DRUŠTVO ZA ANTIČNE IN HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SLOVENIJE SOCIETAS SLOVENIAE STUDIIS ANTIQUITATIS ET HUMANITATIS INVESTIGANDIS Letnik X XVI, štev i lka 2 , Ljubljana 2024 Enej Silvij Piccolomini: renesančni papež med dvema svetovoma ur. Marko Marinčič in Tjaša Šimunić Keria_2024-2_FINAL.indd 1 7. 03. 2025 07:32:01 Keria_2024-2_FINAL.indd 2 7. 03. 2025 07:32:01 Vsebina Marko Marinčič: Enej Silvij Piccolomini: renesančni papež med dvema svetovoma .................................................................................................... 5 I. RAZPRAVE ENEJ SILVIJ PICCOLOMINI: RENESANČNI PAPEŽ MED DVEMA SVETOVOMA Marko Marinčič: »Ekscentrični« Propercij v službi kanona: Piccolominijeva Cinthia .....................................................................................11 Jaka Klasinc: Zgledi za Piccolominijevo Zgodbo o dveh zaljubljencih ................... 21 Anja Božič: »Eneam rejicite?« Piccolominijevi ljubezenski spisi in česa se je Pij v resnici sramoval? ................................................................................... 37 Jan Dominik Bogataj: Humanistična avlična satira: vino, zavist in intelektualci v delu O bedi dvorjanov Eneja Silvija Piccolominija ........................................... 57 Aleš Maver in Jure Peklar: Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku ....................................................................................... 67 Samo Štefanac: Čezalpski mojstri pri gradnji stolnice v Pienzi ...............................87 Katarina Richter: Fragmenti srednjeveške poslikave v Dutovljah: Domnevni upodobitvi papeža Pija II. in cesarja Friderika III. ......................103 Gregor Pobežin: Enej Silvij Piccolomini in njegova Germanija ...........................123 Janez Mlinar: Enej Silvij Piccolomini in Celjski grofje ..........................................141 Tjaša Šimunić: Ustvarjanje podobe: antični citati pri opisih Celjskih v Historii Austrialis ..........................................................................................153 Jadranka Cergol: »Usoda ga je po pisanem življenjskem itinerariju usmerila v malo Tergeste«: Piccolominijev lik v romanu Zeleno izgnanstvo Alojza Rebule........167 II. PREVODI Ovidij: Metamorfoze. Odlomki iz sedme in osme knjige Prevedla Barbara Šega Čeh ................................................................................183 Kekavmen: Strategikon 9–34 Prevedli Eva Avguštin in Sara Križaj ................................................................201 Gaspara Stampa: Štirinajst sonetov Prevedel Matej Venier ........................................................................................229 Joachim du Bellay: Srečen, kdor kot Odisej Prevedel Marko Marinčič...................................................................................237 John Keats: Hiperion. Prvi spev Prevedla Nada Grošelj ........................................................................................239 Keria_2024-2_FINAL.indd 3 7. 03. 2025 07:32:01 Contents Marko Marinčič: Aeneas Silvius Piccolomini: A Renaissance Pope Between Two Worlds .............................................................................................. 5 I. ARTICLES AENEAS SILVIUS PICCOLOMINI: A RENAISSANCE POPE BETWEEN TWO WORLDS Marko Marinčič: The ‘Eccentric’ Propertius at the Service of the Canon: Piccolomini's Cinthia ..........................................................................................11 Jaka Klasinc: Piccolomini’s Story of Two Lovers and Its Models ............................. 21 Anja Božič: »Eneam rejicite?« Piccolomini’s Writings on Love and What Pius Was Actually Ashamed of ..................................................................................... 37 Jan Dominik Bogataj: Humanist Aulic Satire: Wine, Envy and Intellectuals in On the Misery of Courtiers by Aeneas Silvius Piccolomini ................................. 57 Aleš Maver and Jure Peklar: Aeneas Silvius Piccolomini and Tendencies Towards National Church During the Late Middle Ages .................................................. 67 Samo Štefanac: Transalpine Masters in the Construction of the Cathedral in Pienza ....87 Katarina Richter: Fragments of Medieval Frescoes in Dutovlje. The Presumed Depictions of Pope Pius II and Emperor Frederick III ............103 Gregor Pobežin: Aeneas Silvius Piccolomini and His Germania .........................123 Janez Mlinar: Aeneas Silvius Piccolomini and the Counts of Celje ......................141 Tjaša Šimunić: Creating an Image: Ancient Quotes in Descriptions of the Members of the House of Cilli in Piccolomini’s Historia Austrialis ................................153 Jadranka Cergol: ‘After the colourful itinerary of his life, he was steered by Fate to little Tergeste’: The Character of Piccolomini in the Novel The Green Exile by Alojz Rebula ...... 167 II. TRANSLATIONS Ovid: Metamorphoses: From Books VII and VIII Translated by Barbara Šega Čeh ........................................................................183 Kekaumenos: Strategicon 9–34 Translated by Eva Avguštin and Sara Križaj ....................................................201 Gaspara Stampa: Fourteen Sonnets Translated by Matej Venier ................................................................................229 Joachim du Bellay: Happy, Who Like Ulysses Translated by Marko Marinčič ..........................................................................237 John Keats: Hyperion: Canto I Translated by Nada Grošelj ................................................................................239 Keria_2024-2_FINAL.indd 4 7. 03. 2025 07:32:01 Enej Silvij Piccolomini: renesančni papež med dvema svetovoma Enej Silvij Piccolomini, Pij II., je bil po neki oznaki »papež, s katerim se je za- čela renesansa«. V slovenskem prostoru je bil doslej znan predvsem po dvojem: po vlogi, ki jo je imel pri ustanovitvi ljubljanske škofije, in kot avtor zapisa o ustoličevanju koroških vojvod. A tudi omenjeni zapis je moral na celovit prevod čakati vse do lani, ko sta Jan Dominik Bogataj in Anja Božič objavila obsežen izbor Piccolominijevih »posvetnih« humanističnih spisov ter zgodovinskih be- sedil in dokumentov, povezanih s sedanjim slovenskim ozemljem (Enej Silvij Piccolomini: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2024). Že pred izidom te knjige je 27. maja 2024 na ZRC SAZU potekal simpozij o Piccolominiju kot leposlovnem avtorju, zgodo- vinarju, škofu in papežu, na katerem je sodelovala večina soavtorjev pričujoče- ga zbornika. Izidu knjige pa je sledila vrsta odmevnih predstavitev (v Ljubljani, Rimu, Kopru, Dutovljah in Trstu), pri katerih so poleg obeh avtorjev sodelovali nekateri »stari« sledilci – zdaj že lahko rečemo – Piccolominijevega krožka, a tudi nekateri novi. Tako je Katarina Richter najprej v Dutovljah, na dogodku v organizaciji Petra Štoke iz Osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru, nato pa še na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predstavila nov pogled na fra- gmente srednjeveških fresk v dutovski župnijski cerkvi, na katerih naj bi bila po splošno razširjeni, a nedokazani domnevi upodobljena ravno Pij II. in Friderik III.; skeptičen pogled na to domnevo je nato dokončno formulirala v članku. Če za hip ostanemo pri likovnih pričevanjih o Piccolominiju in njegovem času, naj omenimo prispevek Sama Štefanca o gradnji katedrale v Pienzi. Besedilo, ki razkriva udeležbo »severnih«, v tem primeru očitno avstrijskih mojstrov pri gradnji »Piccolominijeve« katedrale v Pienzi, daje nazoren vpogled v enega od vi- dikov razpetosti Eneja Silvija med »dvema svetovoma«, med italijansko renesanso in severno gotiko. V tej dvojnosti, ki v resnici pomeni iskanje nekakšne protislov- ne sinteze, se med drugim zrcali Piccolominijeva življenjska pot, razpeta med Ita- lijo in severnim svetom: od razgibane mladosti v Sieni prek tajnikovanja na dvoru Friderika III. do škofovanja v Trstu, Sieni, in nazadnje do papeškega prestola. Keria_2024-2_FINAL.indd 5 7. 03. 2025 07:32:01 6 Marko Marinčič Ti itinerariji, predvsem pa škofovanje v Trstu, so Eneja pripeljali v stik s sedanjim slovenskim ozemljem. Vendar tu ne gre samo za geografsko okoli- ščino. Kot ugotavljata Aleš Maver in Jure Peklar, je npr. ustanovitev ljubljanske škofije treba razumeti v kontekstu Piccolominijevih cerkvenopolitičnih pogle- dov, ki so prvotno pomenili iskanje radikalne politične alternative papeškemu absolutizmu, tudi po prelomu s konciliarizmom in v času cerkvene kariere pa so se pomikali v smer t. i. »državnega cerkvenstva«. Izhajajoč iz teh pogledov je Piccolomini odločilno sooblikoval politični koncept Evrope, zlasti kot avtor dela De Europa, ki ga je tik pred nastopom papeške funkcije napisal kot poziv k poenotenju spričo turške nevarnosti. Kot v svojem prispevku pokaže Gregor Pobežin, so politični in cerkvenopolitični razmisleki ključni za razumevanje dela Germania, nastalega v približno istem času, in aktualističnih odzivov na Tacitovo Germanijo v tem besedilu. Prav tako je v teh razmislekih iskati vire njegovega zanimanja za sedanje slovensko ozemlje. Roman Alojza Rebule Zeleno izgnanstvu, ki se mu je ob tej priložnosti posvetila Jadranka Cergol, zgodovinsko zvesto popisuje Piccolominijevo tržaško obdobje, obenem pa je avtorju dalo priložnost za troje aktualizacij: prva zadeva vrednostni sistem renesančnega humanizma, druga krščansko dediščino Evrope, in tretja, v ro- manu najbolj radikalna, politični in jezikovni položaj Slovencev na Tržaškem. Ob omembi Piccolominijevih stikov s slovenskim etničnim ozemljem se samo od sebe ponuja opažanje, da slednji niso bili omejeni na Trst z okoliško pokrajino in Kranjsko (predvsem Ljubljano, kjer se je večkrat ustavil), temveč so segli tudi na Koroško (npr. s komendo pri Slovenj Gradcu, ki je po zaslugi Piccolominija kot naslovnega župnika pridobila pomembne privilegije; še bolj s poročilom o ustoličevanju koroških vojvod v delu De Europa), na Štajersko pa prek politično motiviranega obračunavanja z družino celjskih grofov. Kon- kretna politična ozadja negativnega predznaka, ki ga je avtor spisov De Europa in Historia Austrialis tej plemiški hiši uspešno in trajno vtisnil, zdaj dodatno pojasnjuje Janez Mlinar, Tjaša Šimunić pa piščevevo tendenciozno retoriko osvetli z njegovo uporabo nekaterih klasičnih latinskih besedil: izkaže se, da je rekontekstualizacija obče znanih mest npr. iz Svetonija in zlasti Salustija izrazito spretna in zahrbtno manipulativna. S tem prehajamo k leposlovnemu delu Piccolominijeve literarne ustvarjal- nosti, ki razkriva ozadja Enejeve intelektualne in retorične formacije. Dve be- sedili, ki jima tu namenjamo posebno pozornost, Zgodba o dveh zaljubljencih (Historia de duobus amantibus) in satirični spis O bedi dvorjanov (De miseriis curialium), sta v prevodu našli mesto tudi v že omenjeni knjigi Jana Dominika Bogataja in Anje Božič; ta vključuje tudi bolj izrazito šolsko komedijo Hrizida (Chrysis). Poudariti je treba, da so vsa tri dela nastala leta 1444, ko je bil devet- intridesetletni avtor tajnik na dvoru Friderika III. – tudi pri noveli in komediji torej ne gre za mladostna literarna poskusa. (Dopustimo lahko možnost, da osnutki segajo v sienska leta, vendar dokazov za to ni.) Keria_2024-2_FINAL.indd 6 7. 03. 2025 07:32:01 7Enej Silvij Piccolomini: renesančni papež med dvema svetovoma Še eno leposlovno delo, ki se mu posvečamo, zbirka elegij Cintija (Cinthia), na prvi pogled učinkuje kot študentska pesniška vaja – in zelo verjetno osnut- ki res izhajajo iz sienskih let, saj se v zbirki skoraj zanesljivo zrcali osebna izkušnja s Sienčanko Angelo Acherisi; vendar so elegije nastajale skozi daljše obdobje oz. vsaj do leta 1435. Površno označevanje vseh teh del kot »mladostnih« očitno izhaja iz apo- logetskih pobud. Te so (poleg senzacionalistične radovednosti) tudi v ozadju razširjene predstave o Enejevih sienskih letih kot času brezdelnega razvrata. V delu literature je zelo očitna težnja, da bi se Piccolominijevo posvetno oz. v najčistejšem smislu humanistično produkcijo potisnilo v varno zavetje »nore mladosti«, čimdlje od papeške tiare. Povsem drugačno plat mladega Piccolo- minija pa pokaže njegov profesor prava Mariano Sozzini: Njegov študijski prostor je bil doma, tam se je podnevi in med budnimi nočmi posvečal knjigam, ki so mu jih priskrbeli prijatelji. Za učitelje si je rajši jemal mrtve kot žive: Cicerona, Marona, Tita Livija in druge kneze latinskega jezika. (Gregorio Lolli v: Pii II pont. max. Commentarii quibus accedunt Jacobi Piccolo- minei card. papiensis epistolae, Frankfurt 1614, 494) Tri dela, ki so jim posvečeni prispevki v prvem delu tega zbornika, so si vsebinsko zelo različna, vendar imajo dve pomembni skupni potezi: parafraze latinskih klasikov, ki jih v teh besedilih mrgoli, so zdaj lahkotno dekorativ- ne, drugič globoko pregnantne: na poti od novega konteksta k prvotnemu in obratno se pogosto skrivajo pomenljiva sporočila. Druga skupna značilnost Cintije, Zgodbe o dveh zaljubljencih in Bede dvorjanov je izrazita občutljivost za izrazne zmožnosti literarnega žanra. Cintija, o kateri piše Marko Marinčič, je poklon »ekscentričnemu« elegiku Properciju, ki zaseda častno mesto na obro- bju kanona, a v resnici še bolj prvaku rimske poezije Vergiliju, ki v sklepni pe- smi pomaga lahkotno erotiko preokreniti v smer visokega patosa. Spis O bedi dvorjanov, ki ga je Jan Dominik Bogataj nedavno prevedel in mu zdaj posveča razmislek o žanrskem vprašanju, ob humoristični tipologiji dvornih razvad in zablod raziskuje nove možnosti satirične literature; ob branju ne smemo niti za hip pozabiti, kolikšne avtoironije je bil vendarle sposoben zlobno sar- kastični politik Piccolomini, v času nastajanja Bede dvorjanov tudi sam dvor- jan. Jaka Klasinc ugotavlja, da je novela O dveh zaljubljencih kot variacija na Boccacciovo Fiammetto, a tudi v navezavi na Dekameron, zelo izviren poskus ljubezensko-izpovedne ljudske novele v latinščini. »Regresija« od Boccaccio- vega vernakularja k jeziku elitne kulture je očitno ključni moment te »elegične novele«, ki je bila kljub jeziku bestseller (nazadnje seveda zlasti v prevodih). Anja Božič se v svojem članku posveča Piccolominijevi znameniti dvakrat zapisani izjavi Aeneam rejicite, Pium accipite. To izjavo so pogosto razume- li kot spokorniški preklic lastne »poganske« literature, zlasti Zgodbe o dveh Keria_2024-2_FINAL.indd 7 7. 03. 2025 07:32:01 8 Marko Marinčič zaljubljencih. V prvem od dveh kontekstov je povsem očitno, da pisec nima v mislih ničesar takega, temveč zgolj »grešno preteklost« na področju doktrine: tisto, kar preklicuje, so njegova nekdanja konciliaristična, protipapeška pre- pričanja in dejanja. A tudi v drugem primeru, ko tractatum de amore omeni, so indiskretno radovedni bralci, željni biografskih senzacij, spregledali ironijo. Sporočilo je katulovsko (prim. 16. pesem) in se glasi nekako takole: »Vi oz- kogledi, dvolični bralci, zgolj niste razumeli vzgojne sklepne morale, ki vas je hotela odvrniti od erotičnih zablod, in ste – v skladu z lastno naravnanostjo – iskali samo žgečkljivih zgodbic.« In naprej (še vedno v moji prosti parafrazi): »Če torej kot bralci res tako malo razumete, si dovolite vsaj poenostavitev: zavrzite Eneja in sprejmite Pija.« Pius Aeneas je slejkoprej en sam, klasičen in krščanski obenem; še vedno ga moti predvsem človeška (in bralska) neumnost. Z njegovimi lastnimi bese- dami: »Tako pokvarjen in zaslepljen je bedni človeški rod.« *** Slovenci se ne moremo ponašati z renesanso, kakršno so imeli večji evrop- ski narodi. Začetki slovenskega slovstva resnici na ljubo pač niso literatura. Zato je tem bolj pomembno priznanje dolga, ki ga imamo do treh velikih ita- lijanskih intelektualcev tega obdobja: Trubarjevega dolgoletnega učitelja in mentorja, tržaškega škofa Pietra Bonoma, Trubarjevega zaščitnika in pobu- dnika prevajanja Biblije v slovenščino Petra Pavla Vergerija in – že v stoletju pred tem – Eneja Silvija Piccolominija. To so tri drobne, a za naš prostor iz- redno pomembne emanacije renesančnega humanizma. Piccolomini je med njimi poseben v tem, da s svojo osebno zgodbo, politično in cerkvenopolitično kariero pooseblja mejni položaj teh krajev med Mediteranom in germanskim severom, skoraj kot sinekdoha vsega tistega, kar imela slovenska kultura po zaslugi dveh blagodejnih zunanjih vplivov v naslednjih stoletjih postati. Nazo- ren simbol te protislovne sinteze je ravno katedrala v Pijevi eponimni Pienzi, ki za renesančno fasado skriva fascinum severne gotike. Upati je torej, da bo ta publikacija dala novo spobudo ukvarjanju z rene- sančnim humanizmom kot ozadjem tukajšnje intelektualne kulture v njenem »otroškem« obdobju. Zahvala velja vsem, ki so v preteklih mesecih kot prire- ditelji ali aktivni udeleženci sodelovali pri dogodkih, ki so v seštevku vodili k tej publikaciji, zlasti (v abecednem vrstnem redu) Janu Dominiku Bogataju, Anji Božič, Katarini Richter, Heleni Seražin in Tjaši Šimunić. Zbornik je nastal – med drugim na osnovi posveta, ki je potekal na ZRC SAZU – v okviru programske skupine »PODOBA – BESEDA – ZNANJE. Ži- vljenje idej v prostoru med vzhodnimi Alpami in severnim Jadranom 1400– 1800« (P6-0437 A). Marko Marinčič Keria_2024-2_FINAL.indd 8 7. 03. 2025 07:32:01 I. Razprave ENEJ SILVIJ PICCOLOMINI: R ENESANČNI PAPEŽ MED DVEMA SVETOVOMA Keria_2024-2_FINAL.indd 9 7. 03. 2025 07:32:01 Keria_2024-2_FINAL.indd 10 7. 03. 2025 07:32:01 Marko Marinčič »Ekscentrični« Propercij v službi kanona: Piccolominijeva Cinthia Dve Piccolominijevi humanistični deli iz časa pred njegovo cerkveno kariero, Zgodba o dveh zaljubljencih in O bedi dvorjanov, sta že v 15. stoletju uživali ve- liko priljubljenost, prvo z vsaj 67 izdajami in prevodi v moderne jezike, drugo s 15 izdajami in številnimi ohranjenimi rokopisi.1 Nasprotno ima zbirka elegij z naslovom Cinthia2 (v nadaljevanju Cintija), ki je nastajala v Sieni od leta 1423,3 pozneje v Baslu od leta 1432 naprej in morda vse do leta 1442,4 značaj nekoliko bolj zahtevne šolske vaje; zelo nepopolna prva izdaja je bila objavlje- na šele leta 1883,5 pa še ta, kot priznava njen avtor, »bolj za namen zgodovin- ske ponazoritve kot v počastitev avtorja«.6 Avtor prve celovite kritične izdaje celo zapiše, da si Piccolomini, »če bi ob smrti zapustil samo svojo poezijo, v zgodovinah književnosti ne bi zaslužil niti omembe«.7 Kljub temu je zbirka zanimiv dokument o Piccolominijevi zgodnji literarni formaciji;8 zanimiva pa 1 Za prevod obeh del sta nedavno poskrbela Jan Dominik Bogataj in Anja Božič, Enej Silvij Pic- colomini. Gl. tudi prispevka obeh v tej številki. 2 Grafija ustreza latinskemu naslovu Cynthia v korektnejši italijanski izgovarjavi (namesto it. Cinzia). 3 O sienskem kulturnem prizorišču v tistem času prim. Albanese, »Civitas Veneris«. 4 Prim. van Heck, Enee Silvii Piccolominei, XII-XIII; pri terminus ante quem 1442 gre za argu- mentum ex silentio: tistega leta je Aeneas Silvius postal poeta laureatus in se odtlej tako tudi podpisoval. Duval, Éneas Silvius Piccolomini, 13, smiselno omenja tudi aluzijo na bitko pri oto- ku Ponza leta 1435. 5 Izdaja Cugnoni, Aeneae Siluii Piccolomini, sicer temelji na edinem ohranjenem rokopisu, vendar je zelo nepopolna, med drugim tudi zato, ker je avtor prve izdaje štiri za njegov okus nravstveno sporne pesmi izločil. Cintija je očitno krožila do leta 1458, morda je za njen umik poskrbel novi papež sam, prim. Galand-Hallayn, »Pie II«, 105. 6 Cugnoni, Aeneae Siluii Piccolomini, 11. 7 van Heck, Enee Silvii Piccolominei, v. 8 Z biografskega stališča je izbiro rimske ljubezenske elegije kot žanra mogoče razumeti tudi kot proklamacijo svobodnih pogledov na ljubezen; avtor še v času papeževanja v pismih izjavlja: »Večje število žensk sem srečal in ljubil, a ko sem vsako od njih dobil za svojo, me je prevzela velika naveličanost. Če bi se imel namen poročiti, se nikoli ne bi združil z žensko, katere navad DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.11-19 Keria_2024-2_FINAL.indd 11 7. 03. 2025 07:32:01 12 Marko Marinčič je tudi ravno kot primer humanistične verzifikacije brez posebnih umetniških ambicij, saj na površinski način razkriva imitativni značaj renesančne latin- ske poezije. Ta značilnost je skupna množici »vaj v slogu«, kakršna je Cintija sama,9 in »vélikim« avtorjem latinske renesančne poezije, denimo Polizianu, Pontanu, Sannazaru in Celtisu; dejansko pa že predhodnikoma Petrarki in Bo- ccacciu. Resnici na ljubo se ti avtorji zunaj akademskih šolskih klopi že stoletja ne berejo več, ali pa se bere, kot v primeru Sannazara, samo njihova italijanska produkcija.10 Cintija vsebuje 23 pesmi v elegičnih distihih. V ospredju je ženska, poime- novana Cinthia, tudi kot neposredna naslovnica, a tudi številni drugi posame- zniki, ki jih avtor v vrsti prigodnic v običajni humanistični maniri alegorično naslavlja z antičnimi imeni. Prosopografija teh pesmi je težavna; očitno so v ozadju številni nam neznani posamezniki iz avtorjevih sienskih let. Besedilna prisotnost Propercija je resnici na ljubo šibka. Za pomembnejši zgled se izkaže Vergilij.11 To skoraj gotovo ni povezano z dejstvom, da je Aene- as Silvius Vergilija od rojstva nosil v imenu – in se avtorju Eneide zelo verjetno poklonil celo z izbiro papeškega imena Pius – namreč kot »pokristjanjena«, če ne kar spokorjena različica Vergilijevega pius Aeneas.12 Vergilij je bil ob Ci- ceronu od Petrarke naprej samoumevni kralj latinske res publica litterarum.13 A čeprav Enejeve elegije, ki pogosto centonistično povzemajo rimske kla- sike, v nenavadno majhni meri imitirajo Propercija samega, je njegova idejna in strukturna prisotnost očitna. Že z naslovom in takoj nato s programsko prvo pesmijo, ki jo – v ponazoritev njene šolskosti – namenoma prevajam v obliki suhe prozne parafraze: ne bi dobro poznal.« (Wolkan, Der Briefwechsel, 1.1.282) In še: »Kdor še nikoli ni ljubil ženske in ni čutil žara strasti, je bodisi bog bodisi živinče.« (prav tam, 504) 9 Podobnost s komedijo Chrysis (prevod Anje Božič v Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini) je v tem pogledu očitna. Že prva (ohranjena) humanistična komedija, Vergerijev Paulus, sicer oblikovno in dramaturško bistveno bolj ambiciozna drama, je povsem očitno nastala kot diletto – in ostala nedokončana; prim. Božič, »Paulus«. 10 Drastičen primer je sam začetnik »neolatinske« poezije Petrarka: njegova Africa, literarnozgo- dovinsko nedvomno ključno pesniško delo na prehodu med srednjim in novim vekom, zadnjih sto let ni bila deležna celovitega prevoda v italijanščino; razlogi so lahko v tem primeru tudi politični (uporaba tega epa v fašistični propagandi), vendar je usoda Petrarkovega epa na las po- dobna usodi preostale neolatinske poezije (in v veliki meri tudi proze). – Pomemben prispevek k popularizaciji renesančne literature v latinščini je harvardska zbirka I Tatti. 11 van Heck, Enee Silvii Piccolominei, x-xi. Opozarja tudi na avtorjevo lastno oznako maronei versus (var. varia 102.207, str. 168). 12 Neposrednih dokazov ni, povsem očitno pa je Piccolomini formulo »zavrzite Eneja, sprejmite Pija« s sebi lastno norčavo ironijo dvakrat uporabil za »obračun« s svojo preteklostjo, enkrat glede svojih nekdanjih konciliarističnih stališč in drugič glede svojih mladostnih erotičnih spi- sov. Ker se v papeški vlogi vsaj za popularno novelo Zgodba o dveh zaljubljencih ni bil dolžan opravičevati (zatajiti je zaradi njene razširjenosti niti ni mogel), je sporočilo na dlani: Aeneas Pius je navsezadnje en sam. O tem Anja Božič v tej številki. 13 Podobno npr. Poliziano v svojih elegijah iz časa »izgnanstva« s firenškega dvora v Mantovo prikaz svojega »ovidijanskega« izgnanstva na ključnih mestih poudarjeno podloži z Vergilijem; prim. McGowan, »Ovid and Poliziano in exile«. Keria_2024-2_FINAL.indd 12 7. 03. 2025 07:32:01 13»Ekscentrični« Propercij v službi kanona: Piccolominijeva Cinthia 1. In Cinthiam Cinthia, si qua meo debetur fama labori, Abs te suscipiam quicquid honoris erit. Tu mihi das ipsas scribenda in carmina uires, Tu facis ingenium, tu facis eloquium. 5 Te duce concedunt diue in mea uota sorores, Te duce Castalio somnia fonte bibo. Summa tibi, fateor, debentur premia:summo Te quoque, si liceat, carmine ad astra feram. Et nostri prima uenies in parte libelli: 10 Tu mihi principium, tu mihi finis eris. Cintija, če je moj napor vreden kakšne slave, naj vse časti, ki jih bom deležen, prejmem od tebe. Ti mi sama daješ moči za pisanje; ti si vir mojega navdiha in sloga. Pod tvojim vodstvom sestre Muze strežejo mojim prošnjam, pod tvojim vodstvom pijem iz kastalijskega izvira. Priznam, vredna si največjih nagrad; če je dovoljeno, bi te s pesmijo ponesel do zvezd. Nastopila boš že v prvem poglavju moje knjižice: ti mi boš začetek, ti boš moj konec. Piccolomini se tu naveže na dve znani mesti, ki sta pravzaprav sidrišči Propercijeve erotopoetike: Non haec Calliope, non haec mihi cantat Apollo: / ingenium nobis ipsa puella facit (2.1.1–2: »Tega mi ne poje Kaliopa, tega mi ne poje Apolon; deklica sama je vir mojega talenta/navdiha«) in Cynthia prima fuit, Cynthia finis erit (1.12.9: »Cintija je bila začetek, Cintija bo konec«). Avtor Cintije vsaj v štirih pomembnih pogledih sledi Properciju in kon- venciji rimske ljubezenske elegije: 1) Pod vplivom znanega mesta v Apulejevi Apologiji (10) je bilo že v rene- sansi razširjeno prepričanje, da so imena opevanih oseb v rimski erotič- ni poeziji šifrirana, torej grški psevdonimi, [iz spodobnostnih razlogov] nadeti [poročenim] Rimljankam: Propercijeva Cynthia je bila v resnici neka Hostia, Tibulova Delia neka Plania itd. Piccolominijeva Cinthia je skoraj gotovo »maska« za ženo uglednega Sienčana Francesca Acherisija, po imenu Angela.14 S to žensko je imel Piccolomini očitno resnejšo zvezo, zato je občutje distance in nedostopnosti (srečna združitev se ne omeni niti enkrat, pri Properciju pa se celo dvakrat) najbrž treba razumeti kot sledenje elegični konvenciji. Bistvo elegične ljubezni je v njeni neizpolnje- nosti in neizpolnljivosti; to (in pa kult domne /=domina/) so po rimskih elegikih dokazljivo povzemali tudi trubadurji.15 14 van Heck, Enee Silvii Piccolominei, vii. Van Heck ugotavlja, da je ujemanje imen tudi metrično. 15 Prim. Stapleton, Harmful Eloquence. Paradoksalno so imeli močan vpliv na trubadurje Ovidi- jevi Amores, in to kljub dejstvu, da je ta knjiga humorističen obračun z elegično ljubeznijo in z zvrstjo samo. Keria_2024-2_FINAL.indd 13 7. 03. 2025 07:32:01 14 Marko Marinčič 2) Propercij je prvi pregnantno formuliral paradoks zaljubljenca kot bolnika, ki se upira zdravljenju: Omnis humanos sanat medicina dolores: / solus amor morbi non amat artificem (2.1.57–58; »Zdravila dandanes ozdravijo že vsako bolečino; edino ljubezen ne mara umetnika zdravilca.«) Že prva pesem Pro- percijeve prve knjige, najbrž naslovljene Cynthia, je svarilo bralcem, ki izhaja iz enoletne travmatične izkušnje s Cintijo. S tem je Propercij ustvaril zametek erotodidaktične poezije, ki ga je pozneje razvil Ovidij v Umetnosti ljubezni in Zdravilih za ljubezen. Poleg tega je Ovidij s sosledjem dveh »poučnih« pe- snitev, Ars in Remedia, shematično razgradil Propercijev paradoks. Ovidij je tako izhajajoč iz Propercija utrl pot dolgi tradiciji erotodidaktične poezije, v katero se zavestno uvršča tudi Piccolomini.16 Prim. Prop. 1.1.25–26: aut uos, qui sero lapsum reuocatis, amici, / quaerite non sani pectoris auxilia in Picc. Cinth. 23.89ss.: discite nunc ex me, iuuenes! ne credite Amori [...]. Poslušnost konvenciji dokazuje tudi Piccolominijev obračun z erotiko, pismo z eksplici- tno mizoginsko vsebino, znano pod naslovom De remedio amoris.17 Ljubil je v Propercijevem jeziku, ljubezni se mora ozdravljati z Ovidijem. 3) Po vplivni razlagi Wilfrieda Stroha je v rimski ljubezenski elegiji upoda- bljanje ljubezenskega obupa predvsem strategija dvorjenja (werbende Dichtung).18 Značilen primer je že v prvi elegiji, ko pesnik Cintiji obljublja večno slavo v smislu transakcije, ki je v skupnem interesu obeh: Summa tibi, fateor, debentur premia: summo / te quoque, si liceat, carmine ad astra feram (7–8); si liceat je v povezavi s premia izraz pričakovanj. V zadnji, ki je invektiva In Amorem (»in« tokrat v sovražnem smislu, »zoper«), pesemski subjekt napada Amorja, ker mora zapustiti Sieno in ljubljeno žensko. Tu med drugim beremo: hec mihi pro meritis referuntur premia tantis (23.83).19 4) Tudi Propercijev »ljubezenski roman« se konča z razhodom, vendar je Pi- ccolomini nesrečni iztek poudaril s tendencioznim razumevanjem Proper- cijevega Cynthia finis erit. Motiv eros-thanatos je pri Properciju poudarjeno prisoten,20 vendar na tem mestu, v zgodnji fazi razmerja, Cynthia prima – Cynthia finis vsaj na površju pomeni zgolj »Cintija je prva in zadnja«, torej »Cintija in edino ona«. Piccolomini pa je v sklepni pesmi v finis vnesel esha- tološko razsežnost: mille fero en mortes: uiuo moriorque uicissim / uita mihi mors est, mors mihi uita foret (23.55–56). Poleg tega je patos sklepne elegije okrepil z resnično številnimi izposojami iz Vergilijeve Eneide21 in s povsem 16 O tem temeljito Pinotti, »Il remedium amoris«. 17 Tudi to popularno besedilo je zdaj dostopno v prevodu Anje Božič, v: Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 137–143. 18 Stroh, Die römische Liebeselegie. 19 Zanimivo Pittaluga, »La Cinthia«, 39: »è la fine di un amore, certo, ma sul piano letterario della sistemazione strutturale dell’opera, la finis rappresenta il rovesciamento speculare del principium.« 20 Prim. Papanghelis, Propertius. 21 Prim. opombe pri van Heck, Enee Silvii Piccolominei, 34–37. Keria_2024-2_FINAL.indd 14 7. 03. 2025 07:32:01 15»Ekscentrični« Propercij v službi kanona: Piccolominijeva Cinthia eksplicitno navezavo na samomorilsko blaznečega zaljubljenca Kornelija Galusa iz Vergilijeve 10. ekloge: prim. Picc. Cinth. 23.31: sevo cum Gallus amore periret in Verg. Ecl. 10.10: indigno cum Gallus amore peribat. Ker je Cinthia skoraj gotovo psevdonim za Angelo Acherisi, je ob tem vendarle zanimivo naslednje kroniško pričevanje: Kot je navada pri mladih študentih, se je po naključju zaljubil v neko dekle in ji pogosto dvoril; to je bila žena Francesca Acherisija, po imenu Angela. Ko je ta opazila, da Enej, mladenič, oblečen v poceni oblačilo sinje barve, pogosto poželjivo pogleduje k njej, ga je zavrnila s temile besedami: »Napore vlagaš v ljubezen, ubožček pa nimaš niti obuvala.« [Sledi opis dogodka, ko ga v neki za- kotni ulici pretepejo s palico; pod vtisom vseh nesreč, zlasti zavrnjene ljubezni (vo- luptatibus spretis), se dokončno odloči, da bo »vrlin poslej iskal drugje«.] Ko je Enej dosegel papeštvo, mu je ta ženska poljubila stopalo, od njega pa je slišala tele besede: »Prosiva Boga, naj pozabi na najina mladostna dejanja.«22 Prizor učinkuje kot »uprizoritev« značilne situacije rimske ljubezenske ele- gije, ko »ubožni« pesnik zaman dvori ženski, ki ji ne more ponuditi drugega kot pesmi. Piccolomini v odnosu do Angele nikakor ni bil exclusus amator, vsaj ves čas ne – razmerje je trajalo dlje časa. Tudi v sklepni pesmi Cinthie z ničimer ne nakaže, da bi bila razlog za odhod iz Siene Angelina zavrnitev. Kljub temu števil- ne biografije, izhajajoč iz gornjega »poročila«, nekritično sprejemajo interpreta- cijo, po kateri je Enej zapustil rodno mesto in se usmeril k višjim nalogam ravno iz razočaranja nad ošabno Sienko.23 Za to ni nobenih oprijemljivih dokazov. Razočarani (in sramotno pretepeni) trubadur, ki išče tolažbo v političnem po- slanstvu – zgodba skoraj spominja na Propercija, ki se po dokončnem polomu s Cintijo preobrazi v angažiranega pesnika in celo slavilca Avgustovih zmag; v 4. knjiga elegij se – za marsikoga presenetljivo, če ne šokantno – sklene z monolo- gom častivredne matrone Kornelije, ki svet »svobodne ljubezni« sesuje v prah: priča smo »spreobrnjenemu« Properciju. Podobnost med dvema dramatičnima življenjskima itinerarijema je najbrž naključna, vendar se »pričevanju« na prvi pogled vidi, da je plod radovednega biografskega fabuliranja. Enea Silvio je s »trubadurskimi« poudarki zgodbo morda zavestno preokre- nil v tragedijo, ko mora zaradi ločitve doživeti celo »več smrti«, in s tem potvoril dejanski značaj odnosa z omenjeno žensko – da bi pač ustregel zahtevam žanra. Toda v Cinthii vendarle ni vse literarna konvencija. Naslovniki prigodnic so, če- tudi večine ni mogoče identificirati, nedvomno povečini realni. Prav tako izku- šnja z Angelo kot ozadje. Temperatura resnične strasti, ki se morebiti skriva pod 22 Cugnoli, »Aeneae Siluii Piccolomini«, 25, brez vira. 23 Duval, Éneas Silvius Piccolomini, 11: »La belle aurait méprisé cet amant bien plus pauvre qu’elle, petit et peu avenant.« Keria_2024-2_FINAL.indd 15 7. 03. 2025 07:32:01 16 Marko Marinčič površjem šolskih toposov, je z instrumenti filološke interpretacije težko izmerlji- va. Vendar to v veliki meri velja tudi za danes malo upoštevane »velikane« rene- sančne poezije v latinščini. Kod te poezije nam je nedostopen na podoben način kot – si licet parca componere magnis – kod francoske klasicistične dramatike. Poleg tega je izbira Propercija izvirna in provokativna. Kvintilijanova krilatica sunt qui Propertium malint (»so tudi taki [posebneži], ki imajo rajši Propercija [kot ‘gladkega in elegantnega’ Tibula]«, Inst. or. 10.1.93) ni samo izraz predsodka, ki ga retor izraža na račun pesnika, pogosto odtujenega dis- kurzivni logiki in sintaktičnemu redu. Propercij je bil vselej v senci Ovidijevih Amores. Tudi kot avtor, ki neprestano krši veljavne norme pesniškega izraza. Kvintilijan je dobil dokončno potrditev svoje sodbe, ko je Ezra Pound v Pro- perciju odkril modernista ante litteram.24 Kljub temu je očitno, da v Cintiji – kot v večini renesančne latinske (a tudi vernakularne) poezije – poetologija prevladuje nad erosom. Zato ni naključje, da uvodni elegiji ad Cintiam sledita kar dve in Virgilium (omejujem se na prvo): 2. In Virgilium Grecia preclarum quantum laudauit Homerum       Tam, Maro, te celebret turba latina. decet. Tu generi italico magnum decus, ille pelasgo,       Ille suis clarus, clarus es ipse tuis. O, si millenos uixisset uterque per annos, 5       Carmine quot miro prelia clara forent! Nunc etiam credam dictetis carmina diuis,       Ingenium tenues siquod habent anime. Ille Iouem mulcet, tua placat musa Quirinum       Leniturque tua Cesar et ipse lyra. 10 Quin aliquos tandem celo demittite uersus,       Qui Iouis aut magni Cesaris acta ferant? Celicole quondam misere ancilia: cur non       Carmina de celo mittere uestra licet? Kolikor je Grčija hvalila slavnega Homerja, toliko je prav, da tebe, Maro, častijo latinske množice. Ti si mogočen okras italskemu pokolenju, on pelasgijskemu; on slovi med svojimi, ti tudi med svojimi. O, če bi oba živela po tisoč let, kako bi boji sloveli v vajini pesmi. Verjeti mi je, da še zdaj bogovom recitirata pesmi, če breztelesne duše premorejo še kaj kaj navdiha. On s pesmijo boža Jupitra, tvoja muza s spokojem navdaja Kvirina, tvoja lira pomirja samega Cezarja. Zakaj z neba ne pošljeta nekaj verzov, ki bi povzdignili dejanja Jupitra ali velikega Cezarja? Nebeščani so nekoč z neba pošiljali ščite -- zakaj ne morejo biti z neba poslane vajine pesnitve? 24 Nekaj temeljne literature Marinčič, »Lie quiet, Divus«. Keria_2024-2_FINAL.indd 16 7. 03. 2025 07:32:01 17»Ekscentrični« Propercij v službi kanona: Piccolominijeva Cinthia Sporočilo tega zaporedja je na dlani. Ekscentrični Propercij, ki zaseda ča- stno mesto na obrobju kanona, je nazadnje postavljen v vlogo, ko zgolj podzi- dava Vergilijev visoki prestol. Prav zaradi te na prvi pogled razvidne konstela- cije je Piccolominijeva Cintija v svoji šolskosti dobra ponazoritev mehanizmov, ki delujejo v ozadju renesančne produkcije in ustvarjalne re-produkcije klasič- nega latinskega kanona. Van Heckova ocena, da se Piccolomini samo s Cinthio nikoli ne bi uvrstil v nobeno literarno zgodovino, je veliko preblaga; zelo verjetno bi zbirka – kot številni drugi obrobni proizvodi srednjeveške in novoveške latinitete – obleža- la v rokopisu. Če ne bi šlo ravno za Pija II., bi se verjetno izgubil tudi rokopis. Ob tem bi se lahko spustili v splošno razglabljanje o tem, kakšno naj sploh bo merilo selekcije pri izdajaju in digitalizaciji neolatinskih tekstov. Litera- tura klasične antike (nam) velja za kanonično tudi kot celota, en bloc. Nekoč bo popisano, objavljeno, digitalizirano vse – tudi zato, ker je korpus besedil kljub velikemu obsegu obvladljiv. Srednjeveška in novoveška latiniteta pa se vrednostnemu rangiranju in selekciji začneta izmikati, brž ko zapustimo ozek nabor »modernih klasikov«. V tem sta podobni korpusom literarnih in subli- terarnih besedil v modernih jezikih. Piccolomini je poučen primer, saj lahko celo pri diletantski Cinthii računa na več kritičnih izdaj – toda razlogi so dru- gje kot v delcu samem. Še najmanj si je njegova zbirčica tolikšno pozornost25 prislužila s tem, da Vergilija ustoličuje kot kneza latinskih pesnikov – to ple- onastično literarno obredje je kvečjemu znamenje njene obrobnosti. V nabor besedil, vrednih objave, se je prebila nezasluženo oz. zaradi avtorjevih drugih zaslug, najbrž celo bolj političnih kot literarnih. Brez »Eneja« in »Pobožne- ga« v imenu bi bil avtor Cinthie podoben tistemu mladeniču, ki je dvoril neki ošabni Sienki, a ga je zavrnila, ker ni imel za čevlje. Bosega, namiguje vir, so ga pretepli v stranski ulici, zato je na ono žensko pozabil, zapustil rodno mesto in nazadnje postal celo papež. Naposled ga je njegova Cintija spet prišla obiskat v Rim in mu poljubila stopalo, on pa je njej in sebi odpustil vse mladostne zablode. Morda tudi knjižico z naslovom Cinthia.26 Marko Marinčič Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta marko.marincic@ff.uni-lj.si 25 Presenetljivo zdaj obstaja celo samostojna dvojezična izdaja v Reclamovi zbirki: Ammann, Enea Silvio Piccolomini: Cinthia. 26 Pričujoči prispevek je nastal v okviru programske skupine »PODOBA – BESEDA – ZNANJE. Življenje idej v prostoru med vzhodnimi Alpami in severnim Jadranom 1400–1800« (P6-0437A). Keria_2024-2_FINAL.indd 17 7. 03. 2025 07:32:01 18 Marko Marinčič BIBLIOGR AFIJA Primarni v iri Cugnoni, Giuseppe, ur. »Aeneae Siluii Piccolomini Senensis Opera inedita«. V: Reale Accademia dei Lincei, Scienze morali, storiche e filologiche 3.8, Rim, 1882–83. van Heck, Adrian, ur. in kom. Enee Silvii Piccolominei, postea Pii PP II, Carmina. Città del Vaticano: Biblioteca apostolica Vaticana, 1994. Wolkan, Rudolf, ur. Der Briefwechsel des Eneas Silvius Piccolomini. Fontes rerum Austriacarum, zvezki 61, 62, 67, 68. Dunaj: A. Hölder, 1909, 1909, 1912, 1918. Druga l iteratura Albanese, Gabriella. »Civitas Veneris: Percorsi dell’elegia umanistica intorno a Piccolomini.« V: Poesia umanistica latina in distici elegiaci, ur. Giuseppe Catanzaro in Francesco Santucci, 125–164. Assisi: Accademia Properziana del Subasio, 1999. Ammann, Aaron, ur. in prev. Enea Silvio Piccolomini: Cinthia. Stuttgart: Reclam, 2020. Bogataj, Jan Dominik in Anja Božič. Enej Silvij Piccolomini: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2024. Božič, Anja. »Paulus.« Keria 21, št. 2 (2019): 127–54. Duval, Frédéric, ur. in prev. Éneas Silvius Piccolomini: Oeuvres érotiques. Turnhout: Brepols, 2003 Galand-Hallayn, Perrine. »Pie II, poète élégiaque dans la Cinthia.« V: Pio II e la cultura del suo tempo, ur. Luisa Rotondi Secchi Tarugi, 105–117. Milano: Guerini, 1991. Marinčič, Marko. »Lie quiet, Divus: Homerska prerojenja in rojstvo modernizma iz duha latinske preparacije«. V: Divina: Andreas Divus Iustinopolitanus, ur. Gregor Pobežin in Peter Štoka, 31–51. Koper, 2016. McGowan, Matthew. »Ovid and Poliziano in exile.« International Journal of the Classical Tradition 12 (2005): 25–45. Papanghelis, Theodore. Propertius: A Hellenistic Poet on Life and Death. Cambridge: Cambridge University Press, 1987. Pinotti, Paola. »Il remedium amoris da Ovidio a Enea Silvio Piccolomini.« Revue des Littératures de l’Union Européenne 7 (2007): 275–294. Pittaluga, Stefano. »La Cinthia di Enea Silvio Piccolomini: Note di lettura.« Cahiers d’études italiennes 13 (2011): 37–44. Stapleton, Michael L. Harmful Eloquence: Ovid’s Amores from Antiquity to Shakespeare. Ann Arbor: University of Michigan Press, 1996. Stroh, Wilfried. Die römische Liebeselegie als werbende Dichtung. Amsterdam: Hakkert, 1971. Keria_2024-2_FINAL.indd 18 7. 03. 2025 07:32:01 19»Ekscentrični« Propercij v službi kanona: Piccolominijeva Cinthia IZVLEČEK Poezija/verzifikacija v latinščini je obroben del Piccolominijevega literarnega opusa. Vendar je Cinthia, četudi ne pesniška mojstrovina, zanimiv primer ustvarjalne imitacije latinskih klasikov. V prepričanju, da se v ozadju elegičnih »muz« v rimski ljubezenski elegiji skrivajo resnične osebe, verjetno poročene ženske, Piccolomini svoje razmerje s poročeno Sienčanko Angelo Acherisi upodobi kot literarno podoživetje Propercijeve zgodbe s Cintijo. Tako kot Propercij in trubadurji ljubezensko elegijo deloma razume kot »poezijo dvorjenja« in sledi tudi drugim konvencijam rimske elegije, ob tem pa zavestno stopnjuje motiv neizpolnljive ljubezni »iz daljave« in eksistenčno konfiguracijo eros- thanatos (sklepna, 23. pesem). Cinthia je zanimiva tudi kot šolski primer humanistične verzifikacije, v kateri poetologija že v izhodišču prevlada nad erotično izkušnjo: pro- gramski pesmi za »Cintijo« sledita kar dve izrazito površinski hvalnici Vergiliju. Pris- otnost Propercija, ki je kot nekonvencionalen pesniški zgled zbirki posodil programsko ogrodje (ingenium ipsa puella facit; Cynthia finis erit), je tudi v samem besedilu mnogo šibkejša od Vergilijeve. Prevlada poetologije nad erotiko se torej kaže tudi v tem, da »ekscentrični« Propercij (sunt qui Propertium malint, Kvintilijan) v novem kontekstu slej koprej predvsem utrjuje Vergilijev kanonični položaj. Ključne besede: Enej Silvij Piccolomini, Cinthia, Propercij, elegija, neolatinska poezija ABSTR ACT The ‘Eccentric’ Propertius at the Service of the Canon: Piccolomini ’s Cinthia Poetry/versification in Latin is a marginal part of Piccolomini’s literary oeuvre. However, his Cinthia, even if not a poetic masterpiece, is an interesting example of the creative imitation of the Latin classics. Convinced that behind the elegiac ‘muses’ of the Roman love elegy there are real women, probably married, Piccolomini portrays his relation- ship with the married Sienese Angela Acherisi as a literary reenactment of Propertius’ story with Cynthia. Like Propertius and the troubadours, he understands the love elegy partly as ‘poetry of courtship’ and follows still other conventions of the Roman elegy, while consciously intensifying the motif of unrequited love ‘from afar’ and the existential configuration eros-thanatos (concluding poem, nr. 23). Cinthia is also interesting as a textbook example of humanist versification, in which poetics overrides erotic experience from the outset: the programmatic poem for ‘Cinthia’ is followed by two distinctly su- perficial eulogies to Virgil. The presence of Propertius, who as an unconventional poetic model lends the collection its programmatic skeleton (ingenium ipsa puella facit; Cynthia finis erit), is less prominent in the text itself compared to Virgil’s. The predominance of poetics over eroticism is therefore also reflected in the fact that the ‘eccentric’ Propertius (sunt qui Propertium malint, Quintilian) in the new context primarily reinforces Virgil’s canonical position. Keywords: Aeneas Silvius Piccolomini, Cinthia, Propertius, elegy, neo-Latin poetry Keria_2024-2_FINAL.indd 19 7. 03. 2025 07:32:01 Keria_2024-2_FINAL.indd 20 7. 03. 2025 07:32:01 Jaka Klasinc Zgledi za Piccolominijevo Zgodbo o dveh zaljubljencih Ob branju latinskega besedila Zgodbe o dveh zaljubljencih vsak klasično izo- bražen bralec slej ko prej ugotovi, da se v tem delu pojavljajo številni citati, aluzije in parafraze iz klasične latinske književnosti.1 Toliko bolj je to veljalo za humanističnega bralca iz časa, ko je branje klasičnih besedil predstavljalo temelj izobrazbe. Takšnemu (idealnemu) bralcu je to delo namenjeno, saj le on lahko prepozna duhovito igro navezav, preko katerih Piccolomini povzema, a tudi ironizira in parodira klasična besedila. To zanj, ki je učen in literarno izvrstno izobražen humanist, sicer ni nič nenavadnega in je povsem v skladu s humanističnim idealom posnemanja klasične književnosti. Lahko bi rekli, da sámo dejstvo pove več o dobi in njenih estetskih nazorih kot o Piccolo- miniju kot avtorju. Kakšen je torej smisel filološkega seciranja in izkopavanja literarnih referenc, ki so morale biti idealnemu bralcu domala očitne? V prvi vrsti nam lahko takšen napor pomaga odgovoriti na vprašanje, za kakšen tip ali žanr literarnega besedila sploh gre. Čeprav se v Zgodbi o dveh zaljubljencih pojavljajo različni žanri antične literature – ep, elegična poezija, komedija, tra- gedija, satira, zgodovinopisje –, slednja ne spada zares v nobenega izmed njih. In čeprav Piccolomini v njej prepleta citate klasičnih avtorjev, od Vergilija, Ovidija, Horacija, Juvenala, Propercija, pa vse do latinskega gledališča, Plavta, Terencija in zanj bistvenega Seneke,2 se pri tovrstni reprizi klasičnih vzorov vedno znova pojavlja vprašanje, kako so ti vzori uporabljeni in s kakšnim na- menom. Odgovoriti pa je potrebno tudi ali predvsem na vprašanje, povezano s prejšnjim, namreč, kakšen mehanizem deluje v ozadju tega besedila, katere 1 V veliko pomoč pri prepoznavanju citatov so seveda moderne izdaje, kot je Pirovano, Enea Silvio Piccolomini: Historia de duobus amantibus, po kateri navajamo tu. 2 Prepoznavanje klasičnih citatov v Zgodbi o dveh zaljubljencih ima dolgo zgodovino. Nazadnje je najbolj sistematično o tem pisal prav urednik italijanske izdaje; poleg uvoda v že citirano izdajo gl. še Pirovano, »Filigrane classiche«, in isti, »Memoria dei classici«. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.21-35 Keria_2024-2_FINAL.indd 21 7. 03. 2025 07:32:01 22 Jaka Klasinc žanrske zahteve oz. bralčeva pričakovanja nagovarja to delo, ki je bilo – kot vemo – v svojem času neverjetno uspešno. V obeh primerih se zdi bistveno Piccolominijev poskus povezati s tem, kar je Stefano Carrai imenoval »izum ljudske elegije«.3 Čeprav Piccolomini, kot smo dejali, prepleta več različnih antičnih žanrov, na strukturnem nivoju največ dolguje začetniku žanra novele, Boccacciu. Zgodbo o dveh zaljubljencih, ki se je je skozi leta prijelo več imen,4 bi torej lahko opredelili kot humanistični poskus latinske elegične novele. Pri tem je potrebno poudariti dve stvari: prvič, da je »žanr« novele, če sprejmemo to hipotetično uvrstitev, relativno nov in antični književnosti bolj ali manj tuj; ter drugič, da jezik, v katerem je besedilo napisano, v tem primeru latinščina klasične dobe, bistveno zaznamuje njegov pojmovni horizont. Piccolominiju je kot zgled veljal eden glavnih začetnikov žanra novele, Giovanni Boccaccio, predvsem s svojo tragično ljubezensko zgodbo, pisano v italijanščini, Elegia di Madonna Fiammetta. Boccaccio je, kar zadeva žanr novele, vsekakor bistven vmesni člen med klasično (latinsko) antiko in njeno humanistično reprizo. Hkrati pa je bil prav on tisti, ki je žanr elegije, kot ti- pično poetičen, presadil na področje proze v ljudskem jeziku. Pri tem mu je pot utrl Filippo Ceffi, ki je ok. leta 1325 v italijansko prozo prevedel Ovidijeve Heroide.5 Boccacciev namen je bil tekmovati z latinsko antiko, a je hkrati po- nudil prozni model elegične tematike, ki jo je Piccolomini pretvoril nazaj v latinščino. K temu je treba dodati, da je bil Boccaccio Piccolominiju še posebej blizu. Emilio Bigi je opozoril na zelo zgovorno Piccolominijevo pismo očetu iz 20. septembra 1443.6 V njem Piccolomini opiše pripetljaj z ljubico Elisabeth, ki mu je ponoči pustila odklenjena vrata, ter pripomni, da ga je to spomni- lo na peto novelo tretjega dne Dekamerona; podobno beremo v pismu iz 16. januarja 1444 Petru iz Noceta, ki je Piccolominiju potožil, da se je poročil z dekletom nižjega rodu, kar je slednjega nemudoma spomnilo na znamenito novelo o Griseldi (Dekameron 10.10). Poleg zanimivih biografskih implikacij nam to pove, da je bil Boccaccio z Dekameronom tedaj (vsaj za Piccolominija) ne le literarni vzor, temveč splošna kulturna referenca, ki jo je bilo zaradi svoje vsakodnevne tematike lahko navezati na dogodke iz vsakdana. Kljub temu se je v študijah in analizah Zgodbe o dveh zaljubljencih pomen Boccaccia manj poudarjal kot pomen antične literature.7 Eden izmed razlogov je gotovo ta, da navezave latinskega besedila (Historia de duobus amantibus) na italijansko novelo (Elegia di madonna Fiammetta in Dekameron) seveda 3 Carrai, »Boccaccio«. 4 Za natančnejšo razpravo o žanrski opredelitvi gl. Terzoli, »Intenti pedagogici«, 170. 5 Carrai, »Boccaccio«, 297. 6 Pisma po Wolkanovi izdaji citira Bigi, »La Historia de Duobus amantibus«. 7 Omenjal ga je sicer že Bigi, vendar se je navezav bolj sistematično lotil šele Pirovano in predv- sem Curti, »Il modello boccacciano«; gl. tudi Poletti, »Tra Griselda e Lucrezia«. Keria_2024-2_FINAL.indd 22 7. 03. 2025 07:32:01 23Zgledi za Piccolominijevo Zgodbo o dveh zaljubljencih niso dobesedne in so torej težje izsledljive. Res pa je tudi, da Piccolomini Bo- ccaccia nikoli zares eksplicitno ne omenja kot svoj vir in zgled, kakor to počne z antičnimi klasičnimi avtorji. Elisa Curti o prisotnosti Boccaccia v Zgodbi o dveh zaljubljencih govori kot o prikritem viru – »un exemplum sottacciuto«.8 Piccolomini, pravi, se kljub očitnim navezavam na latinsko tragedijo struk- turno veliko bolj zgleduje pri Boccacciu, kar je razvidno iz zasnove zgodbe. V rimskem gledališču se dramatičnost odvija skozi prizore, v zunanji zgradbi, medtem ko se pri Boccacciu in Piccolominiju vsa dramatičnost odslikava v subjektivni notranjosti likov – pri Boccacciu je to razvidno iz notranjih mono- logov Fiammette, pri Piccolominiju pa iz daljših pisemskih odlomkov.9 Enako velja za način pripovedne tehnike oz. t.i. pripovedovalca, ki je pri Boccacciu nezamenljivo prvooseben, pri Piccolominiju pa zunanji, brezosebni, a ravno pisemski vložki, ki pravzaprav predstavljajo večji del zgodbe, omogočajo su- bjektivne pripovedne elemente: Nonostante le forti influenze della tragedia latina, lo sfaldarsi del sentimento che, senza reali drammi esterni, porta alla infelice conclusione della vicenda, ha un’amarezza di fondo [plus fellis quam mellis…] marcatamente elegiaco, così come l’impronta fortemente soggettiva, resa nella Fiammetta dal racconto in prima persona femminile, filtrata invece nell’Historia dal registro epistolare e dai dialoghi patetico-retorici.10 Vendar Elegia di Madonna Fiammetta ni edino Boccaccievo delo, pri ka- terem se je zgledoval Piccolomini. Kot je razvidno že iz zgoraj navedenega pisma, je bil zanj pomemben vir tudi zbirka srednjeveških novel par excellence, Dekameron. O tem pričajo številne podobnosti med posameznimi novelami in Zgodbo o dveh zaljubljencih. A odnos med njima seže veliko globlje, kot se zdi na prvi pogled, saj zadeva vprašanje žanra novele kot takega. Gabriella Albanese v svojem prispevku lepo oriše razvojni lok med Petrarco in Picco- lominijem, v katerem se je – v manj kot sto letih – iz treh kulturno-literarnih modelov (klasičnega, srednjelatinskega in romanskega) razvila humanistična novela. Ključni člen v tej verigi je poleg Boccaccia predvsem Petrarca, ki je s svojim prevodom zadnje novele Dekamerona – Griselde, začrtal nadaljnji ra- zvoj humanistične novele.11 Petrarca se je kot Boccacciev sodobnik moral opredeliti do njegovega eksperimenta v ljudskem jeziku, ki ga je po prvotnem oklevanju nazadnje 8 Curti, »Il modello boccacciano«, 419. 9 Curti odgovarja predvsem na enostransko poudarjanje pomena latinskega gledališča za Zgodbo o dveh zaljubljencih v sicer zanimivem članku Bottari, »Il teatro latino nell’Historia de duobus amantibus«. Za precej bolj uravnotežen in z literarne teorije zanimiv prispevek gl. Pittaluga, »Lucrezia fra Tragedia e novella«. 10 Curti, »Il modello boccacciano«, 430. 11 Albanese, »Da Petrarca a Piccolomini«, 257. Keria_2024-2_FINAL.indd 23 7. 03. 2025 07:32:01 24 Jaka Klasinc sprejel v svoj kanon in mu podelil literarno vrednost prav s prevodom ene izmed novel (Dekameron 10.10). Ta je, ne po naključju, ena izmed bolj mo- ralističnih. Kot pravi v prologu k svojemu latinskemu prevodu, je že ob po- vršnem branju doživel tisti užitek v branju – »delectatus sum ipso in transitu« –, ki je, za razliko od ljudskih anekdot brez globlje notranje vrednosti, la- stnost visoke literature.12 Ta užitek (delectatio) naj bi bil ravno to, kar presega tradicijo srednjeveške moralistične pripovedi in eksempla, zato je nenava- dno, da se Petrarca osredotoči prav na novelo o Griseldi, ki je med najbolj moralističnimi, čeprav je ta gotovo najbližje njegovim nazorom. Kakorkoli že, izredno zanimivo se zdi, da smo tu priča kodifikaciji ljudske tradicije v obliki humanistične latinske učene literature. Preko Petrarcovega latinskega prevoda Griselde se je srednjeveška ljudska novela uveljavila kot humani- stični literarni žanr. Tovrstna translatio narratonis zadeva tudi pomembno vprašanje realizma v pripovedništvu, ki ga tu seveda ni mogoče načeti. Za našo temo je bistve- no morda le to, da se mora po humanistično-klasicističnih prepričanjih vsa- ka pripoved ali navezovati na resnične dogodke, ali pripovedovati izmišljene stvari, ki pa skrivajo globlji moralni nauk. To je tudi razlika med pojmom historia na eni strani in pojmom fabula na drugi. Prelomnost Dekamerona je ravno v tem, da ne spada v nobeno od obeh kategorij. Boccaccieva spontana teorija je bila precej ohlapnejša: verum nusquam legetur quin ab intelligenti homine cognoscatur aliquid magni sub fabuloso cortice palliatum.13 Vendar Bo- ccaccio preko Petrarcovega sita, ki iz Boccaccia odbere le tisto, kar je v skladu z novo estetiko, opravi pot prenove od pripovedovalca (narrator, fabulator) izmišljenih zgodb, ki so namenjene užitku, k novemu pripovedovalcu v duhu humanistične učene tradicije. Dejstvo, da je Boccaccio prestal preizkus selek- cije humanizma, je razlog, da se je ohranil v obliki literarnega vzora, zače- tnika žanra, ki prej v tej obliki ni obstajal. Šele nato je lahko postal tudi vzor za kasnejša prozna dela. Humanizem ga je kodificiral, prečistil, selekcioniral, cenzuriral in mu dal veljavo. Morda ni odveč dodati, da gre pri tem v prvi vrsti za lingvistično ope- racijo, ki izvorno ljudski žanr prevede v humanistično latinščino. Podoben korak, ki je za Piccolominija še bolj pomemben, je Brunijev prevod novele o Sigismundi (Dekameron 4.1). Leonardo Bruni, ki je bil Piccolominiju tako časovno, prostorsko kot tudi nazorsko bližje, je s tem ponudil alternativo moralistični tradiciji Griselde, saj novele četrtega dne sodijo med tiste bolj lascivne in odkrito ljubezenske. Enako velja tudi za Elegio di Madonna Fi- ammetta, ki je, kot smo povedali, neposreden vir za Piccolominijevo Zgodbo o dveh zaljubljencih. V obeh primerih stoji na začetku zgodbe prolog, ki v 12 Albanese, »Da Petrarca a Piccolomini«, 257. 13 Prav tam, 263. Keria_2024-2_FINAL.indd 24 7. 03. 2025 07:32:01 25Zgledi za Piccolominijevo Zgodbo o dveh zaljubljencih obliki nekakšne recusatio ali bolje excusatio skuša pojasniti, zakaj obravnava takšno tematiko: [S]uole a’ miseri crescere di dolersi vaghezza, quando di sé discernono o sentono compassione in alcuno. Adunque, acciò che in me, volonterosa più che altra a dolermi, di ciò per lunga usanza non menomi la cagione, ma s’avanzi, mi piace, o nobili donne, ne’ cuori delle quali amore più che nel mio forse felicemente dimora, narrando i casi miei, di farvi, s’io posso, pietose. […] voi, leggendo, non troverete favole greche ornate di molte bugie, né troiane battaglie sozze per molto sangue, ma amorose, stimolate da molti disiri, nelle quali davanti agli oc- chi vostri appariranno le misere lagrime, gl’impetuosi sospiri, le dolenti voci e li tempestosi pensieri, li quali, con istimolo continuo molestandomi, insieme il cibo, il sonno, i lieti tempi e l’amata bellezza hanno da me tolta via. Le quali cose, se con quel cuore che sogliono essere le donne vedrete, ciascuna per sé e tutte in- sieme adunate, sono certa che i dilicati visi con lagrime bagnerete, le quali a me, che altro non cerco, di dolore perpetuo fieno cagione. Priegovi che d’averle non rifiutate, pensando che, sì come i miei, così poco sono stabili i vostri casi, li quali se a’ miei simili ritornassero, il che cessilo lddio, care vi sarebbono rendendolevi. (Boccaccio, Elegia di madonna Fiametta, Prolog 1–5)14 Nesrečnikom se pogosto zgodi, da se želijo užalostiti, ko pri komu opazijo ali občutijo sočutje. Da bi torej v meni, ki si od vseh najbolj želim pomilovanja, zanj – zaradi dolgega trajanja – ne zmanjkalo priložnosti, temveč bi bilo teh še več, bi rada iz vas, ki vam v srcih morda biva srečnejša ljubezen, s svojo zgod- bo, če se le da, izvabila usmiljenje. […] V njej ne boste našli grških pripovedk, ki so okrašene z mnogo lažmi, niti trojanskih bitk, zamazanih s krvjo, ampak ljubezenske, ki jih poganjajo mnoga poželenja, skozi katere se vam bodo pred očmi prikazale nesrečne solze, siloviti vzdihljaji, boleči glasovi in nemirne misli, ki so me nenehno mučili in me oropali hrane, spanca, srečnih dni in ljube mi lepote. Če boste, vsaka zase in vse skupaj, te stvari gledale s srcem, ki ga imajo po navadi ženske, sem prepričana, da bodo nežne obraze oblile solze, ki bodo meni, ki edino to želim, razlog večne bolečine. Prosim vas, da jih ne zavrnete, misleč, da so kakor moja, krhke tudi vaše usode. Če pa se vam bodo, bog ne daj, zdele podobne moji, vam bo to drag opomin.15 Quid enim est toto terrarum orbe amore communius, que civitas, quod opidu- lum, que familia vacat exemplis? quis trigesimum natus annum amoris causa nullum peregit facinus? ego de me facio coniecturam, quem amor in mille peric- ula misit. Ago superis gratias, quod structas insidias millies fugi, felicior astro Martis, quem Volcanus, cum Venere iacentem, ferreo illaqueavit reticulo deri- dendumque diis ceteris ostentavit. Sed alienos quam meos amores attingam, ne dum vetusti cineres ignis evolvo, scintillam adhuc viventem reperiam. Referam 14 Italijansko besedilo navajam po Branca, Tutte le opere di Giovanni Boccaccio, 2. del 5. zvezka. 15 Kjer ni označeno drugače, je prevod moj. Keria_2024-2_FINAL.indd 25 7. 03. 2025 07:32:01 26 Jaka Klasinc autem mirum amorem peneque incredibilem, quo duo amantes, ne dicam amentes, invicem exarsere. Nec vetustis aut obliterates utar exemplis, sed nostri temporis ardentes faces exponam; nec Troianos aut Babilonios sed nostre urbis amores audies, quamvis alter ex amantibus sub arcteo natus fuerit celo. [F]or- sitan et hinc sugere aliquid utilitatis licebit. Nam cum puella, que in argumen- tum venit, amatore perdito, inter plorandum mestam et indignantem exalaverit animam, alter vero nunquam post hec vere letitie particeps fuerit, commonitio quedam iuvenibus erit, his ut abstineant nugis. Audiant igitur adolescentule et hoc edocte casu videant, ne post amores iuvenum se eant perditum. Instruit hec historia iuvenes, ne militie se accingant amoris, que plus fellis habet quam mel- lis, sed obmissa lascivia, que homines reddit insanos, virtutis incumbant studiis, que possessorem sui sola beare potest. In amore autem quot lateant mala, si quis nescit, hinc poterit scire. (Historia de duobus amantibus 3–4) Kaj je na vsem svetu bolj običajnega od ljubezni. Katero mesto, katera vas, kat- era družina je ni izkusila? Kdo pri tridesetih še ni grešil zavoljo ljubezni? Jaz sodim po sebi, saj sem bil zaradi ljubezni neštetokrat v težavah. Zahvaljujem se bogovom, da sem ubežal nastavljenim pastem. Več sreče sem imel kot Mars, ki ga je, medtem ko je ležal z Venero, Vulkan ujel v železno mrežo in kazal drugim bogovom, da so se mu posmehovali. A črpal bom iz drugih, ne iz lastnih prigod, da ne bi naletel na iskrico, ki še vedno tli, medtem ko šarim po žerjavici ugaslega ognja. Povedal bom torej čudno in skoraj neverjetno zgodbo dveh ljubimcev, da ne rečem norcev, ki sta gorela v ljubezni drug do drugega. Ne bom uporabil starih in pozabljenih primerov, temveč bom prikazal goreči bakli našega časa; niti ne boš poslušal trojanskih ali babilonskih, temveč ljubezni našega mesta, čeprav se je eden od dveh ljubimcev rodil pod severnim nebom. Tako pri Boccacciu kot pri Piccolominiju je namen prologa odgovoriti na vprašanje, ki si ga je, kot smo videli zgoraj, moral zastaviti vsak pisec novel. Je zgodba izmišljena ali govori o resničnih dogodkih? Če je izmišljena, kakšno je njeno moralno sporočilo? Tako Boccaccio, še bolj pa Piccolomini, sta se tako rekoč dvojno zaščitila. Njuna zgodba je resnična, ni izmišljena, sicer pa je s svojim tragičnim koncem njuno moralno sporočilo vsekakor to, naj se mladi čim bolj izogibajo temu, o čemer pišeta.16 Po drugi strani se neki drug topos iz Piccolominijevega prologa, namreč, da se starcem ne spodobi govoriti o ljubezenskih rečeh, zelo približa prologu Dekamerona: Sono adunque, discrete donne, stati alcuni che, queste novelette leggendo, han- no detto che voi mi piacete troppo, e che onesta cosa non è che io tanto diletto prenda di piacervi e di consolarvi, e alcuni han detto peggio, di commendarvi, come io fo. Altri, più maturamente mostrando di voler dire, hanno detto che alla mia età non sta bene l’andare ornai dietro a queste cose, cioè a ragionar di donne 16 O tem kot o retorični figuri gl. Terzoli, »Intenti pedagogici e tradizione misogina«, 169–173. Keria_2024-2_FINAL.indd 26 7. 03. 2025 07:32:01 27Zgledi za Piccolominijevo Zgodbo o dveh zaljubljencih o a compiacer loro. E molti, molto teneri della mia fama mostrandosi, dicono che io farei più saviamente a starmi con le Muse in Parnaso, che con queste ciance mescolarmi tra voi. (Decameron 4.1, 5–7) Bilo jih je torej nekaj, preudarne dame, ki so potlej, ko so te zgodbice prebrali, re- kli, da ste mi ve preveč pri srcu in da ni pošteno, ker mi je tolikanj do tega, da sem vam všeč in vas tolažim. Nekateri so se znebili še bolj pikre: češ da vas vrh vsega še hvalim. Drugi, ki bi radi veljali za preudarnejše, so rekli, da pri mojih letih ni bog- ve kako lepo, če se ukvarjam s temi rečmi, se pravi, če se pomenkujem o ženskah in se peham za njihovo naklonjenostjo. Prenekateri se kažejo neznansko občutljivi za moje dobro ime, pa pravijo, da bi pametneje storil, ko bi ostal pri muzah na Parnasu, namesto da se s takim govoričenjem štulim med vas.17 Tako piše Piccolomini v začetnem literariziranem pismu Marianu Sozziniju: Rem petis haud convenientem etati mee, tue vero et adversam et repugnantem. Quid enim est, quod vel me iam pene quadragenarium scribere, vel te quinqua- genarium de amore conveniat audire? Iuvenes animos res ista delectat et tenera corda deposcit. Senes autem tam idonei sunt amoris auditores quam prudentie iuvenes. (Historia de duobus amantibus 2) Prosiš me za nekaj, kar se moji starosti ne spodobi, tvoji pa je nasprotno in odvratno. Kaj je sploh takega, kar se o ljubimkanju spodobi meni, skoraj štiridesetletniku, napisati in tebi, petdesetletniku, poslušati. To je zabava za mlade in zanjo so potrebna mehka srca. Starci pa so ravno toliko primerni za ljubimkanje, kolikor so mladi za modrovanje. Piccolomini torej govori o zgodbi, ki je ne bi smel pisati, a ga k temu zave- zuje dolžnost, oz. prijateljstvo, medtem ko je lahko Boccaccio kot »predhuma- nist« ob teh kritikah preprosto odmahnil z roko: E quegli che contro alla mia età parlando vanno, mostra mal che conoscano che, perché il porro abbia il capo bianco, che la coda sia verde. A’ quali, lasciando stare il motteggiare dall’un de’ lati, rispondo, che io mai a me vergogna non reputerò infino nello estremo della mia vita di dover compiacere a quelle cose, alle quali Guido Cavalcanti e Dante Alighieri già vecchi, e messer Cino da Pis- toia vecchissimo, onor si tennono e fu lor caro il piacer loro. E se non fosse che uscir sarebbe del modo usato del ragionare, io producerei le istorie in mezzo, e quelle tutte piene mosterrei d’antichi uomini e valorosi, ne’ loro più maturi anni sommamente avere studiato di compiacere alle donne: il che se essi non sanno,vadino, e sì l’apparino. (Decameron 4.1, 33–34) 17 Vsi prevodi iz Dekamerona so po Košir, Giovanni Boccaccio. Keria_2024-2_FINAL.indd 27 7. 03. 2025 07:32:01 28 Jaka Klasinc Tisti pa, ki objedajo mojo starost, kažejo, kako slabo vedo, da ima drobnjak res- da belo glavico, pa zelene liste. Njim, pustimo zdaj šalo ob strani, odgovarjam, da me prav do poslednjega dne življenja ne bo sram streči rečem, s katerimi so se ponašali in so jim rade volje stregli že priletna Guido Cavalcanti in Dante Alighieri in hudo stari gospod Cino iz Pistoie. In če bi se to ne bilo z naravo te pripovedi, bi privlekel na dan zgodovino in v njej pokazal vrsto nekdanjih zna- menitih mož, ki so si v svojih najzrelejših letih prizadevali streči ženskam. Če moji grajalci tega ne vedo, naj gredo in se o tem poduče. Med Boccacciem in Piccolominijem obstajajo jasno tudi velike razlike. Bo- ccaccieva vloga sicer ne more biti podcenjena, ker se Piccolomini pri svojem po- skusu latinske novele vsaj strukturno ni mogel zgledovati pri ničemer antičnem. Ravno to pojasnjuje dejstvo, da je Piccolominijeva novela jezikovna krpanka raznolikih antičnih žanrov, od gledaliških komedije in tragedije (Plavt, Terencij, Seneka), do epike (Vergilij, Ovidij) in lirične erotične poezije (Propercij, Ovidij), ki jim enotnost podeljuje prav novi izum ljudske romanske tradicije – novela. Vendar je ravno tako očitno, da je moral Piccolomini za svojo latinsko novelo uporabljati pojmovni jezik klasične latinščine. V tem oziru je zanimivo prav to, da je Piccolomini izumljal nov jezik, četudi s pogostimi citati iz klasikov, ne pa prevajal kot npr. Bruni. Prav tako je jezikovno povsem obšel Brunijev prevod. Niti tam, kjer bi se lahko naslonil na njegov prevod, torej na konkretne prevodne rešitve, tega ni storil, kar kaže na željo po izvirnosti. Tako lahko v Zgodbi najdemo dobesedne navedke Plavta in Terencija, daljše citate Senekovih tragedij, Vergilija, Juvenala, Horacija, Ovidija in še kaj. Vsak izmed navedenih avtorjev pride na površje v tistih delih romana, ki jim funkci- onalno najbolj ustreza. Za hitre pogovorne izmenjave in dialoge sta to predvsem Terencij in Plavt, za ljubezensko-erotični imaginarij Ovidij, Propercij (in Vergi- lij, mislim predvsem na tisti citat Georgik 10.69: Amor omnia vincit et nos ceda- mus amori), za pikre opazke moralistične narave sta to Juvenal in Horacij itd. Posebej zanimiva pa je v tem oziru raba elegičnih primerov iz antične (mitološke) literature, ki jih Piccolomini črpa predvsem iz Ovidijevih Meta- morfoz, Heroid, pa tudi iz Vergilijeve Eneide (taka je na primer v srednjem veku že povsem topizirana epizoda Didone in Eneja). Slednje Piccolominijeva ljubimca preko povsem zavestne literarne igre uporabita kot primere antičnih junakov, ki so ravno tako podlegli Amorjevi zasužnjevalni moči in ki torej upravičujejo njuna problematična nagnjenja. Ko se Lukrecija sprašuje, ali je zmožna zamenjati moža, hišo, družino za neznanca, ki je povrhu še tujec, takole pravi: » […] nihil audet, qui fame nimis studet, multe hoc fecerunt alie. Rapi Helena vo- luit, non invitam asportavit Paris. Quid Hadrianam referam vel Medeam? nemo er- rantem arguit, qui cum multis errat.« Sic Lucretia. (Historia de duobus amantibus 9) Keria_2024-2_FINAL.indd 28 7. 03. 2025 07:32:01 29Zgledi za Piccolominijevo Zgodbo o dveh zaljubljencih »[…] nič si ne upa, kdor se preveč boji za ugled, mnoge druge so že to sto- rile. Helena je želela biti ugrabljena, Paris je ni odvedel proti njeni volji. Kaj naj rečem o Ariadni in Medeji? Nihče ne obsodi tistega, ki greši, če grešijo tudi mnogi drugi.« Tako je premišljevala Lukrecija. Prim. Elegia di madonna Fiametta 1.17, 20: Se tu forse di sottometterti a costui [Amore] aspetti riprensione, ella non ci dee potere cadere, perciò che mille falli maggiori, e il seguire ciò che gli altri più di te eccellenti hanno fatto, te, come poco avendo fallito e meno potente che i già detti, renderanno scusata. Če morda misliš, da boš kaznovana zaradi tega, ker si se ji [ljubezni] uklonila, se to ne more zgoditi, saj te bo nešteto večjih grehov opralo krivde in to, da si sledi- la temu, kar so drugi, boljši od tebe storili, ti, ki si nemočna, pa si grešila malo. In ko Euriala presenetijo njegova lastna nagnjenja: »Quid tandem« ait »incassum miser amor repugno? num me licebit, quod Iu- lium licuit, quod Alexandrum, quod Anibalem? viros armatos refero? aspice po- etas: Virgilius per funem tractus ad mediam turrim pependit, dum se muliercule sperat usurum amplexibus. Excuset quis poetam ut laxioris vite cultorem; quid de philosophis dicemus, disciplinarum magistris et artis bene vivendi precep- toribus? Aristotelem tanquam equum mulier ascendit, freno cohercuit et calcar- ibus pupugit. Diis equa potestas est Cesaris.« (Historia de duobus amantibus 15) »Čemu se torej,« reče, »zaman upiram, nesrečni zaljubljenec? Ali mi ne bo do- voljeno, kar je bilo dovoljenu Juliju, Aleksandru in Hanibalu? In to so možje vo- jne. Poglej pesnike: Vergilij je z vrvjo visel do polovice stolpa in upal na objeme svoje drage. Kdo bi opravičeval pesnika, ker da živi bolj sproščeno: kaj bomo rekli o filozofih, učiteljih znanosti, ki nas učijo kako živeti? Aristotela je neka ženska zajahala kot konja, ga imela na vajetih in spodbadala z ostrogami.« In zaključi s sprevrnjeno Ovidijevo mislijo: Non est verum, quod vulgo dicitur: non bene conveniunt nec in una sede mo- rantur maiestas et amor.18 Ne drži, kar pravijo ljudje; namreč da naj visokost in ljubezen ne bi sodili skupaj in nikoli ne bi bili na istem mestu. Že je bilo pokazano, kako je Boccaccio v svoje besedilo, ki je v tem prime- ru sicer dokaj natančen prepis Senekove Fedre, vtihotapil citat iz Ovidijevih Pisem junakinj (Heroid). Piccolomini, ki se je tega zavedal, je prepisal Bocca- cciovo besedilo in hkrati razkril njegov vir: 18 Met. 2.846–7. Keria_2024-2_FINAL.indd 29 7. 03. 2025 07:32:01 30 Jaka Klasinc Per costui [Amore] la tortola il suo maschio seguita, e le nostre colombe a’ suoi colombi vanno dietro con caldissima affezione. (Elegia di madonna Fiametta 1.17, 15) Zaradi nje [ljubezni] grlica sledi svojemu izbrancu in naše golobice letajo z ve- liko naklonjenostjo za svojimi. Nam niger a viridi turtur amatur ave et variis albe iunguntur sepe columbe, si verborum memini que ad Phaonem Siculum scribit Sapho. (Historia de duobus amantibus 15) Kajti zeleni grlici je všeč zelena in bele golobice se pogosto parijo z drugimi raznobarvnimi, če se prav spomnim besed, ki jih Sapfo nameni Sicilcu Faonu. Citat je dejansko iz Sapfinega pisma Faonu: [E]t variis albae iunguntur saepe columbae, et niger a viridi turtur amatur ave. (Ov. Her. 15.37–38) Raba antičnih referenc, predvsem iz ljubezenskega imaginarija, pri Picco- lominiju ni omejena le na pasivno sprejemanje antičnih vzorcev, temveč avtor- ja postavlja v aktiven, (lahko bi rekli) ironičen odnos do svojih predhodnikov. Primere takega sistematičnega navezovanja najdemo v tistem delu zgodbe, kjer si Lukrecija in Eurial izmenjujeta pisma, v katerih si izpovesta ljubezen in ki predstavljajo, kot smo omenili, večji del Zgodbe o dveh zaljubljencih. Prvo pismo, v katerem Eurial Lukreciji razkrije nespodoben predlog, se recimo močno opira na pismo, ki ga Biblis napiše Kavnu v deveti knjigi Metamorfoz. Salutarem te, Lucretia, meis scriptis, si qua mihi salutis copia foret. Sed omnis tum salus tum vite spes mee ex te pendet. Ego te magis quam me amo nec te puto latere meum ardorem. Lesi pectoris index tibi esse potuit vultus meus, sepe lacrimis madidus et que te vidente emisi suspiria.19 Fer benigne, te precor, qui me tibi aperio. Cepit me decus tuum vinctumque tenet eximia, qua omnibus pre- stas venustatis gratia. Quid esset amor, antehac nescivi, tu me cupidinis impe- rio subiecisti. Pugnavi diu, fateor, violentum ut effugerem dominium.20 Sed vicit meos conatus splendor tuus, vicerunt oculorum radii, quibus es sole potentior. Captivus sum tuus nec iam mei amplius compos sum, tu mihi et somni et cibi usum abstulisti. Te dies noctesque amo, te desidero, te voco, te expecto, de te cogito, te spero, de te me oblecto; tuus est animus, tecum sum totus, tu me sola 19 Ovidij, Met. 9.535–7: Esse quidem laesi poterat tibi pectoris index / et color et macies et vultus et umida saepe / lumina, nec causa suspiria mota patenti. 20 Prav tam. 9.543: pugnavique diu violenta Cupidinis arma. Keria_2024-2_FINAL.indd 30 7. 03. 2025 07:32:01 31Zgledi za Piccolominijevo Zgodbo o dveh zaljubljencih servare potes solaque perdere.21 Elige horum alterum22 et quid mentis habeas re- scribe. Nec durior erga me verbis esto quam fueras oculis, quibus me colligasti. Non peto rem grandem: ut alloquendi te copiam habeam, postulo. Hoc tantum volunt he littere, ut que nunc scribo dicere possim coram. Hoc si das, vivo et felix vivo. Si negas, extinguitur cor meum, quod te magis quam me amat. Ego me tibi et tue commendo fidei. Vale, anime mi et vite subsidium mee. (Historia de duobus amantibus 16) Pozdravil bi te, Lukrecija, z besedami, če bi imel v sebi kaj zdravja. Toda vse moje zdravje in vsako moje upanje na življenje je odvisno od tebe. Bolj te ljubim kot samega sebe in mislim, da ti moja strast ni ostala skrita. Moj obraz, moker od solza, in vzdihljaji, ki prihajajo iz mene ob pogledu nate, so ti priča mojega ran- jenega srca. Bodi tako dobra, prosim, in dovoli, da se ti izpovem. Prevzela me je tvoja podoba, sem ujetnik lepote, v kateri prednjačiš pred vsemi drugimi. Pred tem nisem vedel, kaj je ljubezen, ti si me podvrgla volji strasti. Dolgo sem se trudil, priznam, ubežati nasilnemu vladarju. A moje poskuse je premagal tvoj sijaj, zmagali so žarki tvojih oči, zaradi katerih si močnejša od sonca. Tvoj ujetnik sem, sebe nimam več pod nadzorom, ti si mi vzela voljo do hrane in do spanca. Dan in noč te ljubim, želim, kličem, pričakujem, o tebi razmišljam, nate upam, se te razveseljujem, tvoja je moja duša, ves sem tvoj, le ti me lahko rešiš ali pogubiš. Izberi eno od možnosti in napiši, kaj si misliš. In ne bodi ostrejša do mene z besedami, kakor si bila s pogledom, s katerim si me omrežila. Ne prosim za ve- liko: da bi lahko spregovoril s tabo, prosim. To je vse, kar želim s tem pismom, da bi ti lahko to, kar zdaj pišem, povedal v živo. Če to dovoliš, bom živel in to srečen. Če zavrneš, se mi bo ustavilo srce, saj te ljubim bolj kot samega sebe. Prepuščam se tebi in tvoji vesti. Pozdravljena, duša moja in hrana mojega življenja. Toda ljubezen, ki jo Biblis čuti do Kavna, svojega brata dvojčka(!), je kot izhodišče ljubezenskega pisma precej ponesrečena izbira. Tega so se tako Pi- ccolomini kot njegovi bralci seveda zavedali in z navezavo svoje besedilo na- merno ironiziral (Eurial gori v podobno nespodobni in nemogoči ljubezni do Lukrecije kot Biblis do Kavna). V drugačno, ironično/humorno luč pa po- stavi tudi Lukrecijin neposredni odgovor, ki se začne: »Desine sperare, quod assequi non licet, Euriale.« (Historia de duobus amantibus 19) Indignirana Lukrecija v nadaljevanju pisma ostro zavrne nespodobnega snubca, a Eurial to gesto pravilno razume kot vabilo, naj pisma v bodoče pošilja preko bolj zaupanja vrednega pismonoše, ki služi Lukreciji (Eurial torej razume dvojni smiel Lukrecijinega pisma, pod navidez nesramnim odgovorom se skriva želja po nadaljnjem dopisovanju). Ko si nekaj časa tako dopisujeta, se Lukrecija omehča in se je pripravljena vdati, ko ji – tokrat kot argument »proti« – zopet pridejo na misel klasični primeri: 21 Ovidij, Met. 9.547: tu servare potes, tu perdere solus amantem! 22 Prav tam. 9.548: Elige utrum facias. Keria_2024-2_FINAL.indd 31 7. 03. 2025 07:32:01 32 Jaka Klasinc Monent me multarum exempla, que peregrinos amantes deserte sunt, ne tuum amorem sequar. Iason Medeam decepit, cuius auxilio vigilem interemit draco- nem et vellus aureum asportavit. Tradendus erat Theseus in escam Minotauro, sed Ariadne consilio fretus evasit, illam tamen desertam apud insulam deseruit. Quid Dido infelix, que profugum recepit Eneam? num illi peregrinus amor in- teritum dedit? scio, quantum periculi sit amorem extraneum admittere nec me tantis obiiciam discriminibus. (Historia de duobus amantibus 23) Primeri mnogih, ki so ljubile tujce, me svarijo, naj ne sledim tvoji ljubezni. Jazon je preslepil Medejo, s pomočjo katere je ubil pošast na straži in odnesel zlato runo. Tezej bi moral biti žrtvovan Minotavru, a je z Ariadnino pomočjo ušel, njo pa pustil na otoku. Kaj naj rečem o nesrečni Didoni, ki je sprejela pribežnika Eneja? Ali je ni pokončala ljubezen do tujca? Vem, kako nevarno je sprejeti ljubezen tujca, in ne nameravam se podvreči taki nevarnosti. Euriala pa dekličina literarna razgledanost le še podžge: Rogas me, ut amare desinam, quia non expedit tibi peregrini flammas amoris se- qui et ponis exempla deceptarum. Sed hoc tam ornate culteque scribis, ut mirari magis et amare tuum ingenium debeam quam oblivisci. Quis ille est, qui tunc amare desinat, quando prudentiorem et sapientiorem animadvertit amicam? Si meum imminuere amorem volebas, non oportuit doctrinam tuam ostendere. Nam hoc non est incensum extinguere, sed ignem maximum ex parva conflare favilla. (Historia de duobus amantibus 24) Prosiš me, naj neham ljubiti, ker ne želiš goreti v ljubezni do tujca, in navajaš prim- ere tistih, ki so bile preslepljene. Toda te opisuješ na tako skrben in izbran način, da moram občudovati in ljubiti tvoj značaj, namesto da bi lahko preprosto odne- hal. Kdo je tak, ki neha ljubiti, ko odkrije, kako pametna in razgledana je njegova prijateljica? Če si hotela zmanjšati mojo ljubezen, ne bi smela pokazati svoje raz- gledanosti. Na ta način se ognja ne pogasi, temveč se iz majhne iskre napravi požar. Eurial bo nehal ljubiti Lukrecijo, pravi sam, ko bodo gore prišle v doline, ko bodo reke začele teči navzgor, ko bo sonce nehalo zahajati, ko bodo skitske gore brez snega in ko bodo gozdovi in morja brez zveri in rib. Tudi sam torej odgovarja z učeno metaforo oz. adynatonom (nemogočim), ki ga najdemo pri Properciju (2.15, 31–5). Kar pa se tiče primerov, jih je mogoče najti tudi veliko takih, ki nasprotujejo Lukrecijini interpretaciji: Idcirco enim nolle te mihi correspondere amanti significas, quoniam multas pere- grinus amor decepit, exemplaque ponis. Sed possem ego quoque plures referre, quos femine reliquerunt. Troilum, sicut nosti Priami filium, Criseis decepit; Deiphobum Helena prodidit; amatores Circe suos medicamentis vertebat in sues atque aliarum terga ferarum. Sed iniquum est, ex paucarum consuetudine totum vulgus censere. Keria_2024-2_FINAL.indd 32 7. 03. 2025 07:32:01 33Zgledi za Piccolominijevo Zgodbo o dveh zaljubljencih Nam si sic pergimus et tu propter duos tresve malos aut etiam decem viros omnes accusabis horrebisque et propter totidem feminas cetere omnes erunt odio mihi. Quin potius alia sumamus exempla. Qualis amor Antonii Cleopatreque fuit? et aliorum, quos epistole brevitas referre non sinit. Si tu Ovidium legisti invenisti post Troiam dirutam Achivorum plurimos, dum remeant peregrinis retentos amoribus nunquam in patriam revertisse. (Historia de duobus amantibus 24) Torej praviš, da nočeš ugoditi meni, ki te ljubim, ker je mnoge prevarala ljubezen do tujca in navajaš primere. A tudi jaz bi lahko naštel mnoge može, ki so jih zapustile ženske. Krizejda je preslepila Troila, kot veš, Priamovega sina, Dejfoba je izdala Helena; Kirka je s svojimi pripravki ljudi spreminjala v svinje in druge zveri. Toda ni pravično, da na podlagi nekaterih sodimo vse. Kajti če tako na- daljujemo in boš ti zaradi dveh ali treh ali tudi desetih slabih mož obsodila in zasovražila vse, bom tudi jaz zaradi ravno tolikih žena zameril vsem. Zakaj raje ne vzamemo drugih primerov? Kakšna je bila ljubezen Antonija in Kleopatre? In tudi drugih, ki jih zaradi dolžine ne morem našteti vseh v tem pismu. Če si brala Ovidija, si izvedela, da se po padcu Troje veliko Ahajcev, ki so jih zadržale ljubezni do tujk, ni vrnilo domov. Piccolomini skratka sledi tradiciji ljubezenskega-izpovednega žanra, ki žrtvuje obliko linearne pripovedi, da bi preko namišljene avtobiografske iz- kušnje seciral ljubezenska razpoloženja, kakršna lahko najdemo v celi vrsti mitoloških in literarnih primerov, eden glavnih virov zanje pa so prav Ovidi- jeve Metamorfoze in Heroide. Osnova Zgodbe o dveh zaljubljencih je vsekakor Boccacciova Elegia di Madonna Fiammetta, ki pa jo Piccolomini dojema že kot del te iste ljubezensko-izpovedne tradicije, s katero se namerno in ironično poigrava. Ne sme nas torej čuditi, če Piccolomini prevzema in »prevaja« dele Boccacciovega besedila ter tako ironizira besedilo, ki so ga vsi bralci morali dobro poznati (vsaj kot primer lahko navedem razliko med kodificiranim je- zikom, ki ga v Elegii di madonna Fiammetta uporabljata ljubimca, da ju ne bi razkrinkali – ta se v Zgodbi o dveh zaljubljencih spremeni v metaforični jezik literarnih referenc, ki ga najdemo predvsem v pisemski korespondenci). Prav tako pa med obema besediloma obstajajo razlike, ki bi, če bi vzporedno brali odlomke, pokazale, da Boccaccio preide v skoraj romaneskno introspekcijo in psihologizacijo, kjer se lahko nasloni na romansko ljudsko tradicijo, Piccolo- mini pa to priložnost izkoristi za literarno igro citatov, ki je pri njem možna, saj piše v latinščini. In ravno če to lahkotno, lascivno zgodbico razumemo kot duhovito izkazovanje literarne razgledanosti, nas ne bo presenetilo, da jo je napisal ravno bodoči papež Pij II. Jaka Klasinc Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta jk15312@student.uni-lj.si Keria_2024-2_FINAL.indd 33 7. 03. 2025 07:32:01 34 Jaka Klasinc BIBLIOGR AFIJA Izdaje Branca, Vittore, ur. Tutte le opere di Giovanni Boccaccio. Milano: Mondadori, 1994. Pirovano, Donato, ur. Enea Silvio Piccolomini: Historia de duobus amantibus. Alessandria: Edizioni dell’orso, 2001. Druga l iteratura Albanese, Gabriella. »Da Petrarca a Piccolomini: codificazione della novella umanistica«. V: Favole Parabole Istorie: Le forme della scrittura novellistica dal medioevo al rina- scimento, Atti del Convegno di Pisa 26-28 ottobre 1998, ur. Gabriella Albanese, Lucia Battaglia Ricci in Rossella Bessi, 257–308. Roma: Salerno editrice, 2000. Bigi, Emilio. »La Historia de Duobus amantibus«. V: Pio II e la cultura del suo tempo, Atti del I Convegno Internazionale – 1989, ur. Luisa Rotondi Secchi Tarugi, 163–174. Milano: Guerini e associati, 1991. Bottari, Guglielmo. »Il teatro latino nell’Historia de duobus amantibus«. V: I classici nel medioevo e nell’umanesimo, ur. Giulio Puccioni, 113–127. Tivoli: Istituto di filologia classica e medievale, 1975. Carrai, Stefano. »Boccaccio, i volgarizzamenti e l’invenzione dell’elegia volgare«. V: Gli antichi e i moderni, studi in onore di Roberto Cardini, ur. Lucia Bertolini in Donatella Coppini, I. zvezek, 293–309. Firenze: Edizioni Polistama, 2010. Curti, Elisa. »Il modello boccacciano nell’Historia de duobus amantibus (tra elegia di ma- donna Fiammetta e Decameron)«. V: Pio II umanista europeo, Atti del XVII Convegno Internazionale Chianciano-Pienza 18-21 luglio 2005, ur. Luisa Secchi Tarugi, 419–430. Firenze: Franco Cesati editore, 2007. Košir, Niko, prev. Giovanni Boccaccio: Dekameron. Ljubljana: Delo, 2005. Pirovano, Donato. »Memoria dei classici nell’Historia de duobus amantibus di Enea Silvio Piccolomini«. V: Studi vari di Lingua e Letteratura italiana in onore di Giuseppe Velli, 255–275. Quaderni di Acme 41. Milano: Cisalpino, 2000. _____. »Filigrane classiche nell’Historia de duobus amantibus«. V: Pio II umanista euro- peo. Atti del XVII Convegno Internazionale Chianciano-Pienza 18-21 luglio 2005, ur. Luisa Secchi Tarugi, 377–418. Firenze: Franco Cesati editore, 2007. Pittaluga, Stefano. »Lucrezia fra Tragedia e novella. Seneca e Boccaccio nell’Historia de duobus amantibus di Enea Silvio Piccolomini«. Invigilata lucernis 11 (1989): 459–473. Poletti, Federico. »Tra Griselda e Lucrezia: L’eroina d’amore nell’immaginario medievale e umanistico«. Rara volumina 1 (2003): 5–24. Terzoli, Maria Antonietta. »Intenti pedagogici e tradizione misogina nella Historia de duobus amantibus«. V: Enea Silvio Piccolomini, Uomo di lettere e mediatore di cultu- ra, Gelehrter und Vermittler del Kulturen, Atti del Convegno Internzionale di Studi, Basel 21.–23. april 2005, ur. Maria Antonietta Terzoli, 169–206. Basel: Schwabe Verlag Basel, 2006. Keria_2024-2_FINAL.indd 34 7. 03. 2025 07:32:01 35Zgledi za Piccolominijevo Zgodbo o dveh zaljubljencih IZVLEČEK Piccolominijevo Zgodbo o dveh zaljubljencih je mogoče brati na več načinov, saj av- tor v njej prepleta različne žanre in citate klasične latinske književnosti. V prispevku predstavljam stališče, da je besedilo mogoče ali celo potrebno razumeti tudi v kontekstu razvoja ljubezensko-izpovednega žanra ljudske novele. Na začetku te tradicije, ki sta jo humanistični latinščini predstavila Francesco Petrarca in Leonardo Bruni, stoji Boccac- cio s svojo zbirko novel Dekameron ter daljšo ljubezensko novelo Elegia di Madonna Fiammetta. Obe deli sta bistveni tudi za Piccolominijev humanistični poskus latinske elegične novele, ki je med bralci doživela tolikšen uspeh. Ključne besede: Enej Silvij Piccolomini, Zgodba o dveh zaljubljencih, elegija, Boccaccio, Dekameron, Fiammetta ABSTR ACT Piccolomini ’s Story of Two Lovers and Its Models Piccolomini’s Historia de duobus amantibus can be read in many different ways, for its au- thor interweaves different genres and quotations taken from classical Latin literature. In this paper I present the view that the text can and maybe even should also be understood in the context of the narrative genre of the Italian vernacular love novella. This tradition, introduced to Renaissance humanism by Francesco Petrarca and Leonardo Bruni, starts with Boccaccio and his collection of novellas, the Decameron, as well as his long love novella Elegia di Madonna Fiammetta. Both works in the end prove to be essential to Piccolomini‘s attempt at a humanist love novella, The Story of Two Lovers, which was so successful among readers. Keywords: Aeneas Silvius Piccolomini, Story of Two Lovers, elegy, Boccaccio, Decameron, Fiammetta Keria_2024-2_FINAL.indd 35 7. 03. 2025 07:32:01 Keria_2024-2_FINAL.indd 36 7. 03. 2025 07:32:01 Anja Božič »Eneam rejicite?« Piccolominijevi ljubezenski spisi in česa se je Pij v resnici sramoval? UVOD Življenjska pot Eneja Silvija Piccolominija je tako po zaslugi njegove lastne av- tobiografije Komentarji (Comentarii), kot tudi novih študij o njem tudi v slo- venskem prostoru relativno dobro poznana.1 Rodil se je leta 1405 v majhnem toskanskem mestecu Corsignano, danes Pienza, in nato kot briljanten študent zaključil študij prava na Univerzi v Sieni – četudi se je namesto pravniškim spisom precej raje posvečal branju klasičnih del in literarni kulturi humaniz- ma, ki jih je obujala. V takšnem okolju si je Piccolomini pridobil izvrstne go- vorniške spretnosti, ki so mu omogočile hiter vzpon v diplomatski karieri: kot tajnik mnogih pomembnih osebnosti je zaslovel na koncilu v Baslu, kjer je trdovratno podpiral konciliaristično stran, nasprotno papežu Evgeniju IV., in naposled postal celo tajnik antipapeža Feliksa V. 2 Prav med koncilskimi pogajanji je njegova nadarjenost je pritegnila po- zornost cesarja Friderika III., ki mu je leta 1442 podelil prestižni naslov poeta laureatus in ga povabil v službo v dvorno pisarno. Tu je Piccolomini napisal večino svojih humanističnih literarnih del, npr. komedijo Hrizida (Chrysis), 1 V slovenskem jeziku je o Piccolominiju leta 2024 pri Celjski Mohorjevi družbi izšla monogra- fija Enej Silvij Piccolomini – Pij II: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju, v kateri se nahaja strnjen Piccolominijev življenjepis in zbrana bibliografija o njem. Hkrati s tem so bili nedavno v diplomatskem prepisu prvič objavljeni nekateri primarni viri za njegovo delo- vanje na slovenskem ozemlju; gl. Bogataj in Božič, »Enej Silvij Piccolomini in slovenski prostor: novi viri za njegovo tržaško obdobje«. 2 Na koncil je Piccolomini prispel kot tajnik kardinala Domenica Capranice, ki pa ga ni bil zmožen dolgo vzdrževati v službi. Zatem je zamenjal več tajniških pozicij in se zaradi svojih izvrstnih retoričnih spretnosti hitro povzpel do prestižnega naslova scriptor et abbreviator con- cilii, postal pa je celo osebni tajnik antipapeža Feliksa V. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.37-56 Keria_2024-2_FINAL.indd 37 7. 03. 2025 07:32:01 38 Anja Božič ljubezensko novelo Zgodba o dveh zaljubljencih (De duobus amantibus) in sa- tiro o dvornem življenju O bedi dvorjanov (De miseriis curialium). Med služ- bovanjem na dvoru je Piccolomini postopoma omilil svoja konciliaristična prepričanja, se začel zbliževati s papeževimi podporniki, naposled pa povsem prestopil na njihovo stran. Od tedaj je vsa svoja diplomatska prizadevanja usmeril v razreševanje cerkvene shizme in oblikovanje sporazuma med cesar- skim in papeškim dvorom. V tem času se je tudi sam odločil za cerkveno kariero in se leta 1447 dal posvetiti za duhovnika. Sledil je bliskovit vzpon po lestvici cerkvenih funkcij: že istega leta je Piccolomini postal škof v Trstu in nato 1450 v Sieni, leta 1456 pa si je nadel kardinalski škrlat. Leta 1458 je bil po nenadni smrti papeža Kali- sta III. dokaj nepričakovano izvoljen za papeža. Nadel si je ime Pij, z jasno re- ferenco na epitet glavnega junaka Vergilijevega znamenitega epa Eneida: pius, torej »zvest« oz. »pobožen«. Prav iz te njegove geste izvirajo mnoga namigovanja literarnih zgodovinar- jev, ki so še posebej v preteklosti Piccolominijevi odločitvi za ime Pius pripiso- vali celo paleto skritih namenov. Na podlagi povezovanja njegovega rojstnega imena, Enej, z njegovo navezanostjo na (pogansko) klasično antiko, predvsem pa s Piccolominijevo nič kaj krepostno mladostno naravnanostjo – katere glav- ni izplen naj bi bili poleg dveh nezakonskih otrok zlasti njegovi erotični spisi – so Pijeve kasnejše besede Eneam rejicite, Pium accipite mnogi interpretira- li predvsem kot kesanje in obsodbo lastnega delovanja v mladosti, še posebej mladostnih literarnih del. Med njimi je najbolj izpostavljena ljubezenska nove- la Zgodba o dveh zaljubljencih.3 Zapisi o njej so tako velikokrat zaznamovani s senzacionalističnimi naslovi, npr. »papež, ki je napisal ljubezensko uspešnico« ali »papeževa romanca«.4 A med branjem tega in drugih omenjenih del z ljube- zensko tematiko se poraja vprašanje, ali so takšni naslovi resnično upravičeni. Četudi se omenjenim delom v tem članku žal ne moremo posvetiti natančneje, na tem mestu vendarle pritiče kratek ekskurz o njihovi vsebini. PICCOLOMINIJEVA DELA Z LJUBEZENSKO TEMATIKO Novela Zgodba o dveh zaljubljencih je zagotovo najširše razširjena in najbolj priljubljena med Piccolominijevimi deli nasploh. Že do konca 15. stol. je po Evropi krožila v vsaj 67 izdajah, sočasno pa je bila prevedena tudi v vrsto 3 Pri tem velja omejiti tudi nekatere pisce, ki so v svojih premislekih prišli celo tako daleč, da so Piccolominijevo izbiro imena interpretirali kot ponazoritev neločljivosti od svoje mladostne naravnanosti 4 Glej npr. Boardley, »The Pope’s Romance«, 10. junij 2019: https://ilovetypography.com/2019/06/10/ the-popes-romance/ in »The pope who wrote a bestselling erotic novel«: https://prairieprogressi- ve.com/2021/02/16/the-pope-who-wrote-a-bestselling-erotic-novel/, 16. februar 2021. Keria_2024-2_FINAL.indd 38 7. 03. 2025 07:32:01 39»Eneam rejicite?« Piccolominijevi ljubezenski spisi ... modernih jezikov: italijanščino, francoščino, angleščino, nemščino.5 Delo je nastalo je v prvem letu Piccolominijevega bivanja na cesarskem dvoru, spo- mladi leta 1444. O tem priča Piccolominijevo pismo, s katerim je pripoved poslal Kasparju Schlicku, ki mu je Zgodbo o dveh zaljubljencih tudi posvetil.6 Kot mnoga druga Piccolominijeva dela je tudi to napisano v obliki pisma, na- slovljenega na Piccolominijevega nekdanjega profesorja Mariana Sozzinija,7 ki naj bi avtorja pravzaprav nagovoril k pisanju. Pripoved je vezana na resnični zgodovinski okvir: opisuje ljubezensko zgodbo med Evrialom, francoskim ve- ljakom iz spremstva cesarja Sigismunda, ki se med potjo v Rim ustavi v Sieni, in Sienko Lukrecijo, poročeno z uglednim mestnim plemičem Menelajem. Po nekoliko neobetavnem začetku, si zaljubljenca začneta dopisovati, nato pa jima s pomočjo njegovega prijatelja Pandala in njenega služabnika Sosija uspe nekaj zaporednih in venomer prekratkih srečanj v živo. Ta pa so, v nasprotju s pričakovanji modernega bralca, ki bi se na podlagi škandaloznega slovesa te novele vendarle nadejal česa bolj nazornega, venomer opisana zgolj v obrisih. Morda najbolj erotičen v današnjem pomenu te besede je opis Lukrecijinega telesa, kjer avtor njene prsi primerja z granatnimi jabolki: Erat Lucretia levi vestita palla, que membris absque ruga herebat nec vel pectus vel clunes mentiebatur: ut erant arctus, sic se ostentabant: gule candor nivalis, oculorum lumen tanquam solis iubar, intuitus letus, facies alacris, gene veluti lilia purpureis mixta rosis, risus in ore suavis atque modestus, pectus amplum, papille quasi duo Punica poma ex utroque latere tumescebant pruritumque pal- pitantes movebant. Lukrecija je nosila lahkotno tuniko, ki se ji je prilegala brez ene same gube, da so se pod njo jasno risale njene prsi in boki, hkrati pa so prišli do izraza tudi drugi deli njenega telesa. Njen vrat je bil snežno bel, oči bleščeče kot sonce, z vedrega obraza ji žarelo veselje, lica so bila kakor lilije, prepletene z rdečimi vrtnicami; njen smeh je zvenel sladko, a spodobno, nabrekli bradavici na polnih dojkah sta kot zrni granatnega jabolka trepetaje mamili poželenje.8 5 Novelo je leta 1467 v Kölnu natisnil Ulrich Zell. O prevodih in prvih tiskih piše Cannata Sala- mone: »La traduzione a stampa dell‘ Historia de duobus amantibus nel Quattrocento e Cinqu- ecento«, 245–68. Klasična izdaja je še vedno Wolkanova, Der Briefwechsel I, 353–93, ki pa je do- živela nekaj revizij; prim. van Heck, Enee Silvii Piccolomini Epistolarium seculare, complectens De duobus amantibus, De naturis equorum, De curialium miseriis, 311–45; Pirovano, Enea Silvio Piccolomini: Historia de duobus amantibus, od koder so tudi latinski navedki v tem prispevku. 6 Posvetilno pismo Kasparju Schlicku je v večini izdaj objavljeno skupaj z novelo. Po nekaterih domnevanjih naj bi na podlagi Piccolominijevih namigovanj v njem v noveli šlo za resnično ljubezensko zgodbo, katere glavni protagonist naj bi bil prav Schlick. 7 Mariano Sozzini je bil dolgoletni profesor prava na sienski univerzi in Piccolominijev tesen pri- jatelj. Zaradi družinske povezave s siensko stranko dvanajstih (Dodici) med sienskimi politiki ni bil priljubljen in je moral večkrat v izgnanstvo. S Piccolominijevo izvolitvijo za papeža se je njegov politični položaj znatno izboljšal. 8 Bogataj, Božič, Enej Silvij Piccolomini – Pij II, 74. Keria_2024-2_FINAL.indd 39 7. 03. 2025 07:32:01 40 Anja Božič Ne glede na sočnejši zaključek Lukrecijinega opisa, gre v širšem smislu za povsem tipiziran prikaz ženske lepote, značilen že za srednjeveške opise ide- aliziranih žensk.9 Podobno tipizirani so tudi namigi – in redkokdaj več kot le to – na njune posteljne radosti; v prizoru, iz katerega je vzet zgornji odlomek, avtor te zaznamuje s parafrazo iz Ovidijevih Ljubezni: »In ko ji je slekel obleko, jo je zlahka premagal, njo, ki si ni želela zmage.«10 Tudi sicer je besedilo preple- teno s celo mrežo referenc in citatov iz besedil tako piscev klasične antike kot celo daljših dobesednih navedkov iz Bocciaccieve novele Elegia di Madonna Fiammetta.11 Mnogo bolj kot avtorjevo razuzdanost Piccolominijevo delo tako odseva njegovo eruditsko razgledanost po antični in sodobni književnosti, s katerima se postavlja v domiseln medbesedilni dialog.12 Hkrati spretno preha- ja tudi med literarnimi žanri – od pisemske v skoraj dialoško in nato prozno formo – ter tako ustvarja docela edinstveno literarno stvaritev, daleč od erotič- nega pamfleta, za kakršnega to delo označujejo nekateri literarni zgodovinarji. Prav tako je težko trditi, da zgodba vzpodbuja k pohujšljivosti, če jo vzame- mo v obzir v celoti in jo povežemo s Piccolominijevimi usmeritvami na začetku in ob zaključku pripovedi oz. njenega pisemskega okvirja. Konec je vse prej kot srečen: naposled mora mladenič Evrial s cesarjem v Rim in nato nazaj v Nemči- jo, zaradi česar sta se ljubimca prisiljena dokončno posloviti. Lukrecija od žalosti umre, Evrial za njo dolgo časa žaluje, nazadnje pa se na cesarjevo željo poroči z neimenovano čednostno plemkinjo. Sporočilo, ki ga narekuje zaključek, tako deluje precej jasno: ljubezen, kot je ta, ne more trajati. Prav to zatrjuje tudi avtor sam v začetnem nagovoru na Mariana Sozzinija, naslovnika zgodbe: Forsitan et hinc sugere aliquid utilitatis licebit. Nam cum puella, que in argumen- tum venit, amatore perdito, inter plorandum mestam et indignantem exalaverit animam, alter vero nunquam post hec vere letitie particeps fuerit, commonitio quedam iuvenibus erit, his ut abstineant nugis. Audiant igitur adolescentule et hoc edocte casu videant, ne post amores iuvenum se eant perditum. Instruit hec 9 Glej npr. Da Soller, »Beauty, Evolution, and Medieval Literature«, 98–105. 10 Acceptaque mulieris veste pugnantem feminam, que vincere nolebat, abs negotio vicit. Prim. Ovidij, Am. 1.5.15–16: Quae cum ita pugnaret, tamquam quae vincere nollet, victa est non aegre proditione sua. 11 Boccaccieva novela je tudi glaven zgled Piccolominijevega dela. Gl. Curti, »Il modello boccac- ciano nell ‘Historia de duobus amantibus’« in Abbamonte, »Piccolomini’s Novella The History of the Two Lovers in the Context of the Humanistic Novella Genre«. 12 Že po antični književnosti zgolj skopo razgledani bralec že ob kratki obnovi vsebine takoj opazi posrečeno literarno igro z imeni junakov iz klasične tradicije. Ti se z nastopajočimi v svoji vlogi včasih ujemajo, kot npr. Lukrecijin prevarani mož Menelaj, spet drugič pa si, kot v primeru mitološko sicer čednostne Lukrecije, nasprotujejo. Piccolominijevo literarno poigravanje se na- daljuje na besedilni ravni, kjer zasledimo celo vrsto navedkov in parafraz, ki se včasih raztezajo celo prek več deset verzov. Največ si avtor izposoja od Seneke, Juvenala, Vergilija, Ovidija in Propercija, po njihovih delih pa posega skladno z vsebino in razpoloženjem zgodbe: v prvem delu so pogostejše reference na tragične ljubezni (poleg Parisa in Helene še Vergilijeva Didona in Enej, Ovidijeva Medeja in Jazon, Senekova Fedra in Hipolit), v drugem delu zgodbe, ko ro- manca preide v dejanja, pa najdemo več aluzij na Terencijeve komedije in Juvenalove Satire. Keria_2024-2_FINAL.indd 40 7. 03. 2025 07:32:02 41»Eneam rejicite?« Piccolominijevi ljubezenski spisi ... historia iuvenes, ne militie se accingant amoris, que plus fellis habet quam mel- lis, sed obmissa lascivia, que homines reddit insanos, virtutis incumbant studiis, que possessorem sui sola beare potest. In amore autem quot lateant mala, si quis nescit, hinc poterit scire. Morda bo tudi iz tega mogoče potegniti kaj uporabnega. Kajti: dekle v tej zgodbi po izgubi ljubimca, od žalosti izdihne svojo obupano in prezira polno dušo, on pa nikdar več ne občuti prave sreče – to naj bo mladim v svarilo, naj se ogibajo takšnim igrarijam. Dekleta naj prisluhnejo in naj poučene s tem primerom pazi- jo, da jih ljubezen do mladeničev ne bo gnala v pogubo. Ta zgodba torej mlade uči, naj se ne podajajo v ljubezenske boje, ki prinašajo več grenkobe kot sladkos- ti; opustijo naj strasti, ki ženejo ljudi v blaznost, in se namesto tega raje posvetijo prizadevanju za krepost, saj lahko le ta osreči tistega, ki jo doseže. Torej: če kdo še ne ve, kakšno zlo skriva v sebi ljubezen, se lahko o tem pouči tukaj.13 Piccolomini tako novelo pravzaprav skuša interpretirati kot exemplum: iz njega naj se mladi, še posebno dekleta, naučijo, da se je brezglavi zaljubljenosti bolje izogibati, saj jih v nasprotnem primeru lahko doleti podobna tragedija kot glavna junaka pričujočega dela. Poučnost avtor ponovno izpostavi ob kon- cu, zopet v nagovoru na Mariana: Habes amoris exitum, Mariane mi amantissime, non ficti neque felicis, quem qui legerint, periculum ex aliis faciant, quod sibi ex usu siet, nec amatorium bibere poculum studeant, quod longe plus aloes habet quam mellis. Takšen je torej konec, dragi moj Mariano, te ljubezni, ki ni ne izmišljena ne srečna. Kdor bere o njej, naj izkušnje drugih obrne v koristen poduk zase in naj ne steguje roke po čaši ljubezni, v kateri je mnogo več grenkobe kot sladkosti.14 Čeprav ne moremo trditi, da so navedene besede povsem iskrene – kot pričajo njegova pisma, je bil Piccolomini vsekakor mojster samoreprezentacije –, hkrati pa na podlagi izoliranih odlomkov nikakor ne moremo anahronistič- no razpredati, »kaj je avtor želel povedati«, pasusa vendarle jasno prikazujeta prizadevanje besedila odeti z moralistično intenco. Podobno vzgojno, četudi ne neposredno na temo ljubezni, skuša Picco- lomini predstaviti svojo komedijo Hrizida. To delo je precej manj znano in je danes ohranjeno zgolj v enem rokopisu,15 nastalo pa je med Piccolomini- 13 Bogataj, Božič, Enej Silvij Piccolomini – Pij II, 43–44. 14 Prav tam, 96. 15 Rokopis neznanega prepisovalca iz petnajstega stoletja, ki je vse do leta 1862 ležal pozabljen v Češki narodni knjižnici v Pragi (Bibl. Univ. XXIII F 112, komedija je napisana na folijih 191r– 204r). Avtor prve tiskane izdaje je André Boutemy leta 1939, a njegova izdaja naj bi bila precej slaba; gl. Lockwood, »Reviewed Work: Aeneas Silvius Piccolomini, Chrysis by André Boutemy«, 130. Glej tudi Voigt, Enea Silvio Piccolomini, als Papst Pius der Zweite, und sein Zeitalter, 269–70. Keria_2024-2_FINAL.indd 41 7. 03. 2025 07:32:02 42 Anja Božič jevem bivanjem v Nürnbergu poleti leta 1444.16 Zgodba se odvija v bordelu in primarno spremlja dogodivščine dveh kurtizan, ki skušata v svojem že tako polnem urniku uskladiti srečanja vsaka s še po enim ljubimcem – parom du- hovnikov. Pa vendar tudi tu površna obnova vsebine deluje precej bolj kon- troverzno, kot je besedilo v resnici: ponovno le redkokdaj naletimo na po- drobnejše opise ljubezenskih srečanj ali erotiziranega dogajanja; pravzaprav se scene vsakokrat, ko bi se razvoj lahko razvil v to smer, abruptno prekinejo ali preprosto preidejo v naslednji prizor. Komika je le redkokdaj blizu vulgar- nosti, kakršna je sicer značilna za rimsko komedijo, četudi ogromna količina parafraz ali navedkov – kar nekaj sto verzov! – iz Plavtovih komedij jasno kaže Piccolominijev dolg velikemu rimskemu komediografu.17 A od njega si Piccolomini izposoja nadvse domiselno. Posamezno repliko ali plavtinsko pa- rafrazo Piccolomini podaja v usta povsem drugi osebi kot v izvirnem konte- kstu, v veliki meri celo osebam drugega spola, s čimer dodatno okrepi komični učinek posamezne situacije. Zaradi mnogo skromnejšega poznavanja teh del kot v Piccolominijevi dobi, ki jih je znala na pamet, je današnjega bralec pri branju seveda prikrajšan za vse navezave, a ob natančnejšem poglabljanju v komentar, se hitro zave izredne premišljenosti pri izbiri posameznih citatov ali parafraz, iz katerih avtor spretno tke novo besedilo.18 Medtem ko so se tako rimski kot tudi zgodnji humanistični avtorji ko- medij19 še posebej v prologih radi posluževali apologij, češ da jih je k pisanju nekdo nagovoril, malodane prisilil, Piccolomini svoje delo ponovno opraviči kot moralistični eksempel. Komedija se zaključi z naslednjimi besedami: Fiet. Vosque iam valet et plaudite, spectatores optimi. Quid sibi fabula hec nunc velit, scitis. Nam virtutibus insudandum est; sint procul meretrices, lenones, parasiti, convivia. Virtus omnibus rebus prestat; nihil illi deest, quem penes est virtus, viro. 16 In sicer med cerkvenim zborovanjem, ki ga je sklical Friderik III. z namenom razrešitve shizme med papežem Evgenijem IV. in protipapežem Feliksom V. 17 Piccolomini je imel najverjetneje dostop do vseh dvanajstih Plavtovih komedij, ki jih je v va- tikanski knjižnici (codex Ursinianus, Vat. lat. 3870) odkril Nikolaj Kuzanski leta 1429. O tem odkritju gl. Reynolds, »Texts and Transmission«, 304; Sabbadini, »Guarino Veronese e gli ar- chetipi di Celso e Plauto«, 45–53. Razlaga razvoja humanističnega gledališča na podlagi sred- njeveških misterijev, goliardov in novelistične tradicije je podana v Božič, »Paulus«, 127–32, klasično študijo humanistične dramske produkcije pa še vedno predstavlja Perosa, Teatro Umanistico. 18 Pri obravnavi plavtovskih zgledov je treba nujno omeniti tudi metrum: Hrizida je namreč poleg komedije Paulus Petra Pavla Vergerija Starejšega edina humanistična komedija, ki se trudi za posnemanje jambskega senarja. Za natančnejšo verzno analizo komedije gl. Mariotti, »Sul testo e le fonti comiche della CHRYSIS di E.S. Piccolomini«, 122–23. 19 Pri tem velja omeniti vsaj še nekaj humanistov, ki so znani po tem, da so svoje literarne vzpone začeli s pisanjem komedij: Petrarca s svojo izgubljeno komedijo Philologia, Peter Pavel Vergerij Starejši s komedijo Paulus, Leon Battista Alberti s komedijo Philodoxeous fabula, Ugolino Pi- sani s komedijo Philogenia et Epiphebus, Tomaso Medio s komedijo Epirota. Keria_2024-2_FINAL.indd 42 7. 03. 2025 07:32:02 43»Eneam rejicite?« Piccolominijevi ljubezenski spisi ... In tako tudi bo. Zdaj pa, najboljši gledalci, bodite dobro in nam zaploskajte. Zdaj veste, kaj je nauk te zgodbe: za krepost se je treba dobro spotiti, vlačug, zvodnikov, parazitov in gostij pa se je treba ogibati. Krepost presega vse ostalo in človek, ki jo poseduje, ne bo nikdar imel ničesar premalo.20 Seveda je mogoče tudi te navedbe označiti za topos, pa vendar to ne spre- meni dejstva, da tudi v komediji ne najdemo na pretek erotizirajočih elemen- tov, zaradi katerih bi se moral avtor svojega dela kasneje sramovati. Na podlagi navedenih pasusov lahko vsekakor zaključimo, da si je Piccolomini obe ome- njeni deli vsaj na videz prizadeval predstaviti kot moralistični – pri čemer je vztrajal tudi dve desetletji kasneje, ko se je povzpel na papeški sedež –, zato pravzaprav ni imel razloga, da bi se jih sramoval ali se jih odpovedal. A za pri- kaz obravnave njegove interpretacije mladostnih del v kasnejših letih se velja vrniti nazaj k njegovi slavni izjavi Eneam rejicite, Pium suscipite. PICCOLOMINIJEVA MLADOSTNA DELA IN BULLA R ETR ACTIONIS Najpogosteje navajani vir Piccolominijeve slavne izjave Eneam rejicite, Pium su- scipite je njegovo pismo oz. bula, znana po svojih začetnih besedah In minoribus, glede na vsebino pa po zgledu Avguštinovih Retractationes imenovana tudi Bul- la retractionis.21 Besedilo je Piccolomini že kot papež napisal leta 1463 in ga na- slovil na Univerzo v Kölnu. Nastalo je predvsem v odgovor na pogoste obtožbe ambicioznosti in menjavanja strani, ki so merile na njegov prestop od pristaša konciliaristične stranke do enega glavnih podpornikov papeškega strani. Po prihodu na avstrijski dvor v začetku leta 1443 je Piccolomini, kot ome- njeno, še posebej pod vplivom Friderikovega kancelarja Casparja Schlicka omilil svoja konciliaristična prepričanja, se sprva pridružil poziciji nemške nevtralnosti, naposled pa začel simpatizirati s papeškimi podporniki in svoja prizadevanja usmeril v razreševanje cerkvene shizme ter oblikovanje sporazu- ma med papežem Evgenijem in Friderikom. Med diplomatskimi pogovori ga je papež Evgenij povzdignil tudi v papeškega tajnika in čeprav v praktičnem smislu te funkcije ni nikoli opravljal, je to pomenilo njegovo dokončno spravo in v političnem smislu vrnitev k rimski cerkvi. Od tedaj naprej je Piccolomini predstavljal neke vrsti vezni člen med pa- peškim in nemškim dvorom. Obdobje svojega škofovanja v Trstu, ki je bilo si- cer kljub obilici diplomatskih misij sorazmerno mirno, je izkoristil za revizijo 20 Bogataj, Božič, Enej Silvij Piccolomini – Pij II, 133. 21 Cherubini, Magnum Bullarium Romanum vol. 5, 173–180; odlomek tudi v Fea, Pius 2. Pont. max a calumniis vindicatus ternis retractationibus, 148–64. Angleški prevod bule je dostopen v Izbicki et al., Aeneas Sylvius Piccolomini, 392–406. Keria_2024-2_FINAL.indd 43 7. 03. 2025 07:32:02 44 Anja Božič svojih prokonciliarističnih spisov. Za časa baselskega koncila je namreč spisal vsaj dve razvpiti deli v podporo konciliaristične strani Dve knjigi komentarjev o dejanjih koncila v Baslu (De gestis concilii Basiliensis commentariorum libri II) in Dialoge o oblasti generalnega koncila in dogajanja v Baslu (Libellus dialo- gorum de auctoritate generalium conciliorum et gestis basiliensium), obe deli pa sta kasneje, kot navaja eden njunih preučevalcev, zanj predstavljali »neskonč- ne preglavice«.22 Prvo delo, posvečeno Juanu Carvajalu, je Piccolomini leta 1450 v spravnem duhu revidiral in izdal na novo pod naslovom Komentarji o dogodkih v Baslu (De rebus basiliae gestis commentarius) – pa vendar se je spis kasneje znašel celo na seznamu prepovedanih knjig.23 Prav ta dela – in ne Piccolominijevi spisi o ljubezni – so pravzaprav povod za nastanek različnih Piccolominijevih apologij, kar sam jasno navede že takoj v začetku najbolj znamenite med njimi, Bulle retractionis: In minoribus agentes, nondum sacris ordinibus initiati, cum Basileae inter eos versaremur, qui se generale concilium facere, et universalem ecclesiam repraesen- tare aiebant, dialogorum quendam libellum ad vos scripsimus, in quo de auctori- tate concilii generalis, ac de gestis Basiliensium, et Eugenii papae contradictione ea probavimus, vel damnavimus, quae probanda vel damnanda censuimus. […] Existimavimus bene agere et recta incedere via: nec mentis nostrae aliud erat obiectum, quam res publica utilitas, et amor veri. Sed quis non errat mortalis?24 Ko sem se še ukvarjal z manj pomembnimi zadevami in še nisem bil posvečen ter sem v Baslu služil tistim, ki so se razglasili za generalni koncil in predstavnike cerkve, sem za vas napisal določeno knjigo dialogov, v kateri sem glede oblasti kon- cila, dogodkov v Baslu in nasprotovanja papežu Evgenu podpiral tisto, kar se mi je zdelo, da moram podpirati in obsojal tisto, kar se mi je zdelo, da moram obsojati. […] Zdelo se mi je, da delam dobro in sem na pravi poti: ničesar drugega nisem imel v mislih kot javne koristi in ljubezni do resnice. A kateri smrtnik se ne zmoti? Temu in medias res začetku sledi krajši diskurz o različnih vrstah zmote in katalog ljudi, ki so se vede motili, pa tega niso želeli priznati in vztrajali pri svojem celo do smrti – časom primerno kot primer navede Jana Husa in Hie- ronima iz Prage, ki sta bila sežgana med koncilom v Konstanci. On sam pa je, nasprotno, zmoto pripravljen priznati, še posebej, ker se je zgodila v mladosti in ker je do nje prišlo, kot pravi, predvsem zaradi njegove naivne zaupljivosti in neukega zgledovanja po starejših in bolj spoštovanih ljudeh, ki so klicali k podpori koncila.25 A kar je bilo zapisano, pač ne more biti izbrisano: scriptum 22 Totaro, Comentarii, XVII. V tem času je napisal tudi pismo rektorju kölnske univerze, nekak- šen predhodnik Bule retractionis, v katerem je obžaloval svoj prihod na baselski koncil. 23 Glej Rozzo, »Un papa all’Indice: Pio II Piccolomini«, 229–50. 24 Fea, Pius 2. Pont. max a calumniis vindicatus ternis retractationibus, 148. 25 Pij v buli pripoveduje, kako je do zadnjega vztrajal v zvestobi Amedeju Savojskemu, vse dokler je videl, da mu ne zaupa bodoči cesar Friderik. Keria_2024-2_FINAL.indd 44 7. 03. 2025 07:32:02 45»Eneam rejicite?« Piccolominijevi ljubezenski spisi ... et semel emissum volat irrevocabile verbum ‒ in zato mora Pij, kakor pred njim Avguštin, ki je objavil svojo slavno knjigo Retractiones, preklicati, kar je na- pisal v zmoti. Pa vendar mu to ne bi smelo odvzeti papeške avtoritete: prav- zaprav se pri svojem zagovoru opre prav na svoje poslanstvo na čelu cerkve s tem nasledstvo sv. Petra; kakor njemu, je bilo tudi Piju po Božji previdnosti edinemu zaupano prvo mesto v Cerkvi – in Bog se ne bi tako zmotil, da bi k temu poklical nekoga, ki bi, četudi po vsem drugem nevreden, govoril zoper njegovemu nauku.26 Tako imajo besede papeža veliko večjo veljavnost kot be- sede naivnega mladeniča, za katere niti ne gre verjeti, da so mišljene zares: Si quid adversus hanc doctrinam inveneritis aut in dialogis nostris aut in epis- tolis nostris, quae plures sunt a nobis editae, aut in aliis opusculis nostris (multa enim scripsimus adhuc iuvenes), respuite atque contemnite; sequimini quae nunc dicimus, et seni magis quam iuveni credite, nec privatum hominem pluris facite quam Pontificem: Aeneam reicite, Pium recipite. Illud gentile nomen parentes indidere nascenti, hoc Christianum in Apostolatu suscepimus.27 Če boste torej v naših dialogih ali pismih ali v naših drugih delih (ko sem bil mlad, sem namreč veliko pisal) našli karkoli, kar je v nasprotju s tem naukom, jih zaničujte in zavrnite, sledite temu, kar pravim zdaj in bolj upoštevajte starca kot mladeniča, nikar ne zaupajte bolj zasebniku kakor papežu. Zavrnite Eneja in sprejmite Pija! Tisto pogansko ime so mi nadeli starši, ko sem se rodil, to krščansko pa sem prevzel z apostolatom. Kot nam torej jasno prikazujeta odlomka, je Enej, k čigar zavrnitvi Pij poziva v Bulli retractionis, v resnici avtor konciliarističnih spisov in ne pisec humanističnih del o ljubezni. Pij se opravičuje za svoje nazore v mladosti in želi preklicati, kar je napisal nasproti pravi cerkveni doktrini – medtem ko svojih del o ljubezenski tematiki sploh ne omenja. PISMO O PICCOLOMINIJEVIH DELIH Z LJUBEZENSKO TEMATIKO Svoja dela z ljubezensko tematiko pa Piccolomini omenja v nekem drugem, na prvi pogled precej obrobnem in zasebnem pismu, ki je bilo doslej objavljeno le v stari baselski izdaji Enejevih Opera Omnia iz leta 1551, in se je v veliki meri izmuznilo pozornosti Piccolominijevih preučevalcev.28 Pismu manjka dataci- 26 Petrus igitur, et successores ejus Romani pontifices primatum in ecclesia tenuerunt; et nos hodie, quamvis indigni, sola domini voluntate digni, tenemus. Fea, Pius 2. Pont. max a calumniis vindi- catus ternis retractationibus, 152. 27 Fea, Pius 2. Pont. max a calumniis vindicatus ternis retractationibus, 164. 28 Aeneae Sylvii Piccolominei Senensis, qui post adeptum Pontificatum Pius eius nominis secundus appellatus est Opera quae extant omnia, 869–72 (Ep. 195). To je tudi edina izdaja, kjer lahko Keria_2024-2_FINAL.indd 45 7. 03. 2025 07:32:02 46 Anja Božič ja, naslovljeno pa je na nekega Karla, ki ga literarna veda zaenkrat še ni uspela identificirati. Njegova prva izredna zanimivost je to, da se v njem prav tako pojavi znani vzklik: Eneam rejicite, Pium succipite – čeprav je v študijah kot vir teh besed skoraj dosledno navajana Pijeva Bulla retractionis. Kljub temu se tu sobesedje znanega Pijevega vzklika, čeprav minimalno, razlikuje: De amore igitur quam scripsimus olim iuvenes, contemnite o mortales, atque respuite, sequimine quae nunc dicimus et seni magis quam iuveni credite. Nec privatum hominem plures facite quam pontificem: Aeneam reiicite, Pium suscipite. Illud gentile nomen parentes indidere nascenti, hoc Christianum in Apostolatu suscepimus.29 Zaničujte torej, o, smrtniki, in zavrnite, kar sem nekoč kot mladenič zapisal o ljubezni, in upoštevajte, kar pravim zdaj, ter raje verjemite starcu kot mladeniču. Nikar ne zaupajte zasebniku bolj kot papežu: Zavrnite Eneja, sprejmite Pija! Tis- to pogansko ime so [mi] ob rojstvu nadeli starši, to krščansko pa sem prevzel skupaj z apostolatom. Namesto na dela, ki bi bila proti cerkvenemu nauku (si quid adversus hanc doctrinam inveneritis aut in dialogis nostris aut in epistolis nostris […] aut in aliis opusculis nostris), se Pijevo pismo tu nanaša neposredno na njegova dela o ljubezni – skoraj zagotovo na njegovo ljubezensko novelo Zgodba o dveh zalju- bljencih; katere glavna junaka sta v nadaljevanju pisma celo poimensko ome- njena. Peščica avtorjev, ki pismo omenjajo, tako rada izpostavi prav ta doda- tek in ga velikopotezno interpretira kot Pijevo zavrnitev Enejevih mladostnih ljubezenskih spisov.30 Pa vendar ti avtorji znameniti stavek večinoma navajajo iztrgano iz konteksta in ne da bi pismo brali v celoti. A če navedemo vsaj del njegovega sobesedila, se izkaže, da je Pijev ton v njem v resnici precej drugačen. Tractatum de amore olim sensu pariter quod aetate iuvenes cum nos scripsisse recollimus, Carole, fili dilectissime, poenitentia immodica pudorque ac moeror animum nostrum vehementer excruciant: quippe qui sciamus quique protestati expresse fuimus, duo contineri in eo libello, apertam videlicet, sed heu, lasciv- iam nimis prurientemque amoris historiam et morale quod eam consequitur, aedificans dogma. Quorum primum fatuos atque errantes video sectari quam- plurimos: alterum, heu dolor, pene nullos. Ita impravatum est atque obfuscatum sploh najdemo Pijeva pisma iz časa papeževanja, žal pa ne vsebuje referenc na rokopisne vire izdajatelja, zaradi česar je nemogoče natančneje raziskati težavna tekstnokritična mesta. Edina študija, kjer je bilo pismo doslej omenjeno, je predgovor k izdaji prvega angleškega prevoda Piccolominijeve Zgodbe o dveh zaljubljencih, ki sta jo je pripravila Emily O’Brien in Kenneth Bartlett (The Goodly History of Lady Lucrece and Her Lover Eurialus, 15). 29 Aeneae Sylvii Piccolominei Senensis, qui post adeptum Pontificatum Pius eius nominis secundus appellatus est Opera quae extant omnia, 869. 30 Glej npr. Doglio, »L’Exemplum nella novella Latina del’400«, 20; Mitchell, The Laurels and the Tiara, 47. Keria_2024-2_FINAL.indd 46 7. 03. 2025 07:32:02 47»Eneam rejicite?« Piccolominijevi ljubezenski spisi ... infelix mortalium genus. De amore igitur quae scripsimus olim iuvenes, con- temnite, o mortales, atque respuite, sequimini quae nunc dicimus et seni ma- gis quam iuveni credite. Nec privatum hominem pluris facite quam pontificem: Aeneam reicite, Pium suscipite. Illud gentile nomen parentes indidere nascenti, hoc Christianum in Apostolatu suscepimus. Porro, si quem de scripsimus Euri- ali Lucretiaeque morem, devoti, ut accepimus, o miseri, o insipientes, perlegitis, huc propensius iam iam accedite. Quandoquidem non duorum modo, sed om- nium amorem, imo, ut poetae fingunt, Deum amoris cupidinem quanto val- emus ingenio, quanto possumus artificio, describemus.31 Dragi Karel, ljubljeni sin, kadar se spomnim, da sem nekoč, ko sem imel precej manj let, pa tudi pameti, napisal traktat o ljubezni, me hudo trpinčijo precejšnje obžalovanje, sram, pa tudi žalost; še posebej, ker vem in sem to tudi izrecno razglasil, da je v tej knjigi dvoje: jasna, a žal lahkoživa in preveč žgečkljiva zgodba o ljubezni, ki pa ji sledi poduk, ki naj bi utrjeval moralo. Žal pa vidim, da se množica bedakov zmotno obrača zgolj k prvemu, k drugemu pa žal skoraj nihče. Tako pok- varjen in zaslepljen je bedni človeški rod. Zaničujte torej, o, smrtniki, in zavrnite, kar sem nekoč kot mladenič zapisal o ljubezni, in upoštevajte, kar pravim zdaj ter raje verjemite starcu kot mladeniču. Nikar ne zaupajte zasebniku bolj kot papežu: Zavrnite Eneja, sprejmite Pija! Tisto pogansko ime so [mi] ob rojstvu nadeli starši, to krščansko pa sem prevzel skupaj z apostolatom. Poleg tega pa, če to, kar sem napisal o značaju Evralija in Lukrecije, berete s pobožnostjo, kot sem razumel, o, vi neuki nesrečniki, se zdaj le približajte. Ne bom namreč opisal le ljubezni dveh, temveč vseh, ali še bolje, kot to počnejo pesniki, Kupida, boga ljubezni, in sicer kolikor je to mogoče glede na moje spretnosti in kolikor umetelno bo mogoče. Pij torej izpoveduje Karlu svoje razočaranje nad napačnim razumevanjem bralcev Zgodbe o dveh ljubimcih, v kateri je želel, kot zatrjuje, z literarizacijo prepovedane ljubezni posredovati svarilo pred podobnim ravnanjem. Vendar pa so bralci njegovo delo razumeli napak: opazili so zgolj lahkožive razsežnosti zgodbe, medtem ko so njeno moralo – slepi od lastne lahkoživosti – povsem spregledali. Znani vzklik Eneam rejicite je torej tu pravzaprav ironičen. Prej kot sram zaradi svojih mladostnih del o ljubezni izraža posmeh zoper ozkoglede bralce, ki se pretvarjajo, da so pobožni, v resnici pa uživajo v pohujšljivostih in zgolj moralizirajo. Zdi se, da Pij torej pismo izkoristi za vse kaj drugega kot za zavrnitev svojih del; v njem se le še bolj trdo postavi zanje in jasno zagovarja nji- hovo moralno sporočilo, s čimer tako vrže očitke lahkoživosti kritikom v obraz. Po nagovoru na Karla pismo preide v verze, pravzaprav v samostojno pe- sem iz 22 elegičnih distihov, v kateri avtor muzo Kaliopo nagovarja, naj mu razloži, zakaj je Kupid ponavadi prikazan kot slepi deček z lokom in puščica- mi. Kaliopa tako pojasnjuje tradicionalno upodabljanje Kupida kot alegorije 31 Aeneae Sylvii Piccolominei Senensis, qui post adeptum Pontificatum Pius eius nominis secundus appellatus est Opera quae extant omnia, 870. Keria_2024-2_FINAL.indd 47 7. 03. 2025 07:32:02 48 Anja Božič za (predvsem telesno) ljubezen: prikazan je kot deček, otrok, ker zaljubljenci, kakor otroci, niso razumni; gol je, ker je zaljubljenim vseeno za čednost in so brez sramu; slep pa, ker ne razumejo kreposti in je ne znajo razločiti od po- kvarjenosti; morda pa tudi zato, ker mislijo, da nihče ne vidi njihovih grehov. Poleg tega je zaljubljeni slep za vse, razen za svojega ljubimca: za nasvete, jav- no mnenje, dolžnosti ali božje zakone. Kupidova krila predstavljajo lahkotno spremenljivost ljubezni in njeno nestalnost. Kupidove puščice ponazarjajo, kako ljubezen prebode srce kot železo, bakla pa žgoča ljubezenskega čustva. Pismo nato zopet preide v prozo in se nadaljuje z vrsto parafraz, predvsem iz Laktancijevih Božjih naukov (Divinae institutiones). Sprva Pij navaja odlo- mek, kjer Laktancij opisuje neverjeten triumfalni sprevod, v katerem vklenjeni korakajo bogovi, ki so prišli pod Kupidovo oblast – prvi med njimi je seveda Jupiter.32 Ta podoba na poseben način dopolnjuje pesem, ponovno kot svarilo, pred ljubeznijo. V navezavi na podobo tega smešnega sprevoda sledi komen- tar, da se je Ciceron motil, ko je očital Gaju Veru prešuštvo in Klodiju incest z lastno sestro, saj je njegov vrhovni bog počel enako. Preostanek pisma se skoraj v celoti posveti naštevanju lažnih moralistov, predvsem znanih oseb iz antike, ki so sloveli po svojih moralnih naukih, a jih sami niso upoštevali: navaja odlomke iz Prudencija, Johannesa de Alta Villa in Juvenala, na koncu pa zopet preide k Laktanciju ter zaključi s pritrditvijo njegovi kritiki kirenejca Aristipa, ki se je predajal vlačugi in o tem celo učil v šoli. Celoten drugi del pisma se tako sprevrže v kritiko dvojnih standardov in hipokrizije, še posebno tistih filozofov in učiteljev, ki so se predajali nedovo- ljeni ljubezni. Po opisanih navedbah se pismo abruptno konča, brez pozdrava ali avtorjevega podpisa, zato pravzaprav deluje nedokončano. A njegovo ne- posredno sporočilo je kljub temu jasno: ljubezen je nevarna in nerazumna, najbolj pa lahko prevzame prav tiste, ki se imajo za največje pravičnike. Ravno od njih gre v javnosti pričakovati moraliziranje, medtem ko se v zasebnem življenju obnašajo še slabše od primerov, zoper katere svarijo. Zdi se torej, da Piccolomini pravzaprav graja lastne kritike, ki niso razumeli sporočila njego- vih del o ljubezni in želijo, kot poganski moralni filozofi, sami pametovati, v resnici pa so zaradi svoje pokvarjenosti, svojih pridig najbolj potrebni prav oni sami. 32 Laktancij, Divinae Instutiones 1.11: Non insulse quidam poeta triumphum Cupidinis scripsit: quo in libro non modo potentissimum deorum Cupidinem, sed etiam victorem facit. Enumeratis enim amoribus singulorum, quibus in potestatem Cupidinis ditionemque venissent, instruit po- mpam, in qua Iupiter cum caeteris diis ante currum triumphantis ducitur catenatus. Eleganter id quidem a poeta figuratum: sed tamen non multum distat a vero. Laktancij se pri tem morda sklicuje na Ovidija (Amores, 1.2), ki sicer omenja Kupida kot voznika triumfalnega voza svo- jega očeta Marsa, ne pa sprevoda bogov in Jupitra na njegovem čelu. Motiv prevzame tudi Petrarka v Triumfih; Triuphus Cupidinis 1: »[E] di lacciuoli innumerabil carco/ven catenato Giove innanzi at carro.« Keria_2024-2_FINAL.indd 48 7. 03. 2025 07:32:02 49»Eneam rejicite?« Piccolominijevi ljubezenski spisi ... ZAKLJUČEK Če pismo Karlu obravnavamo nekoliko širše in si ob njem prikličemo v spo- min tudi zgoraj navedene odlomke iz Piccolominijevih del o ljubezni, lahko med zapisi rišemo vzporednice. Skrivnostno Pijevo pismo, napisano desetletje in pol po nastanku njegovi mladostnih del o ljubezni, znova ponovi njihove uvodne apologije, s katerimi jih želi predstaviti kot poučne in moralistične. Vse te navedbe je vsekakor mogoče razumeti v okviru Piccolominijeve pe- sniške drže, vendar tudi takšna interpretacija ne doprinese k potrebi, da bi jih kot papež moral obsoditi. Če je zaradi njih že čutil določeno mero sramu, je ubral drugačno pot in skušal toliko bolj poudariti njihovo sporočilnost v smi- slu svarila zoper brezglavo zaljubljenost in prepovedano ljubezen. Pri tem tudi ne trdi, da je moralni poduk edino resnično sporočilo njegovih del o ljubezni – opozarja le na to, da v njej ne gre zgolj za lahkoživost. Navedeni pasusi jasno dokazujejo, da Piccolomini svojih mladostnih del vsekakor ni nikdar enoznačno zavrnil ali se jim odpovedal. Ob hkratni na- vezavi na Pijevo Bullo retractionis postane jasno tudi, da se znani rek Eneam rejicite primarno nanaša na njegove konciliaristične baselske spise. V skrivno- stnem pismu Karlu, kjer pa se Pijeve besede vseeno nanašajo na dela o ljube- zni, pa je rek porogljiv in uperjen zoper čistunske bralce, hkrati pa ga je veliko bolj smiselno razumeti v luči značilne drže renesančnih humanistov, vedno kritičnih do svojih del in v večni preganjavici pred zlobnimi kritiki.33 Že res, da del, kot sta Piccolominijeva ljubezenska novela Zgodba o dveh zaljubljencih in komedija Hrizida, zagotovo ni najti v opusu nobenega druge- ga papeža. A vsekakor gre za spise, ki – prvovrstni in impresivni – zvrstno in vsebinsko ne bi bili preveč nenavadni v opusu tipičnega humanistično razgle- danega pisca petnajstega stoletja, še posebno ne Piccolominijevega formata. Njegova dela moramo tako primarno razumeti v kontekstu dobe, znotraj ka- tere so nastala, njenih estetskih teženj in kulture, ki jih je oblikovala; pri čemer velja veliko bolj kot erotično tematiko izpostaviti izredno prefinjeno literarno spretnost in široko razgledanost tako po obzorjih antične književnosti kot li- terature tedanjega časa. Anja Božič Srednjeevropska univerza, Dunaj / Avstrijski zgodovinski inštitut, Rim bozic_anja@phd.ceu.edu 33 Pri tem lahko vzporednice najdemo že pri očetu humanizma, Francescu Petrarci, ki je, kot sam navaja v enem svojih pisem, velik delež svojih del preprosto zažgal, hkrati pa se v svojih pismih neprestano pritoževal nad zlobnimi kritiki. Prim. Petrarca, Familiares 1.1. Keria_2024-2_FINAL.indd 49 7. 03. 2025 07:32:02 50 Anja Božič BIBLIOGR AFIJA Primarni v iri Cecchini, Enzo, ur. Chrysis. Firenze: Sansoni, Pariz, 1968. Charlet, Jean-Louis. Chrysis. Paris: Honore Champion Editeur, 2006. Fea, Carolus, ur. Pius 2. Pont. Max. a Calumniis Vindicatus Ternis Retractationibus Eius Quibus Dicta Et Scripta Pro Concilio Basileensi Contra Eugenium Pp. 4 eiuravit. Rim: Apud Franciscum Burlie, 1823. Hopper, Marcus, ur. Aeneae Sylvii Piccolominei Senensis, qui post adeptum Pontificatum Pius eius nominis secundus appellatus est Opera quae extant omnia. Bazel: Petri Heinrich, 1551. Izbicki, Thomas M., Gerald Christianson in Philip Krey, prev. Aeneas Sylvius Piccolomini. Reject Aeneas, Accept Pius: Selected Letters of Aeneas Sylvius Piccolomini (Pope Pius II). Washington, DC: The Catholic University of America Press, 2006. Monat, Pierre, ur. Lactance: Institutions Divines, Livre 1. SC 326. Paris: Éditions du Cerf, 1986. Pirovano, Donato. Enea Silvio Piccolomini, Historia de duobus amantibus. Alessandria: Edizioni del Orso, 2004. van Heck, Adrian, ur. Enee Silvii Piccolominei Epistolarium: Seculare complectens, De duobus amantibus, De naturis equorum, De curialium miseriis. Vatikan: Biblioteca Apostolica Vaticana, 2007. Sekundarni v iri Bogataj, Jan Dominik in Anja Božič. Enej Silvij Piccolomini: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2024. _____. »Enej Silvij Piccolomini in slovenski prostor: novi viri za njegovo tržaško ob- dobje.« Bogoslovni vestnik 84, št. 1 (2024): 55‒75. Božič, Anja. »Paulus.« Keria 21, št. 2 (2019): 127–54. Curti, Elisa. »Il modello boccacciano nell’Historia de duobus amantibus (tra Elegia di Madonna Fiammetta e Decameron).« V: Pio II umanista europeo, ur. Luisa Tarugi Secchi, 419–30. Firence: Cesati, 2007. Da Soller, Claudio. »Beauty, Evolution and Medieval Literature.« Philosophy and Literature 34, št. 1 (2010): 95–111. Doglio, Maria Luisa. Enea Silvio Piccolomini: Storia di due amanti e Rimedio d’amore. Torino: Strenna UTET, 1973. Jocelyn, Henry David. »Aeneas Silvius Piccolomini’s Chrysis and the comedies of Plautus.« Res publica litterarum 14 (1991): 101–14. Liu, Cynthia. »Fools and Philosophers.« PAN Rivista di Filologia Latina 7 (2018): 133–49. Lockwood, Dean. »Reviewed Work: Aeneas Silvius Piccolomini, Chrysis by Andre Boutemy.« Classical Weekly 33 (1940): 130. Mariotti, Scevola. »Sul testo e le fonti comiche della CHRYSIS di E. S. Piccolomini.« Annali della Scuola Normale Superiore di Pisa 2, št. 15 (1946): 118–30. Keria_2024-2_FINAL.indd 50 7. 03. 2025 07:32:02 51»Eneam rejicite?« Piccolominijevi ljubezenski spisi ... Mitchell, Rosamund Joyceline. The Laurels and the Tiara. Pope Pius II 1458–1464. London: Harvill Press, 1962. O’Brien, Emily in Kenneth Bartlett. The Goodly History of Lady Lucrece and Her Lover Eurialus. Ottawa: Dovehouse Editions, 1999. O’Brien Emily. »Aeneas Silvius Piccolomini’s Chrysis: Prurient Pastime – Or Something More?« MLN 124, št. 1 (2009): 111–136. Perossa, Alessandro. Teatro Umanistico. Milano: Nuova Accademia, 1965. Rozzo, Ugo. »Un papa all’Indice: Pio II Piccolomini.« La Bibliofilía 118, št. 2 (2016): 229–50. Salamone Cannata, Nadia. »La traduzione a stampa dell’Historia de duobus amantibus nel Quattrocento e Cinquecento.« V: Pio II Piccolomini: il Papa del Rinascimento a Siena, ur. Fabrizio Nevola, 245–68. Colle Val d’Elsa: Ptotagon Editori Toscani, 2009. Smith, Alden. »Pius Aeneas Redux: Pius II, Enea Silvio Piccolomini.« PAN: Rivista di Filologia Latina 7 (2018): 151–61. Totaro, Luigi. Enea Silvio Piccolomini, Papa Pio II: Commentarii. Milano: Adelphi, 1984. Voigt, Georg. Enea Silvio de’Piccolomini, als Papst Pius der Zweite, und sein Zeitalter. 3 zvezki. Berlin: Reimer, 1856–1863. IZVLEČEK Eneam rejicite, Pium suscipite oz. v prevodu: »Zavrnite Eneja, sprejmite Pija!« so zagotovo ene najpogosteje navajanih besed Eneja Silvija Piccolominija, velikega sienskega humani- sta in diplomata ter kasnejšega papeža Pija II. V širšem smislu so te besede največkrat na- vedene z namenom poudariti Piccolominijevo večno razpetost med svetom klasične an- tike, zaznamovanim s homonimnim junakom Vergilijeve Eneide, in krščanskim svetom, ki ga ponazarja njegov epitet oz. Piccolominijevo papeško ime Pius. V literarni zgodovini vse prepogosto prevladuje prepričanje, da naj bi Piccolomini z navedenimi besedami, ko je postal papež, obsodil in zavrnil literarna dela, ki jih je napisal pred cerkveno kariero, pri čemer so posebej izpostavljena tista z ljubezensko tematiko. A ob natančnejšem pregledu virov, kjer je bila zapisana Pijeva znamenita izjava, ter hkratnem branju njegovih del z ljubezensko tematiko lahko ugotovimo, da so takšne trditve zgolj senzacionalistične in pogosto izhajajo iz nepoznavanja širšega konteksta Pijevih znamenitih besed. Ključne besede: Eneam rejicite, Pium suscipite, Enej Silvij Piccolomini, Pij II., ljubezenska tematika, Bulla retractionis, Zgodba o dveh zaljubljencih Keria_2024-2_FINAL.indd 51 7. 03. 2025 07:32:02 52 Anja Božič ABSTR ACT Eneam rejicite? Piccolomini ’s Writ ings on Love and What Pius Was Actual ly Ashamed of The sentence Reject Aeneas, accept Pius! or ‘Reject Enea, accept Pius!’ is definitely among the most frequently cited quotes of Enea Silvio Piccolomini, the great Sienese humanist and diplomat who later became Pope Pius II. The phrase is often used to highlight the du- ality of Piccolomini’s complex personality, perpetually torn between the world of classical antiquity, epitomised by the eponymous hero of Virgil’s Aeneid, and the Christian world, represented by his own epithet and papal name, Pius. Too often, literary scholarship has interpreted this sentence as the new pope’s condemnation and renunciation of the liter- ary works that he had written before his ecclesiastical career, particularly those on the theme of love. However, a closer examination of the sources in which Piccolomini’s fa- mous statement appears, alongside a careful reading of his writings on love, reveals that such interpretations are sensationalistic and stem from lack of awareness of the broader context in which he wrote these resonant words. Keywords: Eneam rejicite, Pium suscipite, Enea Silvio Piccolomini, Pius II, writings on love, Bulla retractionis, Historia de duobus amantibus Keria_2024-2_FINAL.indd 52 7. 03. 2025 07:32:02 53»Eneam rejicite?« Piccolominijevi ljubezenski spisi ... PR ILOGA Pij II., Pismo 345, Karlu Ciprskemu34 Dragi Karel, ljubljeni sin, kadar se spomnim, da sem nekoč, ko sem imel pre- cej manj let, pa tudi pameti,35 napisal traktat o ljubezni, me hudo trpinčijo precejšnje obžalovanje, sram, pa tudi žalost; še posebej, ker vem in sem to tudi izrecno razglasil, da je v tej knjigi dvoje: jasna, a žal perverzna in preveč žgeč- kljiva36 zgodba o ljubezni, ki pa ji sledi poduk, ki naj bi utrjeval moralo. Žal pa vidim, da se množica bedakov zmotno obrača zgolj k prvemu, k drugemu pa žal skoraj nihče. Tako pokvarjen in zaslepljen je bedni človeški rod. Zaničujte torej, o, smrtniki, in zavrnite, kar sem nekoč kot mladenič zapisal o ljubezni, in upoštevajte, kar pravim zdaj ter raje verjemite starcu kot mladeniču. Nikar ne zaupajte zasebniku bolj kot papežu: Zavrnite Eneja, sprejmite Pija! Tisto pogansko ime so [mi] ob rojstvu nadeli starši, to krščansko pa sem prevzel skupaj z apostolatom. Poleg tega pa, če to, kar sem napisal o značaju Evralija in Lukrecije, berete s pobožnostjo, kot sem razumel, o, vi neuki nesrečniki, se zdaj le približajte. Opisal namreč ne bom le ljubezni dveh, temveč vseh, ali še bolje, kot to počnejo pesniki, Kupida, boga ljubezni, in sicer kolikor umetelno bom lahko to mogoče glede na moje spretnosti. Če iščete umetelnost, rado- vedni bralci mojih spisov, je boste tod zagotovo našli več kot tam. Če iščete korist, dobiček ali okrasje: tu je vsa korist in ves dobiček, o okrasju pa naj sodijo drugi. Nedavno sem videl razposajenega Amorja, njegova podoba močno je ganila moje srce: na licih ni imel brade, ne oblačil na telesu, gol je bil hrbet, roke, prsi, noge, stopala. Na ramah pa so stale peruti in prožen lok, pod nežnimi obrvmi so bila slepa očesca. Zakaj je mladenič brez brade, brez puha na licih zakaj ne pokrije telesa, zakaj je slep, a vendar nosi lok in tul s puščicami, zakaj ima peruti, Kaliopa, povej mi? Tako sem govoril. Tedaj pa mi je razloge, ki sem jih iskal, hitro navedla velika Kaliopa iz Pegazovega zbora: 34 Prevod sledi izvirniku iz Aeneas Silvius Piccolomini, Aeneae Sylvii Piccolominei Pii Pontficis Maximi II Opera quae extant omnia (Basel, 1551), 869–72. Pismo nima uradnega naslova ali da- tuma, napisano pa naj bi bilo nekoliko po tistem, ko je bil Piccolomini izvoljen za papeža. Prim. van Heck, Carmina Enee Silvii Piccolominei, 189, op. 42 in 81. 35 Sensu pariter aetate iuvenes. 36 Prurientem: dobesedno »srbečo zgodbo«. Keria_2024-2_FINAL.indd 53 7. 03. 2025 07:32:02 54 Anja Božič »Kdor je moder, se izogiba zlohotnemu Kupidovemu orožju in nespametna ljubezen zajame zgolj dečke; ali pa je [Amor], ker je tisti, ki začne ljubiti in izgubi razum, podoben otroku, upodobljen kot deček, brez obleke pa je upodobljen, ker je brez sramu, in tako spominja na preprosto odkritost zaljubljenca. Upodobljen je slep, ker zaljubljeni ne razloči, kaj je pravilno in ne ve, kam vodi krepost in kam zmota, ali ker verjame, da so njegovi grehi skriti, in ne vidi, da so vsi pogledi uprti vanj. Takšen je vsak zaljubljenec; ne zaveda se sebe ali česa drugega: ne nasveta, ugleda, zavezništva, zakonov, bogov. Zlata puščica, ki jo krivi z zavitim rogom, ponazarja, kako z divjo ljubeznijo prebada srca. Peruti, ki jih ptice lahkotno razpenjajo s pleč;, ponazarjajo, da ljubimec zlahka zatava zdaj sem, zdaj tja ali da ljubezen nima vedno enake poti, pač pa zdaj odide, nato pa se vrne z manjšimi zamudami.« To je rekla in stisnjenih ustnic obmolknila. Meni pa so se iz ust takoj izlile naslednje besede: »Ko sem videl njegovo podobo, je nosil zgolj tul in lok, ni imel bakle v desnici. A ker tako slikajo pesmi starodavnih pesnikov, (čigar pesmi ne bi brezglavo omenjal), mi povej, zakaj pravijo, da Kupid nosil baklo, povej mi, prosim, zakaj ima roke oborožene z ognjem?« Muza je z dvema besedama lahkotno odgovorila na vprašanje: »Ljubezen žge.« Sprejmi zdaj to podobo igrivega Amorja, Karel, veličastni ponos ciprske zemlje, da se boš, ker jo boš poznal, bolje varoval nesrečne ljubezni, in se med branjem mojih verzov vrnil k samemu sebi. Tako Laktancij vsekakor govori smiselno, ko pravi, da neki pesnik, ko opi- suje Kupidovo zmagoslavje, Kupida ne napravi zgolj za najmočnejšega boga, temveč celo za zmagovalca. Potem ko našteje obnašanje posameznikov, ki so prišli pod Kupidovo oblast in povelje, opiše procesijo, v kateri gredo Jupiter in ostali bogovi v verigah pred triumfalnim vozom.37 Pesnik to opisuje z ume- telnostjo, vendar ni daleč od resnice. Komur namreč manjka kreposti in ga premaga zlo v obliki poželenja in strasti, se ne podredi Kupidu, kot slika on, temveč večni smrti. Mark Tulij je bil torej bedak, pravi Laktancij, ko je očital 37 Motivno najbližja je podoba iz Ovidijevih Ljubezni, 1.2, vendar, kot opozarja že Piere Monat (Lactance, 110–11, op. 1), Ovidij ne omenja Jupitra. Keria_2024-2_FINAL.indd 54 7. 03. 2025 07:32:02 55»Eneam rejicite?« Piccolominijevi ljubezenski spisi ... Gaju Veru prešuštvo,38 saj je Jupiter, ki ga je sam (Mark Tulij, op. prev.) častil, počel enako; in prav tako, da je očital P. Klodiju incest z lastno sestro,39 saj je imel tudi tisti največji in najboljši (optimus maximus) isto žensko za soprogo in sestro.40 Kdo je torej tako nerazumen, da bi mislil, da v nebesih vlada tisti bog, ki niti na zemlji ni smel? Poglej si tudi filozofe, učitelje življenja, in natančno preuči njihove navade in življenje: ugotovil boš, da so z redkimi izjemami jezljivi, pogoltni, pohotni, ošabni in predrzni. Pod krinko modrosti skrivajo svoje napake in doma poče- njajo vse tisto, kar obsojajo, kadar učijo. Morda zavoljo obsodbe lažem. [Toda] mar ne priznava celo Tulij in žaluje s temi besedami: »Koliko filozofov bi na- mreč lahko našli, ki so bili tako značajni in so si uravnavali dušo in življenje tako, kot zahteva razum? Koliko filozofov, ki so mislili, da njihov nauk ni le razkazovanje znanja, temveč za življenjsko določilo? Ki so se pokoravali sam sebi in ubogali lastne sklepe? Vidimo lahko, da so nekateri željni denarja, mar- sikateri slave, številni pa so sužnji poželenj, tako da se govor nenavadno kreše z njihovim življenjem.«41 Tako Cicero. Številni, še najbolj pa tisti, ki sledijo mesenim užitkom in se pohotni in mehkužni predajajo celo zverinski oblikam mesenosti in vsega svetnega, se čutijo prisiljeni vpiti na to temo. Prudencij: Ti, Venera, pod svojim poveljem ženeš vse nebeščane, premikaš zvezde in vrtiš Planete v zmoti, pod bratovo svetilko hladiš mesečino, divja si in slepa,42 vrata slepe pogube, skruniš naša telesa in trmoglaviš duše v podzemlje. Skrij že svojo glavo v mrzlo brezno, pogubna kuga; umri, vlačuga, odidi v zapor podzemlje in potoni v temne globine noči. Arhitrenij: Ljubezen, ki se dviguje z Venerine bakle, ogenj in jeza, so požgali frigijski pašnik, Pergam in Grke. Herkul je zardeval ob Venerinem in Nesovem strupu To šalo, soljo človeštva, si je nepremišljeni Salomon zaslužil grenkobo, ker se je predal navadam grenke ljubezni.43 38 Ciceron, In Verrem 1.24. 39 Ciceron, De haruspicum responsis 20.42; Pro Milone 27.73. 40 Laktancij, Divinae Instutiones 1.10.14, se sklicuje na navedbo Eneide (1.47), kjer se Juno okliče za et soror et coniunx Jupitra. 41 Ciceron, Pogovori v Tuskulu 2.11. 42 Neznano besedilo, od opombe naprej Prudencij, Psychomachia 89–94. 43 Gre za nekaj nepovezanih verzov (116–18 in 127–28) iz pesnitve Architrenius pesnika Johannesa de Alta Villa iz druge polovice 12. stol. Keria_2024-2_FINAL.indd 55 7. 03. 2025 07:32:02 56 Anja Božič Juvenal: Nekateri pa s Herkulovimi besedami napadajo napake in opletajo s svojimi zadnjicami, medtem ko govorijo o vrlinah. »Naj te občudujem, Sekst, ko migaš [s svojo zadnjico]?« pravi zloglasni Varilij. »Po čem sem slabši od tebe?« Šepavega naj zasmehuje, kdor hodi pokončno in črnega beli.44 Laktancij: Kdor poučuje, a ne ravna skladno s svojimi nauki, slednjim je- mlje težo. Kdo bo namreč ubogal, ko učitelji sami učijo neubogljivost? Prav je učiti pravičnost in poštenost, toda če tega tudi sam ne upoštevaš, je zlagano. Protislovno in nesmiselno pa je poštenost nositi zgolj na ustnicah in ne v pr- sih.45 Seneka v pismih [pravi]:46 Mnogi filozofi se izneverijo svojemu lastnemu nauku: če jih slišiš govoriti zoper poželenje, pohlep, povzpetništvo, si misliš, da razkrivajo sami sebe: do te mere se obsodbe, ki jih uperjajo v ljudstvo, zvr- nejo nazaj nanje. Zato jih ne moremo obravnavati nič drugače od zdravnikov, katerih nalepke razglašajo zdravila, v kozarcih pa je strup. Nekateri se svojih napak sploh ne sramujejo, temveč si izmišljajo argumente za svojo pokvarje- nost, da bi se zdelo, da celo grešijo čednostno. Moder človek bo namreč storil tudi tisto, česar ne odobrava, da bi le našel pot k večjemu; vendar pri tem ne bo opustil poštenih navad, temveč jih prilagodil trenutku in tisto, kar bi drugi izkoristili za slavo ali užitek, uporabil za doseganje svojega namena. Laktancij v tretji knjigi: Aristip, učitelj kirenejcev, je bil s plemenito vlaču- go Taido.47 Ta resni učitelj filozofije se je za ta zločin zagovarjal tako, da je re- kel, kako je med njim in drugimi Thaidinimi ljubimci velika razlika, saj on Ta- ido poseduje, medtem ko ostale poseduje Taida. Oh, kakšna izredna modrost, ki bi jo morali vsi dobri posnemati! Bi dal svoje otroke v uk temu človeku, da bi jih naučil, kako imeti vlačugo? Govoril je, da je med njim in drugimi raz- uzdanci razlika, saj so oni izgubili svoje premoženje, medtem ko je on užival zastonj. Pri tem je bila vlačuga mnogo bolj pametna: ker je imela filozofa za zvodnika, se je zavoljo učiteljevega zgleda in pokvarjene avtoritete k njej brez sramu stekala vsa mladina. Kako je bilo torej drugače pri tem, da se je filozof pečal s slavno vlačugo, ko so ga ljudje in rivali imeli za slabšega od vseh raz- uzdancev? In ni mu bilo dovolj, da je tako živel sam, temveč je začel o strasteh poučevati in je tako svoje razvratne navade prenesel v šolo ter razglašal, da je telesni užitek najvišje dobro. In ta umazani sramoten nauk se ni porodil v srcu filozofa, temveč v vlačuginem objemu. 44 Juvenal, Satire 20–23. 45 Laktancij, Divinae Institutiones 3.16. 46 V resnici gre za Senekovo izgubljeno delo Exhortationes, katerega fragmente poznamo zgolj po zaslugi Laktancijevih citatov. 47 V Laktancijevem izvirniku je vlačugi sicer ime Lais. Keria_2024-2_FINAL.indd 56 7. 03. 2025 07:32:02 Jan Dominik Bogataj Humanistična avlična satira: vino, zavist in intelektualci v delu O bedi dvorjanov Eneja Silvija Piccolominija Vale, vir, nisi ex curialibus unus esses, meo judicio prudens. Enej Silvij Piccolomini, Pismo Johannu von Eychu (30. november 1444) UVOD Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II., je bil klasičen primer renesanč- nega misleca, ki je v svojem delu združeval teološke, filozofske in literarne vidike, hkrati pa izražal tudi občutja, izkušnje in poglede svojega časa.1 Nje- govo delo O bedi dvorjanov (De miseriis curialium)2 je pomemben prispevek k razumevanju družbene in politične misli 15. stoletja, zlasti v kontekstu moralnih in filozofskih vprašanj o avličnem življenju oz. življenju na dvoru. S tem spisom je Piccolomini postal eden najglasnejših kritikov dvornega ži- vljenja, četudi se je sam dolga leta zadrževal na različnih dvorih in tam vsto- pal v kulturno življenje. Njegov pristop k analizi družbenih elit in moralne 1 Prispevek se je porodil na podlagi predavanja z naslovom »Cortigiano stesso scrive sulle miserie dei cortigiani: Una satira rinascimentale De miseriis curialium per i curiali di tutti i tempi«, ki je potekalo v okviru znanstvenega posveta »Enea Silvio Piccolomini ‒ Papa Pio II: Uno dei papi più controversi del Rinascimento« 10. decembra 2024 na Avstrijskem zgodovinskem inštitutu v Rimu. Nastal je kot rezultat dela v okviru raziskovalnega programa P6-0262: »Vrednote v judovsko-krščanskih virih in tradiciji ter možnosti dialoga«, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 2 Slovenski prevod dela je podpisani nedavno objavil v knjigi Enej Silvij Piccolomini (str. 153‒194). Prevod naslova sledi prevodu, ki ga je v svojem romanu Zeleno izgnanstvo skoval že Alojz Rebu- la (str. 94, op. 1). Besedilo je prevedeno po najbolj aktualni latinski izdaji Schreinerja in Wenzla iz leta 2012, ki ji je dodan tudi nemški prevod (Hofkritik, 24‒110). Pred tem je bila ‒ in v nemalo ozirih še vedno ostaja ‒ relevantna izdaja Adriana van Hecka iz leta 2007, ki je izšla pri vatikan- ski apostolski knjižnici. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.57-66 Keria_2024-2_FINAL.indd 57 7. 03. 2025 07:32:02 58 Jan Dominik Bogataj pokvarjenosti dvornega življenja je obenem tudi izraz humanistične naklonje- nosti do preučevanja človekovega etičnega in moralnega stanja. Kljub temu da je to delo predvsem satira, ima obenem tudi globok filozofski pomen, saj odpira številna vprašanja o človeški naravi, moralnosti, servilnosti in hrepe- nenju po resnični človeški svobodi. Delo je vsekakor pomemben prispevek k zgodovini evropske misli in književnosti, saj ponuja ne le zgodovinski vpo- gled v življenje dvorjanov v 15. stoletju, ampak tudi globoko analizo človeške narave in morale. Delo ne ponuja le slike dvornega sveta, ampak omogoča razumevanje, kako je ta svet vplival na moralno in intelektualno življenje ljudi, zato je dokaj nenavadno, da je doslej v veliki meri kritiki ostalo neopaženo.3 V nadaljevanju najprej podajamo zgolj bežno umestitev v zgodovino pro- tiavlične kritike in nato predstavitev okoliščin nastanka, medtem ko v drugem delu, a mo’ d’esempio, izpostavljamo nekaj izbranih motivov v spisu: vino, za- vist in odnos do intelektualcev. ZGODOVINA AVLIČNE KR ITIKE Že Sofokles v tragediji Ajant v usta Agamemnonu kot odgovor na Odiseje- ve spodbude k častnim dejanjem položi naslednje besede: »Τόν τοι τύραννον εὐσεβεῖν οὐ ῥᾴδιον (Povem ti, da tiran spoštovanja ne izvaja zlahka)«.4 Pol ti- sočletja pozneje ta misel doživi odmev pri rimskem pesniku Lukanu, ki kodifi- cira latinski izrek: »Exeat aula, qui vult esse pius« (»Naj zapusti dvor, kdor želi prav živeti«).5 Prav ta izrek je naposled postal slogan številnih srednjeveških in zgodnjenovoveških teologov, moralistov in literatov, ki so, povzdigujoč huma- nistične ideale znanosti in moralne integritete, nastopili zoper pokvarjenost dvornega življenja – saj, kot nadaljuje Lukan: »Virtus et summa potestas non coeunt (Vrlina in najvišja oblast ne sodita skupaj)«.6 Slednjim se je s svojim traktatom O bedi dvorjanov (De miseriis curiali- um), ki je nastal leta 1444, pridružil tudi Enej Silvij Piccolomini in se, erudit, kot je bil, pri tem naslonil na bogato predhodno tradicijo kritike dvornega življenja.7 Pri svoji kritiki se sklicuje na avtoriteto Svetega pisma in latinskih cerkvenih očetov, predvsem Hieronima in Gregorja Velikega, še v večji meri 3 Izpostavimo lahko naslednja prispevka: Iurlaro, »Il De curialium miseriis« (posebej str. 517‒518, op. 3); Woodhouse, »Dal De curialium miseriis«. V slovenščini je na voljo pregleden uvod v knjigi Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini (str. 32‒35). Ob pregledu študij, ki govorijo o tem delu, je hitro mogoče dobiti vtis, da romanski (italijanski) in germanski svet še danes ne komu- nicirata v zadovoljivi meri, kar se odraža tudi v dejstvu, da zbrana bibliografija ostaja deziderat; skromen prispevek k temu želi biti tudi pričujoči prispevek. 4 Sofokles, Aj. 1350. 5 Lukan, Pharsalia 8.493–494. 6 Prav tam 8.494. 7 Dober opis literarnih predpostavk dela ter njegovih okoliščin nastanka, intenc in pomislekov glede tega sta pripravila Schreiner in Wenzel (Hofkritik, 15‒22). Keria_2024-2_FINAL.indd 58 7. 03. 2025 07:32:02 59Humanistična avlična satira: vino, zavist in intelektualci v delu O bedi dvorjanov ... pa tudi na rimske pesnike Terencija in Juvenala ter moralne filozofe Cicerona in Seneko.8 Bolj neposredno so nanj vplivali srednjeveški traktati s podobno vsebino. Podobna besedila so namreč pred njim zapustili denimo reformator- ski menih in poznejši ostijski škof Peter Damiani (ok. 1007–1072), ki je v spisu Contra clericos aulicos bičal karierizem škofov svojega časa; chartreški škof Ja- nez iz Salisburyja (ok. 1115–1180) predvsem z delom Policraticus, političnim priročnikom za vladarje; njegov učenec Peter iz Bloisa (ok. 1130–1211/1212), avtor znamenite izjave »Vita curialis mors est animae« (»Dvorsko življenje predstavlja smrt za dušo«); anglo-normanski menih Nigel de Longchamps († ok. 1200), avtor satire v latinskem elegičnem verzu Speculum stultorum in spisa Tractatus contra curiales et officiales clericos; in kraljevski dvorni kaplan Giraldus iz Walesa (1146–1223). PICCOLOMINI IN DELO O BEDI DVORJANOV Čeprav se je torej Piccolomini pri svojem delu naslonil na v določeni meri že obstoječo literarno tradicijo, znotraj evropske literarne zgodovine vseeno velja za prvega, ki se ni zadovoljil le s sporadičnimi kritikami dvornega življenja, temveč je svoje kritično razmišljanje združil v monografsko razpravo. Potem ko je trideseta leta 15. stoletja v glavnem preživel kot visok uradnik pri različ- nih cerkvenih dostojanstvenikih, je januarja 1443 postal tajnik in protonotar v cesarski pisarni na dvoru Friderika III. V tem delu O bedi dvorjanov Enej sam priznava, da je tudi sam petnajst let služil na dvoru in se pustil premamiti za- peljivi privlačnosti dvornega življenja. Bogati nabor Piccolominijevih izkušenj dvornega življenja tako sestavlja biografsko in idejno ozadje njegovega dela O bedi dvorjanov. Leta 1444 je namreč na Dunaju izbruhnila kuga in Enej Silvij se je na begu pred njo odpravil na podeželje, natančneje v mestece Bruck an der Mur kakih 50 kilometrov severno od Gradca. Tam je sestavil besedilo, ki ga glede na njegovo literarno obliko lahko uvrstimo med t. i. pisemske razpra- ve; njegov namen je bil v nekoliko sarkastičnih tonih preko kritike življenja na dvoru slaviti radosti podeželskega življenja. Razpravo v obliki pisma je datiral s 30. novembrom 1444 in jo enkrat po 1. juliju 1445 poslal naslovniku, svo- jemu prijatelju, dunajskemu profesorju prava, Johannesu von Eychu (1404– 1464), ki je bil kmalu zatem, 1. oktobra 1445, izvoljen za škofa v Eichstättu. Proces nastanka besedila je živo opisan v donedavno neznanem in neobjavlje- nem pismu naslovniku, ki je sedaj prav tako prevedeno tudi v slovenščino.9 8 Prim. tudi Canfora, »Due fonti del De curialium miseriis«. 9 Hranijo ga v Arhivu avstrijske frančiškanske province v samostanu Hall na Tirolskem (sig. U 96). Prvič je bil objavljen v izdaji Schreinerja in Wenzla (Hofkritik, 113‒114). V slovenščino je preveden v izdaji Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini (str. 197‒198). Keria_2024-2_FINAL.indd 59 7. 03. 2025 07:32:02 60 Jan Dominik Bogataj Delo O bedi dvorjanov je tako prvovrstna satira o družbenih in političnih elitah ter predvsem o njihovem življenju ali, natančneje, o tistih, ki želijo v ta dvorni svet vstopiti predvsem zaradi obljub o slavi, časti, moči, bogastvu, užitku ali dušnem napredku. Enej opisuje številne norce, ki verjamejo, da je le na dvoru mogoče živeti srečno. Pri tem dvor slika kot kraj suženjstva (curia- lis servitus), ki ne dopušča samostojnega življenja, temveč zahteva neprestano podrejanje, pretvarjanje, hinavstvo, povzpetništvo, nasilje, odsotnost pristnih prijateljskih odnosov, tekmovalnost, zavist. Za ponazoritev lahko osvetlimo dva motiva, ki sta v delu naslikana s posebej dovršenim retoričnim žarom, vino in zavist, v nadaljevanju pa bo osvetljen tudi odnos do intelektualcev na dvoru. VINO IN ZAVIST Ko Piccolomini graja tiste, ki želijo vstopiti v dvorno službo predvsem zaradi dostopa do različnih čutnih užitkov (voluptates), se ob opisih gorečega hre- penenja po slednjih ter obenem njihove ničevosti ‒ pri čemer tistih, ki so po- vezani z Venero, nikakor ne zanemari ‒ na dolgo posveča tudi poželenju ob uživanju hrane in pijače (užitka vonja in okusa). To lepo ilustrira naslednji navedek, ki je posvečen najplemenitejši pijači, sadu vinske trte: »Kakšen obrok! Prinašajo vino,« kot pravi Juvenal, »ki ga sveže postrižena volna ne bi vpila«,10 in ko ga človek spije, zboli; kislo je, vodeno, pokvarjeno, ciknjeno, ostrega okusa, prehladno ali prevroče, neprijetne barve in slabega okusa. Da ne govorim o tistih vladarjih, ki kot pijačo dovolijo postreči le pivo, ki je, čeprav ima povsod grenak okus, na dvorih vendarle še bolj grenko in gnusno. Prav tako ne smeš misliti, da ti ga bodo postregli v srebrnih ali steklenih čašah,11 saj se glede prvih bojijo kraje, glede drugih pa, da se bodo razbile. Tako boš moral piti iz lesene, črne, stare, smrdljive posode, ki ima na dnu že usedlino in v mojstri v njej pogosto mešajo vodo. Ne bodo ti dali posebne čaše, da bi lahko mešal vino z vodo, če bi želel, ali pa ga pil nemešanega, ampak boš pil iz skupne čaše in pogosto srkal tam, kjer je bila ravnokar ušiva brada, slinasta ustnica ali gnusno umazani zobje. Medtem bodo kralju v tvoji navzočnosti postregli z žlahtnim sta- ranim vinom tako mamljivega vonja, da se bo z njim napolnila vsa palača. Pil bo muškat, malvazijo, dal si bo prinesti vino iz Galije, iz Malage, z genovske obale, z Madžarske in celo iz Grčije. A s tabo ne bo delil niti najmanjšega požirka, naj te še tako boli pri srcu.12 10 Juv. 5.24–25. 11 Prim. prav tam, 5. 12 Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 173. Keria_2024-2_FINAL.indd 60 7. 03. 2025 07:32:02 61Humanistična avlična satira: vino, zavist in intelektualci v delu O bedi dvorjanov ... V odlomku motiv vina, tako značilen za stoletno tradicijo Apeninskega polotoka in za njegovo italijansko (romansko oz. sredozemsko) kulturo, stoji nasproti podobi piva, ki je prisoten na germanskih dvorih, preko česar se avtor subtilno veliko bolj izreka za pijačo iz svojega domačega okolja ‒ kar v ger- manskem izgnanstvu avstrijskega dvora verjetno niti ni tako zelo presenetljivo. Ost satirične invektive je, opremljena z nazorno, plastično retoriko, vsekakor uperjena v mizerno stanje tistih, ki se kot služabniki na dvoru komolčijo za boljši položaj (in s tem tudi za kupico bolj imenitnega vina), v resnici pa ne uvidijo svojega bednega stanja. Dvorjani niso nikdar zadovoljni: vedno je na- mreč pri vladarjih na voljo še boljše vino, za začetek pitja je potrebno čakati nadrejene, »priprave« za pitje pa so skrajno neokusne in odurne. Druga negativna značilnost, tako pogosta v različnih strukturah oblasti (potentia), ki jo v svojem delu graja Piccolomini, je nevoščljivost oz. zavist, ki odraža neiskrenost odnosov med vladarji in dvorjani, še bolj pa med dvorjani samimi: Toda vladarska oblast ni nikdar večna in nihče ni v bolj šibkem, negotovem in krhkem položaju kot tisti, za katerega se zdi, da ima pri vladarju največjo moč. Veliko je komolčarstva, zavidanja in sovraštva (emuli multi, simultates, odia). Vsak »položaj moči je podvržen veliki zavisti.«13 Pojavljajo se sumničenja (sus- pitiones), pripravljajo se zasede in z vseh strani gromijo obtožniki.14 Poleg prekarnega položaja dvorjanov tu Enej izpostavlja predvsem to, kar bi danes označili za »toksičnost« odnosov, povsem v nasprotju s kolegialno- stjo, iskrenostjo in poštenostjo. Dvor je opisan kot prostor nespoštovanja, pre- rivanj, oportunizma ‒ skratka vsega nemoralnega v medosebnih odnosih. Pri njih se namreč nikdar ne praznuje sobote, pravičnost je naprodaj, pogovori so brezsramni, ni prostora za usmiljenje, versko gorečnost ali ljubezen, temveč vladata zavist in ambicioznost (invidia et ambitio).15 S sklicevanjem na Ciceronov ideal prijateljstva Piccolomini v nadaljeva- nju še bolj eksplicitno riše nasprotje med barbarskim in neomikanim svetom dvornega življenja ter odmaknjenim in vzvišenim humanističnim idealom za- sebnega delovanja, imenovanega otium, skritega življenja, posvečenega študiju in napredku v vrlinah, katerega del so tudi iskreni odnosi. Vse to opiše z le stežka nadkriljivo retorično umetelnostjo, polno jedke ironije: 13 Potentia magne invidie subjecta. Juv. 10.56–57. 14 Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 162. 15 Prav tam, 182. Keria_2024-2_FINAL.indd 61 7. 03. 2025 07:32:02 62 Jan Dominik Bogataj Kamor koli se obrneš, najdeš obrekovanja kralja, svetovalcev, tebe samega, kajti bodisi se podrejeni čutijo preveč obtežene, bodisi grozijo sovražniki, medtem ko je dvor zaposlen s plesom ali lovom. Kot pravi Ciceron, med stvarmi na svetu ni večjega daru, ki bi ga Bog podelil ljudem, kot je prijateljstvo.16 Toda dvorjani so prikrajšani za to dobrino, ki je tako prijetna, tako koristna, tako potrebna. Ker so skoraj vsi popolnoma pokvarjeni, med njimi ne more biti prijateljstva, ampak le nekakšna klika, ki se dogovarja, da bi počela zlonamerna dejanja. Najde se tudi nekaj marljivih in delavnih dvorjanov; »med njimi so znamenja kreposti senčna, neizrazita«.17 Zdi se, da so velikodušni, vendar se poslužujejo ropov. Če so vzdržni, so ambiciozni in vzvišeni. Če so skromni, so pijanci in ničvredneži. V nobenem od njih ni niti ene dobre lastnosti – ni ga, ki ga ne bi spremljalo tisoč napak. Zelo težko je v tej gnusobi ljudi najti človeka, ki bi bil vreden prijateljstva. Če pa se najde pravičen človek, se bo zameril bodisi kralju bodisi velikašem.18 VLOGA INTELEKTUALCEV NA DVORU V nasprotju z Ulrikom von Huttnom, ki je v svojem delu s sicer podobno za- snovo, Equitis Germani aula dialogus (1518), zagovarjal združljivost dvornega življenja in humanistične učenosti,19 Piccolomini ne varčuje s splošnimi sod- bami tudi glede prezira dvorne kulture do znanja. Vse, ki so se zavezali služ- bi kraljem in knezom, označi za nore in poudari predvsem vrednost »svete« humanistične distanciranosti od hrupnih dvornih krogov, ki jih vodi pohlep in kjer resnična učenost ter znanje nimata prostora. Nasprotno italijanski hu- manist slavi podeželsko samoto, ki omogoča posvečanje študiju. Očitku, da je (bil) tudi sam del dvora, se spretno izmakne na način, da svojo eruditsko izobrazbo pripiše svojim staršem, ki naj bi že pred vstopom v dvorsko službo poskrbela zanjo: Iskreno se zahvaljujem Bogu, ki mi je šele takrat, ko sem že bil odrasel moški, dal pogum, da sem vstopil v službo vladarjem. Dotlej sem namreč že prevzel nekatere dobre lastnosti staršev tako, da jih nisem mogel več izgubiti. Če nič drugega, premorem vsaj to, da poznam kar nekaj slovstva, ki ga drugače ne bi spoznal, če bi me v otroštvu dvor sprejel v oskrbo. Na vladarskih dvorih namreč velja za napako, če si slovstveno izobražen, in če te kdo označi za spodobnega, se to šteje za sramotno. Zato so izobraženci zelo jezni, ko vidijo, da so v vs- akem pogledu prezirani in da najpomembnejše zadeve urejajo – da ne rečem zanemarjajo – tisti, ki komaj vedo, koliko prstov imajo na rokah in nogah. Toda 16 Prim. Cic., Pro Sexto Roscio Amerino 24.67. 17 Cic., Pro M. Caelio 5.12. 18 Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 192‒193. 19 Paparelli, »Il De Curialium Miseriis«. Za obsežno bibliografijo na to temo gl. Schreiner in Wen- zel, Hofkritik, 231‒235. Keria_2024-2_FINAL.indd 62 7. 03. 2025 07:32:02 63Humanistična avlična satira: vino, zavist in intelektualci v delu O bedi dvorjanov ... tudi neizobraženi so vznemirjeni, ko vidijo, da so na dvor prišli učeni in ljudje, ki obvladajo latinščino, a jih sami ne razumejo.20 Sodobnejše historiografske raziskave sicer kažejo, da so bili prav evrop- ski dvori v srednjem veku in na začetku novega veka pomembna središča za razvoj kulture in znanosti, zato je treba humanistične kritike in pozive k po- begu iz dvornih krogov zaradi iskanja znanstvenih idealov razumeti bolj kot predsodke oz. retorična pretiravanja, četudi temeljijo na osebnih izkušnjah. Čeravno je Piccolomini verjetno imel številne negativne izkušnje, njegova dela ne ponujajo natančnega opisa razmer na dunajskem dvoru. Kritika resnične izkušnje dvornega življenja in konkretni primeri iz le-tega se v tem njegovem delu prepletajo z uporabo tradicionalnih stereotipov, fikcijskih satiričnih in- vektiv in literarnega pretiravanja. Sam avtor namreč pojasni, da dvornega življenja ne želi opisovati s po- sploševanji, kar nazorno ilustrira prek pohval Kasparja Schlicka, s katerim ga je vezal tesno zaupen odnos. Piccolomini je tega nemškega diplomata in cesarskega kanclerja namreč cenil zaradi njegove prijaznosti, plemenitosti in velikodušnosti. Poleg tega njegova kritika ni bila usmerjena proti tedanjim vladarjem, saj v delu O bedi dvorjanov ni želel diskreditirati dunajskega dvora, katerega del je bil petnajst let, niti ni hotel očrniti cesarja Friderika III., ampak je v svojih delih slavil njegove veličastne dosežke. ZAKLJUČEK Piccolomini, ki je kot mlad človek služil na dvorih evropskih monarhov in cerkvenih dostojanstvenikov, ni zgolj teoretično, ampak tudi osebno izku- sil, kaj pomeni biti del takšnega sveta. Znal je povezovati teoretične moralne standarde s praktičnimi izkušnjami in te je pretočil v svoje delo. Delo O bedi dvorjanov je del njegovega širšega intelektualnega iskanja, v njem pa z obili- co humorja izraža svoje misli glede življenja v uradnem okolju pohlepa, laži, spletk in prevar, ki so bile vse preveč običajne v življenju dvorjanov in plem- stva. Njegov cilj ni bil zgolj kritizirati določene posameznike, temveč je v tem delu izpostavil globljo kritiko dvornega sistema, ki je temeljil na prenarejanju, spletkah in iskanju koristi. V tem spisu Piccolomini obravnava idejo, da življenje na dvoru ni zgolj moralno pokvarjeno, ampak da gre v ozadju za vsiljeno koruptivno strukturo, v kateri prevladujejo osebni interesi in nepoštene igre za pridobivanje oblasti. Preko satiričnih figur in primerov iz vsakdanjega življenja dvorjanov prika- zuje, kako njihovo iskanje slave, moči in bogastva vodi do uničenju moralnih 20 Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 191‒192. Keria_2024-2_FINAL.indd 63 7. 03. 2025 07:32:02 64 Jan Dominik Bogataj in človeških vrednot. Kljub temu pa v svojem delu Piccolomini ne pozabi na ljudi, ki so v tem okolju ohranjali človeške vrednote, tudi če so bili redki. Na tej ravni je delo prepleteno z filozofskimi vprašanji o tem, kaj pomeni biti človek, kaj pomeni biti vrl in ali je mogoče živeti pravično v svetu, ki je po svojem bistvenem značaju sprevržen. Zgodovinsko gledano traktat O bedi dvorjanov sledi dolgi tradiciji literarnih in filozofskih del, ki so preučevala družbene in politične elite v srednjem veku. S svojo satirično naravo Piccolominijev spis nadaljuje tradicijo, ki sega vse od antičnih grških in rimskih satirikov, kot sta Horacij in Juvenal, pa tudi od sre- dnjeveških moralistov in reformatorjev, kot je Peter Damiani. Kljub temu da se spis navezuje na preteklost, je v tem kontekstu svež in sodoben, saj se ukvarja z vprašanji, ki so v času humanizma še vedno aktualna. Namen piccolominije- vske satire ni zgolj zabavati, marveč podati tudi resno moralno sporočilo. Skozi humor in ironične primere prikazuje groteskno sliko dvornega življenja, kjer so prijateljstva zgolj oblika političnih in osebnih interesov in kjer zvestoba in čast nimata prave vrednosti, temveč je vse omejeno na pretvarjanje in prevaro. Ena od ključnih značilnosti Piccolominijevega dela je njegov pogum, da ubesedi povezavo med človeškim moralnim padcem in sistemom, ki je to mo- ralno propadanje omogočal. V tem delu Piccolomini ni le moralist, ampak tudi kritik cerkvenih in svetnih političnih struktur, ki so omogočale, da so ti nega- tivni vzorci postali del vsakdanjega življenja v dvornih krogih. Slednje pomeni, da je delo O bedi dvorjanov več kot zgolj satirična analiza – gre tudi za politično in moralno razpravo, ki vabi k razmisleku o tem, kako družba oblikuje svoje vrednote in kako lahko posameznik v takšnem okolju ostane zvest samemu sebi. Piccolominijevo delo O bedi dvorjanov je že v prvih letih po objavi doži- velo izjemen sprejem, hitro pa je postalo eno najbolj vplivnih besedil huma- nistične kritike dvornega življenja in klasičen vzor v tem žanru. Ohranjenih je kar osemdeset rokopisov in petnajst posameznih izdaj, ki so izšle med letoma 1470 in 1500.21 Prvi prevod v nemščino je nastal že okoli leta 1470,22 medtem ko je prvi nemški tiskani prevod, za katerega je poskrbel Wilhelm von Hirnko- fen (znan tudi kot Rennwart), izšel leta 1478. Nadalje sta znana, denimo, zgo- dnji francoski in španski prevod.23 Zanimivo, Piccolominijevi sorojaki Italijani so morali na prevod v svojem jeziku čakati vse do leta 1943.24 Ne glede na vse pa zgodnje prevajanje v različne narodne jezike kaže, da so Piccolominije- ve kritike dvornega življenja brali ne le visoki sloji aristokracije, ampak tudi predstavniki meščanstva in duhovščine. 21 Schreiner in Wenzel, Hofkritik, 17. 22 Prevajalec ostaja anonimen, rokopis pa danes hranijo v Tirolskem deželnem muzeju Ferdinan- deum v Innsbrucku; gl. Weinig, »Aeneas Silvius Piccolominis De curalium miseriis«. 23 O zgodnjem francoskem prevodu gl. Lemaire, La traduction en moyen francais; o zgodnjem španskem pa Zappala, »López de Cortegana’s Tractado«. 24 Paparelli, Enea Silvio Piccolomini. Keria_2024-2_FINAL.indd 64 7. 03. 2025 07:32:02 65Humanistična avlična satira: vino, zavist in intelektualci v delu O bedi dvorjanov ... Kritika dvorov je pojav, ki presega različna obdobja, zato je branje tega besedila danes še posebej aktualno: dvori in veljaki so spremenili ime, ven- dar človeška narava s svojimi vrhovi in šibkostmi ostaja skozi stoletja skoraj nespremenjena. Jan Dominik Bogataj Pontificia Universitas Lateranensis, Pontificium institutum patristicum Augustinianum Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta jan.bogataj@teof.uni-lj.si BIBLIOGR AFIJA Bogataj, Jan Dominik in Anja Božič. Enej Silvij Piccolomini ‒ Pij II.: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2024. Canfora, Davide. »Due fonti del De curialium miseriis di Enea Silvio Piccolomini: Bracciolini e Lucrezio.« Archivio Storico Italiano 154.3 (1996): 479‒494. Iurlaro, Sabrina. »Il De curialium miseriis nell’ideologia politica di Pio II: dal Concilio alla Crociata.« V: Sogno di Pio II e il viaggio da Roma a Mantova: Atti del Convegno internazionale, Mantova, 13-15 aprile 2000, ur. Arturo Calzona et al., 517‒527. Firence: Olschki, 2003. Lemaire, Jacques Charles, ur. La traduction en moyen francais de la lettre anticuriale ‘De curialium miseriis epistola d’Aeneas Silvius Piccolomini’. Villeneuve-d’Ascq: Presses universitaires du Septentrion, 2007. Paparelli, Giacchino. »Il De Curialium Miseriis di Enea Silvio Piccolomini e il Misaulus di Ulrico von Hutten.« Italica 24 (1947): 125‒133. Paparelli, Gioacchino, prev., ur. Enea Silvio Piccolomini ‒ Papa Pio II, Le miserie della vita di corte. Lanciano: G. Carabba, 1943. Rebula, Alojz. Zeleno izgnanstvo. Ljubljana: Slovenska matica, 1981. Schreiner, Klaus in Ernst Wenzel, ur. Hofkritik im Licht humanistischer Lebens- und Bildungsideale: Enea Silvio Piccolomini: De miseriis curialium (1444). Ulrichus de Hutten: Equitis Germani Aula Dialogus (1518). Leiden: Brill, 2012. van Heck, Adrian, ur. Enee Silvii Piccolominei Epistolarium: Seculare complectens, De duobus amantibus, De naturis equorum, De curialium miseriis. Vatikan: Biblioteca Apostolica Vaticana, 2007. Weinig, Paul. »Aeneas Silvius Piccolominis De curalium miseriis deutsch. Eine unbekann- te Übersetzung aus dem 15. Jahrhundert.« Zeitschrift für deutsches Altertum und deutsche Literatur 120 (1991): 73‒82. Woodhouse, John R. »Dal De curialium miseriis al Libro del cortegiano e oltre.« V: Sogno di Pio II e il viaggio da Roma a Mantova: Atti del Convegno internazionale, Mantova, 13-15 aprile 2000, ur. Arturo Calzona et al., 423‒441. Firence: Olschki, 2003. Zappala, Michael. »López de Cortegana’s Tractado de la miseria de los cortesanos (1520) ‒ Translation/Recreation of Ae. S. Piccolomini’s De miseriis curialium.« Rinascimento 27 (1986): 297‒318. Keria_2024-2_FINAL.indd 65 7. 03. 2025 07:32:02 66 Jan Dominik Bogataj IZVLEČEK Članek obravnava delo O bedi dvorjanov (De miseriis curialium) Eneja Silvija Piccolo- minija iz leta 1444, ki kritično osvetljuje moralno in družbeno pokvarjenost vladarskih dvorov 15. stoletja. Delo sodi v tradicijo protiavlične literature, ki sega od antike do srednjega veka, in razkriva dvor kot prostor hinavščine, zavisti in manipulacije. Osrednji motivi so vino, ki simbolizira prazne obljube dvornega življenja, zavist, ki uničuje me- dosebne odnose, ter prezir do intelektualcev, saj dvor ne spodbuja znanja, temveč nagra- juje spletkarsko nesposobnost. Piccolomini poudarja, da na dvoru ni prostora za resnično prijateljstvo in moralno integriteto. Avtor umesti delo v širši kontekst humanistične misli in poudari njegov vpliv na kasnejšo literaturo. O bedi dvorjanov presega zgolj zgodovin- sko kritiko in ponuja globlji premislek o oblasti, morali in človeški naravi, kar ga ohranja aktualnega tudi danes. Ključne besede: satira, humanizem, moralna kritika, intelektualci, oblast, protiavlična literatura ABSTR ACT Humanist Aulic Satire: Wine, Env y and Intel lectuals in On the Misery of Courtiers by Aeneas Si lv ius Piccolomini The article examines De miseriis curialium, written in 1444 by Enea Silvio Piccolomini, which critically exposes the moral and social corruption of 15th-century royal courts. The work belongs to the tradition of anti-court literature, dating from antiquity to the Middle Ages, and portrays the court as a place of hypocrisy, envy, and manipulation. The central motifs include wine, symbolizing the empty promises of courtly life; envy, which destroys interpersonal relationships; and contempt for intellectuals, as the court does not encourage knowledge but rewards scheming incompetence. Piccolomini emphasizes that the court leaves no room for true friendship or moral integrity. The author places the work within the broader context of humanist thought and highlights its influence on later literature. De miseriis curialium goes beyond mere historical critique, offering a deeper reflection on power, morality, and human nature, which keeps it relevant even today. Keywords: satire, humanism, moral critique, intellectuals, power, anti-court literature Keria_2024-2_FINAL.indd 66 7. 03. 2025 07:32:02 Aleš Maver in Jure Peklar Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku UVOD1 Razmerje med političnimi in verskimi oblastmi ali poenostavljeno med dr- žavo in Cerkvijo je vsaj v obnebju izročil zahodnega krščanstva ena bolj pri- ljubljenih zgodovinopisnih tem. V okviru razglabljanj o njem se je izvalil tudi pojem »državno cerkvenstvo«. Gre za verjetno ne docela posrečen prevod nemške besedne zveze Staatskirchentum, ki ima daljšo tradicijo. Z njo ozna- čujemo prizadevanje za čim temeljitejši nadzor političnih oblasti nad (Kato- liško) Cerkvijo v lastni domeni in udejanjanje tovrstnega nadzora.2 Spričo navedenega je možno pojem uporabljati skoraj v vseh obdobjih, v katerih se da zaslediti ustrezne težnje posvetnih oblastnikov. Vendar se je predstava o »državnem cerkvenstvu« v prvi vrsti porodila v zvezi z valom razsvetljenega absolutizma, ki je veliko evropskih okolij zajel v 18. stoletju in močno posegel tudi na cerkveno področje. Slovenski prostor je pri tem zaznamovala značilna oblika državnega cerkvenstva v podobi po cesarju Jožefu II. poimenovanega jožefinizma, ki je ostal prevladujoča, nato pa še vedno opazna značilnost kato- lištva v habsburškem prostoru vse do konca 19. stoletja.3 Vendar bo v pričujoči razpravi govor o zgodnejši fazi pojava. Slednjemu bova sledila od začetka 14. do polovice 15. stoletja. Lahko bi rekli, da se je s postopnim nastajanjem držav v današnjem pomenu besede v Evropi tedaj 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z evropskim sosedstvom št. P6-0138, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slove- nije (ARIS). 2 Prim. pregledno Remond, Religion et Société, zlasti 39–46; v slovenskem prostoru Jurca, Dva meča. 3 Prim. odličen prikaz njegovega razvoja pri Dolinar, »Teološko ozadje«, 7–20. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.67-85 Keria_2024-2_FINAL.indd 67 7. 03. 2025 07:32:02 68 Aleš Maver in Jure Peklar lahko šele prvič vzpostavil.4 Pri tem povezava med njim in papežem Pijem II. nikakor ni (zgolj) za lase privlečena. Enej Silvij Piccolomini je bil namreč več kot zgolj običajna priča vzpenjanja državnega cerkvenstva v prvi polovici 15. stoletja. Kot udeleženec in glas baselskega koncila je bil pomemben soo- blikovalec trenutka, ko se je to pojavljalo kot (za baselske »koncilske očete«) dobrodošla alternativa papeškemu absolutizmu. Kot diplomat v službi Fride- rika III. in papeža Evgena IV. je pustil pečat na Dunajskem konkordatu kot dokumentu, ki ga mnogi razumejo kot enega vrhuncev zgodnje etape držav- nega cerkvenstva v obnebju zahodnega krščanstva. Njegova cerkvena kariera lahko zaradi pogosto vidne sprege z omenjenim Friderikom III. ravno tako deluje kot praktično udejanjenje koncepta v jedru razprave. V isti okvir je moč umestiti ustanovitev ljubljanske škofije. Toda po drugi strani je Piccolomi že kot Pij II. storil kar nekaj korakov proč od državnega cerkvenstva, ki so jasno kazali na omejitve modela v evropskem katolištvu. Ob koncu uvoda je treba dodati še eno opazko. Da državno cerkvenstvo sploh nastopa kot poseben pojem in uživa sorazmerno veliko pozornost, kaže, da je (bilo) dojemano kot nekakšna izjema, celo anomalija. To še posebej velja za razumevanje cerkvene strani, ki je vsaj v katoliški različici vajena poudarjati neodvisnost cerkvenih struktur od političnih središč moči, včasih celo njihovo nadrejenost slednjim. Obenem nekje v malih možganih kljuva prepričanje, da je v obnebju vzhodnega krščanstva (in tudi v zahodnem protestantskem izro- čilu) takšna ali drugačna oblika državnega cerkvenstva stalnica.5 Verjetno razlik v razvojnih silnicah oblikovanja razmerja med Cerkvijo in nosilci politične oblasti med vzhodnim in zahodnim krščanstvom res ne kaže zanikati. Pri tem izhodišče samo (še) ni bilo različno. Na eni strani je krščan- skim skupnostim skupna začetna izkušnja življenja v senci nenaklonjenih po- litičnih oblasti in celo onkraj njihove zaznave, ki zaznamuje dobri dve stoletji zgodnje krščanske zgodovine in se v njej skriva pomembna razlika v primer- javi z islamom in celo z judovstvom.6 Tudi takoj po pokristjanjenju vrha po- litičnih skupnosti še ni prišlo do ločitve v pojmovanju. Rimski škof Gelazij I. (492–496) ob koncu 5. stoletja in vzhodnorimski cesar Justinijan I. (527–565), ki goji ambicijo, da bi ozemeljsko obnovil celotno rimsko veletvorbo, govorita v bistvu enak jezik. Oba izpostavita nujnost sodelovanja vej oblasti (ali »dveh mečev« v Gelazijevi dikciji) in oba blago izpostavita načelno prednost nosilcev duhovne oblasti.7 Ločnica, ki kaže v prihodnost, je kvečjemu dejstvo, da za zahodne kristjane s papežem spregovori nosilec te iste oblasti, za vzhodne pa s cesarjem najvišji posvetni dostojanstvenik. 4 Prim. o tem procesu v poznem srednjem veku pregledno Reinhard, Geschichte des modernen Staates, zlasti 32–36, in Pobežin, »Vergerijeva britev«, 85–102. 5 Prim. Maver, »Po različnih poteh do sozvočja«, zlasti 16. 6 Prim. Maver, »Kontinuiteta nekega odnosa«, zlasti 75–76. 7 Prim. Bremer, »Kirche und Staat«, predvsem 153–157. Keria_2024-2_FINAL.indd 68 7. 03. 2025 07:32:02 69Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku Medtem ko je namreč cesarska oblast na vzhodu, ne glede na to, da so bile med njenimi formalnimi nosilci že v 5. stoletju izrazito šibke figure, kakršna je bil dolgoletni cesar Teodozij II. (vladal 408–450), vseskozi ohranjala svojo moč in prestiž, je bilo na zahodu drugače.8 Posvetna oblast je bila dolgo šibka in razpršena. To je omogočilo, da se njena cerkvena ustreznica ni razvila zgolj v njeno dopolnilo, marveč v samostojen steber ureditve v zahodnem krščan- skem svetu. Svoje je naredila tudi vse občutnejša odsotnost vzhodnorimske oblastne roke v samem Rimu, ki je bil sicer tja globoko v 8. stoletje na papirju še podrejen vladarjem v Konstantinoplu.9 Ko je pod Karolingi na prelomu iz 8. v 9. stoletje prišlo do vnovične okre- pitve posvetnega stebra (tako imenovano regnum), se cerkvenega (tako ime- novano sacerdotium) ni dalo več integrirati na vzhodnorimski način.10 Kot že zgoraj nakazano, bi bilo sicer narobe, ko bi si stebra predstavljali zapletena v neprekinjen konflikt, kar bi se zlahka zgodilo ob preveč dobesednem branju predvsem starejših in predvsem katoliških cerkvenih zgodovin. Nikakor, enako kot na vzhodu sta si prizadevala za sodelovanje in enotnost, kakor je nalagal že Gelazijev nauk o dveh mečih. A v primeru, da je do konflikta vendarle prišlo ali da so se karte mešale na novo, ker je enega od obeh stebrov (ali kdaj verje- tno tudi oba hkrati) popadla trenutna šibkost, se je lahko cerkvena stran zaradi zgodovinskega izhodišča naslonila na trdnejšo lastno podlago kot njena vzho- dna »kolegica«. V ločitvi obeh komponent sicer nikoli pred novim vekom, če ne celo pred francosko revolucijo, ne smemo gledati samostojnega cilja, kot se nam morda zdi spričo razvoja v zadnjih dveh stoletjih. Vendar ostaja dejstvo, da je večja medsebojna neodvisnost, četudi razumljena kot začasno ali neobičajno stanje, tovrstni ločitvi na zahodu vseeno pripravljala teren na dolgi rok. Kot je bilo doslej že razvidno, sama osrednji sprožilni moment za to razen v izkušnji prvih krščanskih stoletij vidiva v sorazmerni krizi politične obla- sti na evropskem zahodu v »temnih stoletjih« zgodnjega srednjega veka. Kdo drug utegne še večjo težo pripisati konfliktu med papeško in cesarsko avto- riteto v okviru tako imenovanega boja za investituro v 11. in 12. stoletju.11 Dictatus papae papeža Gregorja VII. (1073–1085) je s tem, ko je stopnjeval univerzalnost papeške oblasti, isto univerzalnost, ki je bila dotlej dojemana kot samoumevna, odrekal cesarju. Ni presenetljivo, da se je pojem »nemški« (Teutonicus) v zvezi z vladarjem nemškega prostora prvič začel pojavljati rav- no v tem kontekstu, saj je hotel Gregor poudariti »delnost« oblasti svojega konkurenta Henrika IV.12 8 Prim. Beck, Das byzantinische Jahrtausend, predvsem 87–109. 9 Prim. o tem Heather, The Restoration of Rome, predvsem 3–104. 10 Prim. Filoramo in Menozzi (ur.), Storia del cristianesimo, predvsem 79–83. 11 Prim. pregledno Weinfurter, Das Reich im Mittelalter, predvsem 82–101; Grdina, Med oklepom in ornatom, predvsem 15 ss. 12 Prim. Rexroth, Deutsche Geschichte im Mittelalter, 14–15. Keria_2024-2_FINAL.indd 69 7. 03. 2025 07:32:02 70 Aleš Maver in Jure Peklar Investiturni boj se je v prvi četrtini 12. stoletja polegel, napetost glede raz- merja med obema »univerzalnima« središčema oblasti v zahodnem krščan- stvu pa je vsaj kot možnost konflikta tlela naprej. Šlo je predvsem za vprašanje, v kolikšni meri je cesar kot »univerzalni« posvetni vladar odvisen od papeža kot tistega, ki vihti »duhovni meč«. In dolgotrajni spopad med papeži in dina- stijo Hohenstaufov se je kljub izredno močnima cesarskima osebnostma Fri- derika I. in Friderika II. sredi 13. stoletja iztekel v korist naslednikov prvaka apostolov.13 PR ENAPET LOK IN SENCA R AZKOLA Tu se začne zgodba o državnem cerkvenstvu, s kakršnim se je v svojem ži- vljenju srečeval Enej Silvij Piccolomini. Na začetku razvlečene razvojne faze, katere sklepne akorde je doživljal, je bila vsaj po mnenju, kot ga zastopava v pričujočem prispevku, papež Bonifacij VIII. (papeževal 1294–1303).14 A še preden se posvetiva pretresom njegovega pontifikata, morava opozoriti na po- membno omejitev. Prikazi razmerja med politično in versko oblastjo v Evropi in njegovega razvoja, kakršnega sva med drugim predstavila v prejšnjem razdelku, zvenijo za naša ušesa logično in smiselno. Ne morejo pa upoštevati plasti, do katere nimamo dostopa. Že dolgo živimo v okoljih, kjer je ločitev Cerkve in države in celo religije in družbe ob hkratni premoči politične ravni kot razlagalnega izhodišča bolj ali manj samoumevna. Zato se zna zgoditi, da pri ocenjevanju razmer v predmoderni dobi (tako v antiki kot v srednjem veku ter še v dobr- šnem delu novega) precenjujemo vlogo politike in političnega pri sprejemanju odločitev tedanjih akterjev. Vsaj kot možnost je zaradi tega treba dopustiti, da je jemal predmoderni človek vprašanje pravilnega odnosa med obema ključ- nima stebroma družbe bolj zares, kot si lahko sedaj predstavljamo. Skoraj go- tovo je tudi pripisoval večji pomen primerni (pravi) ureditvi družbe za svoj dušni blagor, ki ga je spet cenil precej višje, kakor se zdi zgolj ob upoštevanju nam dostopnih življenjskih izkušenj. Sicer ravno omenjeni pojem »dušnega blagra« neredko zaide v razprave o poznosrednjeveški politični teologiji,15 a bolj kot okrasek, ki naj ponazori drugačnost preteklih časov, in ne kot razla- galni dejavnik, ki bi ga jemali povsem zares. V osnovi niti nadaljevanje najine- ga besedila ne bo moglo biti drugačno. Osebnost in delovanje omenjenega Bonifacija VIII. vsekakor ne otežu- jeta poseganja po razlagi cerkvenopolitičnih odločitev izključno s profanimi 13 Prim. Schimmelpfenning, Das Papsttum, predvsem 191–196; Jurca, Dva meča, predvsem 66–73. 14 O cerkvenopolitičnih razmerah tega obdobja na današnjem slovenskem ozemlju prim. Bele, »Štajerske dvorne službe«, predvsem 12–14. 15 Prim. za zgled Reinhardt, Pontifex, tukaj zlasti 414 ss. Keria_2024-2_FINAL.indd 70 7. 03. 2025 07:32:02 71Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku motivi. Kot je bilo že večkrat izpostavljeno, je namreč možakar svoje težnje po vnovičnem uveljavljanje papeške premoči tudi na posvetnem polju, kot jo je razbiral iz zgodnejših desetletij 13. stoletja, povezoval z brezobzirnim ustvar- janjem zaključene fevdalne tvorbe za svojo plemiško družino Caetani (ali Gaetani).16 To je resda zakoličil, vendar je njegovo ravnanje že v takratni jav- nosti močno spodkopalo vsakršno možnost za opravičevanje njegovih stališč v sporih s posvetnimi vladarji z duhovnimi argumenti. Razen tega je verjetno že v izhodišču šlo za jalov poskus vrtenja časa nazaj. Kot drugi podobni podvi- gi ta ni upošteval spremenjenih zgodovinskih okoliščin in okrepljene samoza- vesti kraljev Bonifacijevega obdobja.17 Zato sta papeževi buli Clericis laicos iz leta 1296, s katero je prepovedal obdavčevanje duhovščine brez papeževega (se pravi svojega) dovoljenja, in Unam sanctam iz leta 1302 izzveneli bolj ali manj v prazno. Ali bolje, mobilizirali in okrepili sta vladarsko nasprotovanje.18 V mlajši buli Bonifacij VIII. sočasno nadgradi in razveljavi razumevanje svojega davnega predhodnika Gelazija I. o razmerju med oblastnima mečema: Certe qui in potestate Petri temporalem gladium esse negat, male verbum at- tendit domini proferentis: Converte gladium tuum in vaginam. Uterque ergo in potestate ecclesiae, spiritualis scilicet gladius et materialis, sed is quidem pro ec- clesia, ille vero ab ecclesia exercendus, ille sacerdotis, is manu regum et militum, sed ad nutum et patientiam sacerdotis. Oportet autem gladium esse sub gladio et temporalem auctoritatem spirituali subiici potestati.19 V podobnem duhu pontifeks v nadaljevanju pribije: Ergo si deviat terrena potestas, iudicabitur a potestate spirituali; sed si deviat spiritualis minor, a suo superiori; si vero suprema, a solo Deo, non ab homine potest iudicari, testante apostolo: Spiritualis homo iudicat omnia, ipse autem a nemine iudicatur.20 Bonifacij VIII. je s svojimi zahtevami prenapel lok. Verjetno bi jo ob kon- cu odnesel bolje, če na nasprotni strani ne bi stal tako brezobziren vladar, kot 16 Reinhardt, Pontifex, 384–385. 17 Prim. Filoramo in Menozzi (ur.), Storia del cristianesimo, 277–284. 18 Prim. Collins, Keepers of the Keys of Heaven, 276–280. 19 Bula Unam sanctam, izdana 18. novembra 1302, besedilo navedeno po Mirbt, Quellen zur Ges- chichte des Papsttums, tukaj 163. »Zagotovo tisti, ki zanika, da je časni meč v Petrovi oblasti, ni pozoren na besedo Gospoda, ki pravi: Spravi meč v nožnico. Torej sta v oblasti Cerkve oba meča, se pravi duhovni in snovni, vendar morajo tega vihteti za Cerkev, onega pa vihti Cerkev sama. Zadnji je v roki duhovnika, prvi pa v roki kraljev in vojakov, a na duhovnikov migljaj in po njegovi potrpežljivosti. Treba pa je, da je meč pod mečem in da je časna moč podrejena duhovni oblasti.« 20 Ibid. »Če zemeljska oblast torej skrene s poti, ji bo sodila duhovna oblast, če pa skrene nižja du- hovna oblast, ji bo sodila njej nadrejena. A če s poti skrene najvišja duhovna oblast, ji lahko sodi zgolj Bog, ne človek, saj apostol pričuje: Duhovni človek presoja vse, njemu pa ne sodi nihče.« Keria_2024-2_FINAL.indd 71 7. 03. 2025 07:32:02 72 Aleš Maver in Jure Peklar je bil francoski kralj Filip IV. (vladal 1285–1314), ki se s svojimi zavezniki iz Italije ni ustavil niti pred možnostjo papeževe fizične odstranitve. Medlo rav- nanje Bonifacijevega naslednika Benedikta XI. po nagli predhodnikovi smrti je samo potrdilo, da odločen jezik Bonifacijeve bule ni imel več pravega stika z resničnostjo.21 Začasna preselitev rimskega škofovskega sedeža v južno Francijo, kjer se je leta 1309 ustalil v Avignonu, za ljudi 14. stoletja vsaj v začetku verjetno ni pomenila tolikšnega pretresa, kot so si predstavljali pozneje. Podoba »babilon- ske sužnosti« papeštva je najbolj nastala kot kombinacija jeremijad italijanskih sodobnikov, kakršen je bil Petrarka,22 in uspešne »privatizacije« kolektivnega zgodovinskega spomina, kot jo je predvsem od polovice 15. stoletja naprej izvedla rimska stran iz minulega zahodnega razkola.23 Prav tako avignonska etapa sama po sebi ni predstavljala bistvenega pospeška državnemu cerkven- stvu, čeprav sta v to smer kazala povečan vpliv francoskih monarhov in zelo hitro »pofrancozenje« kardinalskega kolegija. Slednje je izpeljal že prvi papež na začasnem bivanju v Avignonu, Klement V. (papež 1305–1314).24 Velike korake v smer vsaj teoretičnih razmislekov o novi opredelitvi raz- merja med politično in cerkveno oblastjo je spodbudilo prejkone naključno sovpadanje med sporom o zasedbi kraljevskega prestola v Nemčiji in enim vrhuncev spora znotraj Cerkve o razumevanju predpisa uboštva v vrstah na- slednikov svetega Frančiška Asiškega. Osebi, ki sta se vsaka na svoji strani zna- šla v jedru teh konfliktov, sta bila papež Janez XXII. (papeževal 1316–1334) in kralj in poznejši cesar Ludvik IV. Bavarec (vladal 1314–1347).25 Papež je Ludviku priznanje odrekal tudi potem, ko je ta na stranski tir postavil habs- burškega tekmeca Friderika Lepega. To je pomagalo k vzpostavitvi kraljeve bavarske prestolnice München kot središča inovativnih političnoteoloških razmislekov.26 Tam so se zbrali vodilni predstavniki zagovornikov radikalnega razumevanja uboštva v redu manjših bratov, kakršen je bil Anglež Viljem iz Ockhama (ok. 1288–1347), in nasprotnikov politične moči papežev, kakršen je bil Marsilij iz Padove (ok. 1285/90–1342/43).27 V njihovih stališčih nas lah- ko preseneti skoraj neomajno zaupanje v nosilce politične oblasti kot »nad- zornike« ali »usmerjevalce« Cerkve, čeprav praviloma sicer poudarjajo njeno duhovno plat in duhovščini očitajo preveliko posvetnost.28 Podoben paradoks se je ponovil vsaj še skoraj natanko dvesto let pozneje, ko je Martin Luter 21 Prim. Reinhardt, Pontifex, 387. 22 Prim. Logan, Geschichte der Kirche, predvsem 306–309. 23 Prim. Schimmelpfennig, Das Papsttum, 264. 24 Prim. Reinhardt, Pontifex, 391. 25 Prim. Filoramo in Menozzi (ur.), Storia del critisianesimo, zlasti 281–284. 26 Prim. Sturlese, Philosophie im Mittelalter, 95. 27 Prim. Weinfurter, Das Reich im Mittelalter, predvsem 193–197. 28 Prim. Jurca, Dva meča, predvsem 119–123. Keria_2024-2_FINAL.indd 72 7. 03. 2025 07:32:02 73Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku najprimernejše varuhe oznanjevanja »čistega evangelija« po sili razmer odkril v nemških knezih svojega časa.29 Marsilij iz Padove je šel verjetno najdlje, ko je predlagal skoraj popolno podreditev cerkvene sfere posvetni.30 Vendar korenitost njegovih predlogov v spisu Branilec miru (Defensor pacis) ni razumljiva, če ne upoštevamo upo- rabe ali kar zlorabe v preteklosti sorazmerno učinkovitega orožja interdikta (prepovedi opravljanja verskih obredov na določenem območju) papeža Ja- neza XXII. Slednja je na območjih pod oblastjo Ludvika IV. povzročila resno duhovno krizo ob hkratni izgubi ugleda duhovščine in škofov.31 Zato Marsi- lij možnost odločanja o spornih vprašanjih verskega nauka papežu v celoti odvzame: Legis divinae dubias definire sententias, in his praesertim, qui christianae fidei vocantur articuli, reliquisque credendis de necessitate salutis aeternae, solum generale concilium fidelium, aut illius valentiorem multitudinem, sive partem determinari debere, nullumque aliud partiale collegium, aut personam singu- larem cuiscunque condicionis existat, iam dictae determinationis auctoritatem habere.32 Na podlagi tega potem cerkvenim oblastem in zlasti papežu zanika pra- vico do nalaganja časnih in večnih kazni, do poveljavitev nezakonskih roj- stev, do izobčevanja brez soglasja posvetnega zakonodajalca in podobnih reči. Seveda mu hkrati ne priznava nikakršne vloge pri potrjevanju izvolje- nega kralja, kar je bilo ravno glavno jabolko spora med Janezom XXII. in kraljem Ludvikom.33 V smer prihodnjih debat kaže tudi piščev prenos papeževe duhovne obla- sti na celoten zbor škofov, zaradi česar jim prisodi celo pravico do tega, da papeža izobčijo: Omnes episcopos aequalis auctoritatis esse immediate per Christum neque secundum legem divinam convinci posse in spiritualibus aut temporalibus praeesse invicem vel subesse. 29 Prim. Leppin, Martin Luther, predvsem 258–276. 30 O Marsiliju in njegovem Branilcu miru prim. Ottmann, Geschichte des politischen Denkens, 261–269. 31 Prim. Schimmelpfennig, Das Papsttum, predvsem 240–242. 32 Marsilij iz Padove, Defensor pacis, III, c. 2, Conclusio, c. 2. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geshichte des Papsttums, 164–165. »Sporna določila Božjega zakona, še zlasti pri tistih, ki se imenujejo členi krščanske vere, in drugo, kar je nujno verjeti za dosego večnega zveličanja, mora opredeljevati le splošni zbor (koncil) vernikov ali njegova bolj zdrava množica oziroma del. In noben drug delni zbor ali posamezna oseba, najsibo že katerega koli stanu, nima moči za že omenjeno opredeljevanje.« 33 Prim. ibid. Keria_2024-2_FINAL.indd 73 7. 03. 2025 07:32:02 74 Aleš Maver in Jure Peklar Auctoritate divina, legislatoris humani fidelis interveniente consensu seu concessione, sic alios episcopos communiter aut divisim excommunicare posse Romanum episcopum, et in ipsum auctoritatem aliam exercere quemadmodum e converso. 34 Najbolj znan pa je Marsilij verjetno po že omenjenem poudarjanju pre- moči nosilcev politične oblasti nad cerkveno,35 kar med drugim potrdi z raz- mislekom o postavitvi in odstavitvi rimskega škofa: Episcopum Romanum et alium quemlibet ecclesiasticum seu spiritualem minis- trum secundum legem divinam per solum fidelem legislatorem aut eius auctori- tate principantem vel fidelium generale concilium ad officium ecclesiasticum separabile promoveri debere, ab eodem quoque suspendi atque privari exigente delicto.36 V praksi se drznih zamisli v prvi polovici 14. stoletju kajpak ni dalo ure- sničiti. Celo sam kralj Ludvik je bil precej previden. Čeprav so dolgo menili, da je svoje cesarsko kronanje v Rimu leta 1328 izpeljal kot povsem sekulari- ziran obred, danes velja, da sta ga v cerkvi sv. Petra vendarle kronala škofa iz Castella (škofija se je z gradeškim patriarhatom pozneje združila v beneški patriarhat) in iz Alerije na Korziki. Ludvikovo negotovost je še podčrtalo dej- stvo, da je svojemu marionetnemu protipapežu Nikolaju V. iz vrst manjših bratov, ki ga je postavil med bivanjem v Rimu, naročil obred ponoviti.37 Tudi protipapež sicer ni dolgo vzdržal na položaju. Drugače kot samo bivanje Petrovih naslednikov v Avignonu je težnje po močnejšem nadzoru političnih oblasti nad Cerkvijo nedvomno okrepil razkol, ki mu je sledil. Tedanji Evropejci so lahko razumeli, da poglavar zahodnega kr- ščanstva ne more imeti sedeža v kaotičnem Rimu, kar sta na svoji koži izkusila avignonska papeža Urban V., ki se je po »izletu« v mesto ob Tiberi kmalu vrnil na francoski jug, in Gregor XI., ki naj bi mu podoben korak preprečila zgolj smrt.38 Teže so se sprijaznili s stanjem, v katerem niso mogli zanesljivo vedeti, 34 Marsilij iz Padove, Defensor pacis, III, c. 2, Conclusio, c. 17–18. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geshichte des Papsttums, 165. »Vsi škofje imajo neposredno od Kristusa enako oblast in po Božjem zakonu ni mogoče dokazati, da so drug drugemu podrejeni ali nadrejeni v duhovnih ali časnih zadevah. Po Božjem pooblastilu lahko ob pridobitvi soglasja vernega človeškega za- konodajalca ali z njegovim dovoljenjem drugi škofje skupaj ali ločeno izobčijo rimskega škofa, kakor lahko on po drugi strani izvaja isto oblast.« 35 Prim. Jurca, Dva meča, zlasti 123. 36 Marsilij iz Padove, Defensor pacis, III, c. 2, Conclusio, c. 41. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geshichte des Papsttums, 166. »Rimskega škofa in katerega koli drugega cerkvenega ali duhov- nega služabnika sme po Božjem zakonu na ločljivo cerkveno službo povzdigniti le verni zako- nodajalec ali vladar po njegovem pooblastilu ali splošni zbor (koncil) vernikov. Isti ga smejo ob narejenem prestopku tudi suspendirati ali mu službo sploh odvzeti.« 37 Prim. Weinfurter, Das Reich im Mittelalter, 196. 38 Prim. Reinhardt, Pontifex, 409–413, passim. Keria_2024-2_FINAL.indd 74 7. 03. 2025 07:32:02 75Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku kdo je resnični Kristusov namestnik na zemlji in s tem glavni »upravljalec« za zveličanje potrebnih milosti. Dlje, kot se je skupaj devetintrideset (na papirju celo enainpetdeset let) trajajoče stanje negotovosti vleklo, bolj so rasle delni- ce vladarjev in splošnega koncila, ki mu je visoko mesto odmeril že Marsilij. Nobeden od dveh, od leta 1409 celo treh sočasnih pontifeksov ni bil dovolj močan, da bi težavo rešil via facti.39 In nobeden ni bil dovolj nesebičen, da bi omogočil rešitev z odstopom, via cessionis. Tako se je via concilii, ki je bila sprva v razmislekih še v senci drugih dveh, izkazala za edino stvarno možnost za preboj.40 Že koncil v Pisi leta 1409 bi bil nemara kronan z uspehom, ko ne bi na njem izvoljeni papež Aleksander V. umrl že po manj kot letu dni.41 Tako se je negotovost podaljšala še za nekaj let, do koncila v Konstanci. Ta pa je po eni strani pomenil izjemen osebni uspeh kralja Sigismunda, ki si je lahko pripel največji delež zaslug za končno izvolitev splošno priznanega papeža, medtem ko je po drugi strani učinkovito ponazoril premoč koncila nad rimskim ško- fom.42 Samozavest, izražena v koncilskem dokumentu Haec sancta, ni bila brez vsaj navidezno trdne podlage: Haec sancta synodus Constantiensis […] primo declarat, quod ipsa in spiritu sancto legitime congregata, concilium generale faciens et ecclesiam catholicam repraesentans, potestatem a Christo immediate habet, cui quilibet, cuiuscunque status vel dignitatis, etiamsi papalis existat, obedire tenetur in his, quae perti- nent ad fidem et exstirpationem dicti schismatis et reformationem ecclesiae in capite et in membris.43 Vsekakor se je s tem besedilom in v trenutku, ko na koncilu ni bilo nobe- nega papeža, vsaj del sto let starih Marsilijevih zamisli najbolj približal udeja- njenju. Med koncilskimi udeleženci so sicer kleriki tvorili ogromno večino, a je bilo nekaj tudi laikov.44 Verjetno takšna sestava ni povsem ustrezala pred- stavi o pojmu fidelis legislator pri filozofu iz Padove, je pa šlo za concilium ge- nerale fidelium v njegovem smislu. Z današnjega vidika hkrati ni bilo mogoče spregledati že ob Bodenskem jezeru po malem položenih temeljev za popolni triumf rimskega papeškega primata čez nekako trideset let. Na neki način je rimsko opcijo okrepil že koncil, ko je odrekel podporo papežu Janezu XXIII. 39 Prim. Schimmelpfennig, Das Papsttum, 249 ss. 40 Prim. Logan, Geschichte der Kirche, 327–328. 41 Prav tam, predvsem 333. 42 Prim. Wolf, Krypta, zlasti 56 ss. 43 Dokument Haec sancta koncila v Konstanci, izdan 6. aprila 1415. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geschichte des Papsttums, 169. »Ta sveti shod v Konstanci najprej razglaša, da ima, ker je bil sam zakonito sklican v Svetem Duhu, tvori splošni koncil in predstavlja Katoliško cerkev, oblast neposredno od Kristusa. Slednji se je dolžan v zadevah, ki se tičejo vere in izkoreninjenja omenjenega razkola ter prenove Cerkve v glavi in udih, pokoravati vsakdo, ne glede na položaj ali dostojanstvo, četudi je to papeško.« 44 Prim. Schatz, Allgemeine Konzilien, predvsem 134. Keria_2024-2_FINAL.indd 75 7. 03. 2025 07:32:02 76 Aleš Maver in Jure Peklar (danes uradno velja za protipapeža) iz časa med letoma 1410 in 1415, ki je predstavljal izročilo pisanskega cerkvenega zbora in ob začetku njegovega na- slednika užival podporo velike večine katoliškega sveta.45 To je odprlo pot za vrnitev že povsem na rob odrinjenega rimskega papeža Gregorja XII. (1406– 1415), strica Piccolominijevega nasprotnika in poznejšega delodajalca Evgena IV. Ta morda najmanj opazni od treh sočasnih papežev, ki so ga nazadnje pod- pirali samo še na širšem območju Riminija v Italiji, je naredil z rimskega vidi- ka genialno potezo. Drugače kot avignonski, osebno precej bolj poduhovljeni rimski škof Benedikt XII. (protipapež 1394–1423), je bil pripravljen odstopiti, vendar si je še prej izpogajal pravico, da še v svojem imenu skliče že več kot pol leta potekajoči koncil. Na omenjeni način ni le postavil pod vprašaj veljavnosti že pred njegovim sklicem izdane eksplozivne konstitucije Haec sancta, marveč je ustvaril pogoje za skoraj popolno prevlado rimskega pogleda na čas raz- kola v prihodnosti.46 Sad koraka nazaj sta bila tako dva koraka naprej. Danes veljajo rimski papeži v času med letoma 1378 in 1417, Urban VI., Bonifacij IX., Inocenc VII. in Gregor XII., brez prave zgodovinske podlage za zakonite, avignonska in pisanska pa za protipapeže. Seznam ima sicer lepotno napako, ker leta 1492 stvari očitno še niso bile dorečene in je Rodrigo Borja postal Ale- ksander VI., s čimer je nekako »poveljavil« pisanskega Aleksandra V. Drugače je kardinal Angelo Roncalli leta 1958 pisanskega in v Konstanci k odstopu prisiljenega Janeza XXIII. dokončno potisnil med protipapeže.47 Nazadnje je treba dodati, da je položaj Rima okrepil še na koncilu v Kon- stanci izvoljeni in splošno priznani Martin V. (1417–1431).48 Že njegova iz- volitev sama ni brez ironije. Koncilski volivci (med katerimi niso bili zgolj kardinali) so reformo Cerkve in capite et membris zaupali edinemu Petrovemu nasledniku iz rimske rodbine Colonna, ki je skupaj s svojimi tekmeci iz rod- bine Orsinijev predstavljala vse tisto, kar je šlo narobe na večini konklavov od druge polovice 13. stoletja naprej in kar je vsaj posredno pripeljalo tako do preselitve papežev v Avignon kot do zahodnega razkola.49 Hkrati Oddo di Colonna ni imel resnega namena, da bi si oblast delil s predvidenimi rednimi koncili, čeprav se je držal črke dokumentov iz Konstance. Uspelo mu je izvotli- ti cerkveni zbor v Pavii, ki ga je »po predpisih« sicer sklical pet let za koncilom ob Bodenskem jezeru, tik pred smrtjo pa je – še vedno v duhu sklepov iz časa po svoji izvolitvi – sklical novega v Basel.50 Tam je ideja o premoči koncila nad papežem, tako imenovani konciliarizem, dosegla vrhunec in zaton.51 Ravno 45 Prim. Logan, Geschichte der Kirche, 336–337. 46 Prim. Reinhardt, Pontifex, 423 ss. 47 Prim. Schimmelpfennig, Das Papsttum, 261–262. 48 O njem pregledno Reinhardt, Pontifex, 433–441. 49 Prim. Logan, Geschichte der Kirche, zlasti 265–267. 50 Prim. Schatz, Allgemeine Konzilien, 147–149. 51 Ibid., 151 ss. Keria_2024-2_FINAL.indd 76 7. 03. 2025 07:32:02 77Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku tako je spor med papežem in koncilom koristil posvetnim vladarjem in raz- širitvi državnega cerkvenstva. Z Baslom in prerivanji okrog njega in zaradi njega pa je neločljivo povezano tudi ime Eneja Silvija Piccolominija. KONCILIAR IZEM ALI K AR IER IZEM? Težko je odgovoriti na vprašanje, ali je Piccolomini na strani baselskega konci- la pristal, predvsem pa vztrajal zaradi tega, ker je zares verjel v osrednje postu- late konciliarizma in nasprotoval papeški premoči v Cerkvi. Kar nekaj stvari kaže na pragmatično naravo njegovih izbir, celo na določeno vlogo naključja. Seveda je treba najprej poudariti, da je papež Evgen IV. (1431–1447) kot na- slednik Martina V. v začetku močno precenil svojo moč, kot je to sto trideset let prej storil Bonifacij VIII. S hitro (zgolj papirnato) razpustitvijo baselskega cerkvenega zbora z bulo Quoniam alto novembra leta 1431 je »problem Basel« dejansko šele ustvaril.52 Piccolomini se je med Evgenovimi nasprotniki znašel predvsem zato, ker je med njimi pristal njegov zgodnji delodajalec, le nekaj let starejši Domenico Capranica (s pravim priimkom Pantagale).53 Slednjega je papež odbil, ker mu ni hotel priznati kardinalskega naslova, ki mu ga je sorodnik Martin V. podelil in pectore. Odločitev je sicer še v času življenja tudi razglasil, toda Capranica ni mogel osebno priti po kardinalski klobuk. V Baslu so mu naslov kot (sicer ne posebej gorečemu) privržencu koncila brez težav priznali.54 Dolgo vztrajanje poznejšega Pija II. v današnji Švici pa najbolje pojasni strah pred posledicami lastne vpletenosti v amaterski neuspeli poskus ugrabitve Evgena IV. v Firen- cah.55 In dejansko je s svojimi številnimi zadolžitvami, ki jih je prevzel v kon- cilskih letih, vsaj na zunaj zlahka obveljal za enega bolj zagretih udeležencev rušenja papeške avtoritete v Baslu. Vrhunec je njegova dejavnost dosegla, ko je postal celo tajnik leta 1439 izvoljenega Feliksa V., doslej zadnjega protipapeža v zgodovini Katoliške cerkve.56 Od blizu je lahko tudi gledal, kako je spor med »Baselčani« in Evgenom IV. koristil nosilcem politične oblasti v postopnem širjenju pravic na cerkve- nem področju. Zgodnji zmagovalci takšnega stanja so postali zmerni privr- ženci leta 1415 v Konstanci usmrčenega Jana Husa. Brez prizadevanja koncil- skih očetov za dosego čim večjega prestiža v prerivanju z rimskim škofom ob hkratni želji kralja Sigismunda, da bi v češkem kraljestvu dosegel nedeljeno priznanje, bi težko prišlo do s pravovernega katoliškega vidika širokogrudnega 52 Prim. Schimmelpfennig, Das Papsttum, 255–256. 53 Reinhardt, Pius II., 33. 54 Ibid., 41. 55 Ibid., 42–43. 56 Prim. Collins, Keepers of the Keys of Heaven, 324–325. Keria_2024-2_FINAL.indd 77 7. 03. 2025 07:32:02 78 Aleš Maver in Jure Peklar kompromisa.57 Novembra leta 1433 je koncilska delegacija potrdila sporazum z zmernejšo strujo husitskega gibanja, ki je zato dobil ime Praški (Baselski) kompaktati (Compactata religionis).58 Med drugim je predvideval dostopnost obhajila pod obema podobama za vsakogar na Češkem in Moravskem, ki bi ga želel, svobodno oznanjanje Božje besede (ki pa so jo smeli oznanjati le du- hovniki, ki so jih določili ordinariji), ali dovoljenje, da Cerkev (z izjemo me- nihov) poseduje lastnino (kar je bilo usmerjeno proti zagovornikom njenega popolnega uboštva). Ker so dogovor slovesno razglasili šele julija leta 1436 v cerkvi sv. Jakoba v Jihlavi na Moravskem, Baselski kompaktati nastopajo tudi pod imenom jihlavskih.59 Vmes so namreč zmerni husiti (ali kalikstinci, ker so zahtevali predvsem kelih, se pravi obhajilo pod podobo vina, za laike) v zavezništvu z vojsko cesarja Sigismunda leta 1434 porazili svoje radikalne so- vernike. Kljub temu je večinska Cerkev šla husitom kar precej naproti. To je, kot rečeno, moč pojasniti z negotovim položajem koncila, a hkrati s tem, da si ljudje 15. stoletja niso znali predstavljati razdeljene Cerkve na območju zaho- dnega krščanstva. Če so bili torej na območju pod oblastjo čeških kraljev ustvarjeni pogo- ji za oblikovanje nekakšne posebne češke različice katolištva, kar je prišlo potem do izraza predvsem v času vladanja kalikstinskega kralja Jurija Pod- jebradskega (vladal 1458–1471), v drugih delih katoliške Evrope zadeva ni šlo tako daleč. Najboljši položaj v razmerju do vodstva Cerkve, ki ga je kot papežev tekmec zase vse bolj terjal koncil, si je priboril francoski kralj Karel VII. (1422–1461). Ta je izkoristil konciliaristično gibanje za vzpostavitev ne- kakšne oblike državnega cerkvenstva. Po načelu Duobus litigantibus tertius gaudet je organiziral lastno zborovanje s francosko duhovščino v mestu Bo- urges in tam 7. julija 1438 izdal pragmatično sankcijo.60 V njej se je skupaj s francoskimi prelati predstavil kot rešitelj Cerkve v Franciji, ki da se je znašla v izjemno težkem položaju. Obenem je izrekel priznanje sredstvom, kakršna je ponudil baselski koncil: Quae incommoda divinae haud dubium credenda sunt displicere voluntati, quinimo in grave nostri et ecclesiae praefatae nostrorum regni et delphina- tus versantur praeiudicium atque detrimentum permaximum; stimulantibus conscientiis, absque gravissima Dei offensa diutius dissimulare non posse, cognoscentes iidem praelati et ceteri viri ecclesiastici ecclesiam praedictam nostrorum regni et delphinatus repraesentantes, quod super praedictorum 57 Prim. Weinfurter, Das Reich im Mittelalter, 234–235. 58 Podrobno o tem Šmahel, Die Basler Kompaktaten, predvsem 25–32. 59 Ibid., 74–88. 60 Prim. Filoramo in Menozzi (ur.), Storia del cristianesimo, 289–290. Keria_2024-2_FINAL.indd 78 7. 03. 2025 07:32:02 79Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku reparatione ipsius sacrae Basilensis synodi decreta provisionem congruentem videntur attulisse.61 Za papirnato pohvalo koncilskim odlokom in priznanjem premoči konci- la nad rimskim škofom je bilo prizadevanje za čim širši nadzor nad Cerkvijo v Franciji. V določilih Karlove pragmatične sankcije so vsaj deloma odmevale več kot stoletje stare zamisli Marsilija iz Padove. Med njimi je bila prepoved papeževe uporabe interdikta. Papežu je bila prav tako odvzeta pravica do po- deljevanja beneficijev in poseganje v imenovanje škofov na francoskem obmo- čju, francoskim prelatom pa se v sporih ni bilo dovoljeno obračati na Rim. Sle- dnji naj bi ostal tudi brez anatov (dohodkov prvega leta po podelitvi cerkvene službe) iz Francije.62 Čeprav v naslednjih obdobjih ukrepi iz Bourgesa niso vseskozi ostali v veljavi, so pomenili verjetno najvidnejši korak k vzpostavitvi nekakšne »nacionalne« cerkve znotraj katolištva pred še bolj širokopoteznim projektom Henrika VIII. sto let pozneje. Tam je sam angleški kralj najbrž prav tako pričakoval, da bo cerkvena skupnost v Angliji ostala v vsebinskem smi- slu katoliška, kar pa se ni uresničilo.63 Hkrati je cerkvena politika Karla VII. pomenila pomembeno spodbudo za poznejši galikanizem, težnjo po čim večji samostojnosti francoskega katolištva, ki ni čisto izzvenela niti ob sprejemanju radikalnega zakona o ločitvi Cerkve in države v Franciji leta 1905.64 Do sorazmerno odločnih potez v Bourgesu je prišlo v trenutku, ko sta bila koncil v Baslu in papež Evgen IV. blizu ravnotežja, vendar sta bila oba približno enako šibka. Koncil je sicer skušal pokazati zobe z izvolitvijo že omenjenega pro- tipapeža, vendar je že prekoračil svoj zenit.65 Papež se je začel po drugi strani po hudih udarcih svoji avtoriteti v tridesetih letih 15. stoletja že pobirati in je prvi delni uspeh dosegel že pred omenjeno pragmatično sankcijo z odprtjem zedi- njenju z vzhodnimi kristjani namenjenega koncila v Ferrari. Naslednje leto je z razglasitvijo zedinjenja v Firencah zadal Baslu morda vsaj simbolno najpomemb- nejši udarec. Od tedaj so njegove delnice rasle, koncilske pa padale. Kot opozar- jajo sodobni zgodovinarji, je veliko vlogo odigralo ravno dejstvo, da je Evgen IV. vse bolj predstavljal znano monarhično, baselski koncil pa »demokratično« ali kar anarhično načelo, ki je konservativno družbo 15. stoletja precej vznemirjalo.66 61 Pragmatična sankcija iz Bourgesa, objavljena 7. julija. 1438. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geshichte des Papsttums, 173. »Verjeti moramo, da te slabosti ne ugajajo Božji volji. Dejansko se tudi prej omenjene cerkve naših kraljestva in Dofineje nahajajo v izjemno veliki hudi škodi in izgubi. Ker nas je vest spodbudila, da se brez velikih žalitev za Boga ne moremo več spreneveda- ti, isti prelati in ostali cerkveni možje, ki predstavljamo prej omenjeno Cerkev naših kraljestva in Dofineje, ugotavljamo, da se zdi, da so za popravljanje omenjenega ustrezno določilo prinesli odloki baselskega zbora samega.« 62 Prim. Knecht, The Valois, 65 ss. 63 Prim. Leppin, Die Reformation, 118–121. 64 Prim. Remond, Religion et Société, predvsem 94–98. 65 Prim. Schatz, Allgemeine Konzilien, 158–160. 66 Reinhardt, Pontifex, zlasti 450–452. Keria_2024-2_FINAL.indd 79 7. 03. 2025 07:32:03 80 Aleš Maver in Jure Peklar To seveda ni pomenilo prazne menice, ki bi jo evropski vladarji izstavili rimskemu škofu. Za svojo podporo so poskušali iztržiti čim več. V omenje- nem vmesnem obdobju, v zgodnjih štiridesetih letih, je končno tudi Enej Silvij Piccolomini presodil, da se je trenutnega delodajalca, vse bolj osamljenega koncilskega protipapeža Feliksa, tvegano držati še naprej. Novega je precej preudarno poiskal v ob sporu med koncilom in papežem uradno še vedno nevtralnem (in za končni razplet ključnem) rimsko-nemškem kralju Frideri- ku III.67 Povezava z njim je od leta 1443 naprej ostala nekakšna stalnica kariere prihodnjega papeža.68 Vsaj v starejšem slovenskem cerkvenem zgodovinopisju in v povezavi z ustanovitvijo ljubljanske škofije je pogosto dajala videz ene- ga značilnih udejanjenj načel državnega cerkvenstva.69 Piccolomini v takšni predstavi zlahka deluje zlasti kot uresničevalec Friderikovih zamisli. Vendar se je treba zavedati omejitev tovrstnega dojemanja. Friderik III. v svoji oblasti in položaju ni bil tako močan vladar kot Karel VII. Zato je podporo Cerkve in njenih ljudi potreboval vsaj toliko, kot so oni njegovo.70 Narava Dunajskega konkordata, podpisanega med cesarjem in papežem 17. februarja leta 1448, že v času Evgenovega naslednika Nikolaja V. (papež 1447–1455), ki je v zelo veliki meri sad uspešne Piccolominijeve posredniške vloge med Rimom in Dunajem (potem ko je z dodelanim obredom ponovno pridobil milost svojega dolgoletnega nasprotnika Evgena IV.),71 je torej vsaj deloma drugačna od Karlove pragmatične sankcije. Ni sicer mogoče zani- kati, da kaže del določil konkordata s podeljevanjem pravic pri imenovanju škofov vladarju v isto smer. Res je bila s tem sočasno ustvarjena pomembna osnova za poznejši posebni tip avstrijskega državnega cerkvenstva.72 Rim- skemu papežu Nikolaju je končno šlo za pridobitev nedvoumnega priznanja vsaj na papirju najpomembnejšega evropskega monarha. A če so cerkveni zgodovinarji radi izpostavljali Friderikove pridobitve, bi bilo bržkone tre- ba izpostaviti še tisto, kar je Piccolomini pomagal izpogajati rimski kuriji v prid. Tako je denimo dosegel kar lep nabor cerkvenih služb, katerih nosilce je moral potrditi ali celo neposredno določiti pontifeks, kot je razvidno iz nekaterih določil konkordata.73 67 Reinhardt, Pius II., 85 ss. 68 Prim. Bogataj in Božič, »Enej Silvij Piccolomini«, predvsem 59–60. 69 Prim. Miklavčič, »O zgodovinskih temeljih«, predvsem 13, in že prej Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci. 70 Prim. Weinfurter, Das Reich im Mittelalter, 234–236. 71 Reinhardt, Pius II., zlasti 120–128. 72 Prim. Miklavčič, »O zgodovinskih temeljih«, 13. 73 Prim. besedilo Dunajskega konkordata v Mirbt, Quellen zur Geschichte des Papsttums, zlasti 179. Keria_2024-2_FINAL.indd 80 7. 03. 2025 07:32:03 81Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku SKLEP Sodelovanje pri pripravi sporazuma med Nikolajem V. in Friderikom III. na neki način že uvaja Piccolominijev odnos do državnega cerkvenstva v času, ko je sedel na Petrovem sedežu. Slednji je bil zaznamovan s sorazmerno premo- črtno željo, da bi vladarjem odvzel pristojnosti na cerkvenem področju, ki so si jih pridobili v času koncilske krize. Od kralja Ludvika XI., naslednika Karla VII. (vladal 1461–1483), je leta 1461 dosegel pripravljenost na preklic očetove pragmatične sankcije. Vendar je šlo za vezano trgovino v zvezi z zasedbo prestola v Neaplju, tako da se je pa- pežev uspeh izkazal za začasnega.74 Tudi za njegovo ravnanje na Češkem ne bi mogli reči, da je dalo trajne sadove. Leta 1462 je odpravil Praške kompaktate.75 Njegov naslednik Pavel II. (papež 1464–1471) je šel še dlje in leta 1466 izobčil kalikstinskega kralja Jurija, ki je nasprotoval preklicu kompaktatov. Težava se je zdela rešena z Jurijevo smrtjo in izvolitvijo povsem pravovernega katoliške- ga kralja leta 1471.76 Toda verski spori so v obdobju reformacije v deželah kro- ne sv. Venčeslava ponovno oživeli, dokler ni »uradna« veja husitstva »umrla« precej nenavadne naravne smrti v času tridesetletne vojne.77 Največji odmik od svoje koncilske in do papeževe vloge kritične preteklo- sti pa je Pij II. naredil, ko je 18. januarja 1460 objavil bulo Execrabilis.78 V njej je prepovedal kakršno koli sklicevanje na (kakršenkoli bodoči) koncil. Izpod peresa človeka, ki se je še manj kot dve desetletji pred tem udinjal kot tajnik koncilskega protipapeža, zvenijo uvodne besede iz dokumenta skoraj groteskno: Execrabilis et pristinis temporibus inauditus tempestate nostra inolevit abusus, uta Romano pontifice, lesu Christi vicario, cui dictum est in persona b. Petri: Pasce oves meas et Quod ligaveris super terram, erit ligatum et in coelis nonnulli, spiritu rebellionis imbuti, non sanioris cupiditate iudicii sed commissi evasione peccati ad futurum concilium provocare praesumant, quod quantum sacris canonibus adversetur, quantumque reipublicae christianae noxium sit, quisquis non ignarus iurium intelligere potest.79 74 Reinhardt, Pius II., 287 in 291. 75 Prim. Šmahel, Die Basler Kompaktaten, 105–108. 76 Prim. Reinhardt, Pontifex, 476. 77 Prim. MacCulloch, Reformation, 496. 78 Prim. Schatz, Allgemeine Konzilien, 161. 79 Bula Execrabilis, izdana 18. januarja 1460. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geschichte des Pap- sttums, 181. »V našem času se je razrasla pogubna zloraba, o kateri v prejšnjih časih ni bilo slišati, da se nekateri, ker jih je opil duh upora, drznejo od rimskega škofa, Kristusovega na- mestnika, ki mu je bilo v osebi blaženega Petra rečeno: Pasi moje ovce in Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, sklicevati na prihodnji koncil, čeprav ne zaradi želje po bolj zdravi presoji, marveč ker bi se radi izognili posledicam strorjenega greha. Vsakdo, ki ni neve- den v pravu, lahko razume, kako zelo to nasprotuje svetim kanonom in kako zelo škodljivo je za krščansko skupnost.« Keria_2024-2_FINAL.indd 81 7. 03. 2025 07:32:03 82 Aleš Maver in Jure Peklar Je treba v tej buli videti popoln Piccolominijev prelom s tistim, kar je vsaj javno govoril dobršen del tridesetih in štiridesetih let 15. stoletja? Ali je šlo zgolj še za en pragmatičen zasuk, ker se je nekdanji izpostavljeni udeleženec baselskega koncila znašel na papeškem položaju, ki ga je zaradi tega sedaj bra- nil pred morebitnimi piccolominiji nove generacije? Morda. Toda bistveno so se spremenile tudi okoliščine. Če sva ta pregled rasti državnega cerkvenstva v 14. in 15. stoletja začela s »prenapetim lokom« papeža Bonifacija VIII., je slabo stoletje in pol lok prenapel koncil ob Renu. S tem je v sorazmerno krat- kem času zapravil velik kapital, s katerim je leta 1431 začel odkriti spopad s papežem Evgenom IV. Nezanemarljivo je seveda tudi, da se je beneški plemič na Petrovem sedežu izkazal za bistveno bolj trdoživega nasprotnika, kot so mu sprva pripisovali, in da je z delom za zedinjenje s krščanskim vzhodom našel propagandno izjemno učinkovito temo. Njegov naslednik Nikolaj V. je s svojim občutkom za iskanje ravnovesja in velikodušnim odnosom do ban- krotiranega koncila, ki mu je omogočil časten izhod, a hkrati pokazal njegovo nemoč, dodatno utrdil položaj papežev. Bula Execrabilis je bila torej veliko bolj skladna z duhom časa, kot bi bila še dvajset let prej. V njej izraženi strah pred koncilom pa je za dolga desetletja preživel Pija II. Bilo je izraženo tudi mnenje, da je ravno omenjeni strah za odločilno (zamujeno) desetletje odložil sklic novega cerkvenega zbora na vrhuncu reformacijske krize.80 Aleš Maver Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta ales.maver@um.si Jure Peklar Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta jure.peklar@student.um.si BIBLIOGR AFIJA Beck, Hans-Georg. Das byzantinische Jahrtausend. München: C. H. Beck, 1994. Bele, Martin. »Štajerske dvorne službe do leta 1311.« Studia Historica Slovenica 21.1 (2021): 11–39. Bogataj, Jan Dominik in Anja Božič. »Enej Silvij Piccolomini in slovenski prostor: Novi viri za njegovo tržaško obdobje.« Bogoslovni vestnik 84.1 (2024): 55–75. Bremer, Thomas. »Kirche und Staat/Kirche und Nation in den orthodoxen Kirchen der byzantinischen Tradition.« V: Die orthodoxen Kirchen der byzantinischen Tradition, ur. Thomas Bremer, Hacik Rafi Gazer in Christian Lange, 153–162. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2012. 80 Prim. Reinhardt, Pontifex, 454. Keria_2024-2_FINAL.indd 82 7. 03. 2025 07:32:03 83Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku Collins, Roger. Keepers of the Keys of Heaven: A History of the Papacy. London: Phoenix, 2010. Dolinar, France Martin. »Teološko ozadje Herbersteinovega časa.« V: Herbersteinov sim- pozij v Rimu, ur. Edo Škulj, 7-20. Celje: Mohorjeva družba, 2004. Filoramo, Giovanni, in Daniele Menozzi ur. Storia del cristianesimo: Il medioevo. Peta izdaja. Rim in Bari: Laterza, 2011. Grdina, Igor. Med oklepom in ornatom. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo, 2024. Gruden, Josip. Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije. Ljubljana: Leonova družba, 1908. Heather, Peter. The Restoration of Rome: Barbarian Popes and Imperial Pretenders. Oxford: Oxford University Press, 2013. Jurca, Tomaž. Dva meča: Novo razmerje moči med Cerkvijo in državo. Ljubljana: Studia humanitatis, 2010. Knecht, Robert. The Valois: Kings of France 1328–1589. London: Bloomsbury, 2007. Leppin, Volker. Die Reformation. Druga izdaja. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2017. Leppin, Volker. Martin Luther. Tretja izdaja. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2017. Logan, Francis Donald. Geschichte der Kirche im Mittelalter. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2005. MacCulloch, Diarmaid. Reformation: Europe‘s House Dividided, 1490–1700. London: Allen Lane, 2003. Maver, Aleš. »Kontinuiteta nekega odnosa: Stalnice v odnosu kristjanov do oblasti pred Konstantinom in po njem.« V: Na obzorju novega: Območje severnega Jadrana ter vzhodnoalpski in balkansko-podonavski prostor v obdobju pozne antike in zgodnje- ga srednjega veka: Posvečeno Rajku Bratožu ob njegovi sedemdesetletnici, ur. Alenka Cedilnik in Milan Lovenjak, 73–90. Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani, 2022. Maver, Aleš. »Po različnih poteh do sozvočja: Zgodovinski okvir odnosa pravoslavja v Ukrajini in Rusiji do političnih oblasti.« Edinost in dialog 78.1 (2023): 15–41. Miklavčič, Maks. »O zgodovinskih temeljih in razvoju ljubljanske škofije.« V: Zbornik razprav Teološke fakultete v Ljubljani, ur. Stanko Cajnkar, 7–31. Ljubljana: Teološka fakulteta, 1962. Mirbt, Carl. Quellen zur Geschichte des Papsttums und des römischen Katholizismus. Tretja izdaja. Tübingen: J. C. B. Mohr (Paul Siebeck), 1911. Ottmann, Henning. Geschichte des politischen Denkens: Band 2: Römer und Mittelalter. Teilband 2: Das Mittelalter. Stuttgart in Weimar: J. B. Metzler, 2004. Pobežin, Gregor. »Vergerijeva britev: Izvor nacije in (pre)branja antičnih zgodovinarjev pri humanistih.« V: Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja: Slovenski pogledi, ur. Vanja Kočevar, 85–102. Ljubljana: Založba ZRC, 2022. Reinhard, Wolfgang. Geschichte des modernen Staates: Von den Anfängen bis zur Gegenwart. München: C. H. Beck, 2007. Reinhardt, Volker. Pius II. Piccolomini: Eine Biographie. München: C. H. Beck, 2013. Reinhardt, Volker. Pontifex: Die Geschichte der Päpste: Von Petrus bis Franziskus. München: C. H. Beck, 2017. Remond, René. Religion et Société en Europe: La sécuralisation aux XIXe et XXe siècles. Pariz: Seuil, 1998. Keria_2024-2_FINAL.indd 83 7. 03. 2025 07:32:03 84 Aleš Maver in Jure Peklar Rexroth, Frank. Deutsche Geschichte im Mittelalter. Četrta izdaja. München: C. H. Beck, 2024. Schatz, Klaus. Allgemeine Konzilien – Brennpunkte der Kirchengeschichte. Druga izdaja. Paderborn: Ferdinand Schöningh, 2008. Schimmelpfennig, Bernhard. Das Papsttum: Von der Antike bis zur Renaissance. Četrta izdaja. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1996. Sturlese, Loris. Philosophie im Mittelalter: Von Boethius bis Cusanus. München: C. H. Beck, 2013. Šmahel, František. Die Basler Kompaktaten mit den Hussiten (1436): Untersuchung und Edition. Wiesbaden: Harrasowitz, 2019. Weinfurter, Stefan. Das Reich im Mittelalter: Kleine deutsche Geschichte von 500 bis 1500. Tretja izdaja. München: C. H. Beck, 2018. Wolf, Hubert. Krypta: Unterdrückte Traditionen der Kirchengeschichte. München: C. H. Beck, 2015. IZVLEČEK Razmerje med političnimi in verskimi oblastmi ali poenostavljeno med državo in Cerkvijo je vsaj v obnebju izročil zahodnega krščanstva ena bolj priljubljenih zgodovino- pisnih tem. V okviru razglabljanj o njem se je izvalil tudi pojem »državno cerkvenstvo«. V pričujoči razpravi obravnavava zgodnejšo fazo pojava. Slediva mu od začetka 14. do polovice 15. stoletja. Lahko bi rekli, da se je s postopnim nastajanjem držav v današnjem pomenu besede v Evropi tedaj lahko šele prvič vzpostavil. Kot udeleženec in glas baselskega koncila je bil Enej Silvij Piccolomini pomemben sooblikovalec trenutka, ko se je državno cerkvenstvo pojavljalo kot (za baselske »kon- cilske očete«) dobrodošla alternativa papeškemu absolutizmu. Kot diplomat v službi Friderika III. in papeža Evgena IV. je pustil pečat na Dunajskem konkordatu kot doku- mentu, ki ga mnogi razumejo kot enega vrhuncev zgodnje etape državnega cerkvenstva v obnebju zahodnega krščanstva. Njegova cerkvena kariera lahko zaradi pogosto vidne sprege z omenjenim Friderikom III. ravno tako deluje kot praktično udejanjenje kon- cepta. V isti okvir je moč umestiti ustanovitev ljubljanske škofije. Toda po drugi strani je Piccolomi že kot Pij II. storil kar nekaj korakov proč od državnega cerkvenstva, ki so jasno kazali na omejitve modela v evropskem katolištvu. Ključne besede: Pij II., koncil v Baslu, državno cerkvenstvo, konciliarizem, Branilec miru Keria_2024-2_FINAL.indd 84 7. 03. 2025 07:32:03 85Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku ABSTR ACT Aeneas Si lv ius Piccolomini and Tendencies towards a National Church during the Late Middle Ages The relationship between political and religious authorities, or more simply between the State and the Church, is one of the most popular themes in ecclesiastical historiography, at least in the tradition of Western Christianity. It was in the context of this discussion that the notion of Staatskirchentum was hatched. In the present paper, we consider an earlier phase of the phenomenon, tracing it from the beginning of the 14th to the middle of the 15th century. With the gradual emergence of states in the present sense of the word in Europe, it was only then that it could be established for the first time. As a participant and voice at the Council of Basel, Aeneas Silvius Piccolomini was an important co-creator of the moment when Staatskirchentum was emerging as a wel- come alternative (at least in the eyes of the Basel ‘Council fathers’) to papal absolutism. As a diplomat in the service of Frederick III and Pope Eugene IV, he left his mark on the Vienna Concordat as a document that is seen by many as one of the highlights of the early phase of Staatskirchentum in the area of Western Christendom. Thanks to his often visible sparring with the aforementioned Frederick III, it is even possible to regard his ec- clesiastical career as a practical realisation of the concept. The foundation of the Ljubljana diocese can be placed in the same context as well. But on the other hand, Piccolomini, by then Pius II, took several decisive steps away from Staatskirchentum, which clearly showed the limitations of the model in European Catholicism. Keywords: Pius II, Council of Basel, national church, conciliarism, Defensor pacis Keria_2024-2_FINAL.indd 85 7. 03. 2025 07:32:03 Keria_2024-2_FINAL.indd 86 7. 03. 2025 07:32:03 Samo Štefanac Čezalpski mojstri pri gradnji stolnice v Pienzi1 Sloves katedrale v Pienzi, ki velja za eno najbolj nenavadnih arhitekturnih stva- ritev 15. stoletja, je predvsem posledica njene dvolične slogovne narave. Njeno pročelje, ki skupaj s palačo Piccolomini in škofovsko palačo dominira na trgu, je eno prvih monumentalnih pročelij 15. stoletja, ki je bilo v celoti zgrajeno v slogu »all’antica«. Vendar se zdi, da apsidalni del s poligonalno obliko in velikimi šilastimi okni pripada neki drugi stavbi. Predvsem oblike okrasnih okenskih kro- govičij, kjer poleg trilistov in štirilistov prevladuje tako imenovani »ribji mehur« (Fischblase), močno spominjajo na krogovičja čez alpskih gotskih cerkva (slika 1);2 po drugi strani pa močni pilastri na vogalih spominjajo na opornike gotskih cerkva. Nenavaden za stavbo, zgrajeno po sredini 15. stoletja, je tudi tloris (slika 2) s tremi ladjami z rebrastimi oboki, velikim korom z obhodom, s tremi radialni- mi kapelami na koncu in dvema ob straneh, ki bi jih lahko razlagali tudi kot kraka kratkega transepta. Notranjost cerkve ima tri ladje enake višine. Takšna shema je bila v osrednji Italiji znana že v 13. stoletju, vendar nikakor ni bila zelo razširjena.3 Čeprav so arhitekturni elementi, kot so kapiteli in polkrožni oboki, oblikovno povsem renesančni, je celota bližje poznogotski severnjaški dvoranski cerkvi kot značilni italijanski cerkvi iz 15. stoletja. K temu učinku prispevajo tudi križno- rebrasti oboki in velika gotska okna, zaradi katerih je notranjost izjemno svetla. Teh posebnosti ni mogoče razložiti v kontekstu glavnega toka v razvo- ju toskanske arhitekture v 15. stoletju, delno rešitev problema pa je mogoče 1 Članek je bil pod naslovom »I maestri transalpini alla costruzione del duomo di Pienza« prvič objavljen v reviji Mitteilungen des Kunsthistorischen Institutes in Florenz 41.1–2 (1997), 177–187. 2 Nekatere arhitekturne elemente severne gotike je v slovenščini težko opisati, saj slovenščina nima izrazov, ki bi ustrezali nemškim. O razvoju krogovičij sta na voljo dve temeljni deli: Behling, Gestalt und Geschichte des Maßwerks, in Binding, Maßwerk. 3 Tak primer sta cerkev S. Fortunata v Todiju (13. stoletje) in katedrala v Perugii. Prim. Krönig, »Hallenkirchen in Mittelitalien«. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.87-101 Keria_2024-2_FINAL.indd 87 7. 03. 2025 07:32:03 88 Samo Štefanac Slika 1: Pienza, pogled iz lože mestne hiše na glavni trg s katedralo in Piccolomini- jevo palačo Slika 2: Pienza, katedrala, tloris Keria_2024-2_FINAL.indd 88 7. 03. 2025 07:32:03 89Čezalpski mojstri pri gradnji stolnice v Pienzi najti v spisih Eneja Silvija Piccolominija: Pij II. v svojih Commentarii obširno govori o gradnji cerkve in arhitektu Bernardu Rossellinu, nato pa natančno opiše tudi oblike cerkve. Ko govori o notranjosti s tremi enako visokimi lad- jami, priznava, da so ga za to zgradbo navdihnile cerkve, ki jih je videl »apud Germanos in Austria«.4 Njegovo dolgo bivanje v Nemčiji in Avstriji med le- toma 1432 in 1455 je na sienskega humanista naredilo močan vtis.5 V svojih pismih in komentarjih Piccolomini ni izražal veliko simpatij do dežel onkraj Alp: tamkajšnji ljudje so se mu zdeli necivilizirani in celo barbarski, vendar je prostorna in svetla Hallenkirche tako vplivala na njegov okus za sakralno arhitekturo, da je podobno cerkev dal zgraditi tudi v svojem domačem mestu. Papež v svojih spisih seveda ni navedel cerkve, ki bi mu bila neposreden vzor za projekt v Pienzi; o tem vprašanju so umetnostni zgodovinarji od konca 19. stoletja veliko razpravljali. A čeprav se je te teme dotaknilo že veliko av- torjev, velja na tem mestu najprej omeniti dve glavni tezi, okoli katerih so se ne vedno dovolj poglobljeno razvijale te razprave. Prva teza je teza Ludwiga Heydenreicha iz leta 1937.6 Ta je ob skrbni analizi arhitekturnih oblik stolnice v Pienzi, zlasti zasnove ladje, ambulatorija z radialnimi kapelami in položaja zvonika na levi strani ter Piccolominijevih poti po Nemčiji poudaril podob- nosti s cerkvami, ki jih je v prvi polovici 15. stoletja na Bavarskem zgradil Hans von Burghausen, v Heydenreichovem času v literaturi napačno enačen s Hansom Stethaimerjem. Po njegovem mnenju bi papežu kot vir navdiha lahko služile cerkve v Landshutu (Spitalkirche), Neuöttingu, Straubingu in Wasser- burgu, pa tudi kor frančiškanske cerkve v Salzburgu. Vendar Heydenreich v zaključku ostaja skrajno previden: po njegovem nobena od omenjenih cerkva ni mogla služiti kot neposreden zgled, saj razlike med katedralo v Pienzi in nemškimi cerkvami vendarle prevladajo nad podobnostmi. Zdi se, da se je Richard Kurt Donin7 deloma naslonil na mnenje Ludwi- ga Pastorja,8 ki je kot možne zglede za Piccolominija navedel poznogotske cerkve v Spodnji Avstriji in na Štajerskem, deloma pa na komentar samega Pija II. o cerkvah »Nemcev v Avstriji«, ki so nanj naredile tako močan vtis. Ko je Donin navajal cerkve v Avstriji kot možne zglede, je imel v mislih dol- go tradicijo nastajanja dvoranskih cerkva, ki so bile od začetka 14. stoletja razširjene tako v Spodnji Avstriji kot na Štajerskem, predvsem pa sakralne stavbe, zgrajene ali obnovljene v času cesarja Friderika III. Donin je podal natančno analizo poti razvoja tega tipa cerkva v Avstriji, pri čemer je opa- zil tudi tesno podobnost katedrale v Pienzi z nekaterimi cerkvami v okolici 4 Pii II commentarii, 2:551. 5 Za glavne podatke o njegovih potovanjih je še vedno zelo uporabna stara biografija Georga Voigta, Enea Silvio de‘ Piccolomini. 6 Heydenreich, »Pius II. als Bauherr von Pienza«. 7 Donin, Österreichische Baugedanken. 8 Pastor, Geschichte der Päpste, 217–218. Keria_2024-2_FINAL.indd 89 7. 03. 2025 07:32:03 90 Samo Štefanac Dunaja, ki so jih gradili v petdesetih letih 15. stoletja. Po tlorisu je katedrali v Pienzi najbližja župnijska cerkev v Mödlingu (slika 3). Cerkev ima tri ladje; srednja je širša od stranskih. Kor z obhodom, sklenjenim s tremi stranicami osmerokotnika, je brez radialnih kapel, ima pa nekakšen transept, podo- ben tistemu v Pienzi: v bistvu gre za dve kapeli.9 Po Doninovem mnenju so primerljivi tudi postavitev obeh cerkva na strmem terenu, ki je botrovala gradnji kripte pod korom, prostorna in svetla notranjost s križnimi oboki10 (v Mödlingu po turškem opustošenju žal obnovljena v baročnih oblikah) ter detajli, zlasti krogovičja oken. Ob upoštevanju vseh relevantnih zgodo- vinskih okoliščin Donin ugotavlja, da bi struktura cerkve v Mödlingu pon- tifeksu dejansko lahko dala neposreden zgled za njegov projekt, o prvinah severnjaškega značaja pa je menil, da bi te v Pienzo lahko prišle prek risb, ki jih je Piccolomini prinesel iz Avstrije. Slika 3: Mödling, ž. c. sv. Otmarja, tloris Poleg obeh zgoraj omenjenih tez obstaja še ena, ki jo je zagovarjal An- dreas Tönnesmann, in sicer, da je bila cerkev zasnovana brez pomembnejših referenc na gotsko arhitekturo Avstrije ali Nemčije.11 Po mnenju tega avtorja bi lahko vse potrebne elemente gotskega značaja prispevala milanska stolnica. Ta hipoteza bi morda lahko pojasnila izvor nekaterih dekorativnih elementov, 9 Poenostavljena različica te sheme je bila nekoliko pozneje uporabljena tudi v Gumpoldskirch- nu, nekaj kilometrov od Mödlinga. Prim. Donin, Österreichische Baugedanken, 43. 10 Tipično »avstrijski« detajl v Mödlingu in Pienzi sta tudi dve trikotni obočni poli v obhodu, ki sta tradicionalni element v arhitekturi v Avstriji od 14. stoletja naprej (Zwettl, Pöllauberg itd.). 11 Tönnesmann, Pienza, 39–43. Keria_2024-2_FINAL.indd 90 7. 03. 2025 07:32:03 91Čezalpski mojstri pri gradnji stolnice v Pienzi vendar pa milanska katedrala ni mogla biti vir navdiha niti za tloris niti za zasnovo notranjosti s tremi enako visokimi ladjami.12 Če pregledamo itinerarje številnih potovanj Eneja Silvija Piccolominija v srednjo Evropo, lahko vidimo, da je imel številne priložnosti za spoznavanje poznogotskih dvoranskih cerkva. V Nemčiji je lahko videl cerkve, ki jih je v Landshutu, Straubingu in Neuöttingu v tridesetih letih 15. stoletja zasnoval Hans von Burghausen, vendar je bila večina teh tedaj še v gradnji. Na poto- vanju na Štajersko, Koroško in Kranjsko leta 1444 si je lahko ogledal monu- mentalno cistercijansko cerkev iz štirinajstega stoletja v Neubergu, cerkve v Straßenglu in Pöllaubergu13 ter nekoliko novejšo na Ptujski gori, medtem ko je bila gradnja lepe župnijske cerkve v Kranju že precej daleč.14 Toda dežela, v kateri se je Piccolomini najdlje zadrževal, je bila Spodnja Avstrija, kjer je bila tradicija dvoranskih cerkva zelo dolga: nastanek prvih tovrstnih cerkva sega v 13. stoletje, posebej intenzivno pa se je tovrstna gradnja od začetka 14. stoletja odvijala na Dunaju, kjer so nastale cerkve avguštincev, minoritov in zlasti Štefanova cerkev. Gradnja slednje se je zavlekla čez sredino naslednjega stoletja. V času Friderika III. so bile zgrajene ali obnovljene tudi številne druge pomembne sakralne stavbe, med katerimi si posebno pozornost zasluži dvor- na kapela svetega Jurija v Wiener Neustadtu: ta ima preprost pravokoten tloris brez izstopajočih apsid, s tremi enako visokimi ladjami. Čeprav je bila kapela v Wiener Neustadtu zgrajena okoli sredine stoletja, ko so bili že zelo razširjeni zvezdasti ali mrežasti oboki, ima preproste križne oboke.15 Kot je pravilno opozoril Donin, čigar delo pa je bilo v novejši literaturi citirano precej redkeje kot Heydenreichov članek,16 je katedrali v Pienzi naj- 12 Treba je dodati, da dokumenti, ki se nanašajo na gradnjo katedrale v Milanu okoli sredine 15. stoletja, ne omenjajo prisotnosti čezalpskih mojstrov, ki bi lahko prenesli njene oblike v Pienzo. Glej Siebenhüner, Deutsche Künstler; Sanvito, »Il cantiere del duomo di Milano«. Po drugi stra- ni Jürgen Wiener, »‘Flamboyant’ in der italienischen Architektur«, milanski katedrali pripisuje pomembno vlogo pri širjenju motiva vrtečega se ribjega mehurja. 13 Za osnovno informacijo o Hallenkirchen 14. in 15. stoletja v Avstriji prim. Buchowiecki, Die gotis- chen Kirchen Österreichs, in Brucher, Gotische Baukunst in Österreich (z bibliografijo k temi). 14 Romarska cerkev na Ptujski gori (Maria Neustift, Spodnja Štajerska) je bila zgrajena okoli leta 1400, župnijska cerkev v Kranju pa med letom 1410 in sredino petdesetih let. Prim. Štefanac, v: Gotika v Sloveniji, kat. št. 11, 25 in passim (z bibliografijo). 15 Wagner-Rieger, Mittelalteriche Architektur in Österreich, 184–187; Brucher, Gotische Baukunst in Österreich, 176–177. 16 Na tem mestu ne moremo navesti vseh novejših besedil o različnih vidikih katedrale v Pien- zi, vendar se zdi, da je večina raziskovalcev sprejela Heydenreichovo mnenje, ne da bi o tem vprašanju obširneje razpravljala. Prim. Carli, Pienza; Mack, Studies in the architectural career; Finelli in Rossi, Pienza tra ideologia e realtà; Finelli, L‘umanesimo giovane; Pieper, »Pienza«; Kruft, »Ein Papst stiftet eine Stadt«; Patetta, »Enea Silvio and the architect Rossellino«; Smith, Architecture in the culture of early Humanism, 98–129. Zanimivo je tudi mnenje dveh avstrij- skih strokovnjakov o Doninovi tezi: medtem ko je bila R. Wagner-Rieger, Mittelalteriche Ar- chitektur, 188, zelo skeptična in je menila, da bi vsi gotski elementi lahko izvirali iz toskanske lokalne arhitekture, je bil Brucher, Gotische Baukunst, 193–194, trdneje prepričan o njeni pra- vilnosti. Doninova teza je bila namreč obširneje obravnavana šele v novejšem eseju Bökerja, »Ita Pius iusserat«. Keria_2024-2_FINAL.indd 91 7. 03. 2025 07:32:03 92 Samo Štefanac bližja župnijska cerkev v Mödlingu. Donin se je zavedal tudi morebitnega kro- nološkega problema: gradnja cerkve v Mödlingu se je začela šele leta 1454, ob Piccolominijevem zadnjem potovanju v Avstrijo maja 1455 pa gradnja zago- tovo še ni bila zelo daleč.17 Vendar je imel Piccolomini tesne stike s tamkaj- šnjim župnikom Johannesom Hinderbachom, avstrijskim humanistom, ki je pozneje postal škof v Tridentu; obširne informacije o projektu nove cerkve bi ga lahko dosegle prek tega prijatelja.18 Možna razlaga bi torej bila, da so po- znejšega papeža navdihnile obstoječe dvoranske cerkve, najnovejša cerkev pa mu je bila neposreden vzor. Ob predpostavki, da je arhitektura časa Friderika III. močno vplivala na zasnovo katedrale v Pienzi, Donin predlaga, da bi si lahko Pij II. iz Avstrije pri- skrbel nekaj risb, po katerih bi bil zasnovan tloris cerkve, pa tudi podrobnosti, npr. okna.19 Ta teza bi se lahko zdela pretirana, vendar se spričo nedavnega odkritja izkaže za naravnost previdno. To odkritje namreč z najbolj neposre- dnim dokazom podpre celotno Doninovo tezo. Bibliografija o Pienzi je obse- žna, vendar se zdi, da nihče od številnih avtorjev ni omenil kamnitih oznak na zunanjosti in tudi v notranjosti cerkve (slika 4). Gre za tako imenovane kamnoseške znake (Steinmetzzeichen), geometrijsko oblikovane oznake, vkle- sane v površino nekaterih kamnov, ki merijo približno deset centimetrov in so nekakšen podpis kamnosekov. V čezalpskih deželah, kjer je organizacija stav- barnic (Bauhutten) potekala po zelo natančnih pravilih, je vsak kamnosek po končanem vajeniškem obdobju dobil svoj znak, ki ga je uporabljal predvsem za označevanje kamnov, ki jih je klesal, da bi lahko zanje prejel ustrezno pla- čilo.20 Kamnosek, ki mu je uspelo doseči naziv mojstra, je lahko znak upora- bil v grbu kot nekakšno heraldično insignijo (Meisterzeichen). Oblike znakov sledijo gradbenim načelom gotske arhitekture, ki temeljijo na triangulaturi in kvadraturi. Prisotnost teh majhnih gravur v Pienzi je prepričljiv dokaz o sode- lovanju severnjaških mojstrov pri gradnji cerkve. Na tem mestu velja omeniti, da so v 15. stoletju tudi v Italiji uporabljali nekakšna kamnoseška znamenja. Takšne oznake so še vedno vidne na kamnih firenških palač Medici Riccar- di, Pitti, Pazzi Quaratesi in Strozzino ter na Tempiu Malatestianu v Riminiju. 17 Donin, »Der Bau der Otmarskirche in Mödling«. 18 Johannes Hinderbach ni bil le Piccolominijev prijatelj, temveč tudi njegov naslednik na mestu tajnika Friderika III. Njegovi stiki s Piccolominijem so ostali tesni tudi pozneje, ko je bil ta izvoljen za papeža: leta 1459 je Hinderbach odpotoval v Rim, da bi potrdil cesarjevo poslušnost papežu. Glej Voigt, Enea Silvio de’ Piccolomini, 356–358; Wolkan, Der Briefwechsel des Eneas Silvius Piccolomini, passim. 19 Donin, Österreichische Baugedanken, 80–81. 20 Številna temeljna dela o kamnoseških znakih in organizaciji srednjeveških gradbišč v german- skem svetu so bila objavljena proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja; novejših repertorijev kamnoseških oznak praktično ni. Prim. Janner, Die Bahütten des deutschen Mittelalters; Ržiha, »Studien uber Steinmetz-Zeichen»; Pfau, Das gotische Steinmetzzeichen; Jüttner, Ein Beitrag zur Geschichte der Bauhütte; Hempel, »Bauhütte«; Schock-Werner, »Bauhütten und Baubetrieb«; Recht, Les bâtisseurs des cathédrales gothiques; Mecca in Sernicola, Progetto e cantiere; Schock- Werner, »Il cantiere del duomo di Strasburgo«. Keria_2024-2_FINAL.indd 92 7. 03. 2025 07:32:03 93Čezalpski mojstri pri gradnji stolnice v Pienzi Tudi v Italiji so služili bodisi kot sredstvo za štetje kamnov, ki jih je izklesal po- samezni kamnosek, ali kot razpoznavni znak izvornega kamnoloma. Vendar se njihove oblike precej razlikujejo od severnjaških, saj gre za preproste kroge, križe ali zvezdice oziroma številke ali črke.21 Slika 4: Pienza, katedrala, krogovični zaključek okna v kornem delu Kot dobro vemo, je bila katedrala v Pienzi zaradi pogostih premikov ne- stabilnih tal od 16. stoletja dalje potrebna številnih obnovitvenih posegov.22 Čeprav je bilo skozi stoletja zamenjanih veliko kamnov, se je do danes ohra- nila večina prvotnega materiala. Tako so na kamnih, ki tvorijo ostenja oken v koru in obeh zakristijah, še vedno vidne sledi, razen okna v levem tran- septu, ki je bilo med obnovo v tridesetih letih 20. stoletja v celoti obnovljeno (slika 5).23 V notranjosti so sledi vidne tako na okenskih ostenjih kot tudi na slopih. Čeprav je površina kamnov, zlasti na zunanji strani, zelo degradira- na, je še vedno mogoče prepoznati približno petnajst različnih znakov, kar daje tudi predstavo o številu tujih kamnosekov, ki so bili prisotni pri gra- dnji. Pomenljiva je tudi njihova lokacija: kot že omenjeno, jih najdemo na 21 Rocchi, »Contrassegni di lapicidi«; isti, Istituzioni di restauro, 206–208; isti, »Il trattamento delle superfici«; Ugolini, »L’attività dei lapicidi«. 22 Za natančnejše podatke o restavracijah glej Mannucci, Pienza; Conti, Il Duomo di Pienza; Oli- vetti, »Costruito instabile«. 23 Mannucci, Pienza, 364 isl. Keria_2024-2_FINAL.indd 93 7. 03. 2025 07:32:03 94 Samo Štefanac okenskih ostenjih in slopih, ne pa tudi na navadnem zidu ali celo na glavni fasadi, kar je koristen podatek o značaju dela, ki je bilo zaupano severnim mojstrom. Zdi se, da so prišli v Toskano s posebno nalogo, in sicer da izgo- tovijo najzahtevnejše dele cerkve z gotskim značajem. To pojasnjuje čistost oblik pri oknih s krogovičji, ne pa v celoti prereza slopov, za katerega se zdi, kot so upravičeno ugotovili nekateri raziskovalci, da izhaja iz slopov sienske stolnice.24 Dodati je treba, da so pri tem delu verjetno sodelovali tudi neka- teri lokalni kamnoseki: poleg omenjenih oznak so vidni tudi preprosti križi in krogi; te so morda začasno dodelili Italijanom, ki so sodelovali pri delu. V gotski arhitekturi lahko znaki ka- mnosekov služijo za ugotavljanje mo- rebitnih povezav med arhitekturnimi deli anonimnih mojstrov: enaki znaki na dveh zgradbah skoraj vedno kažejo na prisotnost istega kamnoseka, zlasti kadar gre za stavbe, ki si geografsko niso daleč narazen.25 V primeru Pien- ze bi lahko po tej metodi določili izvor kamnosekov. Na tej točki ostaja razi- skava nepopolna, saj je v Srednji Evro- pi dokumentiranih in objavljenih le majhno število kamnoseških znakov. Vendar je primerjava s cerkvami iz 15. stoletja v Avstriji in zlasti tistimi, ki jih je navedel Donin, zelo poučna. Žal je bila dvorna kapela v Wiener Neustad- tu, ki bi lahko bila v tem pogledu zelo pomembna, po razdejanju v drugi sve- tovni vojni skoraj v celoti obnovljena, po drugi strani pa se primerjava z žu- pnijsko cerkvijo v Modlingu na ta način vsaj delno potrjuje. Tudi ta cerkev je bila večkrat obnovljena in v njej se je ohranilo le nekaj znakov, vendar je eden od njih, ki je zelo poškodovan, morda identičen z enim od znakov v Pienzi (sli- ka 4, št. 8). Skoraj hkrati z župnijsko cerkvijo (ali nekaj let prej) so v Mödlingu zgradili tudi špitalsko cerkev, ki tipološko ne kaže tesnejših podobnosti s ka- tedralo v Pienzi; na njeni zunanjosti pa najdemo dva znaka, podobna tistim v 24 Prečni prerez stebrov je štirilist in praktično enak tistemu v sienski katedrali; vendar je bila ta oblika precej običajna tudi pri zelo razširjenih snopastih slopih v avstrijskih cerkvah. 25 Kljub temu imata včasih dva mojstra identičen znak (običajno z zelo preprostmi potezami), vendar se to lahko zgodi le pri dveh oddaljenih stavbarnicah. Po drugi strani pa lahko znak prehaja rahlo spremenjen ali celo nespremenjen z očeta na sina ali z mojstra na učenca. Slika 5: Pienza, katedrala, kamnoseški znaki na okenskem ostenju Keria_2024-2_FINAL.indd 94 7. 03. 2025 07:32:03 95Čezalpski mojstri pri gradnji stolnice v Pienzi Pienzi. Enega od teh dveh znakov je mogoče videti tudi na arhitekturni risbi, ki jo hrani Akademija za likovno umetnost na Dunaju (slika 4, št. 5),26 drugega pa na portalu severnega transepta katedrale svetega Štefana na Dunaju (slika 4, št. 9).27 Zanimiv je tudi že omenjeni znak v obliki podčrtanega Y, ki je bolj ali manj identičen znaku Wolfganga Dencka v Hüttenbuchu iz Admonta (slika 4, št. 8). Toda slednji je datiran z letnico 1480, vemo pa tudi, da je Denck umrl šele leta 1513.28 Vendar ni mogoče izključiti, da je bil ta Denck potomec enega od mojstrov iz Pienze, saj se je znak pogosto prenašal z mojstra na učenca ali z očeta na sina. Zato lahko domnevamo, da je Piccolomini v Pienzo pripeljal približno petnajst kamnosekov, verjetno iz dunajske stavbarnice. Kdaj je to bilo, ni znano, vendar verjetno v zelo intenzivni fazi gradnje, morda v začetku šestdesetih let 15. stoletja. V dokumentih, ki zadevajo gradnjo v Pienzi, ti mojstri niso omenjeni, edini, ki bi ga lahko kakor koli povezali z njimi, je neki Paulo (ali Paulino) Thodesco, ki je deloval v letih 1461 in 1462; vendar je bil ta mizar.29 Čeprav je značaj del, ki so jih opravili omenjeni kamnoseki, mogoče do neke mere opredeliti, ostaja odprto vprašanje njihovega morebitnega prispev- ka k zasnovi cerkve, prav tako pa tudi njihovo razmerje z glavnim gradbenim mojstrom Bernardom Rossellinom. Na tem mestu ne želim dvomiti o zaslu- gah firenškega arhitekta; vendar Rossellino verjetno ni bil sposoben sam za- snovati in izgotoviti severnjaške dvoranske cerkve, ki jih je papež zelo visoko cenil, vendar v arhitekturi 15. stoletja v Toskani nikakor niso bile običajne.30 Avstrijski kamnoseki, ki so morda prišli prek papeževega prijatelja Johannesa Hinderbacha, so poleg znanja, potrebnega za izdelavo gotskih podrobnosti, lahko ponudili tudi načrt za cerkev. Toda če je »avstrijski« načrt res obstajal, je bil ob sami gradnji zagotovo prilagojen lokalnim razmeram v Pienzi, Ros- sellinova vloga pri njegovi prilagoditvi pa je bila nedvomno pomembna. Če si pobliže ogledamo zunanjost cerkve, lahko vidimo, da so gotski deli zelo pre- mišljeno ločeni od renesančnih. Ob pogledu na fasado s trga ni mogoče opa- ziti slogovnih značilnosti oken prezbiterija; okna na obeh straneh ladje, ki jih je mogoče videti s trga, so drugačna: čeprav so po proporcih podobna gotskim oknom in okrašena s krogovičjem, njihove oblike ustrezajo oknom toskanskih cerkva in palač iz 15. stoletja. Na teh štirih oknih prav tako ni kamnoseških 26 Ržiha, »Studien uber Steinmetz-Zeichen«, 109, slika 6, tab. 9, št. 171; Koepf, Die gotischen Planrisse der Wiener Sammlungen, sl. 192 (kat. 3). Na risbi št. 40 (kat. 235), ki je reproducirana v isti zbirki, najdemo še en znak, ki bi lahko bil identičen št. 3 v Pienzi (slika 4, št. 3). 27 Ržiha, »Studien uber Steinmetz-Zeichen«, tab. 3, št. 38. 28 Njegova nagrobna plošča z napisom je v župnijski cerkvi v Steyru. Naslovnica Hüttenbucha Admonta je povzeta po Hempel, »Bauhütte«, coll. 29–30. 29 Rossi, »Spogli vaticani«, 134; Muntz, Les arts à la cour des Papes, 302 isl. 30 Zelo zanimivo je Muntzovo mnenje, prav tam, 302, da je Bernardo Rossellino v zgodnjem ob- dobju le vodil gradbena dela in šele pozneje postal pravi gradbeni mojster. Žal Muntz razlogov za to domnevo ne pojasni. Keria_2024-2_FINAL.indd 95 7. 03. 2025 07:32:03 96 Samo Štefanac znakov. Po dveh travejah ladje se telo cerkve razširi in s trga ni mogoče videti oken na koru, ki so vsa gotskih oblik. V notranjosti takšno ločevanje ele- mentov, ki pripadajo dvema različ- nima slogoma, ni bilo mogoče: če namreč gledamo od vhoda vzdolž ladje proti glavnemu oltarju, vidi- mo, da se šilasta okna estetsko te- pejo z polkrožnimi oboki (slika 6). Morda pa notranjost ni bila v ce- loti izvedena po prvotnem načrtu. Piccolomini v svojih Commentarii govori o napaki, do katere je prišlo med gradnjo: stebri so bili prenizki in Rossellino je bil prisiljen nad ka- pitele postaviti kratke kvadratne pi- lastre, da bi dosegel pravo višino za izdelavo obokov.31 Vendar prenizki stebri niso nujno posledica napake. To, kar papež označuje kot napako, je lahko v resnici sprememba načr- ta med gradnjo. Ni izključeno, da je projekt prvotno predvideval šilaste gotske oboke, ki jih Bernardo Rossellino, v Firencah izšolani arhitekt, ni mo- gel izdelati, avstrijskih mojstrov pa morda ni bilo več v Pienzi. In prav pre- nizki stebri dajejo tej hipotezi dodatno težo: oboki s šilastim profilom morajo biti namreč, če naj dosežejo enako višino temena, sidrani nižje kot polkrožni oboki (slika 6).32 Če se ta hipoteza izkaže za pravilno, bi bil značaj notranjosti cerkve glede na prvotni načrt pretežno gotski, še bližje severni Hallenkirche. Hkrati bi bil rešen tudi problem sobivanja gotskih in renesančnih oblik: svetla, prostorna in neko- liko mistična notranjost bi bila povsem neodvisna od fasade, ki je popolnoma sozvočna s fasadami ostalih stavb, ki obkrožajo trg. Praktično bi lahko govorili o dveh arhitekturnih slogih v enem in za marsikoga bi bila stavba preprosto eklek- tična. A tudi če sprejmemo to slabšalno opredelitev, se moramo zavedati, da je bila izbira na strani naročnika. Heydenreich v zvezi s tem meni, da Piccolomini 31 van Heck, Pii II commentarii, 551–552. 32 Uporaba današnjih križnorebrastih obokov nakazuje, da je njihova postavitev le deloma sledi zasnovi, nepovezani z Rossellinom, saj rebrasti oboki, kakršne je Michelozzo uporabil že več desetletij prej npr. v Boscu ai Frati, okoli leta 1460 zagotovo niso več bili del običajnega reperto- arja arhitekturnih elementov, ki so jih uporabljali mlajši florentinski arhitekti. Slika 6: Pienza, preris kamnoseških znakov Keria_2024-2_FINAL.indd 96 7. 03. 2025 07:32:03 97Čezalpski mojstri pri gradnji stolnice v Pienzi Slika 7: Pienza, katedrala, notranjščina Slika 8: Pienza, katedrala, prerez s hipotetično rekonstrukcijo prvotno načrtovanih obokov Keria_2024-2_FINAL.indd 97 7. 03. 2025 07:32:04 98 Samo Štefanac po dolgi odsotnosti iz Italije od začetka tridesetih let 20. stoletja dalje ni mogel poznati vseh novosti v arhitekturi.33 Vendar to ne pojasnjuje njegovega navdu- šenja nad stavbami, ki so zrasle okoli trga, niti njegovega natančnega opisa anti- kizirajočih oblik fasade same katedrale. Nikakor ni videti, da bi bil papež človek konservativnih idej, ni pa mogoče izključiti, da se mu je prostorna in svetla cer- kev »v nemškem slogu« preprosto zdela primernejša za katedralo.34 In nikakor ni mogoče zanikati določenega estetskega potenciala sloga, ki je v nasprotju z novim tokom v papeževi domovini, vendar ni nujno inferioren.35 Samo pravi humanist in individualist, kakršen je bil Piccolomini, je imel pogum, da ga je uporabil prav v letih, ko so sodobni teoretski spisi začeli z vse večjim prezirom govoriti o slabi praksi (praticaccia) barbarskih ljudstev.36 Samo Štefanac Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta samo.stefanac@ff.uni-lj.si BIBLIOGR AFIJA Originalna izdaja članka: Samo Štefanac, »I maestri transalpini alla costruzione del duo- mo di Pienza«, Mitteilungen des Kunsthistorischen Institutes in Florenz 41.1–2 (1997), 177–187. Primarni v iri Gaye, Johannes W., ur. Carteggio inedito d’artisti dei secoli XIV, XV, XVI. 3 zvezki. Firence, 1839–1840. van Heck, Adrianus, ur. Pii II commentarii Rerum memorabilium que temporibus suis contigerunt. Città del Vaticano, 1984. Wolkan, Rudolf, ur. Der Briefwechsel des Eneas Silvius Piccolomini. Dunaj 1909–1918. 33 Heydenreich, »Pius II als Bauherr«, 126–128. 34 Po Bökerju, »ita Pius iusserat«, 71–74, odločilna okoliščina za to Piccolominijevo izbiro ni bilo toli- ko njegovo spoštovanje do severnjaških dvoranskih cerkva, kot (gotovo tudi politično motivirana) želja, da bi v svojem domačem mestu poustvaril nekakšno Residenzkirche, kakršne je videl v rezi- denčnih krajih Friderika III. To bi delno pojasnilo tudi ureditev trga kot celote in hierarhijo zgradb. 35 Na robu mnenja, ki ga raziskovalci običajno sprejemajo, da je shema dvoranske cerkve v moč- nem nasprotju s slogovnimi konvencijami italijanskega quattrocenta (prim. npr. Böker, prav tam, 71), je treba dodati, da bi bili ureditev in proporci notranjosti dvoranske cerkve lahko sprejemljivi tudi za italijanski okus: tisto, kar daje takemu prostoru »gotski« značaj, so dejansko predvsem posamezni arhitekturni elementi s šilastimi loki. Poleg tega primer katedrale v Pienzi dokazuje tudi skoraj paradoksalno dejstvo: zaradi enake višine ladij se stavbno telo dvoranske cerkve po svojih proporcih bolj ujema s fasado, ki se navdihuje ob antičnih templjih, kot kate- rakoli tedanja bazilika ali enoladijska cerkev. 36 To mnenje je Filarete izrazil v pismu Francescu Sforzi, prim. Gaye, Carteggio, 1:200–206. Obšir- no o kritiški usodi gotike v quattrocentu Frankl, The Gothic. Keria_2024-2_FINAL.indd 98 7. 03. 2025 07:32:04 99Čezalpski mojstri pri gradnji stolnice v Pienzi Druga l iteratura Behling, Lottlisa. Gestalt und Geschichte des Maßwerks. Halle a. d. Saale, 1944. Binding, Günther. Maßwerk. Darmstadt, 1989. Böker, Hans J. »‘... ita Pius iusserat qui exemplar apud Germanos in Austria vidisset’. Der Dom von Pienza und seine spätgotischen Vorbilder in Österreich«. Wiener Jahrbuch für Kunstgeschichte 48 (1996): 57–74. Brucher, Günter. Gotische Baukunst in Österreich. Salzburg in Dunaj, 1990. Buchowiecki, Walther. Die gotischen Kirchen Österreichs. Dunaj, 1952. Carli, Enzo. Pienza, la città di Pio II. Rim, 1966. Cassanelli, Roberto, ur. Cantieri medievali. Milano, 1995. Donin, Richard Kurt. Österreichische Baugedanken am Dom von Pienza. Dunaj, 1946. (Besedilo je predelava članka »Der Dom von Pienza und die Hallenkirchen im Österreich des 15. Jahrhunderts«, Jahrbuch für Landeskunde von Niederdonau, n.s. 28 (1939–43): 290-362.) Donin, Richard Kurt. Der Bau der Otmarskirche in Mödling. V: isti, Zur Kunstgeschichte Österreichs: Gesammelte Aufsätze, 141-150. Dunaj, Innsbruck in Wiesbaden, 1951. Finelli, Luciana in Sara Rossi. Pienza tra ideologia e realtà. Bari, 1979. Finelli, Luciana. L’umanesimo giovane: Bernardo Rossellino a Roma e a Pienza. Roma, 1984. Forlani Conti, Marisa, ur. Il Duomo di Pienza 1549-1984: Studi e ricerche. Firenze, 1992. Frankl, Paul. The Gothic: Literary sources and interpretations trough eight centuries. Princeton, 1960. Gotika v Sloveniji (Ljubljana, Narodna Galerija, 1. junij – 1. oktober 1995), Ljubljana, 1995. Hempel, Eberhard. s.v. »Bauhütte.« V: Reallexikon der deutschen Kunst, 2.13.1938, coll. 23–33. Heydenreich, L.H. »Pius II als Bauherr von Pienza«. Zeitschrift für Kunstgeschichte 6 (1937): 105–146. Janner, Ferdinand. Die Bauhütten des deutschen Mittelalters. Leipzig, 1876. Jüttner, Werner. Ein Beitrag zur Geschichte der Bauhütte und des Bauwesens im Mittelalter. Diss. Bonn. Köln, 1935. Koepf, Hans. Die gotischen Planrisse der Wiener Sammlungen. Dunaj, Köln in Gradec, 1969. Krönig, Wolfgang. »Hallenkirchen in Mittelitalien.« Römisches Jahrbuch für Kunstgeschichte 2 (1938), 1–142. Kruft, Hanno-Walter. »Ein Papst stiftet eine Stadt: Pius II. und Pienza.« Schriften der Philosophischen Fakultät der Universität Augsburg 36 (1988): 19–44. Mack, Charles R. Pienza: The creation of a Renaissance city. Ithaca in London, 1987. Mack, Charles R. Studies in the architectural career of Bernardo Ghamberelli called Rossellino. Diss Chapel Hill 1972. Ann Arbor, 1977. Mannucci, Giovanni Battista. Pienza, arte e storia. Tretja izdaja. Pienza, 1937. Mecca, Saverio in Roberto Sernicola. Progetto e cantiere al tempo delle cattedrali: La cul- tura tecnologica nel progetto delle cattedrali. Firenze, 1994. Muntz, Eugène. Les arts à la cour des Papes pendant le XVe et le XVIe siècle. Pariz, 1878. Olivetti, Alberto. »Costruito instabile: Pio II a Pienza.« V: Conferenze d’arte (Pienza, Montepulciano, Val d’Orcia), ur. Gianni Mazzoni, 17–50. Montepulciano, 1994. Keria_2024-2_FINAL.indd 99 7. 03. 2025 07:32:04 100 Samo Štefanac Pastor, Ludwig. Geschichte der Pàpste im Zeitalter der Renaissance von der Thronbesteigung Pius’ II. bis zum Tode Sixtus IV. Tretja in četrta izdaja, Freiburg/Br., 1904. Patetta, Luciano. »Enea Silvio e l’architetto Rossellino.« V: Pio II e la cultura del suo tem- po, Atti del convegno internazionale 1989, ur. Luisa Rotondi Secchi Tarugi, 59–75. Milano, 1991. Pfau, W. Clemens. Das gotische Steinmetzzeichen. Leipzig, 1895. Pieper, Jan. »Pienza: Das Bühnenhaus einer humanistischen Zusammenschau der Gegensätze (1459-62).« Bauwelt 77 (1986): 1710–1732. Recht, Roland, ur. Les bâtisseurs des cathédrales gothiques. Strassbourg, 1989. Rocchi, Giuseppe. »Contrassegni di lapicidi sulle pietre dei palazzi rinascimentali a Firenze.« Ricerche di storia dell’arte 27 (1986), 73–80. Rocchi, Giuseppe. »Il trattamento delle superfici e delle masse.« V: Santa Maria del Fiore, il corpo basilicale. Milano, 1988. 93–97. Rocchi, Giuseppe. Istituzioni di restauro dei beni architettonici ed ambientali. Milano, 1987. Rossi, Adamo. »Spogli vaticani.« Giornale di erudizione artistica 6 (1877): 29–160, 197– 228, 262–284. Ržiha, Franz. »Studien uber Steinmetz-Zeichen.« Mitteilungen der K.K. Central- Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale 7 (1881): 26–49, 105–117; 9 (1883): 25–45. Sanvito, Paolo. »Il cantiere del duomo di Milano: Il problema delle origini.« V: Cassanelli, Cantieri medievali, 291–324. Schock-Werner, Barbara. »Il cantiere del duomo di Strasburgo«. V: Cassanelli, Cantieri medievali, 291–324. Schock-Werner, Barbara. »Bauhütten und Baubetrieb der Spätgotik.« V: Die Parler und der Schöne Stil 1350-1400: Europäische Kunst unter den Luxemburgern, ur. Anton Legner, 3. zvezek, 55–61. Köln, 1978. Siebenhüner, Herbert. Deutsche Künstler am Mailänder Dom. München, 1944. Smith, Christine. Architecture in the culture of early Humanism. New York in Oxford, 1992. Tönnesmann, Andreas. Pienza: Städtebau und Humanismus. München, 1990. Ugolini, Andrea. »L’attività dei lapicidi nella fabbrica del Tempio Malatestiano.« Palladio n.s. 4.7 (1991), 81–89. Voigt, Georg. Enea Silvio de’ Piccolomini als Papst Pius der Zweite. Berlin, 1856–63. Wagner-Rieger, Renate. Mittelalteriche Architektur in Österreich. St. Pölten in Dunaj, 1988. Wiener, Jurgen. »‘Flamboyant’ in der italienischen Architektur.« V: Italienische Frührenaissance und nordeuropäisches Spätmittelalter: Kunst der Neuzeit im eu- ropäischen Zusammenhang, ur. Joachim Poeschke, 41–65. München, 1993. Keria_2024-2_FINAL.indd 100 7. 03. 2025 07:32:04 101Čezalpski mojstri pri gradnji stolnice v Pienzi IZVLEČEK Ko je Enej Silvij Piccolomini kot papež Pij II. temeljito prenovil svoje rodno mestece Corsignano in ga preimenoval v Pienzo, je dal postaviti tudi katedralo, ki po arhitek- turni zasnovi, po njegovih lastnih besedah, posnema cerkve, kakršne je videl na svo- jih potovanjih »pri Nemcih v Avstriji«. Gre za triladijsko dvoransko cerkev s pretežno gotsko oblikovanim vzhodnim sklopom, a renesančno fasado. Strokovnjaki so se dolgo spraševali, od kod prihajajo vzori za severnjaško oblikovano cerkev, danes pa lahko na podlagi prisotnosti kamnoseških znakov z zanesljivostjo ugotovimo, da so pri gradnji sodelovali severnjaški kamnoseki, ki so najverjetneje izvirali iz dunajske stavbarnice. Ker so morali ob obokanju tudi povišati že obstoječe slope, lahko tudi sklepamo, da je med gradnjo prišlo do delne spremembe načrta in da so bili prvotno predvideni šilastoločni gotski oboki. Ključne besede: Enea Silvio Piccolomini, Pienza, renesančna arhitekrura, gotska arhitek- tura, kamnoseški znaki ABSTR ACT Transalpine Masters in the Construction of the Cathedral at Pienza When Enea Silvio Piccolomini as Pope Pius II thoroughly renovated his home town of Corsignano and renamed it Pienza, he also built a cathedral whose architectural design, in his own words, imitates the churches he had seen on his travels ‘to the Germans in Austria’. It is a three-nave hall church with a predominantly Gothic eastern wing but a Renaissance façade. Experts have long wondered where the models for a northern Ger- manic church came from, but today the presence of stonecutters' marks makes it certain that the construction involved northern stonemasons, most probably from the Vienna joinery. As the existing vaults had to be raised on the pillars that were built too low, it can also be assumed that the design was partially altered during construction and that the original idea envisaged Gothic vaults with a pointed arch. Keywords: Enea Silvio Piccolomini, Pienza, renaissance argitecture, gothic architecture, stonecutters' marks Keria_2024-2_FINAL.indd 101 7. 03. 2025 07:32:04 Keria_2024-2_FINAL.indd 102 7. 03. 2025 07:32:04 Katarina Richter Fragmenti srednjeveške poslikave v Dutovljah: domnevni upodobitvi papeža Pija II. in cesarja Friderika III. Leta 2009 so bili v župnijski cerkvi sv. Jurija v Dutovljah odkriti ostanki sre- dnjeveške poslikave. Do najdbe je prišlo, ko so iz zahodnega zaključka severne stranske ladje odmaknili spovednico, za katero se je izkazalo, da skriva steno, na kateri so bili izpod ometa delno razpoznavni ostanki figuralne poslikave (Slika 1). Izstopajo delno ohranjene glave skupine moških figur na zgornjem fragmentu, izmed njih sta najbolj prepoznavni glavi moža s papeško tiaro in moža s cesarsko krono. Na drugem fragmentu, ki se nahaja na steni neposre- dno pod prvim, je naslikana delno ohranjena gola figura z rokami, sklenjeni- mi v molitvi. Tretji fragment je del šablonirane bordure, ki poteka vertikalno ob prvih dveh in je služil kot okrasni okvir za figuralno kompozicijo. Edina strokovna objava v povezavi z dutovskimi fragmenti je nastala ne- posredno po njihovem odkritju.1 Restavrator Andrej Jazbec je v Poročilih var- stva spomenikov ostanke poslikave predstavil, orisal okoliščine njihovega od- kritja in njihov nastanek umestil v sredino 15. stoletja. Pojasnil je tudi njihovo nekoliko neobičajno lokacijo znotraj cerkve. Nahajajo se tik ob šilastoločno zaključenem gotskem portalu, ki povezuje severno stransko ladjo s pritličnim prostorom zvonika. Stranski ladji je prvotno enoladijska cerkev dobila šele v obsežni prezidavi leta 1632, zvonik je bil prizidan leta 1774,2 ostanki sre- dnjeveške poslikave so bili na današnje mesto namreč prestavljeni skupaj s portalom. Poslikava je delno ohranjena na dveh kamnih, ki sta vzidana eden nad drugim, a se motiv na fragmentih ne nadaljuje neprekinjeno, kar potrju- je, da so bili kamni ob prezidavi ponovno uporabljeni kot gradbeni material, 1 Jazbec, »Dutovlje«, 70. 2 Vidmar in Kemperl, »Župnijska cerkev sv. Jurija v Dutovljah«, 76. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.103-121 Keria_2024-2_FINAL.indd 103 7. 03. 2025 07:32:04 104 Katarina Richter ohranjeni ostanki gotske poslikave na dveh izmed njih pa so srečno naključje, ravno tako kot je srečno naključje razmeroma dobra ohranjenost barvne plasti prav na fragmentu z glavami. Jazbec je v poročilu zapisal še, da je dutovska glava cesarja podobna upodo- bitvi cesarja Friderika III. Habsburškega (1415–1493) iz sienske Piccolominijeve Slika 1: Dutovlje, ohranjeni fragmenti srednjeveške poslikave (fotografija Katarina Richter) Keria_2024-2_FINAL.indd 104 7. 03. 2025 07:32:05 105Fragmenti srednjeveške poslikave v Dutovljah biblioteke. Omenjeni prostor je proti koncu 15. stoletja stolni cerkvi v Sieni dal prizidati kardinal Piccolomini z namenom hrambe obsežne zbirke knjig in ro- kopisov svojega strica Eneja Silvija Piccolominija oziroma papeža Pija II. (1405– 1464). Knjižnico krasi Pinturicchijeva poslikava iz prvega desetletja 16. stoletja. Njen glavni poudarek je deset prizorov iz življenja Pija II., v katerih se pojavljata tako Friderik kot Piccolomini.3 Na podlagi primerjave z upodobitvami v Sieni je v letih po odkritju dutovskih fragmentov prišlo do interpretacije,4 da sta skriv- nostni glavi papeža in cesarja nič manj kot portretni upodobitvi dveh ključnih osebnosti sredine 15. stoletja – Eneja Silvija Piccolominija kot papeža Pija II. ter cesarja Friderika III. Ob pomanjkanju oprijemljivejših informacij se glavi kot (morebitni ali verjetni) portretni upodobitvi teh dveh mož pojavljata tudi v novejših omembah, najbolj izstopata na naslovnici monografije Zgodnji huma- nistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju.5 Natančnejše slogovne, avtorske ali motivne opredelitve dutovski fragmenti do sedaj še niso bili deležni, potrjena ali ovržena ni bila niti njihova datacija v sredino 15. stoletja. Na poznosrednjeveških poslikavah se upodobitve resničnih osebnosti pra- viloma niso pojavljale naključno in brez določenega razloga. V tem času je ve- činoma še vedno šlo za donatorske portrete, kjer so bili posamezniki (ali sku- pine figur) prisotni na primer kot naročniki poslikave ali ustanovitelji cerkve. Upodobljenci so bili razpoznavni s pomočjo heraldičnih znamenj, napisov ali napisnih trakov, a tudi v teh primerih, kjer je jasno šlo za upodobitve točno do- ločenih posameznikov, so bili njihovi obrazi v najboljšem primeru idealizirani in večinoma niso predstavljali verodostojnih portretnih upodobitev v takšnem smislu, kot jih razumemo danes.6 V tem okviru se poraja vprašanje: ali je ver- jetno, da bi bila v Dutovljah upodobljena prav papež Pij II. in cesar Friderik III.? Identifikacijo upodobljencev bi lahko poskusili pojasniti po dveh poteh. V prvem primeru bi šlo za pravi portretni upodobitvi, alternativno pa bi ju lahko poskusili pojasniti kot standardni upodobitvi papeža in cesarja, ki bi zaradi na- stanka v času pontifikata Pija II. in vladanja Friderika III. lahko predstavljali ti dve osebnosti. V vsakem primeru bi tovrstna interpretacija zahtevala zelo pre- pričljivo in neposredno povezavo prvega in drugega z območjem Krasa in kon- kretneje z dutovsko cerkvijo, bodisi v obliki patronata, posebnega dogodka ali druge pomembne vloge. Ker je šlo v primeru Dutovelj v 15. stoletju za običajno podružnično cerkev v podeželskem okolju, je možnost še toliko manj verjetna, v kolikor ne bo mogoče najti prepričljivih dokazov, ki bi podprli domnevo, da gre za upodobitvi omenjenih papeža in cesarja. 3 Podrobneje o Piccolominijevi biblioteki in njeni poslikavi: Settis in Toracca, La Libreria Piccolomini. 4 Kaucic Kramer, »Ustanovitelja škofije«, 18. 5 Bogataj in Božič, »Enej Silvij Piccolomini in slovenski prostor«, 69; Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini. 6 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 305–306; Grams-Thieme, »Stifterbild«, stolp. 173–174. Keria_2024-2_FINAL.indd 105 7. 03. 2025 07:32:05 106 Katarina Richter Piccolominiju in Frideriku etnično slovensko območje ni bilo tuje, oba sta ga večkrat prepotovala. Friderik je na primer leta 1444 z namenom sprejema dednih poklonitev potoval na Kranjsko, del te poti je bil tudi postanek v Trstu. Na Kranjskem je bil tudi leta 1449, skozi slovenske dežele je ponovno potoval leta 1452 na poti v Rim, kjer je bil kronan za cesarja. Leta 1457 je obiskal Celje in zatem Kranjsko. Piccolomini je slovenske dežele dobro spoznal in prepo- toval v vlogi tajnika, odposlanca ali člana spremstva takrat še kralja Friderika III. V obdobju 1447–1450 je bil tržaški škof. Nekoliko kasneje sta oba, takrat že kot papež in cesar, igrala vidni vlogi pri ustanovitvi in potrditvi ljubljanske škofije (ustanovljena 1461).7 Seznanjena sta bila tudi z območjem Krasa, ki je bilo v poznem srednjem veku dragoceno predvsem zaradi strateško pomemb- ne lege. V 14. stoletju je bilo del gospostev gospodov Devinskih, ki so obsega- la območja od Tržaškega zaliva do Kvarnerja. Devinski so se Habsburžanom kot deželnim gospodom formalno sicer podredili, a je njihovo ozemlje znotraj tega uživalo poseben pravni status, tako pa ni bilo niti del Kranjske. Ob izumr- tju Devinskih 1399 so za njimi dedovali sorodniki Wallseejski, ki so obdržali poseben status in veliko mero samostojnosti podedovanih gospostev. Sedež za kraške posesti Wallseejskih je bil v Devinu. Vsa ta območja je naposled cesar Friderik III. z dedovanjem ali odkupom pridobil med letoma 1466 in 1472.8 Srednjeveške igre moči so poleg prizadevanj za ozemeljsko širitev vključevala tudi interese in z njimi povezana prizadevanja za patronate nad župnijami. Posvetno je Kras v prvi polovici 15. stoletja spadal pod jurisdikcijo gospodov Wallseejskih, v smislu cerkvene oblasti pa so bile Dutovlje del tomajske župni- je, ki je bila v polnih pravicah tržaškega škofa. Že gospodje Devinski in kasneje gospodje Wallseejski so si prizadevali pridobiti patronat nad določenimi žu- pnijami, vključno s tomajsko, a jim je to uspelo šele leta 1463, leta 1472 pa so po njihovem izumrtju patronat dedovali Habsburžani in s tem Friderik III.9 V času okrog leta 1450 je s cerkvijo sv. Jurija v Dutovljah izmed obeh mož bolj oprijemljivo povezljiv Piccolomini, saj je bila v njegovi jurisdikciji in jo je kot tržaški škof istega leta tudi posvetil. A dutovska cerkev ni osamljen primer, vemo za vsaj še dve drugi na današnjem slovenskem ozemlju,10 ki ju je Piccolo- mini posvetil v razmeroma kratkem obdobju škofovanja v Trstu, to sta cerkev sv. Križa v Dutovljam bližnjem Križu pri Sežani in cerkev Žalostne Matere božje v Predjami. Za Dutovlje in Križ sta ohranjeni celo listini o posvetitvi – cerkev v Križu je bila posvečena maja in dutovska julija 1450.11 Za Predjamo posvetilna 7 Bogataj in Božič, »Enej Silvij Piccolomini in slovenski prostor«, 56–57; Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 15 –17, 214–216; Kotar, Deželnoknežja oblast in uprava Friderika III, 25–29, 36. 8 Kotar, Deželnoknežja oblast in uprava Friderika III., 59–61. 9 Höfler, O prvih cerkvah in župnijah, 31; Höfler, Gradivo za historično topografijo, 132; Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 219–220. 10 Vemo za vsaj še tri – poleg naštetih je Piccolomini januarja 1449 posvetil še kapelo sv. Martina pri tržaških benediktinkah (Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 217, cit. 574). 11 Prepis posvetilne listine za dutovsko cerkev je bil objavljen v 19. stol., tiste za Križ pa še nikoli. Keria_2024-2_FINAL.indd 106 7. 03. 2025 07:32:05 107Fragmenti srednjeveške poslikave v Dutovljah listina ni ohranjena, a za dogodek izvemo posredno, iz vizitacijskega poročila iz leta 1694.12 Dutovsko cerkev je torej Piccolomini vsaj enkrat obiskal, a temu do- godku v povezavi z obrazi na fragmentih fresk ne smemo pripisovati prevelikega pomena. Posvetitev cerkva kot redna delovna naloga škofa namreč ni dovoljšen razlog, da bi na stenah cerkva iskali upodobitve njihovih posvetiteljev. Druga možnost za utemeljitev identifikacije dutovskih glav kot upodobi- tev Pija II. in Friderika III. bi lahko temeljila na neki drugi, še neznani, edin- stveni značilnosti dutovske cerkve, ki bi nakazovala izjemen status ali posebno povezavo z enim ali drugim izmed teh dveh mož. Najstarejša omemba cerkve je posvetilna listina iz 1450.13 Iz nje ni mogoče razbrati, da bi dutovska cerkev po statusu na kakršen koli način izstopala, oblika listine se celo dobro ujema s tisto za Križ: po uvodnih formalnostih so zapisana imena svetnikov, katerih relikvije je škof shranil v oltarje, sledi datum, ki je bil določen za obhajanje praznika posvetitve cerkve, ter pod kakšnimi pogoji škof podeljuje odpustek od pokore.14 Ravno nasprotno – kaže, da je bila cerkev večino svoje zgodovine običajna podružnica. Župnijska je postala leta 1947, vse do takrat je spadala v tomajsko župnijo. Glede vprašanja starosti dutovske župnije se je opredelil tudi Janez Höfler. Zavrnil je nepotrjeno teorijo, nastalo na podlagi vizitacij- skega zapisnika iz 1694, ki pravi, da je bil prvotni sedež tomajske župnije prav- zaprav v Dutovljah in da je bil šele v 17. stoletju prenesen v sosednji Tomaj. Höfler dopušča možnost, da je dutovska cerkev v 16. ali 17. stoletju začasno služila kot župnijska,15 kar v vsakem primeru nima večjega pomena za stanje v poznem srednjem veku. Tudi če bi cerkev v 15. stoletju že imela status župnij- ske cerkve, to samo po sebi ne bi zadostovalo kot razlog za upodobitev Pija II. in Friderika III. na srednjeveškem fragmentu. Glede na razpoložljive podatke tako ni mogoče potrditi identifikacije dutovskih glav kot portretnih upodobi- tev, saj ni bilo najdenih dokazov, ki bi nakazovali na poseben status, izjemno povezavo ali pomemben dogodek, ki bi podprli to razlago. Primerjava dutovskih fragmentov s Pinturicchijevo poslikavo v Piccolo- minijevi knjižnici se prav tako izkaže za dvorezni meč. Iz delno ohranjenega obraza papeža v Dutovljah je razvidno, da imamo pred očmi moža v zrelih letih, obritih lic, s kratkimi sivimi lasmi. Nasprotno je cesar nekoliko mlajši moški srednjih let, a na višku moči, je bradat in ima dolge kodraste rjave lase. Enako bi lahko zapisali za dejanske upodobitve Piccolominija in Friderika III. v Sieni. A v kolikor smo pri sienskih prizorih pozorni ne le na osrednji lik, Prepisa obeh listin sta prvič skupaj objavljena v Bogataj in Božič, »Enej Silvij Piccolomini in slovenski prostor«, prevedena v slovenščino pa v Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini. 12 Bogataj in Božič, »Enej Silvij Piccolomini in slovenski prostor«, 66; Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 218. 13 V Dutovljah je nekaj let prej izpričan leta 1445 omenjen vikariat oziroma kapela v patronatu goriških grofov. V: Höfler, Gradivo za historično topografijo, 133. 14 Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 217–218. 15 Höfler, Gradivo za historično topografijo, 132–133. Keria_2024-2_FINAL.indd 107 7. 03. 2025 07:32:05 108 Katarina Richter Slika 2: Siena, Kanonizacija sv. Katarine Sienske, detajl z upodobitvijo Pija II. (fotografija Wikimedia Commons) Keria_2024-2_FINAL.indd 108 7. 03. 2025 07:32:05 109Fragmenti srednjeveške poslikave v Dutovljah Slika 3: Siena, Poklon Silvija Eneja Piccolominija papežu Evgeniju IV., detajl z upodobitvi- jo Piccolominija in Evgenija IV. (fotografija Wikimedia Commons) Keria_2024-2_FINAL.indd 109 7. 03. 2025 07:32:06 110 Katarina Richter ampak tudi na podobe cerkvenih dostojanstvenikov, ki obkrožajo Piccolomi- nija kot škofa, kardinala ali papeža, hitro ugotovimo, da se tudi te figure v veliki meri skladajo z načinom upodobitve, ki smo ga opisali v primeru Pic- colominija, torej s tipsko upodobitvijo visokega cerkvenega dostojanstvenika. Razlikujejo se predvsem zaradi različnih drž, barv oblačil in pokrival, ki jih razločujejo glede na njihov status v cerkveni hierarhiji. Večjih razlik ni najti niti med upodobitvama Piccolominija kot papeža Pija II. v prizoru Kanoniza- cije sv. Katarine Sienske in papeža Evgenija IV. v prizoru Poklona Silvija Eneja Piccolominija Evgeniju IV. (Sliki 2 in 3). Podobno se v osnovnih značilnostih med seboj ujemajo vse sienske in domnevna dutovska upodobitev Friderika III., a bi se hkrati ujemale na primer tudi z upodobitvami njegovega predho- dnika na cesarskem prestolu, Sigismunda Luksemburškega, torej gre v tem primeru za tipske podobe posvetnega vladarja. O zanesljivosti upodobitev dejanskih osebnosti na poslikavah iz tega časa največ pove tretji prizor cikla v Sieni, kjer sta omenjena moža naslikana skupaj. Na tej freski Friderik Eneja Silvija krona z lovorovim vencem, saj mu podeljuje častni naziv poeta laureatus (Slika 4). Upodobitev Friderika se dobro ujema z ostalimi upodobitvami njega v Sieni in prav tako z glavo v Dutovljah, Piccolo- mini pa je tokrat povsem drugačen. Častni naziv je namreč prejel, še preden je vstopil v duhovščino. V pričujočem prizoru je tako upodobljen še kot plemič, humanist, literat in predvsem kot laik:16 pred Friderikom kleči Enej Silvij kot mladenič z dolgimi rjavimi kodrastimi lasmi. Poleg tega je naslikan kot bistveno mlajši od Friderika, kar je že samo po sebi nerealistično in nemogoče. Piccolo- mini je bil v resnici deset let starejši od Friderika, upodobljeni dogodek pa se je zgodil leta 1442,17 ko mu je bilo 36 let. Pri Pinturicchijevi poslikavi, kjer sicer so z gotovostjo upodobljeni konkretni posamezniki, gre torej za pretežno tipske upodobitve, ki niso v celoti zanesljive in verodostojne. Tako je tudi v Dutovljah veliko bolj verjetno, da gre prej za tipski upodobitvi cesarja in papeža, kot za portretni upodobitvi točno določenih osebnosti. Navsezadnje pa se bo izkazalo, da so sienske freske približno petdeset let mlajše od dutovskih fragmentov. Tako na freskah v Sieni kot na fragmentu v Dutovljah niso naslikane do- volj individualizirane obrazne poteze, da bi jih lahko označili za zveste por- tretne upodobitve. Na fragmentih dutovske poslikave torej ni upodobitev Pi- ccolominija in Friderika, čemur sledi ključno vprašanje: kdo ali kaj je torej prikazano na ohranjenih ostankih poslikave? Čeprav imamo na voljo le tri fragmente skromnega obsega (Slika 1), nam ti omogočajo delen, a presenetlji- vo bogat vpogled v ključne značilnosti poslikave, kot so njeno slogovno izho- dišče, ikonografska zasnova, okoliščine nastanka ali zgodovinske povezave. Z analizo fragmentov lahko vsaj za silo osvetlimo kontekst, v katerem so nastali. 16 Na ta način je Piccolomini upodobljen v prvih štirih prizorih sienskega cikla, v petem se že pojavi kot sienski škof, še kasneje pa kot papež. 17 Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 14. Keria_2024-2_FINAL.indd 110 7. 03. 2025 07:32:06 111Fragmenti srednjeveške poslikave v Dutovljah Slika 4: Siena, Friderik III. podeljuje Eneju Silviju Piccolominiju naziv poeta laureatus, de- tajl (fotografija Wikimedia Commons) Keria_2024-2_FINAL.indd 111 7. 03. 2025 07:32:06 112 Katarina Richter Ob ostankih figuralne poslikave vertikalno poteka patronirana bordura, ki jo sestavljata črn šabloniran vzorec in prosto slikana mavrična podlaga z rdečim, belim in oker pasovi barve. Natančneje jo obravnavamo, ker imajo tudi okrasni okvirji srednjeveških poslikav potencial, da povedo kaj o samih freskah, a po- gosto ostajajo prezrti. V kolikor se pojavijo na več lokacijah, a hkrati niso bili v splošni rabi, lahko pomagajo dodatno potrditi povezave med posameznimi poslikavami ali mojstri. Tematika še ni dovolj raziskana, dutovski patronirani vzorec pa se v članku Vilme Praprotnik iz leta 1973, temeljni in še vedno edi- ni študiji na temo bordur v slovenskem srednjeveškem stenskem slikarstvu, ne pojavi.18 Prav tako takšnega vzorca ni zaslediti v študiji Alenke Vodnik iz leta 1998, ki obravnava tekstilne vzorce na gotskih poslikavah na Slovenskem.19 Du- tovskemu podobnega vzorca ni najti niti na vrsti drugih poslikav, naslikanih proti sredini 15. stoletja,20 ki se bodo v kratkem izkazale za dutovski sorodne. Na spodnjem izmed fragmentov s figuralno upodobitvijo je razpoznavna delno ohranjena gola človeška figura, natančneje torzo, z rokami, sklenjenimi v molitvi. Njen spodnji del ni viden, umeščena je za težko razločljivo površino, morda za rob sarkofaga. Verjetno gre za detajl vstajenja mrtvih in s tem za del- ček prizora poslednje sodbe. V vsakem primeru je figura nekoliko neobičajno umeščena, saj je naslikana povsem ob robu prizora in obrnjena v smeri bordu- re, torej gleda stran od dogajanja v slikarskem polju. Prizor poslednje sodbe v dutovski cerkvi ne bi bil presenetljiv, ta ikonografski motiv je ena izmed stal- nih vsebin poslikanih notranjščin slovenskih srednjeveških cerkva. V idealnem primeru, a še zdaleč ne vedno, je bila poslednja sodba naslikana na zahodni ladijski steni (na njeni notranjščini, na primer v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Muljavi, mestoma pa jo najdemo tudi na zunanjščini, npr. v cerkvi sv. Niko- laja na Godešiču).21 Priljubljena lokacija zanjo je bila tudi notranjost slavoločne stene (npr. cerkev sv. Martina, Moste pri Žirovnici), prav tako jo lahko najdemo na severni steni ladje ali celo prezbiterija (npr. cerkev sv. Mihaela, Mengeš).22 Zaradi raznolikih primerov umestitve te ikonografske vsebine v slovenskih po- slikanih cerkvenih notranjščinah na podlagi samega motiva ni mogoče z goto- vostjo ugotoviti, kje točno v dutovski cerkvi bi se kamen s fragmentom prvotno nahajal. Namig ponuja bordura, ki teče ob figuralnem fragmentu. Okrasni rob je naslikan ob desnem robu kamna, ki je danes del oboda portala. Prvotna ume- stitev kamna bi bila lahko podobna današnji in je bil poslikan kamen ravno tako sestavni del odprtine v steni, kar pomeni, da je bila Poslednja sodba morda nasli- kana na vhodni steni ali pa na slavoločni steni cerkve. 18 Praprotnik, »Ornamentika slikanih okvirov«. 19 Zelo podobni oziroma enaki vzorci so se lahko pojavili tako kot tekstilni vzorci in kot vzorci na bordurah, saj niso bili strogo ločeni. Cf. Vodnik, Tekstilni vzorci. 20 Primerjava z vrsto poslikav iz druge četrtine in sredine 15. stoletja – deli Janeza Ljubljanskega, Mojstra Srednje vasi, Žirovniškega mojstra in Mojstra bohinjskega prezbiterija. 21 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 104–106; Stele, Srednjeveško stensko slikarstvo, 21–22. 22 Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji. Gorenjska, 127, 192. Keria_2024-2_FINAL.indd 112 7. 03. 2025 07:32:06 113Fragmenti srednjeveške poslikave v Dutovljah Največ informacij o dutovski poslikavi ponuja vrhnji figuralni fragment z moškimi glavami (Slika 5), kjer poleg že omenjenih podob cesarja in papeža najdemo še druge ključne podrobnosti. Za razumevanje tega fragmenta je po- membno, da je med glavama cesarja in papeža upodobljen še mladenič brez pokrivala ali drugih prepoznavnih atributov, v ozadju pa je delno vidna še če- trta moška glava s klobukom. Tovrstna skupinska upodobitev oseb iz različnih družbenih slojev ni brez pomena, na fragmentu so namreč skupaj upodobljeni dva običajna moža in dva najvišjega družbenega statusa, ki predstavljata celo sam vrh cerkvene in posvetne oblasti. Druga pomembna podrobnost je, da so ti možje nagneteni v strnjeno množico, vsi so obrnjeni in zazrti v isto smer, med njimi ni vidne medsebojne komunikacije, kar nakazuje, da papež in cesar nista osrednji poudarek prizora. Na tak način upodobljena skupina figur bi prav tako lahko spadala v prizor Poslednje sodbe kot množica zveličanih na poti v Nebeški Jeruzalem, tako pa bi se motivno ujemala s prvim fragmentom z ostanki figuralne poslikave.23 Slika 5: Dutovlje, detajl moških glav (fotografija Katarina Richter) 23 Ob tej razlagi bi se zaradi bordure, ki tako kot v prvem primeru teče po desni strani kamna, figuralni fragment ujemal z umestitvijo ob rob odprtine na zahodni ladijski ali na slavoločni steni. V primeru takšne oblike razpoložljive slikarske površine bi bil fragment z glavami zveli- čanih znotraj prizora poslednje sodbe umeščen nižje od fragmenta z vstajenjem mrtvih in tako bi bil fragment z glavami naslikan nižje na steni. S tem bi bil gledalcu bližje in s prostim očesom bolje viden, kar se ujema z dejstvom, da so dutovske glave kvalitetno naslikane. Keria_2024-2_FINAL.indd 113 7. 03. 2025 07:32:08 114 Katarina Richter Druga možna interpretacija fragmenta z glavami je, da je šlo za prizor Marije Zavetnice s plaščem. Tudi v tem primeru bi bili skupaj v priprošnji na- slikani predstavniki različnih posvetnih in duhovnih stanov, različnih starosti in obeh spolov,24 le da bi v molitvi klečali pod Marijinim okriljem in zaščito. Ohranjenega je premalo, da bi natančneje določili tip ali podtip prizora, ali je šlo v resnici za Marijo zavetnico in ali je na primer ta v rokah držala dete.25 V tipični ikonografski zasnovi poslikanih srednjeveških cerkvenih notranjščin motiv Marije zavetnice s plaščem ni stalnica, ravno tako pa ni redkost. Kako bi bil morda videti prvotni prizor, lahko vidimo na nekaj drugih lokacijah, na primer v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Bohinju, v cerkvi Žalostne Matere božje v Predjami, ali v kapeli sv. Janeza Krstnika v Ivaniću Miljanskem (Slika 6). Kot zadnje je potrebno nasloviti še vprašanje sloga, avtorstva in starosti poslikave, pri katerem se vrnimo k zapisu Andreja Jazbeca. Njegova ocena, da so dutovski fragmenti »verjetno s sredine 15. stol.« in pri kateri se je najbrž oprl na čas posvetitve cerkve, se izkaže za povsem pravilno. Poslikave, ki smo jih do sedaj našteli kot primere ali primerjave v povezavi z dutovsko, so veči- noma poslikave poznega mehkega sloga s sredine 15. stoletja in prav v ta krog spadajo tudi naši fragmenti. V Dutovljah gre ravno tako za ostanke poslikave poznega mehkega sloga, ki jim je brez večjih težav mogoče določiti celo avtorja. Predvsem po zaslugi dobre ohranjenosti barvne plasti glav na zgornjem fra- gmentu je mogoče skleniti, da je bila poslikava delo kroga Mojstra Srednje vasi in Žirovniškega mojstra. Z izrazom pozni mehki slog označujemo poslikave mojstrov, ki so proti sredini 15. stoletja slikali pod neposrednim vplivom koroškega stenskega sli- karstva, predvsem pod vplivom mojstra Friderika Beljaškega, glavnega koro- škega predstavnika te slogovne usmeritve.26 Poleg Janeza Ljubljanskega sta na Slovenskem v tem kontekstu najpomembnejša Mojster Srednje vasi in Žirov- niški mojster. Omenjena freskanta sta najbolje znana po prisotnosti na obmo- čju današnje Gorenjske. V cerkvi sv. Radegunde v Srednji vasi pri Šenčurju je ohranjena najpomembnejša poslikava Mojstra Srednje vasi iz ok. 1440–1445. Žirovniški mojster je nekoliko kasneje, ok. 1450–1455 poslikal notranjščine prezbiterijev v cerkvi sv. Tomaža v Ratečah, v cerkvi sv. Martina v Mostah pri Žirovnici ter v cerkvi sv. Andreja v Mošnjah. Prvotno znanim lokacijam se je naknadno pridružila vrsta poslikav, naslikanih v približno istem obdobju. 24 V sredini 15. stoletja so bile pri motivu Marije Zavetnice s plaščem figure pod njenim okriljem običajno še ločene na posvetne in cerkvene stanove. Da se običajne razporeditve niso strogo drža- li, lahko vidimo na primeru sočasne upodobitve istega ikonografskega motiva v kapeli v Ivaniću Miljanskem iz ok. 1450. V tem primeru so pod Marijinim okriljem naslikane moške figure, a se tako cerkveni kot posvetni dostojanstveniki pojavljajo skupaj na Marijini levi in desni strani. Po drugi strani so v prizoru Marije Zavetnice s plaščem v cerkvi v Predjami figure pod Marijinim okriljem ženske in moške, a so v tem primeru predstavniki cerkvenih in svetnih stanov ločeni. 25 Menaše, »Marija zavetnica s plaščem«, stolp. 1304–1305; Lechner, »Schutzmantel«, stolp. 1597–1598. 26 Več o Mojstru Frideriku in njegovi slikarski delavnici: Höfler, Die gotische Malerei Villachs. Keria_2024-2_FINAL.indd 114 7. 03. 2025 07:32:08 115Fragmenti srednjeveške poslikave v Dutovljah Slika 6: Ivanić Miljanski, Marija Zavetnica s plaščem (fotografija Katarina Richter) Keria_2024-2_FINAL.indd 115 7. 03. 2025 07:32:09 116 Katarina Richter Slika 7: Predjama, glava Jožefa iz prizora Kristusovega rojstva (fotografija Katarina Richter) Keria_2024-2_FINAL.indd 116 7. 03. 2025 07:32:10 117Fragmenti srednjeveške poslikave v Dutovljah Nahajajo se v osrednji Sloveniji (sv. Miklavž nad Moravčami), na Kozjanskem (cerkev sv. Jakoba v Dobrini pri Žusmu in cerkev Marije Pomočnice v Zagorju pri Lesičnem) in v Hrvaškem Zagorju (kapela sv. Janeza Krstnika v Ivaniću Miljanskem), vsaj v zadnji pa sta z gotovostjo slikala oba freskanta. Delež sku- pnih poslikav in način sodelovanja med njima še nista povsem razjasnjena, a sprva je veljalo, da je bil Žirovniški mojster učenec Mojstra Srednje vasi. V kolikor nista bila stalna, sta bila z gotovostjo vsaj občasna sodelavca.27 Še ena relevantna poslikava se nahaja dosti bliže Dutovljam v primerjavi z zgoraj naštetimi, na lokaciji, ki smo jo v tem besedilu že omenili, in to celo v povezavi s Piccolominijem – v cerkvi Žalostne Matere božje v Predjami. No- tranjščino cerkve v bližini Predjamskega gradu je namreč ravno tako poslikal Mojster Srednje vasi. Te freske so nastale okrog leta 1450, a po Piccolomi- nijevi posvetitvi cerkve, saj je na južni zaključni steni prezbiterija ohranjen posvetilni križ, ki je naslikan na starejši plasti ometa kot same freske. Zara- di delne ohranjenosti in prvotnega obsega poslikave, poslikani sta bili tako notranjost prezbiterija kot ladje, ni mogoče izključiti sodelovanja z Žirovni- škim mojstrom.28 Kljub ne najbolje ohranjeni površini fresk je nekoliko bolje ohranjenih vsaj nekaj glav, ki pričajo o slikarski sposobnosti Mojstra Srednje vasi. Predjamska obraz Jožefa iz prizora Kristusovega rojstva (Slika 7) in glava kralja iz prizora Marije zavetnice s plaščem (Slika 8) se dobro ujemata z obrazi iz Dutovelj (Slika 5). Vsem je skupen izrazito risarski slog, ki mestoma daje prednost liniji pred modelacijo, ujemajo se v pristopu do risanja posameznih obraznih potez in do načina modeliranja. Ugotovitev, da je bila dutovska poslikava delo Mojstra Srednje vasi in morda Žirovniškega mojstra, dodatno zmanjšuje možnost, da na fragmentu upodobljeni glavi predstavljata prav cesarja Friderika III. in Eneja Silvija Pic- colominija kot papeža Pija II. Friderik je cesar postal leta 1452, Piccolomini pa je papeški prestol zasedel šele leta 1458, kar je prepozno za nastanek fresk, ki so morale biti naslikane v času posvetitve cerkve, torej okrog leta 1450. Kljub vsemu možnost vsaj ohlapne povezave dutovske poslikave s Picco- lominijem ni povsem izključena. V kratkem, nekajletnem obdobju svojega škofovanja v Trstu je Piccolomini posvetil vsaj cerkve v Dutovljah, Križu in Predjami. Zdaj vemo, da so stene najmanj dveh izmed njih krasile freske Moj- stra Srednje vasi in verjetno Žirovniškega mojstra. S tem predjamske freske niso več lokacijsko osamljen primer poslikave teh mojstrov zunaj njunega do sedaj znanega gorenjsko-štajerskega delokroga. Časovno sovpadanje nastanka 27 Osnovna literatura o Mojstru Srednje vasi in Žirovniškem mojstru: Stele, Srednjeveško stensko slikarstvo; Stele, Slikarstvo v Sloveniji; Stele, Gotsko stensko slikarstvo; Höfler, »Freske v Srednji vasi pri Šenčurju«; Höfler, Stensko slikarstvo na Slovenskem; Höfler, »Skupina koroške usme- ritve«; posamezne lokacije v Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji; Richter, Slikarstvo koroške smeri. 28 Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji. Primorska, 121–122. Keria_2024-2_FINAL.indd 117 7. 03. 2025 07:32:10 118 Katarina Richter Slika 8: Predjama, glava kralja iz prizora Marije zavetnice s plaščem (fotografija Katari- na Richter) Keria_2024-2_FINAL.indd 118 7. 03. 2025 07:32:12 119Fragmenti srednjeveške poslikave v Dutovljah poslikav in Piccolominijevih posvetitev cerkva nakazuje na do neke mere širšo akcijo, ki je vključevala gradnjo ali prezidavo,29 notranjo ureditev in posvetitev vsaj manjše skupine cerkva na tem območju okoli leta 1450. Morda se izkaže, da je bil ravno Piccolomini vezni člen, ki je ta freskanta pripeljal s Kranjske v Predjamo in na Kras. Katarina Richter Ministrstvo za kulturo Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center katarina.richter9@gmail.com BIBLIOGR AFIJA Bogataj, Jan Dominik in Anja Božič. »Enej Silvij Piccolomini in slovenski prostor: novi viri za njegovo tržaško obdobje.« Bogoslovni vestnik 84, št. 1 (2024): 55—75. _____. Enej Silvij Piccolomini: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2024. Grams-Thieme, Marion. »Stifterbild. 2: Westen.« V: Lexikon des Mittelalters, zv. 8, stolp. 174–175. München: Lexma Verlag, 1997. Höfler, Janez. Die gotische Malerei Villachs. Villacher Maler und Malerwerkstätten des 15. Jahrhunderts, 1–2. Neues aus Alt-Villach 18–19. Beljak: Museum der Stadt, 1981–1982. _____. »Freske v Srednji vasi pri Šenčurju (ok. 1440) in njeni sv. trije kralji.« Zbornik za umetnostno zgodovino, s. n. 9 (1972): 7–21. _____. Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska. Druga, predelana izdaja. Ljubljana: Viharnik, 2016. _____. O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne orga- nizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik, 2016. _____. »Skupina koroške usmeritve druge četrtine 15. stoletja.« V: Gotika v Sloveniji, ur. Janez Höfler, 250–253, cat. 139–141. Ljubljana: Narodna galerija, 1995. _____. Srednjeveške freske v Sloveniji. I. Gorenjska. Ljubljana: Družina, 1996. _____. Srednjeveške freske v Sloveniji. I–IV. Ljubljana: Družina, 1996–2004. _____. Srednjeveške freske v Sloveniji. II. Primorska. Ljubljana: Družina, 1997. _____. Stensko slikarstvo na Slovenskem med Janezom Ljubljanskim in Mojstrom sv. Andreja iz Krašc. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga, 1985. Jazbec, Andrej. »37. Dutovlje.« V: Varstvo spomenikov. Poročila 46 (2010): 70. Kaucic Kramer, Duja. »Ustanovitelja škofije.« Družina, št. 2 (8. 1. 2012): 18. Kotar, Jernej. Deželnoknežja oblast in uprava Friderika III. na Kranjskem (1435–1493). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2024. 29 Predjamska cerkev je novogradnja iz časa Piccolominijeve posvetitve, šlo naj bi za ustanovo Jamskih. Za Dutovlje ni povsem jasno, je pa v srednjem veku tu obstajal vikariat ali kapela goriških grofov, omenjena leta 1445, katere usoda ni znana. Cerkev v Križu ni bila novogradnja, njena najstarejša omemba je iz 1316. V 17. stoletju je bila močno predelana, na novo zgrajena je bila vsaj ladja, še največ gotskega naj bi ostalo v prezbiteriju. V: Vidmar in Kemperl, »Župnijska cerkev sv. Križa v Križu«, 300; Höfler, Gradivo za historično topografijo, 101, 133–134. Keria_2024-2_FINAL.indd 119 7. 03. 2025 07:32:12 120 Katarina Richter Lechner, Gregor M. »Schutzmantel.« Lexikon des Mittelalters, zv. 7, stolp. 1597–1598. Munchen: Lexma Verlag, 1995. Menaše, Luc. »Marija zavetnica s plaščem.« V: Evropski umetnostnozgodovinski leksikon, stolp. 1304–1305. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971. Praprotnik, Vilma. »Ornamentika slikanih okvirov v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji.« Zbornik za umetnostno zgodovino, s. n. 10 (1973): 31–78. Richter, Katarina. Slikarstvo koroške smeri pozne mednarodne gotike na Slovenskem. Magistrsko delo. Ljubljana: 2023. Settis, Salvatore in Donatella Toracca, ur. La Libreria Piccolomini nel Duomo di Siena = The Piccolomini library in Siena Cathedral. Modena: Franco Cosimo Panini, 1998. Stele, France. Srednjeveško stensko slikarstvo = La peinture murale au moyen-age. Monumenta artis Slovenicae, I. Ljubljana: Akademska založba, 1935. _____. Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1969. _____. Gotsko stensko slikarstvo. Ur. Damjan Prelovšek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. Vidmar, Luka in Metoda Kemperl. »Župnijska cerkev sv. Jurija v Dutovljah.« V: Leksikon cerkva na Slovenskem. Škofija Koper VI. Dekanija Kraška I., ur. Luka Vidmar, 76–80. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2007. _____. »Župnijska cerkev sv. Križa v Križu.« V: Leksikon cerkva na Slovenskem. Škofija Koper VI. Dekanija Kraška III., ur. Luka Vidmar, 300–302. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2007. Vodnik, Alenka. Tekstilni vzorci v srednjeveškem stenskem slikarstvu na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1998. IZVLEČEK Leta 2009 so bili v cerkvi sv. Jurija v Dutovljah odkriti ostanki poznosrednjeveške pos- likave. Nastali naj bi v sredini 15. stoletja, a natančnejše raziskave do sedaj niso bili deležni. Zaradi pomanjkanja podatkov se je razvila domneva, da gre pri fragmentu z del- no ohranjenimi moškimi glavami za upodobitvi Eneja Silvija Piccolominija kot papeža Pija II. in cesarja Friderika III. Habsburškega. Analiza fragmentov je pokazala, da gre za tipski upodobitvi papeža in cesarja ter da so fragmenti verjetno del prizora Poslednje sodbe ali Marije Zavetnice s plaščem. Primerjava z ostanki poslikave v Predjami, dela Mojstra Srednje vasi, je razkrila, da je bila tudi poslikava v Dutovljah delo istega mo- jstra iz ok. 1450, pri čemer ni izključeno sodelovanje z Žirovniškim mojstrom. Enej Silvij Piccolomini ostaja del zgodbe najmanj kot takratni tržaški škof in posvetitelj cerkva v Dutovljah, Križu in Predjami. Ključne besede: srednjeveško stensko slikarstvo, Mojster Srednje vasi, Enej Silvij Piccolo- mini, Pij II., Friderik III. Habsburški, Dutovlje Keria_2024-2_FINAL.indd 120 7. 03. 2025 07:32:12 121Fragmenti srednjeveške poslikave v Dutovljah ABSTR ACT Fragments of the medieval frescoes in Dutovlje. The presumed depictions of Pope Pius II and Emperor Frederick III. In 2009, remains of late medieval frescoes were discovered in the Church of St George in Dutovlje. They were believed to have been created in the mid-15th century, though they have not yet undergone any detailed research. Due to the lack of data, a hypothesis emerged that the fragment with partially preserved male heads represents depictions of Aeneas Sylvius Piccolomini as Pope Pius II and Emperor Frederick III of Habsburg. Analysis of the fragments revealed that they actually depict standard representations of a pope and an emperor, and that the fragments are likely part of a scene from the Last Judgment or the Virgin of Mercy. Comparison with fresco remains in Predjama, attributed to the Master of Srednja vas, shows that the frescoes in Dutovlje were also the work of the same master from around 1450, with the possibility of collaboration with the Master of Žirovnica. Aeneas Sylvius Piccolomini remains a figure in the story at least as the then Bishop of Trieste and the consecrator of the churches in Dutovlje, Križ and Predjama. Keywords: medieval wall painting, Master of Srednja vas, Aeneas Silvius Piccolomini, Pius II, Frederick III of Habsburg, Dutovlje Keria_2024-2_FINAL.indd 121 7. 03. 2025 07:32:12 Keria_2024-2_FINAL.indd 122 7. 03. 2025 07:32:12 Gregor Pobežin Enej Silvij Piccolomini in njegova Germanija Na koncilu v Mantovi leta 1459 je Enej Silvij Piccolomini, zdaj že dobro leto papež Pij II.,1 nagovoril občinstvo, ki ga je pustilo čakati v Mantovi malodane vse poletje, z enim svojih najslavnejših govorov, Cum bellum hodie. Govor – ne prvi in ne zadnji svoje vrste v Piccolominijevem govorniškem opusu, ki tema- tizira padec Konstantinopolisa, največjo nesrečo tistega časa, novo Homerjevo smrt2 – našteva upravičene razloge za sveto vojno (iustitia belli), verjetnost uspeha v vojni (facilitas), nujo po ponovnih osvojitvah izgubljenega proti Tur- kom, nujo obrambe proti Turkom, primerjavo med Islamom in krščanstvom ter nagrade za udeležbo v vojni (utilitas belli).3 V govoru Cum bellum hodie4 odmeva nekaj toposov (iustitia, facilitas, uti- litas) iz Piccolominijevega morebiti najpomembnejšega govora,5 ki na konci- lu v Mantovi bržkone še ni mogel biti pozabljen, namreč govora De Constan- tinopolitana clade,6 s katerim je Piccolomini nastopil na shodu v Frankfurtu 1 Pričujoča razprava se posveča predvsem Piccolominijevemu delu Germanija (in še to le neka- terim aspektom učinkov tega dela), zato se biografskih notic dotika le obrobno – in le tam, kjer je to neizogibno (za Piccolominijevo kratko biografijo gl. Bogataj in Božič, »Bio-Bibliografski oris« v: Pij II., Zgodnji humanistični spisi in zapisi v slovenskem ozemlju; za sodobno in izčrpno temeljno biografijo gl. Volker, Pius II. Piccolomini; izčrpen pregled bibliografije na temo Pic- colominijevega življenja in kariere je oskrbela M. G. Fadiga v Piccolomini, Germania, 89–97). Ker razmišljanja o Germaniji navezuje na njene (nehotene) učinke, se močno naslanja in tudi neposredno povzema nekatere poudarke iz razprave »Vergerijeva britev: izvor nacije in (pre) branja antičnih zgodovinopiscev pri humanistih« (Pobežin, 2022). 2 Gl. Brockett, »When Ottomans Become Turks«; Fleming, »Constantinople«; Zajc, »Enej Silvij Piccolomini in sveti Maksim Grek«, 76–77. 3 Gl. Cotta-Schønberg, »Oration ‘Cum bellum hodie’«, 3–4. 4 Besedilo je nastalo z mislijo na bralca, ki mu latinščina ni tuja, zato so krajši citati v besedilu eksplicirani v svojem kontekstu. Z mislijo na bralce, ki izvirnika niso vešči, a nočejo zamuditi estetskega užitka, ki ga nudijo Piccolominijeva besedila, so poleg prevodov v celoti reproduci- rani tudi izvirniki. 5 Hirschi, The Origins of Nationalism, 132; Krebs, A Most Dangerous Book, 84–85. 6 Gl. Cotta-Schønberg, »Oration ‘Constantinopolitana clades’«. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.123-140 Keria_2024-2_FINAL.indd 123 7. 03. 2025 07:32:12 124 Gregor Pobežin 15. 10. 1454. V Frankfurtu je na čustva prisotnih skušal vplivati s prizori na- silja in uničenja ter Mehmedovo karakterizacijo, ki spominja na Livijev opis Hanibala,7 predvsem pa v njem (prim. nunc istum, nunc illum ad caedem po- scit) neposredno odmeva Ciceronova obsodba Katiline v senatu:8 Nulla pulsatus injuria Mahumetus (sic enim vocatur, qui Turcis imperat), bel- lum Graecis indixit, Constantinopolim obsedit ac male defensam expugnavit. Ibi Constantinus, Graecorum imperator, intrantibus urbem Turcis in extremo patriae suae periculo fortissime pugnans obtruncatur. Caput ejus lancea infixum spectaculo fertur. Fit miseranda Graecorum caedes: occiduntur non solum, qui se tueri conantur, verum etiam qui projectis armis sese dedunt. […] tum maxi- me saevitum est, tum filii ante ora parentum occisi, tum viri nobiles velut bestiae mactati, tum sacerdotes laniati, tum monachi excarnifiati, tum sacrae virgines incestatae, tum matres ac nurus ludibrio habitae. […] Mahumetus ipse, terribili facie, taetris oculis, horribili voce, crudelibus verbis, nefandis nutibus homicidia mandat, nunc istum, nunc illum ad caedem poscit, manus in sanguine Christianorum lavat; omnia foedat, omnia polluit. Templa Dei nostri pseudo-prophetae traduntur, divina altaria proteruntur, ossa martyr- um et aliorum sanctorum jam cum Christo regnantium aut porcis aut canibus objiciuntur, franguntur statuae, picturae delentur. Nec matris domini, reginae caelorum, gloriosae Mariae virginis imagini parcitur; quin et ipsum salvatoris Christi crucifixi simulacrum cum magno clamore, majori irrisione, praeceden- tibus tympanis ac tubis in castra defertur, huc atque illuc ludibrio rapitur, con- spuitur, luto provolvitur. O nefas inexpiandum! O ignominiam Christianae gentis! O dedecus nostri nominis sempiternum! Huic signo, in quo redempti et salvati sumus, Turcorum foetidum genus illudit … (Cum bellum hodie 9–10) Mehmed (kot se imenuje turški vladar) je brez vsakega razloga začel vojno proti Grkom ter oblegal in osvojil slabo branjeni Konstantinopel. Tam je bil v posled- njih pogubnih trenutkih svoje domovine ubit cesar Konstantin, ki se je obupano boril proti Turkom, ko so vstopili v mesto. Njegovo glavo so nasadili na kopje in jo nosili vsem na očeh. Grki so bili kruto pobiti. Pobiti so bili ne le tisti, ki so se poskušali braniti, ampak tudi tisti, ki so odvrgli orožje in se predali. […] Zgodila so se najhujša grozodejstva: sinovi so bili ubiti pred očmi svojih staršev, plemiči so bili pobiti kot živina, duhovniki in menihi so bili mučeni, svete device oskrunjene, matere in snahe posiljene. […] Mehmed sam – strašnega obraza, divjih oči, krutega glasu, trdih besed in gro- zljivih kretenj – zahteva morijo in ukazuje ubiti zdaj tega, zdaj onega. Umiva si roke s krvjo kristjanov. Vse oskruni, vse onesnaži. Templje našega Boga izročijo lažnemu preroku; božje oltarje podrejo; kosti mučencev in drugih svetnikov, ki 7 Liv. 21.4. 8 Cic. Cat 1.2: notat et designat oculis ad caedem unum quemque nostrum. Keria_2024-2_FINAL.indd 124 7. 03. 2025 07:32:12 125Enej Silvij Piccolomini in njegova Germanija zdaj kraljujejo s Kristusom, vržejo prašičem in psom; kipe pobijejo, slike uničijo. Niti podobi Božje matere, nebeške kraljice, slavne Device Marije, ne prizanesejo. Kristusov križ, križ našega Gospoda, so med kričanjem, prezirljivim smehom, bobnanjem in trobentanjem odnesli v tabor in ga tam zasmehovali, opljuvali in zamazali. Kako nezaslišan zločin! Kakšna sramota za krščanski svet! Kakšna večna sramota za naše ime! Znamenju, pod katerim smo bili odrešeni, so se posmehovali pokvarjeni Turki […] Poudarjanje zločinske razsežnosti turških dejanj po padcu Konstantino- polisa je bil očiten del Piccolominijeve retorične strategije, čeprav žal neuspe- šen: množica, vajena podobnih zločinov tudi na evropskih tleh,9 se ni pustila pohujšati. Vendar pa sklicevanje zgolj na verska čustva in čut za spodobnost ni bila edina Piccolominijeva strategija; onkraj govorniškega sklicevanja na retorične ideale se je v bistvu močno naslonil na preplet teoloških in političnih – prav- zaprav pa že naravnost protonacionalnih argumentov.10 V govoru, ki je bil namenjenem prav »Germanom« (Oratio Aeneae Sil- vii Piccolominei episcopi Senensis, qui postea pontificatum maximum adeptus Pius Secundus appellatus est, habita in conventu Frankfordiensi ad suadendum Germanos bellum contra Turcos), se je Piccolomini med drugim naslonil na »germansko« identiteto Nemcev, ki jo je za potrebe govora priličil antičnim idealom in zgodovinskim argumentom:11 Vos igitur magni, vos bellicosi, vos potentissimi, vos fortunatissimi ac Deo accepti Germani estis, quibus adeo fines extendisse licuit, et super omnes mortales Romanae potentiae datum fuit obsistere. Nam terrarum ille calcator omnium et orbis domitor, Julius Caesar, quamvis subactis Gallis saepe Rhe- num transiverit resque maximas in Germania gesserit, bellicosam tamen et asperam Suevorum gentem dimisit indomitam. Augustus Octavianus, cui et Parthorum et Indorum reges munera miserunt, qui unus omnium Romano- rum fortunatissimus creditus est […] Ille, inquam, felicissimus imperator, nullibi umquam nisi apud Germanos succubuit; nam Lollianam et Varianam cladem in Germania perpessus est, Lollianam majoris infamiae quam detri- menti, Varianam paene exitialem, tribus legionibus cum duce, legatis et aux- iliis omnibus caesis. Nemci, vi ste silni, bojeviti, pogumni in srčni, Bogu ste ljubi. Zato ste lahko to- liko sveta osvojili in se lahko bolje kot katero koli drugo ljudstvo upirali rimski oblasti. Celo Julij Cezar, ki je premagal vse druge države in osvojil ves svet, si 9 Smith, »Pope Pius II‘s Use of Turkish Atrocities«. 10 Moudarres, »Crusade and Conversion,«, 52. 11 De Constantinopolitana clade 33; gl. Cotta-Schønberg, »Oration ‘Constantinopolitana clades’«, 94. Keria_2024-2_FINAL.indd 125 7. 03. 2025 07:32:12 126 Gregor Pobežin podredil Galce in pogosto prečkal Ren, je moral pustiti bojevito in divje pleme Svebov neporaženo. Avgust Oktavijan, ki je prejemal darove od Partov in Indi- jcev, je veljal za najsrečnejšega med vsemi Rimljani [...] A celo on, najsrečnejši med cesarji, ni bil poražen nikjer drugje kot v Germaniji. V Germaniji je bil namreč Lolijev in Varov poraz; prvi je bil bolj ponižujoč kot resna stvar, medtem ko je bil drugi malodane usoden, saj so bile na kose razsekane tri legije s pov- eljnikom, njegovimi legati in vsemi pomožnimi vojskami vred […] Tudi v Mantovi je Piccolomini igral na čustva prisotnih; v citiranem od- lomku, ki sicer aludira predvsem na topos varnosti in verjetnosti uspeha (faci- litas), je poudarjeno skušal kapitalizirati občutek za »nacionalno čast«: Audistis, viri praestantissimi ac nobilissimi, quas ob causas in Turcos pugnare oporteat, nam et susceptae injuriae id exposcunt, et in futurum Christiano- rum indemnitati consulendum est. Nunc quod erat secundum orationis nos- trae membrum, id est an possitis hoc bellum gerere et an victoria speranda sit, animadvertite. Cum Christianis nobis sermo est, qui ditem Italiam, nobilem Galliam, fortem Hispaniam, bellicosam et populosam Germaniam incolunt: his arma, his equi, his homines, his pecuniae abunde suppetunt, his vires longe majores quam Turcis adsunt. (Cum bellum hodie 20) Slišali ste, odlični in plemeniti možje, razloge, zakaj moramo na vojno pro- ti Turkom: storjene krivice kličejo po maščevanju, poleg tega je treba misliti na varnost kristjanov v prihodnosti. Zdaj pa k drugemu delu našega govora: namreč, ali ste sposobni voditi to vojno in ali lahko upate na zmago. Govorimo s kristjani, ki živijo v bogati Italiji, plemeniti Franciji, pogumni Španiji ter bojeviti in obljudeni Nemčiji. Orožja, konjev, ljudi in denarja imajo v izobilju; njihove zmožnosti daleč prekašajo turške. Kritična trditev tega pasusa si zasluži ločen citat: »In vendar slišimo, da nekateri Turke čezmerno cenijo, saj morajo biti kot zmagovalci tolikih bitk nepremagljivi.« (Audivimus tamen nonnullos esse, qui Turcos supra modum extollunt, nec superabiles putant tot proeliorum victores.) Vendar pa največjo težo in občutljivost tega trenutka razodeva Piccolo- minijev manever kontaminiranja »ekonomije nacionalne časti«12 s teološkimi poudarki: ključna beseda postane evangelij, ki se v govoru Cum bellum hodie pojavi dvakrat pogosteje kot v govoru De Constantinopolitana clade. Govor, ki meri na »vojvode, markize in grofe«, kajti »le vi ste pogumni, v bojih preskuše- ni možje« (fortes et exercitatos in bellis viros), jim namenja vlogo zadnjega bra- nika evangelija in vere nasploh (Nisi arma sumentes eorum impetum retunditis, et forti animo bellum geritis, haud dubium, quin lex evangelica et omnis nostra 12 Gl. Hirschi, The Origins, 95 in nasl. Keria_2024-2_FINAL.indd 126 7. 03. 2025 07:32:12 127Enej Silvij Piccolomini in njegova Germanija religio pessumdetur).13 Evangelij je prepričal tudi tako neomajne ljudi, kot so Hispanci/Španci, Galci/Francozi in Germani/Nemci prav zato, ker je resničen in verjeten (Quis praeterea viros fortes eosdemque prudentes, Hispanos, Gallos, ac Germanos evangelium suscepisse crediderit, nisi magnis rationibus persua- sos?); postava Kristjanov zahteva več discipline kot postave nevernikov – le kdo bi se odločil zanje, če ne tisti, ki verjame, da so res od Boga? (Sane, cum lex gentium mollis esset, Christianorum durior, nemo hanc subire voluisset, nisi auctorem ejus Deum esse didicisset.)14 Vendar tudi ta manever ni imel uspeha; učinek (obeh govorov!) je bil zgolj literaren.15 Čeprav običajna taktika,16 se zdijo tu poglobljeni teološki argumenti izraz nekega drugega spoznanja. Turki niso več zgolj barbari,17 pač pa so njihove »postave, nasprotne evangeliju« (contrariam evangelio legem condidit);18 so »uničevalci Kristusovega evangelija« (deleto Christi evangelio Maumetheam legem ubique gentium inserat).19 Njegovi branilci so postali tisti, ki so evangelij sprejeli kljub nezaupljivosti: Germani, Hispanci, Galci. Največji greh – heu furias! Heu artes daemonum! – je pač ta, da se raje vojskujejo med seboj, kakor da bi planili nad Turke; ljubše so jim medsebojne (državljanske) vojne kakor vojne proti zunanjim sovražnikom. (Pugnare inter se potius Christiani volunt quam Turcos adoriri. Civilia bella magis cupiunt quam externa, et saepe de par- vis causis cruentissima committunt proelia.)20 Iz povedanega je mogoče slutiti vizijo enotnosti, ki jo zmore zgraditi med ljubitelji bellorum civilium pač samo Božja beseda. Piccolomini vsekakor ni bil naiven – ta vizija, zgrajena v govoru Cum bel- lum hodie, je, kakor bomo skušali nakazati, zaklepaj k spoznanjem, do katerih je Pij II. prehodil pot od prvih govorov po padcu Konstantinopla. Ta pot je bila tlakovana s pregovornimi dobrimi nameni, a je žal postala stranpot, ki je vodila proč od svete vojne za Konstantinopel – ter proti (nadaljnjemu) razra- ščanju novih evropskih (proto)nacionalizmov. Okoliščin in razlogov za to je več, osredotočili pa se bomo predvsem na enega od njih. *** 13 Cum bellum hodie 5. 14 Ibid., 32. 15 V več smislih, najbolj dobesedno pa seveda v tem pogledu, da so Piccolominijevi najbolj odmevni govori vsaj v odlomkih hitro zakrožili tudi med deli nemških humanistov (Krebs, A Most Dangerous Book, 85). 16 Moudarres, »Crusade and Conversion«, 41. 17 Schwoebel, »Coexistence, Conversion«, 164–165; gl. tudi Patrides, »The Bloody and Cruell Turke«. 18 Cum bellum hodie 11. Gl. Pippidi, Visions of the Ottoman World in Renaissance Europe, zlasti pogl. »Late Medieval and Renaissance Views of the Ottomans«. 19 Ibid., 17. 20 Ibid., 16. Keria_2024-2_FINAL.indd 127 7. 03. 2025 07:32:12 128 Gregor Pobežin Govor De Constantinopolitana clade je Piccolomini sestavil v vlogi stalne- ga papeškega nuncija v avstrijskih deželah – in z več kakor desetletno izkušnjo življenja ter dela na avstrijskem cesarskem dvoru, kar za našo razpravo ni niti malo nepomembno. Srečno (?) naključje je hotelo, da je Piccolominiju – v zaen- krat še nezadostno pojasnjenih okoliščinah – (v prvi polovici?) leta 1457 v roke prišel rokopis Tacitovega dela Germanija (P. Corneli Taciti de origine et situ Ger- manorum), ki jo je bil med potovanjem, ki je trajalo od leta 1451 do 1455, skupaj z drugimi Tacitovimi manjšimi deli (in še nekaterimi spisi) v rokopisu v Hers- feldu odkril njegov znanec, humanist Enoch Asculanus (Enoch iz Ascolija).21 Skorajda ni dela, ki bi tematiziralo Piccolominijevo Germanijo, ki se ne bi vsaj obrobno dotaknilo dela, ki je Piccolominiju služilo kot spodbuda, torej Tacitove Germanije. Vendar bomo ta kratki pregled začeli na nekem drugem koncu in v (le rahlo) kasnejšem času. Apijan v sedmem poglavju predgovora k svoji Rimski zgodovini v le na videz bežni zabeležki povzame zgodbo, ki na prvi pogled deluje komaj verjetna: Kot gospodarji večjega dela kopnega in morja skušajo [Rimljani] to oblast raje preudarno zadržati, kakor pa da bi skušali svojo vladavino ponesti med revna barbarska ljudstva brez gospodarskih izgledov. Poslanstva nekaterih od teh ljud- stev sem videl v Rimu; skušali so se predati cesarju in biti podložni Rimu, a jih cesar ni uslišal, saj Rim ne bi imel ničesar od njih [...] (App. Prooim. 7) Čeprav gre za konkreten dogodek, se zdi odlomek izključno literaren ma- never: svobodni Germani, ki bi bili pripravljeni svojo svobodo zamenjati za varnost in stabilnost imperija? Nemogoče. Del fascinacije s svobodo (Germanov) dolgujemo Tacitovemu tekstu De origine et situ Germanorum, ki je kakopak subverziven:22 v nekem drugem – ti- stem, ki si ga Rim v »izgubljenem poldrugem desetletju« ni mogel podrediti – namreč prepoznava tipične kreposti, ki so ga v zadušljivem političnem ozračju poznega 1. stoletja najbolj živo zanimale (in ki jih je naivno iskal v obdobju pozne republike): svoboda/svobodoljubje, pogum, moralna neoporečnost in skromnost, ki jih je v Rimu skalila skvarjena lakomnost po samih nasprotjih: tam ni vsega tistega, kar imamo in poznamo tu. Subverziven je že Tacitov tam – v Germaniji. Čeprav je aluzija na Cezarjev geografski normativ Gallia est omnis divisa in partes tres očitna, pa je ravno neeksplicirana »drugost« bistve- no bolj sporočilna: Germania omnis a Gallis Raetisque et Pannoniis Rheno et Danuvio fluminibus, a Sarmatis Dacisque mutuo metu aut montibus separatur. Germanija je druga zgodba.23 21 O podrobnostih gl. Krebs, A Most Dangerous Book, 75–80; Murgia in Rogers, »A Tale of Two Manuscripts«, 150; o načrtni gradnji knjižnice in njenega dopolnjevanja »z doslej neznanimi besedili« gl. Franklin, »‘Pro communi doctorum virorum comodo‘«, zlasti 368 in nasl. 22 Prim. Tan, »Subversive Geography«, 197 in nasl. 23 Andrews, »Domitianus Germanicus«, 412. Keria_2024-2_FINAL.indd 128 7. 03. 2025 07:32:12 129Enej Silvij Piccolomini in njegova Germanija Kmalu po tem ko je bil povišan v kardinala in se preselil v Rim, je Picco- lomini sestavil svoje morebiti najpomembnejše delo. Seveda prav gotovo ne gre za njegovo najpomembnejše delo po obsegu ali po hipnem odmevu, a če je mogoče za merilo njenega vpliva šteti število strani, ki so nastale kot odziv nanjo od njenega prvega natisa v Leipzigu leta 1496, potem mora Germanija (De ritu, situ, moribus et conditione Teutoniae descriptio) vsekakor veljati za eno najpomembnejših del humanizma. In eum intravimus mundum in quo his legibus vivitur (Sen.). Germanija je morda najbolj zgovoren izraz spremenjene Piccolominijeve perspektive in zgovoren dokaz, kako diametralno nasprotnih branj so lahko bila dele- žna besedila antičnih avtorjev;24 njegov spis je deloma potrditev njegove podpore papeški oblasti in s tem dokončna odpoved konciliarizmu, ki ga je na koncilu v Baslu (1431–49) še vneto zagovarjal (leta 1460 je tudi izdal bulo Execrabilis, v kateri je obsodil vsakršno koncilsko pritožbo zoper pa- peške odloke).25 Za traktat, ki je nastajal konec leta 1457 in v začetku leta 1458, je imel vsaj po formalni plati Piccolomini tehten povod, za katerim pa se je skrivala vrsta globokih razlogov, ki so šele morali prerasti v velikanski problem. Ob priložnosti njegovega imenovanja za kardinala (17. 12. 1456) je Picco- lomini prejel pismo tajnika mainškega škofa Martina Mayerja (datirano pri- die Kal. Septembris 1457).26 V pismu je Mayer razgrnil vrsto očitkov na račun kurije – obtožb, ki vsebinsko spominjajo na kasnejši dokument Gravamina nationis Germanicae (1519):27 Martinus Mayer, candellarius Maguntini presulis, domino Enee cardinali Sen- ensi, patri optimo, s. p. dicit. Cognovi ex litteris amicorum te cardinalem esse creatum. Congratulor et tibi, qui pro tua virtute digna consecutus es premia, et mihi, cuius amicus in ea dignitate constitutus est […] Illud mihi molestum est: quod in ea tempora incidisti que Sedem apostolicam afflictura videntur. Nam domino meo archiepiscopo frequentes afferuntur de romano pontifice querele, qui neque constantiensis neque basiliensis decreta concilii custodit neque se pactionibus antecessoris sui teneri arbitratur nationemque nostram contemnere et prorsus exhaurire velle videtur. (Germania 1.1–2) 24 Gl. Osmond, »Princeps Historiae Romanae«. 25 Prim. pismo Giovanniju Campisiju (Piccolomini, Zgodnji humanistični spisi, 18, op. 28). O tem, ali gre za oportunizem ali intelektualno zorenje, je bilo napisanega kar precej: gl. Nederman, »Humanism and Empire«, 500 (op. 7 in 8). O tem razpravljamo v zaključkih. 26 V času od imenovanja za kardinala do prejema Mayerjevega pisma je imel Piccolomini dovolj časa, da se je seznanil z rokopisom Tacitove Germanije. 27 O paleografskih opažanjih zastran Piccolominijevega odgovora Mayerju gl. Wegendorfer, »Die Schrift des Eneas Silvius Piccolomini«, 181–183; zlasti zanimiva je ugotovitev, da pisava že kaže znake pešanja humanistove moči (str. 182). Keria_2024-2_FINAL.indd 129 7. 03. 2025 07:32:12 130 Gregor Pobežin Martin Mayer, tajnik mainškega škofa, gospodu Eneju, sienskemu kardinalu, najodličnejšemu očetu, pozdrav! Iz pisem prijateljev sem izvedel, da si postal kardinal. Čestitam ti zavoljo tebe, ki si bil svojim krepostim primerno nagrajen, pa tudi zavoljo sebe, ker imam prijatelja, ki je dosegel takšno čast  […] Nekaj pa me tare: namreč to, da si se znašel na tem položaju ravno v časih, ki za sveti sedež ne pomenijo nič dobrega. Moj gospod namreč prejema številne pritožbe zastran rimskega papeža, ki ne ravna kot skrbnik koncilskih odlokov iz Konstance in tudi ne iz Basla, ne zdi se mu vredno spoštovati dogovorov svojega prednika, naš narod pa kakor da prezira in ga hoče docela izčrpati. Mayerjevi očitki se v dikciji mestoma močno ujemajo s kasneje obja- vljenim dokumentom Gravamina, h kateremu je predgovor napisal Jacob Wimpfeling:28 Mayer Gravamina 1.3: Constat enim electiones prelatorum passim reici Quod electiones praelatorum quandoque reiiciuntur 1.3: beneficia dignitatesque cuiusvis qu- alitatis et cardinalibus et protonotariis reservari Quod beneficia et dignitates maiores, Cardinalibus et Protonotariis reservantur 1.4: Expectative gratiae sine numero con- ceduntur. Quod expectativae gratiae absque nume- ro conceduntur, et multae interdum ad unum collatorem. 1.4: Annate sive medii fructus absque ulla dilatione temporis exiguntur et plus etiam quam debeatur extorqueri palam est. Quod Annatae absque dilatione et sine misericordia (etiam episcopis intra pau- cos annos mortuis) exiguntur. 1.4 Ecclesiarum regimina non magis me- renti, sed plus offerenti committuntur. Ecclesiarum regimina minus dignis (Romae videlicet) committuntur, qui ad mulos magis quam homines pascendos et regendos essent idonei. 1.4: Ad conradendas pecunias novae in dies indulgentiae conceduntur. Indulgentiae novae cum revocatione aut suspensione veterum (laicis contra clerum murmurantibus) ad corradendas pecuni- as conceduntur. 1.4: Decimarum exactiones inconsultis prelatis nostris thurchorum causa fieri iubentur. Decimae sub praetextu expugnandorum Turcarum exiguntur, nulla expeditione subsequuta. Očitki, ki so prišli v Mayerjevem pismu, so bili bržkone vsaj napol ura- dni; dejstvo, da Gravamina v očitku o čezmernih dajatvah na poglobljen način omenjajo isti očitek in ga povezujejo s primeri iz Augsburga in Mainza, se zdi zgovorno (Annatae absque dilatione et sine misericordia […] exiguntur. […] 28 Gl. Fadiga, »Introduzione«, v: Piccolomini, Germania, 10–11. Keria_2024-2_FINAL.indd 130 7. 03. 2025 07:32:12 131Enej Silvij Piccolomini in njegova Germanija Exemplum de Moguntina & Argentinense ecclesiis.). Domnevati smemo, da je bil postopek kanonične narave: pritožbe so prišle do nadškofa, ki jih je nato poslal v Rim. Razlog za gorak ton razprave je tudi osebne narave: v obtožbi o zlora- bi beneficijev je izražen neposreden in oseben napad na Piccolominija: et tu quidem ad tris provincias theutonici nominis sub ea formula reservationem im- petrasti, que hactenus insolita est et inaudita (Germania 1.3). Novi kardinal je res od papeža Kalista III. v Nemčiji pred kratkim dejansko prejel tri beneficije: škofije Trier, Köln in Mainz. Tudi Piccolomini je tu povsem oseben, neizpro- sen pa tudi do očitkov: »gre vam samo za denar (Germania 1.103: Quod si dicta tua recte perpendimus, huc omnis querela convertitur: tota est de pecunia lamentatio. Aurum ploras, aurum gemis) in razumete samo denar: očitno mi- slite, da so pojmi, kot so sreča, moč, oblast enako kot denar« (2.90: in auro provinciarum excellentiam felicitatemque collocas et ubi aurum est ibi credis esse potentiam atque imperium). Vsaj en očitek, ki je bil v Gravamina bolj ekspliciran, pa je moral biti za Piccolominija še posebej boleč, in sicer očitek zastran dajatev, namenjenih boju proti Turkom (Decimarum exactiones inconsultis prelatis nostris thurcho- rum causa fieri iubentur), ki jih Gravamina odpravijo kot sredstva, zbrana pod pretvezo, zgodi pa se nič (Decimae sub praetextu expugnandorum Turcarum exiguntur, nulla expeditione subsequuta). K tej temi se še enkrat vrnemo. Pomuditi se moramo vsaj za hip pri zgradbi dela, za katerega je Piccolomi- ni napisal, da ga je hotel strniti v enem pismu, nato pa je preraslo v tri knjige: meditabar parva et exiverunt magna: epistolam scribere institui et liber exivit. Quid dixi »liber«? Libri exivere! (Germania 3.275). Skoraj bi lahko dejali, da jim je skupno samo Mayerjevo pismo. Prva knjiga podrobno odgovarja na zgoraj nanizane očitke, pri čemer je vsaj mestoma zaznati nekaj moralnega nelagodja; zastran koncilskih odlokov je sicer v prvem delu, kjer (na kratko) razpravlja o koncilu v Konstanci in (obsežneje) o koncilu v Baslu, zlasti zaradi očitka, da papež koncilske odloke ignorira, mogoče dobiti vtis, da je argumen- tacija kar nekoliko vratolomna: ni bilo v duhu koncila, pravi, da bi po vsej sili napovedal novi koncil, tudi če je bil tekoči shod škodljiv; zakon mora slediti občemu dobremu, kajti če je škodljiv, izgubi vse polnomočje (Germania 1.23: non fuit ea concilii mens, ut cogi concilium oporteret, etiam si noxia congregatio videretur. Publicam semper utilitatem legis observantia querit. Quod si vergat in noxam, vigor ex lege defluxit). Vendar pa je stališče povsem v skladu z njegovi- mi dokončno revidiranimi načeli o koncilih in o enotnosti cerkve. Domnevamo lahko, da so (sporadični?) očitki prišli v roke Piccolominiju že prej in da je vedel precej več, kakor je Mayer lahko slutil,29 zato je očitke 29 Mestoma mu je to dal tudi vedeti, očitno denimo v 2.90, kjer namigne, da ve, koliko bogastva so nekateri Nemci odnesli iz Rima domov in tam še bolj obogateli. Keria_2024-2_FINAL.indd 131 7. 03. 2025 07:32:12 132 Gregor Pobežin – ne presenetljivo –, z ustrezno predelavo vključil v svojo Germanijo.30 Tu si dovolimo predrzno ugibanje: morda je prav druga knjiga (tista, ki celotnemu natisnjenemu delu daje naslov De ritu, situ, moribus et condicione Theutoniae descriptio) vrivek, ki ga vsaj v takšni obliki ne bi moglo biti, če ne bi prišlo do odkritja Tacitove Germanije. Po vsem sodeč je Piccolomini Mayerju večkrat pisal pomirjujoče diplo- matske depeše, vendar v odmevih na očitke (Mayerjev izvirnik se je žal izgu- bil) ne moremo prezreti globoke zavzetosti (v epistula nuncupatoria, naslovlje- nem na mesinskega kardinala Antonia de la Cerdo, je napisal, da so ga očitki ujezili), s katero je očitke odpravljal, preden je v drugi knjigi prešel na naslovni predmet razprave: Sed quoniam iam satis ostensum esse putamus, ea gravamina quibus tuam na- tionem opprimi dicis vel nulla esse vel minima, nunc tempus est ut ad id tran- seamus, quod tu secundo loco affirmas: hoc est de paupertate germanice gentis, sed quia iam satis volumen hoc crevit, in alterum librum hanc rem reservemus. (Germania 107) Dovolj jasno sem pokazal, da so težave, ki naj bi po tvojih besedah pestile tvoj narod, neznatne, če ne povsem nične. Zato se zdaj lotim naslednjega predmeta tvojega pisanja, se pravi revščine nemškega ljudstva. A ker je obseg te knjige že kar zadosten, naj ta predmet sledi v naslednji knjigi. Večji del Piccolominijeve druge knjige – dejanskega opisa Germanije – je pobijanje očitka o revščini nemških dežel, ki naj bi bila po Mayerjevih bese- dah posledica lakomnosti rimske kurije. Priložnost za zavračanje teh očitkov je Piccolomini izkoristil za bogat, pisan prikaz nemških pokrajin in mest ter opis njihovih kulturnih, etničnih in gospodarskih značilnosti, predvsem pa ga je izkoristil za podkrepitev geografskega argumenta, da je sodobna Nemčija neprimerno večja od antične Germanije (2.7: comparemus ergo cum veteri no- vam, et primum de amplitudine dicamus). Drugi očitek, ki ga je Mayer ekspliciral, je bil, da je bila nationi Theutoni- cae spodrezana politična moč. Toda ta dežela ni ne revna ne šibka, ugovarja Piccolomini – in tudi če bi bila, za to ni kriva rimska kurija: neque pauper est Germanica natio neque impotens neque ut tute ais, ancilla neque, si sit, romana Curia culpanda est, tamquam eius inopie causa (Germania 2.1). Res je, pod Karlom Velikim je germansko ljudstvo zajemalo večje ozemlje, velike dele Ga- lije, Italije in Hispanije (Germania 2.89), a kaj je razlog za to? Piccolominijev odgovor je povsem v skladu z njegovo vizijo enotnosti tako v cerkvi kakor zunaj nje: 30 Fadiga, »Introduzione«, v: Piccolomini, Germania, 11. Keria_2024-2_FINAL.indd 132 7. 03. 2025 07:32:12 133Enej Silvij Piccolomini in njegova Germanija Sed est alia maior ratio, que vestrum imperium comminuit et ad nihilum redi- get, nisi occurritis. Pluralitatem prıncipum philosophi abhorrent, vos ea gaud- etis. Nam quamvis imperatorem et regem et dominum vestrum esse fatemini, precario tamen ille imperare videtur: nulla eius potentia est. Tantum ei paretis quantum vultis, vultis autem minimum. Libertas omnibus in communi placet. Neque civitates neque principes quod suum est imperatori prebent, nulla vec- tigallia, nullum erarium. Quisque sue rei moderator et arbiter esse vult; hinc discordie inter vos crebre et assidua bella crassantur, ex quibus rapine, incen- dia, cedes et mille malorum emergunt genera, quemadmodum ibi intervenire necesse est, ubi plura dominantur capita. Nam quo pacto aliis dominentur qui sibi ipsis nesciunt imperare? Nulla unquam cıvitas, nulla gens, nulla natio in aliam protraxit imperium, nisi prius imperium ipsa subivit. (Germania 98–100) Obstaja pa hujši razlog, ki bo pogubil vašo državo, če ne boste kaj storili zoper to. Medtem ko imajo filozofi mnogovladje za nekaj slabega, ga vi poveličujete. Čeprav namreč izpovedujete, da imate vladarja, kralja, gospoda, je njegova vla- davina na moč negotova: nobene moči nima. Ubogate ga ravno toliko, kolikor vam ugaja – in to je prav malo. Vsi skupaj imate raje svobodo. Ne mesta ne knezi ne dajejo vladarju, kar je njegovega, nobenega davka ne plačujejo v blagajno. Vsakdo hoče biti sam svoj gospodar, zato pa med vami prihaja do hudih sporov in vojn, od katerih imate le rop, požar, morijo in tisoče drugih nesreč. Zato je treba tako ukrepati, da bo več glav ubogalo. Kako naj namreč vladajo tisti, ki še sebe nimajo v oblasti? Še nikoli ni nobena država, nobeno ljudstvo, noben narod povečal svoje oblasti, ne da bi najprej sam znal oblast spoštovati. Toda poleg Mayerjevih očitkov so obstajali še globlji razlogi za delo – in iz izpovedanega smemo domnevati, da se jih je avtor spisa De ritu, situ, moribus et condicione Theutoniae descriptio boleče zavedal. *** Slutnja, da je v nemških samostanih »ujeto«31 še neznano literarno boga- stvo, se je razplamtevala ravno v času rastočih kontroverz v krščanskem svetu, ki so svoje najbolj jasne obrise dobivale na ekumenskih koncilih. Koncila v Baslu se je – še kot privrženec konciliarizma – Piccolomini udeležil, toda bil je seveda premlad, da bi se bil udeležil usodno pomembnega cerkvenega koncila v Konstanci (1414–1418). Ta pomiritveni koncil, ki bi moral končati razkol,32 je imel nalogo izvo- liti enega papeža, sprejemljivega za vse sprte strani, obenem pa tudi omejiti 31 Krebs, A Most Dangerous Book, 77. 32 Za zgodovinski pregled obdobja gl. Pastor, History of the Popes, 174–207; zelo izčrpno na temo zahodnega razkola do vklj. koncila v Konstanci gl. predvsem A Companion to the Great Western Schism; za koncil v Konstanci gl. zlasti razpravo Philipa Stumpa »The Council of Constance (1414– 18)«, 395–442. Za koncil v Konstanci gl. posebej tudi Stump, The reforms of the Council of Constance. Keria_2024-2_FINAL.indd 133 7. 03. 2025 07:32:12 134 Gregor Pobežin njegovo polnomočje. Koncil je v prizadevanju za spravo in v strahu pred po- novnim razkolom v cerkvi nehote ustvaril temelje za kasnejši politični razkol v Evropi. Do te točke je bil namreč v koncilskih odlokih pojem natio (Picco- lomini ga dosledno rabi povsod tam, kjer citira Mayerja, drugod pa izmenju- je izraza gens in natio) uporabljan v pretežno nevtralnem pomenu – ali vsaj ne bistveno drugače kot na prejšnjih koncilih, kjer je bil ta koncept uveden ohlapno in brez formalizirane funkcije.33 Za potrebe končanja razkola v zaho- dni cerkvi je moral koncil v Konstanci razdreti politične alianse znotraj zbora kardinalov, ki so bile konsolidirane vzdolž nacionalnih skupnosti: nationes so pričele dobivati prve jasne obrise »zamišljenih skupnosti«, ki jih predstavljajo posvetni vladarji,34 trenja med njimi pa so se odvijala vzdolž kulturnih feno- menov: jezika in porekla. Nič čudnega, da so se hitro preselila tudi v epistolo- grafsko in literarno sfero. Dober primer je ustanovitev kardinalnih nacij (nationes principales), ki jih je bilo ob koncu presejalnega postopka pet: natio Gallicana, natio Italica, natio Anglicana, natio Germanica in natio Hispanica.35 Proceduralni zaplet, ki ga je sprožila natio Gallicana, in sicer o vprašanju (ne)samostojnosti angleške nacije,36 je bil razrešen s pomočjo posvetnih oz. imperialnih in ne teoloških ar- gumentov, kajti natio Anglicana so je sklicevala na škotske, irske in valižanske škofije ter angleške posesti v Akvitaniji. Pojem natio se je potemtakem vsaj v tem primeru oprl na ozemeljski in jezikovni argument. Najkasneje na koncilu v Konstanci je potemtakem pojem natio dobil jasne moderne obrise: predstavljati je pričel, kakor že rečeno, neko abstraktno sku- pnost (a z elementi korporativne organiziranosti), katere temeljni identifika- cijski element je bil med drugim jezik – in to skupnost je med drugim pričela motivirati nacionalna čast (honor nationis).37 *** Piccolominijevo delo v temeljnih, najglobljih elementih močno odstopa od Tacitovega: če je Tacit s svojimi Germani opisoval nekoga drugega, ki je mo- ralno (superiorno) ogledalo dekadentni, izčrpani rimski družbi (in zlasti njeni aristokraciji), je Piccolominijevo delo testament germanske kulturne kontinui- tete, s čimer je morda pomagalo preusmeriti razvoj različnih konceptov razu- mevanja izvora sodobne nemške skupnosti v humanističnem zgodovinopisju. 33 Na drugem koncilu v Lyonu (1274) so po zgledu univerz namesto provinc uvedli pojem regnum – z referenco na geografski izvor, ki je bil določen, a ohlapno opredeljen. 34 Hirschi, The Origins of Nationalism, 85. 35 Schmidt, Kirche, Staat, Nation, 471. 36 O trenjih med natio Gallicana in natio Anglicana (ter natio Germanica) gl. Morrissey, »Empe- ror-Elect Sigismund«, 365; gl. tudi Loomis, Nationality at the Council of Constance, 517–518. 37 Hirschi, The Origins of Nationalism, 87–89. Keria_2024-2_FINAL.indd 134 7. 03. 2025 07:32:12 135Enej Silvij Piccolomini in njegova Germanija Piccolominijev spis je imel namen pokazati na kontinuiteto germanske nacije, a v luči pozitivnega razvoja: germanska sedanjost je boljša od preteklosti: His sororia de Germania scribit Cornelius Tacitus, quem in Adriani tempora incurrisse perhibent. Parum quidem ea tempestate a feritate brutorum maio- rum tuorum vita distabat. Erant enim plerumque pastores, silvarum incole ac nemorum. Cuiusmodi vitam inertem ac pigerrimam esse Aristoteles auctor est. Nec munite his urbes erant neque oppida muro cincta, non arces altis innixe montibus, non templa sectis structa lapidibus visebantur. … Rarum apud eos ar- gentum, rarius aurum; margaritarum incognitus usus, nulla gemmarum pompa, nulla ex ostro vel serico vestimenta. (Germania 2.5–6) Podobno (kot Strabon, op. prev.) piše Kornelij Tacit, ki naj bi živel pod Hadrija- nom. V tistih časih so tvoji predniki živeli malodane življenje zveri. Večinoma so bili pastirji, živeli so po gozdovih in gajih, to pa je, kakor pravi Aristotel, prazno in ničvredno življenje. Neutrjena mesta, brez obzidij, nobenih utrdb po vzpeti- nah, nikjer nobenega templja iz lepega kamna. […] Malo je bilo srebra, še manj zlata; za bisere niso vedeli, razkošja niso poznali, svilenih oblačil niso imeli. Germanija tega časa, nadaljuje Piccolomini, je bila neuka, neizobražena in polna praznoverja: talis tua Germania fuit. Celo Tacitova hvala plusque ibi boni mores valent quam alibi bonae leges (19.3) je pri Piccolominiju kritika, ki na njegovo humanistično ozadje meče nekaj sence: v njej lahko prepoznamo argument za (papeško) avtoriteto. Nauk je očiten: germanska sedanjost je boljša predvsem zaradi zunanjih vplivov – zlasti cerkve: »Ta vam je odprla oči in vam pokazala pot odrešenja.« (Germania 3.24: Apostolica sedes vobis aperuit oculos et viam salutis ostendit.) Tretja knjiga, ki se vrača k proceduralnim in tudi finančnim vprašanjem, se zato loti ne več očitkov, pač pa groženj iz Mayerjevega pisma (minarum est plena ultima pars litterarum tuarum): Ais enim optimates Nationis tue iam somno excitatos, id cogitare, ut iugum ap- ostolice sedis prorsus excutiant, quod romane curie exitium putas. Recte sane optimates non principes nominasti. Quamvis melius plebeios quosdam hom- ines dicendum fuerat. Nam quo pacto optimates quisquam eos appellaverit, qui omnem recte vivendi rationem e patria sua pellere nituntur et magistram fidei catholice romanam ecclesiam persequuntur? Non est optimatum neque bonorum principum ea querere que sunt adversa christiane religioni bonisque moribus. Perversi homines et obscuro sanguine nati quietum rei publice statum turbare conantur. Principes, ut sapientis sententia est, que sunt principis cogi- tabunt. Principis autem proprium est iudicium et iustitiam facere, subvenire op- pressis, sublevare iacentes et Christi sacerdotes honorare, quod principes Alam- anie haud quaquam negligunt. (Germania 3.1–2) Keria_2024-2_FINAL.indd 135 7. 03. 2025 07:32:12 136 Gregor Pobežin Praviš, da so se optimati tvojega naroda tako rekoč prebudili in da razmišljajo o tem, da bi povsem odvrgli jarem Svetega sedeža, kar bo po tvojem pomenilo konec rimske kurije. Še kar prav je, da jih imenuješ »optimati« in ne »vladarji«, še bolje pa bi bilo, če bi te ljudi imenoval »plebejci«. Le kako je namreč mogoče z »optimati« poimenovati ljudi, ki hočejo iz svoje dežele izgnati vsakršen red za življenje in ki preganjajo cerkev, to učiteljico katoliške vere? Pravi optimati in do- bri vladarji pač ne zasledujejo tega, kar je veri in neoporečnim nravem sovražno. Izprijeni in nečiste krvi so tisti, ki skušajo rušiti državni red; vladarji mislijo, kakor pravi modrec, na vladarske reči. Vladar mora deliti pravico, pomagati za- tiranim, podajati roko padlim in izkazovati čast Kristusovim svečenikom – in tega vladarji Nemčije nikakor ne puščajo vnemar. Če skušamo argumentacijo zadnjega citiranega odlomka razumeti v luči govorov De Constantinopolitana clade in Cum bellum hodie, se nam mora kljub očitkom o nedoslednosti (gl. op. 29) pred očmi jasno izrisati Piccolo- minijeva vizija, evropski horizont sodobne Nemčije, tudi če je to pomenilo odrekanje nekaterim humanističnim idealom, kot je denimo pluralizem kon- ciliarizma. Piccolominijev vzklik »zdaj smo utrpeli uničujoč udarec v Evropi, v lastni domovini, tu, kjer je naš dom« (nunc vero in Europa, id est in patria, in domo propria, in sede nostra percussi caesique sumus),38 omogoča sklep, da ni šlo za oportunizem,39 pač pa spoznanje velike krize: padec Konstantinopla je, kakor bi krščanskemu občestvu iztrgali eno oko ali odrezali eno roko (ex duobus Christianitatis oculis erutum esse alterum […] ex duabus manibus al- teram amputatam).40 Ta kriza terja enotnost, katere brezupno (predmoderno) vizijo nam Piccolomini razodeva v delu De Europa, ki jo je napisal »bolečih sklepov in z nedavnim napadom putike« (podagrantem me nuper et artheticis doloribus). Rdeča nit Piccolminijeve Evrope je njegov politični testament, ki se je nazadnje izkazal za spodleteli projekt: obramba krščanske Evrope pred Turki. Sklicuje se na Evropo različnih nacij, ki jih natančno pregleduje – ne pozabi našteti vseh »provinc Germanije« – in namiguje na njihovo nujno eno- tnost v spopadu civilizacij. Kljub očitkom to ni srednjeveška vizija Evrope, pač pa vizija Evrope različnih nacij, ki so združene v krščanski civilizaciji. Njiho- ve posebnosti so nove nacionalne stvarnosti; Evropa je potemtakem »večpla- stna stvarnost, razdeljena med posamezne politične sile, katerih dogodki pa se zdijo tesno povezani, prepleteni, v nenehni igri zavezništev in rivalstev, ki vključuje celoten evropski scenarij«.41 Vizija je potemtakem lahko samo vizija kozmosa, v katerem se številne sile vrtijo okrog skupnega torišča: njihov sku- pni imenovalec je Božja beseda, pravilo za življenje pa je red (Germania 3.1–2). 38 De Constantinopolitana clade 2. 39 Gl. uvod k Stölzlovemu prevodu De Europa, 3–4. 40 De Constantinopolitana clade 2. 41 Gl. Baldi, »Enea Silvio Piccolomini e il De Europa«, 678. Keria_2024-2_FINAL.indd 136 7. 03. 2025 07:32:12 137Enej Silvij Piccolomini in njegova Germanija Učinek Piccolominijevega pisanja je bil nasproten od hotenega: nemških humanistov primerjava njihove sedanjosti z (anti)rimsko antiko, ki je bila (utilitarno) vsiljena od zunaj – iz Italije! – ni navdušila. Interpretacij virov so se torej lotili sami, zato ni čudno, da je bila v prvi polovici 16. stoletja Tacito- va Germanija na Nemškem ena najpogosteje ponatiskovanih knjig. Namesto evropske identitete se je nemškim humanistom pričela vsiljevati umetna »ger- manska« identiteta,42 iz katere se je izvila podoba plemenitega germanskega divjaka.43 Iz Piccolominijevega spisa je med sodobnimi Germani padlo na plodna tla potemtakem nekaj povsem nehotenega: prevladal je koncept kul- turne kontinuitete, ki je postavil enačaj med antične in sodobne »Germane« in iz igre izločil druge možne ustanovitvene mite germanske nacije. Germani, karkoli je že izvor te besede, so v tematizacijah nemških humanistov postali samostojna entiteta – še več, v nasprotju z domnevnim latinskim pomenom izraza so postali entiteta, ki je bila v zgodovinskem konfliktu z Rimom.44 Gregor Pobežin UP FHŠ in ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino gregor.pobezin@fhs.upr.si; gregor.pobezin@zrc-sazu.si BIBLIOGR AFIJA Andrews, Graham. »Domitianus Germanicus: Tacitus‘s Germania and the Memory of Domitian.« Illinois Classical Studies 44.2 (2019): 408–429. Baldi, Barbara. »Enea Silvio Piccolomini e il De Europa; umanesimo, religione e politi- ca.« Archivio storico italiano 161.4 (2003): 619–683. Brockett, Gavin D. »When Ottomans Become Turks: Commemorating the Conquest of Constantinople and Its Contribution to World History.« The American Historical Review 119.2 (2014): 399–433. Cotta-Schønberg, Michael. »Oration ‘Constantinopolitana clades’ of Enea Silvio Piccolomini (15 October 1454, Frankfurt).« Edited and translated by Michael von Cotta-Schönberg. Final Version. 2024. (Collected Orations of Pope Pius II; 22). 2019. https://hal.science/hal-01097147v2 Zadnji dostop: 8. 1. 2025. Cotta-Schønberg. Michael. »Oration ‘Cum bellum hodie’ of Pope Pius II (26 September 1459, Mantua).« Edited and translated by Michael von Cotta-Schönberg. Final Version. 2024. (Collected Orations of Pope Pius II; 45). 2019. https://hal.science/hal- 01184169/ Zadnji dostop: 8. 1. 2025. 42 Gl. Mertens, »Die Instrumentalisierung der ‘Germania’«; Pobežin, »Recto nomine nuncupari«, 77 in nasl. 43 Gl. Reusch, »Germans as Noble Savages and Castaways«, zlasti 102–104. 44 Članek je nastal kot plod raziskav v okviru programa »(Nova) Kulturna zgodovina intelektu- alne dediščine: Slovenski historični prostor v evropskem kontekstu« (P6-0440), ki ga financira ARIS – Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Keria_2024-2_FINAL.indd 137 7. 03. 2025 07:32:12 138 Gregor Pobežin Fleming, Katherine E. »Constantinople: From Christianity to Islam.« The Classical World 97.1 (2003): 69–78. Hirschi, Caspar. The Origins of Nationalism. Cambridge: Cambridge University Press, 2012. Krebs, Christopher B. A Most Dangerous Book. New York, London: Norton, 2012. Loomis, Louise R. »The Organization by Nations at Constance.« Church History 1.4 (1932): 191–210. Loomis, Louise R. »Nationality at the Council of Constance: An Anglo-French Dispute.« The American Historical Review 44.3 (1939): 508–527. Mertens, Dieter. »Die Instrumentalisierung der ‘Germania’ des Tacitus durch die deutschen Humanisten.« V: Zur Geschichte der Gleichung ‘germanisch – deutsch’: Sprache und Namen, Geschichte und Institutionen, Heinrich Beck, Dieter Geuenich, Heiko Steuer in Dietrich Hakelberg, ur., 37–102. Berlin, Boston: De Gruyter, 2004. Morrissey, Thomas E. »Emperor-Elect Sigismund, Cardinal Zabarella, and the Council of Constance.« The Catholic Historical Review 69.3 (1983): 353–370. Moudarres, Andrea. »Crusade and Conversion: Islam as Schism in Pius II and Nicholas of Cusa«. MLN 128.1 (2013): 40–52. Murgia, C. E. in R. H. Rodgers. »A Tale of Two Manuscripts.« Classical Philology 79.2 (1984): 145–53. Nederman, Cary J. »Humanism and Empire: Aeneas Sylvius Piccolomini, Cicero and the Imperial Ideal.« The Historical Journal 36.3 (1993): 499–515. Osmond, Patricia J. »Princeps Historiae Romanae: Sallust in Renaissance Political Thought.« Memoirs of the American Academy in Rome 40 (1995): 101–143. Pastor, Ludwig. The History of the Popes, From the Close of the Middle Ages. Vol. I. London: Kegan Paul, Trench, Trubner & Co., 1923. Patrides, Constantinos A. »‘The Bloody and Cruell Turke’: The Background of a Renaissance Commonplace.« Studies in the Renaissance 10 (1963): 126–135. Piccolomini, Enea Silvio. Germania. Ur. Maria Giovanna Fadiga. Firence: Sismel, 2009. Piccolomini, Enea Silvio. De Europa. Prev. Günter Stölzl. Berlin in Boston: De Gruyter, 2024. Piccolomini, Enej Silvij – Pij II. Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju. Izbrala, prevedla, uredila in spremno študijo napisala Jan Dominik Bogataj in Anja Božič. Celje: Celjska Mohorjeva družba – Društvo Mohorjeva družba, 2024. Pippidi, Andrei. Visions of the Ottoman World in Renaissance Europe. New York: Columbia University Press, 2013. Pobežin, Gregor. »Recto nomine nuncupari.« Keria 18.1 (2016): 71–85. Pobežin, Gregor. »Vergerijeva britev: izvor nacije in (pre)branja antičnih zgodovinopi- scev pri humanistih.« V: Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega tra- janja: slovenski pogledi, ur. Vanja Hočevar, 85–102. Ljubljana: Založba ZRC, 2022. Reusch, Johann J. K. »Germans as Noble Savages and Castaways: Alter Egos and Alterity in German Collective Consciousness during the Long Eighteenth Century.« Eighteenth-Century Studies 42.1 (2008): 91–129. Schmidt, Hans-Joachim. Kirche, Staat, Nation: Raumgliederung der Kirche im mittelal- terlichen Europa. Weimar: Hermann Böhlaus Nachfolger, 1999. Schwoebel, Robert H. »Coexistence, Conversion, and the Crusade Against the Turks.« Studies in the Renaissance 12 (1965): 164–187. Keria_2024-2_FINAL.indd 138 7. 03. 2025 07:32:12 139Enej Silvij Piccolomini in njegova Germanija Smith, Leslie F. »Pope Pius II’s Use of Turkish Atrocities.« The Southwestern Social Science Quarterly 46.4 (1966): 407–415. Stump, Phillip H. The reforms of the Council of Constance (1414-1418). Leiden: E. J. Brill, 1994. Stump, Phillip H. »The Council of Constance (1414–18) and the End of the Schism.« V: A Companion to the Great Western Schism (1378–1417), ur. Joëlle Rollo-Koster in Thomas M. Izbicki, 395–442. Leiden, Boston: Brill, 2009. Tan, Zoë M. »Subversive Geography in Tacitus’ ‘Germania.’« The Journal of Roman Studies 104 (2014): 181–204. Vircillofranklin, Carmela. »‘Pro Communi Doctorum Virorum Comodo’: The Vatican Library and Its Service to Scholarship.« Proceedings of the American Philosophical Society 146.4 (2002): 363–84. Volker, Reinhardt. Pius II. Piccolomini – Der Papst, mit dem die Renaissance begann. München: C. H. Beck, 2013. Wagendorfer, Martin. Die Schrift des Eneas Silvius Piccolomini. Vatikan: Biblioteca apo- stolica Vaticana, 2008. Zajc, Neža. »Enej Silvij Piccolomini in sveti Maksim Grek – razumevanje humanističnega individuuma.« Clotho 1.1 (2019): 75–101. IZVLEČEK Traktat Germania, ki zavzema obliko pisma, je v svoji tiskani obliki (1496) naslovljen »Opis lege, običajev in razmer v Nemčiji« (De ritu, situ, moribus et condicione Theuto- niae descriptio). Nastanek dela, ki je bilo s Piccolominijevo roko datirano 1. februarja 1458, je motivirala korespondenca s tajnikom mainškega škofa Martinom Mayerjem, ki je Piccolominija seznanil s kritikami rimske kurije, čeprav v prispevku namignemo, da je Piccolomini te kritike bržkone poznal že prej, na kar kaže premišljena tridelna zgradba traktata, ki prepleta teološke argumente z obrambo papeške avtoritete in priznavanjem vse večje vloge nacionalnih entitet ter tako niha od posameznih konkretnih odgovorov v prvi knjigi prek kulturnozgodovinske analize nemškega prostora v drugi do pravnih in proceduralnih razmišljanj v tretji. Druga knjiga se na videz tesno naslanja na manjše delo rimskega zgodovinarja Pub- lija Kornelija Tacita »O izvoru in legi Germanov« (De origine et situ Germanorum), ven- dar je spis kralja vseh zgodovinarjev pri Piccolominiju obrnjen na glavo: subverzivna hvala antičnih Germanov je pri Piccolominiju kritika neomikanega primitivizma. Pic- colominijeva geografija Theutoniae, ki raziskuje kulturne, geografske in zgodovinske razsežnosti nemškega naroda, je hvalnica bogastvu, moči, moralnemu in duhovnemu napredku ter omiki sodobnih nemških mest, ki služi kot zavračanje neutemeljenih očitkov o gravamina, hkrati pa poudarja enotnost krščanstva kot protiutež notranjim in zunanjim delitvam. Prispevek umešča Piccolominijevo delo v nekoliko širši kontekst: umešča ga med njegova govora De Constantinopolitana clade in Cum bellum hodie ter nazadnje traktat De Europa in tako raziskuje, kako je njegovo ukvarjanje s klasičnimi besedili in sodobno politiko prispevalo k oblikovanju pretanjene vizije evropske identitete. Čeprav so namreč njegova prizadevanja za združitev enotne krščanske fronte proti Osmanskemu cesarstvu spodletela, je njegovo delo pomembno vplivalo na intelektualno pot nacionalizma in Keria_2024-2_FINAL.indd 139 7. 03. 2025 07:32:12 140 Gregor Pobežin medevropskih odnosov. Ta dela, ki so nastala po padcu Konstantinopla, namreč odražajo Piccolominijvo vizijo nujne enotnosti krščanskega sveta proti turški invaziji, hkrati pa odstirajo globoke premike v razumevanju nove nacionalne stvarnosti, v kateri so se že oblikovale evropske protonacionalne identitete. Ključne besede: Aeneas Silvius Piccolomini, De Constantinopolitana clade, Cum bellum hodie, Germania ABSTR ACT Aeneas Si lv ius Piccolomini and His Germania The treatise Germania, which takes the form of a letter, bears in its printed form (1496) the title De ritu, situ, moribus et condicione Theutoniae descriptio (Description of the Situation, Customs and Conditions in Germany). The work, which was dated in Pic- colomini’s hand to the 1st of February 1458, was motivated by his correspondence with the secretary of the Bishop of Mainz, Martin Mayer, who informed Piccolomini of the criticisms of the Roman Curia. In fact this paper suggests that Piccolomini was probably aware of those criticisms already, as is indicated by the deliberate three-part structure of the treatise. Interweaving theological arguments with a defence of papal authority and a recognition of the growing role of national entities, Piccolomini’s work moves from individual concrete responses in the first book to a cultural-historical analysis of German space in the second, and to legal and procedural reflections in the third. The second book is seemingly closely based on a minor work by the Roman historian Publius Cornelius Tacitus, De origine et situ Germanorum (On the Origin and Situation of the Germans), yet the king of all historians only provides a cue for Piccolomini to take the opposite line: in Piccolomini’s Germania, Tacitus’ subversive praise of the an- cient Germans becomes a critique of primitivism. Piccolomini’s geography of Theutonia, which explores the cultural, geographical and historical dimensions of the German na- tion, is a paean to the wealth, strength, moral and spiritual progress and omnipresence of modern German cities. It serves to kill off the unfounded accusations of gravamina, while at the same time emphasising the unity of Christendom as a counterbalance to internal and external divisions. The paper places Piccolomini’s work in a slightly broader context, situating it be- tween his speeches De Constantinopolitana clade and Cum bellum hodie, and finally his treatise De Europa, exploring how his engagement with classical texts and contemporary politics contributed to the formation of a subtle vision of European identity. Although his efforts to unite the Christian front against the Ottoman Empire failed, his work had a significant impact on the intellectual trajectory of nationalism and inter-European rela- tions. These works, written after the fall of Constantinople, reflect Piccolomini’s vision of the necessary unity of the Christian world of states against the Turkish invasion, while at the same time revealing profound shifts in the understanding of the new national reality in which European proto-national identities were already taking shape. Keywords: Aeneas Silvius Piccolomini, De Constantinopolitana clade, Cum bellum hodie, Germania Keria_2024-2_FINAL.indd 140 7. 03. 2025 07:32:12 Janez Mlinar Enej Silvij Piccolomini in Celjski grofje Enej Silvij Piccolomini je v vzhodnih Alpah preživel dobro desetletje svojega burnega in razgibanega življenja ter tam pustil svoja najboljša leta. S svojimi sposobnostmi, ki jih je znal dodobra oplemenititi s preteklimi izkušnjami iz visoke cerkvene politike, je hitro postal pomemben član upravno-politične eli- te, zbrane na dunajskem dvoru. Sredi 15. stoletja je bil eden izmed tistih, čigar beseda je imela v očeh nemškega vladarja in cesarja največjo težo. Toda deželo svojega delodajalca je opazoval s kritično distanco italijanskega humanista. Na srednjo Evropo je gledal zviška in jo ocenjeval z neprizanesljivo ostrino samozavestnega svetovljana, ki se je zavedal svoje intelektualne superiornosti. Kritičnost, ki je na trenutke prehajala v prezir, je vela tako iz njegovih opisov prostora kot ljudi.1 Če želimo razumeti Piccolominija in njegov odnos do rodbine celjskih gro- fov in zlasti Ulrika Celjskega, moramo v odnos med akterjema pritegniti še tre- tjo osebo, namreč Friderika III. Habsburškega. Kot komaj 24-letni mladenič je Friderik leta 1439 po smrti strica Sigismunda in nemškega kralja Albrehta po- stal senior habsburške hiše in bil verjetno ravno zaradi tega naslednje leto izvo- ljen in dve leti kasneje okronan za nemškega kralja.2 Govorimo torej o neke vrste »političnem« trikotniku, v oglišču katerega stojijo tri osebe, katerih življenjske 1 Obseg znanstvene produkcije, ki se nanaša na Piccolominija in njegov opus, je premo sorazme- ren z mestom, ki mu pritiče v humanističnem literarnem ustvarjanju. Kljub temu so samostojni biografski pregledi redki. Poleg obsežne in v mnogih ozirih še vedno aktualne Voigtove študije velja izpostaviti še dve sodobnejši biografiji izpod peresa Volkerja Reinhardta in Arthurja Whi- tea. Vsi ostali bio-biobliografski pregledi so zgolj v obliki bolj ali manj obsežnih leksikalnih gesel. Gl. Voigt, Enea Silvio de Piccolomini; Reinhardt, Pius II. Piccolomini; White, Plague and Pleasure; Worstbrock, »Piccolomini, Aeneas Silvius (Paps Pius II.)«, 634–669; Pellegrini (2000), »Pio II.«, 663–685; Pellegrini (2015), »Pio II., papa«, s posodobljeno bibliografijo. V slovenskem jeziku Bogataj in Božič, ur., Enej Silvij Piccolomini Pij II., 11–21. 2 V zadnjih desetletjih je bil Friderik III. pogosto predmet zgodovinskih raziskav, čemur je sle- dila tudi znanstvena produkcija. Dober biografski pregled ponuja Koller, Kaiser Friedrich III. Od posameznih študij in razprav izpostavljamo zgolj nekatere najpomembnejše objave: Heinig, ur., Kaiser Friedrich III.; Heinig, Kaiser Friedrich III.; Fuchs, Heinig in Wagendorfer, König und Kanzlist. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.141-152 Keria_2024-2_FINAL.indd 141 7. 03. 2025 07:32:12 142 Janez Mlinar zgodbe so bile močno, če ne usodno prepletene. In podobno kot lahko pri mo- tivu ljubezenskega trikotnika sledimo dramaturškemu loku od vznemirljivega začetka do tragičnega konca, se je tudi v tem našem »političnem« trikotniku zgodba končala na podoben način. Po dobrem desetletju intenzivnih odnosov je trikotnik razpadel. Vsak od vpletenih dramatis personae je odšel po svoji poti. Prvi je ostal v cesarstvu, drugi se je umaknil na Madžarsko, tretji pa se ni več želel vrniti iz njemu tako drage Italije. Med njimi pa so ostale zamere, ki jih za seboj puščajo nerazčiščeni odnosi, in grenkoba neizrečenih besed. Odnos med Friderikom III. Habsburškim in celjskimi grofi je ena pogo- stejših tematik v slovenskem zgodovinopisju, ki je priljubljena tudi med širšo laično javnostjo. Osnovne konture so dobro poznane in sodobna historiogra- fija jih interpretira na relativno enoten način.3 Celjski grofje so pod patrona- tom Luksemburških – zlasti zadnjega Sigismunda – postali dovolj močni in vplivni, da so skušali pretrgati – v njihovem primeru sicer že precej ohlapne – fevdalne vezi s Habsburžani in doseči status državno neposrednega plemstva. Tako je Sigismund jeseni 1436 izkoristil odsotnost Friderika Habsburškega – ta je bil namreč na romanju v Sveti deželi – in Celjske povzdignil med po- knežene grofe. Reakcija Habsburžanov je bila pričakovana. Sledila je fajda, ki je svoj vrhunec dosegla v začetku štiridesetih let 15. stol. in se s pomiritvijo in dogovorom o medsebojnem dedovanju končala leta 1443. Razrušen odnos je bil ponovno zakrpan, kot zaplata pa je služila pogodba o vzajemnem dedova- nju. Friderik je toleriral poseben pravni status Celjskih, Ulrik Celjski pa je bil sprejet v ožji krog Friderikov svetovalcev.4 Nadaljevanje zgodbe je ponarodelo. Ulrik je bil novembra 1456 kot tragična žrtev zarote ubit v beograjski trdnjavi, s čimer je rodbina Celjskih izumrla, posledično pa je vsa njihova posest prešla v roke Habsburžanov.5 Manj poznan je odnos med Friderikom III. Habsburškim in Piccolomi- nijem. Prvi stik med njima je bil vzpostavljen v zgodnjem poletju leta 1442 na državnem zboru v Frankfurtu, ki se ga je Piccolomini udeležil kot posla- nec (proti)papeža Feliksa V. Katoliško cerkev je v tistem času pretresal spor o razmejitvi pristojnosti med papeštvom in koncilom.6 Piccolomini se je kon- cilskemu taboru pridružil 1432, ko se je skupaj s kardinalom Domenicom Capranica, znanim italijanskim humanistom, umaknil v Basel in tam ostal tudi po tem, ko se je Capranica spravil s papežem in se vrnil v Rim. Čeprav brez formalno zaključene akademske izobrazbe je Piccolomini v Baslu hitro 3 Štih et al., Slovenska zgodovina, 134–142. Podobno tudi starejši pregledi slovenske zgodovine. 4 Heinig, Kaiser Friederich, 219–220. 5 Monografija o celjskih grofih sicer ostaja deziderat, je pa v zadnjih desetletjih nastala vrsta študij, ki osvetljujejo vlogo rodbine v 14. in 15. stoletju. Izpostavljamo zgolj najpomembnejše: Kosi, »Celjska klientela«, 11–64; Banfi, »Uprava grofov Celjskih«, 21–58; Banfi, »Klientela celj- skih grofov«. 6 O sodobnih pogledih in raziskovalnih tendencah o vprašanju konciliarizma gl. Helmrath in Müller, ur., Die Konzilien; Müller, ur., Das Ende des konziliaren Zeitalters. Keria_2024-2_FINAL.indd 142 7. 03. 2025 07:32:12 143Enej Silvij Piccolomini in Celjski grofje napredoval. V desetih letih je zamenjal šest delodajalcev in 1439 postal celo tajnik že omenjenega Feliksa. Piccolomini je na Friderika ob prvem srečanju očitno naredil močan vtis. Junija 1442 ga je namreč Friderik slovesno okronal za poeta laureatus.7 Kot ugotavlja Alphons Lhotsky, je bil to prvi primer takega imenovanja v Nemčiji, tako da si je moral notar Viljem Tatz, ki je spisal slovesno listino, pomagati z osnutkom, ki ga je brez dvoma sestavil Piccolomini sam.8 S častnim imenova- njem se je začela tesna povezanost med Piccolominijem in Friderikom, ki je trajala skoraj 12 let. Konec 1442 je Piccolomini sporazumno prekinil svoje sodelovanje s Feli- ksom in odšel na Dunaj v pisarno Friderika III., kjer je kmalu pridobil zaupanje takratnega kanclerja Casperja Schlicka. Svoje pridobljene diplomatske spretno- sti je uporabil tudi v novi službi in 1445 v Rimu sodeloval na pogajanjih med rimskim papežem Evgenom IV. in Friderikom III., ki so v koncilskem sporu do tedaj nevtralnega nemškega kralja in volilne kneze dokončno nagnila na papeževo stran. Na teh pogajanjih je očitno tudi Piccolomini spremenil svoje dotedanje prepričanje in postal odločen pristaš papeške nadvlade. Tej cerkveno politični preobrazbi je sledila tudi sprememba osebne poklicne usmeritve. Sredi 1445 je prejel nižje duhovniške posvetitve in bil marca 1447 posvečen v duhov- nika. Takó menjava tabora kot stanu kažeta, da se je znal Piccolomini mojstrsko prilagajati. Svoje nazore in stališča je bil sposoben hitro spremeniti in jih prila- goditi novim okoliščinam in potrebam. Še februarja 1444 – torej dobro leto pred posvetitvijo – je iz Ljubljane pisal svojemu pravkar poročenemu prijatelju Pietru iz Noceta ter ga prosil za pomoč pri iskanju primerne žene. Če je namreč tako, ti bom naložil breme, da tudi mene nekoč spremeniš v moža, če najdeš kaj, kar ustreza mojemu pričakovanju. V nadaljevanju mu je zatrdil, da se je do sedaj izogibal svetemu redu. Strah me je namreč vzdržnosti, ki je sicer hvalevredna, vendar je bolj verjetna v besedah kot v dejanjih in bolj primerna za filozofe kot za pesnike.9 Kmalu po prejemu duhovniške posvetitve je Piccolomini na Friderikov predlog postal škof v Trstu, septembra 1450 pa bil imenovan za škofa v Sieni. Na Friderikovem dvoru, kjer že dolgo ni bil več zadovoljen, je vztrajal do maja 7 Besedilo listine je poznano zgolj po prepisu, ki ga hranijo v Zgodovinskem arhivu v Kölnu. Prim: Regesta Imperii XIII] zvezek 7 št. 23, v: Regesta Imperii Online, URI: http://www.regesta- imperii.de/id/1442-07-27_1_0_13_7_0_11185_23 (zadnji dostop 08.01.2025); Chmel, Regesta, 801. Celotno besedilo listine je objavljeno v dodatku k Chmelovim regestom. 8 Lhotsky, Aeneas Silvius, 12. 9 Wolkan, Der Briefwechsel I/1, 294–295. Slovenski prevod po Bogataj in Božič, Enej Silvij Picco- lomini, 257. Keria_2024-2_FINAL.indd 143 7. 03. 2025 07:32:12 144 Janez Mlinar 1455, ko se ni več vrnil iz Rima, kjer je bil na oboedienci pri novoizvoljenem papežu Kalistu III. Dobrih 12 let, od konca 1442 do maja 1455, ki jih je Piccolomini preživel v vladarjevi službi v Avstriji, je bilo odločilnih za njegov razvoj. Od tajnika protipapeža, čigar zvezda je že zahajala, je postal eden najtesnejših sodelavcev nemškega kralja in kasnejšega cesarja. Toda v prvih letih Piccolominiju ni bilo vedno lahko. Priznati je treba, da krivda ni bila samo na strani drugih. Njego- va pričakovanja, da bo s svojimi sposobnostmi takoj osvojil dvor, so se kmalu razblinila. Leta 1443 je zagrenjeno ugotavljal v enem izmed svojih spisov, da do Friderika lažje pride kuhar ali oskrbnik psov kot pa izobraženi tajnik.10 Sa- njal je o njemu tako dragi Italiji. V že omenjenem pismu iz Ljubljane je Pietra iz Nocete rotil, da naj poišče vse poti, če jih je moč najti, da bi nekoč tevtonski Enej postal italijanski.11 Podobno je še septembra 1445 v pismu svojemu prijatelju Giovanniju Campisiju obžaloval svoj odhod na Dunaj.12 Zadovoljen ni bil niti s sodelavci niti s širšo okolico, kjer je predvsem pogrešal podobno navdušenje nad litera- turo, kot ga je gojil sam. Omejevala ga je njegova odvisnost od drugih in s tem povezana nekreativnost. Resignirano ugotavlja, da […] non sum liber, dum alienum comedo panem […]13 in dodaja: […] quod alii aiunt, aio, negant, nego […] Quod mandatum fuerit, scribam, non addam, non minuam […] Tacebo et parebo libens.14 Avstriji je zameril, da ga ni sprejela na nivoju, kot je sam pričakoval. Verjetno zaradi napake dvornega maršala je moral v prvem obdobju obedovati s služin- čadjo, kjer je lahko »občudoval« prehranjevalne navade preprostih Avstrijcev. Iz tega ga je rešil kancler Casper Schlick, ki – kot pravi Piccolomini sam – […] me ex hac sentina immunditiarum detraxit et ad lautam eius mensam deduxit.15 10 Lhotsky, Aeneas Silvius, 24–25. 11 Wolkan, ur., Der Briefwechsel I/1, 294–295. Slovenski prevod po Bogataj in Božič, ur., Enej Silvij Piccolomini Pij II., 257. 12 Wolkan, ur., Der Briefwechsel I/1, 542. 13 Prav tam, 219. 14 Prav tam, Der Briefwechsel I/1, 287. 15 Wolkan, ur., Der Briefwechsel I/1, 470. Keria_2024-2_FINAL.indd 144 7. 03. 2025 07:32:12 145Enej Silvij Piccolomini in Celjski grofje Piccolominijev položaj na dvoru se je sčasoma sicer popravil, toda zame- re so ostale. Ne sme nas torej presenetiti Piccolominijev negativen odnos do dežele, zlasti pa do ljudi v svoji bližini. Kljub negativnim reakcijam okolice je ves čas igral vlogo arbiter elegantium in zviška opazoval dogajanje okoli sebe.16 S prevzemom službe na dvoru kralja Friderika konec 1442 je Piccolomini začel prihajati tudi v stik s Celjskimi. Neposredni kontakti sicer niso izpričani, vsekakor pa lahko domnevamo, da je do teh stikov prihajalo. Verjetno sta se prvič srečala že konec 1443, ko je Ulrik Friderika obiskal v Št. Vidu na Ko- roškem in je Piccolomini o srečanju poročal Casperju Schlicku.17 V začetku leta 1444 je Ulrik prisegel kot Friderikov svetovalec, s čimer je vsaj načeloma pridobil tudi dostop do vladarja.18 Podobno se je v Friderikovem spremstvu udeležil nekaterih sej državnega zbora v Nürnbergu, ki je potekal od začetka avgusta do srede oktobra 1444. Predpostavljamo lahko, da je imel Ulrik stike z vladarjevo pisarno in posledično tudi s Piccolminijem. Vsekakor je slednji Celjske poznal, če ne drugače vsaj po imenu, saj jih omenja v več pismih iz tega zgodnjega obdobja.19 Piccolomini posamezne člane rodbine Celjskih omenja v šestih različnih besedilih ter v več pismih, ki jih je naslovil na različne posameznike. Omenja- jo se zlasti Piccolominijievi politični sopotniki, torej Friderik Celjski in njegov sin Ulrik, pogosto pa v svojih spisih besede nameni tudi Friderikovi sestri Barbari, ženi cesarja Sigismunda.20 Vsebinsko lahko Piccolominijeve omembe razdelimo na dve časovni ob- dobji. V prvem obdobju so opisi Celjskih zmernejši in vsaj na prvi pogled korektnejši. Verjetno je to najočitneje pri opisih Barbare Celjske. V De viris illustribus, spisu, ki je nastajal med 1446 in 1449, Piccolomini Barbari priznava določeno mero lepote, čeprav so – kot pravi – njen obraz kvarile pege (maculis quibusdam lesa) in tudi sama cesarica naj bi veliko dala na svoj izgled. Dru- gega ji Piccolomini še ne očita. Celo glede njenih ljubimcev je prizanesljiv, saj izrecno pravi, da je bil za njeno nezvestobo kriv nezvest soprog. Infidus namque maritus infidam facit uxorem.21 Toda v kasnejših tekstih, ki so nastajali že ob koncu njegove avstrijske ka- riere ali celo že v Rimu, se je Piccolominijev prikaz Barbare bistveno spremenil in dobil povsem nove poudarke. V Historia Austrialis ji je – sicer podobno kot 16 Lhotsky, Quellenkunde, 392. 17 Wolkan, ur., Der Briefwechsel I/1, 257. 18 Heinig, Kaiser Friederich, 219–220. V pismu Casperju Schlicku januarja 1444 Piccolomini omenja, da je Ulrik prisegel kot vladarjev svetnik. Prim. Wolkan, ur., Der Briefwechsel I/1, 277. 19 Od sredine 1443 do oktobra 1445 se Ulrik Celjski omenja v vsaj petnajstih različnih Piccolomi- nijevih pismih. Gl. Mlinar, Podoba Celjskih grofov, 239–242. 20 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, 73–90 in 217–251. 21 van Heck, ur., De viris illustribus, 91. Keria_2024-2_FINAL.indd 145 7. 03. 2025 07:32:12 146 Janez Mlinar že v De viris illustribus – očital predvsem nezvestobo, toda zgodbo je obrnil tako rekoč na glavo. Nekdanja žrtev je postala glavni prestopnik. Sigismund naj bi Barbaro sicer večkrat zalotil pri prešuštvovanju, vendar ji je oprostil, saj tudi sam ni bil najbolj kreposten. Toda po Piccolominijevem mnenju je bila sedaj krivda na Barbarini strani. Pri prešuštvovanju jo je namreč gnalo toliko inexhaustae libidinis, da niso moški nagovarjali nje, ampak je ona nagovarjala moške. Tudi po smrti moža, ko se je umaknila na Češko, se je tam postara- la inter greges exoletorum concubinosque. Vendar to še ni bilo vse! Ne samo dejanja, ampak tudi njene besede in misli so lahko zbujale zgolj pohujšanje. Device, ki so dale življenje za Jezusa, naj bi Barbara – tako po Piccolominiju – javno imenovala za neumnice, ker niso znale okusiti veselja voluptas. Po njenem mnenju naj človeku ne bi bilo nič bolj lastno kot naslada. Seveda tako grešno življenje ni moglo ostati nekaznovano. Čeprav je bila, kot poudarja Pic- colomini, že precej v letih, Barbara ni umrla zaradi starosti, kot se pač spodobi za človeka spravljenega z Bogom, ampak jo je pobrala kuga. Na koncu Pic- colomini ves zgrožen ugotavlja, da so si husitski duhovniki, kljub temu da je Barbara zanikala vstajenje od mrtvih, to scelestam foeminam drznili pokopati v kraljevi grobnici v Pragi.22 Vsebinsko podobne opise Barbare najdemo tudi v Piccolominijevih Historia Bohemica in De Europa.23 Opisi Friderika in Ulrika se pojavljajo zgolj v pismih in mlajših tekstih. In če so besede v pismih, odposlanih do sredine 15. stoletja, še spravljive in kažejo občasno celo naklonjenost, postanejo po 1452 neprizanesljive. Friderik je bil durus atque intractabilis, sanguinis avidus, crudelitati et avaritiae deditus, hostis cleri, divini cultus inimicus, subditis gravior, vicinis odiosior, nulli amabilis, gu- lae indulgens, libidini indulgentior.24 V De Europa je tem očitkom dodal še nove. Uxores pasim maritis absulit, puellarum greges in palatium rapuit, provinciales pro mancipiis habuit, ecclesiarum bona diripuit, monetarum falsatores, venefi- cos, arioles, nigromantas undique ad se conciuit.25 Ulrik je bil po Piccolominijevem mnenju v vsem podoben očetu, prekašal ga je zgolj po razumu in zgovornosti. Per caetera similis, ingenio tentum et eloquentia maior.26 22 Wagendorfer in Knödler, ur., Historia Austrialis, 444–445. 23 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, 78–81. 24 Wagendorfer in Knödler, ur., Historia Austrialis, 493. 25 van Heck, ur., De Europa, 99. 26 Prav tam, 100. Keria_2024-2_FINAL.indd 146 7. 03. 2025 07:32:12 147Enej Silvij Piccolomini in Celjski grofje Na več mestih je Piccolomini znal svojo pripoved »zabeliti« z anekdotami, ki so tako Friderika kot Ulrika prikazale kot človeka brez pravih moralnih vrednot. Tako pri Frideriku ni pozabil omeniti umora žene in afere z Vero- niko Deseniško. Friderik naj bi bil po smrti svojega očeta Hermana posebno nadležen do svojih podložnikov in žensk. Nekemu kovaču naj bi ženo ugrabil, potem pa mu jo poslal nazaj ter mu hkrati naložil še kazen, češ, da ne more kar vsakdo spati z žensko, s katero je pred tem spal grof.27 Podobno naj bi se Ulrik zapletel v afero s poročeno Dunajčanko. Da bi se z njo lažje zabaval, je njenega moža grof postavil za upravnika enega izmed svojih gradov v bližini Dunaja. In ko je mož postal sumničav, ga je dal – Piccolomini priznava, da incertum habeo – preprosto ubiti.28 Iz Piccolominijevih opisov veje determinizem. Celjski preprosto niso mo- gli biti drugačni, kakršni so bili. Za Piccolominija so bili notorični grešniki. Že kot ostareli mož naj bi Friderik poromal v Rim, da bi pridobil odpustke za svoje grehe. In ko so ga vprašali, zakaj je po vrnitvi domov nadaljeval s svo- jim grešnim življenjem, naj bi Friderik lakonično odvrnil, da se je tudi njegov čevljar po vrnitvi iz Rima vrnil k starim opravkom.29 In ko je Friderik v svoji očetovski ljubezni – kot pravi Piccolomini, ni nikogar, qui non bonos in filio mores cupiat – skušal Ulrika odvrniti od slabih navad, naj bi mu sin preprosto odgovarjal z besedami: Nil facio me indignum, dum paterna sequor vestigia. Amo, scortor, bibo, volup- tati obsequor, tuus sum filus, ex te hos habeo mores.30 Vprašanje, v kolikšni meri so Piccominijevi opisi odraz zgodovinske re- sničnosti, bi bilo potrebno posebne obravnave in bi presegalo okvir pričujoče razprave. Na prvi pogled se sicer zdi, da je Piccolomini svojo pripoved posta- vljal v realen zgodovinski okvir. Friderik je na primer leta 1451 res poromal v Rim in tudi Ulrik je razpolagal z več gradovi v okolici Dunaja, ki jih je upra- vljal s pomočjo oskrbnikov.31 Toda platno, napeto na resnične zgodovinske dogodke in okoliščine, je Piccolomini poslikal z ukradenimi barvami. Ulriko- va dunajska afera močno spominja na starozavezno zgodbo o kralju Davidu, ki je zaljubil v Batšébo in dal zato njenega moža, Hetejca Urija, postaviti v prve bojne vrste, kjer je dočakal bridko smrt.32 Podobno velja tudi za zapi- se o Ulriku Celjskem in Barbari. Wagendorfer je prepričljivo pokazal, da si 27 Wagendorfer in Knödler, ur., Historia Austrialis, 494–495. 28 Prav tam, 490–491. 29 van Heck, ur., De Europa, 100. 30 Wagendorfer in Knödler, ur., Historia Austrialis, 496–497. 31 V vlogi nesrečnega moža zapeljane Dunajčanke bi po Wagendorferjevem mnenju lahko na- stopal Meinhard Florianer, oskrbnik gradu Perchtoldsdorf, ali eden od njegovih naslednikov. Prim. Wagendorfer in Knödler, ur., Historia Austrialis, 490, op. 291. 32 2 Sam 11:1–27. Keria_2024-2_FINAL.indd 147 7. 03. 2025 07:32:12 148 Janez Mlinar je Piccolomini pri opisovanju Ulrikovega karakterja pomagal s Salustijevim prikazom uzurpatorja Katiline,33 pri Barbari pa lahko najdemo paralele s Sem- pronijo, soudeleženko pri Katilinovi zaroti.34 Za zgodovinarje je zanimivejše vprašanje, zakaj je sploh prišlo do tako iz- razite spremembe v pogledih na rodbino Celjskih grofov. Kaj je Piccolominija gnalo, da je do te mere zaostril svoje ocene članov celjske rodbine? Zakaj so iz običajne plemiške rodbine s svojimi človeškimi slabosti – kdo jih pač nima – postali tako rekoč utelešenje človeške grešnosti? Kot izrazita zareza v Piccolominijevem vrednotenju Celjskih se kaže po- litičen dogodek, zlasti pa Ulrikovo ravnanje ob njem. Jeseni 1451 se je avstrij- sko plemstvo povezalo v t.i. Mailberško zvezo in zahtevalo, da se Friderik III. Habsburški odpove regentstvu nad dvanajstletnim Ladislavom Posmrtnim, sinom Albrehta Habsburškega, ki je umrl jeseni 1439 in zapustil visokonose- čo ženo Elizabeto, hčerko Barbare Celjske in Sigismunda Luksemburškega. V ozadju je seveda potekal neusmiljen boj za vpliv nad šibkim Ladislavom in s tem za oblast nad deželo Avstrijo.35 Ulrik Celjski je v tem sporu očitno igral dvojno vlogo. Na eni strani je obljubljal zvestobo Frideriku, na drugi strani pa se je povezoval z Avstrijci. In prav Ulrikova dvoličnost je bila po Friderikovem mnenju glavni krivec za njegov poraz. Še célo poletje 1452, ko je Ulrik že javno stopil na stran avstrij- skega plemstva, je Friderik upal, da se bo Ulrik vendarle vrnil v njegov tabor. Toda ko je po zadnjih pogovorih avgusta 1452 Ulrik ponovno prelomil svojo besedo, se je njun odnos dokončno ohladil. Celjski so na kraljevem dvoru iz- gubili vsako vrednost in veljavo. Ko je po izgonu iz Ladislavovega dvora ok- tobra 1453 Ulrik ponovno iskal milost pri svojem vladarju, se Friderik ni dal več speljati na led.36 Radikalno spremenjen odnos Friderika do Celjske hiše se zrcali tudi v Pi- ccominijevih spisih. Če so bile pred 1452 sodbe v pismih in v De viris illus- tribus še umirjene, so se po tem letu zaostrile do skrajnosti. Celjski so postali, ne glede na to, za katero osebo gre, bodisi je to Barbara, njen brat Friderik ali pa Ulrik, osebe, ki jih vodijo najnižji človeški vzgibi. Predajajo se nasladi, zanikajo posmrtno življenje, posiljujejo ženske in zlorabljajo svojo moč. Kar je negativnega o Celjskih v starejših spisih Piccolomini omenjal samo kot go- vorice, je v historiografskih, delih nastalih po 1452, za njega postalo čista in neizpodbitna resnica. Iz njegovih besed je vrela globoka prizadetost in zamera do vsega, kar bi lahko samo spominjalo na grofe. Friderik III. je v naslednjih letih – vsaj sodeč po pismih Piccolominija – bil natančno informiran o vsem dogajanju okrog Ulrika Celjskega. Vendar je 33 Wagendorfer, Studien, 158–166. 34 Prav tam, 149–157. 35 Niederstätter, Das Jahrhudert der Mitte, 245–250. 36 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, 166–173. Keria_2024-2_FINAL.indd 148 7. 03. 2025 07:32:12 149Enej Silvij Piccolomini in Celjski grofje ostalo samo pri tem. Zdi se, da niti Friderik niti Ulrik nista več iskala tesnejših medsebojnih stikov. Našla sta nekakšen modus vivendi, v katerem sta živela drug mimo drugega, saj se njuni interesi niso več neposredno križali. Friderik se je posvetil problemom v cesarstvu in njegovih dednih deželah, Ulrik pa Ogrski in Balkanu. Toda vsaj pri Piccolominiju je zamera ostala. Nekaj mese- cev po Ulrikovi smrti je v pismu aragonskemu in neapeljskemu kralju Alfonzu Ulrika enačil s sultanom Mehmedom, velikim osvajalcem Konstantinopla in oblegovalcem Beograda. Po njegovem mnenju je bila edina razlika med njima ta, da je bil turški sultan zunanji sovražniki krščanstva, Ulrik pa notranji. Creditum est non minus filium praefuisse reipublicae Christiane in occisione comitis quam patrem in profligatione Machometis, cum Machometes et comes hostes religionis essent, ille externus, iste domesticus.37 Kako torej ovrednotiti Piccolominijevo pisanje o Celjskih grofih? S stali- šča kronologije njegovo pisanje seveda ne prinaša veliko. Njegov pogled je pri- stranski, saj na dogajanje gleda z očmi Habsburžanov in jih tudi meri z vatli, ki so bili po njihovi meri. Njegove sodbe so pretirane, zgodbe anekdotične in pogosto povzete po antičnih zgledih. Toda njegova vrednost leži drugje. Tudi pri Piccolominiju se namreč kaže, da nam srednjeveški in humanistični histo- riografski teksti več kot o zgodovinskem dogajanju povedo o avtorju samem in o njegovem dojemanju družbe. In Piccolomini ni nobena izjema. Obramba lastnih interesov zanj ni prestopek, ki ga vladar ne bi smel ali mogel oprostiti. Vojaški spopad je zgolj nadaljevanje spora, ko so vsa druga pravna sredstva izčrpana. Fajda med Celjskimi in Habsburžani torej ni nekaj, kar bi moglo ali smelo vplivati na medsebojno zaupanje. Misericordia je pač ena izmed naj- pomembnejših lastnosti dobrega srednjeveškega vladarja. Toda za perfidia ni nobenega opravičila. In to so na lastni koži spoznali tudi Celjski grofje. S svojimi teksti je Piccolomini imel daljnosežen vpliv. Z izbrano latinščino odličnega humanista, ki mu je dodatno avtoriteto dala še kasnejša izvolitev za papeža, je Piccolomini postal najbolj bran »zgodovinar« druge polovice 15. stoletja. Njegova Historia Bohemica je bila med prvimi natisnjenimi zgodo- vinskimi knjigami, ki je do konca 15. stoletja doživela več ponatisov. S svojimi deli velja Piccolomini za začetnika zgodnjega humanizma severno od Alp, za prinašalca novega duha iz Italije, za skoraj nemškega Petrarco.38 Poleg tega je brez dvoma najpogosteje brani in prevajani avtor na nemškem jezikovnem območju v 15. stoletju. Weinig je naštel skupaj 587 rokopisov iz 15. stoletja, ki vsebujejo Piccolominijeva dela in 34 rokopisov s prevodi njegovih spisov.39 37 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, 251. 38 Ocene različnih avtorjev povzete po Weinig, Aeneam suscipite, 3. 39 Weinig, Aeneam suscipite, 153–161 in 4, op. 40. Keria_2024-2_FINAL.indd 149 7. 03. 2025 07:32:12 150 Janez Mlinar Do 1500 so njegova dela izšla v 117 različnih tiskanih izdajah.40 Zaradi svo- je popularnosti Piccolomini tako ni zgolj ustvaril negativne podobe Celjskih grofov, ampak jo je predvsem dokončno utrdil. Janez Mlinar Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta janez.mlinar@ff.uni-lj.si BIBLIOGR AFIJA Banfi, Jaka. »Klientela celjskih grofov.« Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, 2023. Banfi, Jaka. »Uprava grofov Celjskih (1341–1456).« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 70 (2022): 21–58. Bogataj, Jan Dominik in Anja Božič, ur. Enej Silvij Piccolomini Pij II.: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju. Celje: Mohorjeva založba, 2024. Chmel, Joseph. Regesta chronologico-diplomata Friderici IV. Romanorum regis (imperato- ris III.). 2. zvezka. Dunaj: Carl Gerold‘s Sohn, 1859. Fuchs, Franz, Paul-Joachim Heinig in Martin Wagendorfer, ur. König und Kanzlist, Kaiser und Papst: Friedrich III. und Enea Silvio Piccolomini in Wiener Neustadt. Forschungen zur Kaiser- und Papstgeschichte des Mittelalters 32. Dunaj: Böhlau Verlag, 2013. Hain, Ludwig. Repertorium bibliographicum, in quo libri omnes ab arte typographica in- venta usque ad annum MD. typis expressi ordine alphabetico vel simpliciter enume- rantur vel adcuratius recensentur. 4. zvezki. Stuttgart: J. G. Cotta, 1826–1838. Heinig, Paul-Joachim, ur. Kaiser Friedrich III. (1440–1493) in seiner Zeit: Studien zum 500. Todestag am 19. August 1493/1993. Forschungen zur Kaiser- und Papstgeschichte des Mittelalters 12. Köln: Böhlau Verlag, 1993. Heinig, Paul-Joachim. Kaiser Friedrich III. (1440–1493): Hof, Regierung, Politik. Forschungen zur Kaiser- und Papstgeschichte des Mittelalters 17. 3 zvezki. Köln: Böhlau Verlag, 1997. Helmrath, Johannes in Heribert Müller, ur. Die Konzilien von Pisa (1409), Konstanz (1414– 1418) und Basel (1431–1449). Institution und Personen. Vorträge und Forschungen 67. Stuttgart: Thorbecke, 2007. Koller, Heinrich. Kaiser Friedrich III. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2005. Kosi, Miha. »Celjska klientela: socialna in prostorska mobilnost plemstva v službi grofov Celjskih.« V: Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem, ur. Boris Golec, 11–64. Ljubljana: ZRC, 2019. Lhotsky, Alphons. Aeneas Silvius und Österreich. Vorträge des Aeneas-Silvius-Stiftung an der Universität Basel 5. Stuttgart: Helbing & Lichtenhahn, 1965. Lhotsky, Alphons. Quellenkunde zur mittelalterlichen Geschichte Österreichs. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung. Ergänzungsband 19. Dunaj: Böhlau Verlag, 1963. 40 Hain, Repertorium, 147–263. Keria_2024-2_FINAL.indd 150 7. 03. 2025 07:32:12 151Enej Silvij Piccolomini in Celjski grofje Mlinar, Janez. Podoba Celjskih grofov v narativnih virih. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2005. Müller, Heribert, ur. Das Ende des konziliaren Zeitalters (1440–1450): Versuch einer Bilanz. Schriften des Historischen Kollegs. Kolloquien 86. München: Oldenbourg, 2012. Niederstätter, Alois. Das Jahrhudert der Mitte: An der Wende vom Mittelalter zur Neuzeit. Österreichische Geschichte 1400–1522. Wien: Ueberreuter, 1996. Pellegrini, Marco. Dizionario Biografico degli Italiani. Geslo »Pio II., papa.« Rim: Instituto della Enciclopedia italiana. https://www.treccani.it/enciclopedia/papa- pio-ii_(Dizionario-Biografico)/?search=PIO%20II%2C%20papa%2F (zadnji dostop: 9.1.2025). Pellegrini, Marco. Enciclopedia dei Papi. Geslo “Pio II.” Rim: Instituto della Enciclopedia italiana, 2000. Reinhardt, Volker. Pius II. Piccolomini: Der Papst, mit dem die Renaissance begann. München: C. H. Beck, 2013. Štih, Peter, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec. Slovenska zgodovina: Od prazgodovinskih kultur do 21. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2016. van Heck, Adrian, ur. Enee Silvii Piccolominei postea Pii PP. II de viris illustribus. Vatikan: Biblioteca Apostolica Vaticana, 1991. van Heck, Adrian, ur. Enee Silvii Piccolominei postea Pii PP. II De Europa. Vatikan: Biblioteca Apostolica Vaticana, 2001. Voigt, Georg. Enea Silvio de‘ Piccolomini als Papst Pius der Zweite und sein Zeitalter. 3 zvezki. Berlin: Reimer, 1856–1863. Wagendorfer Martin in Julia Knödler, ur. Eneas Silvius Piccolomini: Historia Austrialis. Monumenta Germaniae Historica. Scriptores rerum Germanicarum, nova series 24. 2 zvezka. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 2009. Wagendorfer, Martin. Studien zur Historia Austrialis des Aeneas Silvius de Piccolominibus. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung. Ergänzungsband 43. Wien: Oldenbourg Verlag, 2003. Weinig, Paul. Aeneam suscipite, Pium recipite. Aeneas Silvius Piccolomini: Studien zur Rezeption eines humanistischen Schriftstellers im Deutschland des 15. Jahrhunderts. Wiesbanden: Harrassowitz, 1998. White, Arthur. Plague and Pleasure: The Renaissance World of Pius II. Washington: Catholic University of America, 2014. Wolkan, Rudolf, ur. Der Briefwechsel des Eneas Silvius Piccolomini. Fontes rerum Austriacarum II/61, 67, 68. Wien: Hölder, 1909–1918. Worstbrock, Franz Josef. Die deutsche Literatur des Mittelalters: Verfasserlexikon, ur. Wolfgang Stammler et al. Geslo »Piccolomini, Aeneas Silvius (Paps Pius II.)«. Berlin, New York: W. de Gruyter, 1978–2006. Keria_2024-2_FINAL.indd 151 7. 03. 2025 07:32:12 152 Janez Mlinar IZVLEČEK Na osnovi historiografskih tekstov in pisem je analiziran odnos Eneja Silvija Piccolomini- ja do rodbine Celjskih grofov. Avtor ugotavlja, da se Piccolominijevi pogledi na rodbino drastično spremenijo po ustanovitvi Mailberške zveze avstrijskega plemstva leta 1452, ki je zahtevala skrbništvo nad mladoletnim Ladislavom Posmrtnim. Avtor vidi razloge za tako spremembo predvsem v postopanju Ulrika Celjskega, ki se je kljub drugačnim obljubam pridružil zvezi in s tem izneveril zaupanje vladarja. Piccolominijevi opisi sicer nimajo večje kronološke in interpretativne vrednosti za zgodovino Celjskih grofov, so pa dokončno utrdili njihovo negativno podobo v humanistični in zgodnjenovoveški historiografiji. Ključne besede: Piccolomini, Pij II., humanistična historiografija, Celjski grofje, Barbara Celjska, Ulrik Celjski ABSTR ACT Aeneas Si lv ius Piccolomini and the Counts of Celje Based on historiographical texts and letters, the paper analyses the attitude of Aeneas Sil- vius Piccolomini to the House of the Counts of Celje . It is established that Piccolomini’s views on the family changed drastically after the Mailberg League of the Austrian nobility in 1452, when they demanded guardianship over the minor Ladislaus the Posthumous. The author sees the reasons for such a change primarily in the actions of Ulrich of Celje, who joined the League despite promises to the contrary and thereby betrayed the ruler’s trust. Piccolomini’s descriptions do not have much chronological or interpretative value for the history of the Counts of Celje, but they did consolidate the negative image of the Counts of Celje in humanistic and early modern historiography. Keywords: Piccolomini, Pius II, humanist historiography, Counts of Celje, Barbara of Celje, Ulrich of Celje Keria_2024-2_FINAL.indd 152 7. 03. 2025 07:32:12 Tjaša Šimunić Ustvarjanje podobe: antični citati pri opisih Celjskih v Historii Austrialis Ob branju Piccolominijevih del, tako leposlovnih kot zgodovinskih, se vsakdo kmalu sreča z množico citatov, aluzij, parafraz in drugih navezav na (zlasti latinska) antična besedila. Čeprav je v Historia Austrialis in drugih zgodovin- skih delih tega manj kot npr. v Historia de duobus amantibus, je antična latin- ska literatura kot ozadje še vedno ves čas prisotna. Te navezave so očitno igrale pomembno vlogo tudi pri karakterizaciji upodobljenih oseb oz. pri tem, kako jih je Piccolominijevo občinstvo dojemalo. Piccolomini je kot široko razgle- dan humanist antično literaturo poznal do potankosti, enako pa lahko trdimo tudi za njegovo ciljno občinstvo, ki je omenjene navedke in navezave zagotovo znalo prepoznati in razumeti njihova sporočila. Historia Austrialis je do nas prispela v treh redakcijah. Prva je nastala med koncem septembra 1453 in najkasneje marca 1454, najverjetneje konec 1453. Druga je nastala pred majem 1454, tretja pa po prihodu v Italijo leta 1455, a verjetno ne po Piccolominijevi izvolitvi za papeža leta 1458.1 Namen prve redakcije je bil monografsko popisati upor avstrijskih stanov proti Frideriku III. Habsburškemu,2 a ne gre za humanistično narodno zgodovino – skozi re- dakcije lahko prej spremljamo razvoj dela od salustijanske monografije proti humanistični narodni zgodovini.3 Zgodovino je Piccolomini imel za učiteljico življenja (historia magistra vitae), poudarjal je didaktično-praktični pomen zgodovinopisja, veliko se je naslanjal na klasično latiniteto in zavestno posku- šal imitirati antične zgodovinarje, predvsem Salustija, Cezarja in Livija.4 Kot 1 Wagendorfer in Knödler, Piccolomini: Historia Austrialis, XVII–XX (introd.). 2 Ibid., XI (introd.). 3 Ibid., XXIII (introd.). 4 Ibid., XIV–XV (introd.). DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.153-166 Keria_2024-2_FINAL.indd 153 7. 03. 2025 07:32:12 154 Tjaša Šimunić dedič retorično-stilistične tradicije, ki se je razvijala vse od antike, je v svoji historiografiji veliko uporabljal biografske opise oz. karakterizacije likov,5 kar zlasti v primeru Celjskih pomeni veliko zanimivega gradiva. Celjski igrajo v Historia Austrialis pomembno vlogo, največ izvemo o Bar- bari Celjski, Frideriku II. in Ulriku II. Celjskem. Največ govori o Ulriku II. Celj- skem, njegovi vlogi pri uporu avstrijskih deželnih stanov in sporu za skrbništvo nad Ladislavom Posmrtnim. To ni tako nenavadno, saj se zdi, da je bilo leto 1452 prelomnica, trenutek, ko so se Piccolominiju Celjski dokončno zamerili.6 Tudi v njegovih pismih antipatija do Celjskih samo narašča.7 Na splošno so pri- kazani kot pohotni, pohlepni, željni moči, zvijačni in neviteški, vročekrvni in željni boja. Ne držijo se priseg in obljub, so lažnivci in oportunisti, ki jih nihče ne mara. Predstavi jih kot primer plemičev, ki zaradi svojega položaja lahko gre- šijo brez kazni. V enem od Piccolominijevih pisem najdemo celo trditev, da je bil Ulrik II. Celjski za krščanski svet tako nevaren kot sultan Mehmed II.8 Tudi sicer je Piccolomini očitno odgovoren, da so člani te rodbine v zgodovinopisju praktično do sodobnosti prikazani negativno.9 Še vedno ni povsem jasno, kateri so bil Piccolominijevi viri za Celjske,10 je pa njegova karakterizacija omenjenih oseb vsekakor zanimiva. Je tako neizprosna in učinkovita, da se na koncu bralcu lahko zdi, da je v teh zgodbah ugoden vtis naredil samo Enej Silvij sam.11 Antična literarna zapuščina je Piccolominija in druge renesančne huma- niste pogosto privlačila zlasti zato, ker so bili prepričani o njeni neposredni aktualnosti. Ob branju se jim je zdelo, da starodavni grški in rimski avtor- ji govorijo o vrednotah, idejah, vprašanjih in izkušnjah družbe, v kateri so živeli sami.12 Táko branje in navajanje antičnih avtorjev se je že srednjemu veku pogosto zdelo kontroverzno in je sprožalo polemike. Humanisti, ki so bili kristjani in, kot je bilo to v Piccolominijevem primeru, neredko tudi del cerkvene hierarhije, so si zato pogosto postavljali vprašanja o tem, katera be- sedila poganske antike se lahko zdijo sprejemljiva za sodobno rabo in kakšni so primerni načini njihove uporabe. Iz Piccolominijeve literarne zapuščine je razvidno, da se je s temi vprašanji ukvarjal tudi sam,13 vendar v vseh obdobjih ustvarjanja do poganske antične literature kaže zelo sproščen odnos. Tako kot drugi humanistično izobraženi pisci tistega časa ima tudi Picco- lomini različne motive za dobesedno povzemanje in parafraziranje antičnih besedil. Z njimi svoje delo popestri, pokaže široko izobrazbo, se z vidnimi 5 Schmolinsky, »Biographie und Zeitgeschifte«, 79. 6 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, 78. 7 Ibid., 89. 8 Piccolomini Alfonzu Aragonskemu in Neapeljskemu, Rim, 27. 3. 1457. 9 Fugger Germadnik, Grofje Celjski, 154. 10 Wagendorfer in Knödler, Piccolomini: Historia Austrialis XXXVII (introd.). 11 Ibid., XXX (introd.). 12 O’Brien, »Arms and Letters«, 1090. 13 Hausmann, »Enea Silvio Piccolomini«, 442. Keria_2024-2_FINAL.indd 154 7. 03. 2025 07:32:13 155Ustvarjanje podobe: antični citati pri opisih Celjskih v Historii Austrialis imitacijami pokloni velikim imenom klasične antike in svojemu besedilu pri- da nekaj njihove avtoritete. Prav tako lahko sugerira vzporednice med opisa- nim dogajanjem in zgodbami, ki jih občinstvo pozna že od šolskih dni. Ker je humanistično izobražen bralec največkrat prepoznal tudi prvotni kontekst citata, so s tem besedila pridobila dodatno pomensko noto, ki današnjemu, po klasikih manj razgledanemu bralcu, dostikrat uide. A tudi takratnemu širšemu avstrijskemu občinstvu so bili številni citati, aluzije, parafraze in podobno verjetno komaj prepoznavni. Namenjeni so bili slejkoprej predvsem humanistično izobraženemu občinstvu. Najbolj znana šolska besedila je Piccolomini verjetno citiral kar po spominu, včasih v dolgih pasusih, na splošno pa bolj prikrito, kar je drugače kot v njegovih zgodnjih de- lih, ki mestoma spominjajo na prave centone.14 Piccolomini je do položaja na koncilu v Baslu in kasneje na dvoru Friderika III. Habsburškega med drugim prišel tudi zaradi svoje široke izobrazbe,15 zato lahko sklepamo, da jo je videl tudi kot orodje za karierno napredovanje.16 Cilj prispevka nista celovita in podrobna analiza Piccolominijevih opisov Celjskih ali ugotavljanje njegove motivacije za te prikaze. Namen je zgolj na- rediti pregled antičnih citatov, ki se pri opisih Celjskih pojavljajo, primerjati novi kontekst z izvornim in poiskati morebitne vzporednice, ki ki jih je Picco- lomini zavestno začrtal in bi jih utegnili njegovi izobraženi bralci prepoznati. Tak pristop lahko da branju Historia Austrialis novo dimenzijo in je za razu- mevanje literarnih prijemov Piccolominija kot zgodovinarja celo nujen. Da bi Piccolominijevo rabo antičnih avtorjev lahko temeljiteje ovrednoti- li, pa bo potrebnega še nekaj časa. Vsa njegova dela še niso bila niti objavljena v kritičnih izdajah, kaj šele podrobno raziskana in komentirana. Potrebno bi bilo tudi raziskati, kakšna je bila njegova knjižnica in kdaj ter v kakšni obliki se je srečal s posamezimi deli.17 Za svoj prispevek sem se osredotočila na drugo in tretjo redakcijo Historia Austrialis, saj tam Celjski igrajo največjo vlogo, delala sem po izdaji Monu- menta Germaniae Historica18 oz. v obsegu, kot ga podaja ta izdaja. Obravna- vala sem samo antične citate, ki se pojavljajo pri opisih Celjskih. V prispevku so razporejeni glede na antične vire po vrsti, kot se pojavljajo v besedilu, z izjemo citatov iz Salustija, ki so zaradi obsežnosti in pomembnosti obravna- vani skupaj na koncu. Piccolomini se je poslužil Svetonijevega življenjepisa Tiberija (za Barbaro Celjsko) in Avguštinove De civitate Dei (prav tako za Barbaro Celjsko), Senekovih Pisem (za Friderika II. Celjskega), Terencijevega 14 Wagendorfer in Knödler, Piccolomini: Historia Austrialis, XXXII (introd.). 15 Rowe, »The Tragedy of Aeneas Sylvius Piccolomini«, 288. 16 Ibid., 298. 17 Wagendorfer in Knödler, Piccolomini: Historia Austrialis, XXXIII (introd.). 18 Wagendorfer, Martin. Aeneas Silvius Piccolomini: Historia Austrialis: Teil 2, 2. und 3. Redakti- on. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 2009. Keria_2024-2_FINAL.indd 155 7. 03. 2025 07:32:13 156 Tjaša Šimunić Formiona (za opis odnosa med Friderikom II. in Ulrikom II. Celjskim), sena- tus consultum ultimum (za Celjske na splošno) in Salustijevih zgodovinskih monografij Jugurtinska vojna (za zarotniške avstrijske deželne stanove) in Ka- tilinova zarota (ločeno za Barbaro Celjsko, Friderika II. in Ulrika II. Celjskega in Ulrika II. Celjskega). SVETONIJ Piccolomini najprej uporabi Svetonija in njegove cesarske življenjepise, med opisom Barbare Celjske citira Svetonijev Življenjepis Tiberija. Secessu vero Caprensi etiam sellaria excogitavit, sedem arcanarum libidinum, in quam undique conquisiti puellarum et exoletorum greges […]19 Ea post viri obitum in Bohemiam se recepit apud Grezium Reginae ibique inter greges exoletorum concubinosque consenuit […]20 Vzporednic je več. Oba avtorja sta osebi, ki sta ju opisovala, označila zelo negativno. Svetonijev Tiberij je razvpit primer neprimernega in norega vla- darja, Piccolomini pa do Barbare Celjske ni bil nič manj neizprosen. Z aluzijo na Tiberija Piccolomini bralcu takoj sugerira povezavo Tiberij – slab cesar – Barbara – slaba vladarica. Še več nam pove izvorni kontekst citata. Piccolomini je opis Tiberijevih perverznih eskapad (vključno z orgijami) po umiku na Capri uporabil kot zgled za opis Barbarinega življenja po tem, ko se je bila prisiljena umakniti iz Avstrije, Ogrske in Poljske in se je ustalila na Češkem. Tudi njej pripiše orgije in razna šokantna dejanja.21 Čeprav se Barbara na Češko očitno ni umaknila prostovoljno,22 Tiberij pa se na Capri vsaj po Svetoniju je, skuša Piccolomini prikazati, da je bila od- ločitev njena. Iz njegove pripovedi se zdi, da je Barbara mesto, kjer je hotela preživeti svoja vdovska leta, izbrala ravno zato, ker je tam našla sebi podob- ne nevernike in ker je tam lahko nemoteno počela stvari, ob omembi katerih bi pravilno vzgojena srednjeveška dama omedlela. Citat iz Svetonija, čeprav kratek, tako pomaga spremeniti oz. vsaj zakriti dejanski potek dogodkov. Pri bralcu s pomočjo asociacije utrdi prepričanje, da se je cesarica kot Tiberij pro- stovoljno umaknila nekam, kjer se je lahko nemoteno prepuščala mesenim užitkom in bogoskrunstvu. Potrebno je tudi poudariti, da Piccolomini Barbare verjetno ni nikoli 19 Svetonij, Tiberij 43.1. Poudarki znotraj tega članka so avtoričin dodatek in služijo poudarjanju antičnih citatov. 20 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 445. 21 Ibid., 444–445. 22 Fugger Germadnik, Barbara Celjska, 23 in 30. Keria_2024-2_FINAL.indd 156 7. 03. 2025 07:32:13 157Ustvarjanje podobe: antični citati pri opisih Celjskih v Historii Austrialis spoznal v živo23 in da očitno ni niti dobro spremljal njenega življenja po ti- stem, ko je cesarstvo zapustila. Kraj, kjer je umrla, namreč napačno navede kot Kraljevi Gradec (Hradec Králové/Königgrätz, v besedilu Grezium Reginae),24 Barbara Celjska pa je umrla v Mĕlníku.25 SV. AVGUŠTIN Literarno zapuščino Avrelija Avguština je Piccolomini cenil tako iz verskih kot iz literarnih razlogov. Dobesednih navezav na Avguština je v Piccolomini- jevih delih ogromno, večinoma so iz De civitate Dei,26 tako kot v naslednjem primeru: Nisi forte contra clarissimam veritatem tanta quisquam dementia mirae caecita- tis obnititur […]27 […] in tantamque dementiae caecitatem prolapsa est, ut sanctas virgines, quae pro fide Iesu mortem subiere, stultas publice compellaret, quae voluptatis gaudia gustare nescierint.28 Piccolomini še vedno opisuje življenje Barbare Celjske, med naštevanjem njenih grehov zoper vero pa navede, da je zasmehovala redovnice, češ da so neumne, ker ne znajo »pokusiti« pravih užitkov. Jasno da vedeti, da lahko kaj takšnega, sploh v javnosti, izreče samo res hudo moten človek, ob tem pa upo- rabi formulacijo iz prve knjige De civitate Dei. Avguštin ravno na mestu, na katero se Piccolomini navezuje,29 govori o nesmiselnosti poganske politeistične religije in čaščenja bogov. Čeprav pri- merjava ni tako očitna kot v prejšnjem primeru, saj Piccolomini Barbare ne obtoži poganstva, temveč bolj ateizma ali, v najboljšem primeru, simpatizira- nja s Husiti,30 je izobražen bralec spet lahko prepoznal izvorno mesto in nje- gov kontekst ter se zavedel pomenljive vzporednice. Kot je nesmiselno častiti bogove, je nesmiselno zavračati obstoj edinega Boga – prav v tem pa je bil Barbarin prestopek. 23 Dvořáková, Barbara Celjska, 25. 24 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 445. 25 Fugger Germadnik, Barbara Celjska, 30. 26 Wagendorfer in Knödler, Piccolomini: Historia Austrialis, XXXIV (introd.). 27 Avguštin, De civitate Dei 1.15. 28 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 445. 29 Gl. opombo 27. 30 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 444–445. Keria_2024-2_FINAL.indd 157 7. 03. 2025 07:32:13 158 Tjaša Šimunić SENEK A MLAJŠI Seneka mlajši je eden od avtorjev, ki jih Piccolomini navaja najpogosteje,31 vendar se ga pri opisu Celjskih v Historii Austrialis posluži redkeje, enkrat v opisu Friderika II. Celjskega in Ulrika II. Celjskega; z besedami durus atque intractabilis se izrecno obregne ob starejšega grofa. Respice aetatem eius iam duram et intractabilem […]32 Comes senior Federicus nomine Hermanno genitori corporis proceritate maiestateque pene par, sed animi moderatione longe dispar, durus atque intrac- tabilis […]33 Seneka Mlajši na navedenem mestu v Pismih Luciliju govori o dveh prija- teljih, ki imata vsak svoje napake, a je eden že starejši in se bo zato veliko težje vrnil na prava pota. Čeprav Seneka ne navede točno, kaj je pri njegovih prijateljih narobe, ima- mo tudi v Historia Austrialis opravka z dvema problematičnima osebama, od katerih je Friderik II. Celjski že starejši in zato sploh ni upanja, da bi se kdaj spremenil. Asociacija, čeprav šibkejša od prejšnjih, pride bolj do izraza zaradi dogajanja, ki sledi. Friderik II. se sestane s sinom in mu poskuša prepovedati nemoralno obnašanje, Ulrik II. pa ga zavrne.34 Je bil Friderik II. Celjski tisti, ki se je proti vsem pričakovanjem spremenil? Verjetno ne. Ulrika II. niti ne okrega zares in takoj popusti. Niti z besedico ni nakazano, da je morda hotel spremeniti svoje navade. Tudi njegov poskus, da bi sina rešil pred pogubo, se že od začetka zdi šibek, saj je omejen na prazne grožnje, ki že takoj neškodljivo obvisijo v zraku. TER ENCIJ Tudi Plavt in Terencij Piccolominiju nista bila tuja, veliko ju je uporabljal predvsem ob pisanju Chrysis, kar je glede na žanr pričakovano. Od teh dveh avtorjev si večinoma izposodi bolj udarne ali celo pregovorne fraze, tako da je včasih težko reči, če so Plavtove ali Terencijeve.35 31 Wagendorfer in Knödler, Piccolomini: Historia Austrialis, L (introd.). 32 Seneka, Pisma 25.1. 33 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 493. 34 Prav tam, 495–497. 35 Wagendorfer in Knödler, Piccolomini: Historia Austrialis, LII (introd.). Keria_2024-2_FINAL.indd 158 7. 03. 2025 07:32:13 159Ustvarjanje podobe: antični citati pri opisih Celjskih v Historii Austrialis Loquarne? Incendam. Taceam? Instigem. Purgem me? Laterem lavem.36 Tum pater vera locutum intelligens filium morumque suum memor, »frustra,« inquit, »laterem lavo. Nec vincere neque flectere naturam est cuiquam facile.«37 Na samem vrhuncu soočenja med očetom in sinom, v trenutku, ko Fri- derik II. Celjski prizna, da ima Ulrik II. Celjski prav, da imata nemoralnost in prešuštnost v krvi in da nima smisla, da bi se temu upirala,38 Piccolomini citira Terencijevega Formiona. Gre za komedijo zmešnjav. V prizoru, na katerega se Piccolomini na- veže, suženj Geta razmišlja, kaj naj v ključnem trenutku stori. V ljubezen- skih peripetijah skuša pomagati svojemu mlademu gospodarju Antifontu in izrecno pove, da se ne boji zase, ampak za Antifonta; če tega ne bi bilo, bi bil že pobegnil.39 Fraza laterem lavem sicer dobesedno pomeni »umivati opeke«, v prenesenem pomenu pa, da nekaj počneš zaman, npr. »butaš z glavo ob zid«. Gre za kratko pregovorno krilatico, ki pa ji je Piccolomini dodal frustra – mogoče celo zato, ker se je bal, da malo znana fraza ne bi bila prav razumljena. Kontekst je v obeh primerih podoben, tako kot Geto skrbi za svojega mladega gospodarja, ki se je zapletel v erotične peripetije, Friderika II. Celjskega skrbi za sina, ki počne enako. Dejstvo, da fraza prihaja iz komedije zmešnjav, pa da še več moči pogo- voru med očetom in sinom, ki niti nima namena učinkovati kot verodostojen opis zgodovinskega dogodka, temveč dejansko kot komedija zmešnjav. Sin očetu pošlje ljubico, oblečeno kot plemkinjo, zato oče pošlje nasproti eno od svojih ljubic, prav tako oblečeno kot plemkinjo, da bi lahko vlačuga vlačugo sprejela, kot se spodobi. Ulrik II. Celjski se zagovarja z monologom, ki je vse prej kot zagovor in v katerem trdi, da si ne more pomagati, da ne more živeti, če se ne opijanja in kurba, in da je vse te navade dobil po očetu. Prizor doseže vrhunec ravno s Terencijevim citatom – Friderik II. Celjski izrazi strinjanje s sinom, a nato preroško naznani, da se bo prav z njim celjska hiša končala.40 Izbira Terencijevega prizora vsekakor ni bila naključna. 36 Terencij, Phormio 186. 37 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 497. 38 Ibid., 496–497. 39 Terencij, Phormio 185–191. 40 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 497. Keria_2024-2_FINAL.indd 159 7. 03. 2025 07:32:13 160 Tjaša Šimunić SENATUS CONSULTUM ULTIMUM Neque Vlricos neque alium quempiam ex Austria sibi metum inferre, Stirienses, placere sibi, uti conventum habeant consulantque terrae Stiriae, ne quid detri- menti per Hungaros aut Cilienses patiatur.41 Več antičnih avtorjev omenja formulo senatus consultum ultimum in tudi navaja besede sklepa, vsak malo drugače, zato nisem navedla izvirnega besedila. Tudi renesančnemu bralcu ni bilo potrebno vedeti, točno katero delo je Piccolomini citiral. Senatus consultum ultimum je bil dobro znan institut, ki je zaradi redke uporabe vselej zbudil zanimanje. Verjetno najbolj razvpit senatus consultum ultimum je bil sprejet leta 63 pr. n. št., ko je rimski senat Ciceronu kot konzulu naročil, naj stori vse, da ne bi država utrpela škode zaradi Katiline in njegovih sozarotnikov. Ker Piccolomini upor avstrijskih deželnih stanov vzporeja ravno s Katilinovo zaroto, Ulrika Aizingherja in Ulrika II. Celjskega pa s Katilino, je imel verjetno v mislih ravno ta primer. Kaj točno je senatus consultum ultimum pomenil, še danes ni povsem raz- jasnjeno. Glede na obdobje, v katerem je Piccolomini živel in ustvarjal, lahko skoraj z gotovostjo trdimo, da je po njegovem tak sklep pomenil, da lahko iz- dajatelj takega ukrepa naredi vse potrebno, da se prepreči katastrofa. V takem primeru torej cilj opravičuje vsa sredstva, tudi taka, ki so v mirnem času veljala za nesprejemljiva. Šlo pa je za situacije, ko se je zdelo, da državi grozi uničenje. Sklep se tokrat ponuja sam od sebe. Friderik III. Habsburški svari, da se lahko državi pripeti katastrofa, povzročili pa jo bodo ravno ogrski plemiči.42 Še več, čeprav bi bila beseda Hungaros dovolj, da bi vključevala tudi Celjske, so Celjski še dodatno in izrecno navedeni. Implikacija je jasna. Celjski so za državo tako pogubni, da je proti njim dovoljeno uporabiti vsa sredstva. SALUSTIJ Salustijevi zgodovinski monografiji sta med antičnimi deli, ki jih Piccolomini najpogosteje citira. Prva redakcija Historia Austrialis je bila verjetno zasno- vana kot monografski opis vojne, Piccolomini je Salustija uporabil tudi kot konceptualni zgled (sploh pa Bellum Catilinae oz. Katilinovo zaroto, s katero neposredno vzporeja upor avstrijskih deželnih stanov).43 Skozi celotno delo strateško vključuje aluzije na Salustija z namenom, da bi Ulrika Aizingherja in Ulrika II. Celjskega neposredno vzporedil s Katilino.44 41 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 673. 42 Ibid. 43 Wagendorfer in Knödler, Piccolomini: Historia Austrialis, XLIX (introd.). 44 Ibid., XII. Keria_2024-2_FINAL.indd 160 7. 03. 2025 07:32:13 161Ustvarjanje podobe: antični citati pri opisih Celjskih v Historii Austrialis Na enem mestu pa ob opisu Celjskih citira tudi Jugurtinsko vojno: Sed ne Iugurtha quidem interea quietus erat; circumire, hortari, renovare proe- lium et ipse cum delectis temptare omnia, subvenire suis, hostibus dubiis instare […]45 Haec ubi a comite dicta sunt, hortari alter alterum coepit, suadere, instare, urb- ere, bonum animum facere […]46 Salustij na navedenem mestu opisuje bitko med Rimljani in Numidijci. Ko se ta sprevrže v kaos, se Jugurta izkaže za izkušenega poveljnika in vojaka, pomaga tam, kjer je potrebno, spodbuja svoje vojake in poskrbi, da morala ne pade in da se bitka nadaljuje.47 Za razliko od Salustija Piccolomini opisuje, kako so Avstrijci omahovali, ali naj z uporom nadaljujejo, Ulrik II. Celjski pa jih je z govorom prepričal, da se ne smejo ustaviti.48 Dejanja Jugurte kot posameznika so tokrat prene- sena na vse zarotnike, ki se med seboj vzpodbujajo. Tako kot Numidijci so tudi oni na koncu dobili bitko – Ladislav Posmrtni je bil zaupan Ulriku II. Celjskemu – a se zanje ni izteklo dobro, oba voditelja upora pa sta kmalu umrla. Kljub tej navezavi ne verjamem, da je Piccolomini skušal Ulrika II. Celj- skega tudi v splošnem primerjati z Jugurto. Gornje mesto je v opisih Celjskih edino obravnavano, ki vsebuje aluzijo na Jugurtinsko vojno. Ulrik II. ni opisan neposredno, ampak kot eden od zarotnikov. Vsekakor pa ni naključje, da je hotel avtor spomniti prav na Jugurto, ki je rimski državi zaradi notranje krize predstavljal zunanjo grožnjo. Haec mulier genere atque forma, praeterea viro atque liberis satis fortunata fuit … lubido sic adcensa, ut saepius peteret viros quam peteretur.49 Eodem tempore Barbara […] nobilis genere, infamis vitae mulier […] Barbara vero tam inexhaustae libidinis inventa est, ut non tam crebro peteretur a viris quam viros ipsa peteret […]50 Spet je na vrsti opis Barbare Celjske, za katerega si je Piccolomini od an- tičnih avtorjev izposodil kar nekaj besed. Salustijev opis Sempronije, ki je so- delovala pri Katilinovi zaroti, je eden bolj razvpitih pasusov antične literature. Sempronija, ki ji je bila usoda naklonjena, ni živela, kot bi zgledna rimska 45 Salustij, Jugurtinska vojna 51.5. 46 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 677. 47 Salustij, Jugurtinska vojna 51. 48 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 676–677. 49 Salustij, Katilinova zarota 25.2–4. 50 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 444–445. Keria_2024-2_FINAL.indd 161 7. 03. 2025 07:32:13 162 Tjaša Šimunić matrona morala živeti, ampak je zapravljala denar, počela druge nezaslišane stvari in, predvsem, se sama za moškimi poganjala bolj, kot so se oni za njo.51 Piccolomini v opisu Barbare Celjske ohrani glavne karakteristike Sempro- nije. Sicer je bila plemenitega rodu, a je živela škandalozno in si, seveda, bolj prizadevala za moške, kot so se oni zanjo.52 Salustij je bil v Piccolominijevem času del železnega šolskega repertoarja in Sempronija je že takrat veljala za stereotipen primer nezaslišane razuzdanke, ki si kot ženska lasti »moške« pra- vice. Barbara Celjska je s to aluzijo v poznejšem izročilu prav tako dobila vlogo stereotipa, primerljivega s Salustijevo Sempronijo. V oči bode, da je Piccolomini zelo zvesto sledil Salustijevemu opisu, je pa nekaj izpustil. Salustij jasno pravi, da je imela Sempronija srečo glede moža in otrok, česar pri Barbari ne zasledimo. Čeprav bi lahko rekli, da to neujemanje vzporednice ne more ogroziti, bi rada izpostavila še nekaj. Barbara Celjska je bila poročena s Sigismundom Luksemburškim, s katerim je imela očitno zelo turbulentno razmerje, ki je dvakrat pripeljalo celo do razpustitve njenega dvora in de facto internacije.53 Tudi če Piccolomini tega ni imel v mislih, svoje antipatije do Sigismunda Luksemburškega ni skrival; kaj si je mislil o cesarju, je jasno že iz Historia de duobus amantibus, Historia Austrialis pa je bila na- pisana kar nekaj let za tem. Barbara in Sigismund sta imela le enega otroka, hčer Elizabeto – torej nista dobila moškega naslednika. Elizabeta se je poročila z Albertom Habsburškim in po njegovi smrti rodila Ladislava Posmrtnega. Piccolomini jo omeni v povezavi z Barbaro, in čeprav o njej ne zapiše ničesar slabega, prav tako ne pove veliko dobrega. Čisto mogoče je, da je Piccolomini informacijo o Sempronijini srečni družini namerno izpustil. Marsikateremu bralcu se je to lahko zdelo pomenljivo. Na temle mestu Piccolomini spet poseže po Katilinovi zaroti, tokrat po enem od opisov Katiline: […] aliud clausum in pectore aliud in lingua promptum habere […]54 Qui aliud in pectore clausum gerunt, aliud in ore promptum habent, hosce hos- tium loco quam amicorum totius accipias.55 Gre za prvega od dveh citatov, s katerima avtor neposredno poveže Ulrika II. Celjskega in Katilino. Salustijevo mesto posebnega komentarja ne potre- buje, saj je pomen jasen tudi brez konteksta, Piccolomini pa da Salustijevim 51 Salustij, Katilinova zarota 25. 52 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 444–445. 53 Za podroben opis Barbarinega razmerja s Sigismundom Luksemburškim in poskus rekonstruk- cije njenih »internacij« gl. Dvořáková, Barbara Celjska. 54 Salustij, Katilinova zarota 10.5. 55 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 500. Keria_2024-2_FINAL.indd 162 7. 03. 2025 07:32:13 163Ustvarjanje podobe: antični citati pri opisih Celjskih v Historii Austrialis besedam nov kontekst: nasvet Frideriku III. Habsburškemu, naj Celjskim ne zaupa in naj jih šteje za sovražnike.56 Kot je bilo že povedano, se je Piccolomini pri zasnovi Historia Austrialis močno naslanjal na Salustijevi zgodovinski monografiji, upor avstrijskih de- želnih stanov pa je poskušal predstaviti kot novo Katilinovo zaroto.57 Zato nas ne preseneča, da je Ulrik II. Celjski, ki igra v njegovem delu vlogo enega od »dveh Ulrikov«, dveh vodij upora, tako kot drugi Ulrik, Aizingher, prikazan kot Katilina. Verjetno najpreprostejši prijem, ki ga uporabi, je prav opis Ulrika II. Celjskega z enakimi besedami, s katerimi je bil opisan Katilina. Čeprav bi izobražen bralec povezavo verjetno opazil tudi brez tega, jo Piccolomini skrb- no utrdi z dobesednim povzemanjem Salustija. […] animus audax subdolus varius […] corpus patiens inediae algoris vigiliae supra quam quoiquam credibile est […] quoius rei lubet simulator ac dissimula- tor, alieni adpetens, sui profusus […] satis eloquentiae, sapientiae parum.58 […] ingenio perspicaci, sed vario […] neque labore fatigabilis […] simulator atque dissimulator, alieni adpetens, sui profusus […] dicendo agendoque iuxta promptus.59 Piccolomini se za karakterizacijo Ulrika II. Celjskega še enkrat posluži opisa Katiline, tokrat dobro znanega pasusa, kjer Salustij opisuje Katilinove fizične lastnosti in značaj.60 Salustija navaja deloma dobesedno, deloma po smislu. S tem zadnjim opisom Piccolomini dodatno zacementira enega od svojih ciljev – prikazati upor avstrijskih deželnih stanov kot katilinovsko zaro- to in Ulrika II. Celjskega kot novega Katilino. Čeprav so besede drugačne, je pomen enak. Ulrik II. Celjski je Katilina in Katilina je Ulrik II. Celjski. ZAKLJUČEK Piccolomini ni bil prvi ne zadnji renesančni zgodovinar, ki je v svojih delih tako obsežno citiral in parafraziral antična besedila. Prav tako ni poseben v tem, da si s temi navezavami še posebej pomaga pri karakterizaciji. Njegovi opisi Celjskih v Historia Austrialis so vse prej kot prizanesljivi, podkrepi pa jih s skrbno izbranimi navezavami na mesta v antičnih latinskih besedilih, ki bralca pogosto vabijo k primerjavi novega konteksta z izvornim. Že kratek pregled vzporednih mest pa jasno pokaže, da je prav vsaka antična navezava, 56 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 500. 57 Wagendorfer in Knödler, Piccolomini: Historia Austrialis, XII (introd.). 58 Salustij, Katilinova zarota 5.4–5. 59 Wagendorfer, Piccolomini: Historia Austrialis, 489. 60 Salustij, Katilinova zarota 5. Keria_2024-2_FINAL.indd 163 7. 03. 2025 07:32:13 164 Tjaša Šimunić tudi, če ni najbolj očitna, Celjskim v škodo. Največ duška si je Piccolomini dal pri Barbari Celjski in Ulriku II. Celjskemu. Barbaro Celjsko in njeno ži- vljenje po moževi smrti je vzporedil s cesarjem Tiberijem in njegovim umi- kom na Capri, pa tudi s Sempronijo, Katilinovo sozarotnico in po Salustijevi zaslugi eno od najbolj razvpitih antičnih žensk, tako rekoč simbolom »žen- ske, ki si preveč dovoli«. Najočitnejša je povezava med Ulrikom II. Celjskim in Katilino, s katero nazorno pokaže, da je bil po njegovem mnenju za Fri- derika III. Habsburškega in habsburško monarhijo Ulrik tako nevaren kot Katilina in upor avstrijskih deželnih stanov tako nevaren kot Katilinova za- rota. Bralcu, ki se je v šoli seznanil s Salustijem in s Svetonijevimi cesarskimi življenjepisi, morda bral Terencija in poznal formulo senatus consultum ul- timum, so citati lahko razkrili novo dimenzijo besedila in dodatno potrdili, da je bila Barbara Celjska razuzdana in brezbožna; da je bila celotna celjska rodbina brezupno skvarjena; da njeni člani niso živeli kot spodobni plemiči, temveč kot liki iz rimskih komedij zmešnjav; in predvsem, da so cesarstvu predstavljali uničujočo nevarnost, zoper katero naj bo dovoljeno uporabiti vsa sredstva. Ravno s tem, da se naveže na besedila, ki so bila del šolskega re- pertoarja, Piccolomini jasno sporoča, da so Celjski stereotipen, šolski primer slabih ljudi in slabih plemičev. Aluzije na antična latinska besedila so torej prispevala svoje, da je rodbina v zgodovinskem spominu negativno podobo ohranila vse do 20. stoletja. Tjaša Šimunić Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta tjasa.simunic@gmail.com Keria_2024-2_FINAL.indd 164 7. 03. 2025 07:32:13 165Ustvarjanje podobe: antični citati pri opisih Celjskih v Historii Austrialis BIBLIOGR AFIJA Uporabljena izdaja Historia Austrialis Wagendorfer, Martin, ur. Aeneas Silvius Piccolomini: Historia Austrialis: Teil 2, 2. und 3. Redaktion. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 2009. Druga l iteratura Dvořáková, Daniela. Barbara Celjska: Črna kraljica (1392–1451). Življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2019. Fugger Germadnik, Rolanda. Barbara Celjska (1392–1451). Celje: Pokrajinski muzej Celje, 2010. Fugger Germadnik, Rolanda. Grofje Celjski med zgodovino in mitom. Celje: Zgodovinsko društvo: Pokrajinski muzej, 2013. Hausmann, Frank-Rutger. »Enea Silvio Piccolomini »Poeta« und die Rezeption der Heidnischen Antike.« Bibliothèque d’Humanisme et Rennaisance 35, št. 3 (1973): 441–461. Mlinar, Janez. Podoba Celjskih grofov v narativnih virih. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2005. O’Brien, Emily. »Arms and Letters: Julius Caesar, the Commentaries of Pope Pius II, and the Politicization of Papal Imagery.« Rennaisance Quarterly 62, št. 4 (2009): 1057–1097. Rowe, John Gordon. »The Tragedy of Aeneas Sylvius Piccolomini (Pope Pius II): An Interpretation.« Church History 30, št. 3 (1961): 288–313. Schmolinsky, Sabine. »Biographie und Zeitgeschichte bei Enea Silvio Piccolomini: Überlegungen zum Texttyp von ‘De viris illustribus’.« Humanistica Lovaniensia 44 (1995): 79–89. Wagendorfer, Martin in Julia Knödler. Aeneas Silvius Piccolomini: Historia Austrialis: Teil 1, 1. Redaktion. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 2009. IZVLEČEK Piccolomini je za karakterizacijo Celjskih v Historia Austrialis posegal tudi po citatih, aluzijah, parafrazah in drugih navezavah na antična latinska besedila. Njegovi bralci bi jih prepoznali, na njihovo razumevanje zapisanega pa bi vplival tudi izvorni kontekst besed. Članek je zasnovan kot pregled aluzij na Svetonija, sv. Avguština, Seneko mlajšega, Terencija, senatus consultum ultimum in Salustija pri opisih Friderika II. Celjskega, Ul- rika II. Celjskega in Barbare Celjske. Primerjava izvornega konteksta in Piccolominijeve uporabe pokaže, da izvorni kontekst bralcu daje novo dimenzijo razumevanja zapisane- ga, hkrati pa je Piccolomini z uporabo tipičnih šolskih besedil še dodatno poudaril svoje sporočilo, da so Celjski šolski primer slabih ljudi in plemičev. Ključne besede: Piccolomini – Pij II., Celjski, Historia Austrialis, Salustij Keria_2024-2_FINAL.indd 165 7. 03. 2025 07:32:13 166 Tjaša Šimunić ABSTR ACT Creating an Image: Ancient Quotes in Descriptions of the Members of the House of Ci l l i in Piccolomini ’s Historia Austrialis For the characterisation of the members of the House of Cilli in his Historia Austria- lis, Piccolomini used quotations, allusion, paraphrases and other connections to ancient Latin texts. His readers would have recognised them, and the original context would have influenced their understanding of his new work. This article is designed as an overview of allusions to Suetonius, Saint Augustine, Seneca Minor, Terence, senatus consultum ultimum, and Sallust in the descriptions of Frederick II of Cilli, Ulrich II of Cilli, and Barbara of Cilli. A comparison of the original context and Piccolomini’s use shows that the original context gives a new dimension to the understanding of Historia Austrialis. At the same time, Piccolomini uses works from the typical school curriculum to empha- sise his message that the members of the House of Cilli were typical villains and corrupt noblemen. Keywords: Piccolomini – Pius II, House of Cilli, Historia Austrialis, Sallust Keria_2024-2_FINAL.indd 166 7. 03. 2025 07:32:13 Jadranka Cergol »Usoda ga je po pisanem življenjskem itinerariju usmerila v malo Tergeste«: Piccolominijev lik v romanu Zeleno izgnanstvo Alojza Rebule UVOD IN HIPOTEZE Osebnost škofa Eneja Silvija Piccolominija, poznejšega papeža Pija II., je v slo- venskem prostoru dokaj nepoznana. Italijanski zgodovinarji so se osredotočali predvsem na obdobje njegovega papeževanja, nekateri so raziskovali tudi njego- ve zgodnje humanistične spise. V slovenskem kulturnem in akademskem okolju pa je bil – razen v povezavi z ustanovitvijo ljubljanske škofije in kot vir za obred ustoličevanja koroških vojvod – do nedavnega zelo slabo znan. Vendar so se z nedavno izdano monografijo in prevodi nekaterih njegovih del1 tudi pri nas odprla vrata za bolj poglobljeno ukvarjanje s to pomembno osebnostjo. Alojz Rebula je lik Eneja Silvija Piccolominija izbral za glavnega junaka svojega romana Zeleno izgnanstvo (1981) že nekaj desetletij nazaj. Razlog za izbiro tega lika je pisatelj sam pojasnil v intervjuju, v katerem je dejal: […] zgodilo se je, da sem si spet prinesel domov isto knjigo z namenom, da tega možakarja, ki me je mikal s svojo duhovno univerzalnostjo, temeljiteje spoznam. […] Hotelo se mi je malo literarno obljuditi tisto slovensko srednjeveško puščavo, v kateri pa je naš človek le živel in trpel.2 Ta izjava po eni strani nakazuje, da je bilo poznavanje humanizma in re- nesanse ob začetku osemdesetih let na Slovenskem še vedno precej omejeno, 1 Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini. 2 Mladika, »Alojz Rebula«, 152. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.167-179 Keria_2024-2_FINAL.indd 167 7. 03. 2025 07:32:13 168 Jadranka Cergol lik Eneja Silvija Piccolominija pa skoraj nepoznan; obenem je Alojz Rebula v tem očitno našel priložnost, da prikaže živahno prisotnost Slovencev v okolici in v samem središču Trsta že v 15. stoletju, ob tem pa potegne tudi nekatere vzporednice s sodobnostjo. Na razpolago je imel nekaj gradiva iz semeniške knjižnice v Trstu, z branjem Piccolominijevih del pa se je, kot dokazujejo ne- kateri njegovi publicistični prispevki, s tem likom zelo poglobljeno seznanil.3 Rebula pri prikazu tega obdobja v Piccolominijevem življenju tako ni zgolj sledil biografiji, temveč je iz nje po lastnem ključu izbiral dogodke, ki jih je nato literarno upodobil – pri čemer se zdi, da mu je bilo posebej do upo- dobitve tistih, ki so se zgodili na naših tleh ali v bližini. Mojstrsko prepletanje zgodovinskih dejstev z literarno domišljijo je Rebuli omogočilo ustvariti ro- man, ki pogosto prav do potankosti spoštuje zgodovinska oz. biografska dej- stva, hkrati pa ustvarja povsem svojo vizijo notranjega sveta glavnega junaka. Še zlasti nekoga, ki preučuje dokumente, povezane s Piccolominijevim trža- škim obdobjem, presuneta minuciozno poznavanje in mojstrsko vključevanje drobnih detajlov, hkrati pa je roman mogoče brati povsem »laično«, ne da bi bilo bralsko doživetje kakorkoli okrnjeno.4 Že bežen pregled bibliograije raziskav, objavljenih v zadnjih letih, kaže majhno zanimanje za italijanskega humanista, ki pa se je z nenavadno pre- danostjo posvetil raziskovanju slovanskega sveta. Enej Silvij Piccolomini, po- znejši papež Pij II. (1405–1464), je bil med vsemi papeži v zgodovini nedvo- mno najbolj povezan z današnjim slovenskim prostorom.5 Analize pisateljskega in esejističnega opusa6 nakazujejo, da je Rebula izbral ta lik predvsem zaradi njegove humanistične izobrazbe in ljubezni do umetno- sti, hkrati pa tudi zato, ker je bil Piccolomini odprt za slovenski svet in zgo- dovino. Ob tem pa gre izpostaviti še Piccolominijev odnos do krščanske vere in Cerkve, kar je Rebulo zamikalo pri raziskovanju tega lika in njegove usode. Življenje italijanskega humanista in diplomata je bilo zaznamovano z iskanjem ravnotežja med svetnim in posvetnim, med intelektualnim iskanjem in duhov- no predanostjo, kar je v romanu Zeleno izgnanstvo subtilno prikazano skozi nje- gove notranje konflikte in odločitve. Prispevek bo raziskal, kako Rebula skozi Piccolominijev lik osvetljuje kulturne in zgodovinske kontekste, v katerih je de- loval, ter kako ta lik odraža nekatere Rebulove pozicije v širšem humanističnem in kulturnem pogledu: tako kot v drugih Rebulovih zgodovinskih romanih7 so nekateri prizori iz romana pravzaprav odraz sodobnega dogajanja osrednjega tržaškega političnega kroga, kar bo podrobneje razloženo v nadaljevanju. 3 Predvsem članek Rebula, »Ob 600-letnici Eneja Silvija Piccolominija«, 18–20. 4 Bogataj in Božič, »Rebulov roman Zeleno izgnanstvo ter viri za upodobitev«. 5 Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 201. 6 Glej predvsem Bratuž, Rebulov zbornik; Cergol, Med mero in misterijem; Pirjevec, Rebulov zbornik, 2. 7 Cergol, Med mero in misterijem; Pelikan, »Zgodovinski roman«. Keria_2024-2_FINAL.indd 168 7. 03. 2025 07:32:13 169»Usoda ga je po pisanem življenjskem itinerariju usmerila v malo Tergeste« PICCOLOMINIJEV LIK V ROMANU Roman Zeleno izgnanstvo se prične z opisom prihoda škofa Eneja Silvija Pic- colominija na rob tržaške pokrajine: Kočiji s plemiškim grbom so se vratca zaloputnila in dvoje prelatskih čevljev se je spustilo v roso pobočja […] V njem ni bilo dostojanstveniške vezanosti, ampak skoraj izzivalna sproščenost.8 Pridevnik »prelatski« se na prvih dveh straneh ponovi kar petkrat, iz opisa glavnega junaka pa že od vsega začetka izhaja dvojna značilnost tako literar- nega kot tudi zgodovinskega lika: njegov plemiški izvor iz toskanskega okolja ter posledična široka humanistična izobrazba na eni strani ter njegove nove zadolžitve kot moža katoliške Cerkve na drugi strani. Že na začetku romana, ko potuje novoimenovani škof mimo Štivana, vzame iz svoje kulturne zakla- dnice tudi nekaj citatov antičnih avtorjev, ki omenjajo ta območja. Med njimi je najprej Vergilij z znanimi verzi iz Eneide: »fontem superare Timavi, / unde per ora novem vasto cum murmure montis / it mare proruptum et pelago qua- tit arva sonanti.« (1.244–246) Piccolomini pa navede tudi zgodbo iz Plinijeve Naturalis historia o vinogradu rimske cesarice. Te začetne omembe nakazujejo nekatere značilnosti, ki bodo v nadaljevanju predstavljene: Piccolominijevo navdušeno odkrivanje antične kulture ter njegov nihajoč odnos med huma- nistično izobrazbo in krščanskim naukom. Vse te osrednje junakove poteze pridejo do izraza takoj na začetku romana, ko se zbere tržaška mestna svetna in posvetna gospoda ter razpravlja o imenovanju novega škofa Piccolominija na čelo tržaške škofije. Izbira sproži veliko negodovanja in političnih prepirov: »Namesto da bi se ob tej novici navdušilo, se je mesto od Mandrača tja gor do Nunskega stolpa izkomentiralo v en sam zagrenjen ‘Quel Toscanaccio!’«9 Dalje so izpostavljeni še »neizpodbitni etruščanski značaji« ter govorice o »ženskarju na stolici Sv. Justa«.10 Že na začetku romana se torej predstavijo nekateri dogodki, ki so spremljali usodo Eneja Silvija Piccolominija kot člove- ka, ki je v mladosti veliko pregrešil in ga zato tržaški plemiči ne sprejmejo kot primernega za mesto škofa svojega mesta. Poleg teh značilnosti, ki jih zgodovinski viri pripisujejo osebnosti Eneja Silvija Piccolominija,11 pa je v romanu prisotnih še nekaj značilnosti, ki ne najdejo mesta v zgodovinskih dokumentih in jih je zato bolj možno pripisati 8 Rebula, Zeleno izgnanstvo, 7. 9 Ibid., 18. 10 Ibid. 11 Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini, 2024. Keria_2024-2_FINAL.indd 169 7. 03. 2025 07:32:13 170 Jadranka Cergol pisateljevim zanimanjem kot pa protagonistovim; gre predvsem za naveza- nost, ki jo Enej izkazuje do narave, ki se pokaže že na prvih straneh romana: Kočija za kočijo se je odskakovaje potopila vanj za prvo, škofovo, ki je skozi pre- dor ozelenelega gabrovja nosila nad kočijnikom svoj srebrni ščit s sinjim križem in s petimi polmeseci – grb Piccolominijevih. ‘Et Deo et hominibus’, tak se je zapisalo na grb mojim prednikom,« se je Enej Silvij spet obrnil na kancelarja, z vsem tistim zelenjem v očeh. »Zakaj ne tudi Et silvis?«12 Prisotnost narave in oboževanja naravnih elementov sta zelo prisotna pri pisatelju Alojzu Rebuli predvsem kot kraj, kamor se lahko pisatelj zateče iz nemira vsakdanjega življenja. V pisateljevih delih igrajo narava in sprehodi po naravi izredno pomembno vlogo, ker mu dajejo uteho in počitek od skrbi: Narava je tisti del božjega stvarstva, ki je po prekletstvu ostal nespremenjen. Zato se človek v njej počuti kot izgnanec.13 Od tod pa tudi naslov romana Zeleno izgnanstvo: po eni strani zaradi izra- zite prisotnosti naravnih elementov, ki so poosebljeni v zeleni barvi; po drugi strani pa se pojem »izgnanstva« navezuje na krščansko tradicijo, ki razume življenje človeka na Zemlji kot exilium. Razlago za izbiro naslova je Alojz Re- bula ponudil sam v svojem eseju o Eneju Silviju Piccolominiju,14 ob tem pa je še dodal, da se protagonist romana najverjetneje ne bi strinjal s to oznako, ker ga je opisal kot človeka, »odprtega vsem možnostim, ki mu jih je njegov radoživi svet lahko nudil, od sproščenega erosa do literarne slave, od družbene ambicije do politične uspešnosti«.15 Poleg pravkar opisane navezanosti na naravo, ki jo lahko pripišemo bolj Alojzu Rebuli kot Eneju Piccolominiju, stopijo v romanu v ospredje še pred- vsem tri značilnosti, na katerih temelji glavno sporočilo romana: prvič, škofo- va široka humanistična izobrazba in globoko poznavanje antične literature, ki sta ga oblikovala v človeka širokega evropskega duha; drugič, Rebuli nekoliko nenavadno Piccolominijevo zanimanje za slovenske kraje in zgodovino; tretjič, razpetost med antičnim humanističnim in krščanskim izročilom, ko se je iz nemirnega mladega intelektualca postopoma razvijal v modrega in razumnega moža katoliške Cerkve. 12 Rebula, Zeleno izgnanstvo, 11. 13 Ibid., 15. 14 Rebula, »Ob 600-letnici Eneja Silvija Piccolominija«. 15 Ibid., 19. Keria_2024-2_FINAL.indd 170 7. 03. 2025 07:32:13 171»Usoda ga je po pisanem življenjskem itinerariju usmerila v malo Tergeste« Piccolominijev odnos do slovenskega ozemlja Enej Silvij Piccolomini je kot tržaški škof kazal veliko zanimanje tudi za slo- venski prostor in kulturo. Bil je v neposrednem stiku s slovenskimi prebivalci Krasa in Trsta, še prej pa je obšel tudi druge predele slovanskega sveta, poseb- no dobro je poznal češki jezik in zgodovino. Po Rebulovem mnenju mora biti slovenski bralec še posebej hvaležen Piccolominiju, da najde v tem njegovem delu opis dejanja, ki po državni samostojnosti Sloveni- je zadobiva poseben priokus; namreč opis ustoličenja na Gosposvetskem polju na Koroškem. […] še posebej pa ga mora imeti v časti slovenska cerkvena zgo- dovina, saj je prav on kot Pij II. ustanovil ljubljansko škofijo in s tem vzidal enega od temeljnih kamnov krščanstva na Slovenskem.16 Alojz Rebula v romanu Zeleno izgnanstvo literarno upodablja Piccolo- minijevo obdobje v Trstu: roman prikazuje škofovo odprtost do slovenskega sveta, kar se pokaže že z imenovanjem slovenskega duhovnika Tilna za vikarja tržaške škofije, njegovo občudovanje slovenske kulture ter kritiko tedanjih tr- žaških oblasti zaradi njihovega nezanimanja za slovenske zadeve. Ta navezanost na slovenski svet se pokaže že takoj na začetku romana, ko se Enej Silvij s kočijo pripelje na rob tržaškega Krasa, kamor je dospel po potovanju mimo Furlanije, in se ustavi pri Štivanu in Devinu, od koder zagle- da veličastno goro. Takoj, ko izve za ime gore, Nanos, se mu posveti, da je to nedvomno slovanskega izvora:17 njegovi spremljevalci mu razlagajo, da gre za idealen kraj, na katerega postaviti kresove, ki naznanjajo turške vpade, vidijo pa jih vse do Ogleja in čez, včasih celo do Benetk. Pri tem pa Piccolomni pri- pomni: »Škoda, da jih ne vidijo do Rima!«,18 s čimer se obregne ob nezanima- nje rimskih oblasti za dogajanje na tržaškem ozemlju. Odkrivanje kraške zemlje se še nadaljuje s srečanjem s slovensko kmetico na Krasu: ko se Enej Silvij pogovarja z notarjem Niccolojem De Marcatellijem, ki mu je kot tajnik škofije prišel z uradno delegacijo naproti na meje patriar- hije, in ga sprašuje po podatkih o prebivalcih kraške planote ter o njihovem jeziku, sliši sledeči komentar: »Oh, človek bi se že kaj več vzpenjal na planoto, celsitudo, ko bi Kras ne go- voril jezika babilonskega stolpa!« se je opravičeval De Marcatelli. Enej Silvij ga je zaskočil: »Kateri jezik pa ni prišel od tam?« »Strašansko težak jezik je to,« je rekel v nekakšni prikupni gosposki zadregi De Marcatelli. »Pa poglejmo, ali Kraševec morda ne laja,« si je Enej Silvij spet privoščil zbodljaj in velel spet ustaviti, ko je 16 Rebula, »Ob 600-letnici Eneja Silvija Piccolominija«, 19. 17 Rebula, Zeleno izgnanstvo, 13. 18 Ibid. Keria_2024-2_FINAL.indd 171 7. 03. 2025 07:32:13 172 Jadranka Cergol videl prihajati naproti kravico in za njo žensko s ponjavico nažetega žepka na glavi. »Dobré jitro, holka,« jo je nagovoril s skoraj edinim, kar je znal češkega. »Bog ga daj,« je odgovorila ženska. In med škofom in kmetico se je pred kulisa- mi cvetočih rešelik odvil nekakšen mnogojezični češko-italijansko-slovenski pogovor, katerega vsebina je bila nekako takšnale.19 Pogovor se nato nadaljuje, slovenska kmetica s Krasa mu opiše, katere vasi ležijo tam okoli in v katerem jeziku govorijo prebivalci. Sledi opis kmetijskih panog, s katerimi se ukvarjajo. V pogovoru steče beseda tudi o sporu med Trstom in devinskim gospodom, ker »eden hoče fare na Krasu zase, drugi pa zase«,20 ali pa o obdobjih suše in o turških upadih. Lik slovenske prebivalke kraške planote, ki se predstavi bodočemu škofu, je prepričljivo opisan s strani Rebule kot samozavestna kraševka, ki ljubi svoje življenje na Krasu ter svoj jezik, prisotnost škofa je ne zbega, nasprotno, opisuje mu življenje skozi oči »zdrave kmečke pameti«. Pogovor se nato še razvije z opisovanjem turških vpadov na kraško zemljo. Že v tem začetnem odlomku je nanizanih nekaj tipoloških smernic, ki se bodo v romanu stalno ponavljale in bodo njegovo osrednje težišče sporočilnosti, in sicer izrazita prisotnost slovenske besede tako v okolici mesta kot v samem središču, prikazovanje trdoživega, živahnega in klenega slovenskega kmeta v nasprotju z zaprtim in ozkogledim tržaškim meščanom, politični spor med Tergestejem in Devinom (v romanu se sicer še precej poglobljeno razpravlja tudi o politični, diplomatski in duhovni karieri Eneja Sivija Piccolominija) in motivika turških vpadov. Že iz teh odlomkov je mogoče razbrati, da Rebula vidi v tržaškem škofu osebnost, ki je izkazovala odprtost do slovenskega sveta tudi v času njegovega škofovanja v Trstu. Rebula predstavi Piccolominijev prihod v Trst kot piš sve- žega zraka v zatohlo mesto, kot prihod univerzalnega humanističnega izobra- ženca v »kotiček, ki mu je bil en ročaj Dunaj, drugi pa Benetke, in v katerem se je kuhalo sovraštvo do obeh, v milem prepričanju, da je nekje med Riborgo in Kavano popek sveta«.21 Iz navedenih primerov je sicer mogoče razbrati, da služi pripoved o Eneju Silviju Piccolominiju tudi kot metafora za proti- slovensko, zaprto in zatohlo vzdušje, ki je vladalo v Trstu v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ob branju nekaterih odlomkov je jasno, da nas avtor s Piccolominijem uvaja tudi v aktualne politične razmere mesta v Zalivu. Gre sicer za pogosto značilnost Rebulovih zgodovinskih romanov: tržaški pisatelj po eni strani postavi romaneskno dogajanje v okvir z zelo na- tančnimi in zgodovinsko preverjenimi podatki,22 saj ga, kot je sam prizna- val, resnično zanima tudi zgodovinsko obdobje humanizma in renesanse v 19 Rebula, Zeleno izgnanstvo, 14. 20 Ibid., 15. 21 Ibid., 50. 22 Bogataj in Božič, Enej Silvij Piccolomini. Keria_2024-2_FINAL.indd 172 7. 03. 2025 07:32:13 173»Usoda ga je po pisanem življenjskem itinerariju usmerila v malo Tergeste« tržaškem kulturnem miljeju, obenem pa vpleta vanj tudi nekaj pogledov na sodobno dogajanje in išče tako tiste smernice in sporočila, ki so skupne vsa- kemu zgodovinskemu obdobju. V tej luči je emblematičen primer razgovora med predstavnikom tergestovskega mestnega zbora Aulenziom degli Aulenzi in kontovelskim kaplanom Tilnom. Tilen je namreč tržaški škofiji predlagal, da bi ustanovila slovensko bratovščino, Aulenzio degli Aulezi pa se temu pre- dlogu zoperstavi z odkrito prostislovenskim stališčem: Barkovljani, Svetoivančani, Ščedenjci nas že obkrožajo. Njihovi vinogradi nam že silijo čez obzidje. Dušijo nas. Naj Tergeste, jadranske Tebe, najde svojega Eteokla in petero junakov za svojih petero vrat, da ubrani svojo svobodo? […] Ničesar nimam proti govorici, v kateri občujejo med sabo naši podeželani. Še več: ničesar ne bi imel proti, če bi na primer naši dobri podeželani takole, re- cimo, enkrat na leto nastopili v svojih pisanih patriarhalnih nošah …« Tilen pa mu takole odgovori: »v pustnem sprevodu kot kakšni Pantaloni, Brighelle in Pulcinelle in se v vašo zabavo obdelovali s svinskimi mehurji po Griži, ne?« ga je spet prekinil Tilen »Nikakor! Ali je Slovenov sin pred Bogom in pred cesarjem enakopraven vsem drugim, ki so tu od vsepovsod, ali pa nič!«23 Čeprav je ena od osrednjih niti romana ravno kritika zaprtih tergestovskih krogov, ki nasprotujejo slovenski besedi, je Rebula kritičen tudi do slovenskega naroda, ko takole razmišlja: Slovenci so krotek, prestrašen ženski narod. Narod za krmo večjih, ki pa pre- more tudi kakega hrusta. Iz plemena ga je treba vzgajati v narod. Vzgajati ga je treba k možatosti in pokončnosti. Vzgajati ga je treba k smislu za politiko in za Evropo«. In ravno v tej vnemi po povzdigovanju slovenskega naroda v duhu Evrope vidi Rebula v osebnosti Eneja Silvija Piccolomija enega od vodilnih oseb nosti renesančne dobe možnost, da bi se Slovenci približali Evropi in seveda humanističnim vrednotam preko »človeka, ki vidi narode v njihovi upravičeni pluralnosti, ki vidi Evropo v njeni prav posebni usodi, v katerem lahko vidimo ime za genealogijo predhodnikov združene Evrope.24 23 Rebula, Zeleno izgnanstvo, 20. 24 Rebula, »Ob 600-letnici Eneja Silvija Piccolominija«, 19. Keria_2024-2_FINAL.indd 173 7. 03. 2025 07:32:13 174 Jadranka Cergol Piccolominijev humanizem Besedilo o liku Eneja Silvija Piccolominija v Rebulovem romanu Zeleno iz- gnanstvo izpostavlja globoko poznavanje klasične kulture, ki se jasno odraža v različnih odlomkih, vključno s citatom iz Vergilijeve Eneide z začetka romana. Piccolomini ima do antične kulture izrazito pozitiven odnos, kar se kaže v njegovih mislih, ko pravi, da je »antika predvsem iskanje iz kaosa, iskanje v treznost, skromnost pred neznanskim pogorjem biti«25 in dodaja, da »spreje- ti antiko pomeni vzpostaviti sredi džungle mitologij kraljestvo razuma, sredi nagonov kraljestvo mere, sredi bakhantovanja domišljij, kraljestvo okusa«.26 Piccolominijeva navezanost na antično izročilo se še posebej jasno izkaže v naslednjem odlomku, kjer opisuje svoje misli o naravi in kulturi: Tukaj, v tem obrobju, bi se zdaj lahko oddahnil od vsega, kar je bilo za njim. Mlini velikega sveta naj bi najprej prašili v blaženi dalji, ko bi on končno enkrat okušal slast odrinjenosti, odrešujoči mir province. Rim in Dunaj, duhovni in zemeljski imperij sta lahko pozabili nanj, svojega dosedanjega potovca. Le da ni pozabilo nanj neko drugo carstvo – le da niso pozabile nanj Muze.27 Ta odlomek prikazuje Piccolominijev odnos do grške in rimske antike, ki ga spremlja skozi vse življenje, ne glede na to, da se posveča novim obveznostim v Cerkvi. Muzam se ponovno poklanja kot viru navdiha in ustvarjalnosti ter sim- bolu svoje intelektualne dediščine. To se kaže predvsem v podatku, da je za njim prišla v Trst tudi njegova bogata knjižnica, brez katere bi se počutil praznega. V njej je shranjenih veliko knjig, med njimi tudi redki grški svitki. Škof priznava, da so nanj intelektualno vplivali predvsem mrtvi avtorji, kot so Ciceron, Vergilij, Livij in Terencij; očitno jih ceni bistveno bolj od sodobnih mislecev.28 Poleg Piccolominija ima pomembno vlogo v romanu tudi kaplan Tilen s Kontovela, ki ga škof imenuje za svojega drugega vikarja ob natančnem in širokosrčnem Nemcu Kajetanu. Tilen, ki prihaja iz hrvaške Like, je globoko zakoreninjen v klasični izobrazbi, ki jo je pridobil pod okriljem openskega župnika, kar za Piccolominija predstavlja pravo intelektualno presenečenje. V pogovoru med Tilnom in Enejem o grškem in rimskem duhu Tilen izpove- duje svoje misli o prevladi grške kulture nad rimsko. Škof, čeprav ni obvladal grščine, je cenil veličino grškega genija in v njem videl vrednote, ki so bile nato posredovane Rimljanom.29 V tem pogovoru je možno zaznati avtorjevo simpatijo do Tilna, saj so njegove besede v mnogih pogledih izražene z Rebulo 25 Rebula, Zeleno izgnanstvo, 276. 26 Ibid., 277. 27 Ibid., 24. 28 Ibid., 33. 29 Ibid., 104. Keria_2024-2_FINAL.indd 174 7. 03. 2025 07:32:13 175»Usoda ga je po pisanem življenjskem itinerariju usmerila v malo Tergeste« v mislih. V tem kontekstu se v Piccolominiju poraja vprašanje, ali je sploh kdaj zares zapustil svet grške antike: »Ali se je bil on, Enej Silvij, sploh kdaj zares preselil s Partenona? Ali ni v njegovi krvi še naprej plal pogan? Pogan, ki mu Stara obala bistveno zadostuje?«30 To vprašanje ostaja brez jasnega odgovora, vendar pa lahko sklepamo, da je Piccolomini v sebi nosil močno navezanost na antično Grčijo in vse, kar je ta kultura predstavljala. Piccolomini v romanu izraža ljubezen do antike, pogosto se sprašuje, ali je mogoče »ozdraveti od antike«,31 kar se zdi kot pomembno vprašanje v nje- govem duhovnem razvoju. V romanu Zeleno izgnanstvo najdemo številna nadliterarna razmišljanja o antiki, pri čemer Rebula skozi lik Piccolominija raziskuje ne samo avtorjev, temveč tudi duhovna sporočila antike nasploh. Rebula sam zagovarja pogled na antiko kot iskanje treznosti in modrosti. Kot pravi Piccolomini: Izvajati iz antike kakršnokoli pijano sporočilo, bi pomenilo zavreči njeno temelj- no kategorijo, njeno sophrosyne, njeno modrost. To bi bilo toliko kot seči ne po njenem vinu, ampak po njenih tropinah. Antika je predvsem iskanje iz kaosa, je iskanje v treznost, je skromnost pred neznanskim pogorjem biti … […] »Le da se Grkom od njihovega vina ni vrtelo, prav v tem je razlika,« je rekel Enej Silvij. »Grki se niso delali, ko da smrti ni. Grki se niso delali, ko da imajo prihodnost sveta v mezincu. Puščava bivanja je bila zanje brez fatamorgan. Orali so jo v soju zvezde Končnosti. V tem je njihova neprekosljivost.32 V tem je pomembno, da Rebula antiko vidi kot najvišjo stopnjo človeške modrosti (sophrosyne) in kot sredstvo za razumevanje in obvladovanje kaosa ter negotovosti človeškega bivanja. Z njo je človek osmišljal svoje bivanje na tej Zemlji, preprečeval kaos in s pokončno racionalno držo urejal svoj misel- ni svet. Rojstvo, življenje in smrt so v antiki sprejemali z vdanostjo v usodo, v tem začaranem krogu pa so stremeli po smislu svojega obstoja. Stari Grki so živeli ravnodušno, predajali so se volji bogov, pri tem pa so se poskušali izmikati tako imenovani hybris, sili, ki vleče človeka, da bi vladal sebi in sve- tu. Hybris je greh napuha, predrznosti, zaradi katere bi človek hotel postati bog. To pa so Grki ostro zavračali, saj so tiste, ki so bili prežeti s hybris, hudo kaznovali. »Grštvo, to je otožna nespravljivost z danim in s spoznanim. Grštvo, to je upajoče odplutje proti obalam nadčloveškega!«33 30 Rebula, Zeleno izgnanstvo, 272. 31 Ibid., 272. 32 Ibid., 376. 33 Ibid., 239. Keria_2024-2_FINAL.indd 175 7. 03. 2025 07:32:13 176 Jadranka Cergol Skratka, zgodovinsko podprta klasična izobrazba Eneja Silvija Piccolomi- nija služi pisatelju Alojzu Rebuli, da poda tudi svoj pogled na zgodovinsko ob- dobje antične Grčije in starega Rima: iz študija antične književnosti je Rebula črpal tiste vrednote in smernice, ki so se mu zdele najbolj koristne za osmi- šljanje lastnega bivanja v svetu. Te misli je prenesel v junaka svojega romana Zeleno izgnanstvo, prav tako temeljitega poznavalca klasične kulture, obenem pa intelektualca, razpetega med klasično izobrazbo in krščanskim naukom. Piccolominijev odnos do krščanske vere Ob povezanosti s slovenskim svetom ter z antičnim humanističnim izročilom gre izpostaviti še tretjo življenjsko os Eneja Silvija Piccolominija, ki izstopa v romanu Zeleno izgnanstvo, in sicer njegovo približevanje krščanski veri. Raz- petost med antičnim izročilom in krščanskim naukom se v Piccolominiju iz- raža z že citiranimi vprašanji: »Ali se je bil on, Enej Silvij, sploh kdaj zares preselil s Partenona? Ali ni v njegovi krvi še naprej plal pogan? Pogan, ki mu Stara obala bistveno zadostuje?«34 Ali pa, ko izjavi: »Ali ni strašno pomisliti, Kajetan, da bi jaz brez Boga skoraj mogel živeti, brez knjižnice pa ne?«35 Zgodovinski dogodki, ki se prepletajo v romanu Zeleno izgnanstvo, zelo jasno nakazujejo, da je Alojz Rebula očitno zelo dobro poznal življenjsko uso- do Eneja Silvija Piccolominija, poznal je njegove zgodnje humanistične spise, poznal pa je tudi pisma in druge dokumente, ki pričajo o Piccolominijevi di- plomatski in cerkveni poti. Na podlagi tega poznavanja si na začetku romana, ko tržaški mestni krogi izvejo za imenovanje novega škofa, takole zamišlja govorice, ki so krožile v meščanskih tergestovskih krogih: »Kakšnega naslednika apostolov pa naj si obetamo, dokler se papež namesto od Sv. Duha pušča navdihovati od Apolona!« »Pustimo ob strani neizpodbitno etruščanski značaj,« je poskusila objektivnejši ton pleša s slemensko črto, »am- pak ženskar na stolici Sv. Justa je afront čistim tradicijam naše Cerkve!«36 34 Rebula, Zeleno izgnanstvo, 272. 35 Ibid., 50. 36 Ibid., 15. Keria_2024-2_FINAL.indd 176 7. 03. 2025 07:32:13 177»Usoda ga je po pisanem življenjskem itinerariju usmerila v malo Tergeste« V romanu je kar nekaj takih namigov na Piccolominijevo kariero, pa tudi na njegovo literarno ustvarjanje v mlajših letih. Upoštevajoč dejstvo, da se ro- man Zeleno izgnanstvo pretežno odvija ravno v času Piccolominijevega trža- škega obdobja, to je iz zgodovinskega zornega kota le eno leto po tem, ko je bil posvečen v duhovnika, ter pred njegovim aktivnejšim udejstvovanjem v Cerkvi v vlogi sienskega škofa ter nazadnje papeža, je možno sklepati, da je mišljeno ravno za obdobje dozorevajočega prehoda od pisca humanističnih spisov z ljubezensko tematiko k aktivnejši vlogi v katoliški Cerkvi. Ta razdvo- jenost je vidna v marsikaterem razmišljanju ali pogovoru s kaplanom Tilnom, s katerim vneto debatirata tako o sporočilih antičnih piscev kot tudi o nauku katoliške Cerkve. Rebula ob zgodovinskih dogodkih zelo prepričljivo ponazo- ri tudi notranji boj Eneja Silvija, ki se na koncu romana razreši v bolj umirjeno sprejemanje krščanskega izročila, ko je Enej Silvij imenovan za škofa v Sieni, kamor povabi tudi svojega zvestega vikarja Tilna, to pa zato, ker mu »kul- tura ostaja velika stvar.«37 Tilen sicer predlog zavrne, ker je preveč navezan na domačo zemljo, da bi jo zapustil, svojega škofa pa vseeno pozdravi s temi besedami: »Vale, Enejevič! Kardinal postani in papež in razguncaj to Petrovo barko!«,38 kar se v zgodovini Cerkve kasneje tudi zgodi. In s tem se Enej Silvij dokončno odloči, da bo služil Cerkvi in s svojo široko humanistično kulturo vodil Petrovo barko v bogatih časih italijanske renesanse. ZAKLJUČEK Bolj z miselno kulturnega kot z zgodovinskega vidika nam lahko pride od tega človeka, ki je znal v sebi združiti dediščino Partenona in dediščino Kalvarije, sporočilo o dveh vrednotah, ki sta prav v našem času v zatonu: o veri v razum, ki nam ga je dalo grštvo ob svoji veri v lepoto, in o veri v resnico, ki nam ga je dalo krščanstvo ob veri v odrešenje. Srečanje z ljubeznivo pojavo Eneja Silvija Picco- lominija, tega velikega Evropejca ante litteram, nam je lahko potrditev opcije za odprtost racionalnosti na eni in za odprtost misteriju na drugi strani: za pogum- no odprtost racionalnosti in za ponižno odprtost misteriju, temu binomu, ki nas dela Evropejce.39 Roman Zeleno izgnanstvo ni le zgodovinska pripoved, temveč tudi refle- ksija o sodobnih družbenih vprašanjih. Rebula je skozi zgodovinsko prizmo Piccolominijevega lika obravnaval tudi sodobne teme, kot so identiteta ter hu- manistično in krščansko izročilo Evrope. Prispevek je izpostavil tri poglavitne osi, okoli katerih se razvija lik Eneja Silvija Piccolominija v času njegovega 37 Rebula, Zeleno izgnanstvo, 426. 38 Ibid., 427. 39 Rebula »Ob 600-letnici Eneja Silvija Piccolominija«, 20. Keria_2024-2_FINAL.indd 177 7. 03. 2025 07:32:13 178 Jadranka Cergol škofovanja v Trstu: njegovo povezanost s slovensko besedo in slovenskim člo- vekom, njegovo humanistično plat, ki je izvirala iz poznavanja antične kultu- re, ter njegovo krščansko naravnanost. Vse te tri življenjske značilnosti Eneja Silvija Piccolominija so zamikale slovenskega pisatelja Alojza Rebulo, da je literarno obdelal ta lik, ga v svojem romanu zgodovinsko zelo natančno opisal, obenem pa mu pridal nekatere aktualne note. Tako ga je povezal s sodobnostjo in v njem našel poosebljenje evropskega duha, temelječega na humanističnem in krščanskem izročilu. BIBLIOGR AFIJA Bogataj, Jan Dominik in Anja Božič, ur. Enej Silvij Piccolomini – Pij II.: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju. Celje: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 2024. Bogataj, Jan Dominik in Anja Božič. »Rebulov roman Zeleno izgnanstvo ter viri za upo- dobitev humanista in tržaškega škofa Piccolominija«, 2025. (Članek za zbornik refe- ratov s simpozija na SAZU, v pripravi.) Bratuž Lojzka, ur. Rebulov zbornik: ob pisateljevi osemdesetletnici. Trst-Gorica: Mladika- Goriška Mohorjeva družba, 2005. Cergol, Jadranka. Med mero in misterijem. Trst: Mladika, 2012. Mladika. »Alojz Rebula odgovarja na vprašanja o Zelenem izgnanstvu.« Mladika 10 (1981): 152. Pelikan, Egon. »Zgodovinski roman med nacionalno identiteto, ideologijami in ‘zgodo- vinskimi žanri’.« V: Zgodovina in njeni literarni žanri, ur. Vanesa Matajc in Gašper Troha, 43–53, 159–170. Ljubljana: Slovensko društvo za primerjalno književnost, 2007. Pirjevec, Marija, ur. Rebulov zbornik 2: ob pisateljevi devetdesetletnici. Trst-Gorica- Videm: Mladika-Slavistično društvo, 2015. Rebula, Alojz. »Ob 600-letnici Eneja Silvija Piccolominija, tržaškega škofa in pozneje papeža Pija II.« Mladika 10 (2006): 18–20. _____. Zeleno izgnanstvo. Ljubljana: Slovenska matica, 1981. Keria_2024-2_FINAL.indd 178 7. 03. 2025 07:32:13 179»Usoda ga je po pisanem življenjskem itinerariju usmerila v malo Tergeste« IZVLEČEK Prispevek se osredotoča na analizo lika Eneja Silvija Piccolominija v romanu Zeleno izg- nanstvo, ki ga je slovenski pisatelj Alojz Rebula izdal leta 1981. Osrednja teza članka je, da je avtor izbral tega zgodovinskega protagonista zaradi treh ključnih razlogov: prvič, zaradi široke humanistične izobrazbe in globokega poznavanja antične literature, ki ga je oblikovala v človeka širokega evropskega duha; drugič, zaradi nenavadnega Piccolo- minijevega zanimanja za slovenske kraje in zgodovino; tretjič pa zaradi razpetosti med antičnim humanističnim sporočilom in krščanskim izročilom. Vse tri značilnosti lahko obenem pripišemo tudi pisatelju samemu, kot je bilo v nekaterih znanstvenih razpravah že dokazano. Ključne besede: Enej Silvij Piccolomini, Zeleno izgnanstvo, Alojz Rebula ABSTR ACT ‘After the colourful it inerary of his l i fe, he was steered by Fate to l it t le Tergeste’: The Character of Piccolomini in the Novel The Green Exile by Alojz Rebula The article focuses on analysing the character of Aeneas Silvius Piccolomini in the novel The Green Exile (Zeleno izgnanstvo), published by the acclaimed Slovenian writer, Alojz Rebula, in 1981. The central thesis is that the author chose this historical protagonist for three key reasons: firstly, because of his broad humanist education and deep knowledge of ancient literature, which shaped him into a man of broad European spirit; secondly, because of Piccolomini’s unusual interest in Slovenian places and history; and thirdly, because of the tension between the ancients’ humanist message and the Christian tradi- tion. All three characteristics can also be attributed to the writer himself, as has been demonstrated in several scholarly contributions. Keywords: Aeneas Silvius Piccolomini, Zeleno izgnanstvo, Alojz Rebula Keria_2024-2_FINAL.indd 179 7. 03. 2025 07:32:13 Keria_2024-2_FINAL.indd 180 7. 03. 2025 07:32:13 II. Prevodi Keria_2024-2_FINAL.indd 181 7. 03. 2025 07:32:13 Keria_2024-2_FINAL.indd 182 7. 03. 2025 07:32:13 Ovidij: Metamorfoze Odlomki iz sedme in osme knjige Prevedla Barbara Šega Čeh KUGA NA AJGINI IN MIR MIDONCI (7.501–660) Minos, razsrjen zaradi smrti svojega sina, z močno vojsko ogroža Atene, ki pošljejo na bližnje otoke odposlance po vojaško pomoč. Atenskega junaka Ke- fala spremljata Palantova sinova Klitos in Butes. Po več odklonjenih prošnjah prijadrajo na Ajgino, kjer vlada priletni Ajak. Brž ko v pogovoru nekaj besed je vsakdo izrekel, Kefal predstavi atenske zahteve; proseč za podporo spomni na skupno pogodbo in davne prisege pradedov: Minos hlepi po prevladi nad celo Ahajo, dodaja. S spretno besedo tako je podprl svoje poslanstvo; 505 Ajak, z levico oprt na ročaj vladarskega žezla, to je odvrnil: »Nikar za pomoč ne prosite, Atenci, ampak vzemite jo! Brez obotavljanja vkrcajte vojsko, saj vam pripada, in – o da pri tem bi ostalo! – vojščakov res mi ne manjka; dovolj jih imam za obrambo otoka, 510 hvala bogovom, srečno obdobje ni čas za izgovor.« »Naj bo za vedno tako!« odzval se je Kefal. »Želim ti, da se ti v mestu množi prebivalstvo; z veseljem sem videl, ko mi naproti prišla je mladina, kako je cvetoča, čisto enake starosti; a mnoge pogrešam, ki v živo 515 že sem spoznal jih nekoč, med obiskom vašega mesta.« Ajak je bridko zastokal in z žalostjo v glasu je rekel: »Šèle obdobju solzá je sledila srečnêjša usoda, DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.183-200 Keria_2024-2_FINAL.indd 183 7. 03. 2025 07:32:13 184 Barbara Šega Čeh o da lahko bi vam1 zadnjo opisal in prvo izpustil! Zdaj bom to stóril po vrsti, ne bom vam preveč dolgovezil: 520 tisti iz tvojih spominov kosti in pepel so pod zemljo; kolikšen delež vsegà, kar imel sem, je z njimi izginil! Kugo pogubno nad ljudstvo poslala je Juno krivična v jezi, ker otok dobil je ime po priležnici mrzki.2 Dokler na videz je šlo za človeško bolezen in vzrok za 525 tolikšno ujmo je bil še prikrit, smo se vztrajno borili z zdravljenjem veščim: smrt zmagovala je, trud je opešal. Najprej je zemljo nebo z meglò nepredirno zastrlo, medlo vročino povsod je tesno zagradilo z oblaki; štirikrat Luna medtem je v oblo že krajca strníla, 530 štirikrat stanjšala oblo popolno, jo spet zatemnila, topli vetrovi so z juga prignali še smrtno soparo. Ve se, da klice prodrle so v jezera, vodne izvire, prek neobdelanih polj je na tisoče kač gomazelo, reke tekoče vsevprek so okužile s svojimi strupi. 535 Prvi podlegli so psi in ptice in ovce, govedo, moč te nenadne bolezni zatem je zveri pokosila. Čudi orač se nesrečni, ko bika orjaška med delom klecneta k tlom in nemočno se zgrudita kar sredi brazde; blejajo črede ovac, slabotnih glasov od bolezni, 540 s shiranih trupov jim volna kar sama od sebe odpada; konj, ki nekoč je v oblaku prahu žel slavo na dirkah, hira, ne spomni se več lovorik ob zmagah nekdanjih, čaka na mučni pogin, medtem pa ječi neprestano. Tudi merjasec več ne besni in košuta na beg se 545 več ne zanese, medvedi ne ropajo čredne živine. Vse je zajela otrplost: v gozdovih, na poljih, po cestah trupla nagnusna ležijo in zrak od okužbe zaudarja. Čudno je, kar bom povedal: ne psi ne požrešni krilatci trupel se niso lotili, ne sivi volkovi; razpadla 550 dalje trohnijo in s smradom strupenim razširjajo kužnost. Kuga doseže kmete nesrečne s še hujšo pogubo; znotraj obzidja velikega mesta celo gospoduje. Najprej drobovje sežge; rdečica ob tem se pojavi, znak pritajenega ognja, in hkrati vročično sopenje, 555 hrapavi jezik pa žge in oteka; usta odprta, suha od mlačnih vetrov, hlastajo po sapah strupenih. 1 Atencu Kefalu in spremljevalcema. 2 Jupitrovi ljubici Ajgini, materi vladarja Ajaka, po kateri nosi ime tudi otok. Keria_2024-2_FINAL.indd 184 7. 03. 2025 07:32:13 185Ovidij: Metamorfoze Postelje niti tkanin na telesu bolnik ne prenese: legajo vsi kar na golo zemljó razgaljenih prsi; prst pa telesa sploh ne shladi, le telo jo ogreje. 560 Ni ga, ki to bi zajézil; celo med zdravilci izbruhne kuga usodna, veščaki nemočni so v lastnih veščinah; bolj ko se kdo bolniku približa, zvesteje mu streže, toliko urneje srečal bo smrt; in ko up na rešitev že je ugasnil, ko zdi le pokop se izhod iz bolezni, 565 nič se ne brzdajo, nič ne skrbi jih za to, kar koristi: saj ni koristi v ničemer. Polagoma sram jih mineva, blizu izvirov drže se in rek ter vodnjakov globokih; žeje si ne pogasijo, doklèr ne usahne življenje. Mnogi so šibki, ne zmorejo vstati od tam in umrejo 570 v istih vodáh, iz katerih kdo drug jo za pitje zajema; tolikšen gnus nesrečnikom vzbujajo postelje mrzke, da se poženejo v skoku iz njih; če jim moč ne dopušča stati pokonci, se kar skotalijo na tla in zbeže pred penati, vsakdo pred svojimi, vsakomur dom se dozdeva poguben: 575 ker ne poznajo razloga za zlo, domovanje krivijo. Bloditi videl bi, mrtve napol, po poteh nekatere, dokler lahko so še stali, in druge ležati na zemlji, v solzah, ko trudne oči so še zadnjič obračali kvišku; ude molíjo navzgor proti zvezdnemu nebu nad sabo, 580 tu ali tam, kjer jih smrt je zasačila v zadnjem vzdihljaju. Kaj sem občutil takrat? Ali to, kar sem moral čutiti: da sem sovražil življenje in rad bi se svojim3 pridružil? Kamor pogled sem obrnil, povsod so ležale kopice trupel človeških, tako kot popadajo jabolka gnila, 585 kadar se zganejo veje, in želod, ko hrast se zatrese. Vidiš nasproti na griču te dolge stopnice in tempelj? Jupitrov hram je. Le kdo ni brez haska na tistih oltarjih kdaj še prižigal kadil? In kolikokrat, ko zakonec molil roteče je tam za zakonca, in starš za otroka, 590 spustil je dušo medtem ob oltarju, ki ni ga uslišal: v roki njegovi so našli ostanek kadil neprižganih! Kolikokrat so se biki, k templju prignani, nenadno zgrúdili kakor od rane, pa komaj začel svečenik je s svojim obredom, ko vlil med rogé jim je čistega vina! 595 Jupitru sam žrtvoval sem zase, za svojo deželo, tudi za troje sinov, ko je žrtev med mukanjem groznim, 3 Umrlim podanikom. Keria_2024-2_FINAL.indd 185 7. 03. 2025 07:32:13 186 Barbara Šega Čeh ne da bi kdo jo zaklal, na tla iznenada zgrmela; komaj da kri je neznatno obarvala dvignjene nože. V bolnem drobovju ni dalo razbrati se znamenj resnice 600 niti ne božjih prerokb: še v drob je prodrla okužba. Videl sem kupe odvrženih trupel ležati pred durmi svetega hrama, celo pred oltarji, kot smrti v očitek. Del si jih vzame življenje z vrvjo in s smrtjo premaga grozo pred smrtjo: usodo na poti prikličejo sami. 605 Trupel ne nosijo več, kot so šege, v pogrebnih sprevodih, saj je prehud bil naval pogrebov na vrata v obzidju nepokopana ležijo na tleh ali v kupe zmetana kar na grmadah, brez zadnje časti; spoštovanja je konec, še za grmade se tepejo, v tujih plamenih gorijo. 610 Solz ne pretaka nihče in brez žalovanja za njimi blodijo duše otrok in roditeljev, mladcev in starcev; krajev ni več za grobove in niti lesa za grmade. Bil sem pretresen od tega viharja nesrečnih dogodkov. ‘Jupiter, oj!’ sem zakričal, ‘če niso le laž govorice, 615 da si nekoč se k Ajgini Azópovi stisnil v naročje, in če te, véliki oče, ni sram, da spočel si me, sina, bodisi vrni mi ljudstvo, če ne, pa še mene pokoplji!’ V znamenje bog odgovoril je s strelo, nato pa še z gromom. ‘To si razlagam – in naj bo tako – kot znake ugodne 620 tvoje namere,’ dejal sem, ‘naj vzamem ta omen za jamstvo.’ Hrast po naključju je rasel v bližini, košato razvejan, Jupitru svet in kot redkost vzgojen iz semena Dodone.4 Tu smo zagledali mravlje, ki šle so po hrano: nosile v drobnih čeljustih so tovor težak in se vile v sprevodu 625 preko razbrazdane skorje, kjer so stezò si iskale. ‘Oče najboljši’, zavpil sem, prevzet od množice mravelj, ‘toliko daj mi podanikov, prazno zidovje napolni!’ Stresel se hrast je mogočni, brez vetra je zganil vejevje z glasnim šelestom: od groze so udi mi kar vzdrgetali, 630 hkrati lasje se ježili, vseeno sem večkrat poljubil zemljo in hrastovo deblo in nisem priznaval, da upam; vendar sem upal in v duhu sem péstoval svoje molitve. Noč se spusti in telo, od skrbi neprestanih izžeto, spanec objame: tedaj pred očmi mi vstane podoba 635 istega hrasta, z enakim vejevjem, živalic z bremenom leze enako število po njem; še drevo se zatrese 4 Iz semena hrasta ob znamenitem Jupitrovem templju v Epiru. Keria_2024-2_FINAL.indd 186 7. 03. 2025 07:32:13 187Ovidij: Metamorfoze prav kakor prej in sprevòd ‘zrnjenosk’5 se razsuje po trati; v hipu začenjajo rasti, postajajo večje in večje, s tal se že dvigajo, trup pa zravnajo v držo pokončno; 640 mršavost urno izginja, znebijo se nog preštevilnih, barve črnikaste, udi dobijo človeško obliko. Sanje so mimo: že buden zavrnem privid in si tarnam, da pomoči pri bogovih ni najti; medtem pa v palači dviga se glasno mrmranje, podobno človeškim glasovom, 645 česar več nisem bil vajen; posumim, da to so še sanje, vtem pa že Télamon v naglici vrata odpre in zavpije: ‘Oče, le pridi, in videl boš več, kot verjameš in upaš!’ Stopim pred dvorec in vidim može, kot sem prej jih že videl v sanjskih podobah, po vrsti jih gledam takšne pred sabo, 650 vse prepoznam: zdaj pridejo bliže, pozdravijo kralja. Jupitru najprej izpolnim obljube in novemu ljudstvu mesto nato razdelim pa še polja umrlih lastnikov; nič ne tajim, da izšli so iz mravelj – odtod Mirmidonci.6 Videl si, kakšna telesa imajo; pretekle navade 655 danes še vedno gojijo: ta rod je garaški in varčen, vztrajen pri svojem iskanju in tem, da, kar najde, ohrani. Šli bodo v vojno za tabo, enaki po letih, pogumu, brž ko se spet jugovzhodnik, ki sèm te je k sreči ‘prinesel’ (ta ga je namreč prinesel), ‘obrne v južne vetrove.’« 660 KEFAL IN PROKR IDA (8.661–865) S takim in drugim kramljanjem dodobra so dan zapolnili; preden se spustil je mrak, so posedli h gostiji, ponoči vsi so zaspali. Vzžarelo je sonce v zlati svetlobi, znova je vel jugovzhodnik in ladjam zavračal vrnitev: najprej sinova Palantova h Kefalu – on je starejši – 665 kreneta, s Kefalom vred pa sinova Palantova h kralju; kralj ob obisku še vedno je v spanec globok bil pogreznjen. Fokus, najmlajši Ajakov sin, jih sprejme na pragu; Telamon z bratom je namreč odbiral može za vojščake. Fokus odvede Atence v notránjost, v prelepe sobane, 670 malo odmaknjene, kamor še sam je h gostom prisedel. Kopje opazi, ki Kefal ga v roki drži, izklesano 5 Granifer: ki nosi zrnje. 6 »Rojeni iz mravelj«, iz gr. μύρμηξ, mravlja. Keria_2024-2_FINAL.indd 187 7. 03. 2025 07:32:13 188 Barbara Šega Čeh v lesu, ki ni mu poznan, in z zlato kovano konico. Preden prešli so k jedru pogovora, Fokus je rekel: »Vnet sem za lov na zveri in precej podkovan o gozdovih, 675 vendar lesa, ki iz njega nastalo je tvoje kopjišče, ne prepoznam: če bi les bil jesenov, bi bil zagotovo barve rumene; če bil bi to dren, bi v njem bile grče. Resda ne vem za drevo, od koder ta les bi izviral, lepšega kopja za met pa v življenju še nisem uzrl.« 680 Eden od bratov atenskih7 tedaj je povzel: »Ne lepoti, bolj se boš čudil koristnim lastnostim tega orožja. Zmeraj zadene svoj cilj, na zadetek ne vpliva naključje, treba nikoli ni ponj, saj samo, krvavo, se vrne.« Mladi Nerejev potomec8 tedaj rad vse bi izvedel: 685 vpraša, zakaj in od kod mu ta dar dragoceni, od koga. Kefal pojasni mu vse, kar želi, a ga sram je priznati, kakšna je zanj bila cena; umolkne, strt od boleče ženine smrti, udró se mu solze; tako nadaljuje: »Kdo bi mi, sin Nereidin, le mogel verjeti? To kopje 690 spravlja me v jok in tako bo še leta, če le mi usoda dala bo dolgo življenje; ubilo je ljubljeno ženo, mene pa z njo: o da tega daru ne prejel bi nikoli! Njej je ime bilo Prókrida; tvojim ušesom mogoče bolj je poznana Orítija, njena ugrabljena sestra;9 695 če bi že njuno lepoto in nrav primerjati hotel, Prokrida bolj bila vredna bi ropa! Z mano jo združil oče je njen, Erehtej, združíla me z njo je ljubezen: srečnež sem bil in veljal zanj; bil bi še zdaj, a bogovi niso hoteli. Ko drugi je mesec mineval po svatbi, 700 mreže nekoč sem nastavljal rogatim jelenom; in zjutraj z vrha najvišjega gore Himét, ki zmeraj je v cvetju, vidi me rožna Aurora, potem ko temò je odstrla: nočem, a že me ugrabi. Če smem, bom povedal resnico, ne da bi žalil boginjo: kot vrtničin cvet naj bo lepa, 705 naj obvladuje somrak, ki ločuje temò od svetlobe, z nektarjem rosnim naj hrani se, jaz sem le Prokrido ljubil; v srcu sem nosil le Prokrido, Prokrido vedno na ustih. Stalno sem pravil o svetem zakonu, o novih objemih, svatbi nedavni, zavezi, ki kliče me v posteljo prazno. 710 7 Kefalovih spremljevalcev, Palantovih sinov. 8 Sin Ajaka in nereide Psamate. 9 Prokridino sestro Oritijo je ugrabil bog severnega vetra Borej. Keria_2024-2_FINAL.indd 188 7. 03. 2025 07:32:13 189Ovidij: Metamorfoze ‘Ne jadikuj, nehvaležnež!’ tedaj je vzrojila boginja, ‘Prokrido svojo imej! A če duh moj vidi v prihodnost, kmalu zato se kesal boš.’ V togoti me k njej je nagnala. Že med potjò premlevam pri sebi boginjino grožnjo; strah me je zgrabil, da žena morda se ni zvesto držala 715 svojih zakonskih obljub, ker sta njena mladost in lepota vzbujali sum o prešuštvu, čeprav ga značaj je zanikal. Bil pa sem vendar odsoten, in ta, ki od nje sem se vračal, sama bila je razvratna; v ljubezni smo polni bojazni.10 Sklenem, da to, kar me muči, raziščem, z darili izkušam 720 njeno zakonsko zvestobo; ta strah Avrora podpira, zdi se mi, kot da sem čutil, da mojo podobo spreminja. Pridem v Atene Paládine, ne da bi kdo prepoznal me, vstopim v svoj dom; v notránjosti niti sledu o pregrehi, hišo prevevata čistost in skrb, ker lastnik je ugrabljen: 725 komaj, prek tisoč zvijač, sem le smel k Erehtejevi hčerki. Ko sem jo videl, sem kar ostrmel in preskušnjo zvestobe skoraj opustil; težkó sem zdržal, da se ne bi razkrinkal, tudi težkó, da je ne bi s poljubi obsul – kar bi moral. Res je potrta bila, a nobena v lepoti ne more 730 biti ji kos, ko po možu ugrabljenem, v žalosti bridki, tam je zaman hrepenela: pomisli le, kakšna milina, Fokus, sijala je v njej, da jo ból še celó je krasila! Kaj naj še rečem? Že večkrat je v svoji kreposti odbila moje ponudbe in večkrat je rekla: ‘Za enega jaz se 735 hranim samo, in le zanj, kjer že hodi, hranim užitek.’ Komu pri pameti ne bi dovolj prepričljiva se zdela taka izjava zvestobe? A meni še to ne zadošča, kopljem si rane, doklèr pod prisilo že skoraj ne klone, saj ji ponujam bogastvo za noč in nagrado še višam. 740 Vzkliknem po zmagi ničvredni: ‘Nezvesta, skušnjavec pod krinko bil sem v resnici tvoj mož in priča sem tvoje prevare!’ Ona ne črhne; le sram jo potihem preplavi, pobegne urno čez prag zahrbtnega doma, od zlega soproga; v svoji zameri do mene vso moško svojat je črtila, 745 tavala preko gorá in počenjala to, kar Diana. Vnel sem tedaj, zapuščen, se še v silnejšem ognju, ki žgal je vse do kosti: odpuščánja sem prosil, priznal sem ji večkrat svojo zablodo in to, da bi zlahka še sam bil podlegel krivdi podobni, če kdo bi mi nudil mamljive darove. 750 10 Prim. v. 826. Keria_2024-2_FINAL.indd 189 7. 03. 2025 07:32:13 190 Barbara Šega Čeh Brž po priznanju – le ranjeno čast je še prej maščevala – vrne se k meni in leta so tekla v ljubezenski slogi; kakor da sama bila bi le skromno darilo, povrh mi psa podari; ko ga njej je predajala kintska Diana, rekla tedaj ji je: ‘V teku premagal bo vse.’ In obenem 755 kopje mi v dar izroči, ki držim ga v rokàh in ga gledaš. Hočeš izvedeti, kaj se zgodilo je s prvim darilom? Čudu prisluhni: osupnil boš, saj je dogodek izjemen! Lajev potomec Ojdip bistroumno je pesmice rešil, kakršnih prej razumel ni nihče, in prerokinja mračna 760 izpod pečine, ki z nje se je vrgla, ugank se ne spomni:11 Kmalu nad Tebe ajónske se zgrne še druga nadloga (vzvišena Témida takšnih reči brez kazni ne pušča!): kmetje vsevprek so se zbali za svojo drobnico in tudi lastna življenja, zaradi zveri; iz soseščine mladi 765 tja smo prišli in smo polja široka obdali z ogrado. Gibčna zverina12 je v skokih lahkotnih prečkala mreže, preskakovala pasti in na vrhu nastavljene zanke: psi so spuščeni s povodcev, a ona slednikom pobegne, nič počasnejša od ptice se s tropom nalašč poigrava. 770 Vsi mi kričijo v en glas, naj Lájlapa vendar odvežem, Prokridin dar z imenom ‘Vihar’: lep čas se že trga, sam se poskuša otresti konopca, ki vrat mu oklepa. Komaj je bil izpuščen, nam že spred oči je izginil; v prahu razgretem so vidne bile le še pasje stopinje, 775 pes je izginil z obzorja: hitrejše od njega ni kopje, niso ne zrna svinčena, zagnana z vrteče se frače, niti ne lahka puščica z gortinskega13 loka v poletu. Grič se je dvigal prav sredi polj, ki pod njim so ležala; vzpnem se na vrh in odpre se pogled na edinstveno dirko: 780 zdaj se je zdelo, da zver je ujeta, zdaj pa, da znova pasjim zobem je ušla; prebrisanka tam po čistini noče bežati naravnost in gobec slednika zavaja, v krogih drvi in se vrača, da vzame zalet napadalcu. Pes ji grozeče tiči za petami, že skoraj drži jo, 785 vendar ne zgrabi, le v prazno hlasta s čeljustmi po zraku. Kopje sem vzel za pomoč; medtem ko ga z desno namerjam, vtem ko poskušam še prste vtakníti v zanko jermena, 11 Sfinga. 12 Lisica. 13 Kretskega. Keria_2024-2_FINAL.indd 190 7. 03. 2025 07:32:13 191Ovidij: Metamorfoze komaj za hip sem odvrnil pogled. Ko znova oči sem uprl tja kamor prej, pa uzrem – o prečudno! – marmorna kipa 790 sredi poljane; kot eden bežal bi in drugi preganjal. Hotel očitno je bog, da oba zaključita tekmo kot zmagovalca – če sploh je bilo tam kakšno božanstvo.« To je dejal in obmolknil. ‘Pa kaj zakrivilo je kopje?’ vpraša ga Fokus, in on mu pojasnil je krivdo orožja: 795 »Sreča je zame, o Fokus, bila izhodišče trpljenja: najprej omenil bom njo. Res rad še spomine obujam, Ajakov sin, na ta blaženi čas po poroki, na leta, ko sem s soprogo užival, uživala ona je z možem. Naju je družila skrb medsebojna in skupna ljubezen; 800 niti se ona še Jupitru v postelji ne bi predala rajši kot meni, ne mene bi druga ne mogla prevzeti, niti ne Venera sama; goreli sta srci enako. Skoraj so žarki ob zori se gorskih vrhov dotaknili, ko sem, mladenič, navadno odpravil na lov se v gozdove; 805 nisem navadno s sabo jemal ne hlapcev ne konjev niti ne psov ostrovohih14 ne vozlastih mrež za lovljenje: kopje bilo je moj varuh; ko klanje zveri se desnici že je uprlo, znova iskal sem senčno svežino, hkrati pa sapico, njo, ki iz hladnih dolin je pihljala: 810 sape lahkotne želel sem si sredi vročine pekoče, sapo sem čakal, saj ona bila je v oddih po naporu. ‘Sapa, le pridi!’ sem večkrat tako ji, se spomnim, prepeval, ‘daj, razveseli me, zlezi mi hitro v naročje, premila, kakor to zmeraj storiš, in olajšaj mi žgočo vročino!’ 815 K temu morda sem dodal – saj tako je hotela usoda – več ljubkovalnih besed, kot ‚‘ti si mi čutna naslada,’ večkrat sem najbrž ji rekel, ‚‘ti me poživljaš, krepčaš me; ti me spodbujaš, da ljubim gozdove in kraje samotne: zmeraj lovim ta tvoj dih in vsrkavam ga s svojimi usti.’15 820 Neki neznanec prisluhnil je mojim dvoumnim izjavam, zmotno je mislil, da Sapa,16 ime, ki pogosto ga kličem, najbrž pripada kateri od nimf: da sem v nimfo zaljubljen. Ta ovaduh nepremišljeni urno svoj plod domišljije Prokridi nese na nos; šepetaje pove, kar je slišal. 825 Res lahkoverno je čustvo ljubezni: obšla jo je v hipu 14 Slednikov. 15 Prim. v. 861. 16 Aura. Keria_2024-2_FINAL.indd 191 7. 03. 2025 07:32:13 192 Barbara Šega Čeh bol, da je kar omedlela, mi pravijo; končno je vendar spet se ovedla, tožila nad sabo in kruto usodo, tarnala, češ da jo varam; namišljen zločin bremeni jo, strah jo je, česar sploh ni, breztelesno ime ji ga vzbuja, 830 v svoji nesreči trpi, kot da kosa se s tekmico pravo. Vendar pogosto še dvomi, ubožica, upa na zmoto, kar ne verjame ovadbi in, dokler še sama ne vidi, noče nikakor moža obtožíti nobenih prestopkov. Zjutraj Avrora s svetlobo temino noči je odgnala: 835 v gozd se podam in po lovu uspešnem, zleknjen na travi, vzkliknil sem: ‘Sapa, le pridi, olajšaj mi, trudnemu, muke!’ Sredi besed sem naenkrat zaslišal nekakšno ječanje: zdelo se vsaj je tako. ‘Le pridi, najljubša!’ sem rekel; znova lahnó zašumelo je listje odpadlo; da zver je, 840 bil sem prepričan in vanjo z zamahom zalučal sem kopje: Prokrida to je bila! ‘Gorje mi!’ se krik ji iztrga, stiska si rano sredi srca. Ko spoznal sem po glasu zvesto soprogo, kot nor sem brezglavo pognal se za glasom. Najdem jo komaj še živo, v obleki, s krvjo oškropljeni, 845 jaz pa, nesrečnež, poskušam njen dar izdreti iz rane; v nežen objem privzdignem telo, od lastnega ljubše, najprej razrežem obleko na prsih, nato pa povežem rano grozotno in skušam ustaviti kri, ki ji lije; naj ne umre in me naj ne zapušča, zločinca, jo prosim. 850 Pešajo že ji moči, a pred smrtjo je vendar izrekla stežka teh nekaj besed: ‘Pri najini zvezi poročni in pri bogovih, nebesnih in mojih,17 če kdaj zaslužila kaj sem od tebe si dobrega, pri stanovitni ljubezni, tej, ki še traja, celo ko od nje že umiram, rotim te: 855 v najino póstelj zakonsko nikar ne pripelji te Avre!’ Končno, ob njenih besedah, dojel sem zmešnjavo z imenom! Vse sem pojasnil. A kaj pomagalo je zdaj pojasnilo? V smrt se pogreza, slabotno življenje s krvjo ji odteka; dokler lahko še kaj gleda, motri me s pogledom, nato pa 860 vame še dahne in dušo nesrečno mi v usta izdihne; zdaj se mi v smrti pomirjena zdi in na videz bolj vedra.« V solzah junak jokajočim tako je obujal spomine; glej, in že Ajak s sinovoma vstopi obenem z vojščaki, pravkar izbranimi, s težkim orožjem, ki Kefal jih sprejme. 17 Bogovih podzemlja. Keria_2024-2_FINAL.indd 192 7. 03. 2025 07:32:13 193Ovidij: Metamorfoze K ALIDONSKI MERJASEC IN MELEAGROVA SMRT (8.267–546) Širom argólidskih mest potoval je sloves Tezejev; ljudstva, v bogati Ahaji doma, so ponižno prosila prav za njegovo pomoč, ko grozila je huda nevarnost, prav za njegovo pomoč Kalidón – pa čeprav Meleager 270 bival je tam – je rotil zaskrbljeno: in vzrok za te prošnje bil je merjasec, vdan maščevalec srdite Diane. Pravijo namreč, da kralj kalidonski, Ojnej, daroval je Cereri prve plodove obilnega leta, Liáju vino njegovo in olje oliv svetlolasi Minervi; 275 najprej je poljske bogove dobrikava čast doletela, vse preostale nebesne zatem, le oltarji Diane, hčerke Latonine, naj brez kadil bi ostali, prezrti. Jeza poloti se kdaj še bogov. »Ne bom dopustila tega brez kazni: če nisem čaščena, bom vsaj maščevana!« 280 S temi besedami preko olénijskih polj je poslala brž maščevalnega vepra: še bikov ni bilo večjih niti na paši v Epiru in ne na sicilskih livadah: v ognju blešče se oči mu, podplute s krvjo, in grozeče [tilnik srši od ščetin, ki štrlijo kot čvrsta kopjišča, 285 kakor okop s palisado visoko molijo mu kvišku]; pena kipeča mu curkoma vre s švistenjem zamolklim širom po plečih, čekani so taki kot indijski okli, strela mu šviga iz gobca in listje se žge od sopuha. Zver pomendra zdaj mlade poganjke rastočih posevkov, 290 zdaj dozorelo žito obžre in v obup sprevrača kmetove upe, ko Cereri klasje vrh stebel pogrize: gumna in kašče zaman hrepene po obljubljenih žetvah. Grozdi obilni na tleh so, z izruvano trto visoko, z njimi olive in oljčno vejevje, nenehno v zelenju. 295 Še nad živino divja: ne pastir in ne pes in celo ne biki besneči pred njim ne zmorejo čred obraniti. V strahu ljudje razbeže se in kvečjemu znotraj obzidij mesta se čutijo varne, doklèr Meleager se s četo mladcev izbranih, dovolj slavoželjnih, v podvigu ni združil: 300 dvojčka vladarja Tindáreja, prvi izvrsten bojevnik, drugi vrhunski jahač; izumitelj prve od ladij, Jazon; Tezej, s Pejrítoom srečen v prijateljski slogi; dva od potomcev Téstija; dva iz rodu Afareja, Keria_2024-2_FINAL.indd 193 7. 03. 2025 07:32:13 194 Barbara Šega Čeh Idas živahni z Linkejem; Kajnej, ki zdaj ni več ženska18; 305 divji Levkip in Akast, ki slovel je po spretnosti s kopjem; Drias; Hipótoos; Fojniks, Amintorjev sin, in sinova Aktorja z Elide, dvojčka; Fileja od tam so poslali. Manjkal ni Télamon niti ne oče junaka Ahila, Feresov sin je bil tam in še Jólaj, Bojotijec; z njima 310 urni tekač Evritíon; Ehíon, tekač brez poraza; Leleks iz Nárika; zraven Hipej; Panopej in še Hipaz, ves neugnan, ter Nestor, tedaj še v mladeniški dobi, vsi, ki jih Hipokoónt je poslal iz nekdanjih Amikel; tast Penelopin z Ankájem, Parazijcem; z njim bistroumni 315 Ampiksov sin; ter Ojklejev, takrat še na varnem pred ženo;19 kras arkadskih gozdov pa bilo je dekle, Atalanta.20 Zgoraj ji vrhnjo obleko je spenjala gladka zaponka, zvila si dolge lase je v preprosto pričesko, le v vozel; z leve, na rami viseč, rožljal ji je tul slonovinast, 320 poln naostrenih puščic, in še lok je držala v levici; taka bila je njena oprava, obraz pa pri fantu zdel bi lahko se dekliški in deški morda pri mladenki. Brž ko junak kalidonski dekle je uzrl, si v hipu že poželel jo je, tudi če kdo od bogov bi bil proti, 325 vnel se je v tihih plamenih in vzkliknil: »O srečnež, kogar ta za moža bo izbrala!« Besed mu več čas ne dopušča niti spodobnost: priganja ga večji podvig na pogonu. Gozd, še nikoli razredčen, gostó je porasel z drevesi, tik nad ravnino začne se, s pogledom na polja položna. 330 Vanj so vstopili možje: nekateri razpenjajo mreže, drugi s povodcev spuščajo pse in del jih odtisom parkljev sledi: po odkritju nevarne zverine hlepijo. Vbokla dolina ležala je tam in pogosto so vanjo lili deževni potoki; dno te kotanje prerašča 335 vrba žalujka21 pa bičevje gibko, močvirnato ločje, vrbovo šibje22 in nizko trstičje pod protjem visokim: v sredo sovražnikov plane od tod merjasec razsrjen, kakor ob trku oblakov se sprožijo strele nebesne. Gozd se razpre od naleta in drevje hrešči, ko se lomi: 340 18 Neptun je ljubico Kajnis spremenil v neranljivega moškega. 19 Amfiaraj, ki ga je žena pregovorila, naj se udeleži vojne proti Tebam. 20 Ovidij Atalanto v tem odlomku imenuje z vzdevkom Tegejka (Tegeaea), po starem mestu Tegea v Arkadiji. 21 Salix lenta: vrba žalujka. 22 Vimina = salix viminalis: ozkolistna vrba. Keria_2024-2_FINAL.indd 194 7. 03. 2025 07:32:13 195Ovidij: Metamorfoze lovci naglas zakričijo in s čvrsto desnico držijo kopja naperjena ploskih rezil s trepetavim odsevom.23 Zver pa zažene se v pse, jih razganja, ko zmoti kateri njeno besnenje, in para s strani lajajoče krdelo. Najprej Ehíon je kopje močnó zavihtel, a je zgrešil, 345 ost je zadela le javor in komaj obdrsnila deblo; kopje naslednje je ciljalo v hrbet merjaščev; če ne bi met bil tako silovit, prav tam bi gotovo pristalo: toda še dlje poletí; zagnal ga je Jazon iz Págaz. »Fojbos,« je vzkliknil Ampiksov sin, »če častil sem te zmeraj, 350 če te častim, me usliši: naj cilj zdaj s kopjem zadenem!« Prošnjam je bog ustregel po svojih močeh in merjasec bil je zadet, a brez praske: Diana je kopju med lètom snela železno konico in les brez osti ga je treščil. Zver je tedaj pobesnela, izbruhnila huje od strele; 355 plamen žari iz oči ji, z izdihi ji sika iz prsi; kakor izstrelek težak se utrga z napete tetive, kadar obzidje je cilj ali stolpi, prepolni vojščakov, ravno tako smrtonosno se v mladce svinja požene; s sunkom prevrne Hipálmona, z njim Pelagónta, čuvarja 360 desnega boka: negibna so dvignili s tal ju ostali; ni pa usodnim udarcem ubežal Enájsim, potomec Hipokoónta: še preden, tresoč se, lahko je pobegnil, že mu merjasec je tik pod kolenom kite odtrgal; Nestor iz Pilosa Troje morda sploh ne bi dočakal, 365 toda, na sulico svojo oprt, zavihtel se je kvišku urno na bližnje drevo, in tam je iz krošnje, na varnem, gledal sovraga navzdol, pred katerim je pravkar pobegnil.24 Zver pa si v besu ob hrastovem deblu nabrusi čekane, s smrtjo grozi, ko zanaša se spet na ostrino orožja: 370 slavnemu Hípazu stegno razpara z zakrivljenim oklom. Dvojčka pa, Kastor in Poluks, ki nista bila še ozvezdji, paša oba za oči, in oba jahajoča na konjih, belih še bolj od snega, sta oba že vihtela po zraku sulici svoji z ostema, drhtečima v ritmu jahačev. 375 Skupil gotovo ščetinar bi rane od njiju, če ne bi v temno goščavo se skril, nepredirno za konje in kopja. Télamon tja mu sledi, a iz vneme ni pazil, kod hodi: padel kot snop je podolgem prek korenine drevesne. 23 Igra sence in sončnih žarkov na orožju. 24 Značilna Ov. ironija: bodoči starosta gr. vojske pred Trojo si je rešil življenje, ker se je pred nevarnostjo skril na drevo. Keria_2024-2_FINAL.indd 195 7. 03. 2025 07:32:13 196 Barbara Šega Čeh Vtem ko Pelej ga je dvigal, je že Atalanta puščico, 380 urno kot blisk, izstrelila s tetive napetega loka: ost je oprasnila hrbet zveri, se čvrstó ji zarila tik pod uho in ji s srago krvi pordečila ščetine; vendar mladenka uspešnega meta se ni veselila bolj kakor sam Meleager: in zdi se, da prvi je videl 385 rano krvavo in prvi opomnil tovariše nanjo; hkrati je rekel: »Zasluženo čast za pogum boš požela.« Zdaj so zardeli možje, spodbujajo vsi se med sabo, z vpitjem hrabrijo se, mečejo kopja v popolni zmešnjavi: gneča pa metom ni v prid, le v oviro, da cilj bi zadeli. 390 Glej ga Ankája, Arkadijca, v besu z dvorezno sekiro tvega pogubo! »Učite, možje, se, kako prevladuje moško orožje nad ženskim, pustite to meni!« je vzkliknil. »Sama Latonina hči naj zverino z orožjem varuje, moja desnica, Diani navkljub, bo zver pokončala.« 395 Take ošabne besede je najprej napihnjenec klatil, dvignil z rokami zatem je kvišku dvoglavo sekiro, stopil na prste in vzpel se, da zviška zadal bi udarec: urnejši bil je merjasec, zaril je čekane v vsiljivca, ravno vrh dimelj, na mesto, kjer pot je do smrti najbližja. 400 V hipu Ankáj se sesede; s poplavo krvi mu drobovje v gmoti drsi iz trebuha in tla se s krvjo prepojijo. Tudi Iksíonov sin Pejrítoos šel je nasproti zveri sovražni in kopje vihtel je v krepki desnici. »Proč!« posvari ga Tezej. »Saj rajši imam te kot sebe! 405 Del moje duše ostani, prijatelj! Junaki se smejo kdaj umakniti: predrzni pogum je Ankája pokopal.« To je dejal in zalučal je težko drenovo kopje: dobro namerjeno bronasto ost, ki zadela bi tarčo, v lètu prestregla je gosto olistana hrastova veja. 410 Vrgel je kopje še Jazon: skrenilo je le po naključju stran od zveri in predrlo nič krivega psa skozi boke; v hipu usodni lučaj prikoval ga je bočno na zemljo. Srečo različno ima Meleagrova roka: od kopij prvo je v tleh obtičalo, a drugo v merjaščevem hrbtu. 415 Vtem ko zverina divja, ko s telesom se v krogu obrača, pena, pomešana s svežo krvjo, pa ji bruha iz žrela, naglo sovragu približa se mož, ki zadal mu je rano, spravlja ga v bes in še kopje bleščeče zarije mu v pleče. Lovske tovariše glasno veselje preplavi, med vzkliki 420 stisniti vsakdo želi zmagovalcu junaško desnico; Keria_2024-2_FINAL.indd 196 7. 03. 2025 07:32:13 197Ovidij: Metamorfoze v zver velikansko osuplo strmijo, saj zleknjeno truplo širom po tleh se razteza; dotik še ne zdi se jim varen, vendar si kopje prav vsak v pošastini krvi omoči. Sam Meleáger je stopil na glavo morilsko in rekel: 425 »Vzemi, Nonakrijka,25 plen, ki mi res po pravici pripada, rad bi s teboj, Atalanta, delil si zasluženo slavo!« Urno poda ji merjaščevo kožo, s hrbta odrto, polno ščetin otrdelih, in glavo mogočno s čekani. Dar je dekle vzradostil, a ne bolj kot njegov darovalec; 430 druge zavist je popadla, mrmranje je raslo med lovci. Dva izmed njih, Fleksíp in Toksej,26 ji, žugaje z rokami, rjoveta hkrati: »Odloži no, daj, ne prisvajaj si, ženska, naših časti in na svojo lepoto se nič ne zanašaj, dolgo več pazil ne bo zaščitnik zaljubljeni nate!« 435 Že ji nagrado odvzamejo, njemu pa čast nagrajenca; Marsov potomec27 škripa z zobmi, v njem vre od togote. »Zdaj si zapomnite, roparji tujih zaslug,« je zakričal, »koliko dlje so dejanja od groženj!« Fleksipu je v prsi, ne da bi ta se nadejal, zarinil brezbožno rezilo. 440 Tudi Tokseju, še v dvomih, kaj naj stori, naj maščuje brata, ko hkrati boji se njegove usode, ne pušča časa v razmislek, in kopje, še toplo orožje umora prejšnjega brata, se v krvi sorodni je znova ogrelo. Ravno je nesla Altaja darove za sinovo zmago 445 v templje bogovom, ko brata ubita uzre na nosilih. Tarna, se bije po prsih, nato pa še z vikom in krikom mesto preplavi in zlato obleko s črno zamenja; vendar je, brž ko postalo je znano ime ubijalca, žalost spuhtela, iz solz se sprevrgla je v slo maščevalno. 450 Troje sestrá28 položilo je v plamen poleno, medtem ko v mukah porodnih Altaja, vladarjeva hči29, je ležala; s palcem so zvijale niti usodne in rekle med prejo: »Dete še komaj rojeno, odmerjamo dobo življenja drvu in tebi enako.« A brž ko boginje odpele 455 čarni urok so in pete odnesle, že potegnila mati krepelo je z ognja in s curkom je žar pogasila. Dolgo je skrito bilo v najglobljih kotičkih palače, 25 Prebivalka Arkadije Atalanta. 26 Testijeva sinova in Altajina brata, Meleagrova strica. 27 Meleager je bil po Apolodorovih in Higinovih navedbah Marsov potomec. 28 Rojenice Mojre. 29 Ov. jo imenuje Thestias: Testijeva hči. Keria_2024-2_FINAL.indd 197 7. 03. 2025 07:32:13 198 Barbara Šega Čeh tam je na varnem, mladenič, očuvalo tvoje življenje. Zdaj ga rodnica na plan je izvlekla; ukaže zložiti 460 bakle in dračje ter z ognjem sovražnim grmado zaneti. Štirikrat skušala vejo tedaj je zagnati v plamene, štirikrat to opustila: borita se mati in sestra, eno srce nasprotna si čustva delijo na dvoje. Večkrat obraz prebledel ji je v strahu pred bližnjim zločinom, 465 v žgoči togoti oči so ji večkrat krvavo pordele, včasih je njeno obličje v grozečem besnilu postalo spaki nekakšni podobno in včasih, verjel bi, sočutno; ko pa ji duša je, divje razvneta, solzé osušila, že so se spet ji udrle; kot ladja, ki veter jo nosi 470 v smeri, od koder jo tok nasprotni odganja, občuti dvojno prisilo in, vsa negotova, se vdaja obema, skoraj enako Altajo zanašajo čustvene blodnje: jezo izmenoma brzda, obrzdano znova obuja. Vendar nazadnje le v njej nad materjo sestra prevlada, 475 in da s krvjo pomirila bi senci, po krvi sorodni,30 s svojim brezboštvom se klanja bogovom. Ko ogenj pogubni že je vzplamtel, je zavpila: »Moj drob naj grmada pogoltne!« In ko je v roki okrutni držala usodno poleno, tik pred oltarjem pogrebnim je, ženska nesrečna, obstala. 480 »Ve Evmeníde, trojica boginj maščevanja,« je rekla, »k svetim obredom, ki bes jim botruje, obraz obrnite! Sem maščevalka in krivka; smrt se le s smrtjo izmije, naj se zločin povrne z zločinom, pogreba31 s pogrebom. Naj pogubi nakopičena žalost to hišo brezbožno! 485 Kaj? Radostil se bo srečni Ojnej zmagovitega sina, Testij pa žível z izgubo? Oba zdaj rajši žalujta! Vidva pa, brata, že mana, ki pravkar sta senci postala, mojo dolžnost dojemíta in sprejmita žrtev pogrebno; težka je, vendar nared: to zlo mi je zraslo v trebuhu!32 490 Kam me zanaša? Gorje! Odpustita mi, materi, brata! Roka okleva pri svoji nameri: priznam, da zaslužil fant si je smrt, a nerada bila bi njegova morilka. Torej bo nekaznovan jo odnesel in živ? Bo po zmagi zdaj Kalidonu zavladal, ko stopil uspeh mu je v glavo, 495 vidva, prgišči pepela, pa v senci ledeni ležala? 30 Svoja brata. 31 Dvojina: pogreba obeh bratov. 32 Sin Meleager. Keria_2024-2_FINAL.indd 198 7. 03. 2025 07:32:13 199Ovidij: Metamorfoze Tega ne bom dopustila! Pogine še on naj, zločinec, up naj očetov pokoplje, kraljestvo in z njim domovino! Kje pa je čut materinski? In starševske svete prisege? Kje je še mesecev dvakrat po pet in nosečniške muke? 500 O da bili bi po rojstvu požrli te žgoči plameni, to bi kako že prestala! Živel si po moji zaslugi, zdaj boš po svoji umrl! Le plačaj za svoje dejanje, vrni življenje mi, dvakrat ti dano – prvič ob rojstvu, kmalu še z drvom ugaslim – če ne, me zagrebi ob bratih! 505 Hkrati želim in ne zmorem. Le kaj naj storim!33 Zdaj brata v ranah imam pred očmi, v grozovitem prizoru pokola, zdaj se ob tem, da sem mati, srce mi od vdanosti para. Jojmene! Grenka bo vajina zmaga, a zmagajta, brata, le zadoščenje izkažem še vajinim manom in sama 510 šla bom za vama!« Obraz odvrnila je, z roko tresočo v sredo plamenov nato je zagnala pogubno poleno: ali je drvo ob tem kar sámo zares zaječalo ali je šlo za prisluh, ko ga ogenj nerad je pogoltnil. Daleč od tod ta plamen že žge Meleagra, ki vzroka 515 sploh ne pozna, le občuti, kako se mu vnema drobovje v zubljih nevidnih, in muke grozotne junaško prenaša. Toži, da kot strahopetec umira, ne v boju krvavem; srečnež Ankaj je, trdi, ker od ran je umrl; očeta že ostarelega kliče in brate ter sestre ljubeče, 520 v stoku in vzdihih poslednjih zakonsko družico,34 mogoče kliče še mater. Razrašča se ogenj in z njim bolečina, končno pa le oslabita; oba ugasnila sta hkrati, duh se je čisto počasi razblinil v lahkotno ozračje, čisto počasi je sivi pepel na žerjavico legel. 525 Ves Kalidón je na tleh: jadikujejo mladi in stari, tarnata ljudstvo in plemstvo, po prsih se, las razpuščenih, bijejo matere vse kalidonske, kjer Évenos teče. Oče si sive lase in obraz razbrazdan posipa s prahom, k zemlji prižet, in stárost visoko preklinja. 530 Mati pa, dobro vedoč, da je gnusen zločin zakrivila, roko je dvignila nase in v drob si zarila bodalo. Tudi če bog bi mi dal bil zgovornih sto ust, še z jeziki, dar in sposobnost, povrh pa še cel Helikon, bi ne mogel zvesto opisati bridkih usod Meleagrovih sester. 535 33 Prim. Katul 85: Odi et amo. 34 Svojo ženo Kleopatro. Keria_2024-2_FINAL.indd 199 7. 03. 2025 07:32:13 200 Barbara Šega Čeh Tolčejo vse se po prsih že sinjih, brez misli na videz, dokler telo je še tu, ga objemajo znova in znova, truplo poljubljajo, hkrati poljubljajo oder mrtvaški. Zdaj, po sežigu, si stiskajo k prsim prgišča pepela, h grobu prižete ležijo; ko v kamen ime je vklesano, 540 vse se oklepajo kamna, s solzámi oblivajo črke. Končno si le potešila Diana je slo maščevalno s padcem partáonske35 hiše in sestram telesa – izvzame Gorgo in snaho kraljice Alkmene36 – v perje obleče, dvigne jih kvišku, iztegnjene roke podaljša v peruti, 545 usta jim v kljun spremeni in kot ptice jih pošlje v ozračje.37 35 Parthaon: kalidonski vladar in Ojnejev oče, Meleagrov ded. 36 Heraklejevo ženo Dejanejro. 37 Meleagride, spremenjene v pegatke. Keria_2024-2_FINAL.indd 200 7. 03. 2025 07:32:14 Kekavmen: Strategikon 9–34 Prevedli Eva Avguštin in Sara Križaj UVOD Pričujoči prispevek prinaša izbor odlomkov iz dela Kekavmena, bizantinskega pisca (domnevno) gruzijsko-armenskega porekla. O samem avtorju vemo pred- vsem to, kar nam o svojem življenju in sorodstvenih vezeh pove v svojem delu; ni zagotovo potrjeno, da gre za znamenitega bizantinskega generala Katakalona Kekavmena ali njegovega sina z enakim imenom. Samo besedilo je ohranjeno v enem rokopisu, ki ga je V. Vasilevski odkril v moskovski Sinodalni biblioteki in ga z V. Jernstedtom v celoti objavil leta 1896. Pravzaprav gre za dve vsebinsko ločeni besedili, t.i. Strategikon v prvem delu in Svarilni govor za cesarja v dru- gem.1 Poleg strategikona v ožjem pomenu besede (kjer prevladujejo vojaški na- sveti in pripovedi, ki so naslovljene na poveljnike, pa tudi cesarske uslužbence, akrite in toparhe) je besedilo pomembno zlasti kot vir za poznavanje vsakda- njega življenja v bizantinskem cesarstvu v 11. stoletju (sicer v času pomembnih sprememb, tudi na področju reorganizacije vojske, kjer država denimo najema celotne oddelke tujih vojakov). Osredotočanje na vidike vsakdanjega življenja (Kekavmen mdr. podaja tudi nasvete za domače življenje, medsebojne odnose, ohranjanje zdravja…), zlasti na podeželju, sicer za tovrstna dela ni značilno, saj se pisci običajno osredotočajo na dogajanje v Konstantinoplu ali na strogo vo- jaško tematiko.2 Čeprav se je Kekavmen opiral na starejše avtorje (kot pogosto omenja tudi sam), je številne modrosti in nasvete črpal tudi iz lastnih bogatih izkušenj, kot poudarja v 21. poglavju: »Jaz sem namreč zate zapisal te stvari, ker jih ni moč najti v nobeni drugi vojaški razpravi niti v drugi knjigi: sestavil sem jih iz lastnih premišljevanj in resničnih izkušenj.« 1 Καλογερόπουλος, K., »Ζητήματα Ελληνικού Πολιτισμού, Κεκαυμένου «Στρατηγικόν»: το Βυζάντιο στον 11ο αι.«, Ζητήματα Ελληνικού Πολιτισμού, Archive 1, 6–18; Ferluga, J. »Bizan- tinsko podeželje v ‘Spominih in nasvetih’ tesalskega veleposestnika XI. stoletja.« Zgodovinski časopis 49, št. 2 (1995), 159–174. 2 Ibid. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.201-228 Keria_2024-2_FINAL.indd 201 7. 03. 2025 07:32:14 202 Eva Avguštin in Sara Križaj Kekavmenov prispevek bi nas utegnil zanimati tudi zato, ker osvetljuje dogajanje v nam bližnjih krajih, ki so bili neposredno podvrženi večjim spre- membam v Bizancu. Dubrovniška tema je tako npr. nastala kmalu po bizan- tinski zmagi nad bolgarskim carjem Samuelom leta 1018.3 Nato so znani trije obiski Dobronje, arhonta in toparha mest Zadar in Salona v Dalmaciji, na bi- zantinskem dvoru, ko se je šel poklonit cesarju. Tretjič je bil zaprt, njegova po- krajina pa sredi tridesetih let 11. stoletja zasežena.4 Ko so v 11. stoletju Arabci še vedno piratsko ropali vzdolž zahodne balkanske obale in požgali Krf, so jih leta 1032 premagale združene bizantinske in dubrovniške sile pri Navpaktu oz. kasnejšemu Lepantu ter jih tako prisilile, da so se vrnili na Sicilijo.5 Beremo tudi o manjših zvijačah poveljnika – iz tega lahko sklepamo, da vojaški pomen te teme ni bil velik –, da bi se okoristil, vendar ga je knez Duklje, za katero Fer- luga prav tako poudarja, da ravno v Kekavmenu prvič zasledimo domači izraz zanjo, tj. Zeta, nasprotno ujel njega.6 Omenjeni knez Štefan Vojislav pa je imel opravka z Bizancem že prej, ko si je prisvojil veliko količino zlata iz neke ladje, ki je doživela brodolom, in ko tega nazadnje ni hotel vrniti, je cesar Mihael IV. leta 1040 nadenj poslal odpravo pod poveljstvom Georgija Probata, ki pa je utrpela strahovit poraz.7 Besedilo sva povzeli po novogrški izdaji besedila v seriji Besedila bizan- tinskega zgodovinopisja (Κείμενα Βυζαντινής Ιστοριογραφίας),8 ki predloži določene popravke izvornega rokopisa, ki so ga izdajatelji naslovili Cecaumeni Strategicon et incerti scriptoris De officiis regiis libellus, opombe pa po ruskem komentarju G. G. Lavrina,9 angleškem prevodu in komentarju Charlotte Roueché,10 francoskem prevodu in komentarju Paola Odorica11 in zgoraj na- vedeni novogrški izdaji besedila.12 3 Ferluga, J. »Bizanc na Jadranu (6.–13. stoletje).« Zgodovinski časopis 44, št. 3 (1990), 363–386. 4 Ibid. 5 Ibid. 6 Ibid. 7 Skilitz, Syn. Hist. 408-9. 8 Κεκαυμένος, Στρατηγικόν, uvod in prevod D. Tsoungarakis (Atene: Kanakis, 1996). 9 Кекавмен. Советы и рассказы: Поучение византийского полководца XI века / Подготовка текста, введение, пер. с греч., комментарий Г.Г. Литаврина. Изд. 2-е, перераб., доп. СПб.: Алетейя, 2003. Dostopno na: https://www.vostlit.info/Texts/Dokumenty/Byzanz/XI/ Cecaumenos_2/primtext1.phtml.. 10 Kekaumenos, Consilia et narrationes, Greek text, English translation and commentary by Charlotte Roueché (London: SAWS edition, 2013), dostopno na: http://www.ancientwisdoms. ac.uk/library/kekaumenos-consilia-et-narrationes/. 11 Kékauménos, Conseils et récits d’un gentilhomme byzantin, Texte présenté et traduit du grec par Paolo Odorico (Toulouse: Éditions Anacharsis, 2016). 12 Za prevajalske predloge in popravke se iskreno zahvaljujeva prof. dr. Jerneji Kavčič. Keria_2024-2_FINAL.indd 202 7. 03. 2025 07:32:14 203Kekavmen: Strategikon 9–34 PR EVOD 9. Pomembnost izvidnikov v vojni Če si poveljnik13 in ti je bila zaupana vojska (z izrazom »poveljnik« imam v mi- slih nekoga, ki stoji na čelu in poveljuje vojski), bodi vse dneve in noči na preži in imej na skrbi, kako boš premagal sovražna ljudstva. In če se nahajaš na so- vražnem ozemlju, imej številne, zveste in dejavne izvidnike, ki jih imenujemo honzariji.14 Z njihovo pomočjo se moraš poučiti tako o moči sovražnika kot o njegovi zvijačnosti. Brez izvidnikov je namreč nemogoče karkoli opraviti. Če pa se kdo nameni karkoli opraviti brez njih, naj to počne redko in le kot deja- nje presenečenja. Tvoji ogledniki naj ne poznajo drug drugega; kdo izmed njih bi utegnil biti zajet in izdati še preostale. Imeti pa moraš tudi druge honzarije, imenovane sinodiki.15 Sinodiki so ti, ki jih pošiljaš po osem, devet, deset ali več skupaj, da zbirajo informacije. Ne bodi varčen z darovi zanje, še zlasti, kadar opravijo kakšno delo. In veliko se pogovarjaj z njimi in med pogovori pozor- no opazuj, kdo je po značaju naiven in kdo bolj premeten, kdo laže in kdo govori resnico. Vedeti moraš, kdo izmed njih je hiter ali počasen, pogumen ali strahopeten. Tvojih misli pa ne smejo poznati niti ogledniki niti kdo drug. In dobro skrbi za to, da boš vsak dan vedel, kje se nahaja tvoj sovražnik, kako je razporejen, kaj počne in kaj pričakuje, kolikšno vojsko ima, česa si želi in kako pošilja svoje kurzatorje16 ali jih ne pošilja in ali je zvijačen ali naiven. Tudi če je naiven, ga ne podcenjuj, da te ne dobi v pest, temveč načrtuj, kako ga boš porazil, kot da je zvijačen in pretkan. Sovražnika ne moreš spoznati drugače, kot da imaš veliko izvidnikov. In ko se natančno poučiš o njem, začni vojno, če se lahko soočiš z njim, toda ne nepremišljeno, da ne boš pogubil svoje voj- ske. Svojega sovražnika skušaj premagati z zvijačami, bojnimi napravami in zasedami in le v skrajni sili, če je neizogibno, z bitko. Toda ne podaj se v bitko, dokler ga nisi dodobra spoznal in preizkusil. Če se boš namreč spopadel z njim, preden ga dobro poznaš, ne boš vedel, kako se moraš boriti. In če se boš pognal v beg, se bo v tvojo vojsko naselila strahopetnost in tudi tvoj pohod se bo nadaljeval v zaskrbljenosti in strahu. Če pa napoči primeren dan, se podaj v bitko, četudi sovražnika še nisi preizkusil. Toda to se zgodi redko. 13 Strateg. oz. vojaški poveljnik (gr. στρατηγός) je imel v določenih obdobjih grške zgodovine (zlasti med 7. in 10. stoletjem) tako funkcijo poveljnika vojske določene teme (t. j. vojaške in upravne enote bizantinskega cesarstva) kot tudi nosilca civilne oblasti/vladarja. V tem besedilu se izraz στρατηγός (v nadaljevanju ga prevajam kot poveljnik) nanaša le na vojaško funkcijo. 14 Grška beseda χoνσάριος oziroma χoσάριος označuje vrsto vojaškega oglednika/vohuna, ki se pojavlja tudi v nekaterih drugih bizantinskih besedilih. 15 Gr. συνοδικοί, dobesedno spremljevalci, so bili vrsta izvidnikov ki je skrbela za zbiranje informacij. 16 Beseda κουρσάτορας izhaja iz latinščine in označuje še eno podvrsto izvidnikov. Kot posebna enota se omenjajo tudi v Mavricijevem Strategikonu. Keria_2024-2_FINAL.indd 203 7. 03. 2025 07:32:14 204 Eva Avguštin in Sara Križaj 10. O strahu in pogumu Naredi vse, kar je v tvoji moči, da boš zaščitil svojo vojsko, a to naj ne bo ra- zlog, da se te poloti strahopetnost. Pogumen bodi in trden, a ne tako drzen, da bi zapadel v nesrečo, niti preveč strahopeten. Če si namreč strahopeten, se boš izgovarjal, rekoč: »Bojujem se, da bi zaščitil svojo vojsko«. Jaz pa te bom vprašal: »Če si hotel zaščititi svojo vojsko, zakaj si se podal v vojno na sovražno ozemlje? Ne glede na to, ali so sovražniki prišli nadte ali pa si jih napadel ti, se bojuj s ciljem doseči zmagoslavje.« Do zmage pa se ne da priti drugače kot z zvijačo ali z neposrednimi spopadom. Seveda ti ne pravim, da ne skušaj zaščiti- ti svoje vojske, niti ti ne svetujem, da skušaj predrzno doseči nemogoče, temveč ti pravim, da vse počni z razumom, pozornostjo in skrbjo, da te ne bo mogel nihče grajati niti zaradi predrznosti niti zaradi tega, imaš ti za preudarnost. Ne bodi torej niti strahopeten niti preveč pogumen, temveč naj bo večina tvojih dejanj smelih, ta, za katera pa se bo zdelo, da so strahopetna, naj bodo modra in polna zvijačnosti. Na takšen način boš sovražnikom postal resnična grožnja. 11. Razporeditev vojske Želel bi ti svetovati tudi, kakšna bi morala biti razporeditev vojakov na dan bitke, toda to vprašanje so v dovoljšni meri obravnavali že drugi pred mano,17 tako da naj ti to zadošča. Svoje čete razporedi tako, kot veš, da to počne tvoj sovražnik. Nekateri namreč razporedijo može v eno falango, drugi v dve, ne- kateri pa v razpršeno formacijo in napadajo v krogu. Izmed vseh razvrstitev je romejska18 najboljša in najvarnejša. Vedeti je treba tudi, da vse zvijače so- vražnikov temeljijo na zasedi. Na to moraš torej paziti, mnogi so bili namreč pogubljeni na tak način. Toda tudi ti postavljaj zasede na primernih in nepri- čakovanih krajih in z božjo pomočjo boš zmagovit. 12. Prebežniki Pozoren bodi na prebežnike, četudi se zatečejo k tebi. Mnogi namreč v skladu s sovražnikovim zvijačnim načrtom pridejo pod pretvezo, da bi te pretentali in te pahnili v njegove roke ter na koncu zbežali tudi sami. Obstajajo pa tudi drugi prebežniki, bodisi ti, ki si jim izkazal dobroto, ali pa so njihovi ljudje z 17 V obdobju pred Kekavmenom je nastalo več vojaških priročnikov; med nekatera izmed najbolj znanih tovrstnih del spadajo Strategikon cesarja Mavricija (6. st.) in razprave z naslovom Takti- ka Leona VI., Konstantina VII. Porfirogeneta in Nikefora Urana. 18 Ali drugače: »bizantinska«. Izraz v izvirniku (ρωμαϊκή) dobesedno pomeni »rimski« in je ustreznica modernega izraza »bizantinski«. Keria_2024-2_FINAL.indd 204 7. 03. 2025 07:32:14 205Kekavmen: Strategikon 9–34 njimi grdo ravnali, in ne smeš biti nezaupljiv do vseh. Ne zaupaj vsem, toda sprejmi te, ki so pribežali k tebi – kakršni koli že so – z veseljem, izkaži jim dobroto in poskrbi, da bo njihova nagrada19 dobra in bogata. Budno jih straži s pogledom in bodi pozoren nanje, toda na skrivaj, dokler ne preučiš vsakega izmed njih, seveda tako, da ne bodo vedeli, da jih preiskuješ, da bi se ne ujezili. Potem pa, ko se boš docela prepričal, da so prišli k tebi z iskrenim namenom in z vsem srcem, jih lahko spustiš blizu. 13. O taboru Svoj tabor postavljaj na utrjenih krajih20 in pokaži, da imaš številčno vojsko. Če pa je tvoja vojska maloštevilna, tedaj tabor raje postavljaj na skritih in zavaro- vanih krajih, da te ne bodo opazili in te nenadoma obkolili in zavzeli. Bolje je namreč, da ne vedo, kakšne sile imaš, niti kako so razporejene tvoje čete. Če so tvoje sile velike, kot je bilo rečeno poprej, postavljaj tabor na izpostavljenih krajih in izven gozda. Μοčvirnatim in zaudarjajočim krajem se izogibaj zaradi bolezni. Starejši pisci so pravili, da vojska ne sme prebiti mnogih dni na enem kraju: širi se namreč umazanija in iz nje bolezni. Še posebno se tega drži, kadar se nahajaš v sovražni deželi, da te ne zapazi sovražnik. Pravili so tudi, da moraš tabor postaviti na krajih, kjer si bodo lahko odpočili tako ljudje kot živali, kot so kraji ob nabrežjih rek, ob izvirih in studencih. In prav so govorili. Jaz pa do- dajam še to: »Četudi se ti kraj ponuja sam od sebe, ti skrbi le za varnost vojske.« Povsod postavi predstraže, tako v bližino tabora kot tudi na nekolikšno razda- ljo, ne le tja, od koder pričakuješ sovražnikov napad, temveč tudi tja, od koder ga ne pričakuješ, da ne boš pozneje govoril: »Od tod nisem pričakoval napada.« V primeru nepredvidenega napada te obsojam na smrtno kazen. Rekel ti bom namreč: »Pred sabo si imel sovražnika in nisi pričakoval najhujšega?« 14. Poveljnikovi svetovalci Pogovarjaj se z vsemi ljudmi in bodi pozoren na besede vsakega izmed njih, in če je ta, ki ti je povedal nekaj dobrega in modrega, nepomemben, ga ne od- pravi kar tako. Morda ga želi Bog povzdigniti in mu je vdahnil modrih besed, zato ga ne preziraj zaradi njegovega nizkega položaja. Naj nihče ne pozna tvoje volje, če si tega sposoben. Če pa ne zmoreš sam sprejemati odločitev, naj bodo 19 V besedilu je uporabljen izraz πρόνοια (v osnovnem pomenu skrb, previdnost). Ta je v bizantin- skem cesarstvu označeval dohodke neke posesti, ki ji je lahko cesar dodelil posameznikom kot nagrado za vojaško službo (ni pa bil to pogoj). 20 Nekateri izdajatelji menijo, da je treba besedo ὀχυρούς na tem mestu popraviti v εὐρυχόρους, kar bi pomenilo, da je treba tabor postaviti na prostranih krajih, širjavah. Keria_2024-2_FINAL.indd 205 7. 03. 2025 07:32:14 206 Eva Avguštin in Sara Križaj tvoji svetovalci maloštevilni. Toda naj bodo zanesljivi in zaupanja vredni, da ti ne bodo dajali slabih nasvetov. Mnogi so namreč utrpeli nesrečo zaradi slabih svetovalcev, ker so poslušali nesmiselne nasvete. 15. Pretkanost sovražnika ter poveljnikova modrost in samoobvladovanje Če sovražnik iz dneva v dan odlaša in ti obljublja sklenitev miru ali podpis sporazuma, vedi, da od nekod pričakuje pomoč ali pa te hoče ukaniti. Če ti nasprotnik pošilja podkupnine in darove, jih sprejmi, če želiš; vedi pa, da tega ne počenja iz ljubezni, temveč želi z njimi kupiti tvojo kri. Ne preziraj naspro- tnikov, ker so tujci, kajti razumni so prav tako kakor ti in po naravi jim je dana modrost in prekanjenost. Če slišiš ali vidiš kaj nepričakovanega, se nikar ne prestraši, temveč bodi hraber in vlivaj poguma možem, ki so pod teboj. Če te bodo tvoji vojaki, ki sta jih prevzela strah in bojazljivost, namreč videli neomajnega, se bodo opogumili, in če se ne boš pustil zmesti, boš rešil svojo vojsko. Če pa se boš prestrašil ti, kdo bo bodril in opogumljal vojsko? Tako boš brez dvoma pogubil tako svojo vojsko kot tudi sebe. Vedi namreč, da tisti, ki ga je zagrabil strah, ne more niti bežati, v skladu s tem, kar pravi psalmist: »Nemogoče je zbežati od mene«. Ne skrbi le za lastno rešitev, temveč naj ti bo prva skrb, kako boš rešil svojo vojsko, in šele zatem sebe, in Bog ti bo, videč, da ne skrbiš le zase, temveč za številne, pomagal zaradi rešitve mnogih ljudi. Kakšno korist boš imel namreč, če zbežiš in pogubiš vojsko? Mnogi so namreč zaradi neizkušenosti zbežali in pogubili svoje čete. Ti pa vse izroči v božje roke ιn ga z vsem srcem prosi za pomoč tako v lastni deželi kot v tuji, dan in noč, in On te bo varoval in ti po- magal proti sovražnikom. A tudi ti naredi z svoje strani vse, kar moreš, bojuj se in se nikar ne vdaj. Če boš dosegel uspeh, bo to zagotovo božji dar. Brez božje pomoči je namreč nemogoče uloviti tudi vrabca. Če z gotovostjo izveš, da je vladar ljudstva, s katerim si v vojni, pameten mož, se varuj njegovih ukan. Izmišljeval si bo namreč vse vrste vab in zvijač, da bi te dobil v svoje roke. In tudi ti si izmisli, kar je treba, in ne le tega, kar si se naučil in slišal od prednikov, temveč si izmisli tudi novih ukan, kolikor jih le lahko odkrije človeška narava. In nikar ne reci: »Tega nam niso posredovali predniki.« Jaz ti namreč pravim: »Človeška narava ima prirojeno tako zvijač- nost kot modrost, in kakor so si ti predniki izmislili zvijače, si tudi ti izmisli svojo in dosezi zmago. Kajti tudi oni so bili ljudje, prav tako kot ti. Če pa je nasprotnik nespameten, se ga boj še dvakrat bolj. Ta te bo namreč še bolj vrato- lomno napadel bodisi podnevi bodisi ponoči, povsem nepričakovano, ali pa bo naredil kaj drugega nezamisljivega za razumne ljudi. Zato se moraš torej nad- vse skrbno zavarovati in ne smeš zaničevati preprostejših niti se bati zvijačnih. Keria_2024-2_FINAL.indd 206 7. 03. 2025 07:32:14 207Kekavmen: Strategikon 9–34 Če ti nasprotnik pošlje može pod pretvezo, da prinašajo pisma, vedi, da so te prišli opazovat. In če imaš malo mož, poskrbi, da se bo zdelo, kot da je tvoja vojska velika, česar ne moreš doseči drugače, kot da postaviš tabor na bolj gozdnatih območjih. Tako namreč sovražnik ne more oceniti, kolikšno vojsko imaš, saj se bodo tvoji možje premikali sem ter tja iz različnih smeri. Če želiš zadržati odposlance za nekaj dni, naj se z enim izmed tvojih zvestih in sposobnih mož utaborijo na nizko ležečem kraju, da ne bodo vohunili za tvojo vojsko. Prav tako naj se ne sprehajajo, kjerkoli želijo, in naj brez tvojega dovoljenja ne govorijo z nikomer. Če pa se dogaja kaj pomembnega, ne dovoli, da bi prišli v tabor, temveč se izgovori, da greš na lov ali po kakih drugih oprav- kih. Tam se sestani z njimi, preberi pisma, jim podari bogatih darov, odgovori na pisma in jih odpošlji. Tako bodo še bolj cenili tvoje darove in te ob vrnitvi k svojemu ljudstvu poveličevali. Vedeti moraš namreč, da so ti, ki jih pošiljajo kot odposlance, izjemno sposobni in prebrisani, četudi hlinijo preprostost. 16. Odnos med poveljnikom in vojaki Starejši pisci pravijo, da mora poveljnik vzbujati strah, medtem ko drugi pra- vijo, da ga morajo vojaki imeti radi. Toda jaz od tega nisem imel nikakršne ko- risti, ne pojasnijo namreč, kako ali na kakšen način to doseči. Rekel pa bi, da poveljnik, če želi biti pri vseh priljubljen, tega ne bo mogel doseči s tepežem ali kaznimi niti z uslugami in darili, temveč mora biti skrajno pravičen in vzvišen nad vsakim darilom ali dobičkom, naj pravilno opazuje in presoja in z vsemi ravna pravično in enakopravno ter naj ne izkazuje naklonjenosti enemu, ker mu ta z darili in obtožbami21 prinaša nečasten dobiček, ali ker se ga boji zaradi njegove sposobnosti, da vzdigne množice, in ostrega jezika; in naj po drugi strani ne prezira drugega, ker mu ne poklanja darov ali ker je krotek in miren, temveč naj ceni tistega, ki opravlja svojo dolžnost. Prav tako naj ne bo nihče nagrajen zaradi dela, ki ga je opravil nekdo drug, medtem ko ta, ki je prelil svojo kri, ostaja praznih rok. Če boš sledil temu, boš v vseh vzbujal tako strah kot ljubezen. Te, ki so kaj zagrešili, kaznuj, toda ne vseh in ne enakovredno prekršku, temveč prizanesljivo.22 Vedi namreč, da ta, ki ti poklanja darove, to počne z namenom, da bi si s tem kupil dober glas pri tebi in te vodil tja, kamor hoče on, bodisi v bitko proti nedolžnim ljudem, s katerimi je v vojni, bodisi kam drugam. Tedaj omamljen od darov ne boš več mogel gledati z lastnimi očmi, temveč boš stvari presojal drugače ter iskal 21 V besedilu je uporabljen redek izraz πιττακοσία, ki izhaja iz besede πιττάκιον, kar pomeni pi- salna deščica, sporočilo, pismo. Pogosto lahko pomeni tudi »obtožba, obrekovanje« in tudi v danem stavku se lahko razume v tem pomenu. 22 Pisec v besedilu večkrat izrazi mnenje, da bi morale biti kazni za prekrške milejše od prekrškov samih. Keria_2024-2_FINAL.indd 207 7. 03. 2025 07:32:14 208 Eva Avguštin in Sara Križaj izgovore za pregrehe. Videl sem namreč že mnoge, ki so bili zaradi darov celo obsojeni na smrt. In nikar ne reci:« Jaz ne bom zašel s prave poti, četudi bom sprejel darove«. Poslušaj, kaj ti govori David:   Ne poberi z grešniki moje duše, s krvoločneži mojega življenja, razuzdanost je v njihovih rokah in njihova desnica je polna podkupnine.23 V mislih imej, kaj se je zgodilo Konstantinu Velikemu, ki je poslušal epar- ha24 in krivično obsodil tri može na obglavljenje. Če lahko komu izkažeš do- broto in ti po tem nekdo ponudi darov, ne da bi ti to terjal ali ga v to silil, temveč iz lastnega nagiba in z veliko hvaležnostjo, tedaj jih sprejmi. Če jih ne boš sprejel, ga boš namreč razžalostil. Če so darovi številni, ne sprejmi vseh, temveč le polovico, preostale pa mu vrni, rekoč: »Toliko sem vzel, da te ne bi razžalostil, saj jih sploh nisem hotel vzeti«. Tedaj bo to razumel tako on kot tudi vsi, ki te bodo poslušali. Ničesar ne sprejemaj v zameno za to, da si nekomu izkazal dobroto niti ne pristani na to, da boš kaj sprejel; sploh se ne zapletaj v takšen pogovor. Če boš ravnal v skladu s tem, te bodo ljudje slavili in tudi Bog ti bo stokratno poplačal in v težkih trenutkih te bo rešil iz smrtne nevarnosti. Tvoje grožnje tem, ki so kaj zagrešili, naj bodo številne, kazni pa redke. Do vseh bodi pozoren in Go- spod te ne bo nikoli zapustil. 17. Poražena vojska Ti, ki so pisali o vojaških zadevah, so zapovedali, da naj vojska, ki se je pognala v beg, tri leta ne gre v vojno, in to so dobro določili, kajti strahopetnost mora zapustiti srca vojakov in pozabiti morajo na poraz. Jaz pa ti pravim naslednje: si poražen, česar vam ne želim, in lahko še isto uro, ali tako rekoč istega dne zbe- reš vsaj četrtino svoje vojske, se ne prestraši kot ti, ki imajo zajčje srce, temveč z možmi, ki si jih zbral, napadi sovražnika, toda ne s sprednje strani, temveč raje od zadaj ali z boka, nenadno in nepričakovano, bodisi na dan poraza ali pa te iste noči; in docela sem prepričan, da ga boš z Božjo pomočjo porazil in ga dokončno strl. On bo namreč, ker te je premagal, povsem brezskrben in tega ne bo pričakoval, saj bo mislil, da te je uničil. V vsakem primeru ravnaj tako in ne bo ti spodletelo. Ker bo brezskrben, bo namreč zate postal lahek plen. 23 Ps 26.9–10. 24 Od leta 359 je bil eparh najvišji civilni uradnik Konstantinopla, vodil je gospodarsko življenje in nadziral preskrbo mesta, obrt in trgovino. O pomembnosti in obsegu njegove funkcije mdr. priča t.i. Eparhova knjiga (Τὸ ἐπαρχικὸν βιβλίον), priročnik, namenjen eparhom na položaju, ki izvira iz 9. ali 10. stoletja. Keria_2024-2_FINAL.indd 208 7. 03. 2025 07:32:14 209Kekavmen: Strategikon 9–34 18. Poveljnik, ki potrebuje ali ne potrebuje svetovalcev Poprej smo že dejali, da v primeru, da si eden izmed teh, ki ne potrebujejo nasvetov drugih, vse počenjaj tako, da ne bo za to vedel nihče drug. Povelj- nik, ki ne potrebuje nasvetov drugih, je namreč vreden toliko kot cela voj- ska. Takšna sta bila Pir iz Epira25 in Kartažan Hanibal, čeprav sta bila po vseh občudovanja vrednih vojaških podvigih deležna bridkega konca, toda vsaj po mojem mnenju ne zaradi lastne zmote, temveč po Božji volji. In kdo ne bi občudoval iz preudarnosti izvirajoče hrabrosti Scipiona Mlajšega26 in bitke Belizarija27 ter mnogih drugih, ki jih poznajo učenjaki? Če pa se želiš s kom posvetovati, naj bodo [tvoji svetovalci] maloštevilni in zanesljivi, toda ne- kateri naj bodo neustrašni in drugi bojazljivi, ti pa primerjaj nasvete obojih in si nato na podlagi teh ustvari svoje lastno mnenje. Prizadevaj si za to, da boš vse presegal pri odločitvah, v pogumu, modrosti, razumu in kreposti. In ne boj se smrti, če ti je namenjeno umreti za domovino in za cesarja. Bolj se moraš bati sramotnega in graje vrednega življenja. Toda nikar se ne podajaj v nevarnost nepremišljeno in brez preudarka: to je namreč vredno graje. Ker pa so si oni občudovanja vredni možje, ki so pisali o vojaških iznajdbah, iz- mislili oblegovalne ovne, bojne naprave in še mnoge druge stroje, s katerimi so osvajali mesta, ti tudi jaz svetujem, da s pomočjo njihovih nasvetov izde- laš kako napravo, če le zmoreš, pa si izmisli tudi kaj novega. To je namreč še posebej hvalevredno. 19. Poznavanje značaja vojakov in pričakovanje sovražnikovih zvijač V vsaki bojni vrsti moraš vedeti, kateri izmed mož so najpogumnejši in najbolj neustrašni, tako da so ti v trenutku, ko je treba preganjati ali napasti sovražni- ka, na voljo, in ko izrečeš ukaz, naj bodo pripravljeni oditi in ga izpolniti. Pre- ostala vojska pa naj ostane tesno ob tebi, tako da se lahko vojaki vrnejo k tebi, če se pripeti kaj nepričakovanega. Če se namreč lahko zanesejo nate, bo tudi njihov umik potekal gladko. Pazi tudi, da ti ne uide, kadar sovražniki razkazu- jejo številne prapore, kot da bi imeli veliko bojnih vrst, poleg tega pa prižigajo veliko ognjev, ne v številu, sorazmernem z njihovimi silami, temveč desetkrat več, in s tem skušajo v tebi vzbuditi strah in razburjenje ter pretentati tebe in 25 Pir iz Epira (319/318 pr.n.št.–272 pr. n. št.), grški kralj in državnik, čigar velike izgube v bitkah so botrovale nastanku izraza »Pirova zmaga«. 26 Publij Scipion Afričan (185–129 pr. n. št.) je bil državnik in poveljnik rimske vojske, znan zlasti po svojem zavzetju Kartagine ob koncu 3. punske vojne (l. 146 pr. n. št.). 27 Belizarij (ok. 500–565) je bil bizantinski poveljnik iz časa vladavine cesarja Justinijana. Na vo- jaških pohodih je ponovno osvojil obsežne dele ozemlja, ki ga je cesarstvo v preteklih stoletjih izgubilo, mdr. dele Italije in severne Afrike. Keria_2024-2_FINAL.indd 209 7. 03. 2025 07:32:14 210 Eva Avguštin in Sara Križaj tvojo vojsko, da jih je veliko, celo neskončno. Pogosto so namreč sovražniki, ki jih je bilo le malo, s takšno ukano preplašili nasprotnike in jih pognali v beg. Če ti nasprotnik pošlje odposlance z mirovno ponudbo, jih nikar ne odpo- šlji osramočenih, saj se bo nad teboj razsrdil oznanjevalec miru.28 Ιn če je pogoj, ki ga postavlja, enkratno plačilo v zlatu, nanj pristani in raje sprejmi izgubo kot pokole in napade. Pomisli namreč na škodo, ki jo bo utrpela tvoja dežela tako zaradi sovražnikov kot zaradi tvoje vojske, pa tudi na to, da sta zmaga in poraz negotova, ter na izgube, ki jih bo utrpela vojska, in ugotovil boš, da je škoda vojne izredno velika in neizmerna. Če pa nasprotnik zahteva, da mu dodeliš del svojega ozemlja, ne sprejmi, razen če pristane na to, da ti bo podložen in ti bo plačeval davke, in tudi na to pristani le v skrajni sili. Zaradi tega razloga so namreč Romejce doletele številne nesreče in razdori…29 in egipčanski in palestinski Izmaeliti30 v obdobju Herakleja.31 Toda zakaj se zopet vračam k sta- rodavnim dogodkom in puščam ob strani to, kar se je zgodilo pred kratkim? Pečenegi32 so namreč na takšen način prišli v Romejsko cesarstvo in vem, da vsi vedo, koliko objokovanja vrednega se je dogodilo zaradi njih. Toda kaj je vzrok, da se takšne stvari dogajajo tako pogosto? Po mojem mnenju do tega največkrat pride zaradi neizkušenosti akritov.33 Ker niso vešči v vojaških zadevah, nimajo preudarnosti in ne znajo oce- niti, kakšne so običajne posledice takšnih in drugačnih dejanj, temveč v raz- merah ravnajo povsem neizkušeno, cesarjem pa pošiljajo in poročajo le o tem, kar jim ugaja, se ne dogajajo le takšne, temveč še druge, hujše stvari. Zaradi tega so vredni graje in si zaslužijo kazni; če pa slučajno ubežijo človeškim ka- znim, ne bodo ubežali pravični sodbi Boga. Če je sovražnik v utrdbi, ne prihaja ven in ne veš, kolikšne so njegove sile, ti lahko jaz povem, da je njegova vojska maloštevilna in da nima velike moči. Toda zaradi tega ga nikar ne podcenjuj, temveč mu, če imaš vojaške sile, ne pusti počivati in pošlji honzarije, naj najdejo pot, po kateri lahko tvoja vojska vdre k njemu. In nikar ne reci, da dostopne poti ni, niti ne verjemi tistim, ki tako pravijo. Kako bi vendar mogel stražiti tako veliko razdaljo? Vsekakor mora imeti tudi njegova utrdba nekakšno šibko točko. In ko odkriješ dosto- pno pot, se ti ne premikaj, temveč ostani tam, nasproti sovražnika, ter pošlji vojake, naj vstopijo po poti, ki si jo odkril. Na čelu naj imajo sposobnega moža, 28 Kristus. 29 Lakuna v besedilu. 30 Krščanski avtorji so Arabce pogosto imenovali Izmaeliti, saj so živeli na območjih, kjer naj bi nekoč živeli potomci Ismaila, sina Abrahama in Hagare. 31 Bizantinski cesar med letoma 610 in 641. 32 Gr. Πατζινάκοι, Patzinaki, mi Pečenegi. Pečenegi so bili nomadsko ljudstvo turškega porekla, ki je živelo na območju današnje Rusije in Ukrajine. V 1. polovici 11. stoletja so začeli vpadati na ozemlja Bizantinskega cesarstva in postali stalna grožnja cesarstvu, dokler jih nista dokončno porazila Aleksej I. in Janez II. Komnen. 33 Z izrazom akriti ima Kekavmen tu v mislih vojaške poveljnike na obmejnih ozemljih cesarstva. Keria_2024-2_FINAL.indd 210 7. 03. 2025 07:32:14 211Kekavmen: Strategikon 9–34 ki jih bo vodil. Ko vkorakajo, naj pošljejo znak z ognjem, če so vstopili ponoči, in z dimom, če so vstopili podnevi. In ti pazi na to, da boš šel nad sovražnike tudi sam, takoj ko boš videl, da so zmedeni in pretreseni. Na takšen način je tudi cesar Bazilij Porfirogenet34 zajel štirinajst tisoč Bolgarov pri barikadi35 v Zagorju, čeprav jih je vodil Samuel, ki je bil izjemno sposoben poveljnik. 20. Poveljnikova odgovornost in preganjanje krivice Hvalevredno je, če v krajih, kjer se nahajaš, izkoreniniš krivice, ki jih tam mor- da odkriješ, ne glede na to, ali jih je zagrešila država36 ali pobiralci davkov,37 še zlasti pa na mejnih območjih. Če pa krivic ne moreš zaustaviti, brez okleva- nja piši cesarju. Številna območja so bila namreč iz tega razloga izgubljena in mnogi so prebežali k sovražnikom in jih nato vodili nad Romejce. To se je zgodilo tudi v času nadvse pobožnega cesarja Konstantina IX. Monomaha.38 Na njegovo povelje je Servlij39 odšel v Iberijo40 in Mezopotami- jo, da bi izvedel popis premoženja in uvedel plačevanje davkov v krajih, kjer tamkajšnji prebivalci zanje še nikdar niso slišali (in to mu je tudi uspelo, bil je namreč izjemno sposoben v vseh stvareh), s tem pa je povzročil, da so skupaj s celotnimi družinami prebežali k perzijskemu41 kralju. Nato so ga pripravili do tega, da je šel z vso vojsko nad Romejsko cesarstvo in mu (tako) zavdali tisoč grozodejstev in nesreč. Četudi si nameščen na svoji temi,42 nikar ne bodi brezskrben, temveč bodi vselej pripravljen, saj ne veš, kdaj boš to potreboval. Ne ceni tistega, ki ti prinaša nepošteno pridobljen denar, niti ne zaničuj do- mačinov, četudi so nepomembni, temveč vsem izkazuj ljubezen in usmiljenost. Pogovarjaj se z vsemi in naj možje, ki ravnajo krivično, ne uidejo tvojemu po- gledu: in ko bo nekdo drug prevzel tvoje mesto, ne boš odšel neopazno, temveč 34 Bazilij II. Porfirogenet, z vzdevkom Bulgarokton (ubijalec Bolgarov), je Bizantinskemu cesar- stvu vladal med letoma 976 in 1025. Kekavmen omenja slovito bitko na Belasici leta 1014, ko je Bazilij s pomočjo generala Nikefora Ksifija, ki je odkril stransko pot, po kateri je lahko vojska prišla do sovražnika, premagal Bolgare in zajel 14.000 vojakov, ki jih je dal po bitki oslepiti. Vsakemu stotemu vojaku je pustil po eno oko, da je lahko preostale vodil domov pred obličje Samuela, ki naj bi ob pogledu na poraženo vojsko doživel srčni napad in umrl. 35 Gr. δέμα. Verjetno je mišljenja nekakšna konstrukcija iz lesa, s katero so zaprli pot. 36 V smislu »državna blagajna«. 37 Gr. πράκτωρ, bizantinski državni uradnik, zadolžen za pobiranje davkov. 38 Konstantin IX. Monomah je bil bizantinski cesar, ki je vladal med letoma 1042 in 1055. 39 Leon Servlij, znan predvsem po omenjeni epizodi v Iberiji. 40 Gre za ozemlje na področju današnje Gruzije. 41 Z etnonimom Perzijci so pravzaprav mišljeni seldžuški Turki; pri bizantinskih zgodovinopiscih pogosto opazimo arhaizacijo etnonimov, torej da za ljudstvo, ki živi na nekem ozemlju, upo- rabljajo ime starejšega ljudstva, ki je nekoč živelo tam. »Perzijski kralj« je bil torej bagdadski kalif. 42 Tema je upravno-vojaška enota Bizantinskega (tu: »Romejskega«) cesarstva. Keria_2024-2_FINAL.indd 211 7. 03. 2025 07:32:14 212 Eva Avguštin in Sara Križaj te bodo vsi spremljali in se žalostili zaradi tvoje premestitve in še mnoga leta bodo v sebi ohranjali spomin na tvojo krepost. Če pa se boš oziral po sramo- tnem dobičku, ne boš dobil niti tistega, kar ti pripada po pravici, obsojen boš in odstavljen in prebivalci teme bodo vsako leto veselo praznovali dan tvoje premestitve, ti pa boš izginil neopažen. Nikdar se ne lotevaj služb, povezanih z denarnimi zadevami: ne moreš namreč hkrati služiti Bogu in mamonu. Hkrati pač ne moreš biti vojskovodja in pisarček, ki pobira davke. Pred prilizovalci in temi, ki govorijo le prijetne stvari, beži tako kot pred kačo. A tudi ti ne piši ali govori nekomu nečesa le, da bi mu ugodil. Morda boš tako za nekaj časa deležen hvale; toda vse, kar izrečeš ti, naj bo izrečeno z iskrenostjo. In čeprav je težko, saj na začetku ne boš deležen odobravanja, te bodo na koncu brez dvoma hvalili. 21. Ne predaj se brezdelju Kadar si brez dela in nisi zaposlen z vojaškimi zadevami, beri knjige in zgodo- vinska dela, pa tudi cerkvena besedila. In nikar ne reci: »Kakšno korist ima- jo za vojaka dogme in cerkvene knjige?« Prav zares, veliko. In če se jim boš pozorno posvetil, iz njih ne boš izluščil le dogem in pripovedi, ki koristijo duši, temveč tudi moralne, etične in vojaške nauke; skoraj vsa Stara zaveza je namreč vojaške vsebine. Prizadevni pa bo tudi iz Nove zaveze pobral številne nauke. Jaz namreč želim, da bi bil takšen, da te bodo vsi občudovali zaradi tvojega poguma, modrosti, znanja in govorniškega daru. In če boš te nasvete sprejel in jim sledil, boš deležen blagoslova. Jaz sem namreč zate zapisal te stvari, ker jih ni moč najti v nobeni drugi vojaški razpravi niti v drugi knjigi: sestavil sem jih iz lastnih premišljevanj in resničnih izkušenj. Izjemno ti bodo koristile. Posvečaj pa se tudi vojaškim razpravam starih piscev. Teh nasvetov pri njih ne boš našel, našel pa boš druge, še boljše od teh, občudovanja vredne in polne modrosti. 22. Vsako delo izvrši tako, kot je treba Če ti je dodeljena naloga – bodisi vojaška bodisi zasebna – naj bo to odgovar- janje na pisma, skrb za vojsko, odhod na polje, nakup blaga ali katero drugo opravilo, ki ga je mogoče izvršiti, ga izvrši in nikar ne odlašaj. Če pa omahuješ, od tega ne boš imel koristi. Doletela te bodo namreč še druga opravila in vseh ne boš mogel opraviti in proti svoji volji jih boš mnogo prisiljen opustiti. Če pa jih boš izpolnil v naglici, boš vse naredil brez reda in nepremišljeno. Varuj se graje; če pa delaš kaj dobrega in te grajajo nerazumni ljudje, glede tega ne bodi v skrbeh. Bolje je namreč zate, da te grajajo mnogi nespametneži kot pa eden moder in izkušen. Keria_2024-2_FINAL.indd 212 7. 03. 2025 07:32:14 213Kekavmen: Strategikon 9–34 23. Kako se mora vesti poveljnik Bodi blag, dobrohoten in ponižen, toda ne dajaj drugim priložnosti, da te za- radi ponižnosti prezirajo, temveč imej ponižnost v sebi, navzven pa se vsem, ki te opazujejo, kaži sijajnega in ponosnega in prizadevaj si za to, da vse prekašaš na vseh področjih, tako v pogovorih kot v opravi, v koraku in v dejanjih. In to tako na vojaških pohodih kot v sovražni deželi; v obdobju miru, ko nisi na dolžnosti, neprenehoma skrbi za ponižnost in preprostost. Ne spreglej krivic. Moder mož namreč pravi: »Kaznuj, kadar razsojaš, toda ne z jezo.« Če na- mreč odvračaš pogled od krivic, bo On, ki je edini pravičen, odvrnil pogled tudi od tebe samega. Sramotnih besed ne le ne izgovarjaj, temveč se jih tudi brani poslušati. Ne skušaj biti vsem povšeči,43 ne moreš namreč biti obenem poveljnik in burkež. Četudi nekateri poveljujejo tako, pa to ni razumno, tem- več nedostojno. Kdor namreč govori in se smeji brez zadržkov, ga bodo kot nediscipliniranega tudi zaničevali in grajali. Poveljnik pa mora biti vsem vzor in zgled. Če se namreč za nespametnega izkaže nekdo iz množice brezimnih, ne bo zaradi njegove nepomembnosti nihče opazil njegove zmote, če pa ti kot poveljnik zagrešiš napako, ne bo ta, pa naj bo še tako majhna in nepomemb- na, ušla nikomur, temveč bo takoj prišla vsem na uho. Povedal ti bom takšno zgodbo: ko je bil Vasilij Pediadit44 katepan45 na Siciliji, je nekaj dni prebil ob igranju table,46 kar ni ušlo cesarju, ki mu je pisal: »Kot je izvedelo moje cesar- stvo, si srečno zmagal v bitki s tablo«. In v zgodovino se niso zapisali njegovi številni uspehi, temveč nepomembna napaka. 24. Oprema vojakov Predvsem moraš svoje vojake pripraviti do tega, da bodo imeli dobre konje, po- polno in bleščeče orožje, prav tako pa tudi primerno sedlo, uzdo in obutev. Vedi namreč, da bo vojak, ki ima dobrega konja, opremo in orožje, če je pogumen, za- legel za dva moža, če pa je bojazljiv, vedi, da se bo ohrabril in postal nekoliko bolj dejaven. Če pa je nemaren, z velikim sedlom, neprimernim obuvalom in slabim konjem, vedi, da ne bo pogumen in bo hitro pomislil na beg, da si reši kožo. 43 V izvirniku je uporabljena beseda πολιτικός, ki jo Kekavmen uporablja tako v pozitivnem kot v negativnem pomenu; v slednjem primeru jo pogosto poveže z besedo μῖμος, kot v zgoraj nave- denem stavku. Pomen ni povsem jasen, vendar pa se običajno razume in prevaja v smislu »člo- vek, vajen mestnega življenja, ki mu ni tuje laskanje in prilizovanje«. Tako tudi v novogrškem prevodu referenčne izdaje. 44 Vasilij Pediadit je bil katepan Sicilije v času cesarja Mihaela IV. Paflagonca. Po tem, ko so Arab- ci zavzeli celotno Sicilijo (razen Mesine), je skupaj s Stefanom, svakom Mihaela IV. prebežal v Lombardijo. 45 Gr. κατεπάνω, izraz za načelnika oz. cesarskega namestnika, ki ga Kekavmen uporablja za po- veljnike Sicilije, Dirahiona in Bolgarije. 46 Bizantinska namizna igra, današnji tavlí oz. angleški backgammon. Keria_2024-2_FINAL.indd 213 7. 03. 2025 07:32:14 214 Eva Avguštin in Sara Križaj 25. Kako se spopadati z nemiri Ti, ki so pod tvojo oblastjo, naj se naučijo ravnati preudarno s posnemanjem tvojega načina življenja. Orožje vojne je namreč pravičnost…47 Če se naha- jaš na obmejnem ozemlju in se nekateri izmed tvojih podložnikov iz nekega razloga vedejo predrzno, če je potrebno, skušaj to ustaviti na razumen način. Če pa jih boš želel ustaviti z jezo in trdosrčnostjo, boš preostale spodbudil k še večji predrznosti, v deželo boš pripeljal nered in tudi sam boš uničen. Ne- katerih stvari se torej loti s prizanesljivostjo, za druge pa se pretvarjaj, da jih nisi opazil, tako da ne bodo vedeli, da te dogajanje močno zaposluje. Če bodo namreč to izvedeli, se bodo bodisi prestrašili in se umaknili ali pa bodo postali nečimrni in te bodo začeli prezirati. Če pa se stanja ne da razrešiti na takšen način, ga moraš po nujnosti razrešiti s trdo roko, vendar pazi, da se ne ušteješ in zabredeš v nevarnost. V vsakem primeru se v času nemirov temu48 izogibaj. 26. Sovražnikov napad Če gre sovražnik v napad nad tvojo deželo in zagotovo veš, da se mu ne boš mogel zoperstaviti, naj te ne bo sram umakniti se pred njim, temveč se mu izogni in ga nato zasleduj, bodisi od zadaj ali pa od strani. Če se rešiš, si ne bo drznil približati se tvojim, kot želi, niti opleniti tvoje dežele, temveč bo ostal strnjen. In če bo poskušal pleniti, boš prestregel njegove razpršene sile in če ne boš omahoval, ga boš zlomil. A tudi, če ti to ne bo uspelo, se vseeno ne bo mogel razporediti, kot bi želel. Če boš tako ravnal, boš torej obvaroval svojo deželo in svojo vojsko. Če pa se boš svojeglavo spustil v vojno z njim, boš po- gubil svojo vojsko, tvoj sovražnik pa bo brez strahu oplenil tvojo deželo in ti boš odgovoren, ker nisi dobro vodil vojske. 27. Pohod proti sovražniku in počitek pred bitko Če greš z vojno nad kako ljudstvo ali grad, se najprej utabori in nastani svo- jo vojsko po taborih, vsakega v njemu pripadajoč oddelek. Vendar ne tabori blizu, da te ne najdejo. Ko pa boš nastanil svojo vojsko in se spočil, le tedaj, če hočeš, nadaljuj z vojno proti ljudstvu ali gradu. Poslušaj zdaj, kaj se je zgodilo z onimi, ki se niso držali tega reda. Solun je mesto v ...49 mnogoštevilčno ...50 Z 47 Lakuna v besedilu. 48 Torej takšnemu načinu reševanja težav. 49 Lakuna v besedilu. Paolo Odorico v svojem prevodu predlaga »v Termajskem zalivu«. 50 V tej lakuni je bil najverjetneje prvič omenjen Alusian (gr. Αλουσιανός), ime, po mnenju nekaterih povezano s hebrejskim alluf, »vodja, glava«, torej naziv vladarja, suverenega, ki je bil v Keria_2024-2_FINAL.indd 214 7. 03. 2025 07:32:14 215Kekavmen: Strategikon 9–34 množico Bolgarov je šel nad Solun, svojega tabora pa na začetku ni utrdil na primernem kraju za svojo vojsko, temveč se je, ko je prišel, kar s celotno voja- ško opremo51 približal obzidju in se pričel vojskovati. Njegova vojska pa je bila od truda in napora izmučena. Kajti napor od prehojene poti zmore razkleniti in ošibiti tudi tiste, ki se odlikujejo po pogumu in telesni moči. Ker se pač ni utaboril, kot je bilo rečeno, so se razkropili sem in tja, en je hotel piti vodo, drug spočiti svojega konja, tretji pa se okrepčati po utrujenosti. Oni so jih tako gledali iz notranjosti gradu, kako se neurejeno sprehajajo sem ter tja, pa so hipoma planili iz gradu in jih napadli, da so Bolgare brž zapodili v velik beg. Nekatere so poklali, drugi so pomrli od žeje in napora, preostale pa so pregnali kakor ovce v staje. Alusian,52 to čudo od vojaka,53 je bil edini, ki je pobegnil, potem ko je odvrgel tudi svoj oklep.54 Zatorej se tega drži. Ko so odšli Pečenegi po Božji milosti in so prekoračili meje Romejcev, je pobožni romejski cesar Monomah odposlal rektorja55 Konstantina56 z vojsko in velikimi silami, da bi se bojeval s Pečenegi. On pa je šel in, ker je veroval v tisto neizkušeno vojsko, se ni ne utaboril, kaj šele da bi svoj tabor57 utrdil in odpočil utrujeno vojsko, bolgarski dinastiji Kometopuli naziv, ki ga je prejel drugi sin. Beseda teče o bolgarskem carju za kratek čas v letu 1041, morda o bratu ali morda nečaku Ivana Vladislava, ki je zavladal po smrti Samuela leta 1014. Alusian je bil poveljnik Teodosiopolisa, dan. Erzurum v Turčiji (Bazilij II. je po osvojitvi Bolgarije člane bolgarske kraljeve dinastije in druge plemiče preselil v bizantinske, večinoma maloazijske dežele) v bizantinski vojski in je pred epizodo, ki jo Kekavmen opisuje, padel v nemilost pri Joannesu Orfanotrofu, cesarjevemu bratu, ki ga je denarno kaznoval, od- vzel pa je tudi posestvo njegove žene. Ko je septembra 1040 izvedel za upor Petra Deljana – gre tudi za največji upor Bolgarov v 11. stoletju –, je prebegnil k njemu. Ta mu je naposled dal vojsko 40.000 vojakov, tako Joannes Skilitz, s katerimi je pozno spomladi šel nad Solun, a je pohod spodletel. Beri o tem dalje zgoraj Kekavmen. O tem tudi Joannes Skilitz, Syn. Hist. 413, ki podaja povsem drugačne razloge za poraz. 51 Gr. τοῦλδο, strokovni izraz bizantinskih strategikonov, ustreza stgr. σκευή, torej vsa vojaška oprema in imetje, služabniki, vprežne živali itd. Kekavmen želi povedati, da tovornega konvoja ni posebej nastanil, ampak je bil ta pomešan z bojnimi četami. 52 Tu se prvič v tekstu pojavlja ime Alusian. 53 Gr. ὁ θαυμαστὸς ἐκεῖνος στρατιώτης je verjetno mišljeno ironično, še posebej v povezavi s sledečim »ko je odvrgel oklep«. 54 Dogodek leta 1040, po katerem je Alusian zbežal k svojemu bratrancu Deljanu. Odnos med njima je bil poslabšan, oba sta sumila eden drugega in naposled je Alusian Deljana oslepel, nato pa zbežal v Mosinopolis, mesto med Solunom in Konstantinoplom, k cesarju Mihaelu IV., ki mu je še podelil naziv magister. Cesar je upor zatrl, Deljana pa zajel in ga ob povratku peljal s seboj v Konstanti- nopel; Skilitz, Syn. Hist. 414. Zato so nekateri domnevali, da je bil Alusian bizantinski vohun. 55 Iz lat. rector, visoki naziv, za katerega ne moremo z gotovostjo reči, katere so bile njegove pristoj- nosti. V rabo je prešel v času makedonske dinastije konec 9. stol. in ostal v njej do konca 11. stol. 56 Identiteta rektorja Konstantina ni potrjena. Bizantinci so v letih 1049–50 bojevali proti Pe- čenegom več bitk. Po vstopu na Balkan so doživeli hude poraze pri Diabolisu (dan. Yambol v Bolgariji), Diakeni in Adrianupolisu. Težava postane toliko večja, saj je bil naš avtor Katakalon Kekavmen soudeležen v eni od bitk. Zato bi predvidevali, da je vedel, da je bil v bitki pri Dia- bolisu rektor Konstantin Arianit, pri bitki pri Diakeni pa Nikefor. To je tudi eden od razlogov, zaradi katerih nekateri menijo, da Kekavmen ni bil avtor Strategikona. Morda bi lahko zadevo olajšalo dejstvo, da sta bitki, ki sta ločeno opisani pri Skilitzu, obravnavani kot ena pri zgodo- vinarju Mihaelu Ataliatu. 57 Gr. παπυλεών iz lat. papilio, -onis kot so rimski vojaki tudi imenovali šotor v njegovi podob- nosti z metuljem, ki ni povsem razprl kril. Bizantinski vojaški šotor je bil kot rimski do 15. stol. štirikotni z ostro dvokapno streho. Keria_2024-2_FINAL.indd 215 7. 03. 2025 07:32:14 216 Eva Avguštin in Sara Križaj temveč se je odpravil naravnost k njim. Pečenegi pa so sveži in spočiti skočili z njimi v boj, saj dobro počutje in počitek po navadi opogumita tudi še tako nesrečne. Romejci in njihovi konji, vznemirjeni deloma od naporne poti delo- ma od vročine in žeje, pa niso mogli zadržati niti majhnega napada z njihove strani, ampak so se obrnili naravnost v beg in prišlo je do ogromnega pokola. Tam so padli najkrepkejši in najpogumnejši med Romejci. Umrlo jih je na desettisoče in skoraj vsako romejsko deželo so napolnile žalostinke. 28. Oskrba vojske s potrebščinami in taktika poveljnika Če nadte prihaja ljudstvo in je vojna neizogibna in če so nasprotniki v po- manjkanju žita in paše ter nimajo potrebščin, ti pa imaš vsega v izobilju, za- vlačuj z vojno s pretvarjanjem in odlašanjem iz dneva v dan. Njihovemu vodji pa pošlji še darove, s katerimi boš uspaval njegovo predrznost. Ribo namreč ujame vaba, večino ljudi pa zvabijo darila in rumeno zlato. Kajti ko jih boš tako oviral, bodo njihovi konji trpeli od pomanjkanja krme, paše in na splo- šno vseh potrebščin, dotično ljudstvo pa bo oslabelo od stiske. In ko izveš, da trpijo, tedaj se spravi nadnje in dobro vem, da jih boš strl z Bogom ob strani. Enako zavlačuj, ko ti prihaja na pomoč pomožna vojska. Če moreš, naj te ščiti tvoj položaj. In kadar zavlačuješ, straži noč in dan, dokler le lahko, da te ne bi nasprotniki presenetili in uničili. Če pa nimaš vsega v izobilju in ne pričakuješ pomožnih vojska, tvojim ljudem in živalim pa manjka potrebnega, sploh ne odlašaj, temveč se jim približaj na primernem kraju, daj svoji vojski počitek za dva ali tri dni, če lahko, potem pa se dvigni in udari z vojno. Ne zamujaj in ne puščaj vnemar potrebščin, ker se ti bo vojska brez boja obrnila v beg. Kajti dokler boš odlašal in ti bo primanjkovalo potrebščin, se bodo bali in umikali. Naj ti povem vendar, kaj se je podobnega zgodilo. Meniha Bazilija, pronoita58 Bolgarov, je poslal sloviti cesar Monomah v boj s Pečenegi. Šel je torej in se jim približal, njega pa je spremljal akolut Mihael,59 ki mu je bil pomočnik. Vojska od obeh je bila množična. Odšla sta, kot je bilo rečeno, in se jim približala, iz neizkušenosti pa se nista hotela takoj spopasti z njimi, ampak sta odlašala iz dneva v dan, tako da je začelo primanjkovati živeža za vojsko in živali. Na- sprotniki pa so prihajali z bojnimi kriki v bližino vsi ohrabljeni od preskrbe 58 Gr. προνοητής ima pri Kekavmenu pomen nekakšne poveljniške funkcije, morda tudi civilne, a tega ne moremo trditi z gotovostjo. Bitka, ki jo opisujeta tako Skilitz in Ataliat (Skilitz, Sin. Hist. 475; Ataliat, Hist. 37.12-13; 38.10; 39.8), se je zgodila leta 1053 pri Preslavu, in sicer z željo ce- sarja Monomaha, da bi se dokončno znebil Pečenegov (Skilitz, Syn. Hist. 475). V njej je nastopil menih Bazilij kot pronoit, nekakšen izredni komisar lokalnih vojaških sil, ki so bile nameščene v Bolgariji. 59 Mihael je opredeljen kot gr. ἀκόλουθος, odgovorni za mesta ob Donavi, morda plačanec in po- veljnik najemniške vojske, sicer pa v opisanem času poveljnik Varangov, ki so tvorili cesarjevo osebno stražo. Keria_2024-2_FINAL.indd 216 7. 03. 2025 07:32:14 217Kekavmen: Strategikon 9–34 in se zopet oddaljevali. Romejci, ki jih je po eni strani pestilo primanjkanje potrebščin, po drugi pa so postali strahopetni, ker so jih vsak dan videli in slišali njihove krike, so se naposled sami pognali v beg brez vojne. Ponoči so zajahali konje in zbežali. Toda ni jim uspelo zbežati iz rok nasprotnikov in zaradi neizkušenosti je prišlo do prostovoljnega propada vojske.60 Kajti kogar pestijo napor, utrujenost in pomanjkanje, hkrati pa se vojna zdi neizbežna, temu napolnita dušo strah in trepet in ta se požene v beg brez bitke. Zato po- veljnik, beži od užitkov, da na padeš kakor ptica v past. 29. Odnosi med poveljnikom akritom in sosednjim toparhom61 Če pa si akrit in imaš toparha za soseda in če je ta s tabo miroljuben, bodi tudi ti miroljuben z njim, vendar mu ne zaupaj. Tudi če lahko, mu ne ško- duj, svojo deželo pa dobro varuj. Če pa mu boš sam od njega neoškodovan poskušal škodovati, boš najprej podžgal njega potem pa še ostale toparhe proti sebi in povzročil, da bodo vsi odstopili od Romejcev in ravnali proti njim zahrbtno, njega bodo v strahu pred tvojo zahrbtnostjo branili, tebe pa skrivaj ali odkrito napadli in te podjarmili. Če jim ne bo uspelo, bodo zelo škodovali tebi in cesarjevi deželi. In od tedaj naprej, četudi boš hotel skleniti premirje, ne bodo pošteni do tebe. Če poskuša kak bližnji toparh škodovati tebi, torej ne bodi predrzen do njega, ampak ga na videz prenašaj in hlini mir in iskrenost. Toda varuj svojo deželo in, če moreš, sklepaj prijateljstva z ljudmi iz njegove dežele, da boš preko njih spoznal njegove naklepe, in jim skrivaj pošiljaj darove. Odkrito pošlji darove tudi toparhu, da ga boš pre- tental. Če ga boš namreč zaslepil z darovi in navideznim premirjem, bo on brez skrbi. Tedaj pa neopazno in naglo zberi svojo vojsko in nepričakovano napadi njega in njegovo vojsko in ne bo ti spodletelo. Uničil in izničil ga boš. Tebe pa bodo hvalili vsi sovražniki in prijatelji, ker nisi bil vzrok za začetek, a si odlično zatrl njega, ki je to začel, od kralja pa boš prejel časti in odlikovanj, ker si dobro poveljeval. On pa, četudi mu uspe zbežati, bo pred sosednjimi 60 Po tem porazu – v begu je padel tudi pronoit Bazilij - je cesar podpisal s Pečenegi tridesetletni mir, Pečenegi pa so se lahko naselili na območju Preslava in Dristre ob Donavi (Skilitz, Syn. Hist. 475; Ataliat, Hist. 43.5–20). Za razliko od Ataliata se Kekavmen in Skilitz nagibata k mnen- ju, da vzrok poraza niso bile Bazilijeve spletke, temveč pomanjkanje hrane in zavlačevanje bitke na strani Romejcev. 61 Tako naziva Kekavmen kakršnegakoli tujega vladarja, na ozemlje katerega meji bizantinsko ce- sarstvo, pa tudi pokrajinske poglavarje, ki so se ločili od cesarja, a od njega še vedno prejemajo titule in službe in obiskujejo cesarski dvor. Zanj stoji tudi naziv filarh, verjetno za arabskega poglavarja. Toparh je v diplomatskih odnosih s cesarjem, od njega lahko odpade, torej je v nekem odvisnem ali zavezniškem odnosu, ter je smatran za njegovega sovražnika, saj teži k osvajanju bizantinskih ozemelj; Ferluga, J., »Bizantinsko podeželje v »Spominih in nasvetih« tesalskega veleposestnika XI. stoletja«, Zgodovinski časopis 49, št. 2 (1995), 159–174. Keria_2024-2_FINAL.indd 217 7. 03. 2025 07:32:14 218 Eva Avguštin in Sara Križaj toparhi in sorodniki brez maske in pravice do svobodnega govora, saj je bil kriv za zlo. Kajti rekli mu bodo: »Dobro si opravil. Brez da bi se kdo s teboj bojeval, si šel škodovat tuji deželi in ne da bi ti oni škodovali, si jih naredil za svoje sovražnike in jih podžgal proti sebi?« In ne bodo mu pomagali, ampak bodo bolj spoštovali in se bali tebe kakor pravega poveljnika. Kadar pa si vstopil v njegovo deželo in jo opustošil, če so ozki prelazi,62 od koder si prišel, ne vračaj se po isti poti. Oni namreč poznajo težavnost prelazov, saj so jih zasegli prej, in te bodo strli, ko se boš vračal. Tako je naredil Trivunij Srbski63 z Mihaelom, katepanom Dirahiona in sinom logoteta64 v Diokleji. Uničil mu je vojsko, ki jih je poprej štela štirideset tisoč.65 Omenjeni je torej šel nad Dioklejo in jo oplenil, ko pa se je vračal, je našel prelaze, od koder je prišel, zavzete in tudi sam je bil ujet. In čeprav je poznal drugo pot, po kateri bi se lahko vrnil neoviran, je bil vendar ujet zaradi slabe presoje ali neizku- šenosti. Ti pa imej ogleduhe in poznavalce terena,66 ki naj si, preden boš sam vstopil, ogledajo poti. In ko boš enkrat vstopil in oplenil, odidi po drugi poti in šel boš brez skrbi. Če pa ni druge poti, vstopi nepričakovano in ne da bi vedeli, ko pa boš izropal, se hitro vrni, od koder si prišel. Toda če ob odhodu na rop pustiš za sabo vojsko s pogumnimi in sposobnimi možmi na čelu, da obvladuje gorske vrhove in prelaze, se boš vrnil z Božjo pomočjo in ne boš imel skrbi, temveč boš vesel in vedrega duha. 62 Gr. κλησοῦρα, ozki prehod, ki so ga lahko regulirali za prehod vojske. V Bizancu so se tako imenovale tudi upravna okrožja, kjer so se ponavadi takšni prehodi nahajali. 63 Gr. Τριβούνιος ὁ Σέρβος; ime izhaja iz slovanskega poimenovanja srbske pokrajine Trebin- je, torej trebinski. Gre za Štefana Vojislava, kneza Diokleje ali Duklje (gr. Διόκλεια) in Tre- binj, od tod tudi v naslednjem razdelku gr. Βοϊσθλάβος ὁ Διοκλητιανός, Vojislav Dioklejski. Ko so Bizantinci podjarmili Bolgarijo, so bile sosednje srbske dežele postavljene v vazalno odvisnost od cesarstva, kar je pripeljalo mdr. do raznih uporov med srbskimi knezi, ki so hoteli to odvisnost prekiniti, kot je npr. leta 1034 to storil Štefan Vojislav, ki pa je bil že naslednje leto zatrt. Štefan Vojislav je bil zavzet in odposlan v Konstantinopel. Okrog leta 1040 mu je uspelo pobegniti in ponovno je zavzel Raguso in obalno Dalmacijo. Istega leta je zajel cesarsko ladjo s tovorom 10 centinarjev zlata, ki jo je burja prinesla na obalo. Mihael IV. Paflagonski je tedaj proti Štefanu odposlal vojsko, ki je bila skoraj vsa uničena. 64 Funkcija, ki je od 7. stol. označevala najvišjega vodjo najpomembnejših bizantinskih centralnih oddelkov, ločen od urada pretorijanske prefekture. Kekavmen ne navaja, sin katerega logoteta je bil Mihael, pri Skilitzu pa tudi izvemo le, da mu je bilo ime Anastazij (Skilitz, Syn. Hist. 21.2). 65 Leta 1042 je nad Štefana poslal novo vojsko cesar Konstantin Monomah pod vodstovom patri- cija Mihaela, poveljnika Dirahiona (dan. Drača), da vzpostavi nadzor. Njegova vojska je štela vsaj 40.000 mož (Skilitz, Syn. Hist. 21.2 pravi 60.000, 40.000 pa da jih je umrlo v »trebinskih ožinah« skupaj s 7 poveljniki). Potem ko je vdrl skozi ozki prehod, je opustošil Dukljo, na poti nazaj pa doživel strahovit poraz zaradi svoje neizkušenosti, saj je Štefan zasedel prelaz. Ta zma- ga leta 1042 je zagotovila popolno neodvisnost Duklje od cesarstva. 66 Gr. τοποδέτας, redka beseda, ki se ne pojavlja drugod, zato nejasno, morda τοποθέτας, torej nekdo, ki je opravil izvidništvo nasprotnikovega ozemlja in obvestil poveljnika o prehodih, morebitnih pasteh itd. Keria_2024-2_FINAL.indd 218 7. 03. 2025 07:32:14 219Kekavmen: Strategikon 9–34 30. Nevarnosti ob zaupanju toparhu Varuj, akrit, gradove in zaupane dežele, in bližnjim toparhom ne zaupaj, četudi zatrjujejo, da so tvoji prijatelji. Naj ti povem, kar se je podobnega zgodilo. Nek grad je tam v krajih Velike Armenije.67 Dvignjen je in ima več kot dovolj ravni- ce, ki povsem zadošča prebivalcem iz gradu za setev zemlje, pašo njihovih čred in vsako njihovo rabo. Na vse strani je dobro zavarovan s pečinami in globoki- mi prepadi soteskami, tako da ni nikomur dostopen za bojevanje. Tja se tudi ni možno povzpeti drugače kot po ozki poti in tudi tedaj se vstopa naprej skozi grajska vrata, pa še to z veliko težavo. Od te ni nobene utrdbe, ki bi bila bolj varna. Želel pa jo je posedovati toparh Tobija,68 moj dedek.69 Česa se je torej domislil? Z mnogimi darili si je kupil prijateljstvo poveljnika tega gradu in mu rekel, naj pogumno pošlje ponj, ko bo kaj potreboval, in prejel bo to od njega. Poveljnik je bil učaran od teh besed in ko se je pripetilo, da mu je zmanjkalo žita, mu je rekel. Ta pa mu je z veseljem dejal: »Kolikor zaukažeš.« Poslal mu je tisoč glav živine, ki so nosile žito, in in na vsaka dva osla spremljevalca, ki naj bi domnevno skrbel zanju. Poveljnik pa je sklepal: »Če ta sovražnik Romeje70 z žitom oskrbuje moj grad, česa vse sem vreden?«71 Ko je prispelo žito, je z ve- seljem odprl vrata, da bi živali in njihovi spremljevalci vstopili. Oni pa so bili oboroženi za bitko in so meče, ki so jih imeli skrite, ob prihodu koj izvlekli in 67 Velika Armenija se je nahajala na vzhodu cesarstva in se je raztezala med današnjo Armenijo in levim bregom Evfrata, Mala Armenija pa od desnega brega do Sredozemskega morja. 68 Nerešeno obstaja vprašanje, za katero mesto gre. Sprva so so večinoma menili, da gre za ar- menski grad Dvin, ki je v bizantinskih virih znan kot Τίβιον, Τιβή, Δούβιος itd. Tega mesta Kekavmen najbrž ni imel v mislih, saj je bilo v njegovem času v rokah Arabcev in ne armenskih toparhov. Argumenta, ki spodbijata to tezo, sta naslednja. V 9. stoletju, ko je imel Dvin sicer manjšo vlogo kot ob koncu 10. stoletja, je njegov garnizon štel 5000 mož. Ali je torej možno, da je 500 mož, ki je spremljalo en par od 1000 oslov zavzelo mesto s tolikšno obrambo? Poleg tega pa je po Al-Muqadasiju imel Dvin v 2. pl. 10. stol. tri vrata in ne enih, nekateri arabski viri pra- vijo celo več, hkrati pa naj bi ležal daleč na vzhod od bizantinske meje in katerekoli bizantinske utrdbe. Zanimiv je predlog H. M. Bartikyana, ki pravi, da je treba brati Τοβίου kot Τοκίου (β se v rokopisih pogosto zamenjuje s κ) kot različico Τέκη – Degik, ki leži zahodneje. Spominski zapis iz leta 1169 pravi, da je Teghik pripadal družini Kekavmena. Kekavmenov opis utrdbe se morda po eni strani ujema z Ataliatovim opisom mesta Ani, po drugi strani pa so se opisi močnih utrdb pri bizantinskih virih podobni. 69 Najverjetneje gre za dedka po avtorjevi očetovi strani po imenu Grigorij Kihatzi, ki je postal patricij in poveljnik Larise in Makedonije, kar je omenjeno naprej v besedilu. Avtorjeva gene- alogija je izredno zanimiva, še posebej z vidika njihove identifikacije z Bizancem. Ded, ki je opisan kot toparh in celo sovražnik Romejcev, kasneje postane in se istoveti z Romejcem. Za povzetek obsežne in zanimive razprave o identiteti Kekavmenovega deda prim. v op. 7 navedeni komentar G.G. Litavrina. 70 Zanimivo, da se Kekavmenu ne zdi potrebno obrazložiti situacije. Poleg tega navaja v svojem v grščini napisanemu delu kot potomec nekdanjega sovražnika Romeje tudi nasvete toparhom, kako se izogniti odvisnosti od cesarstva, in veliko »ponižujočih« primerov, ki žalijo bizantinski vojaški ponos. Morda je še vedno simpatiziral z neodvisnimi toparhi domovine svojih predni- kov, čeprav je bil v službi cesarstva. 71 Gr. τίνος ἄξιός εἰμι, ne v negativnem smislu, temveč nasprotno, kakšnih nagrad in časti od cesarja bi si zaslužil, če bi prelisičil toparha. Kekavmen, kot tudi drugi bizantinski pisci, hvali vojaško premetenost. Keria_2024-2_FINAL.indd 219 7. 03. 2025 07:32:14 220 Eva Avguštin in Sara Križaj razbili grajska vrata. Pobili so suličarje in se polastili gradu.72 In prijateljstvo je postalo vzrok nesreči in vredno, da se pomni. Bolj kot sovražnikov se moraš torej varovati prijateljev. Kajti če poveljnik ne bi zaupal tem, ki jih je imel za svoje prijatelje, ampak bi ukazal žito odložiti zunaj vrat, bi dobil žito, njihova zvijača pa bi izzvenela v prazno in poveljnik bi bil brez skrbi. Naj ti povem še en drug trik tujca. Katakalon Klazomenit73 je bil poveljnik Raguse.74 Ta po- veljnik je torej hotel slaviti zmago prek lažnega prijateljstva. Toparh gradov Dalmatije,75 Zente76 in Stamna77 je bil Vojistlav Dioklejski.78 Hotel ga je ujeti. In kaj je storil? Z njim se je spoprijateljil tako, da mu je pogosto pošiljal darila in ga z njimi prevaral. On pa, čeprav je bil tujec, je imel neko naravno in z iz- kušnjami pridobljeno modrost in je darila po eni strani sprejemal, po drugi pa se je pretvarjal, da je cesarjev podložnik in je to storil iz dobrote in milosti po- veljnika. Ko je dobil toparh novorojenčka, mu je poveljnik rekel, naj ga sprej- me k svetemu krstu. On pa mu je z veseljem dejal: »In če že praviš, pridi še v mojo hišo,« poveljnik pa ni hotel. Oba sta se torej odločila, da bosta vstopila v botrstvo79 na kraju med poveljnikovo temo in toparhovo deželo. Poveljnik pa je imel na morju pripravljene dromone,80 – kraj se je namreč nahajal ob morju – da bi toparha zgrabili in vrgli v dromon, brž ko bi pokimal. Takšno misel je imel tudi toparh in je na skrivaj nastavil hrabre može, ki jim je naročil, naj ob njegovem znaku skočijo ven in primejo poveljnika in njegovo spremstvo. In tako se je tudi zgodilo. Ko sta se srečala in pozdravila, sta se usedla. V tistem pa, ko sta se usedla, jim je dal znak in obkolili so poveljnika, mu zvezali roke in noge ter ga zvezanega odpeljali in z njim vred celo njegovo spremstvo in dromone v Stamnos. Z zankami in mrežami, s katerimi je hotel ujeti njega, 72 Morda je imel Kekavmen tu v mislih epizodo, v kateri pa je poveljnik deloval pravilno. Morda je to epizodo opisal Skilitz, ko so Arabci leta 1083 ponovno poskušali zavzeti Edeso in so v 1000 zabojev, ki jih je v mesto peljalo 500 konjev in 500 kamel, skrili bojevnike. Poveljnik je arabskih arhontom dovolil vstop, a »darovi« in vprežna živina pa so morali ostati pred obzidjem (Skilitz, Syn. Hist. 403). 73 Prvi izdajatelji domnevajo, da ime izhaja iz mesta Klazomene na zahodni obali Male Azije blizu Smirne. 74 Današnji Dubrovnik, ki je po veliki bizantinski zmagi nad bolgarskim carjem Samuelom leta 1018 postal bizantinska sicer ne zelo vojaško pomembna tema. 75 Dalmacija je po razdelitvi rimskega cesarstva pripadla zahodni polovici, pod Justinijanom I. pa je prišla pod bizantinsko oblast. Pod njo je ostal v času slovanskih vpadov le priobalni pas. V 9. stol. je bila na tem območju ustanovljena arhontija, ki se je kasneje preoblikovala v temo. Sčasoma se je na tem območju povečal beneški vpliv, vendar so poslednjič Benetke izgubile v boju s Hrvati. Bazilij II. je nato utrdil dalmatinsko temo, kralj Krešimir II. pa je v začetku 11. stol. priznal odvisnost od Bizanca in s tem uspel obdržati nadzor nad delom Dalmacije. Po smrti Bazilija II. se je bizantinski nadzor zmanjšal, v sedemdesetih pa je po ugotovitvah Ferluge kakršnakoli bizantinska uprava v Dalmaciji izključena. 76 Gr. Ζέντα, Zenta ali Zeta, kakor se do konca 11. stol. začne imenovati Duklja. 77 Gr. Στάμνος, dan. Ston na južni obali Pelješaca. 78 Gl. op. 63. 79 Gr. συντεκνία, sorodstvo, vzpostavljeno s krstom, ki ga je pravoslavna cerkev obravnavala kot tesno in intimno vez in je bilo še posebej pomembno v prihodnje pri sklepanju zakonskih zvez. 80 Gr. δρόμων, hitra bizantinska dvonadstropna vojaška ladja z dvema ali trema vrstama veslačev. Keria_2024-2_FINAL.indd 220 7. 03. 2025 07:32:14 221Kekavmen: Strategikon 9–34 je bil ujet sam, v sramoto Romejcev.81 Zatorej pazi, da, kar si sam zamisliš, ne postane trofeja drugih. Kajti prvih zvijačnost postane slava in dobiček drugih. Treba je torej delovati razumno. Jaz pa ti nisem predstavil starih zgodb, ampak tiste, ki so se odvile le malo pred našimi dnevi. Večina poveljnikov jih je na- mreč utrpela od svojih tako zvanih prijateljev. 31. Nevarnosti iz brebrižnosti vojskovodje Demetriada82 je grško83 priobalno mesto, zavarovano okrog in okrog z morjem in močvirji. Njen lastnik je bil Deljan, ki je bil tudi toparh Bolgarov. Ko jo je dobil v last, je odposlal v mesto vojaškega starešino in izvedenca v vojaških rečeh (poveljniku se v narečju Bolgarov reče tzelnikos)84 Litovoja Diavolita,85 dal pa mu je tudi vojsko za varstvo gradu. Ko je ta prišel, je dal na novo zgra- diti zanemarjeno obzidje in oblegalne in druge priprave, ki jh lahko naredi poveljnik. In ko je utrdil grad, se je razbremenil skrbi in se ni več bal napada od zunaj, niti od znotraj ni sumil upora, saj so bili prebivalci skrajno pre- prosti in docela neizkušeni, poleg tega pa jih je zavezal s prisego. Ponavadi pa pride do tega, da brezskrbnost nenadoma prinese nevarnost in bolečino. Tako se je vojskovodja otresel skrbi in se prepustil razkošju in udobju, ker ni imel sumov glede prebivalcev. A četudi so bili prebivalci nevešči, pa je narava učiteljica vsake zvijače in prevare. In tako so ti skrivaj odposlali k solunske- mu duksu,86 naj pošlje nekoga, ki bo prevzel grad in jih nagradil. Duks pa je odposlal z ladjami in vojsko nekega panteota po imenu Zepe.87 Ko so ladje priplule v pristanišče na skrivnem mestu, so bili o tem na skrivaj obveščeni domačini. Ti so brž odšli, prijeli poveljnika, zvezali njega in njegove stražarje in jih predali Romejcem. Servija88 je utrjeno mesto v Bolgariji. Stražil jo je 81 Ta zgodba drugje ni znana. Datirajo jo ok. 1041 pred Štefanovo zmago nad logotetovim sinom (gl. zg. op. 65). 82 Antično mesto v severni Grčiji v Pegazovem zalivu blizu Volosa, ki ga je ustanovil leta 290 pr. n. št. Demetrij I. Poliorket, po katerem je dobilo ime. Velikokrat prestolnica makedonskih kraljev. 83 Gr. τῆς Ἑλλάδος; v bizantinski dobi se je uporabljalo v dveh pomenih, kot geografska oznaka osrednje Grčije, ki se loči tako od severne kot od Peloponeza, in kot ime upravnega območja, tj. teme, meje katere pa so se spreminjale. Ustanovitev grške teme sega v konec 7. stoletja, njeno središče pa je bila Larisa. Grška tema je bila pogosto združena s peloponeško pod vodstvom enega poveljnika. Težko je zagotovo reči, vendar Kekavmen, v kolikor se ne nanaša izrecno na temo Peloponeza in Grčije, uporablja ime v geografskem pomenu. 84 Izpeljano iz staroslovanske besede za čelo. Fran Miklošič jo je prevajal kot praefectus. 85 Slovanska vzporednica Ljutovit, o kateremo le, da je iz Diavolisa, kot pravi njegovo drugo ime, morda zahodno od Ohrida ob reki Devolli. 86 Gr. δοῦξ iz lat. dux, za časa Kekavmena cesarjev namestnik v pokrajini in je pod svojo oblastjo lahko združeval več tem z njihovimi poveljniki, podobno kot katepan. Ta, o katerem govori Kekavmen, je verjetno patricij Konstantin, nečak cesarja Mihaela IV. Paflagonca. 87 Gr. πανθεώτης, pomen ni čisto jasen, morda iz toponima Panthea in bi torej označeval kraj, od koder Zepe prihaja, morda pa nek nižji vojaški naziv v povezavi s πανθέον, grajska dvorana. 88 Dan. Selfije, mesto v južni Makedoniji na meji s Tesalijo. V 9. stol. je bila del solunske teme. Keria_2024-2_FINAL.indd 221 7. 03. 2025 07:32:14 222 Eva Avguštin in Sara Križaj romejski poveljnik po imenu Magirin89 in dva taksiarha,90 vsak s svojimi tisoč. Moj dedek po mamini strani Demetrij Polemarh,91 kot se je imenoval, je bil na čelu na tem obmejnem področju. Njemu je po pomiritvi92 Bolgarije blaženi cesar Bazilij Porfirogenet93 podelil patricijski naziv94 in ga naredil za mistika.95 Čeprav se je zelo trudil in celo leto pazil, da bi ga zavzel, mu ni uspelo zasesti nepremagljivega mesta. Tako je bil ves njegov trud zaman. Varnost pa so me- stu dajale pečine in strašni prepadi. Pod gradom pa je bilo na pečini kopališče, kamor so se hodili kopat poveljnik in taksiarha, ko so si želeli. Domislil se je torej tele zvijače. Šel je zvečer in se s svojo vojsko postavil nasproti gradu. Ker je bil kraj porasel z grmovjem, je ukazal vsem svojim možem, naj prinesejo ve- liko grmovja in ga držijo pred seboj, da bi zasenčili in poskrili konje in njihove jezdece, tako da se ne bi zdeli kot ljudje, temveč kot lokalno rastlinje. Imel pa je v bližini gradu na gorskem grebenu tudi dva razbojnika, ki sta mu, ko so se spustili poveljnik in taksiarha v kopališče in se začeli kopat, dala znamenje, ki ga je določil. Oni pa so se odrinili in obkolili kopališče, tako da so jih v njem ujeli. Kdor namreč ni pozoren, temveč hodi nepazljivo, pade pogosto v nesre- čo. Ko so bili ti tako prijeti, so brez prelite kapljice krvi zavzeli grad. Pazi torej na te stvari. In če varuješ grad, bodi izjemno pozoren na tiste zunaj in znotraj, ne zaupaj niti svojemu človeku, da ne boš uničil sebe in vojske. 32. Νe naslanjaj zgradb na grajsko obzidje Vsak dan si oglej obzidje od znotraj in od zunaj, kot tudi vrata. Grajsko ob- zidje naj bo prosto. Naj ne bo z njim v stiku nobena hiša. Če pa je, jo poderi, in razgali obzidje tako znotraj kot zunaj, enako pa naj povsod velja tudi za vsa vrata, da boš lahko šel mimo in jih pregledal. Če pa je na obzidje naslonjena stara in dragocena hiša, se ne boj njenega uničenja, ampak jo zruši. Naj ti Bolgarsko zavzetje Servije, ki ga opisuje Kekavmen, se je zgodilo pred l. 1001/1002, ko si jo je Bazilij II. znova podvrgel, tako Skilitz (Skilitz, Syn. Hist. 344). Da Kekavmen opisuje Servijo kot bolgarsko mesto, je morda posledica njene vključitve v bolgarski katepanat in hkrati nadškofijo, ki ju je ustanovil kasneje Bazilij II. 89 Sicer nepoznana oseba, morda ime prihaja iz gr. μάγειρος »kuhar«, morda iz lat. maior. 90 Gr. ταξιάρχος, za časa Kekavmena neke vrste brigadir, ki naj bi poveljeval tisoč možem (dejan- sko jih je bilo verjetno manj). 91 Verjetno je bil njegov dedek po materini strani eden od Samuelovih poveljnikov, ki je upravljal obmejno območje Bolgarije, ki je mejilo na Srbijo, in je bil morda Bolgar, kar bi pojasnilo tudi Kekavmenovo znanje bolgarščine. Patronim Polemarh je morda prevod bolgarskega voevoda. 92 Gr. τὸ εἰρηνεῦσαι, pomiritev, umiritev države, ki ima sicer za seboj že 350 let samostojnega obstoja. Pojem je morda v skladu z bizantinsko politiko, po kateri bizantinsko cesarstvo izgubl- jene dežele ne aneksira, temveč jih le pomiri. 93 Tj. Bazilij II. Bulgarokton; prim. op. 34. 94 Iz lat. patricius, peti najvišji bizantinski naziv, ki je do 12. stol. izginil iz virov. 95 Gr. μυστικός, v 9. stol naziv cesarjevega tajnika in svetovalca, ki je kasneje verjetno postal le še častni naziv – Bazilij II. najbrž ni mogel vzeti za tajnika ravno podjarmljenega Bolgara. Keria_2024-2_FINAL.indd 222 7. 03. 2025 07:32:14 223Kekavmen: Strategikon 9–34 povem tole. Hidrunt je priobalno mesto Italije,96 mnogoštevilčno in bogato. Varoval ga je Malapetz iz Hidrunta,97 ki je gradove varoval s pomočjo Rusov in Varangov,98 suličarjev in mornarjev. Imel pa je ta Malapetz nečakinjo, katere hiša se je naslanjala na obzidje. Njen stric ji je po eni strani, ker je bila stara, po drugi pa zelo vredna in verjetno tudi ker je v njej bivala njegova nečakinja, prizanesel in je ni podrl, o njej pa tudi ni imel najmanjšega suma. Frankom,99 ki so se močno trudili, da bi v vojni zasegli Hidrunt, ni uspevalo. Česa se je torej domislil njihov grof?100 Pisal je omenjeni Malapetzovi nečakinji rekoč: »Če mi omogočiš vstop v grad skozi obzidje, te bom vzel za ženo.« To ji je obljubil in poleg tega dal še mnogih darov. Ona pa, premamljena od želje, je privolila in je ponoči z vrvjo čez obzidje spravila nekaj najbolj premetenih in močnih med Franki, ki so naslednjo noč prodrli skozi grajsko obzidje in dali vstopiti množični frankovski vojski ter pred jutranjim svitom z bojnimi kriki napadli prebivalce v mestu. Oni pa, ko so nepričakovano zagledali sovražnike znotraj gradu, so se pognali v beg. Kajti ko zlo nenadoma udari, pogubi tudi najmočnejše in najrazumnejše. Takoj ko je Malapetz spoznal, kaj je doletelo grad, je zbežal, se sam vkrcal na ladjo in se rešil na sramoten in obžalovanja vreden način, saj je ženo in otroke pustil v rokah sovražnikov. Glej torej, kaj se mu je zgodilo, ker ni bil pozoren. 33. Obramba gradu in zvijače sovražnika Če stražiš grad in slišiš, da proti tebi prihaja sovražnik, se pripravi na vojno. Popravi ulomljeno obzidje, utrdi prednje branike, nakopiči kamenja na zidove,101 spleti vrvi, skoplji dvojne jarke, ali celo trojne, kar najbolj globoke in široke, zunaj jarkov luknje, kamor bodo padli konji, na zidove postavi 96 Dan. Otranto, ki je pripadal Bizancu kot del italijanskega katepanata. Od ok. 1040, ko so se v Italiji naslelili Normani, je med njimi in Bizancem potekal boj za posest nad tem mestom, oblast pa je prehajal iz rok zdaj enega v roke drugega. Kekavmen verjetno govori o dogodku leta 1064, ko so Normani mesto zavzeli drugič. Tudi Italija je verjetno mišljena v smislu italijanske- ga katepanata. 97 Malapetzis je verjetno pogrčenje lat. Malapezza, ki je bilo ime uglede družine iz Barija. Ne gre za poveljnika celotnega italijanskega katepanata, temveč le otrantskega gradu. 98 Rusi in Varangi so bili plačani najemniki bizantinske vojske. 99 Gr. Φράγγοι, zelo širok izraz, ki označuje zahodnjake, tu verjetno cilja na sicilijanske in itali- janske Normane. 100 Gr. κόμης, grof, izraz, ki so ga Bizantinci uporabljali za zahodnoevropske poveljnice. Morda je bil grof, o katerem teče beseda, Goffridus iz Taranta, podrejen Robertu Guiscardu, ki je leta 1064 zavzel Otranto. 101 Gr. ὁ προμαχῶν, bastijon, branik, izobčen prizidek na grajskem zidu, ki omogoča napad na sovražnike, ki se nahajajo bočno ob zidu. Na branike so nanesli kamenja, ki ga niso le izstrelili, ampak so ga tudi metali dol na glave sovražnikov. Keria_2024-2_FINAL.indd 223 7. 03. 2025 07:32:14 224 Eva Avguštin in Sara Križaj oblegalne naprave in samostrele,102 naredi zanke, ki jih imenujejo volkovi,103 za obrambo pred ovni. In če te napadejo z ovnom, ga ujemi z zankami. Noter pripravi vole, nanje priveži volka in jih prisili, da povlečejo. Če pa ni mogoče povleči, ga priveži za utrjeno mesto, tako da ne more zdrsniti nazaj. Če hoče spodkopati temelje, koplji ti bliže zidu v globine do tam, kjer misliš, da se bo sovražnik prikradel pod temelji, ti pa imej pripravljene hrabre može, tudi za bitko, tako da se bo, ko se bo zmuznil izpod temeljev in prišel izpod zemlje, prikazal, ne da bi hotel, na mestu, ki si ga ti izkopal. In ko bo pokukal na pla- no iz jarka, utrujen od kopanja, ga bodo prijeli tvoji možje. Njegova zvijača se bo izjalovila, ti pa boš na varnem. Če boš to naredil, boš lahko tudi brez stra- hu iz branikov metal velike kamne v njegov jarek, kjer se bi pač pojavil, in ga ubil. Če bo zgradil nasip, imej pripravljen les in zgradi znotraj vzdolž debeli- ne obzidja še en zid in napravi tega tako, da se bo naslanjal na grajski zid in bo stal nasproti nasipa. Izenači ga s prehodom104 in združi, kot je bilo rečeno, s starim obzidjem. Naredi oba zidova v enega, tega pa dvigni v silno višino. Ne glede na to, kako dvignjen bo nasip, se bo tvoje zgrajeno obzidje dvigalo bolj in nasip te ne bo presegel, ker si šel višje. Zato ti pravim: »Zgradi znotraj obzidja še enega in poenoti oba zidova v enega, kajti, če obzidje ne bo dovolj debelo, ko ga boš povišal, se bo podrlo.« Nasip, ki ga je napravil sovražnik, pa zažgi, če ga le moreš, saj nasipa ne tvori samo zemlja, temveč tudi les. Če pride sovražnik z vsemi svojimi silami, ne stopi ven iz gradu, da bi se bojeval z njim, ampak straži grad in se z njim bojuj na branikih za čas dveh ali treh dni. Ko boš ocenil njegove sile, kolikšna je njegova zmogljivost, način vojsko- vanja in katere naprave uporablja, tedaj, če moreš, ga nenadoma pohabi. Tisti, ki ne varujejo obzidja, naj stopijo ven, oni na obzidju pa naj se nikakor ne spuščajo z zidu. Naj ti bo dovolj, da obraniš grad. Naj ti povem, kaj se je zgo- dilo. Boian je bolgarska trdnjava.105 Cesar gospod Mihael je začel vojno z Bol- garijo in ko je vstopil v Triaditzo, je zavzel tudi Boian. Tam pa so bili znani in bojeviti Bolgari, njihov poglavar106 je bil tako imenovani Boik.107 Ker so bili popolnoma prepričani v svoj pogum, so se prišli borit ven iz gradu, saj jih je 102 Gr. τζάγρα, morda iz fr. chancre, samostrel. Kot beremo v delu Ane Komnene, Aleks. 10.8.6, gre za Grkom docela nepoznan barbarski lok. 103 Gr. ἅρπαγας οὓς λύκους καλοῦσιν – volk pride iz dvojnega pomena pojma ἅρπαξ, ki je pomenil tako železno orožje v obliki sidra kot vrsto volka. 104 Gr. περίπατος, db. »sprehod, pot« označuje del na vrhu zida, koder so hodili stražarji (od tod ime) in ga ob straneh dovršujejo parapeti in prsobrani. 105 Dan. Bojana ob vznožju Vitoške blizu Sofije, danes predmestje. Po poročilu Skilitza jo je po obleganju leta 1015 zavzel poveljnik Nikefor Ksifias pod oblastjo Bazilija II., potem pa je v času upora Petra Deljana padla nazaj v bolgarske roke. Zgodba se verjetno nanaša na odpravo Miha- ela IV. v Bolgarijo leta 1041, da bi upor zatrl. Pri drugih zgodovinarjih (pri Zonarasu, Pselosu, Skilitzu in Ataliatu) zavzetje Boiana in poglavarja Boika ni omenjeno. Boian je znan pri Ski- litzu, Syn. Hist. 354, pod imenom Βοιών kot ena od trdnjav v Triaditzi, ki je bizantinsko ime za Sofijo. 106 Gr. ἐξάρχων. 107 Gr. Βόϊκος, pri nekaterih Βότκος. Keria_2024-2_FINAL.indd 224 7. 03. 2025 07:32:14 225Kekavmen: Strategikon 9–34 bilo sram ostati v gradu. Ko so se pridružili boju in je bitka postala silna, pa so se ti sloviti Bolgari obrnili v beg. Ko so hoteli vstopiti skozi grajska vrata, so se jim pridružili Romejci, ki so zavzeli mesto s strašnim pokolom. Pazi torej na te reči. Povedal pa ti bom še drugo podobno stvar, ki se je zgodila. Obstaja grad po imenu Moreja108 med Filipupolisom109 in Triaditzo, ki je bil v lasti Bolgarov. Ko je oborožen za bitko gospod cesar Bazilij Porfirogenet pri- spel do Moreje,110 je nastavil oblegovalne stroje in začel silno obmetavati me- sto, potem pa je dal zgraditi nasip. Ko so ga zgradili, pa so se znotraj gradu domislili izuma, ki si ga je vredno zapomniti. Odposlali so nekaj mlajših in pogumnih, ki so jih poprej pregovorili z darili. Ti so od spodaj skrivaj vstopili noter v nasip skozi tramove, potem pa so napredovali proti sprednjemu delu z baklami,111 smolo in plamenometi,112 zažgali notranjost in odšli. Ognja pa na ven ni bilo videti, ker je gorel globoko noter v zemlji in lesu in je rabil celo noč, da je zaobjel celotno notranjost nasipa. Proti zori pa je nasip nenadoma vrglo v zrak in bil je uničen. Cesar se je prizadet umaknil, prebivalci gradu pa so ostali neosvojeni in neporaženi. ...113 V Grčiji114 je bilo tudi neko številčno mesto. Čeprav se je vladar Simeon, tedanji bolgarski tiran115 močno trudil, da bi ga podjarmil, je šel ves njegov trud v nič. Tako si je domislil, da bi s prebi- valci gradu sklenil premirje in je k njim poslal glasnike s sporočilom. Odpo- slanci pa so bili vešči izvidniki, nadvse močni in pogumni. Ti so opazili, da mestna vrata visijo v zraku, ker imajo tečaje in se tako ne dotikajo tal. In ko so potrdili svojo domnevo, so spregovorili v tiranova ušesa. Ta pa je izbral peterico pogumnih mož in jih poslal v grad z motivom, češ da iščejo delo. Naročil jim je, naj nesejo sekire zadaj za svojim pasom, ko pa bodo enkrat ob vratih, naj pokončajo vratne stražarje, vrata pa snamejo s tečajev. In tako so tudi storili. Čim so vrata sneli s tečajev, so ta padla na zemljo. Oni pa so brž naredili znamenje, ki jim ga je zaukazal, in s tem mahoma naredili pot vsem, ki jih je tiran za to pripravil. Prebivalci so se zaradi tega preplašili, tiranovi možje pa so medtem vkorakali skozi vrata v notranjost in zavzeli mesto, ne da 108 Bolgarski grad, katere lokacija ni točno znana. 109 Danes Plovdiv. 110 Morda med prvo kampanjo Bazilija II. Bulgaroktona leta 986 ali pa leta 1001. 111 Gr. δᾷδας, bakle iz borovega lesa, ki se ga je namazalo s smolo in prižgalo s kremenom. 112 Gr. πυρεκβόλον ali πυρεκβόλος, nekakšen plamenometalec, ki so ga sicer Bizantinci uporabl- jali za izstreljevanje t.i. tekočega »grškega ognja« (t.j. snovi, ki je gorela na morski gladini). 113 Lakuna v besedilu. 114 V geografskem smislu mišljena osrednja Grčija brez Peloponeza in severne Grčije. 115 Vdor v Grčijo s strani Simeona Bolgarskega (vladal 893–927), ki je bojeval bitke z Bizancem za nadzor nad Blakanom v želji po ustanovitvi slovansko-grške države s centrom v Konstantinop- lu, je znan iz drugih virov, a ime mesta, o katerem govori Kekavmen, ni znano. Zgodba najver- jetneje sega v leto 918, ko je Simeon vodil odpravo v Grčijo in dosegel Korint. V tem času si je Simeon nadel naziv βασιλεὺς τῶν Βουλγάρων καὶ τῶν Ρωμαίων »kralj Bolgarov in Romejcev«, kar je pripeljalo do nesoglasij med bolgarskim in konstantinopelskim dvorom. Kekavmen ga naziva z arhontom in tiranom, pri čemer slednji že pomeni vladarja, ki je prevzel oblast preko zakonov. Keria_2024-2_FINAL.indd 225 7. 03. 2025 07:32:14 226 Eva Avguštin in Sara Križaj bi prelili kapljo krvi. Vélika Antiohija116 pa zaradi omenjenih utrdb ni bila predana. Tudi Hosroj, perzijski vladar117 jo je poskušal zavzeti, pa mu tega ni uspelo zaradi njenega obzidja. Bilo pa je obzidje na enem delu zelo ozko. Ker stražarji na prehodu niso imeli dovolj prostora, da bi lepo prehajali skozi, so obesili dolge kose lesa vzdolž prehoda in jih povezali z vrvmi za branike. A ker je šlo po njih veliko mož, ki so s svojo težo pritiskali na les, se je ta podrl, ko so na njem stali. Zaradi tega je nastal v vojski nemir in ker se jim je zazde- lo, da so sovražniki vstopili v mesto, so zapustili zidove in zbežali, Hosroj pa je brez prelivanja krvi118 zavzel mesto. Če prihaja ljudstvo v tvoj grad, sklenja s teboj premirje in ti obljublja, mu ne zaupaj, ampak bodi tedaj še bolj na preži. In če hočejo organizirati tržnico za prodajo in nakup, jim dovoli, da to storijo. Vendar naj ne postavljajo sejma v bližini gradu. Vredno se je spomni- ti, kaj je utrpelo mesto Demetriada pred kratkim.119 Pet ladij hagarenskih pi- ratov120 je namreč priplulo ob prvi dnevni uri.121 Prebivalci mesta pa so vna- prej izvedeli za njihov prihod in so bili pripravljeni. Ko so torej prišli Hagareni, so obvestili prebivalce v mestu: »Nismo se prišli bojevat, ampak trgovat in prodajat ujetnike in druge stvari, ki jih imamo od piratskega izplena. Če uka- žete, vam tudi prisežemo, damo talce in z vami trgujemo.« Oni pa so jim iz naivnosti verjeli in obe strani sta prisegli. Ko namreč človek naleti na nekaj, o čemer nima izkušenj, zdrsi, še posebej če je kaj dobrega, v nezmerno veselje in ga popade nezdrav pogum, če pa zadene v kaj slabega ali strašnega, mu postane duša zaprepadena, ko si izmišlja take in drugačne stvari. Ko sta obe strani dali svojo besedo s prisego in si izmenjali talce, so odvrgli skrbi. Bil pa je tam nek človek, Bizantinec122 po rodu, ki je živel v Demetriadi, in je bil iz- redno prevarantski. Človek, ki sem ga omenil, se je imenoval Noe. Ta si je z vsakršno domislico prilaščal denar od domačinov, jim odvzemal posestva123 116 Kekavmen opisuje perzijsko zavzetje Antiohije (na reki Oront v severni Siriji in kot je bila pona- vadi imenovana Velika v primerjavi z Malo, ki se je nahajala v Mali Aziji na reki Meander) leta 540, ko je Hosroj I. v vojnah za prevlado v Mali Aziji mesto uničil. Dogodek sta popisala tudi Janez Malalas, 479.23, ter Prokopij iz Cezareje, Bell. Pers. 2.8.18–19. 117 Gl. op. 116. 118 Gr. ἀναιμωτί, brez prelite kaplje krvi, tj. brez resnih izgub na strani osvajalca. Prokopij sicer opisuje znatne izgube med prebivalci (Bell. Pers. 2.8.19). 119 Datiranje te zgodbe je nemogoče. S predlogom νεωστί »pred kratkim« mora Kekavmen opi- sovati izredno nedaven dogodek, saj kot starodavne opisuje dogodke, ki so se zgodili le pe- tindvajste do trideset let prej. Vemo, da so leta 1035 afriški in sicilski Arabci napadli Kiklade in trakijsko obalo (Skilitz, Syn. Hist. 398). Morda so tedaj zavzeli tudi Demetriado, kot opisuje Kekavmen v zgornjem odlomku. 120 Gr. Ἀγαρηνοί, Hagareni, potomci Hagare, s katero je imel očak Adbraham sina Izmaela. Težava z zgornjim dogodkom je ta, da se je omenjeni izraz v bizantinskih virih od 11. stol. dalje razširil na selžuške Turke, ki so po bitki pri Manzikertu 1071 zavzeli širna področja v Mali Aziji in prav tako dosegli Egejsko morje. Zato je možno, da Kekavmen opisuje posamezno skupino turških ladij, ki so se že ukvarjale s piratstvom v Egejskem morju. 121 Ob 7. uri zjutraj po bizantinskem merjenju časa. 122 Prebivalec Bizanca, tj. Konstantinopla. 123 Gr. κτήματα, v dokumentih tistega časa se je izraz ponavadi nanašal na nepremičnine. Noe je Keria_2024-2_FINAL.indd 226 7. 03. 2025 07:32:14 227Kekavmen: Strategikon 9–34 in delal podobne stvari. Ta je bil tedaj slučajno gospodar124 v Demetriadi in je želel od Sarakenov125 nekaj dobička tudi zase, zato ni dovolil, da bi odšli daleč od gradu, da bi naredili sejem, ampak mu je uspelo, da so trg postavili čisto ob zidu, ker je vedel, da ne more iti in pogledati, kaj prodajajo, če se bo trgo- vanje odvijalo daleč od gradu, če pa bo pri obzidju, bo lahko iz stolpa videl, kaj mu ugaja in si bo dal vzeti k sebi, kot da bo to kupil, ko pa bi se zvečerilo, bodo brez plačila praznih rok odšli. Tako so opravili nekaj poslov, potem pa so se ob močnem dežju pretvarjali, da se vkrcavajo na ladje. Prebivalci mesta so se zaradi dežja umaknili iz obzidja v svoje hiše in pustili le nekaj stražarjev, ki so bili tudi sami zaradi neizkušenosti neprevidni. Hagareni pa niso odlašali in so naredili poizkus. Iz petero ladij so poslali po pet oboroženih mož. Ti so šli ob straneh gradu, da niso prebivalci ničesar posumili, se povzpeli na graj- ske branike prek hiš in streh, ki so se naslanjale na zid, in zavladali temu utrjenemu mestu, ki se je šibilo pod težo vseh dobrin takoj in brez bitke. Naj ti povem še nekaj, kar se je zgodilo Terasu iz Kalabrije126 za časa, ko je stražil mesto Visinianov.127 Bil je zelo premožen, ugleden in prvi med možmi svoje dežele. Frank Ruberd,128 ki je po božji milosti postal tiran, pa ga je hotel dobiti v pest. Poskusil je vsako možno zvijačo in bil odbit. Kaj je torej storil? Šel je kot prijatelj ven iz mesta in mu rekel, naj pride ven pred vrata, kot da gre za neko nujno in skrivno zadevo. Teras je tako šel ven pred grajska vrata, vendar je ostal za jarkom. Frank129 pa se je pretvarjal, da se boji Terasovega sprem- stva. Zato je tem Teras ukazal, naj se umaknejo, da je ostal sam in sta pričela pogovor na štiri oči. Frank pa je imel pripravljene tri izbrance na odličnih konjih, ki so z ostrogami preskočili jarek, ga zgrabili in se brž vrnili z njim nazaj. Tako so tega čudovitega moža zasužnjili. Kar pa se tiče mučenja, ki so mu ga prizadejali, tega ne morem opisati. Drži se torej nasvetov glede naspro- tnikov in jim ne zaupaj. svoj uradi položaj skušal uporabiti za pridobitev in razširitev svojih posesti, ki so se nahajale v mestu njegovega služenja. 124 Gr. δυνάστης, nejasno, nek uradni položaj, verjetno najvišji v mestu. 125 Gr. Σαρακηνῶν, Sarakenov. Saraceni, Arabci v bizantinski literaturi. 126 Gr. Τήρας ὁ Καλαβρός, Teras iz Kalabrije, ki je v zahodnjaških kronikah znan pod imenom Petrus de Turra. 127 Ali Vizigotov. Mesto, o katerem je govor, je Bisignano v Kalabriji, vzhodno od Rossana, v dolini reke Krati, del italijanskega katepanata. Dogodek, ki ga opisuje Kekavmen, se je verjetno zgodil leta 1053 ali 1054. 128 Robert Guiscard (1015–1085), eden od številnih sinov plemenitega Normana Tancreda iz Gott- villa. Leta 1045/6 je zapustil Normandijo in šel v Italijo, kjer je bil uspešen pri osvajanju bizan- tinskih posesti in leta 1071 je že na čelu italijanskih Normanov. 129 Gl. op. 99. Keria_2024-2_FINAL.indd 227 7. 03. 2025 07:32:14 228 Eva Avguštin in Sara Križaj 34. Naloga podrejenih poveljniku Če si topotirit130 ali pa če imaš kako drugo oblast in je nad teboj oblast poveljnika, mu ne nasprotuj, ampak ga poslušaj v vsakem ukazu in če te kam pošlje, pojdi tja in to z vnemo. Ιn ne delaj se, da si na zunaj voljan, ne da bi bil od znotraj, ampak se podvizaj, kamor že si poslan, da izpolniš nalogo, ki ti je bila naložena, in še kaj drugega čudovitega in hvalevrednega, kar bi se ti poda- lo. In prizadevaj si preseči vse, da bi postal slaven. Kako pa naj se to zgodi? Nič drugače kot s študijem in budnostjo. Te stvari svetujem tudi vojakom. Nisem še videl, da prizadeven in buden človek ne bi prilezel do vrha. Kajti delo ne gre nikoli v nič. Ne gredo vsi po pravi poti, ampak se nekateri nagibajo k ne- pravičnosti, pri tem pa ne grabijo samo hrane in pijače, ampak tudi okrasje in oblačila in če so na tej poti po Božji milosti enkrat ali dvakrat uspeli, prezirajo pravičnost in se ne pokesajo več. Če jih ti, ki jim je bila storjena krivica, pa ne prenašajo nasilja, udarijo s puščicami ali meči in jih ubijejo, mora biti znano, da so doživeli smrt zločinca131 in ne samo da bodo umrli sramotne smrti, am- pak bodo prestali tudi preizkušnjo poslednje sodbe.132 130 Gr. τοποτηρητής, višji vojaški čin, poročnik poveljnika tagme, vojaške enote velikosti bataljo- na. Za podrobnejšo obravnavo gl. v op. 7 navedeni komentar G. G. Litavrina. Odlomek je sicer težko razumljiv, zato nekateri predlagajo popravek, s katerim bi položaj topotirita postavili nad poveljnikovega. 131 Gr. βιοθάνατοι, »ki doživi smrt zločinca«, se nanaša tako na zločinca kot na samomorilca, lah- ko pa bi pomenilo toliko kot βιαιοθάνατοι »ki umre nasilne smrti«. 132 Tu se konča del besedila, posvečen vojaškim zadevam, tj. strategikon v najožjem pomenu. Keria_2024-2_FINAL.indd 228 7. 03. 2025 07:32:14 Gaspara Stampa: Štirinajst sonetov Prevedel Matej Venier 1 O, vi, ko vas doseže moja rima, ki v mračnih, žalnih tonih je zapeta, kot mi jo pišeta ljubezen vneta, in moja muka, ki primere nima, morda med vami, žlahtnimi zemljani, pri vseh, ki cenite vrlino pravo, za svoje tožbe si zaslužim slavo, ne le spregled, ker vzvišen vzrok jih hrani. In upam, da poreče si katera: »Presrečna tista, ki jo doletita zlo kakor njo in vzrok zanj, čudovita! Zakaj ljubezni mi in sreče mera ni vzeta po nekom tako izbranem? O, naj podobna njej nekoč postanem!« DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.229-236 Keria_2024-2_FINAL.indd 229 7. 03. 2025 07:32:14 230 Matej Venier 2 Bil blizu dan je, ko se je Gospod, in Stvarnik naš, ki mogel bi ostati v višavah svojih, sklenil prikazàti Devici rojen, človek, nam na pot, ko žlahtni gospodar moj, ki iskati bi gnezdo više mogel si drugod, se mi je v srcu ugnezdil v varen kot; mnogo mi potlej storil je jokàti! Visoko, redko radost to sprejela sem srečna, a z boljó, da pozno le za vredno nje me večna skrb je imela. Misli in upe in poglede vse upirala sem vanj odtlej vesela. Ni lepšega med tem, v kar sonce zre. 3 Če v pesnika askrejski hrib spremenil pastirja je, ki ni ničesar vedel, tako, da vrh najvišji je zasedel in mnogim piscem venec slave uplenil, ni čudo, da pred ukom in planeti naj pišem svojo zgodbo presunljivo me, bedno in nizko, znal je dobrotljivo visoki grič zeleni moj razvneti. S češčeno senco usodno, posvečeno, mi kot nevihta iz srca preganja nevednost puhlo in nepoučeno. Iz nizkega stanu me povzdiguje, za lepo čut mi brusi in slog pisanja, ter mi s krepostjo dušo zapolnjuje. Keria_2024-2_FINAL.indd 230 7. 03. 2025 07:32:14 231Gaspara Stampa: Štirinajst sonetov 4 Ko mojega gospoda so spočeli, planeti in zvezde so ga obdarovali in mu vseh vrst vrline zapisali, da za popolnega bi vsi ga imeli. Saturn mu dal je pamet brez vrzeli, Jupiter strast do stvari žlahtnih, zalih; po Marsu bolj je hraber kot ostali; po Febu slog sta in razmislek zreli. Po Veneri je lep in raščen skladno; zgovoren po Merkurju; a Luna dala mu je za mojo čud srce prehladno. Od teh lastnosti vsaka v meni vžgala je svetel plamen; kaj, ko s hibo zadnjo usoda ga je scela v led vkovala. 5 Gospoda mojega podoba draga nebo je zame: sonce lik je zali; oči so zvezde, zven besed zrcali skladje, kot le bog z Delosa ga zlaga. Nevihte, dež, grmenje in zmrzali so srd njegov, kadar v njem jeza zmaga; dih blagih sap v jasnini, ko sta blaga misel in čud mu z lica bes pregnali. Pomlad napoči, ko vzbrstijo cveti, ker v meni upanje pusti vzcveteti in vse, da bo tako ostalo, zdi se. Strahotna zima je, ko spremeni se: da gre, zapušča me, trdí grozeče. S tem vse, kar čast mi daje, z mene sleče. Keria_2024-2_FINAL.indd 231 7. 03. 2025 07:32:14 232 Matej Venier 7 Če mojega gospoda bi katera spoznala rada, kar: potez jasnina, po letih mlad, po umu pa starina, lik slave, ki iz hrabrosti izvira, zlato v laseh, rožne polti svežina, postaven stas, ramen najširša mera; vse, kar stori, popolnost nam odstira, a jojme, v srcu mu preži praznina. Kaj bo zaznal, kdor mene si ogleda? Žensko, ki znašla se je v taki sili, da muk in smrti je podoba bleda. Zvestó predana je ljubezni mili, a naj jo še tako bolest obseda, ljubimcu krutemu se ne zasmili. 8 Če nizkega stanu in neugledna ženska kot jaz je v kresu vzplamenela v višavo, mar naj ne bi razodela slog in beseda tega, snovi vredna? Če Amorju je puška zazvenela v nov glas, da dvignila sem se, nevredna časti, zakaj naj igra nova, zgledna, ne združi boli in s peresom dela? In če narava tega ne doseže morda bo zmagal čudež, ki premore pogosto moč, da mere vse preseže. Sama ne vem, kaj k temu pripomore, vendar mi do dna duše sreča seže, ko novi slog srce ganiti zmore. Keria_2024-2_FINAL.indd 232 7. 03. 2025 07:32:14 233Gaspara Stampa: Štirinajst sonetov 9 Če Amor me nekoč spet meni vrne, bom krutemu gospodu ubežala. Ne vem sicer, če bi na to pristala, saj često bol se v srcu s srečo strne. Še po zvestobi moji zaskomina vas silni in ljubezni neizmerni. Po krutosti krivični, brezprimerni, kes bo prepozen, čaka vas tišina. Jaz pa si bom svobodo svojo pela. Te zanke prosta, ki me uničuje, v prihodnost se podala bom vesela. In če pravične želje izpolnjuje nebo, zamera moja vas bo ujela in še uzrem, kako brezup v vas kljuje. 12 Zakaj prepozno mi pogled je dan v obraz božanski, ki tako zagnano, ga ljubim, v njem zroč kot klesano soho vseh čudežev preplet izbran? Ne bi zaman solzila se vsak dan nad srečo zlo, ljubeznijo predano, živeč brez smisla ne bi neprestano z obupom v duši si želela stran kot zdaj; morda že slavo bi ujela zaradi sloga, ki mi ga je dal, da Adrija bi z bregom vred donela. Zato za čas nekdanji mi je žal. Drugam zrem. Morda srečo bom imela, da bo moj kres vsaj kdo hvaliti znal. Keria_2024-2_FINAL.indd 233 7. 03. 2025 07:32:14 234 Matej Venier 17 Angeli sveti, nisem nevoščljiva za slavo vam in milosti neštete, ko izpolnjujete si želje vnete in se obličje Božje vam razkriva. Užitki moji tolikšni in taki so, da srce jih smrtno ne dojame: dve jasni luči plamenita zame, ki bom opevala ju v uri vsaki. Mene poji lepota ta brezdanja, kot v raju vam uteho in življenje v Njegov obraz kot v sonce daje zrenje. Le v tem slast moja vaši se priklanja: vam, večne, ni mogoče odtegniti, medtem ko meni kmalu zna miniti. 18 Ko moj prelestni žarek mi posveti, je kakor sonce, kadar zjutraj vzide. Če s sladko željo, da ostane, pride, je, kot bi sonce se hotelo vzpeti po nebu. Srh, ki v srcu ga obeti budijo, vsem je viden: lesk obide me kakor travo, ko se z žarki snide, ki poldan jih v milini majski neti. Ko svit moj lepi končno gre od mene, je, kot zaton bi mi za svojim sojem zapustil mrak, svet ki brezbarven vene. Luč, ki življenje daje, zjutraj znova posije, jaz pa sem ob soncu svojem ne vračanja, ločitve le gotova. Keria_2024-2_FINAL.indd 234 7. 03. 2025 07:32:14 235Gaspara Stampa: Štirinajst sonetov 41 Ah, če tako bi vas zategovala ta zanka, ki me zadržuje, bedno, me ne bi iz muke v muko gnali redno, ne bi le vedno hujših stisk poznala. Vam pač ni mar, da mene žgo plameni. Svobodni ste, ko me veriga muči. Jaz komaj diham, vi s polnimi pljuči, uničujem se, vi srečni ste in ledeni. Postavljate zakone in pravila, ki Milonov jih hrbet ne bi nosil. Kako bi jim, slabotna, jaz sledila? Kar dajte, če tako je odločilo nebo; morda vas Amor bo preprosil in vendar bo nekoč mi ugodilo. 47 Čakanje nanj neznosno me utruja; pozablja me nezvest in to povzroča, da me morita bol in želja vroča. Pogrešam ga; da vrne se, je nuja. Še srp, ki lije bledo mesečino na svet in zadnjo sodbo dopolnjuje, rotim, naj me z uteho obdaruje, in v prsih uteši mi bolečino. A lune ne skrbijo moji klici; gluha za moje blodnje se ne meni. On tudi klica, naj hiti, ne čuje. Ko solze močijo oko vse huje, se smilim morju in valu, ki se peni, on pa vesel na svoji ždi gorici. Keria_2024-2_FINAL.indd 235 7. 03. 2025 07:32:14 236 Matej Venier 87 Nazaj si puščice in baklo spravi dovolj je, Amor, da trpim spravljivo krivice, ko podpiram predvidljivo vojno s teboj in mir opotekavi. Drugo si najdi žrtev dojemljivo da jo tvoj ogenj žge in mreža davi ker ne trpim več, da kdo zame pravi: »Zaman za druge mre potrpežljivo.« Iz krutega izgnanstva sem vrnila se tvojega, ko zdaj, spet sami svoji mi žal je milosti, ki pot mi kaže, in pri vsej škodi mi je v radost to: čeprav si krut bil z mano, je visok in žlahten vseh teh mojih muk bil vzrok. 211 Kot lokostrelec vztrajen, ki stremi, da bi strelica vsaka mu zadela, ker v njem je vroča želja zažarela, ali, ker hvalo hoče in časti, je Amor; on me muči neprestano in neutruden mi po srcu reže; zaman je strah, upor nič ne zaleže, zaceljeno odpira znova rano. Nadvse uživa, ko me prizadene; še povračila čaka za ta dela: kar čutim, za vse drugo mu ni mar. Pojoč sem v kresu mnogo let gorela. Komaj je preč, ko nove že plamene gosti srce, ki mirno ni nikdàr. Keria_2024-2_FINAL.indd 236 7. 03. 2025 07:32:14 Joachim du Bellay: Srečen, kdor kot Odisej Prevedel Marko Marinčič Srečen, kdor širni svet kot Odisej prepluje, ali kot mož, ki si je runo vzel za plen, v svoj stari kraj se vrne, skušan, izmodren in preostale dni med svojimi domuje. O kdaj bom videl spet, kako se med oblake dim iznad streh suklja, kdaj bo napočil čas, da spet ogrado revne hiše, svojo vas ugledam, domovino, ki ji ni enake. Bolj kot pročelja rimska in napuh palač mi je dom mojih davnih prednikov domač; ne marmorja, želim si lepih streh iz skrila. Galska Loara, ne latinska Tibera! Mali Liré mi več kot Palatin velja, in več kot morski zrak anžujevska milina. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.237 Keria_2024-2_FINAL.indd 237 7. 03. 2025 07:32:14 Keria_2024-2_FINAL.indd 238 7. 03. 2025 07:32:14 John Keats: Hiperion Prvi spev Prevedla Nada Grošelj Od antike navdahnjeni ep Hiperion (Hyperion) je njegov avtor, predstavnik druge generacije angleških romantičnih pesnikov John Keats (1795–1821), za- pustil v dveh nedokončanih različicah; novejša, Hiperionov padec (The Fall of Hyperion), je dejansko predelava prejšnje, ki jo predstavljamo v tem prispev- ku. Keats je začel pisati Hiperiona jeseni 1818 in ga do aprila 1819 že opustil. Septembra je pisal pesniškemu kolegu in dobremu prijatelju Johnu Hamiltonu Reynoldsu, da je čez Hiperiona naredil križ, vendar se je v jeseni 1819 v resnici posvečal predelavi, namreč Hiperionovemu padcu. Obe različici sodita v obdo- bje Keatsovega najintenzivnejšega pesniškega in osebnega življenja. Navdihnil se je ob antičnem mitu, po katerem so starejše bogove Titane strmoglavili mlajši olimpski bogovi pod Zevsovim ali Jupitrovim (Keats upo- rabi latinsko ime) vodstvom. To sicer ni bila Keatsova prva pesnitev na kla- sično temo, saj je leta 1818 izdal dolgi ep Endimion (Endymion), osnovan na antični zgodbi, kako se je boginja lune zaljubila v smrtnika Endimiona. Toda Keats predela zgodbo tako, da v njej izrazi svojo filozofijo in v ta namen pre- nese težišče na Endimionovo ljubezen do Lune. Podobno kot je leta 1815 storil njegov prijatelj, še en vodilni romantik Percy Bysshe Shelley, v pesnitvi Ala- stor, tudi Keats upesni priljubljeno romantično temo: človekovo prizadevanje, da bi v resničnem življenju našel idealno ljubezen, ki jo je dotlej uzrl zgolj v domišljiji. Delu dajejo pečat fantastične pustolovščine v razkošnem opisnem slogu in Keatsova filozofija, kajti pesnik potegne vzporednico med Endimio- novo romantično strastjo in iskanjem samouničevalne transcendence. Svojo filozofijo je nameraval Keats ilustrirati tudi v nedokončanem Hi- perionu, za katerega je sprva načrtoval ambicioznih deset spevov. Za temo je izbral mit o tem, kako so olimpski bogovi izvili oblast Titanom (ali Gigan- tom, kajti Keats uporablja ti imeni kot sopomenki), otrokom prvobitnih bo- žanstev Neba in Zemlje. To pot je bil njegov vzornik Miltonov epsko vzvišeni DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.239-249 Keria_2024-2_FINAL.indd 239 7. 03. 2025 07:32:14 240 Nada Grošelj Izgubljeni raj, nanj aludira na številnih mestih, vendar v poznejši različici Mil- tonov slogovni vpliv stopi v ozadje. Prvi spev Hiperiona se začne v trenutku, ko so Titani že premagani in se skupaj s Saturnom skrivajo v globeli. Vse upe polagajo v edinega izmed njih, ki je pod Jupitrom ohranil svojo vlogo in čast, sončnega boga Hiperiona. V drugem spevu Okean in njegova hči Klimena pripovedujeta, kako sta doživela poraz – premagala ju ni sila v bitki, temveč lepota nasprotnikov. Iz tega Okean izpelje sklep, da večni zakon zahteva, naj bodo najlepši tudi najmogočnejši. Nekoč bo tudi Jupitra pahnil s prestola še sijajnejši red božanstev. V tretjem spevu sledimo mlademu Apolonu do meta- morfoze v polnokrvnega sončnega boga, tu pa se Keatsovo besedilo žal konča. Pripoved je sicer prekratka, da bi lahko zanesljivo rekonstruirali zgodbo, toda očitno se je v žarišču zanimanja znašel Apolon, ki je nazadnje zamenjal Hipe- riona kot novi sončni bog. Vse kaže (tudi na osnovi novega predgovora k drugi različici), da si je Keats zamislil Hiperiona kot alegorijo pesnika – ustvarjalca. Osrednja misel pesnitve je, da nova doba slavi zmagoslavje nad staro po zaslugi svoje več- vrednosti – estetskega in intelektualnega primata. Predstavo, po kateri nova ureditev pomeni napredek in večje blagostanje, najdemo tudi v Shelleyjevi pesniški drami Osvobojeni Prometej (Prometheus Unbound), le da je tam pred- stavnik starega reda, ki je zrel za »odstrel«, Jupiter sam. Po Keatsu se dosto- janstvo in moralna zmaga premagancev lahko kažeta le v njihovi zmožnosti, da prepoznajo resnico in neustrašno sprejmejo neodvrnljivi razvoj dogodkov. Prvi spev Globoko v dolu, senčnem in otožnem, ugreznjenem, da vanj ne dihne svit ne žgoči poldan ne večerna zvezda, je ždel Saturn kot kamen – osivel in tih kot molk krog tega zatočišča; 5 glavó mu je obdajal gozd na gozd, prav kot oblak na oblak. Zrak se ne zgane, še toliko življenja ni, kot pihne v poletnem dnevu seme s pernih trav: kjer list odpade, tudi obleži. 10 Neslišno teče vir, še bolj utišan zato, ker strmoglavljeno božanstvo razstira senco: v ločju si najada na ustnice pritiska hladen prst. Keria_2024-2_FINAL.indd 240 7. 03. 2025 07:32:15 241John Keats: Hiperion Čez prod so šli odtisi silnih nog 15 do tja, do koder so ga nesle blodnje in kjer je spal odtlej. Na mokri zemlji leži desnica – stara, šibka, mrtva, brz žezla; zdaj mižé oči brez carstva; kot sklonjen bi prisluškoval, če Zemlja, 20 njegova davna mati, ve uteho. Menda nobena sila ga ne zdrami – a zdaj nekdo pristopi, se dotakne širokih ram in prej se še prikloni, čeprav nekomu, ki se ne zaveda. 25 Boginja rosno mladega sveta; ob njej bi se zazdela Amazonka pritlikavka; lahko bi pograbila Ahila za lase, mu zvila vrat, kolo Iksionu zavrla s prstom. 30 Obličja je prostranega, kot nekdaj bila je sfinga v memfiški palači, ko so se modri od Egipta učili. A vendar je obraz ves drug kot marmor: prelep bi bil, če ne bi v njem sijala 35 Bridkost še lepše kakor srž Lepote. V očeh ji tli prisluškujoči strah, kot da nesreča se šele začenja; kot prvim oblačícam hudih dni bi zloba že pošla, a v mrkih vrstah 40 za njimi bi se že kopičil grom. Pritisne dlan na kljuvajoče mesto, kjer bije smrtnikom srce, kot njo, nesmrtno, tam bi kruto zabolelo, a drugo položi na sklonjen vrat 45 Saturnu, se razprtih ust približa njegovemu ušesu ter izreče v slovesnem tonu, kot bučijo orgle, besede, ki bi v naši šibki govorici tako nekako zazvenele – krhko 50 v primeri s silnim govorom bogov! »Saturn, ozri se kvišku! – A zakaj? Saj nimam zate niti ene utehe. Ne morem reči: ‚Pa zakaj kar spiš?‘ Nebo je ločeno od tebe, zemlja 55 Keria_2024-2_FINAL.indd 241 7. 03. 2025 07:32:15 242 Nada Grošelj pa v tvoji bedi ne spozna boga; še ocean, hrumeč s slovesnim glasom, ti je ušel spod žezla; v zraku ni več tvoje sivolase veličasti. Tvoj grom, ki čuti novega gospoda, 60 nerad bobni nad našo padlo hišo, tvoj ostri blisk v nevajenih rokàh1 zažiga naše nekdaj jasno carstvo. O bridki čas! Trenutki ste kot leta! Med begom napihujete resnico 65 in z njo tiščite v našo trudno bol, da naši nejeveri zmanjka diha. Le spi, Saturn. – Zakaj sem brez preudarka zmotila tvojo kinkajočo samost? Čemu ti žalostne oči odpiram? 70 Le spi, Saturn; naj jočem ti ob nogah!« Kot če se gozdni staroste v zelenem, visoki hrasti, pod urokom zvezd zasanjajo v zamaknjenem poletju in nepremično sanjajo vso noč 75 – le enkrat se postopoma razširi v tišino zložen šum in spet zamre, kot da plimuje v zraku zgolj en val – tako so izzvenele te besede. V solzàh prisloni svetlo čelo k tlom 80 na kraj, kjer se lahko lasje razstrejo kot svilnata preproga pred Saturna. Že mesec je v počasnih premenjavah odložil štirikrat srebrno meno, a še oba sta nepremično ždela 85 kot kipa, vznikla v katedralni špilji: odreveneli bog, čemeč na tleh, ob božjih nogah pa boginja v solzah. Naposled pa Saturn, betežnež, dvigne ugasle oči. Kraljestva ni več, vidi, 90 vse naokrog je žalostno, turobno, a pred nogami mu kleči boginja; tedaj iztisne, kakor bi mu jezik 1 tvoj ostri blisk v nevajenih rokàh: Jupiter si je prilastil Saturnove strele, vendar še ne zna prav dobro rokovati z njimi. Keria_2024-2_FINAL.indd 242 7. 03. 2025 07:32:15 243John Keats: Hiperion odrevenel, drget mu ježi brado: »Soproga zlatega Hiperiona, 95 ne vidim, Teja, te v obraz, a čutim; ozri se, da preberem v njem usodo, ozri se, reci, mar je ta slabotna postava res Saturnova? Mar slišiš Saturnov glas? Mar razorano čelo, 100 oropano sijajnega načelka, zre kot Saturnovo? Kdo me je mogel takole opustošiti? Od kod mu moč? Ob čem je rasla do izbruha? Usodo vendar stisnil sem za vrat! 105 Zares, tako je, zdaj sem zadušen in daleč pokopan od božjih del: od blagih vplivov na planete blede, od opominov morjem in vetrovom, od miroljubne vlade nad pridelkom 110 in vseh dejanj, v katerih daje bog ljubečim čustvom duška. – Oddaljil sem se od lastnih neder, saj sem pustil robustno nrav in svoj resnični jaz nekje med tronom in to krpo zemlje, 115 kjer zdaj sedim. Le išči, Teja, išči! Zakroži z vekovitimi očmi po vsem prostorju, zvezdnem in temačnem, po zračnem pasu, jalovi praznoti, prostorih ognja, zevanju pekla. – 120 Le išči, Teja, išči! Daj, povej mi, če kje ugledaš senco, ki brzi na krilih ali vozu, da zavzame nebo, ki ga je zgubil; mora – mora se izmediti, da Saturn bo kralj. 125 Da, mora nastopiti zlata zmaga: poraz bogov, trobente ob triumfu spokojnem, pražnje himne na oblakih, ki se zlatijo kakor velemesta, glasovi mili in srebrni srh 130 na strunah v votlih školjkah, nove bodo ustvarjene lepote, da osupne nebeški rod; ukazoval bom jaz. O Teja! Teja! Kje tiči Saturn?« 134 Keria_2024-2_FINAL.indd 243 7. 03. 2025 07:32:15 244 Nada Grošelj Ta strast ga je pridvignila na noge, 135 roké so mu zakrilile po zraku, z druidskih las se je pocedil znoj, oči so izgorele, glas pojenjal. Ni slišal Tejinega joka; stal je kratek čas, nato pa spet popadel 140 besedo. »Saj ustvarjati še znam? Oblikovati? Ne bi znal zgraditi spet novega sveta, še več, vesolja, da zdajšnjega zasenči in zdrobi? O, kje je še kak kaos? Kje?« – Beseda 145 si pot poišče na Olimp in strese uporno trojko.2 – Teja plane kvišku in v njeni drži se odslika up, ko reče hlastno, vendar s spoštovanjem: »O, radost za propadlo hišo! Híti 150 k prijateljem in jim podžgi pogum; kje skrivajo se, vem, od tam prihajam« – zgolj toliko. S prosečimi očmi se zadenjsko umakne skozi senco; ko ji sledi, se okrene in ga vodi 155 med vejami; razpirajo se voljno kot mègla, ki jo para orel v letu. Medtem so v drugih krajih tekle solze podobnih bôli in gorja, presilnih za smrtni jezik in pero pisarja: 160 Titani v skrivališčih ali v sponah zahrepenijo spet po stari zvezi in mučno čakajo Saturnov glas. Le eden teh orjakov je ohranil kraljevsko moč, oblast in veličast: 165 Hiperion še zdaj sedi žareč na krogli ognja in kadilo vpija, dar bogu sonca, a ga gloda dvom: kot nas ljudi plašijo slabi znaki in begajo, trepeče tudi on – 170 ne ker bi tulil pes, mračnjak skovikal, ne ker bi ga kot duh obískal kdo, 2 uporno trojko: Jupitra, Neptuna in Plutona. Keria_2024-2_FINAL.indd 244 7. 03. 2025 07:32:15 245John Keats: Hiperion takoj ko bi za njim zaklenkal navček, ne zaradi prerokb polnočne sveče. Hiperiona mučijo strahovi, 175 ki ustrezajo orjaku. Svetli dvor, utrjen z žarom zlatih piramid, osenčen z bronastimi obeliski, srepi krvavo rdeč po tisočerih dvoriščih, kupolah in galerijah; 180 zavese iz Avrorinih oblakov zardevajo srdito. Kdaj se zrak stemni pod krili orla, kot ga ni še uzrl bog ne človek; konj zahrza, da takega ni čul ne bog ne človek. 185 Še ko bi rad pokusil kolobarje kadila, ki mu veje s svetih hribov, ogromno žrelo ne zazna sladkosti, le cik kovin, strupene medenine. Zato pa, ko pristane na zaspanem 190 zahodu po končanem lepem dnevu, ne leže na prevzvišeno ležišče, ne utone v sen v naročju melodije. Ne: v uricah oddiha vsevdilj meri, korakajoč, sobano za sobano, 195 medtem ko se v prehodih in alkovah v skupinah stiskajo krilati sluge, osupli, v strahu – kot se na ravnicah ljudje nagnetejo v zasoplih trumah, ko jim potres zamaje zid in stolpe. 200 Medtem ko ubira gozdno pot Saturn ob Teji, prebujen iz mrzlih sanj, pusti Hiperion somrak za sabo in vzpne se strmo na zahodni prag; kot vselej poleté palačne duri 205 narazen v gladkem molku, le trobente ob dihu rosnih Zefirov zvenijo blodeče, milo v zložnih melodijah; in kakor vrtnica v škrlatni barvi, s prijetnim vonjem, hladna na pogled, 210 tako se na stežaj razpre prehod, da bog bi vstopil v strogo veličastje. Keria_2024-2_FINAL.indd 245 7. 03. 2025 07:32:15 246 Nada Grošelj In vstopi res, a vstopi zvrhan srda, na petah mu vihra plamteči plašč; zarjove, kot bi bušil zemski ogenj, 215 da se poskrijejo ponižne Hore s trepetom v grličjih perutih. Blisne iz ladje v ladjo in iz kripte v kripto, skoz kamre, kjer dehti v girlandah luč, pa pod arkadami z demantnim tlakom, 220 doklèr ne pride do kraljice kupol. Pod njo razjarjen obstoji, topotne ter lastno zlato krajino zatrese od temeljev do stolpov, in še preden se trepetavi grom ob tem poleže, 225 mu glas kljub božjemu zatajevanju tako izbruhne: »Dnevne, nočne sanje! Pošastni liki! Kipi bolečine! Prikazni, ki vrvite v mrzlem mraku! Fantomi v črno obraščenih tolmunih! 230 Zakaj vas prepoznavam in videvam? Zakaj sem v svoji biti ves iz sebe, tako da gledam te grozote nove? Saturn je padel; mar naj tudi jaz? Naj zapustim ta svoj pristan počitka, 235 to zibko svoje slave, blagi nebes, spokojni slap te blažene svetlobe, kristalne paviljone, čiste templje po vsem sijočem carstvu? Zdaj je vse že zapuščeno, prazno, nič domače. 240 Žarina, blišč in simetrija: tega ne vidim, le temò, temò in smrt. Še sèm, v srčiko mojega počitka, me hodijo prikazni senčne tlačit, slepit in žalit ter mi blišč dušijo. 245 – Le padi! – Ne, pri Telus3 v morskem plašču! Čez plamenečo mejo svojih carstev bom stegnil strašno roko, vlil strahu upornemu grmečemu zelencu4 in starega Saturna ustoličil.« 250 Pove, umolkne; že mu hujša grožnja 3 Telus: Tellus, rimska ustreznica grške Gaje, boginja zemlje. 4 upornemu grmečemu zelencu: Jupitru. Keria_2024-2_FINAL.indd 246 7. 03. 2025 07:32:15 247John Keats: Hiperion iz grla sili, vendar obtiči. Kot se v nabito polnih gledališčih hrumot krepi, ko vsakdo kliče: »Tiho!« – podobno se zbude ob teh besedah 255 fantomi bledi, trikrat mrzli, strašni; z ravnine, odzrcaljene pod njim, privre megla kot s penaste močvare. Ob tem se mu od pet pa do temena razleze po životu agonija, 260 plazeč se kakor gibka, krepka kača, počasi, s krčevito glavo in vratom od prenaprezanja. Ko popusti, bog šine k vzhodnim vratom. Svit bi moral zardeti šele po šesterih urah, 265 a bog sopuhne na zaspane duri, z njih spiha težke hlape ter jih s sunkom odpahne na tokove hladnih morij. Planet, ognjena krogla, na kateri vsak dan od vzhoda na zahod potuje, 270 se suče za ogljenimi oblaki; ni čezinčez ovita, slepa, skrita, zato poblisne tu in tam skoz zastor sijoča sfera, krožnica in lok ter na dušeč omot temè zariše 275 prelestne bliske, od globin nadirja pa gor v zenit – pradavne svete znake, ki so jih modreci in zvezdogledi z globokim umovanjem izdvojili v stoletjih zrenja. Zdaj so izgubljeni, 280 živijo le na čadastih pomnikih iz kamna, marmorja; pomen je zginil in njihova modrost zbežala. – Krogla slovi po krilih, lepih in srebrnih, pridvigneta se, ko se bog približa. 285 Tako se zdaj peresa neizmerna posamič naščeperijo, razprejo, a sama žarna krogla vztraja v mrku, čakaje gospodarjeve ukaze. Prav rad bi dal ukaz, zasedel prestol 290 in dan pognal, čeprav le za spremembo. Vendar ne sme – čeprav prvinski bog, ne sme skaliti svetih dnevnih časov. Keria_2024-2_FINAL.indd 247 7. 03. 2025 07:32:15 248 Nada Grošelj Zato pa obmirujejo priprave na svit že v kali, kakor sem opisal. 295 Peruti se razširita kot sestri, da bi odpluli s kroglo, že preddverja zazevajo v gospostvo nočne tème, Titan pa, razrvan od novih ran, se mora, kot že uklanjanja ni vajen, 300 po sili ukloniti bridkim časom; vzdolž pustega podnožja iz oblakov na samih mejah dneva in noči se zlekne in potrto pobrleva. Tedaj pa se v ležečega sočutno 305 zagleda zvezdni Nebes, Celov5 glas mu šepne iz vesoljnega prostorja potihem in slovesno te besede: »Moj najsvetlejši sin, iz zemlje rojen, od nebesa spočet, sin vseh skrivnosti, 310 neznanih silama, ki sta se zlili ob tem stvarjenju; jaz, bog Cel, strmim ob tvojih radostih in koprnenjih, od kod le so se vzela in kako; ob njihovih sadovih vseh oblik, 315 razločnih za oko: simboli boštva, utelesitve lepega življenja, nevidno razpršenega skoz večnost: prav ti so te ugnetli, žarni otrok! Ugnetli tvoje brate in boginje! 320 Med vami spor besni, da sin se upira očetu. Videl sem, kako je padel prvorojenec s svojega prestola! In k meni stezal je roké, do mene je glas prodrl iz oblakov groma! 325 Ves bled sem v izparinah skril obraz. Mar isto čaka tebe? Skrb me gloda: sinovi niste več podobni boštvom. Rojeni kot bogovi ste živeli in vladali otožno in slovesno, 330 spokojno kot najvišji red bogov, a zdaj zapažam strah in up in srd, dejanja besa, strastnosti: enaka, 5 Caelus ali Coelus: rimski ustreznik grškega Urana, bog neba. Keria_2024-2_FINAL.indd 248 7. 03. 2025 07:32:15 249John Keats: Hiperion kot zrem jih spodaj na minljivem svetu, pri smrtnikih. – In to me, sin, boli! 335 Bridkó napoveduje strah in padec! A bôri se kljub temu, ti to zmoreš: premikaš se, si kot na dlani bog, zloveščim uram pa se zoperstavljaš z eterično navzočnostjo. Jaz sam 340 sem glas, živim samo kot veter, tok, in ne zaležem več kot tok in veter: – a ti si močen. – Torej ti prehíti okoliščine; zgrabi ost puščíce, še preden zabrni njen lok. Na zemljo! 345 Tam našel boš Saturna v vseh tegobah. Medtem bom jaz popazil tvoje svetlo sonce in skrbno negoval ti letne čase.« Še preden splava k njemu pol šepeta, se vzpne Hiperion in proti zvezdam 350 dviguje veke, na široko odprte, vse dokler glas ne jenja; še jih dviga in še so iste svetle, stalne zvezde. Nato počasi nagne širna nedra, kot potapljač na bisernatem morju 355 se skloni predse, čez obrežje zraka, in brez glasu ponikne v gluho noč. 357 Keria_2024-2_FINAL.indd 249 7. 03. 2025 07:32:15 Keria_2024-2_FINAL.indd 250 7. 03. 2025 07:32:15