Že kma/u po osvobodlM /n končanl revo/uc/// /e pri nas prišlo v navado - in prav /e tako -da v prvih dneh februarja svo/e misli in svoja dejanja posvečamo našl kutturi, njenim problemom in nalo-gam v zvezi z njimi, še posebno takrat, kadarse dotikajo Prešerna, njegovega življenja, dela, njegove misll In njegovega sporočila nam, njegovim dedičem.
/n kako bi naj ne mislill nanj in njegove naslednike prl osvešča-nju slovenskega Ijudstva mi, ki živimo in delamo v srcu Lfobljane, mesta, kjer vsak kamen, vsaka hlša apominja na vellke dogodke stovenske zgodovine, kjer so se tokovl naše kulture med seboj srečevali in medaebojno oplajali, se vtirjali v strugo evropske kultume zgodovine ter jo bogatili, kjer nas vse opozarja na vellke Ijudi, ki so tu delali, se spopadatt s svojim časom in s tistimi, kl so hoteli zavirati njegov napredni tok.
Tu se je rodila dolga vrsta pomembnlh osebnostl ne le naše narodne kulture, temveč - in žal o tem naša javnost bolj malo ve -evropske kulturne in znanstvene misli nasploh. Rodili so se in mnogi med njimi pozneje tudl delovali v stavbah, ki so biserl arhitekture tega prostora in ki danes - zob časa/e pač neusmiljen!
Dolg do dediščine je dolg do zanamcev
- kličejo po obnovl, po ponovnem posegu človekovega znanja in rok, sal jim sicer grozl propad, nam pa velika vrzel v zakladnid naše kulturne dediščine.
Gotovo je, da to zahteva velika Hnančna sredstva, toda kdo bl tega denarja ne žrtvoval, če gre za dokazila o našem tisočletnem obstoju na tem mestu, za dokazila, da smo tu obstajali kot vlsoko kulturen narod. Vse premalo se zavedamo tega, da /e domače all tuje plemstvo terpozneje meščanstvo svoja bivališča, njihov okraa /n njihovo - vtasih prav razkošno - opremo le naročilo in plačalo z denarjem, ki so ga služile žuljave roke slovenskih kmetov In delav-cev. Ustvarili pa teh arhitekturnlh, kiparskih, slikarskih in urbanl-stičnih spomenikov niso oni, temveč sinovi tistega razreda, ki mu tudi mi sami pripadamo in ki je z revolucijo končno prevzel oblast -tudl nad temi spomeniki.
Ml torej, edini logičnf In upravlčeni dediči umetnostnega sporo-čila svojih razrednlh prednikov, nit smo prvi dolžni to sporočilo ohranfati, ga čuvati in ga neokrn/enega izročiti v roke potomcem. In za to si tudi prizadevamo.
Če /e bila ta dediščina, to staro mestno jedro, dalj časa na robu našega interesa, se je to pač zgodilo po logiki potreb razvoja družbe in tudi mesta samega. Oanes je čas, da posvetimo tem vprašanjem več časa, truda in denarja. Naj to staro mesto, kije bllo nekoč središče vsakršnih oblik življenja v Ljubljani, spet postane živahno, kot je bilo nekoč, čeprav v drugem, poplemenitenem smislu. Naj postane cilj neštetih poti naših Ijudi, ki si žele po delu prijetnih, vedrih in bogatih misli in uric. Naj postane odprta knjiga vsakomur izmed nas.
Preprosto rečeno - za konec tegale razmišljanja ob našem kulturnem prazniku - storimo vse, da bo staro mesto vsem, ki bodo namenoma ali po naključju vanj namerili svoj korak, tisti dan spremenilo v kultumi praznlk!                                         Milan Slemnik