoj ! — Slišal sem žvižgati". Na to skočivši raz san je šel nekoliko korakov naprej. — Čudno je žvižg zadonel v vetru, vsled katerega je podobuo od strani nekdo zažvižgal. Želizko vrnivši se, ustavil se je pri konjih; potem je skočil v sani in zaklical: „Vozi!“ Konji so se spustili v dir, zvonci niso več doneli. Zahruščali so v žepu dolgega Želizka. Dve črni postavi sta se opirali ob palice. Imeli ste velike, pokrite vreče na hrbtu. ..Naši. — Res je. A zdaj vozi!" Vaclav je mahnil z bičem in vranca sta dirjala po ravnej cesti skozi les, kakor strela. V rujav kožuh zavit, imajoč ovčji ovratnik (koler) črez ušesa potegnjen, opiral so je ob lestvico "stari Rubina. Oči njegove so bile uprte v temo. Ni se zmenil ne za sneg ne za veter; bil je v mislih svojih doma v sobički, preštel je čisti dobiček in na kolekovani papir smehljaje pripisal nekoliko številk. Vranca sta dirjala tiho dalje, dokler niso kakor tajna prikazen zginili v globinah lesa. — — Na „gradiči" so do zdaj svetili. Kmetica se je razpravljala Imela je polne roke nedeljske obleke. Širok Židan predpas, polu čudovitih cvetlic, drago krilo, črna žametova kvemajka, svilnati robci; za muogo goldinarjev je teli cap biio. Vse se je lesketalo, šumelo — ali njen obraz je kazai nevoljo. Stari Zaleski napol razpravljeu, sedel je pri mizi opiraje obraz ob dlan. Tudi njegovo čelo je bilo zmračeno. Zastonj se je vozila Zaleska s hčerko, da bi jo ondi pokazala, zastonj je naštela, kar že ima zanjo pripravljenega. Ženin, v kterega je upala, je bodil že, kakor je resnično Vaclav Rubinov pravil, za drugo, in imela je oglede. Ali veča skrb je težila Zaleskega. Kmetica je začela tarnati. — On se je pa malo zmenil za njene besede. „Tebi tudi nič ni mar — še lastni otrok ne. Ježe čas, da bi jo oskrbeli.li Kmet se je čelarno zasmejal. „Je, je, dokler smo še tu, da bi jej mogli še „na* gradiči" napraviti svatbo*1. — In ozrl se je na kmetico,, ki je nanj čudno gledala. „Čemu se čudiš? Saj nič ne skrbiš za gospodinjstvo — imaš v glavi druge reči. Ne bil bi se vozil z vama, ali mislil sem, da mi svak nekoliko penez posodi. Ni imel ali pa ni hotel1'. „Tako daleč je že prišlo?!1' — zašepetala je kmetica sklenivši roke, kakor otrpnela. „Se ve da daleč. Po juteršnjem mi je treba šest sto —.“ In umolknil je. Crez nekaj časa govoril je dalje. „Vem edino pomoč. Ivan se mora dobro oženiti, mora si najti nevesto s denarjem — in ta je — —“ »Kje?1' „Pri tem, ki nas ima na pol že v pesti — pri Kubinu.“ In Zaleski izgovorivši to ime je sklenil glavo in vzdihnil. „Kubina — Rubina!1' Kmetica je bila potrta, njen napuh je bil smrtno ranjen. Njen sin bi si imel vzeti nevesto iz revnega vetr-nika, iz tega ubogega gnezda?! Njen sin bi imel biti zet 4ega lakomnega, starošegnega Kubina?! — „To bi bilo lepo. da bi naš Ivan druge neveste ne dobil !*' zblebetala je kouečno. „Naj si jo poišče!1' odvrnil je kmet trpko „Pogledajo v knjige — Umolknil je. Kmetica je sklonila glavo. Na vetrniku že niso svetili. Okolu starega poslopja je razsajal vihar, metaje sneg v okna, celo na prag k vratom. Vsi so spali. Marička ni čula razljutenega življa. — Pozabila je žalostno resničnost. Spanje je vse premenilo. Zdelo se jej je, da sedi za hišo v jelševji. Veter je razpihljaval njene dolge temne lase. Skozi jelševje se je prikradel k njej Ivan, in sklonivši se nad njo gladil jej je kodrece. III. Po viliarnej noči nastopil je jasen dan. Bilo je opoludne, ko se je Kubina s sinom vrnil. Daleč pred vasjo je zginil Zelizko v polji obesivši že prej konjem zvončke. Marička sedeč pri oknu začula je najprej zvok znanih zvoncev. Bežala je ven, in molče pomagala bratu odpreči. Ni bila navada v obitelji Kubinovi mnogo govoriti. Ljubka beseda se je malokedaj tam glasila. Nagubančeno, hladno obličje očetovo je bilo podobno oblaku, ki je vsak žarek radosti pokrival. Samo, kedar je ta majhni, sitni starec odšel, oddehnili so si doma in mati je z otroci svojimi se razgovarjala. Kubina je šel v hišo. Žena je pogledala takoj zvedavo v njegov obraz. — Drug, ki je Kubino poznal, rekel bi, da ni bilo na njem nobene premembe. Tisti mrzli mir in tista resnoba kakor inače. Vendar je Rubinova na mežikanji spoznala, da se Je gosto njegovo obočje od sebe bolj oddaljilo nego drugo-krat, da ustna moževa niso tako trdno stisnena kakor po navadi. Spoznala je, da mu je posreči šlo, tudi iz njegovega govora. Ni govoril tako kratko in pretrgano kakor sicer. Čemu pa tudi! Blago je pripeljal srečno v mestice, v žepu starega kmeta je bila lepa svotica za voznino in za blago, katerega je bil deloma sam nakupil. Predno je kmetica obed na mizo prinesla, in so se otroci od zvunaj vrnili, pospravil je vse Kubina v sobi. Denarji so iz žepa zginili. — Jedva se je z Vaclavom najedel, odprle so se duri v sobo je stopil Zaleski. Zopet se je čudila Rubinova in njeni otroci, kakor včeraj, ko je k njim Zaleskov Ivan bil prišel. Stari Rubina je obrnil mirno sivo glavo k d uri m. Nikdo ni zapazil, niti zapaziti mogel, kako so se mu pod sivimi obrvmi zalesketale oči. Mežikal in gledal je zopet kakor po navadi hladno in vender presunljivo. Pozdravil je svojega soseda, in čuden smeh se je prikazal pri tem na malobesednih njegovih ustnicah. Zaleski je govoril o tem in drugem, o času, o polju, o sanjkanji. dokler se konečno ni razodel, da bi rad s Rubinom besedo med štirimi očmi spregovoril. Odšla sta v pristransko sobico. Kubinova in otroci so se vprašaje in začudeno gle-~ dali. Slutili so, kaj je k njim Zaleskega privedlo. Pa samo na pol so slutili. V tej sobici, v katero je skozi majhno umazano okence slabo le svetloba prihajala, sedel je Rubina v črnem kožuhu nasproti Zaleskemu. Danes ta ni bil bogati kmet „z gradiča", ki je v krčmi in povsod imel prvo mesto. Sedel je prepaden. Jasno je bilo, da bi rad nekaj rekel, toda ni vedel, kako in kje bi začel. Po dolgih ovinkih je slednjič vse povedal. A ko je to Rubina zaslišal, premenil je na hip obraz ; takega že zdavno ni imel. Zaleski ga je vprašal, bi li dal hčer Maričko Ivanu. Stari lisjak se je prejel nekolikokrat z dlanjo za sive lase in potem je začel. Vsaka njegova beseda je bila žgoč zbodljaj, vsaka je bila z medom ovita, katerega je rezek pokrival peper. Stari Rubina se je maščeval Videl je pogosto, kako so zaničljivo nanj in na rodbino njegovo gledali, cul je mnogokrat zasramovanje od prevzetne kmetice in zasmeh od njenih poslov. Vrh tega je čutil veliko mržnjo zoper Zalesbega, ker je bil lastnik gradiču", v katerem so nekdaj Rubinovi gospodovali. In ko je tako soseda svojega dovolj ponižal, rekel je, da je Marička še premlada, da jo potrebuje žena pri gospodinjstvu in da sploh ima za ženitev časa dosti. „Ali ne jezi se sosed, — dobro mislim. — Utegnilo ki te to enkrat jeziti — in potem bi že bilo prepozno, ^esar ni, more vse še biti in bolje bo, ako se takošna feč dobro preudari. Zato bodeva prijatelja kakor sicer, kaj ne?" A Rubina se je smejal sladko in vender vražje postavajoč Zaleskemu roko. Ta je ni videl. Bilo mu je, kot bi ga bil kdo z vrelo v°do polil. Žgalo ga je med očmi, čutil je, kako mu kri Proti glavi kipi. Rubina se je radoval. Zaleski je vstal. Pogledal je presunljivo v obraz svo-Jemu sosedu. A ko je ta zasmeh, ta lesk v upadlih očeh Ogledal, je pesti stisnil. Stari ponos in srd sta se v njem Vzbudila. A zopet je prešinila njegovo, glavo misel na 'talg, katerega bo moral brž ko brž plačati. Znabiti bi mu ustregel ta stari skopuh, znabiti bi j1111 denarje posodil. — Ne, ne — tako se mu ne vsiluje, ta Če bi______ »Poznam vas torej" rekel je Zaleski zamolklo in še eden pogled je vrgel na sključenega starca, ki je tu pred stal, oči blesteče vauj upirajo. Veselilo gaje njegovo ponižanje. — Zaleski je nagloma odšel. Rubina je taval za njim. Stal je v prikleti pri durih n gledal za sosedom, dokler ni ta v vratih svojega doma zginil. In iz novic se je prikazal smeh na ustih starega tihotapca, in oči njegove so se svetile s čudnim svitom, kakor oči mačke z mišjo se igrajoče. „Ti mi vendar ne uideš in potem zgine tvoja ošabnost!" je šepetal. In ko se je vrnil v sobo, postavil se je pred ženo in rekel: „No, stara, imeli smo snubitev, in ti nisi pekla niti pogač, niti si prinesla dobre kapljice." In tu so se vsi še bolj čudili nego prej, kedar je prišel Zaleski. Saj bi moralo na svetu vse narobe biti. Prej hi stara jelša za gumnom v zimi ozelenela, nego bi Kubina se pošalil. To ni mogoče! A bi bil tu Zaleski res v ogledih?! Bili so v tem trenotku kakor v sanjah. Samo srce Maričkino se je v sladke predslutnje zamaknilo. Rn-dečica je preletela njen bledi obraz. — Bilo jej je, kakor bi v pustinji bila zagledala krasen cvet, kakor bi bila sladek zvok zaslišala v mrtvej, zaduhlej tihoti. Kubina je hipoma na vse pogledal. Potem še le je govoril dalje: „ Videli ste ga, kako se je pobral? Mislil je, da od radosti omedlim. Hvala lepa za tako čast. — Po mojo hčer morajo priti drugačni fantje, nego je „z gradiča* Ivan!“ A stari kmet se je premenil. Nastala je grobna tihota. Vsi so gledali na preme-njenega očeta. Samo Marička se je sklonila h kolovratu) kakor bi skozi vreteno utrgano nit hotela potegniti. Naredila se jej je omotica pred očmi in ni videla ne niti ne vretena, in bila je tema. — Udarec ob tla je vse vzbudil. — Kolovrat se je zvalil po črnih tleh, in opletajoč se je hitela Marička ven na smrt bleda. — IV. „Na gradič" je prišla v goste grenka usoda. Kmetico je to neizrekljivo jezilo, da je moral mož na ta vetrnik za sina po nevesto. Vedno si je predstavljala bogato, krasno bčer iz kakega dvora; zdaj bi pa gospodovalo na kmetiji tako vražje dekle, ki ni imelo še koščeka poštene °bleke ne! Ali brez zavesti je malo da ne bila, ko jej je mož povedal, da iz vsega nič ne bo, da Kubina Ivana za zeta neče. Ko se je iz omotice svoje vspametovala (zavedla) in Je gnjev svoj na Kubina in njegovo rodbino enako reki v togotnih besedah izlila, napadla je tudi moža, čemu je tja hodil, zakaj se tej starej smeti ponujal. — — A Zaleski jel je zopet dolžiti ženo za vse, očital jej Je> da ne zna gospodinjiti, ne štediti, da ni mislila na nič drugega nego na samo parado in obleko, da je hčer oblatila kakor princezinjo, da je podpirala sinovo zapravljivost. — No, bila sta kriva oba. Mož ni varčno ravnal, žena Jo razsipavala .... Ivana je to v srce zabolelo, bil je bridek udarec. ^aj se mu je globoko v dušo utisnil obraz Maričkiu, kar J° je poslednjič videl prostolaso, ožareno od rudečega svita luči. Vedel je, da je blaga in tiha, da bi ž nje vrla bila Žena. Domišljeval si jo je „na gradiči" lepo oblečeno — lehko se je merila z vsemi dekleti, katera je poznal. A zdaj je bilo vse proč. Pust se je naglo bližal h konci. V tem veselem času se je moral stari Zaleski voziti 29* na kake trj kraje, kjer so imeli bogate hčere. A vedno se je vračal brezuspešno. Poznali so ga že po okolici, poznali njegove razmere. V vasi rodnej se ni smel drzniti nikamor. Čas je dotekel, nastopil je pustni torek. Sani so le kar letale, ves den so zvučali zvonci in grilci, donele so vesele pesmi pri kolovratih. Prikazale so se maškare, medved, žid in druge nore podobe v čudnih oblačilih. „Na gradiči' je pa bilo vse tibo. Kmet je korakal po sobi z glavo pobešeno. Gosto-krat se je ustavil pri oknu in gledal ven zamišljeno. Obrvi njegove so bile zgrbančene, oči so gledale temno. V tem kratkem času je silno prepadel. Bil je mnogo let stareji. V enem tednu ste došli dve tožbi in dve odpovedi. Kmetica se je togotila. Slišala je zvonce, godbo in smeh; draga leta je bilo „na gradiči' neizmerno veselo, denes tiho kakor v grobu. Tako je den minil, nastal je mrak. V sobici je sedela Apolonija in gledaje skozi okno na pol z ledenimi cveti pokrito je jokala. Po vasi se je razlegala vesela pesem, godci so igrali pred krčmo. Doli v krčmi je vriskal Ivan. Vedel je, da je to naposled. Zakrival si je vesel obraz, ukal je in plesal. Spomenil se je, da bi drugače bilo, če bi Marička bila njegova. Pil je na jezo, in dal si je gosti. — Ta den v mraku dovolil je Kubina sinoma svojima iti h godbi. Čudili so se močno, da je oča denes tako radodaren. Maričko sta vzela s seboj. Zena se je zgodaj ulegla. Oglje je v peči ugasnilo. Kubina je šel v stransko sobico in užgal drobno lojeno svečo. Pogledal je pazljivo okrog. Nič, nego ozka temna izbica; njene stene so nekdaj znabiti bile pobeljene. Zdaj so začrnele in požoltile se, tu pa tam je apno odpadlo. Majhni plamen svečice je bil ta skromni prostor Za silo razsvetlil. Svit njen je padel na zamrzlo okno, katerega ledeni cveti so lesketali se. Kubina se je vsedel pri majhnej starej mizici, ki je stala pri oknu. Potegnil je iz žepa ključek in tiho otvorivši miznico Se je nad njo sklonil. Bilo je ondi nekaj papirja, pa Črna usnjata listnica. Kubina je pogledal papirje — dolžna pisma. Poslednje, kakor se je videlo, je čital najdalje. Bilo 3e to jismo Zaleskega. Potem je razganil listnico in vzemši bankovce štel jih je na mizico, pri čemur so upadle njegove oči žarele, ves obraz, njegov, po navadi tako trd in hladen, se je razvedril. Vstal je in levico ob mizo opirajoč preštel je iznova Dagnjen nad mizo denarje. Na to položivši kazalec na Poslednje, iznovič se je zamislil kot bi prešteval. Pošasti podoben je bil v temnem svojem kožuhu, kte-rega Črni ovčji ovratnik je zadnji del glave na pol zakrival. Sivi lasje so padali mu na zgrbančeno čelo. V otožne misli se je utopil. Tu na mizi je ležal sad njegove čudovite marljivosti, so ležali denarji ki so očetu njegovemu manjkali, zavoljo tega so morali „iz gradiča". Iz ljubezni do teh papirjev si je odtrgaval od ust, si ni privošil nobenega Veselja, trudil se od ranega svita do noči. Zavoljo njih Se je drugih ogibal, postal lakomnež, niso ga ljubili, ne spoštovali, posmehovali so se mu in nekateri se ga bali. »ender zato pojdejo kmalu Zaleskovi po tisti cesti, po katerej je on s svojim očetom šel, ko so mu bili gradič Zavoljo dolgov prodali. Zaleskega posestvo pride kmalu na prodaj. Vedel je to in preštel v duhu, koliko bo zanj treba dati. Dolžno pismo, ti denarji na mizi in pa ti — ne manjka veliko. Eden pot na Prusko še in potem bo lehko izplačal posestvo do poslednjega krajcarja. In bo zopet gospodaril ondi, kjer sta oče in ded gospodovala, umre pod isto streho, pod katero se je narodil. Skozi temno noč je donela z dola vesela godba v krčmi. Kubina ni slišal nič. Njegovo srce je odmrlo že tem zvokom. Ni se veselil pri njih, ni užil mladostnih radostij. Ali zdaj, zdaj se bliža doba, ko ponosno pogleda z višine „gradiča“. Kubina se je prebudil iz svojega premišljevanja. Po-spravivši papirje zaprl jih je spet. Denarje je s ključem vred shranil v žep in postavivši svečico v staro vozarsko svetilnico, ki je pri mizi na tleh stala, plazil se je ven. V sobi se vstavši posvetil je na posteljo, kjer je njegova žena spala. Kako je bila revica shujšana in postarana. Vendar mu za to ni bilo mar. Spala je. Taval je ven sveteč si s svetilnico. Prišedši v pri-klet lezel je po slabih, lesenih stopnicah ter zginil na dilah. Bilo je že po polnoči. črez dolgo se je še le vrnil. Jedva je stopil s stopnice, potrkal je nekdo močno na duri. — Kubina se je zganil. Ugasnil je luč v sve-tilnici in odprl. Jože in Marička sta se vračala od godbe. Nista bila vesela in dobre volje. Samo Vaclav, katerega srce je kakor škrjanček v prostem zraku veselo bilo, se je doli dozdaj radoval. Na vetrniku denes razven Kubinove ni spal nikdor. Drugi den je zapregel pozno popoldne Kubina vranca svoja v sani in odpeljal se zopet z Vaclavom. Nikdar se ni bil tako skrbno pripravljal, nikdar ni tako sani in remenje ogledal, saj je imela ta vožnja biti zadnja. Zginil je. Za vasjo je čakal zopet Zelizko. Denes so krenili po drugi cesti nego drugokrat. Bor, ki se je nad ostalimi vrhovi kakor kralj vzdigoval, zavil je čelo svoje z meglo. Od črnih lesov je žvižgal veter po polji s snegom pokritem. Krajina je bila pusta, kakor mrtva. Celč vrane so dremale na golih vejah drevesnih. Zvečerilo se je in luči so zasvetile v kočah. Kubi-uova je pristavila denes več v peč nego navadno. Mogla je zopet prosteje z otroci svojimi se pogovarjati in si oddehniti. Opraševala je Maričko, kako je kaj v krčmi bilo, kaj je ^van Zaleski počenjal. Dekle je nevoljno vzdihovalo. Pravila je, kako se je Veselil in udelaval. „S teboj ni plesal ?“ „Ne. — Jezen je —“ djala je tiho in sklonila glavo, ^rez nekoliko časa je glasneje dodala: »Apolonije ondi ni bilo, ne roditeljev." »Škoda, da naš oča — kdo vč, kaj mu je v glavo Prišlo! Marička, ali bi ti vzela Ivana?4 Hči je zarudela in molčala je. Mati je pa vzdihnila. Jože je sedel za statvami imajoč glavo ob zid oprto, gledal je k stropu. Slišavši ime hčere Zaleskega, zgrabil Je vodilo in pognal čolnič, da se je stara lesena stena stresla. Joža je iskreno spošteval svojo mater. Visok, vitek *aut je bil, gladkega lica, okrog njegovega čela in na skranjah so kodrili se temni lasje v drobnih kodrecih. Ponižanje Zaleskega je trpel tudi on. Zdaj da ne bi že več Polonke niti pogledati smel. Veselo to dekletce žarečih oči si je podvrglo njegovo srce. Ko je nekoč h godbi zablodil, vroče je nanjo giedal. Sukala se je pri plesu kakor veter in njega je bilo sram, se jej približati, kot bi se je bal. Vrh tega stari Kubina nikdar ni obilno dal. Joža ni mogel zazvoniti z dvajseti-cami kakor drugi fantje. Zdelo se mu je. da se Apolonika nanj niti ozrla, zanj niti zmenila ni. Vendar jej je bil po godi, ogledala se je pogostoma po njem neopazovana in to z dopadenjem. Noben fantov ni bil tako zal in zrastel kakor Ku-binov Josip, treba mu je le bilo jopiča iz tako lepega sukna, svilnatega robca za vrat in ušivane srajce, kakor so imeli ostali. Preudarjal je gostokrat, da na njo še misliti ne sme, da po njo drugi fantje pridejo. Ali ko je slišal, da pri Zaleskih ni tako, kakor se je zdelo, da je na videz mnogo bleska in zlate pene, tedaj se mu je ukradla nadeja v srce. Oče njegov je Zaleske zelo ponižal s tem, da jih je zavrgel. Zdaj mu ni misliti na to. po čemur je tako gostokrat vzdihoval in koprnel. Malokedaj so obiskovali se prej Zaleskovi in Rubinovi. — Zdaj stezica na „gradiČ“ redkoma hojena zaraste do cela. V. Zarja rudeča se je razlila na vzhodu nad zasneženimi gorami in je zbarvala oblake, kateri so se kakor ogromne rudeče metle po nebesih razprostirali. Čim bolj se je bližal trenotek; ko solnce nad obzor stopi, tem bolj so bledeli, dokler se tudi zarja nad gorami v oranževo barvo ni premenila. Solnce se je prikazalo nad goro. Oblaki po nebesih so zbledeli in luna uničena in bleda je potovala tiho po modrem oboku k zapadu. Pri Ivubinovih so že vstali. Mati je ravnokar zakurila. Tu je zahrumel topot konjev in žviščanje sani. Mati in otroci so priskočili nagloma k oknu pogledat, kdo se k njim tako zgodaj pripelje. Očeta niso pričakovali, ker se je po navadi še le o poldne vračal. A bil je Kubina. Mati in otroci so se ustrašili — otrpnili. Sani pokrite, iz potnih vrancev se je kurilo, iz gobca se jim je belila pena. Kakor črn, gromonosen oblak bilo je zgrban-eeno Kubinovo obličje. Drl je v sobo. Marička in mati ste strepetali. Zadrl se je nad njima, pokaj ne greste odpregat. Hči je bila rada, da je mogla pobegniti. Tam je vse zvedela. Vračali so se že z nakladom, pripeljali srečno črez Sranico. Bili so si že skoro svesti, da se jim vse posreči. Tedaj je pa opazilo bistro Želizkovo oko dva graničarja. Moteli so se ogniti na drugo cesto, da bi ušli. Ali v tem 80 jih tudi stražniki opazili in kričeč, naj stojč, gnali so za sanmi. Vaclav je vdaril po konjih. S težkim tovorom ni šlo. Izmetali so sodček za sodčkom, zavitek za zavitkom, da bi konji zbežati mogli. Utekli so sicer, ali blago je bilo zgubljeno. Skoda bila mala, in za Kubina tem veča, ker je vse blago bilo njegovo. Hotel je takrat veliko svoto pridobiti. Vrgel se je na stol in uprl svoje oči v črna tla. Tako je sedel dolgo; jedva je kaj jedel. Nikdor se ni drznil še besedice spregovoriti ne. Bilo je kakor pred nevihto in oblaki so bili že tu. Stari tihotapec je odšel v stransko sobico in zaprl se ondi. V veliki sobi so čuli, kako prehodi izbico — na to je bilo tiho. Usedel se je k mizi in položivši roko na dlan štel je. Krut udarec ga je zadel. Vedel je, da se čas prodaje posestva nagloma bliža. Danešnja zguba pogoltnila mu je znaten znesek. Zato bi naj bilo vse skaženo? Zavoljo tega bi mu naj posestvo ušlo, za katerega se je vse žive dni trudil? Mora in mora ga imeti, in če bi vse žrtvoval. Kar se enkrat ne posreči, se drugokrat popravi — ali tega bi ne bilo treba — od teh denarjev, od teh težko prisluženih denarjev! — In iznovič se je Kubina razhudil, iznovič mu je glava padla na prsi. Tu je prišel Zelizko. Bil je malo časa v sobici. Ali z dobra ni odšel. Kubina je bil razkačen. Sumil je in ni veroval vsakemu. Med govorom je izrazil nezaupnost svojo Zelizku. To je razdražilo hudo starega tihotapca. Zarudel je v obrazu, govoril glasno, nastal je prepir. Z grožnjo je odšel. Zena in otroci so imeli slabe čase zdaj. Kubina je bil vedno nevoljen, vrel je, nič mu ni bilo po godi, pikal je. Gostokrat je hodil dolgo, v globoke misli utopljen po izbi ali po sobici. Pripravljal se je na nekaj, toda ni mogel se odločiti. Tako so minuli dnevi. — Med tem se je Zaleski zastonj branil njemu iu rodbini pretečega pogina. Kakor povodenj se je bližal. Slišal je zamolkli njen hrum — šumenje — in bila je tu — z vsemi otvornicami, skozi vsako razpoko je drla. Oznanjena je bila javna dražba Zaleskega posestva, imenovanega „na gradiči". To je bilo kakor strela iz jasnega neba za Kubino. Vedel je sicer, da stvar tako stoji; vender je bil izne-nadjen; hitreje se mu je pretakala kri. Zjasnil se mu je zdaj pa zdaj obraz. „Torej vender le!" mislil si je — in dodal: „Samo še jaz — O, ti denarji! Prekleta zguba! Prekleti potepuhi !“ Zamislil se je — potem pa dvignivši glavo je zaklical Vaclava v sobico. Pogovarjala sta se o novej cesti in dogovorila sta se. Tretji dan po tem dogovoru prav pred določeno dražbo „gradiča" potegnil je Vaclav iz kolarnice že pripravljene sani in zapregel je vranca. Pazno je zlezel Rubina z dil ter ukazoval za prihodnji den. „Da mi molčite! Idemo na Prusko po oglje!" in velike njegove oči so merile ostro ženo in otroke. „Sliši, mož!" — drzuila se je gospodinja s tresočim glasom. — „Poloteva se me denes tolik strah, da se mi lasje ježijo. — Ne vozita denes —“. „Neumne ženske —“ zadrl se je Kubina in odšedši napravil je tri križe z bičem po snegu pred konje. Za srečo.— Priskočil je Vaclav. — »Shranite zjutraj kaj dobrega za na zob, mati. Bo kos nočnega dela. Z Bogom!" „Z Bogom! Srečno!" šepetali ste plašni ženski. Sani so se premaknile. Počasi so stopali konji iz dvora. — — VI. Polnoč je že davno minila. Dozdaj ni bilo na vzbodu jasne proge. Nebo je bilo oblačno in gosti je šel sneg. V gostem lesu pri Z. na granicah češko - kladskih bila je skoro tema. Drevje in grmovje je bilo pokrito s snegom, da so se veje, podobne belim rogovom severnega jelena, pod težo snega krivile. In snežilo je neprestano. Na ozkej cesti skozi les držečej stali so štirje možje. Akoravno so se pod drevjem skrivali, snega se vender niso ubranili. Padal je n&nje in pobelil jim čapke in obšiv iz lisičje kože, brado in sive plašče. Vsak otrok bi jih spoznal. Bili so mejni stražniki. Stali so prestopajoči, ali so na nekoliko stopinj semtertja hodili po globokem snegu. „Je-li nas je imel ta stari lisjak za blazne —“ Ni izgovoril. Vsi so pazljivo na uho vlekli. „Na mesta!“ velel je eden iz med njih tikoma in po dva in dva so skočili v les na kraj ceste. Ni bilo njih videti. Nastala je tihota, le iz globin je zaječal veter in gnal pred seboj vrtince snežene, kteri so se lovili mahovitih debel. Zdaj se je začulo glasno hrkanje konjsko. Po tem je bil slišati glas, kakoršnega saninjak z drsanjem sani naredi. V temi prikazali so se obrisi dveh konjev. Na ksebejnem (na konji pod sedlom) je sedel mož pazljivo se ogledujoč. Kubina in sin sta se vračala vozeč obilno blaga. Nagloma se je Vaclav ustavil. Pa le na hip. Pristopil je tiho in šibko k očetu, katerega je za kožuh potegnil. „Oborožite se — so tu. Tam za borovcem videl sem rudeč podšit ovratnik — hitro!" — In skočil je na sani. Kubina je plaho pogledal. Vender se je zamežikajoč vspametoval in že je vzdignil bič, da bi po konjih močno udrihnil. Hotel je skozi udariti. Graničarji so padli iz svojih skrivališč z velikim krikom in vrišom. Kubina je mislil, da se mu po tej cesti mora posrečiti; preračnnil iii preudaril je vse — zdaj je videl, da je obdan, spomnil se je na svoje drago blago na saneh. To mu je zmedlo glavo. Iuače tako hladen, preudaren — zgubil je v tem hipu presojo. Vender je, preden so stražniki priskočili, prerezal Vaclav, ki je v tem nevarnem trenotku zavednost obdržal, zaveznice konju, na katerem je oča sedel in odprl ogrance. Močni vranec, kateri se je prej že pri kriku vzpenjati začel, čutil se je prostega. In preden se je Ivubina ogledati mogel, že je skočil in se podil skozi les dalje. Tu se je Kubina zavedel. „Vaclav!“ zavpil je kakor obupan in se ozerl po njem. Ni se brigal za graničarje, ki so se nanj vreči hoteli. Dva sta odskočila pred divjim, upornim konjem, kateri je tretjega, ki se je drznil za uzdo ga prijeti, v sneg povalil. četrti stražnik gnal se je za Vaclavom, ki je pobeg očin v svoj prid obrnil, da bi drugega konja ulovil in nanj se zavihtel. — Konj Kubinov je letel kakor veter skozi temni les. Jezdecu, ki se je na njegov vrat nagnil, ni bilo treba siliti ga k begu. Sneg mu je pleskal v obraz. Veter je bril in žvižgal. Lančki pri komotu so neprestano bili konja po prsih nehotč ga k begu spodbadajoč. Komot in remenje je hruščalo, zaveznice (štranjge) so se sem pa tja metajoč po snegu vlekle. Zdaj je slišal Kubina strel. Kakor blisk je prešinila njegovo dušo grozna slutnja. Zgrabil je trdno z roko remen konja zadržujoč. Klical ga je. da bi ga ustavil, obrnil — uplašeni valah popel se je v največi skok in dirjal dalje. Videl je, da je zastonj ves trud, da že slabe njegove roke uplašene živali ne ukrote. Vranec je metal s kopiti rahli sneg, da se je kakor bela megla kvišku vzdigoval. Gosti les na pravi in na levi je zginil zadej. Kubinuje jemalo sapo. Vihar se je zdaj silneje proti njemu uprl metaje mu sneg v oči. Naslonil se je. Dalje in dalje je dirjal divji konj. Padal je gostokrat do prs v sneg — vender zbravši novo silo podil se je s kokoma dalje. H kratu je čul Kubina zaječati. Zdelo se mu je, da ga je nekdo zgrabil za njegove rame, da mu hoče sleči kožuh. Odprl je oči. Ali hitro je zopet sklonivši glavo zamežikal. Črne tenje lesa po rebrih so zginile, videl je, da je v širem polji, kjer je divji veter hrumel in tihotapcu razpel kožuh, kateri je zdaj kakor črna perut za njim mahal. Vse okrog je belo. Iznovič je poskočil vihar, zopet so se vzdignili vrtinci, ni bilo videti ničesar — vse je belo in sivo. Obraz Kubinov je porumenel. Gostih obrvij se je prejel sneg in jih premenil v led. Čutil je leden mraz s početka, na to bolestno vročino. Roki držeči remen ste otrpneli in zru-meneli. Nehal je misliti. Pripogibal se je samo, čutil je mraz vse ude mu preletajoč. Iznovič se je udrl vranec v sneg, hipoma se dvignil in letel dalje. Tu je nekdo zgrabil Kubina za glavo-Čutil je mraz in bodenje v nagrbančeno čelo. črna čapka se je gibala v zraku, potem je zginila v snegu. Sivi lasje na glavi tihotapca so mahali, kakor travica sem pa tja metana od viharja. Kutina je bil za hip brez sape. Trudil se je pogledati na svojo usodo. Ali trepav-nica obtežena z ledom pokritimi osemci je zatisnila oči. — Ni videl, ni vedel ničesar več. Konj je letel z brega dol. Zgodaj so se pri Kubinovih prebudili. Burja je razsajala tudi pri njih in jim ni dala spati. Sneg je bil do oken, vse je v beli megli, da se včasi še skedenj ni videl. Čudo je, da se poslopje leseno ni podrlo, debla dreves okrog so pokala. S plaho dušo, polno žalostne slutnje, spominjali so se prebivalci na vetrniku na oba nenazoča Konečno je utihnil veter. Dozdaj je gosto snežilo. Kutinova je šla zakurit. Joža je sedel za statvami. Tu je priskočila Marička k oknu, ker je zaslišala zvunaj hrzati konja. „Jezus Marija!" vskliknila je in obraz jej je po-bledel. Mati in sin sta pribežala, da bi videla, kaj se godi. Kak pogled! Na dvorišče od jelševja sem je prijahal jezdec. Ce ne bi bilo visokega, črnega konja, ne bi ga bili na vetrniku spoznali. Za božjo voljo! Konj je bil spredaj s snegom pokrit in jezdec za komotom skrčen zdel se je kakor iz snega. „Oča!“ vskliknili so vsi z enim glasom in že je odprl Joža vrata, že so se zaprla, da bi jim sneg prikleta ne zamel. In ko je očo pogledal, ustrašil se je še le. Kubina je tu sedel sključen še bolj nego navadno, premrl. Obličje in prednji del njegovega telesa bilo je s snegom pobrito. Glava gola, lasje razmršeni padali so na čelo in skranje. Joža mu je pomagal s konja in ga je moral v sobo nesti. — Marička je odpregla in v hlev odpeljala tresočega konja. — Kubina se je zgrudil na klop in glava mu je padla na prsi. Oči njegove so zelo stopile ven in se uprle v črna tla. Marička je otirala raztaleči sneg iz očij in obraza svojemu očetu, osuševala njegove lase, Zena mu je kuhala juho. Za nekoliko časa se nikdor ni drznil pregovoriti. Konečno je vprašala Kubinova nesoč zajutrek, kje je zaostal Vaclav. Kubina je zaječal, skočil po konci, kakor bi nekam zbežati hotel, ali zgrudiL se je zopet na slabo obtesano klop. „Moje blago! Moje blago!" zavpil je. „In Vaclav?" se je drznila vprašati žena. „Vaclav?! Vi ste še tu? Hitite — hitro — gledat — v Domanove lese — Vaclav in moje blago!" zastokal je iznovič Kubina in utopil se potem v bolestne misli. Bil je kakor premrt. Joža in Marička, ki si je robec ovila, sta bežala iskat brata. Kubinovej je bilo tesno. Hip za hipom jo potekel in vsaka ura je bila mučna. Gospodinja je gostokrat bežala ven za skedenj, k jelševji. da bi pogledala, ali se otroci njeni že vračajo. — A niso šli. — Mož pa je sedel, kakor bi ne videl in ne slišal nič, vedno na tistej klopi, kakor prej, zmirom je gledal na isto mesto z izbuljenim, čudno žarečim očesom. — Ženo so solze polile. „Yspametuj se, mož — če si imel nesrečo, glej, da se ogneš veče! Pridejo, bodo hoteli globo — vzemi kjerkoli najdeš groš.“ — To je pomoglo. Kubina je vstal ter se ozrl pazljivo. Potem se je obrnil k stranskej sobici. Tu so se oglasili na pragu glasi, na to so se duri odprle in Josip in še ^va moža so nesli v sobo na rokah Vaclava bledega, krvavečega. Bil je smrtno ranjen od krogije graničarjeve. Zelizko se je krvavo maščeval; bil je stražnikom ovadil včerajšnjo namero Rubinovo. Ko je Rubinova umirajočega Vaclava ugledala, zakričala je in roke vila. Kubina se je obrnil prav pri sobici. Kljuka mu je z&ostala v roki, obličje se mu je skremžilo, usta so se ^u odprla. Položili so Vaclava na posteljo, ki je v kotu pri Peoi stala. Kubina se je približal črez malo počasi sinu. ^roza je prešinila tega bledega starca, oblečenega v črni kožuh. Obraz je tihotapcu pobledel, postaral se, upadlo °ko je kakor stekleno gledalo na žrtev lakomnosti. Tu so se odprla vrata. Neki sosed je klical že med dormi, nevedoč, kaj se v kotu pri peči godi: „Kaj delaš, Kubina? Čakali smo te! Matejko je kupil gradič zelo pod ceno. Pravili so, da bi ti bil mogel '"“ni izgovoril. Cul je nekaj težkega pasti, in ko je sred sobe vstopil, °pazil je na strani v kotu na zemlji ležečega Kubino. Slišavši stari tihotapec, da je gradič na javnej dražbi prodan, zgrudil se je brez zavesti na zemljo. Zadel ga je mrtvoud. Poslali so po duhovna in zdravnika, vendar sta 30 prišla že prekesno. Ta den je zadonel v vasi dvakrat mrtvaški zvon. Tretji den so naložili na vetrniku dve rakvi na težke sani. Na ksebejnem konji je sedel Joža in vozil očeta in brata. Na sanini lestvici se je majala lesena lopata za kidanje snega, ki je cesto v mestice zametal. Mati z Maričko in sosedi so stopali za sanmi. Od Zaleskih ni bilo videti nikogar. Pokopali so očeta in sina v velik grob. In vsi so jokali za ubogim, veselim Vaclavom. Nikdor ni žaloval za starim tihotapcem, bi je zbog lakomnosti svoje privedel sina in sebe v grob; samo žena in otroci so točili obilne solze nad rakvijo trdega očeta. VII. Ta den, ko je bila globoka žalost obiskala vetrnik, razlegal se je tudi na „gradiči“ grenek jok. Zaleskih imenje je bilo prodano. Kmetica bi si za živo glavo ne bila mislila, da zapusti malo ne kakor beračica hram, v katerem je toliko let slavno gospodovala, kjer je toliko pojedin in gostij napravila. Apolonija je žalovala z materjo, oča ni govoril, vedno je le v zemljo gledal. Glava mu je osivela v nekterih tednih. Ni plakal, ni klel, le včasi se mu je zategnjen, globok vzdih izvil iz tesnih prs. Spoznal je napako in slabost svojo. Bilo je prepozno. Najmirnejši izmed vse rodbine bil je Ivan. Bolela ga je zguba kmetije ne malo, vender je videl, da se temu ogniti ni moči. Gledal je le, kako bi kaj rešil, da ne bi s praznimi rokami se preseljevali. Preselili so se v kočo v vas. Imeli so edino upanje, d& jim nekoliko stotin iz posestva ostane. Zaleska je odšla pozno na večer. Bila bi od sramote umrla, ako bi jo kdo videl preseljujočo se iz doma, v katerem se je, kakor pavica sprehajala. Bila je uničena. ■Pri vratih pod košatima lipama jela je tako jokati, da bi Se lehko ti stari drevesi nad njo razsolzili. Joža je bil gospodar na vetrniku. Poravnal je vse P° očetu. Pregledal je z materjo poslopje, obrnila sta Vse na robe, toda penez nista našla. „Vem, da je peneze imel", djala je Kubinova. „Le kam jih je shranil!" V stranskej sobici so našli v miznici samo nekoliko dolžnih pisem. Kubina je umrl tako naglo, da besedice oi spregovoril. Konečno so se tolažili, da jih sčasom najdejo; nemara tudi nobenih več ni bilo; znabiti jih je zgubil v blagu, katero so mu vzeli. Mnogo se s tem niso mučili. Vsem je bilo prijetno v hiši, kjer več ni ostro oko očetovo spazilo vsakega nji-kovega gibanja. Minila je tudi zima; spomlad se je zasmejala na gore 'o doline. Jelševje za hramom Rubinovim je zazelenelo. kllado listje se je majalo v toplem vetru, kateri je veje pripogibal k temnej gladini „jezera“; tako so malemu ribniku sredi jelševja se razširjajočemu pravili. Nastali so soparni dnevi. V nedeljo popoldne odšla je Kubinova v jelševje k J®zerci, da bi ondi v senci drevja mplila. Marička je odšla v mestice k večernicam. Že je ni kilo več sram — brat jej je kupil pošteno obleko. Ta hip je porabil Joža, da bi materi razodel, da ljubi Zaleskovo Apolonijo in da bi jo rad imel za ženo. 30* Stara Kubinova se je začudila, potem se globoko zamislila, vender mu pa ni odrekla svojega privoljenja. Svetovala je toliko sinu, da bi poprosil strica Simena za posrednika v tej zadevi. Tako je stala reč. Teden poznej, v nedeljo popoldne, oblekel je stric Šimek zeleno svojo suknjo, dolgi, pražnji meten (plašč) in korakal je slovesno proti koči na konci vasi. Tam so bili Zaleskovi. Za nekoliko stotin goldinarjev, kateri so jim ostali, so kupili to-le kočo z vrtom. In stric Šimek je dobro opravil. Stara Zaleskova sta se sicer spomnila, kako ju je stari Kubina ponižal in zavrgel, govorila sta ostro o rajnem, vendar ju je deloma Šimek pomiril, deloma sta si pa sama drugače premislila. Saj nista mogla zdaj med ženihi izbirati. Tako je torej bila določena zveza Josipa z Apolonijo. Med tem se je s posredovanjem strica Šimeka godilo porazumljenje med Ivanom Zaleskim in Maričko Ku-binovo. Ivan je prihajal pogostoma na vetrnik in Marička ga je pozdravljala z zarudelim obrazom in očesom žarečim. Novi posestnik „gradiča“ je dal na znanje, da kmetijo proda. Imel je zopet nekaj novega v pasti, kjer bi si mogel lepe peneze zaslužiti. Ali kupcev ni bilo. Kubinova je vzdihnila slišajoč to in se spomnila na rajnega. »Ubožec, kaj se je mučil. Kdo ve, kje so ti penezi \u Joža je tarnal sicer, da gradiča kupiti in tako nakano rajnega očeta izpolniti ne more, vender ni žaloval mnogo. Pripravljal je na vetrniku vse za dostojni sprejem zale neveste. Zidovje je bilo belo, tla nova, strop pobarvan. Soba je bila svetlejša in veselejša. Prej je bilo poslopje Rubinovo podobno starki, zdaj se je zjasnilo* okna so zalesketala, le čepica njena, slamnata streha, kila je revna. Nekoč se je bližala ogromna nevihta. Črni oblaki so se nakupičili nad gorami, nastal je silen vihar in z neha valil se je dež. Čudno, da vihar vetrnika ni odnesel. Ni ga odvalil, ali raztrgal je staro streho, da je na dile lilo. Jožef je gor bežal, da hi z desko največjo luknjo zadelal. Zadeloval, zatikal je, kar ne daleč v strehi ob nekaj trdega zadene. Iznovič je segnil v slamo In tu je potegnil iz nje plehnato skrinjico. Zgrabil jo je z obema rokama, gledal en čas na njo debelo. Hitreje Je dihal, obraz se mu je porudečil. Od srečne slutnje mu Je strepetalo srce. Potem je kakor strela naglo zletel po stopnicah. Mati ustrašena je skočila po konci, misleč da kdo leti z dil. „Nož! nož! — sekiro! sekiro!“ kričal je Joža. Vsi so bili omamljeni. Skrinjico je konečno odprl. Vskrik radosti in začudenja je zadonel po sobi. Kup bankovcev in Srebrnjakov je ležal pred njihovimi očmi. Nastal je za trenotek molk. Potem je s tresočo roko štel peneze. Stel je, oči žensk so na roko njegovo gledale, in naštel je mnogo, da ki skoro mogel kupiti za to lepo kmetijo. A ko je doštel, pogledal je mater. Tej so se h kratu oči zalile, da se je glasno zajokala. Tudi Marička je plakala; Joža je pa resnobno in žalostno na peneze gledal glavo sklonivši. Vseh se je polotil spomin na umrle, na starega očeta iu nesrečnega Vaclava. Nu in dalje? Čitatelj se že domisli, da je Joža kupil »gradič", in da ste se hitro tam svečano slavili dve svatbi. A. misli tudi, da se je pri tem veseli obraz staremu Za- lesku zjasnil in da je stara Zaleska bila opravljena v svojo najkrasnejšo obleko. Obadva sta ostala do smrti pri zetu na „gradiči". Rubinova ni hotela vetrnik, ki se je nad gradičem ponovljen belil, zapustiti. Ostala je pri svojej srečnej Marički, katera je bila posestvo očetovo in njegova dolžna pisma kot doto obdržala omoživši se z Ivanom Zaleskim. To je bilo v Novem Jorku 1794. leta, pripoveda gospod Jai, ko sem bil nekega dnč doktorju Brovnu, slovečemu lekarju v tem mesti, razodel, kako rad bi vedel, kake so ječe. „Znam" — dejal sem, „da je ta ustav vreden, da bi zvlasti Evropci pozorni bili na-nj. Kar Vi, gospodje, ustanovite, vsemu je, kar vidim, temelj premišljenost in ljubezen. Vaša pravila so tudi nam v Evropi znana, ali vodilo nam utegnejo biti še le kedaj po letih in letih. Mi se radi pričkamo, Vi pa delate. Mi slutimo, tudi čutimo, česa manjka našim dosedanjim jetnikom in kaznjencem; a Vi ste uže na delu. Vi popravljati hibe, ki ste jih spoznali, in odmečete vse, kar je ostarelo. Izkušenost je učiteljica, Vi pa izborno znate, kako je treba čestiti jo in rabiti." „To ne zahteva nič drugega, nego zdrav um i& krepko voljo1*, — dejal je lekar. „Predno mi kaj začnemo, dobro premislimo namen in preiščemo sredstva, pomočke J. Sattler. primerjamo pomočkom in tujim izkušnjam. Čim pripro-stejši je pomoček, tem važnejši nam je. Spomnimo se n. pr. na ječe ! Kaj je sploh njih namen, pa zakaj tega ali tega občana obsodijo in zapro? — Legak odgovor je to. Nekoliko se godi to zato, da gospodska zadoščuje občinstvu, ki mu krivica godi se, nekoliko za tega delj, da bi se ljudje bali kazni in zdrževali raznih napak, nekoliko pa tudi zato, da hi kazen grešniku poboljšala život, ki bi izročen svobodi zopet utegnil ogrditi se z zlom, če zločinca uij ostavila hudobna naklonjenost in razvada." „Tak je namen, takovi so tudi pomočki. Naše ječe 80 v takem redu, da je njih namera ta, da bi jetniki zabili na svoje razvade, spoznali svoje dolžnosti in oklenili 8e jih. Da bi po naših ječah nepravični bili, samovoljni iu osorni do jetnikov, to se ne sme goditi pri nas, suro-vost ne napaja človeškega srca z usmiljenostjo, pač pa 2 jezo in trdokornostjo." „Jetniki se pečajo z delom, ki daje dobiček, pripravijo si zalogo, ki je njim na korist, odvajajo se nevarne lenobe in berč moči, da začno pošteno živeti in srečno." „Ali treba bi bilo mnogo časa, ko bi na drobno hotel govoriti Vam o tem, najboljše bode, če sami preverite se 0 tej resnici. Denes je prijeten dan: hodiva v kaznilnico! Pačite pregledati vse, pa — sodite sami." „Na poti sva govorila in presojala povode in učinke nravstvene človeške pokvarjenosti. Dr. Brovn je pripovedal blezo to-le: „Napake so duševna bolezen, če se ta bolezen vkorenini, redko je mogoče pregnati jo. Jaz sodim, da bi varno morali krčiti in zatirati jo. Da utegnem, spisal bi knjigo, kako je treba človeku lečiti srce in negovati ga. ^alel bi, da bi se tega popisa lotil kak drug moški, spo-8obnejši od mene in bistroumnejši; ne pridobil bi si malih zaslug. Ugaja nam vse skoro, kakor sami hočemo. Jetniki se uče in vadijo poštenega življenja, napeljujemo jih, da delajo. Mej sto iz ječe izpuščenimi hudobneži sta navadno jedva dva nepoboljšana. Ta prospešni nastopek menda najboljše priča, kolike so vredno naše ječe in njih uprava.4' Toliko, da je bil dogovoril lekar, uže sva bila pri vratih velike kaznilnice. Pročelje to poslopje kaže Grenviškej ulici. Ta dom ! je 204 črevljev dolg. Po vsakem boku sezate dve krili k reki Hodsonu, a na konci v zadiji so jedinite dve manjši krili. Na trdnem temlji se dve nadstropji vspenjate primerno visoko. Na strehi, kriti z opeko, ponaša se krasna kupla. Zidovje iz sivega rezanega kamena ujemlje se z namenom celega poslopja; kaže človeku, če le pogleda dom, da ima pred seboj gnjezdo žalosti in zavetišče usmiljenosti. Severno krilo pa je velika, z galerijami okrožena sobana, to je cerkva. Na zadnjem dvoru človek vidi razsežno poslopje, kder nahajaš prav za prav vse delavnice. Na prednjem sta dva izborna vodnjaka. Na tem dvorišči je velika kopel, kder se kopljejo po leti. Na južnej strani vidiš vrt — razmerno velik. To vse-je na torišči, velikem blezu osem oral. Ko so nama odprla se vrata, opazila sva jednega ■ izmed jetniškib oskrbnikov, ki je gotovo bil dr. Brovna prijatelj, laskavo je pozdravil naju. To je bil gosp. Pat-terson, odbrali so mu bili službo vladar in svetovalci, jeden sedmih oskrbnikov, kateremu so izročili skrb v dotičnej ječi. Gospoda Pattersoua so bili še le izvolili, da bode j skrbel za jetnike, pregledal je imenik in odloke, koliko I je vjetnikov, kaj kateri dela, pa kar je pripetilo se o meseci dni v ječi. Pregledovalci imajo resnično dolžnost, da pazijo, ali jetnikom strežejo človeški in pravično, ali vzdržujo čistobo, poštenost i. t. d. Pregledovalci presojajo jetniške tožbe, pazijo na lastnosti in nravstveno pobolj-šanje raznih jetnikov, svarč samoglavce, razvnemljo pohlevne kaznjence, o čemur vsem dajo vest načelnemu uradu. Prav ta trenotja je gospod Patterson dal pokazniti upravnika, ki je bil vdal se jezi, ter je hudo mučil nekega jetnika. Ko sva se motila z gospod Pattersonom, prišel je jetniški sluga oglasit, da je došel nekov nov jetnik. Dejal je: „Nijsmo videli nikoli takega! Polastili smo se ga še le po mučnem uporu. Treba je bilo 12 moških; trije so močno ranjeni. Ce prav je ves vkovan, vender-le, kedor Je oprezen, sme približati se mu.“ „A kje je zdaj ?“ — vprašal je pregledovalec. „V pisalnici ga imajo jetničar, dva strežaja in štirje beriči.“ „Račita iti z menoj “, — rekel je gospod Patterson. nJaz spregovorim z njim, zato da ga nekoliko upokojim. Pojasnim mu, kako abotno je to, če se upira kedo, ko pomoč nij več lelika.“ Nikoli mi iz spomina ne pride prizor, ki sem videl ga sam s svojimi očmi, ko sem bil stopil v pisalnico. Zagledal sem tu lepo vzrastlega mladeniča plemenitega obličja, ki tudi bes ni mogel zatreti mu nežnosti na lici. Pazno sem gledal ga. Ognjeno oko je pričalo, da je gorečih misli. Nad levim okom se je kazala neznatna ob-runka, ki je gotovo sam zaznamoval se z njo. Kostanjevi lasje so robili belo polt njegovega krasnega čela in dajali so glavi milo mičnost. Karkoli sem videl na njem, obtičalo uai je v spominu tako, da bi tudi te trenotke lehko narisal ga. L Roči in nogi je ta ubogi mladenič imel prevezani s silnimi vezimi; dva moška prestrašenih obrazov držala sta ga. „Razvežita mu roki in nogi", — rekel je čestiti nadzornik. „Ali račite le pomisliti", — opomnil je jeden na-vzočnih beričev. To je človek, vstekel do cela. Če mu razvežemo vezi, nihče izmed nas ne bode varen. V kaznilnici bode tekla kri. Boljše bi bilo, da ostane še zvezan in da vržemo ga v kako temno luknjo, naj bode poginil za lakoto. Saj to ni človek, to je zver, ki ne ukroti je nihče." „Ne govorite tako o človeku", — rekel je nadzornik. »Ne gazite po njem z nogami, da je, tudi še tako hudo pregrešil se. Kdč je o njem kako pismo?" — Berič je po navadi oddal uradski dopis, v njem je jako kratko popisana bila vsa njegova krivica, tudi so bile v njem okolnosti in vse obsojenčeve lastnosti, kar je bilo mogoče zvedeti iz vesti, ki je urad prejel jih o njegovem poprejšnjem življenji. Ko hitro je bil gospod Patterson pozorno prečital, rekel je: „HinekFik-Allan, jaz vas osvobajam teh vezij. Ali mi obečate, da se odrekate vsakojakemu uporu. Saj bi upor bil tudi prazen. Prisilili bi nas le, da bi rabili resne pomočke. Ali tega se ognete lehko.“ „Ne obljubim, ne obečam ničesar", — odgovoril je jetnik z divjim glasom. „Znebite se me, krivični neusmi-ljenci, umorite me; s tem mi ustrežete!" „Ali se vam zdi, da so krivično obsodili vas? — Ali niste napadli svojega krajana Patrika Burke-j a? — Ali ne znate, da ste mu brezi malega ugonobili življenje?" — „Zakoni so mi odrekli pomoč do pravice, zato pa sem sam pomogel si do nje po prirojenem zakonu." „Pravo, s katerim si ljudje sami pomagajo do pravice, to pravo imajo divjaki po lesovih, pa ne ljudje po dobro vredjenih občinah/ „Divji sem zapustil domovino, ker sem hotel osvetiti se zaničljivej razžalitvi! Menil sem, da na tej povestno (zgodovinski) svobodnej zemlji najdem svobodo, pa so me še vklenili!" — srdil se je jetnik. »Zločinstvo, to vas je vklenilo, pravica vas ima vklenjene, usmiljenost in poboljšanje pa vam pomore iz trpkih okovov. Mislili ste, da boste pri nas smeli zloči-niti, ali prevarili ste se; tako svobodo morda najdete kje drugje, mi je ne smemo imeti." „Čutim, da sem rojen gospodarstvu — pa sem — suženj." »Suženj ste grehu, hoteli ste reči menda, krepost in železja mori tako sužnost!" „Kaj pa hočete učiniti iz mene?" — „Kaj bi učinili iz vas? — Poštenega moža, srečnega občana, pravega kristijana. Naučiti vas hočemo, kaj je pravica in v vašem srci hočemo oživiti čestitljive resnice ; vaše nravje hočemo ogladiti, pomoči vam, da se privadite delu in rednosti/ »Kaj se vam zdi?! — Dejali ste, da na delo me priženete!“ „Nikakor ne! Še sami ga nas boste prosili tako, kakor kake milosti." „Nikedar!“ — „ Poprej e, nego bode konec trijeh dni. Brezi dela vam bode trpko. — Meni je žal vas." „Torej se vam smilim?" . „V dno srca! Prav rad bi, da bi vam mogel olajšati usodo." Ko je bil to povedal gospod Patterson, zopet je pogledal uradski dopis. Potlej pa je tiho spregovoril berieu in obrnil se v jetnika, z razvnetim glasom ga je ogovoril: „Revež, vi hočete obupati, pa imate še mater!" Po teh besedah se nenadoma izpremeni mladeniču obličje. Beseda mati mu je segnila globoko v srce. Kolikor je mogel, branil se je čutstvu, ali ni mogel ubraniti se mu: solza mu je zalesketala v oku. »Razvežite vezi", — rekel je gospod Patterson ganjenega obličja. »Cutljivega sina se ni treba nič bati, — porok sem jaz, da ne.u Hinek Fik-Allan je molčal. — Vezi so bile nategnjene tako, da so morali razrezati jih. Ko so bili razvezali mu jih, rekel je nadzornik redniku: »Obleko ima vso raztrgano mladi človek, — in sam prah ga je. Peljite ga v kopel, naj se očedi, dajte mu čisto obleko, potem pa ga pripeljite nazaj. Fik-Allan, idite v kopel in mislite, da imate mater!" Vrli gospod Patterson mu je rekel to s tako ljubez-njivim, s takim očetovskim glasom, da je glavo povesil jetnik in molčeč in krotak odšel iz jetniške pisalnice. „Zdaj pa je uže naš“, —- dejal je gosp. Patterson. „Zvedel sem. da tega nesrečnika mati biva v Novem Jorku v širokej ulici. Poslal sem torej po njo. Materina pričujočnost mi utegne biti poslednji pomoček, s katerim se nadejam, da gotovo proderem do svojega namena. Ali slutim, da ne bode ni tega treba. Precej bi stavil, da ta mladenič nima do cela pokaženega srca doslej. Trdijo, da je zapravljiv, ves zaljubljen v igre, samopašen in pripravljen na vsako veče zločinstvo. Pijanih pijač mu no bodemo dajali; zdrave in krepilne jedi mu izčistijo in ohlade kri, primerno delo mu ukroti razbrzdano obraz-kost, moder svet pa oživi duba. Upam, da z božjo pomočjo prerodimo ga v novega človeka." Jaz se po teh besedah drznem, ter ogledu opomnim: »Pa vender z vsemi šterimi brani se dela!" „To ni nič čudnega pri nas. Saj imamo pomočke, Ja ž njimi krotimo trmo takim samoglavcem, zapiramo jih v samoto, v ječe od šest do osem črevljev dolge in osem črevljev visoke. Take izbice so čiste, prozračne in svetle, ali ni v nobenej nič druzega, nego lesena postelj, slamica, ruha in odeja. V take pokorilnice zapiramo vse jetnike, kateri nečejo delati. Tu ima vsak dosti pokoja: le jedenkrat na dan vidi človeka, kateri mu nosi užitek, ali ne sme spregovoriti z njim nobene besede. Se noben jetnik, če je bil še tako trd, ni rad strpel dveh dni v takej osamelosti take nekaljene tihote. Skoro se oglasi, kaj mu delo dadč, in redko kedaj se pripeti, da bi drugič Jal tako odločiti se od ljudi." „Kako delo boste dali pa temu mlademu človeku?" „Naj bode sam odbral si ga. V našej kaznilnici so tkalci, mizarji, vrvarji, šivarji. Nekateri jetniki režejo in likajo mramor, nekateri tolčejo mavec, češejo volno, čistijo lakno. Najslabotnejši in mirni pa prebirajo in pero volno ik bombaž. Vsak dobi plačilo za to, kar in kolikor učini. Kar se meni zdi, naš novinec si izbere mizarstvo, to je skoro najboljše rokodelstvo. Aha, uže gre. Grledite, zdaj je uže mirnejši in pametnejši." Hinek Eik-Allan je bil na poti nazaj. Utihnila je burja v njegovej duši. čisto nič več srd ni oblačila krasnih lic, ki je popreje temnila mu jih. Obleko je imel cisto in spodobno. „To me veseli, dragi moj, da vas zopet t.; vidim", — ogovoril ga je nadzornik. „Osrčite se! Vidim, da ste še le 23 let stari. Odpira se vam krasna in dolga bodočnost. Zvedel sem, da je vaš protivnik Patrik Burke zlezel iz nevarnosti. Tukaj boste le tri leta. Nu, pa če se do cela poboljšate in če boste spodobno vedli se, morebiti vam še popreje posije svoboda, zato bodem dobro pazil na vas. Vladar mi je dober, in porok sem vam, da bode na prospeb vašemu pravu, če se poboljšate, da boste vredni mile svobode." Se le dogovoril je bil gospod Patterson, kar v sobo pridebti neka stara ženska. To je bila našega jetnika mati. Reva plane k ubogemu sinu in zgrudi se mu v naročje. Kdo bi mogel dopovedati ta žalostni prizor? — Kdo bi popisal, kako je jadovala, kako bridko jokala, ker je taka nesrečna usoda bila zadela nje jedinca? — Tudi zločinčevo srce ni moglo pretrpeti tega: valoma so se iz njega vlili čutije, ki jih je tajil do sedaj. Solze so se mu vsipale iz oči in kropile so sivo glavo dobrej materi, jedinej prijateljici, ki je imel jo na sveti. Zmoglo ga je bilo čutije, zmogel neprestani jok, pritisnil jo je k srcu. Ali skoro po tem se jej izvije iz vročega naročija in solze otare si. „Odidite“, — opomni jo, »odidite, mati! Zakaj ste zmerom za menoj ? — Zakaj niste doma ostali pod tiho streho v domovini ? — Tam bi mirno živeli. Ali kamor se obrnem, povsod ste mi za petami: mene zla usoda goni po sveti; ali popreje bi njej umeknil se, nego vam. Tako ste uže stari, tako slabotni, pa ste čez morje prignali se za menoj, za sinom, ki ves čas po rojstvu preganja ga nesreča!" „Sin, o dragi sin!“ — to so bile jedine materine besede. »Vrnite se v Derrimore, vrnite se zopet domu, na mesto, ki sem tabo ljubil ga in ki ga nikoli več ne bodem videl. Vrnite se, mati, med vaše dobre sosede, ali nikoli ni ne črhnite o meni. Mene tukaj konča sama sramota in obup." „Ne, nikakor, ti ne umrješ!" — vskriknila je uboga starčica in zgrabila sina za roki. »Jaz te ne zapustim več. Jaz sem te dojila s svojimi, s temi-le prsmi, gojila na rokah: tukaj mi zatisneš ti oči!“ „Dobra mati, starčica!11 — spregovoril je gospod Batterson. »Vaš sin bi vam moral delati srce, pa vi srčite ga sami. Tolažita drug drugega. Vi, preljuba mati, učite sina, naj varuje in uči se premagavati samega sebe. — Nesreča, ki se vama zdi, da je grozna, utegne z obema biti vrelec blaginje. Dovoljujem vam, potolažite se tu s sinom. Dve uri imata čas. Potlej“, dejal je in obrnil se v oskrbnika, „potlej ga odpeljite v odločeno sobo in povedite mu, kako se mora tu vesti. A vi, Hinek, pomislite, da vas veže zakon; znajte pa tudi, da noben človek nima tiste moči, ki bi vas otela zakonu iz klešč. Mati vas smejo pohoditi (obiskati) vsak teden dvakrat. Ali če le jedenkrat kako pregrešite se, mrkne vam tudi ta utjeha.“ „Bog vam povrni to!“ — vskliknila je dobra starka. „Bog vam poplačaj! Menila sem, da ni nikakoršnega Usmiljenija več — ali kako dober gospod je to!“ Po tem prizoru sva šla dalje in gospod Patterson je dejal: „Zdi se mi, da ne mara ukrotimo trdokornost tega jetnika. Dušo ima čutljivo, srce nežno; ali bojim se, da nam bodo dolgo časa nagajale pregrehe, ki je navadil se jih, in protivile se hude strasti, ki jim je vdan. Večna škoda! Kakoršnih je lastnostij, ki je kazen nakopal si z njimi na vest, lehko bi bile povzdignile ga do znamenitosti, do slavnosti. Ta človek mi je jako na srci in ne nekam paziti na njega." „Kakor govori". — opomnim gospod Pattersonu, „po besedi sodim, da je Irec.“ „Imate prav", — odgovori dobrosrčnih. „Narodil se je v Derrimore-ji v Klarskej grofiji. Jetnikov je Ircev mnogo več, nego drugib tujcev. To je žalosten nastopek tiste neskrbnosti za dobro izgojo. Ali ne zamerite mi, ljubi gospod! moram oditi, dolžnost me kliče, ne bi rad, da bi čakali me v svetovalnici." Poslovila sva se torej od gospoda Pattersona in od-išla sva. Spremil sem mehkosrčnega, blagega lekara Brovna domov, potlej pa sem krenil v perlovo (Pearl-Street) ulico, kder sem stanoval v krčmi. Na poti in doma sem premišljeval vse, kar sem videl sam s svojimi očmi. Neprestano mi je bil na umu Fik-Allan in rad bi bil dalje kaj zvedel o usodi tega čudnega jetnika in njegove matere. četrti dan kasneje se na poti iz Novojorškega predmestja Bovera sestanem z gospod Pattersonom. Ko bitro sva so pozdravila po navadi, poprosim ga, da bi mi povedal, kakov je Fik-Allan. „Upam“, — dejal sem, „da pošteno vede se, in Vi — da ste zadovoljni z njim." „To je", — dejal je gospod Patterson, „čuden, nenavaden človek. Mnogo bode treba truda, predno ga ukrotimo. časi divja. Jaz zmerom premišljam, kaj bi bilo temu povod. Zdi se mi, da nekaj tiči mu v srčnih globočinah, da je to kak bolesten spomin. Poleg tega je ta Fik-Allan živa oholost; senja se mu, da bi delo onečestilo ga, zato se mu neče vdati. Tri dni je vže, kar je sam zaprt, ali še zmerom ne kaže, da bi želel priti iz svoje mrtvaške samote." „A kaj je zgodilo se z njegovo ubogo materjo?" — „Ta ni genila se še od naših pragov. Sedela je na kamnenem sedeži pri vratih in neprestano molčala in plakala. Podoba je kazala, da le zato živi še, da bi videla sina. Ali opešala je vsled samega nepokoja in vsled prebridke bolesti. Cisto na tujem je, nima niti prijateljev, niti imetka; zato sem jo jaz sprejel v svojo hišo, kder vsak dan zve, kaj dela nje sin. Najin ljubi prijatelj dr. Brovn jo jako skrbno leči.“ „Kedo bi bil nadejal se tega?!" — „Ali treba je potrpeti. Če kazen ne bode mogla do živega priti temu jetniku — in redno življenje v našej jetnišnici, ne bode krivo nič drugega, nego samo to, ker Je uže prehudo pokvarjen. Pa to bi bil prvi tak pripetljaj. Ali ne upam se nič gotovega trditi zdaj. Nade pa tudi nimam tako slabe. Fik-Allan, kakor sem dosle preverjen, ljubi svojo mater. Dokler pa mu ta ljubezen pla-nieni v srci, tako dolgo ni še vse zgubljeno. Ta ljubav nam mnogo pomore, da predrugačimo ga. A ker sami lahko previdite, kako so naše kaznilnice uredjene. treba Je> da nekoliko znamo, kakovo srce ima jetnik." „Pa — da imate sami človeško srce, ljubezen do Človeštva in pošteno dušo“. — dejal sem jaz. „Gotovo ne poznam na sveti blagostnejšega in vzvišenega urada, nego Je vaš stan, ljubi moj gospod! Vaša je ta hvala, s katero nemodro ljudstvo veliča ljudi, ki so mu na kvar, oni niore človeštvo, izžemljo iz njega solze in množe klice na pomaganje; Vi pa pomagate, da ljubezen slavi zmago. D, koliko čast, kako hvalo je domovina dolžna Vašej požrtvovalnosti !“ Ll „Nič nam domovina ni dolžna drugega, nego le to, da bi nam privošila, da bi se ponašali, ker smo njeni sinovi. Daje nam svobodo, ki jo uživamo, imamo pravične zakone, ki nas varujejo. Pa če delam občinstvu na korist, skrbim tudi za svojo blaginjo, če množim blagost sploh, množim tudi svojo imovino. Torej lehko umejete, da tudi sami na se ne zabimo mi,“ „Vidim, da ste vredni svobode. Bolje pohvaliti naroda, menim, ni lehko. Ali ker pač govoriva o tem, prosim, osvobajajte, da vas smem vprašati, od kodi so nekateri Vaši običaji." „Prav rad Vam povem to! Samo povedite jih, kateri so ti običaji. “ „Nihče ne odreka, pa tudi jaz ne tajim, da je dobro pri Vas. Vi uživate dragi pokoj, imate vsega dosti in ne živite v skrbeh. Ali nečesa pa vendar pogrešam. Krasne umeteljnosti so izvor vzvišenega in hladilnega veselja. Ali pri vas ne vidim veličastnih, prijetnih Sadovnikov, sijajnih poslopij, s kakoršnimi se ponašajo naša mesta-Gledališča imate slaba, gledališčarji so ubožni; Vi še prav misliti ne morete, kaj je v Parizi velika opera z vsemi upravami, krasotami in baleti. Zato se meni zdi, da nimate še dozorele omike do sedaj. Pri nas v Evropi) ko bi ne bilo velikih um^eljnikov, izbornih gledališčarjev, znamenitih godbenih skladateljev, gledališč in pesnikov, ne bilo bi lehko blagostno in prijetno živeti." „Predno odgovorim, prosim, povedite mi, ali se motim, ali ne, zato ker menim, da prava omika mora zvlasti meriti na to, da ljudje dobro poznajo svojo vrednost, svoja prava, svoje dolžnosti, da jih z ljubeznijo oklepljejo se, nekatere da varujč, a nekatere verno zvršujo, ter bolj in bolj blagoste sebe in druge." „Tudi jaz sodim tako, kakor Vi." „Ce pa je to, prosim, prepričajte me, da brez tiste krasote, brez tistih divnik umotvorov, o katerih ste po-preje govorili, človek ne more priti do svojega namena, — do namena, ki je izvor mu le izobraženost, da ne more izmodriti se, poumiti, osvoboditi in oblagostiti. Če mi dokažete to, ter preverite me, pa Vam pritegnem, da smo za Vami ostali v omiki," „Kar se tiče tega, nikoli nisem tej okolnosti segel do korena. Hvala Vam, ker ste mi odprli oči.“ „Jaz svojo domovino čestim nad vse; ne dam je ne za bogati London, niti za ponosni Pariz, ni za staroveki Rim. Jaz se ne ponašam z lepim umenijem; krasni umotvori so dika mestom, blagostč ljudstva s prijetnim življenjem. Te vrednosti, katero dajem jaz zakonom in znanosti, Vi gospodje Evropci, pa krasnim umotvorom, te pa nimajo. Ti umotvori so Vam okrasa (olepšava). A kaj je nieni krasna lupina, če pa jedra ni v njej?!" — „Ali upam, da ne učinite po Platonovem nasveti, da ne izženete svojih pesnikov iz domovine." „Nikakor ne učinimo tega! — Pesništvo, ki budi in mladi um in srce — in ki vzvišenih kreposti velemogočne vzore kaže nam, — tako pesništvo mladi življenje, neti moči, — tako pesništvo znamo ceniti tudi mi ; saj to je vir našega veselja in našega živobitja, le Bog je nad nami! Gotovo bi pri nas našli malo takih ljudi, ki bi ne imeli Miltona in Shakespeara. Duševna omika je pri nas na skrbi vaščanu in meščanu. Ni priprostaka, ne rokodelca, niti delavca, da bi ne znal pisati, čitati, računiti, da bi ne poznal deželskih zakonov in občinskih ustanov, ~~ ki bi visoko ne čestil domačih uredeb in da bi o potrebi njim na prid smilila se mu lastna kri, da bi se 31* tresel za svoje življenje. To je izvor naše ljubezni do splošnega reda in časti do tujega imetka. Ko bi se ne zgrinjali k nam ljudje izza morja, ki nevednost z zlimi razvadami zanašajo od Vas, slutim, da bi ne bilo tako, kakor je, da bi ne bilo ječ treba nam. Nekateri vašinci se poboljšajo pri nas, nekateri pa se vrnejo v domovino taki, kakoršni so semkaj prišli. Ce se popolnoma ne poboljša mladi Irec, ki Vam je njega usoda tako na srci, le verujte, ko ga izpustimo iz ječe, da dolgo časa ne bode med nami: le delavnost in poštenost rodi imetek in bogati z važnostjo.4 „Kar ste povedali, umejem lebko. Ali še o nečem bi rad zvedel'resnico. Jako me zanimlje mladega Irca usoda. Zgenilo bi se vsako srce, — srce vsakemu, kdor bi ta bolestni prizor videl z lastnimi očmi. Ali da se Irec odpove svojim hudobnim navadam, da delo priljubi se mu, s kratka: da bi se prerodil v poštenega človeka, kakova usoda bi ga čakala v bodočnosti? — Česa bi smel od ljudi pričakovati nesrečnik, ki je na slabem glasi, ker je zalotila ga pravična usoda in ječa? — Na kakovem glasi bi ga imeli ljudje?4 — „Da je pošten moški, dober občan. Pri nas ne lepi sramota na kaznih, ki zadevajo grehote, temuč na zločinu. Kedar grešnik prebije zasluženo kazen, pa če pokaže, da je res pošten, če zvišuje dolžnosti — sam svoje in do drugih verno in vestno, zgine tudi spomin na njegov zločin. Ali bi nesrečen bil človek, ki so davile ga neukrotljive strasti, pa je iztrgal se jim iz strupovitega žrela?! — Lehko bi naštel nekoliko možakov, ki so na glasu sedaj , priborili so si v domovini važnost in čast, če prav so v mladosti zbog samopašnega življenja morali s kaznijo očistiti se. Dan denes jih cesti vsakdo, ker so testi vredni/' Po teh besedah sva gospod Patterson in jaz odšla iz kaznilnice. Prišla nama je naproti njegova nežna hči, prav angel v človeškej podobi. Čakala je, kar sem spoznal, težko svojega očeta, podoba je kazala, da bi mu rada zaupala neko važno skrivnost. Poslovil sem se. Zahvalil sem se gosp. Pattersonu na teh važnih resnicah, ki je oči °dprl mi ž njimi, in ubral sem pot domov. Nekoliko tednov po tem dogodku sem moral zapustiti Novi Jork. Ustavil sem se v znamenitem Bostonu. Tu je življenje priljubilo se mi tako, da sem ustanovil se v mesti — slavnem v zgodovini severne Amerike. Po uekolikih letih pa zmogla me je želja po domovini, sklenil sem torej, da vrnem se v Evropo. Ali predno se to vres-uiči, odločil sem, da malo ogledam krajine, ki nisem še videl jih, in če bode mogoče, da proderem prav do Ka-uade. A glej! na tem poti sem zopet sešel se z mladim Novojorskim jetnikom. Nihče ne pričakuj in ne zahtevaj, da bi se vdal popisu neizmernih jezer, krasnih pobrežij in razsežnih puščobnih lesov, ki se bogate ž njimi zahodne končine severne Amerike. To bi bilo mično torišče, lehko bi na njem čaral čitatelje, ne bilo bi se treba bati ostre graje, v šem in kde se popis ne ujemlje z resnico. Zanimalo bi to krepkejše obraznost, ko bi čitatelja peljal na divjo stepo šez visoke in skalnate bregove razsežnih bistrin, ko bi u&posled po deblih ležečega drevja z mnogo nesnago in životno nevarnostijo peljal jih v grozne gozde in dobrave. ^ kako bi igrala razvneta obraznost, ko bi se roman- tičnej prevari pridružilo še nekoliko pesniške laži, obeli prevar obraz pa, ko bi se pokazal takov, kakoršni obrazi so na ogled po gledališčih. Ali meni niso na mari take zlate pene; meni je resnica in pravičnost ljuba! Novi Jork zapustivši sem pridno dopisaval dr. Brovnu. Po dveh letih mi je pisal, da je Hinek Fik-Allan nedavno dobil milost in svobodo. V Novem Jorku je, pisal mi je prijatelj, hudo razsajala žolta mrzlica. Hinek je vmeknil se na svoj dvorec (gradič) pri Skeensboroughu na bregu jezera Samplainskega v Novojorškej državi. Miloljubi lekar je pisal mi tudi, ta mladi mož — da je pozakonil (oženil) se z gospodičino Hano, s hčerijo gospoda Patter-sona, — z gospico, ki je tako dobrodejen spomin bila vcepila mi v dušo. Pripravljal sem se na pot in pregledaval sem velik zemljevid severne Amerike, preveril sem se, da bi nazaj na poti v sodržavo Saint-Jeana v Dolnjej Kanadi na barki jako prilično peljal se k Skeensborouškemu zalivu, od tukaj pa prišel v Albano in Novi Jork. S kratka: Skeens-borough je mojo dušo spominjal na Fik-Allana in na Hano Pattersonovo. Odločil sem, da obiščem ja in izgovorim si nekaj, kar sporočim v Novem Jorku. Priznavam, radovednost — da me je tudi nekoliko gnala v Skeensborough. Krije pa naj molčečnost to, kar sem videl v Hudsonu na pobrežji in na pobrežji jezera Erie, če prav me boli srce. To ni mala izkušnjava, če mora človek molčati, ko bi rad govoril. Jaz sam bi bil zadovoljen, ko bi popisoval pogled na ogromni in tako čarobni vodopad Niagare, — pogled na solnčni zahod pri vodah jezera Ontario. Da, srce bi se očvrstilo v meni, ko bi mogel popisati nekatere pomenljive pripetljaje, ki sem jih doživel na tem poti. Ali o teh doživelostih napišem morda o kakej drugi priliki kaj: sedaj moram odpotovati v Skeensborough. Precej, ko sem bil prišel v to mesto, — precej sem poprašal, kje bi bil Hinek Fik-Allan. Zvedel sem, kje je njegov dvorec in sklenil sem, da obiščem ga drugega dne. Drugega dne, to je bilo 10. dan septembra meseca, odidem na pot v dvorec Fik-Allana. Ta lepi gradič čepi na strmini milostnega holmca blizu 300 korakov od Šamplainskega jezera. Dva gosta gaja sta mi pomagala, da sem lažje spoznaval krajino in znal, kam popotujem. Pod holmom se razprostirajo °gromni pašniki, po njih bleste rečice v Bamplainsko jezero. Ko sem bil prišel po lesenem mostu čez to rečico, opazil sem gradič, ki je gnala me vroča želja va nj. Cesta vila se je po napetej rebri, dičile so jo vrste krasnega drevja. Se prišel sem bil na višino, uže sem opazil dva milostna otroka, brala sta v cajnieo nekove črne jagode, v Ameriki jim rekajo vortleberri in delajo iz njih ueko slaščico. Moj prihod ni oplašil teh dveh otrok, pač pa je obeh otrok jeden, milo dete, pozorno gledal me. Jaz sem skrivaj čudil se njiju zdravju, njiju svežima obrazoma in belkastim lasem, ki so njima svedrali se in sezali na vrat. Vratova sta imela bela tako, kakor je bel prvo noč padli sneg. Deček je nebojazljivo stopil pred me, vprašal me Je. ali nemara grem v grad. Be le spregovoril sem bil, ali ljubeznjivi otrok je bil uže na poti, opomnil je: To moram °glasiti mamici!" — Stopil sem torej k deklici, prijel sem jo za roko in povprašal: „Kako ti je ime ?“ — Deklica je odgovorila: „Jaz sem Harieta! Pojdem za bratcem!" „Prav je, mila Harietka, idiva skupaj." Prijel sem deklico za roko in odšla sva v grad. Pri vratih me je pozdravila lepa, mlada gospa. Oblečena je bila belo, opasana z modrim pasom. To je bila brdka Hana. „Zali me to", — dejala je, „ker Vam je naproti prišlo to otroče. Ne zamerite, idite z menoj. Gotovo ste trudni, utrujenemu človeku pa je treba krepčila." Ko se pokloniva drug drugemu, stopiva v lepo sobano, okrašeno se zrkali, šarenicami in z mabagonovim pohišjem. Pri oknu je sedela stara ženska, šivala je. Poleg nje pa je v lepej zibelki dremalo krasno dete. Kamor sem ozrl se, povsodi je bilo vse v redu in samo bogatstvo, s kratka : vse je kazalo, da pod to streho biva pokoj, ljubezen, mir in zadovoljnost — blagost. Nisem lekko molčal. Mlada sopruga, zdelo se mi je, gledala me je z bistrim okom, ali je kedaj videla me ali ne, verujem, da je to zvala v spomin. Nasmijala se mi je prijazno in spregovorila je: „Dragi moj, to bogastvo, ki čudite se mu, vse to je pri-dobitek mojega moža. Ali Vas bode vesel! Moj mož skrbi za nas, naša blaginja mu je resnično na skrbi, a prav to miri in blagosti tudi njega. Prosim, osvobajajte, zdi se mi, da sem Vas uže videla nekde. Po glasi in po lici poznam, da sva uže videla se — kdetkoli." „Res je to. ne motite se!“ — odgovoril sem. „Ali čast mi je i to, da sem spoznal tudi Vašega čestitljivega očeta, gospoda Pattersona. Upam, da bodeva zopet videla se v Novem Jorku.“ „Na tem sveti nikoli več ne, ljubi gospod!" — vzdihnila je Hana trpko, bolestno. „Osem let je vže skoro tega, kar moj ljubi oča počiva v zemlji in kar jaz žalujem po njem. Veselila sem se zmirom, da bodem na stare dni stregla mu in skrbela za-nj; ali moj up je posmodila slana!“ V tem Fik-Allan stopi v sobo. Spoznal sem ga precej, ko je bil stopil skozi duri. Zvesto sem bil zapomnil njegov obraz v Novojorškej ječi in nisem ga izgubil iz svojega spomina. Le solnčni žarki, — to sem opazil, ti so mu bili nekoliko ožgali obraz, za tega delj pa je bil nekako moža-tejšili lic na videz. „Dragi Hinek", — dejala je Fik-Allanu sopruga. ngledi, to je mojega pokojnega očeta prijatelj in naš gost!" „Zdravstvujte! Mi smo veseli vselej, kedar moremo komu postreči s čim“, — vskliknil je odkritosrčno Fik-Allan in svojo krepko desnico podal mi na pozdrav. Zameknili smo se v srčen razgovor. Po nekolikem časi je bil obed pripravljen, stopimo torej v obednico. Miza je bila snažno pogrnjena, jedi so bile zdrave in slastne, zgolj domač pridelek. Pri mizi sem spoznal tudi tisto starčico, ki sem jo bil opazil pri oknu. To je bila Fik-Allana omladela mati. Po obedu je vstalo ženstvo. vstala sta tudi otroka, le Fik-Allan in jaz sva ostala še za mizo. Ta novi gostoljubi prijatelj mi je pridno natakal Oportsko vino, ter jezik razvezal mi z njim. Dejal mi je: „Spoznal sem pač, da ste bili nekako v zadregi tako dolgo časa, dokler ste bili za mizo žena in moja mati. Znam, da ste poznali pokojnega gospoda Pattersona; tudi znam, da Vam so znani mojega življenja dogodki, torej ne bodite v zadregi. Moja Hana je vsa krepostna: ima zdrav um, — in dobro, nežno in usmiljeno srce. Jaz tudi nisem več tisti strastnež, nisem tisti neumni surovec, ki sem bil nekedaj, ko sem po sveti vzbujal šum in buro. Sami vidite sedaj, da sem dober oča, pošten mož, delaven gospodar.“ Zvalil se mi je kamen od srca, gladkejše je tekla beseda po zdaj. Nisem tajil tega, kar sem sam s svojimi °čmi videl v pisalnici Novojorške ječe. Opomnil sem mu, kako hudo me je pekla takrat njegova usoda. k Jaz sem se popolnoma prerodil", — dejal je Fik-Allan — in v oku in okrog usten mu je igral miren smeli. „Tisti dan je bil mojega življenja najsrečnejši dan, začetek mojega preroda in moje blaginje." „Vaša duša pa je bila takrat", — opomnim mu jaz, res do cela utrujena in razburjena tako, da ni bilo mnogo nade, da zopet upokoji se Vam." „Res je to", — pritegnil je Fik-Allan. „Lehko bi Vam razodel, zakaj; ali predolgo časa bi trajalo to razodetje o mojem minolem življenji. Ce vam je po godu, bodite pogledat moje gospodarstvo, zvečer pa Vam povem svojega življenja znamenitejše dogodke; povem Vam, kaj se mi je vse pripetilo, predno so me vteknili v ječo, in kaj pozneje, ko mi je bila posijala svoboda. Preverite se, kake nevarnosti sem se otel, kako moram biti hvaležen temu, ki je v nebesih, zato da so me zaprli v Novem Jorku, da-si je ta zapor takrat zdel se mi, da je nekaka v nebo upijoča krivica." Po tem razgovoru sva oba odšla naholem; tukaj se nama je odprl obraz — tak, da nisem mogel načuditi se mu. Samplainsko jezero sega daleč proti severu. Sijajno nebo se je ogledavalo v jasnej vodi, ki je legotni vetrič le igral z njo. Ni trajalo dolgo časa, a moje oči so strmele tja po jezeru, po gladini, in mudile se zdaj na tem, zdaj na tem otoku, ki jih krasote javor in vrba, pa Virginiške bukve. Zbog krasnih otokov je ta krajina zanimljiva in ljubeznjiva. Na vzhodu gledajo izza gostih lesov in mičnih jezer visoka poslopja; po ravninah in po rebrib se pasejo bujne črede. Drugde mičejo oko ogromne skale, ki brez prave mere in brez pravega sklada — senjarski, kakor kake potvare, vspenjajo se divje in na trdnej podlagi kipe v nebo Apalaških gor vrhovi. Ko sem se nagledal te različne natorne krasote, obrnem se in ozrem po vrteli in njivah Fik-Allana. Jako me je razveselilo to, ker je bil Fik-Allan vrl gospodar, ki je poskušal nove iznajdbe, — ki je na dobiček znal rabiti novosti, katere svoj čas nosijo zvonec. To sem videl po vrtovih in na polji. Sadniki so imeli vsi žive meje. voda je odtekala po strugah z raznih travnikov, po razsežnih pašnikih seje paslo lepo, tolsto blago. Nikakor nisem mogel skriti svoje utjehe in radosti, nisem bvalil le njegovega polja in Sadnikov, slavil sem tudi bučele in krasne črede ovac in krav. S tega zanimljivega sprehoda sva vrnila se še le na večer domov. Se le sedla sva bila. uže je bil čaj na mizi. Ko pa sem okrepčal se ž njim, obrne se Fik-Allan v svojo soprogo in jame govoriti tako-le: „Naš ljubi gost bi rad, da mu razodenenem svojega života čudno usodo. Kako sodiš ti, draga soproga, ali naj mu jo razodenem, ali ne, kaj ?“ „To mi je kaj drago, ljubi mož“, — pomenljivo odgovori lepa gospa. „Saj mu ne moreš lehko odreči tega. Gotovo znam, da ne šegače ga smela radovednost, pač pa da ga miče ljubezen do nas.“ „Verujte mi, ljubeznjiva gospa!“ — šinem jej v besedo, „jaz bi se rad česa naučil. Rad bi zvedel, kako se more človek osrečiti.“ Fik-Allan jame pripovedovati: „Moja domovina je nesrečna Irska, moj rojstveni kraj je v Klarskej grofiji mestice Derrimore. Se nerazumen deček sem bil, uže me je zadela grozna nesreča: smrt mi je pokosila dobrega in modrega očeta. Dobri oča mi je zapustil veliko imanje in slavo. Le jaz sam sera bil sin izborne, ali premehke matere, torej lehko mislite, kakova je bila moja odgoja. Sam sem bil gospodar v hiši — kar je mati hotela in ukazala, to sem jaz zametal. Strašno mnogo so imeli truda, predno so me prignali, da sem se naučil citati in pisati. Ljubše mi je bilo vse drugo, karkoli. Sosednjih vrtov skoro nobenemu nisem prizanašal. Rad sem prepiral se, ni bilo torej dne, da bi ne bile zgrinjale se tožbe k materi, pa mati me je malokedaj posvarila zato, ali okregala, zategadelj je drzovitost in samoglavost vgnjez-dila se mi v dušo.“ ^Devetnajst let sem bil uže star, ali zmerom sem bil še nespameten. Ta čas je iz viših Dublinskih učilnic prišel domov moj stric Patrik Burke, starejši od mene tri leta. Njegova vrnitva je bila nekaj posebnega meni in vsem ljudem po mesti. Sploh so trdili, da je mladi gospod Burke znamenit pravnik. Lepo se je vel, lepo je znal igrati na kitaro in popevati, znal je dobro Francoski govoriti, poleg tega pa je koval granesa. Ker se je oglajeno vel, pa lizunska živost mu je posebno naklonila splošno prijaznost Derrimorejskih krasotic, vse je plesalo tako, kakor je Burke brenkal, s kratka: Patrik Burke je bil bog sam mlademu svetu v Derrimore-u“. „Jaz sem bil zavisten svojemu strijcu, tega ne smem tajiti, zato — kder in kedar sem le mogel, škodil sem njegovim dobrim lastnostim, — čemur so se drugi na njem čudili, temu sem jaz rogal se. Zato sva jela grozno sovražiti se. Jaz nisem tajil svojega sovraštva. Kar sem in\el na srci, to mi je bilo na jeziku. A Burke, ta grdi pokritec, ta je vel se tako, kakor da je mnogo mu do mene, trdil je, da bi mnogo dal zato, le da bi njegov strijc ne bil tako neoglajen medved. Take besede niso zgreševale mojega ušesa, začel sem iskati ugodne prilike, da bi se kako posebno osvetil mu.1' „Nekega dne je Burke prišel k meni, da nisem na- dejal se ga. Dejal mi je: „Hinek, čemu nama je to, ker se grizeva in jeziva drug na drugega?! — Mladenič ste izboren, treba vam je le tega, da nekoliko ozrete se po sveti. Kaj delate tu — v Derrimore-u ?! — Ali ste mar porodili se zato, da vse žive dni prebijete v tem gnjezdu?! — Hodite z menoj v Dublin, tam se obogatite z izkušnjami, tukaj to ni mogoče. V Dublinu vam ne bode dolgočasno, tam bodete srečni, veseli, kakor kak kraljevič." „Te besede Patrika Burke-ja so nekako vernost vzbudile v meni. S pohvalo je upokojil mi jezo, ki je iz početka bil zanetil jo v meni, nalil mi je hladilnega balzama v rano, a jaz sem čutil, da moja dozdanjost je bila brez potrebnega dobička. Srca nisem imel nikoli hudobnega, vendar-le, poglavitna hiba je bila le prehuda jeza. Torej — nič čudnega ni to, ker je hvala zmogla me, da sem zaupno stisnil desnico, ki je bil ta lisjak podal mi jo“. „Jaz vam bodem", — objubil je ta lisjak, rjaz vam bodem varuh po sveti. O radosti, ki jo bodete uživali v velikem mesti in mej hrumečim svetom, o tem sem vam še senja ne v Derrimore-ji. Znano mi je va-e prijateljstvo do preljubeznjive sosede Zofije Grabamove. Ali to ne sme pokvariti vaše sreče. Kako bi mogli goreti takemu priprostemu bitju, ki ni ne omikano — in ničesar ne?! —■ Hoče-li usoda to. da priljubite se vzvišenemu ženstvu, porok sem vam, v Dublinu vas ne mine sreča, vse bode čudilo se vam — in poklanjalo." „S temi besedami je ostrupil abotnega samoljuba: prišel sem na kopno. Obljubil sem mu, da bodem vel se po njega nasvetih, razodel sem to tudi svojej ljubej materi. Mati ni dvomila, da ne bi našel svoje sreče v Dublinu, zato mi je rada dovolila, naj le otidem tija. Sodila je, da bode vsakedo čudil se mi, da bode vse zijalo v me; pregovorila me je tako, da sem obljubil, da bodem vsak dan pisal jej." „Zofija, ki sem o njej spregovoril popreje, — Zofija je bila najnedolžnejša duša v Derrimore-u: mej vsemi hčerami je bila najodličnejšega obraza in 'lepo vzrastla, očarala me je bila nekako s svojo nedolžno, čisto, nežno dušo. Zofija je bila moje mladosti angelj. Nje okolnosti se niso ujemale z mojimi okolnostimi, ali vendar sem čestil jo. Nihče drug me ni vladal, samo ta nedolžni, kakor kaka skala, neomahljivi biser. Ali, žalibože! ko je Burke peljal me iz Derrimore-ja, prav tiste trenotke je ni bilo doma. Tudi Patrik je dobro poznal jo, zdaj pa zdaj se mi je vendar-le zdelo, da i njemu ni zoprna!" „Uboga mati mi je na pot dala vse novce, kolikor je imela jih. Stiskala in pritiskala me je k svojemu gorečemu srcu in prosila, naj vendar predolgo časa ne ostanem v Dublinu. Ta nje ljubezen in skrb me je globoko genila tako, da me je skoro uže sram bilo; solze so kar vdrle se mi iz očij. Ti nežni čuti zdeli so se mi takrat, da so slabostni." „Na poti Burke ni govoril o ničemur, le o veseljicah, ki bodeva uživala jih v Dublinu. Obečal mi je, da popelje me k najznamenitejšim možem in seznani me z najomika-nejšimi krasoticami. Kar koli bi bilo poželelo moje srce, — vse mi je obečal. Trdil je: če bodem slušal ga. da skoro popolnoma predrugačim se. S tem pa je vnel v meni željo po takovej učilnici, kder človek nima nič truda, obljubil sem mu, da bodem živel po njegovih nasvetih". Fik-Allan je zopet dalje govoril: »Nepotrebno bi bilo, ko bi hotel našteti vse hudobije in malopridne navade, ki sem se jih bil naučil v mesti Dublinu. Moj vodnik je bil lisjašk, ničemnik, v srci morebiti ni imel ni jedne iskre, prav nikakove ljubezni do tega, kar je dobrim ljudem bilo sveto. Patrik Burke me je vodil k posebnim ljudem: mej igralce, mej postopače, s kratka: mej ljudi, ki so nerodno živeli od jutra do večera, — živeli tako, kakor so mogli. Seznauil me je s ženstvom, ki ni bilo olikanejše, nego nič. Jaz sem bil mladenič brez trdnega značaja, moj um je bil nerazvit, izkušen nisem bil čisto nič. To sami znate, kaj so neizkušenemu in nemodremu mladeniču vaša velika mesta in tovariši, ki sem jaz zahajal med nje.“ „V strašne propasti me je zapeljal lisijaški strijc Burke. Kakor slep. tako skoro sem zablodil v nečimur-nost, kopal sem se v razkošnosti, ki jej pravijo, da je greh. Novci so pošli! Razodel sem to svojemu ljubeznjivemu strijcu, ta pa mi je nasvetoval, naj začnem igrati, dejal je, da igra je neusahel studenec naučnega zakladstva. Vzel sem na posodo po njegovem nasveti in do cela sem se zameknil v igre. Ali zmerom je nesreča žulila me. Nekega dne sem opazil, da mojih tovarišev igralcev jeden vara. Jaz ga vredno oštejem, zato pa je povabil me na dvoboj, in res, ranil sem ga tako, da je bil mrtev na videz. Hotel sem umakniti se pravici, zategadelj sem odbral si na varnost neko zakotje. Ali zaman je bilo to! našli so me in vteknili v luknjo“. „Iz početka, po svojem prihodu v Dublin, pisal sem še precej pogosto svojej skrbnej materi. Pozneje pak so mi branile to razne veselice, ki nisem mogel navžiti se jih, da sem naposled do cela zabil na obljubo in sinov-sko dolžnost. O svojem poslednjem žalostnem slučaji sem pisal Burkeju; ali kako se začudim, ko zvem, da je moj zavetnik odšel iz Dublina. Zaupam se prijateljem, ki sem nedavno še veselje užival z njimi vred, ali vsi so mi odpisali tako, da prav nič nisem pomogel si z njih odpisi. Gabilo se mi je to: jezil sem se, ali to ni po-moglo čisto nič, obupal bi bil skoro. Sami lehko znate, kako je vjedalo me to, ker sem se bil preveril, da je pre-varil me Burke. Prisegel sem, da se umaknem svetu in vsej njegovej nečloveškej hudobnosti." „Tako gorjč me je vjedalo cele tri mesece. Zapustil me je bil ves svet, ni bilo ne žive duše, ki bi bila malo ohladila mi žalost. V temnej ječi, na golej slami sem hrustal suh kruh, močil sem ga le s solzami. Ali moje solze niso bile kesalne solze. Tak čut, prvi zdrod boljšega življenja, ne vlovi se tako hitro človeškega srca, dokler ječarji, kedar le kateri more, dražijo strastneže, vlasti pa še, če se z njimi vred ostareli grešniki, ostareli zlotini posmeluijč poštenosti, žalosti in pokori. V takovej ječi sem medlel tri mesece, naposled so vendar obsodili me.“ ,,Kedar se spomnim skelečega življenja v tistej groz-nej ječi, še zmerom se čudim, da mi ni skalil se um. Naposled pa se me še polasti vroenica. Ko je nevarnost bila jela pretiti mi, odnesli so me v bolnico, ali ne spominjam se več tega. Pozneje so mi pravili to, nekoliko dnij sem baje ležal nesvesten, da nisem znal prav ničesar. Neko noč, ko se vzbudim iz tega usodnega spanja, začutim, da mi neka nežna roka mrzli pot otira po obrazi. Na vsem sveti se mi je zdelo tako, kakor bi mi bila vroča solza kanila na lice. Vzdignem medlo glavo; pri postelji je brlela svetilnica, — kakor bi se mi bilo senjalo, tako se mi je zdelo, da vidim — mater. Misli sem imel še pov-sodi, ali srce mi je uže jelo čutiti. Ta pot me je ovla-dalo tako sladko čutije, kakor bi se mi bil prikazal, kakor uebešk angelj in pobladil me. Da sam nisem znal, napil seni se iz posode, ki je bila ponudila mi jo tega bitja dobrotna roka. Ali zopet mi je omahnila glava, in krepek. dobrodejen spanec je objel mi dušo.“ „TJže je bilo visoko na nebi solnce, ko se izbudim. Zdaj še le do cela spoznam svojo ubogo mater. Zopet tt>i v glavi posveti pamet in spomin; zopet pa šemi tudi prikaže strašni obraz moje nesreče, samega sebe me je bilo sram: radost, ki je materina dobrota blagostila me 2 njo, kalilo mi je srčno čutje, očitalo mi je, zakaj sem 8e pohirdobil. Čutil sem, da nisem vreden njene dobrote, torej nisem upal se pogledati je“. „Hiuek !“ — spregovorila je dobrotljiva mati, „nikar §o ne boj!“ — Jaz ti nečem očitati ničesar. Bog mi te obvaruj. Bog ti odpusti grehe ! Drugega ničesar ne želim ! če je v tebi še kaka iskra ljubezni do mene. ozri se mi '^oko. Ne boj se ničesar, ne misli na nič, le zdravje, to naj je tvoja skrb. Meni je uže laže, samo zato, ker te vidim, ker smem streči ti. ker smem bedeti pri tebi'. „Te srčne besede ljubeznjivo matere so mi genile dušo, potok vročih solz se mi je vdrl iz očij. Jok je nekoliko upokojil me. Zdaj sem zvedel, da je ranjenec ozdravel. Tako sem tudi jaz otel se iz nevarnosti in odšel pravičnemu zakonu. Ali predno sem ozdravel, preteklo je mnogo časa. Naposled vendar-le do cela okre-vam, vrnil sem se z ljubo materjo v Derrimore.“ „Mnogokrat sem ljubo mater povprašal, kaj dela Sofija Grahamova. Kar je nesreča mučila me, ves ta čas 8e mi je zdelo, da jo še korenitejše čestim. Ali skrbna uiati se je vselej znala ogniti mojemu vprašanju, da nisem uiogel zvedeti ničesar. Zato sem tem bolj hrepenel po poštenej Zofiji, da bi skoro videl jo. Razvneta obraznost J2 me je mirila s sladko nado, da mi vsled njene naklonjenosti posije bodoča sreča." „Ali žalibože ! Tudi ta blaginja je naposled bila last nezvestaka Patrika Burkeja. Ko sem jaz medlel v ječi, ta čas je čudnež res vrnil se v Derrimore in lisičje vdrl Grrahamovej rodovini v razmere. Deležnik, izvor vseh mojih hudobnostij, znal je le preverno popisavati obraz mojega življenja. Poštene Zofije roditelja je oplašilo to, kar sta bila zvedela od mojega sovražnika. Zofija, ta angelj v človeškej podobi, — Zofija je preverila se, da nisem vreden njenega prijateljstva, zategadelj se je zaročila z lisičjim Burkejem. Le nekoliko dnij pred mojo vrnitvijo je bila poroka — in odšla sta v mesto — Kork po imenu; tu je hotel ustanoviti se moj sovražnik." „Kako je bolela me ta novica, ne bi mogel lehko dopovedati. Sram me je bilo tako, kakor bi mi strela bila vdarila v srce. Zdaj še le sem znal, da sem žrtva nesramnega izdajstva. Poslč sem se ogibal ljudij, rotil sem ves svet, le samoval sem rad in jezil se sam na-se vselej, kedar sem se spomnil, kako sem bil lehkoveren!" „V Derrimore ji nisem užival nikakoršnega veselja. Ker so bile strasti oslepile me, hrepenel sem le po sveti. Jel sem čutiti, dozdanje radosti — da so le opelinile mi dušo, da mi je to gorjč poparilo vsakojako veselje. Po-preje sem se nadejal, da bode pobožna Zofija angelj mi tolažbe; ali tudi to mi je mrknilo vsled nje smrti. Sam nisem znal, kaj in kako bi se včl, nikder ni bilo pomoči; srce sem imel mrtvo, dušo mrtvo, bojazljivo tako, kakoi* kedar je nevihta blizu. Mojo ubogo dušo je mučila zmerom le tista misel: osveta.....osveta!" »Človek težko umeje, kako duši misel, ki ovlada ga in muči le sama. Zmerom ti je na poti: ali spiš, ali ne: če čuješ, sedi, stoji in giblje ti ob boku, če hočeš umek-niti se jej, goni se pred teboj; vse tvoje življenje je le ta misel. To je začetek tiste blaznosti (norosti). Preverjen sem bil, da vlovim svojega sovražnika, naj skrije se, kamor hoče, in če ga najdem, da ga zadavim, ali ven-dar-le sem molčal. Na vsem sveti sem se vel tako, kakor bi vse nič ne bilo na mari mi. Celih pet mesecev sem tajil ta svoj boj tako, da mati ni slutila ničesar. To je bilo po godu mi. Nenadoma sem zapustil svoje mesto Derrimore in odšel sem v Kork“. „Ko sem bil prišel v Kork, stopil sem v gostilnico ne daleč od tamošnje luke. Tu povprašam in zvem, kde biva Patrik Burke, drugega dne o poludne pa smelo napotim se k njemu. Nisem potrkal, le tako sem stopil v sobo. Kar me zagleda mlada ženska. To je bila Zofija, bolestno vskrikne in omedli. Jaz jamem klicati na pomoč. Posrečilo se mi je: jaz in hišina, stara služabnica, vzbudiva jo zopet. „Kedo je to, ali ste res vi, ali ne?“ — povpraša me samosvestna zopet. „Čemu ste prišli le-sem? ~~ Ali morda na zasmeh nesrečnej ženi?! — Odidite: jaz ae morem lehko strpeti vaše navzočnosti!“ »Zofija,“ — opomnim jej, „krivično me sodite vi. daz sem došel le k vašemu možu. Moram pobotati se ž njim“. „Mož je zapustil mene in domovino. Izbral si je neko drugo žensko, da je žena mu, in pobegnil je v Ameriko. Jaz sirota pa sem ostala tukaj brez vsakoršne podpore, brez potrebnega zavetnika. K roditeljema ne smem vrniti Se> v Derrimore prikazati se me je sram“. »Burke je omračil ime svoje poštene soproge; nekoliko časa je poklanjal se jej, naposled pa je nesramno zapustil jo. Žalostno je jokala sirota, ko je pravila mi, 32* k kaka usoda je zadela jo. Vsaka njena beseda me je zadela skoro tako. kakor strela. Pomogel sem jej, da je poplačala nekoliko dolgov, in preskrbel sem jo s tem. česar je bilo treba jej na poti k očetu. Tem hujše pa mi je zdaj osveta burila v srci. Poprosil sem je, da bi odpustila mi, kriknil sem strašno tako, da je sirota prestrašila se, ko je bila začula moj krik: „Zofija, pomni, tvoj mož se ne umakne mojej osveti!“ „Ko hitro je bila nesrečna Zofija odpravila se na pot, skrbel sem tudi jaz, kako bi brž odplul v severno Ameriko. Pobotal sem se z Mak-Neilonom za vožnjo, nestrpno sem čakal, ali skoro odpeljemo se proti dalekim obalam. A branil nam je to zmerom neugoden veter, tako dolgo časa, da so bili trije tedni minili, predno smo se prvič zazibali na neizmernej morskej planoti." „Cudno čutje res je objelo mi dušo, ko so se mi Irske obale začele kazati tako, kakor se kažejo lehkotui oblaki. Zdaj še le se je v meni vzbudil globok čut — tak, s ka-koršnim nas Bog veže na svet naših očetov, na dragoceno zemljo, podedovano po prednamcih, na ljubeznjivo domovino. Ta čut mi je ovladal srce in vladal gaje dolgo časa; v njem se je topilo moje bitje. Neštevilno mnogo obrazov se je prikazalo mojej duši, — vse, kar mi je bilo ljubo in važno, moje življenje —■ od otroških let, ko sem še dete igral z deteti, do tega časa, ko sem zapustil ocin dom. — vse mi je prišlo na misel, — vse mi je začelo migljati pred očmi. Globoki vzdihljaji so se mi privili iz tesnih prsij vselej, kedar sem se spomnil dobrotljive matere, ki je zdaj drugič jokala po svojem izgubljenem sinu". — „Iz početka smo bili srečni na morji. Ali za Her-mundskimi otoci je vstala bura. Nad nami je otemnelo nebo, ii morske globočine so jeli vstajati valovi veliki tako, kakor so gore velike, pred nami so se odpirale propasti, ki so žugale, da barko pogoltnejo nam. A dokler Je bil izkušeni in varni Mak-Neil veder in vesel, tako dolgo časa nismo nič bali se te nevarnosti. Ker pa je neprestano grozno metalo barko, oslabelo mi je telo in do cela mi je omedlela duša. Ko bi me bil le kdo hotel Pehniti v morje, hvaležen bi mu bil zato. Naposled se zalezem pod palubo. Nič se nisem zmenil za grozni hrum besne nevihte, na pol otrpel ležem na postelj in zatisnem °či. A ta trenotek me iz dremotnosti izbudi nekov dobro znan glas. To trenotje se me polasti spremin. Pogledam moja uboga mati se pelje z meuoj na tistej barci, ki naj bi me odnesla daleč od nje!“ „Ne čudi se, dragi sin, ker me vidiš tuu, — jela je govoriti. »Zvedela sem, Zofija G-rahamova mi je povedala, da si v Korku, ter šla sem za teboj. Cula sem, da od-plnješ na barki kapitana Mak-Neila. Ne čudi se, da je tvoja mati sklenila, da odpluje s teboj v Ameriko. Ker ®i bil zamaknjen v tvoje misli, zato nisi spoznal za za-vojem ženske, ki je čakala, da bi še jedenkrat na srce pritisnila svojega nesrečnega sina. Ker pa sem videla, da si bolesten, nisem mogla strpeti dalj časa.* „Ta materina ljubezen mi je zvezala jezik. Poljubil sem drage roke svoje dobrotljive matere, srčno sem zahvalil se jej. Nagnila je mojo omedlelo glavo v svoje na-r°čje in zopet je začela govoriti: Mislil si, Hinek, da zapustim te, a kaj še? — Ali ne znaš, da na vsem sveti si ti najljubši mi? — Pokopala bi me bila tvoja nesreča. Vendar bi bil« moral pomisliti, kolika bolest bi me bila zadela, ko bi bila zvedela, da si pobegnil iz domovine in da nikoli več ne bodem videla te. Ali — ne jezim se na te, ljubi moj sin! Ne boj se, ljubček moj! Slabost, ki muči te, ta ni nevarna; bolest te mine, ko hitro neha nevihta, zdaj pa uže pojemlje!" ^Razjasnilo se je nebo, vihar je popreje razsajal tako grozno, zdaj pa je začel odnehavati. Drug veter, z vzhoda, jel je napenjati plahte, mirno smo se bližali obalam novega sveta. Ko hitro se je bilo upokojilo nebo, minile so me vse bolesti. Cii sem pozdravil Novojorško pobrežje. Drugi dan smo pripluli v luko. Zateknili smo mačka pri Hudsonskem ustiji. Moja ljuba mati in jaz sva stopila na kopno in ustanovila se v „širokej ulici.“ „Skrbna mati bi bila rada zvedela moje namere. Ali nevspešna je bila vsa nje skrb." „Kedar le je povprašala me, kaj učinim, vselej sem jej odgovoril: kar me je nesreča udarila v Dublinu, da mrzim Irsko — in ko hitro tu pozvem in najdem kako lepo krajino, da vdomačim se v njej." „V tem pa sem skrivaj povpraševal, kde bi bil Irec Patrik Burke. Ne bi mogli verovati, kako sem razveselil se, ko zvem, da biva v Novem Jorku v nekej koči v predmestji Boveru. Odidem ga torej iskat, a nisem hotel tega ničemnika povabiti na boj, sklenil sem le, da v ugodnej priliki zgrabim ga, opsujem in poderem, — da prisilim ga, da bode branil se. Burke je bil velik in močan, zato sem se nekako bal. da zmore me, ko bi pozval ga, da se udariva. Ali plen, ki sem zbog njega upal se, da sem odšel na morje, — ta plen bi mi bil umoril dušo, ko bi mi splaval po vodi. Najljubša želja mi je bila samo ta, da bi to neusmiljeno zver vjedel.11 „Kakor sem bil sklenil, tako sem tudi učinil. Nekega dne pri neko vej ženski staknem Burkeja na velikej Novojorškej ulici. Zaskočim mu pot, česar prav nič ni nadejal se. Nesrečnež se mi ves prestrašen ogne na stran, a jaz se ga polotim s silo, jamem ga zmerjati. Burke se °srči. Ko je videl, da nisem orožen, postavi se mi po r°bi. A nisem se ga prestrašil, ker sem bil gibčnejši od njega, ognil sem se vsakemu mahljaju. Nesrečnež je naposled ves poln ran, ves raztepen in krvav zgrudi se na pol mrtev. Sram me je uže, ali moram razodeti še to, da potlej sem še teptal po Djem. Zenska je začela žalostno kričati, zato je sešlo se mnogo ljudi na ulici. Hoteli so se polotiti me. Ali jaz — do cela razsrjen, izderem kolec iz zemlje in jamem se braniti ž njim. Ne zahtevajte, da bi še delj časa mudil se s tem groznim prizorom, ter obnavljal bolestne rane svoje vesti. Kako in kaj je bilo dalje, to skoro sami znate vse. Dolgo časa in ljuto sem se branil, naposled pa me zmore večina, odpeljali so me v ječo. Ni minolo dolgo časa, pa sem bil obsojen. Sodba Je bila pravična, ali vender le. strast me je bila oslepila, torej sem se vel tako. kakor bi bil blazen." „Ni treba, da bi vam pripovedoval še to, kaj je godilo se v pisalnici. Spomin na neizmerne žrtve, ki je Usmiljena mati trpela jih zaradi svojega nevrednega sina, ~~ ta spomin je nekoliko upokojil mi razvetrano dušo. Ali zmogla me je zopet strast, ko so me bili jeli siliti Da delo. Polastila se me je oholost, polastila jeza, delati uisem hotel, sklenil sem, da raji za lakoto umrjem. Po tri dni nisem užil ničesar, poznal sem, kako mi slabč u^oči, ali vender le, ostal sem samoglav, mislil sem, da tako iznebodem se svojih muk, da poginem, da torej opro-stim se nesrečne ječe. Ko gospod Patterson zve moj sklep, obišče me in nagovarja, naj vender jem. Pobožen jetnišk duhovnik, oča Povnal po imeni, ta je bil prišel ž njim, aH jaz sem ostal trd tako, kakor je skala trda. Spustili A so k meni skrbno mater, niso ganile me njene vroče solze in žalostne prošnje, trden je bil moj sklep, da moram pokončati se.“ „Grospod Patterson odpelje mojo ubogo oslabelo, zbog samega gorja na poti otrplo mater. Ko je videl, kako sem trmast, poskusil je še poslednji pripomoček. Četrti dan zgodaj zjutraj se kar odprd duri v mojej izbici. Oslabela mati se je približala mojej postelji, pripeljala jo je blagostna gospodičina, lehko znate, kdo je bila ta deva, ta angelj je bil moja ljuba Hana. Nje prikazen mi je to važno trenutje bila prikazen strašnih nebeških duhov, ki skrbe za vsakoršno usodo svojih bratov na zemlji. Nikoli, vse svoje žive dni še nisem videl, da bi bila taka usmiljenost sijala komu iz obličja, nikoli nisem videl še take krasote, zjedinjene s tako mnogimi krepostimi." „Ne povešaj oči, preljuba moja žena! Saj se ne hlinim Ti si mi dandenes še zmerom to, kar si bila mi takrat, ko sem te prvič videl in sklenil, da svoje življenje podarim tebi." „Hinek! ljubi moj Hinek!" —vskriknila je bolestna mati, „ali se kar nič ne vdaš mojej prošnji, jaz se ne ganem od tebe — s teboj vred umrjem tu. Ko bi me ta milostni angelj ne bil pripeljal sem le, sama bi ne mogla priti k tebi , tako sem oslabela. Ona se me je usmilila, le tebi, dragi sin, le tebi se ne smilim, čuj, ta dobra duša te z menoj vred prosi, da bi vendar usmilil se samega sebe. Videla bodem, ali je tvoje srce res tako trdo in kameneno, da bi zavrglo tudi to prošnjo." „Dokler še utegnem, tako dolgo časa je še mogoče to, oglasim se tiho, z na pol zadušenim glasom. Se le prikrilile so mi bile te besede z jezika, uže je zginila Hana. Ali ta trenotek je zopet prišla in posodico svežega ■* mleka postavila pred me. Skrbno je s svojim okom pazila fca vsak moj gibljaj. Jaz vzamem čašico in pritisnem jo k ustnoma. Zdaj se jej legak, angeljski smeh zaziblje okrog bežnih lic, ustna pa materi pošepečejo: vaš Hinek ne pogine!“ „Nikar mi ne zamerite, prosim, ker Vam govorim 0 rečeh in prigodkih, ki nič ni do njih nikomur, kakor se zdaj le zdi človeku. Jaz sem, kakor kak star vojščak, ki posebno rad pripoveda različno usodo svojega minolega življenja in razsežno razlaga vse malosti o nesrečah, ki Je srečno umaknil se jim." * „Vi, dragi gospod, menda ne boste, ker poznate naše Navade, slabo sodili moje Hane, ker je obiskala me. Presunljiva žalost moje matere, moje čudovito življenje, ki sem uže razodel ga vam. gospod Pattersou — vse to je v nJej' vzbudilo željo po meni. Ni prignala v ječo je radovednost, le mater bi bila rada otela iu mene — nesreč-uega hudobneža. Kedar le ljubezen do bližnjega kliče na pomoč, in kedarkoli je mogoče pomoči komu s čim, o no-benej priliki tega ne zamudi in ne odreče moje Hane srce. Ali ognjena ljubezen poštenih, milostnih ljudi ne °tira krvavega potu sužnjim? — Ta je omladila ostarelo skorijo mojega srca in zopet v meni razvnela iskro gasno-uega življenja." „Zavrgel sem svoj sklep, mati pa je skoro ozdravela. Dovolili so jej, da je smela k meni hoditi ves čas, dokler uisem ozdravel tudi jaz. Hane ni bilo več v mojo izbico. ad vendar le, nje obraz je bil zmerom pred menoj, tako globoko mi je ostala v srci. Neko sladko čutje se je naselilo v mojej duši. Mnogokrat sem govoril o njej z materjo. Ne znam, ali je v dušo posvetil mi blesk bodoče nade, ali kaj: to pa je vendar le res, da je pa zdaj v srci bival mi pokoj in da je ojačil me.“ »Mati je povedala mi. da Pattersonova hči vsak dan povpraša, kakov sem; da upa, da prerodim se, zopet ojačim in da ne bodem branil se več milega dela. Začel sem tesariti, lotil sem se takega rokodelstva, ki zahteva največ naših močij. Hladil sem s tem delom samega sebe vselej, kedar sem tesal ogromne hlode vekovite, velikanske hraste. Ker pa je bilo le malo tesarjev, zato sem bil tudi na boljšem, nego so bili drugi jetniki. Gospod Patterson — kolikorkrat nas je obiskal, vselej je prišel do mene in pogovoril se je z menoj o vspešku in koristi človeške delavnosti. — o pokoji, ki z njim blagosti človeka pošteno življenje, — o blagosti, ki rodi jo krepost. Taki njegovi razgovori, dasi kratki, prodirali so mi globoko v dušo.11 »Ali vendar, tudi gospod Povnal ni zabil ničesar, zmerom je trudil se, da bi mi omikal čutje, v meni vzbudil Božjo čast. Ali meni do božje časti ni bilo prav nič. Hrepenel sem le po časnem, minljivem veselji, bodočnost mi ni na mari ni bila, — da, trmasto sem zanemarjal skrb, kaj bode še le, zato da nisem kalil svoje radosti, ki so topile se v njej moje zahteve. Božja služba nikoli ni bila na mari mi. Duhovnike sem sodil le, da koprne po slavi in vladi, da rede se ob praznovernem ljudstvu. Tajil pa nisem gospodu 1’ovnalu ničesar, kar sem veroval o Bogu, o božjej službi in duhovstvu.11 »Ne tajim pa, dragi moj“, — opomni mi prijazno ta milostni božji služabnik, »ne tajim Vam: tudi slabih duhovnov, žalibože! tudi takovih je nekoliko med nami. Na sveti žive tudi takovi ljudje, ki radi oholost pasejo v srci; ki ne poznajo, ki ne ljubijo Kristusove ljubezni; morda je nekoliko tudi takih, ki črtijo, zasramujejo in karkoli — vsakega, kdor se upa in ustavlja njih sklepom in volji, njihovim nazorom in ukazom. Ali pa nimajo takih bitij tudi drugi stanovi, kaj? — Mar ni povsodi plevela med pšenico? — ali med raznimi krepostimi ne kali tudi hudobnost ? — Mnogi zdravniki so res nepošteni, puhli, slabovestni. ki le gola sebičnost vabi jih k postelji, kder se zvija bolnik. Ali kako bi kak moder človek zato mogel zaničevati visoko vrednost zdravniške umeteljnosti? ! — Ra vsem sveti se tako godi tudi bogoslužnosti. Zakaj torej vsemu stanu očitate grehe in napake, ki so se njega nevredni služabniki oskrunili z njimi ?! — Človeku je treba, da sam izkusi versko moč, in da spozna — vse zakone, vse ukaze, da zahtevajo le to, da bi rastla in množila se sploh blaginja, da bi ljudje posamezno otimali (reševali) se.“ „Ali kar se mi zdiu, — opomni nenadoma Fik-AUan, »predaleč sem zašel v usodo svojega življenja. Uže je noč precej sva zapoznila se, a popotni ljudje radi počivajo. ^aj bode jutri zopet prilika, pa Vam dopovem ostale dogodke svojega življenja.“ „Srčno se veselim tega-', opomnim mu jaz. „Grotovo mi razodenete resnice, ki bodo na korist mi." Po takem prijetnem dnevu mi je bil počiuek sladak. Res sem tako sladko spal, da je solnce izbudilo me še le. Ro stopim v sobo, vsa družina je uže bila zbrana. Spre-Jeli so me prijazno tako, kakor da bi bil uže njihov. — Po zajuterku skleneva gospodar in jaz, da odideva na izprehod k jezeru; obale so bile jako prijetne, zato so vsakega vabile in mikale. Ko sva bila sama, precej je k Eik-Allan začel pripovedovati: „Nisem pozabil svoje obljube, če Vam je ljubo, ugodim Vam takoj o tej priliki.1' Komu bi po godu ue bila taka ponudba?! — ,Povedal sem sinoči1', — začel je pripovedovati zopet, „da sem jako napačuo sodil vero, da ni bila mi nič na mari. Gospod Povnal se je na vso moč trudil, da bi mi bil pregual tiste predsodke iu premenil mojo sodbo. Raz-govarjal se je z menoj o veri, a ni bil čisto nič prenapet, s takimi razgovori me je hotel preveriti; jasnil mi je svete resnice, ali nobenkrat ne suho ali mrtvo, razodel mi je, kaka rešilna, blagostna moč veje v njih; mehčal mi je srce z umljivo, srčno besedo. Čitala sva sv. evangelije. Ne morem povedati Vam, kaj sem v naročji tega vodnika vse našel — v tej svetej knjigi. Še zdaj mi živo teli v spominu to, kako sta vso mojo dušo predrugačila obraza o izgubljenem sinu in usmiljenem Samaritanu. Ko sem premišljal razodete resnice, čutil sem, prav za prav izpozual, da človeškemu srcu odpirajo bistre studence čiste blaginje. Cesto se mi je vnelo srce, ko sem poslušal tega božjega služabnika, navdušenega s svetim Duhom in sveto resnico. „Ali niso11, povprašal me je nekega dne, „mar niso jasni vsi zakoni, ki nam jih razodevlje sveto evau-gelje in naša vera? — Ai niso primerni potrebam človeške duše? — Pogosto se nam zdi, da te resnice ne uče nas nič novega, da le uže znane resnice in bodočo nado nam žive v srci. Ali vse te resnice so korenite, mogočne tako, da res blagoste človeka in tudi posvete; in prav ta moč jih obvaruje na veke. Zapomnite si to: človeka uzvi-šuje nad druge zemske stvari le čutje, ki mu srce vnemlje za bogočastje in nebo. Ta velika, mogočna resnica, da je Bog čista svetost, dobrota in ljubezen, — ali nij to temelj in duša človeškega društva? — A kder nij prave vere, — kder medli in ugasne, tam po blagostnem življenji vstane gorje. Ta resnica je solnce, solnce pa greje in sije, — da zgine, naše srce bi oledenelo, naša znanost bi se promenila v gosto terno." „S takimi besedami je vneti duhovnik skoro nove misli vzbudil v meni in mojo dušo pridobil pravici in radosti. On mi je razvedril um, kedor pa zna zdravo misliti, ta se ne pogubi. Dajal mi je knjige — zabavne in izborno poučljive. Po delu so me knjige najbolj kratkočasile v samoti. To je moje bitje ponežilo in obistrilo. Ali ne smem zamolčati ničesar; vzbujal pa me je tudi spomin na predrago Hano, ki sem zmerom nosil jo v srci/ „Y‘,kratkem časi — pa sem promenil se do cela. Dovolili so bili materi, da je večkrat obiskala me. A mati ffii je časi povedala kaj o hčeri g. Pattersona, videl pa sem jo vsako nedeljo o božje j slušbi, hodevala je k njej v našo kapelico v ječi. Govoril nijsem z njo nobenkrat, »ij bilo moči, le nje pogled se je dostikrat vlovil z mojim okom: le ta je jačil me potlej ves teden. Pa nje pogledi so bili samo zvijača, — pnžnja, kako se vedem. G. Datterson je hotel zvedeti le to “ „Tako so mi giuili dnevi v ječi. Delo se je tu zmerom vrstilo — delo koristno in zabavno, prepričeval sem se, kaj je pravica, ki so tajili jo in zaničevali blazni ali hudomušni hudobneži. Izpoznaval sem: čim bolj jasni dušo svetloba prave razumne krščanske omike, tem hitreje gi-nejo strasti v človeku. Tako se je godilo tudi meni. Poginile so v meni strasti, ki so me dosle trle. Vse, kar je bilo krasnega, dobrega in kar poštenega — vse mu je bilo povšeči in prijetno. Jasnejše sem izpoznal namen vsakoršnega življenja, učil sem se samega sebe ceniti tako, hakor je pošteno. Verno in rad sem zvrševal svoje dolž- nosti, za tega delj pa sem tudi čutil, da duši odpira se vse drugače, nenadno življenje." „Uže je bilo minilo osemnajst mesecev, kar sem bil zaprt, ali nenadoma je neko naključije osvobodilo me. To je bilo septembra meseca. Noči so bile temne, zmrzovalo je strašno hudo. Neko noč ob dveh po polunoči me izbudč nekov nenavaden krič, —• tak, da je razlegalo se po vsem poslopji. V tem veter cel oblak dima zanese skozi moje okno, da je polna bila izba ga. V ognji je bilo uže poslopje. Nisem veroval, da bi kedo spomnil se mene, ali da bi kedo začul moj klic na pomoč; vse je bilo zmočeno. Ali vendar, le nisem obupal. Vzamem v roko drog, ki sem ga rabil v delu, ojačim se in razbijem trdne duri. V tem začujem nek žalosten glas, kakor kakega starčka, ki so zabili ga. Daši sem bil v gotovej nevarnosti, vender bi ne bil o nevarnosti lehko zanemaril tega človeka. Z vso svojo močjo butnem v duri, a ker niso bile močne tako, kakor moje, odprle so se. Zagledam v ječi starčka na postelji, vsled samega dima je bil uže polumrtev ubožec. Plamen je švigal mu skozi okno in svetil mu je na obledeli obraz. Jamem ga klicati, naj ide za menoj, ali molčal je. Zadenem ga na ramo, hitim na stopnjice, ki so uže gorele na jednej strani, in tečem doli. Jedva prisopišem k durim, veliko goreče brvno užč lomi se nad menoj, toliko da mi ni zagradilo pota. Vse je balo se: zgubljen je! Ali tem radostnejše so kričali, ko sem bil otel se z gorečega mo-stovža. Gospod Patterson me zagleda, ganljivo me ogovori: „Hinek, Vi ste denes velik dobrotnik, takih dobrot ne ostavlja Bog brezi posebnega plačila." ^Grozovito seje širil ogenj; ni bilo vode nikder, vse je bilo sam led. Da bi ubranili ognju, da bi ne širil se naprej, sklenemo, da poderemo ječo mej ognjem in glav- aim pročeljem. Jaz popadem sekiro in planem mej pomočnike, ne znam pa, kako je bilo to, po kratkem časi sem sam uredoval vse. Vsled nase gorečnosti se je posrečilo, da smo oteli veliko pročelje. Zdaj še le ves zmočen začutim in opazim, da imam desnico vso opaljeno.“ Ko je bilo nehalo goreti in ko je zopet bilo v redu vse, pokličejo me v veliko sobano, kder so bili zbrani jetniški gospodje, više mestno uradništvo in guverner Klinton. Ta čestiti domorodec se je ljubeznjivo obrnil v me in spregovoril je: „Videl sem denes, kako ste se veli v našem ustavu. Dobrodeljstvo iz zgol ljubezni do bližnjega, prav kakor Vaša postrežba, ki ste nas razveselili z njo o tej žalostnej priliki, to oboje me se sili, naj Vas °srečim. Po denašnjem dnevu bodite svobodni! “ — Vsi navzočni so mi voščili srečo, vladarja pa so hvalili. Gr. Uattersom mi je srčno stisnil robo, rekel je: „Hodite k materi! Čaka vas doma". „Nečem, da bi Vam popisal sladko čutje, ki je grulilo mi srce, niti — kako je bila radostna moja poštena mati, ko je zopet svobodnega pritisnila me na svoje prsi. Uže je znala vse. Hana je bila pri njej. Nekova notranja ganljivost se je svetila jej na angeljskem obličji. Ko mati opazi, da imam roko opaljeno, odide po lek, da ž njim ozdravi mi bolno roko. Ko se Hana ozrč v ožgano roko, povesi glavo. Začutil sem, da je vroča solza iz njenega očesa mi kanila na roko. O ta čudodejna moč, ki ima jo krepostno prijateljstvo! — Kdo bi popisal tvojo dobro-dejnost? ! — Najini duši sta se slišali, nje srce in moje srce ste to trenotje raztrpili se v tisto srce. človek nima takega jezika, da bi to čutije mogel razodeti z njim.“ »Usmiljena Hana!“ vskliknem jaz, »kako sem srečen da vidim te, — da smem govoriti s teboj.1' >;■ ~ wr - ’ ■ ■ ■ ■ ■.‘■v." 490 „Ljudska knjižnica" Hana pa vskloni glavo in ganljivo spregovori: „Ah, kako moreš trpeti!“ — „Ne!“ — odgovorim jaz. „Saj sem pri tebi. Ne znam, kaj je to — trpljenje. Saj mi ti lajšaš bolesti, res si ti moj angelj! “ „Nečem Vas dolgočasiti z malenkostimi. Ta čas, ko sem bil v ječi, prislužil sem si precej novcev, ki so mi jih dali o tej priliki. Vzela sva mati in jaz v najem neko hišo v Grenviškej ulici — in odredil sem si veliko tesal-nico. Imel sem mnogo delavcev, ker delo mi je dajalo obil dobiček. Ker sem živel tako, kakor živi pošten moški, skoro so me poznali po mesti. Mati je bila posebno izkušena gospodinja, zato je vladala moje stroške. Gospod Patterson me je pogosto obiskal, rad je videl me poleg sebe. Hana me ni zaničevala. Jaz sem bil svoboden, — sreča ni bila daleč od mene." „Ali prav ta čas je v Novem Vorku bila vstala zlatenica, vse mesto je obiskala se svojo grozo. Kedor le je mogel, vsak je pobegnil iz nesrečnega mesta. Vse pu-stotno in prazno je bilo povsodi. Bolj in bolj so se vsak dan množile žrtve te grozne bolezni. Kamor je zalezla se, v vsakej hiši je vse pomorila precej. Sinovi so zapuščali očete, možje svoje žene, matere so ostavljale svoje dojenčke! — Kaj je bila ljubezen do ljubih roditeljev in predragih otrok, do srčnih bratov, do milih sester, do vernih prijateljev in do koristne gospodske?! — Le nekoliko navdušenih zdravnikov in čestitih. neopašljivih duhovnov je bilo še, da niso bali se lastne nevarnosti, — le ti so stregli in pomagali bolnikom." „Gospod Patterson in Hana sta obolela precej iz početka. Razbežalo je vse služabništvo. Moja mati in jaz sva otišla k bolnikoma in nisva hotela zapustiti jih Jaz sem bedel pri gosp. Pattersonu, mati pa je stregla nje-govej hčeri. Ljubezen in Hvaležnost je jačila mater in mene, da nisva opešala. Umrl je tudi dr. Brovn. To je razmnožilo bolezen njegovemu prijatelju. V kratkem časi so strašljiva znamenja prikazala se mu na životu. Po noči je ožoltel, kakor vosek, oči so mu oslabele. Neznanski je bil žejen. Vse telesne moči so mu odnehale, gotova smrt Je bila uže blizu. Gospod Patterson je bil pošten kristjan, mirno je čakal svoje usode. „Dragi moj sin“, — oglasil Se je naposled, „prazna je tvoja nada, zaman si v nevarnosti sam, ne otmeš me. Pobegni iz mesta, ki je gospod &og obiskal ga s šibo svoje jeze. Moje Hane uže ni več na sveti. Mene nič druzega več ne veže na nj, nego prijateljstvo in ljubezen do tebe!“ — „Saj živi Vaša hčiu, — potolažim ga jaz, „moja mati so pri njej in strežejo jej.“ „Dosti mi je to“, — opomni dobri oča in poslednja iskra radosti mu zablesti v gasnočem oku. „To je velika 2rtva! Ali zgodi se, tvoja volja! Oče, zgodi se! Ljubi moj Hinek, sin moj, tebi bodi izročena moja predraga hči. Nje varuh bodi ti!“ — „Rad bi bil ogrel mu roči s svojima rokama. Poprosim ga, naj nikar ne obupa. V tem mu krč stresne ude — in plemenita duša je iz njegovega telesa vzletela po s voj dar!“ — „Jaz nisem znal. kaj delam, tako je srce bolelo me. Nisem mogel zapustiti dragega trupla svojega največega dobrotnika. Tudi nisem pustil, da bi to ljubo truplo z drugimi mrliči vred peljali v splošno jamo. Tega dragega mrtveca — pravičnega, dobrodejnega in pobožnega, tega moža, ki je bil otel mi življenje, pridobil zopet čast in poštenost, položim ga v rakvo, pokropim s celim potokom 33 vročih solz in odpeljem na vzhodno Novojorško pokopališče, kder sem ga spustil v poslednje bivališče na tem sveti. Zapomnil sem dobro njegov grob, dal sem pozneje temu svojemu dragemu očetu na grob postaviti spominek, okrog njega pa sem zasadil drevje in zasejal raznih cvetek.“ „Prosim, dovoljujte, da dokončam ta žalostni dogodek. Kaj in kako se je godilo po tej groznej nesreči, to lekho uganete sami. Hana dolgo časa ni zvedela ničesar o tej grozni zgubi, z božjo in materino pomočjo je ozdravela zopet. Pogovorili smo se, da nič več ne zapustimo se. Predno je minolo leto, vresničila se je obljuba svetega, vernega prijateljstva pred božjim oltarjem: čestiti duhovnik, meni tako dobrotljivi oča Povnal, ta naju je poročil in poblagoslovil na srečo v zakonu.“ „V mesti nam je bilo žalostno in puščobno, za tega del sem kupil ta dvorec, kder zdaj blagostno živimo v zdravem podnebji, kder se nam ni treba bati te nesrečne bolezni. Ali vender le, kedar se je spomniva žena in jaz, vselej naju groza prošine zaradi otrok.“ — Srčno sem se zahvalil Fik-Allanu, zato ker mi je tako rad odkril dogodke svojega življenja. Pa mu tudi nisem zamolčal svoje radosti, da je po tolikih žalostnih nezgodah našel pokoj in srečo. Naposled ga povprašam: „Ali se spomnite kedaj svoje domovine — Irske?" — „0, kdo bi mogel zabiti na svojo domovino. na to drago zibel? — Tudi jaz se često spominjam je. Ali čudno je to, ker se mi o tem spominu solze ne vlijo iz oči vselej, kedar pomislim na krivičnosti Angleške nestrpnosti, ki je znamenitemu delu tega poštenega naroda vzela pravice. Kedar se spominjam te krivice, ne želi mi srce, da bi se vrnil v domovino v Evropi. Tukaj, na tem tujem sveti sem našel domovino, kder mi cvetč pokoj in blaginja v zavetji pravičnih zakonov: te domovine, upam, ne zapustim nikoli. “ Tako sva se razgovarjala, ko sva hodila po lepih °balah ob jezeru, dokler naju solnce, visoko na nebi, ni spomnilo, da je čas, da vrneva se domov. Sotir. Povest iz časov g- r š Is e ustaje. Prevel II. Majar. Sotir.*) Povest iz grške ustaje, prevel H. Majar. t Bil je tretji dan po velikinoči leta 1812. Velikanoč je pri Grkih največi in najveselejši praznik. Ta dan se Je oni tihi in samotni klanec, kjer nisi nikoli drugega slišal razen šumljanja kastalskega studenca in orlovih krikov, ki se je vzdigal nad delfovskimi razvalinami, ta klanec, pravim, odmeval je danes petja in veselih igra prebivavcev kasterskih in hrižkih, ki so se semkaj sešli zabavljat se in veselit. Dasiravno jih je še hudo bila šiba Nevernikov, so se vender danes ponašali in sokolili, ker izvedeli veselo novico. Katerikoli Grk je pozdravil: »Hristos je ustal“, ter mu drugi odzdravil: „Zares je Nstal“, vsakemu so zalesketale oči, kakor bi bil prvi fekel: „Tudi sloboda naša bo ustala“, in drugi mu odgovoril : „Zares bo ustala". Prebivalci si res niso mogli izbrati lepšega in taki svečanosti primernejšega kraja. Vsaki košček zemlje je bil posvečen sč spominom slavne Javnosti. Tu so nekdaj sijale Delfe, prostor od cerkve Banagije do studenca je bil središče starih Delf. Cerkev, ohdana z orijaškimi oljkami, katerih hladu se je nauži-vala morebiti tudi davna Pitija, stoji na ravni visoki zidini, ostanku starega gimnazija. Od tod imaš prelep *) S o tir, novogrška beseda, pomeni rešitelj. razgled po okolici. Pred seboj vidiš duplino v hribu Kirisu, ki ob enem s Parnasom zapira delfovsko dolino. To je ona votlina, v kateri je bival, kakor so pravili stari, nestvor Lamija, in katero je pozneje pobil Evribat. V klancu Pleista so taiste skale, ki so se valile na Kser-ksovo armado, ter Brenovim drbalim ubranile, da niso porazsuli svetih Delf. Vendar pa Apolon ni zmeraj branil svetih hramov. Tako je Neron odpeljal 500 kipov, Eočani pa za 10.000 talentov zlata in srebra. Ako se spustiš dolu, brž si pri kastalskem studencu, pod globoko votlino, ki jo sestavljajo sloveče pečine Naupleja in Hijampeja, od katerih ima Parnas tudi ime*). Se zdaj se izliva, kakor nekdaj, bistra vodica, skozi široko kotlino; nekdaj je prala in krepila trudne ude potnikom, hitečim v svete Delfe. Po stopnicah, v kamen vrezanih pa do studenca vodečih, zbirajo se koze, ki vsako travico sproti popasejo. Korenine zimzelena so ogulile slike v skalo vrezane, in zadnja platana, unuka onih, ki jih je bil zasadil Agamemnon, se že k smrti nagiba. Ako potnik tudi ne najde več pokline , nad katero je Pitija na tronogu sedč besedila preroške reči, ako tudi se kasotijski studenec imenuje zdaj svetonikolajski, ter jama velike duhovnice Apolonove postala cerkev sv. Janeza; ako tudi so razrušene kernajske ograde, portikus, v katerem so bile slike Polig-netove, stadij pod visokimi faederskimi skalami in ž njim mnogi divni templi: nad temi razvalinami vendar dije duh, živo življenje, nesmrtni duh. Še zdaj, kakor takrat, cvete cvetje in po zraku razširja svoj milovonj; še se vije iz poklin rožica, ter šušti nad grobovi sveti lovor. Kasterski in hrižki prebivalci, ako izjameš nekoliko delavcev, ki so bogatemu Turčinu žagali in obdelavali *) Biceps Parnassus, dvoglavi, dvovrhi Parnas. klodove, prav ti so se danes najmanj brigali za žalostne spomine preteklih časov. Krdeloma hodili so semtertja, tudi dojenčki v zibelkah, za veje privezanih, so bili tu pri slavnosti. Vsaka družina imela je svojo mizo, z jablanovim in mirtnim listjem pokrito. To listje je služilo namestu namiznika; na ražnju se je peklo ovenčano jagnje, na mizi je ležal kup odrezkov brusnih in jabolčnih. Cut lepote, ki je krasil njih pradede, kazal se je tudi pri unukih. Tu na deski je stala čaša s cvetjem, tam je visela kita rožic (venci), na drugi strani pa so se otroci posipali z zelenjem. Vsi navzočni so bili oblečeni kolikor mogoče iepo. Oprava mnogih žen in deklet bila je svilena, prsnjaki možkih pa lepo izvezeni. Kdor si videl, kako veselo pozdravljajo ti ljudje vsakega memogredočega, kako ga k sebi vabijo, ponujaje mu pisano čutaro, polno zlate vinske kaplje, ne bi mislil, da si med sužnji, katere njih gospodarji mučijo do krvi. Posebno veselo so pozdravljali mladeniča, lepe postave, ki je mogel imeti okolu 20 let, pa mladega dekleta taiste starosti, ki sta bila prištevati, sodeč po obleki, stanovom bogatejših Grkov. Ta dva sta kila prišla bolj da gledata slavnost, kakor da jo uživata. Ta dva mladiča sta bila klasične oblike, in bilo jima je odločeno, da jo blagoslov božji zveže v zakon. Kirila je bila edinka sosednega grajščaka; mati je še živela, pa je bolehala in starela. Soti^ Anagnost je bil mlaji izmed dveh sinovcev, grajščaku prav mil in drag; krat njegov, kakor so pravili, je bival v Smirni. Ko vidi oče, da mu je umreti, odloči, da črez leto dni žalovanja ko ženitovanje. Oče je menil, da bo hčerka s tem zadovoljna, sinovec pa tudi. Zbrani tu narod je obadva pozdravljal prav ljubeznjivo. Ko se je svečanost najlepše vršila, prijaha četa konjikov, jezdečih okolu nosil, ki so jih nosile mule. četa se ustavi. Star imeniten Turek stopi s konja, zagrnjena gospica pa z nosil, ter odideta, spremljana od sužnjev in sužnic, na bližnji grič, s katerega je bilo videti vse rajajoče ljudstvo, ter sedeta na razvite preproge. Neki mladi človek, jezdeč krasno osedlanega konja, bil se je malo prej oddaljil od čete. Hitel je k delavcem, ki so kamen rezali. Sicer je bil lepega telesa in brdkega obraza, le kader se je prepustil svoji srditi naravi, je bil groznega in divjega pogleda. Se le takrat ga opazijo delavci, ko je bil konje vstavil prav tik njih. Ravno kar je poslednji dobil požirek vina iz čutare, ki jim ga je dala dobra roka, pa sedeli so po kamenju počivaje od trdega dela. „Delajte, psi1“ zagrmi nad njimi mladi Turčin. Strahu skočijo vsi na noge, in brž imajo vsi polne roke dela. Le eden, morda šaljivec, ali pa da je iz čutare večkrat potegnil, veselo odvrne: „Delajte, psi! Dobro, gospod! Pa recite enkrat tudi: Jejte psi!“ „Delajte pa lakotujte!" zakriči mladi Turek tako ostro in grozno, da je kar v srce zazeblo mladega Grka in njegovo tovaršico. Mirno ojjrne turški mladič konja, ter krene k onemu na grič. „To je bil Medmed, sin Kjamil begov", reče Sotir svoji prijateljici. Stari, Kjamil beg je prav rad imel tvojega očeta. Mislim, da bi bilo lepo, ko bi starega pozdravila." „Res, prav dobro bi bilo", odvrne Kirila, „toda jaz se ga zelo bojim." „Čemu? Kjamil beg je dobra duša. Ves drugačen je, kakor pa njegov sin. Čudno, da ima tako mehak oče tako trdega sina." Ta trenutek stopi suženj k delavcem. »Imejte malo praznika!“ Reče, pa jim vrže nekaj denarja na kamen. »Gospodar vam to pošilja, da si utegnete grlo namočiti pa želodec napolniti." „Ali ti nisem rekel? Stari Kjamil je dober človek", reče Sotir. »Le pojdiva k njemu, le.“ Med tem ko so se delavci veselili nepričakovane milosti iz roke starega premožnega Turka, odideta mladeniča na grič. »Vidiš ga, Sotirja Anagnostovega pa male Kirile!“ klikne starec, mož bele brade pa očakovskega obraza, nioleč prihajočima velo roko, da jo poljubita. »Nisem te že videl", nadaljuje starina, »Kirilica, odkar je tvoj oče od mene kupil tisti kos sveta, kjer stoji stara utrdba. Takrat si bila še majhna — starec drži roko komolec visoko od tal — »vidiš, takrat sem te uzel v naročje, pa si jela jokati. Takrat so bili še mirni časi. Pa, božja milost bo tudi zdaj obrnila na bolje. Zdaj si lepa, pa velika si uzrasla. Bog ti daj, da bi bila zmeraj v cvetju sreče." Sotir se je približal med tem Mehmedu, da bi tudi njemu poljubil roko. Toda mladi Turčin ga zaničljivo odžene. »Pojdi, pojdi, Kirilica! Sedi k moji hčeri! Pojdi, ne l>oj se. Jaz želim tako. — Sita, pogovarjaj se ž njo. Ti si dober otrok, Sita, Kirilica tudi. Kirilica je imela dobrega očeta, dober človek je bil, ž njim sem živel kakor 2 najboljim prijateljem." Molče in zasramljivo nategne mladi Mehmed usta na smeh, ko je starec rekel, da je bil prijatelj Kirilinemu očetu. Kirila se spusti k mladi Turkinji, ki je bila vsa zagrnjena z zagrinjali, le dva temna očesa je bilo videti. Deklini ste se na tihem pogovarjale. „Ti bi me bil moral že zdavnej obiskati, Sotir“, pri dene Kjamil očetovski. ..Tvojega strica sem prav rad imel, spoštoval sem ga. Nisva mislila, kader sva bila skupaj, da naju loči vera. A čemu tudi? Alah kerim! Kaj ne pravi sveti koran sam: Resnično, Isa je sin Mir-jamin, poslanec božji, on je beseda božja, ki se je včlo-večila, je duh božji, verujte vanj.“ „Dopustite, oče!“ seže mu Mehmed v besedo. „A dalje pravi koran tudi: Pa ne govorite, da so trije bogovi. Varujte se tacega govorjenja, bolje bo za vas.“ „Tako je!“ reče starec kimnivši. „Naš pot je ravan, on je pravi. Alah akbar! Pa tudi drugi potje, od Boga pokazani, vodijo b koncu. Ne govori li knjiga po preroku, čigar spomin bodi blagoslovljen, prinesena iz nebes: Vsakemu narodu smo dali eno vero, en odprti pot. Ko bi Bog hotel, neredil bi bil iz vas vseh en narod. Razločil pa vas je z različnimi verami, da uvidite njegove postave. Hodi toraj vsaki po svojem potu, pa delajte dobra dela, drugi več ko drugi. Vsi se boste enkrat k Bogu vrnili, in takrat vam bo sam razjasnil, v čemur se niso mogla zediniti vaša mnenja. — A povej mi, Sotir, kje je tvoj rojak,. Prancid, ali brat, ali kaj je že, ki ga je stric s tabo vred odgajal, ki je starejši od tebe, tam nekje mora biti v Mali Aziji." „Kirie*), tega res ne vem. Ne vem, kje je zdaj4*, odgovori mladenič nedolžno. „Ni mu bilo po volji tiho življenje na kmetih, pa se je spustil na morje, ter vodil ladijo nekega hiderskega trgovca, ki je po njem pošiljal grozdje in vino iz Santorina v Smirno. Od takiat nismo nič več slišali o njem." „Pa sem jaz!" pade v besedo Mehmed mračnega po- •) Gospod! gleda in osornega glasu. „Ne vozi več ne vina ne grozdja, zdaj vozi sablje in puške. Specijanski lopovi so napravili ladje; dve teh razbojskih ladij križate pred Galaksido, eno teh ladij vodi — tvoj brat — pošteni človek.“ „V resnici, gospod! to je prva novica, ki jo slišim o njem“, odvrne mirno in odkritosrčno Sotir. „Mogoče, ako tudi ni neverjetno", reče porogljivo Mehmed. „Med tem je to vse eno. V kratkem pride Ka-pudan paša pred Hidro, pa bo na daleč in široko očistil naše morje. Hrabri Omer Brijon je že na potu; ta bo iz-dajavcem, čakajočim na znamenje upora in ustaje, ta jim to posekal glave, ter jih nabodel na kole." „Ne verjamem, sinko moj“, reče Kjamil, „da bi bila naša raja tako hudobna, kakor ti misliš, in da bi kaj hudega snovala. Čemu bi? Kaj jim je zdaj huje, kakor jim je bilo? Kaj ne bero v miru v svojih nogradih? Kaj ne spravljajo v največi varnosti svojih oljk? Neverjamem kovicam o ustaji, ki jo delajo le klefti*); le ti ljudje nehajo druzega opravka, potepaje se po gorah in obrežjih zapeljujejo nevedne k uporu. Kaj bodo ti?" „0 teh lopovih se ne govori!“ — klikne Mehmed. »Bosti je, trideset ali štirideset glav nabiti na tripoliška vrata, pa bo uguan — sam Alah se ga varuj — ta boječi ljud, narod strahopetnikov." — „Siišišti?‘‘ nadaljuje Mehmed , obrnivši se k Sotirju. ali znaš tisto pesem, ki se začenja: „Theute paides ton Hellenon**). ali kako že?" „Znam“, odvrne mladenič, nekoliko zmešan, „slišal sem jo peti, pel je pa nisem." *) Kleptes, grška beseda, pomeni: tat; v prenesenem pomenu: najduk; v novogiščini: Četovodja. ,#) Tak je začetek pesmi, ki sojo prepevali boritelji za slobodo; pomeni: sinovi hqtenski, podoben francoski: allons enfants de la patrie. Ni še dolgo, kar se je razlegala še po kretskih hribih. 504 rLjiidska knjizuica“ „Ko sem bil včeraj v Solunu", pravi mladi Turčin, „sedelo je leno ljudstvo, praznik so imeli, ka-li? kar v trumab pred vrati. Eden zatuli to svinjsko pesem, drugi se zadero za njim, potem so pa še plesali, kakor imajo nesramno navado. Tisti, ki je začel peti, me je pogledal tako nesramno, da sem kar s konjem nanj zajahal, a kača, videvši mojo nakano, jo buhne kakor zajec čez plot." „1, kaj pa je hudega v tem, če ljudje pojo ?“ pobara smeje stari Kjamil beg. „To je, gospod, da ti ljudje izrekajo pojoči ono, kar jih je strah naravnost povedati! Vsaka beseda v njihovih pesmih priča njih črno dušo in njih hudobne namene, posebno pa zdaj! Zdaj so v teh pesmih prevzetnejše besede. Le poslušaj, moj gospod! kaj je bilo včeraj. Tvoja milost je pomilostila starega Pajsija, ki je tako nemarno in za-nikerno varoval mlade kamele, da ste dve naenkrat zdrsnile v prepad. Jaz sem ga bil obsodil na sto palic, ter mu dal odrezati desno uho. Meniš li, da ga je to kaj opametilo? Kaj še! Včeraj ti jezdim memo ujega, on pa toliko da se malo uzdigne, ter me majhno pozdravi, no, potem mi pa zakroka tisto pesem zaničljivko.“ „Kazen je bila preostra. Psovke pa? no, ali si jih dobro slišal in prav razumel?11 popraša starec. „Misliš, da ne poznam kačjega žvižganja?" odvrne Mehmed. poln najhujše mržnje, „in da nisem opazil hudo-voljnosti na obrazu pastirjevem? Čakaj, kako se neki glasi tista sramivka? Aha, že vem." „Se gnorizo, se gnorizo, Di auto se talanizo, Ivai se klaio, distihe!“ *) *) Poznam te, poznam, Zato te preklinjam, VTer te objokujem, nesrečni! m „Odpusti gospod!" reče ponižno Sotir. „To je kitica iz veče pesmi, prav nedolžne, ktero je starec morda slučajno slišal, pa si jo zapomnil, ter spet slučajno si zapel; to ni nič taeega." Aha, slučajno, kakor na primer škorpijon svoje želo slučajno zabode v peto, ki ni za vredno spoznala, da bi ga bila prej pogazila. Pri Alahu! Ti neverniki so kar oslepeli in zblazneli, da ne vidijo in ne vedo, kam jih ženo hudobna njih dela. Po noči se zbirajo, po noči se pogovarjajo kakor razbojniki in tatovi. Pa naj se po dnevu pokažejo, če so ljudje, bodo že videli našega duha, kako jim bo pamet osolil." „Ne da se tajiti", zmerno izpregovori Kjamil, „da so izdajavci,- ki mir kale in ljudi podpihujejo, toda Alah in njegov prorok bosta uničila vse. Najhuje bo to, da nam bodo v deželo poslali nekaj tisoč ropnih Arbanasov. Te je težko držati v redu, ki so, kakor bi se bili izlegli v peklu. Tudi v Solunu pričakujejo vojske. Ako bi tebe Vznemirjali, Sotir, pa se k meni zateci. Jaz te bom branil. Ako pridejo Arbanasi v Solun, bo bolje, da pošlješ Kirilo k meni, naj bo pri moji hčeri Sitici, dokler mine ustaja, ter se napravi mir in red.“ „ Gospod!" vsklikne mladenič ganjen. „Toliko milosti. ... “ „Morem li manj storiti za sinovca, za starino in prijatelja mi Anagnosta in dobro Kirilico?" dene smehljaje Kjamil-beg. Videti je bilo, da Mehmedu to ni bilo prav, kar je °ea rekel, a preveč ga je spoštoval, da bi se bil usodil vasprotovati mu. Ko je bil Kjamil omenil Kirile, pogleda mladi Turčin dekleta, kterega doslej še opazil ni bil. Le enkrat jo je pogledal, pa nič več; na to pa de: „Ako že rajo zaščituješ, je res potrebno, da jih pri sebi tudi nastaniš. Mislili bodo ljudje, da pri tebi služijo. Slišal sem, da so se Omerjevi Arbanci grdo obnašali do žensk na rumiljski meji.* „Dobro, pa jim bom dal še stanovanje", odvrne Kja-mil. „Ne govori li prerok: „Bodite usmiljeni in blagi do slabih*. In po takem se ne boj, Sotir. Ako bo vrelo in kipelo po okolici, sestro le k meni pošlji. Pri mojih očeh! nič hudega ji ne bo. Preseli se, prej ko moči, ako češ, kar jutri, v staro utrdbo. Močna je, ne da se hitro vzeti, pa videti jo je iz moje hiše. Ko bi se primerilo, da bi kdo silil notri, obesi rdečo zastavo, pa mahoma ti bom pritekel na pomoč.* „Kirie, ti si milostiv!" vsklikne Sotii’, hvaležno poljubljajoč starcu roko. „Bodi zagotovljen, da te milosti nikdar ne pozabim, pa vse bom storil, da je bom vreden. Precej jutri pojdem v staro utrdbo, in ako bo treba, poslal bom Kirilo pod tvojo obrambo*. Tako so se pogovarjali še nekoliko časa. Kjamilje veliko in prisrčno govoril z mladeničema. Tudi Mehmed se je prijaznejše držal, ali vsaj hotel se je. Kirila pa se je prav zelo prikupila mladi Turkinji, tako da je ni hotela roke izpustiti. Ko je jel večerni vetrič pihljati skozi lovorovo listje, in ljudje se pojoči vračati domov, je mignil tudi Kjamil, naj pripeljejo konje, ter se odpravljal proti domu, Kirilo in Sotirja prijazno poslovivši. „Ne pošiljaj me Kjamilu", reče dekle. „Ne pošiljaj me, pa naj bo, kar če. Stari je dober, usmiljen, ali sin njegov, ta je hudoba, njega se bojim. Nisi videl, kako grdo me je pogledal izpod čela pa tako zaničljivo, da me je bilo strab. Ne, jaz nečem tjakaj, naj imam Sito še tako rada. Dober je pa svet, da se preselimo v utrdbo. Utrdba je trdna, v njej se moremo braniti. Ti se smejal kotir, ker sem rekla, da se moremo braniti; ne poznaš me še, tudi jaz sem srčna in hrabra. Ako se morejo Turka bra uiti Sulijoti in Majnoti, pokaj bi se mi ne? Ako so Stili-jotke pomagale svojim možem v boju, pokaj ne bi se bo-Jevala tudi jaz? Ti se smejaš, bratec? Smeje me boš še ujezil. Pa res ni lepo, da ne misliš, kakor Prancid: ta Je zmeraj govoril o oslobojenju domovine pa o boljši pi’i-kodnosti". „Prav govoriš, Kirilica“ de mladenič z glavo majaje. »A meni se zdi vsa ta prihodnost kakor sanje." „Skoro bi se razsrdila, ker tako govoriš", hiti odgovarjati dekle. Oče je prav tako mislil, kakor ti, zato te je tadi raje imel ko Prancida. No, ti si mi lep Sotir, prav lep. Na mečevišču si prvi junak, čemu to ? ako uečeš meča sukati! Prancid polovico ni tako junak, kakor ti, a kader je začel praviti o slobodi domovine, pa od °uih tri sto, ki so se pod nekim Leonidom, tam pri Tr-uiopilah, ali tam nekje, do zadnje kaplje bojevali proti Turkom, verjemi mi, takrat mi je bil Prancid zmeraj mil iu drag." 4 „Veliko govoriš o Prancidu“, pripomni Sotir. „Kako bi ne? Skupaj smo rasli, zmeraj mi je bil dober. — Ali še veš, kako sem ubila ono lepo posodo, ki J° je oče v grobu našel, ki jo je tako varoval in zaklepal, ter namenjen bil, da jo bo prodal za velik denar angleškemu lordu ali pa ruskemu grofu? Vsi smo bili v strahu. Jez sem se jokala, ti tudi, vedoči, da kazen ne odide, le Urancid se ni jokal. Kar šel je k očetu, rekel, da je on posodo ubil, in ko je bil dobro namlaten, je junaški prišel k nama pa povedal, kaj je naredil. Otroci smo bili takrat, a tega Prancidu nikdar ne pozabim11. „Rea je", odvrne Sotir. „Prancid je bil zmeraj nekam divje oporne naravi, prepeval je kleftinke; zato ga tvoj oče ni tako rad imel, kakor naju dveh; srca je bil pa vendar dobrega in milega. Tudi jaz se dobro spominjam onega dne, pa sam ne vem, kako je to, da jaz nisem kaj tacega storil. Premišljeval sem, kako bi očeta preprosil". Tako razgovarjaje se, prispeta mladeniča domov. Ne daleč od stanovanja se je vzdigala ona stara utrdba, o kateri je bil govoril Kjamil. Kirilini materi, ki je bolehala, povesta Turkov nasvet; po všeči ji je bil, ker se je že dalj časa bala turške vojske. Že drugi dan se lotijo dela, in še preden se zmrači, so bile vse priproste potrebščine v novem stanovališču. Stara utrdba, bizantska zidina treh nastropij, je stala na dosti pustem griču; le podnožje mu je bilo semtertja obraščeno z mirtami, modrih jagod polnimi. Oko ti je šlo skozi doline do hrisejskega zaliva, ki je od daleč blisikal kakor pozlačen ščit. Z utrdbe si videl kopo belih hiš, obraščenih sč šumicami; to je bil Kjamil begov dvorec, pičlo uro oddaljen. V utrdbo priti si mogel le skozi ozka vratca, za njimi so bile pa še železne mrežine, ki so se dale spuščati. Okenca so bila nepravilno nameščena, in na obeh straneh so bile mazgale. *) Take streline so bile na obeh straneh uhoda. Kdor bi bil utrdbo napal s topovi, ne mogel bi ji bil veliko škoditi, a kdor bi se bil po lestvah spenjal gori, hoteč tako jo vzeti, onega bi se bila zlahkoma ubranila posad-čica. Kjamilov svet je bil na vsaki način dober. Kakor je bilo malo prostora v utrdbi, se je vendar dalo v nji stanovati. Zid v sobi je bil izložen z majhinimi opekami, podobnimi koščeki marmorja. Nečesa pa je manjkalo v *) Luknje za puške, streline. utrdbi. Studenca ni bilo, ne kapnice, ne druge vode. Bister vrelec je bil od tod oddaljen kakih dve sto ko- rakov. — Bilo je zvečer drugega dne. Zdavnaj že se je bilo Vračilo. Sotir pa Kirila sta bila v prvem nastropju, bolna mati je ležala v drugem, ono malo družine pa, kar J® je bilo, pospravilo in počivalo je v prizemlju Kirila Je ravno hotela iti k materi, da bi pri materi bedela uar prileti kamenček v okno, in slišati je tiho psikanje zunaj utrdbe. „Res, gotovo, Prancid je!“ vsklikne Kirila, veselo poskočivši. „Tako se je on zmeraj oglašal, kader je pozno P° noči domov prišel, boječ se, da bi očeta ne vzbudil. “ Kakor strela šine dekle vun. V trenutku se vrne z mladim človekom, sicer ne lepim, pač pa, kakor je bilo videti, prav bojoljubnim mladeničem. Telesa je bil moč-nega in trpežnega. Na glavi je imel grško rdei ko z dolgo uiodro kito, obraza ogorelega od solnca, začrnelega od Vetra in neugodnega vremena. Baršunasta haljica kakor tudi fustauela mu ni bila nalegla po životu, bolj je visela ž njega. Kriva turška sablja spuščala se je na debeli Vrvci iz rdeče svile črez močni hrbet in razgaljene prsi P° bedrih. „Zivio Sotir!J klikne prihajajoči z močnim in done- glasom. „Živio Sotir P „Dobro došel!“ odvrne Sotir. „Včeraj in danes smo Se pogovai-jali o tebi, vendar se te nismo nadejali. Meh-^d, sin Kjamilov, je nekaj govoril, da vodiš ladijo, in da se voziš okolu Galakside." „Po takem je res nekaj slišal o meni“, klikne Prancid divje vesel. „No, mladi gospod bo še kaj več slišal, ter Se bo morda tudi spoznal z menoj. Res je, dragi moji, 34* lepa ladjica je, ki jo vodim; najhitrejša plavalka izmed vseh dvajset, katere upravlja vredni Jakumakis Tombazis, in katere so na jarbole dvignile znamenje s križem*'. „Kaj? Vojska toraj!" klikne prestrašeni Sotir. „Začela se je že!" preseka mu Prancid besedo. „Špe-cija se je razglasila slobodno, v kratkem se bota Hidra in Psara. Zdaj pripravljajo ladje užigalke, da ž njimi požgo in razdenejo turško brodovje, ki bo kmalu semkaj prispelo. Jaz sam sem pred včerajšnjim po noči v gala-ksidskem zalivu turško ladijo, poluo vojne priprave, zažgal, drugo pa dvignil v zrak". „Ha, lepo si se obnesel. PrancidI" dejala je Kirila skakaje, Sotir pa je umolknil ter se zamislil. „Kaj ne da?“ poprašuje mornar smeje. „Ha, ko bi bila ti videla, kako so ošabni Turki skakali v morje, ko so v mesečini opazili, da se jim je moja ladjica približala na streljaj, pa dvignivši znamenje križa, s topovi streljala po njih ladji. Ne mine polu ure, pa jim je ladja gorela od jarbola pa dolu do morja, druga ladja pa jim je Z' groznim prasketom šinila v zrak.“ „To je lepo, to je lepo!" klicala je Kirila. — „Vidis ga, Prancida, to ti je junak, zdaj se ti bo izpolnila želja; da bodeš kleft. Zdaj si kleft na morju". „Res je, draga dušica", nadaljuje mornar. „Veš li še, kako si me zmeraj z grozo poslušala, ko sem pel pesen* o 40 razbojnikih?" „Pa kako dobro! Nisem pozabila ne besed, ne na' peva, pesem je strašno lepa. — ^Štirideset", kaj ne, „40 hajdukov je sedelo na Olimpu, 40 hladnih noči, oblek® jim je sprhnela na životu, polna črne krvi. O noč, 0 mesec!" — Jel’ da je tako? vidiš, da nisem ničesar p°' zabila?" „Prav tako, vse prav. Verjemi mi, dušica, da tudi Jaz marsičesa nisem pozabil, kar se tebe tiče", dene Pran-oid. A zdaj ničesa o tem. Vedite toraj. čemu sem prišel. Dne 20. tega meseca dvignili so se v Majni. Posekali so Turke gredoče v Tripolico, ter so ujeli ago iz Lale. Dne 22. udarili so Mavromihalis, Rolokotronis, Nikitas, •A-uagnostaras od vseh strani na Kalamato. Turki so se P°dali. Odpeljali so jih v Majno, toda največ jili je „pojel niesecu. „Kaj so jih po noči poklali ?« prestrašen popraša Sotir. „Največ po noči", odvrne Prancid. „Velik strah na daleč okolu se je polastil naših krvavih rabljev. Več ko 2000 Turkov, ljudi za orožje, v čvrstih utrdbah, imajočih dosti smodnika in svinca, pobeglo je z lakedajmonskih hribov, ter šlo v Tripolico, kar slišijo nekaj streljajev z Jonskih ladij, na maratonskem obrežju. Mavromihalis potolče fanarske Turke; zapreti so se morali v karitansko trdnjavico; med tem pelje pa pobožni škof Teodoret 1600 Dakedajmoncev in Ajgiopetritov v Vervenje. Nocoj se bo vzdignila ta okolica, v par trenotkih bo počilo v Solunu, y Livadiji, v Tebi. V Solunu je turška posadka, od tod Jo moramo pregnati, za to sem pa jaz odločen." „Oj“, zaupije Kirila rboljega od tebe niso mogli iz- brati«. . „Vendar bi raji lovil in jemal katero turških ladij", odgovori Prancid. „To je prelahko, pa me tudi preveč De veseli. — S četico 50 hrabrih ljudi sem skrivaj prišel Ua obrežje, in kako smo se vili po klancih in stezah! hloji tovariši, to ti rečem, so kakor netopirji med olji-hami. Dva sta odšla v Ivastre in Hriso, da še katerega Pripeljeta, jaz pa sem prišel, da tebe Sotir poprosim, da Se mi pridružijo tvoji ljudje; malo nas je, a Turkov tri- krat več ko nas. Jaz bi tebe klical, toda Kirila ne sme ostati brez pomoči, zato nečem, da bi bil ti odgovoren'- „Odgovoren?“ živahno krikne Kirila. „ Kdo bi mislil na odgovornost, ko vsa domovina vstaja nad sovražnika! Ti ne poznaš Sotirja, kar s teboj pojde; jaz se bom p» sama branila". 'Pa pojdem', odvrne Sotir; „kamor drugi, tjakaj jaz tudi, le za Kirilo se bojim. Kam jo mahnete?" „V Solun, da Turke prepodimo od ondot. Potlej je treba ladjam dati -znamenje, naj k bregu pritisnejo, zaveznikom pa, da smo se dvignili. Sklenili smo, da jaz pojdem s četo na dvor bogatega in močnega Kjamil-bega, tam Turke sesekamo, gospodarja vjamemo, poslopja p» upepelimo". „Moj Bog, le tega ne!“ krikne Sotir prestrašen. „Kaj ? vrednega in dobrega starčeka hočete spečega napasti, premoženje mu uničiti? Ne veš-li, kolika prijatelja sta si bila moj oča pa on?" pravi Kirila „Vem, vem, in prav to je, da sem nerad prevzel to stvar. Toda — domovina kliče ! Tombazis. moj zapovednik, mi je to izrekoma naročil, zato ne smem delati po svojem čustvu". „Še pred dvema dnema", reče Sotir, „nama je ponudil j prav ljudomilo svoje varstvo, svetovaje, naj greva v njegovo utrdbo, pa obljubil je, da bo Kirilo k sebi vzel, ako bi bilo kaj hudega, mojo govejo živino pa, da bo ob času nemira varoval in redil kakor svojo". „Hudo mi je, da moram to slišati; toda pokoren mo* ram biti zapovedi navarhovi, in ko bi bilo tudi zoper tebe in zoper lastnega brata". „Jaz ne morem s teboj, Prancid; zoper moža, zoper prijatelja naše hiše, njega, ki nas je želel braniti in rešiti", reče gineno Sotir. „0 tem naj sodi tvoja vest. Jaz nisem nikomur sodnik, pa naj tudi nihče ne sodi mene. Da ti po pravici povem, prav ljubo mi je, če ostaneš kot varuh Kirilici". „Jaz ne dovoljujem ne hlapcem ne pastirjem svojim, da bi s teboj hodili ubijat poštenega moža, kader spi", reče Sotir ostrejše. „Molči, molči, Sotir!" oglasi se Prancid, moleč roko svojemu rojaku. „Ne skruni si duše, sin helenski, dahi, grdeč svoje ime,*) ne bil osloboditelj svoje domovine, in da ti celo drugim ne dopuščal streti sramotnih verig! — Pa b&j, tvoji ljudje, ako tudi nočeš, pojdejo z menoj", na-daljuje mirnejše, vlačeč nekaka pisma iz nedrij. „Tu ti je klic udov hetajrije **), tu list nadškofa Germanosa pa-traskega in sedem pobožnih arhimandritov, v tem spisu P* je prekletstvo izrečeno nad vsakim, ki ne dela za vero in domovino". Sotir pogleda pisma, prebledi in sklene roke. Kirila prijazno prime 1’rancida za roko, ter mu nežno de: ..Prancid, nikar ne ubijaj starega moža v blaženem spanju. Ti ti potlej ne mogel več spati, in jaz bi te tudi ne mogla vsč rada imeti". „Meniš li, da sem ubijavec?" klikne Grk goreče, preša no se uzravnavši. „Ako se mi branil ne bo, svet mi bo vsaki njegovih las; da, še v boju ga bom varoval. ne zahtevaj, Kirila, ker bi zahtevala izdajstvo". „Pa te imam vendar še nekaj prositi. Brani Sito, nko jo v roke dobite." „Kaj se vojskujemo z ženskami ?“ reče Prancid. „Kdo *) Rešitelj. **) Zveze družbe. bi ji kaj hudega storil? — Zdaj nimam več časa; moji me čakajo. Oboroži svoje ljudi, Sotir! Iti nam je. Vsaki trenotek je drag." Videti je bilo, da se Sotirju nič prav neče, pa kaj, saj tudi on ni mogel drugači. Izvleče torej več pušek in sabelj iz skrinje, v kateri so bile skrite med obleko in drugim hišnim orodjem. Prancid gre dolu, ter naznani poslom, kaj jim je storiti. Veseli se napravljajo na pot. Prancid se poslovi od Kirile, ki je bila prav ginjena. „Prancid, misli na Boga!" je dejala, prijemši ga za roko. — „Bom, na Boga pa na tebe!“ odvrne Prancid nežno. „Varuj jo, Sotir, ali pa nisi vreden, da bi ji bil soprug!” pristavi še zamolklo, ter odide za tovariši. — „Tebe prav zanima Prancid", izpregovori Sotir Kirili nekoliko zmeden, prijemaje se za čelo. „Kako bi me ne!" odvrne dekle. „Koga ne bi zanimal plemenit človek, junak, osloboditelj domovine, naše Helade. Ni li Prancid najin rojak? ni li mladost z nama preživel? In kako se je že poslavil! Dve turški ladji je uničil! To ni kar si bodi. — Hajd, pojdiva gori. na utrdbo, na vrh! Noč je tihotna, vse se bo slišalo, kar se bo tam daleč godilo.” — Gresta gori. Noč je bila tiha, blaga. Slavec, v grmu je pel, a drugi mu je od daleč odgovarjal. Kirila iu njen zaročnik sta sedč se tiho pogovarjala. Mlačen vetrič je nosil miloduh cvetja, ki je cvelo v delfovski špilji. Mesečine ni bilo, pač pa so se utrinjale zvezde, in mogočni Parnas je mrklo gledal v temno noč. Večkrat sta poslu-Skovala, ne bi li slišala kakov glas ali strel iz puške. Pa kader je Sotir menil, da kaj sliši, ni mu tega vrjelo taukoslutuo dekle. Naenkrat poskoči Kirila. „Tam le, vidiš tamkaj!" je dejala s prstom kazaje na križko okolico. „Nič ni“, odvrne Sotir, gledajoč na oni kraj, „mesec ustaja. Nak! ni mesec; ogenj je, Kjamil begova hiša gori!“ Svetla obla se ta hip pokaže trikrat večo. Okolu nje je bilo vse razsvetljeno. Zdaj se dvigne velikanski plamen in sukljajoči dim, da se nebo razžari. Črez pol nre si mogel v svetlobi pregledati vso okolico. Videl si pečine v plejstiški dolini, na vrhu pri Arahovi kiparisijske podrtine, pa čarobno se razžarja pred teboj ona vodena megla, ki se vzdiga iz svete votlanje, na pol rudeča in pregledna, do vrhov Navplije in Hijampeje. Ta ogeuj je imel požgati Kjamilova poslopja, ter je bil znamenje, da se uzdignejo vsi rumeljski Grki. Po hribih so zaplapo-levali ognjiči, recimo kresovi, znaneči, da se preraja He-lada, po tristoletnem suženjstvu izmučena dežela. Kirila ni mogla pritajiti svojega sočutja in svoje radosti. Brž izgine, pa brž spet pride s svetilko v roki s svežnjem suhljadi. „Kaj pa boš, Kirila!" jo strme praša mladenič. „Boš že videl", de navdušeno dekle, držeča suho protje nad plamenom. „Naj se ne reče, da oni kresovi niso našli tukaj odseva." Sotir zmaje z glavo, kakor bi mu prav ne bilo. »Mislim, da naju brez potrebe rineš v nevarnost." „Ko bi vsaki Grk tako modroval", klikne Kirila, »ej, domovina bi večno ostala v verigah!" „Pa bo li ta sloboda vredna, kar bo stala ? Misli na divjoto in moč sovražnika, spomni se njegovega — takorekoč, vsaj on tako meni — tristoletnega gospodstva, na stari pravici stoječega." „Ne“, odvrne dekle užaljeno. „Ne spodobi se tako' govoriti. Tega Prancid ne bi rekel, pa ko bi tudi turški handžar čutil v telesu. O kako plemenit in velik se mi zdi on, ki se zdaj morda bori proti groznemu nasilstvu naših trinogov. Sotir, ti si morda dosti hraber, da braniš sebe in svojo hišo, toda „sotir“ (osloboditelj) svoje domovine ti ne moreš biti". Kakor mlada lilija stalo je plemenito dekle, ko je govorilo te besede. Živahno pokaže na kraj, kjer se je Prancid boril. Sotir je neprijetno čutil Kiriline besede. Mislil si je, ko bi bili oča pustili dekletu, da bi si bila sama izbrala zaročnika, prej bi bila vzela Prancida. Ta misel ga užalosti. Ako tudi je moral priznati, da je Prancid podjetnejši od njega, je vendar mislil, da naj se bolj zavoljo tega ne udeležuje boja, ker mu je najprej skrbeti za varnost Kiriliuo in njenega premoženja da toraj Ki-rila ne dela prav, če tega ne pomisli. Molčala sta. — V tem se je dan zaznaval, ognji so bledeli, kar se pokaže človeška podoba na kraju oljikovja, stopajoča proti utrdbi. Bila je začrnela, tanka, zamišljena, resna. Ogrtalo je imela zvito okolu glave kakor turban, v rdeči haljici, sicer belo napravljena Zdaj prispe tujka do utrdbe, dvigne roke kakor za pomoč, trde: „Odpri, Kirila! Brani me, ako imaš kaj srca!" „Za božjo voljo, to je Sita!" reče, ter se spusti za Sotirjem dolu po stopnicah. „Hvala Bogu, da si se k nam rešila!" pravi Kirila, objemaje mlado Turkinjo."— Kje imaš očeta?'1 — „0, Alah, ni ga, mrtev je! Ubili so ga vaši!" odvrne Turkinja. — „Pa Mehmed, tvoj brat?“ — „Ne vem. Komaj sem utegnila, da sem skočila s postelje, ter pobegla. Na dvorišču sem opazila svojega starega očeta, ležečega z razklano glavo. Bežala sem kakor brezumna do oljikovja". Debele solze se vdero Turkinji po licu. Sotir in Kirila jo tolažita, češ, da ne bosta nikomur pravila, da je semkaj pobegla Kjamilova hči. Sotir ji dokazuje: če grški narod premaga, te bomo imeli ko dekleta iz bolje Wše, ako pa zmorejo vaši, se boš lahko vrnila; ta čas pa ostani tukaj. Kirila ji da eno svojih oblek, da je bila Sita kakor Grkinja. Hlapci, ki so se vračali, so pravili, kako je bilo. Kjamil in skoro vsi njegovi so poginoli. Za Mehmeda niso vedeli, če je ušel, ker je bil boj po vseh sobah in dvoriščih, žerjavica in pepel pa je pokrival pale. Ta napad, izveden po Prancidu, je bil znamenje vsi Atiki, da vstane. Dvignejo se Solun, Livadija, Tebe po-ženo Turke v gradove nad Solunom in Livadijo, tudi Ga-laksida se je pripravljala in ladje pošiljala proti sovražniku. Konec vsemu store Atene. 25. aprila prisilijo Turke, da morajo pobeči v Akropolo. Tri baterije, katere so Atenci s pomočjo Hidrijotov, Keotov, Kefalencev postavili pri Filipapovem spominiku in ostankih templov Bahovih in Jupitrovih, sipale so strašni ogenj na Turke, in vsaki dan so pričakovali, da se podado zavoljo pomanjkanja živeža. Naša znanca v stari utrdbi sta se zmeraj bolj spri-Jateljevala s Sito. Kirila je vse storila, da jo je le razveselila. Tudi Siti se priljubi mlada Grkinja. Zmeraj ste bili skupaj, časih po več ur. Sotir je bolj molčal. Kader se je imel približati Siti, storil je le spoštljivo in nekam plaho, kar je Siti prav ugajalo. Ivirila je bila vselej vesela, kader je slišala, da je Prancid Turkom kaj naredil. Nekoč jo Sita popraša, če ni tisti mornar njen zaročnik. ker vedno o njem govori. To Kirilo in Sotirja uplaši, da je bilo odslej manj govorjenja. Tako preteče več mesecev. Prancid je plovaril in stražil okolu galaksidskega zaliva, večkrat pozdravljal Kirilo. ter domov pošiljal zaplenjene turške stvari. O Melimedu se ni moglo nič izvedeti. Julija meseca raznese se glas, da se približuje Brijon Omer paša. Zdaj je prišla ura. da se kaj stori. Sotir si pripravi smodnika in svinca, ter uredi vse tako, da se je moglo vsaki trenutek zbrati moštvo, drugi pa živino odpeljati v hribe in votline. Nekaj dni prejde, pa se razglasi, da četa Brijonovih Arbancev je prihrula v Solun, da pojdejo v kastersko okolico maščevat se nad prebivavci, ki so upostošili Kjamilbegovo imetje. Znanci naši so premišljevali, kaj bi bilo storiti. Kirila pravi: počakajmo, pa kar Bog da, Sotir meni taisto, Sita misli, da bi bilo bolje, ko bi šel Sotir v Solun, pa turškemu zapovedniku tam oglasil, da Kjamilova hči je na varnem. Toliko da se zdani, napravlja se Sotir na pot, toda pri vratih ga je čakala že Sita. Rekla je: „Ostani in počakaj; prav hudo bi mi bilo, ko bi te s svojim predlogom gnala v nevarnost, ktere bi se najložej ubranil v utrdbi." Sotir gre vesel. Prišedši pa v klanec, zresni se mu obraz: begunci so mu jeli žalostni pripovedovati, da Turki so požgali nesrečno vas Bardano, večidel vaščanov pa poklali. „Mlad odličen Turčin, pravi trinog, vodi Arbauce", so dejali, „ter se je zaklel, da bo vso okolico opuščavil." — Ta novica mu je segla globoko v srce. Pride tudi na ono glasovito razpotje, kjer se stikajo ceste ambrisiške, lebadejske, davliške, in kjer je Ojdip ubil svojega očeta Laja. Pri starinskih razvalinah se Sotir ustavi, ne vedoč, bi li šel naprej ali nazaj. Zdaj sliši topotati konje. Bila je četa neurejenih karamanskih konjenikov. „Ti, grški pes! — Ubij ga! To je eden katastrijskih požigavcev!" zaupije vodja, udarjajoč ostre svoje ostroge v konja. Prirojena hitrost pomore mladenču. Skoči na kamen, s tega na drugi in zdajci je visoko nad glavami konjenikov. Divje popadejo dolge svoje puške z ram, ter merijo vanj. „Pustite ga!" rete vodja. „Džaver bi rad nekaj povedal. S fesom maha. Morebiti nam bo povedal za obilen plen. Ako po tej ceni pustimo psu življenje, ga bom še plačal." „Tako, tako, gospod!" krikne Sotir z vrha. „To, kar imam povedati, je toliko in takošno, da se sme razodeti le poglavarju tabora, ki so tamkaj beli med ložo. — Kdo vam je poglavar?" „Mehmed aga sin Kjamil bega!" odvrne četovodja. »Ako ni nič posebnega, le pripravi se crkat. Nisem še videl, da bi bil Grk izšel iz tabora s celim nosom in ušesi, ako tudi mu je glava še ostala." „To je nekaj tacega, da bo veselilo Mehmed ago!" zaupije Sotir. „Sreča, da je prav on poglavar. Jaz mu nosim glas od sestre, ki je k meui pribegla, ko so požigali Kjamil begovo pohišje." „Pri Alahu! Srečno uro si se rodil!" odgovori vodja čudeč se. „Sprejel te bo kar najbolje, kajti lepo darilce je obljubil onemu, ki kaj izve o njegovi sestri. No, kaj se obotavljaš. Pojdi dolu. — Pri moji bradi! Vi, neverniki,, ste neumni in strahopetni. Kdo bi si mislil, da tako veseli poročnik se ima fesa bati! — Spusti se dolu, človek nespametni, pri svetem preroku, zdravega te bom pripeljal v šotor Mehmed agin.“ Zdaj odlegne Sotirju. Skoči s pečine ter zdrči memo konjenikov proti taboru. Na vrhu razvalin bardanskih, po straneb se še dimečih, vlekli ste se dve vrsti šotorov, a sredi je mrgolelo polno raznovrstnih poslov. Veselo kričanje se je dvigalo, ko so jeli prihajati Arbanci, obremenjeni z obilnim plenom, ter gnali pred seboj nekoliko zvezanih Grkov. Šum je bil še veči, kader so hrzali konji, topotali in kopali, prežvekovale kamele, natovorjene z raznim blagom za vojsko potrebnim. Sredi šotorišča pa je bil eden šotor lepši izmed vseh. Več pisanih zastavic se je vilo na uhodu, na šotoru pa se je dvigala rdeča zastava s polumesecem na vrhu. A še preden pride Sotir do tega šotora, opazi nekaj, kar ga prestraši. Na vrvi, med dvema platanama razpeti, viselo je nekaj, česar ni mogel razpoznati; videl je le viseče lase ali grive. Misli si, to so grivati okrasi za konje ali pa kakošna pokrivala. A prišedši bližej, se skoraj onesvesti. Večkrat je že slišal, kaj groznega Turki vse ne počenjajo, toda kaj tacega še nikdar ni videl. Kar je tu videl, to so bile kože človeške, odrte z glav in obrazov, ktere so Turki nasolili, sploščili, ter zdaj sušili, hoteči jih ko znamenja zmage poslati v Carigrad. Trepetaje stopi k šotoru. Mladi Turčin je dremal na postelji v ozadju šotora. Sotir stopi v šotor, Turek pa skoči kakor zver pokoncu. „Kaj si se privlekel sem, ti prekleti smrad, v moj šotor! Aarif! ali se ti je sablja izkrhala, da ga ne moreš prej končati? — Pa kaj vidim? — Sotirja?! — Pri svetem preroku, o pravejšem času nisi mogel priti! Za tega iz-dajavca, kateremu se je moj oča tako milostivega izkazoval, kateremu se je ponudil, živino varovati kakor svojo, pa je prekletnjak roko dvignil proti častni sivi glavi Kjamil tega, ne. za njega ni dosti sablja damaščanka, za njega je še kol preblag!" »Odpusti, gospod!“ reče tresoči se Sotir. »Motiš se. Mene ni bilo pri nočnem napadu “ „Ne ti, pes, ne, zato si prevelik strahopetec. Ti si le svoje ljudi poslal, vodil jih je pa tvoj rojak!" zaupije razdraženi Mehmed. »Nisem jim mogel ubraniti, da bi ž njim ne bili šli", odgovori Sotir še trepetaje. „Morem ti dokazati, da nisem nikdar hudega snoval zoper tvojega plemenitega očeta; prav zato me tukaj vidiš. Tvoja sestra Sita je k meni pribegla." »Ti pa si jo izročil ustašem!" ustavi ga Mehmed. »Prodana, sirota, nesrečna." »Ni tako, gospod. Pod streho je, vsa v miru“, odvrne mladenič. »Prišla je, prosila me varstva, Kirila ji da obleko, in ljudje mislijo, da je na^a rodovinka." Mehmed premolkne. Nekoliko pomislivši reče bolj aarno: „Zakaj pa Site koj nisi pripeljal?" »Tukaj še le sem izvedel, da si blizu nas", odvrne mladenič odkritosrčno. „Dobro, mahoma pošljem po svojo sestro, ti pa med tem tukaj ostani11, dene Mehmed nenavadno prijazno, kar 8e je nekam čudno podalo na njegovem okrutnem obrazu. „Odpusti, gospod!" reče ponižno Sotir. »Bojim se, da bi moji Site ne puščali, preden se jaz ne vrnem. Pošlji toraj koga z menoj, ki more sestri naznaniti tvojo voljo, ia ki jo more s potoma varovati.“ »Hotel sem", pravi Mehmed, napačivši se, „še danes ®voj tabor prenesti v Kastre. Imeti ga hočem blizu utrdbe, L v kateri si. Kader prispejem tjekaj, uzel si bom sestro. Jutri mi boš predal utrdbo iu mojo sestro/ rUtrdbo ?" poprašuje Sotir prestrašen. „Da, utx’dbo“, odvrne Mehmed. „Paša solunski mi je zapovedal razvaliti vse trdnjave po deželi, razen onih, v katere pride posadka, da mir drži. Tvoja spada med one za posadke." „Mislim, gospodar", pristavi Sotir, „da jaz in moji, glede na to, da je tvoja sestra našla pri nas varstva, tudi najdemo pri tebi —.“ „Bodeš! Ti in tvoji vse, kar vam gre!“ preseka mu Mehmed besedo. „In da boš na koran prisegel", končuje mladenič. „Psina neverniška, česa se drzneš?!" napade ga Mehmed z navadno svojo divjoto, pa • se precej upokoji. — „Le umiri se, Sotir", d^, smehljaje, opazi vsi, kako silno je prebledil mladenič. „Mi takih besedi pri Grkih nismo vajeni. Celo Kjamil, oče moj — blažen mu bodi spomin — kakor je bil mile narave, takih besedi in zahtev ne bi bil dobro sprejel. Reci med tem moji sestri, naj bo pripravljena, da jo morem jutri zjutraj odvesti v Solun. V nekoliko urah dvignem tabor, in preden se zmrači, bo stal pred tvojo utrdbo." „Odpusti, gospod!" reče Sotir pohlevno. „Mislim, da ne prosim preveč — rad bi pomiril Kirilo in svoje ljudi — pri spominu plemenitega tvojega očeta Kjamila, prosim te, zavaruj me vsake krivice, ali pa mi obljubi, da v utrdbo nikogar ne boš puščal z orožjem, pusti mi jo še dalje, da imam kje prebivati." „Zadnje to ne more biti", mu pade Mehmed namrščen v besedo. Prvo naj ti bo. Saj si bil brauitelj moji sestri. Tu ni treba nobenega zagotavljanja, kjer se stvar umeva sama po sebi. Razen tega ostanem dalje tukaj, da branim Pobrežje napadanja špecijotskih razbojnikov. Po tem takem kdo se bo predrznil te vznemiriti, pa prebivaj v utrdbi ali kje drugje? — Zdaj je dosti. Le pojdi! Domov pojdi! Jutri zjutraj se me nadaj pred svojo hišo.4' Mladeniču, prišedšemu iz turškega tabora, je bilo pri srcu, kakor bi bil pobegnil iz brloga razjarjenega leva, toda brž se ga polotijo velike skrbi. Doma pripoveduje dekletoma, kaj je iu kako. — Sita je bila vesela, ker je slišala, da je Melimed živ in da je blizu, na koncu Sotir-jevega pripovedovanja pa se zamisli in skrbeti jo začne, dasiravno je bil Sotir vse izpustil, kako je bil po Meh-Uiedu sprejet. „Odkritosrčno moram povedati44, pravi Sita, „da veliko plemenitili lastnosti mojega očeta, vzlasti srčnost, so prešle na Mehmeda, očina milina pa vendar ne. Se več: Oče sam ga je grajal zavoljo trdosrčnosti, in ker je vašim ljudem tak grozovitnjak, trepetam še sama pred ujim. Kakor praviš, ti Mehmed varstva ni naravnost obljubil. Brez tega izrečenega varstva bi bilo pa kaj nevarno, ko bi se mu podajali. Ni mi treba omenjati, kako ki rada vse storila, karkoli bi mogla, da vam ga udobro-Voljim, pa saj poznate naše navade — tudi vaša se v tem sklada z našo — Mehmed je zdaj glava naši družini, gospodar je, tudi moj gospod, poslušati ga moram, in razen °četa pri njem nihče ni dosti opravil. Toraj vama prav odkritosrčno povem, da nista varna, dokler Mehmed ne priseže ali na koran ali pri očetovem grobu.44 „Tega on nikdar ne bo storil 4, pristavi Sotir. „Ti bi morala ž njim govoriti, preden greš od naju", r®če Kirila svoji prijateljici. 35 „Rada, od srca rada", odvrne Sita. „Toda kolikor jaz poznam svojega brata, bi to malo koristilo. Le takrat prineha, kader mora. Prošnje ga še nikdar niso genile. Kolikor jaz vem, je le ena pot." „In ta je?!“ praša izvedljivo Sotir. „Ne izročaj me, dokler ti ne priseže, da te bo varoval", reče Sita. „Kaj?“ klikne Kirila začujena. „Ti sama nama to svetuješ ?“ „To bi ga strašno razjezilo", prida mladenič. „Vem, da" mu seže Sita v besedo. „A to je edina pot, po kateri se da z Mehmedom govoriti. Odkrito vama povem: po tem, kar je Sotir povedal, sodim, da je v nevarnosti ne le vajuno premoženje, ampak tudi sloboda in življenje. Preden bo pa Sotir pa ti, Kirila, v nevarnosti, hočem raji trpeti kterokoli bolečino." „Tebe, Sita, pa spravljati v nevarnost in muke?“ klikne ognjevito Sotir. „Nikdar! da obležejo utrdbo, da boš ti tukaj v nevarnosti, nečem, raji bi živeti ne hotel. Jaz sam se bom Mehmedu predal, ako varuje in slobodno ohrani Kirilo." „Kaj? Misliš li, da bi življenje sprejela pod to pogodbo?" se oglasi živahno Kirila. „(3emu bi se zatekali k Mehmedovi milosti? Pustimo Sito k bratu, ostanimo v utrdbi, pa branimo se, ako nas obsedajo! Topov Turki nimajo, pa kaj nam morejo ? Ako bo res hudo, povzdig' nimo črno zastavo poleg grškega križa. Bilo bi ga videti v galaksidskem zalivu, hrabri Prancid pa — srce mi tako pravi — priskočil bi na pomoč — ako bi se sploh dalo kaj pomoči. — O, de Kirila svetlega očesa, odhajajoč mi je šepnil, naj to storimo. Stavila bi kaj, da plemenita duša vsako jutro, kakor morski orel obrača oko ua našo utrdbo. “ Tako govorjenje jim je teklo celi dan. Solnce se ni bilo še sklonilo , pa opazijo z vrha utrdbe čete po brdu jezdečih Karamancev. Hitro se pokaže tudi vsa taborska priprava, ki so jo nosile kamele in druga živina. Na kraju oljkovja se naenkrat uzdigne mestice šotorjev. Žalostnega srca sta gledala Sotir pa Kirila, kako v ognju prasketa staro drevje, ki ga je bil zasadil oče Anagnost. To je bila huda tolažba Sotirju, in to tem več, ker je bilo Mehmedu gotovo znano, čigav je gozdič in kako drag Je lastniku. Zatoraj skleue kar se da paziti, da utrdba s prebivavci ne pade Turkom v roke. Po noči se je na več krajih nebo zažarilo: to je jasen dokaz maščevitosti sovražnikove. Toliko da se zdani, povedo Sotirju, da se četa Turkov Iz tabora primika k utrdbi. On in njegovi ljudje so delali celo noč, da prineso potrebne vode iz bližnjega studenca iu da ono živeža, ki je bilo v drugih shrambah, spravijo v utrdbo, živino pa so pognali v najskrivnejše špilje Par-Uasove. Sotir se pripravlja, pričakati Mehmeda. A brž se prepriča, da Mehmed sam se približuje. Turek stopi s konja, zapusti svoje spremljevavce pa mahne s robcem. Sotir hoče pred njega, toda Kirila je hotela tudi ž njim. to reče Sita: „Jaz bi šla z vama, ali jaz poznam svojega brata. Necita mu, da me ne puščata, dokler vama prisegši varstva ne obljubi. To bo bolje, ko vse moje in vajune Prošnje." Mladiča .sta skoro pred Turkom. Mehmed je bil obo-rožeu s sabljo in samokresi, tudi Sotir je imel nabito Puško. 35* „Sotir, kje je moja sestra?" hitro popraša Mehmed. „Ondukaj, tam gori, gospod", odgovori mladi Grk, pokazavši z roko na utrdbo, na katere vrhu se Sita prikaže. „Dobro ! zahvalim se ti, da si jo varoval. Še danes ima priti v Solun. Ti dekle pa“, reče Mehmed Kirili, „ti bi mogla pa ž njo, kaj ?“ „Odpusti. gospodar", odvrne ta hladno, „treba me je doma." „Tudi prav tako11, se Mehmed krivo nasmehne. — „Pokliči zdaj, Sotir, mojo sestro, da pojde z menoj v tabor. Svojo pohišnino si že dal prenesti, jeli? Ako je še nisi, stori hipoma, ker bom posadko zmestil v trdnjavo, pa sam bom v nji prebival." > »Oboje storim, gospod11, reče Sotir ponižno; „poprej mi pa izpolni prošnjo, ki sem jo včeraj izrekel." „Katero ? — Aha, da ti zagotovim premoženje. No, pa naj bo tako", reče z lahkoma Mehmed. „Odpusti, gospod", pravi Sotir zatežoč, „to vendar ni dosti. Prosim te, obljubi varnost meni, Kirili, mojim ljudem, in kar imam, in pa, da mi to prisežeš na koran ali pri grobu Kjamil bega." „E, modrijan, ki si! meniš li toliko ongaviti, pa za tako majhino stvar?" klikne Mehmed, ter se jame krohotati. „Moja možka beseda je dosti! Ti misliš, da bi ti utegnil kaj nahuditi. Nič žalega ti ne bom storil, nič!1* „Po takem moreš tem ložej priseči", odvrne Grk mirno. „Morem, pa nečem", oglasi se Mehmed osorno. — »Pri bradi očetovej! niti sam paša solunski me ne skloni, ako sam nečem." „Tako pa Sita ostane pri nas. dokler bo nevarnost1*, izpregovori Kirila. „Kaj ne, za poroka?“ zaupije Mehmed z divjim smehom. — „Pri Alahu, lepa si res, ti dekle; vsaki hiši bi bila kinč, le malo preveč predrzna si, ti bi znala gospodovati.1* „To ni gospodoželjno ali zapovedno, gospodar!“ odvrne Kirila srčno. „Aii prisezi, ali ostane Sita pri nas.1* „Tako je, gospod**, nadaljuje Sotir ohrabren z dekletovo srčnostjo. „Ali prisezi, ali ostane Sita pri nas.** „Kaj!?‘* krikne Mehmed v največi srditosti. „Ker se je ženska — za njene besede nič ne dam — ker se je ženska podstopila nekaj brezsramnega zahtevati, to precej tudi ti, smrdljivi hlapec, misliš, da je dovoljeno tudi tebi? — Čakaj, da te plačam !** Bliskovito potegne samokres izza pasa, nameri na Sotirja, pa napne. Gotovo bi ga bil ustrelil, ko bi ga Kirila ne bila prijela za roko, tako da je zgrešil Sotirja. „Zdaj sem pa jaz tvoj gospodar!** se razjarjeno oglasi Sotir; napne petelina, pa nameri na Mehmeda. „Ne — ne!‘* kriči Kirila. „Nazaj! pojdimo v utrdbo !“ S silo ga zgrabi za roko, ter vleče nazaj. Oba hitita v utrdbo. Karamanci, ki so prišli z Mehmedom, poskočijo Ha konje, ter hite k svojemu gospodarju. Hud ogenj iz Htrdbe jih sprejme. Trenotek postojč, pa se žugaje vrnejo z Mehmedom. Ne mine četrt ure, pa se pokaže človek na konju, ter vrže proti utrdbi sulico, na kateri je bilo privezano pisemce. V pismu je bil klic, naj se predado, ter da so °b enem odgovorni za vsaki las na Sitini glavi. Ako se toraj predado, dovoljuje Mehmed, da Sotir in Kirila smeta oditi v Galaksido na špecijotske ladje. 0 varstvu premoženja, družine in poslov pa ni bilo ne besedice. — Kakor v utrdbi za odgovor pismu dvignejo beli križ na modri zastavi, pokaže se ta hip turška divjota. Tisoč sekir je ozvanjalo iz oljkovja. podirajočih oljko za oljko. V nekoliko urah je bil ves oljkini gozdič pusta in ne-prestopljiva poseklina. To ni bilo vse! Preden se zmrači, nzdigne se velikanski dim izza bližnjega brega. Dom, v katerem je svetlobo sveta ugledala Kirila, dom, v katerem je Anagoost, prijatelj Kjamil begov, preživel toliko srečnih let, ta dom gori, zažgan po sinu Kjamil begovem. Že drugega jutra je bilo videti z utrdbe, da je Mehmed vse storil, da bi utrdbo vzel na lahki, a sestri svoji vender ne na nevarni način. Na streljaj je razpostavil majhine čete, pa tako blizu, da ni bilo moči skozi nje. Najmočnejša in najbližnja je bila dvajset stopajev od utrdbe, blizu studenca. Studenca samega niso mogle obsesti, ker je bil na strelosegu grških pušek, onim v utrdbi pa tudi ni bilo mogoče do vode, življenju tolikanj potrebne. Videti je bilo, kako je Mehmed dobro opazil, česa da sovražnik nima, ter dobro vedel, da brez vode v utrdbi ostati ni. Časi se je slišal strel na turški, časi na grški strani. Mehmed jih je klical na predajo, misleč, da se bodo zdaj zdaj predali; Grkom je bilo pa tudi ljubo, da jih Turki ne napadajo. — Sotir. Sita, Kirila so živeli med tem v utrdbi kakor bi bili bratje in sestre. Kolikor-krat sta Siti ponudila, naj le gre k bratu brez pogodbe, vselej je rekla, da ne gre, ker bi potem ne mogla nazaj priti, in tudi brata ne pregovoriti. „Dokler sem jaz v utrdbi", je dejala, „Mehmed ničesar ne bo počenjal, kar bi bilo vsem nevarno, in tudi ne bo pripeljal topov iz Soluna." Med zaročnikoma je nastajal zmeraj veči jez. V takem času, ko sta bila oba v nevarnosti poginoti, mater pa bolna, sta tudi Sotir in Kirila tako rekoč bote se ogibala pogorvora o poroki. Tako je bilo dan na dan vsega obleganja. Od zunaj se oblegancem ni bilo ničesar bati, toda znotraj jim je grozila zmeraj veča nevarnost. Vode jo pomanjkovalo. Voda v sodovib stoječa se pokvari od vročine, a v kratkem še take ni bilo. Vina je bilo dosti, ali kaj, ker vino žejo le povečuje, in ko so se ga bili ljudje ponapili, so bili, kakor bi jih bil izpustil iz pekla. Pokvarjeno vodo so mešali torej z vinom, da se je mogla piti. Največ je trpela Sita. Vino piti, to ji je že od mladosti prignusil ujen pobožni oče; te smrdljive in pokvarjene vode pa tudi ni mogla niti kapljice pogoltniti. Sotir in Kirila uista vedela, kaj bi počela, ki sta jo tako videla. ^Prosila sta jo, naj le gre k Mebmedu, njima da bo že Bog pomagal. Sotirju je bilo težko gledati, kako silno se muči mlada stvar, uboga Sita. Skoro ni mogel noči pričakati, ker je hotel Siti po vode, in ko bi jt) imel plačati s svojo krvjo. Druge noči pazi na Turke. Na svoje veliko veselje vidi, da ogenj pri četi, dvesto stopajev od studenca nameščeni, le še tli; iz tega sklepa, da se mu namera posrečiti mora. V eni roki vrč v drugi puško gre Sotir le-gotno proti studencu. Zdaj se grbi, zdaj se plazi, zmeraj tiho dalje, le kdaj pa kdaj pogleda skozi hosto na četo tu turško stražo. Vse je tiho, vse mirno okolu in okolu, tiho kakor v grobu, in zdelo se mu je celo, ko je žrja-vica živejše zatlela, da turška straža trdo spi. Zdaj pride vrela. Ni mogel, da bi majhno vode ne okusil, ker se Jo že delj časa ni naužival. A ko dene vrč na usta, za- grabijo ga čvrste roke, ki ga vržejo na tla. Bila sta dva velikanska Karamanea; eden mu uzame puško, eden pa ga drži za vrat, da bi upiti ne mogel, ter mu zvežeta roke. Ko ga sovražnika postavita na noge, krikne Sotir na pomoč, toda ta krik je uzbudil le turške straže, ki ga uzamejo v sredo, ter veselja kličoči odpeljejo v Mehmedov tabor. Karamanea nista vedela, koga sta ujela, Sotir se pa tudi ni izdal, zato ga še le zjutraj odpravita v Meh-medov šotor. „Maš-alah!" klikne Mebmed, veselja poskočivši s sedalke. „Ti sam si, aba! To mi je strašno ljubo! Pri imenu prerokovem : ti boš izkusil vsaj nekaj tistih grozot, ki si jih vi dovoljujete! Alah bismilah! — Pred vsem pa pošljem,.enega svojih ljudi v utrdbo. Daj mu znamenje, da mu Sito spotoma izroče.“ „Nihče je ne bo zadrževal, ako le hoče iti", odvrne uzdihaje Sotir. »Kader se to zgodi", nadaljuje Mehmed grozotno vesel, »bo treba utrdbo meni predati. Kaj bo s teboj in pa z onimi, ki so notri, bomo videli pozneje. — Hej, Aarif! vodja Karamancev! pojdi v utrdbo, in pripelji mojo sestro, nevernikom pa reci, naj se v eni uri izgube iz utrdbe. Reci jim, da Sotir to poročuje." »Odpusti gospod!" reče važno Sotir; »temu poročilu ne bodo pokorni, ako ga od mene ne slišijo; jaz pa ničesar ne poročim, dokler se nam vsem ne zagotovi varni odhod." „Kaj?!“ krikne Mehmed razsrjen. „Mari kača Še tedaj psika, ko ji noga že glavo tre. Brez vsake pogodbe predaš utrdbo! Kaj bo potlej, odvisno je od mene.“ „Povej, kaj bo, ter priseži", de Sotir. „Dobro toraj, pse neverniško, pa vedi!“ mu divje besedo pretrga Mehmed. — „Ti na kol, tvoji ljudje pod sabljo, hči Anagnostova pa v mojo hišo. Tvojega poročila za predajo ne potrebujem. Poskrbel bom sam, da bodo tvoji vrjeli mojemu poslancu." Strelovito izdere Mehmed handšar iz pasu, pritisne mladeničevo desnico na steber šotora, ter mu hipoma odseka kazavec. „Na, tiAarif!" zaupije Karamancu, vrgši mu krvavi prst, „nesi in daj to nevernikom, ter jim poroči, da na Večer jim pošljem glavo tega malovredneža, ako se ne predado.1* Kakor je mladeniča hudo zabolelo , vendar najma-ajega tožnega glasu ne izpusti, ampak molče zavije svojo ranjeno roko v krajec svojega plajšča. „Pojdi z menoj!“ dč zamolko Mehmed Sotirju. „Imam fiekaj opraviti s teboj, preden odgovor pride." Sotir stopa za Mehmedom. Uzdihuje pogleduje na staro utrdbo. Karamanec se vrže na konja, ter odjezdi proti utrdbi. Pri šotoru karamanskega vodje je stala hišica, napravljena iz vej posekanih oljk. Dim se je vil skozi streho. Na prvi pogled bi mislil, da je taborska kuhinja; pa to ne more biti: čemu bi bila straža pred vratmi pod orožjem stoječa. Stopivši notri, opazi Sotir kotel nad ognjem, v kateri je metal grški duhovnik, za roko in nogo uklenjeni, velike kose voska, ki se je po malem topil. Trideset in več, po dve pedi visokih, ped in polu širokih praznih koškov, prav gosto spletenih in z pokrovci previdenih, je ležalo v enem kotu, v drugem kotu pa je bil kup — malo prej odsekanih človeških glav. — Smrtna groza spreleti Sotirja, videvšega to straho-vitost. Kri mu zastane, in toliko da ga ni pamet zapustila, pa Mehmedov kruti glas ga spet osvesti. „Pusti to zdaj;“ zaupije Mehmed osivelemu duhovniku. — „Zdaj bo drugi namestu tebe! — Pripravi se!“ „Kirie eleison" *), oglasi se sivi duhovnik, poklekne, prekriža se, ter skloni glavo. Kakor blisk izleti Mehmedova sablja iz nožnic. So-tirju je začrnelo pred očmi. Nekaj se v zraku posveti, zazinza, sliši se votli usek, in ta hip se vali siva glava starčekova po tleh. — Mehmed migne stražam pred vratmi, ki odnesejo krvaveče truplo. Izpodčelnega pogleda se obrne zdaj k Sotirju, rekoč: „Tam imaš šestintrideset koškov, a tukaj petintrideset glav", reče Turek hladno. „V vsaki košek deni po eno glavo, ter jo nalij z voskom. Koške nalivaj do kraja. Košek pa ostane — za tvojo." Vrgši še en pogled divjote, studa in zaničevanja na Sotirja, gre vun iz hišice. Mladeniču pa je bilo, kakor bi bila strela vanj udarila. Omahoval je, in oprijeti se je moral stebra, da ni padel. Pest Karamanca, ki je padla nanj, stori, da se zave. — „Začni svoje delo!" zagrmi nad njim divji Ka-manec. „Ne bom! Rajši preč umrjem!" odvrne Sotir zgražajoč se. „Misli na kol! Grozno je mreti na kolu", reče Ka-ramanec. „Ako boš pokoren, usmilil se te bo Mehmed aga, pa ti bode umreti le od meča." Z največo grozo se loti mladenič svojega žalostnega dela. — — *) Bog, bodi milostljiv! Med tem ko je Sotir napolnjeval koške, dobile ste tudi Kirila pa Sita tužno novico. Karamanec je čakal odgovora dolu v utrdbi, one pa ste premišljevale, kaj jima je storiti. Sita je bila še bolj ginena ko Kirila. Obraz ji je gorel, in srčna žila hudo tolkla. „Poznam ti jaz svojega brata", de Sita uzburjeno. »Prošnje ne pomagajo pri njem. Še več hudega bi storile prošnje. Le pusti me, naj predenj padem, objemaje ga za kolena, naj ga prosim za življenje Sotirju, toda uverjena Podi, da v četrt uri bo vendar siromaka usmrtil. Vendar Pa, rešen mora biti! Mora biti! Zavoljo mene zdaj skoro Umira. Da bi mi prinesel požirek hladne vodice, podal se Je v nevarnost, v kateri zdaj pogiba. Pri mojem in tvojem Bogu! Ako umrje Sotir, strmoglavim se z vrha utrdbe." Sita se je bila tako užgala, da se je tresla po vsem životu. Kirila jo je kar moke opaževala. „Kaj misliš? Kaj storive, da ga rešive?" poprašuje Kirila. „Jaz bi rekla, da po noči udarimo iz utrdbe. Jaz sama ti bom na strani stala, ter te branila pirnti svojim rojakom s svojim telesom. Pa kaj bo dvajset proti tisoč! Le en pomoček je. Mehmeda moraš ti nekako zadrževati, med tem pa za pomoč od zunaj poskrbeti. Ti zmeraj praviš, da Prancid pazi na to utrdbo. Daj mu znamenje, naj udari na tabor, morebiti se v zmešnjavi Sotirju uiti posreči." „Pa, je-li ga bo Mehmed tako dolgo živega pustil?" praša Kirila. „Da, še to je! Kdo to ve? in na tem je vse ležeče", odgovori Sita, roko na čelo pritisnivši in delj časa premišljujoča. — „Obljubi mi, da boš tako odgovorila Meh- medu, kakor ti jaz porečem. Ako je Sotirju pomagati, pomagale mu bove le s takim odgovorom." „Rada!“ veselo de Kirila. „Ti si pametna, poznaš svojega brata. Zadovoljna sem se vsem." „Dobro!“ odvrne Sita odločno in krepko. „Malo me počakaj, Kirila, koj sem tu. Nekaj bom prinesla, kar pošlji mojemu bratu, nekaj bo že opravilo pri njem." Sita odide, pa v četrt ure se zopet vrne. Bleda in zmotjena stopi v sobo; to Kirila precej opazi. Noge so se ji krivile. Morda jo je mrzlica tresla, ker se je bila ogrnila z velikim robcem. „Za božjo voljo, kaj ti je? Kako si mogla tako oslabeti?" se oglasi prijateljica. „Ni nič! Malo zebe me. No, zdaj je že minulo", de Sita s slabotnim glasom. „Poslušaj, Kirila: Tukaj je ogrtalo", — rekoč izvleče s konopčem dobro zvezano ogrtalo izpod robca — „pa sporoči Mehmedu: Le pod varnostjo za Sotirja, sebe in vse druge boš utrdbo izročila. Karkoli pa bi on Sotirju storil, ono isto boš tudi ti storila Siti. Za dokaz mu pošiljaš ogrtalo." „Čudno“, reče Kirila, zmajavši z glavo. „Bo že razumel! Imamo taka znamenja. Le vrjemi, da bo", zatrjuje Sita. — „Hajd, zdaj odpravi poslanca. Jaz bom pa malo legla; prav hudo mi je.“ Kirila izide, in v kratkem odjezdi Karamanec proti taboru. — — „No, Aarif! kakošne novice mi nosiš? Kje je Sita?" praša Mekmed svojega poslanca, stopivšega v šotor. „Cudil se boš, gospodar!“ odgovarja Karamanec. „Grrško dekle zapoveduje v utrdbi, kakor vsaki junak." * „Kaj 7“ krikne razjarjeni Mehmed. „Kaj mi ne pušča sestre ?" Grkinja je bila prav osorna. Novica o bratu je ni kar nič genila“, pripoveduje karamanski vodja. „Ko sem zahteval, naj mi preda tvojo sestro, odgovori mi, da Sita ne pojde poprej iz utrdbe, dokler vsem, ki so notri, in pa tudi ujetniku, ne obljubiš življenja in varnosti, in dokler ne prisežeš na koran.“ „Tepica!" reče Mehmed smeje. „Ta nagajivost mi je skoraj po volji. Da, pri mojih očeh! to dekle je, kakor bi se bila za me rodila. Ne bo ji hudo pri meni. Povej, kaj ti je rekla, ko si ji dal nevernikov prst?" „Še z očesom ni trenila", odvrne Ivaramanec. Videti je, da je Alah temu dekletu podelil veliko moči." „Bomo videli, doklej bo trpela ta moč", oglasi se Mehmed zamolklo. — „Poslušaj me Aarif! Daj, pa dober streljaj od utrdbe postavi šilast kol, blizu njega pa deščico z napisom: Za Sotirja. Stavil bi kaj, da v četrt uri bodo obesili belo zastavo. Ako pa ne — jutri ga dam na kol nabiti." „Tega se varuj, gospodar!" mu pade v bosedo Kara-manec. — „Ko sem hotel odjahati, mi z resnim glasom reče Grkinja: Reci onemu, ki te je poslal, da vse ono, kar se zgodi Sotirju, bo trpela tudi njegova sestra. Tu imaš dokaz, da je res, kar pravim." Rekoč, da ogrtalo. »Smešno! Ne bo se podstopila, da bi Siti kaj hudega storila", odvrne mladi Turek zaničljivo. „A kaj hoče to ogrtalo? Pokaži!" — Mehmed s handžarjem razreže konopec, š katerim je bilo zvezano ogrtalo. Razmotavši ga, zgrozi se naenkrat, ter ga sune od sebe. „E, kaj je to ! Prst? Prst! Prst moje sestre? Sestrin prst! prav to je! Poznam ga po tem milečem znamenju, ki je na njem!“ Strašno zadivja zdaj Mehmed. Izuščuje sto in sto najstrašnejših kletev; našteva muke, katere bo trpel Sotir in vsi trdnjavčani. Aarif pa ga spominja, da je Sita v rokah nevernikov, in da potem, kar je slišal, in kar Mehmed zdaj sam vidi z lastnimi očmi. ni dvojiti, da bodo neverniki svojo grožnjo izvršili, prav gotovo, ako se Sotirju le še kaj hudega zgodi. — „Obupnost žene džavre na vse!' doda Karainanec. »Neverniki vedo, da jim je umreti, pa naj se predado ali se ne predado, zato poskušajo, kar morejo. Njih ukljubnost je ukljubnost znorelega in zdivjanega človeka. Na, zdaj poglej, vidiš? — ter kaže proti utrdbi — zdaj ti dvigajo znamenje, da so na vse pripravljeni: poleg ustajne zastave je tudi črna." Mehmed zaškriplje z zobmi, srdito stisne pest, ter vrgši se na svoje sedalko, besno krikne; ..Hočem biti sam!“ — — »Prav ta čas je sedela Kirila pri postelji Sitini, ker Sito je huda mrzlica tresla. Vsa glava bolnice je bila kakor živa žrjavica. Vsaka beseda, ki jo izgovori, je o Sotirju. Zdaj se ni dala ua postelji obdržati. V tem opazi Kirila, da levica Turkinje je zavita. Misleča, da bi bilo morebiti potrebno roko iz nova zavezati, oprezno odvzame s krvjo okvašeno platno, s katerim je bila roka zamotana. Ostrmi, prestraši se, ko vidi, da Sita nima kazavca na levici. Nemo pogleduje Kirila bolnico, ter sedi in sedi v globokem molku. Morda je mislila, kje in kako bi dobila zdravilnega travja in bilja, da bi spet rano zavezala. Sita zaspi. Spi dolgo; blagodejno je bilo to spanje, — Bleda in oslabela se prebudi. Kirila je sedela pri nji. Prav ko je hotela bolnica izpregovoriti s svojo prijateljico, opazi ranjeno roko, bolje obezano, ter vidi, da Kirila vse ve. Zaradi pa se skrije v zglavje. „Toraj ti veš, Kirila!“ reče naposled Sita. „Ni bilo drugega pomočka. Poznam Mehmeda. Sem li mogla manj 8toriti za onega, ki se je v smrt podal, da bi mi dobil nekaj kapljic vode ?“ „Bodive odkritosrčne, Sita!" izpregovori tihotno Kirila, stisnivši desnico svoji prijateljici. „Ti imaš rada Sotirja; sicer bi ne bila tega storila." „Jaz? — Ne, ne! Tega jaz ne smem, ker je kristjan, in kakor sem neki dan spoznala iz tvojih besedi, ti ima biti soprog." „Moj soprog? Ne, to pa res ne!" odvrne Kirila. »Jaz, jaz ga spoštujem, tudi ljubim ga, pa — kakor brata. Ze celo uro vidim, da mu ne morem biti žena." Kirila je hotela dalje govoriti, kar se nagloma odpro vrata, in hlapec stopi v sobo. „Kirila!“ reče dekletu. „Dva špecijotska broda sta videti z vrhu utrdbe, ki se k bregu približujeta. Poleg križevne zastave, so vzdignili tudi še črno, in eden izmed njiju je šestokrat ustrelil iz topov, dasiravno nikjer na naorju ni zaslediti sovražnika". „To je Prancid! Vest mi pravi, da je blizu“, krikne Kirila poskočivši. „Crna zastava? S tem nam hoče naznaniti, da nam dohaja na pomoč. — Šest strelov? Ni li hlapec tako rekel? Da, šest ur po solnčnem zahodu prispeje na pomoč. — Hitro, Demeter, hitro, pojdi na vrh utrdbe, ter zažgi sveženj suhljadi. Naj se kadi, naj gre dim kvišku. Videl bo to, ter spoznal, da sem ga razumela. No, počakaj! Grem sama. Moram videti ladjo, na kateri je Prancid.u Burno kiti Kirila iz sobe. Nastopi noč. Bila je to noč, ena izmed onih noči, ki se popisati ne dado. Odkar je solnce zašlo, je bila Kirila zmerajna vrhu utrdbe. Zmeraj je gledala na ladjice, še v mraku je oči nanje obračala. Mesec ni svetil, ali zvezde so se tako kresile, kakor je to le v vzhodnih deželah. Upitje v turškem taboru je ponehovalo, ogenj pri stražah vgaševal; ko bi od od časa do časa ne bil odmeval glas straža, človek bi bil mislil, da je vse v popolnem miru. Kirila je sedela tiho in zamišljeno na kamenu blizu okrajka utrdbe, kar se pokaže Sita pri vhodu na vrh utrdbe. — „Kaj ti tukaj ?u jo vpraša Grkinja začujeno. „ Jeli si res toliko očvrstela, da si mogla s postelje? Bolje bi bilo, da bi se bila še malo varovala". „ Varovati ?“ odvrne žalostno Sita. — Nadaš se toraj pomoči od zunaj: Moj brat je v nevarnosti, Sotir pa v verigah11. Kirila je hotela nekaj odvrniti, ali ta hip se sliši pokanje pušek in silno upitje v taboru. Streljanje in kričanje je bilo zmeraj veče : napali so tabor. Zdaj se vzdigne plamen v poseklini oljikovja. Od morja pihajoči veter še bolj neti ogenj; hitro se razlije, da je bil kraj, kakor ognjeno morje, ki zagrabi in poplavi turški tabor. Daleč na okolu je bilo jasno, kakor po dnevu. Ako tudi ni bilo z utrdbe razgovetno videti, kaj je v taboru, so bila vendar videti kardela ljudi, borečih se četoma, kupoma, okolu tabora in v njem samem, ki so se bili z največo srditostjo. To je trpelo skoro celo uro, nato utihne prasket pušek, le semtertja je še ktera prasnila. Vse je tiho, vse miruje. A ta mir je bil velik strah ljudem v utrdbi. Kdo je zmagal? Grki ali Turki? Eno je moglo biti, moglo je biti pa tudi drugo: oddaljena borba, prestanek streljanja, to je jasno kazalo, da so eni v beg se spustili, drugi pa za njimi. — Ta hip se^ oglasi nekdo zdolaj pred vrati utrdbe, zahtevajoč, naj ga puste notri. „Odprite! — Odprite ! — Prancid je, Prancid, poznam ga“, je klicala Kirila veselo. Dekleti, za njima hlapci, hite mu naproti. Desetkrat ga pozdravijo z vzklikom: nhaire!“ *) „Ti si nas rešil! Nisi ranjen? Nisi! Panagia!“ klikne Kirila radostno mu dajaje roke. „Kje je Sotir?“ praša Sita plašno. „Turke goni z oddelkom mojih ljudi. Našel sem ga pa v verigah. Vredna in poštena duša je. Danes ti je ves drugi. Boril se je kakor lev, ko sem mu sabljo podal“. „A Melimed? Kaj je zMehmedom?-1 poprašuje Turkinja dalje. Prancid pogleda Kirilo, kakor bi jo hotel nekaj pramati, kaj je to dekle. „Njegova sestra je", pojasnjuje Kirila. „Po takem ti morem naznaniti", reče Prancid sme-Jaje, „da je zanj dobro, ako tudi ne za mene. On se je tigrovski boril, mnogo naših pobil, toda Karamanci so strahopetneži. Tekli so, kolikor so jih noge nosile, kateri 8o se vstavljali, one smo sesekali, z drugimi pa se je tvoj krat poskril po votlinah Parnasovih. — Bržkone si bodo Turki tam", nadaljuje Prancid, obrnivši se h Kirili, »oddahnili, zbrali, in ako bodo videli, da nimam več ko dvesto ljudi, nas bodo zgrabili. Zato je treba, preden se zdani, *) Dobro došol, zdravo ! živio! da vsi zapustite utrdbo, ter se podaste z menoj na ladje. Peljal vas bom v Špecijo; tam vam bom že našel kraj, da boste ostali neznani, dokler vojska trpi“. Mladi mornar jim razjasni — kar so vsi vedeli — da v utrdbi zavoljo pomanjkanja vode ni mogoče ostati, in da če pride sovražnik s topovi, se morajo mahoma predati. Turki bodo utrdbo gotovo spet obsedli, ker je tu nekaj trdnejša točka, ter ne bodo mirovali, dokler je ne vzamejo. Da bi jih mogel pa potlej spet rešiti, o tem so po pravici vsi dvojili, ker se mora v dveh dneh združiti z brodovjem, katero vodi Kananis proti Kapudan paši. Prancid je jel zdaj trdnjavčane na delo goniti, naj spravljajo svoje stvari, ter odnašajo na ladje, rekoč, da pride tudi četa njegovih ljudi, ki bodo pomagali, in kader se utrdba izprazni, bo vanjo postavil sod smodnika, in prislonivši nanj goreči sten, v zrak jo dvignil, da ne bo Turkom koristno zavetje. Kirila in njeni ljudje so spoznali, da drugači ne more biti. Vse, karkoli je bilo vrednejšega, pospravijo, za bolno mater napravijo nosila. Prancid odločuje, kdo bo kaj nosil. Ko so bili že vsi pripravjeni na odhod, prihiti Sotir v utrdbo. „Sita!“ vsklikne globoko gineni Sotir, ter s solzami obliva njeno ranjeno roko. „Sita! veliko si za me storila. — Ne reci, da nisi. Ko mi Mehmed naznani ves raztogoten, da ti je Kirila prst odsekala in ga njemu poslala, ter zažugala, da te bo umorila, mi je govorilo srce: tega ni mogla Kirila storiti, to je storila Sita, blaga duša, ki se je radovoljno za me žrtvovala". „Srce te ne moti", dene Kirila. „Tega bi jaz ne bila mogla storiti ne za svoje življenje, ne za tvoje. Osupnjen in zmešan se vzdigne Sotir, hoteč pozdraviti Kirilo, pa Prancid mu preseka besedo: „Zdaj nam je odhajati, ne pa govore imeti. Dan se že zaznavlja, vsaki trenotek je neprecenljiv. Ako Turki opazijo, da odhajamo, udrli jo bodo za nami, mi pa imamo dosti prtljage in pota, težko se bomo umikali. — Ti poj-deš“, de proti Siti, „z nami v Špecijo. Tamkaj se odloči, kam želiš. S svojim življenjem in poštenjem sem ti porok, da se ti nič hudega ne bo zgodilo". V kratkem se vsi odpotijo. Prancid pobere ves prah smodnik, kar ga je bilo, pa ga da odnesti v klet; prislo-fcivši nanj goreči sten, zapre klet. Po tem pa vsi skupaj naglo krenejo proti obrežju. Pridejo na grič, s katerega je bilo videti utrdbo. — »Ej, obrnimo se še enkrat, poglejmo tjakaj“, pravi Sotir, »»vidite! Turki jo že jemljo, našo trdnjavo. Vzdignili so 2e rdečo zastavo". „Ni mogoče!" oglasi se srdito Prancid. „Sten je ttioral ugasniti. Jaz sem vse natanko preračunal, to in uro, na, zdaj pa nič!“ — — — Strašen prašek se zdajci sliši iz daljine, Na to vse tiho, mrtvo. — Vsi pogledajo proti utrdbi — ni je več. Zdaj hitč, kar morejo, da se umaknejo mogočemu Preganjanju. Ko zadnji stopi na ladje, pokažejo se Ka-ramanci, leteči proti obrežju in spotoma streljajoči. Škodovali niso nikomur. Hipoma ladje odjadrajo proti Špe- ciji.----- Prve dni so urejevali, kar je bilo treba. Sotir je pregovarjal Sito, ki se je hudo bala Grkov, sovražnikov Njenega naroda. Govorili so in ugibali, bi li bratu Meh-ttiedu naznanili, da je sestra živa, in kje da je, ali bi pisali sorodnikom v Smirno. V kratkem pa pride iz Ga- 36* lakside novica, katere so se v Špeciji silno razveselili, iznimši Sito: slišali so namreč, da je Melimed, sin Kjamil begov, s četo svojih ljudi smrt našel v neki trdnjavi, ki so jo bili Grki popustili. Daši tudi Sita ni pregoreče ljubila brata zavoljo trdnega in groznega srca, je vendar zelo žalovala po njem. Sita, čuvši ta glas, krikne ter jame britko jokati. -„Zdaj sem sama samcata na svetu! Nikogar nimam, ki bi me varoval in branil!" „Ta le!" reče Kirila, prijemši Sotirjevo roko, ter jo položivši v pohabljeno Sitirino, — „ta le ti bo varuh. Daj mir roko, Sita! Te dve roki gresta skupaj". „Ali dobro slišim?" izpregovori obotavljaje Sotir. „Kaj ti bi....?" „Meniš li, da se moreva vzeti ?“ praša Kirila, neu-mekljivo mu gledaje v oči. ,„Nel“ odvrne Sotir. „Ti si Prancidova! Le on je za te. On nas je rešil, ni prav, da jaz nosim to ime. On je naš „sotir“ (rešitelj). Na predbrežju pri Speciji, kjer se je nekdaj vzdigal tempelj Poseidonov, stoji zdaj cerkvica. V nekterih dneh se da Sita tu krstiti in z mladim Grkom poročiti, vrla Kirila pa s hrabrim Prancidom. Grof Ruginski. Prosto iz nemškega. Spomlad, ta vesela deklica spustila se je na gorkih solnčnih žarkih zopet na zemljo, in od najmanje travice do kraljujočega hrasta vse je dobilo obleko in življenje. Čas, kedar gospodski mestjan gre v prosto naravo, za-pustivši mračni kup zidovja, bil je prišel. Grof Ruginski, mlad, bogat, samosvojen lastnik mnogih velikih graščin, že se je v burni prestolnici bil poslovil. Živahno mestno življenje, veselje in radost mladih Po slasti življenja hrepenečih ljudi; vse to ni moglo pregnati otožnosti, katero je sicer živo veseli grof v jesen seboj prinesel od svojega potovanja. Najsijajnih plesnih zabav o pusti se je le malo udeleževal, in on je ostal sredi najsijajniših krogov mrzel in malobeseden. Naj so mu prijatelji očitali, da si je čmerikavost prinesel iz tujine, ali ga mlade ženske zasmehovale — on je ostal, ka-koršen je bil. Kolikokrat je sredi hrupa velikega sveta hrepenel po mirni deželni tihoti, po krogih svojih mirnih vasi! Ta čas je bil prišel, in kamen padel je od srca mlademu možu, ko je pri zadnjem znanci se poslovivši, se mrzlo priklonil. V večer pred njegovim odhodom sešlo se je več njegovih zanesljivih prijateljev v njegovi palači. Znano je, da mlademu bogatemu grofu v prestolnici nikoli ne manjka prijateljev. Gospodje so bili veseli in živo dobre volje. l*o večerji začelo je vino šumeti in žvenketanje čaš me- šalo se je med hrup veselih gostov. Sedaj ustopi grofov sluga. „Ravnokar je za to najeti seljak prinesel to-le pismo, milostivi gospod!“ Grof je vzel pismo, ga razpečatil in prečital pod žarečimi svetilkami te-le vrstice: Ljubi prijatelj! Govori se, da hočeš mesto zapustiti? — A jaz želim, da bi te moje pismo še v njem našlo. Da ti hitro povem kar mislim. Hvali sama nebesa, da sem jaz mesec dni preje odišel na deželo nego ti, in da pelja tik mojega gradu velika cesta. Ti se morebiti čudiš? — Dobro, smel se boš tudi zraven-veseliti. Slušaj: Deklica, katera te je tako vnela, da nič več ne naredi nikakega vtisa na tvoje srce, in katere trag si ti na žalost naju obeh v mesti P.. . . čisto zgubil, — peljala se je včeraj razcvetena in lepša nego kedaj s svojo materjo mimo mojega gradu, in kakor sem po nekem mojih služabnikov gotovo izvedel, naravnost v prestolnico, da tam ostane. Povzdigni zopet svojo glavo, ljubi prijatelj, upaj ! našla bova gotovo to krasotico! Za pet dni — preje ne more biti — sem pri tebi. Počakaj tedaj še v mestu tvojega prijatelja barona Rokavinskega- Vsi so čitalca ostro opazovali. Ko pa se je njegov najprej resnobni, potem vedno prijazneji obraz spremenil v veliko veselost, ko se je zopet vsedel žarečih oči in list vtaknovši v listnico, strastno vzkliknil: „Prijatelji, le točimo, jaz ne grem, ostanemo še dalje časa vkup!" potem je vsak od njegovih prijateljev močno zavpil: „dobro brat“, da se je hrup daleč po ulicah razlegal. „To je jako lepo, dragi Ruginski, da ostaneš tukaj", rekel je veseli huzarski poročnik grof' S. „ni nam treba popraševati po vzrokih, kateri so te na to sklonili, mi smo zadovoljni, da nam ostaneš." „Na zdravje listopiscu!" zaslišal se je enoglasni krik v dvorani: „Na zdravje!" rekel je grof izpraznivši do dna svojo kupico, in tisti dovtip, tista neizmerna veselost, vsled katerih se je pred dvema letoma priljubil v vseh krogih, povrnola sta se sedaj v obilnej meri v njegovo bitje in sicer tako, da so vsi navzoči pripoznali, da ga niso videli nikoli ljubeznjivejšega. Ko se je že jutro posmehovati začelo v s svečami razsvitljeni dvorani, razšli so se veseli pivci. Grof Ruginski je le malo spal. Veselo poročilo njegovega prijatelja mu ni dalo spati, ne počivati; srce ga je gnalo na prosto, kjer je list še večkrat prečital, ter delal razne načrte za bodočnost, katere pa je ravno tako hitro zopet zavrgel. Njegovo srce je bilo polno, tako polno, da bi pri-tisnol celi svet na svoje prsi, da bi odpustil svojemu smrtnemn sovražniku, saj se je morebiti njegova hrepeneča želja, vzor njegovih sanj, katerega trag je čisto izgubil, kmalu videti in ž njim govoriti, izpolnilo. Po obedu je grof navadno čital eno uro časnike. Ravno je čital, ko je javil služabnik, da zunaj čaka tujec proseč, da bi smel iti pred grofa. „Naj pride." Mlad, zali mož, sicer slabo ali čisto oblečen v suknjo, hi je bila do brade zakapčana, stopil je strahljivo v sobo in se ie na gladkih tleh, kakor da bi šel po ledi, pri-bližaUrofu ■ „Kaj želite?" vprašal je grof prijazno globoko se priklonivšega mladega moža. Tujec je potegnol zvitek papirja iz žepa. „Jaz sem eden izmed prosilcev, kateri se potezajo za razpisano mesto gospodarskega oskrbnika, katei’o je v vaši službi prazno, milostivi gospod. Ker pa me je gospod graščinski ravnatelj sem napotil, pridem, da se vašemu gospodstvu osobno predstavim in to pismeno prošnjo ustno podpiram." To rekši predal je grofu pohlevno svojo pismeno prošnjo, kateri so bila priložena raziična spričevala. Grof je papirje hitro prečital veselega obraza in potem z blagim očesom pogledal prosilca. „Vi ste se vsled teh spričal kaj dobrega učili, kot vajenec se dali lehko rabiti, in vaše ponašanje je brezmadežno —.“ „Smem li tedaj upati, da sem dospel do moje srečne ure?“ drzuol se je skromno vprašati tujec. „No seveda, vi dobite to mesto", odločil je grof, „vi mi dopadete, ni toliko radi vaših dobrih spričeval, kakor zavoljo vaše odkritosrčnosti." „Naj vam nebesa povernejo to milost, vsled katere sem jaz postal mnogo srečnejši, nego si more človek misliti", odgovoril je mladi mož solzeč se od hvaležnosti. „Kako to? povejte mi —“ „Vaša milost je naredila s podelitvijo tega mesta srečna dva človeka. O gospod grof, ko bi vedeli, kaj se reče s pismom, da mi je služba zagotovljena, v roki vstopiti pred ljubimko, ljubimko, katero sem po triletnem ločenji danes brez tolažbe zopet videl, in reči: Vse zapreke so proč, ti si moja! gotovo bi čutili, da ste tujcu skazali milost, katere ne bo mogel naplačati za svojega življenja." Grof je bil ginjen. „Vi imate zraven vašib znanosti tudi prav dobro srce, to je dobro, silno dobro", rekel je grof stisnivši osupnenemu dobrohotno roko in je pozvonil. „Teci, ukazal je ustopivšemu služabniku predavši mu pisma, v pisarno, naj dajo takoj temu gospodu pismo v dokaz, da je on oskrbnik na izpraznjenem mesti." Srečni oskrbnik se je hotel posloviti, rekel je še svojemu dobrotniku nekoliko potrebnih besedi ter je vprašal, kedaj se započne dan njegovega službovanja. „Imate še 14 dni časa, rekel je grof, smem Hupati, vas takrat že videti v družbi svoje gospe?“ Mladi mož je zarudel in odgovoril kimajoč na vprašanje dobrega grofa, zapustil sobo in šel z nakaznico h grajskemu ravnatelju. Ko je odšel, polastilo se je grofa neko posebno ža-lobno čustvo. Kako neizmerno daleč še sem morda jaz od svojega smotra, a ta človek ga je tako srečno dosegel, mislil je bodeč zamišljen po sobi gor in dol; svest svojega plemenitega čina pa mu je osladilo s čudnovitim načinom te bridke misli in tesnobno dvombo in mu je napolnjevala srce s trdnim upanjem, da bo vse zelo dobro izšlo. * * * Pet dni je vže preteklo, po katerih je baron Roka-viuski obljubil, priti v prestolnico. Vsled ljubezni, hrepenenja in nestrpljivosti bil je že naš grof vse ulice po mesti in okolici prehodil, ali vendar ni mogel najti naj-manjega traga tisti deklici, katera je bila zapopadek njegovih želj. Nejevoljen vsled nezgode in zbog tega, ker je njegov prijatelj izostal, pohajkoval je večer sedmega dne, ko se je že jelo mračiti, po predmestji, v katerem je stala njegova palača in videl, kako je več ljudi hitelo proti bližnji župni cerkvi. Aha! ženin in nevesta! mislil sije; jaz ju hočem videti in se veseliti njune sreče, njune blaženosti. Kmalu potem stal je v častitljivi starogotiški cerkvi. Na velikem altarji blisketale so se nažgane sveče in duhovnik je pristopil tiho s svojim služabnikom iz zakristije k oltarju. Ženin in nevesta, katera sta šla sedaj k oltarju, bila sta od daleč videti mala, kakor dva pri-tlikovca. Priči tega svetega čina stali ste za ženinom in za sneho. Kraj prič je bila zijajoča radovedna množica ljudstva. Duhovnik, sivi starec nagovoril je najprej s krasnimi besedami ženina in nevesto in ju potem poročal. Grof se je med tem priril v eno spredi stoječo klop, da bi tudi v lice videl ženina in nevesto. Sedaj se obrne malo na levo stran — moj Bog, motim li se ? — ali ne, to je mladi oskrbnik grofa Ruginskega. Radovednost je mikala grofa videti tudi sneho. Jena rast je čudovito lepa, prekrasna obleka se jej lepo poda, grof se rije dalje čisto naprej. — Osodepolna besedica „da!“ zaslišala se je iz ust obeh zaročencev, sedaj sta nataknola drug drugemu prstan, sneha se je obrnola in — en mož pade med gledalci omedlel na tla. — Bil je grof Ruginski. Nastal je šum; ljudje so ga še le zunaj spoznali in odnesli nezavestnega v njegovo bližnjo palačo. Drugo jutro po tej prigodbi stala sta dva dolga lepa mlada človeka, mož in žena pred stanovanjem grofa Ru-dinskega. Slednjič se je prikazal hišni oskrbnik. Jaz sem se hotel s svojo gospo milostivemu gospodu prikloniti, toraj prosim, blagovolite me prijaviti, reče mladi mož. Nagovorjenec gledal je poročenca nekoliko trenotkov in vprašal, ako nima časti, govoriti z novim gospodom oskrbnikom. Mladi mož je pritrdil. „Dobro tedaj, potrpite nekoliko časa, prosil je hišni oskrbnik, jaz vam imam nekaj dati". Sel je v sobo in prišel takoj nazaj z malim zvezkom. Naš milostivi gospod grof odpotovali so danes jutro v Italijo, morebiti pred zimo ne pridejo nazaj in so mi posebej ukazali, da bi vam želel srečo k vaši poroki in predal ta zvezek. To izrekši priporočil se je hišni oskrbnik in zapovedavši nekaj poslom odšel v grofovo sobo. Plaho je mladi mož pogledal svojo ženo, držeč v roki osodepolni zvezek. Sla sta žalostno domov. Oba sta bila tako v skrbi in v strah vtopljena, da se nista upala govoriti. Stresočo roko odprl je slednjič mož zavitek. Grofov list, spričalo, da pride za oskrbnika na graščino nekega tujega barona in nakaznico za 5000 Srebrnjakov našel je v zavitku. „Y življenji so trenotki, ki pretresejo najstal-neji značaj, a koliko leži zadano besedo. Zavoljo vzroka, da jaz nisem ostal mož beseda, ne bodete se morda mnogo brigali, ker priloženo pismo vam je dokaz, da ste pri enem mojih najboljih prijateljev za bodočnost oskrbljeni. Denarje pa vzamite v dokaz mojega prijateljstva. Živite s svojo gospo prav dobro in srečno — ne bova se morebiti nikoli več videla." Moleč sta se mož in žena objela in ginjena s solznimi očmi brala večkrat list velikodušnega prijatelja. Vsak dan sta se v svoji sreči spominjala grofa, ali nikoli nista izvedela uzroka njegovega brzega odpotovanja, iz katerega se ni nikoli vrnol v domačo zemljo. Umrl je v Mesini. L. K. Stari grad. Spisal Ivan Jenko. Temno in nemo se razteza gozd od Save do malih hribov pri S—. Tu in tam so že popadala stara debla zrušena od viharjev, črneli štori štrle, krog njih in po njih pa poganja novo življenje, iz smrti enega rodi se drugemu življenje! Le redkokrat odmeva po hosti sekira, kakor pred davnimi leti še danes neboječe pleza veverica po vrhih, in gorski petelin frfraje zleti pred tabo in se kmalo spet vsede, čudno te gledaje, kaj hočeš ti tujec človeški tukaj? Le Sava bobni, spodkopuje starim deblom korenine, sprevrača se v valove, igra ž njimi in je odplavlja dalje. Sicer je tiho in nemo vse , le čuk se oglaša po noči in lesice lajajo po temi. Mrtvo kakor gozd je staro zidovje gledajoče se sto in sto let v valovih Save, le včasih nad njim zakrokajo vrane in potem se vsuje kamenje v Savini predor in zopet tihota kakor poprej. To je stari grad, nekdaj stanje mož železom oklepljenih, sedaj razvalina, bivališče krokarjem in sovam. Da, ko bi govorili mrtvi zidovi, pravili bi morebiti o ponosnih junačili, o grajskih devah delečih vence zmagalcem v bojnih igrah, pravili bi o krvavih zmagah, kjer je sovražnik z zidov se prevrnil v predor, vse to bi pravili; morebiti pa tudi o mladem jetniku v temnici, kamor ne posije solnce, o stokih in mukah, katerim priče so bili le oni in večni Bog. Pa zidovi ne govore, oni so mrtvi, le med narodom se je ohranila pravljica nekdanjih dni, ne pravljica o zmagah in slavi, tožna je, kakor je bil tožen narod in tožna mu osoda. Ko so stavili na strmi grič prvo podlago gradu, nosili so kmetje od Save težko kamenje na goro. Kaj je teklo solz, kaj se prelilo srage, ne ve nobeden; kamenje ni čutilo, a srce beričev je bilo še trje ko kamen. Tu pride, tako govori pravljica, iz gozda majhen mož, sivo-brad in gorečih oči, pa pravi tlačanom: „Kaj zidate, kaj močite kamen potom, vaši otroci hočejo ga s krvjo." Kletvijo, kakoršno kolne pogubljena duša svojo osodo, zaklel se je grajščak, da bo starec prvi krvavel v zidovji, a ta Je zginil, v zraku pa in po gozdu se je čul smeh, ne smeh, tako se krohoče pekel, ako mu pripade pričakovana žrtva. Povsod je odmeval kakor iz daljave, a nikjer se ni znalo od kod. Kmet se je prekrižal, grajščak pa je dal zidati zidove, kakoršnih še ni videla dežela, krog njih pa skopati globok predor. Ko je bilo končano, se je zakrohotal in zaklel, da živa duša ne pride proti njegovi volji ne v grad ne iz njega. To je bil začetek gradu, enaka so bila pozneja leta. Grajščak si je najel hlapcev, črnih, zarujavelih, ki so govorili jezik vsem neznan, in živel je v gradu in gospodoval ko krut trinog. Marsikrat Je šel kmetič delat tlako z dvojno živino , domu pa je prinesel dve prazni koži. Marsikrat je šel oče v grad, a deca ga je zastonj zvečer pričakovala, v gradu so ga zbirali do smrti. Mnogo deklet se je zgubilo, a vedel ni nobeden kam, le grajski beriči so znali in se posmehljivo rogali. Nekdaj je prišel v grad tuj duhoven, govoril je in prosil, hlapci pa so ga vrgli skozi vrata in pse naščuvali nanj. Tako je živel grajščak, pri smrti njegovi pa Je vršelo po jelkah in smrekah, vihar je rušil najstarja debla, psi so tulili; in ko je skončal, začul se je zopet strašni krohot, kakor so ga culi pri zidanji gradu. Imel je dva sina, čez teden dni sta se sprla in last- it nemu bratu je porinil mlajši nož v srce in gospodoval huje ko oče. — Turki so vdrli v deželo, morili in žgali, a on se je zaprl v grad in varen je čakal za zidovjem. Pred gradom pa je klečč in roke povzdigovaje prosila kmečka množica, jo naj sprejme v grad, da se reši Turkov, smeh in krohot njegov je bil edini odgovor. Pred gradom se je vnel boj, še le ko so padli možje in so turške kriv-Ijenke začele kositi žene in deco, vdaril je grajščak s hlapci iz grada in pregnal Turke. Rov je bil poln krvi in mrtvih trupel, zidovje okrvavljeno. In še danes se pozna sled na zidu, noben dež ga ni spral ne voda, in zidarjem se ni dalo pobeliti. Sprale bi bile krv vitezove solze, a on tega ni hotel, pravi narod. Tako so živeli vitezi in njih podložni leta in leta, pravljica ne imenuje teh časov iu zgodovina ni pisala o njih, saj je bolje tako, da tema pokriva, kar se je zgodilo. Zadnji gospod živel je 0 času kmečkih vojsk. Bil je krut bolj od svojih prednikov, a močan in velikanske postave. — Ob Savi je imel boren ribič kočo. V tej koči je cvela najlepša cvetka v Posavji — ribičeva hči. Marsikak grajski hlapec stopal je za njo, toda trije bratje ponosne postave so ji bili varstvo. Po nesreči zagledal jo je grajščak sam, gredočo z drugimi iz cerkve. Pri tej cerkvi pa je bil duhovnik njen četrti brat. V njegovem varstvu je bila deklica tudi pred grajščakom varna. Nekdaj obišče grajščaka škof ljubljanski in kmalu potem prišel je duhoven, dekličin brat v Ljubljano. S solzami v očeh se je poslovil od svojih; saj jih ni videl nikdar več. — Kmalu potem gre ribič delat tlako, in mlado dekle ostalo je samo z brati. Hlapci lopnejo nenadoma v kočo, zastonj je jok, zastonj upor, dva brata padeta presunjena mečem, deklica leži onemogla, toda kmalu jo trinogi iz- „Stari grad“ 553 vlečejo čez prag; tretji brat pa se ranjen vrže v Savo in nikdo ni več čul o njem. Pač je ruval lase ribič vrnivši se zvečer, a ličere ni bilo ne sinov, le kup pepela je kazal, kje mu je stala koča. Dva dni in dve noči je klečal in prosil pred gradom, tretji dan pa so prišli beliči, odveli ga v grad in nihče ga ni več videl. — Po noči. ko je hodil stražar krog zidovja, zdelo se mu je, da čuje iz zemlje globoko pod seboj stok in votlo rožljanje , a pokrižal se je in odšel proč, to so bile umrlih duše. — V Ljubljani pa je iz jezuvitskega stanišča stopila nekaj dni pozneje temna oseba. v stanišči pa je jokal mlad duhovnik za očetom in sestro, potem pa pokleknil in prosil večnega Boga — osvete! Drugi dan je tožil grajščaka, toda osveta se je bližala že od druge strani. Kmečke vojne so se vžgale, po Savski dolini padla sta zapored gradova S. P. in M. V črni noči so goreči dvori S. gradu svetili enako osodo. In res, čez malo časa napadejo kmetje tudi ta grad. V krvavem boji je stal vitez in metal kmete raz zidovja, tn mu stopi nasproti mladenič, kateremu je vzel sestro in umoril očeta. Vitez se strese, a krepak mahljej in mladeniča je požrl rov. Kmetje so bežali, in dvajset obešenih je drugi dan strašilo njihove tovarše. Kmetje so bili zopet podvrženi in še hujše jih je tri gosposki jarem. S. viteza oholost pa celo ni imela ne konca ne kraja. Nihče ni vedel, kako in kaj, prišli so naenkrat gospodje iz Ljubljane in vitez je šel ž njimi, kled ljudstvom pa se je raznesla govorica, da je šel k sodbi zarad svojih hudobij. Kaj je bilo v tem, znal ni nihče, le čez pol leta so prišli zopet gospodje in črna zaprta kočija se je peljala obdana z vojaki. Prejšnje hlapce so razgnali in grad si vzeli v last. Kmetič oraje pod gradom pa je še čul včasi o tihem večeru otlo ječanje iz zidov, vmes pa besni krohot. To je bil vitez, ki je lakote poginil, pred svojim koncem pa prišel ob um, pravi ljudstvo. Ko je končal, začul se je tretjič peklenski krohot, ki so ga že čuli pri zidanji grada; prvič pa se je zdaj zdrobil kos zidovja in se somlel v predor. Grad so dobili v last jezuviti in sozidali blizo Save samostan. Zdelo se je ljudem, da je med njimi menih znanega obraza, bled in molčeč. Toda on ni govoril z nikomur, in nihče ga ni vpraševal, le tiho so govorili, da je sin nesrečnega ribiča. Grad so menihi prodali, a strašilo je tako v njem. da so ga popustili stanovalci in si zidali druzega na ravnini. In še danes, če gre kmet v pozni noči mimo grada, pokriža se in urno odide, ker črn pes obhaja grad, in če vgleda človeka, tožno zatuli, iz grada pa in jelkinih vrhov zakrohotajo sove! Iratke povesti v poduk in zabavo. Zapisal I. S. Gombarov. PREDGOVOR. Da so kratke in lepe povesti najprimerniše sredstvo, 8 katerim se prostemu ljudstvu pamet bistri in srce žlahtni, ter tako pot k pravi omiki in sreči nadeluje, tega prepričanja sem jaz vedno bil in sem še zdaj; zato sem vedno takošne povesti zapisaval in ob ugodni priliki priobčeval. Kakor že prej „Kratke povesti za kratek čas", tako sem zdaj nekoliko enakih povestic zbral ter objaviti dovolil pod naslovom: „Kratke povesti v poduk in zabavo.“ Naslov sam že blagemu čitatelju pove. v čem da se ta zbirka od une razločuje. V tej zbirki zbrane povesti so namreč vse bolj podučljivega in resnega, v vrnej zbirki pa bolj šaljivega in kratkočasnega zapopadka. Sicer pa pazljivi čitatelj najde tudi v „p o vest ih za kratek čas“ marsikaj podučljivega, in ravno tako v »povestih v poduk in zabavo" marsikaj kratkočasnega. Tudi te povesti so že bile večinoma priobčene v slovenskih časnikih, največ v„Vrtci“; le malo število jih je tta novo pridjanih, da se je njim odmerjeni prostor napolnil. 558 Hotel Bog, da bi te iz same čiste ljubezni do mojega ljudstva pisane povesti v obilni meri dosegle svoj namen: naj bi bistrile um in žlahtnile srce našemu ljudstvu ter ga pripravljale sposobnega za vedno večjo omiko in srečo! I. S. Gombarov. 1. Uči se zdaj, da bodeš kedaj kaj. Imovit trgovec v nekem mestu je imel lepo veliko hišo, lepo prodajalnico in mnogo izvrstnega blaga. Vse to si je sam pridobil s svojo pridnostjo in delavnostjo in z božjo pomočjo. Ljudje so mimo idoč obstajali pred njegovo prodajalnico ter gledali krasne, dragocene stvari, ki so bile izložene. Nekega dne je slišal trgovec človeka pred svojo prodajalnico govoriti, češ, ta nekdaj ničesa ni imel, a zdaj ima vsega dovolj. Te besede so trgovca napotile, da je ljudem pokazal, kako se takšna imovina pri-dobode, osobito otrokom, ki so ondod hodili v učilnico in iz učilnice ter se lepim stvarem čudili. V ta namen je obesil nad prodajalnico desko z napisom: „Uči se zdaj, da bodeš kedaj kaj.“ Mnogo let je bila ta deska nad prodajalnico; gospodar je ostarel in trgovstvo sinu izročil. Nekega dne nenadoma dobi pismo iz španske zemlje. Ivedo in kaj bi mu pisal iz španske zemlje? Nekdo, katerega nikoli ni poznal niti videl, piše mu ter se mu zahvaljuje, da se je do imovitega trgovca vspel on, ki ni nikoli mnogo obetal, in kako? Vsled deske in napisa nad njegovo prodajalnico. ^e deček je hodil mimo njegove hiše v učilnico in domov iz nje ter je cesto gledal lepo izpostavljeno blago. Tudi na deski zapisane besede si je zapomnil ter često pre- mišljeval in se tako prerodil v pridnega učenca, pozneje v umnega in delavnega mladenča, a zdaj je bogat trgovec, ki ima v velikem španskem mestu lepo hišo in prodaj al-nico ter obilo zalogo vsakovrstnega blaga, A mladini v opomin je tudi on nad svojo prodajalnico obesil desko z lepim napisom: „Uči se zdaj, da bodeš kedaj kaj.“ 2. Lep vzgled slovenskim učencem. Učenost ln pobožnost ste si sestri, ki izhajata iz ljubezni božje, kakor dva žarka iz jednega solnca. Človeški razum namreč toliko več zapopade, kolikor bolj je njegovo srce razsvetljeno z lučjo božje ljubezni. To nas uči sv. Duh že v starem zakonu, rekoč: „Strah Gospodov je začetek modrosti11 (Preg. 1, 7.); in zopet: „Modrost ne gre v hudovoljno dušo in ne prebiva v telesu, ki je grehom vdano11 (Mod. 1, 4.). O tem se je že gotovo marsikateri učitelj pri svojih učencih prepričal, in to se je tudi jasno pokazalo leta 1874. v Toulousu (izgovori Tuluzu) na Francoskem, ko so dijaki delali zrelostni izpit. Ko so se namreč dijaki bili v dvorani zbrali, da bi delali pismeno skušnjo, odločil se je vsakemu njegov prostor in potem so se jim naznanile naloge. V prvej klopi je sedel majhen, komaj 16 let star mladeneč. Ta naredi najpred lepo sveti križ. Nekateri tovariši ga sicer zavoljo tega po strani gledajo in se mu posmehujejo; ali mladeneč za vse to nič ne mara, nego vzeme iz žepa še dve podobi: podoba sv. Jožefa in Device Marije ter ju položi pred se na klop. To je naredilo pri tovariših še veče začudenje in glasno kihanje. Ali tudi za to se mladeneč ne briga, nego mirno in skrbno izdeluje svoje naloge. Po pismenej skušnji je bila kmalu ustmena, in potem so dijakom naznanili, s kakšnim vspehom da je kateri obstal. In kaj mislite, kdo je bil prvi? Prvi in s tako izvrstnim vspehom, da kaj enakega že dolgo ni nobeden dosegel, bil je naš pobožni mladeneč, sin Toulonskega poveljnika, Salignak Fenelon po imenu. Naj bo tedaj ta pobožni francoski mladeneč vzgled vsem slovenskim učencem, da pri svojem učenju ne pozabijo na Boga in se ne zanašajo samo na svojo dobro glavo, ampak da prosijo tudi Boga pomoči in razsvetljenja; „kajti Gospod daje modrost, in iz njegovih ust prihaja razumnost in spoznanje" (Preg. 2, 6.). 3. Hvaležnost in nehvaležnost otrok. Dostikrat se pripeti, da delajo otroci s svojimi roditelji ravno tako, kakor so nekdaj ti ravnali s svojimi. Ilrugače tudi ne more biti; kajti otroci se učijo od roditeljev, in kakor nje vidijo in slišijo, tako tudi sami delajo. Tako se naravno izpolnujejo besede, da blagoslov •n prokletstvo roditeljev pride na njihove otroke. Meni ste o tem znani dve povestici, katerih prva naj služi slovenskim otrokom v posnčmo, a druga jih naj odvrača od grde nehvaležnosti do roditeljev. i. Mogočen kralj se je spreliajal po rodovitem polji ter je prišel do veselega kmeta, ki je na njivi delal. Kralj se začne ž njim pogovarjati in tako izve, da njiva ni kmetova svojina, nego da je on za delo le najet ter dobiva po 20 krajeerjev na c^an za svoje delo. Kralj, ki je za svoja vladarska opravila mnogo več zaslužil in tudi lehko mnogo več potrošil, ni mogel razumeti, kako da je mogoče z dvajsetimi krajcarji na dan izhajati in vrhu tega še dobre volje biti. Ali kmetič mu odgovori: „Ako bi jaz ves svoj zaslužek sam porabil, bilo bi za mene slabo; jaz moram izhajati s tretjino od tega, kar zaslužim, ker z drugo tretjino moram poplačevati svoj dolg, a tretjo dajem na posodo." To je bila kralju nova uganka. A kmet mu jo takoj razloži, rekoč: „Jaz moram s svojim zaslužkom rediti svoje stare roditelje, ki ne morejo več delati in svoje male otroke, ki tudi še niso zmožni nobenega dela; roditeljem poplačujem s tem ljubezen, katero so mi v otroških letih skazovali, a otrokom skazujem zdaj jaz ljubezen, da tudi oni mene v starih dnevih ne hodo zapustili." Ali ni ubogi kmetič lepo povedal, a še lepše mislil in storil ? Kralj je poštenega kmeta pohvalil in bogato obdaroval, in blagoslov, katerega so mu njegovi umirajoči roditelji dali, kazal se je v ljubezni in hvaležnosti njegovih otrok do njega. — II. Vse drugače se je godilo druzemu očetu, ki je bil star in bolehen in zato svojemu sinu na poti. Ta sin je s starim očetom grdo ravnal in zato si je oče želel, da bi ga spravili v bolnico, ker ondu vsaj surovega oponašanja ne bode slišal. Sinu je bilo to po volji in predno je solnce zašlo, bila je starčkova želja izpolnena. Toda v bolnici oče tudi ni vsega tako našel, kakor si je želel. Gez nekolike časa poprosi sina, naj mu še zadnjo dobroto skaže ter mu dve rjulii pošlje, da mu ne bode treba na golej slami ležati. Sin poišče dve najslabejši rjuhi, ki jih je imel pri hiši ter reče svojemu sinčku, naj ju nese v bolnico k dedu. A sinček koj pri vratih jedno rjuho skrije in dedu samo jedno odnese. Oče to videč, vprašajo sina, zakaj je to storil. A hudobni sinček jim odkritosrčno odgovori: »Zato, da mi ne bode treba vam boljših rjuh dajati, kadar odneso vas v bolnico." Kaj nas uči ta povest? Ali ne taisto, kar nas uči četrta zapoved božja, ki pravi: „Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in se ti bo dobro godilo na zemlji!" 4. Pravična razsodba turškega trinoga. V Kaliiri, glavnem mestu egiptovske dežele, katero vlada od turškega sultana (cesarja) odvisen kralj, kedive imenovan, živel je za časa mogočnega in silnega kediva Mehmed-Alija trgovec krščanske vere. Ta si je s pridnostjo in poštenjem napravil ne samo obilo premoženja, nego pridobil si je tudi obče spoštovanje in še celo milost turškega kralja. A to nam kaže najbolj, da je moral biti v resnici poštenjak od nog do glave, kajti Turek, in še celo turški oblastnik, ne spoštuje rad kristjana, ker na Turškem je spoštovanje kristjanov sploh jako redka prikazen. Omenjeni trgovec se je postaral ter sklenil svojo trgovino prepustiti sinu jedincu, kateri mu je do sih dob pridno pomagal pri vseh trgovskih opravilih. Mislil si je namreč, da bode svoje stare dni mirno in brezskrbno živel pri sinu. Izgovoril si je bil razven drugih stvari še stanovanje v gornjem nadstropji, ker je bilo ondu nekoliko mirnejše, prostornejše in zdravejše, ter je za gospodarja itak pripravniše, da stanuje s svojo družino pri tleh. Vse je bilo že v redu, samo pir (svatbo) so imeli še pripraviti, ker novemu gospodarju je bilo treba pri obilem in obširnem gospodarstvu tudi pridne in skrbne gospodinje. A mlademu, imenitnemu trgovcu, ki je imel bogato nevesto, se ni zdelo primerno, da bi se pirovalo spodaj v tesnih in zaduhlih prostorih; zato je prosil očeta, da bi mu za čas pirovanja prepustil svoje stanovanje v gornjem nadstropji, ter se bi oni za ta čas nastanili v sinovo stanovanje pri tleh. Takoj po piru se vrne vsak v svoje prejšno stanovanje. Starec je bil s tem zadovoljen in je rad privolil v sinovo prošnjo. Ali ko je bilo pirovanje pri kraji, ostal je sin z nevesto v gornjem nadstropji ter se ni hotel umakniti očetu. Ko so ga opomnili na selitev, prosil je, naj bi še nekoliko časa potrpeli in ostali pri tleh. To se je zgodilo, ali tudi ta čas preteče in oče zahtevajo svoje pravice. Ali nehvaležni sin jim zdaj naravnost reče, da ga ni volja iti s svojo nevesto iz gorenjega stanovanja ter ga naj puste v miru, ker je on gospodar v hiši. To grdo obnašanje nehvaležnega sina, kateremu je oče toliko blaga pripravil in izročil, zabolelo je starega trgovca globoko v srce. Tudi drugi ljudje, ki so slišali o tem grdem obnašanji, grozili so se sinu, češ, kdor ne spoštuje očeta, temu se ne bode dobro godilo na zemlji. Ne vem, kako je prišlo do tega, da je tudi kedive ali kralj Mehmed-Ali slišal o tem grdem in nehvaležnem dejanji trgovčevega sina. Ker je znano, da spoštovanje do starišev ni nauk samo krščanske vere, nego tudi turške, zato je kralj nehvaležnega sina poklical pred se, da bi ga opomnil tega nauka. Zvest si kraljeve milosti in naklonjenosti, hitel je mladi trgovec brez strahu h kralju. Ali kadar so mu rekli, da je kralj v divanu, to je v sodnijskej hiši, ter mu mora tudi on tja priti, spoznal je, da se je kralju nekaj zameril, in da se stvar ne bode zanj dobro izšla. Kadar stopi v sodnijsko hišo, bder je sedel kralj na vzvišenem stolu med svojimi svetovalci in stražniki, pogledal ga je Mehmed-Ali tako ostro, da nehvaležni sin niti odgovoriti ni mogel, ko je bil vprašan, kdo in kake vere je. „Vprašam te še jedeukrat“, ponovi kralj svoje vprašanje: „Kdo in kakšne vere si?•* S tresočim glasom odgovori sin: „Kakor je znano Vašemu Veličastvu, stoji na povelje Vaše milosti tukaj pred Vami trgovec Jusuf, po veri kristjan.1' „Kristjan?“ reče kralj ter se čudi; mogoče, ali videli komo, je li si govoril resnico. Prekrižaj se!-1 Mladi trgovec se s strahom prekriža na čelu, ustih in prsih. „To ni dosti", reče kralj, „izgovori tudi besede, katere izgovarjate kristjani, kadar se križate." „V imenu Boga f Očeta, in f Sina in sv. f Duha", govori trgovec križajoč se. „Se jedenkrat in glasneje, jaz sem vže star ter ne slišim dobro." Trgovec so začne zopet križati ter izgovarjati besede, križajoč so na čelu: „V imenu Boga Očeta" — na ustih: „in Sina“ — in na prsih: „in sv. Duha. Amen." „Tako je pravo! Ali veš zdaj, nehvaležni sin, da si očetu dal prostor na čelu, a sinu na ustih? Ali veš zdaj, da se tako tudi doma v tvojej hiši spodobuje. Oče mora biti zgoraj, a sin spodaj. Pojdi domov, in če v polu ure ne bode v tvojej hiši tako, pokažem ti, kako hitro znam jaz nehvaležnega otroka napraviti za glavo manjšega." Naglo odide mladi trgovec domov, pade pred očeta na koleni, prosi ga odpuščenja ter mu veli, da se naj takoj preseli v gornje prostore njegove hiše, v katerih je zdaj on po krivici s svojo nevesto prebival. Stvar se je kmalu uravnala, in ko je bil prišel za nekaj časa kraljevi služabnik pogledat, ali se je zvršila božja in kraljeva volja, našel je vse v najlepšem redu: Oče je stanoval zopet v gornjih prostorih hiše, a sin z ženo spodaj pri tleh. Poslovivši se, dejal je: „Tako je pravo ; mir z vami!“ 5. Poslednja otrokova prošnja. Ljudje, ki imajo mnogo posvetnih opravil, a malo vsakdanjih križev in težav, navadno se le malo brigajo za vero ter večkrat še celo na Boga pozabijo. Še le takrat, kadar pridejo nadloge nad nje, spomnijo se zopet Boga ter postanejo verni in pobožni. To nam priča tudi naslednja resnična povest, ki se je v Ameriki dogodila. V Ameriki je živel general, ki je bil pogumen vojak v boji, a popolnem neveren slobodnjak v življenji; Bog mu je bil deveta briga in z vero se je k večjemu kdaj pošalil. Ta general je imel jako pobožno in verno ženo, ki pa s svojimi prijaznimi opomini generala ni mogla na pravi pot spraviti. Ta zakonska sta imela jedinega otroka, oježno hčerko, katero sta oba srčno ljubila, a s tem razločkom, da je mati v njenem srci budila ljubezen do svete katoliške cerkve in do Boga, a oče ljubezen do sveta in posvetnega veselja. Ta hčerka njima zboli za sušico. Vse prizadevanje aajučenejšili zdravnikov je bilo zaman; bolezen seje naglo hujšala in ura smrti bližala. Oče je stal pri smrtnej postelji svojega edinega otroka in srce mu je hotelo počiti °d velike žalosti, da bo svoje jedino dete izgubil. Otrok Je očetovo žalost opazil, zatorej tiho reče: „Oče! jaz vidim, da moram skoraj umreti; povejte mi vender zdaj, ali naj verujem, kar ste mi vi pripovedovali, ali to, kar so me mati učili?" To nenadno vprašanje umirajoče hčerke je generala pretreslo, solzč so ga polile in z ginljivim glasom je dejal: „Dete ljubo! le veruj, kar so te vedno tvoja mati učili!“ Hčerka vpre svoje oči v očeta, prime ge za roko ter reče: „Oče ljubi, tedaj pa morate tudi vi fla vsemogočnega Boga verovati. Kadar jaz pridem v nebesa, bodem vedno Boga prosila, da tudi vi in mati za menoj tja prideta." Izgovorivši te besede, vzdihne še nekaterekrati ter izpusti svojo nedolžno dušico, ki je šla v nebeško veselje. Oče ni pozabil zadnje otrokove prošnje, nego postal je veren, zvesto se oklenil sv. katoliške cerkve, z veliko gorečnostjo popravljal poprejšnja pohujšanja, in kakor je sam pripovedoval, bil je že na tem svetu stokrat srečnejši , nego li v svojem poprejšnjem življenji. 6. Testen pastir. Mnogokrat nastane med sosedi in mejaši prepir in sovraštvo zavoljo nemarnih pastirjev, ki s svojo živino škodo delajo. So pa res tudi nekateri pastirji tako brezvestni, da včasih navlašč pustijo živino na sosedovo njivo ali na tuji travnik ter ne grejo prej vračat, dokler ne opazijo, da jih kdo vidi. Povejte mi vendar, kaj imajo taki brezvestni pastirji od tega ? Nič drugo, nego da mejašem škodo delajo, prepir in sovraštvo povzročijo in sebi dolžnost naložijo, storjeno škodo povrniti. Takim brezvestnim pastirjem lep vzgled je sv. Paskal Baylon, ki se časti v katoliški cerkvi vsako leto dne 17. majnika. On je bil v mladih letih pastir ter je pasel očetovo in več drugih gospodarjev živino. Prosti čas, ki ga je na paši imel, porabil je v to, da se je naučil brati in pisati, vmes pa je tudi marljivo molil in pazil, da mu živina ni ušla v kakšno škodo. Ako pa mu je vendar kedaj katero živinče ušlo na tujo zemljo, dal je storjeno škodo ceniti ter jo je s svojim pičlim plačilom poravnal. Navadni ljudje so se njegovi vestnosti posmehovali, imenovali ga bedaka ter govorili, da tega nihče tako vestno ne jemlje, kar se slučajno z živino škode naredi. A Paskal se ni dal motiti. Odgovarjal je takim ljudem: „Ali ne pravi Kristus, da je na unem svetu ječa, iz katere ne pride nihče, dokler ni zadnjega vinarja poplačal? Ce Gospod Bog tako natanko računi, ne moremo mi pač nikoli zadosti natančni biti. In če tudi nihče ne bi tako vesten bil, jaz hočem biti, da svojo dušo rešim.1' Nekega dne uide Paskalu živina na sosedovo njivo, na katerej je bilo že precej visoko žito. Paskal je sicer to kmalu opazil, pa preden je bil živino zavrnil, bilo je že precej žita popasenega. Ko je to videl, bilo mu je jako žal, zlasti ker ni vedel, čigavo da je žito. Marljivo jo popraševal po gospodarju tega žita. Ko je ime nepoznanega gospodarja izvedel, bil bi si ga rad zapisal, a ni imel piseka pri sebi. Pomagal si je, kakor je vedel. Neko živinče se je na trnu opraskalo in v njegovo krv je namočil šibico ter si ime zapisal, potem pa mu je takoj naznanil, kakošno škodo da mu je naredil. Ko je gospodar sam škodo ogledal, rekel je, da bi vtegnilo za jeden vagan Škode biti, sicer pa bo se to še le o žetvi moglo povedati. \ Ko se je žetva približala, videli so, da je bilo ondi, kder je bilo žito popaseno, najbolj rodno ter so iz tega spoznali, kako ljuba da je Bogu pastirjeva vestnost. Ob žetvi je imel Paskal vedno srp pri sebi ter je pomagal ženjicam žeti, ne da bi zato hotel kakšno plačilo vzeti, ampak rekel je, da s tem le hoče povrniti, ko bi morebiti bila njegova živina kedaj ondi kakšno škodo naredila. Vsled tolike vestnosti je Paskal od Boga velike milosti prejel. Rastel je v strahu božjem in modrosti, kinčal se od dne do dne z novimi čednostmi po besedah Kristusovih: „Kdor je v majhnem zvest, tega bom črez veliko postavil." Poznej je Paskal postal duhovnik in dušni pastir ter je enako vestno živel in kot svetnik umrl. Naj bi pač ta vzgled vestnega pastirja premislili vsi tisti, ki so komu kakšno škodo naredili, pa še je niso popravili, ali ki imajo tuje blago na vesti, pa še ga niso povrnili. Zdaj še je čas, storjeno krivico in škodo popra- i viti in svojo dušo rešiti, poznej bi utegnilo biti prepozno. 7. Zadnje materine besede. (Poleg nemškega izvirnika.) Zakaj je danes okolo hišice za logom vse tako tiho in pusto? Tihota, mežavo jesensko vreme, bližnji večer: vse to preotožne in žalostne misli budi v človeku. Vesela otročiča, ki sta pred hišo igrevala, zdaj sta tudi izginola; ko bi okence ne bilo odprto, menili bi, da je vse odmrlo. Iz hišice se začuje zvonček; skozi vrata pride belo oblečen duhovnik s presvetim rešnjim Telesom in pred njim stopa deček, se zvončekom oznanjaje, da so prinesli zadnjo popotnico bolniku. Zdaj vse umejemo: v hišici je nekdo na smrt bolan ali je uže morebiti ugasnil. Zato je vse tako tiho in pusto; zato veselih otrok ni videti ni slišati pred hišo. Vselej nas užali, kedar vidimo koga v smrtnem boji, ker se nehote spominjamo sodbe, pred katero je treba iti ubogej duši, da se jej odsodi večna sreča ali nesreča. A smrt ne vzbuja samo zato žalostnih misli, ker nas spominja uboge duše, ki ide pred sodbo, nego često še bolj zato, ker vidimo osamele sirote brez obrambe in pomoči. Tako je bilo za logom. Uboga mati vdrtih steklenih oči, bledega, suhega obraza leži na smrtni postelji. Na desno pri postelji stoji in plaka dvoje malih otrok: deček ki mu je kakih deset let, in deklica, katera ni dovršila mnogo več niti ne mnogo menj let. Na drugi strani sedi ubožno, a čedno oblečena žena ter bolnici briše smrtni pot raz čelo; vidi se, kako jej težko de, ker ne more trpljenja olajšati. Očeta ni nikjer; — oh, uže davno je odšel v nebeško domovino. S težavnim delom je nekdaj sebi in družini kruha služil; po letu je bil težak, a po zimi je drvaril. Na polzkem poti je izpodrsnol ter padel v globoko brezno, kder so ga našli mrtvega. Njegova sestra ga je potem hiši nadomestovala, in ona sedi pri postelji in streže bolnej ženi. „Ako še tudi ta umerje, kdo kode tedaj skrbel za ubogi siroti? Od koga bodeta otroka dobivala kruha, obleke, nauka ?“ Take misli bi utegnole motiti in vznemirjati umirajočo mater. A zdi se, da ni tako. Zaupljivo gleda smrti v obraz; mirno se ozre na piakajoea otroka ter zamolklo reče: „Ne jokajta se, otroka! Bog skrbi za vse, tudi vaju ne pozabi, če bodeta pridna in pobožna." Potem jima je z nenavadno vzvišenim glasom povedala še besede, katere je nekdaj slišala od svoje matere in uže često ponavljala otrokama: „Kdor je priden in pobožnega srca, Srečo, blagoslov na zemlji vže ima." To so bile zadnje materine besede; mrzlica jo je stresla in ugasnila zadnjo iskrico življenja. Zdaj je bilo še žalostueje v koči za logom; le jokanje ubogih otrok ter poluglasne molitve zbranih sosed in znanek so se čuie iz smrtne tišine, ki je navadno v hišah, kder leži mrtev človek. Da sta pri materinem grobu otroka milo plakala ter °ndu ponovila obetanje, vedno pridna in pobožna ostati, da bi tudi tako mirno in lehko umrla, tega ni treba po-sebej pripovedovati, ker sta Mirko in Rozka mater srčno 58 ljubila. Res nista še umela, kaj sta izgubila ter kako žalostna je zdaj njiju osoda; a baš zato so njima bile solze tem odkritosrčnejše in žalost resničnejša; nista sebično plakala in žalovala zategadelj , ker sta mnogo izgubila. nego zato, ker sta res mater prisrčno ljubila. Neizrečeno samotno se je otrokoma zdelo v hišici za logom, kar ni matere bilo. Pogrešala sta jo pri molitvi zjutraj in zvečer, pri jedi in pri delu; ni je uže bilo videti ni na velicem stolu v kotu ni pri kolovratu; ni je bilo, ko se je začelo mračiti, da bi prižgala njima lojeno svečo ter pripovedovala krasne povesti ali govorila o pokojnem očetu in dedku, kar je vselej okončala z besedami: „Kdor je priden in pobožnega srca, Srečo, blagoslov na zemlji vže ima.“ Ker matere ni bilo ne v hiši ne zunaj hiše, tudi otrok uže nič ni veselilo. Nikomu nista imela kazati lepih vencev in kitic. Odrastli ljudje smo v tem otrokom vsi jednaki. Kedar smo žalostni, zdi se nam žalostna vsa narava. Naj cvetlice tem lepše razcvitajo, mi tega ali ne verujemo ter mislimo, da tužno povešajo glavice, ali nam je žal, ker tako lepo cveto, in želimo, naj bi vse vedelo, da mi žalujemo ter z nami vred tudi žalovalo. Cas je vrač, ki zaceli vse rane človeškega srca; zato je bilo v koči za logom polagoma zopet živo in veselo. Stara strijna Resa je otrokoma bila za očeta in mater, kolikor je mogla, in ž njima vred se je držala besed: „Kdor je priden in pobožnega srca, Srečo, blagoslov na zemlji vže ima.“ Mirko in Rozika sta se navadila biti brez matere, da-si je pozabiti nista mogla. V vrtu pred hišico sta se zopet igrala, pela in smejala, da je iz loga odmevalo. Po zimi sta v šolo hodila, a kedar sta utegnola, smučala sta na sankali z brda vnadol. Zdaj je cesto pogledavat hodil tudi stric Marko, da bi Resi pomagal in svetoval, kako je treba gospodarstvo obračati. Stric nikdar ni prišel prazen; vselej je otrokoma kaj prinesel: krušek, jabelk, orehov, pogače, sladkorja i. t. d. A dolgo v koči za logom ni moglo tako ostati. Resa je bila uže ostarela, otroka sta bila še majhena in šibka, n hišica zadolžena. Pri mizi so bili trije, pri delu sama Resa; zatorej sta ona in stric Marko ukrenola, da je s pomladi treba kako predrugačiti, če tudi otrokoma ne hode po volji. S pomladi se je res ta izprememba zgodila. Hišica je bila prodana; Rozko je Resa vzela s soboj k stricu Marku, a Mirko je šel k ujcu, ki je bil zelo bogat domačin. Otroka sta se težko ločila od hiše za logom ter še teže od vrtca in ljubih krajev, kder sta se tolikokrat igrala. Najteže se je poslovil Mirko od Rese, katero je ljiibil, kakor pravo mater, in jo sedaj bode samo redko mogel videti. Zadnje besede njegove strijne so bile: „Kdor je priden in pobožnega srca, Srečo, blagoslov na zemlji vže ima.“ Poprej Mirko se ni razumel, niti pomislil, kaj so te hesede; a zdaj prvič, ko je slovo jemal od hišice, strijne in sestre, zazdele so se mu čudne ter dejal je sam v sebi: »Da, priden sem dozdaj bil in Boga sem se rad spominjal, a vendar kde je sreča, ko mi je izgubiti vse, kar mi je ijnbo in drago ?•* Zapazil je, da se to dvoje izpodbija, a pretehtaval tega dalje ni, ker mlada kri ima lehke misli. Riti mu ni bilo neljubo, priti k ujcu, ki je prebival v svojej velikej hiši, kakor v mestu. Gospod Koren ni imel °trok, a mnogo hlapcev in dekel, katerim je vladal, kakor kralj. Vedenja je bil osornega, tu in tam oiaben, v časih 38* dobrovoljen, gosposk, a ker ni bil izobražen, zopet ves kmetsk in lebkoveren. Mirka bi ne bil k sebi vzel, da ni uže slišal govoriti, kako bi se lehko usmilil te sirote, katerej je ujec on, bogatin brez otrok. Tako je Koren Mirku storil samo polovično dobroto, niti mu je bil za očeta iz kerščanske ljubezni, nego le prisiljen dobrotnik zavoljo ljudskega strahu. To je Mirko hitro začutil. Krasna hiša, živo gibanje, lepa obleka in dobra brana mu niso nadomestile ljubeznjivega nasmeha pokojne matere ali strijne Rese. A z jedne strani je gospod Koren z Mirkom modro in hvalno delal. Bal ga je dobrim učiteljem ter ga navadil redu in pridnosti. Lenega časa nikoli ni bilo. Kedar je gospod videl, da ni za knjigami, izročil mu je drug posel; tudi opominov in ostrih besed je slišal dovolj. Zato se je Mirko često domislil koče za logom, otročjih let pri strinji Resi; osobito z večera so mu bile često na umu materine zadnje besede: „Kdor je priden in pobožnega srca, Srečo, blagoslov na zemlji vže ima.“ Nedolžno in mirno vest si je bil res ohranil Mirko, zdaj uže brdek mladenič; zato je po težkem delu in po nezasluženem svarilu največjo tolažbo nahajal v molitvi; a sreča — sreča, katero mu je obetala umirajoča mati, ako ostane priden in pobožen, ta se ga je vedno ogibala, kakor se mu je zdelo; kajti kadar je ob nedeljah šel na materino gomilo, mislil je, da ni nesrečnejšega človeka od njega. Uže štiri leta je Mirko bival pri ujci ter dovršil je šole, v katere ga je pošiljal. Da bi kedaj ujcu bil dednik ter za naslednika, tega se ni drznol misliti; kajti ujec je sam želel bistremu in pridnemu mladeniču poiskati prostora, Mer bi si svoj kruh služil. Tako bi se z lepa rešil sorodca, katerega nikoli ni iz ljubezni imel pri sebi. Gospod Koren zatorej pošlje Mirka v mesto k bogatemu tovarniku in kupcu, s keterim sta bila znanca. Gospod Grobiša je bil velik kupec, kije imel obširne trgovske zveze. Potreboval je v tovarnicah, v prodajal-nicah in zalogah celo četo služabnikov in delavcev. Mirko je bil odločen v prodajalnico. A kaj je bilo njegovo opravilo, to je težko povedati. Spravljal in izlagal je razno blago. Če je kdo česa potreboval, klical in poslal je njega; kder je postal, tam je bil v napotje; kder ga ni bilo, tja so ga klicali, a kder je bil, tam ga niso potrebovali; ves dan je tekal po stopnicah gori in doli, s kratka, povsod so ga rabili, kder so ga mogli. To novo življenje Mirku nikakor ni bilo po godi. Kedar je zvečer spehan in tuden legel v posteljo, bil je vselej žalosten, spominjajo se hišice za logom, ljube matere in njenih zadnjih besed. Bogaboječ in priden je še vedno bil, a sreče, obetane sreče ni bilo. In ko ga je zjutraj zvon vzbudil ter zopet klical na težavni posel, zdelo se mu je v srci, kakor bi trebalo iti na vojsko. In potem je ves dan res bilo kakor v boji. Brzo se mu je bilo gibati med celo četo služabnikov — z večine samih gibkih in šibkih gospodičev, ki so skakali, kakor spočiti jeleni, ter okornejšega Mirka sem ter tja snvali. Ker Mirko ni bil tako gibčen, rekli so, daje silno priprost in neumen, da-si je morebiti več vedel od vseh njih; ker je bil tih in miren, zato so ga tudi dražili, rekaje mu „kesna Milka11. S tega je bil še ne-zadovoljnejši ter tih in sam svoj. če so si tovariši o njem jezike brusili in ga zbadali z neslanimi šalami, bil je res jezen nanje, na sebe ter na ves svet; tedaj moliti ni mogel, — tudi koče za logom se je manje spominjal, in če so mu prišle zadnje materine besede na um, vrivala se mu je vselej hudobna misel, da niso resnica, kajti inače bi vendar uže bil srečo našel, ter da ni treba človeku, če hoče srečo najti, biti preveč vestnemu, preveč pridnemu in pobožnemu, nego da je dovolj, ako je, kakoršni so njegovi tovariši. A Mirko je še vedno bil priden in pobožen, zato ga take skušnjave niso mogle premotiti. Mirku sta poštenost in pridnost pomagali, da mu je bilo mnogo laže. Gospod je zapazil lepa svojstva njegovega srca in duba. Njegovo znanje ter osobito krasno pisanje ga je nagnolo, izročiti mu račune. Tako je bil najpoprej četrti a potem tretji knjigovodja in pozneje novčni nadzornik v prodajalnici. V tej službi je Mirko zopet imel z drugimi ljudmi posla. Med njimi so bili stari in mladi, pošteni in ljubeznjivi, a tudi lehkomiselni in hudobni. Na Mirkovo nesrečo so ga nekateri teh ujeli v zanjke. Z njimi je prišel v razne družbe, kder je zvedel stvari in videl veselje, kakoršno mu je poprej bilo neznano. V začetku mu v teh družbah ni bilo po godi; mej glasnim razveseljevanjem si ni mogel zadušiti spomina o hišici za logom, o nedolžnem razveseljevanji mladih dni ter o zadnjih materinih besedah, in ta spomin mu je kalil posvetno veselje. A zgodilo se mu je, kakor človeku, ki se pride kopat. Ko v vodo stopi, obvzame ga kurja polt, kri mu k srcu tišči in sapo jemlje, a čim dalje se giblje po vodi, tem prijetnejša in ugodnejša mu je kopel. Tako je bilo Mirku. Cim gosteje so ga imeli v družbi in čim dalje se je razveseljeval, tem veselejše se mu je zdelo. Želel je to mamljivo srečo vedno uživati, če tudi si notranjega nemira ni mogel nikoli zadušiti. Mirko je bil uže na hudobnem potu in pretila mu je opasnost (nevarnost), zaplesti se v zadrge svojih brezbožnih drugarjev in tako zleteti za vabljivo srečo. Bister in duhovit mladenič izvestno (gotovo) kedaj v življenji pride ne tako razpotje; blagor mu, ako ga tedaj zadene luč in pomoč od zgoraj! V kakej opasnosti je Mirko bil, to vidimo tudi, ker uže večkrat, kedar je pri blagajnici stal, obšla ga je misel, da bi si z novci 8rečo kupil ali ukradel! Taka skušnjava jih mnogo v nesrečo pahne, ker obilica tistih, kateri imajo v rokah ključe tujih novcev, nema ni vere ni vesti. — Bilo je nekak jesenski večer, kakor tedaj, ko je mati v hišici za logom umirala. Mirko se denes tega ni spomnil, ker to noč se je veselica obetala v gostilnici „pri jelenu1', kder so hoteli njega sprejeti v neko sumljivo dobrovoljno društvo. Samo še dve uri, in Mirko bode morebiti za Vselej — izgubljen. Ko je sedel v pisarnici blizu blagajnice, o večernej veselici premišljujoč, odpro se vrata in pismonoša mu izroči list s pošte. Vstal je, odpečatil in čital: „Dragi bratec! Danes je baš dvanajst let, kar sva stala pri smrti pokojne matere. Pol leta pozneje so naju razločili, a ostala sva si bila tako blizu, da sva se često videla. Ali kar si v mesto odšel, videla sem te samo jeden-krat o pogrebu strijne Rese; od te dobe je uže štiri leta. Srčno te želim kmalu zopet videti in vem, da se mi ta želja izpolni, ker mi je ti vender ne od-rečeš. Treba jp takoj povedati, kaj mislim. Jaz sem se zaročila z Radanom, sinom ujca Marka, pri ka- terem zdaj bivam. Posled osem dni bode poroka, in tedaj se tudi tebe nadejam mej svate. Jaz se na te zanašam. Vidiš-li, Mirko, kako dobrotljiv je nama ljubi Bog! Ti si našel v mestu lepo službo, in tudi jaz sem vdomljena. Oba sva dolžna Boga zahvaliti o nje-govej dobroti. Ali še pomniš zadnje materine besede, ki se tako lepo izpolnjujejo: „Kdor je priden in pobožnega srca Srečo, blagoslov na zemlji vže ima.“ Dragi Mirko, kmalu pridi k nam, da se zopet srčno skupaj razveseliva. Izpolni še to željo svojej sestri Ro z k i.“ Mirko je polagoma spravljal pismo. Bil je ganen ter vznemirjen; v očeh so se mu prikazale debele solze. Brzo reče sam v sebi: „Ne, nocoj ne pojdem na tisto veselico! sram bi me bilo samega sebe, ako bi zdaj hodil „k jelenu". — Res ni šel. Cesar uže dolgo ni storil, to se je zgodilo nocoj, da je zopet zelo srčno odmolil večerno molitev; potem je še premišljeval srečo svoje sestrice in zadnje materine besede, dokler ni zaspal. To noč Mirko ni mirno spal. Cela vojska je bila v njegovej glavi; različne misli in podobe so mu kar sem ter tje švigale. Mahoma mu blagajnica pride na um. Stara skušnjava ga zopet prime. Toliko novcev imeti, to je prevab-ljiva misel! Greh bi res bil velik, a dobiček bode tudi velik — in sreča? — Oh, zdaj je po ubozem Mirku! Tiho vstane, obleče se in leze počasu ter pazljivo v pisarnicO.... Pst! nekaj se je genolo! Ne, zmotil se je, z ulice se sliši čuvaj, ki jednajsto uro kliče. Skrbno vtakne ključ, obrne ga — in njegovim očem se odpre novcev zlatih, srebrnih in papirnatih, da bi sto ubogih družin imelo dosti. Vse je v njegovih rokah; a Mirko vzame le papir, ker ge je laže nesti; samo nekoliko zlata nadene v žepe. Potem z nova zaklene blagajnico in sobo, in kmalu je na cesti — bogat in srečen! Res srečen, ako bi se mogla sreča za novce kupiti. Kako se je zdajci izpremenil! Ves bojazljiv in prestrašen je! Zdi se mu, da vsak, kdor ga sreča, utegne mu uže raz obraz citati storjeno hudodelstvo, ter ako stopinjo za soboj zasliši — berič je, ki ga lovi, da bi ga v ječo gnal; kder kako luč opazi, vidi tudi zalezovalce, in novci v žepu se mu zdč tako težki, da mu ustavljajo naglo hojo, kakor da bi ga poprej hoteli sodišču v roke dati. Ce naglo ide, boji se, da bi ljudje kaj sumili, a če hodi polagoma, to ga tem prej zasačijo. V tem groznem strahu pride iz mesta do kolodvora, in takoj si kupi list, da bi pobegnol v Trst. Ko stopi na voz in ko sopara zažvižga, Mirko misli: zdaj sem otet! A hitro ga obide nova misel: „Ko G-robiša opazi, da me ni ter da so z menoj izginili novci, takoj ga utegne biti sumnja, da sem v Trst odpotoval." To je ubozemu hudodelniku nov strah. Zatoraj na prvej postaji izstopi, rekši, da ni pravega vleka pogodil, vzame vozni list na drug železno-cesten pramen, ter tako stori često zaporedoma, dokler v Pariz ne pride. Sam je bil na vozu poleg nekake stare ženice; te se mu ni bilo treba bati. A druge viharne misli mu jemljo pokoj: hišica za logom, vesele mirne ure mladih dni, umirajoča mati in njene zadnje besede. Kar je tedaj mati rekla, to je zopet istina: samo pridni in pobožni so srečni. Kako srečen je poprej bil Mirko, a kako nesrečen, neizrečeno nesrečen je zdaj! „Pariz! Izstopite!41 zavpije železno-cestni izprevodnik. Mirko je bil v Parizu; a jedva ugleda usnjene kapice pariških beričev, uže ga kolje misel: „čakajo te; po brzo-javu so zvedeli tvoje zločinstvo, tvoj pobeg in popis tvoje osobe!“ — A ni bilo tako! Mirno so mu dali iti svojim potem. Nego kdo ve, ali ga uže v drugej ulici. — Glasove čudno znanega zvona začuje. Da, glas domačega zvona je bil, ki je Mirka vzbudil iz trudnega spanja! Mirko ni bil v Parizu, ni okradel blagajnice, ni storil nikakoršnega hudodelstva, — vse to se mu je le sanjalo, a te sanje so bile strašne, da mu je mrzel pot raz čelo kapah Mahoma vstane ter se ozre okolo sebe, in iz globočine svojega srca vzdahne: Hvala Bogu, da to res ni! Za vse zlato vesoljnega sveta ne bi hotel v resnici tacega strahu prebiti! Stoprv zdaj umejem resnico materinih besed: „Kdor je priden in pobožnega srca, Srečo, blagoslov na zemlji vže ima.“ „Največja in najlepša sreča je mirna, nedolžna vest. Ko bi nikoli ne oskrunil svoje vesti, nikoli ne bi izgubil sreče. Te strašne sanje so materin blagoslov, milost, katero mi je izprosila na svoje smrti dan. Se danes pojdem na nje gomilo, ter ponovim, kar sem obetal o njenem pogrebu." Kako srečen je bil zdaj Mirko, ker ni bil res hudo-delnik. kar bi se bilo jako lehko zgodilo, da je dalje tako živel, kakor zadnji dve leti! Hitro se obleče, gre v pisarnico ter vse pregleda — a vse je bilo v redu. Potem ide h gospodu, proseč ga štirinajst dni odpusta, na kar mu gospod rad pristane. Še tisti dan zvečer je Mirko klečal na materinej gomili , ponovljaje svoje obetanje. Sedel je malo pozneje poleg sestre, njenega ženina in ujca Marka pri večerji. Izpraševali so se ter pripovedovali si, da drug dru-zega ni razumel. Drugi dan je bila nedelja in Mirko je z Rozko šel na sprebod. Utegnete si misliti, kam sta šla: k hišici za logom. Mirko je Rozki razno kaj razodel, česar zvečer ni mogel povedati: o svojih zmotah, o strašnih sanjah, o svojih novih ukrepih in obetih. V takih pogovorih sta prišla do hišice. Še je stala, kakor pred dvanajstimi leti, samotna in prijazna; vsak prostorček okolo tiše jima je zbudil spomine o mladih dneh, o materi in o nje zadnjih besedah. Tam je Mirko sestri z nova obetal in jej dal roko, da si hoče materine besede ohraniti v srci, ogibati se slabih družeb in sreče iskati samo v kreposti, poštenosti, pravičnosti in mirnej vesti. 8. Zakaj lastvice v jeseni odletijo in y spomladi zopet priletijo. Pred davnim časom živele so lastavice samo v Egiptu °k reki Nilu in dalje v notranjej toplej Afriki. A prigodi se, da je ondi velika suša nastala. Reke, jezera in Potoki so vsahnili in vsled tega so mrčesi zginili in ptičke so trpele veliko lakoto. V tej velikej sili sklenile so ptice zapustiti svojo drago domovino ter se podati proti severu, kder so videle modro-jasno nebo in naravo v prelepem Pomladnem cvetu. Prišedši v severne kraje našle so mreesov dovolj, prijetni kraji so se njim priljubili, kakor domači ter so si tu delale gnezdica, valile so jajčica in godnjale mladiče. A na jesen, ko so mladiči imeli uže krepke prsi in peroti, obide stare-ptice želja po domovini; želele so zopet videti domače kraje ter ondu umreti in počivati pri svojih starih. Tako je bilo sklenjeno in stari in mladi se vzdignejo ter odletijo proti jugu. Stari so ondu pomrli in mladi so nje pokopali. A pomladi se zopet v srcih mladičev vzbudi želja po njihovej domovini, kder so bili izvaljeni in odgojeni. Odleteli so tedaj zopet v severne znane kraje, kder so gnezdili, valili in svoje mladiče godnjali. Na jesen pa se spomnijo svojih dragih v daljni zemlji pokopanih ter se zopet odpravijo s svojimi mladiči v tople južne kraje. Stari so ondu zopet pomrli in bili pokopani, a mladi zarod se je spomladi vrnil zopet na sever. Tako letajo od severa na jug in od juga na sever; — od grobov svojih dragih do svoje zibeli in od svoje zibeli do svojega groba. Tu na severu gnezdijo, a doli na jugu počivajo še dandanes. 9. Dr at dr. i. Malo ne vsak kraj naše domovine ima še zdaj svoje dratarje ali piskrovezce. To so možaki nenavadno oblečeni, umazani in obloženi z žicami, konvami, pastmi, drugače pa pošteni in priljudni, da se kmalu vsacemu pri- kupijo. Govore malo drugače, nego mi; ravno zato pa nam je njihov jezik bolj zanimiv, in jih tem rajše poslušamo. Mi jih imenujemo Slovake, a sami se zovo Slovence, ravno tako, kakor mi. Jaz sem v svojej mladosti živel na samotnem kraji, kder se celo leto ni nič posebnega dogodilo; vedno je bilo vse tiho in mirno, samo na sveti večer, ko smo jaslice stavili, o Vuzmu (velikej noči), ko smo Vuzenico kurili, in spomladi, ko je prišel piskrovezec Marko, postalo je ži-vejše. — Marko se je vsako leto nekoliko dni pri nas mudil. Čeravno je bil črn in umazan, vendar se ga otroci nismo bali, nego vedno smo ga lepo pozdravili in ves čas, dokler je pri nas ostal, okoli njega skakljali. Časa njegove vrnitve smo vsako leto težko pričakovali, kakor svetega večera in Vuzma, in novica: „Marko pride!4 razširila se je vsako leto med vaško mladino tako hitro, kakor blisk. Vsi smo se okoli njega zbirali in ga pozdravljali, kakor da bi bili naš oče domov prišli; doma smo vse piskre in konve preiskali, da bi mu takoj kako delo priskrbeli in potem v senci pod starim orehom okoli njega sedeli in njegove pripovedke poslušali. II. „Marko pride! Marko pride odmevalo je še dolgo let veselo po vasi, ko sem jaz že bil odrastel, in domači kraj zapustil, če sem domov prišel in Marka videl, sem ga bil še tudi jaz vesel. Pa takrat je bil že star, in šal in veselih pripovedk ni bilo več toliko slišati od njega, zato tudi ni bilo več toliko otrok okoli [njega. Navadno je bolj resno na pragu ali na klopi pred hišo sedel in piskre vezal ali pa konve krpal. Jaz sem očeta prosil, naj ga povabijo v nedeljo k obedu. Ob nedeljah je bil Marko snažen v obleki in tudi njegov govor in obnaša je kazala olikanega človeka. Kdor bi ga ne bil poznal, bi ne bil vedel, da je to piskrovezec Marko. Pri obedu vprašam Marka: „Koliko let že bodite v naše kraje?" — „ Koliko let že hodim? Oh! tvoja mama so še bili malo dekletce, ali ni res? ko sem prvič prišel v te kraje. Tega je že trideset let in — niti jedno leto nisem izostal." „Ali je pri vas doma hudo živeti, da hodite po svetu?“ vprašam dalje. — „Kakor okoliščine naneso. Jaz sem doma v Kovni v Ti‘enčinskem komitatu. Moj oče so bili konjar in so mi zapustili lepo premoženje. Jaz se v mladih letih nisem druzega učil nego piskre vezati, in to delo sem vse svoje življenje zvesto opravljal; kakor vidite, gre mi še zdaj dobro od rok. A to je tudi krivo, da ne uživam domače sreče. Vedno sem na potu, ločen od doma — od žene in otrok..." To je tako ganljivo in žalostno izrekel, da smo tudi mi občutili, kako mu je pri srci. „Tedaj ste oženjeni, Marko?" vprašajo na to mati. — „Da, oženjen sem in imam šestero otrok. Fante sem dal v Pesti izšolati in dva zdaj oskrbljujeta moje posestvo, hčerke so omožene, najmlajši sin pa cesarja služi." — Vsi smo pri teh besedah Marka začudeni gledali. Občno tihoto, ki je vsled tega nastala, pretrgajo potem oče ter reko: „Kakor vidim ste bogati, a vendar še na svoje stare dni hodite po svetu piskre vezat ?“ — „Ne morem doma ostati. Otroci me ljubijo in žele, da bi doma bil in pustil svoje delo, ali jaz tega ne morem. Imam veliko vasi od Mure do Save, v njih pa mnogo prijateljev, in povsod me gospodinje vsako leto težko pričakujejo s počenimi piskri in konvami. O, ko bi me katero leto ne bilo, kdo bi jim to vse popravil ? Že večkrat sem si mislil: letos grem zadnjikrat. A spomladi sem čutil, da sem še zadosti trdnih kosti, in zopet sem šel v stare, znane mi kraje, kder sem med znanci in prijatelji, kakor doma.4' — Ko je prenehal, bili smo vsi ganeni. In ko smo vstali od mize, reče Marko : „Z Bogom! ostanite zdravi, jutri moram dalje! Bog vam povrni vašo gostoljubnost in prijaznost do mene!" III. Zopet je bilo leto dni preteklo in spomladi so pričakovali otroci in gospodinje Marka; ali Marka ni bilo. Povsod so ga pogrešali, kamor je zahajal. Gospodinje so bile žalostne, ker ni bilo nikogar, da bi jim bil počene piskre zvezal. Druzega piskrovezca ni bilo v vas, v katero je Marko zahajal, ker so dobro znali, da ondu drugi nobeden ne dobi dela. Tudi otrokom je bilo žal po njem, ker nihče jim ni znal tako lepo in tako ganljivo pripovedovati, kakor dratar Marko. „Gotovo je umrl", rekli so povsod, in tako je tudi bilo. Gospod župnik so dobili pismo naslednjega zapo-padka: „Piskrovezec Marko ne bo več prišel v vaše kraje. Umrl je. To Vam naznanja njegov sin Janko.“ 10. Marko Brumen, vzgled krščanskim krčmarjem. Marko Brumen je bil pošten in premožen krčmar v majhnem trgu na Slovenskem in se je od drugih krčmarjev v marsičem tako razločeval, da ga slobodno vsem slovenskim krčmarjem v vzgled postavimo. Marko Brumen ni nikoli v svoji krčmi plesov imel, ker je dobro vedel, da po takih veselicah navadno sledijo reci, za katere on nikako ne hi hotel odgovoren biti. Tako tudi mladim ljudem ni nikoli potuhe dajal, in ko bi bil kateri fant v slabi tovaršiji k njemu v krčmo prišel, bi to takoj njegovim starišem naznanil. Pijancem ni hotel dajati črez mero vina, ker je dobro vedel, koliko solz nesrečna družina zavoljo pijanca prelije; tistim pa, ki so več vina zahtevali, kakor je bilo potrebno, rekel je resno Brumen: „Dancs ne več, sicer bi ti jutre gotovo žal bilo." K ljubu temu pa so vendar tržani in kmetje radi v Brumnovo krčmo hodili in krčmarja često pohvalili, češ, Brumen najbolj za nas skrbi, da si včasih kakšni krajcar prihranimo ter v potrebi zamoremo spet kupico vina piti. Kedar je bil zvečer čas spat iti, naznanil je Brumen prijazno svojim gostom, naj grejo domu, ter je za njimi zaklenil, in nikomu izvzemši kakšnega popotnika ni več odprl; ponočnega popivanja v svoji hiši ni trpel. Gostje, ki so v njegovo krčmo prihajali, dobili so vselej po ceni dobre in tečne jedi, da je bil vsak zadovoljen ; pijače pa so tudi dobivali pošteno mero, kajti Brumen se je spominjal in držal lepega pregovora: „Po-štena mera in vaga v nebesa pomaga." Kar je nekterim gostom ostalo, dobili so vedno siromaki; zakaj nepošteno se mu je zdelo, da bi to drugim gostom dajal ter dvojno ali trojno plačilo dobival za jed in pijačo, katere niti za-vživali ne bi gostje, ko bi vedeli, da zavživajo ostanke in zjedi drugih gostov. Po krčmah se navadno grdo in pohujšljivo govori, ker vino razgreje kri in razveže jezik, pamet pa otemni. Brumen pa tudi pohujšljivih besed ni v svoji hiši trpel ter je zoper take pogovore iznajšel izvrstno sredstvo; na stransko mizico je bil namreč postavni leseno skrinjico in zraven zvonček. Če je kdo začel klafati ali pobujšljivo govoriti, je takoj z zvončkom zacingljal ali on sam ali kateri drugi pošten gost, ter je klafaču skrinjico naproti podržal, naj bi za siromake kakšno milošnjo noter djal. Marsikateri se je tej navadi čudil, ali ko so mu dopovedali, da je pri Brumnu taki red, da, kdor klafa, mora za kazen siromakom kakšno milošnjo dati, se je vdal in večkrat so imeli vsi gostje dosti smeha in šale, kedar se je taka milošnja iztirjevala. Kedar je bila skrinjica polna, tedaj pa so oče Bru-men povabili siromake in vpričo gostov so siromakom to milošnjo razdelili ter jim naročili, koliko da mora vsak m°liti za tiste, ki so v njegovi krčmi Boga žalili. Ko bi pač v vseh krčmah taka navada vpeljana bila, gotovo bi krčmarji več božjega blagoslova imeli, potreb-siromakom bi se z lekka pomagalo, in kar bi bilo Največ vredno, mnogo pohujšljivih besed in mnogo grehov ki se zabranilo. Naj torej krščanski krčmarji presodijo, ali ne bi bilo prav in lepo, ko bi tudi oni začeli posnemati poštenega krčmarja Marka Brumna. 11. Ko bi vere ne bilo. „Idite se solit s svojim blebetanjem. Vera in zmiraj ie vera vam je na jeziku, kakor da brez vere ne bi mogel svet obstati. Jaz sem v svojem življenju že veliko po- 39 sloval z ljudmi, ki niso nobene vere imeli, in so to tudi očitno kazali, pa sem vselej ž njimi dobro opravil, bolje nego s svetohlinci in molenkami, ki imajo vedno vero na jeziku. Pridne roke, urne noge in dobra pamet — to je moja vera, ki mi pomaga „špekulirati“, moje imetje množiti in me srečnega delati." Tako je govoril bogat trgovec v pričo mnogib gostov v mestni krčmi. Ko je bil te besede ošabno izgovoril, so vsi molčali. Nekateri so morebiti v srcu pritrjevali tem lagodnim načelom, ali tako očitno jih izpovedati so se bali; drugi pa, gotovo večina navzočih, so jih v srcu ob-sojevali, vendar tako bogatemu možu niso upali nasprotovati. Bil je razun tega tudi kot ošaben kričač znan, torej očitno ž njim ni nihče rad kaj začel. Med temi gosti, katerim trgovčeve besede niso bile všeč, bil je tudi krojač, sedeč v zadnjem kotu precej daleč od trgovca; njega so slišane besede globoko v srce zbodle. Ta krojač bil je namreč star znanec v trgovčevi hiši, ker je že dolgo let za celo družino opravljal krojaško delo in je znal, kako je pokojni oče svojim otrokom, zlasti pa temu sinu, svojemu nasledniku, na srce polagal, naj ne zabijo na Boga in naj se zmiraj držijo sv, katoliške cerkve. Zato je zdaj krojač sam pri sebi mislil: „Taki ne-verski nazori bodo tega moža pogubili. Kdo bo ga rešil ?*' V tem mu pa naglo šine pametna misel v glavo. „Da, tako bo 1“ reče in izpraznivši kupico odide. Drugo jutro gre krojač k trgovcu, katerega najde v njegovi pisarni. „Dobro jutro, gospod !u pozdravi ga krojač. „Bog daj! kaj dobrega prinesete, mojster krojač?" „Nič posebnega; v sili sem, ter sem prinesel tukaj svoj lanjski račun in prosim za denar." *Kaj ? Račun preteklega leta bi vam naj še enkrat plačal? Ali vam nisem že ravno tukaj gotovih 30 gold. Naštel za lanjsko leto? Ali se ne spominjate, da sem vam rekel, ker nisem mogel takoj vašega računa najti, da ttd lehko drugikrat potrdite ali pobotate, ker vi kot polten mož me itak ne bote dvakrat terjali? Ali ni tako, vi svetohlinec?” govori jezno in vedno bolj glasno trgovec. — „Da, odgovori mirno krojač, ko bi še bil svetohlinec, kakor vi pravite, ali ko bi na vero še kaj držal, vas ne ki drugič terjal, toda ne davno sem svetohlinsko obleko slekel ter špekulantovsko oblekel. V tej pa se moram držati nauka: pridne roke, urne noge in dobra p a-111 et, da si prej svoje imetje pomnožim ter srečnejši postanem. S tega stališča zdi se mi pa prav pametno, če vi dvakrat moj lanjski račun platite, ker od prvega Plačila slučajno nimate nobenega potrdila.” Trgovec je že hotel po svoji stari navadi kleti, psovati ter krojača skoz vrata porinoti, — kar se spomni zadnjih krojačevih besed, da o zadnjem plačilu nima pobotnice, in opazi tudi nekako podobnost med krojačevimi la svojimi lastnimi besedami govorjenimi sinoči v krčmi, zato se pomiri ter mirno čakajočega krojača vpraša: „Moj-ster krojač, ste li poštenjak ali magarec?“ Krojač mu odgovori: „Dokler sem bil svetohlinec, kil sem poštenjak, odkar pa je špekulacija moja vera, ®!oral sem poštenost sleči; pošten mi je zdaj, kdor dobro špekulira. Kar se pa tiče magarca, mislim, da se brat krata ne sme sramovati. Vendar da ne gpvoriva zastonj ~~ ali plačajte ali vas pa tožim." „Le tožite, le, pri sodniji bode se že pravica pokazal a. “ _ „Le počasi gospod, pravi krojač, bodite pametni in ne silite me k tožbi; rajši pomislite, da nimate nikake pobotnice in da jaz plačilo vtajim. Vsled tega bote tožbo zgubili in vrb tega še sodnijske stroške plačevali. To bo slaba špekulacija." „Jaz bom vas pa silil priseči-1, zavrne ga jezno trgovec. „Ah, kaj je meni zdaj prisega? odgovarja mirno krojač. Ko sem še vero imel, bal sem se res krive prisege, in rajši bi bil Bog ve kaj zgubil, kakor da bi krivo prisegel; zdaj pa, ko ne maram več za neumnost, ki jo vero imenujejo, prisežem vam priseg, kolikor jih hočete, krivih ali pravih — vse je jedno. Besede: Tako mi Bog pomaj in sv. evangelje — meni ne pomenijo nič, ker na Boga, torej tudi na evangelje ne verujem. — Toda zadosti je besedi. Čemu dragi čas s praznimi besedami trativa? To je slaba špekulacija; pri sodniku se spet vidiva." — Po teh besedah je krojač odšel. Težko je povedati, ali je trgovca jeza ali sramota bolj trla. „Kaj mi je zdaj storiti? začne sam s seboj govoriti. Plačati? Ne, tega ne storim. Najbolj pametno se mu je zdelo, da se o tem z odvetnikom posvetuje. Pošlje torej takoj slugo k odvetniku, katerega povabi zvečer k sebi na posvet. Odvetnik pride. Trgovec mu celi slučaj, ki ga j® s krojačem doživel, na tanko pripoveduje, samo tega ni povedal, čeravno je iz krojačevih besed bil dobro opazil, da ga je menda on sam na to napeljal. „Kaj mi je zdaj storiti, gospod odvetnik?" Tako konča trgovec svoje poročilo. — „Kaj storiti? če nimate pobotnice o prvem plačilu in če krojač prisegne, da ni plačila prejel, ni vam nič drugo storiti, nego še enkrat krojaču račun plačati. Vidite gospod! tako daleč smo prišli, ker vera peša in ne-v®ra se širi. če bo tako dalje šlo, svet ne bo mogel dolgo obstati. Vera nam je neobbodno potrebna, to sem jaz kot odvetnik v svojem poslu velikokrat opazil. Brez vere ni poštenosti, ne pravice, ne dolžnosti; brez vere je človeška družba barka brez sidra na viharnem morju. Vedno psovanje čez vero in duhovnike od tako imenovanih razumnikov in od laži-liberalnega časnikarstva vero zmiraj bolj podkopava, nevero pa pospešuje, in navedek tega bode, da bo jih še mnogo, kakor danes vi, nevernim magarcem prišlo v roke. — V vašem slučaju bi morebiti kaj pomagalo, ko bi gospoda župnika popro-s^i) naj brezvestnega krojača malo obdelajo, saj je poprej njihovo besedo veliko držal.” »Jaz sem bil sicer vedno teh misli, da duhovnik go-y°ni le za sebe, vendar... “ Nekdo je na vrata potrkal ko se odprč, vstopi krojač z nekšim papirjem v roki. »Crospod, začne resno in slovesno krojač govoriti, l-nkaj vam prinesem pobotnico za poplačani lanjski račun. ■^a se pa mojemu početju ne boste čudili, poslušajte me nialo in ne zamerite mi mojih odkritosrčnih besed. Ko Sem jaz sinoči v krčmi vaše brezverno govorjenje slišal, 016 je to v srce zabolelo. Ah, sem si mislil, ko bi to nje-S°v pokojni oče slišal! Jaz kot stari znanec in dober pri-jatelj vašega očeta, še se dobro spominjam besed, katere 80 vam in vašim bratom oče na smrtni postelji na srce polagali. Rekli so: „Otroci, ne zabite Boga in spoštujte SVet° vero. Vera je več vredna, kakor vsi zakladi, ker le 'era vas more narediti zadovoljne in srečne.” Spomin na vašega pobožnega očeta me je zapeljal na to, da sem se nekoliko časa obnašal proti vam kot magarec, da bi vam pokazal, kako bi bilo med ljudmi, ko bi vere ne bilo. Ako stopi na mesto vere špekulacija, mora svet kmalu konec vzeti." Preden se je trgovec zavedel, odšel je bil krojač. Odvetnik pa mu reče: „Ta človek ima prav; jaz potrjujem vse njegove besede." Trgovec pa je molčal; začel je o tem resneje premišljevati. Krivi nazori, katerih se je nasrkal od lahkomiselnih tovarišev in iz hudobnih časnikov in katere je njegova lahkomišljenost gojila, začeli so se umikati pravim od pokojnega očeta podedovanim načelom; z božjo milostjo so se spet v njem vtrdili, in tako je postal spet vere» kristjan. Iz te povesti vidiš, dragi čitatelj! vsaj od ene strank kakšno bi človeško življenje bilo, ko bi vere ne bilo. Vidi® pa tudi, kako nespametni in hudobni so tisti ljudje, ki sv. vero zatirajo in trdijo, da bodo ljudje še le takrat srečni, kedar jih ne bodo več verske spone vezale. ll’ pa se zavoljo tega hočemo še bolj vestno verskih posta'' držati, ker vemo, daje spolnovanje verskih zapovedi glava’ pogoj za časno in večno srečo ljudstva. 12. Novi sejem. (Po narodni pripovedki.) V Rakitji so dobili nov sejem. Od vseh krajev s° ljudje tje vreli, in tudi graščaka iz bližnje okolice je ra- Povednost na sejem gnala. Spotoma sreča poznanega kramarja ter ga vpraša: „Je-li danes kaj dober sejem?" Kramar odgovori: „Ne vem, ker ga nisem poskusil." Gospod ga dalje vpraša: „Ali je kaj dosti ljudi?" Kramar odgovori: „Ne vem. ker jib nisem štel." S takim hudomušnim odgovarjanjem je kramar graščaka razžalil. Drugi dan vže dobi kramar od graščaka povelje, da se ima v treh dnevih v graščini prikazati, pa tako da ne bo prišel peš, da se ne bo pripeljal, da ne bo prijezdil in ne sme biti ne obut in ne bos. Kramar je mislil in mislil, kako bi to izpeljal. Ker je bil zvita glava, iztuhta to tako-le: Na hrbet si obesi za zadnje noge zajca in vrže čez-nj plašč, potem se vsede na kozla, pa le z boso nogo, drugo nogo pa vtehne v črevelj, ki ni imel podplata, in tako se pomika proji graščini z boso nogo opiraje se na kozla, 8 polobuto pa na zemljo. Graščaka je uže radovednost mučila, kako da bo kramar njegovo povelje izpeljal. Ko pride kramar po stopnicah do vrat, spodobno potrka, pa graščak, ki ga je uže bil skoz okno videl, ne reče: „slobodno", ampak vpraša: »Kdo je?“ Kramar odgovori: „Uni, ki ga notri ni." Nato graščak sam vrata odpre, kramarja ostro pogleda in hlapca pokliče rekoč: „Pokliči najhujša psa, da tega zarobljenca raztrgata". Psa nad-nj nahujskana pa nečeta kramarja popasti, ampak začneta se mu prilizovati in okoli njega °viliti, ker sta ovohala zajca, katerega je imel na hrbtu P°d plaščem. Ko graščak opazi, da ima kramar nekaj P°d plaščem, ukaže mu, naj pokaže, kar ima na hrbtu; nramar spusti zajca in psa jo veselo za njim vdereta. Ker Se je kramar tako zvito psov rešil, ukaže graščak hlapcu: »^elji tega sleparja v klet, in daj mu iz vsakega soda piti, samo iz tistega ne, iz katerega jaz pijem. Ko se opijani pa ga dobor oklesti s korobačem, ki v kleti za durmi visi, in potlej ga izpusti". Ko je kramar že iz vseh sodov pil, koče še piti tudi iz tistega, iz katerega gospod pije. Hlapec mu to brani, ali kramar naglo pipo izdere in jo na stran vrže, hlapec pa, da bi vino vstavil, vtekne palec v luknjo. Zdaj popade kramar korobač, ki je za vratmi visel in začne hlapca po plečih zdelavati. Gospod zasli-šavši pokanje, pravi: „Le ga, le ga, kar ga moreš, da bo vedel, kakšni je bil novi sejem". Kramar mu odgovarja: Saj ga, saj ga, kar ga najbolj morem." Ko se gospodu zadosti vidi, zavpije: „Dosti je, nehaj in pusti gati". Ko pa kramar misli oditi, zagleda za durmi pol teleta viseti; tega sname, vrže erez rame, pokrije ga s plaščem ter gre iz graščine. Gospod gleda skoz okno in ko ga vidi odhajati, kliče za njim: „No, prijatelj, zdaj boš vedel, kakšni je bil novi sejem; skupil si gotovo toliko, da boš ga žive dni pomnil". Kramar odgovarja: „Lepa hvala gospod! res sem toliko skupil, da komaj nesem. Srečno!" 13. Kako je hudič ukraden kos kruha odsluževal. (Narodna pripovedka s Hujbara.) Ko še so slovenski kmetje grajščakom podložni bili ter jim morali pri vsakem opravilu pomagati, šel je neki kmet v gospoščino orat, in je samo kos trdega kruha s seboj vzel. Trda ral ga je jako vtrudila ter je zelo lače» in žejen postal. Ne daleč proč pa je bil studenec. Ptt' stivši svoj kos kruha na smuki, gre s črepinjo po vodo, da bi jo k trdemu kruhu pil ter se spet poživil. Toda ko nazaj pride, ne najde več kruha, dasiravno ni bilo žive duše videti, ki bi ga bila odnesla. Sirotek je moral lačen dalje orati. Ob žetvi pride se za hlapca ponujat temu kmetu močen človek, in ker ni nič druga terjal, kakor živež, vzame ga kmet v službo. Prvi den reče hlapec kmetu: »Idi nama pri gospodu vso žetvo vdinjaj; vendar zahtevaj že manjše plačilo, nego ti gospod obljubi.“ Kmet vdinja vso žetvo in zvečer gresta s hlapcem žet. Ker kmet ni bil vajen po noči delati, začne se mu kmalu dremati. Ko hlapec to vidi, prigovarja mu, naj se vleže, on bode vže sam žel, dokler bo mogel. Kmet zaspi, hlapec pa zabrizga in zdajci je od vseh strani priskakljalo vse črno vražičev s srpi pomagat žet, tako da je do jutra bilo vse požeto. Kmet se čudi, kako je bilo to mogoče, še bolj pa gospod; ali ker je delo opravljeno, njima plati pogojeno plačilo in onadva odideta. Drugi den reče hlapec kmetu: „Idi, pa nama pri gospodu vso košnjo vdinjaj; vendar zahtevaj menje, nego ti gospod obljubi.“ Kmet vdinja vso košnjo in vže zvečer gresta kosit. Tudi pri košnji se je kmetu začelo dremati, in ko hlapec to opazi, prigovarja mu, naj se le brez skrbi vleže, on bo vže sam kosil, dokler bo mogel. Kmet se vleže in zaspi, hlapec pa zabrizga, in spet je privrelo vse črno vražičev s kosami pomagat kosit, tako da je do jutra bilo vse pokošeno. Kmet se vzbudi in čudi, kako je to mogoče, še bolj pa gospod; ali ker je bilo delo opravljeno, njima gospod izplača plačilo in onadva odideta. Tretji den reče hlapec kmetu: „Danes pa nama idi pri gospodu vso mlat vdinjaj; vendar mertuka le toliko zahtevaj, kolikor bom jaz mogel enkrat odnesti.“ Kmet se z gospodom pogodi in vže zvečer gresta mlatit. Kmetu se je spet začelo dremati in hlapec mu spet prigovarja, naj se le brez skrbi v slamo vleže, on bode vže sam mlatil, dokler bo mogel. Potem hlapec zabrizga in spet je prišlo toliko njegovih pomagačev, da so do zore vse zmlatili. Ne gospod pa ne kmet nista mogla zapopasti, kako da ta človek toliko opravi. Ko je bilo žito zvejano in izmerjeno, začne si hlapec mertuk nalagati. Pa kaj če biti? Vse gospodovo zrnje je skoro vže imel naloženo, samo ene lajte ni mogel nikam več djati. Kmet se je v pest smejal, gospod pa jeze z zobmi škripal, pa ni vedel, kaj bi počel; kajti pogodba je bila jasna, da mlatca toliko mertuka dobita, kolikor ga more hlapec enkrat odnesti. Iz dobra mu vendar gospod ne bi rad pustil vsega zrnja, toraj spusti za njim jako hudega bika, ki bi ga naj vkončal. Ali hlapec prime bika, ki se je hotel vanj zaleteti, za rogove ter ga pelje v kmetov hlev. Vse to izroči potem kmetu ter reče: „To je povračilo za tisti kos kruha, katerega sem ti lani s smuke ukral". To izrekši izgine, kajti bil je to pravi hudi duh. Kmet pa je iz tega spoznal, kolika pregreha da je to, če se siromaku kaj ukradne, ker je celo hudič moral kos ukradenega kruha tako povračevati. 14. Zajčja teletina. (Poleg nemškega izvirnika.) L „No, gospod Zvitovič, kako vam ugaja v našem kraji?" vpraša župan Brumen žendarma, ki je prišel po cesti proti njemu. „„Dobro, prav dobro!"“ odgovori žendarm, ,,„to so krasni kraji v Slovenskih goricah, desetkrat lepši, kakor na Pohorji."" „Ali ste si že kaj ljudi ogledali?" „„Sem že, gospod župan; mislim, da za-me tukaj ne bo prehuda, kajti do zdaj sem našel same dobre, pridne ljudi."" „Y obče imate prav, ljubi Zvitovič, pa izjeme so tudi pri nas." „„Tako? Bi-li me hoteli, gospod župan, na katero opozoriti ?““ „Ali poznate Pruštovo zidanico?" „„Se včeraj sem bil ondi, gospod župan."" „Kaj pa se vam zdi o Pruštovem gospodu?" *„0, gospod župan, dober gospod, povabili so me takoj na zajutrek — najboljša zajčja pečenka — in zgovoren, prijazen, prav fin gospod!““ „Zvitovič, Zvitovič! vi tega človeka niste spoznali; on je muhast človek. Kot prijatelj vam povem: Pruštov gospod je vašemu predniku dosti bridkih ur prizadel, in če se ne motim* bojle kmalu tudi vas imel v svojej oblasti." „„Gospod župan, kaj s tem mislite?"" „Jaz mislim, da še vi ne veste: Pruštov gospod je strasten divji lovec, pa do zdaj ga še ni mogel nihče zasačiti." „„Tako, je-li to res?;‘" „Res je, res, Zvitovič, in do zdaj so se vsi vaši predniki zastonj trudili, da bi ga zasačili. Glejte tedaj vi, da se vam to posreči." „„Bomo ga že dobili, gospod župan, bomo ga dobili; le na me se zanesite. Zakaj pa sem že dvajset let žan-darm. pa tega ne bi zasačil?"“ „Dobro srečo! In na dobro priporočbo se potem tudi smete zanašati. Z Bogom, Zvitovič!" Pri zadnjih besedah se je županov obraz v zvito-hudoben nasmeh raztegnol, pa k sreči ni žendarm tega opazil. Zvitovič je bil še le v kratkem iz Pohorja v ta kraj prestavljen, in tako se mu je ponudila krasna priložnost, svojo novo službo s slavnim činom pričeti, česar nobeden njegovih ‘prednikov ni mogel izvršiti, to se mora njemu posrečiti! In potem si sme biti svest pohvale — priznanja — višje službe itd. Vse to mu je mrgolelo pred očmi kot plačilo njegovega junaškega čina. V mislih se je že veselil te sreče, v dejanji pa je užival bolj gotovo sedanjo srečo, to se pravi: Zvitovič je šel od župana v gostilnico, da bi si malo grlo namočil. Kot pameten žendarm pa Zvitovič ni pozabil svojih najnovejših nakanov. Med gosti v gostilni je popraševal, pa prav opazno, saj je bil zvitovič tudi zvit, o Pruštovem gospodu, o njegovih navadah in različnih okoliščinah, da bi za svoje daljno postopanje imel dovolj trde podlage; včasih je prav zadovoljno zamežikal, češ on že tako vse dobro ve, in ta Pruštov gospod bo kmalu v njegovih pesteh. Res zvit je bil ta Zvitovič! Pa zakaj so se mu nekteri gostje posmehovali, ko je Zvitovič precej pozno z dobrim tovarišem iz krčme odhajal? — II. Od županove hiše do Pruštove zidanice je bilo kake pol ure hoda. Okoli zidanice so bili rodovitni vinogradi, lepe trate in njive, in na eno stran velik, lepo obdelan vrt s prijazno utico in za vrtom majhen gozd. Med vrtom in gozdom je rastlo malo grmovje, in za nekim grmom je danes že cele tri ure čepel novi žandarm Zvitovič. Bila je zima in strašno mrzlo. Na snegu je Zvitovič dobro opazil veliko zajčjih sledov v vrt, pa le malokteri je bil iz vrta nazaj. In gotovo torej, sklepal je, postrelja Pruštov gospod vse zajce v vrtu. Da je Pruštov gospod v svojem vrtu zajce lovil, to je tedaj bila istina; zdaj je še le bilo potreba pri tem zasačiti ga, kar se mu je pa lahko zdelo, zato je danes že tri ure za grmom čepel. Pa čudno! danes ni nobenega zajca od nikod. Še včeraj so morali nekateri tukaj biti, ker so sledi čisto novi videti, danes pa se noče nobeden prikazati. Ali se je ta dolgouha žival zarotila proti zvitemu možu postave ? Na tihem mu je že marsikatera huda ušla iz ust, kajti v takej zimi niti ne enega požirka narediti, to je preveč. Izleze torej počasi iz svojega skrivališča in pusti za danes daljno zalezovanje. „No, no!“ misli si, „le ne obupati! jutri še je tudi dan; saj tudi Rima v enem dnevu niso pozidali." III. Ko je Zvitovič prišel do zidanice, odprl je Pruštov gospod okno, za katerim je že prej dolgo časa sedel, ter poklical: „ Gospod Zvitovič! ali bi se ne hoteli malo pri meni oglasiti ?“ 0 Malo oplašen, ker si je domislil, da ga je morebiti Pruštov gospod opazoval, gre vendar v hišo, že zaradi tega, ker ga so mraz, glad in žeja že hudo nadlegovali. Pruštov gospod ga sprejme s prijaznim in nedolžnim obrazom, kakor da bi celo nič ne vedel, ter poreče: „Danes ste se gotovo jako namrazili, toraj vam ne bo škodovalo, če kupico vina popijete in malo prigriznete." Gospa Pruštova prinese takoj mrzle pečenke in vina, in Zvitovič se vsede in začne prav marljivo zalagati. „To je vse kaj drugo, kakor zvunaj v mrazu na zajce čakati; da bi jih bes vzel — vse zajce!" „Veseli me, Zvitovič! da vam ta teletina tako diši", reče gospodar žendarmu. Temu pa kar v grlu kos obtiči, tako se je zavzel, ko te besede sliši. „Kaj, teletina? pravi: „jaz dam svojo glavo, če to ni zajec!" „Jaz vam tega ne zamerim11, pravi smehljaje se gospodar, „saj vi niste prvi, ki mora mojej ženi to pohvalo dati; ona vč teletino tako napraviti, da je nihče od zajca ne razločuje. Marsikateri bi morebiti prisegel, da je to zajčetina, pa je vendar-le teletina, prava teletina." „Jaz bi že prisegel, daje to zajec", mrmra bolj za-se žendarm. „Ne zajec, teletina, prava teletina, ljubi moj Zvitovič!" potrjuje ljubeznjivo gospodar, zraven pa marljivo na pol ozebljenemu žendarn^u kupico naliva, katero on prav pridno prazni. Tako je prišlo, da je bil Zvitovič naposled prav zidane volje, v katerej je skoro obžaloval, da je proti tako ijubeznjivemu, gostoljubnemu gospodu koval hudobne naklepe. Ko misli domu iti, stisne v zahvalo prav vesel roko gospodarju, gospej in gospodični hčerki, toda pred vrati še enkrat obstoji in ni mu dalo miru, dokler ni prav prijazno gospodarja poprašal: „Predno odidem, povejte mi vendar, častiti gospod, zakaj je toliko zajčjih sledov iz gozda v vaš vrt?“ „Menda so jih zajci naredili, ljubi moj !“ odgovori prijazno gospodar. „To že verujem, ali jaz mislim, zakaj ravno v vaš vrt toliko zajcev prihaja?" Pri tem vprašanji je zvito zamežal in gospodarja od strani pogledal. Ta pa tega ni hotel opaziti, ampak šaljivo odgovori: »Za gotovo vam tega ne morem povedati, ker še nisem nobenega vprašal, pa mislim, da zavoljo mojega zimskega kapusa, ki še v vrtu stoji." „To je že mogoče; ali jaz si tega ne morem razjasniti, zakaj je toliko zajčjih sledov v vrt, nazaj pa skoro nobenega." „Veste, ljubi Zvitovič! to je tudi meni uganjka; sam sem že premišljeval, a nisem si mogel tega*drugače razložiti, kakor da te zvite živali, kedar se mojega kapusa najedč, navzad bežijo, da jih ne bi kdo kje od zadi nenadoma s svincem poškropil. Imajo pač tudi hudo vest, kakor tat." Zvitovič je bil premagan. „Da, huda vest", mrmra in se osrčuje še k zadnjemu vprašanju. „Na zadnje še le eno vprašanje, častiti gospod! ali mi ne bi mogli povedati, zakaj ravno danes nobene teh živali ni bilo na vrt? Tega ne morem razumeti." „Zvitovič, Zvitovič! vi se hočete z mano šaliti! Ali morebiti mislite, naj bi vam zajci črez glavo skakali ? Če ste jim vi na poti čepeli, kako naj bi pa prišli, saj veste, da zajci nimajo ravno posebne srčnosti. Zato se nikarte z menoj norčevati, Zvitovič! Z Bogom!" Zdaj je bil popolnoma premagan. Za ušesi se praskajoč godrnja sam s seboj: „Bes te plentaj! Zdaj sem se pa opekel, da imam zadosti. Ali Zvitovič ne bo svoje časti tako dal . . . Kaj vino. kaj pečenka, kaj vse to! Jaz ga moram zasačiti! Zdaj vendar vem, kamor se moram postaviti, da ga dobim.. . In dobiti ga moram; zakaj pa bi bil Zvitovič? Ha, Zvitovič je zvit!" Tako je domu grede mrmral in nove naklepe koval. „Že vem, že včm! Takoj jutre ga moram imeti!" In za ta sklep je bil zdaj toliko bolj vnet, ker je dobro občutil, kako ga je Pruštov gospod na norca postavil; zato se mora maščevati, predno se kaj o tem razglasi. Res zvit je bil Zvitovič, in ni imel zastonj svojega imena! — IV. Drugo jutro je Zvitovič zopet čepel na preži, pa ne pred gozdom za grmom, ampak na nasprotnej strani. „Danes pa ne bom zajcem poti zapiral", mrmra zadovoljno in se škodoželjno smehlja. Pa tudi danes že precej dolgo zastonj preži. Mislil je že, da ga enaka osoda čaka, kakor včeraj, že je hotel debelo zakleti — kar zagleda v lesu sivo žival. „Ha. kaj je to? . . . Resnično, prav živ zajec! . . . Tako, zajec je zdaj prišel, treba še le Pruštovega gospoda, ki ga bo ujel.“ „Saperlot! kakor da bi ga bil poklical!... Pruštov gospod že gre proti vrtu — dobro! — naravnost proti vrtnej utici — dobro — je že notri!" ..Zvitovič, ti si srečen človek! Zdaj pa le opazno tta delo!“ V tem hipu je Zvitovič vstal in tiho šel proti hiši. Ondi je zagledal gospodično hčerko ter jo poprašal po očetu „Oče so na vrtu", odgovori mu. „Kaj pa delajo tam?" „Zajce lovijo." „To ga imaš! Zdaj mi pač ne more več uiti!" Svest si svoje zmage napoti se Zvitovič v vrt. Kar jo ondi videl, vzbudilo je v njem posebno zadovoljnost; kajti česar ni mogel nobeden njegovih prednikov doseči, to se je njemu posrečilo. V utici vidi Pruštovega gospoda, ki drži vrvico v roki. Ta vrvica je pripeta na past, ki je v snegu zajcem postavljena. Na železnej v snegu skritej pasti leži kapusovo vekovje in ne daleč proč stoji zajec — ravno tisti sivi zajec, katerega je poprej videl. Žival Še ni ugriznola... plašljivo se še na vse strani ozira... „Zdaj je pravi čas!" meni Zvitovič sam pri sebi, pripaše močneje sabljo, zasuče brke, naredi resen obraz in Eaaršira proti utici. Pruštov gospod je moral njegove stopinje slišati, 40 kajti naglo se proti njemu obrne, povzdigne prst in na usta ga položi vši tiho dene: pst! Varuh postave je vsled tolike predrznosti kar obstal in se ni ganol, kajti koga bi ne zanimalo videti, kako se zajec ulovi?.. . Zdaj... pač!... in „hura!“ zakliče Pruštov gospod. „Tega že imam. Pridite vendar bližje, gospod Zvitovič!" Zvitovič se bliža in z glavo maja, kajti čisto je zmeden in ne ve, kaj bi rekel. Med tem pa je Pruštov gospod že pri zajci stal z vitko leskovico v roki. Ko siromaka zajčeka iz železja reši, prime ga z levo za ušesa, z desno pa mu tako kožuh preteplje, da bi ubogi zajček skoro samega strahu iz kože skočil. Potem ga izpusti, in tepeni zajec dirja z divjo naglostjo v goščo. „Le beži in povej to svojim tovarišem!" kliče gospodar za njim, potem pa se obrne k Zvitoviču in pravi: „Ta je dobil svoj del; gotovo več na moj vrt ne pride. — Dobro došli, gospod Zvitovič!" Zvitovič pa je bil ves iznenaden in pobit. „Glejte", nadaljuje mirno Pruštov gospod. „kako izvrstno sredstvo sem jaz iznašel, da svoj kapus pred zajci varujem. Kakor ste ravno zdaj videli, tako naredim z vsakim zajcem. Te grde živali mislijo, da smejo brez kazni mojega kapusa jest hoditi." Zvitovič še je vedno molčal. „Na to misel ste me ravno vi včeraj spravili. Množina zajčjih sledov mi ni celo noč dala miru." Zvitovič še si zdaj ni mogel domisliti, kaj bi rekel. „Ljubi gospod! pa še eno reč sem s to šalo dosegel. Zdaj nobena teh živalij ne beži več navzad, ker že svoj del prej dobi; saj ste sami videli, kako je ta našeškani zajec pravilno bežal." Zvitoviš je bil premagan — popolnoma je bil premagan! Nobenega upanja ni veš imel, da bi se mu njegov tako lepo osnovani junaški čin posrečil. Popolnoma vdan svojej osodi sprejel je povabilo Pru-štovega gospoda in šel tudi danes z njimi v hišo, da bi se ondi vsaj nad njegovo zajčjo pečenko in nad njegovim vinom maščeval. Pa tudi danes je moral zajca za teletino jesti, kajti vedno prijazni in gostoljubni gospodar mu je prigovarjal: »Le vzemite, če se vam poljubi, pa ne mislite, ljubi Zvi-toviš! da je zajec, ampak teletina je, prava teletina!“ 15. Nasa naj veča skrb. Mnogo je na svetu takšnih ljudi, katerim je prva in največa skrb, kako da bi si veliko denarja in posvetne šasti pridobili in potem brezskrbno, mirno živeli. To se jim zdi največa sreča. Eden takšnih ljudi rokodelskega stana je svoje dni prišel k sv. Filipu Neriju, ter se je ž njim pogovarjal o svoji bodoči sreči, h kateri mu po njegovem mnenju nič drugo ne manjka, nego da postane samostalen mojster. Svetnik posvetnega rokodelca mirno in pazljivo posluša, potem pa ga vpraša: „Ko bote samostalen mojster — kaj pa potem?" 40* „Potem bom skrbel, da svojo obrtnijo razširim in vedno bolj povzdignem.-1 „In potem?" vpraša svetnik dalje. „Potem bom si pridobil vedno več spoštovanja in veljave." „In potem?" „Potem bom si pripravil vedno več denarja in premoženja.11 „In potem?" „Potem bom lebko brezskrbno živel, ne da bi mi bilo treba od zore do mraka skrbeti in truditi se. Tedaj bom popolnoma srečen.-1 „ln potem?" „Potem — potem bom menda — umrl." „In potem?" vpraša sv. Filip vedno glasneje in odločneje. „Potem?“ — Lahkomiselni v posvetne skrbi zakopani rokodelec ni znal dalje nič odgovoriti, saj še na to, kar po smrti pride, nikoli niti mislil ni. Za svojo ne-umrjočo dušo ni imel nobene skrbi Sv. Filip še le ga je opozoril, da ni prav, edino in največo skrb imeti samo za denar in posvetno čast, ki neumrjoči duši v večnosti nič ne moreta koristiti. Rokodelec je oči v tla obrnil, rudečica ga je oblila in sram ga je bilo, da je bil do zdaj tako lahkomiseln. Začel je od zdaj pogostoma premišljevati, kaj bode potem, namreč po njegovi smrti in tako je postal čisto drugačen človek. Prej je želel le ljudem in svetu, dopasti, zdaj pa je spoznal, da posvetna čast brez časti pred Bogom ni nič vredna. Prej je skrbel le za denar in posvetno blago, zdaj pa je vedel, da za noben denar in za nobeno blago, ampak le za lepe čednosti dobi po smrti prostor v hiši Go- spodovi. Prej je hrepenel le po brezskrbnem, mirnem življenji, zdaj pa je vedel, da bi bilo tako življenje brez zaslug za večnost pregrešno. Prej je vse svoje misli in skrbi imel obrnene le na veselje tega sveta; na smrt in večnost ni nikoli pomislil, zdaj pa je često premišljeval, da je unstran groba še drugo življenje, da človek po smrti ne zgine vekomaj, ampak da po smrti pride zanj sodba, plačilo, večnost. — — Naj nam bo ta rokodelec vzgled, po katerem se hočemo tudi mi ravnati v svojem življenju. Ako te, dragi moj, svet spoštuje in ljubi, glej, da boš tudi od Boga spoštovan in ljubljen. Ako si bogat ter imaš polne shrambe, polne kleti in skednje, ne žabi poleg tega onega blaga, ki ga tatje ne morejo vkrasti in molj ne snesti. Ako ti ni treba v potu svojega obraza kruha si služiti, ker so ti ga drugi oskrbeli, vedi, da si nebeško zveličanje moraš sam pripraviti, in da nebeško kraljestvo silo trpi, in le silni bodo ga na se potegnili. Ako se moraš s križi in težavami boriti za svoj vsakdanji kruh, pomisli, da je nebeško veselje, v katerega je sam Sin božji moral iti skoz trpljenje, Še več vredno, nego to, kar ti trpiš. Ako je tukaj brit-kost in žalost tvoj delež, spomni se besed Kristusovih: »Blagor žalostnim, ker oni bodo oveseljeni.“ V vseh razmerah tvojega življenja naj bo torej tvoja prva in največa skrb, — skrb za večno izveličanje. 16 Cesarsko življenje. O cesarskem življenji ima mnogo ljudi jako krive pojmove. Veliko ljudi namreč misli, da vladarji — cesarji in kralji — nimajo drugega dela. nego da dobro jejo in pijejo, lepo se zabavljajo in v mehkih posteljah spijo. Tudi rimski starešina Ovinius Kamilus je imel o cesarskem življenji take misli, in ker je bil jako bogat in iz žlahtnega rodu, imel je še le eno edino željo: cesar postati. Takrat pa je na cesarskem prestolu v Rimu sedel hrabri in ostri cesar Aleksander Severus; on je izvedel željo in naklepe mehkužnega Ovinija ter ga je dal ob ugodni priliki k sebi poklicati. Ko je bil Ovinij pred cesarja prišel, pove mu ta, kaj je o njem slišal ter se mu lepo zahvali, da on želi drage volje težko breme vladarstva na se vzeti, h čemur sicer slavni možje le neradi privolijo. In da mu njegovo željo izpolni, pelje ga potem v javni zbor ter ga zbranim starešinom predstavi kot svojega pomočnika in po smrti kot svojega naslednika na cesarskem prestolu. Ovinij s prva ves prestrašen, da se je njegova grešna namera izvedela, bil je zdaj silno vesel, da se je njegova želja tako ugodno in lehko izvršila. — Oviniju je jako ugajalo, po cesarski palači se sprehajati, s cesarskim kin-čem se opravljati in velikih gospodov poklone sprejemati. A tako brezposleno življenje ni dolgo trajalo. Cesar Aleksander mu kmalu odloči različna opravila, ki jih vladar- jeve življenje zahteva; tudi od raznih cesarjevih namestnikov je dobival vedno več poročil, prošenj, vprašanj itd., tako da je moral noč in den misliti, tuhtati, pisati in na sladko spanje še misliti ni vtegnil. Ves život mu je otrpne] in najboljše jedi in pijače mu niso dišale. K sreči nastane takrat boj. Ovinij si misli: zdaj bom saj prišel na čisti zrak in se za nekoliko časa sitnih vladarskih skrbi otresel, če bom spremljal svoje vojake na bojišče. Zato bom že sam skrbel, da bode to potovanje ngodno. Cesar Aleksander pa je bil drugih misli. On je peš niarširal pred svojimi vojaki proti sovražniku ter je rekel Oviniju, naj tudi on peš zraven njega maršira, da bodo imeli vojaki lep vzgled in da spolnita svojo vladarsko dolžnost: z mečem v roki braniti ljubo domovino proti sovražniku. Ovinij bi bil sicer rad ugovarjal, pa si ni upal, ker ®o rimljanski vojaki junaštvo visoko cenili in bi torej Ovinij lehko vse spoštovanje pri njih zgubil, ko bi se ^anj junaški obnašal, kakor njegov tovariš Aleksander. Ovinij torej maršira zraven Aleksandra pred vojaki, ali to le prvi den, drugi den ni mogel več peš hoditi. ■Aleksander mu dovoli, da zajaše konja ter zraven njega Jezdi; a črez dva dneva se tudi na konju ni mogel več zdržati. Zdaj se vsede na kola; ali noč in den na vozu sedeti, od vseh strani poročila prejemati, na vse strani zapovedi dajati, zi-aven tega pa vedeti, da je sovražnik blizu, ki vtegne vsako uro na nje planiti — vse to mu silno ogreni cesarsko življenje, po katerem je nekdaj tako hrepenel. Ubogi Ovinij ni vedel, kaj bi počel. Strah pred sovražnikom mu je bil hujši od smrti; zraven tega pa je moral prenašati neugodnosti, muke in skrbi vsake vrste brez konca in kraja. Zdaj mu je bila ljubša prosjačka halja v mirni varnosti, nego li cesarska krona v tej smrtni nevarnosti. To razodene tudi svojemu tovaršu cesarju Aleksandru, češ, naj le sam vlada rimljansko cesarstvo, on neče več cesar biti; rajše hoče na mestu umreti, nego še dalje te skrbi, strahe in težave prenašati. Aleksander mu smehljaje izpolni tudi to željo ter ga s popolno varnostjo pošlje nazaj v Rim, kder je Ovinij zanaprej zadovoljno živel na svojih posestvih ter kmalu na mehkih blazinah in pri dobro obloženi mizi pozabil cesarsko življenje in trpljenje; le v sanjah še so ga včasih mučile prestane nezgode njegovega cesarskega življenja. Češki spisal Alojzij Jirasek. — Poslovenil A. Sattler. I)ivus.':f) Češki spisal Alojzij Jirasek. Prijetno je bilo sedeti pod košatima lipama pred staro županijo, ki je ob enem bila krčma. Izvrstno se je °ndi v senčnem hladu pivo iz graščinske pivovarne popilo, in beseda je sosedom tam kar le tekla, da je čas kakor voda v potoku bežal. Govorili so tu o vsem: o vročini in letini, o gospodu graščaku in roboti, o dogodkih po svetu in v vasi. Mnogo misli se je tu prodaji0) mnogo javnih razprav se je tu med učiteljem in hudomušnim Dvoreckijem dognalo; ali danes so kumi ia sosedje spoznali, da vsega še v glavi nemajo, in da Se po svetu čudne reči gode, o katerih se jim še sanjalo ni. Nepoznani človek tam na klopi pod lipo v raztr-Suuih črevljih, s torbo čez ramo, jim je pripovedoval, in h'Io je kakor v cerkvi. Umel je vse kakor duhovnik raz-l°žiti, govoril je kot bi iz knjige čital. Bil je dalje nego ^a gumnom, nora leta imel je že za seboj in prebil je šolo sveta. Sosedje so skrbeli, da se mu grlo ni posušilo, čd vojne in politike se je zasukal govor na drugo polje, kaino mimogredč med pripovedovanjem omenil je tujec primrazovanja, in tu je dvomeči Dvorecki vprašal: t ,. *), Pustil sem to besedo, kakor stoli v izvirniku, ker se nahaja udi pri Ščavničarjih in znači: divjak, malopridnež, razposajenec. 41* „Kaj pa, ker ste toliko sVeta poskusili in marsikaj videli, kaj sodite o primrazovanji? Jaz sem čital, da je to prazna vera." Popotnik se je skrivnostno nasmejal. „Mogoče, ali kar sem videl, to sem videl." In takoj j je svojo trditev osvetil z vzgledom: »Sedel sem enkrat v samotnej krčmi na moravskih granicah — pri drugej mizi bilo je nekoliko voznikov, Nemcev. Z ednim iz njih se je neki že prileten popotnik sprl, in hudo se je to končalo. Nemci so ga vrgli ven. Popoldne so se vozniki odpeljali, zadnjič tisti, ki je prepir začel. Jaz sem šel po cesti za | njimi. Pripeljali so se konečno v lesu do mesta, kateremu tam „pri belej skali" pravijo. Tu h krati zadnji, da-si je bilo ravno kakor po mizi, ni mogel z mesta in ni mogel. Konji so se ustavili, kolesa so prenehala se obračati, in hlapec sam se je zastonj pipal in klel — dokler se ni nad njim nekdo grozno zakrohotal. Na belej skali nad cesto sedel je tisti popotnik in se je na ves glas režal. Maščeval se je; primrazil je voz, konje in voznika. Taje prosil, obljuboval, nič ni pomagalo. Še le ko je solnce zapadlo, odtnrazil je Nemca, da ne bi umrl. Jaz sem to vse videl, in potem sem s tem človekom hodil črez pol leta." Sosedje so se spogledali. Strah in groza je vse spreletela. Ta govoto ž njim zastonj ni hodil. „Na to pa nič ne rečem", menil je Dvorecki. „Ali vedite, sosedje, na vsakega to moči nema. De- ; tetn iz divjih jajec ta čarovnija ne škoduje.“ „Aj — iz divjih jajec?" »Namreč takemu, katero so divje žene podložile." „To bi morali staremu Kudrni reči!“ smejal se je župan. „Tudi o njem govorijo —?“ vprašal je popotnik. „To ne, ali o hčeri njegove sestre. Po vasi je eden glas, da je to dekle podloženo. Zgodi se časi — mati po porodu zmedli in umerje. Gorje, če nikdor ni pri njej in oe nima nekrščeno dete svete podobice na vratu ali križec; °d lesa pride iskat divja žena, kakor tenja se giblje pred oknom, in dete je v njeni moči.“ „A inače je pridno Kudrnovo dekle!" dodal je drug sosed. „Komaj bi kdo verjel, ali če pogledate, čudna reč: orni lasje — malo ne modri, obrvi kakor z oljem pobar-vane, skoro vkup zraščene, črni osemci in sive oči, čudovito : nobeno dekle v vsem okraji takih nema. In vrh vsega tega je bela in šibka kakor gospodsko dete, kot bi uiti iz vasi ne bila." „Zalo dekle je in ni čuda, daje Ivana Podholovega Uročila." „Ali kaj bo iz tega?! Kakšen zakon bi to bil? Kaj Pa potem, če je treba, da bi imela kakega otroka in bi uenadoma izginila v les kakor veter in bi zdivjala? Potlej s* in nisi vdovec. In kak blagoslov bo v hiši? Saj je Vendar le čarodejnica!“ „Saj stari Podhola ni zastonj Ivanov varuh. Prav iffia, da mu brani." „Nu, bo pa tako dve leti dalje zanj gospodaril", smejal se je Dvorecki. „Ima pa tudi sam sila skrbi. Takega starega, trebušnega kuma, kakor je on, oženiti ni lehko. Dovolj se lišpa in z milo umiva; saj je kakor kačela in vedno kakor v praznik, samo da bi Rosolkova nanj pogledala." „Kak vdovec ?“ vprašal je popotnik. „Da, da, Podhola, tu s te kmetije. Že mu lasje skoro Cvet6, ali za ženitev celo gori. Zaljubil se je v Rosolkovo vdovo, kmetico, in to veste, kedar star začne noreti, tedaj je to kuje, nego če začne mladež. “ „Ona ga noče?" „Hotela bi ga pač, ali to je . . . Nu ženska! Muči ga, obeta mu in zopet se ustavlja in izgovarja. Trdno jej je moral obljubiti, da ne bo vse leto ne piva, ne žganja pil, in on posrka rad tu steklenico. — Pol leta se je že zdržal. " „Jaz bi mu pomogel. “ „Saj tam-le gre!" Vsi so se obrnili proti višini, s katere je od belega krama izmed drevja gledajočega mož korakal. Solnce je med tem zašlo, in tik mrak je nastajal. Bližje in bližje se je prizibal po zaprašenej cesti stari Podhola. Jopič si je vrgel čez ramo, da se je videl veliki njegov do stegna segajoči pisan prsnik. Okroglo njegovo obličje se je rudečilo in svetilo, majhne, rujav-kaste oči so bile komaj videti. Okolu precejšnega trebuha imel je širok pas, na katerem je s pavjim peresom ime Podholovo ušito bilo. Bil je male, tolste rasti. Na nogah je imel irhe do kolen segajoče, čez modre nogavice nizke črevlje. Sosedje so ga glasno zvali, da bi se ustavil. Močno dihajoč in pihajoč je obstal pred njimi. „Ta te je razgrela, kum; pojdi, ohladi se, ohladil Ali Podhola ponujenega vrča ni prejel. „Tako se godi. če pride človek koj pred svatbo pod pantofel. Nu, vodi te na vojki! Ali ta-le človek, ta bi ti svetoval, da bi se upirati nehala." „Gospod“, sprožil je nagloma popotnik, „vi se tako smejite, kot bi ne verjeli. Bogme! Ali jaz le toliko rečeHU da so še na svetu pijačice; naj to izpije vaša — bodet0 videli: hodila bo za vami, in če je treba, skoči za vas v ogenj." Podbola se je smejal, majhne oči so se mu lesketale. „To bi bila čerovnija — nu pa, ako bi to mogoče bilo.... “ „Zatoraj poslušaj in sedi, kumek!“ vabili so ga sosedje. Podhola je pogledal neznanega človeka, potem pa je kakor bi se bil odločil, dejal: „Danes pač ne! danes! ne vpelji nas v skušnjavo! Lehko noč!“ Ze se je zasukal, kolikor se je mogel, in ednako sodčku se je valil po vasi proti hiši, v katerej je za si-novca Ivana gospodaril. Kmetje so se spustili v smeh. „Ta mu je lepega kebra v glavo zasadil!" smejal se je Dvorecki. „Stavil bi kaj, da mu ta čarodejna pijača spati ne bo dala." „In res veste?" vprašali so nekateri tujca. Ta se je skrivnostno nasmejal. „Zakaj ne bi vedel?..." Ze se je zmračilo, pod lipama je nastala tema, ali govor se je tam še precej dolgo glasil. Na konci vasi je stal na majhnem podolgovatem griči Ivanov hram. Nad njim se je dvigala polagoma travnata reber, katero je globoka vozna cesta prerezala. Prav nad njo bil je vrt Ivanovega posestva, in naproti njemu čez °esto razprostiral se je ednak vrt sosedne kmetije Krčma-rove. Pod njim, ne daleč od vaške ceste, s katero se je vozna združila, stala je koča starega Kudrne, ki je dvajset let bil pri granadirjih služil. V tem času, ko so pred staro županijo pod lipami besedovali, hitela je po klanci vitka deklica. V globokej cesti se je že zmračilo. Došedši pod vrt Podkolov, se je hipoma dekle ustavilo. Od črnega grma se je ločila tenja, in se jej v cesto postavila. „Ne bojiš se čarovnic, ker je tako pozno ?“ vprašal je veselo mladi Podhola. „Zdaj pred Janezom Krstnikom." ! Dekle vzdignivši glavo se je otožno nasmehljalo. „Carovnice, kaj ne, in žene —“ Fant kakor bi ne slišal. „Komu si, Tončika, ta šopek za pasom natrgala?" Vzela je skoro ovenele cvetlice in podala mu jih molče. „Le glej, da boš jutri druge vezala — iz deveterih cvetk. Deneš jih pod glavo, in bo se ti sanjalo. — Tončika, boš mi povedala, kar si v noči svet-ivanskej v sanjah videla?" In prijel jo je za roke. „Bom", odvrnila je tiho glavo sklonivši. „Poveš mi, in vse! ne zatajiš ničesa?" Tončika je zmajala z glavo. „Ali moj Bog, dekle, kaj ti je? Ti komaj odgovarjaš." In pritisnil jo je k sebi. Tončika padši mu v naročje, položila je glavo na njegova prša. Ivan se je k njej nagnil, in ona — kaj je to ? Tiho, milo je zajokala. „Tončika, Tončika, kaj ti je? Povej!" Pobledelo lice je k njemu obrnila, smehljajoč se, in v očeh so se jej zalesketale solze. „Vse, vse ti povem!" zašepetala je; potem se mu je pa izmuznila in bežala od tod. Preden se je vspametoval, zginila je v temi. „Boji se, da bi po njo mati. divja žena, prišla! haha!“ zadonelo je nad Ivanom za plotom pri hiši Krčmarovej. Ivan se je naglo ogledal, vendar nikogar ni opazil. Samo grmovje, ki je živi plot delalo, je gibajoč se zašumelo. Hipoma je plezel kvišku in zavihtevši se čez grme hitel je za neznanim. Cisto pri hramu gibalo se je nekaj belega. „Barbika!“ zavpil je mladenič. Potem je pa zlezel nazaj in korakal po klanci v vas. Nastala je zvezdnata noč. II. Kudrna je bil star dečko. Dosluživši dvajset let v vojakih, prevzel je po roditeljih že umrlih kočo in nekaj polja. Vse je bilo čisto, brez dolga, in zatorej se mu je dosti dobro godilo. Pravili so o njem, da ima še denarje. Zensko je imel samo jedno rad: Franco Ruskovo. Ali prepričal se je, da ga je ukanila. Od te dobe ž njo ni govoril in na ženitev ni mislil. Postaral se je, in bivša njegova mila imela je lase že sive in rekli so jej „baba Ru-skova". Njena ljubezen, če jo je imela kedaj do Tomaža, premenila se je s časoma v sovraštvo. Spoznavši, da je grešila, dolžila je vedno Kudrno in odpustiti mu ni mogla. Staremu granadirju je gospodinjila priletna sestrana Hrabkova. Radost obeh starih je bila Tončika, hči po sestri Kudrnovej. — Omenjeni večer je stala Hrabkova pri vrtnem plotu, poslušajoč petje, ki se je od krčme skozi tiho noč razlegalo. Popotnik je tam vse razveseljeval. Precej dolgo po tem, ko je vse umolknilo, se je obrnila, da bi v bišo šla. »Ali Tončika! — Kakor dub tu sediš, čuda, da se nisem ustrašila." Ustavila se je, gledajoč na dekle, ki je pod jablano na trati zamišljeno sedela. »Kaj ti je ?“ »A nič, tetka! Prišla sem s travnika. Premišljujem. Ali tetka —“ in tu je umolknila. Črez trenutek je vprašala plaho in grozo: „So res divje žene?" »Pokaj vprašaš to naenkrat? Zakaj bi pa ne bile?! Ali čemu vprašaš?" „Ker so tam na travniku v enomer in toliko govorili, da se mi je zdelo, da to res biti še ne more." „Nu, deklica, jaz vem samo toliko: moj rajui je šel nekoč z dela, in Bog vč, kako se je zgodilo: zablodil je k „malemu dolu". Bil je že večer. S tem se je napovedal! Majhne pse je videl med grmovjem, in v dolu kraj potoka so plesale lesne žene. Popadla ga je tolika groza, da se je spustil v beg." „Je-li to res, da deco kradejo in svojo podkladajo?" Tončika je uprla radostno pogled na tetkin obraz. „0az vem samo toliko: rajna moja babica je pripovedovala, da je v Stavenšeneik, v nekej vasi, tudi divje dete bilo podloženo. Bila je deklica. Ali v svetega Ivana noči bila je ravno devetnajst let stara, šla je po devetero cvetk v les in ni se več vrnila." »Kako je to?" vprašala je Tončika sapo zadržujoč. „če pride tak divus v devetem ali devetnajstem letu lesnim ženam na cesto v svetega Ivana noči, kedar imajo največjo moč, vzemo ga med sebe in on zdivja." Tončika je kila kakor pena. Sklonila je glavo. Dobro }e bilo, da jej zgovorna starka v obraz ni videla, in buje bi utegnilo biti, ako bi jej mogla v srce pogledati. „Oh, žlabudra!" oglasil se je zadej pri drevesu osoren glas. V temi je tam stala visoka postava Kudrnova. „Ti deklici o tem toliko nablebečeš! Idi rajši spat, Tončika, idi!“ — „Torej idi, dekle, idi — jutri vstaneš pred solnčnim vzhodom. Moraš po svetega Ivana rože." Tiho in molče je odšlo zamišljeno dekle. „Cemu si jej to zopet pravila?! „Vedno je hotela kaj o divjih ženah vedeti, ker so prej o tem na travniku govorili." rDa, zopet so jo tam dražili. Že je jasno, ti še ne veš. Danes sem to zvedel! Saj se o njej, o Tončiki govori, da je divus — od lesne žene!-* „Za božjo voljo! — ali Tomaž, kdo pa bi —“ „Tebi tega gotovo ne pridejo pravit, ali vsejala je najbrž Ruskova to seme..." „Da bi jih.. .! S čim pa jih je razžalilo? A zato je kila ubožica kakor piška!" „Saj vem, odkod veter — ali —“ Stari granadir je umolknil, in desnica, s katero je bil mahnil, mu je upadla. — — V svojej temnej sobici pri oknu, na katerem sta rožmarin in muškat sladko duhtela, sedela je Tončika. Roke so jej v krilo padle in sive, velike oči so gledale žalostno in zamišljeno v tiho noč; zvezde so se jej smehljale skozi gibajoče se veje hruškine pred oknom. Že nekaj časa so čudne reči Tončiki očitali in po-r°gljivo se jej smejali. Nekatera dekleta so se je celo na cesti ogibala. Ali danes — danes je to vse umela. Opo- našali ste jej tam na travniku Krčmarova in sestričina Benkova, da ni od prave matere, da je divus, da ne sme daleč v les, ker bi po njo prava mati, divja žena, prišla, da je čarodejnica, ki je Ivava uročila! — Ob mamica! Poznala je ni, umrla je tako zgodaj! In kadar bo zdaj nad grobom v nedeljo iz duše molila, bo li prosila za tujko — za goljufivko?! V srce jo je zbodlo. O, to ni mogoče, ne! Zakaj jej nista stirc in tetka nič rekla? Nista li botela imeti sramote pred vsemi? Bi li jo mogla imeti tako rada, če bi bila — — In ne smela bi Ivana ljubiti! Da ga je uročila? Srce jej je utripalo, v njegovej nazočnosti govoriti skoro ni mogla, če bi bil blizu, najbrž bi jej povedal, da jo ljubi. Ona ga je uročila! Da bi ž njo bil nesrečen, ste rekli, da bi imela njegovo zveličanje na vesti! In če on--------Ni mogla misliti; srce se jej je krčilo, glavo je sklonila in si obraz z rokama zakrila. Jokala je dolgo — dolgo. Na pragu Ivanovega brama stal je v tem času varub, zaljubljeni stari Podhola. Imel je samo irhaste hlače na sebi, prsnik je bil slekel. Bil je topel večer v juniju. Roke je porinil za pas in zamišljeno gledal k zvezdam. Nočni vetrič je hladil njegov polni, rudeči obraz. V mislih je imel Rosolkovo, to zalo, črnooko štiridesetletno vdovo. To je bila ženska! Velika, polna, zdrava kakor repa. Njegova rajna je bila tenja proti njej. Kako seje v to vdovo zaljubil! Vedno ga je nekaj k njej vleklo, vse je bilo lepo in v redu samo pri njej. Kedarkoli je k njej tekel, ni šel nikdar s praznimi rokami. Zdaj jej je prinesel steklenico dobre rozolje iz mesta, zdaj medico in sladko potico, drugikrat zopet rožnato krilo ali robec za glavo, in bil je rad, če jej je mogel ustreči. Ljudje so se čudili, da je Podhola imajoč pet križev na hrbtu tako znorel. Kaj pa Rosolkova — ima sicer kmetijo, ali zadolženo in hoče si opomoči s penezi Podholovimi, katere je podedil in prihranil. Inače bi ga ne vzela, tega finečega soda. Bog mu pomagaj! Ta plete za sebe bič! Kako ga ume dražiti, samo da bi si ga bolj prikovala! — Zdaj je premišljeval zaljubljeni vdovec, da njegova Marjeta do polnoletnosti Ivanove odlaga. Se dve leti — ali čemu to? Saj bi bilo prav za njeno in Ivanovo kmetijo, ker bi ne bilo treba zavoljo tega se odpovedati varilstvu nad Ivanom. Tako dolgo! V glavo mu je šinila misel o pijači in popotnikii. Znabiti je to res; taki ljudje so skušeni. Oh! krasno, da bi ona sama po tem rekla: „Pojdi, Boštjanek, bodeva svoja !“ Okroglo obličje njegovo se je še bolj zo-krogljilo, in smeh tajne sreče razširil mu je usta. „Dober večer stric r‘ Stričnikov pozdrav naglo izgovorjen je vzbudil Pod-holo iz prijetnih sanj. „Stric, prav je, da vsa sama. Spregovoriva besedo med štirimi očmi. Že davno sem si želel vam nekaj povedati. Hočem se ženiti.“ „Ženiti ? aj ! — No — ali imaš dovoljenje od go-spodske v gradu?" „Imel bi ga, ako bi vi hoteli." „Zakaj bi ne hotel?" odgovoril je zvito varuh..,,Ali ue dajo. A katero, prosim?" „Saj veste. Tončiko ali pa nobene." „Le ne tako naglo, mladi dečko! To dekle —• podedi lepo reč; ali si slišal, kar se govori? To ni malenkost. In potem so tu druge, tebi primerne." „Barba Krčmarova, ka-li?" „Ni ona poštena nevesta? Dobra gospodinja, vrla—“ „ Klepetulj a. “ „A kakšna je pa tvoja golobica!" odvrnil je razdraženo stric. „Je tiha vodica. Saj stara Ruskova dobro pomni, in pridušila se je, da —“ „0 vem, zakaj se na to baburo opirate. In moje dekle —“ „Ali, Ivan — pripelji si jo na kmetijo!“ „Pripeljam si jo, in videli bomo, kdo pojde prej k oltarju, vi ali jaz." Ne pozdravivši je nagloma v hišo odšel. Iznenaden je gledal za njim Podhola. Po tem si je pa v duhu mislil: „To vse za tebe!" III. Napočil je dan pred nočjo svetega Ivana, pred nočjo skrivnostno, čudaplodno. Dan pred to nočjo ni navaden; ž njo vred deli čarovnije in čudne učinke. Carodenja cvetlica krvoločnica ima ta dan posebno moč, in v rosi natrgana sv. Ivana roža in okrog belega vratu obešena močneje nego sicer hrepenenje srca mladenčev napolnjuje in k dekletu vabi. Pred solnčnim vzhodom natrgaj devetero cvetk svetega Ivana, razprosti jih v izbi pod mizo, in ko je dišeča trava ovenela, daj jo po solnčnem zapadu kravam, in poln lonec mleka nadojiš.... Nastalo je svežo jutro v juniji. Bilo je pred solnčnim vzhodom. Od vasi vije se proti vzhodu v breg cesta pošev zdaj skozi klanec, zdaj zopet navzgor, dokler v temnem lesu ne izgine. V desno pod lesom je strmec, leva stran je deloma z lesom pokrita. Pri lesu je stal stari Podhola z vrha v vas gledajoč. Ne zmeneč se za tiho, jutranjo krajino hodil je sem pa tja nestrpljivo. Časi je obstal in se po cesti dol ozrl. Zdaj je stopila iz klanca deklica, že se bliža. »Dobro jutro!1* je Tončika pozdravila. Bila je bleda in žalostna. Najbrž je vso noč prebudela. Podhola je čmeren postal in ni odgovoril. Gledal je pred se, kakor bi ne slišal. Dekle je to zabolelo. S čim ga je razžalila ? Lepo 8e ta dan začenja! — Obrnivši se v levo, stopala je po stezici na vrh, kjer je nad lesom na rebri hotela natrgati svetega Ivana rože. Podhola je zagledal zopet neko žensko. Imela je koš na hrbtu, stopala je počasi; že se je zasopljena ustavila pred njim stara Ruskova baba zgrbančena, ne velika, imajoč špičast, tenek nos in velike bodljive oči v globoko udrtih jamicah. „Srečo dobro — kumek Podhola ! Imeli bi nesrečo, ako bi mene, staro babo, bili srečali. Ali zadeli ste že na cesti ob devico —“ in pri tem se je zlobno nasmejala — „ta je hitela po svetega Ivana rože. Saj ona v6 zakaj. Samo poglejte, vsa je bleda in prepadla. Nu. pride kresna noč. Videli bodete, da danes zvečer ne pojde k ognju poskočit in vriskat. “ »Zakaj tako mislite, Ruskova ?*' vprašal je Podhola po cesti se razgledujč." „No, nocoj bo temu devetnajst let, kar se je naro-dila, in danes je v moči divjih; če ide ven, odneso jo, in zdivjala bi. Danes divusi blodč. Bodote videli, da resnico govorim: še za stopinjo se ne gane iz hiše. In ta vaš Ivan“, govorila je, ker je že bila v toku, „kako je slep! Sinoči sta bila zopet vkup, to mi je Barbka Krčmarova povedala." „Aha, zato je pribežal kakor divji in je rentačil, da bi mii v ženitev privolil." „K temu ga je zopet podpihala. To veste, da si vedno kačo podklada. Katero pošteno dekle bi pa samo o možitvi govorilo! Ali kaj jej je to mar, njo je toliko sram kakor koze v želji. — Ali, očka", govorila je Ruskova bolj z mehkim glasom, „kaj vam pravim?! Veste li, kdo je tudi šel danes po sv. Ivana rože?" „Kdo?" » „To si vendar leliko mislite — Rosolkova! Videla sem, kako je k „holmcu“ hitela. Ta visi na vas! Kakor dekle se je v vas zatelebila!" „Ali molčite! pa znabiti —“ Obraz Podholov se je zasmejal. „Na svoje oči sem videla. Ali kaj vas z golčem zadržujem!" „Ites ste videli?" „Menda bi vam, stara osoba, v zobe lagala? Ali, kumek, že večkrat sem hotela reči: vi svojo mejo pri mojej koči malo ne pohodite, a mojej kozi bi bila dobra. Kaj bi pa vam škodilo — “ „Nu, je lepa široka meja, skoro —“ v „Se je nepoznate ne." „ Tedaj «i jo popasite! Z Bogom! — moram iti." Podkola je nagloma govor presekal in hitel po cesti dol naproti možu, ki je iz klanca bil stopil. Stari vdovec Je počel govoriti s popotnikom, ki je v krčmi prenočivši zdaj čvrsto in veselo dalje v svet se ubiral. Ustavila sta se, potem sta zopet korakala do vrba. Ko sta se pa pri lesu razšla, stisnil je Podbola potujočemu dve svetli dvaj-setici v roke. Danes so bili vsi zadovoljni in veseli. Popotnik cven-bajoč z dvajseticami smejal se je, smehljojoč se „staremu &orcu“ korakala je Ruskova skozi les, in smejaje se, poln zadovoljnosti, hitel je Podhola v vas. Samo Tončika uboga, nabravši polno košaro cvetlic la duhteče trave, usedla se je na z mahom poraščen štor stare bukve in je žalostno gledala z brega v dolino, v ^rak ge zavito. Hribi in gore so se že rudečile in žarile, rožnati oblaki na nebu so bledeli pred solncem, ki je za kladskim Horom zasijalo. Vso noč ni bila očesa zatisnila, ni dala jej ski‘b spati. In ko je zjutraj konečno za trenutek podremala, Ustrašile so jo iznovič čudne sanje o ženah in čarodejnih Psih. Mora li to vse Ivanu povedati? Saj on to itak vč, ljudje so gotovo mu vse donesli. — Vsi so zoper njo — °gibljejo se je in ne zmene se še za njo, če pozdravi. „Si že nabrala svetega Ivana rože?“ oglasilo se je za njo. Tončika se je ustrašila. V resji in visokem metličji stalo je dekle temne Polti in črnih las. Rujave, lesketajoče oči je uprla v Tončko« ki se je pred tem ošabnim in zavistnim pogledom zganila. Molčala je. „Vse povsod zbiraš, da nam nič ne ostane, a tebi ni treba. Ti tudi brez sv. Ivana rože očaruješ." „Vse sem tu pustila, še edne nisem odtrgala, lehko si jih vzameš, Barbka, kolikor hočeš." „Glej, dobrotljivo! Nu, se vč, ti imaš že Ivana gotovo.... če danes med čarodejnice ne zajdeš !" zasmejala se je Barbka hudobno. Tončika zbledevši je vstala. „Barbka!" zavpila je; ali dalje ni mogla; kakor bi se zadrgnila. „Le jezi se, le — res je! jaz se ni tebe ni tvojih čarovnij ne bojim, sem poštena in ne mamim fantov kakor nekdo. Zatorej se me ljudje ne ogibljejo in smem med ves j svet." „Vidiš na meni česar?* vprašala je Tončika tresoči se z ihtečim glasom. „Kaj jaz — ali vsa vas! Le delaj se tako! Vsakdo bi se te bal: saj to dobro vedč, in ne smeš niti med ljudi. ..." „In zakaj bi ne smela?" „Le pridi danes h kresu in videla boš! Zarotili so se, da divusa ne bodo med seboj trpeli, razumiš ? Da bos; vedela, kaj je to, fante mamiti!" „Molči!“ zavpila je Tončika. „Kaj sem ti učinila? Zavoljo Ivana nad me besniš? Bog je moj svedok, da za to ne morem! vzemi si ga ti, če to gre!" „Oči bi ti izpraskala — še milosti deli!" Obraz Barbke Krčmarove se je porudel, oči so se jej od gnjeva lesketale. „Le pridi — ti divus!" in pogledavši s srditim pogledom na ubogo dekle je nagloma vzela svoje nabrane cvetlice in je odšla. Tončika je stala tu tresoč se kakor v omotici, in brez gibanja je gledala za Barbko, dokler ta ni v lesu zginila. Od tod še je glasno: „Divus! Divus!“ se je razlegalo, in zamolklo po lesu odmevalo: „Divus! Divus!“ Žalostneja, nego je bila prišla z doma, vračala se Je sestričina granadirjeva. Pod lesom pri cesti je odpočila ob košarico oprta stara Ruskova. „Si že očarana, devičica‘?“ vprašala je in na velik ustnih se je prikazal zloben smeh. Tončika, stopajoča zamišljeno je plaho vzdignila glavo. — Potem je pa ne spregovorivši, kakor od gada piknena, hitreje domov tekla. Vrnivši se, ni razprostrla sama svetega Ivana rože na stopnje stare lipove mize. Ogovorila se je, da jo glava boli. Odšla je v svojo sobico. Stari Podhola, varuh Ivana, sina bratranca svojega štedil dvajsetič ne drugih daril pri gospodskej v gradu, ^a bi zamazal prezgodnje proglašenje, s katerim bi sinovec za polnoletnega ozvan bil. Darove je umel na kmetiji si Povrniti. Mladi fant je začel še le na posestvo misliti, ko se Je bil v Tončiko zaljubil. V ženitev je bilo treba dovoljenja od varuha in sodnije. Tu je Podhola nudil Ivanu Barbko dobro vedoč, da fant tega dekleta ne ljubi. Krčmarovi bili bi radi hčer na veliko nezadolženo Podholovo kmetijo spravili, in hči sama se ni dala siliti, ker je Ivana ljubila. Stara Ruskova jim je na vso moč pomagala. Ni ^ogla videti Kudruo in torej tudi ne Tončike, in po tem Je za svoj trud dobivala pri Krčmarovih marsikaj. Ru- 42* skova je zlasti polagoma te čudne govore o Tončiki razširila, kateri so se z lahka in hitro vaščanov prijeli. Staremu Podholi je hilo to prav, ker se je ob kaj upreti imel. Povest o Tončiki je bila za njega znamenit razlog. Ivan tej povesti ni verjel. Bil se je v dekle preveč zaljubil, in mislil si je, da je vse to le zanjka. Cim bolj j so vročemu fantu nasprotovali, tem bolj je k ženitvi silil. Ze je tudi grozil. Bilo je treba krepko se braniti. V tem času, ko je Tončika užaljena v svojej sobici bila, poklical je Podbola Ivana v stransko izbico. Rekel mi; je, da včeraj ni mogel ž njim govoriti, ker je v naglej jezi tako razbijal, in razkladal mu je iznovič razloge, da bi Tončiko pustil. Ponavljal je vse, kar so ljudje o njej govorili. „Ti nočeš verjeti", pristavil je. „Ali toliko ti povem: ; videl boš, da danes Tončika med fante in dekleta h kresu ne pride. Boji se, da bi jo divje žene ne vzele. Je v devetnajstem letu, in je kresna noč. Če ne pride, tedaj je že vse res; potem pa niso bili govori le prazni." Ivan se je smejal. „Tudi jaz sem rad, stric, vsaj se prepričate. Videli bodete, da bo ondi, in zagotovljam vas, da ž njo črez ogenj skočim." „Se ne skačeš......in če bi, govorilo se bo vsegdar o njej, do smrti bodo golčali to o tvojej ženi in o tvojih otrocih." „Bodo pač zopet nehali." Ivan je bil vesel. Radoval se je, kako se bodo ljudje čudili, ko si jo b kresu pripelje. Ves dopoldne ni imel miru. Obhodil je kočo Kudr-novo. Bil bi kaj rad s Tončiko govoril. Vendar je ni bil° videti nikjer, in pred hišo je sedel stari granadir, silno dim iz svoje pipe puhajoč. Še le pozno popoldne je zagledal Tončiko v vrtu delajočo. Ustavil se je pri plotu. „Tončika, idi si po metlo*, začel je veselo razgovor. »Naš kres ho največji. To bo ognjieek! Ali ti zopet glavo pobešaš.... sinoči, danes — tako si neprijazna.* Dekle je vanj uprlo velike, sive oči in žalostno smehljajoč se dejalo: „Saj ti veš!“ „Kaj vem! Znabiti tiste neumne govore?!" Razveselila se je. Ne verje, ka^ pravijo. Pokimala je. „Zavoljo tega? No, pusti jim, naj govore, govor je govor. Jaz tega ne verujem. Saj zopet prenehajo, in ti tudi na to pozabiš, še danes, kedar črez kres skočiva, daz bom po tebe zvečer prišel, hočeš?" In smejala se je. Tončika je molčala. Razradostila se je, bila bi malo da ne takoj privolila, ali tu so se jej pred oči prikazali ftuskova, Podhola in Barbka. Vsa vas je zoper njo, tako je mislila. Ko bi jej tam kaj učinili? Ne prenesla bi tega, in najbolj bi jo bolelo zavoljo Ivana in strica. In ti ljudje so jo tako razžalili! „Danes tja ne pojdem!" odvrnila je in nagnila glavo. Ivan je to opazil. „In zakaj ne?" vprašal je zategneno. „Ne, jaz tja ne morem. Ne imej mi za zlo, Ivanek. Z nečim sem jih razžalila." Ivan je prišel s prepričanjem, da gotovo gre; veselil Se je močno. Ukanil se je. „Znabiti zavoljo teh ljudi? Naj se le kdo drzne. Tončika jaz te lepo prosim —“ Dekle se je bojevalo v duši. Kako vroč je tak trenotek! ^Ali, Ivan, čemu? Ne jezi se, ali —!“ „Tedaj res ne pojdeš? Pokaži jim, da je to vse laž o tebi.4 „Ne morem4, zašepetala je. „Ti znabiti ne misliš kakor oni, ni treba, da bi tebe — “ „Prosim te še enkrat." Obraz se mu je porudel, oko je lesketalo, in nagla njegova kri je že vrela. „Ne pojdeš?" Tončika je molčala. „Tedaj pa tu ostani, ti sleparica, in idi med divje žene!“ Obrnivši se je nagloma od tod bežal. Tončika je skočila k plotu. Hotela je zavpiti za njim. Ni mogla. Že je zginil med drevjem, in ona še je vedno kakor okamnela v to stran gledala. „Idi med žene! med lesne žene!" Tudi on? IV. Nastal je večer kresne noči, skrivnostne, čudaplodne. Kar je brez cveta vse leto, razcvete z zlatim cvetom v mraku njenem, šum drevja govori razumevno, in cvetka v skrivnostnem večeru porosena prerokuje in bodočnost razodeva. Vsaka zel ima danes čudne moči. — Plazeča kača se levi v žaru zvezd slednjo bolezen zdraveč, in zaklad v temnej zemlji zakleti napoveduje se z modrim plamenom, ki po gošči sem pa tje skaklja. Danes imajo bitja nadprirodna posebno moč. Da bi bila odpodena, da bi se vražam in čarovnijam moč omejila, plamte po vrhih in gorah ognji. Vender v globine lesov in na žalostna mesta, ki se v vsakem kraji nahajajo, moč kresov ne segne, in ni dobro, če bi človek tja zablodil- Črn les se vleče za Dobroševim. Žalosten les, tih in skrivnosten, kakor bi prokletstvo pod seboj gledal. So mesta v globinah njegovih, ki popotnika celo o poldne s strahom napolnjujejo. Greš pa greš: aj, nekdo kakor bi iz tenje se izluščil, pogleda ti nagloma v oči, ozreš prikazen strahovito in preden se vspametuješ. je proč skrivnostna pošast. Za vasjo pri cesti pod lesom stoji koča, krčma. Tu Je po zapuščenej cesti Podhola se zibal. Noč je že nastala, zvezde so se žarile. Ne daleč od krčme se je ustavil in se razgledoval. Tam na temnem griči gori ogenj kakor velika krvava zvezda, in glej! lučice se kakor velike kresnice v valovitem gibanji krog in krog prikazujejo. Zdaj je edna vzletela kvišku — ostale za njo. Tam je zopet ogenj ~~ tu so zopet kres zažgali — okolu po gorah višje, nižje plamte kresovi. Že so tudi na vrhovih krog Dobroševe zagoreli — tam na holmci največji. Ta je gotovo Ivanov kres. Glej, že metla kakor škrat ogenj kvišku vrši in dež iskreč pada na zemljo. Čuj, krik, vrisk in hrušč! Kakor ki krvavi meteorji pod nebom sršeli: vzletijo, padajo in radosten krik njih vzlet in pad spremlja. Vsa pohorska krajina je oživela. Vidijo se ognji, slišijo se glasovi, človeka pa vender ni zapaziti. Ali tam na travniku pri potoku v tenji jelše sinila je temna postava, cisto sama. Pripogiblje se, gotovo dekle, ki z desnico, z kelim robcem ovito deveteri cvet trga, da bi ga spletši p°d glavo djala in sanje prerokujoče sanjala. Noč pred svetim Ivanom Krstnikom je skrivnostna, čudaplodna. — Tako je nekaj časa stal Podhola. Vstopil je v krčmo. ^ tramu vtaknena luč je medlo gorela. Krčmar je sam pri peči sedel dremajoč. Vse je bilo °dšlo h kresom. Ni se malo čudil, vidoč Podholo, ki se pol leta že ni pri njem ustavil, da ne bi v skušnjavo peljan bil. „Aj, redek gost pri nas!" ,.Matej, imam pot, nu, in jed za okrepčanje ne škoduje. Pa samo jed, razumiš! Saj ti ne poveš!" „Da, gospod ženin; ali za jesti nemam nič. Včeraj mi je vedra došla. Pa dobrega tam imam, razumiš, takega nisi pil, in na pot... Ali kam tako pozno?" „Nu", smejal se je vdovec, „čarat. No, prinesi četr-tinko!“ Zgodilo se je Podhola je ulizal in se oblizal. „Hm, kako se prileže!" In že je obrnil steklenico z dnom krišku. „Ali kaj!“ držal jo je proti luči, „taka čašica je kakor muha!" „Še tri take te ne ubijejo." „Dve gotovo ne. No tedaj...." In Matej je nalil. Izpil je polovico. nKako mladina zvunaj brušči. Vse je ondi. Ne bojiš se tu sam tako pri lesu?" „Več se govori, bratec — ali v „mali dol" bi ne šel. Tu-le na kraji ni nič. No še jedno!“ „Nu, ne vem. Ali greje. Naj pa bo, ko sem začel — na srčnost!" Krčmar je prinesel in zopet sta se razgovarjala. Podhola je bil v toku. Žganje ga je razgrelo. Dolgo ga že ni pil, in ta Matej je umel tako prigovarjati. Saj nič ne pove, in čemu bi povedal? V les je še časa dosti, in treba veselja k temu. Kakor bi niti ne zapazil, da Matej zopet naliva. Umel je to lepo. Govoril je o vdovi Marjeti in jo hvalil Podholi. — Konečno mu je pamet potopil. Ko je stara ura kazala edeuajst, ustal je zaljubljeni udovec, obraz se mu je od pijače porudel. „Samo srčnosti!" jecljal je, „samo srčnosti!“ in šel Je ven, ne ravno na trdnih nogah. Zatočil se je naravnoč proti lesu. Sel je počasi, od lesa je pihal topel vetrič. Podhola si je odpel pašnik in suel z glave čepico. „Devetero vršičkov", govoril je sam 8 seboj. „Skuham jih, potem prideš sama, Marjeta. Sama, baha! Breza, jelka — mecesen.... Ne, tako ne! — kako je to popotnik povedal? Breza, jelka, mecesen.... Kako potem še? Vrag da bi vsa ta drevesa — jelka — aha — bor —“ Zašumelo, zahruščalo je nad njim. Umolknil je. Stal je pri lesu. „Boštjanek, tu na kraji ni nič! Bodi srčen! vidiš? Marjeta — “ Vstopil je v les. Motal se je v resji in mladej šumi, ustavil se in poslušal. Z dalja je donelo zategneno hrumenje lesa. Kjer si bodi je med drevjem zalesketala kresnica. „Oho! Kdo pa tod hodi s svetilnico? Tudi devetero vršičkov!" Pripognil je mlado brezo in jej vršič odrezal v žep shranil. Mecesen, — jelka — kje pa so le te jelke? — tudi breza-------“ In zopet je nevedoč, da brezov yršič ima, mladej brezi vrh odtrgal. „Mecesen, Marjeta — breza in —u Motajoč se v lesu začel je mrmrati in sam s seboj govoriti. „Kje si bil tako dolgo, Kudrna?" vprašala je Hrab-kova sedeč zvečer pred kočo. rZamudil sem se pri županu. So tam sosedje. Ali takoj so me zbadali. Vprašali so me, je-li šla Tončika h kresu." „Oh, to ubogo dekle, je-li se ves svet zoper njo zarotil ?“ Stara teta je pripovedovala zdaj, da je prej pri dekletu bila, da jo je našla vso žalostno, in da jej je morala vse povedati. „Silno je žalovala, pregovarjala sem jo dokaj in jej rekla, da je vse le prazna govorica." „Tedaj moram med nje iti?" odvrnila je. Kudrna je zaklel. „Nisem li rekel, daje to — delo vražarice, Ruskove? Toda jaz jej bom — kje je Tončika?" »Šla je v sobico; silila sem jo, da bi šla vendar med ljudi, ali na vso moč se je branila. Najbrž se tam v samoti joče." „Tega jej ne odpustim, na jesen zopet ž njo govorim !“ Stari granadir je šel v kočo, da bi govoril s se-stričino. Toda naglo se je vrnil. ,,Ni je ne v sobici, ne v izbi." Sel je za kočo, v vrt, klical je ali nikdor se ni oglasil. „Znabiti je pa šla vender-le h kresu", menila je Hrabkova. „0 gotovo ne. če bi pa verjela tem govoricam in — če je šla.... ha, mogoče bi to bilo! — v les, v dol, da bi se prepričala." „Mati sveta!" vila je ustrašena starka roke. „Idi, Tomaž, idi je iskat!" „Grem b kresu, in če je ni tam, šla je gotovo v dol!“ „V tem času, kedar se vsak boji črez prag, ona gre — dekle, dekle!... Kudrna je bil odšel. Več stezic vodi iz vasi v dobroševski les. Edna iz njih vije se po travnatej brežini, katere boki so tu pa tam z grmovjem obrasteni, v lesi izgine. Po tej poti se najhitreje pride do žalostnega mesta, ki je po okolici toliko razupito, v „mali dol“; globoko v lesu se razprostira, tiho in pusto je tu. Tod je Tončika korakala imajoč na glavi bel robec. Pogostoma se je ustavila. Kresovi po višinah so goreli, in do brežine celo prihajal je zamolklo veseli krik in spev fantov in deklet, štopala je neodločno, dokler se ni ustavila na robu lesa. Pred njo zija črno, gluho krilo lesa, kakor neskončno, in iz njega je skrivnostno šumelo in donelo. Zdaj se je veja Na kraju zganila, kakor bi iz. teme gibajoči, nočni ptič zaškripal. — Dekle, kateremu so se usiljevale v glavo z vso močjo vse povesti in govori o tem mestu, je zatrepetalo plaho se krog ogledujoč. Znabiti sedi tu kje na štoru v zelenej obleki lesna žena, imajoč črne, do pet segajoče lase razpletene.... Nikjer ni nič. Samo breze na kraji so zašumele, in zategujeno hrumenje lesa se je čulo. Pastlo je, silneje hrumelo, dokler ni daleč v globinah utih-Nilo. Materina dušica je duhtela, rosa na travi in cvetlicah je hladila Tončikine noge. Stopala je dalje. Ni slišati lajanja divjih psov po lesu tekajočih. Samo čriček v travi se veseli. Ustavila se Je čisto pri lesu in se še enkrat proti vasi obrnila; kjer se košati javor črni, tam je pri njih: stric —• tetka .... Ivan. . . Ivan! Vleklo jo je nekaj nazaj, hotela seje vrniti. Ne, ne! naj se pokaže resnica! Divus se več ne vrne! Stresla se je. Ce ni nič, oj potem se neustrašeno vsem po robu postavi. Tam na holmci je gorel velik ogenj. To je njegov kres. On je tudi rekel: „Idi k ženam!“ Peklo jo je to v duši. Nagloma se je obrnila. Že se je nad njo stemnelo, tu pa tam se je zvezdnato nebo prikazalo, tu je še med debli videti v daljini goreč kres, in že je mrak, je tema. Pokriževala se je, jela je tiho moliti. Tončika prodira dalje in dalje — ogleduje se plaho, čuje utripati svoje ustrašeno srce. A stari gozd je tih, molčeč, kakor bi spal trdno spanje. Ha, zdaj ! — Dekle je strepetalo. Oh, potočič je v temi zašumljal. Približala se je k njemu. Pojde ob njegovem toku in dojde do onega nesrečnega dola. Mlade jelše so klonile vrhove nad vodo. Tiho je, samo majhni valčki žubore. Kaj je tam v temi zamigljalo? Že je to zginilo v temoti, in tu zopet — tu zopet — kakor ognjen dež — kresnice krožijo okolu ednako letajočim iskram v naglem sem pa tja metanem vzletu. Ugasnejo, zginejo in zopet se prikažejo, kakor bi jih nevidna roka v črni vzduh bila razmetala. Tončika stoječ se čudi njim. Pozna jih, a vender jo s strahom napolnjujejo, čim dalje na nje pogleduje. Kakšna stvar je to ? Samo o noči leta in žari, tiho, brez glasu. Letale so črez njo, okrog nje, zletele jej na glavo, na ramo. Hiti dalje. Grmovje je zašumelo, in dekle se je v stran tu s trudom in s strahom obrnilo. Zdaj znabiti prihaja na jelenu lesna žena, in okrog priteče tropa divjih psičkov. Zopet je bilo tiho. Bregovi potoka so se čim dalje, tem bolj širili, in bolj in bolj bližala se je „malemu dolu". Tam je tetke Hrabkove ranjki mož videl lesne žene plešoče ob potoku in okrog po grmovji in rebri so begali psi — divji. Tam raste čudna zel; če jo prestopi človek, potem pač težko od tod uteče. Ni bilo čuti ne lajanja, ne tuljenja. Zakaj se divji psi ne prikažejo, najbrž je nočejo braniti? K potoku v „malem dolu“ zablodil je stari učitelj vračaje se od gostovanja. In ko je brv črez potok položeno preiti hotel, zagledal je tam možička. „Ne pustim te, dokler ne zaigraš!" zahteval je od učitelja, in ta je godel in godel, dokler mu ni roka obnemogla. — Zaran se je prebudil za potokom. Godel je povodnemu možu. Strašen je tak dogodek, strašnejši v temnem gozdu 0 polnoči. Zakaj se je sem drznila! „Divusi — divusi!“ Zdaj jej je sapa zaostajala, srce jej je silno bilo. Ni je nekdo klical? „Tončika! Tona!" zadonelo je z daljine zamolklo kakor iz groba, in zamolkleje se po lesu razlegalo: „Tončika! Tona!" Dekle se je pokriževalo moleč nevedoma molitvico za molitvico. Skoro bi se zajokalo. Tepetajoč kakor plahi jelen se je ustrašena ogledovala. Hotela se je obrniti in bežati. — — Zaljubljeni Podhola je skubil les, sem pa tja brusil in se potakal mrčeč in govoreč. Že je imel polne žepe vršičkov čarodejnih. Bil mu je popotnik za dve dvajsetici svetoval, da bi v kresnej noči v lesu devetero vršičev narezal, jih skuhal in to pijačo Rosolkovej piti dal, ker bode potem ona za njim hodila. Na srčnost se je opil. — Ni premagal skušnjave vedoč, da ta večer nikogar v krčmi ne bo, in da krčmar ne pove. Zdaj je došel na grič, na ne veliko trato krog in krog s črnim lesom obrobljeno. „Mecesen — bršljen — še bršljen — jelka — tre-petljika —“ umolknil je. Tam na desnej strani seče se je vzdignila iz teme visoka, črna postava. Podholo je to vznemirilo. Stoji molče, kakor steber. Šel je, postava tudi zraven njega; ustavil se je, in skrivnostna tenja je stala zopet. Podbola je začel nekaj govoriti, beseda se mu je zapletla na jeziku, in majhne oči njegove so se izbuljile. Skusil je to že znova. Gibal se je, šel, tenja je delala kakor on. Podhola se je začel vspametovati. „Naj hvali slednji duh Gospodina In Jezusa, njegovega Si—“ Ni izrekel — črna postava se je h kratu zmajala — raztegnila, in grozna tenja leti naravnoč k njemu. Vdovec obrnivši se je bežal, kar je mogel v les kakor slep. Pas mu je zlezel dol — dolgi njegovi škrici so za njim poletovali. Sopihal je, pot mu je na čelo stopil. Kako slabo se mu je steklo! Čuje stopinje za seboj, grmovje šumi silno, nekdo ga za njim razdeluje. Zdaj se je prekucnil in že se je kotal kakor sodček po bregu dol. Ločil se je od sveta. Zdaj je v omotici ležal tu kakor drevo. Zatisnil je oči. Nad njim je zadonelo grozno krohotanje. Ivan se je pri kresu hrupno veselil. Gorečo metlo je najvišje vrgel, najglasnejše je zavriskal in najgibčneje je ogenj preskakoval. Celo Barbke Krčmarove ni preziral, se je ni ogibal kakor sicer. Zavoljo tega razveseljena se je prilizovala mu, smejala mu, smejala se kakor spomlad in dajala mu tudi pred vsemi prednost. Fantje so ga sicer pikali zavoljo divusa, nagajali nm, zakaj vender Tončike tu ni, ali Ivan se za to niti zmenil ni. Vender se je zdelo, da se je kmalo utrudil. Prenehal je skakati in peti, in Barbka si je zastonj prizadevala, da bi ga pri sebi zadržala. Ni se radovala dolgo, ni se veselila svoje zmage. Hitro potem je Ivan izginil. Vse to se mu je studilo, delal je vse proti volji. Kljuboval je Tončiki, hotel je, da bi zvedela, kako se je veselil z Barbko, da bi ljubosumna postala. Ali lagal je z glavo in srcem, ki je vender le samo njo ljubilo. Barbka in Tončika! Zdaj še le je spoznal, kar ima. Jel je pre niišljevati in uvidel je, da je napčno ravnal. Ni šla, malo ne je imela prav. Ali toliko jo je prosil! Najbrž bi bila Iša, a on — jo je tako jezno zavrnil. In kaj jej je rekel! Tudi on jo je razžalil — on kakor drugi. Ubožica! gotovo ne spi, temveč žaluje kje v sobici ali v vrtu. — Tako jej je lepi večer skazil! Naglo ali dobro srce Ivanovo je bilo ganjeno. Zal niu je bilo. Nemudoma to popravi. Ni krenil k svojemu domu, marveč h Kudrnovej koči. Obšel je vrt; tema je bila med drevjem, in nič se ni °ndi belilo. Šel jo je iskat nazaj k njenemu okencu, nanj Je potrkal, tiho — glasneje, potem je pa klical: ali nikdor Se ni oglasil. Jezi se? „Ivan!“ ozvalo se je iz teme. Spoznal je staro Hrabkovo. „Iščeč Tončiko, ka-li?“ Glas njen je bil drugačen. »Idi po njo v les, v „mali dol“, kamor si jo naščuval ti in vi vsi.“ Govorila je naglo in očitajoč. Bil je kakor v sanjali, in še le zdaj se je čudil, ko mu je starka povedala, da je Tončika skrivaj zvečer odšla, in sicer v les, kakor se Kudrni dozdeva. „Kam inam — rekla je — bi šla. Pravili so jej toliko o tem, hoče se preplačati in jim dokazati.... Pregovarjala sem jo dosti, ni mi bilo moči jo upokojiti. O ti moja rožica!“ „Lehko noč, tetka!" rekel je Ivan naglo, komaj da je govor Hrabkove slišal. in hitel je od tod, in zginil hitro v temi. Kresi so ugasnili, krik in petje je umolknilo. Po vsej vasi in po gorah je bilo tiho. Na pragu kočinem je sedela stara tetka, imajoč srce polno britkosti, in molila je iz vse duše, pogledujoč plaho v to stran, kjer se je dobroševski les črnil. — V. To je on -„mali dol". Kotlina ne velika, z obrasteno višino obrobljena. Na kraji, pri brvi črez potok položenej, kakor pri vhodu v to glasovito mesto, stala je Tončika. j Oddehnila si je. Pot do sem je bila polna strahu in muk duševnih. Negotovost jo je mučila in pričakovanje. Bila je utrujena, oslabela. Zdaj se pred njo odpira ta dol — lep in tih. Okrog po višinah so spale stare jelke in košate bukve, niti grmovje se ni ganilo. Skozi travnati dol šum-ljal je potok izvirajoč iz studenca sredi dola, nad katerim je košato, visoko drevo veje razprostiralo. Kaj je to? Ne duha ne sluha! Pričakovala je ples in čudne prikazni. Jeli zašla? Ni to pravo mesto? Ali šla je prav, spoznala je. Nekdaj za otročjih let je jagode beroč z višine vanj gledala. A nikjer ni žen, nikjer psov divjih, ne povodnega moža. Kamen se jej je odvalil od srca. Srčneje je stopala. Orosena trava hladila JeJ je noge, bil je okrog hladen močvir, Tončika pa tega ai čutila. Bila je začudena, širilo se jej je okrog srca. Došedši v sredo se je okolu plaho ozrla. Znabiti ni prišla o pravem fasu, znabiti prezgodaj in iznovič jo je bojazen popadla. Došla je k drevesu — javorju. Vlažno listje nad njo se je treslo skrivnostno in vabilno, voda je izpod koreničja žuborela. Ozrla se je Zopet na nebo, zvezde so lesketale, in svit njihov je migljal v vodi in skozi temne javorjeve veje. Usedla se je na ^ahovito koreničje, kjer je bilo suho mestice. Potegnila Je noge pod krilo, s predpasom si je roke ovila, tako je sključena tu sedela in gledala po travnatem dolu in tem-aein borovji. Bilo jej je, kakor bi jo hude sanje zapustile, dolila je, da bi to bilo res. Znabiti še pridejo — zopet 8e je ustrašila, zlasti kedar je grmovje zašumelo. Bog ne ^aj! Čakala je, trenotek za trenotkom je potekel, strah nadeja sta se v duši mladega dekleta borila. Tiha noč je v juniji. .. potok je šumljal, in v temnih Slobinah odmeval je zategnjen šumot lesa. — — „Hej, kumek Podhola! kaj zlodja delaš, vstani vender.“ Stari Kudrna je zagrabil padlega vdovca za rame ga močno stresel. Podhola oči otvorivši se je okrog °Zrl, kakor iz spanja prebujen, nevedoč, kje je. „Ti si?“ vprašal je konečno in vspametovavši se na pol vprl se je jelko pod gričem, s katerega je bil zletel. „Kaj tu delaš v tem času? ti strašiš, Podhola?'* „Ti si torej bil? Ti si me nagnal! Ali ne poveš —?“ 43 „Da si se ti tako sem pa tja motal? Haka, to je bilo strašilo Podhola je vzdihnil. Ta bi mu lebko vse pokazil! „Saj vidiš, da že nisem — že nisem — “ „Ali bil si. Da si danes sem zablodil, si pač gotovo bil grozno mahnjen!" „Jaz — sem šel nalašč —", izpovedal se je vdovec, „nalaše — nekaka zelišča...." „Prismoda stara, zelišča!" In Kudrna se ni smeha zdržal. „če Rosolkova to zve —“ Podholo je to vznemirilo. „Ali naspi se tu, jaz imam tukaj drugo delo. Tudi ti si kriv! Vi ste Tončiko sem podili, ali če se jej lasec skrivi. . . . “ „Pove vse!" govoril je v duhu Podhola. „Razumiš, jaz jo tu iščem. In ti si vzrok temu, in Ruskova tudi, ta čar—" „Jaz? Jaz — nič —“ „Zdaj nič — naspi se tu!" »Pojdem s teboj, ne pusti me tu!" Zdaj so se začuli ne daleč vkraj klici: „Tončika, Tončika!" Zašumelo je grmovje, nekdo je skozi njega prodiral. Malo potem ie tu stal Ivan zasoplien in spehan. »Hoj, kdo je?" „Jaz, stric!" odvrnil je Ivan, Kudrno po glasu spo-znavši. „Imate Tončiko? Jaz sem blodil —“ „Tu jo najdem, in ti med tem skrbi za strica!" Ta je malo ne obupan vzdihnil. Molčal je, in ni mogel niti besedice spregovoriti. „Aj — aj, stric?! — Saj on za se skrbi!" „Noge mu ne služijo", dodal je nevoljno Kudrna. „A tako — vas obžalujem!" Podhola se je v duhu jezil. „Stric Kudrna, če ni še v dolu, tedaj ne vem. Jaz sem predirjal ves les — vsaj tu je najbližje; pojdite za menoj!“ In ne čakaje, ne zmeneč se za strica ubral jo je Naravnost skozi grmovje in goščo k „malemu dolu". Kudrna za njim. »Pomagaj mi, Kudrna, ne zapusti me!....“ „Oj, brdki ženin, uren si!“ Stari granadir ni dohajal Ivana. Za Kudrno se je ^opet lovil Podhola, razoglav. Čepico je bil zgubil. Težko je prodiral skozi goščo, bil je kakor razbit, Vsi udje so ga boleli. Tipal je po žepih: večina vršičkov Je proč. Toliko nesreče in nezgode na enkrat! Ivan se je ustavil na višini in se po dolu razgledal. Tudi on, da si inače predrzen in smel, bi se drugikrat v tem času sem stopiti obotavljal, ali zdaj se ni ogledal po tesnih ženah. Dol je ttih kakor speč, a tam, glej! pod javorjem se nekaj beli. Bežal je naravnost z brega, tekel m^z travnik in že je stal pod drevesom. Hotel je zavri-ekati, hotel strica zaklicati, ali umolknil je. Bil bi priskočil, nagloma dekle objel in poljubil. Tu je sedela, glavo 3e imelo naslonjeno ob deblo javorjevo, in tiho je spala, ^idel je v temi njen bledi obraz, slišal njen pokojni, tihi 'tili. Robec padel jej je na rame, roke v krilu počivajoče so sklenjene. Stal je za trenutek tako, pogreznjen v ktaženi pogled na njo; potem jo je sklouivši se k njej za r°ko prijel in jo tiho in vroče po imenu poklical. Skočila je po konci in pogledala okrog začudena; k° ga je spoznala, vskliknila je radostno in mu padla v Uaročje. On jo je pritisnil k srcu in poljuboval mili njen °t)raz. »Se ne jeziš na mč Tončika?" „Zakaj bi se srdila?!" „Pojdi od tod! proč od tod! peljaj me!" „Počakaj malo, poglej tja!" Na griči se je prikazal Kudrna, in za njim se je trudil Podhola. „Stric je, Tončika! Išče te tudi!" „Stric, stric!" razveselilo se je dekle, z cela preme-njeno od radosti, in hiteč mu z Ivanom naproti. Hotel se je zadreti in jo okregati, čemu je sem šla, ali ni mogel. Bil je srečen, da je milo dekle našel. Podhola je stal ne daleč v kraj — v zadregah. „Vidiš, Tončika, tudi moj stric je tukaj; prišel se je prepričat, da nisi divus. Zdaj nehate mi braniti, kajne? sami ste se osvedočili“, rekel je Ivan bliže stopivši. „Bodete molčali ?" in držal je roke na žepih. — — Domov gredoč se je upirala Tončika ob milega. Strica sta šla zadej. „Ta dol!“ reklo je dekle presrečno. Zdaj že umolknejo. „Tončika, veš, kaj si mi obljubila? Da poveš, kar se ti v kresnoj noči bode sanjalo? Kaj se ti je sanjalo tam pod javorjem?" Pogledala mu je, smeje se, v oči: „Saj ti veš: o tebi, in že so se mi sanje izpolnile." Prišli so iz lesa, iz žitnega polja zletel je škrjanček, prepevaje v jasnem, svežem vzduhu. »Ti vršički! o ta popotnik*" godrnjal je zadej Podhola. — — Za mladega rosnega jutra bila je že Buskova na mejici. Kosila je s svetlim srpom travo, kar se je ozval za njo glas: „Pustite tol" Podhola se je tako na njo srdito zadrl. Hotela se je že izgovarjati, ali od straha je umolknila. Ivan, Ton- ^'ika; Kudrna gredo od lesa. — To je bila strela iz jasnega. Ljudje so šli na delo. srečavali so nočne popotnike. In preden je k mesi odzvonilo , vedeli so ljudje po vasi že vse. „Tedaj ni divus ? “ „Kako bi pa bila? Vrnila se je iz malega dola!“ „Saj sem to vedno pravil." „To veš, ljudje toliko golčijo!" Tako in podobno so sosedje govorili, in Tončika je bila zopet pridna, čista kakor padli sneg. Barba Krčma-r°va se je od jeze jokala, in Ruskova je imela slabe čase. ■Nobenega dara ni tu, ni drugje dobila, vse se je zvrnilo na njeno £lavo. Podhola Ivanu zbog strahu ni branil. Sinovee in Kudrna sta obljubila, da bodeta molčala, in tudi Mateju Je varuh usta zamašil s tem, da mu je rekel, naj si po k°rec žita pride. Ivan je zdaj leliko dobil od gospodske privoljenje, in Kudrna tudi ni branil. Grožnja Ivanova se ni izpolnila. Ženil se je s stricem yred, ker je Rosolkova videla, da se ga ne more iznebiti, ker ni imela drugega, zato je privolila v prošnjo zaljubljenega vdovca. Bilo je mnogo slavuostij, hrupa in y®8elja! Podhola je od same ljubezni razplaval; ali preden Je pol leta minulo, se je prvokrat na jezo opil. Že ni bilo samo pri Rosolkovej sve najbolje. Ona je piskala, on je Pa plesal. Ali Ivan se ni kesal, in divus je bil tudi srečen! Ancula. (Češki spisal Aiojzij Jirdsek. — Poslovenil A. Sattler.) I. Drabonu se je od mladih let slabo godilo, in nesreča bila je vedno ž njim. Njegovo ljubo so z drugim omožili, in še le tedaj, ko je njegov tekmec zamrl, peljal je mlado vdovo k oltarji. Takrat se je prvič iz duše radoval. Kako rad je hitel zvečer iz daljnega lesa, kjer je drva sekal, k svoji koči! — Inače je nočeval pod zelenim drevjem; ali zdaj ste čakali nanj žena in mala hčerka. Toda ubožec! Če bi bil v reko padel in potapljajoč se za skalo prijel, bi se tudi ta ž njim utrgala. Čez tri leta so mu odpeljali ljubo ženo po kameneni cesti doli v vas — na po- kopališče. Bila je to usoda. Zdaj ni več hodil, ko je bil v lesi, zvečer domov, temveč nočeval je zopet pod šumečo streho v gozdi. Tako žalosten vender ni bil, kakor sicer. — Tam v gošči se giblje modra suknica — zdaj se razdele veje grmovja in pri plapotajočem ognji stoji Drabonova hčerka. Nese v rokicah suho dračje. — Teka in teka, in begala bi po lesi, da si je že večer nastal, če bi nje oča nazaj ne bil klical. „Pojdi Ančika, pojdi — tu-le sedi — tako." In stari njej je jemal najboljše spečene krompire iz ognja, mazal njej kruh s sirovim maslom, sam pa je jedel suhega ali samo z žmitkom namazanega. Imel je njo tako rad; saj že nikoga na svetu ni imel. — Hčerka „Ančika“, tako so njej rekli, imela je dvanajst let. Ali temu bi aikdo ne verjel. Velika in močna je bila kakor deklica petnajst letna in zagovedna kakor fant. Nu, ne čudite ge. zrastla je kakor drevo v lesi. Kedar je oče sekal v lesi bukve in druga drevesa, Je begala po gozdi iz jedne strani v drugo, prijela se za pas, sukala se, srečala se s pastirji in šalila se ž njimi. Pojednačila se je njim v vsem. Lepo je zakurila, izkopala smelo krompir in ga pekla, pesmic je znala tudi dosti. Slovela je v lesi kot drevocepnica. In ko so se trudni Usedli, pripovedovala njim je povesti, da so se njej čudili. Vse, kar njej je oča zvečer pri ognji pripovedoval, je 2opet njim povedala o čarodejnicah, o strahu in o divjih kužekih, ki se po lesi potikajo. Oča njeni je sam prej jih videl, ko je enkrat v mesečni noči šel po Vitovem dolu. Starega Matevža so zasledovali iz lesa do doma. Mislil Je> da že ima mir; ali ko je skozi okno na dvorišče pogledal, videl je, da kužeki praskajo. Mali psički so ob-shakovali hram in lajali. „Bom vam dal —!“ mislil si je Matevž ter je vzel 8 stene puško in sprožil na nje. V jutro pa so ga našli Pri oknu v nezavesti. Morali so ga dramiti. „Iu se ne bojite, da nad vas pridejo, kedar v lesi spite ?“ „A kako bi nam mogli kaj storiti? Ko mi zaspimo, ueredi oča na drevo, pri katerem smo se polegli, tri križe potem že nimajo kužeki nobene moči." Najedenkrat je zašumelo v travi, nekaj se je gibalo ur