List 82.
Še nekaj od dragine žita
in njenih pravih vzrokov.
Po spisu dr. W. Lobe-a.
Čujtno! kaj ta veljavni mož pravi.   Ako je pravo zadel, smemo pričakovati vprihodnje, da ne bomo tako
drazega kruha jedli, kakor smo ga letos in lani.   Dr. L6bev piše o tem takole:
Če so kmetijski pridelki prav dober kup, nima od tega ne pridelovavec ne vživavec kaj posebnega dobička; ravno taka pa je, če so kmetijski pridelki in zlasti žito zlo dragi. Še huja kakor cena je pa vendar dragi na sploh za vse ljudstva, zakaj, če je žito zlo drago, je slaba večidel za vse kmeto-vavee zato, ker takrat ga imajo le malo prodati ali pa celo nič; še huja je pa takrat za tiste, ki morajo žito kupovati za živež.
Gotovo je tedaj, da prenizka kakor previsoka cena ni dobra za občinstvo, in da na vse strani je srednja cena naj bolja.
Vprašanje pa je sedaj: kaj je tega krivo, če je žito zlo drago?
Pervič je očitno, da vsaka stvar se takrat podraži, kadar je je malo; kakor pri vsakem blagu se tudi pri žitu cena ravna po obilnosti ali po pomanjkanji, in po tem, ali je dosti ali malo kupca. Če so žitne zaloge majhne, če je tedaj za pičli pridelk dosti kupca, gre cena čedalje višje, — če so pa zaloge obilne in žita dosti na ponudbo, pa gre cena čedalje nižje.
Sedaj pa je vprašanje: zakaj je žita premalo? Odgovor na to je prav lahak. Žita je malo, če se ga malo pridela. Al še nekaj druzega je, kar množi pomanjkanje in podražuje žitno ceno, in to je, če se — krompirja premalo pridela. Krompirje dan današnji posebno za nižje stanove tako potreben inskor še bolj potreben kakor žito za kruh, in odtod tudi pride, da poskoči žitna cena, čeravno se je žita dosti pridelalo, ako je pa bila slaba letina za krompir. Če krompirja ni, se ve da ga mora žito nadome-stovati; po tem takem se žita več povžijev in več pokupi, in to dela čedalje večjo dragino. Če pa je bila slaba letina za žito in krompir; potem pa znori žitna cena celo tako, da gorje bolj revnemu ljudstvu!
Krompir je tedaj pomočnik v nadlogah, o n je pravi brambovec zoper dragino, po njem se ravna cena marsikakega živeža. Pač se nam naslednikom naših starih očetov zdaj hudo vtepa njih pervo neumno zaničevanje krompirja, s kterim so ga psovali „prešičjo jed" tako, da še dandanašnji bi se mi mogli sramovati njih neumnosti, ako bi jim v druzih rečeh enaki ne bili — in bi tudi mi ne bili takošni terdo-glavci zoper marsikaj novega, kar se nam dandanašnji priporoča, kakoršni so oni bili, ko so, še ni tega 80 let, zaničevali takrat nov krompir.
Ker se je tedaj letos krompir povsod dobro ob-nesel, in ker od nikodar ni slišati, da bi mu bila bolezen zlo škodovala, smemo po tem takem pričakovati, da bomo vprihodnje bolji kup kruh jedli kakor pretekle leta in da se tiste pošasti nimamo bati, ktera rogovili nekterim malo brihtnim ljudem pod imenom „ž?tna odertija" po glavi. Naj je le pridelk zadosten, nobeden nam ne bo dragine delal, — naj je le živine dosti, nobeden nam ne bo mesa drago prodajal!