.



,

..

■ v






Sienkiewicz, Mali vitez.

Roman iz poljske zgodovine,
z mnogimi lepimi podobami.

3 zvezki. Broširani 7 K, lično
vezani 9 K 50 h. ed&O&DtiDeo

m

Rodbina Polaneških.

Roman.

Spisal H. Sienkiewicz.

Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski.

III. zvezek.

V Ljubljani 1904.

Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

03o0h^0h^f

I.

Črez teden dni, ko je bilo že gotovo, kar je
bilo prej podobno resnici, je Polaneški naznanil to
novico Bigielovima. Gospa Bigielova je stekla še
istega dne k Marici, ki se je od veselja razjokala
v njenem poštenem naročju.

,,Zdi se mi“, je dejala, „da me bo imel sedaj
tudi Stanko rajši.“

„Kako, rajši?" vpraša gospa Bigielova.

„Hotela sem reči: Še bolj rad!" odgovori Marica.
„Sicer, kakor vidiš, nimam tega nikdar dovolj."

,,Morala bi bila povedati meni, ako ne bi te
imel dovolj rad!"

V tem so se posušile solze na plemenitem
licu gospe Polaneške in ostal je samo smeh.
Trenutek kesneje je sklenila roke kakor k molitvi
in dejala:

„Oh, Bog, samo ko bi bila hčerka! Stanko
si želi hčerko!"

„A kaj bi imela ti rajša?"

,,Jaz bi . . . toda ne pravi Stanku . . . jaz
bi hotela rajša imeti dečka; toda naj bo hčerka."

Nato se je zamislila in vprašala:

„Tu ni nikake pomoči, kaj ne?“

1*

-s) 4 ©

„Ne!“ odgovori gospa Bigielova nasmehoma.
,,Temu še niso iznašli pomočka.“

Tudi Bigiel je pripovedoval novico vsakomur,
ki ga je le srečal, v pisarni pa je rekel vpričo
Polaneškega z dovolj blagovoljnim glasom:

„No, gospodje, zdi se mi, da se firma pomnoži
za enega člana.“

Uradniki so obrnili nanj svoje radovedne po¬
glede, nato je pristavil:

„Po zaslugi gospoda Polaneškega in gospe
Polaneške.“

Nato so se vsi zbrali okrog Polaneškega in
mu čestitali, razen Zavilovskega, ki se je sklonil
na pisalno mizo in jel pozorno pogledovati številčne
predelke. Šele črez trenutek, čuteč, da bi njegovo
vedenje utegnilo zbuditi pozornost, se je obrnil z
izpremenjenim licem k Polaneškemu, mu stisnil roko
in ponavljal: ,,Želim srečo, želim srečo . .

Potem se mu je zdelo, da je smešen, da mu
je slabo in neizmerno glupo in da je ves svet
neizmerno vsakdanji. Toda najhujša je bila zavest
njegove smešnosti, saj je bila to vendar stvar tako
prirodna in se je dala tako slutiti, da bi bil kaj
takšnega napovedal, celo kak Kopovski. Toda on,
razumen človek, pišoč stihe, ki jih pozdravljajo na¬
vdušeno, on, ki pravično sodi vse, kar se godi okrog
njega, je zablodil v take iluzije, da se mu je sedaj
zdelo, kakor bi bila strela treščila vanj. Kakšna
ponižujoča smešnost je to! Toda poznal je Marico
kot gospo Polaneško in si nehote predstavljal, da

© 5  -©

je bila vedno gospa Polaneška in da to tudi ostane,
prav tako, kakor je sedaj, in niti na misel mu ni
prišlo, da bi se utegnilo kaj izpremeniti. Ugledavši
nekoč lilijsko barvo na njenem licu, jo je imenoval
Lilijo ter pisal njej lilijske pesmi. A sedaj mu je
ta izmučeni škratelj, ki se še posmehuje vsaki nezgodi,
šepetal na ušesa: „Lepa lilija! . . In Zavilovski
se je čutil čimdalje bolj izmučenega in čimdalje
bolj smešnega. Pisal je pesmi, a Polaneški ni pisal
pesmi. V tej primeri je bilo obenem kruto gorje
in nekaj glupega. Zavilovski je pil iz tega keliha
s polnimi duški, nalašč tako, da mu niti kapljica
ne bi ušla. Ko bi bili njegovi občutki prišli na
beli dan, ko bi bil priznal Marici svojo ljubezen,
ko bi ga bila z največjim zaničevanjem zavrgla in ko
bi ga bil Polaneški vrgel po stopnicah — bi bilo
v tem vendar nekaj navidezno dramatičnega —
toda takšen konec! — ,,Tako vsakdanji! . . .“ Imel
je takšno narav, ki je čutila vse desetkrat močneje
nego navadni ljudje, in situacija se mu je zdela
naravnost neznosna, a te uradne ure, ki jih je imel
še prebiti — prava muka. Njegovi občutki do
Marice niso tičali globoko v srcu, toda zavzeli so
bili popolnoma njegovo domišljijo, sedaj pa ga je
istinitost neusmiljeno udarila po glavi, in ta udarec
se mu je zdel ne le bolesten in sirov, nego ob¬
enem kvaren. Šinila mu je v glavo obupna misel,
da bi vzel klobuk, odšel in se ne vrnil več. Na
srečo so bile uradne ure pri koncu — in vsi so
se jeli razhajati.

@ 6  @

Korakajoč po hodniku, na katerem je pri
obešalniku viselo zrcalo, je Zavilovski ugledal svojo
dolgo postavo in naprej štrlečo brado ter si dejal:
„Takole je videti glupca.“ Tega dne ni odšel
kakor navadno na obed z drugim knjigovodjo
Požnjakovskim. Bil bi rad zbežal sam pred seboj.
Zaprl se je doma in prenapeto kakor pravi umetnik
pritiral svojo nesrečo in svojo smešnost do ne¬
mogoče višine. Črez nekoliko dni se je pomiril,
vendar pa je čutil čudno praznoto v svojem srcu,
prav tako, kakor bi bilo srce stanovanje, iz katerega
se je nekdo izselil. Pri Polaneških se ni prikazal
dolgih štirinajst dni in potem je ugledal Marico
na poletnem stanovanju pri Bigielovih ter ostrmel.

Zdela se mu je skoro odurna. Ni bilo to
nikakor domnevanje, zakaj, dasi je bila v njeni po¬
stavi težko zapaziti razlika, izpremenila se je vendar
že močno. Usta je imela nabuhla, na čelu oprišč,
polt pa je bila izgubila svežost. Bila pa je
mirna, samo nekoliko otožna, tako kakor bi bila
doživela ukano. Zavilovskega, ki je bil kaj dobrega
srca, je močno zadela ta njena odurnost. Prej se
mu je zdelo, da jo prezira. Sedaj pa se mu je to
zdelo glupo.

Sicer pa se ji je izpremenilo zgolj lice, a ni¬
kakor ne dobrota, niti vljudnost. Čuteča se varno
prevelikega njegovega občudovanja, mu je kazala
še več presrčnosti nego prej. Vpraševala ga je z
velikim zanimanjem po gospodični Castellijevi in
ko je zapazila, da je to predmet, o katerem rad

@ 7  ©

govori, se je jela smehljati z nekdanjim smehom,
polnim neizrečne nežnosti, in je rekla skoro
veselo:

„Dobro, dobro! Ženske se čudijo, da že dolgo
niste bili ondi. Ali pa veste, kaj sta mi rekli,
Anica in gospa Broničeva? Rekli sta mi . .

Umolknila je in rekla črez trenutek:

„Ne — tega ne morem reči glasno. Pojdiva
nekoliko na vrt . . .“

In vstala je, toda ne dovolj pozorno, zakaj
pri prvem koraku se je spoteknila in bi bila skoro
padla.

„Pazi vendar!“ zakliče Polaneški nestrpno.

A ona se je ozrla nanj skoro strahoma in
pokorno. Zardevši se do ušes, je odgovorila:

„Stanko, nisem hotela, kakor te imam rada.“

„Le ne tako naglo 11 , reče gospa Bigielova živo.

Bilo je očividno, da je bilo Polaneškemu v tem
trenutku dokaj bolj do bodočega potomca nego
do Marice; to je razumel celo Zavilovski.

Marici ni bilo to znano šele od včeraj. Bojevala
je zaraditega sama s seboj pravi duševni boj, o
katerem pa ni pravila nikomur; a ta boj je bil
tem težji, čim bolj je njeno zdravstveno stanje
kazalo razdražnost, nemir in naklonjenost do tož¬
nih misli. Prebila je težke trenutke, preden si je
rekla, da mora biti tako, kakor je.

Polaneški bi bil naravnost ostrmel, ko bi mu
bil kdo rekel, da ne ljubi, zlasti da ne ceni svoje
žene tako, kakor bi jo moral. Ljubil jo je na svoj

@ 8  ©

način in si pri tem mislil: Ako kdaj, mora sedaj
obema pred vsem drugim biti do otroka. Ker je
bil po naravi živ in nagel, je zašel v tej svoji
skrbi časih celo predaleč in si ni štel tega v greh.
O tem, kaj bi se godilo v Maričini duši, ni pre¬
mišljal. Zdelo se mu je, da je med drugimi njenimi
dolžnostmi ena izmed prvih ta, mu dati potomcev,
da je torej umevno, če ona izvršuje to dolžnost.
Bil ji je za to hvaležen in predstavljal si je, da
poln skrbi za otroka skrbi obenem zanjo kakor
malokateri soprog. Ko bi bil spoznal za potrebno,
pripraviti samega sebe, da položi račun o tem, kako
ravna z ženo, bi bil smatral tudi za stvar, povsem
prirodno, da ga njena ženska mičnost vabi dokaj
manj, nego ga je vabila prej. Dan za dnevom je
prihajala odurnejša in časih je žalila celo njegov
estetični čut, a pri tem si je domišljal, da je tako
delikaten, kakor le more biti mož do žene, ako ji
to prikriva in se ji trudi kazati, da čuti z njo.

Ona pa je imela vtisk, da ji je izpodletela
nada, ki jo je bila stavila vanj; čutila je, da je od¬
padla na drugo mesto in da bo padala čimdalje
bolj. Navzlic vsej ljubezni do moža, navzlic vsem
zakladom nežnosti, ki so se že kopičili v njeni
duši do bodočega otroka, sta jo obšla v prvem
trenutku upor in žalost. Toda to ni trajalo dolgo.
Jela se je bojevati in premagala se je. Rekla si je,
da se tu nihče ni pregrešil, da je življenje že takšno,
da vse to izvira iz prirodnega teka stvari, ki pa
je posledica volje božje. Potem je jela sama sebe

@ 9  @

dolžiti egoizma in se mučiti pod bremenom te
misli. Ali ima morda pravico misliti nase, ne na
Stanka, in ne na bodoče dete? Kaj more očitati
Stanislavu? Kaj je čudnega na tem, da ima on,
ki je tolikanj ljubil tuje dete, razvneto dušo, so-
sebno za svojega otroka, da mu njegovo srce že
naprej bije naproti? Ali ne tiči v tem neko ro¬
ganje, da hoče ona najprej ubraniti nekakšne svoje
pravice, nekakšno srečo, ona, ki se je pregrešila
tolikanj? Kaj je ona in kakšno pravico ima do
izjemne usode? In bila je pripravljena, da se potrka
na prsi. Upornost je preminila; samo na dnu je
ostalo nekoliko žalosti, da je življenje tako čudno
in da vsak novi občutek, nikar da bi utrdil prejšnjega,
ga še potiska v ozadje .. . Toda ko je ta žalost
silila iz srca v oči v obliki solza ali se jela
tresti na ustnicah, ji ni več dopuščala takšnega
prehoda. ,,Bodi takoj mirna!“ si je govorila v
duši, „tako je, tako bo in tako mora biti, zakaj
takšno je življenje, taka je volja božja, s katero
se moraš spoprijazniti. 11

In naposled se je spoprijaznila.

Polagoma se je docela pomirila, ne zavedajoča
se, da ta mir počiva na vdanosti in žalosti. Sicer
je bila to žalost, ki se smehlja. Kot mlado žensko
jo je obhajala časih bridkost, ko je v moževih očeh
ali celo v tujčevih očeh čitala zdajci razločno:
„Oh, kako si odurna!" Toda ko jo je gospa Bigie-
lova zagotovila, da bo potem še lepša, jim je od¬
govarjala v duhu: ,,Le počakajte!" — in to je bila
njena tolažba.

® 10  ®

Nekaj temu podobnega je odgovorila tudi
Zavilovskemu. Bila je obenem vesela in nevesela
vtiska, ki ga je napravila nanj, zakaj ako je za-
raditega po oni strani trpelo njeno samoljubje, se
je čutila na drugi strani popolnoma varno ter se
je mogla prosto pomenkovati z njim. Hotela pa je
govoriti z njim, in to docela resno, ker ji je bila
Anica Osnovska pred nekoliko dnevi dejala narav¬
nost, da je „Kolumienka“ že zaljubljena do ušes
in da ima Zavilovski najlepše nade.

Nekoliko pa jo je tudi vznemirilo „kovati
železo, dokler je še vroče." Ni si mogla pojasniti,
zakaj je tako, tudi takrat ne, ko je vpoštevala pri¬
rojeno živahnost gospe Anice.

Do Zavilovskega, ki se je bil premenil v nekakega
Benjamina obeh rodbin, je gojila prav kakor Bigiel
in Polaneški zelo mnogo prijateljstva — a vendar
mu je bila hvaležna, ker jo je umel na vsak način.

Zato bi bila kaj rada pomagala do tega, kar
je bilo, kar se je zdelo zanj odločna sreča, toda
obenem ji je prišlo v glavo: „A kaj, ko bi bil
nesrečen?" Prestrašila se je nekoliko odgovornosti
in svoje prejšnje politike. Sedaj je hotela najprej
zvedeti, kaj si misli pravzaprav, na drugi strani
pa mu dati razumeti, kako je s stvarjo, in mu
naposled nasvetovati, da bi se, ako bi bilo treba,
sam dobro razgledal in se premislil.

„Dame se že čudijo, da tako dolgo ne pridete
k njim", je ponovila, ko sta prišla na vrt.

A Zavilovski jo vpraša:

■© 11  @

„Kaj vam je rekla gospa Osnovska?"
„Povem vam samo nekaj, dasi ne vem, ali
smem izdati. Gospa Osnovska mi je rekla, da . . .
Toda ne! Prej moram vedeti, zakaj že tako dolgo
niste bili pri njih!“

„Bil sem bolehen in sem imel skrbi. Nisem
zahajal nikamor. Nisem mogel! Vi niste izgovorili...“
„Da, ker sem hotela vedeti, ali se ne hudujete
na dame. Gpspa Osnovska mi je dejala, češ, Lineta
si misli, da je temu tako in da je zato videla ne-
kolikokrat solze v njenih očeh.“

Zavilovski se je zardel, in z njegovega mladega,
dovzetnega lica se je dalo razbrati, da ga je to res
genilo.

;> Oh, Bog!“ je odgovoril, „kako naj bi se
jezil in še na takšno gospodično Lineto! Ali more
koga užaliti ?“

„Ponavljam samo to, kar mi je bilo rečeno.
Gospa Osnovska je neprestano tako živa, in zato
ne morem biti porok za to, da je vse res, kar pravi.
Vem, da se ne laže — toda veste, da jako živahne
osebe vidijo časih kaj kakor skozi povečevalno
steklo. Prepričajte se sami, kako in kaj. Imate —
toliko opazovalnega daru.“

,,Da je vrla in da ni vsakdanja, o tem nika¬
kor ne dvojim. Ali se spominjate, kako sem vam
dejal, da dela name vtisk kakor tujka? Toda to ni
res! Gospa Osnovska morda! Toda gospodična
Lineta nikakor!“

Marica mu odgovori:

@ 12  @

„Morate se dobro porazgledati sami! Verjemite
mi pa, da vam ne prigovarjam k ničemur . . .
Nekoliko bi se celo bala Stanka, ki teh žensk nima
rad . . . Toda odkritosrčno vam povem, ko sem
tako čula o solzah Linetinih, da me je zgrabilo za
srce . . . Ubožica! . .

,,Niti tega vam ne morem povedati, kako me
je genila samo misel na to!“ odgovori Zavilovski.

Daljnji razgovor jima ustavi Polaneški. Pristo¬
pil je k njima in dejal:

„Kaj! Neprestano snubite! Te ženske so ne¬
poboljšljive! Veš li, Marica, kaj ti povem? Bil bi
najbolj srečen, ko se ne bi vtikala v take reči.“

Gospa Polaneška se jame izgovarjati, on pa
se obrne k Zavilovskemu in reče:

„Nečem se sicer vtikati v to reč, toda vem
le toliko, da nimam do teh dam najmanjšega za-
upanja.“

Zavilovski odide domov . . . Glava mu je
bila polna tega, kar je bil slišal. Zgenile so se bile
v njem vse strune domišljije in jele zveneti tako,
da ga je popolnoma zapustila volja do upanja.
Ni prižgal luči, da bi ga nič ne oviralo v igri na
teh zvenečih strunah. Sedeč v mesečini, je premišljal,
pravzaprav stvarjal. Ni bil še zaljubljen, toda
obhajala ga je že velika nežnost, ko je mislil na
gospodično Castellijevo in si črtal slike, kakor bi bil
že zaljubljen. Videl jo je tako razločno, kakor bi
stala pred njim; videl je njene črne oči in zlato
glavo, sklonjeno nalik podrezani cvetki na —

@ 13  @

njegove prsi. In zdelo se mu je, da se dotika s
prsti senc te glave, da čuti svilnato dotiko njenih
las in da zaznava, sklonivši se nekoliko nazaj, ali
to njegovo božanje ni posušilo njenih solza, ali
se mu ne smejejo njene oči nalik še mokremu
blankitu po dežju, ko ga obsije solnce. Nato mu
jame domišljija trgati čustva. Zdelo se mu je, da
ji priznava svojo ljubezen, da jo stiska na prsi in
čuti hitro utripanje njenega srca, da kleči in opira
glavo na njena kolena, iz katerih diha toplota
skozi svilo na njegovo obličje. In začel se je res
tresti. Doslej je bila zanj samo slika, sedaj se je
jel prvič zavedati njene ženskosti. Ni bil zmožen
misliti na kaj drugega, samo nanjo je mislil, in
zavzela je tako vse njegove misli, da ni vedel,
kje je in kaj se godi z njim.

Hripavo petje na ulici ga prebudi. Prižgal je
luč in jel premišljati trezneje. Obide ga izvesten
nemir, zakaj zlasti nekaj se mu je zdelo nedvoj-
beno: Ako ne neha zahajati h gospe Broničevi in
zakoncema Osnovskima, pa se v to gospodično
zaljubi na smrt.

„Treba se je torej odločiti", si je dejal.

Dan pozneje je šel k njej, ker je bil zakoprnel
po njej, in še to noč je poizkušal napisati pesem
z naslovom „Pajčevina“.

Ni pa se hotel sestati z gospo BroničeVo, torej
je čakal, da se je približala ura, ob kateri je bilo
mogoče najti vse v skupnem salonu pri čaju. Gospa
Osnovska ga je sprejela nenavadno hvaležno in z

@ 14  @

izbruhom veselega smeha, on pa, pozdravivši vse,
se je jel ozirati po obličju gospodične Castellijeve,
in srce mu je jelo utripati hitreje, ko je zapazil,
da odseva z njega velika in globoka radost.

,,Ali veste, kaj sem si mislila?" zakliče z
navadno svojo živahnostjo gospa Anica. „Naša
Topolka vidi na moških jako rada brke; zato sem
si mislila, da si dajete rasti brke in se ne kažete
zaraditega."

A Topolka odgovori:

„Ne, ne! Le ostanite, kakršnega sem vas
spoznala."

Toda gospod Osnovski objame Zavilovskega
okrog pasu ter reče z zaupnostjo dobro vzgojenega
človeka, ki takoj ve narediti razmere bližnje in za-
upnejše:

„Skrili ste se nam, gospod Ignacij, ali ni res?
Toda vem pomoček za vas. Naj začne Lineta
slikati vaš portret, pa boste prisiljeni prihajati
vsak dan."

Gospa Osnovska zaploska.

„Kako je zvit ta Joža, da se mu je kar čuditi."

Njemu se razjasni obličje, da je rekel, kar je
ugajalo ženi. Ponavljal je:

„Ali ni res, kaj? Draga moja Anica, ali ni res?"

„To sem že nekoč predlagala", odgovori z
mehkim glasom gospodična Castellijeva, ,,toda bala
sem se, da bi vam bilo nadležno."

„Le zapovejte, gospodična", odgovori Zavi-
lovski.

@ 15  -©

„Sedaj je tako dolg dan; morda ob štirih po
gospodu Kopovskem. Sicer pa tega zoprnega
Kopovskega dodelam kmalu.“

„Ali veste, kaj je rekla o gospodu Kopov¬
skem ?“ vpraša gospa Broničeva.

Vendar gospodična Castellijeva ni pustila, da
bi bila povedala; zabranil pa je to tudi gospod
Plavicki, ki je ravnokar prišel in ustavil razgovor.
Gospod Plavicki je bil spoznal gospo Anico pri
Marici ter bil ves navdušen zanjo, kar je tudi
javno priznaval; ona pa je neusmiljeno koketirala
z njim, a ne na malo svoje in drugih veselje.

„Sedite, oče, tu poleg mene 11 , mu je dejala,
„dobro se bova imela skupaj. Kaj ? 11

„Kakor v nebesih! Kakor v nebesih ! 11  od¬
govori gospod Plavicki, ploskajoč z dlanmi po
kolenih in mirno kažoč konec jezika med ustnicami.

Zavilovski sede h gospodični Castellijevi in
reče: „Jako srečen sem, da bom mogel vsak dan
prihajati k vam . . . Samo, ako vam res ne bom
jemal časa . 11

„Da, jemali ga boste 11 , odgovori ona in se
mu ozre v oči, „toda pripravite mi zabavo, kakršne
ne bi mi napravil nihče drug. Bala sem se res, da
vam ne bi bilo nadležno, zakaj bojim se vas . 11

Sedaj ji on pogleda globoko v oči in od¬
govori poudarno: „Ne bojte se me, gospodična ! 11

Gospodična Lineta povesi oči. Nastane trenutek
dokaj mučnega molčanja; nato vpraša gospodična
z nekoliko zamolklim glasom:

@ 16  @

„Zakaj vas ni bilo tako dolgo ?“

On je imel že na jeziku odgovor: ,,Ker se
bojim“, toda tako daleč ni smel zaiti, zato je dejal:

„Pisal sem.“

„Pesem?“

„Da, z naslovom ,Babje leto 1 . Jutri jo pri¬
nesem. Ali se spominjate, gospodična, kaj ste rekli,
ko sem se bil seznanil z vami? Da bi hoteli biti
babje leto. To sem si zapomnil in od tedaj sem
neprestano videl take bele niti, ki plavajo po zraku.“

„Plavajo, toda ne s svojo močjo“, odgovori
gospodična Castellijeva; ,,ne morejo zleteti visoko,
razen če bi . . .“

„Kaj? Zakaj ne dogovorite ? 11

„Razen če bi se ovile okrog perutnic velikega
ptiča . . .“

Po teh besedah gospodična Lineta naglo vstane
in odide, da bi pomagala gospodu Osnovskemu,
ki je ravnokar odpiral okno.

Zavilovski je ostal sam z zameglenimi očmi.

Zdelo se mu je pri tem, da čuti, kako mu
utriplje žila v senceh.

Šele bronasti glas gospe Broničeve mu zopet
vrne zavest.

„Pred nekoliko dnevi mi je pravil stari Zavi¬
lovski, da ste njegov sorodnik, toda da nečete k
njemu, on pa da ne more iti k vam, ker ima po-
dagro. Zakaj ne greste k njemu? To je tako mil
in izobražen človek. Pojdite! Njega to močno
žalosti. Ali pojdete k njemu ? 11

f

© 17  @

„Dobro, milostiva gospa, morem iti k njemu“,
odgovori Zavilovski, ki je bil v tem hipu pri¬
pravljen, da privoli v vse.

„Kako ste dobrotni in postrežni! Seznanite se
ondi s svojo sestrično Heleno. Samo pazite, da se
ne zaljubite, ker je to kaj plemenita gospodična . 11

,,Ne, milostiva gospa, nobene nevarnosti ni“,
odgovori Zavilovski smehoma.

„Pravijo, da je imela rada Ploševskega, ki se
je ustrelil, in da nosi večno žalost v srcu. A kdaj
pojdete k njima ?“

„Jutri ali pojutrišnjem. Kdaj želite ?“

„Ali veste, da odideta? Leto je pred vrati.
Kje boste poleti?"

„Ne vem, milostiva gospa. A dami?“

Gospodična Castellijeva, ki se je bila vrnila
v tem in sedla nedaleč, ustavi razgovor z Osnov-
skim, ko začuje vprašanje Zavilovskega ter od¬
govori :

„Nimamo še ničesar na sporedu."

„Odpravljali- sva se v Schevening", reče teta
Broničeva, „toda z Linetko je tako težko . . .“

A trenutek kesneje je dodala tiše:

„Okrog nje zmerom tako frfrajo — takšno
srečo ima pri gospodičih, da niti ne bi verjeli!
Ali zakaj ne bi verjeli? Saj je že dovolj, ako jo
človek le pogleda. Moj pokojni mož ji je napo¬
vedal že takrat, ko je štela šele dvanajst let: ,Boš
videla 1  — je dejal — ,kakšne skrbi bodo z njo,
kadar odraste ! 1  A to so res skrbi, dragi gospod,

Rodbina Polaneških, III. zv. 2

@ 18  @

to so skrbi! Moj soprog je že naprej videl razne
reči. Toda!-. . . Rekla sem vam, da je bil poslednji
izmed Rur...  A tako. Rekla sem! Svojih otrok nisva
imela, zakaj prvo se je rodilo mrtvo, a on je bil
za štirideset let starejši od mene — in pozneje
mi je bil rajši — oče.“

„Kaj je meni do tega?“ si je mislil Zavilovski.

Gospa Broničeva pa je nadaljevala:

„Moj pokojni mož se je zmerom žalostil, da
nima sina. To je — bil je sin, toda prišel je
za polovico časa prezgodaj . . . (Tu so v glasu
gospe Broničeve trepetale solze). Imeli smo ga
nekaj časa v špiritu ... Oh, kako tožni so ti
spomini! Koliko se je moj soprog nažalostil, da
umre kot poslednji izmed Rur...  Toda to je stranska
stvar! Dovolj bodi tega, da se je naposled navezal
na Linetko, kot na rodno dete, kar je docela
umevno, saj je bila to najbližja sorodnica — kar
ostane za nama, to bo njeno. Mogoče, da zaradi-
tega moški tako frfrajo okrog nje ... Ali — ne! Ne
čudim se jim. Da veste, kako je to rhučno zame
in zanjo. Pred dvema letoma je v Nizzi nek Portu¬
galec, grof Jao Colima^ao, sorodnik Alcantarjev,
tako izgubil glavo, da je bil kar smešen. Ali oni
Grk lani v Ostendi ... Sin bankirjev iz Marseilla,
milijonar . . . Kako mu je bilo že ime . . .?
Lineta, kako se je imenoval Grk milijonar — veš
oni, ki . . .“

„Teta!“ reče gospodična Lineta očividno ne¬
jevoljna.

© 19  ®

Toda teta je bila že v popolnem toku nalik
vlaku, ki ga žene sopara.

,,Aha, sem se že spomnila 11 , je dejala, „Ka-
nafaropulos, tajnik francoskega poslaništva v Bru-
selju . 11

Gospodična Lineta je vstala in odšla h gospe
Osnovski, ki se je razgovarjala pri veliki mizi z
gospodom Plavickim. Teta pa je dejala, spremljajoča
jo s pogledom:

„Dete se jezi! Nikakor ne čuje rada, kadar
se govori o njenih uspehih, toda jaz se ne morem
zdržati. Ali me umejete? Poglejte, kako je vitka!
Tako je zrasla . . . ! Anica ji časih pravi Kolu-
mienka, časih pa Topolka, ker je res zrasla kakor
topola! Kaj je čudnega na tem, da pasejo svoje
oči na njej. Nisem vam še povedala o gospodu
Ufinskem. To je naš velik prijatelj. Moj pokojni
mož ga je imel jako rad. Vendar ste morali že
slišati o gospodu Ufinskem? To je oni, ki tako
odlično reže silhuete iz papirja. Vsakdo ga pozna.
Niti ne vem, na koliko dvorih je rezal silhuete, toda
naposled je izrezal -gospodično kneza Valeskega.
Tudi nekov Madjar . . .“

Gospod Osnovski, ki se je, sedeč nedaleč
od njiju, zabaval z oveskom na verižici, reče na¬
posled nestrpno:

Še dva takšna, ljubljena teta, pa bo to kostumni
večer . 11

„Seveda, seveda ! 11  odgovori gospa Broničeva.
„Ako govorim o njih, govorim zato, ker Linetka

2*

@ 20  @

ni hotela nič slišati o nobenem. To je taka šovi¬
nistka! Niti pojma nimate, kakšna šovinistka se je
naredila iz tega deteta.“

,,Bog ji daj zdravje!" reče Zavilovski.

Nato je vstal in se jel poslavljati. Ob slovesu
z Lineto je dolgo držal njeno roko, in Lineta mu
je odgovorila z dolgim stiskom.

„Da se vidiva jutri!" je dejal, zroč v njene oči.

„Da se vidiva ... po gospodu Kopovskem.
Toda ne pozabite ,Babjega leta‘!“

„Ne, gospodična, ne pozabim . . . nikdar", od¬
govori Zavilovski z nekoliko ginjenim glasom.

Odšla sta skupaj z gospodom Plavickim, toda
komaj sta dospela na ulico, ga je Plavicki rahlo
potrkal na rame, obstal in dejal:

„Ali veste, gospod mladenič, da bom skoro
za deda?"

„Vem“, odgovori Zavilovski.

.„Da, da“, odgovori Plavicki z blaženim smehom,
„a vrhutega vam pravim le toliko: Ničesar ni nad
mlade zakonce . . .!“

In zasmejal se je in ga jel iznova trkati po
ramenu. Nato je položil konce prstov k ustnicam, se
poslovil in odšel. Zavilovski je slišal še od daleč
nekoliko drhteč glas:

„Ničesar ni nad mlade . . ."

Ostale besede so se pogubile v hrupu na
ulicah . . .

-a) 21 @

II.

Od tega časa je zahajal Zavilovski vsak dan
k teti Broničevi. Pogostoma je dobil še Kopovskega,
zakaj v poslednjem času se je nekaj pokazilo na
sliki „Antinojevi“. Gospodična Lineta je govorila, da
se ji še ni posrečilo predstaviti vsega čara njego¬
vega obličja, da morda izraz ni tak, kakršen bi
moral biti — izkratka, potrebovala je časa za pre¬
mislek. Z Zavilovskim je šlo laže.

„V taki glavi, kakršna je gospoda Kopov-
skega“, je rekla nekoč, „zadošča izpremeniti naj¬
manjšo črto, ali postaviti v neugodno luč, in vse se
izpridi. V gospodu Zavilovskem pa je treba zajeti
pred vsem drugim značaj.“

Pri teh besedah sta bila oba zadovoljna. Ko-
povski je celo izrekel, da ni kriv, ako ga je Bog
ustvaril takega. Gospa Broničeva je pravila pozneje,
da je gospodična Lineta rekla o njem: „Bog ga je
ustvaril, božji Sin ga je otel, toda sveti Duh ga je
pozabil razsvetliti." Ta izrek so ponavljali o bednem
gospodu Kopovskem po vsej Varšavi.

Zavilovski ga je imel dokaj rad. Po nekoliko
sestankih se mu je pokazal za brezkrajno omeje¬
nega, zato mu niti ni prišlo na misel, da bi moral
biti ljubosumen nanj. Narobe, vsekdar mu je bilo
prijetno, ako ga je gledal. Dame so ga tudi imele
rade, dasi so pogostoma zbijale z njim šale in
jim je pravzaprav služil za žogo, ki so si jo me-

@ 22  ®

tale iz roke v roko. Neumnost Kopovskega pa sicer
ni bila niti mračna, niti sumljiva. Bil je neprestano
dobre volje in na ustnicah mu je igral mičen smeh,
kar je morda vedel; zato se je rajši smejal, nego
bi se čemeril. Bil je dobro vzgojen, uglajen med
svetom in pri tem se je kaj lično oblačil ter mogel
služiti v tem oziru Zavilovskemu za vzor.

Zastavljal pa je časih grozna vprašanja, ki so
mladim damam provzročala veselje. Nekoč, ko je
slišal gospo Broničevo govoriti o pesniških na¬
vdihih, je vprašal Zavilovskega: „Ali je temu kaj
treba ali ni treba?“ in v prvem trenutku ga je
spravil v zadrego, ker ni vedel, kaj naj mu od¬
govori.

Nekoč mu je zopet rekla gospa Anica:

„Ali ste kdaj pisali pesmi? Skujte kak stih!“

Kopovski si izprosi časa do jutri. Toda dan
pozneje je pozabil na to, ali pa morda ni našel
stiha. Dame so bile vzgojene tako dobro, da ga
niso spominjale obljube. Tako rade so ga gledale,
da ga niso hotele spravljati v zadrego.

Pomlad se je nagibala h koncu in bližal
se je čas konjskih dirk. Zavilovski je bil ves čas,
dokler je trajala dirka, v kočiji Osnovskih. Imel je
sedež naproti gospodični Lineti. In občudoval jo
je iz vse duše. V svetli obleki, v jasnem klo¬
buku, z nasmehom v črnih očeh, s svojim mirnim
licem, zardelim nekoliko od popiha svežega
vetra, se mu je zdela slična vesni in raju. Vračajoč
se domov, je imel polne oči, polne misli in polno

, @ 23  @

srce. V tem svetu, v katerem so živeli, v družbi teh
mladih ljudi, ki so stopali k vozu, da bi zabavali
dami, mu je bilo nekamo neugodno, toda njena
navzočnost mu je nadomeščala vse. Pod vplivom
solnčnih dni, lepega vremena, širokih poletnih vetrov
in te mlade deklice, ki mu je začenjala biti draga,
je živel kakor v neprestani opojnosti. Čutil je v
sebi mladost in moč. Na njegovem licu je bilo
nekaj orlovega. Časih se mu je zdelo, da je za-
gugan zvon, ki zvoni in razglaša radost življenja,
radost ljubezni, radost sreče — velike odpustke
ljubezni. Pisal je tudi mnogo in delal tako lahko
kakor še nikdar, a v njegovih pesmih je tičalo
nekaj kakor sveža vonjava sveže preoranega polja,
kakor bujnost mladega listja, kakor šum perutnic
ptičev, ki priletavajo na sprašeno polje, in ogromna
širjava polja in livad. Začutil je samozavest ter
se nehal sramovati za pesniško delovanje pred
tujci, zakaj spoznal je, da nekaj tiči v njem in da
ima kaj položiti pred ljubljene noge.

Polaneški, ki je navzlic svojemu trgovskemu
duhu imel nepremagljivo naklonjenost do konj ter
ni nikdar zamudil dirke, ga je videl vse te dni v
družbi Osnovskih in gospodične Castellijeve, za¬
gledanega vanjo kakor v mavrico. Nekoč ga je jel
dražiti v pisarni, češ, da je zaljubljen. Zavilovski
pa mu je odgovoril:

„To je, ne jaz, nego moje oči, toda Osnovska
skoro odideta, takisto te dve dami — in vse mine
kakor sen.“

@ 24  ®

Ni pa govoril resnice, ker že sam ni verjel,
da bi vse minilo kakor sen. Nasprotno je čutil,
da se je pričelo zanj novo življenje, ki pa se
utegne razbiti z odhodom gospodične Castellijeve.

„A kam pojde gospa Broničeva z gospodično
Castellijevo?“ ga vpraša Polaneški.

„Mesec junij in julij še prebijeta pri Osnov-
skih, potem pa morda odideta v Schevening, pa še
to ni gotovo."

„Pristava Osnovskih je za tri milje od Varšave",
omeni Polaneški.

Zavilovski se je utripajočega srca vpraševal,
ali ga povabijo ali ne. Ko pa so ga povabili,
in še kaj presrčno, jim ni obljubil ničesar in se
izgovarjal ob zagotovilu svoje hvaležnosti, da ima
preveč opravkov in premalo časa. Gospodična
Castellijeva ga je poslušala na strani, dvigajoč
svoje zlate obrvi, in ko je odhajal, je stopila k
njemu ter dejala:

„Zakaj nečete priti v Pritulov?"

Zapazivši, da ga nihče ne posluša, ji je od¬
govoril, zroč ji v oči: ,,Bojim se.“

Ona se spusti v smeh. Ponavljajoč besede
Kopovskega, je vprašala:

„Ali je temu kaj treba ali ni treba?"

„Temu je treba", ji odgovori on z nekoliko
drhtečim glasom, „da mi rečete: Pridi!"

Ona je nekoliko omahovala; morda mu ni mogla
reči tako naravnost v tej obliki, v kateri je zahteval;
zdajci pa se je zardela in šepnila:

® 25  @

„Pridi!“

Potem je zbežala, kakor bi se sramovala te
barve, ki se je, dasi je bil že mrak, čimdalje
jasneje izražala na njenem licu.

Zavilovskemu se je zdelo, ko se je vračal do¬
mov, da pada dež iz zvezd.

Osnovska sta bila namenjena oditi šele črez
deset dni. Prej pa je slikanje portreta napredovalo
z navadnimi koraki in napredovati je imelo tako do
poslednjega dne, zakaj gospodična Lineta ni hotela
tratiti časa. Gospa Osnovska ji je prigovarjala, naj
bi slikala izključno Zavilovskega, ker je Kopov-
skemu treba sedeti samo še nekoliko, kar pa se
lahko zgodi v Pritulovu,- pred samim odhodom v
Schevening. Zavilovskemu se je zdelo sedaj to
sedenje prva potreba življenja — in ako se je
prijavila slučajno ovira, je smatral tak dan za iz¬
gubljenega. Gospa Broničeva je bila najpogosteje
navzoča pri tem poslu. Zavilovski pa je videl v njej
prijateljsko dušo in naposled mu je jel biti prijeten
tudi način, kako je govorila o gospodični Lineti.
Oba sta skladala naravnost slavospeve na čast
Lineti, ki jo je gospa Broničeva v zaupnem raz¬
govoru imenovala ,,Nitečko“. Zavilovskemu je bilo
to ime všeč, tembolj ker je očito čutil, kako se
mu ta „Nitka“ ovija okrog srca.

Pogostoma se mu je pa zdelo, da gospa
Broničeva pripoveduje neverjetne reči. Da je go¬
spodična Lineta bila in mogla biti najsposobnejša
učenka Švirskega, da jo je Švirski mogel imenovati

© 26  ®)

„La perla“, da je mogel biti, kakor mu je dala
razumeti gospa Broničeva, zaljubljen vanjo — to
vse je bilo lahko verjeti. Toda to, da bi bil ta
Švirski, znan po vsej Evropi in odlikovan z ve¬
likimi medaljoni na vseh razstavah, kdaj izrazil,
ugledavši neko podobo gospodične Linete, da bi se
moral, razen tehnike prej on učiti pri njej, o tem je
dvojil celo Zavilovski. A nekje v kotičku duše, kjer
se je skrivalo še nekoliko treznosti, se je čudil, da
se „Nitečka“ temu odločno ne postavlja po robu,
da je ob podobnih prilikah zadovoljna z navadnimi
besedami: „Teta! Veš, da tega nimam rada, pa
ponavljaš takšne reči!“ Naposled je izgubil tudi
ta poslednji odsev treznosti in se jel zanimati
celo za pokojnega Broniča, a v gospo Broničevo
se je skoro zaljubil zgolj zato, ker se je mogel
razgovarjati z njo od jutra do večera o gospodični
Castellijevi.

Spričo neprestanega nadlegovanja gospe Bro-
ničeve je zašel v tem času k staremu gospodu
Zavilovskemu, onemu Krezu, h kateremu prej ni bil
zahajal. Stari plemič, z brki belimi kakor mleko,
rožnate polti in s kratko pristriženimi sivimi lasmi,
ga je sprejel z nogo na stolu in z nekakšno veliko
gosposko zaupnostjo takega človeka, ki se je pri¬
vadil, da je ljudem več do njega, nego njemu do
ljudi.

,,Oprosti, da ne vstanem*', je dejal, „toda
podagra ni šala . . . Kaj naj storim ? To je po¬
dedovano! Zdi se mi, da bo to že na veke zve-

•s 27 ®

zano z našim imenom. Kaj pa ti, ali ne čutiš časih
trganja v palcu ? 11

„Ne“, odgovori Zavilovski, ki ga je takisto
nekamo osupnil način tega sprejema kakor tudi to,
da ga je stari plemič tikal že pri prvem sestanku.

„Počakaj, pride starost!"

Nato zakliče hčerko, ji predstavi Zavilovskega
in se jame razgovarjati o rodbinskih razmerah, po¬
jasnjujoč mlademu možu njih rodbinske razmere.
Naposled reče:

„No, pesmi nisem pisal nikoli, ker sem za
to preglup, toda moram ti reči, da si se mi pri¬
kupil in da me ni bilo sram, dasi sem čital svoje
ime na pesmih."

Poset pa se vendar ni imel končati dobro.
Gospodična Zavilovska, še ne docela tridesetletna,
lepa oseba, ki pa je bila zvenila nekamo pre¬
zgodaj in se vdala otožnosti, se je hotela udeležiti
razgovora in je zato jela vpraševati „bratranca“,
koga pozna in kam hodi v posete; stari plemič
pa je k vsakemu znanemu imenu dodajal v eni ali
dveh besedah svoje mnenje. Ko je izrekel ime
Polaneških, je dejal: „Vrla rodbina", pri Bigielovih
je vprašal: „Kako?“ in ko je ponovil njiju ime, je
dodal: ,,Connais pas!"* Gospo Osnovsko je označil
z besedami: „Čopast škrjanec", pri gospe Broničevi
je zagodrnjal: ..Pretirana ženska!" a naposled, ko
je mladi mož nekoliko zamolklo izrekel ime gospo-

* „Ne poznam!"

@ 28  @

dične Castellijeve, je plemič, ki ga je očividno v
tem trenutku zbodlo v nogi, zaklical skremženega
lica:

„Oh, kartuzijanec!“

Nato se je Zavilovskemu, ki je bil navzlic
svoji boječnosti človek kaj hitre jeze, zdajci stem¬
nilo pred očmi, spodnja čeljust, štrleča itak močno
naprej, se mu je še podaljšala. Jel je meriti starca
od bolne noge tja do glave ter dejal:

„Vajeni ste izražati razne sodbe, kar mi ne
ugaja, in zato se vam priporočam."

In poklonivši se je vzel klobuk ter odšel.

Stari gospod Zavilovski, ki je bil že vajen,
da si je dovoljeval vse in ki se mu je vse izpre-
gledalo brez zamere, je nekaj časa osupel ogledoval
svojo hčerko in zaklical šele po daljšem molku:

„Kaj, ali je zblaznel?"

Mladi mož ni povedal gospe Broničevi, kaj
gaje bilo doletelo. Rekel je samo to, da ju je posetil,
da mu pa ne ugajata niti oče, niti hčerka. Po-
zvedela pa je ona vse od starega Zavilovskega,
ki niti vpričo nje ni imenoval gospodične Castelli¬
jeve drugače nego „kartuzijanec“.

„Poslala si mi namesto zlodejčka zlodeja;
sreča, da mi ni razbil glave."

Iz njegovega glasu pa je zvenela nekakšna
zadovoljnost, da se je Zavilovski pokazal tako
trdovratnega. Toda gospa Broničeva_, ne zapazivši
tega odtenja, si je vzela njegove besede nekoliko
k srcu in rekla na veliko čudenje „zlodejevo“:

@ 29  @

„Linetko ima zelo rad ter je že vajen zbijati
takšne šale. Vrhutega je človeku, ki ima takšno
stališče ter je pri tem že v letih, treba mnogo od¬
pustiti. Vi niste prečitali pripovedke Kraševskega
,Kartuzijanec 1  ... To je priimek, ki ima od tega
časa nekaj poetičnega na sebi ... Ko si starec
odpiše, mu napišite nekoliko besed — kaj ne?
Takšne dotike je treba vzdrževati . . .“

„Milostiva gospa“, odgovori Zavilovski, „za
nič na svetu mu nečem pisati.“

„Niti ne, ko ne bi prosila samo jaz?“

„To je — toda človek vendar ni kamen.“
Gospodična Castellijeva se je nasmejala ob
teh besedah. Toda v duši ji je bilo všeč, da je
Zavilovski na eno besedo, ki je bila namenjena
njej in ki se mu je zdela razžaljiva, poskočil,
kakor bi bil zaslišal roganje. Ko je že sedel in
sta bila za trenutek sama, mu je rekla:

„Čudna stvar, kako malo verjamem v odkrito¬
srčnost ljudi ... Ne morem verjeti, da bi mi bil
razen tete res kdo naklonjen."

„Zakaj ne, gospodična?"

„Ne vem. Še sama si ne morem pojasniti."
„A kaj Osnovska? Gospa Anica?"

„Gospa Anica?" je ponovila gospodična Ca¬
stellijeva.

In jela je marljivo slikati, kakor bi bila po¬
zabila vprašanje.

„In jaz, gospodična?" vpraša Zavilovski tiše.

@ 30  ®

„Da!“ je odgovorila, „vi, da! Samo vi, pre¬
pričana sem, ne bi dovolili nikomur, da bi slabo
govoril o meni. Čutim, da ste mi odkritosrčno
naklonjeni, dasi ne vem, zakaj, ker imam tako
malo veljave . .

„Vi da imate tako malo veljave ?“ zakliče
Zavilovski ter skoči na noge. „Zapomnite si, gospo¬
dična, nikomur ne dopuščam, da bi slabo govoril
o vas, niti vam ne!“

Gospodična Castelli se nasmehne in reče:

„Dobro, vendar sedite, ker vas sicer ne morem
slikati.“

On sede, toda jame se ozirati na njo s po¬
gledom tako polnim ljubezni in občudovanja, da
jo je spravil v zadrego.

„Kako neposlušen model ste!“ je dejala; „obrnite
glavo nekoliko na desno in ne glejte name.“

„Ne morem, ne morem!“ odgovori Zavilovski.

„Toda res ne morem slikati. Glava je pri¬
četa, toda v drugačnem položaju ... Počakajte ..

Po teh besedah je stopila k njemu, se s prsti
doteknila njegovih senc in mu jela glavo lahno
obračati na desno. Toda njemu je jelo srce utri¬
pati kakor kladivo, vse se mu je sukalo 'pred očmi;
prijel je roko gospodične Castellijeve in si jo pri¬
tisnil na ustnice.

„Kaj počenjate ? 11  šepne gospodična Lineta.

On pa je neprestano držal njeno roko na
ustnicah, ni odgovoril ničesar, nego jo pritiskal
čimdalje močneje k ustom.

(St. 33.) „Izpregovorite s teto.“

® 33 -s

Ona pa reče naglo:

„Izpregovorite s teto . . . Jutri odideva.“

Več si nista mogla reči, zakaj v tem trenutku
so se Osnovski, Kopovski in gospa Anica, ki
so bili doslej sedeli v sosednjem salonu, vrnili v
atelier.

Gospa Anica, ugledavši rdeče lice gospodične
Castellijeve, bistro pogleda Zavilovskega ter vpraša:

„K.ako se vama godi danes?"

„Kje je teta?" vpraša gospodična Castellijeva.

„Odšla je v posete.“

„Že davno?"

„Pred nekoliko minutami. Kako se je vama go¬
dilo danes?"

„Dobro, toda za danes je že dovolj."

Po teh besedah je gospodična Lineta odlo¬
žila čopič in trenutek kesneje odšla v svojo sobo,
da si umije roke. Zavilovski je še ostal nekaj časa,
odgovarjal kolikor toliko pozorno, kar so ga vpra¬
ševali, toda rad bi bil odšel. Bal se je razgovora z
gospo Broničevo in kakor vsi bojazljivci, si ga je
želel odložiti na jutri. Vrhutega je hotel biti sam
s svojimi mislimi, hotel jih uravnati in bolje pre¬
soditi vse, kar se je bilo zgodilo, zakaj sedaj je
imel v glavi le nekakšno zmes kalnih predstav, da
se je zgodilo nekaj nezaslišanega, nekaj takega, s
čimer se prične nova doba v njegovem življenju.
Ob samem pomisleku na to ga je obhajal nekak
trepet sreče, toda obenem strah, zakaj čutil je, da se
je sedaj že prepozno umekniti, da je treba iti na-

Rodbina Polaneških, III. zv.

3

-S) 34 ©

prej, k ljubezni, k priznanju, k razjasnilu vpričo
gospodične in rodbine in naposled k oltarju. Z
vso dušo je koprnel po tem, toda navadil se je
bil, do te mere vse, kar je smatral za srečo, sma¬
trati za poetičen prikaz, za nekaj, kar spada iz¬
ključno v deželo misli, umetnosti in sanj, da se
ni drznil verjeti, da bi utegnila biti gospodična
Castellijeva res njegova žena. Sedaj tudi ni mogel
več sedeti dalje in ko se je Lineta vrnila, se je jel
poslavljati. Pa mu je podala svojo roko, hladno od
mrzle vode, in dejala:

„Ali ne počakate tete?“

„Moram oditi in jutri se poslovim z vami in
z gospo Broničevo.“

„Torej da se vidiva! 1 *

Ta ločitev se je zdela Zavilovskemu po tem,
kar se je bilo zgodilo, tako neugodna in hladna,
da ga je obhajal obup. Toda vpričo ljudi se ni
mogel posloviti drugače, zlasti ker ga je opazovala
gospa Anica nenavadno pozorno. Ob slovesu mu
reče gospod Osnovski:

„Počakajte! Imam še nekaj opravka v mestu;
torej greva skupaj.“

In odšla sta. Ali komaj sta dospela skozi vrata,
je gospod Osnovski obstal, mu položil roko na
ramo, znižal lice in ga vprašal:

„Gospod Ignacij, ali se nista nekoliko sprla
z Lineto?**

Zavilovski ga začuden pogleda:

„Jaz? Z gospodično Lineto?“

@ 35  ®

„Ker sta se poslovila tako hladno. Mislil sem,
da ji vsaj poljubite ročico.“

Zavilovski še bolj izbuli oči, gospod Osnov-
ski pa se spusti v smeh in reče:

„No, torej vam povem resnico! Moja soproga,
ki je kaj radovedna žena, je vaju opazovala ter
videla, kaj se je bilo zgodilo. Dragi gospod Igna¬
cij, vaš odkritosrčni prijatelj sem, ki vrhutega
vem, kaj to pomeni imeti koga rad. Utegnem pa
vam reči samo nekaj: Bog vam daj srečo, da bi
bili tako srečni, kakor sem jaz.“

Po teh besedah mu jame stresati roko na vso
moč. Zavilovski, dasi je bil v naj večji zadregi, se
je le iztežka premagal, da ga ni objel okrog vratu.

„Ali imate danes dokaj posla? Zakaj ste od¬
šli? 1 *

„Povem vam odkritosrčno, treba mi je bilo
zbrati svoje misli, a vrhutega me je objel strah
pred gospo Broničevo.**

„Torej ne poznate tete. Tega skoro ne more
dočakati. Pospremite me nekaj časa in potem se
vrnite k nam brez okoliščin. Pri vrnitvi zberete misli,
v tem se gospa Broničeva vrne, in vi jo ogovorite
tako, da se vam kar razjoče. Nič drugega vam ne
grozi. Zapomnite si pa tudi, ako se vam bo godilo
dobro, da boste zahvaljali sosebno mojo Anico, zakaj,
Bog ve, tako vam je pri Castellijevi pripravljala
tla, kakor bi bila vaša rodna sestra. To je že taka
prenapeta glavica, ki pa je pri tem poštenega srca!
Enako dobre ženske se morda še dobe na svetu,

3 *

@ 36  @

toda boljše ni nobene . . . Nam se je nekoliko zdelo,
da ta butec Kopovski hodi za Castellijevo, in Anico
je to neizrečno jezilo. Rade imajo Kopovskega, ali
dovolite, vzeti takega — to bi bilo preveč."

Ob tem govoru objame Zavilovskega okrog
pasu in izpregovori trenutek kesneje:

„Prenehajva že s tem vikanjem. Saj imava
vendar postati sorodnika. Moram ti reči še tole:
Nikakor ne dvojim, da te ima Castellijeva odkrito¬
srčno rada, ker je poštena stvarca. Seveda, nasnu-
bili so ji tebe, toda ona je še mlada, torej bo treba
še pokladati polen na ogenj ... Torej jih polagaj...
ali umeješ? Treba je, da se vname, kar se lahko
zgodi — ker je tc res nenavaden značaj. Ne misli,
da te hočem svariti ali celo strašiti. Nikakor. Tu
gre le za to, da dobi stvar dober temelj. Da te ima
rada, o tem ne more biti dvoma. Ko bi jo bil videl,
kako je nosila tvojo knjigo, ali kaj se je v njej
godilo takrat, ko sta se vrnila iz gledališča! Takrat mi
je prišla v glavo glupa misel. Dejal sem, da te hoče
stari Zavilovski baje spoznati zato, ker te namerja
oženiti s svojo hčerko, da ne bi premoženje prešlo
v druge roke. Predstavi si ubožico; ko je to za¬
slišala, je obledela kakor papir. Kar ustrašil sem
se in kar najprej sem preklical svoje besede. Kaj
praviš na to?“

Zavilovski se je hotel smejati in jokati obenem.
To pot pa je samo stiskal na vso moč k svojemu
boku roko gospoda Osnovskega, ki ga je držal
pod pazduho, in je dejal črez trenutek:

© 37  @

„Niti je nisem vreden, niti . .

„No — in čemu ta drugi niti? Morda hočeš
reči: Niti je nimam tako rad!“

,,Res!“ odgovori Zavilovski, dvignivši oči.

„No, torej se vrni sedaj in si sestavi govor
do tete Broničeve. Ne boj se, da bi bil prepateti-
čen. Rada ima to! ... Da se vidiva, Ignacij! Vrnem
se črez dobro uro, pa bomo praznovali zaroko."

Jameta si stiskati roke z res bratovskimi ob¬
čutki, pri čemer reče gospod Osnovski:

„Ponavljam ti: Daj ti Bog, da najdeš v Castel-
lijevi vsaj takšno ženo, kakršna je moja Anica!"

Zavilovski si je na povratku mislil, da je
Osnovski en angel, gospa Osnovska drugi, gospa
Broničeva tretji, a gospodična Lineta se povznaša
nad njimi vsemi na angelskih perutnicah kakor
svetnica, kakor nekaj božanstvenega. Sedaj je spo¬
znal, da more srce ljubiti do bolesti. V duhu je že
klečal ob nje znožju, tolkel z glavo ob tla, jo ljubil
in oboževal, a obenem se je vsem tem občutkom,
ki so zveneli v njem kakor nekakšna jutranja pesem,
pridružil občutek take nežnosti, kakor bi bila ta ženska
nekakšen otrok, edino dete, neizmerno ljubljeno,
toda še majhno in potrebno varstva. Spomnil se je
pripovedovanja Osnovskega, kako je bila obledela,
ko so ji rekli, da ga hočejo oženiti z drugo, in v
duhu si je ponavljal: „Toda ti si moja, moja! . . .“
Raznežil se je neizrečno in hvaležnost mu je tako
zalivala srce, da se mu je zdelo, kakor bi se ji
vse življenje ne izkazal dovolj hvaležnega za ta

© 38 s>

trenutek bledosti. Čutil se je tako srečnega kakor
še nikdar, in časih ga je hotela kar zadušiti ve¬
likost te sreče. Prej je bil teoretičen pesimist, sedaj
pa je istinitost tako jasno izpričala pomoto teh na-
letelih teorij, da je verjel le iztežka, da bi se bil
mogel zmotiti tolikanj.

Vračajoč se k vili, je spotoma srkal s polnimi
prsmi vase vonj cvetočega jazmina. Pri tem je imel
nejasno zavest, da ta opojna vonjava ni nič zu¬
nanjega, nego preprosto sodelec tega, iz česar
je sestavljena njegova sreča. Spotoma si je go¬
voril: „Kakšni so ti ljudje, kakšna hiša, kakšna
rodbina! Samo med njimi je mogla zrasti ta moja
nevesta!“ Pri tem pa je zrl na solnce, toneče
v večernem miru, na zlate zavese večerne zarje,
obrobljene s trakovi iz škrlata, in ta mir je jel ob¬
hajati tudi njega. V tej neizmerni svetlobi je za¬
čutil neizmerno ljubezen in dobroto, ki zre na svet,
blagrujoč ga z mirom in z blagoslovom. Ni molil
sicer z besedami, toda vse mu je prepevalo v
duši nekakšno detinsko molitev.

Pri vratih vile se je prebudil kakor iz sna,
ugledavši starega služabnika Osnovskih, .ki je ogle¬
doval vozove.

„Dober večer Stanislav!“ mu reče, „ali se
gospa Broničeva še ni vrnila ?“

„Ravnokar se oziram po njej; mora se vrniti
vsak trenutek."

„Dami sta še v salonu?"

„Da — in tudi gospod Kopovski."

.(St. 41.) Pogledavši v salonček, je obstal kakor
okamenel.

® 41  ©

,,A kdo mi odpre ?“

Ondi je odprto. Jaz sem le odskočil za trenutek.“

Zavilovski je šel navzgor, ker pa ni dobil v
skupnem salonu nikogar, je šel dalje v delavnico.
Ondi pa je tudi bilo prazno, zato pa je iz sosednje
manjše sobane začul skozi zaveso, ki je delila oni
salonček od delavnice, nekakšne tihe glasove.

Domišljujoč si, da najde ondi obe dami s
Kopovskim, je odgrnil zaveso in, pogledavši v sa¬
lonček, obstal kakor okamenel.

Gospodične Castellijeve ni bilo v salonu, pač
pa je gospod Kopovski klečal pred gospo Osnov-
sko. Ta je držala svoje roke v njegovih bujnih
laseh, mu nagibala glavo nazaj in obenem zniže¬
vala svoje lice, kakor bi ga hotela poljubiti na čelo.

„Anica! Ali me ljubiš?“ je govoril Kopovski
z glasom, stisnjenim od strasti.

„Ljubim! Toda ne! Toda nečem!“ je odgo¬
vorila gospa Osnovska in ga nekoliko pehnila
od sebe.

Zavilovski je nehote spustil zaveso, stal še ,
za trenutek pred njo, kakor bi se mu bile noge
zdajci izpremenile v svinčene, in je naposled, ne
zavedajoč se dobro, kaj dela, prekoračil delavnico,
katere debela preproga ni dopuščala kakor prej od¬
meva njegovih korakov; tako je potem prekoračil
glavni salon, prednjo sobo, preskakal stopnice in
stal pred vilo.

„Milostivi gospod, ali že odhajate ?“ ga vpraša
stari sluga.

@ 42  @

„Odhajam!“ odgovori Zavilovski.

In jel je korakati tako hitro, kakor bi bežal.
Trenutek pozneje pa je obstal in si rekel glasno:

„Kaj, ali sem zblaznel ?“

Zdajci se mu je zazdelo, da je to lahko
mogoče, zakaj čutil je, da je izgubil osnovo
svojih misli, da ne more ničesar izpovedati, da niče¬
sar ne umeje in v nič ne verjame. Nekaj se je jelo
trgati in gugati v njem. Kako? Ta hiša, o kateri je
bil mislil še pred trenutkom, da je nekakšno blago¬
slovljeno stanovanje izjemnih duš, skriva v sebi
navadno licemerstvo, navadno izprijenost, vsakdanji
madež življenja — bedno in obenem odurno, kome¬
dijo? V takem ozračju diše in v taki družbi živi, s
takšnimi bitji je v dotiki njegova Lineta, njegova
„nevesta“? Spomni se besed Osnovskega: „Daj ti
Bog, da najdeš v Castellijevi vsaj takšno ženo,
kakršno sem jaz našel v svoji Anici!“ — ,,Lepa
hvala!“ si pomisli Zavilovski ter se zasmeje. Niti
umazanost, niti izprijenost mu nista bili neznani;
videl ji je bil in vedel, da sta na svetu, toda sedaj
se mu je bilo življenje prvič pokazalo s takšno ne¬
usmiljeno ironijo, zaradi katere se mu je oni gospod
Osnovski, mož, ki mu je bil pokazal bratovsko srce,
odkritosrčen in pošten, kakršnih je malo na svetu,
pojavil obenem kot glupec, nekakšen vzvišen
glupec, ki ga je povzneslo zaupanje in ljubezen —
glupec po krivdi svoje žene, in sedaj je prvič
zapazil, kaj more ničemurna in malopridna žena
napraviti iz moža — brez njegove krivde. Odprlo

®> 43  @

se je pred njim novo, strašno obzorje življenja —
cela krajina, ki je ni bil slutil, zakaj doslej je
sodil, da slaba žena more izsesati moža kakor
pajek muho 'in ga ubiti — nikakor pa si ni mislil,
da more iz njega napraviti glupca. Res ni vedel,
kaj naj počne s temi mislimi. Toda ta gospod Os-
novski, ki mu je želel, da bi bil s svojo nevesto
srečen tako, kakor je on z Anico, je bil smešen.
Tu tudi ni bilo pomoči. Ni smel tako ljubiti, da
bi tolikanj oslepel. Zdaj so zanesle misli Zavilov-
skega k Lineti. V prvem trenutku je čutil, da je s
te umazanosti v hiši Osnovskih, s te nezaupnosti,
ki seje bila porodila v njegovem srcu, padla nekakšna
senca tudi nanjo. Toda trenutek pozneje je že
imel to predstavo za „profanacijo“, za zločin raz¬
žaljene nedolžnosti, za omadeževanje bitja enako
čistega kakor ljubljenega in njegovih angelskih
perutnic. Jel se je jeziti na samega sebe. ,,Ali
ta golobica sploh kaj sluti o zlobi ?“ se je vprašal
v duši.

In njegova ljubezen je rasla še bolj ob po¬
misleku, da mora biti takšno „prečisto dete“ v
dotiki z izprijenostjo. Hotel bi jo odpraviti čim
prej od gospe Osnovske, jo ubraniti njenega vpliva,
jo vzeti v naročaj in jo odnesti iz te hiše, v kateri
morajo njene nedolžne oči gledati zlo in izprijenost.
Nekakšen demon mu je sicer šepetal časih na uho,
da tudi gospod Osnovski zaupa tako kakor on,
da bi dal kri kot poroštvo za poštenost svoje žene,
da bi vsako dvojbo smatral za oskrunitev svoje

© 44  @

svetnice. Toda Zavilovski je ves prestrašen zapodil
te misli. „Zadošča samo, da ji človek pogleda v oči“,
si je dejal. A ob samem spominu na te oči je bil pri¬
pravljen, da se potrka na prsi, kakor bi bil res velik
grešnik. Hudoval se je tudi nase, da je bil odšel
in ni počakal gospe Broničeve, da se ni osvežil s
pogledom na Lineto. Spomnil se je sedaj, kako si
je bil pritiskal njeno roko na ustnice in kako mu
je bila dejala ona, od genutja izpreminjajoča barvo:
„Izpregovorite s teto!“ Kakšna poštena duša, ki
hoče ljubeča, da bi smela ljubiti vpričo vsega sveta.
Zavilovskega, ki je premišljal o tem, je že ob¬
hajala volja, da se vrne, toda čutil je, da je preveč
razvnet in da ne bi mogel opravičiti svojega
prejšnjega poseta, ako ga je naznanil služabnik.

Potem mu je iznova stopila pred oči slika
Kopovskega, kako je klečal pred gospo Osnovsko,
in jel je vpraševati samega sebe, kako naj se
vede, kako ravna proti temu. Ali naj pove kaj Os-
novskemu? To misel je takoj jezno zapodil. Ali
naj izpregovori na samem z gospo Anico in jo
pokara na štiri oči? Pokaže mu duri. Za trenutek
mu je šinilo v glavo, da bi se zagrozil Kopov-
skemu in dobil od njega obljubo, da ne bo več
zahajal k Osnovski. Toda precej je spoznal, da bi
bilo tudi to brezuspešno. Kopovski, ako ima le
nekoliko poguma, ga razžali in pozove na dvoboj,
in ljudje bi si mislili, da je zaradi gospodične
Linete prišlo do dvoboja. Zavilovski je pomiloval
Osnovskega, ker je gojil do njega odkritosrčno

■© 45  ®

prijateljstvo, a na drugi strani se ni , ker je bil
premlad, spoprijaznil z mislijo, da bi mogli izpri¬
jenost in krivica ostati brez kazni. Oh, ko bi se
mogel s kom posvetovati o tem, na primer s Po-
laneškim ali z Marico! Toda to ni bilo mogoče.
Po daljšem premišljanju se je prepričal, da mu ne
preostaja nič drugega, nego ohraniti vse zase in
— molčati.

Vrhutega je bil spoznal iz strastne vsiljivosti
Kopovskega in iz odgovora gospe Anice, da
izprijenost še ni bila dospela do popolne izkaženosti.
Žensk sicer ni poznal, toda čital je bil o njih že
mnogo. Vedel je, da so tudi take, ki jih bolj miče
oblika greha nego greh sam — to so ženske brez
nravnega čuta, toda vročekrvne, ki imajo prav
toliko volje za prepovedan roman, kolikor imajo
upora proti popolni izprijenosti; izkratka, take, ki ne
morejo nikogar ljubiti, pa varajo enako moža kakor
ljubljenca. Spomnil se je besed nekega Francoza:
,,Ko bi bila Eva Poljakinja, bi bila sicer utrgala
jabolko, toda ne bi ga bila snedla.“ Tem podoben
tip se mu je zdela Osnovska. Izprijenost v njej je
mogla biti enako velika kakor dobrota, in tu so ji
mogle nedovoljene razmere zamrzeti enako urno,
zlasti s takim Kopovskim.

Zdajci pa je Zavilovski izgubil osnovo pre¬
sojanja in ključ do duše gospe Anice. Razumel bi
bil ljubavne razmere z vsakim drugim, ne pa s
Kopovskim, s tem kerubinom idiotskih možgan.
„Kužek bi prej umel, kaj mu pravijo 11 , si je mislil

@ 46  ®

Zavilovski, „in žepska, ki ima toliko pravice do
razuma, vede in umetnosti, ki dokazuje, da je
zmožna razumeti vsakovrstne odtenje misli in ob¬
čutkov, se more ponižati k takemu krepelcu." Tega
si ni mogel pojasniti niti s tem, kar je bil doslej
čital o ženskah.

Toda istinitost je govorila razločneje nego vse
knjige, da je bilo temu tako. Zdajci se je Zavi¬
lovski spomnil, da mu je Osnovski pravil, kako
so se bali, da se ne bi ta „tepec“ zatelebal v
Castellijevo, da je to gospo Osnovsko močno je¬
zilo in da ji je zato spravila v glavo nekoga dru¬
gega. Gospe Osnovski je bilo torej samo do tega,
da se Kopovski ne bi brigal za gospodično Castelli¬
jevo — da ga je prihranila zase. Tu je Zavilov-
skega pretreslo, zakaj osupnila ga je misel: Če je
temu tako, je moral Kopovski imeti nekake nade
na uspeh. In senca mu je iznova zakrila jasno po¬
dobo gospodične Linete. Ko bi bilo temu tako,
bi ona padla v njegovih mislih enakomerno z gospo
Osnovsko. Za trenutek je čutil vročino v ustih in
plamen v možganih. Jeza je zagorela v njem- kakor
suhljad. Tega ne bi ji mogel oprostiti, in že
edini sum bi ga mogel zastrupiti. Ustavil se je
zopet na ulicah ter čutil, da mora zadušiti v sebi
te misli, sicer celo zblazni.

Pa jih je tudi zadušil, in sicer tako korenito,
da se je proglasil za največjega glupca, samo zato,
ker so mu bile mogle priti v glavo. Da se gospodična
Lineta ni bila zmožna zaljubiti v takega Kopov-

© 47  ®

skega, dokazuje najbolje to, da se je zaljubila
vanj, in bojazen ter sumnja gospe Osnovske je
izvirala le iz samoljubja površne in ničemurne ženske,
ki se boji, da ne bi spoznali druge za krasnejšo
in mičnejšo, nego je ona sama. Zavilovski je čutil
sedaj, da se mu je odvalil od srca kamen, ki ga
je bil tlačil. Pričel je torej v duhu iznova na
kolenih prositi oprostila svojo neomadeževanko, in
njegove misli o njej so bile od tega časa polne
ljubezni, spoštovanja in skrušenosti.

Spoznal pa je, da greh, najsi ga stori kdo
drug, rodi greh — koliko odurnih misli je zašu-
melo po njegovi glavi, a to samo zaraditega, ker
je bil videl glupca ob znožju lahkoživkinem. Ta
prizor si je zapomnil.

Blizu svojega stanovanja je srečal Polaneškega,
vodečega za roko gospo Maškovo. Bil je že toliko
zastrupljen po dogodkih današnjega dne, da mu
je zdajci prišel nov sum na misel. Toda Polaneški
ga je spoznal v mesečini in v svetilnični luči ter
se očividno ni hotel skrivati, ker ga je ustavil.

,,Dober večer!“ mu je dejal. „Zakaj tako kmalu
domov ?“

„Bil sem pri gospe Broničevi, sedaj pa se
klatim kar tako, ker je krasna noč.“

„Pojdite torej k nam. Samo pospremim milo¬
sti vo gospo in se takoj vrnem. Žena vas ni videla
že dolgo.“

„Dobro“, reče Zavilovski.

® 48  ©

«

Res je začutil voljo, da bi videl gospo Pola-
neško. Toliko se je bilo navalilo nanj občutkov
in misli, da se je čutil utrujenega; vedel je, da bo
dobro in mirno lice gospe Marice vplivalo nanj
pomirljivo.

Črez trenutek je res pozvonil pri Polaneških.
Vstopivši se je začel, ko sta se pozdravila z Ma¬
rico, opravičevati, da prihaja povabljen po gospodu
soprogu, ona pa je dejala:

„Ali seveda, zelo me veseli. Moj soprog
ravnokar spremlja gospo Maškovo, ki me je obiskala,
ter se vrne na čaj. Gotovo prideta tudi Bigielova
in morda še moj oče, ako ni šel v gledališče . 14

Po teh besedah ga je spremila k mizi, sama
pa se je, popravivši zaslonilo na svetilnici, po¬
prijela dela, ki ga je imela že prej v rokah, to je
šivanja ozkih rožnatih in modrih trakov, katerih je
ležalo vse polno pred njo.

„Kaj delate, milostiva gospa ?“ jo vpraša Zavi-
lovski.

„Kokarde. To se prišije na različno obleko . 14
Trenutek pozneje doda:

„Toda dokaj zanimivejše je to, kaj delate vi.
Ali veste, da vas je že vsa Varšava zasnubila z
Linetko Castellijevo ? Videli so vaju v gledališču,
na dirki; vidijo vaju na izprehodih in si ne dado
dopovedati, da še ni nič gotovo . 11

„Govoril sem z vami zmerom tako odkrito-,
srčno, torej pravim odkritosrčno tudi sedaj, da je
že skoro odločeno . 11

@ 49  @

Ona dvigne k njemu oči, oživljene od smeha
in radovednosti, in reče:

„Tako? To je znamenita novica! Naj vama
Bog da takšno srečo, kakršno vama želiva oba.“

Poda mu roko in potem vpraša vsa radovedna:

„Ali ste govorili z Linetko? 11

Zavilovski jame pripovedovati, kako se je vse
zgodilo, in prizna, da je govoril z gospodično
Castellijevo in z gospodom Osnovskim. Potem je
pripovedoval čimdalje živahneje ter se izpovedal
vsega, kar se je godilo v njem: Kako se je izpo-
četka zavedal, kritiziral, se bojeval sam s seboj
in se ni drznil upati; kako si je sam poizkušal za¬
poditi iz glave, pravzaprav iz srca, te občutke — toda
kako se jim ni mogel upirati. Zagotavljal je, da se
je bil že nekolikokrat namenil razdreti to znanje, opu¬
stiti posete, toda vsekdar mu je pošla moč, vselej
je zapazil z bojaznijo, da je že ves svet in ves
smoter življenski tamkaj, da brez nje, brez gospo¬
dične Linete ne bi vedel kaj početi s tem živ¬
ljenjem — in vrnil se je.

Zavilovski se je bil sicer dovolj oziral, kri¬
tiziral in bojeval sam s seboj, toda manj, nego
je zagotavljal. Ob koncu je dodal, kako sedaj ve
za gotovo, da ljubi, ne svojih občutkov, ki so
obtičali pri gospodični Lineti, nego njo samo,
zaradi nje same, da je to njegova najdražja glava
na svetu.

,,Pomislite le, milostiva gospa", je dejal, „drugi
imajo rodbino, mater, sestre, brate; jaz pa razen

Rodbina Polaneških, III. zv. 4

•© 50  ©

svojega nesrečnega očeta nimam nikogar — in zato
se je vsa moja posvetna ljubezen oklenila nje
edine.“

„Da!“ reče Marica. „To se je moralo zgoditi. 11

On pa je nadaljeval, čimdalje bolj razvnet:

„Toda neprestano se mi še zdi, da je to sen,
in nikakor mi ne gre v glavo, da bi ona res po¬
stala moja žena. Časih se mi zdi, da je to ne¬
mogoče in da se zgodi nekaj takega, da izpod-
leti vse.“

Njegove občutke je res okrepčaval zanos, ka¬
teremu je bil bolj naklonjen nego drugi ljudje.
Končno se je jel celo tresti, si zakril z roko oči
in dejal:

„Tako glejte, milostiva gospa! Moram si za¬
kriti oči, da si dobro predstavljam vse to. Taka
sreča! Taka basenska sreča! Česa išče človek v
življenju in v zakonu? Prave sreče! — To res pre-
seza človeške moči. Ne vem, ali sem res tako slab
ali kaj? Toda odkritosrčno rečem, časih mi kar
sapa pohaja.“

Marica položi kokardo na mizo, dene roke
nanjo, ga nekaj časa gleda, nato pa reče:

„Ker ste pesnik in ker se vdajate domišljiji.
Imeli bi zreti mirneje na vse. Poslušajte, kaj vam
povem. Imam drobno knjižico po materi, v katero
je ob svoji bolezni zapisovala zame vse, kar je
spoznala za dobro. O zakonu mi je napisala ne¬
kaj, česar pozneje nisem slišala od nikogar in tudi
ne čitala v kaki knjigi: da se žena ne omoži zato,

@ 51 - 2 )

da bi bila srečna, nego zato, da izvrši dolžnost, ki

jo je Bog naložil ženski — in da je sreča le do¬

datek, dar božji. Vidite, to je kaj enostavno, a
pozneje vendar nisem nikdar slišala, niti videla, da
bi kdo, ki se ženi ali moži, mislil še na kaj dru¬
gega nego na srečo. Zapomnite si to in recite to

Linetki, da?“

Zavilovski jo začuden pogleda.

„Veste, milostiva gospa, to je tako enostavno,
da nikomur res niti ne prihaja v glavo.“

Ona se nasmeje nekoliko tožno, vzame svojo
kokardo in jame dalje šivati trakove. Trenutek
kesneje ponovi: „Povejte to Linetki.“

In šivala je dalje ter pri tem natezala svojo
nekoliko shujšano roko, s katero je držala iglo.

„Veste, kadar imačlovek takšno načelo v srcu,
pa je zmerom miren — kakor Bog da! — toda
globoki mir ga ne zapusti. Ali brez njega je le
nekaka vročnica; sreča in — ukana prideta zme¬
rom, bodisi že zato, ker bi mogla biti ta sreča
drugačna, nego si jo predstavljamo.“ In šivala je
dalje.

On je zrl na njeno sklonjeno glavo, na njeno
migajočo roko, na njeno delo ter poslušal njen
glas, in zdelo se mu je, da se ta mir, o katerem
je govorila, povznaša nad njo, da napolnjuje ozračje,
da visi nad mizo, gori tiho v svetilnici in naposled
stopa vanj.

Tako je bil zamišljen v samega sebe, v svojo
ljubezen, da mu niti na misel ni prišlo, da utegne

4*

■a) 52 @

biti njeno srce pri tem otožno; zato pa ga je
obhajalo dvojno čudenje: prvič, da so te resnice,
ki jih pravi, abeceda, ki bi imele biti v vsakih
mislih na površju, drugič, da jih navzlic vsemu
temu njegov duh ni dobil iz samega sebe ali se
vsaj ni dosti oziral nanje. „Kaj je naša književna
modrost", si je mislil, „proti tej preprosti modrosti
pravega ženskega srca?" Potem se je spomnil
gospe Osnovske; zroč na Marico, si je mislil:
„Tale žena in ona žena!" In zdajci mu je močno
odleglo; vse razburjene misli so legle na dno. Čutil
je, da počiva, ko zre na to plemenito bitje. „V
Lineti", je dejal, „tiči prav taka tišina, prav taka
prostota in prav taka poštenost."

V tem je prišel Polaneški, skoro nato Bigi-
elovi, za katerimi so prinesli violončel. Pri čaju je
Polaneški govoril o Mašku. Pravdo zoper oporoko
je vodil Mašek kar najodločneje in napredoval, dasi
je zadeval ob ovire pri vsakem koraku. Pokazalo
se je, da se odvetnik, ki je branil dobrodelne zavode,
oni mladi slanik, ki ga je bil Mašek obljubil potresti
s poprom, obliti z oljem in pojesti — ni dal zgnesti
tako lahko, kakor se mu je zdelo. Polaneški je
čul o njem, da je hladnokrven in trdovraten človek,
obenem pa zveden pravnik.

„Zabavno pri tem je to“, je dejal, „da se
Mašek smatra za nekakega patricija, ki se bori
s plebejcem, ter pravi, da je to izkušnja, kdo je
močnejši. Škoda, da Bukacki ne živi več; to bi ga
veselilo."

■© 53  ®

„Ali je Mašek še zmerom v Peterburgu? 1 ,
vpraša Bigiel.

„Danes se vrne, Zato njegova gospa ni mogla
ostati pri nas“, odgovori Polaneški.

Trenutek kesneje pa doda:

Imel sem ob svojem času neke predsodke do
nje, toda prepričal sem se, da ni zla ženska, a
vrhutega je ubožna . 11

„Zakaj ubožna? Saj gospod Mašek še ni iz¬
gubil pravde 11 , reče gospa Bigielova.

„Toda neprestano biva zunaj hiše. Mati gospe
Maškove je v zavodu za slepce na Dunaju in vidi
baje čimdalje manj, ona pa preseda po cele dni
sama kakor puščavnica. Pravim, da sem imel pred¬
sodke o njej, toda sedaj se mi ubožica smili . 11

„Resnica“, reče Marica, „od onega časa, ko
se je omožila, je dokaj bolj simpatična . 11

„Da“, odgovori Polaneški, „a pri tem ni iz¬
gubila nič svoje mičnosti. Prej so jo kazile rdeče
oči, toda sedaj je to prešlo — a pri tem je videti
neprestano kakor gospodična . 11

„Toda znano ni, ali je tudi Mašek zadovoljen
s tem 11 , odgovori Bigiel.

Marica bi bila rada povedala novico o Zavi-
lovskem, ker pa še ni bil oficialno zaročen, ni
vedela, ali jo sme povedati. Vendar, ko ga je
začela po čaju gospa Bigielova izpraševati, kako
je s „stvarjo“ in je sam priznal, da je že skoro
gotova, je rekla tudi Marica svojo besedico in
naznanila, da morejo Zavilovskemu le čestitati. In

@ 54  @

vsi so mu stiskali roke z onim istinitim prijatelj¬
stvom, ki so ga gojili do njega, in vse je obšlo
odkritosrčno veselje. Polaneški je zapovedal pri¬
nesti čaše in steklenico šampanjca, in pili so na
zdravje najbolj zraslega para v Varšavi, in gospa
Bigielova je jela dražiti Zavilovskega, napovedujoča
že sedaj, kako bosta gospodarila pesnik in slika-
rica. Zavilovski se je smejal, toda obenem je bil
resnično ginjen, da se njegove sanje začenjajo
uresničevati.

Nekoliko pozneje je dejal Polaneški, trčivši
z njim:

„Bog vam daj srečo, toda jaz vama dam samo
en svet. Kar imate v sebi poezije, jo vložite v dela,
toda v življenju bodite realist, in zapomnite si, da
zakon ni rom . . .“

Toda ni mogel izreči, ker mu je zdajci Marica
položila roko na usta in rekla nasmehoma:

„Molči, ti modra glava!“

Nato pa je rekla Zavilovskemu:

,,Ne poslušajte tega učenjaka, ne delajte si
nobene teorije naprej, nego ljubite."

„Da, milostiva gospa, da!" odgovori Zavi¬
lovski.

Polaneški pa pristavi razhuden:

„Torej si kupite harfo."

Bigiel, brž ko je začul o harfi, je vzel v
roko violončel, češ, da je treba večer končati
z godbo. Marica je sedla h klavirju in trenutek
pozneje pričela Handlovo serenado. Zavilovski je

© 55  @

imel vtisk, kakor bi bila duša prišla iz njega in
posrkala vase te nežne glasove in letela ponoči
zazibavat z njimi Lineto v sanje. Pozno zvečer je
odšel močno osvežen po dotiki s temi vrlimi
ljudmi.

III.

In Marica je že uživala mir — takšen, kakrš¬
nega je Bog dal — toda res globok mir. Nemalo
je k temu pomogel oni zagrobni glas, ona od
starosti žoltolistna knjiga, v kateri je čitala: „Ženska
se ne moži zato, da bi bila srečna, nego zato,
da izvrši one dolžnosti, ki ji jih je Bog naložil.“
Marica, ki je pogostoma pokukala v to knjižico,
je bila često že prej čitala te besede, toda pravi
pomen je doznala šele v poslednjem času, ob
času duševnega procesa, ki ga je prebila po vrnitvi
iz Italije. Končal se je na ta način, da se ni zgolj
spoprijaznila z usodo, toda sedaj ni dajala prostora
misli, da je nesrečna. Ponavljala si je, da je to sicer
druga sreča, nego si jo je bila predstavljala, toda nič
manj resnična. Ko bi ji bil Bog dal moč ravnati
človeška srca, bi gotovo hotela, da bi ji Stanko
kazal — ne morda več spoštovanja — nego več
take nežnosti, kakršne je bil zmožen in kakršno
je bil kazal ob svojem času Litki, da bi bila
njegova ljubezen do nje manj trezna, da bi bilo
v  njej zrno poezije, ki ga je imela njena ljubezen.
Toda na drugi strani je živela prej nekje v ne-

®> 56  @

kakem kotičku srca zmerom nada, da mora tako
priti, in drugič, mislila si je v duhu, ko tudi ne
bi bilo prišlo, da je dolžna zahvaliti Boga, ki ji
je dal vrlega in lepega moža, ki ga je mogla ne
le ljubiti, nego tudi spoštovati. Večkrat je pre¬
mišljala, komu ga hoče primerjati — toda ni mogla
najti nikogar, ki bi bil zmagal v tej primeri. Bigiel
je bil reden človek, toda ni imel takega vzleta;
Osnovski ob svoji dobroti ni imel te žive
prožnosti in delavnosti; Mašek je bil človek, ki
je stal v vsakem pogledu stokrat niže. Zavilovski
se ji je kazal bolj kot genialno dete nego kot
mož — izkratka: v primeri je ostal Stanko vsekdar
zmagovalec — in edina posledica je bila, da
je čutila do njega čimdalje večje zaupanje in ga
ljubila čimdalje bolj. Ker je vrhutega omejevala
samo sebe, se vdajala njemu, žrtvovala svoje sanje
in svojo sebičnost, je imela zavest, .da prihaja
duša v njej čimdalje bolj plemenita in popolnejša, da
prihaja boljša, da ne pada, nego da se spenja na
višave, odkoder ima duša bliže k Bogu — in
zdajci je zapazila, da v taki zavesti tiči ves svet
sreče. Polaneški je bival čestokrat z doma, ona
je bila pogostoma sama ter je večkrat premišljala
z veliko preprostostjo poštene žene: ,,Saj se ima
človek truditi za to, da je čimdalje boljši; ako
nisem sedaj slabša, nego sem bila prej, pa je
dobro. Ko bi bilo drugače, bi se bila morda poslab¬
šala!" Toda ni ji prišlo v glavo, da tiči v tem več
modrosti nego na primer v vseh mislih in izrekih

@57  @

gospe Osnovske. Zdelo se ji je tudi umevno, da
je sedaj Stanku manj vabljiva nego prej. Imela je
veliko zrcalo in ko je pogledala vanje, je dejala:
„No, oči se ne izpreminjajo, kakšna pa je postava,
kakšen obraz! Ko bi bila jaz Stanko, bi pobegnila
iz hiše!“ Toda to ni bilo res, zakaj pobegnila ne bi
bila, pač pa se ji je zdelo, da tako povišuje Stan¬
kovo zaslugo. Tudi so ji dajale tolažbo besede
gospe Bigielove, da bo potem še lepša, „prav tako
kakor kaka deklica." Časih je zagorela v njenem
srcu radost in hvaležnost, da je vse uravnano tako
pametno, da je človek izpočetka nekoliko odurnejši,
potem je treba nekoliko trpeti in še pozneje ne
samo, da se vse vrne, nego za nagrado ima še
ljubljeno dete, ki človeka veže na življenje ter
tvori novo vez med ženo in možem. Tako so ji
prihajali ne le trenutki miru, ampak naravnost
veselja — in nekoč je rekla gospe Bigielovi:

„Veš, kaj si mislim? Da more biti človek
zmerom srečen, samo če se boji Boga."

„Kako je to v zvezi med seboj?" vpraša
gospa Bigielova, ki se je bila od moža navadila
imeti jasnost v premišljanju.

„Takole“, odgovori Marica, ,,da je človek za¬
dovoljen s tem, kar se mu daje, ter se ne huduje na
to, da mu Bog ni dal tega, kar se nam zdi boljše."

Večkrat je bilo tudi videti v skoro pretiranih
skrbeh, ki jih je Polaneški izkazoval ženi, da mu
je poglavitno do otroka; toda Marica mu tega ni
zamerila. Sploh pa tega ni zamerila nikomur; sedaj

@ 58 -s)

je bila celo pripravljena smatrati to za zaslugo,
zakaj rekla si je, da je sedaj dolžnost njiju obeh,
skrbeti zlasti za otroka kot za predmet bodoče
skupne ljubezni. Odrekajoča se tako vsak dan
nečemu svojega egoizma, je pridobivala čimdalje
več miru, čimdalje več ravnotežja, ki se je zrcalilo
v njenih očeh, tako lepih kakor nikdar prej. Bila
je prepričana, da se tudi v tem oziru spoprijazni
z voljo božjo, toda nekoliko se je bala Stanka —
in nekega dne ga je vprašala šaloma:

„Stanko, saj me ne nabiješ, ako bo sin?“

„Ne“, ji je odgovoril smehoma, ter ji poljubil
roko, „toda rajši bi imel, ako bi bila hčerka."

„Jaz pa sem čula od gospe Bigielove, da
imajo moški zmerom rajši dečke."

„Toda jaz sem tak mož, ki ima rajši deklico."

Vendar njene misli niso bilo zmerom tako
vesele. Časih ji je prišlo v glavo, da utegne umreti,
zakaj vedela je, da se to časih pripeti, in molila
je iskreno, da se ne bi zgodilo. Prvič se je
bala smrti, drugič pa ji je bilo žal oditi, bodisi
celo v nebo, sedaj, ko jo je še čakalo toliko
ljubezni, in naposled si je še predstavljala, da bi
Stanko neizmerno žaloval za njo. A ta misel jo je
genila tako, kakor bi bil že sedaj človek, najbolj
vreden pomilovanja, najvrlejši izmed vseh nesreč¬
nikov na svetu. Tudi mu ni nikdar kaj omenjala
o tem, dasi se ji je zdelo, da se časih sam boji
tega.

© 59  ®

Ali motila se je nararavnost. Babica, ki je
prihajala k Marici vsak teden, je zagotavljala njo
in Polaneškega, da napreduje vse najpravilneje,
zato ni imel Polaneški strahu za njeno življenje.
Vzrok njegovega nemira je bilo povsem nekaj dru¬
gega, česar si Marica doslej sama ni domislila in
česar si sam Polaneški ni drznil strogo označiti.
Že nekaj časa so se mu kazili računi, dasi je bil
tako ponosen nanje, ker so mu dajali takšno no¬
tranjo samozavest. Pred nekaj časa si je še mislil,
da so njegove življenske teorije narejene nalik hiši
iz krepkih brun in na močnih osnovah. V duši se
je bahal s to hišo ter se tajno povznašal nad one,
ki si niso mogli postaviti kaj podobnega. Izkratka,
smatral se je za boljšega mojstra v umetnosti živ¬
ljenja, nego so drugi. Sodil je takisto, da je stavba
zvršena do strehe; treba je samo vstopiti, se na¬
staniti in počivati! Pozabil je, daje  duša človeška
kakor ptič. Ko se spne do izvestne višine, ne
samo da ne sme počivati, nego izdatno mora de¬
lovati s krili, da se vzdrži na njej. Sicer jo prva
izkušnjava potegne k tlom.

Čim bolj pa je bila izkušnjava ničemurna in
vsakdanja, tem bolj se je hudoval sam nase, da se
ji vdaja navzlic temu. Nizek predmet in veliko
koprnenje! Imel ni ničesar, s čimer bi se bil opra¬
vičil samemu sebi. Polaneški je bil pobožen človek,
in to iz prepričanja; bil pa je preodkritosrčen
proti samemu sebi, da ne bi se bil umikal svojim
načelom, in prigovarjal si je, da se tudi najboljšim

® 60  @

vernikom dogaja kaj takega. Ne! Bil je po prirodi
dovolj brezobziren, in logika mu je dejala: „Ali-
ali“, in čutil je, da tako govori prav. Izkušnjavi
se doslej ni bil vdal, toda jezilo ga je že to, da
jo ima, zakaj to mu je provzročalo dvojbo o svojem
značaju.

Smatrajoč se za boljšega, nego so drugi,
je obstal zdajci pred vprašanjem, ali ni morda
slabši, nego so drugi, zakaj ne samo to, da je imel
izkušnjave, se je čutil, da bi se jim mogel vdati
ob priliki.

Čestokrat, zroč na gospo Osnovsko, si je
ponavljal besede Konfucijeve: „Navadna ženska
ima toliko pameti kolikor dve kokoši.“ A ob po¬
gledu na gospo Maškovo mu je prišlo v glavo,
da so na svetu ženske, proti katerim je ta brez¬
obzirni kitajski izrek še nekakšno laskanje. Ko bi
se bilo dalo o gospe Maškovi vsaj reči, da je od¬
kritosrčno glupa, bi to pomenilo neko njeno gotovo
individualno potezo. Toda bila je ničla. Nekaj črez
deset, ali nekolikokrat deset formul je napravljalo
iz nje elegantno ničlo. Prav tako, kakor tvori dve
ali tri sto besed ves besedni zaklad bivalcev v
Novi Gvineji ter Zadošča vsem njih potrebam, so
one formule zadoščale gospe Maškovi za društveno
dotiko, za mišljenje in življenje. Sicer pa je bila
neizrečno pasivna s tem odtenjem avtomatske
važnosti, ki jo upodablja duševna omejenost in
slepa vera, da človek ne more zabloditi, kadar
ohrani pristojne oblike.

@ 61  @

Polaneški jo je poznal za takšno in ji se cesto
rogal, ko je bila še samica. Imenoval jo je dondo
„menekino“, hudoval se je nanjo zaradi onega
zdravnika, ki je bil zaradi nje poginil ondi nekje,
kjer raste poper — ni je cenil in ni je imel rad.
Pa še tedaj, kadarkoli jo je ugledal, bodisi pri
Bigielovih, ali kadar je v Masko vi stvari prišel
h gospe Kraslavski, vsekdar se je vračal pod vpli¬
vom njene telesne mičnosti, ki se je je zavedal
dobro. To ugaslo lice, ta pasivni rastlinski mir nje¬
nega izraza, oni hlad v občevanju, te oči tako po-
gostoma rdeče, to okroglo lice je imelo v sebi
nekaj, kar ga je nenavadno vabilo. Pojasnjeval si
je to takrat z nekakšnim zakonom prirojenega iz¬
bora, opredelil stvar tehnično in bil zadovoljen s
tem, zakaj vtisk, ki ga je napravljala nanj Marica,
je bil še večji, torej je tudi šel za njim. Toda se¬
daj je bila Marica njegova in privadil se je njeni
lepoti, ki je bila sicer izginila za nekaj časa; zgodilo
se je pa, da je spričo pogostih potovanj Maškovih
videl gospo Maškovo skoro vsak dan; zato stari
vtiski niso le oživeli, nego so, glede na stanje, v
kakršnem je bil Polaneški proti Marici, oživeli ne¬
pričakovano močno. In zgodilo se je naposled, da
je zapazil on, ki ni bil hotel biti jermen za bru¬
šenje desetkrat lepši in mičnejši gospe Osnovski,
on, ki se ni bil vdal njenim rimskim fantazijam,
°n, ki se je cenil za moža z načeli, močnejšega
značaja in krepkejšega duha, nego so drugi — da
bi, ko bi gospa Maškova hotela suniti z nogo v

@ 62  @

ono stavbo, razpadla vsa njena bruna in strop bi
mu utegnil pasti na glavo. Žene svoje gotovo ne bi
nehal ljubiti, ker jo je imel odkritosrčno rad —
toda čutil je, da bi jo bil zmožen izdati, a ne
le samo nje, nego še samega sebe, svoja načela,
svoje pojme o tem, kako ima biti človek nravstven
in pošten. Z izvestnim strahom in obenem z zlobo
je zasledil v sebi ne le človeško zver, nego tudi
zlo zverino. Vznemirjalo ga je to, upiral se je tej
slabosti, toda premagati je ni mogel. Bila je proti
temu kaj preprosta pomoč: ne srečavati se z go¬
spo Maškovo, ali srečavati se z njo čim najbolj
poredkoma — toda v tem je iskal vzrokov, da
bi se srečaval z njo kar najpogosteje. Izpočetka
se je hotel sam varati z njimi, toda ob prirojeni
odkritosrčnosti do samega sebe mu je bilo to ne¬
mogoče, in konec je bil, da se je hudoval na samega
sebe. Zato pa je varal z njimi ženo in kogar je
bilo treba. Ko sta bila z gospo Maškovo skupaj,
se ni mogel premagovati, da je ne bi gledal, s po¬
gledom ne objemal njenega obličja in vse njene
postave. Polastila se ga je neka bolestna rado¬
vednost, češ, kaj bi počela, ko bi ji izdal, kaj se
godi v njem, kaj bi rekla — in z zaljubljenostjo
se je vdal domnevam, da bi se vedla popolnoma
pasivno. Preziral jo je sicer zato, toda tem moč¬
neje je koprnel po njej. Odkril je v sebi veliko mno¬
žico izprijenosti, ki jo je pripisoval svojemu dol¬
gemu bivanju v tujini; smatrajoč se doslej za krepak
in zdrav značaj , se je jel vdajati vznemirjenosti,

■© 63  ©

ali se je morda zmotil v sebi in ali ni morda oni
divni vtisk, kakršnega je nanj napravljalo tako malo
mično bitje, pojav nekake razdražnosti, ki ga
preveva, ne da bi se je zavedal. Niti mu ni prihajalo
na misel, da je možno tudi takšno stanje, ko
moška duša naravnost prezira žensko, človeška
žival pa koprni po njej.

V njej je zopet nagib nadomeščal bistroum¬
nost. Ni bila sicer tako naivna, da ne bi umela,
kaj je pomenil njegov pogled, objemajoč njeno
postavo, ali kaj so izražale njegove oči, ko ji je
ob razgovoru z njo, zlasti kadar sta bila sama, z
izvestno vztrajnostjo zrl v obraz. Izpočetka je čutila
neko pomiritev svojega samoljubja, ki se mu le
iztežka upira poštena ženska, ko vidi, kakšen vtisk
je napravila, ko čuti, da je odlikovana, bolj zaže¬
lena, nego so druge — izkratka — zmagujoča.
Tudi je bila pripravljena, ne videti in ne priznavati
nevarnosti, kakor je neče videti prepelica, kadar
skrije glavo v sneg, ko ugleda jastreba, krožečega
nad seboj. Ta sneg je bil gospe Maškovi pretveza.
Tudi Polaneški je čutil kaj takega. Še iz mlade¬
niške izkušenosti mu je bilo znano, da so ženske,
ki jim je sosebno za ohranitev izvestnih, pogostoma
kaj čudnih oblik. Spominjal se je žensk, ki so
vzkipele od jeze, ko jim je rekel v poljskem jeziku
to, kar so zaslišale z veselim smehom v francoščini;
srečal se je bil tudi z ženami, ki so bile kot nepre¬
magljive trdnjave doma in v mestu, toda na leto¬
viščih, v morskih kopelih so bile nalik mestu brez

© 64  @

ograje; z ženskami, ki so prebile napade, toda
niso prebile besed, in z ženskami, pri katerih je
odločevala svetloba in tema. Povsod, kjer pošte¬
nost ni izvirala iz duše in iz načel, vcepljenih kot
mezga v kri, je bil upor ali padec zavisen le od
slučaja, od okolice, od zunanjih, pogostoma kaj
neznatnih pogojev, od osebnih nazorov o pristojnih
oblikah. Sodil je, da bi utegnilo tako biti tudi z
gospo Maškovo, in če ni stopil doslej na pot iz-
kušnjav in izkušenj, ni stopil zaraditega, ker se
je bojeval sam s seboj, ker se ni hotel vdati in
ker je, prezirajoč jo v dnu duše, koprnel, da se
ubrani preziranju samega sebe. Zadrževala ga je
tudi ljubezen do Marice in sočutje, nekamo pome¬
šano z obzirom na njeno stanje in s hvaležnostjo
do nje, nada na očetovstvo, ki ga je povznašaia, in
spomin na to, da šele malo časa živita skupaj, na¬
posled pa poštenost in verski občutki. Bila je to
nekaka veriga, na katero je bila privezana človeška
žival, ki se je premetavala na njej.

Ni pa se držal neprestano z enako močjo.
Nekoč, prav istega večera, ko ga je srečal Zavi-
lovski, bi se bil že malone izdal. Ob pomisleku,
da se Mašek vrne in da se gospe Maškovi prav
zaraditega mudi domov, ga je obšla zdajci nizka,
docela telesna ljubosumnost, in rekel ji je z zadu¬
šeno, toda dovolj očividno jezo:

„Da! Umejem, milostiva gospa, zakaj se vam
tako mudi! Odisej se vrne, Penelopa mora torej
biti doma, toda . . .“

■s) 65 'S)

Začutil je slast, da bi zaklel.

„Kaj toda?“ vpraša gospa Maškova.

Polaneški pa odgovori brez pomisleka:

„Prav danes bi vas hotel zadržati dalje. 1 '

„Ne spodobi se!“ mu odgovori kratko z glasom,
ki je bil, kakor bi ga precejala skozi sito.

A v tem „Ne spodobi se!“ je tičala vsa njena duša.

On je šel domov, preklinjajoč njo in sebe.

Prišedši domov, je našel v svetli sobi, polni
miru, Marico z Zavilovskim, dokazujočo, da je treba
v zakonskem stanu iskati nikakor ne izmišljene
sreče, nego dolžnosti, ki jo je Bog naložil človeku.

IV.

„Kaj mi je do gospe Osnovske, kaj do njene
izprijenosti ? 11  si je rekel dan pozneje Zavilovski,
stopajoč h gospe Broničevi, „saj ne vzamem gospe
Osnovske, nego le Lineto! Čemu sem se včeraj
tako mučil in mučil ?“

Povedavši to „svoji vzvišeni duši 11 , je začel
že premišljati o tem, kaj poreče gospa Broničeva,
zakaj navzlic vsemu zagotovilu Osnovskega in
navzlic vsej nadi, da bo ta razgovor le nekaka
oblika, kateri je treba zadostiti, navzlic vsemu za¬
upanju v srce Linetino in v dobrotnost gospe Bro-
ničeve, je ta ,,vzvišena duša 11  čutila strah. Dobil
je dami skupaj in, ojačen po dogodkih včerajšnjega
dne, si pritisnil roko Castellijeve na ustnice; gospo¬
dična pa se je lahno zardela in dejala:

Rodbina Polaneških, III. zv. 5

® 66  @

„Toda zbežim!“

„Nitka, ostani!“ ji reče gospa Broničeva.

„Ne“, ji odgovori, „bojim se tega gospoda in
tete.“

Po teh besedah je jela drgniti zlato glavico
kakor razvajena mačka ob ramo gospe Broničeve,
ponavljajoč: „Teta, ne žali ga! Ne žali ga!“

In pogledavši ga, je res zbežala. Zavilovski
je bil od takšne ljubezni tolikanj ginjen, da je
obledel kakor platno, in gospa Broničeva je imela
solze na trepalnicah.

Spoznavši, da ima grlo tako stisnjeno in da bi
se laže jokala nego govorila, je dejala:

„Vem, čemu ste prišli. Vedela sem že davno,
kaj se godi z vama, otroka moja.“

Zavilovski jo prime za roke ter jame drugo
za drugo pritiskati na usta. Ona pa je nadalje¬
vala:

„Oh, sama sem že premnogo izkusila v živ¬
ljenju, da ne bi spoznala pravih občutkov — rečem
torej: To je moje področje! Ženske žive le s srcem
ter znajo vedeževati v srcu. Vem, da Nitko res
ljubite, in prepričana sem, da ne bi prebili, ako ne bi
vas ljubila, ali ko je ne bi vam dala. Ali ni res?“

Jela ga je ogledovati s presunljivim pogledom,
on pa je iztežka spravil iz sebe:

„Popolnoma res, milostiva gospa! Ne vem,
kaj bi se zgodilo z menoj."

„No, to sem precej ugenila!" mu odgovori jas¬
nega lica. „Oh, dragi moj gospod, meni zadošča

@67  ©

samo pogledati človeka! Toda nečem biti zli duh
za vašega genija. Ne. Tega ne storim, ne morem
storiti. Koga naj najdem za Nitko? Kje je človek,
ki bi je bil vreden? Kdo bi imel v sebi vse to,
kar ljubi in ceni ona pred vsem drugim? Ne
morem je dati takemu Kopovskemu in je tudi ne
dam, bodite uverjeni! Morda še Nitke ne poznate
tako dobro kakor jaz, toda ne morem in je ne
dam!“

Zavilovskega je navzlic vsej ginjenosti osup¬
nila energija, s katero je gospa Broničeva od¬
rekala roko .,Nitečkino“ Kopovskemu, tako kakor
bi jo bil snubil za Kopovskega, ne pa zase. Teta
pa je nadaljevala ginjena, toda očividno zaljubljena
v svoje besede in v situacijo:

„Ne. O Kopovskem ne more biti niti govora.
Samo vi morete osrečiti Nitko, utegnete ji dati
to, česar potrebuje. Že včeraj sem vedela, da danes
izpregovorite z menoj . . . Vso noč nisem zatisnila
očesa. Ne čudite se. Stvar se tiče le usode Nit-
kine! Zato sem še omahovala! Bala sem se današ¬
njega razgovora, ker sem vedela naprej, da se vam
ne ubranim, da me obladate z občutki in zgovor¬
nostjo, kakor ste včeraj obladali Nitko . . .“

Zavilovski, ki ni mogel niti včeraj, niti danes
spraviti iz sebe besede, ni mogel razumeti, v čem
je pravzaprav tičala moč njegove zgovornosti in
kdaj je imel priliko, da bi se bil pobahal z njo.
Toda gospa Broničeva mu ni pustila dalje raz¬
mišljati o tem vprašanju.

s*

© 68  ©

,,Ali veste, kaj sem storila? Kaj delam zmerom
v najvažnejših trenutkih življenja? Izpregovorivši
včeraj z Nitečko, sem šla danes zarana na grob
svojega soproga. Počiva tukaj v Varšavi . . . (Ne
vem, ali sem vam že povedala, da je bil po¬
slednji izmed Ruri ... a tako! Povedala sem!) Oh,
dragi gospod, kakšno zavetje je meni ta grob
— koliko dobrih navdihov sem že prinesla [od
tod! — Najsi je šlo za vzgojo Nitečkino, za po¬
tovanje, ali za naložitev glavnice, ki mi jo je za¬
pustil soprog, ali za posojilo, ki ga je prosil so¬

rodnik ali znanec, vsekdar sem brez odloga po¬
hitela tjakaj. Ali mi verjamete? Marsikatero po¬
sestvo se zdi človeku dobro, trgovina izborna,
cesto mi celo srce veleva dati ali posoditi — toda
moj mož mi govori iz groba, iz globine večnega
počitka: ,Ne daj ! 1  in res nisem dala. A nikdar še

nisem imela škode iz tega. Oh, dragi gospod! Vi,

ki vse čutite in pojmite, vi umejete, kako iskreno
sem molila danes, kako sem vprašala z vso močjo
svoje duše: ,Ali naj dam Nitečko, ali ne ? 111

Zdajci je prijela z rokami za sence in zaklicala
plakaje:

„Toda moj Teodor je odgovoril: ,Daj jo ! 1  In
zato vam jo dajem in svoj blagoslov z njo . 11

Solze so ustavile nadaljnji tok besedi gospe
Broničeve. Zavilovski je pokleknil pred njo, Nitečka,
ki je vstopila, kakor bi bila dogovorjena z njo, se je
zgrudila pred njo na kolena, gospa Broničeva pa
je prostrla roke in nadaljevala plakaje:

® 69 0

Tvoja je! Tvoja! Dajem ti jo jaz — in daje
ti jo Teodor!“

Potem so vstali vsi trije. Teta si je zakrila
oči z robcem, polagoma pa je jela odmikati robec
in postrani zrla na mladi par, zdajci pa se je
nasmejala, jima pogrozila s prstom in rekla:

„0, vem, česa si želita! Gotovo si želita biti
sama. Gotovo si imata mnogo povedati, kaj ne?“

In odšla je. Zavilovski prime gospodično
Castellijevo za roko in ji zre opojen v oči.

Nato sta sedla. Ona je pustila svojo roko v
njegovi roki in se s senci naslonila ob njegovo
ramo. Bila je to pesem brez besed. Zavilovski je
jel sklanjati glavo k njenemu licu. Lineta je za¬
tisnila oči, toda bil je premlad, preboječ in
preveč jo je spoštoval in ljubil, torej se ni drznil,
da bi se bil dotaknil njenih ust, nego je samo
poljubljal njene zlate lase, in tako se je jela soba,
v kateri sta sedela, sukati z njima vred, potem mu
je vse izginilo izpred oči, izgubil je spomin, kje je in
kaj se godi z njim, čul je samo utripanje svojega
srca', čutil vonj teh svilnatih las, ki so se jih
dotikale njegove ustnice, in zdelo se mu je, da
tiči v tem ves svet.

Toda to je bil samo sen, iz katerega se je
bilo treba zbuditi. Črez nekaj časa je jela teta
lahno odpirati duri, kakor ne bi hotela dosti iz¬
gubiti romana, v katerem je igrala s pomočjo
Teodorjevo nalogo čuvajočega duha, v sosednji
sobi so se čuli glasovi zakonskih Osnovskih in

© 70  ©

trenutek kesneje je bila gopodična v naročju
tetinem, odkoder je prišla v naročje Anici, dočim
je dejal Osnovski, stiskajoč na vso moč roko Za-
vilovskemu:

„Kakšna radost v rodbini, kakšna radost!
Nam vsem si se res prikupil: meni, teti in Anici —
o tej mali niti ne govorim.“

Nato se obme k ženi in reče:

„Veš, Anica, česa sem še Ignaciju želel
včeraj? Da bi se jima godilo skupaj tako dobro
kakor nama.“

In prijemši jo za roke, jo jame strastno po¬
ljubljati. Zavilovski, dasi ni vedel, kaj se pravza¬
prav godi z njim, se je zavedel vsaj toliko, da je
pogledal gospo Anico v lice, toda ona je odgovorila
veselo, umikajoč roke:

„Ne! Njima se bo godilo bolje, zakaj Ca-
'stillijeva ni tak rohne, kakršen sem jaz, in gospod
Zavilovski je ne bo poljubljal tako vsiljivo vpričo
ljudi. No, Joža, pusti me!“

,,Samo naj jo ima tako rad, kakor jaz tebe,
moj zaklad, moje dete!“ odgovori Joža ves
razvnet.

Zavilovski je ostal tega dne do večera pri
gospe Broničevi ter ni šel v pisarno. Po zajtrku
so se on, teta in gospodična Lineta odpeljali v
kočiji, zakaj gospa Broničeva ju je hotela naposled
pokazati svetu. Vožnja po drevoredu pa se ni
posrečila zaradi naglega dežja, ki je razpršil ko-
čijaže. Po vrnitvi mu je Osnovski, oprezen kakor

® 71  ©

zmerom, stavil nov predlog, s katerim je oveselil
Zavilovskega.

„Pritulov nam ne uide“, je dejal, ,,bivam
tukaj že na pol kakor na kmetih in ker smo tu
ostali že do konca junija, lahko posedimo še ne-
nekoliko dni. Naj si ta zaljubljeni par zameni prstane
pred odhodom in naj se meni in Anici dovoli
pripraviti zaročno slavnost. Da, teta? Vidim, da
nimata ničesar zoper to, in Ignaciju bo gotovo
prijetno imeti ob svoji zaroki poleg sebe Polaneška
in Bigielova. K poslednjima sicer ne zahajamo,
toda nič ne škoduje. Jutri pojdemo k njima v posete,
in stvar se uredi. Ali se strinjaš, Ignacij? Ti
teta tudi?“

Ignacij je bil res v devetih nebesih; kar se
tiče tete, sicer ni vedela, kakšnega mnenja je bil
v tem oziru Teodor, in je jela premišljati. Toda
prvič je bilo mogoče Teodorja še vprašati, drugič
pa se je spomnila, da je bil s tako močnim
glasom zaklical iz kraja svojega večnega počitka:
„Daj mu jo!“ da ni bilo mogoče dvojiti o
njegovi dobri volji — in naposled se je strinjala
z vsem.

Po obedu je prišel skoro vsakdanji gost Ko-
povski, in pokazalo se je, da je bil edino bitje
v vili, ki mu novica o občutkih in zaroki mladega
para ni delala veselja. Njegovo lice je izražalo
nekaj časa neizrečno grozo, naposled pa je rekel:

„Kar se tiče mene, ne bi si bil nikdar mislil,
da gospodična Lineta vzame gospoda Zavilovskega. 11

@ 72 - 2 )

Gospod Osnovski je z lehtjo sunil gospoda
Zavilovskega, zamižal ter mu dejal z močno kovar-
skim izrazom:

,,Ali se spominjaš? Včeraj sem ti povedal, da
je zaljubljen v Castellijevo.“

Zavilovski je odšel iz vile Osnovskih pozno
zvečer. Prišedši domov, vendar ni sedel k pesmim,
dasi se mu je sedaj zdelo, da je kakor harfa, katere
strune zvene same od sebe, nego k pisarniškemu
dopisovanju in k računom, katerih ni bil mogel
oskrbeti podnevi.

V pisarni je napravilo to na vse takšen vtisk,
da je Bigiel, ko je po posetu Osnovskih tema z
ženo vrnil poset, dejal takoj na prvem posetu
gospe Broničeve:

„Kakšno ceno imajo pesmi gospoda Zavi¬
lovskega, je damama znano, morda pa jima ni
znano to, da je to kaj vesten človek. Govorim to
zaraditega, ker je nekaj izrednega. Takrat, ko je
prebil ves dan pri vaju ter ni mogel biti v pisarni,
si je dal ponoči odpreti hišo, ponesel knjige in
dopise domov in preskrbel to, kar je bila njegova
dolžnost. Človeka veseli, ko ima opravka s takim
človekom, zakaj takemu je mogoče zaupati.“

Vrli društvenik trgovskega zavoda pod firmo
,,Bigiel in Polaneški“ pa se je začudil, da je tolika
pohvala napravila tako majhen vtisk in da je od¬
govorila gospa Broničeva, nikar da bi bila pokazala
radost:

® 73  'S)

„0h, upamo, da se bo utegnil Zavilovski doslej,
ukvarjati z drugim poslom, ki bo bolj primeren
njegovemu stanu in njegovim zmožnostim."

Sploh pa je dokazoval vtisk, ki sta ga odnesli
obe stranki od te seznanitve, da niso sposobni
drug za drugega. Bigielovima je bila sicer gospo¬
dična Lineta po volji, toda Bigiel je odhajajoč šepnil
ženi: „Kako prijetno žive tukaj.“ Odnašal je vtisk,
da je duša vsej tej vili nekakšna neprestana praz¬
nična ubranost ali brezposlenost, ter ni bil sposoben
hitro izražati svojih misli.

Gospa Broničeva je po njiju odhodu rekla
gospodični Castellijevi:

,,Seveda, seveda . . .! To morajo biti izvrstni
ljudje — da! Znameniti ljudje! Prepričana sem . . .
Da ...!  Gotovo . . .!“

Ni izrekla vseh misli, toda Nitečka jo je ven¬
dar razumela, zakaj odgovorila ji je:

„Saj to vendar niso njegovi sorodniki."

Črez nekoliko dni so se oglasili tudi sorodniki.
Zavilovski, ki navzlic vsemu nadlegovanju gospe
Broničeve ni bil naprosil starega gospoda Zavilov-
skega oprostitve, je prejel od njega naslednje pismo:

„Gospod divji maček! Opraskal si me po kri¬
vem, zakaj nisem te hotel žaliti, a da govorim
zmerom to, kar mislim, do tega imam pravico, ker
sem že star. Morda so ti že povedali, da tvoji
gospodični ne rečem celo v lice drugače, nego
kartuzijanec. Kdo pa je mogel neki vedeti, da si
zaljubljen vanjo in da jo vzameš. Jaz sem to zvedel

#

'&  74  ®

šele včeraj in šele sedaj umejem, zakaj si mi sko¬
čil v oči. Ker pa imam rajši vročekrvne nego dol¬
gočasne ljudi in ker zaradi te vražje podagre ne
morem sam k tebi, da bi ti čestital, zato pridi
ti k starcu, ki ti je bolj naklonjen, nego si misliš. 1 '

Po tem dopisu je šel Zavilovski tega dne k
njemu ter bil sprejet s presrčnostjo nekoliko mrmra¬
jočo, toda tako odkritosrčno, da mu je bil starec
v resnici všeč in da je res spoznal v njem sorod¬
nika.

„Bog te blagoslovi in najsvetejša gospa Marija 11 ,
je rekel starec. — „Poznam te še malo, toda slišal
sem o tebi toliko, da bi rad o vseh Zavilovskih
slišal toliko . 11

In jel mu je stiskati roko; nato se je obrnil
h hčerki in dejal:

„To je kaj genialna bestija, kaj ? 11

A pred odhodom je vprašal:

„Kaj pa Teodor ? 11  Ali te ni nadlegoval preveč,

kaj ? 11

Zavilovski, ki je imel kot umetnik v visoki
meri razvit zmisel za šalo in ki se mu je oni
Teodor zdel v duši smešen, se je nasmejal in od¬
govoril :

„Ne. Narobe, bil je na moji strani . 11

Starec odmaje z glavo:

„To je vražje koristen Teodor. Čuvaj se ga,
zakaj to je velik premetenec . 11

Gospa Broničeva je imela toliko pravega spo¬
štovanja do imena in društvenega stališča starega

© 75  @

gospoda Zavilovskega, da ga je šla obiskat takoj
drugi dan. Iskreno ga je zahvalila za tako pri¬
jazen sprejem sorodnikov, toda plemič se je ne¬
pričakovano razsrdil.

»Mislite li, milostiva gospa, da sem slepar?
Culi ste o meni, da so sorodniki metla — in
mislite si, da jim morda zamerim, ker so ubožni.
Ne. Ne poznate me! Zapomnite si samo to: Kadar
plemič izgubi vse in obuboža, se najčešče izpre-
vrže v potepina. Taki so naši značaji, ali bolje,
take so njih napake. Toda ta Ignacij — to čujem
povsod — je vrl človek, dasi siromašen, in zato
ga imam rad.“

„Jaz ga imam tudi rada“, odgovori gospa
Broničeva. „Ali pridete k zaroki ?“

„C’est decide. Ko bi me tudi morali nesti.“

Gospa Broničeva se je vrnila vsa radostna in
pri zajtrku se ni mogla premagati, da ne bi bila
izrekla domnev, ki jih je jela tvoriti njena bujna
domišljija.

»Gospod Zavilovski“, je dejala, »je milijonar
ter močno ljubi svoje ime. Prav nič se ne bi
čudila, ko bi našega Ignacija postavil za dediča
ne vsemu, pa vsaj večini svojega premoženja, ali
ko bi katero svoje posestvo na Poznanskem v
njegov prid izpremenil v majorat. Prav nič se ne
bi čudila."

Nihče ji ni ugovarjal, zakaj dogajali so se
na svetu tudi taki slučaji, zato je gospa Broničeva
Nitečki, objemši jo po zajtrku, šepnila na uho:

© 76  ©

„0h, ti, ti — bodoča velika posestnica!“ —
Zvečer pa je rekla Zavilovskemu:

„Ne čudite se, da se vtikam v vsako stvar,
toda saj sem vendar vajina mati. Mati je pa zelo
radovedna, kakšen prstan imate pripravljen za
Nitečko. Gotovo bo kaj lepega? Toliko ljudi
bo na tej slavnosti! Še pojma nimate o tem, kako
je mala izbirčna. Tudi v malenkostih je estetična
in ima svoj posebni okus — toda kakšnega!“

„Rad bi videl, milostiva gospa“, odgovori
Zavilovski, „da bi bile v kamenih barve, ki bi po¬
menile vero, upanje in ljubezen, zakaj v njej tiči
moja vera, moja nada in moja ljubezen."

„Jako krasna misel! Ali ste že kaj omenili
o tem Nitečki? Veste li kaj? Na sredi bodi biser,
češ, da je ona biser. Sedaj so simboli v modi.
Pravila sem vam že, da jo je gospod Švirski, ko
jo je učil, imenoval ,La perla 1 . A tako, povedala
sem vam že. Ali ne poznate gospoda Švirskega?
On tudi . . . Joža Osnovski mi je dejal, da pride
danes zarana. Torej safir, rubin, smaragd in na
sredi biser? ... Oh da! Gospod Švirski tudi . . .
Greste li na pogreb?"

„Na čigav pogreb, milostiva gospa?"

„Gospoda Bukackega. Joža Osnovski mi je
dejal, da gospod Švirski pripelje njegovo truplo."

,,Nisem ga poznal, nikdar ga nisem videl."

„Tem bolje. Nitečki bo še ljubše, da ga niste
poznali. Bog v svoji usmiljenosti mu more odpustiti.
Ne govorim o tem, da mi ni bil nikdar simpatičen,

@ 79  @

in Nitka ga ni mogla trpeti. Toda mala bo vesela
tega prstana, in kadar je vesela ona, sem vesela
tudi jaz.“

Toda mala ni bila le vesela prstana, nego
življenja sploh. Naloga nevestina jo je bila zmerom
mikala. Napočile so krasne, zelo vedre noči, ko sta
sedevala z Zavilovskim na balkonu, se pritiskala
drug k drugemu in gledala, kako je migotala svet¬
loba na listju, ali pa sta gubila pogled v srebrnem
pasu rimske ceste in v zvezdnih rojih. Od agata,
ki je rastel pod balkonom, se je razširjala kvišku
omamna vonjava kakor iz velike kadilnice. Zdelo
se je, kakor bi v njej zaspali čuti in kakor bi se
duše, zagugane od tišine, same izpremenjene v
čisto svetlobo, nekamo razpršile v nočnih glo¬
binah in se zlivale v zmes z nežno mesečino —
in tako sta oba, sedeča z roko v roki, na pol po¬
zabljajoča, na pol spavajoča, izgubljala skoro zavest,
da je vsakdo izmed njiju posebno bitje, živeče
svoje življenje, in da ohranja le na pol zavest ne¬
kakšne skupne sreče in skupnega „sursum corda“.

Zavilovski, ko se je potem prebudil in se
vrnil v dejansko življenje, je umel, da so taki tre¬
nutki, ko se taja srce v onem panteizmu ljubezni
ter utriplje z onimi udarci, od katerih trepeta vse,
kar se ljubi, združuje in zliva v vesmiru v so¬
glasje, največja sreča, ki jo more dajati ljubezen,
ki je tako neizmerna, da bi ugonobila človeško
bitje, ko bi trajala dalje. Ker pa je imel dušo
idealistovo, si je domišljal, da se ti trenutki iz-

-a) 80 @

premene v večnost, kadar pride smrt ter človeško
„monado“ očisti snovi, a na ta način si je pred¬
stavljal nebo, v katerem nič ne utone, nego se
vse združi in zlije v eno harmonijo.

Gospodična Lineta ga sicer ni mogla sprem¬
ljati na njegovem vzletu, toda čutila je nekakšno
omotico, nekakšno opojnost njegovega zanosa in
se čutila takisto srečno. Ženska, dasi ni sposobna
ljubiti moža, ljubi vendar ljubezen, ali vsaj sebe
in svojo nalogo v ljubezni ter zaraditega veselja
stopi v stan nevestin, čuteča obenem hvaležnost
do moža, ki ji odpira novo življensko obzorje.
Vrhutega so bili gospodični Lineti toliko govorili
o ljubezni, da je naposled sama verjela vanjo.

Nekoč, ko jo je Zavilovski vprašal, ali se že
zaveda sama sebe in svoje ljubezni, mu je podala
obe roki in odgovorila:

„0 da, sedaj že vem, da ljubim.“

Pritisnil si je njene tanke prstiče na ustnice,
na čelo, na oči kakor kaj posvečenega, toda njene
besede so ga vznemirile in vprašal jo je:

„Zakaj šele sedaj, Nitka? So li bili morda
trenutki, ko si mislila, da me ne boš mogla
ljubiti ?“

Gospodična Castellijeva je dvignila črne oči in
se zamislila; trenutek kesneje se je v kotih njenih
ustnic in v jamicah na licu jel nabirati smeh.

„Ne“, je dejala, „toda zelo sem boječa in
bala sem se. Vem, da je ljubiti vas kaj drugega,
nego ljubiti koga drugega."

@ 81  @

A zdajci se je zasmejala

„0h! Z gospodom Kopovskim bi bilo to simple
comme bon jour! Toda z vami! . . . Morda tega
ne morem izražati dobro, toda često se mi je že
zdelo, kakor bi človek stopal na nekako goro ali
na stolp. Ko že stoji na vrhu, vidi zdajci ves
svet, toda prej je treba neprestano korakati in se
truditi, jaz pa sem — tak lenuh! . .

Zavilovski se zravna v vsej svoji dolžini
in reče:

„Kadar se moj predragi lenuh utrudi, ga
vzamem v naročje kakor otroka in ga ponesem, če
treba, tudi najviše."

„A jaz se hočem truditi, da ne bom imela
velike teže“, odgovori Castellijeva. Pri tem je sko¬
mignila z rameni in se delala kakor majhno dete.

Zavilovski poklekne pred njo ter jame po¬
ljubljati rob njene obleke.

Pojavljali pa so se na tem obnebju tudi
oklaki, toda to ni bila njiju krivda. Mlademu možu
se je zdelo, da je njegova ljubezen preveč pod
nadzorstvom in da se hočeta gospa Broničeva in
gospa Osnovska preveč prepričati, ali jo res ljubi.
Pojasnjeval si je to sicer z žensko radovednostjo in
sploh z zanimanjem, ki ga zbuja ženskam ljubezen,
toda rajši bi bil imel več prostosti in bi bil vesel,
ko ne bi mu pomagali v ljubezni. Svoje ob¬
čutke je smatral za svetotajstvo in bilo mu je jako
neprijetno, da bi jih izpostavljal nepoklicanim očem,
a vendar so zasledovali vsak njegov gib, vsako

Rodbina Polaneških, III. zv. 6

@ 82  @

njegovo besedo. Domišljal si je takisto, da se potem
vrše ženske seje, kjer gospa Broničeva in gospa
Osnovska izrekata svoj „approbatur“, in ta misel
ga je jezila, zakaj mislil si je, da obe nista niti
sposobni umeti njegovih občutkov.

Jezilo ga je takisto, da je bil Kopovski po¬
vabljen v Pritulov in da se je napotil tja skupno
z drugimi, toda v tem primeru mu je bilo le do
Osnovskega, ki se mu je bil odkritosrčno prikupil.
Pretveza temu vabilu je bila slika Kopovskega, ki
je Lineta še ni bila dovršila. Zavilovski je umel
sedaj jasno, da se je vse zgodilo na migljaj gospe
Osnovske, ki je vedela svoje želje znamenito vsi¬
ljevati ljudem. Časih mu je celo prišlo v glavo,
poprositi Lineto, da ne bi končala te slike, toda ve¬
del je, da bi jo kot umetnico razžalil, in vrhutega
se je tudi bal, češ, misliti si utegnejo, da je ljubo¬
sumen na takega ničemurnika, kakršen je Kopovski.

V.

Švirski je res dospel iz Italije z mrtvim Bu-
kackim in je takoj drugega dne po dohodu prišel
k Polaneškima. Toda dobil je doma samo Marico,
zakaj mož je bil šel gledat na kmete poletno stano¬
vanje, ki je bilo na prodaj. Marico je dobil tako
izpremenjeno, da jo je spoznal le iztežka; ker pa
se mu je bila močno prikupila v Rimu, ga je se¬
daj pogled nanjo presunil tem bolj. Trenutek kes-
neje pa se mu je zdela tako ginljiva in po svojem

-g) 83 @

načinu tako lepa v siju bodočega materinstva in
vrhutega je prebudila v njem toliko umetniških
primer z raznimi primitivami raznih šol italijanskih,
da je jel po stari navadi jasno izražati svojo na¬
vdušenost. Ona se je smejala njegovi originalnosti,
toda navzlic temu ji je dal izvestno tolažbo v
njeni nadlogi, in bila je vesela, da je dospel, so-
sebno zaraditega, ker je čutila odkritosrčno sočutje
do te krepke in zdrave naravi, drugič pa je bila
prepričana, da ga bo spravljala v zanos tudi vpričo
,,Stanka“ in da jo s tem dvigne v njegovih mislih.

Pridržala ga je tudi dobro dolgo, češ, naj po¬
čaka, dokler se ne vrne Polaneški. Ta pa se je
vrnil šele pozno zvečer, a v tem je bil dospel Zavi-
lovski, ki je potreboval sedaj nekoga, ki mu je
mogel razkrivati kipečo svojo srečo ter je zaradi¬
tega zahajal h gospe Polaneški kaj pogostoma.
Nekaj časa sta se oba, on in Švirski, gledala ne-
kamo nezaupno, kakor se navadno godi pri ne=
navadnih ljudeh, ki se vzajemno boje pretiranih
zahtev, zato pa se tem laže oklenejo drug dru¬
gega, ko zapazijo, da so vsi enako odkritosrčni.
Tako se je zgodilo tudi njima. Da se je led raz¬
dajal, temu je pomogla tudi Marica, predstavivši
Zavilovskega kot zaročnika gospodične Castellijeve,
ki je bila Švirskemu znana.

„Kako!“ zakliče Švirski, „dobro jo poznam.
To je moja učenka. 11

In jel je stiskati roke Zavilovskemu, nato pa
dejal:

6 *

@> 84  ■©

„Vaša nevesta ima Ticianove lase . . . Neko¬
liko previsoka je, pa tudi vi ste visoke rasti.
Takšno glavo bi moral človek iskati z lučjo v
roki. Ali ste že zapazili, da ima v gibanju nekaj
labodjega na sebi? Jaz sem jo celo imenoval
Labod.“

„,La perla', ali se spominjate?“

Švirski ga začuden pogleda.

„To je slika Rafaelova v Madridu' 1 , mu od¬
govori, „v muzeju del Prado. Kako ste prišli na
ime ,La perla' ?“

„Zdi se mi, da sem čul nekaj o njej od
dam", reče Zavilovski nekoliko zmeden.

„A tako, to je mogoče, ker imam doma v
atelierju na cesti Margutta njeno kopijo, ki sem
jo naslikal sam."

Zavilovski si je rekel v duhu, da mora biti
človek oprezen, kadar ponavlja besede gospe Bro-
ničeve, a črez nekaj časa se je jel poslavljati; šel
je še tega večera k nevesti. Švirski je odšel skoro
za njim, pustivši Marici naslov svojega varšavskega
atelierja s prošnjo, naj pride Polaneški čim prej k
njemu zaradi pogreba.

Polaneški se je napotil k njemu naslednje jutro
zarana. Atelier Švirskega je bil nekaka steklena
dvorana, prilepljena kakor lastavičje gnezdo na
streho večnadstropne hiše, in bilo je treba stopati
vanj po več posebnih polžastih stopnicah kakor
na stolp. Zato pa je bil umetnik v njem samo¬
stojen gospodar in očividno ni zapiral vrat, zakaj

■© 85  @

Polaneški, stopajoč kvišku, je zaslišal zvok železa
in basov glas, ki je popeval:

„Wiosna 1  ciepiem 2  na šwiat 3  chucha , 4
kwitna 5  ciernie 6  rzežucha , 7
a ja spiewam 8  zamiast 9  sztochač , 10
bom cie 11  takze przestal 12  kochač! 13

Hu — ha — hu!!“

„Dobro“, si je mislil Polaneški ter obstal, da
se oddahne, „bas pa ima! Vendar zakaj tako
kriči za vraga ?“

Toda ko je prišel kvišku in prekoračil majhen
hodnik, je zapazil, zakaj dela tako, ugledavši skozi
odprte duri Švirskega, ki je imel na sebi do pasu
le mrežasto srajco, skozi katero je bilo videti njegovo
Herkulovo telo — z ročkami v rokah.

„Aa! Kako se imate!" zakliče Švirski, in od¬
loži ročke, ko ugleda gosta. „Prosim, oprostite,
da nisem oblečen, toda to ni nič; poizkusil sem
nekoliko telovaditi. Že včeraj sem bil pri vas, toda
dobil sem le gospo. Tako vidite — pripeljal sem
našega bednega Bukackega. Ali je hišica zanj že
pripravljena?"

Polaneški odgovori, stiskajoč slikarju roko:

,,Grobnica je že pripravljena štirinajst dni;
tudi križ že stoji. Presrčno vas pozdravljamo pri
nas v Varšavi. Žena mi je rekla, da je mrlič že
na pokopališču."

1  Pomlad, 2  s toploto, 3  svet, 4  diha, 6  cvete, 6  trnje,

7  kozje zdravje, 8  pojem, 9  namesto, 10  ihteti, 11  te, 12  nehal,

13  ljubiti.

© 86  ©

„Zdaj je v cerkveni grobnici. Jutri ga pokop¬
ljemo. “

„Dobro. Se danes naročim duhovnika ter po¬
vabim znance. Kaj počenja profesor Vaskovski ?“
„Pisal vam je baje. Vročina ga je pregnala iz
Rima, in ali veste, kam je odšel? Med najmlajše
Arijce. Rekel je, da mu to potovanje vzame dva
meseca. Hoče se prepričati, za koliko so že godni
za njegovo zgodovinsko nalogo. Odpeljal se je iz
Jakina v Reko, potem pa dalje in dalje . .

„Ubogi profesorčekl Mislim, da ga čaka nova
ukana.“

„Lahko mogoče. Ljudje se mu smejejo. Res
ne vem, za koliko so najmlajši izmed Arijcev spo¬
sobni, da izvrše njegove ideje, toda ideja sama je
res tako nenavadna in krščanska ter resnična, da
se mora človek sam izprevreči v takega Vaškov-
skega, ako naj si jo osvoji. Dovolite, da se oblečem.
Tu pri vas je skoro taka vročina, kakršna je v
Italiji, in telovaditi je najbolje v sami srajci.“

„Sploh je bolje, da se človek ne ukvarja s
telovadbo v taki vročini.“

Polaneški pogleda Švirskega v hrbet in reče:
„No, lahko bi se kazali za denar.' 1
„Kaj?“ odgovori Švirski, „to niso slabi bi¬
cepsi. Toda poglejte na te delto dei. To je moja
slaba stran. Bukacki je zmerom govoril: Vsakdo
mi mora reči, da slikam kakor idiot, ne sme pa
trditi, da ne dvignem sto kilogramov z eno roko ali
da ne zadenem pri deset strelih desetkrat v črno."

■s 87 ®

„In tak človek ne izroči svojih bicepsov, niti
delto dei potomstvu!“

„Oh, kaj bi počel!... Bojim se nehvalež¬
nega srca, kakor Boga ljubim, bojim se ga! Do¬
bite mi drugo takšno, kakršna je gospa Polaneška,
pa ne bom omahoval niti en dan. Toda! Kaj naj
vam želim? Sina ali hčerko?“

„Hčerko, hčerko! . . . Potem naj pridejo sinovi.
Toda prva bodi hčerka.“

„A kdaj pričakujete ta radostni dogodek?"

„Meseca januarja."

„Daj Bog, da bi se dobro izteklo. Sicer pa
je vaša soproga zdrava gospa ni se torej bati
ničesar."

„Močno se je izpremenila, kaj ne?"

„Drugačna je, nego je bila. Toda samo, da
bi bila vsaka tako lepa. Kakšen izraz je to! Pravi
Botticelli! Na mojo čast! Ali se spominjate njegove
slike v vili Borghese? Madonna col Bambino ed
angeli? Ondi je glava enega angela, nekoliko sklon¬
jena, olepšana z lilijami: vsa vaša gospa, docela
tak obraz! Včeraj mi je to takoj prišlo v glavo,
da me je kar genilo."

Po teh besedah je stopil za špansko steno,
da obleče srajco, in za steno je nadaljeval:

»Vprašujete me, zakaj se ne ženim! Veste li
kaj ? Cesto se spominjam tega, kar mi je tudi Bu-
kacki ponavljal neprestano, da imam oster jezik in
trde bicepse, a srce kakor iz masla — tako glupo,
da res ne vem, kaj bi storil, ko bi imel takšno

® 88  @

ženo, kakršna je vaša in ko bi bila ta žena v takem
stanu. Morda bi se plazil pred njo po kolenih ali
priklanjal čelo k tlom, ali jo postavil nekje v kotu
na mizo in jo oboževal s povzdignjenimi rokami
— res, ne vem.“

Polaneški se spusti v smeh.

„Oh“, odgovori, „to se človeku le tako zdi
pred poroko; potem pa navada sama pomiri pre¬
veliko nežnost. 1 '

„Ne vem. Morda sem jaz tako glup.“

„Veste li kaj? Ko bo moja Marica zopet-prosta,
bo morala dobiti za vas takšno ženo, kakršna je
sama.“

„Strinjam se!“ zakliče za steno Švirski. „Dam
vam besedo. Izročim se gospe in kadar mi po¬
reče: ,Oženite se!‘ pa se oženim z zaprtimi očmi!“

Prikazavši se še brez suknje, ponovi:

,,Strinjam se! Strinjam! . . . Brez šale! Samo,
ako bo hotela milostiva gospa."

„Ženske zmerom rade delajo kaj takega!" od¬
govori Polaneški. „Ko bi bili na primer videli, kaj
je Osnovska vse počela, da bi oženila našega Za-
vilovskega z gospodično Castellijevo! In Marica ji
je pomagala, kolikor sem privolil. Tudi ona je
nastavljala ušesa. To je njen živelj!"

,,Zavilovskega sem spoznal včeraj pri vas.
Neizrečno mil dečko. To je res genialna glava.
Zadošča samo, da ga človek pogleda. Kakšen je
ta profil s tem ženskim čelom in s to energično

® 89  ©

brado ! Ima predolge krače in kolena ima izvestno
robata, toda glava je sijajna!“

„To je naš Benjaminček v pisarni, in imamo
ga res jako radi, ker je kaj živahen značaj . 11

„Aha! Torej je vaš uradnik. Toda mislil sem
si, da je eden izmed bogatih Zavilovskih, ker sem
videl na tujem pogostoma nekakega starega origi¬
nalnega bogatina . 11  ,

,,To je njegov sorodnik 11 , reče Polaneški, „toda
naš nima niti počene petice . 11
In Švirski se spusti v smeh.

„Kako? Stari Zavilovski s hčerko, edinico
milijonarjevo? Znamenita figura. Okrog gospodične
se je sukalo v Rimu kakih pol ducata propadlih
laških knezov, toda starec je dejal, da hčerke ne da
tujcu, češ, da je to slabše pleme. Pomislite si,
da nas ima za prvo pleme na svetu, a izmed nas
Zavilovske za najboljše — in nekoč je to dokazoval
takole: Naj reče kdo, kar hoče! Dovolj sem se
nahodil po svetu in koliko Nemcev, Italijanov,
Francozov mi je že snažilo škornje, toda jaz —
je dejal — jih nisem snažil še nikomur . 11

„To je dobro ! 11  odgovori Polaneški smehoma;
„njemu je snaženje tujih škorenj ne vprašanje ob¬
stanka, nego vprašanje narodnosti . 11

„Da, in misli si: Bog je le zato ustvaril druge
narodnosti, da bi plemiču od Kutne kdo snažil
škornje, kadar se mu ljubi iti na tuje. Ali ne viha
nosu zaradi razmer mladega Zavilovskega ? Kolikor
vem, je imel Broničeve za ljudi brez pomena . 11

■s> 90 @

„Morda ga viha, toda z našim Zavilovskim
se je seznanil šele nedavno; prej nista občevala,
zakaj naš Zavilovski je ponosen in ni hotel sam
poiskati starega.' 1

„Zato ga imam rad. Samo da bi si bil dobro
izbral, zakaj to . .

„Kaj? Vi poznate gospodično Castellijevo?
Kakšna deklica je?"

„Poznam gospodično Castellijevo, toda, vidite,
žensk ne poznam. Ko bi jih poznal, ne bi bil
učakal štirideset let v samskem stanu . . . Vse so
vrle in vse mi ugajajo, samo odtedaj, ko sem
nekatere izmed njih, ki so mi ugajale, videl potem
omožene, ne verjamem nobeni več. In to me jezi,
zakaj ko tudi ne bi imel volje, da bi se oženil, bi
rekel: Kako naj pomagam! Toda imam voljo! Kaj
morem vedeti? Vem, da nosi vsaka zateznik, toda
kakšno je srce pod tem zateznikom — kdo ve !
A v gospodično Castellijevo sem bil zaljubljen, ker
sem imel vse rad, ki sem jih poznal. Njo morda
bolj nego druge."

„A kaj ? Ženitev vam vendarle ni prišla na
misel?"

„Za zlodeje ni prišla! Samo da takrat še nisem
imel toliko denarja kolikor danes, niti tega imena;
moral sem si služiti, in verjemite mi, da se ljudi, ki
služijo, nihče ne boji tako kakor bogatini. Bal sem
se, da me gospod Bronič ali gospa Broničeva ne
zavrneta brez usmiljenja. In ker nisem bil prepričan,
ali me ima deklica rada, sem ostal miren."

@ 91  @

„Saj Zavilovski tudi nima denarja!“

„Toda slaven je in vrhutega je stari tu Zavi¬
lovski in to ni slab sorodnik. Kdo bi pri nas še
ne bil slišal o starem ? Sicer meni samemu, da
povem resnico, Broničevi niso bili po volji, da sem
naposled opustil vse skupaj.“

„Torej ste poznali pokojnika? Ne čudite se,
da vprašujem tako, ker meni je do našega Za-
vilovskega.“

„Gospod, koga ne bi jaz poznal? Poznal sem
tudi sestro gospe Broničeve, gospo Castellijevo.
Saj že štiriindvajset let živim v Italiji in o štiri¬
desetih letih govorim le za to, ker je to bolj
okroglo število. Res pa jih imam petinštirideset.
Poznal sem tudi gospoda Castellija, ki pa je
bil sicer kaj vrl človek; poznal sem vse. Kaj naj
vam rečem? Gospa Castellijeva je bila prenapeta
ženska in se je odlikovala s tem, da je nosila
kratke lase, da je bila zmerom neumita ter imela
živčno bolest v licu. Kar se tiče gospe Broničeve,
jo poznate. 11

„A kdo je bil gospod Bronič?“

„Teodor? — Gospod Bronič je bil dvojen
glupec, prvič zato, ker je bil glupec, drugič pa zato,
ker se ni štel za glupca. O drugem molčim, zakaj
de mortuis nil nisi bene. — Bil je toliko predebel,
za kolikor je bila ona premedla; tehtal je nad sto-
inpetdeset kilogramov ter imel ribje oči. V celoti
so bili ti ljudje veliki lenuhi. Čemu bi se raztezal ?
Kadar živi človek dolgo na svetu ter vidi mnogo

@ 92  @

ljudi in govori z njimi tako, kakor govorim jaz
pri slikanju, se prepriča, da res eksistira veliki svet,
ki se opira na tradicije, in poleg tega nižje ljudstvo,
ki ima nekaj petič pa igra nalogo vzvišenega sveta.
Pokojni Bronič in njegova današnja vdova sta me
zmerom nekoliko spominjala te vrste ljudi, zato
sem se ju rajši izogibal. Ko bi bil živel takrat Bu-
kacki, bi si bil šele brusil jezik ob njiju. Vedel je,
da sem imel rad Castellijevo, in koliko se mi je
posmehoval, naj mu Bog odpusti, in kdo ve, ali
po pravici, zakaj to, kakšna je gopodična Lineta,
se pokaže šele v prihodnosti.“

„Meni je bilo največ do tega zato, da bi zvedel
ravno kaj o njej“, odgovori Polaneški.

„Vse so vrle, samo da se jih bojim z njih
dobroto vred. Samo, ko bi mi bila vaša gospa za
katero porok. 11

Potem sta ustavila razgovor in se razgovarjala
o Bukackem, zlasti o njegovem jutrišnjem pogrebu,
h kateremu je bil Polaneški že priredil nekatere pri¬
prave. Ko je odšel Švirski, je preskrbel še duhovnika
ter naznanil znancem, ob kateri uri bo pogreb.

Cerkveni pogrebni obred je bil že zvršen v
Rimu, torej je Polaneški povabil samo nekoliko
duhovnikov, da združijo svoje molitve z molitvami
navzočih ljudi. Storil je to tudi iz vdanosti in
hvaležnosti do Bukackega, ki mu je bil ostavil
izdaten del svojega premoženja.

Razen obeh Polaneških so prišli zakonska
Maškova, Bigielova, Švirski, gospod Plavicki in

© 93  ©

gospa Emilija, ki je hotela obenem obiskati Litko.
Bil je prav jasen in vroč poletni dan. Pokopališče
je bilo videti docela drugačno nego za prejšnjih
posetov Polaneškega. Drevesa so se bila izdatno
razkošatila ter so tvorila krepko in gosto zaveso,
sestavljeno iz temnejših in svetlejših listov; z globoko
zeleno senco so pokrivala bele in sive spomenike.
Ponekod je bilo pokopališče podobno gozdu, pol¬
nemu mraka in hlada. Na nekaterih grobovih je
drhtela svetla mreža solnčnih žarkov, precejenih
skozi listje agatov, topolk, gabrov, brez in lip;
drugje so bili križi, skriti v goščavi, videti, kakor
bi dremali v hladu nad grobovi. V vejah in med
listjem je skakljal roj ptic, ki so se oglašale od
vseh strani z neprestanim gostolenjem, mirnim in
kakor nalašč tišjim, da ne bi dramile spečih.

Švirski, Mašek, Polaneški in Osnovski so si
naložili na ramena ozko krsto z ostanki Bukackega
ter jo odnesli k pripravljenemu grobu. Duhovniki
v belih srajcah, ki so se sedaj zardevale na solncu,
sedaj pa zopet otemnevale, so stopali pred krsto
in za njo mlade ženske v črni opravi, in vsa ta
tolpa se je pomikala tiho in počasi skozi drevored,
zasenčen od drevja, brez tarnanja in solz, ki na¬
vadno spremljajo pogrebce, nego z resnobo in
otožnostjo, ki je bila na njih licih to, kar je bila
drevesna senca na grobovih. Tičala pa je v tem
nekakšna poezija, polna melanholije, in spre¬
jemljiva duša Bukackega bi bila pojmila mičnost te
tožne slike.

® 94  @

Tako so dospeli h raki, ki je imela obliko
sarkofaga ter bila vsa pozidana nad zemljo, zakaj
Bukacki, ko je bil še živ, je dejal Švirskemu, da
neče ležati v kleti. Krsta je bila skoro potisnjena
skozi zelena vratca v rako, pri čemer so se žen¬
skam oči dvignile; usta so jela šepetati molitve in
črez nekaj časa je bil prepuščen Bukacki pokopa¬
liški samoti, drevesnemu šumu, ptičjemu gostolenju
in božjemu usmiljenju.

Gospa Emilija in zakonska Polaneška so ob¬
iskali potem Litko; ostala družba pa jih je čakala
v vozovih pred cerkvijo, zakaj tako si je želela
gospa Osnovska.

Polaneški je imel ob Litkinem grobu priliko,
da se je prepričal, kako mu je spomin na dete,
nekdaj tako močno ljubljeno, obledel v duši in se
razpršil v nekakšno senco. Svoje dni, kadarkoli je
prišel na njen grob, je toliko mrmral zoper nje smrt
ter se ni mogel pomiriti z njo, z vso strastjo sveže
žalosti. Danes se mu je zdelo skoro docela prirodno,
da leži tu v senci teh dreves na pokopališču; imel
je skoro občutek, da se je moralo tako končati;
nehala je skoro popolnoma biti zanj realno bitje
in se je pretvorila le v sladko zmes spomina, vzdi¬
hov, svetlobe, v tak spomin, kakršnega zapušča
godba.

In bil bi se morda razsrdil na samega sebe,
ko ne bi bil zapazil, da je gospa Emilija po kratki
molitvi vstala mirnega lica z izrazom velike ginje¬
nosti, toda brez solza. Zapazil pa je takisto, da je

s 95 ®

videti, kakor so videli bolniki, da je vstala iztežka
in da se pri hoji opira ob palico. Trpela je že
takrat na hudi bolezni v hrbtenici, ki jo je pozneje
položila za več let na posteljo in jo spravila v
grob.

Pred pokopališkimi vrati sta jih čakala zakonska
Osnovska; gospa jih je povabila na jutrišnji dan v
gosti, da proslave zaroko, in potem v Pritulov.

Švirski je sedel z gospo Emilijo v kočijo Po-
laneških in je nekaj časa molče urejal svoje vtiske;
naposled je dejal:

„Kako čudno je to! Danes smo bili na pogrebu,
a jutri bomo na zaroki. Kar pokosi smrt, zaseje
ljubezen, in to je življenje!“

VI.

Zavilovski si je želel, da se ne bi njegova za¬
roka izvršila zvečer, vpričo ljudi, nego prej, in nje¬
govi želji se je ustreglo, ker jo je Castellijeva, ki
se je hotela pojaviti vpričo ljudi že kot zaročnica,
podpirala pri teti Broničevi. Čutila sta se tako bolj
prosta, in ko so se jeli gostje shajati, sta že nastopila
kot mlad par. Gospodična Lineta je kar žarela od
sreče. Sama je našla čar v nalogi zaročnični, in ta
naloga ji je dajala mičnost. Na vitki njeni postavi
je bilo nekaj krilatega; danes ni povešala trepalnic
zaspano na oči; zenice so bile jasne, ustnice so
se smehljale, lice se je kar topilo od rdečice. Bila
je tako lepa, da se Švirski, ko jo je ugledal, ni mogel

-g) 96 ®>

premagati, nego je nekolikokrat vzdihnil za izgub¬
ljenim rajem in pridobil dušni mir šele tedaj, ko
se je spomnil priljubljene pesemce:

„A ja špiewam zamiast sztochac,
bom cir takze przestat kochad!

Hu — ha — hu!“

Sicer pa je njena lepota osupnila danes vsa¬
kogar. Stari gospod Zavilovski, ki se je bil dal na
stolu prinesti v salon, je dalje časa držal njeno roko
in jo ogledoval; nato se je ozrl za hčerko in dejal:

„No, to je lahko, da tak ,kartuzijanec' komu
zmede glavo, zlasti pesniku, ki so vsi kaj mehko-
srčni ljudje."

Nato se obrne k mlademu Zavilovskemu ter
ga vpraša: H

,,A kaj, ali mi ne zaviješ vratu, da sem jo
imenoval ,kartuzijanca'?“

Zavilovski pa se nasmeje, skloni glavo in po¬
ljubi starcu roko.

„Ne, danes ne bi mogel nikomur zaviti vratu."

„No!“ reče starec, očividno potolažen s tem
dokazom spoštovanja. „Naj vaju blagoslovita Bog
in Devica Marija. Pravim: Devica Marija, zakaj
njeno varstvo, to je temelj! . . .“

Po teh besedah je jel iskati nekaj za seboj
po stolu, potegnil odtod veliko škatlo in dejal Li-
netki:

„Tole imaš od rodbine Zavilovskih. Bog ti daj
to nositi dolgo."

•® 97  @

Castellijeva je vzela škatlo in sklonila mično
postavo, da bi mu takisto poljubila roko, on pa jo
je objel okrog vratu in dejal mlademu:

„Pojdi sem tudi ti!“

Nato poljubi oba na čelo bolj ginjen, nego
je bilo to samemu ljubo, in reče:

„A ljubita in spoštujta se vzajemno kot dobra
človeka!“

Gospodična Lineta je na to odprla škatlo, v
kateri se je na safirnati žametovi blazinici zaleske¬
tala sijajna ,.riviera". Starec ponovi še enkrat s
poudarkom: „Od rodbine Zavilovskih" — češ, da
deklica, ki vzame Zavilovskega, najsi ta nima sam
premoženja, ne dobi ubožnega ženina. Tod nihče ga
ni poslušal, zakaj mlade glave gospa Osnovske,
Maškove, Bigielove in celo Marice ter Linete so se
sklonile k ozkemu vencu nad svetlimi dragulji in
usta so pridrževala nekaj časa sapo, dokler napo¬
sled v šumu občudovanja in pohvale ni nehalo
molčanje.

„Ni toliko za brilante!" zakliče gospa Broni-
čeva in skoro objame Zavilovskega okrog vratu,
„ali kakšen dar, takšno srce!"

Starec pa se je branil in ponavljal:

»Mirujte vendar! Mirujte vendar!"

Potem se je družba razdelila na pare ali na
majhne skupine. Zaročenca sta se zagledala drug
v drugega tako, da jima je ves svet izginil izpred
oči; Osnovski in Švirski sta stopila k Marici in h
gospe Bigielovi, Kopovski je zabaval domačo

Rodbina Polaneških, III. zv. 7

© 98  ©

gospo, gospod Polaneški pa gospo Maškovo.
Mašku samemu je bilo očividno dokaj do tega, da
bi se seznanil s starim Krezom. Zastavil ga je
namreč s stolom tako, da nihče ni mogel do
njega, ter se pričel z njim razgovarjati o davnih
in današnjih časih. Kakor je uganil, je bil ta pred¬
met starcu jako priljubljen.

Bil je pa vendar prebistroumen, da bi se bil
strinjal z vsem njegovim mnenjem. Gospod Zavi-
lovski tudi ni napadal naravnost nove dobe, nego
se ji je nekoliko divil, nekoliko pa je celo priznaval,
da se v marsičem kaže napredek, toda dokaj stvari
tudi ni mogel razumeti. Mašek mu je pojasnjeval,
da se mora izpremeniti vse na svetu, in sicer tako
plemstvo kakor drugi sloji.

„Jaz, cenjeni gospod,“ je dejal, „se držim
zemlje, k čemur me vodi podedovan nagib. To pa
je zasluga gibanja, ki človeka, prišedšega iz zemlje,
zopet vleče k zemlji — toda oskrbujoč svoje
imetje, sem ob tem odvetnik, in sicer nekamo
iz načela, ker je treba, da imamo tudi v tej
stroki svoje ljudi. Sicer bi bili zavisni od milosti,
in nemilost ljudi, izhajajočih iz drugega ozračja,
ki pogostoma niso brez predsodkov proti nam.
In moram priznavati našim kmetom, da so večinoma
to dobro razumeli in da svoje koristi rajši izročajo
meni nego drugim. Nekateri smatrajo to celo za
svojo dolžnost. 11

„Tam na pravniški šoli so bili zmerom naši
ljudje 11 , odgovori gospod Zavilovski, „toda v drugih

@ 99  ®>

strokah se plemič komaj spoznava; ne vem, ne
vem. Čujem seveda, da se imamo poprijeti vsega,
toda ljudje pozabljajo na to, da še ni eno, po¬
prijeti se vsega in dospeti do konca. Pokažite mi
takega človeka, ki se mu je to posrečilo.“

„Tu imate takoj takega — Polaneškega. Ta
si je v trgovini pridobil kaj lepo premoženje in kar
ima, ima v gotovini, da lahko že jutri položi vse
na mizo. Sam sicer priznava, da mu je bil moj
nasvet pogostoma v prospeh, toda kar je pridobil,
si je pridobil s trgovino, zlasti z žitom.“

„Toda, toda!“ reče gospod Zavilovski, ogle¬
dujoč Polaneškega, pri čemer je nekoliko izbulil
oči od čudenja, „ali si je res pridobil denar?
Glejmo! Ali je iz pravih Polaneških — to je vrla
rodbina."

„A tamle oni črnolasi človek — to je slikar
švirski."

,,Vem, ker sem se že srečal z njim v tujini.
Švirski tudi niso bili dninarji . . . Toda morda si
je denar prislikal, drugače ga ni prislužil."

,,Zlodeja, ni prislužil!" reče Mašek z zaupnim
glasom. „Marsikatero veliko posestvo v Podolju ne
nese toliko, kolikor neso njemu akvareli."

»Kaj?"

»Slike, zvršene z vodnimi barvami."

»Glejmo, niti ne oljnate? Tako je torej? . . .
Torej morda tudi moj sorodnik obogati od pes¬
niškega delovanja. .. Naj le piše, naj piše! Tega

7*

® 100  ®

rau ne štejem v greh. Gospod Zigmund* je bil
plemič, pa je pisal — a ne za parado. Gospod
Adam** je bil takisto plemič in kako slovi, dokaj
bolj nego oni prekanjenec, ki se je ukvarjal z
demokracijo . . . Kako mu je bilo že ime? Toda
to je stranska stvar. Pravite, da se časi izpreminjajo,
samo da bi bili z božjo pomočjo boljši.' 1

„Poglavitna stvar je", reče Mašek, „da bi
talenti ne ostajali v ledini, ne kapitali v blagajnah,
zakaj kdor tako dela, res greši zoper družbo."

„A dovolite! Kako si mislite to? Torej jaz
ne smem imeti pod ključem tega, kar je moje,
nego imam puščati zapah odprt tatovom?!"

Mašek se nasmeje z zavestjo svoje vzvišenosti,
položi roko na naslonilo in reče:

„Tega se ne tiče ta stvar, cenjeni gospod."

Potem jame razlagati gospodu Zavilovskemu
osnove narodnega gospodarstva. Stari plemič je
pozorno poslušal, kimal z glavo in ponavljal zdaj-
pazdaj: ,,Toda! To je nekaj novega! Toda jaz sem
prebil tudi brez tega!"

Gospa Broničeva je globoko ginjena s pogle¬
dom zasledovala oba zaročenca in obenem pravila
gospodu Plavickemu (ki je zopet enako pozorno
zasledoval gospo Osnovsko) o svojih mladih letih,
o svojem življenju s Teodorjem in o nesreči, ki
ju je bila zadela, da je prišel njiju edini potomec

* Morda slavni pesnik Krasinski.

** Mickiewicz.

-s) 101 @

prezgodaj na svet. Gospod Plavicki jo je poslušal
razmišljen, toda ona, prevzeta naposled od svojega
pripovedovanja, je dejala z nekoliko drhtečim
glasom: „Vsa moja ljubezen, nada in vera počiva v
Linetki! Vi to umejete, ker imate tudi hčerko. A kar
se tiče Lole, pomislite, kakšen blagoslov bi bilo
to dete, ko bi živelo.“

„Kako je to genljivo, močno genljivo!“ ji
seže gospod Plavicki v besedo.

,,0 da!“ nadaljuje gospa Broničeva, „o da!
A ta izguba je bila tem večja, ker je bilo dete
poslednja nada. Moj mož je bil že prileten človek —
in morem reči, da mi je bil najboljši varih, toda
po tej nesreči — samo varih.“

„V tem ga ne morem umeti“, reče gospod
Plavicki. „He, he! Docela .ga ne umejem! . .

In odprši usta, lokavo pogleda gospo Bro-
ničevo, ki ga rahlo udari s pahljačo in reče:

„Taki moški so mi zoprni, nič jim ni sveto.“
V tem vpraša Švirski Marico:

,,Kakšna živa Peruginova glava, je ona bleda
oseba, s katero se razgovarja vaš soprog?“

„To je naša znanka, gospa Maškova. Kaj, ali
se ji še niste predstavili?"

„1 da. Spoznal sem jo že včeraj na pogrebu,
toda pozabil sem, kako ji je ime. Vem, da je to
žena onega gospoda, ki se razgovarja s starim
gospodom Zavilovskim. Pravi Vannuci! . . . tisti
quietismus, le nekoliko žoltaste barve. Toda ona
ima kaj lepe poteze."

s>  102 s

In zroč še za trenutek nanjo, doda:

„Izraz je že ugasnil, toda poteze vse glave so
nenavadne. Nekoliko medla je, toda poglejte nje
ramena in hrbet.“

Toda Marica ni gledala obrisov ramen in hrbta
gospe Maškove, nego na moža in na njenem
licu se je zrcalil nemir. Polaneški se je bil ravnokar
sklonil h gospe Maškovi in ji nekaj govoril, česar
Marica ni mogla slišati, ker sta sedela daleč; toda
zdelo se ji je, da zre v to ugaslo lice in v te
blede oči s takim pogledom, s kakršnim je za
njiju svatovskega potovanja zrl časih vanjo. Oh,
poznala je ta pogled! Tudi sedaj ji je jelo srce
utripati, kakor bi slutila nesrečo. Toda takoj si je
rekla: „To je nemogoče. To bi bila sramota za
Stanka!“ Vendar pa se ni mogla premagati, da ju
ne bi opazovala. Polaneški je govoril nekaj jako
živo, kar je gospa Maškova poslušala z navadno
svojo hladnostjo. Marica pa si je dejala: „Kaj mi
je vendar prišlo v glavo! — Govori živahno kakor
zmerom, toda nič več." Ostanek dvojbe je raz¬
pršil Švirski, ki je dejal, bodisi, da je zapazil njen
nemir in pozvedujoči pogled, ali pa ni umel izraza
na licu Polaneškega:

„Ona vendar ne govori ničesar. Vaš soprog
mora sam vzdrževati nit razgovora ter je videti,
kakor bi se dolgočasil in hudoval obenem. 11

Maričino lice se hipoma razjasni.

„Oh, prav pravite! Stanko se gotovo nekoliko
dolgočasi in kadar se dolgočasi, se takoj jezi.“

@ 103  -©

In obšla jo je zdajci dobra volja. Dala bi
bila sedaj rada takšno brilantno riviero, kakršno
je bil gospod Zavilovski daroval Castellijevi, ko bi
ta Stanko stopil k njej, da bi mu mogla reči ali
slišati od njega dobro besedo. Črez nekoliko minut
se je njena želja tudi izpolnila, zakaj h gospe
Maškovi je stopil gospod Osnovski, in Polaneški
je vstal, rekel spotoma nekoliko besed gospe Os¬
novski, ki se je razgovarjala s Kopovskim, in na¬
posled sedel k soprogi.

„Ali mi hočeš kaj povedati ?“ jo je vprašal.

„Kako je to čudno, Stanko ! 11  reče Marica.
»Saj sem te prav zdaj klicala, sicer le v mislih,
toda začutil si to in prišel . 11

,,Ali vidiš, kakšen mož sem ! 11  ji odgovori
smehoma. „Toda temu je dejanski kaj preprost
vzrok; zapazil sem, da si se ozirala po meni,
ustrašil sem se, ali ti ni morda slabo, in prišel sem . 11

„Oziram se po tebi, ker — ker sem tožna . 11

„A jaz prihajam k tebi, ker mi je dolgčas.
Kako ti je? Povej odkritosrčno, morda bi hotela
iti domov ? 11

»Ne, Stanko, popolnoma dobro mi je, veruj
m i- Govorila sva z gospodom Švirskim o gospe
Maškovi, in zabavala sem se dobro . 11

»Slutim, da sta jo obrekovala. Ta umetnik
pravi sam o sebi, da ima zloben jezik . 11

»Narobe 11 , odgovori Švirski. ,,To pot sem se
divil nje rasti. Na zlobni jezik utegne priti vrsta
pozneje . 11

@ 104  s>

„0 da!“ reče Polaneški. ,,Gospa Osnovska
pravi, da je njena rast odurna, in to je uprav
dokaz, da je lepe rasti. Toda počakaj, Marica, povem
ti nekaj o gospe Osnovski.“

Skloni se k ženi in ji reče potihoma:

„Ali veš, kaj sem spotoma čul od Kopovskega,
ko sem šel k tebi?"

„Kaj pa? Kaj zabavnega?“

,,Kakor kdo hoče. Slišal sem, kako je rekel
Anici ,ti‘.“

„Stanko!“

„Veruj mi! Rekel ji je: ,Ti si zmerom taka!‘“

,,Nemara je citiral besede koga drugega.“

„Ne vem! Toda morda tudi ne. Saj sta se
baje nekdaj imela rada.“

„Fej, sramuj se!“

„Reci jima to — zlasti gospe Anici. 11
Marica, ki je vedela povsem dobro, da je na
svetu nezvestoba, ki pa jo je imela bolj za
francosko teorijo v knjigah, se niti ni nadejala, da
bi se bilo mogoče srečati z njo ob vsakem ko¬
raku in v praksi. Zato je sedaj začudena in pri
tem tako neizmerno radovedno ogledovala gospo
Anico, kakor poštene žene zro na tiste, ki se drznejo
kreniti s prave poti na stranske steze. Bila pa je
vendar prepoštena, da bi bila verjela v greh,
in nikakor ji ni šlo v glavo, da bi res moglo biti
kaj med tema človekoma, a to že ne zaradi ne¬
zaslišane gluposti Kopovskega. Zapazila pa je, da
se razgovarjata jako živo.

® 105  @

Umeknivši se v ozadje med veliko porcelanasto
vazo in klavir, se nista le razgovarjala, nego se
naravnost pričkala kar četrt ure.

Ko je Polaneški šel mimo njiju, je rekla gospa
Anica nekoliko nemirna:

,,Bojim se, da ni kaj slišal. Nikdar nisi oprezen.“
,,Da. Krivda je zmerom pri meni. A kdo po¬
navlja neprestano: Bodi oprezna?“

V tem oziru sta bila res vredna drug drugega.
On namreč zaradi gluposti ni mogel videti ničesar
naprej, ona pa je bila neoprezna, da, celo drzna. Že
sta dve osebi poznali njiju tajnost; druge so jo
tudi utegnile pogoditi, in treba je bilo res zaslep¬
ljenosti Osnovskega, da se ni domislil ničesar. In
prav na to je ona tudi računala.

Ali sedaj Kopovski pogleda Polaneškega in
reče: „Ničesar ni slišal.“

Nato se vrne k pričetemu razgovoru, toda sedaj
jame govoriti potihoma in francoski:

„Ako bi me ljubila, bi bila drugačna, ker pa
me ne ljubiš, kako bi ti škodovalo ?“

Po teh besedah upre vanjo svoje lepe brez¬
izrazne oči, toda ona mu odgovori nestrpno:

„Naj te imam rada ali ne, toda s Castellijevo
nikdar! Umeješ li? Nikdar! Rajši z vsako drugo,
dasi, ako me imaš res rad, ne bi mislil na zakon. 11
„Ne mislil bi, ko bi bila drugačna.**
„Patientez!“

,,Da! Do smrti? Ko bi vzel Castellijevo, bi
bila blizu skupaj.“

■© 106  @

„Nikdar! Ponavljam ti!“

„No, toda zakaj?“

„Tega ne umeješ. Sicer pa je Castellijeva že
zaročena, in škoda bi bilo vsake besede . 11

„Sama si mi naročila, naj se hlinim, češ, da
hodim za njo, a sedaj me oštevaš. Izpočetka
nisem mislil na nič, toda pozneje se mi je prikupila,
in tega ne tajim. Vsem je všeč in vrhutega je kaj
dobra nevesta . 11

Gospa Osnovska si jame trgati robec.

„A moreš mi reči v oči, da ti je všeč? Od¬
loči se naposled: ali jaz, ali ona ! 11

„Ti, toda s teboj se ne morem oženiti, z njo pa bi
se mogel, ker sem videl dobro, da sem ji tudi všeč . 11

„Ko bi bolje poznal ženske, bi bil celo vesel
tega, da sem zabranila to ženitev. Niti ne
poznaš je. Videti je kakor nekaka palica, a vrhutega
je še tako slabega značaja. Kaj, ne umeješ niti
tega, da sem te naklonila hoditi za njo že glede
na ljudi in na Jožo? Kako bi drugače opravičil
svoje vsakdanje posete ? 11

„Razumel bi, ko bi bila drugačna . 11

„Ne oviraj me. Vidiš, vse sem uravnala
tako, da tvoj portret ni bil dovršen, da tako utegneš
priti v Pritulov. Potem pride tja še Štefka Ratkov-
ska, daljnja sorodnica Joževa. Umeješ li? Moraš
se delati, kakor bi ti bila všeč, jaz pa natvezem Joži,
kar mi bo po volji. Samo da ti bo mogoče ostati
v Pritulovu. Gospodični Ratkovski sem že pisala.
Ni lepa, toda kaj mila je . 11

@ 107  @

„Neprestano naj se hlinim — pa ničesar za to.“
,,Imela bi ti morda reči: ,Torej ne prihajaj'!“
„Anica!“

„Bodi torej potrpen. Ne morem se dolgo
jeziti nate. Toda sedaj odidi. Idi zabavat gospo
Maškovo. 11

Trenutek pozneje je gospa Osnovska ostala
sama. Njene oči so za trenutek spremljale Kopov-
skega z ostankom jeze, toda obenem z izvestno
nežnostjo. V belem ovratniku je bil ob zagoreli
polti tako nenavadno lep, da se ga ni mogla na¬
gledati. Lineta je bila že zaročnica drugega, a njej
se je še zdela neznosna misel, da bi ga ta vsak¬
danja tekmovalka mogla imeti za moža in za ljub¬
ljenca. Gospa Anica, je povedavši Kopovskemu,
da ga rajša prepusti • vsaki drugi nego Castellijevi,
govorila čisto resnico. Tičala je v tem ne le ne¬
izmerna ljubezen do tega glupega Endimiona, nego
tudi samoljubje. Tega izkratka niso pripuščali njeni
živci. Izvestna estetična všečnost, izvirajoča iz
grške naravi, ki jo je sama smatrala za vzvišeno,
ki pa je bilo pravzaprav slabo, ji je nadomeščalo
nravnost in vest. Spričo te všečnosti jo je bila
podjarmila neovržna mičnost Kjopovskega; toda
ker je imela le vročo glavo, pa ribje hladno čud,
je bolj ljubila igro z grehom, kakor je bistro
uganil Zavilovski, nego greh sam. Po prirodnem
načinu, držeč se načela: „Ako ne jaz, pa

nihče drug!“ je bila pripravljena iti celo do skraj¬
nosti, da zapreči ženitev Kopovskega z Lineto,

@ 108  @

tem bolj, ker je zapazila, da Lineta navzlic svojim
izrekom o Kopovskem, navzlic vsej ironiji, s kakršno
se je izražala o njem, navzlic vsemu roganju
takisto tiči pod vplivom njegove nenavadne lepote,
da je vse to roganje le dražilo, v katerem se
skriva milina, da je torej njena všečnost in všeč¬
nost Castellijeve enaka. Ni pa zapazila, da zaradi-
tega v globočini svoje duše prezira Lineto.

Hotela jo je torej najprej premagati in po
Zavilovskem se ji je to izborno posrečilo. Vedela
je, da se deklica že iz same ničemurnosti ne bo
mogla ubraniti njenemu prigovarjanju in občudo¬
vanju slovečega človeka. Tako je prihranila sebi
Kopovskega in vrhutega si je pripravila redko
gledališče, po katerem se zmerom koprneče ozi¬
rajo vse ženske, ki si žele več vtiskov nego ob¬
čutkov. Ko bi si pa hotel oni slavni Zavilovski,
ko se sčasoma naveliča svoje žene, poiskati drugje
Beatrico . . . morda bi jo našel . . . Ljudem, ki so
sposobni vtisniti ljubljeno ime v človeško pamet
in v občudovanje poznih vekov, se upre le malo¬
kdo. Teh namer za bodočnost si gospa Anica
doslej še ni bila začrtala odločno; imela pa je
vendarle megleno zavest, da bi bilo njeno zmago¬
slavje še popolnejše.

Zmagovala pa je že s tem, zakaj vse ji je šlo
po sreči, kakor je hotela. Hudovala se je le na
Kopovskega. Slutila je, da je že skoro njena last,
toda zapazila je, ako je bil sploh zmožen kake
predstave, kako si je predstavljal, da od izobilja ne

®> 109  ®

boli' glava in da Anica ne bi mogla delati ovir
Lineti. Jezilo jo je to tako močno, da je časih
mislila, kako bi ga kaznovala. Ob tem pa je bila
vesela, da je bila Lineta dozdevno res zaljubljena
z dušo in srcem v svojega Zavilovskega, kar je
bilo Kopovskemu obenem neumevno in mučno.

Te misli so ji sedaj kakor blisk izpreletele
glavo, in sicer vse v kratkem času njene osamelosti.
Naposled jo je zdramila večerja. Osnovski, ki je
hotel, da bi bila njegova soproga predmet sploš¬
nega občudovanja, kakršno je čutil on do nje, in
kateremu se je poleg tega kazalo nenavadno ugodno
to, kar je bil govoril Zavilovski o življenju zakon¬
skih, je prišel na nesrečno misel: izreči pri prvi
napitnici željo, naj bi bil Zavilovski srečen z Lineto
tako, kakor je on srečen z Anico. Nato so se oči
Zavilovskega in Polaneškega nehote uprle v lepo
gospo, ki je bistro pogledala Polaneškega. Dvojba
se je obema razpršila hipoma, to je, ona je bila
docela uverjena: Polaneški je slišal, da Kopovski
ni citiral tujih besed, nego govoril „ti“ naravnost
njej. Gospa Anica je takoj ugenila, da je bil Po¬
laneški gotovo govoril o tem z Marico, zakaj videla
je, kako sta jo trenutek pozneje, ko sta stopala
poleg nje, nekaj časa ogledovala kaj radovedno.
Ta misel jo je napolnila z jezo, z željo po osveti
>n jo storila tako razmišljeno, da je kaj nepo¬
zorno poslušala nadaljnje napitnice, ki so jih govo¬
rili njen mož, gospod Zavilovski, gospod Plavicki
in naposled še Bigiel.

® 110  ®

Toda po večerji ji je prišlo zdajci v glavo,
da bi priredila „dancing party“ — in Joža, pokoren
kakor zmerom na vsak migljaj in pri tem obodren
po večerji, je kaj vneto podpiral ta predlog. Ma¬
rica sicer ni mogla plesati, toda poleg nje je bilo
petero mladih dam: gospodična Lineta, gospa Osnov-
ska, gospa Bigielova, gospa Maškova in gospo¬
dična Zavilovska. Ta je sicer izrekla, da ne pleše,
ker pa so pravili o njej, da ne pleše, ne govori,
ne je in ne pije, se s tem dobra volja ni izkazila.
Osnovski, ki je bil posebno dobre volje, se je iz¬
razil pri tem, da je to potrebno, da bo Ignacij mo¬
gel dobiti Linetko v naročje, česar si doslej še
„gotovo ni bil drznil.“

Pokazalo pa se je, da Zavilovski ni bil spo¬
soben ustreči dobri volji gospoda Osnovskega, ker
ni bil še nikdar plesal ter ni imel o plesu niti
pojma, kar je gospo Broničevo in gospodično Li-
neto ne le napolnilo s čudenjem, nego ji celo
dimilo neprijetno. Zato pa je bil Kopovski dobro
podkovan v tej umetnosti, torej je pričel plesati
z gospodično Lineto kot z junakinjo tega večera.
Bila sta skupaj kaj lep par, in oči vseh so se ne¬
hote obračale po njiju. Zavilovski je bil primoran
gledati, kako se je njena zlata glavica nagibala k
rami Kopovskega, kako so se bližale njiju prsi
in kako sta se oba sukala po glasovih Bigielovega
valčka ter se združevala v harmonijo gibljajev in
se nekamo zlivala v nežno celoto. In zroč na to,
se je srdil, zakaj umel je, da je nekaj, česar ne

'&>  111 -s>

zna in kar bo družilo Lineto z drugimi ter mu jo
oddaljevalo. Vrhutega so govorili poleg njega
nekaj o mičnosti plešočega para, in Švirski, ki je
sedel blizu, je dejal:

„Kako lep gospod je to! Ko bi bili hurisi
kakor so huriske, bi utegnil biti huris v ženskem
raju Mohomedovem.“

Onadva pa sta plesala dolgo, in v zvokih tega
valčka in obenem v njiju gibanju je bila nekaka
opojujoča in opojna omedlelost, kar je še bolj
razvnemalo Zavilovskega, ker se je bil spomnil
Byronove takisto cinične kakor resnične pesmi o
valčku. Naposled je že dejal docela nestrpno:
,,Kdaj jo izpusti ta osel?“ Bal se je takisto, da se
ne bi preveč utrudila.

„Osel“ jo je naposled izpustil na drugem
koncu salona ter vzel takoj gospo Osnovsko. Toda
Lineta je pritekla k zaročniku, sedla poleg njega in
rekla:

„Pleše dobro in se rad ponaša s tem, ker
nima sicer ničesar, s čimer bi se ponašal. Pre¬
dolgo me je držal. Zasopla sem nekoliko, in srce
mi močno utriplje. Želela bi, da mi položite roko
na srce ter se prepričate, kako mi utriplje . . . Toda
to ne gre! Kako je to čudno, saj je vendar vaše
imetje!“

„Ti moja zlata!“ zakliče Zavilovske ter iz¬
tegne roko po njej, „Linetka, ne vikaj me danes.“

„Tvoje imetje!“ šepne ona.

© 112 -a)

In ni mu pulila svoje roke, nego jo nekoliko
povesila, tako da bi jo ljudje manj videli, ljubo¬
sumen sem nanj“, reče Zavilovski, strastno stis¬
kajoč njene prste.

,,Ali hočeš, naj ne plešem več? Rada plešem,
toda še rajši ostajam pri tebi . . .“

„Moja oboževana! . . .“

,,Le glupa deklica sem; biti pa te hočem
vredna. Vidiš, rada imam godbo . . . valčke, pa
tudi polke. To tako čudno vpliva name . . . Vem
pa tudi, da so še druge višje reči, nego je valček.
Primi mi robec in izpusti za trenutek roko. To je
sicer tvoja roka, toda moram si popraviti lase.
Spustiti se časih v ples, to vendar ni nič hudega,
kaj ne? Toda ako si želiš, pa ne bom plesala,
ker sem sedaj pokorna stvarca. Naučim se čitati
v tvojih očeh in potem bom kakor voda, v kateri
se zrcali oblak in jasno nebo. Tako dobro mi
je pri tebi. Glej, kako dično plešeta onadva."

Zavilovski ni dobil besed; samo na en način
ji je mogel pokazati, kaj čuti zanjo, to je poklek¬
niti pred njo. Toda ona mu je ravnokar kazala
Polaneškega, kako je plesal z gospo Maškovo, ter
ju jela odkritosrčno občudovati.

„Res, bolje pleše nego Kopovski", reče s
svetlimi očmi, „in ona, kako je lepa! Oh, samo
enkrat bi hotela iti plesat z njim . . . ako dovoliš?"

Zavilovski, ki na Polaneškega ni bil ljubo¬
sumen, ji reče: „Moj zaklad, kolikorkrat hočeš. Sam
ti ga pošljem takoj."

@ 113  ■©

„0h, kako odlično pleše, kako odlično! In
ta valček; kar mravljinci gomaze človeku po životu.
Plavata, ne plešeta."

Takšnega mnenja je bila tudi Marica, ki je,
zasledujoča z očmi plešoči par, čutila še zopr¬
nejše občutke nego prej Zavilovski, ker se ji je
zdelo, da Polaneški iznova zre na gospo Maškovo
s takšnim pogledom, s kakršnim je zrl nanjo ta¬
krat, ko je bil Švirski izrekel mnenje, da se ali
dolgočasi, ali jezi. Samo da je bila sedaj ta dom¬
neva že nemogoča. Časih sta se oba plesalca su¬
kala tesno mimo Marice, in dobro je videla, kako
njegova roka krepko objema telo gospe Maškove,
kako njegova sapa zaliva njen vrat, kako se mu
nosnice širijo in bega pogled po razgaljenih prsih.
To je utegnilo biti skrito vsem drugim, toda ne
Marici, ki je čitala z njegovega lica kakor iz
knjige. In zdajci je otemnela luč svetilnic v njenih
očeh. Razumela je, da je kaj drugega, ne biti
srečna in nekaj drugega, postati nesrečna. To je
trajalo kratko, tako kratko časa kakor takt valčkov
ali kakor minuta, v kateri se srce stisne ter pre¬
stane utripati, toda bilo je dovolj za slutnjo, da
bi se utegnilo življenje v prihodnosti dodobra za¬
motati in se današnja ljubezen izpremeniti v bridko
žalost in v preziranje. In ta slutnja jo je napolnila
s  strahom. Odstrla se je za trenutek pred njo
zavesa, za katero se je pojavila nepričakovano
vsa  beda in ničemurnost človeških značajev, vse
življensko pozlatilo. Nič se še ni zgodilo, prav

Rodbina Polaneških, III. zv. 8

@ 114  ©

nič, gospa Polaneška je videla samo prikaz, da
utegne nastopiti doba, ko se njeno zaupanje v
moža razprši kakor dim.

Toda poizkušala se je ubraniti dvomu. Trudila
se je prepričati samo sebe, da ga je prevzel vtisk
plesa, ne pa plesalka. Ni hotela verjeti svojim očem.
Sramovala se je tega Stanka, na katerega je bila
doslej tako ponosna, in borila se je na vso moč
s to predstavo, umevajoč, da je stvar neizrečno
važna in da utegnejo iz te malenkosti, iz te njegove
krivde, ki je še skoro ni, nastati posledice, ki se
bodo odbijale na vsej njiju bodočnosti.

V tem se oglasi poleg nje šaljivi glas gospe
Osnovske:

„Oh, Marica! Tvojega moža in gospo Maškovo
je morda ustvarila priroda zato, da skupaj plešeta
valček! Kakšen par je to!“

„Da!“ odgovori gospa Polaneška, premagujoča
sama sebe.

Gospa Anica pa je ščebetala dalje:

„Odlično pristojata drug drugemu. Da sem
jaz ti, bi bila nekoliko ljubosumna ... Ali si
ljubosumna? Ne? Odkritosrčna sem in ti prizna¬
vam: jaz sem. Ali vsaj bila sem kdaj. Oh! Vem
sicer, da me ima Joža rad, vendar ti možje imajo
tudi takrat svojo domišljijo, kadar ljubijo. Samo da
njih ne boli glava, ali da nas boli srce, tega
ne vidijo in nečejo videti. Niti najboljši niso dru¬
gačni. Kaj Joža? — Da, to je zgleden mož; ali si
pa misliš, da ga ne poznam? Sedaj sem se že pri-

@ 115  @

vadila in često me sili smeh, ker so pri tem
tako okorni . . . ! Takoj vem, kdaj se Joža začne
laskati. Ali veš, po čem' spoznavam to ?“

Marica se je neprestano ozirala za soprogom,
ki je bil v tem nehal plesati z gospo Maškovo
ter se spustil v ples z gospodično Lineto. In zdajci
je začutila veliko olajšavo, ker se ji je zdelo, da
pleše Stanko z gospodično Lineto z istim izrazom
na licu. Njena sumnja je začela bledeti in takoj si
je domislila, da sama ni dosti prida, ako ga je
sodila krivično. Nikdar ga še prej ni bila videla
plešočega in domislila se je, da pleše morda zmerom
tako.

V tem pa je ponovila gospa Osnovska:

,,Ali veš, po čem spoznavam, kdaj se Joža
začne laskati?"

„Po čem?" jo vpraša Marica živeje.

„Naučim te. Kadar sam nima čiste vesti, ima
takoj druge na sumu ter mi zaupa, kaj je zapazil,
da s tem odvrne pozornost od sebe. Dobri Jožek!
To je njih metoda. Vsi varajo, tudi najboljši."

Po teh besedah je odšla ter bila prepričana,
da je na društveni šahovnici napravila kaj spretno
potezo. Bila je res spretna. V Maričini glavi je na¬
stala zmeda. Ni vedela, kaj naj si misli. Tudi se je je
polastila velika telesna omedlelost. „Nisem zdrava",
si je rekla, ,,razvneta sem in lahko se mi še zgodi
Bog ve kaj." In občutek utrujenosti ji je narastal
čimdalje bolj. Ves ta večer se ji je predstavljal
sedaj nekamo vročinski. Njen soprog je govoril o

8 *

® 116  ®

gospe Osnovski kot o nezvesti ženi, ona pa je
govorila isto o vseh moških. On se je oziral z ne¬
pristojnim pogledom po gospe Maškovi, a gospa
Anica je tikala Kopovskega. V to so se še mešali
plešoči pari, enolični takt valčkov, glave zaljubljencev
in naposled uima, ki se je oglašala zunaj. Kakšna
zmes vtiskov je to, kakšna tantasmagorija! „Bolna
sem“, si je ponavljala v duhu Marica. Toda ob¬
enem je čutila, da jo ostavlja zadovoljnost in da
je bil to oduren večer njenega življenja. Na vso
moč si je želela domov, toda zunaj je lilo kakor
iz vedra. „Domov! Domov!“ Ko bi ji vsaj ta
Stanko dejal dobro, presrčno besedo! Ko ne bi
govoril niti o gospe Osnovski, niti o gospe Ma¬
škovi, nego o čem, kar se tiče njiju samih in je
njima drago.

„Oh, kako sem utrujena ! 11

V tem stopi Polaneški k njej. Ko ugleda njeno
bledo lice, ga obide sočutje do nje, kakršnemu je
bilo lahko dostopno njegovo sicer dobro srce.

„Ubožica moja!“ ji reče, „čas je, da greš v
posteljo. Samo da nekoliko poneha naliv. Ali se
ne bojiš groma ?“

„Ne. Sedi k meni . 11

„To je poletna ploha, ki zdajci mine. Kako
si zaspana ! 11

,,Morda ne bi bila smela hoditi semkaj. Zelo sem
potrebna miru, Stanko ! 11

On ni imel premirne vesti in se je hudoval
na samega sebe. Niti v glavo mu ni prišlo, da bi

-© 117  @

to, kar govori ona, moglo meriti nanj, na njegovo
draženje in vedenje proti gospe Maškovi, toda
zdajci je začutil: Ko bi se bila česa domislila, bi
bil njen mir po njegovi krivdi uničen za zmerom
— in ker ni bil izprijen človek, sta ga obšla strah
in potrtost.

„Zlodej vzemi vsak ples“, je dejal. „Rajši
sedim doma in pazim na svoj zaklad."

In govoril je to tako odkritosrčno, da njej, ki
ga je dobro poznala, ni mogla šiniti v glavo
niti senca kakega dvoma. Obšel jo je tudi občutek
velike olajšave.

„Kadar si pri meni", je rekla, „se takoj čutim
manj trudno. Trenutek prej mi ni bilo dobro. Anica
je sedela pri meni, toda kaj more njej biti do
mene? Kadar je človek bolan, mora imeti pri sebi
koga bližnjega in zanesljivega. Morda mi zameriš
to, kar ti povem, ker je nekamo čudno govoriti take
reči na zabavi, pri tujih ljudeh in tako dolgo po
poroki; zato umejem sama, da sem nekamo čudna in
da si mi res potreben, ker te imam močno rada."

„Tudi jaz te imam rad, drago bitje", odgovori
Polaneški, ki je čutil v tem hipu, da more biti edino
ljubezen do nje v njem poštena in zadovoljna.

V tem je naliv nekoliko odnehal, samo bliskalo
se  je še tako, da so bila okna videti svetlomodra.
Bigiel, ki je bil za dovršitev nocojšnje zabave
zaigral še Chopinov preludij, se je sedaj razgo-
varjal z gospodično Lineto in z Zavilovskim o godbi
ln  dejal, dobro prerešetavši svojo idejo:

@ 118  ©

„Bukacki si je izmislil različne vrste in tipe
žensk, toda jaz imam svojo godbeno kriterijo. So
ženske, ki ljubijo godbo z dušo, pa so zopet
druge, ki jo ljubijo z usnjem — in takih bi
se bal.“

Črez četrt ure je minila kratka poletna ne¬
vihta in razjasnilo se je popolnoma; gostje Os-
novskih so se jeli ravnati domov. Samo Zavilovski
je še ostal dalje nego drugi, da je mogel poslednji
želeti Lineti lahko noč.

Polaneški se je bal za Marico in je zato za¬
povedal voziti korakoma. V njeni utrujeni glavi se
je neprestano sukala slika moža, plešočega z gospo
Maškovo, in v ušesih so ji zvenele besede gospe
Osnovske: ,,Oh, kako varajo, celo najboljši!“
Vendar Polaneški jo je sedaj objel in jo držal
oprto nase ves pot — torej si ji je tudi polegal
nemir. Želela mu je z vso dušo zastaviti takšno vpra¬
šanje, iz katerega bi mogel spoznati njeno bojazen
in jo pomiriti. Toda črez trenutek si je domislila:
„Da me nima rad, ne bi mi kazal toliko skrbi.
Prej bi bil okruten, nego bi se hlinil. Ne vprašam
ga danes ničesar.“

Polaneški se je sklonil očividno pod vplivom
misli, ki jih je gojil v duhu in pod vplivom
vtiskov, češ, da le ona edina more biti njegova
prava ljubezen in prava sreča, ter jo lahno poljubil
na lice.

»Ne vprašam ga ničesar niti jutri“, je mislila
Marica, opirajoča glavo ob njegovo ramo.

© 119  @

A črez trenutek je še dodala:

„Nikdar mu ne rečem ničesar. 1 '

Telesna in duševna utrujenost je jela premago¬
vati njene moči; preden sta dospela domov, so se
ji oči zaprle in zaspala je v naročju Polaneškega.

Gospa Broničeva je v tem sedela v salonu
in zrla proti steklenim durim, držečim na balkon,
na katerega sta bila zaročenca odšla za trenutek,
da se nasrkata zraka, osveženega po dežju, ter si
brez prič rečeta lahko noč. Po nevihti je nastala
zelo jasna noč, dehteča od mokrega listja, polna
zvezd kakor okopanih v dežju ter smehljajočih se
skozi solze. Stala sta še nekaj časa molče, potem
pa sta si jela praviti, da se ljubita iz vse duše, in
naposled je Zavilovski iztegnil roko, na kateri se
mu je lesketal prstan, in dejal:

„Predraga in vneto ljubljena! Oziram se na
la prstan ter se ga ne morem nagledati. Doslej
se mi je zdelo, da je vse le sen, sedaj pa si že
smem misliti, da boš resnično moja."

Lineta položi svojo dlan v njegovo roko tako,
da sta bila oba prstana drug poleg drugega, ter
odgovori s sanjavim glasom:

,,Da. Že ni več prejšnje Linete, nego le tvoja
nevesta je; vse svoje življenje morava pripadati
drug drugemu. -— Res čudno mi je, da tiči v
teh prstanih taka moč, kakor bi bilo v njiju kaj
svetega."

Zavilovskemu se je zalivalo srce od sreče in
zadovoljnega razkošja.

8 ) 120  8 )

Rekel si je: „V prstanu je duša, ki se daruje,
a za nagrado se vzame druga duša ... A v takšno
zlato obljubo se vloži vse, kar govori v človeku:
Hočem, ljubim in obetam . . .“

Nato jo je objel in jo držal dolgo na srcu,
a potem se je jel poslavljati. Prevzet od moči
ljubezni in poleta svoje duše, je napravil iz tega
slovesa nekakšen verski čin spoštovanja in obože¬
vanja.

Nato je želel lahko noč tem blagoslovljenim
rokam, ki so mu bile dale toliko sreče, in lahko
noč srcu, ki se je bilo zaljubilo vanj, lahko noč
ustam, ki so bila razodela ljubezen, in lahko noč
prečistim očem, skozi katere je zrla nanj vzajemnost
— in naposled je izšla iz njega duša ter se izpre-
menila v svetel krog te nad vse najdražje in obo¬
ževane glave . . .

„Lahko noč!“

Trenutek kesneje sta gospa Broničeva in go¬
spodična Castellijeva ostali v salonu sami.

,,Utrudila si se mi, dete?“ jo vpraša gospa
Broničeva, zroča na lice Linetino kakor prebujena
iz sna.

A gospodična Castellijeva odgovori:

„Oh, teta, vračam se od zvezd, in to je‘tako
dolga pot!“

(Str. 120.) Nato jo je objel in jo držal dolgo na
srcu . . .



@ 123 -a)

VII.

Zavilovski si je mogel reči, da sveti časih
pesnikom srečna zvezda. Od tistega dne, ko se je
bil zaročil z gospodično Castellijevo, mu je prihajalo
pogostoma v glavo, da bo treba sedaj misliti na po-
močke, kako si zgradi domače ognjišče, kako dobi
potrebni denar za poroko in gosti. Ker pa je bil pred
vsem drugim zaljubljen ter sploh ni imel jasnega
pojma o podobnih rečeh, si je predstavljal vse kot
novo oviro življenja, ki jo je treba premagati. Pre¬
magal jih je bil že toliko v življenju, da je zaupal
v svoje moči; domišljal se je, da zlomi tudi to,
toda na pomočke, potrebne v ta namen, še ni
mislil.

Zato pa so mislili namesto njega drugi. Stari
gospod Zavilovski, ki mu navzlic vsemu priznanju
genijev nič ni moglo omajati prepričanja, da noben
pesnik nima v možganih vsega v redu, je pozval
Polaneškega na zaseben posvet in mu dejal:

„Povem vam odkritosrčno, da se mi je prikupil
ta deček, dasi je bil njegov oče ■— oprostite —
velik capin — zgolj kvarte, ženske in konji! . . .
Zadela pa ga je tudi že v življenju kazen. Mladič
se ni zvrgel po njem — in ne le, da svojemu imenu
ni napravil sramote, nego še proslavil ga je. Pri
drugih se v tem oziru temu nisem privadil dosti,
zato pa ga, ako mu Bog da zdravje, ne pozabim.
Toda že sedaj bi hotel kaj storiti zanj, zakaj, dasi

® 124  ©

je daljnji sorodnik, je vendarle sorodnik, ki nosi
enako ime, in to je prvo!“

Polaneški odgovori:

„Mislili smo že na to, samo da je težavna
stvar. Kadar mu človek le omeni pomoč, ga že
njegov ponos napravi tako zbadljivega, da ga ne
prebije niti najbolj strpljivi človek .' 1

„Glejte ga! . . . Tako ponosen je!“ mu seže
v besedo Zavilovski očividno zadovoljen.

„Da. Za knjigovodjo in dopisnika je v naši
trgovini in odkritosrčno se nam je prikupil; torej
sva mu oba, jaz in tovariš, ponudila kredit. Rekla
sva mu: Izposodite si nekoliko tisoč rubljev za
troške in za osnovo svojega doma in vrnete nama
ta denar od nagrade za svojo knjigo. Toda ni hotel.
Rekel nama je, da zaupa svoji nevesti; prepričan
je, da se mu prilagodi, in ni hotel. Osnovski mu
bil takisto hotel ponuditi pomoč, toda zadržali smo
ga, češ, da je zaman ... To bo težka stvar . 11

,,Morda ima tudi sam kaj ? 11

„Ima in nima. Šele sedaj smo pozvedeli, da
mu je ostalo po materi nekoliko tisoč rubljev, da
z obrestmi vzdržuje očeta, ki je v blaznici; glavnico
pa smatra za nedotakno. Da od nje ne vzame
ničesar, je gotovo, zakaj preden je prišel za uradnika
k nam, je trpel takšno bedo, da je skoro umiral
za lakoto; toda denarja se ni dotaknil. Tak značaj
je to. Sedaj umejete, zakaj ga cenimo tolikanj. Zdaj
menda nekaj piše in računi, da si pridobi pomoček
za osnovo svojega doma. To je lahko mogoče.
Njegovo ime šteje zdaj mnogo . 11

© 125  @

„Srake na vrbi!“ reče gospod Zavilovski.
„Pravite, da njegovo ime šteje mnogo? Da, toda
to so le srake na vrbi!“

„Ne mislim, toda skoro se to še ne pokaže.“
„Zoper vaju je že delal ovinke, ker sta mu
tujca, toda jaz sem mu sorodnik. 11
Polaneški zmaje z glavo.

„Midva sva mu tujca, toda starejša znanca
nego vi — pa tudi poznava ga bolje.“

Gospod Zavilovski ni bil vajen, da bi mu
kdo ugovarjal, torej je jel vihati bele brke in se
hudovati. Prvič v njegovem življenju, se mu je pri¬
petilo, da se je moral mučiti s tem, ali kdo, ki mu
hoče ponuditi denar, tudi izvoli sprejeti denar. Ob¬
enem se je čudil; bilo mu je všeč, a vendar ga
je tudi jezilo. Spomnil se je sedaj tudi tega, o čemer
ni pravil Polaneškemu: kolikokrat je bil plačal menice
za očeta tega mladega moža in še kakšne menice!
Jabolko je sedaj padlo tako daleč od debla, da so
nastale nove, nepričakovane skrbi.

„No,“ je rekel črez trenutek, „morda usmiljeni
Bog stori tako, da se mlajši rod izpremeni tolikanj,
da zlodej ne bo imel pristopa do njega . . .!“

Lice se mu zdajci razjasni od veselja. Neizčrpen
optimizem, tičeč na dnu njegove duše mu je na¬
polnil srce z veselimi predstavami, ko je dobil realen
dokaz za svoje opravičilo.

>,Naj ga pobere zlodej,“ je dejal, „ako je ta
bestija iz kamena ... To je sposobna glava, vztrajna
pri delu — a značaj, prosim, značaj.“

®> 126  @

Izbulil je oči, sukal glavo in namuznil ustnice

v znamenje občudovanja, kakor bi hotel žvižgati,
ter dodal črez trenutek:

,,Prosim! A to je plemič! - Res, tega pač nisem
pričakoval. 1 '

„Zdi se mi, da ne bo druge pomoči, nego da
se mu prilagodi gospodična Castellijeva.“

Toda stari plemič se zdajci namrdne:

„To se tako pravi, hm! Prilagodi se ali ne
prilagodi. — Zlodej vedi! Dokler je še mlada, bo
morda voljna privoliti v vse, toda kdo nam je
porok za to, kako dolgo? A vrhutega ima teto in
bodrega pokojnika, ki časih kaj reče, tudi iz groba,
ako govorite z njim . . . Res cenim one, ki si pri¬
dobe premoženje; ako pa je kdo dospel s pri¬
stave, ne pa z dvora, in se postavlja, kakor bi bil
stanoval zmerom v palači, gotovo koprni po palači.
Tako je bilo tudi s starim Broničem. Kar se tiče
ničemurnosti, je nista pogrešala nikdar oba, in v
takšni šoli je zrasla mlada. Zgolj v blagosti in v
izobilju. Ignacij ji ne pozna v tem oziru — niti

vi ji ne poznate. Takšno dekle (tu pokaže z glavo
na hčerko) bi šlo tudi v podstrešje, ko je dalo
besedo, toda pri njiju morda ne pojde lahko."

„Ne poznam ji“, reče Polaneški, „vendar sem
že marsikaj čul o njih vseh in iz prijateljstva do
Ignacija bi hotel naposled vedeti, kaj naj si mislim
o njiju."

„Kaj naj si mislite o njiju? Jaz ji poznam že od
prej in tudi ne vem mnogo. Ako bi sodil po tem,

@ 127 -a)

kar govori sama Broničeva, morata biti vrli, naj¬
plemenitejši ženski! ... A pobožni . . .! Hej, še
živi bi ji lahko smatrali za svetnici! . . . Vidite —
to je tako: Pri nas so ženske, ki nosijo Boga in
njegove zapovedi v srcu; pa so zopet druge, ki
si iz naše katoliške vere napravljajo katoliško dirko
— in take se vedejo najbolj hrupno ter najbujneje
rasto tam, kjer jih ni sejal nihče. Tako je.“

,,Da, prav pravite! 11  reče Polaneški smehoma.

,,Ali ni res?“ vpraša Zavilovski. „Nagledal sem
že vsakovrstnih reči v življenju . . . Toda vrniva
se k stvari. Ali imate kak svet, da bi ta divjak
sprejel pomoč, ali ga nimate ?“

„Treba si bo kaj izmisliti, toda v tem trenutku
mi ne more nič v glavo.“

V tem je gospodična Helena Zavilovska, ki
se je ukvarjala z izšivanjem na kanafasu in
doslej molčala, kakor ne bi bila čula razgovora,
zdajci dvignila jeklenomrzle oči in dejala:

„To je kaj preprosto. 11

Stari plemič jo pogleda:

,,Torej si kaj iznašla? Kakšen preprost pomoček
imaš? 11

„Naložite, oče, primerno glavnico za očeta
gospoda Ignacija. 11

„S takšnim nasvetom bi bila lahko molčala. Že
sem storil dovolj za očeta gospoda Ignacija, dasi
ga nisem hotel niti videti; sedaj pa bi hotel kaj
storiti za Ignacija samega. 11

■© 128  ©

,,Da, toda ako bi imel njegov oče zavarovane
obresti, bi lahko sam razpolagal s tem, kar ima
po materi . 11

,,To je pač res!“ reče gospod Zavilovski za¬
čuden. „Glejte le! Oba sva si zaman belila glavo,
ona pa je dobila pomoček. Bog ve, da je res!“

,.Gospodična govori popolnoma prav“, reče
Polaneški. In pogleda jo radovedno, toda ona je
že povesila na delo malomarno in kakor prezgodaj
uvelo lice.

Poročilo o takem srečnem obratu je močno
oveselilo gospe Polaneško in Bigielovo in vrhutega
je dalo napotek za razgovor o gospodični Heleni
Zavilovski. Prej so si bili mislili, da je hladna
deklica, ki ceni etiko nad vse. Toda pravili so, da
je bila pozneje skozi to hladnokrvnost predrla v
njeno srce velika ljubezen, ki je, izpremenivši se v
tragedijo, izpremenila tudi to bitje. Prej je
ljubila družbo, zdaj pa se je izogibala ljudi, se iz-
prevrgla v čudno, zaprto žensko, ljubosumno na
svojo žalost. Nekateri ljudje so hvalili njeno do-
brotnost, toda če je bila res dobrotna, je oprav¬
ljala dobra dela tako tajno, da nihče ni vedel nič
gotovega. Bilo se ji je kaj težko približati, zakaj
njena malomarnost je bila prepodobna ošabnosti.
Moški so trdili, da je v njenem ravnanju nekaj
naravnost prezirljivega, kakor ne bi jim mogla od¬
pustiti, da žive.

Zavilovski je bil v Pritulovu in se je vrnil
šele črez teden po razgovoru Zavilovskega s Pola-

@ 129  ®>

neškim, to je takrat, ko je bil plemič že položil
dvakrat toliko glavnico, kolikršna je bila ona, ki je
je bilo doslej treba za bivanje starega Zavilovskega
v blaznici. Zvedevši to, se je brž prišel zahvaljat
in se branil sprejeti dar, toda starec je čutil krepka
tla pod nogami in ga je takoj oštel:

„Kaj bi neki govoril", je dejal, „saj še nisem
ničesar storil zate. Tebi še nisem dal ničesar, nimaš
torej pravice ničesar sprejemati ali ne sprejemati;
a da se mi je zljubilo priskočiti na pomoč staremu
sorodniku, do tega ima pravico vsakdo."

Zoper to se ni dalo nič ugovarjati, torej se
je končalo vse z objemom in z ginjenostjo, v
kateri sta se ta še nedavno drug drugemu tuja
človeka začutila res sorodnika.

Gospodična Helena je kazala gospodu Ignaciju
prijaznost, in kar se tiče starega gospoda Zavilov¬
skega, ki se je žalostil skrivaj, da nima sina, se
je zaljubil v mladega moža presrčno. Ko ga je
teden dni potem, ko je bila gospa Broničeva do¬
spela zaradi neke stvari v Varšavo, prišla vprašat,
kako je s podagro, pri tem govorila o mladem
paru ter omenila nekolikokrat Nitki na hvalo, da
vzame človeka brez imenja, se je starec razjaril
in zaklical:

„Kaj vendar pravite? Bog ve, kdo je bolje
pogodil tudi v gmotnem oziru, da ne omenjam
drugih."

In gospa Broničeva, ki je naposled od starega
siroveža prenašala vse, je prebila gladko tudi opombo
Rodbina Polaneških, III. zv. 9

® 130  ®

o „drugih ozirih 11 . Zato pa je pol ure pozneje
razprostrla na vso. moč krila svoje domišljije.
Posetivši spotoma Polaneška, jima je povedala, kako
ji je gospod Zavilovski formalno obljubil, da iz
svojih pruskih zemljišč napravi majorat za ,.ljub¬
ljenega Ignacija". Sama je tudi priznala, da se je
zaljubila v „tega ljubljenega Ignacija 11  s tako ne-
presežno materinsko ljubeznijo, da časih v njenem
srcu nadomešča Lola. Naposled je izrekla krepko
zagotovilo, da se je Teodorju prikupil prav tako
kakor njej in da je za njiju oba spomin na Lola
tudi že manj bolesten.

Zavilovski ni vedel tega, da je v srcu gospe
Broničeve nadomeščal Lola, niti o majoratu, ki si
ga je bila izmislila. Zapazil pa je, da so se jele
izpreminjati njegove razmere do ljudi. Novica o oni
doti se je po bliskovo raznesla po mestu, zakaj
znanci so ga pozdravljali nekamo drugače, da, tudi
kolegi v pisarni so se vedli manj zaupno. Vrnivši
se iz Pritulova, je moral posetiti vse, ki so bili
navzoči na njegovi zaroki pri Osnovskih, in naglica,
s katero mu je vrnil ta poset na primer Mašek, je
tudi pričala o premeni dosedanjih razmer. Mašek
je v prvem trenutku, ko sta se bila seznanila, go¬
voril z njim nekamo od zgoraj. Tudi sedaj sicer
ni nehal biti naklonjen, toda koliko je bilo sedaj
prijateljske zaupnosti v njegovem vedenju, kakšna
prizanesljivost — tudi do poezije. Mašek ni bil
nasprotnik poeziji, toda morda bi si bil želel, da
bi bile pesmi Zavilovskega pisane v duhu ugodnej-

@ 131  ®

šem taboru res dobro mislečih ljudi, toda s poezijo
se je docela pomiril ter jo naposled celo hvalil.
Laskavo njegovo mnenje o pesništvu in pesniku
je bilo vidno iz njegovega pogleda, iz njegovega
smeha, iz njegovega neprestanega ponavljanja: „Toda
seveda, seveda res!“ Zavilovski, ki je bil v mar¬
sikaterem oziru naiven, ob tem pa nenavadno in¬
teligenten, je takoj spoznal, da tiči v tem nekova
hlimba, in si je mislil:

„Čemu se ta drugače tako pametni človek,
vede tako, da je kar očividno?"

Istega dne se je dotaknil tega vprašanja v
razgovoru pri Polaneških, zakaj pri njiju je bil spo¬
znal Maška.

„Ko bi se jaz vedel drugače nego navadno 1 ',
je dejal, „bi se izkušal vesti tako, da tega ne bi
nihče zapazil."

„Vsak pozer", odgovori Polaneški, „računa
na to, da ljudje tudi spoznajo njegovo ravnanje;
naposled, ker so leni ali ker nimajo dovolj poguma,
verjamejo to, kar ima izražati poza. Sicer pa je
to kaj težavna stvar. Ali ste še opazili, da ženske,
ki se lepotičijo, polagoma izgube mero? S po-
zerstvom je taisto. Celo najbolj razumni ljudje
izgube časih mero."

„Res“, odgovori Zavilovski, „vendar tudi to
je res, da je mogoče ljudem vse obesiti na nos."

»Kar se tiče Maška", je nadaljeval Polaneški,
„ve dobro, da dobite gospo, ki se šteje za pre¬
možno; ve, da ste se zbližali s starim gospodom

9*

® 132 -s

Zavilovskim, in morda bi se rad po vašem posre¬
dovanju spoprijateljil z njim. Mašek mora misliti
na prihodnost, zakaj povedali so mi, da s pravdo
zoper oporoko, od katere je zavisna njegova usoda,
ni dobro. 11

Tako je tudi bilo. Oni mladi odvetnik, ki je
branil oporoko, je kazal le premnogo gibčnosti,
eneržije in neodjenljivosti.

S tem se je končal razgovor o Mašku, zakaj
gospa Marica je jela pozvedovati o Pritulovu in
njegovih prebivalcih, in za Zavilovskega je bila ta
tvarina neizčrpna. V izraznem njegovem pripovedo¬
vanju je nastopil pritulovski dvor z lipami ob cesti,
dalje senčni vrt, ribniki, trsičje, jelše in na obzorju
pram smrekovega gozda. j Kremen, ki je bil že
obledel v Maričinem spominu, je stopil sedaj kakor
živ pred njo in v tej hipni prebudi koprnenja je
pomislila, da naprosi kdaj Stanka, naj odide z njo
bodisi vsaj v Vontoro k oni cerkvici, kjer je bila
krščena ona in takisto njena mati. Morda se je v
tem trenutku spomnil Kremena tudi Polaneški, zakaj
zamahnil je z roko in dejal:

„Povsod na kmetih je enako. Spominjam se,
kako je govoril Bukacki, da bi bival jako rad na
kmetih, toda le, če bi imeli v hiši izkušenega ku¬
harja, veliko knjižnico, lepe in razumne ženske in
če bi mu ondi ne bilo treba bivati dalje nego
dva dni v letu. In umejem ga.“

„A vendar 11 , omeni Marica, ,,si tolikanj želiš
imeti svoj košček zemlje za mestom ?“

@ 133  @

,,Da bi poleti mogla stanovati v svoji hiši,
ne pa v Bigielovi, kakor morava letos."

„Tudi v meni", reče Zavilovski, „se oglasi ne¬
kakšen vaški nagib, brž ko dospem na kmete. Sicer
pa moja nevesta ne ljubi mesta, in to mi je
dovolj."

„Ali Linetka res ne ljubi mesta?" vpraša Ma¬
rica z zanimanjem.

„Saj je taka rojena umetnica. Jaz tudi zrem
na prirodo in čutim z njo, toda ona me opozarja
na stvari, ki jih sam ne morem zapaziti. Pred
nekoliko dnevi sva šla v gozd na izprehod, kjer
mi je kazala na primer praprot v solncu. To je tako
lepo! Tudi me je naučila, da imajo smrekova debla,
zlasti v večerni svetlobi, vijoličasto barvo. Opozarja
me na barve, ki jih nisem videl prej, in mi kot nekaka
veščica, stopajoča po gozdu, kaže nove svetove."

Polaneški si je mislil, da vse to utegne biti
dokaz umetniške duše, ali pa utegne biti tudi pojav
mode in zaljubljenosti v slikarstvo, ki snubi, in
tiste zaljubljenosti v kolorit, s katero tekmuje
dandanašnji marsikatera deklica, a ne iz ljubezni
do umetnosti, nego le na videz. On sam se ni
menil za slikarstvo; spoznal pa je, da se je gosem
velikega sveta izpremenilo v blago, ki ga rade
razstavljajo na trgu ničemurnosti, ali z drugimi be¬
sedami: fraza, ki ima dokazati umetniško izobrazbo
in umetniško dušo.

Vendar je ohranil te misli sam zase, Zavilov-
ski pa je nadaljeval:

@ 134  @

„Vrhutega ima neizrečno rada vaške otroke!
Pravi, da so to znameniti modeli, ne tako vsak¬
danji, kakor so mladi Italijani. Kadar je lepo vreme,
prebivava oba ves dan na svežem zraku in oba
sva opaljena od solnca. Učim se takisto igrati tennis
ter vrlo napredujem. To se zdi lahko, toda izpočetka
je dosti težko. Gospod Osnovski igra strastno, ker
se boji debelosti. Ne morem niti povedati, kako
dober in nežen človek je.“

Polaneški, ki je za svojega bivanja v Belgiji
igral tennis prav tako strastno kakor gospod Osnov¬
ski, se pobaha s svojo gibčnostjo in de:

„Ko bi bil pri vas, bi vam pokazal, kako se
igra tennis.“

„Meni, seveda!" odgovori .Zavilovski, „toda
oni igrajo dobro, zlasti Kopovski.“

„A, gospod Kopovski je v Pritulovu?" vpraša
Polaneški.

„Da“, odgovori Zavilovski.

V tem si oba pogledata v oči in zdajci uga¬
neta, da nekaj vesta, in umolkneta. Nastal je tre¬
nutek molčanja, da, zadrege, zakaj Marica se je
hipoma zardela, se rdela čimdalje bolj, ker ni mogla
skriti rdečice.

Zavilovski, ki si je bil doslej mislil, da edini
on ve za tajnost, je začuden zapazil njeno rdečico
ter se čutil istotako zmedenega. Hotel pa se je
izmotati iz zadrege, in zato je izpregovoril hitro:

,,Da, Kopovski je v Pritulovu. Gospod Os¬
novski ga je povabil zato, ker gospodična Lineta

© 135  ©

še ni dovršila njegovega portreta, pozneje pa tudi
ne bo utegnila. Vrhutega se mudi tam sorodnica
gospoda Osnovskega, gospodična Ratkovska, in
mislim si, da se Kopovski poteza zanjo. To je
kaj mila in tiha deklica. Avgusta meseca pojdemo
vsi v Schevening, zakaj dame nimajo rade Ostenda.
Da gospod Zavilovski ni tako odločno priskočil
na pomoč mojemu očetu, ne bi mogel iti, toda
sedaj imam proste roke . . .“

Po teh besedah je jel govoriti s Polaneškim
o svoji službi v pisarni, ki je ni hotel izgubiti.
Nasprotno pa je prosil, da bi glede na izjemne
okoliščine mogel dobiti nekaj mesecev odpusta.

Nato se je poslovil in odšel, zakaj mudilo se
mu je napisati pismo nevesti. Črez nekoliko dni bi
imel oditi zopet v Pritulov; v tem pa je pisal
pisma, časih celo po dvoje na dan.

In na poti v svoje stanovanje si je sestavljal,
kaj naj zapiše, zakaj vedel je, da bosta gospodična
Lineta in Broničeva pismo čitali skupaj, ter je iskal
v njem ne le srca, ampak tudi krila in da se bodo
lepša mesta prečitala tajno gospe Anici, gospodu
Osnovskemu, da, tudi gospodični Ratkovski. Nikakor
pa tega ni zameril svoji ljubljeni „Nitki“; bil ji je
celo hvaležen, da se ponaša z njim, in trudil se
je na vso moč, da ugodi njenim visokim pred¬
stavam o njem. Niti misel, da bodo ljudje zvedeli,
da jo nima rad, ga ni mučila. „Naj zvedo, da je
ljubljena tako kakor nobena na svetu!“

® 136  ®

Vrhutega je premišljal sedaj nekoliko o Marici.
Njena rdečica ga je bila iznenadila, zakaj videl je
v njej dokaz zelo čistega značaja. Ne le da ni
bila sama sposobna zla, nego sramovala se je,
jezila in tresla celo zaradi tuje umazanosti. In pri¬
merjajoč jo Osnovski, je spoznal, kakšno brezdno
more ločiti ženske, navidezno stoječe na enakem
društvenem stališču, gmotnem in duševnem.

Polaneški je dejal, ko je bil odšel Zavilovski:

„Ali si zapazila, da je tudi Zavilovski nekaj
zasledil? Sedaj nimam nobene dvojbe več. Ta Os¬
novski je slep! Slep!“

Gospa Marica pa odgovori:

„Prav ta njegova slepota bi jo imela geniti
in zadržati. To bi bilo grozno."

„Ne bilo bi, nego je. Vidiš, plemenite duše
plačujejo zaupnost s hvaležnostjo, nizke pa s pre¬
ziranjem."

VIII.

Gospe Marici so prinesle te besede veliko
tolažbo, zakaj spomnivši se svoje prejšnje vzne¬
mirjenosti, si je domislila, da Polaneški ne bi bil
izrekel ničesar podobnega, ako bi bil sposoben varati
njeno zaupanje. Niti to ji ni prišlo v glavo, da
utegne imeti človek drugo mero za druge, a zopet
drugo zase in da se v življenju srečavamo na vsakem
koraku s takšnim dvojnim laktom. Govorila si je,
da je že dovolj, ako kaže žena možu neomejeno

■a) 137 ®

zaupanje; tedaj je zadržan od vsega. In že z do¬
kaj manjšo bojaznijo je premišljala sedaj o bližnji
soseščini poletnega stanovanja gospe Kraslavske
s stanovanjem Bigielovim, v katerem bi imela s
soprogom prebiti poletje. Lahko si je bilo mogoče
domisliti, da bo gospa Maškova, ki se je bila že
nastanila v materinem stanovanju, že iz dolgega
časa pogostoma zahajala k Bigielovim. Mašek je
ni poslal v Kremen, ker se v poletnih mesecih
ni hotel ločiti od nje. Iz Varšave, kjer je moral
ostati zaradi svojega poklica, je mogel vsak dan
zahajati k ženi, bivajoči uro daleč za mestnimi
vrati, oddaljeni Kremen pa ni bil sposoben za
take izlete. Mašku, ki je ljubil ženo odkritosrčno,
je bila njena družba neozgibno potrebna za izpod-
bujo, zakaj prihajali so mu iznova težki časi.
Pravda o veljavnosti oporoke še ni bila izgubljena;
ni pa tudi nastal nikakšen obrat na bolje, ker je
nasprotnik krepko branil oporoko. Pravda se je torej
vlekla, in ljudje so začeli dvojiti o uspehu —
in že to je pomenilo za Maška skoro toliko kolikor
padec. Njegov kredit, ki je bil izpočetka tako
zrasel in zacvetel kakor jablana spomladi, se je jel
zopet majati. Slanik, ki je bil Maškov osebni na¬
sprotnik ter sploh neprijenljiv človek, ni le pre¬
nehal trositi poročil o slabem stanju svojega tek¬
meca , nego se je potrudil tudi za to, da je dvom
o srečnem izidu te pravde dospel celo v časopisje.
Pričel se je neusmiljen pravni in osebni boj, zakaj
tudi Mašek se je trudil na vso moč škodovati na-

@ 138  -©

sprotniku in njegovo vedenje je bilo skoro izziva¬
joče, kadar se je srečal z njim. Kredit je padal
čimdalje bolj, in upniki, dasi jih je plačeval pra¬
vilno, so izgubili zaupanje. Pričel je iznova mrz¬
lično iskati denarja, da z enim dolgom poplača
drugega in da ohrani dobro ime, češ, da more
plačati hipoma. Mašek je uporabil za to toliko raz¬
uma in eneržije, da bi bil celo s temi zmož¬
nostmi dosegel slavo in veliko premoženje, ko ne
bi bilo osnovne neodkritosrčnosti v njegove živ-
ljenske razmere. Ko bi se mu bilo posrečilo do¬
seči, da bi bila oporoka proglašena za neveljavno,
bi utegnilo biti ohranjeno vse; toda na to je bilo
treba čakati in v tem je moral zavezovati nit, ki
se je že trgala tupatam, kar ni bilo samo nelahko,
nego celo poniževalno. Prišlo je celo do tega, da
je moral Mašek štirinajst dni pozneje, ko sta se
bila Polaneška nastanila pri Bigielovih, naprositi
Polaneškega prijateljske usluge, naj mu podpiše
menico za nekoliko tisoč rubljev.

Polaneški je bil že po svoji naravi delaven
in več radodaren človek, toda imel je svojo teorijo,
ki mu je v denarnih stvareh velevala biti ne¬
pristopnemu — in zato je odklonil podpis, pač
pa je pogostil Maška s svojimi nazori o denarnih
stvareh med prijatelji.

„Kadar se ne tiče trgovine, uspešne za obe
strani“, mu je dejal, „nego zasebne usluge, na¬
vadno odrečem svoj podpis; zato pa postrežem z
gotovino, kadar je prijatelj ali znanec v hipni za-

@ 139  @

dregi, ne pa kadar v obupni situaciji potrebuje de¬
narja. V takem primeru hočem rajši to uslugo od¬
ložiti za pozneje . 11

„To pomeni 11 , odgovori Mašek suho, „pitaš
me z nado, da mi pomagaš takrat, ko pridem že
na kant . 11

„Ne, to pomeni, ako napoči katastrofa, da
utegneš dobiti od mene posojilo, da potem shraniš
to, kar si izposodiš, ali pričneš s to glavnico
kaj novega. Sedaj je tako, kakor bi jo vrgel v
prepad, ker meni prinese škodo, tebi pa tudi ne
pomaga . 11

Mašek je bil razžaljen.

„Dragi moj 11 , mu reče, „ti gledaš moje stališče
v dokaj slabši luči nego jaz sam in nego je v
resnici. Saj je to itak le hipna in majhna zadrega.
Visoko cenim tvojo dobro voljo, toda niti sedaj ne
bi dal svojih nad za tvojo gotovino. Sedaj pa imam
do tebe še eno prijateljsko prošnjo, to je, da ne
govoriva o tem več . 11

Nato kreneta oba k ženskama. Mašek se je
jezil nase, da je bil prosil, Polaneški pa, da mu
je odrekel prošnjo. Njegova teorija, češ, da mora
biti človek v denarnih stvareh trd, mu je često pro-
vzročila podobne neprijetnosti, da ne govorimo o
škodi, ki mu jo je prinašala v življenju.

V družbi gospa je njegova slaba volja narasla
še bolj, ko je primerjal gospo Maškovo Marici.
Na veliko Maškovo žalost še doslej ni bilo opaziti,
da bi gospa Maškova imela postati mati, in še bolj

@ 140 s>

ga je mučilo to, da je celo zdravnik, ki mu je zaupal
in ki jo je poznal od detinstva, začel sam dvojiti
o tem, ali sploh pride kdaj do tega. Zato pa ni
izgubila prav nič lepote svojega mladeniškega
telesa in zlasti sedaj je bila videti v svoji perkalasti
poletni opravi poleg okorne Marice, ki se je bila
močno izpremenila, ne kot dekle, nego celo kot oseba,
za nekoliko let mlajša. Polaneški, ki se mu je zdelo,
da je že premagal divni čar, s kakršnim je delovala
nanj, je začutil zdajci, da temu ni tako in da se
bo zaradi bližnje soseščine, ko jo bo videval
pogosteje, čimdalje bolj vdajal njeni telesni mič¬
nosti.

Njegove razmere do žene pa so postale izza
zaročne slavnosti Zavilovskega z Lineto dokaj
toplejše, in Marica je bila mirnejša nego prej, zato
ga je vprašala sedaj po odhodu Maškovih, ko je
zapazila, da se je Polaneški poslovil od Maška
hladneje nego navadno in ker je bil sploh videti
nejevoljen, ali se nista morda sprla.

Polaneški ni bil vajen govoriti z njo o trgovini,
toda to pot je bil nezadovoljen sam s seboj in je
tudi čutil potrebo povedati to, kar ga je težilo.
Tega zmerom potrebuje človek, ki je nekoliko
sebičen, ako je prepričan, da najde sočutje v bližnjem
vdanem srcu, torej ji je dejal:

„Odrekel sem Mašku posojilo in odkritosrčno
ti rečem, da mi to mrzi. Ima še nado, da se otme,
toda situacija je taka, da se bo treba spotekniti še
ob marsikatero oviro, preden dospe do konca.

-g) 141 g)

Sicer pa nisem bil z njim nikdar v prijateljski zvezi
in skoro ga nimam rad; draži me to in jezi, toda
življenje naju je vodilo neprestano skupaj in vrhu-
tega nam je izkazal veliko uslugo. Izkazal sem
uslugo njemu tudi jaz, a sedaj ima zopet nož
na grlu.“

Marica je bila vesela, ko je zaslišala te besede,
zakaj domislila si je: Ako bi mičnost gospe

Maškove res vplivala na Stanka, ne bi mu bil od¬
rekel posojila, a poleg tega je zapazila v njegovi
žalosti dokaz njegove dobre volje. Pomilovala je
tudi Maškovo; ker pa ni bila prinesla Mašku skoro
nobene dote, ga ni smela naravnost prositi, naj
jima priskoči na pomoč, in je vprašala samo:

„Ali misliš, da bi bilo res izgubljeno ? 11

„Nemara da, nemara ne“, odgovori Polaneški.
Nato je dodal nekamo ponosno: ,,Odbijem ga
lahko. Bigiel je mečjega srca.“

,,Toda ne govori. Ti si tako dober. Najboljši
dokaz temu je to, da ti je tako neprijetno . 11

„Seveda ni prijetno misliti, da se človek, dasi
tujec, zvija kakor kača zaradi nekoliko tisoč rubljev.
Vem, česa se tiče stvar. Mašek je dal poslednji
obrok na jutri, prej pa je povsod iskal denarja, toda
iskal ga je oprezno, da Tie bi delal hrupa in
strašil upnikov, a računal je naposled vendarle name.
Vidiš, jutri ne plača. Mislim si, da črez nekoliko
dni najde toliko, kolikor potrebuje, v tem pa bo
dobro ime njegove natančnosti omajano in ob po¬
ložaju, v kakršnem je, utegne biti to zanj pogubno . 11

@ 142  @

Gospa Marica je jela zreti na soproga in rekla
naposled z izvestno boječnostjo:

„A tebi bi bilo res težavno ?“

„Ako le hočeš zvedeti resnico, ti rečem, da
nikakor. Imam celo pri sebi čekovno knjigo, ki
sem jo vzel s seboj zato, da bi mogel dati nadavek,
ko bi se dobilo tu poletno stanovanje."

Potem se spusti v smeh.

„0!“ pravi, pokroviteljstvo in sočutje z nek¬
danjim oboževateljem! To mi začenja delati težko
glavo."

Gospa Marica se tudi zasmeje, zakaj bila je
vesela, da se je soprogu razjasnilo obličje; toda
zasukala je svojo mično glavico in dejala:

„Ne! To ni sočutje z oboževateljem, nego le
oduren egoizem, ker si mislim, da ta peščica tisočakov
provzroča toliko neprijetnosti mojemu Stanku."

Polaneški pogladi z dlanjo njene lase.

„Toda res si dobra ženska."

Nato jo vpraša:

„No, odloči torej: ena — dve — tri! Ali naj
dam?"

Ona ne odgovori ničesar, nego jame pomeži-
kavati kakor raznežno dete, češ, naj da. Oba se
zdajci razveselita, tod# Polaneški se je delal, kakor
bi bil nejevoljen, in je mrmral:

„Tako je tedaj, kadar je človek pod žensko
oblastjo. Naj bi se človek klatil ponoči in prosil
gospoda Maška, naj sprejme njegov denar, a to
samo zategadelj, ker tako ugaja tej razneženi glavici."

@ 143  @

Njeno srce se je skoro zalivalo od veselja,
da jo je imenoval „razneženo glavico 11 . Vsa njena
stara žalost, vsa nemirnost je izginila, kakor bi jo
bile pregnale te besede. Njene razveseljene oči so
zrle na soproga z nepopisno ljubeznijo.

Trenutek kesneje vpraša:

„Ali moraš res takoj oditi tja ? 11

„Seveda. Mašek odide jutri ob osmih v mesto
in se bo ondi pehal ves dan . 11

„Torej si pa daj zapreči Bigielov voz . 11

„Ne, mesec sveti in tja ni daleč. Pojdem peš...“

Po teh besedah se poslovi od žene, vzame
s seboj knjigo s čeki in odide. Spotoma si je mislil:

„Toda tale Marica je res kakor dobra ura. To
je takšno zlato bitje, da res ne bi imel srca, ko bi
tudi hotel uganjati lopovstva. Bog mi je dal ženo,
kakršnih je malo na svetu . 11

In začutil je v tem trenutku, kako jo resnično
ljubi. Čutil je takisto, da ljubezen sama na sebi,
kot vzajemna naklonjenost dveh oseb raznega
spola, ni še sreča in da utegne biti celo nesrečna,
kadar oba ljubljenca ne pristojata drug drugemu.
Toda nasprotno niti najživejša človeška domišlija
ni zmožna iznajti večje sreče, nego je velika in
obenem prava ljubezen v zakonskem stanu. „Nad
lo ni ničesar 11 , si reče Polaneški, „in ako si pred¬
stavljam, da je to tako lahka reč, tako pristopna
vsakomur, da je to stvar zgolj dobre in poštene volje,
a ljudje da teptajo z nogami po tem resničnem za¬
kladu ter žrtvujejo mir za prepir in čast za nečast..

@ 144  -©

Ob takem premišljanju je dospel do Maškove
vile, katere okna so svetila nalik veliki svetilnici v
ozadju temnega gozda. Ko je stopil skozi vrata na
dvorišče, razsvetljeno od mesečine, in se približal
hodniku, je ugledal skozi okno v sobi oba Maska,
sedeča na nizkem, okroglastem, zavrtnem divanu,
pri katerem je stala mizica s svetilnico. Mašek je
objemal ženo okrog pasu, z drugo roko pa je držal
njeno dlan, ki jo je sedaj dvignil k ustom, sedaj
pa jo zopet izpustil, kakor bi se ji zahvaljal za
kaj. Zdajci je objel mlado ženo z obema roka¬
ma, jo potegnil k sebi, se sklonil nad njo in jo
jel strastno poljubljati na usta; ona pa mu z ro¬
kami, ki so se ji onemoglo povesile na kolena,
ni vračala laskanja, pa tudi se ni branila, nego
sedela tako, kakor bi bila bitje ne le brez volje,
nego tudi brez krvi. Časih je videl Polaneški le teme
Maškove glave, njegove dolge brke, ki so se gi¬
bali od poljubov, in ob tem pogledu se mu je
nagnala kri v glavo. Polil ga je skoro takšen
krop poželenja kakor takrat, ko je iskal traku s
plašča gospe Osnovske; čut je bil tem bolj vroč,
ker je bil ojačen z dolgo vrsto predhodnih izkušenj.
To čisto teleseno genutje, ki se mu je Polaneški
sam čudil in ki se mu je bil upiral že davno, je oži¬
velo sedaj z nepremagljivo močjo. Hipoma se je
prebudil v njem nagib prvotnega človeka, ki kar
naravnost zbesni, ugledavši zaželeno ženo v tujem
naročju, ter se utegne spustiti zanjo v borbo s
srečnejšim tekmecem. Obenem s poželenjem ga

® 145  ©

je jelo paliti ljubosumje, nepravo, ničemurno, najnižje
izmed vseh drugih vrst ljubosumja, ker je bilo čisto
telesno, toda vendar tako razbrzdano, da bi bil on,
ki je bil še nedolgo premišljal, da more zvesta
ljubezen samo do žene biti prava sreča, poteptal
zdajci to srečo in to ljubezen, samo da bi poteptal
Maska in mu izpulil iz naročja to vitko žensko
telo ter pokrival s poljubci to lice donde brez
misli in ne tako lepe, kakor je bila njegova žena.

Tega prizora, ki ga je zrl skozi, okno vendar ni
mogel prebiti; skočil je k vratom in pozvonil na vso
moč. Misel, da je ta zvonček, ki se je zdajci oglasil
v tišini, razdrl to laskanje, mu je provzročila ne¬
kakšno divjo in škodoželjno radost. Ko mu je
služabnik odprl, mu je zapovedal, naj ga naznani,
pri čemer se je trudil, da se premaga, zbirajoč v
duhu to, kar je imel povedati Mašku.

Trenutek pozneje je dospel k njemu Mašek
nekoliko začudenega lica.

„Oprosti, da prihajam tako pozno 11 , reče Pola-
neški, „toda žena me je pokarala zato, ker sem
ti bil odrekel uslugo. Ker vem, da odideš jutri za¬
rana, sem prišel danes opravit to stvar. 11

Z Maškovega lica se je zrcalilo skrito veselje.
Uganil je takoj, da je tako pozni poset Pola-
neškega v zvezi z njiju poslednjim razgovorom,
nikakor pa ni pričakoval, da pojde stvar tako
gladko.

Prosim, blagovoli vstopiti 11 , mu reče, „moja
žena še ne spi.“

Rodbina Polaneških, III. zv. 10

@ 146  ®>

In pospremi ga v isto sobo, v katero je- bil
zrl Polaneški pred hipom skozi okno. Gospa Ma-
škova, sedeča na onem divanu, je držala v roki
papirni nož in knjigo, ki jo je bila očividno šele
pred trenutkom vzela z mize. Ugaslo njeno lice je
bilo videti mirno, toda na licu se je še poznal sled
poljubov, in usta je imela vlažna, a oči meglene.
Polaneškemu se je iznova* premenila kri v krop in
navzlic vsemu trudu, da bi se vedel mirno, je
tako močno stisnil roko, ki mu jo je podala, da
so se usta gospe Maškove stisnila kakor od bolesti.

V trenutku, ko se je dotaknil njene roke, ga
je preletel mraz od glave do pet. V tem stisku je
bilo nekaj tako pasivnega, da ga je nehote izpre-
letela misel: Ta ženska ni zmožna nasprotovati
nikomur, kdor bi sploh imel pogum in drznost
prestopiti k napadu.

V tem izpregovori Mašek:

„Premisli, da sva oba dobila dolg nos — ti,
da si mi odrekel, jaz pa da sem te naprosil podpisa.
Ti imaš dobro ženo, pa tudi moja ni nič slabša.
Tvoja se je potegnila zame, moja pa je vzela tebe
v varstvo. Priznal sem ji odkritosrčno, da sem v
hipni zadregi, in oštela me je, ker ji nisem tega
priznal že prej. Seveda ni govorila z menoj kakor prav¬
nik, ker nima pojma o tem, toda naposled mi je
dejala, da je treba dati upnikom poroštvo in da je
pripravljena dati to poroštvo na svojih dosmrtnih
dohodkih, sploh na vsem, kar je njenega ... Ravnokar
sem jo zahvaljal za to dobroto, ko si prišel. 11

® 147  ®

Mašek položi Polaneškemu roko na ramo.

„Dragi moj“, mu reče, „pritrjujem ti, da je
tvoja gospa najboljše bitje na svetu, in pritrjujem
tem bolj, ker imam o tem nov dokaz, toda priznaj,
da ni moja nič slabša. Ne smeš se tudi čuditi, da
ji prikrivam svoje zadrege, zakaj Bog ve, da sem
pripravljen deliti dobre stvari s tem milim bitjem, toda
slabe, zlasti začasne, hranim rajši zase. Ko bi jo
ti poznal tako kakor jaz, se ne bi mi čudil . . .“

Polaneški, ki navzlic temu, da mu je gospa
Maškova. zbujala strast, ni imel o njej velikega
pojma, ali pa je vsaj ni smatral sposobne za
žrtev, si je mislil:

,,Ali je res vrla ženska, in tedaj se motim, ali
pa jo je Mašek prekanil tako, da smatra njegovo
situacijo za sijajno in to nezgodo le za začasno.“

Glasno pa ji je dejal:

,,Jaz sem čiovek, natančen v trgovinskih
stvareh, toda za koga me smatrate, milostiva gospa,
ako si mislite, da si želim poroštva na vašem
imenju? Odbil sem prošnjo samo zaradi zložnosti in
močno me je sram; odbil sem jo zato, da ne bi mi
bilo morda iznova potovati v Varšavo po denar, ako
bi ga mi bilo treba. Poleti je človek len in egoist.
Toda v celoti je to neznatna stvar in ljudem, ki
se kakor vaš soprog ukvarjajo s trgovino, se take
nadloge primerjajo skoro vsak dan. Večkrat je treba
posojila samo zato, ker ni mogoče v tem hipu nič
potrositi svojega denarja."

10*

@ 148  ■©

,,To se mi je ravnokar pripetilo 41 , reče Mašek
očividno zadovoljen, da Polaneški stvar tako opisuje
njegovi soprogi.

„Mati se je ukvarjala s trgovino, zato sem
nokoliko zvedena v tem“, odgovori gospa Maškova,
„toda hvala vam.“

Polaneški pa se spusti v smeh.

,,Sicer pa, kaj je meni do vašega poroštva?
Recimo, da pridete na kant — govorim to zato,
ker vam ne grozi nič podobnega — ali bi si me
mogli predstavljati za upnika, ki bi vas tožil in
vam pobral dohodke ? 44

„Ne“, odgovori gospa Maškova.

Polaneški dvigne njeno roko k ustom, toda
dasi se je trudil ohraniti društveno pristojnost, je
nanjo na vso moč pritisnil svoj poljub, in obenem
je bila v pogledu, ki ga je obračal po njej, opaziti
taka strast, da ne bi nobeno priznanje ljubezni po¬
vedalo več.

Ona ni hotela pokazati, da je razumela, dasi
je razumela dobro, da je ta vljudnost veljala so¬
progu, ta vroči poljub pa da je bil namenjen njej
— razumela je takisto, da Polaneškemu ugaja, da
ga vabi njena ljubezen — najbolje pa je razumela,
da v tem hipu prevladuje Marico, kateri je bila
zavidala lepoto še kot deklica, in zato se ji je pred
vsem drugim globoko pomirilo samoljubje.

Sicer pa je bila zapazila že davno, da Pola¬
neški gori vpričo nje — a vrhutega ni bil njen značaj
tako časten, niti tako plemenit, da bi jo bilo tO'

® 149  ®

žalilo ali bolelo. Nasprotno, zbujala se ji je rado¬
vednost, zanimanje in ničemurnost. Nagib jo je
sicer pozival, naj bo oprezna, češ, da je to drzen
mož, ki bi šel celo predaleč, ako bi tako naneslo
— in ta misel je časih v njej budila bojazen; ker
pa se doslej ni bilo prepetilo nič podobnega, je
imela ta bojazen zanjo izvestno mičnost.

Zdaj pa je rekla Polaneškemu:

„Mati je zmerom govorila o vas kot o človeku,
ki mu je mogoče zaupati v vsakem primeru.“

Govorila je to s svojim navadnim, kakor skozi
sito precejenim glasom, ki se mu je bil Polaneški
prej večkrat posmehoval; toda sedaj je bilo vse,
kar je bilo v njej, tem bolj mikavno. Zato je dejal,
neprestano zroč v njene oči:

,,Prosim, da si tudi vi mislite tako.“

,,Zaupajta si vzajemno 11 , omeni šaljivo Mašek,
„jaz pa odidem v svojo sobo pripravit, česar je
treba, in črez trenutek uredimo stvar.“

Polaneški in gospa Maškova ostaneta sama.
Na njenem licu se je zrcalila zadrega; da jo zakrije,
je jela ravnati senčnik na svetilnici, on pa se ji
je hitro približal in izpregovoril:

,,Srečen bom, ako boste tudi vi tako mislili
o meni. Močno sem vam vdan, močno! . . . Hotel
bi imeti vsaj vaše prijateljstvo ... Ali smem raču¬
nati nanje ?“

„Smete.“

„Hvala vam!“

© 150  @

Po teh besedah ji poda roko, zakaj vse to,
kar ji je govoril, je merilo na to, da bi se polastil
njene roke. Gospa Maškova mu je ni mogla od¬
tegniti, on pa, prijemši jo, je pritisnil nanjo usta
drugič, toda sedaj se ni pomiril z enim poljubom,
nego jo je jel tako rekoč požirati. V očeh se mu
je stemnilo. Trenutek še, in spozabil bi se bil ter po¬
tegnil k sebi to zaželeno bitje. V tem pa se oglase
v sosednji sobani škripajoči škornji Maškovi. Ma¬
škova jih je zaslišala prva ter izpregovorila hitro:

„Moj mož prihaja.“

V tem Mašek odpre duri in reče:

„Prosim te, pojdi sem.“

Nato se vrne k ženi in doda:

„Daj v tem prinesti čaj; takoj se vrneva."

Stvar sama tudi ni potrebovala mnogo časa.
Polaneški je izpolnil ček, in vse je bilo storjeno.
Toda Mašek ponudi Polaneškemu smodko in ga
.poprosi, naj sede, ker si je želel izpregovoriti z njim.

„Iznova prihajajo nadloge name“, je dejal,
„toda izkopljem se na vsak način. Čestokrat sem
se že izmotal iz še hujših zadreg. Tu gre le zato,
da solnce prehiti roso in si jaz oskrbim nov kredit
ali novi vir dohodkov, preden se dožene pravda,
in da jo pospešim."

Polaneški, v notranjosti ves razburjen, je po¬
slušal to priznanje izpočetka kaj nepozorno ter
nestrpno žvečil smodko, češ, ko bi Mašek tudi iz¬
gubil popolnoma vse, pa bo njegova žena še laže
njegova žrtev.

@ 151  @

Zato se oglasi rezko:

„Ali si že premislil, kaj storiš, ako izgubiš
pravdo ?“

„Ne izgubim je“, reče Mašek.

„Vse se lahko zgodi, to veš sam najbolje."

„Nečem misliti na to.“

„A vendar bi moral misliti", reče Polaneški
s priglasom neke radosti, ki je Mašek ni zapazil.
„Kaj storiš v tem primeru?"

Mašek opre roke ob kolena, pogleda mračno
ob tla in reče:

„Pa bi moral oditi iz Varšave."

Nastane trenutek molčanja. Lice se mlademu
odvetniku zamrači še bolj; naposled se zamisli in
izpregovori:

„Nekoč, v svojih najboljših časih, sem poznal
v Parizu barona Hirscha. Srečala sva se nekoliko-
krat in nekoč sva se udeležila celo neke častne
stvari. Sedaj, kadar me obhaja obup, se ga vsekdar
spominjam, zakaj navidezno se je sicer poslovil
od podjetij, dejanski pa jih ima še mnogo, zlasti
na izhodu. Poznam ljudi, ki so si pri njem pri¬
dobili premoženje, zakaj ondi je povsod odprto
polje."

„Misliš torej, da se moreš zateči k njemu?"

„Da. Vrhutega si tudi lahko prestrelim glavo . .

Vendar Polaneški tej grožnji ni pripisoval
velike važnosti. Iz tega kratkega razgovora se je
prepričal o dveh rečeh: prvič, da Mašek navzlic
svoji navidezni trdnosti vendarle pogostoma misli

® 152  ©

na svoj možni prepad, drugič, da ima za ta
slučaj celo že načrt, morda fantastičen, toda
gotov.

Ali Mašek se zdajci otrese tožnih prikazov in

reče:

„Moja moč je vselej tičala v tem, da nikdar
nisem mislil na dve reči obenem. Zato mislim iz¬
ključno na pravdo. Vem, da učinja oni lopov vse,
da bi mi pogubil dobro ime, toda jaz se smejem
javnemu mnenju in meni je le do sodnije. Ko bi
počilo prezgodaj, bi utegnilo vplivati tudi na sodnijo.
Umeješ li? Vsa pravda bi se smatrala za napor
človeka, ki se potaplja in poprijemlje vsega, česar
se le more. A tega nečem. Zato se moram vesti
tako, da me imajo za človeka, ki stoji na trdnih
nogah. To je tožna nujnost, torej sedaj ne smem
biti varčen, ne smem živeti skromneje. Kakor me
vidiš, imam skrbi do ušes, sicer pa, kdo ve to
bolje nego ti, ki si mi posodil denar. A vendar
sem še včeraj kupoval Vybor, veliko posestvo v
Ravsku, edino zato, da nasujem upnikom in na¬
sprotnikom peska v oči. Čuj me, ali dobro poznaš
starega Zavilovskega?**

„Še ne dolgo. Seznanil sem se z njim po
posredovanju mladega Zavilovskega. 1 *

„Prikupil si se mu močno, ker ima neizrečno
rad ljudi s plemenitaškimi imeni, ki delajo denar.
Vem, da opravlja svoje stvari sam, toda stara se
in podagra ga muči . . . Vsilil sem mu nekoliko
misli, torej, ako bi te kaj vprašal, me priporoči.

® 153  ®>

Veš, ne namerjam priti do njegove blagajnice, dasi
bi kot pooblaščenec imel nekakšne dohodke, toda
zlasti mi je do tega, da bi se razglasilo: Mašek
je pooblaščenec takega milijonarja. Ali je res, da
hoče napraviti iz svojih poznanjskih posestev
majorat na ime mladega Zavilovskega?“

„Gospa Broničeva pripoveduje tako.“

„To bi bil dokaz, da ni res, toda vse je mo¬
goče na svetu. Na ta način dobi mladi z ženo
tudi nekakšno doto in kot pesnik gotovo nima naj¬
manjšega pojma, kako je treba ravnati s takimi
rečmi . 11

,,To ti moram v njegovem imenu odločno
odrekati, zakaj njegove stvari sva obljubila oskrbo¬
vati odslej midva, to je jaz in Bigiel . 11

Mašek se nekoliko zamrači in odgovori:

„Meni tudi ni do njegovih koristi, nego samo
do tega mi je, da bi se utegnil ljudem kazati kot
pooblaščenec Zavilovskega, zakaj preden pride na
dan, katerega Zavilovskega, bi moj kredit dosti
pridobil . 11

,,Veš, da se nikdar ne vtikam v tuje stvari.
Vendar naj ti rečem odkritosrčno, da bi bilo meni
strašno opirati obstanek zgolj na kredit . 11

„Vprašaj največje milijonarje na svetu, ali so
si pridobili imenje na drugačni podstavi ? 11

„Ti pa vprašaj vse bankerotnike, ali niso pro¬
padli iz istega vzroka ? 11

„Kar se tiče mene, pokaže to prihodnost . 11

„Da“, odgovori Polaneški ter vstane.

® 154  ®

Mašek se mu še zahvali za posojilo, in nato
oba odideta na čaj h gospe, ki ju vpraša:

„Torej kaj? Stvar je že dognana?“

Polaneški, ki se ga je iznova polastila omotica,
ko jo je ugledal in ki se je zdajci spomnil, da
mu je pred trenutkom rekla: „Moj mož prihaja !“
kakor bi bila že njegova sokrivka, ji odgovori, ne
ozirajoč se na Maška:

„Med vašim soprogom in menoj je stvar do¬
gnana, toda med nama še nikakor."

Gospa Maškova, dasi je bila hladnokrvna, se
je začutila zmedeno, kakor bi bila vznemirjena po
njegovem pogumu. Mašek pa vpraša:

„Kako to?“

„Takole“, odgovori Polaneški, „ker si milostiva
gospa domišlja, da bi bil zmožen zahtevati poro¬
štvo na njenem premoženju — in tega ji še do¬
slej ne morem odpustiti."

Gospa Maškova ga pogleda s svojimi sivimi,
brezizraznimi očmi, kakor bi se mu čudila. Ugajala
ji je njegova drznost in zavednost, s katero je
vedel dati primeren društveni lesk svojim besedam.
V tej stvari se ji je javil v tem hipu kot krasen
mož, neprimerno krasnejši nego njen soprog.

,,Prosim oprostila", je dejala.

„To ni tako tako lahko. Ali pa vi, milostiva
gospa, veste, kako neizprosen človek sem?“

Nato odgovori ona nekamo koketno kakor
bitje, ki se zaveda svoje moči in svoje mičnosti:

„Ne verjamem."

© 155  ■&

On je sedel poleg nje, prijel z nekoliko
drhtečo roko kozarec in začel z žlico mešati čaj.
Obhajal ga je čimdalje večji nemir. Gospo Maškovo,
dokler je bila še samica, je imenoval večkrat ribo,
sedaj pa je čutil toploto, ki je puhtela skozi lahko
obleko iz njenega telesa, in začutil je takšne vtiske,
kakor bi padale iskre nanj. Iznova se je spomnil
njenih besed: „Moj mož prihaja" in srce se mu
je jelo topiti v valovih krvi, zakaj zdelo se mu je,
da je utegnila tako govoriti samo žena, gotova in
pripravljena na vse. „Samo da se dobi prilika" in
pri tem pomisleku se je njegova razbrzdana strast
izpremenila obenem v nekakšno razbrzdano radost.
Naposled se je nehal premagovati. Hipoma je jel
iskati z nogo njene noge, toda zdajci se je zazdelo
to njemu samemu sirovo in prostaško. Naposled
si je dejal, da je vse le vprašanje časa in da je treba
le prilike; torej mora znati čakati. Slutil je, da pride
čas in se dobi prilika — a v trepetu, ki ga je obhajal
ob samem pomisleku, je videl napoved bodočih
gorečih zanosov.

„Neki psi so me napadli na poti, jaz pa sem
pozabil palico; posodi mi svojo", reče Mašku.

Nobeni psi ga niso bili napadli, nego bilo mu je
samo do tega, da bi ostal vsaj za minuto sam z
gospo Maškovo. Zato je, ko je Mašek odšel, hitro
stopil k njej in izpregovoril z nekamo zamolklim,
ne svojim glasom:

5,Ali vidite, milostiva gospa, kaj se sedaj godi
z menoj?"

-g) 156 ©

Ona je res opazila njegovo razburjenost, nje¬
gove oči goreče, od strasti, in drhteče nosnice.
Zdajci se je je polastil nemir in strah, toda on se
je spominjal samo njenih besed: „Moj mož prihaja!"
ter imel le eno predstavo: Naj se zgodi, kar hoče!
In ta človek, ki si je še pred trenutkom dejal, da
je treba znati čakati, je stavil sedaj v tem hipu vse
na eno karto in šepnil:

„Ljubim vas!“

Ona je stala pred njim s povešenimi očmi
kakor omamljena ali okamenela pod vplivom teh
besed, od katerih se je morala pričeti gotova izne-
vera in s tem nova doba v njenem življenju. Le
nekoliko je obrnila glavo, kakor bi se hotela iz¬
ogniti njegovemu pogledu. Nastalo je molčanje; bilo
je slišati samo nekoliko hitrejše dihanje Polaneškega.
Toda v sosednji sobi se iznova oglase škripajoči
škornji Maškovi.

„Da se vidiva jutri!" šepne Polaneški.

In v tem šepetu je bilo nekaj skoro zapove¬
dujočega. Gospa Maškova je stala še vedno nepre¬
mično, s povešenimi očmi kakor steber.

„Tu imaš palico", reče Mašek. „Jutri odidem
zarana v mesto ter se vrnem šele zvečer. Ako bo
lepo vreme, morda blagovolita z milostivo gospo
priti k moji puščavnici."

,,Lahko noč!" reče Polaneški.

Trenutek kesneje je stal na prazni cesti, raz¬
svetljeni od mesečine. Zdelo se mu je, da je ušel
iz plamena.




,


® 159  ®

Tišina noči in gozda je bilo pravo nasprotje
njegovi razburjenosti, da ga je osupnilo kakor nekaj
nenavadnega. Prvi vtisk, ki se ga je zavedal, je
bil, da se je končal njegov notranji boj, končalo
omahovanje; mostovi so požgani, in zgodilo se
je. Notranji glas mu je jel kričati v duši, da se je
zgodilo zlasti to, da je siromak, toda prav v tej
misli je tičala obupna olajšava, zakaj rekel si je:
„Ako je temu tako, bom moral biti zadovoljen s
prepričanjem, da sem siromak, in v tem primeru
naj vse poči in naj vse vzame zlodej.“ Siromaku
se ni treba bojevati samemu s seboj in utegne si
dati odvezo. Da! Zgodilo se je, in mostovi so
požgani. Izneveri se Marici, potepta njeno srce,
potepta zvestobo, potepta načela, na katera je
navezal življenje, zato pa bo imel gospo Maškovo!
Sedaj nastane eno ali drugo: ali se ona razodene
možu — in jutri pride do dvoboja — kar naj se
zgodi, če se ima zgoditi! — ali pa bo molčala in
v  tem primeru bo njegova sokrivka. Jutri Mašek
odide in on bo imel vse, po čemer koprni, naj
se potem tudi podere svet. Ona stori bolje, ako
tega ne pove možu, ako se mu rajša ne bo izkušala
upirati. In iznova je začelo kipeti v njem. Ta
njena onemoglost, ki mu je bila zbujala svoje
dni toliko preziranja, je pomenila sedaj zanj eno
izkušnjavo več. Predstavljal si je jutrišnji dan
in pasivnost te žene. Navzlic vsej mešanici misli
je umel dobro, da ona prav v tej grenkobi najde
lz govor zase in si poreče, da ni prispevala h krivdi,

® 160  ®

da je bila prisiljena do nje in na ta način ukani
svojo vest, Boga in ako treba tudi soproga. Ob
takšnem premišljanju je ni le toliko preziral, kolikor
je koprnel po njej, toda obenem je čutil, da sam
nima mnogo večje cene in da se ima vdajati
vplivu nekakšnega izbora, ne le prirojenega nego
tudi moralnega.

Umel je, da bi se bilo sedaj že prepozno
umekniti in da so ta usta, ki so bila prisegla zvestobo
in ljubezen Marici, rekla drugi ženi: ,,Ljubim te“,
— s čimer se je zgodilo največje zlo. To zadnje
je bilo le preprosta posledica, ki je ni bilo moči
zavreči, že zato ne, ker je bilo obenem razkošje.
Predstavljal si je, da tako morajo soditi vsi, ki
so vrgli skozi okno poštenost in se vdali grehu,
toda to preudarjanje samo se mu je kazalo takisto
upravičeno kakor nemoralno. Brž, ko je jel pre¬
mišljati trezneje, je ostrmel ob svoji izprijenosti.
.Videl je bil mnogo slabega in umazanega, skri¬
tega na svetu pod lepotilom uglajenosti in oblike;
vedel je, da si je ta izprijenost pod vplivom
knjig pridobila domovinsko pravico, toda spominjal
se je, da ga je to razvnemalo, da je zahteval za
svojo družbo odkritosrčnost in resnost običajev,
češ, da se le na taki osnovi more razviti navadna
krepost in kljubovanje zlu. Nič mu ni zbujalo toliko
bojazni za prihodnost kolikor ta elegantna izprijenost
zapada, zasejana v divje slovanske prsi, ki je ondi
pognala bujni cvet diletantizma, samopaštva, sla¬
bosti in nezvestobe. Spomnil se je, da je bil nekoč

@ 161  ■©

dolžil takšne setve sedaj visoke finančne kroge,
sedaj aristokracijo po rodu, in cesto jih je bil na¬
padal iz tega razloga brez usmiljenosti. Sedaj je
spoznal, da se more zastrupiti, kdor živi v ozračju,
prenasičenem z ogljikovo kislino. V čem je bil
boljši, nego so drugi? Za koliko je bil rajši slabši
nego ti, ki so plavali v izprijenosti kakor riba v
vodi, vsaj pa, prosti licemerstva, niso varali sami
sebe, niso predpisovali drugim zakonov ter niso
stavili človeka duševno zdravega, zvestega soproga
in poštenega očeta za nekakšen obvezen vzor.
In skoro ni hotel verjeti niti svojim očem, da je
sam oni človek, ki je svoje dni mogel ljubiti z
idealno ljubeznijo gospo Emilijo, ki je odkrito¬
srčno obljubil zakonsko zvestobo Marici in ki se
je naposlod smatral za človeka jasnega duha in
za poštenejši in krepkejši značaj, nego ga imajo
drugi.

On, krepkejši? Njegova moč je bila le iluzija,
■ izvirajoča iz nedostajanja izkušnjav. Ako je bil
ljubil gospo Emilijo z idealnim občutkom kot brat,
ako se je bil uprl. koketeriji gospe Osnovske, je
bilo temu vzrok to, da v njem ni bila zbudila tega
živalskega nagona, kakršnega mu je prebudila ta
donda rdečih oči, ki jo je odganjala njegova duša
in h kateri so ga bili že davno vlekli njegovi po-
čutki. Mislil si je sedaj, da ni bila njegova ljubezen
do Marice nikdar resnična, zakaj v jedru samem
iudi ni bila nič drugega nego prav tak živalski
nagon. Ta navada ga je napravila za topoglavega

Rodbina Polaneških, III. zv.

11

@ 162  ®>

in zato se je nagon, zadržavan vrhutega tudi z
Maričnim stanjem, obrnil tja, kamor se je mogel
— in obrnil se je brez uzde in brez skrbi komaj
pol leta po poroki.

In Polaneški, ki je imel, odšedši od Maškovih,
zavest, da je siromak, je jel zdajci opažati, da je
večji siromak, nego si je bil mislil izpočetka,
zakaj spomnil se je tudi tega, da ima postati oče.

Doma, v Maričinih oknih, je še gorela luč.
Polaneški bi bil dal mnogo za to, da bi jo bil dobil
spečo. Prišlo mu je celo v glavo iti dalje ter ne
hoditi domov, dokler ne bo tema v oknih. Očividno
ga je pričakovala, in ker je bilo pred hišo svetlo,
ga je izvestno tudi videla. To zapazivši, je krenil
v hišo.

Pozdravila ga je v beli ponočni opravi in z
razpuščenimi lasmi. V teh razpuščenih laseh je
izvestno tičala premišljena koketerija, zakaj vedela
je, da ima lepe lase, ki mu tako ugajajo.

„Zakaj nisi šla spat ?“ jo vpraša, stopivši v sobo.

Ona stopi k njemu zaspana, toda nasmehne se
in reče:

„Čakala sem te, da pomoliva skupaj. Odkar
sva bila v Rimu, sva molila skupaj.“ Toda sedaj
se mu je sama misel na to zdela neznosna.

Marica ga jame izpraševati:

„Kaj, Stanko, ali si zadovoljen?“

„Da,“ odgovori Polaneški.

»Ali ve ona o njegovi situaciji ?“

„Ve in ne ve. Pozno je že; pojdiva spat.“

@ 163  @

„Lahko noč! Ali veš, o čem sem premišljala?
Da si tako zvest in dober.“

In dvignivši k njemu glavo, ga je objela
okrog vratu, on pa jo je poljubil ter začutil obenem
čisto pristnost tega poljuba in svojo ničemurnost
ter dolgo vrsto podlosti, ki jih še učini. Nekaj je
že storil, pokleknivši k molitvi, ki jo je jela Marica
moliti na glas. Temu se ni mogel ogniti; ravnajoč
tako, je igral le ničemurno komedijo, ker ni mogel
moliti.

Ko sta končala molitev in si iznova želela
lahko noč, ni mogel zaspati precej. Zdelo se mu
je, da je bil, stopajoč k Maškovima, razumel obseg
svojega dejanja in vseh njegovih moralnih posledic.
Sedaj pa se je pokazalo, da nikakor ne. Prišlo mu
je v glavo, da je mogoče ne verjeti v Boga, da
pa se mu ni dovoljeno posmehovati. Pregrešiti se
n. pr. z nezvestobo, vrniti se jutri ali pojutrišnjem,
po zvršenem prešestvu domov ter poklekniti k
molitvi — to bi bilo preveč. Čutil je, da je treba
izbrati ali versko prepričanje in odkritosrčno vero,
ali pa gospo Maškovo! Oboje ni mogoče. A zdajci
je spoznal, da je treba naravnost zavreči vse, do
česar je bil dospel po dolgoletnem premišljanju,
ves ta veliki mir, izvirajoč iz razrešitve velikega
življenskega vprašanja, izkratka to, kar je tvorilo
temelj njegovega duševnega bistva. Na drugi
strani je umel takoj, da se bo treba jutri izne¬
veriti svojim socialnim načelom, svojemu spošto¬
vanju do rodbine kot osnovi društva. Ni dovoljeno

n*

© 164  ©

obenem razglašati takšna načela in zasebno — za¬
vajati tuje žene. Treba je tudi izbrati. Kar se tiče
Marice, jo je jel že varati. In tako so se podrle
na en mah v razvaline njegove razmere do Boga,
do družbe, do žene; izkratka, strop one težavno
postavljene duševne stavbe, v kateri je prebival, se
mu je podrl na glavo. Da se tako zagrize ta iz¬
prijenost, ga je napolnjevalo z izvestno grozo. Ni
pričakoval, da bi se bil po prerezu ene niti ves
šiv razparal tako naglo, in izvestno začuden se
vprašal, kako more biti na svetu tak oportunizem,
ki hoče nezvestobo v življenju spraviti v slogo z
zvestobo in častjo. A vendar je bilo temu tako.
Poznal je dokaj tako imenovanih rednih oženjenih
mož, ki so ljubili svoje žene ter se šteli celo za
pobožne, ki pa so se navzlic temu ozirali za vsako
žensko. Oni, ki bi svojim ženam vsak okret s
prave poti šteli za zločin, so si dovoljevali zakonsko
nezvestobo brez spotik. Spomnil se je, kako se je
eden izmed njegovih znancev, ko je bil prišel iz
tega vzroka v škripce, izmotal z veselo poulično
bistroumnostjo, češ, da ni nikaka švedska vžigalica.
Sicer, nezvestoba je postala ogoljena reč ter se je
med moškimi smatrala za nekaj dovoljenega, skoro
za navado. Polaneškemu je prinesla ta misel za
trenutek olajšavo, toda le za trenutek, zakaj bil je
logičen človek, ako ne v dejanju, pa vsaj v pre-
mišljanju. Da! Svet ni sestavljen iz samih lopovov
in licemercev, toda v znatni meri je sestavljen iz
lahkomiselnih in brezmiselnih ljudi, a ta oportunizem,

@ 165  ©

ki dopušča prešestvovanje ob jasnem pojmu o časti
in zvestobi, ni nič drugega nego brezzmiselnost.
Kakšno odvezo more dati človeku navada, kadar
ta človek priznava nenravnost in glupost navade?
Glupcu — si je mislil Polaneški — utegne biti
nezvestoba vesel slučaj; človeku, ki resno misli,
pa je lopovstvo, enako nasprotujoče logiki kakor
tatvina, kakor ponarejanje podpisov na menicah,
kakor kriva prisega, kakor verolomstvo, kakor sle¬
parstvo v trgovini ali pri kvartanju. Vera utegne
odpustiti greh prešestva kot začasen prestopek,
toda prešestvovanje, ki si že naprej daje odvezo,
izključuje vero, izključuje domoljubje, izključuje
poštenost, izključuje čast. Polaneški, ki je bil, kadar
je premišljal o sebi, zmerom odkritosrčen ter sploh
nenavadno brezobziren, se ni ustrašil niti tega
končnega zaključka.

Zato pa se je ustrašil sedaj kakor bi bil
ugledal pred seboj prepad. Ako se ne umakne,
si zlomi vrat. Toda obenem ga je jela mučiti nje¬
gova slabost. Poznal jo je bil že dovolj — in na
svojo žalost ter v nemalo preziranje te svoje
slabosti je bil prepričan že naprej, da človeška
žival v njem prevlada dušo, kadar ugleda gospo
Maškovo. Da bi se umaknil? Ponavljal si je to in
se odločeval tako po vsaki izkušnjavi, toda potem
je pri vsaki daljši izkušnjavi strast vrgla raz sebe
njegovo dobro voljo, prav kakor divji konj vrže
jezdeca raz sebe. Ob samem spominu na to bi bil
najrajši klel. Ko bi bil doma nesrečen, ko bi bila

@ 166  ®>

njegova strast zrasla na tleh velike ljubezni, bi
imel vsaj nekaj, s čimer bi jo opravičeval; toda
gospe Maškove ni ljubil, nego jo je samo hotel
imeti. Te razdvojenosti človeške naravi si nikdar
ni mogel pojasniti; vedel je samo to, da jo je
hotel imeti in da jo bo hotel pri vsakem sestanku,
ob vsaki misli nanjo.

Ostala mu je torej edina pomoč: da ne bi
prihajal z njo v dotiko — to pa ni bilo mogoče,
ne le glede na vsakršno društveno znanje, nego
tudi glede na to, da bi morda Marici ne nastal
sum. Polaneškemu ni prišlo niti na misel, da je že
prišlo do tega, da pa mu je prikrila trpljenje;
toda bil si je v svesti: ko bi njegovo izdajstvo
prišlo kakorbodi na dan, bi bil to za to sladko in
zaupno žensko udarec, naravnost presezajoč njene
moči. In vest ga je jela peči še huje. Obšlo ga je
pomilovanje in obenem je jel še bolj prezirati
samega sebe. Daši je bilo temno, mu je vendar
šinila vsa kri v glavo, ko se je spomnil, da je
bil dejal Maškovi: „Ljubim te“, da je bila ta usodna
beseda že izgovorjena, da je prekanil in izdal to
zvesto, odkritosrčno bitje in da je bil sposoben
ukaniti njeno zaupanje, poteptati njeno srce.

Časih se mu je zdelo to naravnost nemogoče,
toda vest mu je odgovarjala: Bil bi sposoben!
Vendar v tej žalosti in v tem kesu je našel izvestno
tolažbo, ko je spoznal, da je bila njegova ljubezen
in da je nekaj več nego živalska poželjivost in da je
tičala v njem nekaka vez, izvirajoča iz skupnega

® 167  ®

življenja, iz vzajemnega lastništva, iz poroke, in
te združitve s skupno usodo, dobro in slabo, iz
velikega spoštovanja in iz naklonjenosti, ki bi imela
biti v prihodnje ojačena z otrokom. Nikdar je
res ni bil ljubil bolj nego v tem trenutku notranjega
boja in nikdar se ni bilo prebudilo v njem večje
genutje. Začelo se je daniti. Skozi špranje pri na-
oknicah je prodirala zarja mladega jutra ter polnila
sobo z bledo svetlobo, v kateri je bilo videti ne¬
razločno njeno temno glavo, pogreznjeno v blazi¬
nico. Polaneškemu je napolnila srce predstava, da
je to njegovo edino in največje dobro, da ondi
spi njegova zelo ljubljena glavica, najboljša prija¬
teljica, žena in prihodnja mati njegovega otroka.
In nobeni dokazi, nobeno versko premišljanje o
društveni pregrehi prešestvovanja, nič ga ni napolnilo
s takim studom do samega sebe in do prešestvovanja
kakor pogled na to sladko spavajoče lice. Svetloba
je prodirala čimdalje bolj skozi špranje in njena gla¬
vica je kukala čimdalje bolj iz sence. Bil je že videti
polkrog njenih temnih trepalnic, in Polaneški, za-
gledavši se vanjo, je jel govoriti: „Tvoje poštenje
mi bo pomagalo!“ Zdajci so ga obladali boljši
občutki: žival se je umeknila duši in obladala ga
je nekaka tolažba, zakaj pomislil je: Ko bi bil
tak siromak, kakršnega si je predstavljal, bi bil
lažjega srca stopal za glasom strasti in ne bi trpel
takih očitanj.

Drugo jutro se je prebudil pozno, utrujen in ne¬
koliko bolan. Čutil je nejevoljo in onemoglost, kakršne

@ 168  ®

prej ni bil poznal. Ob dnevni svetlobi in pri tem
še ob svetlobi deževnega in mračnega dne se
mu je kazala vsa stvar drugačna, treznejša in bolj
vsakdanja — in niti prihodnost se mu ni kazala
tako grozna, niti krivda ne tolika. Vse se mu je
zdelo le neznatno. Sedaj je jel misliti zlasti na to,
ali je gospa Maškova kaj povedala svojemu možu
ali ne. Časih si je mislil, da je, in ob tej misli je
imel takšne občutke, kakršne ima človek, ki je
zašel brez vzroka v veliko in težavno zadrego.
Polagoma pa se je ta občutek izpreminjal v čim¬
dalje večji in živejši nemir. „Situacija je glupa“,
je dejal, „Mašek ima vse napake, nikakor pa ni
ničemurnik, niti bojazljivec in podobne razžalitve
ne vtakne v žep. Zahteval bo pojasnila, pa pride do
prepira — morda do dvoboja? Strela naj udari v vse
skupaj! Kako usodna historija bo to, ako zve o tem
Marica!“ In jel se je jeziti na ves svet. Doslej je
imel popoln mir; za nikogar se ni menil, nikomur ni
polagal računov, toda danes se je vpraševal brez
prestanka: ,,Ali je povedala, ali ni povedala? 1 ' in od
rana ni mogel misliti na nič drugega. Došlo je do tega,
da se je naposled vprašal: „Kaj pa za vraga, ali
se morda bojim Maška? Jaz?" — Maška se ni bal,
toda bal se je Marice, kar je bilo zanj tudi nekaj
novega in osupljivega, zakaj še pred nekoliko dnevi
bi bil prej dopustil vse drugo nego to, da bi se
je kdaj bal. S prihajajočim poldnevom je stvar, ki
se mu je bila zarana kazala v neznatnih razmerah,
jela novič rasti v njegovih mislih. Časih ga je oja-

®) 169  @

čevala nada, da bo Maškova molčala, časih je iz¬
gubljal to nado — in tu je čutil, da ne le Marici,
nego nikomur več ne bo smel pogledati v oči, in
bal se je tudi Bigiela, bal njegove žene, gospe
Emilije, Zavilovskega, izkratka, vseh znancev. „Kaj
sem vendar učinil?“ si je mislil. ,,Kaj zakrivi taka
neumnost!“ Njegov nemir je zrasel tolikanj, da je
naposled poslal služabnika h gospe Maškovi,
češ, da vrača palico. Naročil mu je, naj ji izroči
njegov pozdrav in naj vpraša, kako je z njenim
zdravjem.

Služabnik se je vrnil črez pol ure. Ko ga je
Polaneški ugledal skozi okno, mu je stekel po stop¬
nicah naproti ter pozvedel, da je prinesel Marici
pismo gospe Maškove. Ko je vzel pismo, ga je
oddal Marici in srce mu je utripalo še nemirneje,
ko ji je gledal na lice, dokler je čitala.

Toda Marica je, prečitavši pismo, mirno
dvignila k njemu svoje oči in dejala:

,,Gospa Maškova naju vabi nocoj ... pa tudi
Bigielove."

„A — a!“ odgovori Polaneški ter si globoko
oddahne.

A v duhu pristavi:

,,Ničesar ni rekla.“

„Saj greva, ali ni res?“ vpraša Marica.

,,Kakor hočeš ... To je . . . pojdi z Bigielo-
vimi, jaz moram iti po obedu v mesto. Moram h
gospodu Švirskemu. Morda pridem z njim.“

„Kaj, ko bi se izgovorila?"

© 170 s>

„Ne, ne! Pojdi z Bigielovimi. Morda se spo¬
toma ustavim pri njiju in se izgovorim. Toda niti
tega ne. Izgovori me ti.“

In odšel je. Čutil je potrebo, da je bil sam
s svojimi mislimi.

,,Ničesar ni rekla.“

Polaneškega obide čut olajšave in veselja. Ni¬
česar ni rekla možu, ni bila razžaljena; povabila
ju je, torej se strinja z vsem ter je pripravljena iti
dalje — in dospeti tja, kamor jo bo hotel. Kaj li
drugega je to vabilo, ako ne težnja, da ga pomiri,
ako ne odgovor na njegove besede: „Da se vidiva
jutri.“ Sedaj je torej zavisno vse od njega. In jel ga
je iznova izpreletavati trepet od glave do pet. Ni
več ovir, samo ako jih ne bi delal sam. Riba je po¬
goltnila trnek. Izkušnjava ga je prevzela iznova na
vso moč, zakaj negotovost je ni držala več na uzdi.
Da! Riba je pogoltnila trnek. Ni se mu postavila
po robu. Obšla ga je zavest zmage, pomirjeno je
bilo njegovo samoljubje. Misleč obenem na gospo
Maškovo, jo je jel v duhu skoro prositi oprostila,
da je mogel za trenutek dvojih o njej in jo
imeti, bodisi le pet minut, za pošteno ženo . . .
Sedaj je vsaj vedel, kaj naj si misli o njej, in bil
ji je hvaležen za to. Trenutek pozneje se je jel
smejati prejšnjemu strahu. Na ta način ji je izkazal
svoje prvo primerno čislanje — preziranje. Nehala
je biti zanj nekaj nedosežnega, nekaj, okrog česar
se suče boj med strahom in nado. Nehote si jo je
predstavljal sedaj kot nekaj svojega, kot svojo last,

@ 171  ®>

ki je zmerom vabljiva, a je pravzato manjše cene.
Tako prijetna mu je bila misel, da bo docela le
njegova zasluga, ako se sedaj upre izkušnjavi.
Sedaj, ko so bila vrata odprta na stežaj, je začuden
zapazil, da mu raste težnja do nasprotovanja. Še
enkrat ga je izpreletelo po glavi vse, kar si je bil
govoril o nezvestobi v noči brez spanja, še enkrat
ga je srce spomnilo Marice, njene prostodušnosti,
poštenosti, nje bližnjega materinstva — in tega
velikega miru, te edino prave sreče, ki jo je mogel
najti le pri njej, in na koncu vsega tega premišljanja
se je odločil iti v mesto, ne pa h gospe Maškovi.

Po obedu je naročil zapreči. Ko je že sedel
v Bigielovem vozu, se je sklonil, objel Marico in
se odpeljal, rekoč: „Dobro se imej!“ Jutranja one¬
moglost mu je izginila. Humor se je vrnil, zakaj bil
je celo zadovoljen sam s seboj. Vrnilo se mu je
zaupanje v svoje moči in v svoj značaj. Pri tem
mu je izvestno bajilo provzročala misel, kako
se bo gospa Maškova čudila, ko zve, da je
odšel in da ne namerja priti k njej. Čutil je ne¬
kakšno potrebo, da se ji osveti za telesni vtisk,
ki ga je bila napravila nanj. Od tega trenutka, ko
je prejel pismo z vabilom, ki ga je bila napisala
Marici, se je še dokaj povečalo njegovo preziranje
do nje; takisto si je črez trenutek jel misliti, da
bi bil zmožen zmagonosno oditi, ko bi sedaj prišel
k njej.

,,A ko bi res prišel k njej in dal drug po¬
men včerajšnjim besedam ?“ je rekel sam sebi.

© 172  ©

Toda takoj si je domislil:

„Ne trudi se, da bi ukanil samege sebe!“

Toda bil je prepričan, da se ne bi čudila, ko
bi prišel. Po tem, kar ji je bil rekel včeraj, si je
mogla domišljati, da dobi nekakšen izgovor, da
pride k njej še pred Marico in Bigielovima, ali da
ostane po njih odhodu.

Zato: Ako ga ugleda, da se bo peljal mimo,
si bo mislila, da se ga boji, ali pa ga bo smatrala
za glupca in prostaka.

„Nobene dvojbe ni“, je nadaljeval sam sebi,
„da bi bil človek, ki se sam ne smatra za glupca
ali za dolgočasneža, ki se ni sposoben ustavljati
dondi, prišel k njej ter izkušal kakorkoli popraviti
včerajšnjo glupost.“

Toda obenem ga je obhajal strah. Oni glas,
ki mu je bil kričal včeraj v duši, da je siromak,
mu je jel to ponavljati s podvojeno močjo.

„Ne pojdem k njej“, si je mislil Polaneški.
„Utrgati nekaj in se premagati — to je dvoje. 11

V dalji je bilo že mogoče videti vilo gospe
Kraslavske. Zdajci mu je šinilo v glavo, da bi
utegnila gospa Maškova, razvneta po zavesti, da je
bila onečaščena, iz razžaljenega samoljubja ali iz
osvete Marici povedati kaj takega, kar ji odpre oči.
To bi lahko storila z eno besedo, z enim na¬
smehom in dala bi ji razumeti, da so se nekake
njegove drzne nade razbile ob žensko krepost,
in na ta način opravičiti njegovo odsotnost. Ženske

-© 173  @>

si le poredkoma odpuste take drobne osvete in še
bolj poredkoma so usmiljene druga proti drugi.

,,Ko bi imel pogum stopiti k njej . .

V tem hipu je stala kočija pred vrati vile.

„Ustavi“, reče Polaneški kočijažu. Na hodniku

je ugledal gospo Maškovo, ki se je pa takoj umek-
nila v hišo.

Polaneški prekorači dvorišče; pri durih mu
pride naproti sluga.

„Gospa je zgoraj“, reče.

Polaneški je čutil, da se šibe noge pod
njim, ko je stopal po stopnicah v prvo nadstropje;
pri tem so ga izpreletavale tele misli:

„Kdot je lahkoživec, si lahko dovoljuje vse, toda
jaz nisem tak lahkoživec. Ko bi se po tem, kar
sem uprizoril, kar sem premislil, kar sem si rekel,
ne mogel premagati, bi bil najslabši izmed vseh
ljudi.“

V tem obstane pri vratih dvorane, ki mu jo
je pokazal služabnik, in vpraša:

,,Ali smem ? 11

„Prosim“, se oglasi precejen glasek.

In trenutek kesneje je bil v budoarju gospe
Maškove.

„Prišel sem 11 , reče, podajajoč ji roko, „da se
opravičim, da se ne morem udeležiti večerne za¬
bave. Moram v mesto . 11

Gospa Maškova je stala pred njim z nekoliko
sklonjeno glavo, s povešenimi očmi, zbegana, polna
očitne bojazni, z izrazom na vse pripravljene žrtve

® 174  ®

v licu in v postavi, kakor kdo, ki vidi, da je od¬
bila skranja ura in da se mora zgoditi nesreča.

Taka razpoložnost je v enem hipu obšla tudi
Polaneškega. Torej je stopil k njej in jo vprašal
zamolklo: „Bojite se . . . Zakaj se bojite?“

IX.

Drugo jutro je prejela gospa Polaneška od
soproga pismo, da se vrne tega dne, ker gre
ogledavat zemljišče na drugi strani mesta.

»Misli si“, reče Polaneški, ko je pozdravil
soprogo, „ta Bučinek, ki sem ga šel ogledovat,
meji ob Jašmin, ki je last starega Zavilovskega.
Ko sem to zvedel, sem obiskal starčka, ki se mu
godi slabo, in nepričakovano sem našel v Jasminu
gospoda Švirskega. Pomagal mi je pregledati Buči¬
nek in hiša mu je zelo ugajala. Ondi je tudi lep
vrt, velik ribnik in nekoliko gozda. Nekoč je bilo
tam veliko posestvo, toda zemlja je razprodana,
tako da je je le malo ostalo pri posestvu."

„Lepa, zelo lepa stolica", reče Švirski. »Dokaj
sence, dokaj zraka in dokaj miru."

,,Ali kupiš Bučinek?" ga vpraša Marica.

»Morda. Toda v tem bi ga hotel vzeti v zakup.
Nastanili bi se ondi za konec poletja ter se pre¬
pričali, ali je primeren za nas. Lastnik je uverjen,
da nam bo ondi ugajalo bivanje, in rad nam ga
da v zakup. Bil bi mu dal že nadavek, toda hotel
sem prej slišati, kaj porečeš ti."

■s 175 ®>

Marici je bilo nekoliko žal, da izgubi družbo
Bigielovih, toda ko je zapazila, da ji soprog zre
radovedno v oči in da ga je volja, prebiti ostanek
poletja na svojem, je izrekla, da rada privoli.

Bigielovi so jeli ugovarjati, toda ko jim je
Polaneški dal razumeti, da se tiče poizkušnje s
hišo, v kateri bosta bržkone z Marico stanovala
vsako poletje do smrti, so bili pripravljeni priznati,
da so razlogi upravičeni.

Polaneški reče:

„Jutri torej najmem hišo. Kolikor bo treba
pohištva, ga dam pripeljati iz Varšave, a pojutrišnjem
se lahko preselimo.“

„To pomeni, kakor bi hotela čim prej zbežati
odtod“, odgovori gospa Bigielova. ,,Čemu ta
naglica ?“

Naposled je obveljal sklep, da se rodbina Po-
laneških preseli v Bučinek črez štiri dni. Nato so
šli k obedu, pri čemer je jel Švirski pripovedovati,
kako ga je bil Polaneški našel v Jašminu pri Za-
vilovskih.

„Gospodična Helena je hotela' 1 , je dejal, „naj
ji naslikam portret njenega očeta, in je želela, naj
bi se to zgodilo v Jašminu. Šel sem k njima, ker
mi je že dolgčas za delom, a vrhutega ima ta
starec kaj , zanimivo glavo. Toda nič ni moglo biti.
Tam imajo za dva lakta debelo zidovje, zato se
v ‘di v sobo le slabo. Ob takih pogojih nisem
hotel slikati, a vrhutega se je pojavila druga ovira.
M°j model je dobil silno podagro. Zdravnik, ki so

® 176  @

ga bili vzeli s seboj na kmete, mi je dejal, da
njegovo stanje ni dobro in da se utegne slabo
končati. 1 '

„Pomilujem gospoda Zavilovskega 11 , je rekla
Marica, „zakaj očitno je plemenit človek. Tudi
gospodična Helena je prava ubožica! Ko bi umrl,
bi ostala popolnoma sama. Ali pa se zaveda svojega
stanja ?“

„Da in ne — saj ga poznate — zmerom je
original. Vprašajte svojega moža, kako ga je sprejel . 11

Polaneški se nasmeje in reče:

„Prišedši na Bučinek, sem pozvedel, da Jasmin
ni več daleč, in odločil sem se stopiti tjakaj. Go¬
spodična Helena me je pospremila k očetu, ki je
ravno molil rožni venec; ni me pozdravil, dokler
ni končal poslednje češčenemarije. Potem se je jel
opraščati in dejal: Z njeno pomočjo je človek
mirnejši — kadar se usmili Ona, nam bo dobro,
ker Njej nebeščani, dasi drugače ravnajo po svojem,
ne odreko ničesar . 11

,,Kakšen tip je to ! 11  zakliče Švirski.

Bigielova sta se spustila v smeh, gospa Ma¬
rica pa je rekla, da tiči v takem zaupanju nekaj
genljivega; temu je Švirski pritegnil. Polaneški pa
je nadaljeval: „Potem mi je omenil, da je že čas
misliti na oporoko. Nisem mu ugovarjal, kakor se
godi navadno, ker mi je bilo do našega Zavi¬
lovskega. Nasprotno sem mu dejal, da je to vpra¬
šanje čisto zakonito in nikdar prezgodnje; celo
mladi ljudje da imajo misliti nanje . 11

@ 177 @

„Takšnih misli sem tudi jaz“, omeni Bigiel.

„Govorila sva tudi o mladem Zavilovskem“,
reče Polaneški, „starčku se je močno prikupil."

»Kajpada!“ zakliče Švirski. „Ko je zvedel,
da sem bil v Pritulovu, me je jel takoj vpraševati
po njem.“

»V Pritulovu ste bili ?“ ga vpraša gospa
Polaneška.

„Štiri dni, milostiva gospa", odgovori slikar.
„Osnovskega imam neizrečno rad."

„In gospo Osnovsko?"

„0 njej sem izrekel svoje mnenje v Rimu,
a kolikor se spominjam, sem se izrazil o njej
jako rezko."

„Spominjam se tudi jaz. Bili ste zelo nevljudni.
Kaj pa mladi par?"

„1 nič. Srečen je. Ondi je tudi gospodična
Ratkovska. Zelo mila gopodična. Skoro bi se bil
zaljubil vanjo."

„Tu ga imamo! Toda Stanko mi je dejal, da
ste zaljubljen v vse."

„Neprestano, milostiva gospa. To je: nepre¬
stano sem zaljubljen v vse in zato sem vedno
zaljubljen."

Ko je Bigiel to zaslišal, se je nekoliko za¬
mislil in dejal: „To je najboljša pot do tega, da
se nikdar ne oženite."

»Žal, dragi gospod!" zakliče Švirski. ,,Res
je tako."

Nato se obrne k Marici in reče:

Rodbina Polaneških, III. zv.

12

@ 178  @

„Morda vam je gospod Stanislav povedal
kaj o najini pogodbi? Brž ko mi porečete, mi-
lostiva gospa: ,Oženite se!‘ — pa se oženim!
Tudi sva se že dogovorila z vašim soprogom, in
zato bi hotel, da bi vi videli gospodično Ratkovsko.
Imenuje se Štefka, to pa pomeni: Ovenčana. Lepo
ime, kaj ne? Taka tiha, bojazljiva stvarca, ki se
boji gospe Anice in gospodične Castellijeve, toda
očividno je poštena. Ako se tiče kakšnega dekleta,
si ogledam vse in si zapomnim vsako. Prišel je
nekoč k meni v Pritulov berač z licem puščavnika
iz Tebaide. Gospa Osnovska in gospodična Castelli-
jeva sta se vrgli nanj s svojimi fotografskimi
aparati ter ga jeli fotografirati od vseh strani, toda
starec bi bil rajši prej kaj pojedel. Vdal pa se je
njiju želji, češ, da prejme miloščino, toda očividno
mu je bilo to neprijetno. Prostaki so že taki. No¬
bena izmed dam se ni zmenila za to, ali se vsaj
ni hotela zmeniti. Ravnali sta z njim kakor s prt¬
ljago — in šele gospodična Ratkovska jima je po¬
vedala, da starca ponižujeta in mučita. To je sicer
malenkost, vendar pa dokazuje milosrčnost in nežni
čut. Ondi se vrti okrog nje ta gizdavec Kopovski,
toda ona ni tako navdušena zanj kakor te dami,
ki se zabavata z njim, ga slikata, izmišljata zanj
obleko in ga oblačita; le čuditi se je, da ga ne
nosita v naročju kakor punco. Ne. Sama mi je po¬
vedala, da jo Kopovski dolgočasi, in to je tudi
meni všeč, zakaj on ima toliko pameti kolikor gumb
na palici. 11

•® 179  @

„Gospod Kopovski“, reče Bigiel, „potrebuje,
kakor sem slišal, denarja, toda gospodična Ratkovska
ni bogata. Vem, da je njen oče ob smrti ostal
banki dolžan vsoto, ki bi iznašala z obrestmi vred
do zadnjega dne minulega meseca . .

„Kaj je nam do tega!“ mu seže gospa Bigie-
lova v besedo.

„Prav praviš; to ni naša stvar. 11

,,A kakšna je videti gospodična Ratkovska? 11
vpraša Marica.

,,Gospodična Ratkovska? Lepa ni, pa je slad¬
kega lica, blede polti in temnih oči. Skoro jo
ugledate, zakaj dame pravijo, da hočejo priti sem¬
kaj nekega dne. Jaz sem jih še izpodbujal, zakaj
meni je do tega, da jo ugledate. 11

„Dobro!“ odgovori Marica nasmehoma. Ogle¬
dam jo in izrečem svojo sodbo. Ali če bo ugodna? 11

„Pa jo grem snubit, na mojo čast. V naj¬
hujšem primeru dobim košek. Ako reče gospodična:
,Ne‘, pa pojdem lovit race. Proti koncu julija jih
je že mogoče streljati. 11

„0, to je kaj važna namera!“ reče gospa
Bigielova, „žena ali race! Gospod Zavilovski se
ne bi izrazil tako. 11

„Cemu dolgo premišljati, kadar človek ljubi 11 ,
reče Marica.

„Prav pravite, milostiva gospa; jaz mu tudi
zavidam, ne gospodične Castellijeve, dasi sem bil
zaljubljen vanjo — tega ne! — toda pravzaprav to
stanje, ko človek več ne misli. 11

12*

® 180  -s)

„A kaj imate proti gospodični Castellijevi?“

„Ničesar, milostiva gospa. Hvaležen sem Zavi-
lovskemu zakaj po njegovi zaslugi sem imel svojo dobo
iluzij. Zato nečem izrekati o njej nikdar nič slabega,
kvečjemu takrat, ko bi kdo zahteval od mene pra¬
vičnega poročila; naj ga torej dami ne zahtevata
od mene.“

„Toda kaj li?“ reče gospa Bigielova. „Morate
nam pripovedovati o obeh. Blagovolite samo stopiti
na verando, zakaj naročila sem ondi pripraviti
kosilce. “

Črez trenutek so bili na verandi. Bigielovi
otroci so se razpršili kakor raznobarvna čreda med
drevjem. Bigiel je ponudil Švirskemu smodke, in
Marica, uporabivši priliko, je stopila k možu, ki je
stal nekoliko na strani. Dvignivši k njemu svoje
dobre oči, ga je vprašala:

„Zakaj si tako molčeč, Stanko?"

„Truden sem“, ji odgovori. „V mestu je vroče,
in v našem stanovanju bi se človek zadušil. Nisem
mogel spati. Bučinek mi ni mogel iz glave."

„Tudi jaz sem radovedna, kakšen je ta Bu¬
činek, veš li? V resnici sem radovedna. Prav si
storil, da si ga ogledal in najel, zelo prav."

In pogledala ga je laskavo, toda zapazivši, da
je res videti slab, je dejala:

„Mi bomo tu zabavali gospoda Švirskega, ti
pa greš morda nekoliko počivat."

„Ne ... ne mogel bi spati", odgovori Pola-
neški.

-s) 181 ®

V tem reče gospod Švirski:

„Danes ni niti vetriča! Niti vejica se ne gane.
Pravi poletni dan! Ali vidite, prosim, da je v taki
vročini in v hipih take tišine videti ves svet kakor
zamišljen? Spominjam se, da je tako zmerom go¬
voril Bukacki, češ, da je v tem nekaj mističnega
in da bi hotel umreti na tak solnčni dan . . .
Evo, tako sedeti na naslanjaču, potem zaspati in
se zliti s svetlobo . .

„A ni umrl poleti", omeni Bigiel, „nego
spomladi ... ob tako lepem vremenu. A vrhutega
ni trpel, in to je glavno."

Za trenutek umolkne, potem pa dostavi:

„Saj se je s smrtjo mogoče in treba pomiriti;
to me ni nikdar jezilo — toda čemu je trpljenje
■— tega človeška pamet res ne more pojmiti."

Ker mu nihče ne odgovori, strese Švirski pepel
s smodke in reče:

„Toda to je stranska reč. Po obedu pri črni
kavi bo mogoče najti veselejšo tvarino."

„0 Zavilovskem! Pripovedujte nam o Zavi-
lovskem!" zakliče gospa Bigielova.

„Zavilovski mi je všeč. V vsem, kar dela in
govori, je moči spoznati njegovo odlično dušo.
Sploh je nenavadno bitje . . . neizrečno bujno.
V teh kratkih dneh sva se seznanila v Pritulovu
nekoliko bliže in se spoprijateljila. Niti pojma ni¬
mate, kako se je prikupil Osnovskemu. Z njim, z
Osnovskim, sem govoril odkritosrčno, da se bojim,
ali utegne biti Zavilovski srečen s tema ženskama."

® 182  •©

,,Ali zakaj ne?“ vpraša Marica.

„To je težko določiti, ker nima človek nič
faktov. Toda to se čuti. Zakaj? ... To so docela
drugačni značaji. Vidite, milostiva gospa, vsi ti
višji navdihi, ki so za Zavilovskega duša življenja,
so tema damama le posoda, nekaj takega, kar
so čipke na obleki, ki jo oblačijo ob posetih, do-
čim sicer hodijo v županu — in to je že velika
razlika. Bojim se, da ga ne bosta spremljali na
poletu, nego ga silili, da bi z gosjimi koraki capljal
poleg njiju — in da morda ne zamenjata tega, kar
je v njem, za drobiž, da poplačata vsakdanje dru¬
štvene iroške. A vendar je nekaj v njem! Ne mislim
si, da bi mogla nastati katastrofa, ker jima nimam
pravice kratiti dostojne poštenosti, ali lahko jima
utegne nedostajati sreče. Pravim vam samo toliko:
Vsi poznate dobro Zavilovskega in veste, da je
kaj preprost človek, toda njegova ljubezen je za
gospodično Castellijevo pretežka in preveč izključna.
Vanjo polaga vso dušo, toda ona ... ona je zmožna
dajati samo delce — da, ostalo pa bi rada ohra¬
nila za društvene dotike, za zložnost, za obleko,
za posete, za košatenje, za five o’ clocky, za lawn-
tennis z gospodom Kopovskim, izkratka, za oni
mlin, kjer se melje življenje na otrobi . . .“

„To se ne more prilagoditi z gospodično Castelli¬
jevo in ako se ne prilagodi, tem bolje za Zavilov-
skega“, reče Bigiel, „toda vobče je dobro zadeto.“
„Ne“, odgovori gospa Bigielova, ,,to je pred
vsem drugim nelepo; vi res sovražite ženske.“

®> 183  ■©

„Jaz da sovražim ženske!" zakliče Švirski,
dvignivši obe roki.

„Kaj, ali ne vidite, da ste iz gospodične Ca-
stellijeve napravili navadno gosko?"

„Milostiva gospa, samo poučeval sem jo v
slikanju, nikdar pa se nisem ukvarjal z njeno
vzgojo."

Gospa Marica, zaslišavši vse to, se zagrozi
Švirskemu:

„To je res čudno, da ima tako dober človek
tako zloben jezik."

„V tem tiči nekoliko resnice", odgovori Švirski,
„sam čutim to in često sem se že vprašal: Ali sem
res dober človek? Vendar si mislim, da sem. Zakaj
ljudje so, ki zaljubljeno brodijo po blatu, in to je
grdo; drugi zopet brodijo iz sovraštva, in to je tudi
grdo. Toda tak Bukacki je govoril o ljudeh slabo
zaradi dovtipnosti, a jaz, jaz sem pred vsem dru¬
gim blebetač, drugič pa me človek, zlasti ženska,
zanima bolj nego vse drugo, in naposled me zelo
jeze izprijenost, nestanovitnost in druge človeške
prirojenosti. A kaj izvira iz tega? Želel bi si, da
bi imele vse ženske krila; ko pa vidim, da imajo
nekatere repove, od samega čudenja jamem pre¬
sunljivo kričati."

„A zakaj ne kričite enako na moške?" vpraša
gospa Bigielova.

,,Kaj mi je do njih? Zlodej jih vzemi! Sicer
pa so po mojem mnenju vredni več spoštovanja
nego ženske."

© 184  ©

Gospa Bigielova in Marica sta es sedaj resno
lotili nesrečnega slikarja, on pa se se je branil in
nadaljeval:

„Vzemite le takega Zavilovskega in takšno go¬
spodično Castellijevo. Trudil se je od detinstva, se
boril z ovirami, mislil in mislil ter že dal nekaj
svetu, a kaj ona? Pravi kanarček v kletki!...
Dajo mu vode, sladkorja, ptičje trave in semena,
on pa ima samo s kljunom gladiti svoje žolto perje
ter gostoleti. Ali ni tako? Mi delamo neizmerno,
milostiva gospa. Olika, veda, umetnost, kruh in vse,
na čemer stoji svet, je naposled naše delo. To je
vendar bajno delo. O tem se lahko govori, toda
težko se nosi. Ali je to pristojno, ali prirojeno, da
vas potiskajo od tega, ne vem, in sedaj mi ni do
tega, vendar v celoti mi ostaja samo del: ljub¬
ljenje — torej znajte vsaj ljubiti.“

Njegovo zagorelo lice je ob tem dobilo iz¬
raz velike nežnosti in obenem nekakšne melan¬
holije.

„Jaz na primer delujem za našo umetnost.
Pet in dvajset let že mažem s tem čopičem po
papirju ali po platnu, in sam Bog ve, koliko sem
se namučil, preden sem spravil nekaj iz sebe.
Sedaj pa vendar čutim, da sem osamel na svetu
kakor kol v plotu. Ali kaj hočem? Da bi mi Bog
dal za ves ta trud pošteno žensko, ki bi me vsaj
nekoliko ljubila ter bi mi bila hvaležna za mojo
ljubezen. “

„Torej zakaj se ne oženite ?“

© 185  ©

„Zakaj?“ odgovori Švirski nekamo jezno.
„Ker se bojim, zakaj le ena izmed deseterih žensk
res ljubi, dasi nimate drugega posla."

Nadaljnji razgovor jim ustavi prihod gospoda
Plavickega z gospo Maškovo, ki je bila v gubasti
temnomodri, belopikasti obleki videti od daleč
kakor metulj. Gospod Plavicki je bil videti kakor
drugi metulj. Približavši se hodniku, je zaklical:

„Ugrabil sem gospo Maškovo in prišel z njo
semkaj. Dober večer, častita družba! Dober večer,
Marica! Peljal sem se k vam v kočiji, pa sem ugle¬
dal, kako stoji milostiva gospa na balkonu — vzel
sem jo torej s seboj, in prišla sva peš. Kočijo sem
odposlal, ker si mislim, da me daste odpeljati."

Navzočni so jeli pozdravljati gospo Maškovo,
ona pa je, vsa rdeča od izprehoda, snemala klobuk
s plavih las in vesela pravila, da jo je gospod
Plavicki res šiloma odvedel, zakaj pričakovala je
moža in ni bila namenjena zapustiti hiše. Gospod
Plavicki jo je tolažil, češ, da soprog, ko je ne
dobi doma, takoj ugane, kje je in da se zato ne bo
hudoval, ker tu vendar ni prostor, kjer bi ljudje
blebetali brez vzroka (— tukaj je jel zapenjati
svoj beli telovnik z izrazom človeka, ki se ne bi
čudil, ko bi o njem nastalo takšno blebetanje)
nego kraj na kmetih, ki ima svoje pravice ter do¬
voljuje, da se človek ne ozira na etiketo.

Po teh besedah sleparsko pogleda gospo Ma¬
škovo, si pomane roke in doda:

© 186  ©

„He, he! Torej bivanje na kmetih ima svoje
pravice... Dobro sem povedal: Ima svoje pravice,
zato nič ne preseza bivanja na kmetih . 11

Gospa Maškova se je smejala ter čutila, da
ji to pristuje in da jo utegne kdo občudovati.
Toda Bigiel, ki je sam resno premišljal in zahteval
od vsakogar logike, se rbrne k Plavickemu in reče:

„Ako nič ne preseza bivanja na kmetih, zakaj
poleti nečete iz mesta?“

„Kaj pravite ? 11  vpraša gospod Plavicki: ,,Zakaj
nečem iz mesta? Hotel sem iti v Karlove vare, toda...“

Za trenutek umolkne. Pozabivši, kako je ravno¬
kar dal razumeti, da bi mlado žensko še mogel
spraviti ljudem v zobe, pogleda mračno-vdano predse
in reče:

„Kdo bi se še menil za to peščico let živ¬
ljenja, do katerih ni dosti niti meni, niti komu
drugemu ? 11

„Tu ga imate ! 11  zakliče Marica veselo. „Ako
ne pojde oče v Karlove vare, pa bo pil Miihlbrunn
pri nas v Bučinku . 11

„V kakšnem Bučinku ? 11  vpraša Plavicki.

„Kajpada, treba je naznaniti veliko novico . 11

In jela mu je pripovedovati, da je Polaneški
poiskal Bučinek, ga najel in da ga bržkone tudi
kupi ter da se črez štiri dni preselita z možem v
ta Bučinek za vse leto.

A gospa Maškova, začudena poslušajoča to
novico, je uprla oči v Polaneškega, zrla vanj nekaj
časa in ga vprašala:

@> 187  @

Torej nas res zapustite? 1 '

„Da!“ ji odgovori Polaneški nekamo zlobno.
„Aa!“

In še trenutek ga je gledala s pogledom takega
človeka, ki ničesar ne umeje in povprašuje: Kaj
pomeni vse to? Ker pa ni dobila odgovora, se je
obrnila k Marici in se pričela malomarno razgo-
varjati z njo.

Tako se je vedla po predpisu etikete, da je edino
Polaneški mogel spoznati, kako je novica o Bučinku
predrla to odejo, ki je tvorila nekakšno skorjo na
njenih možganih in ji docela zatopila občutnost.
Ugenila pa je, da se to tiče le nje in da ta nagla
preselitev more biti v zvezi z njo. Ta resnica se
je vsak hip kazala jasneje — in njeno hladno lice
je dobilo še hladnejši izraz. Zdelo se ji je, da je
Polaneški storil nekaj docela nasprotnega temu,
kar je smela po pravici pričakovati od njega, in da se
je pregrešil težko ne le zoper njo, nego proti vsem
obzirom, ki jih je človek v izvestnih krogih dolžan
ženski. In bilo je tako značilno za vso njeno dušo,
da jo je to zabolelo bolj nego njegov odhod. V
izvestnih razmerah zahtevajo ženske tem več ob¬
zira, čim manj pravice imajo do njega, a tem več
spoštovanja, čim manj so ga vredne, zakaj tega
jim je treba, da varajo same sebe; prav tako jim
zaslepljenost, nežnost ali komedijantstvo moških pri¬
znava vse, česar zahtevajo — vsaj deloma. V tem
zmislu je bila selitev črez nekoliko dni na prav
nasprotno stran mesta nekakšno brezobzirno na-

@ 188  ®

znanilo, da so razmere raztrgane. Nezvestoba ima
takšna naznanila a posteriori ter se zmerom zateka
k njim, zakaj na svetu ni zgleda, da bi bila raz¬
mera, osnovana na izneveritvi, stalna. Toda to pot
je robatost presezala vse meje, in ta setev je pre¬
zgodaj obrodila primerno žetev. Misel gospe
Maškove, že od rojstva le malo čila, ni potrebovala
prevelikega napora za zaključek, da se to, kar jo
je doletelo, imenuje naravnost preziranje.

Polaneški si je mislil obenem:

,,Kako neizmerno me prezira!"

Oba se v tem hipu nista zavedala, da je
bilo to v najugodnejšem primeru le vprašanje časa.

Ali gospa Maškova se še ni odrekla nadi, da
utegne to biti nekak nesporazumek, nekakšna za¬
časna jeza, nekaka razdraženost fantasta, nekakšno
razvnetje, ki si ga ni mogla pojasniti, izkratka:
nekaj takega, kar more biti manj odločilno, nego
'se zdi na prvi pogled. En razgovor, ena beseda,
izrečena o pravem času, ji še lahko pojasni vse.
Ker je mislila, da tudi Polaneški čuti potrebo
takega razgovora, mu je sklenila dati takšno priliko.

Po čaju se je jela ravnati domov. Pogledavši
Polaneškega, je dejala:

„Sedaj moram naprositi enega izmed vas, go¬
spodje, da me spremi domov."

Polaneški vstane. Utrujeno, a obenem jezno
lice je bilo videti, kakor bi dejalo gospe Maškovi:
,,Ako le hočeš zvedeti čisto resnico, pa jo zveš."
Toda Bigiel jima zdajci prekriža račune, rekoč:

■© 189  @

„Večer je tako krasen, da vas lahko spre¬
mimo vsi.“

In to se je tudi zgodilo. Gospod Plavicki,
ki se je danes smatral za viteza gospe Maškove,
ji je jako galantno podal roko in jo vso pot
zabaval z razgovorom, tako da ni imela prilike
izpregovoriti niti besedice s Polaneškim, ki je
spremljal gospo Bigielovo. Šele pred vrati mu je
želela lahko noč.

Te besedici „lahko noč“, ki ji je spremljal
nežen stisk z roko, sta bili novo vprašanje — brez
odgovora. Polaneškemu je bilo celo po volji, da mu
ni bilo treba dajati pojasnila. Saj bi bil oni, ki bi ga
ji bil mogel dati, nejasen in neprijeten. Gospa
Mašova je že sedaj budila v njem toliko duševne
odpornosti kolikor telesne strasti, in iz obeh teh
vzrokov je sodil, da bi jo imel preblizu, ko bi
ostal še dalje v Bigielovi hiši. Sicer je poiskal
Bučinek in ga vzel v najem zlasti zato, ker morajo
prožni značaji, kadar se slučajno močno stisnejo,
po nagibu nekaj storiti, najsi njih ravnanje ni
v neposrednji zvezi s tem, kar jih stiska. Ni
pa se dovolj zavedal, da je beg pred nevarnostjo
enak vrnitvi na pot poštenosti ali vsaj stezica do
nje; sedaj se mu je zdelo, da je to že prepozno
in da je stvar že izgubljena za vselej. ,,Čas je
bil, da sem zbežal 1 ', si je dejal. Sedaj je to le
egoizem živali, ki si, preplašena z enega ležišča,
poišče drugo. Izneverivši se prej Marici, se sedaj
izneverja gospe Maškovi iz bojazni, da bi ta raz-

•s 190 @

mera z njo ne bila premučna, toda izneverja se
ji na enako podel kakor na sirov način. To je zgolj
nova podlost, ki jo zvršuje kot obupnež, prepričan,
da končno vendarle pade v prepad, naj se trudi,
kolikor se hoče.

Na dnu teh misli se je skrivalo neizmerno
čudenje. Ako bi se bilo to pripetilo komu drugemu,
ki je znan za lahkoživca, bi bil samo zamahnil z roko
ter sodil, da je doživel eno veselo epizodo več.
Polaneški je vedel, da bi mnogi zrli na to stvar
prav takisto. Toda on je bil ustvaril v sebi načela,
jih imel, sedaj pa se je prevrnil z njih višine
in zato je bil njegov padec tolikanj večji. Mislil
si je sedaj: Tako torej naposled nič ne reši vsega,
po čemer sem hrepenel doslej in k čemur sem
dospel. Človek si zlomi vrat z načeli prav tako,
kakor ne bi jih imel. A ta stvar se mu je zdela
naravnost neumevna. Čemu? Iz kakega vzroka?
'Na to vprašanje ni našel odgovora. Ko je bil prej
prelomil palico nad svojo poštenostjo in častjo, je
jel sedaj dvojih o svojem razumu, zakaj čutil je,
da tu nečesa ne more pojmih in se obvestiti o njem.

Čutil se je pognanega v duševno puščavo
kakor človek, ki ne more ničesar najti, niti na¬
klonjenosti do žene. Zdelo se mu je, da je tedaj,
ko je bil ugonobil v sebi človeške lastnosti, ugo¬
nobil tudi sposobnost in pravico, da jo ljubi. Na
nič manjše čudenje ni zapazil, da v globini svojega
srca tudi po svoji krivdi goji nekakšno odpornost
zoper njo. Doslej še ni bil storil nikomur nič žalega,

g> 191 @

torej ni mogel vedeti, da človek navadno čuti odpor,
da, celo sovraštvo do onega, kateremu dela krivico.

V tem se je družba poslovila od gospe
Maškove in se vrnila domov. Marica je šla sedaj
z možem, toda ker je mislila, da se ukvarja z
računi, o nakupu Bučinka in ker je vedela, da se
ob takih prilikah ne daje rad motiti, je stopala
molče. Večer je bil tako topel, da so po vrnitvi
še ostali na balkonu. Bigiel je jel pridrževati
Švirskega črez noč, šaloma govoreč, da tak Herkul
ne bo imel prostora v njegovem koleslju poleg
gospoda Plavickega. Polaneški, ki mu je tudi ugajala
navzočnost tujega človeka, je takisto prigovarjal
Švirskemu, naj ostane.

,,Ostanite", mu je dejal, „jutri zarana pojdem
v mesto, pa greva skupaj."

„Rad bi že zopet slikal", odgovori Švirski.
,,Jutri sem se hotel takoj poprijeti dela, toda na
ta način ne bom sposoben za delo."

„Ali morda izdelujete kaj, kar mora biti do¬
delano o določenem času?" vpraša Marica.

„Ne, milostiva gospa, toda človek izgubi
spretnost. To je takšno rokodelstvo, pri katerem
človek ne sme nikoli počivati; izgubil sem že
toliko dni s klatenjem na Pritulov, pa zopet semkaj
k vam, in barve se mi v tem suše."

Obe gospe sta se spustili v smeh, da tako
govori sloveč mojster, ki mora vendar biti prost
bojazni, da bi pozabil slikati. Toda Švirski jima
odgovori:

®> 192  @

„To se le tako zdi, kadar dospe človek do
izvestne popolnosti, da jo ima stalno. Toda člo¬
veški organizem je čudna stvar; človeku je treba
samo izbirati: iti naprej ali nazaj. Ne vem, ali je
tako v vsem, toda v umetnosti si človek ne sme
reči: Sedaj sem na vrhuncu, človek ne sme ob¬
stati. Kadar ne slikam teden dni, ne izgubim le
gibčnosti v rokah, nego nimam tudi veselja do
dela. Roka postane okorna — to še umejem! —
toda pri tem se otopi tudi moj umetniški čut,
otopi celo nadarjenost. Mislil sem si, da je tako
samo v mojem pozivu, zakaj v njem ima ogromen
pomen tehnika, toda pomislite, ta Šniatinski, ki
piše za gledališče, mi je dejal prav tisto. A kaj
pomeni tehnika v slovstvu? Tu gre le za to, da
je človek ne bi imel, ali da bi je vsaj ne bilo
videti, a vendar je govoril tudi on, da ne sme
stati, da gre nazaj ali naprej, kakor nanese napor.
'Služiti umetnosti — kako lepo se glasi to! Oh,
kakšna pasja služba je to, v kateri ni nikdar počitka,
nikdar miru! Ničesar nego žulji in strah! Kdo ve,
ali je to že usoda vsega človeškega rodu, ali smo
le mi taka ogoljena bitja ? 11

Švirski še doslej ni bil videti kakor ogoljena
figura in tudi ni rabil patetičnega tona, stokajoč o
svojem rokodelstvu; toda v teh njegovih besedah
in v tej mimiki je tičala nekaka odkritosrčnost, ki
ga je delala zanimivega. Trenutek pozneje je vzdignil
pest in se pogrozil mesecu, ki se je bil ravnokar
pokazal nad gozdom, in zaklical na pol veselo,
na pol zlobno:

@ 193  @

„Takšen licman! Ko se je naučil sukanja okrog
zemlje, pa se že zaveda svoje umetnosti. Da imam
en tak trenutek v življenju!"

Gospa Marica se spusti v smeh, dvigne oči
v smeri roke Švirskega ter de:

„Le nikar ne stokajte. Ne le umetniki ne
smejo stati. Naj se izdeluje slika, ali človek lika
samega sebe, to je eno; delati je treba vsako uro,
zakaj drugače bi bilo slabo."

„Treba je mnogo delati", omeni Plavicki vzdi¬
homa.

Ona pa je nadaljevala, iščoča z velikim tru¬
dom ugodno primero in pri tem dvigajoča obrvi:

„Vidite, ko bi kdo bodisi dejal le za trenutek:
Dovolj sem moder in dovolj dober, pa bi že to
samo ne bilo niti modro, niti dobro. Zdi se mi,
da mi vsi plovemo po nekaki globini, nekamo v
boljšo krajino, toda kdor hoče počivati in neha
gibati roke, tega vleče svoja teža na dno."

„Fraza!“ reče zdajci Polaneški.

Ona pa odgovori, zadovoljna z izborno svojo
primero:

„Ne, Stanko! Kakor te imam rada, to niso
fraze."

„Samo ko bi človek mogel zmerom slišati
take fraze", reče Švirski živo. »Popolnoma prav
govorite, milostiva gospa."

Toda Polaneški je bil v samem jedru tudi
prepričan, da govori Marica prav — a vrhutega
se je v tej temi, ki je bila okoli njega, jelo nekaj

Rodbina Polaneških, III. zv. 13

@ 194  @

žariti kakor svetilnica. Saj je bil prav on tisti, ki
si je dejal: Dovolj moder sem, dovolj dober —
utegnem si počiti — prav on je pozabil na ne¬
izogibno potrebo neprestanega truda, on je nehal
delovati z rokami nad globino, in takoj ga je svoja
teža vlekla na dno. Temu je res bilo tako. Vsa
ta visoka verska in nravna načela, ki si jih je bil
osvojil, je zaprl v svoji duši tako, kakor je zapiral z
zapahom denar, ter je napravil iz njih mrtev kapital.
Imel jih je sicer, toda le v zalogi. Pogreznil se je
v zaslepelost lakomnika, ki se raduje nakopičenega
zlata, sam pa živi kakor siromak. Imel ga je, toda
ni živel ob njem; zaupal je svojemu bogastvu,
pa si predstavljal, da so računi njegovega življenja
končani in da si že lahko počije. In sedaj se je
pričelo nekako svitati v tej noči, ki je bila okoli
njegovih misli, in iz sence se je jela nagibati k
njemu še meglena in nerazločna resnica, da računi
ne morejo biti nikdar sklenjeni in da je to ogromno,
vsakdanje in neprestano delo, ki se konča, kakor
pravi Marica, šele tam, nekje na drugem, boljšem
svetu . . .

X.

„Dragi moj gospod, zakaj se ne oblačite tako
kakor gospod Kopovski? 11  je dejala gospa Broni-
čeva Zavilovskemu. „Nitečka seveda ceni bolj vaše
pesmi nego vso obleko na svetu, toda niti ne ver¬
jamete, kakšno estetično dete je in kako je zve-

@ 195 -a)

dena tudi v tej stroki. Včeraj je sirota prišla k
meni ter me vprašala s tako lepim izrazom na
obličju, da bi se bili kar raztopili, ko bi jo bili
videli: ,Teta‘ — me je vprašala — ,zakaj nima
gospod Ignacij zarana flanelne obleke? Taka obleka
se vsem jako prilega'. Pripravite si nekaj podob¬
nega, tega bo zelo vesela. Vidite, da ima tudi
Joža Osnovski takšno obleko — ima celo več
takih oblek, zato pa je tako zaljubljen v Anico.
To je sicer malenkost — vem! — toda ženskam
je močno po volji, ako se moški ozirajo na njih
želje. Ne morete si niti predstavljati, kako ji nič
ne uide. V Scheveningu hodijo vsi dopoldne v taki
obleki, in bilo bi ji neprijetno, ko bi si kdo mislil,
da ne pripadate k družbi, ki ve, kako naj se
oblači. Vrl človek ste, pa si tudi kupite takšno
obleko — kaj ne? Kupite jo njej na ljubo ter mi
ne zamerite, da govorim o tem, kar ima Nitka
rada."

„Oh, zelo rad, milostiva gospa", reče Zavi-
lovski.

„Kako vrl človek ste! Toda kaj sem še hotela
reči! Aha! Tudi še lep usnjat popotni kovčeg.
Nitka ima zelo rada lepe kovčege pri gospodih,
in na tujem sodijo vsakogar, ki ga vidijo, takoj po
njegovi zunanjosti . . . Včeraj — pravim vam to
odkritosrčno — sva si ogledali kovčeg gospoda
Kopovskega. To je pač okusna in lepa reč . . .
kupil ga je v Draždanih. Nitki je bil močno všeč.
Oglejte ga in kupite si kaj podobnega. Oprostite,

13 *

@ 196  ®>

da se vtikam v to, toda to je malenkost. — Vidite,
Nitko poznam kakor ženske sploh. Z njo izhaja
človek najlaže, ako ji ustreza v malenkostih.
Kadar prihajajo v poštev važne reči, se odreka
vsemu. Culi ste že gotovo, kakšni ženini so se
ji ponujali, toda izbrala si je vas. Zato ji izkazujte
hvaležnost vsaj v drobtinah. Morda ste zapazili kot
psiholog, da imajo značaji, sposobni velikih žrtev,
v vsakdanjem življenju radi, ako jim človek ustreza,
ker se ob izjemnih prilikah kažejo takisto požrtvo-
valne.“

„Milostiva gospa, morda doslej še nisem mislil
na to.“

„0, gotovo je temu tako, in prav tak je
Nitkin značaj. Ne morete še pojmih, kakšen značaj
je to, dasi bi imeli vedeti že zato, ker si je iz¬
brala vas. Toda vi moški ne morete začutiti ozadja
otenjav! Samo ko bi prišlo do kakega važnega
posla, bi spoznali, da v njej ne tiči niti kapljica
sebičnosti. Bog naj jo ohrani vsake izkušnjave,
toda ko bi prišlo do česa, tedaj se uverite! 11

,,Milostiva gospa", odgovori Zavilovski ne-
kamo živahno, „vem, da cenite Nitko, toda niti vi
ne mislite o njej tako dobro kakor jaz.“

„0h! Kako vas imam rada, kadar govorite
tako!“ zakliče gospa Broničeva radostno. „Dragi
moj gospod! Ako je tako, naj vam ,mama‘ še nekaj
šepne na uho: Strastno rada ima pri gospodih
črne svilnate nogavice, toda svilnate morajo biti.
Zapomnite si to! Ko jih le pogleda, že razloči,

@ 197  ®

kaj je svila in kaj fil d’Ecosse. Moj Bog! Ne
mislite si, da se hočem vtikati v vse. Nihče se ne
ve tolikanj umikati kakor jaz. Ali Nitka naj si nikdar
ne misli, da vi morda v kateremkoli oziru niste
enaki drugim. Kaj hočete? Dobite pravo umetnico,
ki hoče, da bi bilo lepo vse, kar je okoli nje.
Sicer pa ne bo tako ubožna, da ne bi imela pra¬
vice do tega. Kaj mislite?"

Zavilovski potegne zapisnik iz žepa in reče:

„Zapišem si vaše nasvete, da česa ne pozabim!“

V njegovih besedah je bila senca ironije. Gospa
Broničeva ga je kaj pogostoma dražila s svojim
klepetanjem in z načinom svojega izražanja ter zlasti
s svojo očividno zaljubljenostjo v reči površnega
razkošja. Žalilo ga je zlasti pri njej nekakšno po-
vznašanje z značajem. Ker ni vedel, kakšne gradove
je bila sezidala na imetje starega gospoda Zavi-
lovskega, ni mogel nikakor razumeti, kako je mogla
delikatna ženska govoriti tako breztaktno z njim
o zahtevah Nitkinih, ko sta se pomenkovala o
načinu bodočega življenja. Prej si je bil mislil,
da bo naravnost narobe, da te ženski ne bosta ka¬
zali preveč domislekov in nežnosti, a to je bila
njegova prva prevara. Na drugi strani ga je
bolela neokusnost, s katero je gospa Broničeva
naštevala skoro vsak dan, kakšne ženine bi bila
utegnila dobiti Nitka, katerim pa se je odrekla
njemu na ljubo. Toda do česa podobnega pa še
ni bilo prišlo. Zavilovski ni bil napuhnjen, ni pa
tudi nosil glave niže, nego je bilo treba, in s tem,

® 198  s>

kar je tičalo v njem, se ni smatral za slabšega,
nego celo za boljšega ženina, nego je tale Ko-
povski ali ti različni Colimagaovi, Kanafaropuli in
njim podobne ležnive operetne figure. Jezilo ga
je že to, da ga jim je primerjala, a to še njemu
na neuspeh. Goječ v duši ljubezen in poezijo, je
sodil, da ima to, česar niti pozemeljski knezi ni¬
majo vsekdar. Kakšno bo njegovo praktično živ¬
ljenje z Nitko, na to doslej še ni bil mislil, ali
pa je bil mislil le splošno. Toda ker je čutil v sebi
moč in ker je bil pripravljen, da se spusti v borbo
z vsako usodo, je upal, da bo plodno. Dogo¬
varjati se o tem življenju ni bil namenjen, in ko
je gospa Broničeva razodevala podobno voljo, se
je moral premagovati, sicer bi ji bil rekel, da se
mu zdi to plitvo.

Švirski bivaje v Pritulovu, je nekoč izrekel
kaj čudno sodbo, da ljubezen ni popolnoma slepa,
pač pa boleha za ,daltonizmom‘. Zavilovski je
sodil, da je imel slikar pri teh besedah v mislih
Osnovskega, in niti na misel mu ni prišlo, da je
tudi on takšen tip človeka, ki boleha za to bo¬
leznijo. Oslepel pa je le glede gospodične Linete
— razen nje je gledal in z^pažal vse še bistreje
nego navadno. In vse, kar je zapažal, ga je
polnilo s čudenjem. Ne govoreč o prispodobah,
ki so se tikale gospe Anice, njenega Jožeta in
Kopovskega, je zapazil na primer, da se njegove
razmere do gospe Broničeve menjavajo in da je
dokaj manj cenila njegovo osebo, njegova dela,

-S) 199 @

njegov talent odtedaj, ko je postal njen sorodnik,
ko je postala z njim krotka in zaupna kot s
svojim bodočim sorodnikom in bodočim ženinom
Nitkinim. To je bilo sicer še nevidno navadnim
očem, toda Zavilovskemu je bilo jasno; samo
tega si ni mogel pojasniti, zakaj je tako. Šele pri¬
hodnost ga je imela poučiti, da vsakdanji značaji,
kadar se srečajo z višjimi ljudmi ali s stvarmi, že
s tem, da se zaupno seznanijo z njimi, izgube
spoštovanje do njih, kakor bi nehote razodevali, da
se je to, kar jim je postalo bližje, moralo pokva¬
riti z njih plitkostjo in praznoto in da torej ni
moglo ostati visoko. Gospa Broničeva mu je zbujala
čimdalje večjo ukano. Dražil ga je oni Teodor, ki
ji je svetoval tako dobro in ji moral, ako je naneslo
tako, s svojo zagrobno veljavo obraniti marsi¬
kateri korak. Napolnjeval ga je s čudenjem ne¬
kakšen ptičji dvom te duše, ki se je razvnemala
z vsem, kar je dobro in lepo, in hitro nato iz-
premenila vse v neobvezne in prazne besede.

Čudil se je naposled tudi temu, kako močno
je bila sovražna ljudem. Gospa Broničeva, ki je
kazala tolikanj pokorščine staremu Zavilovskemu,
je govorila kaj nelaskavo o njem za njegovim hrb¬
tom ; gospodične Helene kar ni imela rada, o gospe
Kraslavski in gospe Maškovi se je izražala z večno
ironijo, v svoji sodbi o Bigielovih je bila malen¬
kostna, zlasti pa ji je bila trn v peti gospa Pola-
neška. Hvalo, ki so jo peli Marici Švirski, Zavilov-
ski in Osnovski, je poslušala tako zlobno, kakor

® 200  ®

bi ta hvala obenem žalila gospodično Castellijevo.
Zavilovski se je prepričal, da nima gospa Broničeva
res nikogar rada na svetu razen ,,Nitke.“

Toda prav ta njena sodba o njej je razode¬
vala vse njene nelepe lastnosti. Doslej ni umel,
da so taki zavistni in nedopustni občutki, ki ne
odpirajo src ljudem, nego jih pretvarjajo v zaprto
in malomarno, le dvoglavno sebičnost in da utegne
biti taka sebičnost enako sirova in neobčutna kakor
enoglavna. Sam je ljubil Lineto iz vse duše in ker
je bil boljši in prizanesljivejši, odkar se je bil za¬
ljubil vanjo, je sodil, da bitje, ki ljubi v resnici,
ne more biti v svojem jedru zlobno — in v imenu
vzajemne ljubezni je odpustil gospe Broničevi njene
nedostatke.

Zato pa ta bistri opazovatelj v razmerah do
Linete ni opazil ničesar. Močnejše moške duše
dožive zaraditega toliko nesrečnih prevar v ljubezni,
ker oblačijo ljubljeno ženo z vsemi svojimi žarki,
pa se ne zavedajo, da je ta zarja, ki osvetuje, njih
zarja. Tako je bilo tudi z Zavilovskim. Gospodična
Lineta se je od dne do dne bolj privajala njemu
in svoji nevestini nalogi. Misel, da jo je odli¬
koval, povišal nad druge, da si jo je bil izbral in se
zaljubil vanjo, ta misel, ki je neprestano kakor živi
vir pomirjala nje sebičnost in ponos, je jela izgub¬
ljati mičnost, novost in se je povsakdanjila. Vse, kar
je bilo mogoče pridobiti iz nje v njeno hvalo, je
bila že pridobila s pomočjo gospe Broničeve. Ob¬
čudovanje javnosti je bilo, kakor se je izrazil Švir-

© 201  ©

ski, takisto zastarelo, in kip je bil sedaj tako blizu
njenih oči, da ni umela celote, nego je jela odkri¬
vati pege na marmorju. Časih se je spričo vpliva
tuje sodbe ali občudovanja še spomnila in zavedela
njegovih razmer, toda ob tem jo je obhajalo ču¬
denje, da je ta človek, ki ji ves preprost in za¬
ljubljen gleda v oči in čaka vsak njen migljaj,
oni Zavilovski, zaradi katerega celo Švirski maje
glavo in ki ga ima celo Osnovski za znamenito
osebo. Saj bi ga lahko vsak trenutek poslala po
zrele jagode, ali po prejo. In ta zavest ji je pro-
vzročala izvestno prijetnost in zaradi nje ji je bil
že neizogibno potreben. Čudila se je moči, ki jo je
imela do njega, in mu je odkritosrčno izpovedala
svoje vtiske.

Nekoč sta dospela na vlažno livado. Tedaj
se je Zavilovski vrnil in ji prinesel vrhnje črevlje.
Nato je pokleknil pri jelši ter jih natikal na njene
noge, ki jih je pri tem poljubljal. Ona je dejala,
zroča na to sklonjeno glavo ob svojih nogah:

„Imajo vas za velikega človeka, vi pa mi
obuvate vrhnje črevlje.“

Zavilovski je dvignil k njej oči in, ginjen po
situaciji, odgovoril veselo, klečeč pred njo:

,,Ker vas neizrečno ljubim!“

„To je dobro, toda radovedna sem, kaj bi
rekli ljudje ?“

To vprašanje, kakor je bilo videti, jo je za¬
nimalo najbolj. Zavilovski pa se je začel z njo
pričkati zato, ker mu je bila rekla „vi“, in ni

® 202  @

zapazil, da je bila v tem njenem: „To je dobro“
nekakšna razmišljenost, s kakršno govorimo o
malovažnih ali preznanih rečeh.

S podobno polovično pozornostjo je poslušala
to, kar ji je govoril dalje, češ, da ni ošaben in da
se ima za navadnega človeka, pač pa ceni svoj
posel in da smatra za največjo srečo prav takšno
življenje, v katerem je mogoče služiti vzvišeno in
ljubiti preprosto. Zavedajoč se te sreče, jo je objel
okrog pasu, da bi imel to svojo preprosto ljubezen
kar najtesneje na srcu. Ker je pa pri tem štrlela
njegova naprej moleča brada še bolj naprej, kar se je
zgodilo vsekdar, kadar je govoril ginjen, ga je jela
Castellijeva prositi, naj se tega odvadi, češ, da daje
to njegovemu licu sirov izraz, ona pa ima rada
okrog sebe vesele obraze. Pri tej priliki mu je tudi
omenila, da je včeraj, ko jo je bil vozil po ribniku,
utrujen dihal preglasno vpričo nje. Toda ni mu
baje hotela povedati takoj, kako jo je to delalo
nervozno. Nervozno jo dela sicer marsikaj, vendar
ne tolikanj, kakor če se kdo vpričo nje utrudi in
glasno sope.

Pri teh besedah si je snela klobuk in si
začela s pahljačo hladiti lice. Vetrič se je igral
z njenimi svetlimi lasmi in v zeleni senci jelševja,
ki ga je tupatam osvetljevelo solnce, čigar žarki
so prodirali skozi listje, je bila videti kakor pri¬
kazen. Zavilovskega je kar opajal ta pogled in v
njenih besedah je občudoval le mičnost razneženega
otroka. Morda je bilo v njih še kaj več, toda

(Str. 201.) „Imajo vas za velikega človeka, vi pa mi
obuvate vrhnje črevlje.“


@ 205  @

iskal ni ničesar več in tudi ni našel, prav zaradi-
tega ne, ker je bila njegova ljubezen preprosta
navzlic vsej moči.

Preprostost pa vendar ne izključuje poleta.
Gospodična Nitka se je bila res nalik pajčevini po¬
prijela kril ptiča, ki jo je nehote odnašal v višine,
kjer je lahko začutiti vsako srečno genutje, vse
pojmiti, vse razumeti in kjer se mora misel celo
truditi, da izraža občutke. A iz gospodične Linete
se je naredil tak „lenuh“. Sama je bila nekdaj tako
govorila svojemu krilatcu, ki mu to pot ni pršlo v
glavo, da ji ona višina provzroča zgolj omotico in
utrujenost.

Dogajalo se je sedaj čimdalje pogosteje, da je
imela občutke kakor otrok, ki ga čaka težka na¬
loga, kadar se je prebudila zarana in premišljala o
tem, da se bo treba srečati z ženinom in se od
jutra do večera ravnati po njegovi visoki pesmi. Sicer
je že opravljala to nalogo; že je bila izpovedala
kolikor toliko vse, kar so jo bili naučili, in slutila
je, da ji poroka prinese počitnice. Imela je že dovolj
teh svojih in tujih domislekov, teh originalnih de¬
finicij, teh dobro zadetih odgovorov, s katerimi se
je odlikovala v družbi. Naposled je čutila, da zaloga
že pohaja in da je v vodnjaku že videti dno.
Preostajalo ji je še nekakšno umetniško čutenje, a
ta zoprni „gospod Ignacij 11  je mogel vendar biti
zadovoljen s tem, da mu je časih pokazala tu
obširno livado, tu košček gozda, tu krajec polja
z rumenim žitom, kakor razprašenim v svetlobi,

® 206  -a>

in dejala: „To je krasno! To je krasno!" To je bilo
lažje. Sicer ni dobival dovolj besed in čudenja,
koliko globoke umetniške duše se skriva v tej
kratki opomnji: „To je krasno!“, vendar, ako je temu
tako, je hotel nekaj več — toda čemu jo je v raz¬
govoru, v občutkih in v načinu ljubezni silil k takemu
trudu brez smotra? Če pa je ni silil in če je došlo do
tega brez njegove vednosti, je bilo tem huje
zanj, da ni vedel niti tega, ker je bil po naravi tako
top. „Naj torej govori s Štefko Ratkovsko."

Temu nasproti pa s Kopovskim ni bilo treba
imeti nobenega truda, in zato je bila njegova družba
gospodični Castellijevi pravi počitek. Razveselila se
je, ko ga je ugledala; njegov prihod ji je privabil
smeh na lice in jo navajal k šali. Polaneški je bil
sicer nekoč ljubosumen na Kopovskega, toda Zavi-
lovskemu, ki je živel dokaj bolj izključno duševno
življenje ter je zategadelj meril vse s čisto duševno
mero, še niti ni prihajalo na misel, da bi mogla
deklica, tako navdušena in tako modra, kakor je
bila Nitka, le za trenutek zreti na Kopovskega dru¬
gače, nego na predmet za veselo šalo, in takšno
vedrilo si je dovoljevala zmerom. Saj se je bila
celo sama gospa Broničeva ob vsej površnosti
svoje duše, razljutila ob sami misli na to, da bi
dala Nitko Kopovskemu. Kar je videl Zavilovski
med njim in gospo Anico, mu ni služilo v pouk;
imel je svojo Nitko za nasprotni tečaj gospe Anice.
Nitka si je bila vendarle izbrala njega, on je bil
prava antiteza Kopovskemu. Že to samo je odprav-

®> 207  ®)

ljalo vsako dvojbo. Kopovski je zabaval Nitko, ona
ga je slikala ter imela z njim take razgovore, da se
Zavilovski ni mogel načuditi, ker ni zaspala ob
teh, da je zbijala z njim šale, ga sledila z veselim
pogledom — toda le zato, ker je bila še otrok,
ki je moral imeti vsak hip svoje zabave ali celo
razbrzdanosti. Zato pa ni nihče videl bolje njegove
brezmejne gluposti in nihče ni tako pogostoma
govoril o njej. Kolikokrat se ji je bila že rogala
vpričo Zavilovskega! . . .

Vendar vse oči niso zrle na to zabavo enako.
Sosebno jo zrla nanjo drugače gospa Anica, ki je
časih rekla možu naravnost, da Castellijeva koketira
s Kopovskim. Tudi Jožetu se je časih zdelo, da
je temu tako, in mikalo ga je že, zapoditi Kopov-
skega iz Pritulova, ali Anica mu ni hotela pritegniti.
— „Ker se poteza za Štefko, nimamo pravice, da
bi tako bedni deklici kvarili srečo.“ Osnovski celo
te nežne Štefke ni privoščil Kopovskemu; ker pa
ubožica ni imela premoženja in ker si je Anica
želela, da bi se ta poroka uresničila, ji ni smel
nasprotovati.

Zato pa ga je polnilo s čudenjem in z nejevoljo
vedenje Castellijeve. „Ko ima takega Ignacija, še
koketira s temu oslom — temu je res treba, da
je človek prava punca brez duše“. Izpočetka tega
ni pojmih Domišljal si je, da se je bila Anica morda
zmotila; zato je jel pozorneje opazovati deklico in
ker ne glede na svoje razmere do soproge ni bil
glup človek, je zapazil marsikaj, kar ga je močno

■® 208  @

vznemirilo glede na prijateljstvo, ki ga je gojil do
Zavilovskega. Ni sicer dopuščal, da bi prišlo do
kakšnega dogodka, ki bi bil izpremenil položaj, toda
vpraševal se je, kakšna bo Ignacijeva bodočnost z
ženo, ki ga ceni tako malo, ki je duševno razvita
tako slabo, da ji ni le zabavna družba takega brez-
glavnega gizdalina, nego si ga celo dovoljuje vabiti
in mamiti. „Anica sodi vsakogar po sebi“, si je
mislil Osnovski, in res se je zmotila, češ, da
ima Castellijeva globlje občutke; to je marioneta,
ki je že ne prebudi nič več, ker sta imeli vpliv
nanjo taki duši, kakršni ste Anica in Ignacij . 11
Tako je ta nesrečni človek bolan za daltonizmom,
na eni strani odkrival resnico, na drugi pa se po¬
grezal v še večjo blodnjo. Na Castellijevo pa je
zrl vsak dan pozorneje in ni ga stalo mnogo
truda prepričanje, da je v razmerah te idealne
„Nitke“ proti Kopovskemu sicer šala, da je dokaj
pričkanja, zdražbe, da, tudi roganja, da je pa tudi
taka nepremagljiva slabost in taka milina, s kakršno
vplivajo na ženske z dušo modistkino lepi in lepo
opravljeni mladeniči. Fenomenalna glupost Kopov-
skega, se je zdelo, je celo kar rasla na svežem
zraku, zato pa je tu solnce pozlatilo njegovo
nežno polt, po čemer so postale oči še izraznejše,
zobje bolj beli, brki svetlejši in jasnejši od svile.
Res je žarel ne le od mladosti in miline, nego
žarelo je tudi njegovo perilo, njegove ovrat¬
nice in izbrana, toda obenem preprosta obleka.
Zarana, ko je bil opravljen zaradi lawn-tennisa v

@ 209  ■&

angleški flanel, je kar dehtela od njega jutranja
svežost. Lice mu je bilo mehko in obenem
takšno, kakor bi ga bil izrezljal kipar; odlikovalo
se je z nežno mehko tvarino — in kako bi se ta
koščeni Zavilovski pri ženskah s svojo veliko,
Wagnersko čeljustjo, z dolgimi nogami kosal s
tem mignonom, ki je spominjal obenem grških
bogov in modnih listov, kakor tudi laških gli-
potek a table d’ hote v Biaritzu ali v Ostendi.
Bilo je treba res takega čudaka, kakršna je bila ta
tiha voda, Štefka Ratkovska, da je človek trdil,
najsi na jezo, da je neznosen gospodič. Castellijeva
se je sicer smejala, ko se je nekoč Švirski izrazil,
da ima Kopovski, zlasti ako ga kdo iznenada kaj
vpraša, tak izraz v očeh, da se vidi v njih šest-
najstero laktov gluposti po meču in po preslici.
Imel je res nekoliko razmišljen pogled ter običajno
ni mogel umeti, česa hočejo od njega. Zato pa je
bil tako vesel, navidezi tako nežen, a navzlic
ne prevzvišenim mislim tako dobro vzgojen in na¬
posled tako lep in svež, da mu je bilo mogoče
odpuščati vse.

Zavilovski se je motil, ko si je mislil, da
gospa Broničeva koprni le po predmetih površnega
izobilja in da njegova zaročnica nima niti slutnje
o vseh teh zahtevah, ki mu jih je naštevala teta.
Castellijeva je vedela zanje. Ko se je bila iznebila
nade, da bi utegnil gospod Ignacij biti kdaj enak
Kopovskemu, je hotela, da bi se mu vsaj približal.
Do predmetov površnega razkošja je imela prirojeno

Rodbina Polaneških, III. zv. 14

© 210  ©

naklonjenost, in „teta“, proseča Zavilovskega, naj
kupi to ali ono, je izražala samo njeno željo. Njej
je bilo res treba samo pogledati, da je razločila
svilo od til d’ Ecosseja, in vsa njena duša je na
vso moč koprnela po svili. Kopovski je bil zanjo
med ljudmi to, kar je svila med tkaninami. Ko ne
bi bilo gospe Anice, ki je zadrževala mladega
moža in ko ne bi bilo vsakovrstnih visokih pred¬
stav, ki jih je bila vtepla v glavo Castellijevi, bi ga
bila brez dvojbe vzela. Osnovski, ki ni vedel za
vse to, se je naposled celo čudil, da se ni zgodilo
tako; na koncu svojega opazovanja je bil celo
mnenja, da bi bilo to morda bolje za Lineto in za
Zavilovskega.

Nekega dne je zaupal te misli svoji ženi, toda
ona se je razsrdila ter mu odgovorila jako živahno:

,,To se ni zgodilo, ker se ni moglo. Nihče
se tudi ni dolžan ravnati po Jožkovem mnenju.
Jaz sem zapazila prva, da Castellijeva koketira s
Kopovskim. Kdo bi bil rekel, da je to tak značaj!
Biti zaročena, pa že koketira z drugimi — to pre-
seza vse meje. Ona koketira iz ničemurnosti, da bi
s tem jezila Štefko Ratkovsko, in morda tudi zato,
da bi zbudila Zavilovskemu ljubosumnost. Kdo
neki ve? Lahko je sedaj Jožetu govoriti in na¬
lagati vso krivdo name, češ, da sem jaz uresničila
te razmere; Joža naj se rajši spomni, kolikokrat
je bil za Castellijevo sam ves navdušen, kolikokrat je
govoril, da je to nenavaden značaj, in da bi prav tak
osrečil gospoda Ignacija! Res lep, nenavaden značaj!

@ 211  •©

Sedaj koketira s Kopovskim, ko bi pa bila njegova
nevesta, bi koketirala z Zavilovskim. Če je kdo
ničemuren, ostane ničemuren za vselej. Joža pravi,
da bi bolj pristojala Kopovskemu. Ta razum bi bil
imel imeti prej, ne šele sedaj, ko je že nevesta
Zavilovskemu. Ali Joža pravi to nalašč, da mi
dokaže, kakšno glupost sem napravila, ko sem po¬
magala gospodu Ignaciju." —

S tem je bila vsa stvar zasuknjena tako, da
sta Zavilovski in Castellijeva stopila v ozadje, v
ospredje pa je prišla Jožetova okrutnost in zloba.
Toda Osnovski se je jel opravičevati, razprostrl
roke in dejal:

„Anica! Kako si vendar moreš misliti, da sem
ti hotel provzročiti bolest? Saj vendar vem, kako
dober in presrčen namen si imela; toda vidiš, da
me je strah le zaradi Ignacijeve prihodnosti, ker
ga imam rad. Želim mu iz vsega srca, da bi mu
dal Bog takšno tovarišico, kakršna si ti. Najdražja
moja ptičica, saj veš, da bi rajši izgubil jezik,
nego ti rekel kaj neprijetnega. Prišel sem se le
tako pomenkovat s teboj in se posvetovat, ker
vem, da se v tej ljubljeni glavici dobiva svet
na vse.“

Po teh besedah ji je jel poljubljati roke, potem
ramena in obličje z veliko ljubeznijo in z neprestano
večjo navdušenostjo, ona pa je odvračala glavo,
se izogibala poljubcem in govorila:

„Oh, Joža, kako se potiš!“

14 *

© 212  @

Bil je res ves znojen, zakaj po dolge dneve
je igral „lawn-tennis“, jezdil konja, se klatil po
polju in gozdih, samo da bi shujšal, kakor si
je želel.

„Reci mi samo, da nisi huda“, ji je dejal,
izpustil njeno roko in ji zrl tožno v oči.

„Ne, ne! Toda kako bi pomagala? Naj odideta
čim prej v Schevening. Kopovski pa naj ostane
tukaj s Štefko.“

„Vidiš, da se je dobila pomoč. Naj odideta
v začetku meseca avgusta. Toda, ali si pa zapazila
da Štefka ni preveč ... da ji Kopovski doslej še
ni prirasel na srce?“

„Štefka je skrita kakor malokdo. Joža ne
pozna žensk.“

»Gotovo govoriš prav tudi v tem. A vidim
celo, da nima rada Castellijeve. Morda se v duhu
jezi tudi na Kopovskega.“

„Kaj?“ vpraša gospa Anica živo. „Ali si pa
videl kaj takega pri njem, glede Castellijeve ?“

„Saj veš, kakšen je Kopovski! Neprestano
enak. Smeje se ji, ima lepe zobe, toda ko bi kaj
opazil, ne bi ga bilo več v Pritulovu. Morda tudi
Castellijeva koketira z njim samo zato, ker ji je to
prirojeno ... sans le savoir. To je že slabo, vendar
da bi mogla kaj zapaziti — tega si že ne mislim.“

„Treba pa je vendarle paziti, kako se vede
Kopovski proti Štefki. Ali veš kaj, Joža? Še danes
odjezdim z njim na konju v Lesničevko in resno
izpregovorim z njim. Vi greste na drugo stran. 11

® 213  ©

„Dobro, dete moje. Vidiš, da ta glavica vendar
že začenja pomagati!“

In jel se je ravnati na odhod, toda na pragu
je obstal, za trenutek premišljal in dejal:

„Kako je vse to čudno in neumevno: Ta
Ignacij ljubi vse, kar je zvišeno, toda pri tem
obožuje Castellijevo in ne zapazi ničesar.' 1

Popoldne, ko sta Kopovski in gospa Anica
odjezdila po senčni poti k lovski hiši, jo je Za-
vilovski spremljal s pogledom in jo ogledoval v
tesni jezdečni opravi, podobni vitki amfori na konju.
Mislil si je:

„Kako je elegantna in mična! V tem tiči ironija
življenja, da ta vrli in presrčni Osnovski ne sluti
ničesar. 11

In bila je v tem res ironija življenja, toda ne
samo v tem.

XI.

Od onega izleta gospe Anice in Kopovskega
v Lesničevko se je nekaj izpremenilo v društvenem
mišljenju bivalcev v Pritulovu. Zavilovski je sicer
zrl kakor prej svoji nevesti v oči, se neizrečno
navduševal z njo, a navzlic temu je bila v njegovem
občevanju z njo in z drugimi zapaziti lahna senca
slabe volje. Kopovski se je čutil kakor zvezanega;
le skrivoma je pogledoval po Castellijevi, pristopal
k njej dehtivo, nasprotno pa je bolj pogostoma
sedal h gospodični Ratkovski, s katero se je raz-

@ 214  ©

govarjal nekamo razmišljen. Gospa Anica je bila še
bolj odločna nego sicer in na nemalo pomiritev
Jožetovo je razprostrla sedaj tako pozorno skrb
na vso stvar v Pritulovu, da je kesneje Kopovskega
še dvakrat pozvala na besedo. Pogled Castellijeve
ni več spremljal Kopovskega s takšno na pol
veselo, na pol ironično svobodo kakor prej —
zato pa so se mračne oči gospodične Ratkovske
obračale proti Zavilovskemu nekamo sočutno, iz-
kratka, nekaj se je izpremenilo kakor v pogledih,
tako v dotiki.

Ta izpremena pa je bila vidna samo jako
bistremu očesu, ki je bilo vajeno zreti na življenje
te vrste, v katerem je moči slutiti — ker ni v njem
večjih smotrov, niti koprnenja po vsakdanjem delu —
najmanjše odtenje občutkov, najnežnejše gibanje
misli, da, tudi razpoložja, ki pridobivajo podobo
važnih slučajev in pogostoma tudi skrivajo v sebi
njih zarodke. Na zunaj je ostalo življenje takšno,
kakršno je bilo, to je nekakšen vsakdanji praznik,
slavnost, prazniško kratkočasje, sestavljeno iz
ljubezni, estetičnih vtiskov, kolikor toliko delikatnih
razgovorov in naposled zabav. Prirejanje dolge
vrste takih zabav, da je prej pretekel čas, je bila
edina težavna naloga, a še to je prevzel večinoma
kot gostitelj gospod Osnovski.

Nekoč, nekega jutra pa je enakomerno ugod¬
nost tega življenja predramil blisk v podobi dveh
črnoobrobljenih pisem pod naslovom Osnovskega
in Zavilovskega. V trenutku, ko sta bili pismi pri-

@ 215 ©

neseni, je vsa družba pila po obedu kavo in da¬
mam so se oči obračale radovedno in nemirno po
obeh čitalcih, ki sta skoro obenem potegnila lista
iz odprtih ovitkov, in zaklicala skoro obenem:
„Gospod Zavilovski je umrl!“

Ta novica je napravila velik vtisk. Gospa
Broničeva kot oseba iz stare šole se je še spomi¬
njala časov, ko je prihod pismonošev na kmete silil
občutnejša bitja v omedlevico, še preden se je
vedelo, kaj je prineslo pismo, zato je otrpnila in
obenem izgubila govorico; gospodična Ratkovska,
ki je bila prebila nekaj časa na domu Zavilovskih
in ju imela zelo rada, je res obledela; gospodična
Castellijeva pa je prijela gospo Broničevo za roko
in se trudila, da ji vrne zavest. Pri tem je šepetala
polglasno: ,,Voyons, chere, tu n’es pas raisonnable!“
(Toda, draga moja, imej vendar pamet.) A gospa
Anica, kakor bi se hotela prepričati na svoje oči,
kakšna je vsebina poročila, je vzela pismo soprogu
iz rok in ga jela čitad.

„Pokojnik, gospod Evstahij Zavilovski, se je po¬
slovil od tega sveta dne 25. julija i. t. d. Od žalosti
potrta hčerka vabi sorodnike na pogreb v župno
cerkev v Jašminu dne 28. t. m. i. t. d.“

Nato je nastalo za trenutek molčanje. Zavilovski
je izpregovoril prvi:

„Le malo sem ga poznal“, je dejal, „in svoje
dni nisem bil brez predsodkov do njega, toda sedaj
mi je odkritosrčno žal za njim, ker sem se pre¬
pričal, da je bil res vrl človek.“

® 216  ®

,,Tudi on je imel tebe odkritosrčno rad. Imam
dokaze za to.“

Gospa Broničeva, ki se je bila v tem že za¬
vedela, je izrekla, da se more dokaz šele sedaj
pokazati v celoti in da se srce gospoda Evstahija
pokaže bržkone še večje, nego si domišljajo. „Gospod
Evstahij je zmerom močno ljubil Nitko, in tak človek
ni mogel biti hudoben!“ Njo, to je gospo Broničevo,
je časih spominjal Teodorja, in zato se ga je bila
tako oklenila. Bil je sicer časih tolikanj sirov, kolikor
je bil Teodor vedno miren, toda oba sta imela enako
pošteno dušo, ki jo najbolje sodi gospod Bog.

Nato se je obrnila k Nitki, češ, da ji namanjši
vtiski provzročajo srčni krč, in jo naprosila, naj
se vsaj sedaj ne vda prirojeni občutnosti. Zavilov-
ski, čuteč, da se je njegove Nitke prvič doteknila
nekaka skupna žalost, ji'je jel poljubljati roke. To
razpoloženost je razpršil šele Kopovski, ki je dejal
'kakor zamišljen v minljivost posvetnih reči:

,,Radoveden sem, kaj napravi gospodična He¬
lena s pipami, ki so ostale po gospodu Zavilovskem. 11

Stari plemič je imel res jako slovečo, po vsem
mestu znano zbirko pip in ker cigaret in smodk
ni imel rad, je postrezal gostom v hiši s čibuki.
Toda skrb Kopovskega za te pipe ni bila pomir¬
jena, nekaj ne zato, ker so bili Zavilovskemu ravno¬
kar prinesli pismo od Polaneškega, obsezajoče
tudi poročilo o smrti starčevi in vabilo na pogreb,
nekaj pa ne zaraditega, ker se je Osnovski začel po¬
svetovati s soprogo, kdaj odrineta v Jašmin.

■@ 217  ®>

Naposled je obveljal sklep, da odrinejo vsi
skupaj v mesto, kjer hočejo ženske nakupiti še
različne žalne drobnosti, a na dan pogreba da
pojdejo v Jašmin. To se je tudi zgodilo. Zavilovski
je takoj po prihodu v mesto krenil domov, da je
odpeljal prtljago in pripravil črno obleko za drugo
jutro; nato je odšel k Polaneškima, češ, da sta
morda že dospela od Bigielovih. Služabnik mu je
naznanil, da je včeraj dospel samo gospod, ki pa
je takoj odrinil v Jašmin, v čigar bližini je bil pred
štirinajstimi dnevi najel ali kupil hišo.

Ko je Zavilovski to zvedel, se je vrnil v vilo
Osnovskih, da prebije večer z nevesto. V prednji
sobi ga napolnijo z začudenjem glasovi Straufio-
vega valčka, prihajajoči iz globine hiše. Srečavši v
bližnjem salončku gospodično Ratkovsko, jo vpraša
nemudoma, kdo igra klavir.

„Nitka igra z gospodom Kopovskim“, odgo¬
vori gospodična Ratkovska.

„Gospod Kopovski je že tukaj?“

„Dospel je pred četrt ure.“

„A Osnovska ? 11

„Nista se še vrnila iz mesta. Anica ondi ku¬
puje blago. 1 '

Zavilovski je sedaj prvič v svojem življenju
začutil neko nezadovoljnost z Nitko. Znano mu je
bilo, da si s starim plemičem nista bila v sorod¬
stvu, vendar pa se mu ta hip ni zdel ugoden, da
bi igrala čveteroročen valček s Kopovskim. Za¬
čutil je, da tiči v tem nedostajanje dobrega okusa.

@ 218  @

Tudi gospa Broničeva, ki ji ni nedostajalo bistro¬
umnosti, je očividno razbrala ta vtisk z njego¬
vega lica.

„Nitka je bila neizmerno ginjena in prevzeta",
je dejala po prvem pozdravu, „in nič je ne
pomiri tako kakor godba. Mene to ni malo vzne¬
mirilo, zakaj že jo je jelo stiskati pri srcu, in zato
sem ji, ko je došel gospod Kopovski, sama nasve¬
tovala, naj kaj zaigrata."

Onadva sta res nehala igrati, in Zavilovskemu
se je polagoma izgubljal neblagi vtisk.

V tej vili je tičalo zanj mnogo svežih, dragih
spominov. Ko se je zmračilo, sta stopala z Nitečko
z roko v roki po sobanah in obstajala na raznih
krajih, kjer se je zamišljal.

„Ali se spominjaš", ji je dejal v delavnici,
„tu si me pri slikanju prijela za sence, da si mi
obrnila glavo, jaz pa sem ti prvič poljubil roko.
Ko si mi rekla: ,Izpregovorite s teto 1 , sem izgubil
zavest ter skoro nehal dihati . . . Izvoljenka moja,
moja najdražja . . .“

A ona mu je odgovorila:

„A kako si bil takrat bled!"

„Težko je človeku, da ne bi bil bled, ko mu
umira srce od genutja. Saj sem te že ljubil do
blaznosti."

Gospodična Castellijeva je dvignila oči in
dejala črez trenutek:

„Kako je vse to čudno!“

„Kaj, Nitka?"

® 219 -s

„Da se pričenja kot nekaka poizkušnja, kot
nekaka igra ... a potem se človek privadi čimdalje
bolj — in zdajci se zapre zapah. 11

Zavilovski jame pritiskati njeno reko na prsi
in odgovori:

„Da. Zapah se je zaprl! Imam svojo jasno
deklico in ne izpustim je več.“

Potem sta se šetala dalje z roko v roki in
dospela v veliki salon. Zavilovski ji pokaže steklene
duri in reče:

„Najin balkon in najina akacija."

Mračilo se je čimdalje bolj. Stvari v sobi so
se pogrezale v senco; tu se je na zlatem okviru
zalesketala lučica kakor nekakšne oči, opazujoče
mladi par.

„Ali me ljubiš?" jo vpraša zdajci Zavilovski.

„Saj veš!“

„Reci: da!“

„Da.“

On stisne še močneje k sebi njeno roko ter
izpregovori z ginjenim glasom:

„Niti pojma nimaš, koliko sreče imaš v sebi.
Na mojo čast, nimaš pojma! Ne veš, kako te
ljubim. Kar življenje bi dal zate. Življenje bi dal
za en tvoj glas! Ti si ves moj svet, moje življenje,
moje vse! Umrl bi sedaj brez tebe.“

,,Sediva", šepne gospodična Castellijeva.

„Utrujena sem."

In sedeta, opirajoča se z ramo ob ramo, skrita
v mraku. Nastane trenutek molčanja.

@ 220  @

„Kaj ti je? Ves se treseš?“ ga vpraša gospo¬
dična Lineta.

Bodisi, da je bila sama razvneta po spominih,
ali pa prevzeta od njega občutkov, ali bližini — jela
je dihati urneje, zaprla oči in mu sama ponudila usta.

V tem se je Kopovski očividno dolgočasil v
sosednji sobi z gospodično Ratkovsko in gospo
Broničevo, zakaj v tem hipu so se ozvali glasovi
onega valčka, ki sta ga bila prej igrala z Lineto.

Zavilovskemu se je zdelo, ko se je vrnil
domov, njegovo samsko stanovanje slika pu¬
ščave in žalosti, nekaka kočarska naselbina brez
smotra, po kateri ne ostane niti sledu — a po¬
mislil je, kako se mu je ta zlata Nitečka že tako
zamotala okrog srca, da ni hotel in ni mogel
živeti brez nje.

Pogreb gospoda Zavilovskega se je zvršil
drugi dan brez posebnega hrupa. Posestva po okolici,
ki niso bila daleč od mesta, so pripadala večinoma
premožnim ljudem, ki so poleti bivali na tujem,
in zato je bilo le malo znancev gospoda Zavilov¬
skega ostalo v mestu. Dospele so le številne sku¬
pine vaščanov, ki so se rinili v cerkev in zrli na
krsto nekamo začudeni, da gre tako premožen
gospod, ki ima izobilico zemlje, denarja in pre¬
moženja, takisto v grob kakor vsak kmet, ki le
obdeluje kos najete zemlje. Drugi so zrli zavidno
na gospodično, ki je imela ,,podedovati toliko po-
sestev“. In človeška narav je že taka, da se niso
mogli ne le kmetje, nego tudi izobraženi ljudje,

@ 221  @

daljnji ali bližji znanci gospoda Zavilovskega niti
med pogrebom odtegniti premišljanju, kaj stori
gospodična Helena s temi milijoni, ki ji ostanejo,
da si z njimi otare solze. Nekateri, ki so tudi v
Zavilovskem kot v poslednjem sorodniku tega imena,
slutili dediča znatnega dela vsega imetja, so se vpra¬
ševali, ali ta srečni pesnik in jutri morda milijonar
ne neha pisati stihov. In mislili so si, v nekakšno
nerazjasno pomiritev, da se bržkone zgodi tako.

Največjo pozornost pa je zbujala gospodična
Helena. Čudili so se vdanosti, s katero je nosila
izgubo, ki je bila tem bolestnejša, ker je bila popol¬
noma osamela po očetovi smrti. Saj ni imela bliž¬
njih sorodnikov razen mladega pesnika in niti
prijateljev, za katere se je bila nehala brigati že
davno. Stopala je za krsto z licem, po katerem so
se pretakale solze, toda mirna, z običajnim, nekoliko
mrtvim, okamenelim mirom. Vrnivši se od pogreba,
je pripovedovala o očetovi smrti tako, kakor bi
bilo že minulo od nje vsaj nekoliko mesecev.
Dame iz Pritulova niso mogle pojmiti, da govori
iz nje neizmerna vera in da se ji je pod vplivom
te vere ta smrt poleg druge, ki jo je bila prebila
in ki ji je raztrgala dušo, kazala sicer kot nekaj
tožnega, toda obenem vzvišenega ter ji izvabljala
solze žalosti, ne pa obupa. Stari gospod Zavilovski
je bil umrl tudi kaj pobožno, dasi dokaj naglo.
Od tedaj, kar je bil prišel v Jašmin, se je izpo¬
vedoval po dvakrat na teden; ni mu tudi ne-
dostajalo verske tolažbe. Umrl je na svojem našla-

© 222  ©

njaču, držeč molek v roki. Prej je bil zaspal v
lahnem snu, brez trpljenja, ko so ga bile vsak¬
danje težave zapustile pred nekoliko dni, ter je že
upal, da ozdravi popolnoma. Gospodična Helena, ki
je pripovedovala o tem s svojim enoličnim glasom,
se je naposled obrnila k Zavilovskemu in mu dejala:

„Vas se je tudi spominjal zelo pogostoma. Še
uro pred svojo smrtjo je dejal, ako dospete v
Bučinek k Polaneškima, naj se mu to takoj na¬
znani, da se hoče sniti z vami. Oče vas je zelo,
zelo ljubil in spoštoval."

,,Draga gospodična", reče Zavilovski ter dvigne
njeno roko k ustom; „tudi jaz z vami vred močno
žalujem za njim."

In bilo je v njega glasu in besedah nekaj
plemenitega in obenem odkritosrčnega. Zato so se
oči gospodične Helene zalile s solzami in jok
gospe Broničeve se je razlegal tako glasno, da bi
'se bil bržkone izpremenil v nervozen naval, ko ne
bi bilo stekleničice z amoniakom, ki jo ji je po¬
dala gospodična Castellijeva.

Toda gospodična Zavilovska, kakor ne bi sli¬
šala tega cviljenja, je jela Polaneškega zahvaljati
za pomoč, ki jo ji je bil izkazal, zakaj preskrbel
je bil pogreb ter prevzel nase vse skrbi, ki jih
smrt sorodnikov prinaša na nesrečo onih, ki izgube
sorodnike. Prevzel je bil vse to nase, in sicer
drage volje, kakor tudi zato, ker se je sedaj po¬
prijel vsake prilike, da se je s čim ukvarjal, za-
glušil ter odšel iz mučnega kroga premišljanja.

-© 223  @

Marice ni bilo pri pogrebu, ker soprog ni
želel, da bi se bila izpostavljala gneči in utruje¬
nosti. Zato pa se je pridružila gospodični Zavi-
lovski doma ter jo tolažila, kolikor je bilo mogoče.
Sedaj jo je hotela vzeti s seboj skupno s pritul-
skimi damami v Bučinek in jo pridržati nekoliko
dni pri sebi. Polaneški se je pridružil njeni prošnji,
toda gospodična Helena, ki je imela doma svojo
staro učiteljico, se jima je zahvalila, in zagotav¬
ljala gospo Marico, da ji v Jašminu nikakor ne bo
neprijetno in da ga zlasti v prvih dneh ne za¬
pusti rada.

Zato pa so bile pritulovske dame, ki so itak
na prigovarjanje Švirskega namerjale posetiti Pola-
neškega, pripravljene oditi z znanimi gospodičnami
v Bučinek, tem rajše, ker bi bila gospa Broničeva
rada zvedela natančnejše podrobnosti o pokojnikovi
smrti. Gospa Marica, ki je jako radovedno opazo¬
vala gospodično Ratkovsko, jo je vzela sedaj na svoj
voz, in zgodilo se je tako, kakor se časih pripeti
na svetu: Obe mladi ženski sta začutili druga do
druge nepremagljivo naklonjenost. V tožnih očeh
gospodične Ratkovske, v njenem izrazu, v njenem
„umljivem“ licu, kakor se je bil izrazil Švirski, je
bilo nekaj takega, da je gospa Marica skoro na
prvi pogled spoznala boječo narav, ki je bila vajena,
da se je zapirala doma, toda nežno in občutno.
Gospodična Ratkovska pa je bila od mladega
Zavilovskega že toliko slišala o Marici, da se je
je oklenila z vsem srcem, ugledavši v njenih očeh

@ 224  ®

zanimanje in sočutje, ki ga ni bila vajena v svoji
bedi in osamelosti. Tako sta dospeli v Bučinek že
kot dobri prijateljici, in Švirskemu, ki je s Pola-
neškim, Osnovskim in Kopovskim dospel takoj za
njima, ni bilo treba mnogo bistroumnosti za spo¬
znanje, da bo Maričina sodba o Štefki jako pri¬
jazna.

In hotel jo je zaslišati. Marica je izkazovala
gostom svojo novo stolico, ki bi imela biti njena
last. Polaneški je bil namreč že sklenil kupiti Bučinek.
Ogledovali so kaj pozorno zlasti vrt, kjer so rasle
nenavadno stare trepetlike. Švirski je uporabil to
priliko, podal roko Marici, ki se je vračala, ko se
je družba nekoliko razkropila po drevoredih, in jo
vprašal zelo živo: „Torej kaj, milostiva gospa?
Kakšen je bil prvi vtisk ?“

„Kar najboljši. Kako dobro in nežno je to
dete! Poizkusite se seznaniti z njo.“

„Jaz? Čemu neki? Že danes poprosim njene
roke. Ali si mislite, da ne? Mož-beseda, da še
danes, in sicer tu v Bučinku. Ne utegnem več pre¬
mišljati. Treba je ravnati nekoliko radikalno. Še
danes poprosim nje roke, tako gotovo, kakor stojim
tukaj pred vami.“

Gospa Polaneška se je nasmejala, češ, da se
šali, on pa ji odgovori:

,,Jaz se tudi smejem, zakaj v tem ni nič
tožnega. Nič ne škoduje, da je to dan pogreba,
nisem praznoveren. Pravzaprav sem — in verjamem,
da iz vaših rok ne more priti nič slabega. 1 '

225  ■©

,,Saj ni iz mojih rok. Saj sem se šele ravno¬
kar seznanila z njo.“

„To mi je eno. Vse žive dni sem se bal
žensk, te pa se ne bojim nikakor. To niti ne more
biti zlobno srce.“

„Ne! Tudi jaz mislim, da ne.“

„Torej vidite. Zame pa tudi že skranji čas.
Ako me vzame, jo bom nosil vse žive dni tukajle
(tu seže z roko v nedrije); ako me pa ne vzame,
tedaj . . .“

„Kaj?“

„Zaprem se ter hočem nekoliko tednov za¬
poredoma slikati od jutra do večera. Rekel sem,
da pojdem streljat race — toda ne! To je važnejša
stvar, nego si mislite. Mislim si pa, da me mora
vzeti. Vem, da ima rada tega babeža Kopovskega,
tega kosmatina; sicer pa je na svetu sama in
sirota, ki mi s tem stori dobroto, za katero ji
bom hvaležen vse življenje, zakaj v bistvu sem
dober človek — toda bojim se, da si ne bi
ogrenil življenja."

Marica je zapazila šele sedaj, da more Švirski
govoriti tudi resno, in rekla je:

„Res ste dober človek in zato si nikdar ne
ogrenite življenja."

On pa odgovori jako živahno:

»Kajpada. Utegne priti do tega. Odkritosrčen
hočem biti. Ali si mislite, da sem tako srečen,
kakor sevam zdim? Bog ve, da ne! Pridobil sem
si nekoliko denarja in slave — seveda. Toda morda

Rodbina Polaneških, III. zv. 15

@ 226  @

ni bilo med moškimi drugega, ki bi bil tako iz¬
tezal roke po ženskem idealu kakor jaz. A kaj se je
zgodilo? Srečal sem se z vami, srečal se z gospo
Bigielovo in morda še z dvema ali tremi drugimi —
redkimi, vrlimi, razumnimi, čistimi kakor solza . . .
Dovolite, mi, milostiva gospa! Nečem vam delati
poklonov in tega, kar povem sedaj, nečem smatrati
za kritiko, nego samo odkrijem vam svojo žalost:
Videl sem med našimi ženskami toliko talmizlata,
toliko plitvih in površnih značajev, toliko sebič¬
nosti, toliko puhlosti, toliko zlobnih src, toliko
papirnatih punc, toliko nepristnih navdihov, da je
že ta izkušenost mogla zagreniti življenje deseterim
takim, kakršen sem jaz.“

Trenutek kesneje je dodal:

„To dete se mi kaže drugačno; tiho je, nežno
in jako pošteno Bog daj, da bi bila taka in da
bi me hotela!"

V tem je gospa Broničeva pozvala Polaneškega
javno k sebi in dejala, upiraje oči v višino:

„Oh da! Omenjal mi je moja mlada leta in
— kakor vidite, navzlic temu, da je bila dotika
med nama pretrgana, sem mu ohranila prijateljstvo
do smrti. Gotovo ste slišali . . . Toda ne! Niste
mogli slišati, zakaj nikdar nisem pravila, da je bilo
zavisno le od mene, da bi bila postala . . . mati
Heleni. Sedaj tega že ni treba tajiti. Dvakrat se
je potezal za mojo roko in dvakrat sem mu jo
odrekla. Spoštovala sem ga in imela sem ga rada
zmerom, toda znajte, kadar je človek mlad, išče

@ 227  ®

česa drugega, išče tega, kar sem jaz našla v svojem
Teodorju ... O da! Enkrat je bilo v Iscbiji, drugič
v Varšavi. Bolelo ga je močno, toda kaj sem
hotela? Ali bi morda vi ravnali drugače, da ste bili
jaz? Recite odkritosrčno.“

Polaneški, ni imel niti najmanjše volje od¬
govarjati odkritosrčno ali neodkritosrčno, kako bi
bil on ravnal na mestu gospe Broničeve. Zato je
dejal:

„Hoteli ste me nekaj vprašati. 11

,,Da. Oh, da. Hotela sem vas vprašati o njegovi
poslednji uri. Helenica je dejala, da je umrl naglo,
toda vi, ki stanujete tako blizu, ste ga gotovo
obiskovali in se morda spominjate, kaj je govoril,
in morda veste za njegove poslednje namene in
poslednje misli. Meni sami sicer ni dosti do tega.
Moj Bog! Težavno je bilo ravnati bolj nesebično.
Ne poznate Nitke. Toda gospod Zavilovski mi je
dal besedo, da zapiše gospodu Ignaciju posestva
v Poznanju. Ali je ostal mož beseda, ali ni mogel
ostati, naj mu Bog oprosti tako, kakor mu odpuščam
jaz. Imetje seveda! To ne pomeni ničesar. Kdo bi
mogel dati lepši zgled, da se ne ozira na pre¬
moženje, nego Nitka? Ko bi bilo drugače, ne bi
bila zavrgla take ženine, kakršen je bil Jao Coli-
ma?ao ali gospod Kanafaropulos. Gotovo ste že
čuli o gospodu Ufinskem? To je oni, ki si
je za svoje sloveče silhuete kupil palačo v Benetkah.
Naposled je izrezal princa Waleškega. Še letos se
je potezal za Nitko. Oh da, dragi gospod! Ako je

is*

@ 228  @

kdo iskal premoženja, medve ga nisva. Toda ne
bi imela rada, ko bi si morala Nitka kdaj misliti,
da je storila žrtev —- saj vendar. . . med nama
rečeno ... učinja žrtev in, ako sodimo po društvenih
nazorih, veliko žrtev!“

Polaneški, ki je bil živahen človek in ki so ga
ujezile poslednje besede gospe Broničeve, ji je odgo¬
voril to: „Nisem poznal niti markiza Jao Calima^aoja,
niti gospoda Kanafaropula, toda v našem kraju so
ta imena nekoliko . . . čudna. Mislim se takisto, da
gospodična Castellijeva vzame gospoda Zavilovskega
iz ljubezni in da je izključena vsaka žrtev. Jaz sem,
milostiva gospa, odkritosrčen človek in govorim
to, kar mislim. Drugo vprašanje je, ali je Zavi-
lovski praktičen človek. Toda Zavilovski ne ve in
neče vedeti, kakšno doto mu prinese gospodična
Castellijeva; dami dobro vesta, kaj prinaša tudi v
društvenem oziru.“

„Oh, gotovo niste slišali, da so Castellijevi
potomci Marijana Falierija.“

„Res, milostiva gospa, tega nisem slišal niti
jaz, niti kdo drug. Priznajva si, da so take reči
zame in za vas brez pomena; ker ste pa vi sami
omenili, da učinja gospodična Lineta veliko
žrtev, ako vpoštevamo stvar v družabnega stališča,
se drznem temu nasprotovati in trditi, ne govoreč
o talentih Zavilovskega in o njegovem stališču, da
sta si ženin in nevesta enaka. 11

Iz njegovega glasu in z obraza je bilo raz¬
vidno, da bi govoril še odkritosrčneje, ako gospa

@ 229  ■©

Broničeva ne preneha po tem, kar je bil rekel.
Toda gospa Brončeva očividno ni imela niti ene
pušice več v svojem tulu, zato je prijela Polaneškega
za roko, in mu jo močno potresla in zaklicala:

„Oh, kako dobri ste, da se tako vneto potezate
za Ignacija; kako vas imam rada zato! Toda proti
meni ga ni treba braniti, zakaj tudi jaz ga imam
rada kakor sina. Koga bi imela na svetu, ako ne
teh dveh, in ako vprašujem, ali morda ne veste
kaj o oporoki Zavilovskega, vprašujem le iz ljubezni
do Ignacija. Znano mi je, da stari ljudje le od¬
lašajo in odlašajo, kakor bi se s tem dala odložiti
tudi smrt. Oh, gospod, smrt se ne da odložiti!...
Ne! Ne! Toda Helenica ne bo imela ničesar od
teh milijonov, Ignaciju pa bi se šele tedaj prav
razvila krila . . . Meni in Nitki je osobito za njegov
talent. Toda ko bi kaj prišlo od tega . . .“

„Kaj bi vam utegnil reči“, odgovori Polaneški.
„Da je gospod Zavilovski mislil na Ignacija, o tem
ne dvojim, in povem vam, zakaj. Pred kakimi
desetimi dnevi je dal prinesti staro orožje, da mi
ga pokaže; pri tem se je obrnil k hčerki, in čul
sem, kako ji je dejal: ,To ni vredno, da bi se
omenjalo v oporoki, vendar daj to po moji smrti
Ignaciju, zakaj zate nima nobene cene. 1  Iz tega
sodim, da je bodisi že namenil volilo Ignaciju, ali
da je vsaj mislil nanj. Ničesar več ne vem, ker
nisem vprašal po ničemer. Ako je kje nova opo¬
roka, se bo zvedelo črez nekoliko dni, in gospo¬
dična Helena je gotovo ne skrije."

@ 230  ■©

„Ali poznate dobro to vrlo Helenico? Kako
neki! Ne poznate je tako kakor jaz, a jaz sem
lahko porok zanjo. Vpričo mene je le nikar ne
sumničite! Helenica da bi skrila oporoko? —
Nikdar, dragi gospod!“

„Ne podtikajte mi misli, ki jih nisem imel in
katerih se varujem. Oporoke nikdar ni mogoče
skriti, ker se piše pred pričami . 11

„Torej vidite, da je ni moči skriti, ker se piše
pred pričami. Bila sem že uverjena, da je ni
mogoče skriti. Sicer pa je imel gospod Zavilovski
tako rad Nitko, da že iz obzirov do nje ni mogel
pozabiti Ignacija. Nosil jo je na rokah, ko je bila
še majhna, takšnale . . .“

Tu je gospa Broničeva položila eno dlan nad
drugo, da je Polaneški spoznal, kakšna je mogla
biti Nitka takrat, ko jo je pestoval stari gospod
Zavilovski. Zdajci se je spomnil Litke, ki jo je bil
negoval tudi on, in je vprašal:

„Torej ste tako stara znanka pokojnikova ? 11

„Da!“ odgovori gospodična Nitečka. „Temu
so že kaka štiri . . . leta . . . Kaj ne, teta? Kako
dolgo je že, kar smo se seznanili z gospodom
Zavilovskim ? 11

,,Kaj si vse misli ta zaljubljena glavica!“ za¬
kliče gospa Broničeva. „Oh, dragi moj gospod!
Kako je to srečen vek, kako srečna doba ! 11

V tem je čutil Švirski, sedeč poleg gospo¬
dične Ratkovske, da se mu ne bo tako lahko iz¬
motati iz obljube, ki jo je bil dal Marici, kakor se

® 231 <s>

mu je zdelo. Ovirale so ga priče, a še bolj ne¬
kakšen nemir pri srcu, da je kar izgubil navadno
prisotnost duha in zavesti. „Kdo bi si mislil“,
si je dejal, „da sem večji plašljivec, nego sem
sodil!“ A vendar ni šlo. Hotel si je vsaj pripraviti
tla, toda govoril je o nečem drugem, nego si je
želel. Sedaj je zapazil, da ima gospodična Ratkovska
lep vrat z biserničnimi barvami okrog ušes in zelo
krasen, zvonek glas, toda na nemalo čudenje je za¬
pazil, da ga dela vse to še bolj boječega. Po
zajtrku je vsa družba še kakor nalašč ostala skupaj.
Dame so bile utrujene od pogreba, in ko je uro
pozneje izrekla Anica, da je treba misliti na vrnitev,
ga je obšel zdajci občutek olajšave in neprijetnosti.
»To ni moja krivda“ — si je mislil — „imel sem
odločen namen.“ Ker pa so bile dame že priprav¬
ljene, da sedejo v kočijo, se mu je občutek olaj¬
šave izpremenil v pomilovanje samega sebe. Po¬
mislil je na svojo osamelost, na to, da nima komu
dati svoje slave in svojega imetja; pomislil je na
svoje sočutje do gospodične Ratkovske, na za¬
upanje, ki ga je prebujala v njem, na odkritosrčno
sočustvo, ki ga je čutil od časa, ko jo je bil ugledal
prvič — in v poslednjem trenutku se je ojačil.

Podal je torej gospodični roko v voz in dejal:

„Gospod Jožef me je naprosil, naj pridem
zopet kdaj v Pritulov. — Dobro, pridem, toda s
paleto in s čopičem. Jako rad bi imel vašo sliko.“

In umolknil je in iskal, kako bi prešel od tega,
kar je povedal, na to, do česar mu je bilo največ.

@ 232  @

Obenem pa je čutil, da mora hiteti, ker mu ostaja
le še malo časa. Toda gospodična Ratkovska, ki
očividno ni bila vajena, da bi se kdo menil zanjo,
ga je vprašala odkrito začudena:

„Mojo?“

Nato ji odgovori Švirski z nekoliko tišjim
glasom:

„Dovolite mi, gospodična, da sem odmev in
da ponovim to besedo."

Gospodična Ratkovska ga pogleda, kakor ne
bi umela, česa se tiče ta beseda, toda v tem tre¬
nutku jo pokliče gospa Anica v kočijo. Švirski ji
je komaj še utegnil stisniti roko in reči:

„Da se vidiva!"

Kočija je zdrdrala. Razpeti solnčniki so kmalu
zakrili obličje gospodične Ratkovske, slikar je
spremljal odhajajoče s pogledom in naposled vpra¬
šal samega sebe:

„Ali sem se ji razkril ali ne?"

Prepričan pa je bil, da bo gospodična Rat¬
kovska sedaj vso pot mislila na to, kar ji je po¬
vedal. Rekel si je tudi, da ji je odgovoril dobro
na njeno vprašanje; iz tega ozira je bil zadovoljen
sam s seboj, obenem pa se je čudil, da ne čuti
niti velike radosti, niti velikega nemira in da ima
nekak neodločen občutek, kakor bi še nečesa
pogrešal v vsem.

Zdelo se mu je, da je glede na tako važen
trenutek ginjen vse premalo. Zamišljen je krenil
od vrat v hišo. Gospa Polaneška, ki je bila stala

© 233  ©

daleč, ko sta se poslovila, je kar gorela od rado¬
vednosti, toda dasi soproga ni bilo v tem hipu
pri njej, ga ni smela vprašati sama; zato pa je
Svirski čital v njenih očeh tako izrazno vprašanje:
Ali ste se razkrili? da se je nasmehnil in odgovoril,
kakor bi ga bila res vprašala:

„Da, milostiva gospa . . . Skoro. Ne docela...
Ni bilo prilike za obširnejši razgovor; niti ne vem,
ali me je razumela."

Marica ni zapazila na njem one živahnosti,
s kakršno je bil govoril z njo prej; pripisovala je
to nemiru in ga je zato poizkušala tolažiti, kar ji
je pa zaprečil prihod Polaneškega. Švirski se je jel
tudi takoj poslavljati. Očividno je hotel pred od¬
hodom temeljito pomiriti njeno radovednost in dejal
ji je, ne glede na Polaneškega:

„Vsekakor pojdem jutri v Pritulov, ali pa
napišem pismo; nadejem se, da bo odgovor
ugoden."

Nato ji je poljubil roko jako vdano in trenutek
kesneje je sedel v svojem koleslju, zatopljen v
oblak žoltega prahu in v svoje misli.

Kot slikar je bil vajen po slikarsko zapažati
različne podrobnosti, vidne očem; opažal jih je tudi
sedaj, toda nehote in le nekamo površno, ne da bi
se jih dobro zavedal. V globini svoje duše pa je
premišljal, kar se je bilo pripetilo.

„Za zlodeja, Švirski", si je dejal, „kaj se godi
s  teboj! Ali se nisi poganjal petindvajset let, da
preskočiš ta jarek! Ni se zgodilo, po čemer si

-a) 234 a>

koprnel še danes zarana? Kje je tvoj polet? Kje
tvoja radost? Zakaj ne kričiš? Naposled! Ženiš se!
Umeješ li, stari čudak? Naposled! Naposled!“

Toda ta izpodbuja je bila zaman. Notranji
človek je ostal hladen. Razumel je, da mora biti
sreča, kar ga je doletelo ravnokar, vendar ni čutil
tega.

Jelo ga je obhajati čimdalje večje čudenje.
Ravnal je bil, kakor se mu je zdelo, z veliko za¬
vednostjo in voljo. Ni bil otrok, ne lahkoživec,
niti histerik, ki sam ne ve, kaj hoče. Razumevši,
da bo tako dobro, ni izpremenil svojega mnenja.
Gospodična Ratkovska je bila vendar ono sladko,
tiho in močno zanesljivo bitje; zakaj ga torej misel,
da postane njegova že dolgo zaželena „žena“, ni
razgrevala močneje? Zakaj se ni nada, izpremenjena
že skoro v gotovost, izpremenila tudi v radost in
zakaj mu je na dnu duše ostal nekakšen občutek
ukane?

„To, kar sem ji povedal 1 ', si je mislil, „je
utegnilo biti spretno, toda bilo je suhoparno. Strela
naj me udari, če ni bilo suhoparno in vrhutega
tudi nepopolno. Izkratka, nimam še zavednosti in
ne zavedam se reči, ki je že skoro zvršena 11 .

Zdajci mu slikarski vtiski ustavijo osnovo
misli. Ovce, raztresene na sosednji livadi, na pol
zakrite zaradi razdalje in obenem kopajoče se v
solncu, so se mu kazale na zelenih tleh kot ne¬
kake svetle lise z zelo modrim odtenjem v
zlatem okviru.

■© 235 -a>

„Te ovce so modre; impresionisti trdijo ne¬
koliko prav“, zagodrnja Švirski, ,,toda vzemi jih
zlodej. Jaz se oženim!"

In vrnil se je k svojim mislim. Da . . .! Po¬
sledica ni ustrezala nadi in pričakovanju. So razne
misli, ki si jih človek neče povedati, so pa tudi
občutki, ki jih neče izražati z odločnimi mislimi.
Tako je bilo tudi pri Švirskem. Ni ljubil gospodične
Ratkovske, in to je bil gotov, preprost odgovor
na vsa vprašanja, ki si jih je stavil. Ni hotel pri¬
znati, da ima voljo vzeti to dekle samo zato, ker
ima veliko veselje do ženitve. Hotel si je vtepsti
v glavo, da še ne čuti stvari kot gotove, kar je
bil le izgovor. Ljubil ni! Drugi so pa ženski
dospeli k ljubezni, on pa je svoji notranji potrebi
ljubljenja hotel preskrbeti ženo, to je, izbral si je
docela nasprotno pot. Drugi, ki so imeli boga, so
stavili zanj cerkev, on pa, ki je imel cerkev postavljeno,
je uvedel vanjo boga, ne zato, ker bi ga bil prej
častil na vso moč, nego zato, ker se mu zdelo,
da se prilega arhitekturi svetišča. In sedaj je spoznal,
zakaj je še danes zjutraj kazal toliko vneme in
odločnosti, sedaj pa je ostal tako hladen. S tem
se je tudi pojasnila ona naglica, s katero je iz¬
vršil namero, in ono nedostajanje duševne ,,aleluje",
ko jo je bil dognal.

Čudenje Švirskega se je jelo izpreminjati v ža¬
lost. Domislil si je, da bi bil morda storil bolje,
ko ne bi bil toliko mislil na ženo, ne bi bil
ustvarjal teorije, kakšna bodi žena, nego pograbil

-© 236  •©

najbližjo devico, ki bi bila po volji njegovemu
srcu in mišljenju. Sedaj je spoznal, da človek
ljubi ženo, ki jo ljubi, in ji ne prispodablja nobe¬
nih a priori pojmljivih predstav o ljubezni, zakaj
te predstave se rode šele iz žene nalik otrokom.
To vse mu je bilo tem bolj zoprno, ker je ven¬
darle čutil, da bi mogel ljubiti vneto; sedaj pa se
je čimdalje bolj zavedal tega, da ne ljubi, kakor
bi moral. Spomnil se je, kaj mu je pravil Polaneški
njega dni še v Rimu o mladem zdravniku, ki ga
je bila odklonila brezdušna donda, in ki je de¬
jal: „Vem, kakšna je, vendar ne morem odtrgati
svoje duše od nje.“ To je bila ljubezen močna
kakor smrt — ta je ljubil . . . ! Niti ni vedel, zakaj
sta mu prišla na misel gospodična Castellijeva in
Zavilovski. Spomnil se je tudi njenega čudnega,
kakor v nebo zamaknjenega obraza, ki ga je bil
videl v Pritulovu.

In iznova se je prebudil v njem umetnik, ki
je spričo dolgoletne navade premagal človeka tudi
takrat, ko je človek premišljal o najbolj človeških
rečeh. Pozabil je za trenutek sebe, gospodično
Ratkovsko ter jel premišljati o obličju Zavilovskega
in o tem, kaj je pravzaprav tvorilo glavni temelj
njegovega izraza. Nekaka združena vnema? —
Da! Vendar v njej je bilo še nekaj drugega, ne¬
kaj še bolj temeljnega.

In zdajci se je zganil.

„Čudna stvar!“ si je mislil, „to je tragična
glava!“

@ 237  ®

XII.

Zavilovski, ki ga je bil povabil Polaneški,
je odšel črez nekoliko dni v mesto. Mlademu člo¬
veku se nikakor ni ljubilo oditi s Pritulova, toda
gospodična Helena si je želela, naj bi bil navzočen,
ko odpro očetovo oporoko. Oba, on in Polaneški,
sta se s pravnim prijateljem starega gospoda Za-
vilovskega, z '^odvetnikom Kononovičem, iz tega
namena napotila v Jašmin. Ker je pa dva dni
pozneje Zavilovski v pismih, poslanih Nitečki, iz¬
lival samo svoje občutke na papir in ni kar nič
omenjal oporoke, je gospa Broničeva, ki je bila
prej vsa navdušena od teh pisem, izrazila pod
pečatom tajnosti gospe Anici, da je prvič glupo
tako pisati nevesti in drugič da je „quelque chose
de louche“, ker molči tako nalašč. Prvo teh pisem
je bilo sicer spisano v mestu, drugo pa takoj po
dohodu v Jašmin, toda starka je trdila, da bi bil
moral Zavilovski vsekakor omeniti svoje nade in
da je, ako je molčal, kazal Nitki s tem nedostatno
zaupanje in jo naravnost žalil.

Temu nasproti je trdil Osnovski, da je Zavi¬
lovski molčal o svojih nadah iz delikatnosti, z ob¬
zirom na gospodično Lineto. Zato sta se malo
sprla z gospo Broničevo, ki je izrekla pri tej pri¬
liki, da imajo moški sploh kaj slabe pojme o dveh
rečeh, to je o logiki in o nežnosti. „Oh, da! Tudi
o logiki! Morda to ni vaša krivda, da ste taki,

© 238  @

toda taki ste vsi, moj Joža!“ Ker pa ni mogla
dalje vztrajati doma, je odšla črez dva dni v
mesto, češ, da ukrene, kar je treba zaradi
oporoke.

Vrnivši se naslednjega dne, je prišla z gospo
Maškovo, s katero sta se bili sešli na pritulovski
postaji in ki je že hotela obiskati ljubljeno Anico,
drugič pa z novico, da niso dobili po Zavilovskem
nobene druge oporoke in da je edina dedična
ogromnega premoženja gospodična Helena Zavi-
lovska. To novico so imeli v Pritulovu že po do¬
hodu tretjega pisma gospoda Ignacija, ki ga je bila
prejela gospodična Lineta; ker pa jo je sedaj po¬
trdila še gospa Broničeva, je provzročila tolik
vtisk, da se ni zmenil skoro nihče za prihod gospe
Maškove. Bilo je vse to nenavadno čudno. Z Za-
vilovskim sta se bili seznanili dami kot s človekom
brez premoženja. Gospodična Lineta je postala
njegova nevesta že takrat, ko še ni bilo nobene
nade v oporoko. Zgodilo se je bilo to sosebno
po vplivu gospe Anice, ki je netila pod kotlom,
tako da je bilo treba voziti hitro; zgodilo se je
bilo pod vplivom občne navdušnosti, ki so jo zbu¬
jale pesmi Zavilovskega, pod vplivom samoljubja
gospodične Linete in gospe Broničeve, ki ni bila
zadovoljna, nego celo prevzeta s tem, da ta slavni
in sloveči Zavilovski, ki je obračal nase občo po¬
zornost, ni priznal ljubezni nobeni drugi nego Nitki.
Zgodilo se je naposled tudi na ljubo ljudem, ki
so mogli samo proslavljati devico, da ni iskala pre-

@ 239  ■©

moženja, nego le takih zakladov, kakršne je imel
Zavilovski. Seveda je vse to, kar se je pričelo na
ta način, pobrala nadalje moč tistega činitelja, ki
nosi ljudi zoper njih voljo, jih zajame, kakor nosi
val reke odtrgane predmete. Vendar najsi je bilo
tako ali drugače, gospodična Castellijeva je postala
nevesta človeku brez imovine in ko ne bi bilo na¬
stalo pozneje ono upanje v dediščino, ne bi bila
ona sama, niti gospa Broničeva, niti kdo drug
zameril Zavilovskemu, da ni imel podedovanega
premoženja. In taka je že človeška narav, da se
sedaj, ko je zapihal veter istinitosti, ni mogel nihče
ubraniti občutka izvestne ukane, prav zato, ker je
bila nastala ta nada in potem napravila iz Zavi-
lovskega nad vse znamenitega ženina. Nekaterim
je to res mrzelo, druge, kakor Kopovski in gospa
Maškova — ki sama ni vedela zakaj — pa je
nekamo pomiril obrat, toda občutku ukane se ni
mogel upreti niti tako odkritosrčen prijatelj Zavi-
lovskega, kakršen je bil gospod Osnovski.

Zavilovski je v poslednjem pismu pisal go¬
spodični Lineti tole: „Hotel bi biti zelo bogat tebi
na ljubo, toda kaj to pomeni zame poleg tebe?
Odkritosrčno ti povem, da sem že nehal misliti
na to in vem, da bi se ti, ki ne stopaš po zemlji,
mogla žalostiti zaraditega le toliko, kolikor sem
s£ žalostil jaz. A mene to ne žalosti, kakor te
ljubim! To je velika, meni neizmerno sveta pri¬
sega, zategadelj mi moraš verjeti. Ljudem groze
v  življenju različni pogreški in pogrešajo marsikaj,

-s) 240 @

toda jaz ti povem naravnost, da te ne dam nikomur.
Zlata moja! Edino moje dete in gospa“ ... i.t.d.
Gospodična „Nitečka“ je pokazala to pisemce
gospe Anici, gospodični Ratkovski in po tetinem
prihodu seveda tudi teti. Zavilovski se v njej ni¬
kakor ni zmotil, vsaj toliko ne, da je gospodična
Lineta, ko v vsem Pritulovu ni nihče govoril o
čem drugem nego o oporoki starega Zavilovskega,
le molčala ob tem razgovoru in pomilovanju. Morda
so nje oči pridobile do izvestne mere sanjav izraz,
morda se je v kotičku ust, ko je šla govorica o
Zavilovskem, zbiralo nekaj takega kakor majhna
prezirljiva vraska, morda se je naposled zvečer
zelo obširno razgovarjala s teto, ko sta se ločili,
zaželevši lahko noč; nikdar pa se ni spuščala v
razgovor o tej stvari, res kot bitje, ki „ne stopa
po zemlji 11 .

Kopovski je začel nekoč, ko so ju za trenutek
pustili sama, govoriti z njo o tem, toda ona je
najprej položila prst na usta in ga potem na iz-
vestno razdaljo približala k njegovim ustom, češ,
da si ne želi tega. Da, tudi sama gospa Broničeva
se je izražala vpričo nje o svoji ukani kaj
oprezno. Zato pa, kadar ni bila v sobi, ni mogla
ustaviti v srcu nakopičenega toka bridkosti, ki ji
je silil na usta; dala se mu je odnašati tako daleč,
da sta se skoro sprla z Osnovskim.

Osnovski si je namreč v duhu očital oni ob¬
čutek ukane, ki se mu sam ni mogel ubraniti, pa
je poizkušal sedaj na vso moč zmanjšati pomen

© 241  @

katastrofe in dokazovati, da je Ignacij sploh ne¬
navaden ženin, ki nikakor ni slab tudi v gmotnem
oziru.

„Ne mislim si“, je dejal, „da bi bil nehal
pisati, ko bi bil kaj podedoval po starem gospodu
Zavilovskem, toda že samo oskrbovanje ogromnega
imetja bi mu jemalo toliko časa, da bi pri tem
trpela njegova nadarjenost. Kar se tiče Ignacija,
vidite, teta, se nehote spominjam tega, kar je rekel
Henrik VIII., ko se je knez pogrozil Holbeinu:
,Iz deset kmetov napravim, kadar mi pride v glavo,
deset lordov, toda iz deset lordov ne napravim
niti enega Holbeina*. Ignacij je izjemen človek.
Verjemite mi, teta, da sem smatral Nitečko zmerom
za mično in dobro dete, da sem jo zmerom ljubil,
toda v mojih mislih se je dvignila šele od tedaj,
ko je razumela Ignacija . . . Biti nekaj v življenju
takega človeka, to je vendar naloga, za katero bi
ji lahko zavidala vsaka žena. Ali ni res, Anica?“

„Seveda je“, odgovori gospa Osnovska;
„ženski je prijetneje, ako pripada možu, ki je kaj.“

Osnovski pa ji odgovori na pol resno, na
pol smehoma:

„A ne misliš si, da me to sedaj ne muči,
da pripada bitje, kakršno si ti, taki ničli, kakršen
je Jožef Osnovski. Toda težavna pomoč. Zgodilo
se je. Ta ničla te vsaj zelo ljubi . . .“

Nato se obrne k teti Broničevi:

„Pomislite, teta“, ji reče, „da ima Ignacij nad
desettisoč rubljev svojega premoženja in vrhutega

Rodbina Polaneških, III. zv. 16

•© 242  @

dobi po očetovi smrti to, kar mu je zapisal stari
gospod Zavilovski. Ubožen ne bo . .

Gospa Broničeva prežimo pokima z glavo.

„Oh, seveda 11 , je dejala, „Nitečka, sprejemši
ponudbo gospoda Zavilovskega, vendar ni iskala
denarja, zakaj ako bi bila iskala denarja, bi ji bilo
zadostilo pokimati gospodu Kanafaropulosu . 11

„Teta! Usmilite se!“ zakliče gospa Anica
smehoma.

„Nič se torej ni zgodilo 11 , reče Osnovski.
»Gospodična Helena se gotovo ne omoži, in to
premoženje preide tako ali tako, ako ne na Ignacija,
vsaj na njegove otroke — in to je vse ! 11

Videč pa še neprestano mračno obličje gospe
Broničeve, pristavi črez trenutek:

„No teta! Pomiri se s tem, kar je Bog ukrenil.
Bodi mirnejša! Ignacij ni zaradi tega niti za palec
manjši . . .“

,,Oh, seveda 11 , odgovori Broničeva z nadihom
slabe volje. »Seveda vse to ne izpremeni ničesar.
Zavilovski je sicer nadarjen, toda temu nasproti
mora priznati, da je dobil nad vse pričakovanje
vrlo nevesto. O da. O tem ni dvojiti. Seveda se
tu ne tiče toliko premoženja, a tem manj, ker
ljudje marsikaj govore o načinu, kako si je stari
Zavilovski pomnožil imetje. Bog mu bodi milostiv,
Bog naj mu odpusti, da me je ukanil, ne vem
zakaj ... Še danes sva z Nitečko molili zanj . . .
Kakšna pomoč! Seveda bi mi bilo ljubše, ko ne
bi bil imel te naklonjenosti govoriti neresnico,

@ 243  @

dasi je kaj takega mogoče v rodbini; takisto bi
nama obema bilo ljubše, ko bi nama bil dajal
gospod Ignacij manj razumeti, da bo podedoval po
gospodu Zavilovskem.“

„Prosim, prosim!“ ji seže gospod Osnovski
živo v besedo. „Tega ni dajal nikdar . . . Dovolite,
teta! To je preveč. Niti tja ni hotel iti; vi sami
ste ga vpričo mene poslali tja.“

Ali gospa Broničeva je bila že v toku, in nič
je ni moglo zadržati več. In odgovorila mu je z
rastočo razvnetostjo:

„Vam ni dajal, toda meni je dajal. Nitečka mi
utegne pritegniti. Sicer pa sem vam že rekla, da je
to stranska stvar. Seveda se ne izpremeni nič,
in ako me nekoliko žalosti, ni to zategadelj. Nikdar
še niste bili mati in kot moški ne morete pojmiti,
koliko me matere čutimo bojazni v poslednjih tre¬
nutkih, preden oddamo otroka v tuje roke. Po-
zvedela sem šele sedaj, da je Zavilovski navzlic
svojim prednostim nekoliko zloben človek ... Da!
V tej stvari sem ga imela zmerom na sumu . . .
Ako je tako, bi bilo to za Nitečko toliko kolikor
smrt . . . Sam gospod Polaneški ni mogel ovreči
tega, da je zloben človek. Sam Polaneški, dasi je
njegov prijatelj — kolikor so moški zmožni prija¬
teljstva — mi je dal razumeti, da je bil njegov oče
tudi zloben in da je zaradi tega zblaznel, in zato
more biti to dedno. Vem, da gospod Ignacij
ljubi Nitečko — kolikor so moški res zmožni ljubiti
koga — toda kako dolgo bo zadoščala ta ljubezen?

16 *

@ 244  @

Da je nekoliko egoist, tega ne ovržete niti vi —
sicer pa ste vsi egoisti — in zato se ne čudite, da
me v poslednjih trenutkih obhaja strah, kadar mislim,
da utegne moje dete priti v roke okrutniku, blazniku
in egoistu . .

„Ne!“ zakliče Osnovski in se obrne k ženi.
„Kakor te imam rad, to je pa že preveč. Tega ni
mogoče poslušati."

Ali videti je bilo, da se je gospa Anica ob
tem razgovoru zabavala kakor v gledališču. Prič¬
kanje gospe Broničeve z možem jo je zmerom
zabavalo; sedaj pa je bil prepir hujši nego navadno,
zakaj gospa Broničeva je kakor pomilovaje pogledala
Osnovskega in nadaljevala:

„A ta družba! ... Ti Švirski, Polaneški, Bi-
gieli. Mi vsi smo bili in smo zaslepljeni glede
Zavilovskega, toda ako naj govorim resnico, ali
je morda to družba za Nitečko? To je težavna
stvar! Sam Bog je napravil razliko med ljudmi, in
iz tega izvira tudi razlika v vzgoji. Vi se morda
ne zavedate dobro — zakaj moški se ne spoznavajo
v takih rečeh — toda jaz vam pravim, da so odtenji,
ki lahko neizrečno mnogo pomenijo v življenju.
Bržkone ste pozabili, kdo je Nitka, in da, ako
takšno Nitečko kdaj kaj zaboli ali prestraši,
utegne to poplačati z življenjem. Le pomislite, kaj
so ta Polaneški, ta Švirski in vsa ta družba, v
kateri živi Zavilovski in v kateri bo prisiljena
živeti Nitečka ! 11

® 245  @

„Torej s tega stališča zrete na to?“ ji seže
Osnovski v besedo. »Dobro! Torej najprej, kdo je
bil stari gospod Zavilovski, to vam je, teta, dobro
znano, že glede na vaše razmere do njega. Ako
vam je do družbe, vam imam čast reči, da smo
mi vsi v razmerah do Polaneških ,parvenuji‘, da
smo se mi približali k njima, ne pa ona k nam.
Jaz nikdar ne naštevam kakih prednikov; ker pa
to le želite, teta, vam postrežem tudi s temi. O
Svirskih ste že slišali, da so potomci knežjega
rodu. Ona panoga, ki se je bila preselila v Veliko
Poljsko, je odložila naslov, vendar pa ima pravico
do njega. Tako torej vidite, kdo so ti ljudje. A kar
se tiče nas, je bil moj ded pooblaščenec na Ukra¬
jini in tega ne mislim tajiti — odkod pa izvirajo
Broniči, veste tudi, teta, bolje nego jaz. Jaz se
nikdar nisem dotaknil tega predmeta, ker pa sva
sama, utegnem govoriti odkritosrčno. O Castelli-
jevih vam je tudi znano."

„Castellijevi izvirajo od Marijana Falierija!“
zakliče gospa Broničeva navdušeno,

»Ljubljena teta, opozarjam te na to, da sva sama.“
„Le od Nitečke je bilo zavisno, če bi bila
hotela postati markiza Colimatjao."

„La vie parisienne!" odgovori Osnovski. „Ali
poznate, teta, to opereto? V njej nastopa tudi
švicarski admiral."

Gospa Anica se je znamenito zabavala. Osnov-
skemu pa je bilo zdajci neprijetno, da se je v svoji
hiši dotaknil spominov, ki niso bili prijetni gospe

@ 246  @

Broničevi. Torej je dodal: „Ali čemu vse to?
Znano vam je vendar, teta, kako sem imel Ni-
tečko zmerom rad in kako iskreno si želim, da
bi se izkazala vredno ženo Ignacijevo."

Vendar je s tem prilil samo olja v ogenj,
zakaj gospa Broničeva, zaslišavši roganje, je izgubila
ostanek hladnokrvnosti in zaklicala naglo:

„Nitečka? ... Da bi se izkazala vredna Igna¬
cija . . . takega . ..“

Na srečo je prihod Maškove ustavil nadaljnji
razgovor. Teta Broničeva je umolknila, kakor bi ji
bila razjarjenost zaprla v ustih besedo, gospa Anica
pa je jela takoj izpraševati gospo Maškovo, kaj je
z ostalo družbo in kje jo bila pustila.

„Gospod Kopovski, Nitečka in Štefka so ostali
v pomarančnici", odgovori gospa Maškova, ,,obe
risata orhideje, a gospod Kopovski nas je zabaval."

„S čim?" vpraša Osnovski.

„Z govorom ... in smejale smo se mu pre-
srčno. Pripovedoval nam je, kako mu njegov znanec,
gospod Viž, ki je baje dober poznavalec grbov,
zagotavljal docela resno, da ima ena rodbina v
Poljski v grbu mizno nogo."

„Samo ena?" zagodrnja Osnovski veselo,
„gotovo je to rodbina Kopovskih."

„Ali je tudi Štefka ostala v pomarančnici?"
vpraša gospa Anica.

„Da. Vsi rišejo."

,,Ali hočeš iti k njim?"

„Gotovo.“

®> 247  ®

Toda prav v tem trenutku je služabnik pri¬
nesel pisma. Osnovski jih je prevzel, pregledal in
jih dajal naslovljencem. ,,Za Anico, za Anico!“ je
dejal, ,,ta mala literatka ima zmerom obširno do¬
pisovanje ... Za vas (obrne se h gospe Maškovi
in ji odda pismo), za teto ... a to za Štefko . . .
Znana pisava . . . docela znana. Gospe dovolita,
da ji ponesem pismo.“

„Kajpada, pojdi“ reče gospa Anica živo. „Medve
v tem prečitava svoji.“

Osnovski vzame pismo in odide proti rastli¬
njaku. Ogledujoč list, je ponavljal spotoma:

„Odkod poznam to pisavo ... to je kakor . . .
Dobro mi je znano, da sem že nekje videl to
pisavo!“

V rastlinjaku je dobil mlade ljudi, sedeče pod
velikim štrkavcem pri železni žolti mizici, na kateri
je stala orhideja. Obe gospodični sta jo slikali v
svoji knjigi. Kopovski pa je stal nekoliko za njima;
imel je na sebi belo opravo iz flanela in črne
nogavice ter zrl gospodičnama preko ramen v
album. Pušil je pri tem tenko cigareto, ki jo je
bil vzel iz elegantnega toka, ležečega poleg cve-
tičnega lonca.

„Dober dan!“ reče Osnovski. „Kaj pravite k
mojim orhidejam? Lepe so, kaj ne? Kakšno redko
cvetje je to! Štefka, prišlo je pismo zate . . . Na¬
prosi družbo dovolitve in prečitaj ga, zakaj zdi se
mi, da poznam pisavo, toda nikakor se ne morem
spomniti, čigavo bi moglo to biti.“

® 248 -a)

Gospodična Ratkovska odpre pismo in ga jame
čitati. Trenutek kesneje se ji je jelo lice izpremi-
njati, po obrazu jo je izpreletel plamen; nato je oble¬
dela pa se iznova zardela. Osnovski jo je radovedno
opazoval, ona pa mu je, prečitavši pismo, pokazala
list in rekla z nekoliko drhtečim glasom:

„Glejte, čigavo je . .

„Toda! . . zakliče Osnovski, ki je mahoma
razumel vse.

„Ali vas smem prositi razgovora ?“

„Precej, drago dete [“odgovori Osnovski nekamo
ginjen. „Pripravljen sem!“

In odideta iz rastlinjaka.

„Vendar sta naju pustila za trenutek sama!“
se oglasi Kopovski naivno.

Gospodična Lineta ni odgovorila, toda vzela
je z mize tok za cigarete in se jela z njim rahlo
gladiti po licu. In on je zrl na to lepo ličece s
svojimi čarobnimi očmi, pod katerim se je ona
kar tajala . . . Gospodična Lineta je vedela že
davno, kaj naj si misli o njem; ni ji bila skrita
njegova brezmejna glupost, toda eleganca in ne¬
dosežna mičnost tega glupca je spravljala njeno na
pol italijansko kri v nenavaden tok. Vsak kosmič
njegovih brkov je imel zanjo čuden in nepre¬
magljiv čar.

„Ali ste že zapazili, da naju že nekaj časa
strogo nadzirajo ?“ nadaljuje Kopovski.

Toda ona se je delala, kakor ne bi ga bila
slišala, in si neprestano s tokom gladila nežno

@ 249  •©

lice. Bližajoč ga čimdalje bolj ustom, je dejala:
„Kako je prijetna dotika tega usnja! Poizkusite,
kako je to prijetno . .

Kopovski vzame tok in si ga pritisne na usta,
nato jame lahno poljubljati oni kraj, ki se ga je
bilo doteknilo Linetino ličece.

Nato sta molčala oba.

„Morava iti odtod 11 , reče nato gospodična
Castellijeva. Vzame lonec za cvetke z orhidejo
in ga hoče postaviti rastlinjaku na stopnice. To
se ji pa ni posrečilo, ker so bile strme.

„Dovolite, gospodična 11 , reče Kopovski.

„Ne, ne ! 11  mu odgovori, ,,lonec pade in se
razbije. Postavim ga na na drugo stran . 11

Po teh besedah odide z loncem v roki okrog
stopnic, kjer je bil med njimi in steno ozek
hodnik.

Ondi je stopila na kupček opeke in postavila
lonec na najvišji kraj. Tedaj pa, ko je hotela od¬
stopiti, se ji je opeka zagugala pod nogami, da
se je vsa stresla. Kopovski, ki je stal blizu, jo je
v tem hipu objel okrog pasu.

„Kaj delate ... to ni dobro 11 , se je jela hudo¬
vati. A prsi so se ji dvigale in ga zalivale z vročo
sapo.

On pa ni odgovoril ničesar, nego je pritisnil
svoje brke na njena usta. Ona ga naglo objame
okrog vratu ter ga začne zasopla strastno po-
poljubljati.

@ 250  ®>

Vsa razvneta nista zapazila, kako se je bil
Osnovski vrnil skozi odprte duri v rastlinjak, do¬
spel po mehkem pesku na stopnice in ju opazoval.
Lice mu je bilo bledo od razvnetosti kakor platno.

XIII.

Zavilovski se je mudil takrat med Varšavo
in Bučinkom. Vozil se je vsak dan ter se mudil
nekoliko ur zdaj tu, zdaj tam, kakor so zahtevale
njegove stvari in njegovi opravki. Ker pa bi se
imela poroka zvršiti jeseni, takoj po vrnitvi iz
Scheveninga, mu je rekel Polaneški, da si je že
čas poiskati stanovanje in si ga primerno urediti.
Bigiel in on sta mu pri tem obljubila svojo pomoč,
gospa Bigielova bi se imela potruditi za gospo¬
darsko uredbo. V Bučinku je bila navzočnost Za-
lovskega tudi potrebna glede njegovega občevanja
z gospodično Heleno. Daši je bila oporoka, s
katero jo je oče postavil za dedično vsega ogrom¬
nega premoženja, napisana pred letom dni, ni tajila,
da ni oče napisal druge oporoke že zaraditega
ne, ker ni slutil tako hitre smrti, ali po navadi
starih oseb je odlagal to stvar od dne do dne.
Nikakor pa ni dvojila, da je hotel oče storiti nekaj
za svojega imenca in sorodnika, in govorila je od¬
krito, da smatra za svojo dolžnost vestno izpolniti
očetovo voljo. Nihče sicer ni mogel videti, v kakšni
meri se odloči sama za to; njej sami pa je tudi
bilo težavno odgovoriti na podobno vprašanje;

(Str. 249.) Ona ga naglo objame okrog vratu ter
ga začne zasopla strastno poljubljati.

® 253  ^

preden ni bil sestavljen temeljit zapisek vsega
premoženja in kapitala, zato je začela dajati Zavi-
lovskemu vse to, kar so po njenem mnenju mogli
podedovati moški dediči. Tako mu je darovala del
srebrnih nožnic po pokojniku, bogato in dragoceno
zbirko orožja, ki jo je imel pokojnik jako rad,
sijajne konje, ki jih je Polaneški sprejel v komisijo,
kakor tudi ono zbirko pip, za katero se je svoje
dni toliko brigal Kopovski.

Hladna in navidezno malomarna proti vsem
ter odganjajoča ljudi z resnim in strogim izrazom
svojega obličja, je imela samo za Zavilovskega
nekakšen skoro materinski odtenj v glasu in v
pogledu, kakor bi bila obenem s premoženjem po¬
dedovala po starem očetu naklonjenost do mladega
moža. Bil pa je on tudi res edino bitje na svetu,
s katerim so jo vezale izvestne rodbinske vezi
ali vsaj enakost imena. Ko je zvedela od Pola-
neških, kaj je ukrenil Zavilovski glede ureditve
svojega stanovanja, je naprosila Polaneškega, naj
bi v ta namen vložil od nje v banki znatno vsoto
na ime „gospoda Ignacija 11 , toda s prošnjo, da mu
tega ne pove skoro.

Zavilovski, čigar srce je bilo mlado in hva¬
ležno, se je je oklenil kakor rodne sestre, in ona
je to dobro čutila. Bila je to vzajemna simpatija
dveh značajev, ki si želita dobro ter zaupata drug
drugemu. Časih se izpremeni taka začetna sim¬
patija v neizmerno krepko prijateljstvo, ki utegne
biti v slabih življenskih prevratih izdatna opora.

g) 254 @

Vendar sedaj ji je Zavilovski mogel žrtvovati le
delca svoje duše, zakaj dušo in srce in vse svoje
moči je bil vložil kot fanatik v svojo ljubezen do
Nitke, ki jo je oboževal čimdalje bolj.

Sedaj pa se je sukal kakor muha v kropu ter
med Bučinkom in mestom sklepal celo novo znanje.
Eden izmed novih znancev je bil profesor Va-
skovski, ki se je bil vrnil s potovanja med „naj-
mlajše Arijce 11 . Obiskal je bil vse obrežje Jadran¬
skega morja in ves balkanski polotok, toda njegovo
zdravje je bilo tako žalostno, da sta ga Polaneška
odpeljala na stalno bivanje v Bučinek, da ga za¬
varujeta izkoriščanja in da mu podasta varstva,
kakršnega v svoji osamelosti ne bi bil našel nikjer
drugje. Zavilovski, ki je bil sam navdušen človek
ter je pojmil vsako višjo idejo, najsi se je zdela
vsem razsodnim glupcem neumna, se je takoj prvi
dan zaljubil v starega profesorja z njegovo teorijo
zgodovinske naloge, odločene najmlajšim Arijcem.
O tej teoriji je bil slišal že često prej od
Švirskega in Polaneških in — smatral jo za
krasni sen. A sedaj je njega, Švirskega kakor
tudi Polaneška osupnilo to, da profesor po svoji
vrnitvi s potovanja o tem ni omenjal skoro ni¬
česar več. Ko so ga vpraševali po njegovem spisu
in potovanju, jim je odgovarjal: „Nihče se ne more
izogniti nalogi, ki mu jo je odločil Kristus 11 ; na
to je uprl predse svoje mistične oči, kakor bi ne¬
česa iskal ali nekaj gledal v brezkončnost, in
staro njegovo lice je pridobilo izraz tako globoke

© 255  sl

žalosti, da, celo take bolesti, da se ni nihče upal
razpravljati podrobneje o tem vprašanju. Zdravnik,
ki ga je poklical Polaneški, je izjavil, da je pre¬
mastna kuhinja najmlajših Arijcev provzročila starcu
katar v želodcu, kateremu se je pridružil marasmus
senilis. In profesor je imel res hud želodčni katar,
ali Zavilovski je slutil v njem še nekaj drugega,
to je obupni boj med tem, v kar je verjel in čemur
je bil kot res vnet idealist posvetil vse svoje živ¬
ljenje in vse dvome. Samo Zavilovski je umel vso
tragedijo takega končnega: „ergo erravi“, in ge-
nila ga je dvojno, zakaj kot človek, ki je imel
srce na pravem mestu, in kot pesnik, ki je videl
takoj snov za pesem: sliko starca, sedečega v
solncu pred hišo na razvalinah življenja in čaka¬
jočega z besedami ,,ničemurnost nad ničemurnost“
na smrt, katere koraki so se že slišali v dalji.

Toda s profesorjem morda še ni bilo tako
slabo, kakor si je mislil Zavilovski. ,,Najmlajši iz¬
med Arijcev" so ga mogli sicer opehariti, toda njemu
je ostala vera, da krščanstvo še ni izreklo posled¬
nje besede, da prihodnja doba v življenju človeštva
ne bo nič drugega nego razširitev misli Kristus¬
ovih in njih prenos iz razmer med posamezniki na
vsečloveške razmere. „Kristus v zgodovini" ni ne¬
hal biti zanj prikaz prihodnosti. Verjel je celo zme¬
rom, da je bila naloga, uvesti ljubezen v zgodo¬
vino, dana najmlajšim izmed Arijcev, samo da ga
je po vrnitvi s potovanja pobila globoka žalost,
zakaj spoznal je, da mora prej izumreti ne le on,

0H  256  @

nego ves rod zaradi želodčnega katarja, ki mu
ga je bila nakopala neprebavna kuhinja podunavskih
dežel.

Sedaj pa se je zaprl v samega sebe ter vztra¬
jal v molčanju, ki je bilo videti več grenkoba živ¬
ljenja, nego je bilo v resnici. O svoji „ideji“ skoro
niti ni govoril, vendar je bilo videti, da prav tako
kakor kazalec na uri, ki se je ustavil ob eni, kaže
zmerom eno, tudi kazalec njegovega duha ni za¬
puščal te ideje. Odgovarjal je na različna vprašanja z
besedami, ki so bile več v zvezi z njo nego s stvarjo,
po kateri so ga vpraševali. Kadarkoli so ga hoteli
poklicati v zavest, so ga morali buditi. Tudi je za¬
nemarjal svojo obleko. Videti je bilo, kako pozablja
bolj dan na dan, da ima njegov telovnik gumbe
za zapenjanje. S svojo večno razmišljenostjo, z
očmi kratkovidnega človeka in otroka, v katerih so
se odbijali nekamo mehanično notranji vtiski, z zr-
mišljenim licem, na katerem so kazali rudasti ma¬
deži še očividneje sum slabe prebave, in vrhutega
v zanemarjeni obleki in čudnih hlačah, ki jih je
iz neznanega vzroka nosil dvakrat tako široke kakor
drugi ljudje, je zbujal tujim ljudem veselje ter
bil pogostoma predmet kolikor toliko zlobnih šal.
Zdelo se je, da je bil podobne vtiske zbujal pred
vsem drugim ,,najmlajšim Arijcem." Sploh so ga
smatrali za človeka, ki ima eno kolesce preveč.
Izraz „neškodljiv norec" mu je večkrat doletel
na ušesa, toda delal se je, kakor ne bi slišal
ničesar.

® 257 @

Vendar pa je čutil, da se mu pri Polaneških
godi dobro, da se mu nihče ne posmehuje, niti
mu ne kaže sočutja, ki ga ljudje kažejo glupcu.
Sicer pa mu niti njegov želodčni katar ni vzel
neizmerne prizanesljivosti do ljudi. Bil je še zmerom
oni stari profesorček, ki je pozabljal samega sebe,
takoj pa se zavzel, ko je šlo za druge. Ljubil je
kakor prej Marico Polaneško, Polaneškega, gospo
Emilijo, Švirskega, Bigielove, da, tudi Maška, iz-
kratka vse, s katerimi ga je vezalo življenje. Sploh
pa je imel o ljudeh nekake čudne pojme, češ, da
vsi, hote ali nehote čemu služijo in da so to ne¬
kakšne figurice, ki jih roka božja potiska semtertja
z nameni, ki so znani le Bogu samemu. Take
umetnike, kakršen je bil Švrski, je smatral za po¬
slance, ki prinašajo premirje.

Istotako je zrl na Zavilovskega, čigar pesmi
je bil čital že prej. Spoznavši njih pisatelja, ga je
ogledoval kot nekaj posebnega, drugi dan pa, ko
je ta mladi človek odšel v mesto in ko so se
pri čaju jeli pomenkovati o njem, je dvignil prst,
se obrnil k Marici in rekel s tajnostnim izrazom
na licu:

„0, to je božja ptica! Niti sam ne ve, kaj
vse mu je napisal v glavo in čemu vsemu ga je
odločil."

Marica mu jame pripovedovati o bližnji poroki
Zavilovskega, o njegovi ljubezni do Linete in o
njej sami, hvaleča njeno dobroto in lepoto.

Rodbina Polaneških, III. zv.

17

© 258  ©

„Da“, zakliče profesor, ko jo je zaslišal. „Ali
umeješ? Tudi ona ima svojo nalogo, tudi ona je
izvoljena. Bog ji je zapovedal čuvati takšen plamen,
in ker je bila izvoljena v ta namen, jo je treba
spoštovati kot izvoljenko ... Ali umeješ? Roka
Gospodova je z njo.“

Potem se zamisli in pristavi:

„To vse je za človeštvo pot v prihodnost . 11

Polaneški pogleda soprogo, kakor bi ji hotel
označiti s pogledom, da profesorjeve sanje nimajo
zveze, toda on je zaprl nekoliko oči, se zagledal
predse in nadaljeval:

„Na nebu je rimska cesta; kadar Bog po¬
trebuje, jemlje prah iz nje in ustvarja nove svetove.
In glejte, mislim si, da je prav taka duševna rimska
cesta, ki je sestavljeno iz vsega, kar so ljudje mislili
in čutili. Vse je v njej: to, kar so znosili geniji,
dela talentov, napori duha moških in nežnost
ženskih src, kakor človeška dobrota, tako tudi
človeške bolečine, ničesar ne nedostaje, dasi se vse
izpreminja v prah, zakaj iz tega prahu, ako je volja
božja, nastanjajo novi duševni svetovi za človeka . 11

Začel je pomežikovati, premišljujoč to, kar je
povedal. Nato je, kakor bi se bil prebudil, jel iskati
gumbov pri telovniku in dodal:

„Toda ta gospodična ima gotovo čisto dušo
kakor solza, ker je Bog s prstom pokazal nanjo
in jo odločil za čuvarico tega ognja.“

Prihod Švirskega je ustavil nadaljnji razgovor.
Za Marico ni biio to nič nenavadnega, zakaj slikar

■© 259  ®

jo je bil obvestil, da pride ali sam, ali pa ji naznani
pismeno, kako je z njegovo stvarjo. Marica je bila,
ugledavši ga sedaj skozi okno, skoro prepričana,
da se je vse končalo ugodno, toda on je, ko je
stopil v sobo in pozdravil vse, zrl nanjo s tako
čudnim izrazom, da ni vedela, kaj naj si misli o njem.

Oči vidno je hotel izpregovoriti z njo o tej
stvari, in sicer skoro; ni pa hotel govoriti vpričo
Polaneškega in Vaskovskega. Polaneški, ki mu je
bila Marica zaupala, česa se tiče stvar, mu je pri¬
tekel na pomoč, pokazavši na ženo in dejal:

„Njej je treba mnogo hoditi; vzemite jo s
seboj na vrt, zakaj vem, da se imata marsikaj po-
meniti.“

Črez nekaj časa sta bila oba v trepetlikovem
drevoredu. Nekaj časa sta stopala molče; on se je
gugal na širokih atletskih bedrih, premišljujoč, kako
bi začel, ona pa je stopala nekoliko naprej, dobrot¬
nega in radovednega lica. Oba bi se bila rada
pomenila, toda Švirski je pričel z nečim drugim.

,,Ali ste vse povedali svojemu možu?“ jo
vpraša zdajci.

Marica se zardi, kakor bi jo bil zalotil ob
slabem dejanju, in odgovori:

„ . . . Ker vam je Stanko tako naklonjen in
ker nečem imeti pred njim nobenih skrivnosti.“

Švirski ji poljubi roko.

„Toda vendar! Dobro! Tega se ne sramujem,
prav tako ne, kakor me ni sram, da sem dobil
košek.“

17 *

© 260  ©

„To ni mogoče! Šalite se!“ reče Marica ter
obstane.

„Na mojo čast!“

In videč, kako neprijeten vtisk je napravila ta
novica nanjo, je jel govoriti nekamo v skrbeh:

„Samo ne jemljite si tega k srcu huje nego
jaz. Zgodilo se je, kar se je imelo zgoditi. Dospel
sem semkaj ter stojim pred vami; nisem si pre¬
strelil glave in ne mislim si je prestreliti, toda košek
sem dobil vendarle.“

„Toda zakaj? Kaj vam je odgovorila?“

„Zakaj? Kaj mi je odgovorila? 1 ' ponovi Švirski.
„Vidite, prav v tem tiči to, zakaj mi je nekoliko
vroče. Priznavam vam odkritosrčno, da v gospo¬
dično Ratkovsko nisem bil preveč zaljubljen.
Ugajala mi je — vse mi ugajajo — mislil sem
si, da bo to hvaležno in vdano srce, in zato sem
jo zasnubil. Toda še več je govoril razum in pa
to,' da imam že čas. Pa tudi zgaga me je drla ne¬
koliko. Nekoč sem si celo dejal: ,Tvoja snubitev
v Bučinku ni bila jasna, spusti rajši še rob‘. Toda
sram me je bilo. Kaj za zlodeja, sem si mislil,
prekoračil si prag z eno nogo, prekorači ga še z
drugo. In napisal sem ji pismo, to pot že popolnoma
umevno, in čitajte tukaj, kaj mi je odpisala."

Po teh besedah potegne iz jopičevega žepa
pismo, ali preden ga jame čitati, še reče:

„Izpočetka so navadne formalnosti . . . Saj
veste. Ceni me neizmerno, bila bi ponosna in
srečna — toda rajša neče tega — goji odkrito-

■a) 261  @

srčno simpatijo do mene — ako bo tako gojila
moža, kakor to simpatijo, ne bo rejen — in na
koncu pravi:

,Nisem vam zmožna podariti srca s takšno
radostjo, kakršne ste vreden. Ukrenila sem dru¬
gače in ako ne bom srečna, si nečem pozneje
nikdar očitati, češ, da nisem bila odkritosrčna.
Glede na to, kar se je zgodilo pri nas, vam
ne morem pisati več, toda verjemite mi, da vam
bom vse življenje hvaležna za zaupanje in da
hočem od današnjega dne vsak dan prositi Boga,
naj vam da najti srce, ki Vas bo vredno in Vas
bo blagoslavljalo vse življenje . . .‘

To je vse.“

Nastane trenutek molčanja. Nato reče Švirski:

,,To so po mojem mnenju prazne besede, ki
pomenijo: Ljubim drugega . 11

„Zdi se mi, da je temu tako“, odgovori Marica
otožno. — Uboga deklica . .. Vendar je to še
pošten list . 11

,.Pošten list! Pošten list ! 11  zakliče Švirski.
,,Vse so poštene. Prav zato mi je nekoliko bridko.
Ako me le neče, dobro! Do tega ima pravico. Je
li zaljubljena? Tudi do tega ima pravico. Toda
v koga je zaljubljena? Vendar ne v Osnovskega,
niti v Zavilovskega, torej v koga? Torej v ta gumb
na palici, v to krinko, v tega gizdalina, v ta kro¬
jaški model, v ta ideal kuharic. Ali ste videli take
lepe gospodične na zvežnjih perkala? On je ves
takšen! Ko bi stal v oknu lasničarjevem, bi mu

®> 262  ®

ženske postrle šipo. Ali se spominjate, kaj sem
nekoč rekel o njem: da je to ,huris‘ damski? In
to je bridko! To je nevšečno“ — govoril je z
rastočo razdraženostjo in s posebnim poudarkom
ponavljal besedo „je“ — „in to daje slabo izpri¬
čevalo ženskam, zakaj najsi je mož Newton, Rafael,
Napoleon ter hoče za vse le edino srce, eno glavo
ženske — vse zaman. Ona da prednost takemu
posladkorjenemu lizunu. Takšne so!“

„Toda ne vse, ne vse! Sicer pa morate vedeti
kot umetnik, kaj je občutek. Ako pade kaj na
človeka, je zaman vse modrovanje."

„Ne“, reče Švirski mirneje, „vem, da ne vse.
Kar se tiče ljubezni, pravite: Ako pade kaj na
človeka, je konec. Morda! To je kakor bo¬
lezen . . . Vendar so bolezni, ki se ne prijemajo
plemenitih bitij. Je na primer bolezen v parkljih.
Ako naj nastane bolezen, je treba imeti parklje.
Vendar pa se še ni zgodilo, da bi se bila golobica
zaljubila v udeba, dasi je to kaj lep ptič. Vidite,
golobici to niti ne pride v glavo ... V udeba se
zaljubi smrdokavra. In naj se ljubita, samo naj se
ona ne kaže dalje za golobico. Meni je samo do
tega . . . Spomnite si, kako sem se nekoč pri Bi-
gielovih izrazil o gospodični Castellijevi. A vendar
je ta dala na koncu prednost Zavilovskemu. Meni
je do teh napačnih navdihov, do te neodkrito-
srčnosti, do teh fraz. Ako si smrdokavra, imej
tudi pogum priznati, da si. Ne hlini se, ne zavajaj,
ne varaj! Jaz kot izkušen človek bi dal svojo

®> 263  @

glavo za to, da se taka gospodična Ratkovska iz-
kratka ni sposobna zaljubiti v takega Kopovskega,
a vendar je temu tako! Pa si že dobim tolažbo,
meni ni samo do mene, nego le do te komedije
in do te konvencijske laži ... ne do gospodične
Ratkovske, nego do tega, da zmaguje tak tip,
kakršen je Kopovski.**

„Da“, odgovori Marica. ,,Samo to bi rada vedela,
zakaj se je nekamo zapletlo vse to.“

Toda Švirski zamahne z roko.

„Po pravici rečeno* 1 , pravi, „pravzaprav se je
razpletlo. Da je vzela mene, bi jo gotovo nosil
na rokah. Na mojo čast! V meni se je nakopičilo
neizmerno mnogo občutnosti. Bil bi dober z njo,
in dobro bi se nama godilo. Po tem mi je ne¬
koliko žal. Vendar ona ni edina na svetu. Dobite
mi kje pošteno dušo, ki me bo hotela. Toda kmalu,
draga moja gospa, zakaj časih res ne morem pre¬
bivati dalje. Da!“

Marica ga jame razvedrovati, videča, da si
sam ne žene preveč k srcu izgube gospodične
Ratkovske. Vendar ko je sedaj mirneje premišljala
njeno pismo, se je spomnila enega stavka, za katerega
se izpočetka, vsa presenečena po njeni odpovedi,
ni bila zmenila — in to jo je vznemirilo.

„Ali ste zapazili**, vpraša, „da pravi na enem
mestu: ,Po tem, kar se je zgodilo pri nas, Vam ne
morem pisati več.* Ali ne slutite, kaj se je utegnilo
zgoditi ?“

,,Morda jo je Kopovski že zasnubil ?“

@> 264  ®

„Ne. Tedaj bi bila to razločno zapisala. Ako
se ga je oklenila, je ubožica, zakaj sama baje nima
nič premoženja, a gospod Kopovski tudi ni bogat,
in torej je dvojbeno, ali se res odloči za to.“
„Gotovo“, reče Švirski. „Znajte, da še to meni
samemu ni prišlo v glavo. Ljubi ga, o tem ni
dvojiti, toda on je ne vzame.“

Zdajci pa umolkne in reče:

„Toda potem, zakaj odlaša tako?"

„Zabava se z njim, on pa se bavi z njo“,
odgovori Marica urno in nekoliko obrne lice, da
Švirski ne bi zapazil njene zadrege.

Ta odgovor ni bil odkritosrčen. Od tega časa,
ko ji je Polaneški zaupal, kaj je bil zapazil (raz¬
mere Kopovskega z gospo Osnovsko), je pogo-
stoma premišljala o tem in bivanje mladega moža
v Pritulovu se je njej sami zdelo sumnivo, za¬
krivanje teh razmer z gospodično Ratkovsko pa
nepošteno. Toda vse te spletke so mogle vsak hip
priti na dan, in Marica je premišljala sedaj nemirno,
ali besede gospodične Ratkovske: ,,Po tem, kar se
je zgodilo pri nas“, nimajo prav tega pomena. Tedaj
bi bila to prava katastrofa, tako za poštenega gospoda
Osnovskega, kakor za gospodično Štefko.

Res se je utegnilo vse zaplesti na tragičen način.
„Jutri se napotim v Pritulov", reče Švirski.
„Nalašč hočem posetiti Osnovska; s tem pokažem,
da nisem jezen na nikogar. Ako se je ondi res
kaj zgodilo, ali ako je kdo obolel, vidim to sam
in vas obvestim. Zavilovskega vendar ni tamkaj.“

® 265  ■&

»Ne, gospod Ignacij biva v mestu. Jutri ali
pojutrišnjem pride semkaj ali v Jašmin. Stanko
se tudi danes ravna v mesto. Moja prijateljica
sestra Angela je zelo bolna, in hočemo jo spraviti
semkaj; ker pa ne morem jaz, pojde tja Stanko."

,,Sestra Angela? To je ona, ki ji pravi vaš
soprog gospa Emilija? . . . Fra Angelico . . .
Obličje svetnično. Sijajno lice. Videl sem jo že
nekolikokrat pri vas. Samo ko ne bi bila usmiljena
sestra . . .“

,,Bolehava sirota. Že skoro ne more več
hoditi ... Od prevelikega truda je zbolela."

„Oh, to je slabo", odgovori Švirski. „Pa boste
imeli tu profesorja in ono ubožico . . . Kako dobri
ljudje ste!“

„To je Stanko!" odgovori Marica.

V tem .se prikaže na koncu drevoreda Pola-
neški, ki se jima približa s hitrimi koraki.

„Čul sem, da danes odidete", reče Švirski.
»Greva skupaj."

„Da.“

In obrnivši se k ženi, reče:

»Marica, že si se nahodila dovolj. Ali se nečeš
opreti name?"

Marica ga prime pod pazduho. Stopala sta
skupaj na verando; potem je ona stopila v sobo,
da zapove prinesti čaj.

Polaneški se hitro približa Švirskemu.

»Prejel sem čuden telegram", reče, „ki ga
vpričo moje žene nisem hotel pokazati. Osnovski

@ 266  @

me vprašuje, kje je Ignacij, in me prosi, naj pridem
jutri v njegovi stvari v mesto. Kaj neki po¬
meni to ?“

„To je čudna stvar 11 , odgovori Švirski. „Meni
je pisala gospodična Ratkovska, da se je ondi ne¬
kaj zgodilo . 11

„Morda je kdo obolel ? 11

„Pa bi bili poklicali naravnost Zailovskega.
Ko bi bila zbolela gospodična ali gospa Broničeva,
bi ga bili poklicali takoj . .

„A ko bi ga Osnovski ne hotel prestrašiti, bi
bil brzojavil meni . 11

In oba si jameta nemirno zreti v oči.

XIV.

Drugo jutro, pol ure po prihodu Polaneškega,
pozvoni pri njem Osnovski. Polaneški, zaslišavši
zvonček, mu gre sam odpirat. Od včeraj je živel
v velikem nemiru. Mislil si je bil sicer že davno,
da se mora v Pritulovu bomba razpočiti vsak hip,
toda zaman se je boril z mislimi, kako bi mogel biti
ta razpok v zvezi z Zavilovskim.

Osnovski mu stisne roko v pozdrav posebno
krepko, kakor se to godi v izjemnih življenskih
okoliščinah, in ko ga Polaneški povabi v svoj
kabinet, ga vpraša spotoma:

„Stanuje li milostiva gospa v Bučinku ? 11

„Da“, odgovori Polaneški, „popolnoma sva
sama . 11

© 267  ©

V kabinetu sede Osnovski na ponudeni na¬
slanjač, povesi glavo in pomolči nekaj časa. Pri tem
je močno dihal, ker je od prevelikega napora bo¬
lehal na napetosti pljuč, sedaj pa mu je bila raz¬
vnetost in hoja po stopnicah še bolj obtežila
dihanje. Polaneški je čakal potrpljivo nekaj časa,
naposled pa ga je premagala prirojena živahnost
in vprašal je:

„Kaj se je zgodilo ? 11

„Zgodila se je nesreča 11 , odgovori Osnovski
globoko žalosten. „Zakon Ignacijev se je razdrl . 11

„Zakon razdrl? A zakaj ? 11

„To je tako neprijetna stvar, da bi bilo bolje
za Ignacija, ako ne bi poznal vzrokov. Nekaj časa
sem tudi sam omahoval, ali naj molčim o tem, toda
nikakor! . . . Treba je, da pozve vse, zakaj tu gre
za nekaj važnejšega, nego je njegova ljubezen.
Morda mu pomoreta jeza in gnus, da laže prebije
nesrečo. Do poroke ne pride, ker gospodična Ca-
stellijeva ni vredna roke takega človeka, kakršen
je on, in ko bi se še danes moglo govoriti o po¬
novitvi teh razmer, bi se jim jaz prvi odločno po¬
stavil po robu . 11

Gospod Osnovski jame iznova loviti sapo,
Polaneški pa, ki je bil doslej poslušal njegove
besede, ne da bi se bil ganil, izbruhne zdajci:

,,Toda za Boga dragega, kaj se je zgodilo ? 11

„Zgodilo se je to, da sta dami pred tremi
dnevi odpotovali za mejo s Kopovskim kot z že¬
ninom gospodične Castellijeve . 11

■a> 268  ®>

Polaneški, ki je bil pred trenutkom vstal s
sedeža, sede zopet. Njegovo lice je navzlic vsemu
genutju in nemiru kazalo neizrečno čudenje. Nekaj
časa je gledal Osnovskega, potem je dajal, kakor
ne bi mogel zbrati svojih misli:

„Kopovski . . .? Tudi z gospodično Castelli-
jevo . . .“

Toda Osnovski je bil preveč zamišljen v samo
afero, torej ni mogel zapaziti posebne oblike, ki jo
je imelo vprašanje Polaneškega.

„Žal!“ reče, ,,znano vam je, da sem sorodnik
teh žensk. Moja mati je bila sestra gospe Broni-
čeve in s tem tudi Linetine matere, in nekaj časa
sta se vzgajali skupaj. Umejete sedaj, da bi ji rajši
prizanesel. Toda to je stranska stvar. Naše razmere
so razdrte in vrhutega, ko bi bila gospodična
Castellijeva moja rodna sestra, bi vam rekel o njej
prav to, kar sem rekel sedaj. Kar se tiče Zavilov-
skega, ker jaz z ženo takisto odidem, in sicer še
danes, se more zgoditi, da se ne bova srečala.
Pravim vam odkritosrčno: Nimam dovolj srca, da
bi izpregovoril z njim, toda vam povem vse, kar
sem videl. Vi, kot njegov bližnji prijatelj, mu
morda olajšate udarec; treba pa je vendar, da
Ignacij zve vse, zakaj za nesrečo te vrste ni bolj¬
šega zdravila nego gnus.“

Zdaj jame pripovedovati Polaneškemu, kaj je
videl v rastlinjaku . . . Ob tem pripovedovanju se
je razvnemal tako močno, da mu je časih zaprlo zapo,
obenem pa se tudi ni mogel ustavljati čudenju, ko

■s) 269 @

je videl, kako vneto ga posluša Polaneški. Pri¬
čakoval je bil od njega več hladnokrvnosti, saj ni
mogel razumeti, da ima Polaneški posebne dokaze,
radi česar pripovedovanje te vrste vpliva bolj na
njegove živce, nego bi vplivala novica o smrti
Zavilovskega ali gospodične Castellijeve.

„V prvem hipu sem izgubil glavo", nadaljuje
Osnovski. „Nisefn sicer vročekrven človek, vendar
pa res ne vem, kako se je zgodilo, da mu nisem
polomil kosti. Morda sem se spomnil, da je moj
gost; morda gre za važnejše reči, nego je on;
morda sem mislil na Ignacija; morda nisem mislil
na nič. Izgubil sem glavo in odšel sem. Vrnivši
se črez trenutek, sem mu dejal, naj gre z menoj.
Videl sem, da je bil bled, toda odločen. Doma
sem mu očital, da je ravnal odurno, da je zlorabil
gostoljubje poštene hiše, da je Lineta ničemurnica,
ki je ne morem prezirati dovolj, da je njena raz¬
mera do Zavilovskega s tem raztrgana in da ga jaz
prisilim, naj jo vzame, ko bi moral uporabiti tudi
najskrajnejše pomočke ... Tu se je pokazalo, da
sta se bila že dogovorila v tem času, ko sem ju
bil pustil sama, zakaj odgovoril mi je, da že davno
ljubi Lineto in da jo je pripravljen vzeti za ženo.
Kar se tiče Zavilovskega, sem čutil, da mi je
Kopovski ponavljal besede, ki mu jih je bila narekovala
Lineta, ker mi je rekel nekaj, česar sam ne bi bil
izumil, da je pripravljen dati Zavilovskemu kakršno-
sibodi zadostilo, toda da ni treba jemati ozira nanj,
ker nima nikakršnih obveznosti do njega . . . ,Da

■® 270  s>

je gospodična Lineta izbrala naposled mene, je
tem huje zanj 1  — je dejal — ,toda to je njena
stvar. . Kaj se je v tem zgodilo med teto in
Lineto, ne vem; dovolj; še preden sem opravil
s Kopovskim, je pridirjala teta Broničeva k meni
kakor furija, češ, midva, jaz in moja žena, nisva
pustila Lineti, da bi bila stopala za prirodnim na¬
gibom srca; vsilila sva ji bila Zavilovskega, ki ga ni
nikdar ljubila; Lineta je prejokala vse noči; ta zakon
bi bila poplačala z življenjem; vse to, kar se je
zgodilo, je bila očividno volja božja ... in tako
dalje dolgo uro! . . . Midva sva kriva, Zavilovski
je kriv, samo oni sta brez madeža . 11

Osnovski si jame drgniti čelo, nato reče:

„Oh, prijatelj! Imam že šestintrideset let, toda
tega še nisem slutil, kaj je žensko sleparstvo. Znaj¬
te, da mi taka neumevna sposobnost, prevračati
reči narobe, nikakor neče v glavo. Umejem vendar,
kakšna je bila situacija. Umejem njiju spoznanje,
da je z Zavilovskim konec in da jima ne preostaje
nič — nego Kopovski. Toda ta lahkota, s katero
se pretvarja črno v belo in belo v črno! ... ne-
dostajanje nravnosti, zmisla za resnico in pravico .. .
ta brezkrajni egoizem brez mere! Ko ne bi šlo
za Zavilovskega, naj bi jo vzel zlodej! . . . On bi
bil itak nesrečen z njima, toda za tako navduše¬
nega človeka, kakšen udarec je to! . . . Kakšna
prevara ... A ta Lineta! . . . Kdo bi si bil mislil!
Takšen tepec! Takšen tepec! ... A to je devica
polna višjih teženj, ki se je pred nekoliko meseci

© 271  ©

zaročila in dala besedo! . . . Nevesta takega Zavi-
lovskega! Človek bi res zblaznel.“

„Kdaj se je zgodilo vse to?“ vpraša naposled
Polaneški. „Človek bi res zblaznel 11 , ponovi Pola-
neški kakor odmev.

Nastane trenutek molčanja.

„Tri dni, preden so odpotovali v Schevening.
Odpotovali so takoj isti dan. Kopovski je imel
potni list pripravljen. Glejte le, kako je celo naj¬
večji osel časih zvit! Imel je pripravljen potni list,
ker se je delal, kakor bi se pogajal za mojo netja-
kinjo Ratkovsko in namerjal skupno z nami od¬
potovati za mejo. Delal se je, kakor bi se poga¬
jal za to, da je pri tem mogel begati ono. Oh, ta
ubogi gospod Ignacij, ubožec! Dajem vam častno
besedo, ko bi bil tudi moj brat, da ne bi čutil
več sočutja z njim. Bolje . . . bolje zanj, da se ni
združil s takšno . . . Lineto, s takšno polovično
Italijanko, toda to . . .“

Osnovski potegne robec iz žepa in si jame
z njim otirati ščipec. Pri tem je pomežikoval z
izmučenim licem. Polaneški ga vpraša:

„Zakaj mi niste tega povedali prej ? 11
,,Zakaj vam nisem povedal prej? Žena mi je
zbolela. Živčna bolezen . . . Bog ve, kaj je bilo! ...
Ne verjeli bi, kako si je gnala stvar k srcu. Toda
to ni nič čudnega! . . . Taka žena — in da se je
to zgodilo v naši hiši! Ob njeni občutnosti je bil
to udarec tudi zanjo, zakaj prevarila se je bila tudi
sama v Lineti, ki jo je tolikanj ljubila, žal pa ji je

@ 272  @

tudi Ignacija, in pa ta sestanek z izprijenostjo, ta
gnus!...  Za tako čist in kreposten značaj je tega
več, nego je treba ... V prvem trenutku sem si
mislil, da mi hudo zboli, in še sedaj pravim: Bog
daj, da ji ne bi udarilo na živce! Midva si ne
moreva predstavljati, kaj se godi v taki duši, kadar
ugleda izprijenost . 11

Polaneški pozorno pogleda Osnovskega, se
ugrizne v ustnice in molči. Osnovski nadaljuje
črez trenutek:

„Poslal sem po zdravnika in izgubil sem
drugič glavo. Na srečo sta ondi Štefka Ratkovska
in dobra gospa Maškova. Obe sta se tako vneto
zavzeli za Anico, da jima bom hvaležen vse žive
dni. Gospa Maškova je na videz hladna, sicer
pa je tako presrčna stvarca! . . .“

„Jaz si pa le mislim 11 , reče Polaneški, da
zavrne razgovor drugam, „ko bi bil stari Zavi-
lo.vski zapustil Ignaciju kaj premoženja, se vse to
ne bi bilo zgodilo . 11

„Morda res ne“, odgovori Osnovski, „toda
meni ostane nedvojbeno to: Ko bi bila Lineta po¬
stala Ignacijeva soproga, ko bi bil on podedoval
vse premoženje gospoda Zavilovskega, pa bi jo
navzlic temu vlekel nagon za takimi Kopovskimi,
s kakršnimi bi se srečavala v življenju. Taka
duša je to. Nekatere reči že umejem. Rekel sem, da
bi človek zblaznel ob tem, kar se je zgodilo, toda
deloma že umejem, zakaj je prišlo tako. To je
preplitev značaj, da bi res ljubila takega Zavilov-

© 273  ©

skega. Njej je potreben tak Kopovski. Krmili so
jo z vsakovrstnimi višjimi težnjami, da je naposled
sama verjela vanje; Ignacija sta privabili iz niče-
murnosti, iz samoljubja, ljudem na ljubo, ker ne
poznata samih sebe. Vendar to, kar ni odkritosrčno,
ne more imeti obstanka. V onem hipu, ko je bila
pomirjena njiju ničemurnost, jima je Ignacij nehal
zadoščati. Potem sta se prestrašili, da bi se morda
z njim ne dalo živeti tako; morda je tudi obe jela
težiti njegova vzvišenost. Pristavite še zgodovino
te oporoke, ki je, dasi ni glavni vzrok katastrofi,
vendarle močno zmanjšala Ignacija v njenih mislih,
dodajte pred vsem drugim Linetin nagon, vzemite
k temu Kopovskega, in tedaj imate odgovor na
vse. So žene, kakršna je vaša ali moja Anica, so
pa tudi take, kakršni sta onidve!“

Gospod Osnovski je iznova umolknil za
trenutek, nato pa dejal:

„Že vidim, kako bo vaša žena žalostna in
jezna, in žal mi je, da niste videli, kako je moja
zaslišala novico ... ali celo gospa Maškova. Da!
So žene in žene . . . Dragi prijatelj! Vsak dan
morava na kolenih zahvaljati Boga, da nama je dal
taki ženi, kakršni imava.“

In kar glas se mu je tresel od ginjenosti.
Dasi je bilo Polaneškemu izpočetka le do Za-
vilovskega, je naravnost ostrmel ob tem, kako more
biti ta človek, ki je še pred nekoliko minutami
sodil tako dobro in duhovito, obenem tako naiven.
Obhajal ga je že bridek smeh, ko je Osnovski

Rodbina Polaneških, III. zv. 18

© 274  @

omenil razjarjenost gospe Maškove. Sploh pa se ga
je polastil občutek tesne ironije življenja, čigar
brezkrajnosti še vse žive dni ni bil videl tako
jasno.

„Torej ne greste k Zavilovskemu ?“ ga vpraša
črez nekaj časa.

„Ponavljam vam odkritosrčno, da nimam dovolj
poguma; danes odidem v Pritulov in še danes se
izseliva iz poletnega stanovanja. Ženo moram od¬
peljati prvič zato, ker me je sama naprosila solznih
oči, drugič pa zato, ker ji morda drugačni vtiski
pomorejo zopet k zdravju. Odideva nekam k morju,
samo ne v Schevening, kamor sta odšli oni s Ko-
povskim. Toda eno prošnjo imam do vas. Znano
^ vam je, kako spoštujem Ignacija, kako ga ljubim.
Pišite mi, kako ubožec sprejme to novico in kaj
se bo godilo z njim. Naprosil bi Švirskega, toda
morda se ne srečam z njim.“

Zakrije si obraz in reče:

„Oh! Kako je vse to žalostno! Kako je to
žalostno!“

„Dobro“, odgovori Polaneški. „Pošljite mi
naslov, in naznanim vam, kako se konča stvar.
Ker pa se mi je naprtila težavna naloga, naj
povem Zavilovskemu, kaj se je zgodilo, mi jo olaj¬
šajte. Treba je, da dobi novico ne po tretji ali četrti
osebi, nego od nekoga, ki je videl vse to. Ko bi
začul o tem dogodku od mene, bi si utegnil do¬
mišljati, da mu stvari ne opisujem pristno. V takih
primerih se poprime človek vsake sence nade.

© 275  ©

Sedite in napišite mu pismo. Jaz mu potem od¬
dam vaše pismo, da z njim potrdim to, kar mu
rečem. Drugače bi bil morda celo pripravljen zdirjati
za onimi v Schevening. Takšno pismo imam za
neizgibno potrebno.“

„Ali ne pride v tem semkaj ?“

„Ne. Ne. Njegov oče je bolan, in pri njem je.
Mene pričakuje šele popoldne. Pišite mu gotovo . 11

„Govorite prav, popolnoma prav“, odgovori
Osnovski.

In sede k pisalni mizi.

„Ironija življenja! Ironija življenja!“ si je mislil
v tem Polaneški, ki se je razburjen šetal po sosednji
sobi. ,,Kako krvava ironija je to, kar je zadelo Za-
vilovskega. Kaj je taka gospodična Castellijeva s
svojo labodjo postavo in z deviškim nagibom, ta
izvoljenka božja, kakor je še včeraj govoril profesor
Vaskovski? Kaj sta gospa Broničeva in Osnovski
s svojim zaupanjem v ženo in živčna bolezen te
žene, ki jo provzroča zgolj sestanek z izprijenostjo
pri ženski s tako čisto dušo, in razjarjenost gospe
Maškove? . . . Nič drugega nego smešna človeška
komedija, v kateri nekateri varajo druge, drugi
varajo sami sebe; nič drugega nego varanje in
varajoči; nič drugega nego homota, zaslepljenost,
blodnja, zmote življenja, žrtve slepila, žrtve pre¬
vare, zmes brez izhodišča; vesela in obenem obupna
ironija, skrivajoča človeške občutke, strasti, nade,
tako kakor sneg pokriva pozimi polje — in to je
življenje!"

18 *

© 276  'sj

Te misli so bile Polaneškemu tem težje, ker
so nastajale na čisto osebnem temelju, in bile obenem
nekakšen obračun s svojo vestjo. Bil je prevelik
egoist, da bi bil vse to obrnil nase, ni bil pa tudi tako
glup, da ne bi vedel, kako je v tej preveč ironični
človeški komediji igral neizrečno bedno nalogo.
Njegov položaj je bil tak, da bi bil rad na vso
moč ošteval gospodično Castellijevo, obenem pa je
umel, ako jo sme kdo soditi, da ta pravica ne
pristoja njemu. V čem je bil sam boljši? V čem
je bil manj oduren? Ona je varala človeka zaradi
tega osla, on pa je varal svojo soprogo zaradi te
brezdušne donde. Ona je šla za svojim nagonom
modistkinim, on za svojim nagonom pavijanskim.
Vendar je ona poteptala le umetne fraze, s katerimi
je varala sebe in druge, on pa je poteptal načela.
Ona je mamila zaupanje ter razdrla le besedo, on
pa je takisto varal zaupanje, toda razdrl je več
nego besedo, prisego. Torej kaj? Ali jo ima pra¬
vico obsojati? Ako je ni zmožen opravičiti, ali
sme izreči, da bi bilo nepravično in pohujšljivo,
ko bi takšno bitje postalo žena Zavilovskemu, po
kakšni pravici je on Maričin mož? Ako najde le
eno besedo za obsodbo gospodične Castellijeve (a
ne more je vendar ne najti), in, ako hoče biti
dosleden, bi se moral ločiti od Marice, česar pa ne
stori nikdar in tudi ne more storiti. To je ta cir-
culus vitiosus! Polaneški je prebil že marsikak
bridek trenutek zaradi tega svojega čina, toda ta
trenutek je bil tako bridek, da ga je to polnilo s

® 277  ®

čudenjem. Sčasoma se mu je izprevrglo to v pravo
muko. Na koncu, ki ga je podil nagib samoohrane,
je jel iskati nečesa, kar bi mu prineslo vsaj začasno
olajšilo. Toda zaman si je zatrjal, da bi si taki
ljudje, kakršen je bil na primer Kopovski, tega ne
gnali na njegovem mestu tako k srcu. Bila je to zanj
taka tolažba, kakor če bi se bil domislil, da bi si
tega ne gnal k srcu maček ali konj. Zaman si je
navajal besede Balzacove: »Nezvestoba, kadar ne
pride v javnost, ni nič, kadar pride v javnost, pa
je reč brez pomena. 11  „Laž!“ si je ponavljal, sti¬
skajoč zobe, „lep je ta nič, ko pa tako pali!“ Umel
je sicer, da poleg dejstva samega utegne biti nekaj,
kar dela dejstvo samo kolikor toliko hudodelsko;
umel pa je takisto, da so v njegovem primeru vse
okoliščine delale krivico neizmerno in neodpustno.
Že sedaj (si je mislil) mi jemlje pravo do sodbe,
pravico rabiti vest! Izobražen človek, žrtvovan za¬
radi tega osla, poteptan, pahnjen v nesrečo, v tra¬
gedijo, ki ga more zlomiti, a to na kaj ničemuren
in vsakdanji način — in jaz? Niti v duši ne morem
privezovati takšne gospodične Castellijeve na sra¬
motni steber! In nikdar se mu ni bila zdela resnica
tako skoro otipljiva, da utegnejo prav tako, kakor
človeka zaradi prestopkov odpravijo od rabe svojih
pravic v društvenem življenju, sedaj njega od¬
praviti v nravstvenem življenju. Dovolj ga je bila
že pekla vest, toda sedaj je zapazil še nove madeže,
ki jih ni bil videl takoj. Ko je tako premišljal tra¬
gedijo Zavilovskega ter se čimdalje bolj zavedal

® 278  ®

njene velikosti, ga je obhajal neodločen nemir, po¬
doben slutnji, da se mora spričo vpliva višje taj-
nostne logike tudi v njegovi usodi zgoditi nekaj
strašnega. Kdor nosi v sebi zarod smrtne bolezni,
temu je smrt le vprašanje časa.

Naposled je vendarle dobil olajšilo, da so
se njegove misli obrnile izključno k sedanjosti in
k Zavilovskemu. Kako sprejme to novico? Kako
jo prebije? Ob znani navdušenosti Zavilovskega,
ob njegovem globokem in slepem zaupanju do ne¬
veste in ob ljubezni, ki jo je čutil do nje, so bila
ta vprašanja naravnost grozna. „Vse se zlomi v
njem in tla se mu umaknejo izpod nog“, si je
mislil Polaneški. Zdelo se mu je, kakor bi tičalo
nekaj odurnega in neličnega v tem, da se tudi
take razmere življenja, ki ne nosijo v sebi obvez¬
nosti tragedije in ki bi se morale končati srečno,
končujejo brez očitnega vzroka slabo in da je
življenje kakor gozd, kjer preganja nesreča člo¬
veka huje nego psi zverino, ker ga zasleduje
potihoma. Polaneški je zdajci začutil, da se uteg¬
ne razen vere v samega sebe, ki se je je bil otresel
že davno, v njem potresti še druge, važnejše
elementarnejše stvari. V tem trenutku pa je mislil
bolj na Zavilovskega nego na kaj drugega. Bil je
dobrega srca, in Zavilovski mu je bil bližnji človek,
zato ga je res genila njegova nesreča. „A ta mu
napiše skoro obsodbo“, si je mislil, ko je slišal iz
sosednje sobe, kako je škripalo Osnovskemu pero.
»Ubogi mladenič! ... A vse je tako nezasluženo!"

® 279  ®

Osnovski je naposled nehal pisati, odprl duri
in dejal:

„Pisal sem prizanesljivo, vendar sem napisal
čisto resnico. Bog mu daj vsaj sedaj moči! Nisem
se nadejal, da mu bom kdaj poročal takšno novico.“

Ali poleg te odkritosrčne žalosti je bila videti
nekaka zadovoljnost z delom, ki ga je bil zvršil.
Sodil je očividno, da se mu je posrečilo napi¬
sati bolje, nego je bil pričakoval sam.

„In sedaj še enkrat ponavljam svojo vneto
prošnjo", je dejal, „da mi napišete vsaj nekoliko
besed o Ignaciju. Oh, ko ne bi to bilo tako —
irreparable!" je dodal, podavaje Polaneškemu roko.
„Da se vidiva! Da se vidiva! . . . Pisati hočem
tudi Ignaciju, toda sedaj moram iti, ker me že
čaka žena . . . Daj Bog, da se snidemo bolj srečni.
Da se vidiva! Milostivi gospe najiskrenejši pozdrav!"
— Nato odide.

„Kaj mi je početi?" si je mislil Polaneški.

„Ali naj bom zadovoljen s tem, da odpošljem
pismo Zavilovskemu v njegovo stanovanje, ali naj
ga poiščem ali počakam tukaj? V takih trenutkih
bi ga ne smel puščati samega, toda zvečer se
moram vrniti k Marici, torej ostane itak sam.
Sicer pa, kdo mu brani, da se ne bi skrival ljudem?
Tudi jaz bi se skril, ko bi bil on . . . Moram iti
h gospe Emiliji . . .“

Čutil se je tako utrujenega od te nepričako¬
vane tragedije in od premišljanja o samem sebi
ter od misli o težavni nalogi, ki mu jo bo treba

@ 280  @

zvršiti z Zavilovskim, da se je na izvestno pomi¬
ritev spomnil tega, da mora iti h gospe Emiliji in
jo prepeljati v Bučinek. Časih ga je obhajala izkuš-
njava, da bi odložil sestanek z Zavilovskim in od¬
dal pismo jutri; spomnil pa se je, da utegne Za-
vilovski, ko ga ne dobi doma, priti v Bučinek.

„Naj rajši tukaj pozve vse“, si je dejal, „glede
na Maričino stanje ji je treba popolnoma prikrivati
to, kar se je zgodilo, kakor tudi to, kar se utegne
še zgoditi. Treba je tudi opozoriti vse, naj molče.
Zavilovski bi storil najbolje, ko bi odpotoval na
tuje. Marici bi rekel, da je odšel v Schevening,
pozneje pa, da se je premislil in da sta se razšla. 1 *
Nato jame iznova z velikimi koraki hoditi po sobi
in ponavljati:

„Ironija življenja! Ironija življenja!“

Nato ste mu grenkost in očitanje vesti z novim
tokom zagrnili dušo. Obšel ga je čuden občutek
nekake odgovornosti za to, kar se je bilo zgodilo.
„Za zlodeja**, si je ponavljal, „tega vendar nisem
zakrivil jaz.“ Toda tu mu je prišlo v glavo, da je,
akoravno osebno ni zakrivil ničesar, vendarle drevo
iz tistega gozda kakor gospodična Castellijeva in
da so ljudje, kakršen je on, ustvarili to društveno
— moralno ozračje, v katerem se podobne cvetke
morejo razbrstiti, razvijati in cvesti. Ob tem po¬
misleku ga je obhajala divja jeza.

V tem se v prednji sobi oglasi zvonček, Po-
laneški je bil pogumen človek, toda ob odmevu
tega zvončka je začutil, da mu začenja srce ne-

@ 281  ®

mirno utripati. Pozabil je, kako sta se bil dogovorila
s Švirskim, da pojdeta skupaj zajtrkovat, in v prvem
hipu je bil prepričan, da prihaja Zavilovski. Od¬
dahnil se je šele potem, ko je začul v prednji sobi
slikarjev glas; vendar je bil tako utrujen, da mu
celo njegov prihod ni bil prijeten.

„Ta šele spusti zatvornico“, si je mislil neje¬
voljen, „ta bo šele govoril!"

Odločil pa se je, da mu pove vse, zakaj stvar
se itak ni dala utajiti. Njemu je bilo do tega, da
bi Švirski, če bi slučajno dospel v Bučinek, vedel,
kako naj se vede glede gospe Marice. Zmotil
pa se je, ko si je domišljal, da ga bo Švirski po¬
bijal s teorijami o nehvaležnih srcih. Slikar je
presojal to stvar ne s stališča splošne kritike, nego
glede na Zavilovskega. Na kritiko bi imel priti
pozneje, sedaj, ko je poslušal Polaneškega, je le
ponavljal:

,,To je nesreča. Bog ga čuvaj!“ a časih zopet:
„Naj strela udari v vse to! . . .“ pri čemer je od
jeze stiskal svoje velikanske pesti.

Polaneški pa se je razvnemal čimdalje bolj
ter napadal gospodično Castellijevo brez usmilje¬
nosti, pozabljajoč, da pri tem obsoja tudi samega
sebe. Vendar pa mu je razgovor prinesel olajšilo.
Iznova je pridobil navadno razsodnost. Spomnivši
se, da Zavilovskega ne sme puščati v takem stanju
samega, je jel prositi Švirskega, naj namesto njega
prepelje gospo Emilijo v Bučinek in opraviči njegovo
nenavzočnost Marici s trgovskimi stvarmi. Švirski,

@ 282  @

ki že ni imel vzroka iti v Pritulov, je kaj rad pri¬
volil, in ko je dospela kočija, ki jo je bil naročil
Polaneški, sta se oba odpeljala h gospe Emiliji.

Delo, ki ni bilo primerno njenim močem in
ki ga je morala opravljati kot usmiljena sestra, ji
je nakopalo bolezen. Dobila sta jo shujšano in iz-
premenjeno, prozornega lica in z na pol zaprtimi
trepalnicami. Še je hodila, toda opirala se je ob
dve palici in noge so se ji šibile. Kakor jo je bilo
prej delo približalo življenju, tako jo je sedaj bo¬
lezen jela oddaljevati od njega. Živela je v krogu
svojih misli in spominov ter zrla na človeške reči
skoro kakor v snu, že nekoliko kakor z drugega
sveta. Bolečin ni čutila dosti, kar so zdravniki
smatrali za slabo znamenje; toda ona, ki je bila
kot usmiljena sestra nekoliko spoznala bolezni, je
vedela, da ji ni več pomoči, ali vsaj da pomoč ni
v človeških rokah, in ostala je mirna. Ko jo je
Polaneški vprašal po zdravju, mu je odgovorila,
iztežka dvignivši trepalnice:

„Slabo hodim, sicer pa mi je dobro.“

In bilo ji je dobro. Mučila jo je samo ena
moralna skrb. V duhu je trdno verjela, da bi gotovo
zopet ozdravela, ko bi dospela v Lurd, toda ni
hotela iti v Lurd, ker je bilo do tja predaleč od
Litkinega groba in ker je koprnela po smrti. Toda
sama ni vedela, ali ima pravico zanemarjati to, kar
bi ji bilo zmožno ohraniti življenje, zlasti ali sme
ovirati božjo usmiljenost in božja čuda — in to
jo je vznemirjalo.

■© 283  @

Sedaj pa se je nasmehljala ob misli, da ugleda
Marico, in bila je pripravljena na pot. Švirski bi
imel priti ponjo ob petih, zakaj dasi ga je globoko
genila afera Zavilovskega, je bil vendar lačen kakor
volk. Dospevši v gostilno, sta sedela nekaj časa
molče, naposled pa je dejal Polaneški:

„Hotel sem vas še naprositi nečesa, da ob¬
vestite tudi gospodično Heleno o vsem, kar se je
zgodilo, in da ji naročite, naj ne pove ničesar
o tem moji ženi.“

»Dobro 11 , reče Švirski, „pojdem še danes v
Jasmin kakor na izprehod ter se poizkusim sniti
z njo. Ako me ne sprejme, ji napišem na listek,
da se stvar tiče Zavilovskega. Ako bo hotela priti
semkaj, jo pospremim, ker se vsekakor vrnem še
danes.“

Črez trenutek pa vpraša:

„Ali vam ni povedal Osnovski, ali pojde go¬
spodična Ratkovska z njima, ali še ostane v Pri-
tulovu ? 11

„Ni povedal ničesar 11 , odgovori Polaneški,
»gospodična Ratkovska biva navadno pri starejši
sorodnici, gospe Melniški. Ako odide, odide le
zato, da bo gospa Osnovska imela tovarišico, katere
angelskemu značaju je začelo utripati srce, brž ko
je zvedela, kaj se je bilo zgodilo . 11

„A tako !! 11  reče Švirski.

»Da. Drugega vzroka ni. Gospodična Ratkovska
biva pri Osnovskih samo zato, da bi se bil Ko-
povski navidezno potezal zanjo; ker pa si je

■© 284  @

Kopovski našel drugo, je njeno nadaljnje bivanje
ondi brez pomena . 11

„Za Boga, to je nekaj neverjetnega!“ reče
Švirski, „torej so bile razen Osnovske vse zaljub¬
ljene v tega udeba . 11

Polaneški se ironično nasmeje in pokima; na
ustnicah so mu obvisele besede: „Brez izjeme,
brez izjeme . .

Toda Švirski je sedaj pričel s svojo kritiko o
ženskah, ki jo je bil opustil doslej.

„Torej vidite ! 11  je dejal. „Poznam Nemke,
Francozinje in zlasti še Italijanke. Italijanke so sploh
manj vzvišene, manj izobražene, pač pa imajo več
temperamenta ter so odkritosrčnejše in preprostejše
od drugih. Naj ne pojem teh makaronov, ako nisem
videl toliko nepristnih navdihov in takšnega ne¬
soglasja med prirodo, ki je površna, in med frazo,
ki je visoka. Ko bi vedeli, kaj mi je ta gospo¬
dična Ratkovska govorila o Kopovskem! Ali vze¬
mite le tu Lineto, tu ,Kolumenko‘, tu ,Nitečko‘, tu
gospodično Castellijevo! Prava lilija, kaj ne? Kar
prisegli bi: Mimosa! Umetnica — Šibila! Zlatolasi
in črnooki ideal na dolgih nogah. Tu jo imate.
Izkazala se je! Izbrala je ne človeka, nego vetr¬
njaka, ne moža, nego dondo ... Ko je prišlo k
stvari, se je Šibila izpremenila v garderobarico.
Pravim vam, da vse ženske koprne po novomodnih
samopašnikih — strela naj jih udari ! 11

Švirski stisne ogromno pest ter hoče z njo
udariti ob mizo, toda Polaneški ga pridrži in reče:

®> 285  ©

„Dovolite, toda tu se je zgodilo nekaj iz¬
jemnega . 11

Švirski jame nasprotovati in trditi, češ, da so
vse take — in da je vsem ljubša krojaška nego
Feidiovska mera; polagoma pa je iznova pridobil
ravnotežje in dopustil ter priznal, da utegne biti
gospodična Castellijeva izjema.

„Ali se spominjate, kaj sem vam dejal, ko
ste me vprašali po Broničevih ? 11  je dejal. „Niti
načela, niti značaja, duševni parvenuji — a ničesar
več! On je glupec — a njo poznate . . . Bog me
je obvaroval, zakaj ko bi bili pravočasno za¬
pazili, da imam tam nekakšne glupe papirje, ki
jih pogrešajo, bi mi gotovo ne bili delali dragfnje
in mogel bi se bil lepo obleči! Pa bi se mi bilo
godilo dobro. Kakor me vidite tukaj, odpotujem
z Zavilovskim na tuje, ker imam že vsega dovolj . 11

Plačala sta in šla . . . Na ulicah vpraša Švirski:

„Kaj storite sedaj ? 11

„Pojdem iskat Zavilovskega . 11

„Kje ga dobite ? 11

„Mislim, da v blaznici pri očetu, ako ne, pa
ga počakam doma . 11

Toda prav v tem trenutku se je Zavilovski
bližal gostilni. Švirski ga zapazi že od daleč.

„Tamle gre ! 11  reče.

„Kje?“

„Na drugi strani ulic. Spoznal bi ga na miljo
daleč po njegovi bradi. Ali mu poveste vse obenem?
Tedaj odidem. Ne potrebujete prič . 11

© 286  @

„Dobro“, reče Polaneški.

Ko ju Zavilovski ugleda, takisto pospeši korake
in obstane pred njima v elegantni opravi in ve¬
selega lica.

„Očetu je bolje!“ reče z nekoliko zasoplim
glasom in jima poda roko, „imam čas in sedaj
grem v Pritulov.“

Ali Švirski mu krepko stisne roko ter molče
odide. Mladi mož pogleda začuden za njim in reče:

„Kaj, ali je gospod Švirski razžaljen?“

Ko pogleda Polaneškega, šele zapazi, da
ima tudi njegovo lice nekak resen, skoro strog
izraz.

„Kaj pomeni to?“ vpraša. „Kaj se je zgodilo?"

Polaneški ga prime za roko in reče z genljivim
in iskrenim glasom:

„Dragi gospod Ignacij! Imel sem vas zmerom
za redek talent, pa tudi za redek značaj. Imam
vam naznaniti zelo slabe novice ter sem prepričan,
da najdete v sebi dovolj moči ter se ne uklonite
nesreči."

„Kaj se je zgodilo ?“ vpraša Zavilovski izpre-
menjenega lica.

Polaneški pomigne kočijažu in reče:

„Sedite! ... Na most!" zakliče, obrnivši se
h kočijažu. Nato potegne pismo Osnovskega iz
žepa ter ga odda Zavilovskemu.

Mladenič urno raztrga ovitek in jame čitati.
Polaneški ga objame z veliko nežnostjo, ne spu¬
ščajoč pogleda z njegovega lica, na katerem se je,

© 287  ©

ko je čital, zrcalila groza in nezaupanje do tega,
kar je čital, klavrnost in zlasti neizmeren strah.
Lice mu je obledelo kakor platno, toda bilo je
videti, da pač čuti nesrečo, da je pa še ne pojmi
in ne umeje dodobra, zakaj pogledal je Pola-
neškega kakor brez duše ter zaječal s tihim
glasom:

„Kako? . . . Kako je mogla storiti kaj
takega ?“

Nato sname klobuk in si jame česati lase.

Polanaški reče:

„Ne vem, kaj vam je pisal Osnovski, toda to
je res! . . . To se ne da izpremeniti. Imejte moč
in recite si, da se je to zgodilo in da se ne da
popraviti. Bilo vas je škoda zanjo, zakaj večjo
ceno imate nego vse to. So ljudje, ki vas res
cenijo in ljubijo. Vem, da je to neizrečna nesreča,
toda rodni brat ne bi imel več sočutja z vami,
nego ga imam jaz. Toda zgodilo se je! . . .
Dragi moj gospod Ignacij! Odšli so Bog ve kam,
Osnovski prav tako. VPritulovu ni nikogar. Umejem,
kaj se mora goditi v vas, toda pred seboj imate
boljšo prihodnost nego z gospodično Castellijevo.
Bog vas je odločil za kaj boljšega in gotovo
vam je dal večjo moč nego drugim. Vi ste sol
zemlje. Imate izjemne dolžnost: do sebe in do
ljudi . . . Vem, da je težko zamahniti takoj z roko
preko tega, kar je človek ljubil in ne želim tega
od vas, toda ne smete se takoj vdajati obupu.
Moj dragi, ubogi gospod!"

® 288  ®

Polaneški je govoril še dolgo, govoril na¬
vdušeno, zakaj bil je tudi sam ginjen. Govoril pa
ni samo, da bi ga tolažil, nego navajal je tudi
pametne dokaze: nesreča ima to lastnost, da stoji,
vendar človek mora hote ali nehote korakati naprej,
torej odstopa od nje čimdalje bolj. Za človekom
se sicer vleče nit bolestnih spominov, ki pa je
čimdalje bolj tenka, zakaj sila stvari tiči v tem, da
živimo za jutrišnji dan. Vse to je bila resnica, toda
druga resnica, dokaj bližja, dokaj realnejša in oči-
vidnejša je bilo to, o čemer je poročalo pismo
Osnovskega. Razen tega dejstva so bili le prazni
zvoki, ki sicer done na uho, ki pa jih ni pojmila
duša in ki Zavilovskemu niso imeli drugega pomena
nego ropot kočije ali zvok železnih drogov na
mostu, črez katerega sta se sedaj peljala s Pola-
neškim. Zavilovski je mogel čutiti in misliti na
jako kalen način; imel pa je občutek, da je to,
kar se je bilo zgodilo, naravnost nemogoče, in drugič,
da se nikakor ne more pomiriti s tem in se
ne pomiri — kar pa je docela brezpomembno.
Ničemur drugemu ni bilo prostora v njegovih
mislih. Ni si mogel predočevati niti tega vsega,
kar je bil izgubil, razen gospodične Linete in svoje
bolesti, niti žalosti, niti razvalin, niti puščave, niti
življenskih temeljev; vedel je le, da gospodične
Linete ni več, da ga ni ljubila, da ga je zapustila
ter odpotovala s Kopovskim, da je njegova poroka
preprečena, da se je vse že zgodilo, a da on
tega neče, kot nekaj neverjetnega nemogočega in
groznega.

-S) 289 ©

Toda zgodilo se je bilo.

Kočija je jela iti za mostom počasi, zakaj vo¬
zili so se mimo črede volov, ki so jih gnali v
mesto, in ob topotu njih stopinj je nadaljeval Po-
laneški. Na ušesa so Zavilovskemu doletavale be¬
sede: Švirski, tujina, Italija, umetnost, toda on ni
umel, da Švirski pomeni znanega človeka, tujina —
izlet in Italija — deželo . . . Govoril je gospodični
Lineti: ,,Dobro, toda kaj se zgodi z menoj? Kako
si mogla pozabiti, da te ljubim tako neiz-
rečno?“ In časih se mu je zdelo, ko bi jo ugle¬
dal, ko bi ji mogel reči, da je treba vpoštevati
človeško bolest, bi se razjokala in ga objela okrog
vratu., „Saj naju veže že toliko stvari 1 *, si je dejal,
saj sem ves tvoj . . .“ Zdajci se mu je jela naprej
štrleča čeljust tresti, žile na čelu so se napele in
oči so se zalile s solzami. Polaneški, ki je bil ne¬
navadno dobrosrčen človek in ki je vrhutega sodil,
da ga je po sreči ganil, ga je zdajci objel okrog vratu
in mu jel ves razvnet poljubljati lice. Toda žalost
Zavilovskega ni trajala dolgo, zakaj vrnila se mu
je zavest istinosti. „Tega ji ne povem 11 , si je mislil,
»ker je ne ugledam več, ker je odšla s svojim
ženinom, Kopovskim . 11  Ob pomisleku nato mu iz-
nova otrpnejo poteze na licu. In sedaj si je jel
predstavljati vso velikost svoje nesreče. Najprej ga
je osupnila misel, da bi bila manjša izguba, ko bi
bila Lineta umrla. Brezdno smrti pušča onim, ki
verujejo, nado skupnega življenja na onem svetu,
neverujočim pa — skupno ničnost in s tem tudi

Rodbina Polaneških, III. zv. 19

© 290  ©

nado nekake skupne usode in združitve. A vrhu-
tega je smrt tako slaba proti ljubezni, ki seza črez
grob; na poti more ujeti dušo, toda ne more nam
zabraniti, da ne bi je ljubili in ne more je iz¬
kazati — pač pa jo izpreminja v božanstveno, in
žene ne dela le ljubljene, nego tudi svete. Toda
Lineta, ko je vzela Zavilovskemu samo sebe, mu
je pobrala obenem nado in pravico, da bi ljubil,
pravico, da bi žaloval, pravico, da bi tožil, in pra¬
vico, da bi častil. Odhajajoča sama, je pustila v
njem nad mero izkažen spomin. Zavilovski je čutil
sedaj jasno, da bi bil glupec, ako je ne neha
ljubiti, pri tem pa je tudi čutil, da je to nemo¬
goče.

Polaneški je nadaljeval:

„Odrini s Švirskim v Italijo, prebij bolečino,
dragi moj, pretrpi! . . . Tega ni moči izpremeniti.
Toda svet je širok! Toliko stvari je mogoče videti
in ljubiti! Ves svet ti je odprt kakor nikomur.
Marsikaj si dolžan svetu, pa tudi svet tebi. Dragi
moj! Idi — življenje je okrog tebe, življenje je
povsod; pridejo novi vtiski, ki se jih ne ubraniš,
in napolnijo ti dušo, olajšajo bolest. Švirski ti po¬
kaže Italijo. Videl boš, kakšen tovariš je to in
kakšno obzorje ti odpre. Vrhutega ti rečem, du
mora imeti človek, kakršen si ti, ono moč, ki jo
ima bisernica, ker mora vse izpreminjati v bisere.
A sedaj čuj, kaj ti govori pravi prijatelj. Pojdi, in
sicer kmalu. Obljubi mi, da pojdeš. Kadar da Bog
moji ženi prebiti težavne trenutke, pojdeva morda

© 291  ©

spomladi tudi midva tjakaj. Videl boš, kako nam
bo dobro. Kako, Ignacij, ali mi obljubiš — da?"

„Da“, odgovori Zavilovski, ki je zaslišal po¬
slednjo besedo in ni vedel, česa se tiče

„No, hvala Bogu!“ zakliče Polaneški. „Vrniva
se sedaj v mesto in prebijva večer skupaj. Nekaj
opravka imam v trgovini in prišel sem za nekoliko
dni.“

Po teh besedah zapove obrniti kočijo, zakaj
solnce se je že bližalo zapadu. Bil je lep dan,
tak, kakršni nastajajo ob koncu poletja. Nad mestom
se je povznašal zlat, nežen prah; strehe in zlasti
cerkveni stolpi so se lesketali na robovih nalik
jantarju ter rezko kipeli v prozorno ozračje, kakor
bi ga poljubljali. Nekaj časa sta se vozila molče.

„Kam hočeš iti, k nam ali domov?" ga vpraša
Polaneški, ko dospeta v mesto.

Ob mestnem gibanju se je morda Zavilovski
zavedel, zakaj pogledal je povsem mirno Pola-
neškega in dejal:

„Že od včeraj nisem bil doma, ker sem pre¬
nočil pri očetu. Morda je ondi kako pismo, poj¬
diva torej na moj dom."

Zavilovski je slutil prav, zakaj doma ga je že
čakalo pismo od gospe Broničeve iz Berlina. Za¬
vilovski razvnet raztrga ovitek in jame čitati. Pola¬
neški pa je zrl na njegovo lico, ki se je izpremi-
njalo, in si mislil:

»Očividno je še ostalo v njem nekoliko nade."
In prišel mu je v spornim oni mladi zdravnik, ki

19 *

® 292  ©

mu je bil njega dni govoril o gospodični Kra-
slavski:

„Vem, kakšna je, toda svoje duše vendar ne
morem odtrgati od nje.“

Zavilovski je prečital list, oprl glavo ob roko
in se topo ozrl na mizo in na papirje, ki so ležali
tamkaj. Naposled se je zavedel in podal pismo Po-
laneškemu, rekoč:

„Čitajte!“

Polaneški vzame pismo in čita:

„Vem, da je bila vaša ljubezen do Nitke prava
in da se vam bo to, kar se je zgodilo, zdelo v
prvem trenutku nesreča; verjemite mi, da tudi meni
in njej ni bilo lahko storiti tega odločilnega ko¬
raka. Morda niste dobro razumeli Nitečke (moški ne
umejejo toliko stvari), toda toliko bi jo bili morali
vsaj razumeti, da bi vedeli, kako bridko ji je, ako
mora komu napraviti najmanjšo neprijetnost, bodisi
tudi popolnoma tujemu človeku. Toda to so težke
reči. Bila je tako božja volja, in greh bi bilo, ako
je ne bi bili slušali. Obe delava to, kar nama
veleva vest, in Nitečka je pretenkovestna, da bi
vam podala roko brez prave naklonjenosti. To, kar
se je zgodilo, ni bila le božja volja, nego zgodilo
se je tudi v Vaš in njen prospeh. Ko bi namreč,
ne ljubeča Vas dovolj, postala Vaša žena, kako bi
se mogla ustavljati izkušnjavam, ki prete takemu
bitju ob sedanji popačenosti sveta? Vrhutega imate
svoj talent, imate torej nekaj, Nitka pa ima le
srce, ki bi ga razdrobila vsaka sila, in ako se Vam

® 293  ®

zdi, da Vas je ukanila, pa pomislite po svoji vesti,
čigava krivda je večja. Vi ste ji provzročili mnogo
zla ker ste ji zvezali voljo ter ji niste pustili
hoditi za prirojenim nagibom srca in prav s tem
ste žrtvovali, ali bili pripravljeni žrtvovati svoji
sebičnosti njeno srečo, da, tudi življenje; prepričana
sem, da ne bi bila v takih okoliščinah prebila niti
leta. Vendar naj Vam to Bog odpusti, kakor Vam
odpuščava medve, in verjemite mi, da sva še danes
molili za Vas pri maši, naročeni za Vaš dobri na¬
men pri sv. Jadvigi. Prstan blagovolite odposlati v
vilo Osnovskih; svoj prstan pa dobite, ker so
Osnovski tudi namenjeni oditi, po gospodični Rat-
kovski. Še enkrat naj Vam Bog vse odpusti in Vas
ohrani v svojem varstvu."

„To je kar nezaslišano!" reče Polaneški.

A Zavilovski odgovori neizrečno žalosten:

„Videti je, de je mogoče z resnico učiniti
isto kar z ljubeznijo, in tega nisem pričakoval."

„Čuj, Ignacij," odgovori Polaneški, ki je, gnan
od sočutja, jel tikati Zavilovskega, „to se ne dotika
že več tvoje sreče, nego tudi tvoje dostojnosti.
Trpi, kakor hočeš, vendar pa moraš najti moči in
pokazati, da se ne zmeniš za to."

Nastal je dolg molk. Samo Polaneški, ki se je
spominjal pisma, je ponavljal zdajpazdaj:

„To že preseza človeške misli."

Naposled se obrne k Zavilovskemu:

„Švirski se vrne še nocoj iz Bučinka in pozno
zvečer pride k meni. Pridi tudi ti. Prebijemo večer
skupaj in pomenita se o potovanju."

@ 294  ©

„Ne“, reče Zavilovski, „imel bi po vrnitvi iz
Pritulova prebiti noč pri očetu ter moram sedaj k
njemu. Jutri zarana pridem k vam in se snidem s
Švirskim.“

Govoril te to zato, ker je hotel ostati sam.
Polaneški ni nasprotoval njegovi nameri, da bi
prebil noč v zavodu, zakaj mislil si je: Če bo
imel imel opravka pri bolniku in če mu bo stregel,
se mu bo duh ukvarjal s tem, a potem pride utru¬
jenost ih potreba spanja. Odločil pa se je, da ga
pospremi k zavodu.

Pri vratih se poslovita. Ali ko je Zavilovski,
prebil nekoliko minut v zavodu in povprašal
oskrbnika po očetu, je odšel in se skrivoma vrnil
domov.

Prižgal je luč in še enkrat prečital pismo gospe
Broničeve, Potem si je zakril lice z rokami in
začel premišljati. Navzlic pismu Osnovskega in
navzlic vsemu, kar mu je bil povedal Polaneški,
se je še skrivala nekaka nada v njegovi duši.
Vedel je, da se je zgodilo, ter imel časih take ob¬
čutke, kakor ne bi bila to resnica, nego odurne
sanje. Šele pismo gospe Broničeve je prodrlo do
onega kotička v duši, ki še ni hotel verjeti, ter
požgalo v njem še ostanek iluzije. Da! Ni je več
Linete, ni več bodočnosti, ni sreče! Vse se je pre-
vrglo v svojino Kopovskega, njemu je ostala le
osamelost, ponižanje in okrutna ničnost. Ostala mu
je tudi predstava: ko bi mu Nitečka mogla izdreti
talent, ki ga je omenjala gospa Broničeva, bi mu

(Str. 294.) Pri vratih se poslovita

® 297  ®

ga bila izdrla in ga dala Kopovskemu. Kaj je bil
njej poleg Kopovskega? „Tega sicer ne umejem
nikdar,“ si je mislil, „vendar pa je tako . . .!“ In
začel je premišljati, kaj je v njem tako bednega,
da ga je mogla žrtvovati tako brez usmiljenosti,
brez obzira, da se niti toliko niso zmenili zanj
kolikor za najničemurnejši mrčes. „Zakaj ljubi Ko¬
povskega, ne pa mene, ki mi je dejala, da me
ljubi?“ In spomnil se je, kako mu je nekoč trepe¬
tala v naročju, ko ji je po zaročnih gosteh želel
lahko noč. A sedaj drhti prav tako v naročju Ko¬
povskega. Ob misli na to je pograbil robec ter ga
jel trgati z zobmi, da ne bi zakričal od bolečine
in besnote. Kaj je to? Zakaj se je zgodilo tako?
Bil je vendar čas, ko je on ni ljubil, zakaj pa takrat
ni vzela Kopovskega? Kaj ima od tega, da ga je
poteptala tako brez vzroka?

In iznova je vzel v roke pismo gospe Broni-
čeve, kakor bi pričakoval, da najde v njem odgo¬
vor na ta grozna vprašanja. Prečital je še enkrat
odlomek o volji božji in o tem, da je on kriv, ker
je prizadel Nitečki mnogo zla in o tem, da mu
ona odpušča, kakor tudi o maši, ki je bila naročena
na njegov dober namen pri sv. Jadvigi. Ko je končal,
je jel zreti v svečo, pomežikoval in govoril:

„Kako?. . . Torej je to mogoče?... Kaj
sem zakrivil pravzaprav?"

In zdajci je začutil, da ga zapušča predstava,
kaj je resnica in kaj laž, kaj krivica in kaj dobrota,
kaj krivica in kaj krivično dejanje. Lineta je šla

© 298  ©

od njega, mu vzela samo sebe, mu vzela bodo¬
čnost, in sedaj so jeli izginjati drug za drugim vsi
temelji življenja — pamet in čut in samo življenje...
Vedel je še, da je to svojo Nitečko zmerom ljubil
bolj nego življenje in da ji nikakor ni mogel že¬
leti krivice, toda navzlic tej predstavi je vse, kar
tvori misleče bitje, razpadlo v njem v prah ter se
nalik prahu razpršilo v tem ogromnem vetru
nesreče.

A vendar je ljubil. Lineta se mu je v duhu
razdvojila na sedanjo in nekdanjo. Jel se je spomi¬
njati njenega glasu, njenega lica, nje svetlozlatih las,
njenih črnih oči, ust, visoke rasti, rok in toplote,
ki jo je bil tolikokrat začutil s svojimi usti na njej.
Močna njegova domišljija jo je predstavila skoro
kakor živo in spoznal je, da te svoje nekdanje ni
le ljubil, nego da jo ljubi še sedaj ter trpi in ne-
izrečno koprni po njej, ko jo je izgubil.

In spoznavši to, ji jame govoriti iznova:
„Kako si si mogla misliti, da prebijem to?“ V tem
hipu ni avojil niti najmanj, da je na primer to
Bogu dobro znano. Dolgo časa je sedel molče,
in sveča je dogorela skoro do polovice, ko se je
prebudil.

Toda sedaj se je zgodilo v njem nekaj ne¬
navadnega.

Predstavljal si je, kakor bi potiskal čolnič od
obrežja, in zdelo se mu je, kar se godi pri tem
vedno, da ni odhajal on, nego da odhaja le breg,
na katerem je prebival doslej. Vse, kar je bilo

@ 299  @

njega temelj in življenje, vse misli, nade, časti-
željnost, smotri, nameni, da, tudi ljubezen in
gospodična Lineta, celo njena izguba — in ta
„circulus vitiosus“ in ta muka, ki ga je zadela, vse
se mu je kazalo ne le že daleč od njega, nego ne-
kamo tuje in pripadajoče že drugemu obrežju. In
polagoma je to izginjalo, polagoma tonilo ter pri¬
hajalo čimdalje bolj podobno snu; tudi on se je
oddaljal, čuteč, da se več ne vrne do tega tujega
kraja, da vse, kar je ostalo od njega, pripada temu
neizmernemu in tajnostnemu prostranstvu, ki ga je
sprejemalo vase in se odpiralo pred njim . . .

XV.

Štiri dni pozneje, na praznik vnebovzetja
Device Marije, ki je bil obenem god gospe Po-
laneške, so dospeli Bigielovi in Švirski v Bučinek.
Marice niso dobili doma; odšla je z gospo Emilijo
k večernicam v jašminsko cerkev. Ko je gospa
Bigielova to zaslišala, se je napotila z vsemi Bi-
gielčani za njima. Možje so ostali sami in se raz-
govarjali o dogodku, o katerem je govorilo že
nekoliko dni vse mesto, to je o poizkušenem samo¬
moru Zavilovskega.

„Bil sem danes že tretjič pri njem“, reče
Biegiel, „toda služabniki gospodične Helene Za-
vilovske so dobili povelje, da ne spuste k njemu
nikogar, razen zdravnikov."

© 300  ®

„Niti mene“, reče Polaneški, „danes ga prvič
celo jaz nisem mogel obiskati, toda minule dneve
sem prebil pri njem po nekoliko ur. Ženi pravim,
da prebivam ta čas zaradi trgovine v pisarni.“

„Povej mi, kako se je zgodilo?" vpraša Bigiel,
ki je hotel vedeti vse podrobnosti, da bi jih potem
korenito preudaril po svoji navadi.

„Zgodilo se je tako“, odgovori Polaneški.
„Ignacij mi je rekel, da gre v blaznico po očeta.
Bil sem tega vesel, ker sem sodil, da ga odvrne
od premišljanja. Pospremil sem ga celo do vrat,
in obljubil mi je, da pride drugo jutro k meni.
Toda pozneje se je pokazalo, da se me je hotel
iznebiti, da si je brez vseh ovir prestrelil lobanjo."

„Torej ga nisi našel ti prvi?"

»Ne. Nisem pričakoval ničesar podobnega in
bil bi čakal nanj do jutra. Na srečo je dospela
gospodična Helena, brž ko je začula novico, da
je njegov zakon razdrt . . .“

,,Obvestil sem jo o tem“, mu seže Švirski v
besedo, „in tako si je vse gnala k srcu, da sem
kar ostrmel — prav kakor bi bila slutila, kaj se
zgodi."

»Čudno bitje!" reče Polaneški. „Ni se mi po¬
srečilo zvedeti, kako se je zgodilo; gotovo pa je,
da ga je našla ona prva, mu prva podala pomoč,
prva pozvala k njemu tolpo zdravnikov in ga na¬
posled dala odnesti v svoje stanovanje."

„Ali trdijo zdravniki, da ostane živ?"

® 301  @

,.Kaj pravega ne ve še nihče doslej. Gotovo
je že ob strelu nagnil orožje, tako, da je šinila
krogla kvišku in obtičala pod črepinjo. Našli so jo
in odpravili dovolj lahko, toda ali bo živel — in
ali sploh, če prebije rano, ostane še razumen, to
se še ne ve. Eden izmed zdravnikov se celo boji,
da izgubi govorico, toda sedaj gre še za življenje."

Dogodek, dasi je bil že splošno znan in so
časopisi vsak dan pisali o njem, je vendar napravil
tolik vtisk, da je trajalo molčanje nekaj časa. Švirski,
ki je bil navzlic atletskim mišicam po žensko
rahločuten, je nekoliko prebledel in potem izbruhnil:

„Za takšno — potujočo igralko!"

Toda profesor Vaskovski, ki je sedel poleg
njega, reče potihoma:

„Prepustite to pravici božji."

„Prosim te", reče Bigiel in se obrne k Pola-
neškemu, „ali ga nisi sumil, da si vzame življenje?"

„Še v glavo mi ni prišlo, da bi se šel streljat.
Kajpada, videl sem, da se bori v svoji notranjosti.
Za trenutek, ko sva se vozila, se mu je jela glava
tresti, kakor bi se hotel spustiti v jok, toda to je
kaj ponosen človek. Takoj se je premagal in se
navidezno pomiril. Največ pa me je ukanil z ob¬
ljubo, da pride drugo jutro."

Črez trenutek je nadaljeval:

„Ali veste, kaj se mi zdi? Zdi se mi, da je
bila poslednja kapljica, ki je napolnila posodo,
pismo Broničeve. Ignacij mi ga je dal čitati. Pisala
mu je, da je to volja božja, da je on kriv, da je

@ 302  @

bil egoist, onidve pa da gresta za glasom vesti
in poštenosti, da mu odpuščata in prosita Boga,
naj mu odpusti tudi on, izkratka, nezaslišane reči!
Videl sem, da je to napravilo nanj obupen vtisk,
in predočujem si, kaj se je moralo goditi v človeku,
ki je bil toliko navdušen, sedaj pa tako grozno
užaljen, ko je vrhu vsega spoznal, da zvračajo
krivdo nanj, ko je razumel, da se more vse izne¬
veriti, izpreobrniti, da je mogoče teptati po razumu,
po resnici, po najpreprostejših temeljih pravičnosti
— in se skriti za gospoda Boga. Mene se to vendar
ni tikalo, ko pa sem zapazil ta cinizem, ta defekt
morale, sem se vprašal, ali sem res že zblaznel,
ali je morda resnica in poštenost na svetu le zgolj
iluzija?"

Polaneški si jame jezno puliti brado, tako ga
je razburil že sam spomin na pismo gospe Bro-
ničeve. Švirski pa reče:

,,Umejem. Časih tiči človek v takih okolišči¬
nah, da bi kar pljunil na življenje . .

,,Da. Videl sem tudi take ... So ljudje, ki
ne verujejo iz ljubezni, nego rajši zato, ker je
ateizem že prišel na kant — kakor iz obupnosti.
Kdor si predstavlja, da tam nekje nad razodetjem
ne biva milosrčen oče, ki polaga roke na vsako ne¬
srečno glavo, nego nekakšen On, nedostopen, ne¬
izvedljiv in malomaren, pa je človeku že eno, ali
se imenuje to absolutnost, nirvana — tedaj je On
le pojem, ne ljubezen, in ni ga mogoče ljubiti, a
kadar pride nesreča, človek pljune na življenje."

@ 303  @

,,Dobro“, odgovori Švirski jezno, „toda sedaj
leži tu Zavilovski s prestreljeno glavo, oni pa sta
odpotovali nekam k morju in godi se jima dobro.“

„Odkod veste, da se jima godi dobro ?“ vpra¬
ša Vaskovski.

„Zlodej ji vzemi!“

„Jaz vam pa rečem, da sta to nesrečni žen¬
ski. Ni dovoljeno teptati resnice brez kazni. Go¬
vorili bosta druga drugi razne reči, toda ene
reči si ne moreta vbiti v glavo, to je spo¬
štovanja do sebe. Pa jameta tajno druga drugo pre¬
zirati in naposled se ta naklonjenost, ki jo čutita
druga k drugi, izpremeni v skrito zoprnost. Do
tega mora priti!“

„Zlodej ji vzemi!“ ponovi Švirski.

„Usmiljenost božja je za slabe, ne pa za
dobre“, konča Vaskovski.

V tem se je Bigiel razgovarjal s Polaneškim,
občudujoč dobrotnost in energijo gospodične He¬
lene Zavilovske.

„Iz tega nastane cela gora obrekovanja", reče.

„Ona se ne meni zato“, odgovori Polaneški.
„Na ljudi se ne ozira, ker ne zahteva ničesar od
njih. To je tako ponosna duša. Zavilovskemu je
kazala zmerom nenavadno naklonjenost, a njegovo
ravnanje jo je gotovo potrlo. Ali se spominjate
dogodka s Ploševskim? 11  *

* O tem je moči citati v Sienkiewiczevem romanu
„Brez dogme."

® 304  ®

„Poznal sem ga osebno 11 , reče Švirski. „Nje-
gov oče mi je prvi napovedal v Rimu, da bom
odlikovan ... O gospodični Heleni se je, slutim,
govorilo, da je nevesta Ploševskega . 11

„Nikdar ni bila, toda v globini svojega srca
ga je ljubila brezmejno. Imel je že takšno srečo.
Gotovo je, da se je po njegovi smrti izpremenila
dodobra. Za tako pobožno žensko je bil nje¬
gov samomor gotovo strašen udarec, zakaj to je
grozno, da ne moreš moliti za človeka, ki si ga
ljubil . . . ! A sedaj zopet Zavilovski . . . ! Ona go¬
tovo stori vse, samo da ga ohrani živega. Včeraj,
ko sem bil ondi, mi je prišla naproti na pol mrtva,
bleda, prevzeta in zaspana. A vendar je tam do¬
volj ljudi, ki bi mu stregli. Gospodična Ratkovska
mi je pravila o njej, da ni spala v zadnjih štirih
dneh niti eno uro.“

,,Gospodična Ratkovska ? 11  vpraša Švirski živo.

„Da. Pozabil sem povedati, da je pozvedela
iz časnikov to novico in še tega dne dospela h
gospodični Heleni, da streže Zavilovskemu. Ubo-
žica, tudi je že bolj podobna senci nego človeku . 11

„Gospodična Ratkovska . . ponovi Švirski.

Nato jame mehanično iskati v jopičevem žepu
tobolec, v katerem je nosil njeno pismo.

Spomnil se je njenih besed: „Izvolila sem si
drugače in ako ne bom nikdar srečna, si nečem
vsaj pozneje očitati tega, da nisem bila odkrito¬
srčna . 11  Šele sedaj je razumel pomen in istinito
tragičnost teh besed. Proti vsem društvenim obi-

@ 305  @

čajem, ne meneča se za besedovanje ljudi, je ta
mlada deklica šla sedaj streč samomorilcu. Kaj je
moralo to pomeniti? Stvar je bila jasna kakor
solnce. Kopovski je bil sicer odšel z drugo, toda
ona je govorila vedno neprikrito, kako sodi o
Kopovskem. Da ji ni do Zavilovskega, ne bi
bila šla bedet k njegovi postelji.

„Zdi se mi, da sem osel!“ zamrmra Švirski.

To pa ni bila edina sodba, h kateri je do¬
spel po treznem premišljanju. Zdajci se ga je po¬
lastilo koprnenje po gospodični Ratkovski, žalost,
da se ni bilo zgodilo to, kar se je moglo zgoditi, in
veliko brezmejno sočutje do nje. „Zopet si stru¬
žil kolesa, ti stari glupec 11 , si je govoril dalje,
„in prav ti je! Vsak dobri človek bi čutil pomilo¬
vanje, ti pa si jel škripati z zobmi; sumil si jo,
da ljubi glupca, da si izmišljuje aspiracije, da je
plitev značaj; opravljal si jo pri gospe Polaneški
in pri njem; delal si krivico temu sladkemu in ne¬
srečnemu bitju, ne zato, ker te je preveč bolel
njen odgovor, nego iz razžaljene ničemurnosti. —
Prav ti je tako! Prav! Osel si, nisi je vreden
in klamotaril boš sam do svoje smrti kakor mandril
za omrežjem v zverinjaku."

V tem očitanju je bilo nekoliko resnice. Švirski
ni bil dodobra zaljubljen v gospodično Ratkovsko,
vendar njen „ne“ ga je bil ranil globlje, nego si je
priznaval sam. Ker ni mogel krotiti svoje vroče¬
krvnosti, je govoril splošno kritiko o ženskah, navajal
gospodično Ratkovsko za zgled in jo s tem žalil.

Rodbina Polaneških, III. zv. 20

■© 306  @

Sedaj pa je spoznal vso nebistvenost po¬
dobne sodbe. „Te neumne sinteze so me zmerom
kvarile 1 ', si je mislil. „Ženske so individualnosti
kakor vsi ljudje, in pojem ,ženska' ne pojasnjuje
ničesar. Je taka gospodična Castellijeva, taka gospa
Osnovska, na katerih vidim različne slabosti, pa
sicer nimam nič dokazov zato; toda na drugi strani
so tu gospa Polaneška, gospa Bigielova, sestra
Angela, gospodična Helena in gospodična Štefka.
Uboga deklica — a prav mi je tako! Potihoma se
je mučila — jaz pa sem škripal z zobmi. Ali ni
taka deklica desetkrat boljša nego jaz? Ravnala
je docela prav, da je dala košek takemu bivolu.
Pojdem na izhod — in basta! Takšne svetlobe
kakršna je v Egiptu, ni nikjer na svetu . . . Temu
se pravi poštena žena! Saj mi je koristila tudi s
svojim koškom, zakaj prepričal sem se, da se dado
vse te teorije o ženskah vreči na smetišče. Toda
ko bi tudi gospodična Zavilovska postavila kar polk
dragoncev pred duri, moram videti to ubožico in
ji povedati, kaj si mislim o njej."

Drugi dan se je tudi res napotil v stanovanje
gospodične Helene. Niso ga hoteli sprejeti, toda
silil je tako dolgo, da so ga naposled sprejeli.
Gospodična Helena si je mislila, da ga vodita iz¬
jemno prijateljstvo in skrb; zato ga je odvedla
končno celo v sobo, v kateri je ležal ranjenec.
Ondi v mraku, zaradi spuščenih zaves, je ugledal
Zavilovskega, od katerega se je širil daleč naokrog
duh jodoforma, z obezano glavo, z naprej štrlečo

@ 307  ©

čeljustjo, a pri njem te dve utrujeni ženski, z vro¬
čimi lisami na licu od bedenja in istinito podobni
dvema sencama. Zavilovski je ležal z odprtimi usti,
izpremenjen, ne več podoben prejšnjemu, navidezno
dokaj starejši, z otokom na trepalnicah, zročih iz
obeze. Švirski ga je imel jako rad in je ob svoji
občutnosti gojil do njega takšno sočutje kakor
Polaneški ali Osnovski; toda sedaj ga je obšel
gnus. „Ta se je zredil* 1 , si je mislil, nato se je
obrnil h gospodični Heleni in vprašal polglasno:

„Ali se še ni zavedel ?“

„Ne“, reče ona šepetaje.

„Kaj pravi zdravnik?**

Gospodična Helena skomigne s shujšanimi
rameni, češ, da je vse še negotovo, nato pa šepne
iznova:

„Danes je že peti dan.“

„A vročnica je že manjša**, omeni gospodična
Ratkovska.

Švirski jima hoče ponuditi svojo službo pri
strežbi, toda gospodična Zavilovska ga opozori z
očmi na mladega zdravnika, ki ga v mraku ni
mogel precej videti in ki je, sedeč na naslanjaču
poleg mize z umivalom in kopico jodoformovih
ovez, utrujen dremal ter čakal, da pride drug na
njegovo mesto.

„Imamo dva“, šepne gospodična Ratkovska,
,,in razen njiju ljudi iz sanatorija, ki so vešči bol¬
niški strežbi.“

„Toda neizrečno se trudite.“

20»

si  308 s>

„Tu gre za bolnika! . . odgovori ona, pogle-
davši na posteljo.

„Švirski jo je spremljal z očmi. Njegove oči
so se bile že privadile mraku; sedaj je ugledal
bolj razločno obličje Zavilovskega, nepremično, s
skoro črnimi ustnicami. Dolgo njegovo telo je
ležalo takisto nepremično, samo prsti shujšane roke,
ležeče na blazini, so se gibali enakomerno, kakor
bi praskali.

„Odpeljejo ga črez nekoliko dni, kakor je Bog
v nebesih!“ si je mislil, spomnivši se svojega
kolega, onega „Slovana“, ki uiu je bil Bukacki
njega dni delal poklone in ki je umrl, ustrelivši se
v glavo, šele v štirinajstih dneh.

Da bi pa potolažil ženski, je dejal ravno na¬
sprotno temu, o čemer je bil prepričan:

„Rane te vrste so ali smrtne, ali pa se
. ozdravijo. “

Gospodična Helena ni odgovorila ničesar, samo
lice se ji je krčevito zategnilo in ustnice so oble¬
dele. Očividno se je v njeni duši skrivala grozna
misel, da utegne tudi umreti, in uprla se ji je.
Imela je dovolj že onega samomora, obenem pa
ji je bilo do nečesa več, nego da bi ostal Zavi-
lovski živ.

Švirski se je jel poslavljati. Prišel je semkaj
s pripravljenim govorom za gospodično Ratkovsko,
ki ji je namerjal priznati, da jo je krivično sodil,
in ji izreči vse spoštovanje, ki ga je čutil do nje,
ter naprositi jo prijateljstva, toda ob istiniti tra-

© 309  ©

gediji teh dveh žensk, ob tej grozi smrti pri na
pol mrtvem bolniku je razumel takoj, da bi bilo
vse, kar ji je hotel povedati, jalovo, neznatno in
da tu ni pravi čas za takšno brezpomembno go¬
vorjenje.

Pritisnil je samo roko gospodične Helene in
potem gospodične Ratkovske molče na usta in
odšel iz sobe, prenasičene od nesreče in jodoforma.
Zunaj se je globoko oddahnil.

V njegovi slikarski domišljiji je nastopil sedaj
razločno Zavilovski ves izpremenjen, za deset let
starejši, z obezano glavo in s črnimi ustnicami.

Navzlic vsemu sočutju, ki ga je gojil do
njega, ga je obšla zdajci razburjenost.

„Prestrelil si je glavo“, je zagodrnjal, „pre-
strelil si je talent, in ne meni se za nič! Oni dve
duši pa bi dali dušo zanj ter se treseta zanj
kakor trepetliki."

Nato ga je obšel občutek ljubosumnosti kakor
žalost s saboj samim in, jel je govoriti sam s seboj;

„Toda kaj, starec! Ko bi si tudi ti pognal v
svoj talent tak košček svinca, nihče ne bi hodil
okrog tebe po prstih!“

Iz nadaljnjega premišljanja ga zdrami gospod
Plavicki, ki ga sreča na uličnem ogalu. Ustavil ga
je ter začel pripovedovati:

»Ravnokar prihajam iz Karlovih varov, gospod!
Tam je dokaj čudnih žensk! Danes grem v Bučinek.
Videl sem že Polaneškega, vem, da je hčerka zdrava,
toda on je nekamo shujšal."

@ 310  •©

,,Zadela ga je žalost. Ali ste čuli o Zavi-
lovskem?“

„Čul! Čul! A kaj pravite vi k temu?“

„To je nesreča ! 11

„Nesreča, toda gotovo je, da ljudje dandanes
nimajo načel. Vsem so krivi ti novi izumki, ti
vaši ateizmi, hipnotizmi, socializmi. Mladina nima
načel — to je, to!“

XVI.

Polaneški je pod vplivom katastrofe popolnoma
pozabil obet, ki ga je bil dal Osnovskemu, češ,
da mu napiše, kakšen vtisk je na Zavilovskega
napravilo to dvoje, da se je razdrla poroka in da
je odšla gospodična Castellijeva. Osnovski pa, po-
zvedevši ta dogodek iz časopisov, je vpraševal
vsak dan brzojavno po bolnikovem stanju, ker se
je močno zanimal zanj. Po časnikih in v javnosti
so se širila najrazličnejša poročila. Nekateri časopisi
so poročali, da je njegovo stanje brezupno, drugi
so napovedovali, da Zavilovski skoro ozdravi. Pola¬
neški mu dalje časa ni mogel pisati nič odločnega in
šele črez štirinajst dni mu je brzojavil, da je bolnik
že nehal viseti med življenjem in smrtjo; zdrav¬
niki so že odločno porok, da ga ohranijo.

Osnovski mu je odgovoril z obširnim pismom,
v katerem mu je poročal tudi različne novice iz
Ostenda.

@ 311  ©

„Bog vam povrni dobro novico. Torej je že
vsa nesreča minila na dobro? Ne morem vam
popisati, kakšno breme se je zvalilo nama obema
od srca. Recite gospodu Ignaciju, da sem ne le
jaz, nego tudi moja žena s solzami v očeh sprejela
novico o njegovi rešitvi. Ona ne govori o nikomer
drugem ter ne misli na nikogar drugega nego nanj.
Oh, dragi gospod, kaj so vendar ženske! Cele knjige
bi se mogle pisati o tem. Anica, to je vendar izjema,
in verjemite mi, da je navzlic vsemu strahu, sočutju
in pomilovanju Ignacij zaradi tega nesrečnega slučaja
še zrastel v njenih mislih. Zmerom iščejo romantično
stran, tako da Anica, ki dobro pozna veliko neum¬
nost Kopovskega, sedaj vidi tudi v njem kot pričetnika
vse nesreče nekaj demonskega. Sosebno bodi hvala
Bogu za Ignacijevo rešitev! Naj živi na slavo našega
naroda in naj si najde družico, ki ga bo vredna. Iz
vašega telegrama posnemljem, da mu streže gospo¬
dična Helena. Naj ji Bog podeli vse dobro za tolikanj
dobro srce! Gotovo nima nikogar bližnjega na
svetu — in predstavljam si, da ji je Ignacij zaradi
spomina na Ploševskega še dražji.

Sedaj, ko ste me že pomirili glede njegovega
življenja, vam morem poslati nekoliko novic o teti
Broničevi in o Lineti. Morda ste slišali, da sta
tukaj s Kopovskim. Odšli so bili najprej v Schevening,
ko pa so zvedeli, da imajo ondi osepnice, so zbežali
semkaj v Ostende, ne sluteči, da sva midva tukaj.
Srečali smo se nekolikokrat v Kursali, toda delali
smo se, kakor se ne bi poznali. Kopovski je celo

@ 312  ©

pustil pri nas posetnico, vendar mu nisem vrnil
obiska, dasi je, kakor prav pravi moja žena, on
kriv dokaj manj nego onidve. Šele ko sem prejel
telegram, v katerem mi naznanjate, da je Ignacij
res rešen, se mi je zdelo, da jima že vljudnost
zahteva poslati posetnico, in poslal sem jo tudi.
Njima se tukaj vsekakor godi slabo, zakaj znanci
se jima odtezajo — hotel sem torej, naj zvesta vsaj
to, da nimata človeškega življenja na svoji vesti,
a to tem več, ker je Ignacijev čin močno genil
Lineto. Takoj Istega dne sta naju prišli obiskat, in
moja žena ji je sprejela. Prav pravi, da je izpri¬
jenost moralna bolezen in da ob bolezni ne smemo
zapuščati sorodnikov. Vendar ta prvi sestanek je
bil težaven in mučen za obe strani. O Ignaciju
nismo izpregovorili niti besedice. Kopovski nastopa
tukaj kot Linetin ženin, in ne kažeta se presrečna,
dasi je res, da ona bolj pristoja njemu nego
Ignaciju in je v tem oziru vse, kar se je zgodilo,
treba smatrati za naredbo božjo. Vem tudi od druge
strani, da tako opisuje to stvar takisto teta Bro-
ničeva. Ne morem vam povedati, kako me jezi to
zatekanje v božje varstvo. Vem, da je nekaterim
znancem, ki bivajo tukaj, izkušala že vtepsti v
glavo, naj razdro svoje odnošaje z Ignacijem zaradi
njegove brezbožnosti; drugim je pripovedovala zgo¬
dovino o njegovem despotizmu ter o razliki njego¬
vega in Linetinega značaja. To vse je slepilo ne le
za družbo, nego tudi zanjo. Teta, ki je neprestano
govorila sebi in drugim marsikaj, je jela naposled sama

© 313  ©

verjeti v vzvišeni značaj Linetin, toda v tem
oziru je doživela veliko razočaranje. Zaveda se
sicer dolžnosti, da jo vzame v svoje varstvo, ter
se zvija na vse načine kakor zblaznela, toda zavest
prevare tiči v njej, in mislim si, da jo muči, ker
je močno shujšala. Njej je sicer mnogo do tega,
da ponovi dotiko z nama; misli si, da z najinim
posredovanjem iznova splete dotiko z družbo. Toda
dasi ji je moja žena sprejela, naši prirodni od-
nošaji ne morejo biti več taki, kakršni so bili. Tudi
jaz ne bi mogel dopustiti tega, zakaj moja dolžnost
je, poiskati ženi primerne družbe. Poroka Linetina
s Kopovskim se baje zvrši črez dva meseca v
Parizu. Seveda se je ne udeležimo. Moja žena pa
zre na to zelo skeptično. Pisal sem nalašč tako
obširno, češ, da vas na ta način pridobim za enako
obširen odgovor z vsemi podrobnostmi o Zavi-
lovskem. Kadar mu bo dopuščalo stanje, ga po¬
zdravite v mojem imenu in mu recite, da sem mu
zdaj in da mu ostanem zmerom najiskrenejši
prijatelj, ki sem mu vdan s srcem in dušo.“

Gospa Marica je, dasi je bil čas že pozen,
še bivala v Bučineku, in zato je Polaneški to pismo,
prejemši ga v prodajalnici, pokazal najprej Bigielo-
vima, pri katerih je bil na obedu.

„Ena reč me veseli,“ reče gospa Bigielova
prečitavši pismo, „da ona takoj vzame tegaKopovskega.
Sicer bi se bala, da se v Ignaciju kaj ne oglasi iz¬
nova in da bi se utegnil celo vrniti k njej, kadar
ozdravi."

© 314  ©

„Ne. Zavilovski je značaj, in mislim si, da se
k njej ne vrne nikakor več,“ reče Bigiel. „Kako
misliš, Stanko?"

Bigiel je bil tako vajen povpraševati po to¬
variševem mnenju, da tega ni mogel opustiti niti
sedaj.

»Mislim, da se bosta onidve, ko spoznata, kaj
sta učinili, prej hoteli vrniti; kar pa se tiče njega,
sem živel že toliko let ter videl toliko neverjetnih
reči, da nisem porok za nikogar."

V tem trenutku se Polaneški zopet spomni
besed: ,,Vem, kakšna je, toda ne morem srca od¬
trgati od nje!"

„Ali bi se ti vrnil, da si na njegovem mestu?"
vpraša Bigiel.

»Mislim, da ne, vendar niti za samega sebe
nisem porok. Zlasti si ne bi prestrelil lobanje.
Sicer pa ne morem reči ničesar."

Toda gospa Bigielova izpregovori:

,,Dala bi, ne vem kaj, za to, da bi ugledala
Ignacija, toda res je laže zavzeti trdnjavo nego
dospeti k njemu. Ne umejem, zakaj ga gospodična
Helena tako skriva vsakomur, celo takim prijateljem,
kakršni smo mu mi."

»Čuva ga ljudi, ker mu je zdravnik brezpogojno
zapovedal, naj bo miren. Sicer pa so se mu ljudje
neizrečno pristudili, odkar se je zavedel. To je
docela umevno. Ne more vendar govoriti z njimi
o svojem činu, a vendar vidi, da slednji, ki prihaja
k njemu, ne misli na nič drugega nego na to."

© 315  @

„Ali zahajate k njemu vsak dan?“

„Mene sprejema, ker pripadam k tej stvari že
od početka. Jaz sem mu prvi prinesel poročilo, da
so se razmere razdrle, in moral bi bil bolje paziti
nanj.“

„Ali se še spominja onega dekleta ? 11

»Vprašal sem po tem gospodično Heleno in
gospodično Ratkovsko. Rekli sta mi, da nikdar.
Sam presedevam pri njem dolge ure, a nikdar nisem
slišal ničesar. To je čudna stvar. Zaveda se, ve, da
je ranjen, ve, da je bolan, toda zdi se mi, da se
ne spominja minulih reči, kakor bi sploh ne bilo mi¬
nulosti. Zdravniki trdijo, da rana v glavi provzroča
razne take najposebnejše znake. Sicer pa pozna vsa¬
kogar, kdor prihaja k njemu ter se kaže neizmerno hva¬
ležnega gospodični Heleni in gospodični Ratkovski.
Posebno rad ima gospodično Ratkovsko in izvestno
mu je dolgčas po njej, kadar odide za trenutek. Ali
obe deklici sta neizrečno požrtvovalni, Bog ve to.“

„Jaz sem zlasti ginjena od gospodične Rat-
kovske 11 , reče gospa Bigielova.

Bigiel pa omeni:

»Premislil sem vse dobro in se prepričal, da
je res zaljubljena vanj . 11

„Po nepotrebnem si zapravljal čas s premišlja-
njem 11 , odgovori Polaneški, „ker je to že bolj jasno
nego solnce. Ubožica, skrivala je v sebi ljubezen,
dokler ni prišla nesreča. Zato je odbila takega že¬
nina, kakršen je Švirski. On si misli, da je dolžen
dati zadostilo za to, ker jo je sumničil, da ljubi

® 316  ®

Kopovskega. Ko se je Zavilovski ustrelil, je bila
po odhodu Osnovskih pri svoji sorodnici gospe
Melnicki; ko pa je zvedela, da je dala gospodična
Helena spraviti Ignacija v svojo hišo, je prišla k
njej in jo naprosila, naj ji dovoli ostati ondi. Vsem
je dobro znano, kako je treba to razumeti, toda
ona se ne ozira na to, prav tako ne kakor gospo¬
dična Helena. “

Polaneški se obrne h gospe Bigielovi:

„Oh, milostiva gospa! Ginjeni ste najbolj
od gospodične Ratkovske, toda pomislite, kakšna
res tragična osebnost je gospodična Helena. Zavi¬
lovski je vsaj še živ, toda Ploševski je meril bolje.
Po njenem prepričanju pa zanj ni usmiljenja na
onem svetu. A ona ga ljubi. To je situacija! Vrhu-
tega po enem samomoru pride drugi, razdere vse
rane, zbudi v življenje vse spomine. Usoda gospo¬
dične Ratkovske utegne človeka geniti, ta pa ima
življenje strto za vselej in nobene nade, nego sam
obup.“

„Seveda, seveda! Toda morala se je okleniti
Ignacija, ker mu tako streže . . .“

„Umejem, zakaj dela tako. Za rešitev Zavilov-
skega si hoče izprositi pri Bogu usmiljenosti za
onega.“

„To je mogoče", reče Bigiel. „Kdo ve, ali se
ne oženi Zavilovski z gospodično Ratkovsko, ka¬
dar ozdravi?"

„Ako pozabi ono, ako ne bo trpel na duhu
in ako sploh ozdravi."

@ 317  ©

„Kako to, ako sploh ozdravi? Saj ste vendar
sami rekli, da je to brez dvombe.“

,,Brez dvombe je, da ostane živ, toda vpra¬
šanje je, ali bo še oni Zavilovski, ki je bii prej.
In ko se tudi ne bi bil ustrelil v glavo, še tedaj
bi bilo težavno reči, da taka nesreča popolnoma
ne stare navdušenega človeka. A k temu pridenite
razbito glavo! To ne ostane brez posledic. Kdo
pa more vedeti, kako bo dalje, toda sedaj se ne-
kamo zaveda; njegova govorica ni neskladna, toda
časih, kakor bi jo presekal, se ne more spomniti niti
najbolj preprostega izraza. Prej ni nikdar obtičaval
tako. A zlasti je čudno to, da se imen za reči
spominja dobro, toda brž ko nanese beseda na
kako dejanje, najpogostejše obtiči, ali pa se je
spomni z največjim trudom, ali docela ne.“

„A kaj pravi zdravnik?"

,,Upa, da to preide. Toda še včeraj, ko sem
vstopil, je dejal: ,Gospodična . . .‘ in dovolj. Oči-
vidno je mislil na Marico, ki se je je zdajci spom¬
nil, toda ni mogel vprašati po njej. Vsak dan go¬
vori nekoliko več, to je res, samo da utegne po¬
teči še mnogo vode v morje, preden ozdravi, in
nekakšen sled mu more ostati zmerom.“

„A Marica, ali že ve za to?“

„Dokler nismo imeli zagotovila, da ostane živ,
sem ohranil vse tajno, toda potem sem se odlo¬
čil, da ji povem vse. Seveda kar najoprezneje.
Popolnoma zatajiti te stvari dolgo ni bilo mogoče.
Ljudje preveč govore o njej, in bal sem se, da ne

®> 318  ©

bi zvedela novice drugje. Sicer pa sem ji rekel,
da je le lahko ranjen in da mu ne preti nevarnost,
da so ga pa zdravniki prepovedali obiskavati.“

„Kdaj pridete z njo v mesto ?“

„Dokler je vreme .lepo, mi je ljubše, da je
na kmetih.“

Nadalnji razgovor jim ustavi pismo, ki ga slu¬
žabnik prinese Polaneškemu. Pismo je bilo od
Maška ter je obsezalo tele besede:

„V tvoj lastni prid se hočem sniti s teboj.
Pričakoval te bom o petih."

„Radoveden sem, kaj hoče,“ reče Polaneški.

„Kdo?“

„Mašek. Hoče govoriti z menoj."

Trgovina, zgolj trgovina", reče Bigiel. „Ta je
v tem veščak. Časih se res čudim, kje zajema
moči in duha za vse to. Ali veš, da je gospa
Kraslavska dospela semkaj in da je docela izgu¬
bila pogled? Ničesar več ne vidi, ničesar več! Bili
smo pri njih pred odhodom na kmete. Kamorkoli
pogledaš, sama nesreča, da bi se človek kar raz¬
jokal."

,,V nesreči se vsakdo kaže takega, kakršen je",
odgovori gospa Bigielova. ,,Ali se spominjate, da
smo smatrali gospo Maškovo za hladnokrven značaj,
toda niti ne bi verjeli, kako je nežna z materjo.
Služabnikom niti ne dovoljuje, da bi se ji bližali;
sama jo spremlja povsod, ji streže in ji kaj čita.
Res me je prijetno iznenadila s tem, pravzaprav
ste me iznenadili obe, zakaj tudi gospa Kraslavska

@ 319  ®

je odložila svoj stari ponos. Človeka veseli, ko
vidi, kako se imata te ženski radi. Pokazalo se je,
da je v gospe Maškovi vendar tičalo nekaj, česar
nismo bili slutili prej.“

„Obe gospe sta se neizrečno pohujševali ob
ravnanju gospodične Castellijeve**, doda Bigiel.
„Gospa Kraslavska nam je rekla: ,Ko bi moja Terka
ravnala tako, dasi sem slepa in potrebujem varstva,
vendar bi se ji bila odrekla*. Toda gospa Maškova,
naj je že kakršna hoče, vendar ne bi ravnala tako,
ker je docela drugačna ženska.**

Polaneški je izpil svojo kupo črne kave in se
jel poslavljati. Vsakršen razgovor o gospe Maškovi
mu je bil že nekaj časa neznosen, a vrhutega se
mu je zdelo, da iznova čuje nekake prizore iz
te čudne človeške komedije, ki se je odigravala
pred njegovimi očmi in v kateri je tudi on igral
svojo žalostno nalogo. Ni mu prišlo v glavo, da
je človeška narav takšna, da se tudi v najslabši
morejo najti še nekake dobre prvine in da gospa
Maškova navzlic vsemu vendar utegne biti ljubeča
hčerka. Ni pa tudi hotel premišljati o tem in takoj
si je jel beliti glavo z vprašanjem, kaj neki hoče
Mašek od njega. Pozabil je, kako je bil Mašek pisal,
da ga hoče videti ne zaradi sebe, nego v njegov prid,
in z nekim nemirom si je domišljal, da bo zopet
hotel imeti denar od njega.

„In sedaj mu ne odrečem**, si je mislil.

In prišlo mu je v glavo, da je življenje po¬
dobno stroju v uri. Kadar se v enem kolesu kaj

-E) 320 ■©

pokvari, se jamejo sukati vsa kolesa nepravilno. Kako bi
mogla biti v zvezi njegova razmera z gospo Maškovo
in njegovi interesi, njegova blagajna in njegove
trgovinske stvari ? A začutil je, da niti kot trgovec
ni več — vsaj proti Mašku ne — tako samostojen,
kakor je bil prej.

Toda njegovo domnevanje se je pokazalo
ležnivo. Mašek ni prišel po denar.

„Čakal sem te v pisarni in doma“, je dejal,
„naposled sem si domislil, da si gotovo pri Bi-
gielovih, in poslal sem ti tjakaj pismo. Hočem
izpregovoriti s teboj v tvoj lastni prid.“

„S čim ti morem ustreči ? 11  vpraša Polaneški.

„Najprej te prosim, naj to, kar ti porečem,
ostane med nama.“

„Dobro. Poslušam . 11

Mašek za trenutek molče pogleda Polaneškega,
kakor bi ga hotel pripraviti s tem molčanjem na
važno novico, naposled pa reče s čudnim mirom,
tehtajoč vsako besedo:

,,Hotel sem ti povedati, da sem neovržno
ugonobljen . 11

,,Si li izgubil pravdo ? 11

„Ne. Pravda'bo končana šele črez nekoliko
tednov, toda vem, da jo izgubim . 11

,,Odkod veš tako zagotovo ? 11

„Ali se spominjaš, kako sem ti nekoč dejal, da
se pravde zoper oporoko skoro zmerom dobe za-
raditega, ker je napad navadno energičnejši nego
obramba in da je gotovo nekomu do tega, da se

© 321  ©

oporoka proglasi za neveljavno, da se pa ohrani,
do tega ni nikomur dosti. Na svetu se je mogoče po¬
prijeti vsega, naj se samo nekoliko strinja z duhom
zakona, ako le ne ugaja povsem črki zakona, ki
se ga morajo držati sodnije."

,,Da. To vse si govoril."

„Tako je tudi s pravdo, ki sem jo prevzel.
Ni bila tako pustolovna, kakor se vidi. Meni je
bilo do tega, da bi se oporoka proglasila za ne¬
veljavno, in bilo bi se mi morda posrečilo do¬
kazati, da se ne strinja s črko zakona, ko se ne
bi nekdo enako strastno trudil dokazati, da ne na¬
sprotuje črki zakona. Dolgo ti ne bom pravil o
tem; dovolj, če veš, da imam proti sebi ne le od¬
vetnika z vsemi mastmi namazanega, nego tudi
osebnega neprijatelja, ki mu ni samo do pravde,
nego tudi do tega, da me ugonobi. Prej sem ga pre¬
ziral, a sedaj se maščuje."

„Sploh ne umejem, kako je prišlo, da nimaš
proti sebi le državnega pravnika?"

„So tudi zasebna volila, katerih obrambo je
nasprotna stranka zaupala temu Slaniku. Sicer pa
je to stranska stvar. Pravdo moram izgubiti, zakaj
take so razmere, in ako bi bil jaz Slanik, bi jo
dobil jaz, kakor jo dobi on. Vem to že naprej in
ne motim se. Tega imam že dovolj."

„Pojdeš torej dalje — pritožiš se . . .“

„Ne, dragi moj. Dalje že ne morem iti."

„Zakaj ne?"

Rodbina Polaneških, III. zv.

21

© 322  ©

„Ker imam več dolga nego las na glavi in
po prvi izgubi planejo upniki po meni — in ker
moram (Mašek zniža glas) — oditi . .

Nastalo je molčanje. Mašek je oprl laket ob
koleno in glavo ob dlan in nekaj časa je sedel
tako sklonjen, toda črez trenutek, ne dvignivši
glave, je jel iznova govoriti kakor sam sebi:

„Počilo je. Zavezoval sem obupno, dokler mi
niso otrpnile roke; vsakega drugega bi bile za¬
pustile moči, toda jaz sem zavezoval neprenehoma.
Ali sedaj ne morem več! Bog ve, da nimam
moči. Vsaka stvar mora imeti svoj konec — naj
se torej konča vse to.“

Oddahne se kakor neizmerno utrujen človek.
Potem dvigne glavo in reče:

„To pa je le moja stvar, jaz pa sem prišel
zato, da govorim o tvojih. Čuj! Po dogovoru,
sklenjenem ob prodaji Kremena, bi imel, ko se
razkosa Magierovka, izplačati delež tvoji ženi, a
tudi ti sam imaš pri meni nekoliko tisoč rubljev.
Tvojemu tastu imam plačevati dosmrtno rento.
Prihajam ti torej pravit: Ako ne v tednu, tedaj
vsaj v dveh tednih zbežim kot bankerotnik v tujino,
in niti petice ne dobite.“

Mašek je povedal vse to s poudarkom in z
drznostjo človeka, ki ne more izgubiti ničesar več.
Nato je zrl Polaneškemu v oči, kakor bi pričakoval
nevihte.

Toda ukanil se je močno. Obličje Polaneškega
je sicer za trenutek otemnelo kakor od zadušene

® 323  @

jeze, toda črez trenutek se je pomiril in dejal:
„Zmerom sem pričakoval, da se konča tako.“

Mašek, ki je vedel, s kom ima opravka, je
bil pač pričakoval, da ga Polaneški zgrabi za
ovratnik; zato je zrl sedaj začuden nanj, kakor bi
ga hotel vprašati, kaj se mu je zgodilo.

Toda Polaneški si je mislil v tem hipu:

„Ko bi zahteval od mene denarja za na pot,
niti tega mu ne bi mogel odreči.“

Na glas pa je ponovil:

„Da! To je bilo pričakovati.“

„Ne!“ odgovori Mašek s strastjo človeka, ki
se neče odreči misli, da je vsemu kriv le tek iz¬
jemnih okoliščin, „tako ne smeš govoriti. Še eno
uro pred smrtjo sem pripravljen ponavljati, da bi
bilo lahko vse drugače.“

Polaneški ga vpraša kakor s pridihom ne¬
strpnosti:

„Dragi moj, kaj pa pravzaprav hočeš od
mene?“

Mašek se ohladi in odgovori:

,,Od tebe nečem ničesar. Prišel sem k tebi le
kot k človeku, ki mi je zmerom kazal naklonjenost
in kateremu sem vrhu denarnih dolgov dolžen hva¬
ležnost, da ti odkritosrčno priznam, kako stoji ta
stvar in ti obenem povem: Reši, kar moreš in
dokler še moreš kaj rešiti."

Polaneški stisne zobe. Sodil je, da mora biti
gotova mera tudi v tej ironiji življenja, katere škri¬
panje je slišal nekaj časa neprestano okrog sebe

21*

© 324  ©

V tem pa so Maškove besede o prijateljstvu
in hvaležnost, kakor se mu je zdelo, kar prevzele
to mero. „Zlodej vzemi denar in tebe — samo da
že greš“, si je mislil v duhu.

Vendar je zadušil v sebi težnjo, da bi bil
izrekel te besede, in dejal je glasno:

„Ne vidim, kako bi šlo to?“

„Je še en pomoček“, odgovori Mašek. „Dokler
še ni znano, da moram pasti, dokler pravda zoper
oporoko še ni brez nade, dokler še kaj veljata moje
ime in moj podpis, lahko prodaš vsoto svoje žene.
Porečeš, da hočeš spraviti v denar vse imetje, ali
kaj podobnega. Za izgovor ni sile. Kupec se
zmerom dobi, zlasti ako se odločiš prodati z znatnim
odbitkom. Pričakovaje dobička, kupi to vsak žid.
Hočem, naj rajši izgubi kdo drug nego ti. Tebi
ni treba vedeti tega, kar sem ti povedal, in lahko
upaš, da dobim pravdo. Pri tem si lahko prepričan,
da bi oni, ki kupi to vsoto od tebe, jo prodal
brez skrbi, najsi bil vedel, da jutri ne bo vredna
počenega oreha. Svet je borza, in na borzi se ve¬
čina trgovin sklepa po tem kopitu. Temu se pravi
spretnost. 11

Polaneški mu odgovori:

„Ne. Temu se pravi drugače. Omenil si že
Žide — povem ti, da so nekatere trgovine, ki jih
celo sami imenujejo z eno besedo ,schmutzig‘. —
Vsoto svoje žene poizkusim rešiti drugače.“

„Kakor hočeš. Jaz, dragi moj, tudi vem, kakšno
ceno ima moj svet, toda vidiš, rekel sem ti, da sem

© 325  ©

ti ga dolžen dati. Morda je to poštenost bodočega
bankerotnika — toda drugega nimam. Lahko si
misliš, kako težavno mi je bilo govoriti tako. Sicer
pa sem vedel že naprej, da mi ne pritrdiš, in bilo
mi je le do tega, da storim svojo dolžnost. A
sedaj mi daj kupico čaja in čašico ruma, ker že
komaj diham.“

„Polaneški pozvoni ter zapove prinesti čaj in
rum. Mašek pa nadaljuje:

„Neko število ljudi mora biti oškodovano, tu
ni pomoči, torej hočem, naj rajši trpe škodo malo¬
marni ljudje nego oni, ki so mi izkazali usluge.
So situacije, ko mora biti človek oportunist glede
svoje vesti.“

Mašek se pri tem bridko nasmehne.

„Tega sam nisem vedel 11 , je nadaljeval, ,,toda
sedaj se je odprlo pred menoj novo obzorje. Člo¬
vek se uči do smrti. Mi bankerotniki imamo tudi
nekašno čast. Kar se tiče mene, mi je manj do
onih, ki bi me oškodovali, ako bi naneslo tako,
nego do bližnjih znancev, ki sem jim dolžen hva¬
ležnost. To je morda morala Rinaldinijeva, a vendar
je morala . 11

V tem prinese sluga čaj. Mašek, ki ga je bil
očividno potreben, si nalije v svojo kupo za polo¬
vico ruma. Ohladivši ga na ta način, ga izpije na
dušek.

Nato reče Polaneški:

„Dragi moj! Situacija ti je bolje znana nego
meni. Vse, kar bi ti mogel navesti zoper beg,

© 326  ©

namreč, da se poravnaš z upniki, si si dejal gotovo
že sam; torej te hočem rajši vprašati nekaj drugega:
Ali imaš še kaj denarja? Vsaj za potovanje?“

„Imam ga. Ako pride človek na kant za deset-
tisoč ali za stotisoč, je eno, toda hvala za vpra¬
šanje."

Mašek si iznova dolije ruma v drugo kupo
čaja in reče:

„Ne misli si, da pričenjam piti iz obupa, toda
že od davi nisem sedel in sem močno utrujen.
Oh, kako me je to okrepčalo! Povem ti sedaj
odkritosrčno: Nisem še doigral igre. Vidiš, da
se nisem ustrelil. To je melodrama, to je že nekaj
prevsakdanjega. Vem sicer, da je tukaj z menoj
konec in na teh tleh itak ne bi našel sreče.
Tu so sploh le majhni interesi in ni prostega polja
za delovanje. Premisli ta zapad, ta Pariz! Tam
si ljudje pridobivajo denar, ondi padajo in vstajajo.
Tako je s stvarjo. Ali veš, da oni Hirsch morda
ni imel tristo frankov v žepu, ko je odšel z doma?
Vem, vem — s stališča tukajšnjega otrplega živ¬
ljenja in tukajšnjih glupcev, se bo to kazalo kot
prazna blodnja, kot vročnica bankerotnikova . . .
A vendar si ondi ljudje, dokaj slabši od mene,
pridobivajo milijone. Ali padem, ali pa se mi posreči
ter se kdaj vrnem . . .“

Očividno je začel delovati čaj z rumom, zakaj
stisnil je pesti in dodal:

„Boš videl . . .!“

Ali Polaneški izpregovori še nestrpneje nego prej:

@ 327  @

,,Ali ni to blodnja, se pokaže šele v prihod¬
nosti. Vendar kaj namerjaš sedaj ?“

„Sedaj“, reče Mašek črez trenutek, „me bodo
imeli za pridaniča, toda nihče si ne domisli, da
je razlika med padcem in padcem. Rečem ti, na
primer, da svoje žene nisem poprosil niti enega
podpisa, niti poroštva in da bo imela vse, kar je
imela, ko me je vzela . . . Sedaj odidem sam in
dokler se ne usedem dobro, ostane ona tukaj z
materjo. Ne vem, ali si že čul, da je gospa Kra-
slavska izgubila vid? Ne morem je sedaj jemati s
seboj, ker še ne vem, kje se nastanim . . . morda
v Parizu, morda v Antwerpnu . . . Toda upam, da
najina ločitev ne bo trajala dolgo ... Ne vesta še
ničesar ... V tem tiči drama, le to me muči . . .“
Mašek se oprime za teme ter zameži kakor od
bolesti.

„Kam pojdeš ? 11  ga vpraša Polaneški.

„Nevem; dam ti poročilo. Očividno si mi hotel
ponuditi pomoč in moreš mi jo dati, toda ne gmotne.
Ljudje se bodo izpočetka izogibali moje žene.
Potegnite se nekoliko zanjo, vzemi jo ti v svoje
varstvo. Ali jo vzameš? Bil si mi pravi prijatelj in
vem, da si ji-naklonjen!“

„Za Boga, človek bi kar zblaznel!“ si je mislil
Polaneški.

Glasno pa je dejal:

„Jako rad.“

„Hvala ti iskrena! A sedaj še eno prošnjo. Na
obe gospe imaš velik vpliv. Verjameta ti vse, kar

© 328  ©

porečeš. Brani me v prvem hipu nekoliko proti
moji ženi. Pojasni ji, da je kaj drugega nepošte¬
nost in kaj drugega nesreča. Jaz, za Boga, nisem
tak lopov, za kakršnega me bodo imeli ljudje. Vidiš
vendar, da bi bil lahko tudi ženo potegnil v brezdno;
toda nisem je potegnil. Lahko bi bil s tem pridobil
še nekaj tisoč rubljev, a vendar tega nečem storiti.
To ji lahko razložiš, in verjela ti bo. Ali se strinjaš
s tem?“

„Da“, odgovori Polaneški.

Mašek si še enkrat stisne z rokami glavo in
jame ponavljati zateglega lica, kakor bi ga telesno
bolelo:

„To je ta prava izprijenost! Tole me boli naj¬
huje!“

Trenutek kesneje se jame poslavljati in ga pri
tem iznova zahvaljati za prijateljstvo do žene in
za njegovo prihodnje varstvo.

Polaneški odide obenem z njim, sede v koleselj
ter se odpelje v Bučinek.

Spotoma je premišljal o Mašku in njegovi
usodi, toda zdajci si je ponavljal: „Jaz sem tudi
bankerotnik!“

In to je bilo res. Vrhutega ga je mučil že
nekaj časa nejasen, nerazložen nemir, ki se ga ni
mogel otresti. Okrog sebe je videl prevaro, izgubo,
izprijenost — in ni se mogel ubraniti občutkom,
da je tudi zanj vse to le svarilo in grožnja za
bodočnost. Dokazoval si je sicer, da se podobne
bojazni ne dado opravičiti logično, navzlic temu

@ 329  @

pa mu ta bojazen ni nehala tičati nekje na dnu
duše. Ali ko si je zopet dejal: „Zakaj bi bil jaz
edini izjema ? 11  se mu je krčilo srce, kakor bi že
slutilo nesrečo. Bilo je to še huje, nego te
glavičarice, ki so jih zasajali vanj zelo naklonjeni
ljudje z marsikatero besedo. Sploh so njegovi živci
trpeli v poslednjem času tako, da je bil že skoro
praznoveren. Vsak dan se je vračal v Bučinek z
nemirom, ali se ni ob njegovi odsotnosti zgodilo
doma kaj hudega.

To pot se je vrnil po Maškovi krivdi pozneje
nego navadno, in bilo je že popolnoma tema, ko
je dospel. Zapustivši koleselj pred hodiščem na
peščeni cesti, ki je zaglušila ropot koles, je ugledal
skozi okno Marico, gospo Emilijo in profesorja,
sedeče pri mizi sredi salona. Marica je razkladala
karte ter očividno pojasnjevala gospe Emiliji njih
pomen, obračala se je k njej z glavo ter se s
prstom dotikala kart. Ko jo je Polaneški ugledal,
si je domislil tega, kar si je bil že nekaj časa ponav¬
ljal neprestano in kar ga je obenem polnilo z občut¬
kom sreče ter še z večjim uporom do samega sebe:
To je najčistejša duša izmed vseh, kar sem jih sre¬
čal v življenju! S temi mislimi je stopil v sobo.

„Danes si se zapoznil", mu je rekla Marica, ko
je pri sestanku dvignil njeno roko k ustom, „toda
čakala sem te z večerjo . 11

„Mašek me je zadržal 11 , odgovori Polaneški.
>,Kaj je novega ? 11

„Kakor po navadi. Vse dobro . 11

@ 330  ®

„A kako je tebi?“

„Kakor ribi v vodi“, mu odgovori veselo ter
mu ponudi čelo v poljub.

Nato ga jame vpraševati po Zavilovskem.
Polaneški se je po neprijetnem razgovoru z Maškom
sedaj prvič oddahnil svobodneje. „Zdrava je in
dobro ji je“, si je mislil začuden. In res se je po¬
čutil dobro v tem svetlem salonu poleg te najbližje
duše, ki mu je bila tako dobra in zvesta. Čutil je,
da je tukaj vse, česar je treba za srečo; obenem pa
je tudi čutil, da je zanesel v to čisto ozračje prvine
izprijenosti in zla — ki pa nima pravice bivati
pod takšno streho.

XVII.

Sredi septembra so nastali dnevi tako hladni,
da se je rodbina Polaneških preselila iz Bučinka
v svoje mestno stanovanje, ki ga je dal Polaneški v
pozdrav ženi iznova urediti in ozaljšati s cvetkami.
Zdelo se mu je sicer, kakor bi bil izgubil pravico,
da jo ljubi, toda izgubil je samo nekdanjo malo¬
marnost glede nje; zato pa je bil morda zatega¬
delj proti njej dokaj bolj pozoren in spoštovalen.
Pravice do ljubezni ne deli nihče in je ne more
vzeti nihče. Toda človek, ki je padel, se utegne
glede duše, ki je plemenitejša, čutiti nevrednega
prav te duše. Zato pa ljubi pokorno in svojih
občutkov ne sme imenovati s pravim imenom. Po¬
laneški se je res iznebil svoje samostalnosti, energije,

® 331  ®

in stare prostosti v občevanju z ženo. Sedaj se
je časih v njiju dotiki celo pojavljal tak ton, kakor
bi bila ona še gospodična Plavicka in on njen
snubač, ki še ni gotov svoje usode.

Toda ta njegova negotovost je bila časih
videti kakor hladnost. Naposled so bile njiju raz¬
mere navzlic večji pozornosti Polaneškega dokaj
bolj daljnje, nego so bile prej. „Nimam pravice 11 , si je
ponavljal Polaneški ob vsakem živejšem genutju
srca. Marica je naposled zapazila, da živita sedaj
nekamo drugače, toda pojasnjevala si je to z raz¬
ličnimi razlogi.

Pred vsem drugim sta imela goste, in vpričo
njih se je morala zmanjšati vzajemna preprostost.
Drugič je prišla ona nesreča z Zavilovskim, ki je
mogla Polaneškega pretresti in dati njegovim mislim
drugo smer, a naposled se je Marica že navadila
različnih izprememb v Stankovem vedenju ter jim
nehala pripisovati toliko pomena, kolikor ga jim
je bila pripisovala prej.

Prebivši dolge ure žalosti in premišljanja, je
bila naposled prepričana, da so v prvi dobi, dokler
se značajem ne obrusijo izvestne neravnosti in nekaki
robovi, take različne izpremene in sence v skupnem
življenju potrebne, toda minljive. Da je odkrila to
resnico, ji je pomagal zdravi razum gospe Bigielove,
ki ji je dejala nekoč, ko je Marica povzdigovala njene
dobre razmere z možem:

„Oh, to ni bilo kmalu tako. Izpočetka sva
se ljubila skoro strastno, toda dokaj manj sva

®> 332  ©

pristojala drug drugemu; časih je slednji vozil
na svojo stran. Seveda sva bila oba odkritosrčna
ter imela dobro voljo. Gospod Bog je to videl in
naju blagoslovil. Po prvem otroku je šlo vse kar
najbolje — in danes ne bi dala svojega starega
za vse zaklade sveta, dasi se mi preveč redi in neče
nič storiti, kadar mu prigovarjam, naj gre v Kar¬
love vare.“

„Po prvem otroku ?“ vpraša Marica nemalo
radovedno. „Aha! Takoj sem si domislila, da je to
prišlo po prvem otroku."

Gospa Bigielova se spusti v smeh.

„In kako je bil čuden, ko se nama je rodil
prvi deček! Prvi dan ni rekel ničesar, nego samo
dvigal naočnike na čelo, ga ogledoval kot nekako
zamorsko čudo in potem stopil k meni ter mi po¬
ljubljal roke."

Nada na otroka je bila tudi vzrok, da si Ma¬
rica ni gnala preveč k srcu nove izpremene, ki jo
je zapazila na Stanku. Najprej si je obetala, da ga
dodobra očara z otrokom — o katerem je bila
pred vsem drugim prepričana, da bo nekaj narav¬
nost fenomenalnega — ter s svojo lepoto kot
mlada mati, a drugič je sodila, da sedaj ne sme
misliti niti nase, niti izključno na Stanka. Sedaj se
je ukvarjala s tem, da pripravi prostor bodočemu
gostu, kakor v stanovanju, tako v duši. Čutila je,
da je treba odeti takšno stvarco ne le s pernico, nego
tudi z ljubeznijo. Kopičila je torej potrebno zalogo.
Govorila si je takoj, da utegne biti življenje dveh

@ 333 g>

oseb drugačno, življenje treh oseb pa ne more biti
nič drugega nego sreča in izpolnitev pričakovane
milosti in ljubezni božje.

Sploh je zrla v bodočnost nenavadno živo.
Ako je bil Polaneški nekaj časa proti njej dru¬
gačen, nekamo obreden in nekamo oddaljen, ji je
kazal zato nežnost, kakršne še nikdar prej. Skrb in
utrujenost, ki ju je videla na njegovem licu, je
pripisovala naklonjenosti do Zavilovskega, za čigar
zdravje se že ni bilo več bati, tudi njegovo ne¬
srečo je čutila sama s svojim ženskim srcem, ume¬
vajoča, da more trajati vse življenje. Ta nazor je
provzročal marsikateri žalosten trenutek ne le
njej, nego tudi Bigielovima in vsem, ki so imeli
Zavilovskega res radi.

Takoj, ko sta se Polaneška vrnila v mesto, so
dospele tudi iz Ostenda novice, ki so grozile z
novimi zadregami. Nekega jutra pade Švirski nalik
bombi v pisarno, pozove Bigiela in Polaneškega v
stransko sobo in jima reče s tajnostnim glasom:

„Ali vesta, kaj se je zgodilo? Bil je pri meni
Kresovski, ki se je vrnil včeraj iz Ostenda. Osnovski
se je ločil od žene in toliko da ni ubil Kopov-
skega! Gorostasen škandal! Po vsem Ostendu go¬
vore samo o tem.“

Pod vtiskom te novice oba umolkneta; na¬
posled reče Polaneški:

„Do tega je moralo priti prej ali slej. Osnovski
je bil slep.“

© 334  @

„Vendar tega ne morem umeti“, omeni Bigiel.

„Nezaslišana historija!“ reče Švirski. „Kdo bi
si bil to mislil!“

„Kaj pravi Kresovski ? 11

„Kresovski pravi, da se je Osnovski dogovoril
z nekimi Angleži, češ, da pojde z njimi v Blanken-
berg streljat delfine. Toda prišel je prepozno k
tramvaju ali k vlaku. Ker je imel še uro časa, se
je vrnil domov in dobil ondi Kopovskega. Pre¬
mislite, kaj je moral videti, da se je dal tako miren
človek premagati jezi, da je izgubil glavo in tako
brezobzirno pobil Kopovskega, da leži sedaj bolan . 11

„Bil je tako močno zaljubljen v ženo, da je
mogel celo zblazneti ali jo ubiti 11 , reče Bigiel.
„Kakšna nesreča je to zanj ! 11

„Da, take so ženske ! 11  zakliče Švirski.

Polaneški je molčal. Bigiel, ki je močno po¬
miloval Osnovskega, je jel hoditi po sobi. Na¬
posled je obstal pred Švirskim, vtaknil roke v žep
in rekel:

„Toda vendar ne umejem ničesar . 11

Ali Švirski mu ni odgovoril, nego se je obrnil
k Polaneškemu in dejal:

„Ali se še spominjate, kaj sem govoril o njej
v Rimu takrat, ko sem slikal portret vaše gospe?
Stari Zavilovski je imenoval Osnovsko ,čopastega
škrjanca 1 . Sedaj umejem, kako dobro je pogodil s
tem izrazom, zakaj beseda ,šmieciucha‘ pomeni
tudi smrdokavro. To je ženska! Vedel sem, da ni
velike cene, toda nisem si mislil, da utegne priti

© 335  @

tako daleč ... A s takim Kopovskim . . . Sedaj
vidim različne reči jasneje! Saj je Kopovski ne¬
prestano posedal pri njiju; se delal, kakor bi se
pogajal za gospodično Castellijevo, potem pa za
gospodično Ratkovsko, a očividno sta se razumela
in si izmišljala skupne izgovore. Vendar ta poba ni
bil glup! Castellijeva za obed, a Osnovska za malico!
Ni se mu godilo slabo! Te dve ženski sta gotovo
tekmovali med seboj. Druga je bolj odnehovala
od druge, samo da sta ga navezali nase. Ali si
mislite, da žensko samoljubje tu ne pomeni ničesar ?“
„Govorite popolnoma prav“, reče Polaneški.
„Osnovska je zmerom trdovratno nasprotovala
poroki Kopovskega z gospodično Castellijevo in
zato jo je bržkone uslužila Ignaciju tako vneto.
Ko sta se bila navzlic vsemu temu razumela, je
šla do skrajnosti, da si ohrani Kopovskega. Njena
razmera je že davno znana.“

„Sedaj že nekoliko umevam 11 , reče Bigiel,
„toda kako je to žalostno . 11

„Žalostno?“ vpraša Švirski. „Narobe! Kopov-
skemu se je godilo dobro! . . . Daši — ne! Konec
je bil žalosten. Ni mu ga treba zavidati. Ali veste,
da je Osnovski le za nekaj let starejši od mene,
ker pa se je bal zrediti, česar si gospa ni želela,
se je od jutra do večera ukvarjal z vsakovrstnimi
opravki. Oh! Kako jo je imel rad! Kako vrl človek
je, in kako ga pomilujem! Ta ženska je imela v
njem vse — srce, imetje, pasjo vdanost — a vse
je poteptala. Castellijeva še vsaj ni bila omožena . 11

■© 336  @

„In ali sta se res ločila?"

„Tako, da je ona celo odšla. Kaj se je mo¬
ralo zgoditi, da jo je zapustil celo tak Osnovski!
Za Boga — to je skoro neverjetno."

Toda Bigiel, ki je rad presojal vse s prak¬
tične strani, reče:

,,Radoveden sem, kaj stori! Saj je vse pre¬
moženje njegovo."

„Ker je ni ubil takoj, ji gotovo ne da umreti
za gladom. Ni takšen. Kresovski mi je dejal, da
je ostal v Ostendu in da hoče Kopovskega še po¬
zvati na dvoboj. Vendar teden dni Kopovski baje
ne zapusti postelje. Gospa Broničeva in gospodična
Castellijeva sta tudi odpotovali v Pariz."

„A poroka s Kopovskim?"

,,Kaj pa hočete? Umeje se samo po sebi, da
glede na takšno javno izdajstvo ljubčkovo ne pri¬
de do poroke. Torej sta na suhem. Haha! Naj
iščeta na tujem kakega kneza Crapulezca, zakaj po
tem, kar sta napravili z Ignacijem, bi utegnil Ca-
stellijevo vzeti zgolj ničemurnik ali glupec. Zavi-
lovski se vendar ne vrne k njej."

„To sem že rekel Polaneškemu", reče Bigiel,
„toda odgovoril mi je na to: Kdo ve?"

„Toda?“ reče Švirski „Ali mislite res?"

„Ne vem! Ničesar ne vem!" odgovori Pola-
neški nekamo jezno. „Nisem porok za nič, nisem
porok za nikogar, niti za samega sebe."

„Ha, utegnete govoriti prav", reče Švirski črez
nekaj časa. „Ako bi mi bil kdo rekel včeraj, da

@ 337  @

se Osnovski in Osnovska kdaj ločita, bi ga bil
proglasil za glupca.“

In ravnal se je k odhodu, zakaj mudilo se
mu je na delo, a vrhutega je hotel še enkrat zve¬
deti katastrofo Osnovskih z vsemi podrobnostmi,
in poslal je Kresovskemu vabilo, naj pride na obed.
Bigiel in Polaneški sta ostala sama.

„Greh nikdar ne ostane brez kazni“, reče Bi¬
giel po kratkem pomisleku. „Toda ali veš, kaj pre¬
mišljam? Kako pri nas pada nravni nivo. Vzemi
za ženo tako Broničevo, tako Castellijevo, tako
Osnovsko . . . Kako so vse nepoštene, izprijene
in vrhutega glupe! Taka zmes zlodej vedi česa
vsega, take brezmejne zahteve in pri tem soba-
rični značaji! Človeku se gnusi misliti na to — kaj ne?
A taki ljudje, kakršen je Ignacij ali Osnovski, pre¬
bijejo kaj takega."

„Take logike ne umejem", odgovori Pola¬
neški mračno.

Bigiel je začel iznova hoditi po sobi ter je pri tem
venomer sukal glavo. Zdajci pa se razjasnjenega lica
ustavi pred Polaneškim, ga potrka na rame in de:

,,No, stari! Ti in jaz si moreva reči, da sva
zadela veliko srečko v loteriji življenja. Nisva bila
sicer svetnika, toda morda naju je Bog blagoslovil
zato, ker se nisva po tatinsko prikradla v tuje
hiše.“

Polaneški ne odgovori ničesar, nego se začne
ravnati na odhod.

Rodbina Polaneških, III. zv.

22

@ 338  @

Izkratka, razmere so se ravnale tako, da je
vse, kar se je godilo okrog njega, vse, kar mu je
doletavalo na ušesa, delovalo nanj, kakor bi rezal
s pilo njegove živce. Vrhutega je imel občutek, da
to ni le grozno mučno in bolestno, nego da prihaja
tudi smešno. Časih mu je prišlo v glavo, da bi
vzel svojo Marico in krenil z njo v skrito vas, samo
da bi bil dovolj daleč od te življenske ko¬
medije, ki mu je prihajala zoprnejša dan na dan.
Vedel pa je, da ne stori tega, že zato ne, ker ni
dopuščalo Maričino stanje. Naposled se je celo
nehal pogajati za Bučinek, da bi si poiskal bolj
oddaljeno in manj pristopno letovišče. Sploh mu je
bila dotika z ljudmi že neizmerno zoprna, toda čutil
je, da je v vrtincu in da se ne izmota iz njega.
Časih se je prebudil v njem nekdanji človek, ves
energičen in odločen, ki je začuden vprašal samega
sebe: „Zakaj, za zlodeja, mi je tak pregrešek, kakr¬
šnih ljudje učinjajo na tisoče vsak dan, zrasel v
brezkončnost?“ Toda zmisel za resnico mu je od¬
govarjal na to, da prav tako kakor v zdravilstvu ni
bolezni, nego so le bolniki, tudi v moralnem
svetu ni krivd, nego so le obdolženci. Kar eden
lahko prebije, poplača drugi z življenjem. In zaman
je poizkušal braniti samega sebe. Njegova krivda
kot moža načel, moža, ki je šele pred pol letom
vzel za soprogo takšno ženo, kakršna je Marica,
moža, ki bi imel skoro postati oče, je bila tako
neizmerna, tako neopravičena z ničimer, tako neza¬
slišana, da je časih kar strmel, kako jo je bil mogel

@ 339  @

zvršiti. Ko se je sedaj vračal domov pod vtiskom
nesreče Osnovskega in ko jo je v mislih presojal
od vseh strani, je začutil iznova, kakor bi ležal
tudi na njem kos odgovornosti za to, kar se je
bilo zgodilo. ,,Jaz sem zgolj delničar v tej tvornici,
kjer se izdelujejo podobne razmere in take ženske,
kakršna je Castellijeva ali Osnovska.“ Potem mu
je prišlo v glavo, da govori Bigiel prav, ko pravi,
da pada nravni nivo in da so naravnost nevarni
sedanji nazori, ki ne izključujejo možnosti podobnih
dejanj. Umel je takisto, da to vse ni izviralo niti
iz izjemne nesreče, niti iz nenavadne strasti, nego
iz društvene svojeglavnosti in da je takih in
podobnih prestopkov cela legija. „Le v krogu mojih
znancev 11 , si je mislil, „je Maškova, Osnovska, go¬
spodična Castellijeva, in koga naj postavim proti
njim? Edino svojo Marico?“ A v tem trenutku mu
ni prišlo v glavo, da so poleg Marice v krogu
njegovih znancev še gospa Emilija, gospa Bigielova,
gospodična Helena Zavilovska in gospodična Rat-
kovska. Zato se mu je Marica na teh tleh izpri¬
jenosti in lahkomiselnosti kazala docela ne podobna
onim, tako čista in zvesta, da ga je do dna duše
ganil že sam spomin nanjo. ,,To je drugi svet, to
je druga vrsta žensk!“ si je mislil. Za trenutek mu
je prišlo v glavo, da je bil tudi Osnovski imenoval
svojo ženo izjemo, toda hitro je zapodil od sebe
to misel: ,,Osnovski se je motil, toda jaz se ne
motim!“ In čutil je, da bi bil skepticizem, ki se ne
bi umaknil Marici, ne le glup, nego tudi podel. V

22*

® 340  @

njej sploh ni bilo prostora za zlo. Na blatu sedeti
more le tak ptič, ki je vajen blata. On sam ji je
bil nekoč dejal šaloma, da bi jo, ko bi nosila visoke
opetnike, pekla vest, češ, da vara svet, da bi se
ji vnela vest. A v tej šali je bila resnica. Videl
jo je sedaj pred seboj tako razločno, kakor vsekdar
vidimo osebo, na katero mislimo osupljivo nežno;
videl je njeno izpremenjeno postavo in izpreme-
njeno lice, v katerem pa so zmerom ostala ona lepa,
nekoliko široka usta in tiste prozorne oči — in
obhajala ga je ginjenost čimdalje bolj. „Res sem
zadel veliki žreb v loteriji življenja", si je mislil,
„in nisem dovolj cenil te sreče.“ — „Greh ne
ostane nikdar brez. kazni", je govoril Bigiel. In
Polaneški, ki mu je že bila često prišla v glavo
podobna misel, je začutil sedaj ob njej prazno¬
veren strah. „Je nekakšna logika", si je mislil,
„da se spričo njene moči vrne val, odbit od obrežja,
pa se mora vrniti tudi moj." In zdajci se mu je
kazalo docela nemogoče, da bi mogel mirno imeti
takšno ženo in takšno srečo ... Ne bilo bi ravno
v tem te logike, ki zapoveduje valu, da se vrne.
Torej kaj? Marica mu more na primer umreti za
porodom. Gospa Maškova more, da se mu osveti,
izreči besedo, ki bi jo Marica razumela — in ob
njenem stanju se utegne pojaviti vročnica. Temu še
ni treba cele resnice. Kajpada, gospa Maškova se
more pri tem celo pobahati, da se je uprla njegovi
vsiljivosti, in kdo ve — rekel si je Polaneški —
ali ni morda v tem hipu Maškova pri Marici, in tu bi

© 341  ©

pri prvem razgovoru o možeh zadoščalo nekoliko
celo šaloma izgovorjenih besed . . .

Ob takšnem premišljanju je začutil, da mu
gori kučma na glavi, in prišel je domov z občutkom
strahu. Vendar doma ni dobil gospe Maškove, zato
pa mu je izročila Marica listek gospodične Helene
Zavilovske, ki ga je prosila, naj pride po obedu
k njej.

„Bojim se, da se je Ignaciju shujšalo*', reče
Marica.

„Ne. Pomudil sem se ondi zjutraj za eno
minuto. Helena je bila na nekem posvetu s prav¬
nikom Kononovičem, toda videl sem tudi gospodično
Ratkovsko in Zavilovskega. Bilo mu je dobro, in
malone veselo se je razgovarjal z menoj."

Pri obedu je Polaneški sklenil povedati Marici
novice, ki jih je bil slišal, ker je vedel, da ji itak
ne ostanejo tajne ter ni hotel, da bi jih začula pre¬
naglo ali brezobzirno.

Ko ga je torej vprašala, kaj je novega v
trgovini in mestu, ji je odgovoril:

„V trgovini ni nič novega, v mestu pa pripo¬
vedujejo o nesporazumku med Osnovskima."

„Med Osnovskima?"

„Da. Nekaj se je pripetilo v Ostendu. Tega
vsega je baje kriv Kopovski."

Marica se zardi ter reče:

„Kaj praviš zopet?"

„Pravim to, kar sem slišal. Ali se spominjaš,
kaj sem dejal na zaročnih gosteh Zavilovskega?

-e) 342 @

Pokazalo se je, da sem govoril prav! Rečem kratko,
da je prišlo do afere in da je sploh slabo.“

„Saj si pripovedoval, da je Kopovski zaljubljen
v gospodično Castellijevo? 11

„Toda sedaj ni več. Pri njih je vse mogoče."

Na Marico je napravila ta novica velik vtisk.
Hotela je še vpraševati dalje, toda ko ji je Pola-
neški dejal, da ne ve ničesar več in da bržkone šele
črez nekoliko dni pride natančnejše poročilo, je jela
tožiti o usodi Osnovskega, ki ga je imela zmerom
rada, in se hudovati na gospo Anico.

„Mislila sem, da si jo pridobi in naveže nase
z vso vdanostjo, toda ni ga vredna, in Švirski trdi
prav v tem, kar pravi o ženskah."

Toda nadaljnji razgovor jima ustavi gospod
Plavicki. Zgodaj je bil obedoval v gostilni, in
prišel pravit „veliko novico", ki jo je bil slišal
tudi on, ker so govorili o njej po vsem mestu.
Polaneški je sedaj spoznal, da je storil prav, ker
je bil pripravil na to svojo soprogo, zakaj že v
pripovedovanju gospoda Plavickega je pridobila
stvar kaj žive barve. Gospod je sicer omenil v
svojem pripovedovanju načela in „nekdanje ma¬
trone", toda očividno ga je veselilo, da se je
pripetilo nekaj, kar zbuja splošno pozornost —
očividno pa je zrl na to s smešne strani, zakaj
rekel je naposled: „No, toda to je odločna ženska!
Žaljivka! Kdor je na bojišču, je vsak sovražnik!
Nikomur ni prizanesla, nikomur, nikomur! Bedni
Osnovski, toda prizanesla ni nikomur!"

© 343  @

Ob tem je dvignil obrvi in pogledal Marico
in Polaneškega, kakor bi se hotel prepričati, ali
sta razumela, kaj naj pomeni ta „nikomur“. Toda
na Maričinem licu se je zrcalil upor.

„Stanko“, je dejala, „kako je to vse ne le
sramotno, nego tudi gnusno!"

XVIII.

Po obedu se je Polaneški napotil h gospo¬
dični Heleni. Zavilovski je že nosil na čelu črno
pašo s širokim obližem na sredi, ki je zakrival
rano. V govorjenju je vsak hip obtičal in gledal po
strani, vobče pa se je popravljal čimdalje bolj in
se smatral že za zdravega. Zdravnik je tudi zago¬
tavljal, da znamenja, ki so mu še doslej ostala od
rane izginejo brez sledu. Ko je Polaneški vstopil,
je sedel mladi mož pri mizi na globokem nasla¬
njaču, kjer je bil sedeval nekoč stari gospod Zavi¬
lovski, ter zaprtih oči poslušal pesmi, ki mu jih je
čitala gospodična Ratkovska.

Ona je zaprla knjigo, ugledavši gosta.

,,Dober večer, gospodična!" reče Polaneški.
„Kako se imaš, Ignacij? Vidim, da sem vaju mo¬
til v čitanju. Kaj čitate lepega?"

,,Gospodična Ratkovska obrne h knjigi glavo,
kratko ostriženo (imela je prekrasne lase, toda o-
strigla si jih je, da je niso ovirali, ko je stregla
bolniku) in odgovori:

,,To so pesmi gospoda Zavilovskega."

@ 344  @

„Svoje pesmi poslušaš ?“ vpraša Polaneški na¬
smehoma, „no, kako ti ugajajo ?“

A Zavilovski odgovori:

„Poslušam jih, kakor ne bi bile moje.“

Črez trenutek doda, govoreč počasi in te¬
žavno :

„Toda pisati hočem iznova, ko popolnoma
okrevam . .

In bilo je videti, da ga je ta misel močno
genila in da je bil gotovo že često govoril o tem,
zakaj gospodična Ratkovska je dejala, kakor bi ga
hotela izpodbuditi:

„A prav tako lepo in že skoro.“

On se ji hvaležno nasmehne in umolkne.

Toda v tem hipu je stopila v sobo gospo¬
dična Helena. Stisnila je roko Polaneškemu in
dejala:

„Kako me veseli, da ste prišli. Hotela sem se
posvetovati z vami . .

„Na razpolago sem vam.“

„Ne tako. Prosim, pojdite v mojo sobo.“

Pospremi ga v drugo sobo, mu ponudi na¬
slanjač in mu sede naproti. Molčala je, kakor bi
zbirala misli.

Ko jo je Polaneški pogledal pri luči, je sedaj
prvič zapazil nekoliko srebrnih niti v njenih svet¬
lih laseh in se spomnil, da nima ta ženska niti
trideset let.

Ona pa je jela govoriti s svojim hladnim,
toda odločnim glasom:

(Str. 343.) ... ter zaprtih oči poslušal pesmi, ki
mu jih je čitala gospodična Ratkovska.


® 347  •©

„Ni to pravzaprav prošnja za svet, nego več
za pomoč mojemu sorodniku. Vem, da ste mu
odkritosrčen prijatelj, a vrhutega ste pokazali ob
smrti mojega očeta toliko iskrenosti tudi meni, da
vam ostanem hvaležna do smrti. Tudi sedaj hočem
govoriti z vami bolj odkritosrčno, nego bi govo¬
rila s kom drugim ... Iz zasebnih razlogov, ki se
jih nečem dotikati in o katerih vam morem samo
reči, da so močno bolestni, sem se odločila, da
si osnujem drugačen, dokaj primernejši način živ¬
ljenja. Bila bi ga osnovala že prej, ali dokler je živel
še oče, ni bilo mogoče. Potem je prišla ta ne¬
sreča! Zdelo se mi je, kakor bi mi velevala
dolžnost, da ne zapustim poslednjega sorodnika, ki
nosi naše ime in do katerega sem sicer gojila od¬
kritosrčno in iskreno prijateljstvo. Toda sedaj je
otet, hvala Bogu. Zdravniki so porok za njegovo
življenje, in ako mu je Bog dal nenavadne zmož¬
nosti ter ga odločil za velike stvari, ne bo nič
oviralo njegove naloge. 1 '

Umolknila je, kakor bi se bila zdajci zamislila
v kaj. Nato se je zdramila in nadaljevala:

,,Toda prav s tem je moja poslednja naloga
končana in lahko se vrnem k prejšnji nameri.
Ostaja le še premoženje, ki ga je obilno zapustil moj
oče in ki ga jaz ne potrebujem za bodoče življenje. Ko
bi ga mogla smatrati za svojo last, bi ukrenila z njim
morda drugače; ker je pa to rodbinsko premoženje,
sodim, da ga nisem upravična obračati v druge
namene, dokler še živi nekdo, ki nosi naše ime. Ne

@ 348  ©

tajim vam, da me vodi tudi naklonjenost do mojega
bratranca; mislim si pa, da delam pred vsem drugim
to, kar mi veleva vest in pri tem izvršujem voljo
očetovo, ki ni utegnil razdeliti svoje imetje, ki pa
je hotel — vem to kar najodločneje — del pre¬
moženja zapustiti Ignaciju. Odrečem se dediščini
sama, ne tolikanj, kolikor je mislil oče, pač pa
vzamem nekoliko več, nego potrebujem. Drugo
naj podeduje Ignacij. Darilno pismo je že napisal
po vseh zakonitih predpisih gospod Kononovič. Ob-
seza to hišo, Jašmin, zemljišče v Kutensku, po¬
sestva na Poznanjskem in glavnice, razen onega
dela, ki ga pustim sebi, in onega dela, ki ga od¬
ločim gospodični Ratkovski. Tu gre samo za to,
da se to darilno pismo izroči Ignaciju. Vprašala
sem že dva zdravnika, ali ni še prezgodaj in ali
ne bi mu škodovalo genutje. Oba sta mi porok
za to, da ne in da more vsaka prijetna novica le
blagodejno vplivati na njegovo zdravje. Ako je
tako, hočem to storiti takoj, zakaj mudi se mi.“

Rahlo se je nasmehnila. Polaneški ji stisne
roko in jo vpraša, ne da bi tajil ginjenosti:

„Draga gospodična, ne vprašujem iz rado¬
vednosti. Kaj namerjate? 11

Ona pa očividno ni hotela odgovoriti na¬
ravnost; zato je rekla:

,,Človek ima zmerom pravico, da se zateka
pod varstvo božje. Kar se tiče Ignacija, je dobrega
srca in plemenitega značaja, ki mu ga ne pokvari
premoženje; toda to premoženje je veliko, on pa je

© 349  ©

še mlad in neizkušen, torej živeti začne v povsem
drugih razmerah, zato sem hotela naprositi vas kot
vrlega moža in njegovega prijatelja, da ga vzamete
v svoje varstvo. Čuvajte in branite ga hudobnih
ljudi, a sosebno mu privabljajte v spomin, da je
njegova dolžnost pisati in delovati nadalje. Meni je
šlo ne le za njegovo rešitev, nego tudi za rešitev
njegovih zmožnosti. Naj piše, naj je delaven član
družbe, ne le za samega sebe, nego tudi na hvalo
in pomoč ljudem, ki ugonobe sebe in svoje zmož¬
nosti."

Zdajci ji ustnice oblede, roke se ji stisnejo
in glas ji obtiči v grlu. Videti je bilo skoro, da
obup, nakopičen v tej duši, še razbije vse ovire,
toda trenutek kesneje se je premagala, in samo stis¬
njene roke so pričale, koliko truda jo je stalo to.

Polaneški, videč njeno muko, je sodil, da bi
bilo najbolje dati njenim mislim drugo smer, jih
obrniti na praktične in sočasne reči, torej je dejal:

,,Seveda nastane velika izpremena v Ignacije¬
vem življenju, toda pričakujem tudi jaz, da mu bo
le v prid . . . Ako ga človek pozna, ne more soditi
drugače. Ali pa ne bi mogli odložiti tega daru za
leto dni ali vsaj za pol leta?“

„Zakaj?“

,,Iz razlogov, ki ne tiče v Ignaciju samem,
pač pa so lahko v zvezi z njim. Ne vem, ali ste
že čuli, da ne bo poroke gospodične Castellijeve
s Kopovskim in da je situacija teh žensk zatega¬
delj zelo težavna. Razdrši zakon z Ignacijem, sta

@ 350 -s

razburili proti sebi javno mnenje, in sedaj ji iznova
pero človeški jeziki. Za njiju bi bilo znamenito iz¬
hodišče, ko bi se vrnili k Ignaciju, in mogoče je
soditi, da bi se poizkusili vrniti, ko zvesta o vašem
daru. Ignacij pa, zlasti po tako kratkem času in še
tako oslabel, kakor je doslej, ne vem, ali se ne bi
dal pregovoriti.“

Gospodična Helena pogleda Polaneškega z
napeto pozornostjo. Premislivši to, kar ji je dejal,
odgovori:

,,Ne. Slutim, da bo Ignacij ravnal drugače . 11

„Domišljam si, kaj hočete reči, toda pomislite,
da ji je bil neizrečno vdan, tako da ni hotel pre¬
živeti njene izgube : 11

In tu se je pripetilo nekaj, česar Polaneški ni
pričakoval. Zakaj gospodični Heleni, ki se je znala
premagovati ter bila skoro stroga sama proti sebi,
so onemoglo omahnile shujšane roke in rekla je:

„Ha! ko bi bilo tako ... ko ne bi bilo
zanj druge sreče nego v njej . . . Oh, dragi gospod,
vem, da tega ne bi smel storiti, vendar pa so na
svetu močnejše stvari, nego je človek, pa so tudi
take, ki so neizogibno potrebne za življenje, in
vrhutega . . .“

Polaneški jo začuden pogleda, ona pa doda
črez trenutek:

„A vrhutega se človek še vedno lahko po¬
boljša, dokler živi . 11

„Nisem si mislil, da začujem kaj podobnega
od nje 11 , si je mislil Polaneški.

@ 351  ®

Glasno pa je dejal: „Pojdiva torej k Ignaciju."

Zavilovski je prejel poročilo najprej začuden,
a potem vzradoščen, vendar pa je bila to le nekaka
notranja radost. Bilo je moči slutiti, da umeje s
pomočjo možgan, kako ga je doletelo nekaj neiz-
rečno radostnega in da spoznava, kako naj se veseli,
toda srce ne čuti tega. Srce se je kazalo samo v
skrbeh in v zanimanju, s katerim je začel izpraševati
gospodično Heleno, kaj namerja in kaj se zgodi z
njo. Gospodična Helena mu ni hotela odgovoriti,
nego je le splošno omenila, da se hoče odreči
svetu in da je njen sklep neizpremenljiv. Rotila
ga je, naj ne ugonobi svojih zmožnosti in ne ukani
nad njemu vdanih oseb; do tega ji je bilo največ.
Govorila je z njim kakor mati, on pa je ponavljal
neprestano: „Pisati hočem zopet, brž ko popolnoma
okrevam,“ ji poljubljal roke ter imel solze v očeh.
Kdo ve, ali je bila to solza sočutja do nje, ali
žalost otroka, ki ga zapušča dobra in draga pestunja?
Gospodična Helena pa je dejala, da se od tega
trenutka smatra za gosta v tej hiši in da namerja
oditi črez dva dni.

Zavilovski vendar ni hotel privoliti ter je za¬
hteval, naj ostane vsaj še teden dni. Naposled
je privolila, češ, da ga ne užali in ne škoduje nje¬
govemu zdravju. Nato se je pomiril ter kazal
radost malega otroka, čigar prošnji je bilo ustre¬
ženo. Koncem večera se je pa zamislil, kakor bi
se bil nečesa spomnil. Začuden je pogledal po
navzočnih in dejal:

® 352  'S)

„To je čudna stvar, toda zdi se mi, kakor bi
se bilo vse to že nekdaj pripetilo.“

Polaneški je hotel uvesti v razgovor veselejši
ton in je vprašal smehoma:

„V prejšnjem življenju, na drugih planetih,
kaj ne?“

„Da, to vse je bilo že nekdaj 11 , ponovi Zavi-
lovski.

„ln te pesmi si pisal — na mesecu . . .?“

On dvigne knjigo, ležečo na mizi, jo pogleda,
se zamisli in reče naposled:

„Zopet hočem pisati, brž ko popolnoma okre¬
vam.“

Polaneški se poslovi in odide. Še tega večera
se je gospodična Ratkovska preselila v sobico h
gospe Melniški.

XIX.

Da sta se razšla Osnovski in gospa, ki sta
imela v društvenem življenju dovolj odlično sta¬
lišče, in da je Zavilovskemu padlo v naročje veliko
premoženje, to sta bili dve najvažnejši novici, za
kateri se je zanimalo vse mesto. Ljudje, ki so tudi
domnevali, da je bila gospodična Helena vzela mla¬
dega sorodnika k sebi zaradi možitve, se niso mogli
sedaj otresti čudenja. Nastalo je novo opravljanje
in domišljanje. Ljudje so jeli šepetati med seboj,
da je bil Zavilovski sin starega bogatina in da
je zagrozil sestri s pravdo, češ, da je skrila opo-

@ 353  ©

roko; da se je ona rajša sklenila odreči vsemu in
oditi na tuje, nego da bi se postavila za malico
škandalozni pravdi. Drugi so zopet trdili, da je
vzrok njenemu odhodu gospodična Ratkovska in
da so med tema gospodičnama nastale nezaslišane
pohujšljive reči, ki ne dopuščajo nobeni pošteni
rodbini, da bi še jemale gospodično Ratkovsko
črez prag. Bili so naposled tudi taki, ki so na¬
stopali v imenu javne blaginje in gospodični Heleni
naravnost odrekali pravico, da bi smela tako rav¬
nati s svojim premoženjem. Pri tem so namigavali,
da bi ga v danem primeru sami obrnili v večjo
občno blagost.

Izkratka, govorilo se je vse, kar je le moglo
ustvariti klepetanje, radovednost, lahkomiselnost in
nepoštena zloba. Kmalu pa je dospela javni rado¬
vednosti nova hrana v poročilu o dvoboju Osnov-
skega s Kopovskim, pri katerem je bil Osnovski
ranjen. Kopovski se je tudi kmalu nato vrnil v
mesto, sloveč kot junak v nenavadnih dogodkih, v
ljubezni in v boju, neumnejši nego kdaj prej, toda
obenem lepši nego kdaj prej ter sploh tako lep,
da so ob samem pogledu nanj jela urneje utripati
mlajša in starejša srca.

Osnovski, ki je bil le lahko ranjen, se je
zdravil v Bruselju. Švirski je prejel od njega
kratko poročilo o dvoboju, da se mu godi dobro
in da sredi zime odrine v Egipet, da se pa še
prej vrne v Pritulov. S tem poročilom je prišel k
Polaneškemu in izrazil bojazen, ako se Osnovski

Rodbina Polaneških, III. zv. 23

® 354  ■©

ne vrne samo zato, da poišče iznova zadostilo za
krivico, ki mu jo je provzročil Kopovski.

„Prepričan sem“, je dejal, „če je bil ranjen,
da je bil zato, ker je hotel biti. Po mojem mnenju
je hotel samo umreti. Jaz nisem malo streljal z
njim pri Brufiniju ter vem, kako strelja. Videl sem,
kako je streljal vžigalice in vem, da ne bi videli
Kopovskega, ko bi ga bil hotel zadeti.“

„Morda“, odgovori Polaneški, „toda ker govori
o potovanju v Egipet, nima očividno namena, da
bi se dal ubiti. Naj le gre in naj vzame Zavilov-
skega s seboj.“

„Res, da bi imel tudi Zavilovski nekoliko po¬
gledati po svetu. Namenjen sem odtod kreniti k
njemu. Kako mu je?“

,,Pojdem z vami, ker ga danes še nisem videl.
Dobro mu je, le vede se nekamo čudno. Ali še
pomnite, kako ponosna in zaprta duša je bil? A
sedaj je zdrav, toda iz njega je nastal majhen
otrok; ob najmanjši neprijetnosti ima solze v očeh.“
Črez trenutek sta šla skupaj. Spotoma vpraša
Švirski: „ Je li gospodična Helena še pri Zavilovskem ?“
„Da. Tako si žene k srcu njen odhod, da
ji je žal zanj. Imela je oditi v tednu dni, toda
sedaj, kakor vidite, je minilo že štirinajst dni.“
„Kaj hoče storiti pravzaprav ?“

„Nikomur ne pove nič odločnega. Verjetno
je, da stopi kje v samostan ter bo vse svoje živ¬
ljenje molila za Ploševskega.“

„A gospodična Ratkovska?“

•g> 355 @

„Gospodična Ratkovska je pri gospe Melniški.“

,,Ali je bilo Zavilovskemu dolgčas po njej?“

,,Prve dni. Potem, kakor bi jo bil pozabil.“

„Ako se ne oženi z njo v letu dni, poprosim
iznova nje roke. Za Boga! Taka ženska, ko se
omoži, se naveže na človeka .' 1

„Vem, da si gospodična Helena želi, naj vzame
Ratkovsko. Toda kdo ve, kakšen bo konec vsemu.“

„Eh! Prepričan sem, da se oženi. Kar pravim,
so le prazne sanje. Jaz se že ne oženim . 11

,,Žena mi je povedala, da ste ji včeraj govorili
tako. Toda smejala se je tej grožnji . 11

,,To ni grožnja — samo sreče nimam . 11

Nadaljnji razgovor jima ustavi kočija, v kateri
sta sedeli gospa Kraslavska in gospa Maškova.
Vozili sta se skozi drevored, da bi se nasrkali sve¬
žega zraka. Dan je bil jasen, toda hladen, in gospa
Maškova je imela toliko posla, zavijajoča mater
v toplo obleko, da ju ni pozdravila in se ni za¬
hvalila za pozdrav.

„Bil sem ondan pri njiju 11 , reče Švirski, „to je
kaj dobra ženska . 11

»Pravijo, da je jako vrla hči 11 , odgovori Po-
laneški.

„To sem takoj zapazil tudi jaz, ko sem bil
pri njiju, toda takoj mi je kot staremu skeptiku
prišlo v glavo, da ji tudi prija naloga skrbne
hčerke. Ali še niste zapazili, da ženske pogostoma
opravljajo dobra dela zato, ker si mislijo, kako jim
pristujejo ?“

23 *

@ 356  ■©

In Švirski se ni motil. Gospe Maškovi je
prijala naloga požrtvovalne hčerke, toda ta všečnost
je izvirala iz resnične naklonjenosti do matere in
iz tega, da se je bilo v njej nekaj prebudilo in jo
pretreslo, ko je videla njeno nesrečo. Švirski vendar
ni hotel ali ni mogel izreči sam od sebe nadaljnje
sodbe, da ženska kakor potrebuje v toaleti za
nov klobuk novo obleko in nove rokavice, tako
zopet v dobrosrčnosti, ko je kdaj kaj storila, hoče
biti nova od glave do pet. Zato ni nikdar povsem
nemogoča izpremena ženskega značaja.

V tem sta dospela k Zavilovskemu, ki ju je
radosten sprejel, zakaj že nekaj časa mu je bilo
prijetno imeti okrog sebe ljudi, kakor se to na¬
vadno godi pri bolnikih, ki okrevajo. Ko je zvedel
od Švirskega, da skoro odide v Italijo, je jel siliti
vanj, naj ga vzame s seboj.

„Aha“, si je mislil Švirski, „torej na gospo¬
dično Ratkovsko misliš le jako malo?“

Zavilovski jame dokazovati, da je že davno
sanjal o Italiji; čuti, da nikjer ne bi pisal tako
lahko kakor ondi ob teh umetniških in arheoloških
vtiskih med temi razvalinami, zaraslimi z bršljanom.
Smejal se je misli, ki ga je navdehnila, in dobro¬
srčni Švirski je privolil brez ugovora.

„Toda dolgo se ne bom mudil ondi“, reče,
„zakaj tukaj me čaka nekoliko portretov, in vrhu-
tega sem obljubil gospodu Polaneškemu, da pridem
na krst.“

© 357  ©

Potem se je vrnil k Polaneškemu.

„No, kaj, ali boste imeli sina ali hčerko ?“

A Polaneški odgovori:

„Naj je že, kar hoče, samo da bi se zvršilo
srečno . 11

Ko sta onadva jela delati načrte za potovanje,
se je poslovil in odšel v zavod. Čakala ga je
pošta minulega dne. Zaprl se je v svojo delavnico,
začel čitati pisma ter si zaznamenoval ona, ki so
zahtevala nujnega odgovora. Toda črez nekaj časa
ga pride motit v tem poslu nedavno sprejet po¬
oblaščenec, češ, da hoče neka gospa govoriti z
njim.

Polaneškega je to vznemirilo. Niti ni vedel,
zakaj mu je prišlo v glavo, da ne more biti nihče
drug nego gospa Maškova. Slutil je neke prizore,
in srce mu je jelo utripati nemirno.

Toda ob vratih se mu prikaže lice, ki se ga
ni bil nadejal, smehljajoče in veselo lice Maričino.

„Iznenadila sem te, kaj ? 11  je dejala.

Polaneški, ko jo je ugledal, je poskočil z ob¬
čutkom nepričakovane in velike radosti, jo prijel
za roke in jel poljubljati drugo za drugo.

„Ti, draga moja! To je res iznenada ! 11  reče.
»Kaj ti je prišlo v glavo, da si prišla sem ? 11

Po teh besedah ji jame primikati stol in jo
posajati kot dragega in obenem redkega gosta.
Z jasnega njegovega lica je bilo videti, kako mu
je prijetna njena navzočnost.

© 358  ©

„Imam ti pokazati nekaj zanimivega", reče
Marica, „in ker moram vrhutega mnogo hoditi,
sem dospela semkaj. Na koga si mislil, da pride?
Priznaj mi takoj!"

Po teh besedah se mu jame smehoma groziti,
on pa odgovori:

„Tukaj se vrši zgolj trgovina. Nikakor si nisem
mislil, da si ti. Kaj mi hočeš pokazati?"

,,Glej, kakšno pismo sem prejela."

Polaneški vzame pismo in jame citati!

„Draga in ljubljena gospa! Začudili se boste
morda, da se obračam k Vam. Ker pa imate kmalu
postati mati, umejete edina na svetu, kaj se mora
goditi v srcu matere (najsi le tete), ki vidi ne¬
srečo svojega otroka. Verjemite mi, da mi ni za
nič drugega nego za to, da pripravim vsaj trenutek
olajšila nesrečnemu otroku; do tega pa mi je tem
bolj, ker sem bila vse, kar se je zgodilo, zakrivila
jaz sama. Morda se začudite tudi tem besedam,
a vendar je tako. Jaz sem tega kriva, zakaj ko
se je zloben in izprijen človek v trenutku, ko je
bilo Nitki slabo, drznil dotekniti deklice s svojimi
umazanimi usti, ne bi bila smela izgubiti glave
in žrtvovati otroka. Kriv je sicer tudi Joža Osnovski,
ki je izrekel neizogibno potrebo, da Kopovski
vzame Nitko, in ga hotel, odpoditi od hiše, ker ga
je imel na sumu.

Naj mu Bog odpusti, zakaj človek ne sme bra¬
niti sebe ob troških tuje sreče in tujega življenja.
Oh, gospa! V prvem trenutku se je zdelo tudi

© 359  @

meni, da je edini izhod poroka s tem malopridne¬
žem in da Nitka nima več pravice postati Ignacijeva
soproga. Pisala sem mu celo nalašč, da je šla za
nagibom svojega srca in da poda onemu roko iz
ljubezni, ker sem si mislila, da Ignacij tako lahko pre¬
bije njeno izgubo, in hotela sem zmanjšati njegovo
bolest... Nitka s Kopovskim! Usmiljeni Bog tega
ni dopustil, in ko sem zapazila, da bi bilo to za
Nitko smrt, sva jeli obe premišljati edino o tem,
kako bi se oteli iz teh verig. Danes mi že ni več
do tega, da bi se vrnila v nekdanje razmere, zakaj
tudi Nitka je že tako izgubila vero v ljudi in živ¬
ljenje, da ne bi bržkone v to privolila nikdar. Niti
ne ve, da pišem to pismo. Milostiva gospa, ko bi
vedeli, kako se je za to pokorila z izgubo zdravja
in kako bolestno se je je dotaknil čin gospoda
Zavilovskega, bi jo gotovo pomilovali. Tega ne
bi bil smel storiti že iz obzira nanjo. — Žal,
možje kot pravi egoisti, se ravnajo v takih primerih
le po svoji volji. Ona je vsega tega kriva toliko ko¬
likor novorojeno dete, toda jaz gledam, kako hujša
vpričo mene in kako se muči od jutra do večera
z mislijo, da je nehote postala vzrok njegove ne¬
sreče in da mu je mogla ugonobiti življenje. Vče¬
raj me je naprosila s solzami v očeh, naj jaz, ko bi
umrla, postanem Ignacijeva mati in naj skrbim zanj
kakor za rodnega sina. Vsak dan pravi, da jo go¬
tovo preklinja, in meni poka srce, zakaj zdravnik
je dejal, da ni porok za nič, ako bi trajalo to
stanje še nadalje. Bog je usmiljen! Toda priskočite

@ 360  ®

tudi Vi na pomoč obupajoči materi: Pošljite mi
vsaj časih poročilo o Ignaciju, zlasti pa mi pišite,
da je zdrav, da jo je pozabil, da je ne preklinja,
da ji bom mogla pokazati to pismo in ji prinesti
nekoliko olajšila v trpljenju. Čutim, da pišem na
pol brezzavestno, toda Vi umejete, kaj se godi v
meni, ko gledam na to nesrečno žrtev. Bog Vam
povrni, in jaz hočem vsak dan prositi Boga, naj
bi Vaša hčerka, ako Vam Bog da hčerko, bila
srečnejša nego moja Nitečka . 11

„Kaj praviš k temu?“ vpraša Marica.

,.Mislim si, da se je novica o izpremenjenih
razmerah Zavilovskega raznesla že dovolj široko;
drugič pa si mislim, da je bilo to pismo, poslano
pod tvojim naslovom, namenjeno Ignaciju.“

„To je mogoče. To ni bilo odkritosrčno pismo.
Toda biti moreta zelo neresnični . 11

„Gotovo je, da se nimata čemu smejati. Os-
novski je trdil prav, ko je pisal, da v tem vsem
tiči tudi za gospo Broničevo neizmerno mnogo
ukane in da se zaman trudi nalegati samo sebe.
Ali kar se tiče gospodične Castellijeve, ali veš,
kaj mi je dejal Švirski? Ne bom ti ponavljal
njegovih izbornih besed, toda rekel je, da jo more
sedaj vzeti le butec ali človek brez nravne cene.
To spoznavata sami, in gotovo je, da jima ni veselo.
Mogoče, da se nekoliko oglaša tudi vest, toda
poglej, koliko pretiranosti tiči tudi v tem pismu.
Ne kaži ga Ignaciju ! 11

® 361  ®

„Ne. Ne pokažem ga“, odgovori Marica, ki
je stala v tej stvari na strani gospodične Rat-
kovske.

A Polaneški, stopajoč za mislijo, s katero
se je ukvarjal že davno, ji je skoro doslovno po¬
novil to, kar je ponavljal sam sebi:

„Je nekakšna logika, ki kaznuje, in zdaj žanjeta
samo to, kar sta sejali. Greh je kakor val, ki se
utrga od obrežja, pa se zopet vrne.“

Marica jame nato risati s solnčnikom figure
po podu, kakor bi nekaj premišljala; nato dvigne
k soprogu jasne oči in reče:

„To je resnica, dragi Stanko, da se greh
vrne, vrniti pa se mora tudi očitanje vesti in kes,
in Bog je zadovoljen s tako kaznijo ter ne kaz¬
nuje več.“

Ko bi bila Marica vedela, kaj ga muči, in
hotela polajšati njegovo muko ter mu podati tolažbe,
ne bi bila mogla najti nič primernejšega, nego so
bile te preproste besede. Polaneški je živel nekaj
časa v slutnji, da ga mora zadeti nesreča, in ne¬
prestano ga je bilo strah pred njo. Šele od nje je
zvedel, da utegne biti oni val, ki se vrača, očitanje
vesti in žalost. Da. Namučil se je dovolj in žaloval
tudi ni nič manj, a čutil je takisto: Ko bi moglo
to biti zadostilo, bi bil pripravljen pretrpeti še
dvakrat toliko. V tem ga je obhajala volja, vzeti v
naročje to ženo, polno preprostosti in pravičnosti, od
katere mu je dohajalo samo dobro • — in ako je ni
vzel, je ni zgolj iz bojazni, da se ne bi razvnela, iz

@ 362  @

obzira na njeno stanje in na ono bojazljivost, ki
ga je imela v kleščah, ob razmerah do nje. Zato
je dvignil k ustom njeno roko in rekel:

,,Prav praviš, kaj vrla žena si.“

Ona, potolažena s to hvalo, se mu je na¬
smejala ter se jela ravnati na odhod.

Ko je odšla, je Polaneški stopil k oknu in
jo spremljal z 'očmi. Od daleč je videl njeno
sklonjeno postavo, ki se je premikala s težkimi
koraki, njene črne lase, pokrite s klobukom — in
v tem hipu je čutil iznova močneje nego sicer,
da je to njegovo najdražje bitje na svetu, da ljubi
edino njo in da jo bo ljubil do smrti.

XX.

Dva dni pozneje je prejel Polaneški od Maška
pismo, obsezajočo nekoliko besed za slovo. ,,Danes
odidem 11 , je pisal Mašek. „Poizkušati hočem, da se
oglasim še pri tebi, toda za vse slučaje se po¬
slavljam od tebe in te zahvaljam za vso naklo¬
njenost, ki si mi jo izkazal. Naj ti Bog da boljšo
usodo, nego jo je prisodil meni. Jako rad bi te
še videl, bodisi le za trenutek — in ako bo mogoče,
se okoli četrte ure nekoliko pomudim v zavodu.
Sedaj ponavljam svojo prošnjo, da ne pozabite
moje žene in se potegnete zanjo, kadar jo zapuste
ljudje. A tebe še prosim, da me vpričo nje braniš
hudobnih jezikov. Odrinem v Berlin — ob devetih

■&  363  @

zvečer — a nikakor ne skrivoma. Da se vidiva!
Bodi zmerom zdrav, a še enkrat: hvala za vse!
Mašek.“

Polaneški je odšel ob štirih v zavod, toda
dalje nego eno uro je čakal zaman. „Ne pride 11 ,
si je mislil končno, „tem bolje!“ In odšel je do¬
mov z občutkom neke zadovoljnosti, da se je iz¬
ognil mučnemu sestanku. Zvečer se je jelo v njem
prebujati nekovo pomilovanje z Maškom. Mislil si
je, da je to človek, ki je sicer stopal po slabi in
nezdravi cesti, toda boril se je s skrbmi in se
mučil dovolj in na konec drago poplačal vse —
da se je bilo dalo vse, kar se je zgodilo, že
napovedati davno in ako so torej oni, ki so to
videli, živeli z njim ter sprejemali njegove posete,
ga niso upravičeni prezirati sedaj, ko ga je dosegla
poguba. Domislil si je, kako bo Mašku ljubo, ako
pride na kolodvor, in po kratkem omahovanju je
odšel.

Spotoma pa se je spomnil, da bržkone na
postaji najde tudi gospo Maškovo, toda vedel je, da
se itak sreča z njo in sodil, da bi bila le prazna
bojazen, ko bi sedaj iz tega vzroka krenil s te poti.

S temi mislimi je stopil na kolodvor. V ne-
veliki čakalnici prve vrste je bilo že nekoliko oseb
in na mizah je ležala cela grmada ročnih kovčegov,
toda nikjer ni mogel ugledati Maska. Šele potem,
ko se je pozorno oziral, je spoznal v mladi gospe
pod zavojem, ki je sedela v kotu dvorane, gospo
Maškovo.

@ 364 g>

,,Dober večer!“ reče, stopivši k njej. pri¬
hajam se poslavljat z vašim soprogom. Kje neki
tiči ?“

„Mož kupuje listke. Takoj pride.“

„Kako to, listke ? Ali greste tudi vi z njim ?“

„Ne, moj mož kupuje listek."

Nadaljnji razgovor je bil v takih razmerah
dovolj težaven; črez trenutek pa je vstopil Mašek.
Spremljal ga je strežnik na postaji, kateremu je
dajal listek in denar, da mu odpošlje prtljago. Na
sebi je imel dolg plašč z ovratnikom in mehak
klobuk; v njem je bil s svojimi dolgimi brki in z
zlatim binokljem videti kot nekakšen diplomat na
potovanju. Polaneški se je motil, ko si je do¬
mišljal, da bo Mašek kazal nenavadno radost za¬
radi njegovega prihoda. Ko ga je ugledal, je sicer
rekel: „Oh, kako sem ti hvaležen, da si prišel!"
toda nekamo malomarno in naglo, kakor je to obi¬
čajno pri ljudeh, ki odhajajo.

„No“, reče, oziraje se po dvorani, „vse je
v redu. Toda kje so moji ročni kovčegi? A tukaj!
Dobro!“

Nato se obrne k Polaneškemu in ponovi:

„Hvala ti, da si prišel. Izkaži mi torej še eno
uslugo in pojdi z mojo ženo domov, ali jo vsaj
pospremi in ji pomagaj najti voz. Dragi moj, pojdi,
imam ti še nekaj povedati."

Rekoč vzame Polaneškega na stran in izpre-
govori nekamo vročinsko:

4

® 365  ®

,,Pojdi torej z njo. Navedel sem ji razlog za
svoj odhod, toda ti ji rečeš tako mimogrede, da
se čudiš, zakaj odhajam tako kratko, preden bo
dognana pravda, da jo gotovo izgubim, ko bi me
zadržal kak slučaj. Hotel sem priti k tebi in te
naprositi tega, toda veš ... na dan odhoda! Črez
teden pride rešitev! . . . Zbolim, namesto mene
pojde k obravnavi moj pomočnik, ki je šele za¬
četnik v odvetniških poslih — in ta jo gotovo iz¬
gubi. Stvar bo videti kakor slučaj. Žena ne iz¬
gubi ničesar. Vse je že prepisano na njeno ime, in
ne vzamejo ji niti ene steklenice. Imam načrt, s
katerim se obrnem na ladjedelnico v Antwerpnu.
Ako sklenem z njo pogodbo, se zamajejo gozdi
po vsej deželi, toda kdo ve, ali se vrnem v tem
primeru, zakaj vsa pravda za Plošev je pri tem le
neznatna betvica. Ne morem obširno govoriti o
tem. Ko ne bi bilo teh težkih trenutkov, ki jih
mora prebiti moja žena, bi se ubranil potrtosti,
toda to me tako duši.“

Rekši pokaže z roko na vrat in potem nada¬
ljuje še hitreje:

„Zadela me je nesreča, toda nesreča utegne
zadeti vsakogar. Sicer pa je sedaj prepozno govoriti
o tem. Kar se je zgodilo, se je zgodilo, toda
storil sem, kar mi je bilo mogoče, in še storim,
kolikor mi bo mogoče. Tolaži me tudi to, da ti
dosežeš svoj delež — bodisi na Kremenu. Ko bi
ti utegnil povedati, kakšen načrt imam, bi spoznal
sam, da kaj takega ne pride v glavo vsakomur.

I

© 366  ©

Mogoče, da bom imel trgovino tudi z vajino
družbo. Vidiš, da se ne vdam ... A žena je
docela na varnem. Ha! Zgodilo se je! Zgodilo!
Drug bi končal na mojem mestu drugače. Ali ni
res? Toda vrniva se sedaj k ženi.“

Polaneški je nekamo odporno poslušal Maškove
besede. Občudoval je sicer njegovo duševno žila-
vost, toda obenem je čutil, da nima gotovega
ravnotežja, s katerim se razlikuje podjeten mož od
podjetnega klativiteza. In zdelo se mu je, da v
Mašku tiči nekaj bodočega prenapetega lisjaka, ki
se bo zvijal še dolgo, toda padal bo obenem s
svojimi načrti čimdalje globlje, dokler naposled ne
obtiči z obnošenimi škornji v kavarni najnižje vrste
ter bo pripovedoval sebi enakim tovarišem o svoji
nekdanji velikosti. Pomislil je takisto, da je vzrok
vsemu temu življenje, postavljeno že izpočetka na
laži in da se Mašek navzlic svoji inteligenci nikdar
ne otrese teh svojih laži.

Hlinil se je še sedaj celo vpričo žene. Po-
gostoma je moral delati tako, toda ko se je jela
dvorana polniti z ljudmi in so izmed njih nekateri
znanci prišli v naglici izpregovarjat z njim nekoliko
besed, kakor se to godi na železnici, je Mašek
govoril s takim odtenjem vzvišenosti in naklo¬
njenosti, da je Polaneškega obhajala kar jeza. „Ako
pomislim", si je dejal, „da beži pred upniki,
kaj bi šele bilo, ko bi ta človek kdaj dobil pre¬
moženje!"

@ 367  ®

Toda v tem se je oglasil zvonček in skozi
okno seje zaslišalo hitro hropenje lokomotive. Ljudje
so se jeli gibati in hiteti. „Radoveden sem, kaj se
godi sedaj v njem?“ si je mislil Polaneški. On pa
se še niti v tem hipu ni mogel otresti verig laži.
Mogoče, da se mu je srce stisnilo od zle slutnje,
da je vsaj za trenutek videl jasno, da te zemlje,
ki jo je ljubil, ne ugleda več, da gre v bedo, po-
neveritev, v propast, toda ni smel pokazati tega,
kar je čutil, da, niti od žene se ni smel posloviti
tako, kakor bi bil hotel.

Zvonček se oglasi drugič. Odidejo na peron,
toda Mašek obstane še pred spalnim vagonom.
Svetilnična luč je padala naravnost na njegovo lice,
na katerem sta se kazali okrog ust dve vraski. Toda
govoril je mirno, z glasom človeka, ki ga sili trgo¬
vina, da mora oditi za nekaj dni, ki pa je gotov,
da se vrne.

„No, da se vidiva, Trezika. Poljubi namesto
mene roko materi in ostani zdrava. Da se vidiva!
Da se vidiva!“

Pri teh besedah dvigne njeno roko k ustom
in pritisne nanjo dolg poljub.

Polaneški nalašč odstopi nekaj korakov, češ:,.Vi¬
dita se zadnjič. Črez pol leta se dasta uradno ločiti.“

Zdajci mu pride v glavo, kako posebno, enako
usodo imata obe te ženski, mati in hčerka. Obe
sta se navidezno sijajno omožili — in moža obeh
sta bila prisiljena zapustiti svoje rojstno ognjišče,
zapustivši ženama zgolj sramoto.

g> 368 @

V tem je zazvonilo tretjič. Mašek sede v vagon.
Črez trenutek je bilo moči videti za širokim oknom
spalnega vagona njegove dolge brke in zlati bino-
kelj; potem je vlak izginil v temi.

„Pripravljen sem vam na službo, milostiva
gospa“, reče Polaneški. In bil je skoro prepričan,
da se mu gospa Maškova suho zahvali za sprem¬
stvo. Jezil se je tudi zato in sklenil, da ji pove
tudi nekaj ne le o njenem soprogu, nego tudi za
svojo osebo. In ona je v znamenje, da se strinja,
pokimala z glavo. Imela je tudi svoj načrt. V srcu
se ji je bilo nakopičilo toliko bridke nejevolje in
toliko odpora proti Polaneškemu, da ga je hotela,
če bi morda iznova hotel uporabiti priliko, ki sta
jo imela prebiti skupaj, odbiti tako od sebe, da
bi pomnil dolgo.

Toda zmotila se je popolnoma. Najprej se je
bil razbil ob njo kakor led ob skalo in zaraditega
ni čutil do nje le mržnje, nego jo je celo sovražil.
Drugič, ako je to sovraštvo že minilo ob neprestano
odločnejši zavesti, da je kriv izključno on, se je
izpremenil že tako daleč, da je bil skoro povsem
drugačen človek. Sklenil je po trgovski šegi račune
s samim seboj in spoznal, da se podobni stranski
skoki plačujejo predrago. Bil je v stadiju neizmerne
težnje po življenju brez prevare, a vrhutega sta
mu bila vest in kes tako oglodali strast, kakor rja
ogloje železo. Ko ji je pomagal sedaj stopiti v kočijo
ter se je pri tem dotaknil njene roke, je ostal miren;
ko je sedel, je začel govoriti o Mašku, zakaj mislil

@ 369  @

si je, da jo 'že človekoljubje zahteva pripraviti na
bodočo katastrofo in ublažiti njen pomen.

„Čudim se pogumu vašega soproga / 1  je dejal.
,,Ko bi se za njegovega bivanja v Berlinu podrl
le en most na železnici, se ne bi mogel vrniti k
obravnavi, od katere je — kakor veste — zavisna
vsa njegova usoda. Gotovo je odšel iz važnih vzro¬
kov, toda tako hazarden je zmerom . 11

„Mostovi so trdni , 11  odgovori gospa Maškova.

Ali njega ni razžalil ta ne preveč izpodbudni
odgovor, in govoril je dalje, odkrivajoč ji polagoma
zaveso bodočnosti, in govoril, dokler nista dospela
k stanovanju Maškove. Tu je ona, ki očividno ni
umela pomena njegovih besed in morda iz zlobe,
da ga ni imela prilike odbiti, kakor je bila name¬
njena, stopila iz kočije in rekla:

,,Ali imate pri tem morda oseben namen, da
me vznemirjate ? 11

„Ne, milostiva gospa , 11  odgovori Polaneški, ki
je spoznal, da je nastal trenutek, ko ji more reči,
kar ji je hotel povedati za svojo osebo. „Glede
vas imam le en namen: izreči, da sem se vedel
proti vam nedostojno in vas naprositi iz vse duše
oprostila . 11

Mlada žena ni odgovorila niti besede, nego je
stopila v vežo. Polaneški pa do svoje smrti ni zvedel,
ali je bil ta molk sovraštvo ali oprostilo.

Toda vračal se je domov nekamo olajšan, zakaj
zdelo se mu je, da je bil dolžan ravnati tako. Bila
je to po njegovem mnenju majhna kazen, a ob

Rodbina Polaneških, III. zv. 24

® 370  ©

vsem tem mu je bilo malo do tega, kako ga je bila
razumela gospa Maškova. Morda si misli, si je dejal,
da sem jo naprosil, naj mi odpusti moje poznejše
ravnanje; vsekakor pa ji bom sedaj smel pogumneje
zreti v oči.

In v tej misli je bilo res nekoliko egoizma, bila
pa je v njej tudi težnja, da se vrne na pravo pot.

XXI.

Gospodična Helena je tudi prejela pred odhodom
od gospe Broničeve pismo, podobno onemu, ki ga je
prejela Marica, in tudi ona ga nalik Marici ni pokazala
Zavilovskemu. Sicer 'pa je Zavilovski teden pozneje
odšel s Švirskim. Posetil ni nobenega znanca razen
gospodične Ratkovske. Švirski sam ga je odvrnil
od vsakršnih posetov, in Polaneški mu je v raz¬
govoru s soprogo pritrdil popolnoma. ,,Sedaj“,
je dejal, „bi bilo to neprijetno za Ignacija in za
nas. Drugače je pri onih, ki so zahajali k njemu
dan za dnevom, zakaj ti so ga vajeni; toda drug
ne bi prebil nihče, da se ne bi ozrl na sled, ki
mu je ostal na čelu. Sicer pa se je Ignacij zelo
izpremenil. Na potovanju popolnoma okreva in
kadar se vrne, ga sprejmemo, kakor se ne bi bilo
nič zgodilo, a tujci bodo videli v njem bogatega
mladeniča."

In moglo je tudi res biti tako. Toda po njiju
odhodu sta Polaneška osamela, zakaj krog njiju
znancev se je razpršil na vse strani. Osnovski se

(Str. 369.) Mlada žena ni odgovorila niti besede,
nego je stopila v vežo.

■ •

@ 373  @

je mudil neprestano v Bruselju, in nihče ni določno
vedel, kje je. Gospa Broničeva in gospodična
Castellijeva sta bivali v Parizu, pa tudi hiša Zavi-
lovskih je bila zapuščena; gospa Kraslavska in
hči sta živeli zaprti le druga za drugo, gospo Emi¬
lijo pa je bolezen priklenila na posteljo.

Ostali so le še Bigielovi in profesor. Toda ta
je bil takisto bolan, a vrhutega se je vedel tako
čudno, da so ga imeli tuji ljudje kar za glupega. Drugi
so govorili nekamo ironično, da ne more biti zdrave
pameti človek, ki pričakuje, da krščanski duh prav
tako predre v zgodovino, kakor je predrl v zasebne
razmere. On sam je tudi jel misliti na smrt in se
pripravljati nanjo. Pogostoma je ponavljal Pola-
neškemu, da bi hotel umreti v ,,veži drugega sveta' 1 ,
in ravnal se je zaraditega na potovanje v Rim.
Ker pa je imel Marico zelo rad, je hotel še poča¬
kati, da porodi.

Tako je Polaneškima mineval čas v veliki
osamelosti. Bilo pa je to tudi potrebno za Marico,
ki se je v poslednjih dneh čutila jako nezdravo,
kakor tudi za njeno duševno razpoloženost. Pola-
neški se je trudil v zavodu ter obdeloval tudi se¬
be; prelevil se je v novega človeka ter čuval že¬
no, ona pa se je pripravljala za novo dobo v
življenju — pripravljala se zanjo veselo; že to, da
se bliža nova doba, je mislila, vpliva prijazno na
njiju oba. Polaneški je prihajal vsakega dne nekamo
manj brezobziren, prizanesljivejši v sodbi o ljudeh
in mirnejši ne le v razmerah do nje, nego tudi v

@ 374  ®

razmerah do vseh, s katerimi ga je življenje pri¬
vajalo v dotiko. Zanjo pa je imel še izjemno, po¬
sebno skrb. Daši je sodila, da ta skrb ni name¬
njena toliko njej kolikor bodočemu detetu, jo je
priznavala za upravičeno in mu je bila hvaležna
zanjo. Časih se je čudila neki bojazljivosti in neki
zadregi v njegovem ravnanju, toda ker ni mogla
ugeniti, da zadržuje občutke le njej na ljubo, je
pripisovala podobne prikaze Stankovi bojazni, ali
se izide vse po sreči.

V takem stanju je mineval teden za tednom.
Njiju enakoličnost so izpreminjali časih dopisi Svin¬
skega, ki jima je, .kadar je le količkaj utegnil,
podajal poročila o Zavilovskem in o sebi. V enem
izmed teh pisem je vprašal v imenu Zavilovskega,
ali dovoli gospa Polaneška, da bi ji smel Zavilovski
opisati svoje vtiske v obliki dopisa. ,,Razgovarjala
sva se o tem obširno 11 , je pisal Švirski. „Trdi, da
bo tudi vam prijeten odmev iz krajine, ki hrani
za vas toliko prijetnih spominov, drugič pa to
močno olajša delo, kadar piše človek zasebno.
Zdrav je, hodi dobro, je in pije znamenito. Vsak ve¬
čer ga vidim, ko sede k mizi in se loti pisanja.
To mu nekamo ne gre izpod rok, zakaj doslej,
kolikor vem, še ni spisal ničesar — mislim si pa,
da to polagoma zopet pride in v tem mu utegne ob¬
lika dopisov olajšati delo. Omenjam še, da se go¬
spodične Helene spominja neizmerno hvaležno in
da se mu ob vsakem spominu na gospodično
Ratkovsko zaleskečejo oči. Tudi jaz se je sporni-

•S) 375 @

njam pogostoma, zakaj — kaj naj počnem siromak?
Ako komu ni usojeno, ne pomaga nič, in ako je
komu odločeno, da mora ostati kol v plotu — ne
požene brstja niti spomladi. 1 '

Sredi novembra pa je prišlo iz Rima pismo,
ki je dalo obema Polaneškima dovolj misliti. Švirski
je pisal tole:

„Pomislite, da sta tu gospa Broničeva in go¬
spodična Castellijeva in da sem se srečal z njima.
Jaz sem v Rimu kakor doma in zvedel sem za
njiju prihod takoj drugi dan. Ali pa veste, kaj sem
storil? Pregovoril sem Ignacija na potovanje v Sici¬
lijo, kar me sicer ni stalo mnogo truda. Mislil
sem si, da se bo mudil v Palermi, v Sirakuzi, v
Taormini in ko bi slučajno prišel v pest maffiji,
bi ga stala odkupnina dokaj manj, nego je že plačal
za pravico, da je smel nositi nekaj časa Nitečkin
prstan. — Rekel sem si, ako se le imata srečati
kje na svetu in se spraviti, naj se srečata in spra¬
vita, nisem pa hotel jemati tega na svojo vest,
zlasti ne po vsem, kar se je bilo zgodilo. Ignacij
je skoro zdrav, toda njegovo duševno stanje še
ni normalno in v tem stanju bi utegnil kaj storiti,
česar bi se potem kesal vse življenje. Kar se tiče
onih žensk, sem uganil takoj, zakaj sta dospeli, in
veseli me v duhu, da sem jima prekrižal račune.
Da je bilo moje mnenje pravo, dokazuje to, da je
nekoliko dni pozneje prišlo na Ignacija pismo, s
čigar adrese sem spoznal rokopis cenjene vdove
po pokojnem Teodorju. Napisal sem na ovitek, da

-© 376  @

je Zavilovski odpotoval neznano kam, in pismo je
odromalo nazaj.

To pa je bil šele pričetek historije. Dan poz¬
neje sem prejel jaz pismo z vabilom na razgovor.
Odpisal sem, kako mi je žal, da ne morem ustreči
tej želji, češ, da si zaradi svojega opravka ne mo¬
rem privoščiti te prijetnosti. Nato sem prejel drugo
pismo, v katerem se sklicujeta na moj značaj, talent,
rod, na moje srce in sočutje z nesrečno ženo ter
prosita, naj pridem ali sam, ali napovem uro, kdaj
bom v atelierju. Ni bilo pomoči — šel sem. Spre¬
jela me je sama gospa Broničeva z jokom in s celim
potokom pripovedovanja, ki ga ne mislim ponav¬
ljati in v katerem se kaže Nitečka kot mučenica
sveta Neža. Pravila mi je, da ji ni do ničesar dru¬
gega nego do dobre besede Zavilovskega, češ,
da je dete bolno, da kašlja in bržkone ne dočaka
drugega leta, da pa hoče umreti z besedo oprostila.

Nato, priznavam, sem bil nekoliko omehčan,
pa še sem se držal. Sicer pa jima nisem mogel
dati naslova Zavilovskega, ker res nisem vedel, v
katerem hotelu se nastani. Potil sem se kakor v
parni kopeli in naposled sem obljubil nekamo
splošno, da pregovorim Ignacija, ako začne sam
govoriti z menoj o gospodični Castellijevi, naj stori
to, kar si želi gospa Broničeva.

Toda vse to še ni nič. V trenutku, ko sem
že mislil na odhod, je vstopila zdajci sama gospo¬
dična Lineta ter se obrnila do tete s prošnjo, da
bi smela izpregovoriti z menoj na štiri oči. Mimo-

•s> 377 @

grede omenjam, da je shujšala in da se mi je
zdela še večja nego navadno, prav kakor topola,
ki jo lahko zlomi vsak veter. Komaj sva bila sama,
se je obrnila name in mi dejala: ,Teta me poizkuša
opravičiti ter dela vse to iz ljubezni do mene, zato
sem ji hvaležna, toda tega ne morem prebiti ter
vam priznavam, da sem kriva, da sem odurna, da
nisem vredna ničesar in da sem stoterno za¬
služila, ako sem nesrečna. 1  Ko sem zaslišal to, sem
ostrmel, toda videl sem, da govori resnico, zakaj
usta so se ji tresla in oči so se ji kalile. Ljudje
pravijo, da imam srce kakor maslo, toda priznavam
vam, da me je to močno genilo, in vprašal sem jo,
kaj utegnem storiti zanjo. Nato mi je odgovorila,
da ničesar, toda naprosila me je, naj verjamem vsaj
to, da ni nikakor deležna tetinih poizkusov, ki hoče
obnoviti razmere, da so se ji po činu Zavilovskega
odprle oči, kakšna je in kaj je bila storila, in da tega
v življenju ne pozabi nikdar. Proti koncu je po¬
novila še enkrat, da je sama kriva vsega, in me
naprosila, naj ta razgovor ponovim Zavilovskemu,
toda ne še sedaj, nego pozneje, ko je ne bo mogel
več sumničiti, da ga hoče geniti.

Torej kaj? Ali bi verjeli kaj takega? Jaz vidim
jasno dvoje. Prvič, da jo je poizkušeni samomor
Zavilovskega gotovo okrutno ganil, in drugič, da
je neizrečno nesrečna in kdo ve, ali ni res bolna.
Prišlo mi je tudi v glavo mnenje gospodične Helene
Zavilovske, ki ste mi ga povedali, češ, da se o
človeku ne sme obupati, dokler živi. Verjamem

© 378  ©

takisto: Ko bi se tudi hotel on sedaj vrniti k njej,
da ona ne privoli, samo zaraditega ne, ker se ga
ne čuti vredne. Kar se tiče mene, si mislim, da
je na svetu dokaj boljših in plemenitejših ženskih
značajev, nego je ona, toda naj me vzame zlodej,
ako bom kdaj deloval proti njej.“

Nadaljnja vsebina tega pisma je obsezala po¬
zdrave na njiju in Bigielove.

To pismo je napravilo na vse velik vtisk ter
služilo za predmet marsikateremu razgovoru med
Polaneškima in Bigielovima. Pokazalo se je tudi
takoj, kako se je bil Polaneški izpremenil. Prej
ne bi bil našel dovolj besed za obsodbo gospodične
Castellijeve in nikdar ne bi bil verjel, da se v ženski
te vrste more oglasiti nekaka boljša struna; sedaj
pa je dejal, ko je gospa Bigielova (ki je kakor
druge gospe stala z dušo in telesom ob gospodični
Ratkovski) izrazila dvom, ali ni to izpremenjena
taktika gospodične Castellijeve.

„Ne, za to je še premlada in zdi se mi od¬
kritosrčna v tej stvari. To je že nekaj velikega, ker
tako brezobzirno priznava svojo krivdo, zakaj to
dokazuje, kako se ji je pristudila laž.“

Po kratkem premišljanju je dodal:

„Spominjam se, kako je na primer ta Mašek
nekolikokrat res priznal, da koraka po blodnji in
napačni poti, toda takoj je iskal mimo sebe raz¬
logov, s katerimi se je hotel opravičiti. ,Pri nas je
to neizogibno treba 1 ; ,to je krivda naše družbe 1 ;

,plačujem s takim denarjem, kakršen kroži! 1  —

•S) 379 @

Koliko sem slišal vsega tega! Toda to ni bilo res¬
nica. To se pravi imeti pogum, ako človek reče:
,To je moja, samo moja krivda ! 1  in kdor ima ta
pogum, ta še ni izgubil vsega . 11

„Torej sodite, da bi Zavilovski storil prav,
ko bi se vrnil k njej ? 11

„Tega ne sodim ter niti ne mislim, da bi se
moglo zgoditi . 11

Toda živo zanimanje, ki sta ga prebudili po¬
ročili iz Rima, kakor tudi skrb za Zavilovskega in
gospodično Castellijevo, oboje je izginilo kmalu
spričo druge važnejše skrbi, ki je visela nad do¬
mom Polaneških. Proti koncu oktobra se je jelo
Maričino zdravje očividno kvariti. Kazilo se je bilo
sicer že prej, vendar je to prikrivala, kolikor je
mogla. Časih ji je tako utripalo srce in obhajala
ji je tolika bolest, da se niti ni mogla geniti s sedeža.
Temu so se še pridružile bolečine v križu in omo¬
tica. V tednu dni se je izpremenila in shujšala
tako, da je jelo to vznemirjati celo zdravnike, ki so
smatrali te prikaze za navadno napoved bližnjega
poroda. Prozorno njeno lice je dobilo časih ne¬
kake modrikaste pege in zlasti v trenutkih, ko je
imela oči zaprte, je bilo povsem podobno mrliškemu.
Celo gospa Bigielova, ki je bila največja optimistka
v okolici, se koncem ni mogla iznebiti bojazni;
zdravnik pa je kar dejal Polaneškemu, da utegne biti ob
podobnem pogoju pričakovan dogodek nevaren sam
na sebi in v posledicah. Samo Marica, dasi je prihajala
dan na dan slabša in bolj utrujena, se ni odrekla nadi.

-s 380 ■©

Toda odrekel se ji je Polaneški. Prišli so nanj
tako težki trenutki, da so se mu vse bolečine in
žalosti, kar jih je bil prebil v življenju, kazale ničevne
proti temu strašnemu nemiru, ki je pogostoma pre¬
hajal v popoln brezup. Nekoč po poroki z Marico
je bilo v njegovih pojmih o zakonu in v nadah
za bodočnost dete glavni predmet; šele sedaj je
spoznal, da bi dal ne enega, nego vse otroke,
kolikor jih je mogel imeti, samo da bi otel to
edino ljubljeno glavo. Srce mu je pokalo, ko
mu je časih Marica ponavljala s svojim oslabelim
glasom vprašanje, ki mu ga je bila stavljala že
večkrat prej: „Stanko, kaj bo, ako bo deček?“
Rad bi se bil zgrudil pred njo, jo objel in rekel:
„Bodi za zlodeja že deček ali deklica, samo da mi
ostaneš ti živa!“ Toda moral se ji je nasmihati
in ji mirno zagotavljati, da mu je eno. Polastila
se ga je iznova bojazen — in ona nada, ki so jo
zbudile v njem Maričine besede, da se val zla
vrne po usmiljenosti božji le kakor žalost, se je
razpršila brez sledu. Sedaj je imel časih zopet ob¬
čutek, da utegne biti Maričina bolezen ta val, ki
se vrača. Kako je moglo to biti, na to si ni mogel
odgovoriti, toda zaman mu je dejal razum, da na
primer med prestopkom gospe Osnovske ali go¬
spodične Castellijeve in kaznijo, ki ju je zadela, tiči
nekaka zveza, ki je tukaj ni. Strah mu je od¬
govarjal na to, češ, zlo se more pritihotapati v živ¬
ljenje po takih tajnostnih potih, da človeška pamet
nikdar ne zasledi tega. In ob tej misli ga je ob-

@ 381  ®

hajal naravnost mističen strah. Človek v nesreči
izgubi sposobnost, da bi mislil trezno, in živi pod
navalom grožnje, in pod takim navalom je živel
Polaneški. Videl je samo propast in svojo one¬
moglost. Cesto si je dejal, zroč na shujšano Mari¬
čino lice: „Človek bi moral biti glup, ko bi sma¬
tral za mogoče, da ne umre!“ in obenem je iskal
obupno na njenem licu vsaj sence nade ter se z
vsako kapljico krvi, z vsakim delcem možgan upiral
njeni smrti. Zdelo se mu je neumevna krivica to, da
bi ona zaprla oči za vselej, preden ji on pokaže,
kako neizmerno jo ljubi, preden ji nagradi vse
te trenutke brezobzirnosti, sirovega ravnanja z njo,
egoizma in izneverstva, preden ji poreče, da je
postala duša njegove duše, nekaj ne le nad vse
ljubljeno, nego tudi nad vse spoštovano na svetu.
Ponavljal si je, ako Bog tega ne stori njemu na
ljubo, da mora to storiti zaradi nje, da vsaj odide
z občutkom takšne sreče, kakršno je zaslužila. Od
tega drznega predpisovanja Bogu, kako mora rav¬
nati, je prešel zopet k potrtosti in prošnji. Toda
v tem je prihajalo Marici huje od dne do dne, on
pa je bil med dvojnim obupom, izmed katerih je
kričal eden: „To ni mogoče!“ drugi pa: „To mora
biti!“ ter se je res zvijal kakor v kleščah.

Pri tem pa je bilo neizogibno potrebno, ako
ni hotel ženi jemati nade, da se je delal, kakor bi
njene bolezni ne smatral za resno. Tudi zdravnik
in gospa Bigielova sta ga svarila, naj je ne vzne¬
mirja; velevala mu je tako tudi svoja pamet, toda

-© 382  @

obenem je bilo to zanj novo trpljenje, ker mu je
prišlo v glavo, da bi mogla to smatrati za ne-
dostajanje sočutja ter umreti z mislijo, da je ni nikdar
ljubil. Pa se je tudi vse korenito izpreminjalo v
njem. Noči, prebite brez spanja, utrujenost in strah,
vse to ga je spravilo v stanje nekake bolne na¬
vdušenosti, v kateri je videl nevarnost samo, itak
preveč upravičeno, v pomnoženi meri. Zdelo se
mu je, da ni več nobene nade, in časih se mu je
zdelo, kakor bi bila Marica že umrla. Po cele
dni se je spominjal vseh dobrih strani njenega
značaja, njenih besed, njene dobrotnosti in mirnosti;
spominjal se je, kako.so jo imeli vsi radi, in ob¬
enem je ošteval samega sebe, da je ni bil vreden,
da je ni ljubil dovolj, da je ni dovolj cenil in ji
bil na koncu nezvest in da jo zaraditega mora
izgubiti — a izgubi jo po pravici.

A v tej zavesti, da je zaslužil tak strašen udarec
in da se je že prepozno poboljšati, je bilo nekaj,
kar mu je kar trgalo srce. Tudi ti, ki so bili v življenju
zmerom močno ljubljeni, zapuščajo, odhajaje odtod,
za seboj žalost, da niso bili še dovolj ljubljeni —
največjo žalost izmed vseh.

V začetku grudna sta se po dvamesečnem
bivanju v Italiji vrnila domov Švirski in Zavilovski.
Polaneški je bil tako shujšal in se postaral, da sta
ga komaj spoznala. Ves zaglobljen v svojo nesrečo,
se skoro ni menil zanju in kakor v sanjah je po¬
slušal njiju tolažljive in izpodbudne besede, kakor
tudi pripovedovanje, s katerim je vrli slikar hotel

@ 383  @

razvedriti njegove izmučene misli. Kaj mu je moglo
sedaj biti do Zavilovskega, do gospe Broničeve,
ali gospodične Castellijeve, ko je utegnilo biti
njegove Marice vsak dan konec! Švirski, ki je gojil
do nje pravo prijateljstvo in hotel kjersibodi zajeti
nekoliko nade, se je napotil h gospe Bigielovi, toda
niti ta je ni imela mnogo. Zdravniki sami niso
dobro vedeli, kaj je bolnici, zakaj njenemu stanju so
se pridružile še različne zamotanosti, katerih ni bilo
niti mogoče določiti. Vedeli so samo, da deluje
srce bolničino nepravilno, in bali so se, da bi pod
vplivom slabega krvnega obtoka ne nastali v žilah
izmetki, tedaj pa bi mahoma nastopila smrt. A
vrhutega so se tudi v primeru srečnega poroda bali
mnogočesa: sušice, oslabelosti in vsakršnih po¬
sledic, ki so se mogle pokazati šele pozneje. Švirski
se je prepričal, da je tudi Bigielova odslovila nado,
zakaj proti koncu razgovora se je razjokala in
dejala:

,,Uboga Marica, toda ubožen je tudi on! Ko
bi mu ostalo vsaj dete, morda bi našel moči, da
prebije ta udarec.* 1

In razjokavši se je dodala:

„Itak ne umejem, kako je mogoče prebiti
vse to.“

Bilo je tudi res. Polaneški ni jedel in ni
spal. V zavodu se že davno ni pokazal, iz hiše pa
je odhajal samo za trenutek po cvetice, ki jih je
imela Marica zmerom rada in ki sojo razveseljevale.
A bila je že tako bolna, da se je on vselej, ko ji

®> 384  ©

je prinašal kitico krizantem, vračal z grozno mislijo:
Morda jih nese že za krsto! Marica sama si je
jela domišljati, da se ji morda že bliža smrt. So¬
progu ni hotela reči ničesar, toda vpričo gospe
Bigielove se je razjokala nekega dne od žalosti po
življenju in po Stanku. Mučila jo je tudi misel, kako
to prebije, zakaj želela je, da bi mnogo žaloval
po njej in da ne bi obenem trpel mnogo. Dalje časa
pa se je delala pred njim, kakor bi bila prepričana,
da se vse izide po sreči.

Toda pozneje, ko so jo jele obhajati slabosti,
je dobila toliko poguma, da je odkriteje izprego-
vorila z njim. Zdelo se ji je, da je to njena dolžnost,
in zato je nekoč ponoči, ko je gospa Bigielova, pre¬
magana po zaspancu, odšla spat in je on kakor
zmerom bedel pri njej, potegnila k sebi njegovo
roko in dejala:

„Stanko, hotela bi izpregovoriti s teboj in te
nečesa naprositi."

„Kaj hočeš, ljubica?" jo vpraša Polaneški.

Bilo je očividno, da je nekaj časa premišljala,
kako bi izrazila svojo prošnjo, in potem je začela
govoriti:

„Obljubi mi . . . Vem, da še gotovo ozdra¬
vim . . . toda obljubi mi ... ko bi bil deček, da
ga boš ljubil in boš dober z njim."

Polaneški je z nadčloveško močjo zadržal jok,
ki ga je pograbil za prsi, in odgovoril mirno:

„Ej, predraga moja! Tudi tebe bom zmerom
ljubil in njega. Bodi prepričana . . .“

s>  385 g>

Nato je Marica izkušala dvigniti njegovo roko
k ustnicam, toda bila je tako slaba, da se ji ni po¬
srečilo; torej se mu je jela od hvaležnosti na¬
smihati, a črez trenutek je rekla zopet:

„A še nekaj ... Ne misli, da bi mislila takoj
na Bog ve kake grozne reči — nikakor ne — toda
- hotela bi se izpovedati.“

Polaneški je zatrepetal po vsem životu.
„Dobro, dete moje“, ji odgovori z jecajočim
in nekamo ne svojim glasom.

Ona pa se je spomnila, da mu je nekoč
ugajal izraz „služba božja“, in hotela mu je dati
razumeti, da tu ne gre za nič drugega nego za
izvršitev navadnih verskih dolžnosti. Zato je po¬
novila s skoro veselim smehom: ,,Služba božja!“
Izpoved se je vršila dan pozneje. Polaneški
je bil že tako prepričan o koncu vsega, da se je
skoro čudil, ko je Marica še živela in ji je zvečer
nekoliko odleglo.

Ni si smel spustiti nade v dušo. Ona pa je
postala svežejša in je rekla, da že laže diha. Okrog
polnoči je pričela z njim običajno pričkanje, naj
gre počivat. Tudi ni bil videti dosti boljši nego
ona — zaradi žalosti in onemoglosti. Branil se je
tudi sedaj izpočetka in jo zagotavljal, da je spal
podnevi, kar pa ni bilo fes, da je spočit; toda ko je
le močno silila vanj, je privolil, zakaj bili sta pri njej
izkušena strežnica in Bigielova. Zdravnik, ki je že
teden dni spal v njiju stanovanju, ga je zagotovil,
da se v tem trenutku ni treba bati ničesar hujšega.

Rodbina Polaneških, Til. zv.

25

■s) 386 @

Ko je odšel, je storil to, kar je delal navadno;
to je, sedel je na naslanjač pri durih ter jel po¬
slušati, kaj se godi v njeni sobi. Tako so mu jele
minevati ponočne ure.

Ob najmanjšem šumu je planil pokonci, toda
ko je šum utihnil, je sedel iznova ter začel pre¬
mišljati hitro in kaotično, kakor navadno premišljajo
ljudje, nad katerimi visi nevarnost. Časih so
se mu misli zmedle od utrujenosti, tvoreč nekakšno
gosto goščavo, v katero se je zapletal, nezmožen
razločevati ničesar. Moči je imel nenavadne, toda
v desetih dneh se ni preoblekel, niti slekel in po¬
konci sta ga držali .samo črna kava in vročnica.
Niti sedaj se ni vdal, dasi je imel glavo težko kakor
svinec, in goščava misli se je izpremenila v črno
meglo brez enega svetlega žarka. Mehanično si je še
ponavljal, da je Marica bolna in da on sam ne
sme zaspati; toda te besede niso imele niti naj¬
manjšega pomena.

Naposled so ga premagale trudnost, onemoglost
in noči brez spanja. Obšlo ga je nepremagljivo težko
spanje, v katerem človek ničesar ne sanja, v katerem
izgine istinitost, izgine ves svet in otrpne življenje.

Šele zarana ga prebudi trkanje na duri.

„Gospod Stanislav!“ se oglasi zamolkli glas
gospe Bigielove.

Polaneški poskoči, se zave in zdirja z njo
vred iz sobe. Z enim pogledom premeri Maričino
posteljo in ko ugleda spuščene zavese, se zašibe
noge pod njim.

@ 387  ®

„Kaj se je zgodilo ?“ vpraša obledelih ustnic.
Gospa Bigielova mu odgovori enako tiho, z
drhtečim glasom:

„Imate sina . . .“

Nato si položi prst na ustnice.

XXII.

Nastali pa so še dnevi težki, zelo težki. Prišla
je tolika slabost, da se je Maričino življenje utri¬
njalo kakor plamenček. Ali se razgori, ali ugasne?

Na to ni mogel odgovoriti nihče. Ali mladost
in olajšava, ki jo je prinesel organizmu porod, sta ji
ohranila življenje. Nekega dne se je prebudila
bolnica po dolgem spanju nekamo krepkejša. Stari
zdravnik, ki je bil pri njej in ki je to potrdil, se
je hotel prepričati še natančneje, da izboljšava ni na¬
videzna; zato je zahteval, naj se pokliče še drug
zdravnik, s katerim je bil imel prej posvetovanje.
Polaneški je šel sam ponj ter je bil ves iz sebe, ko
ga je iskal pol dneva po mestu, zakaj ni še smel
upati, da se je pojavil že odločen preobrat na boljše
v njeni bolezni in v njegovi nesreči. Ko je naposled
našel zaželenega zdravnika in prišel z njim domov,
jima je prišla gospa Bigielova v prednji sobi naproti
vlažnih trepetalnic, toda veselega lica in dejala:

„Bolje ji je! Odločno bolje!“

Dalje ni mogla govoriti, zakaj solze so ji
zalile oči. Polaneški je od razburjenosti obledel,

25 »

@ 388  ©

ona pa je črez trenutek premagala svojo radost
in jela pripovedovati. Ob tem se je smehljala s
solzami v očeh:

,,Ali veste, da že hoče jesti! Prej je naročila,
naj ji prinesem otroka. Tudi je vprašala, zakaj se
še niste vrnili. Toda sedaj hoče jesti, toda kako
hoče jesti! Hvala Bogu! Hvala Bogu!“

Vsa razvneta je objela Polaneškega, on pa si
je dalje časa pritiskal njene roke na ustnice. Trepetal
pa je ves od onemoglosti, da zadrži radost kakor
tudi jok, ki se je bil nakopičil v njem v toliko
dneh strahu in muk ter si je sedaj šiloma odprl pot.

V tem sta stopila' zdravnika k Marici in pre¬
sedela pri njej dobro dolgo. Ko sta se po končanem
posvetu pokazala iznova, je bila na njiju licu za¬
paziti zadovoljnost. Na nujna vprašanja Polaneškega
je dejal oni, ki je bil njen domači zdravnik, star
godrnjač z zlatimi naočniki na nosu in z zlatim
srcem v prsih, sam ves srečen, toda močno utrujen,
nekoliko jezno:

„Kako ji je? Pojdite ter zahvalite Boga ...!“

In Polaneški je šel. Ako bi bil naravnost neje-
vernik, bi bil šel v tem trenutku takisto — in s
srcem, zalitim s solzami ter s hvaležnostjo, ki je
kar kipela, bi bil takisto zahvaljal Gospoda Boga,
da se ga je usmilil, da je bil ukazal valu zla, naj
se vrne le v podobi žalosti, očitanja vesti in muk
ne pa v podobi smrti.

Potem, ko se je pomiril, je šel po prstih v
ženino sobo, v kateri je bila že gospa Bigielova.

@ 389  @

Marica je živo zrla predse z razveseljenimi očmi
in na prvi pogled je bilo moči zapaziti, da ji je
dokaj bolje. Ugledavši ga, je dejala:

„Torej vidiš, Stanko ... je dobro!“

„Dobro, predraga 11 , odgovori tiho Polaneški.

Ni pa še bil čas za glasne izbruhe veselja,
torej je sedel molče ob njeni postelji. Toda črez
trenutek ga je radost in neizmerna ljubezen do nje
prevzela tako, da se je sklonil nad njo, objel njene
noge, pokrite z odejo, položil k njim obraz in
vztrajal tako nepremično.

Ona pa, dasi je bila močno oslabela, se je
mirno smehljala. Nekaj časa ga je gledala, nato je
kakor otrok, kadar ga božajo, rekla gospe Bigielovi,
kažoča s prozornim prstkom na te črne lase, opri¬
jemajoče se njenih nog:

„Rad me ima!“

Drugo jutro se je Marica čutila še zdravejšo,
in od tega trenutka je skoro vsaka ura prinesla
izboljšavo. Koncem ni bil to več nepričakovan
povrat k zdravju, nego nekakšen razcvet, nagel
nastop pomladi pozimi, ob katerem je strmel celo
zdravnik. Polaneškega je sedaj časih mikalo kričati
od veselja, ki ga je dušilo tako, kakor prej —
muka. Marice še niso pustili iz postelje, ko pa so
se vračale njene moči, rdečica, veselje do življenja,
dobra volja, je jela ugovarjati in je obetala vsak
večer, da vstane drugo jutro. Samo v eni reči je
prinesla dolga bolezen in slabost premeno v njenem
stanju, ki pa je imela precej izginiti skupno z

@ 390  @

ostalimi sledovi bolezni. Žena, nekoč prej tako
mirna in resna, je bila črez nekaj časa podobna raz¬
vajenemu otroku, ki si pogostoma želi različnih
reči na vso moč ter se istinito muči, kadar mu jih
odklonijo. Ko se je Polaneški razgovarjal z njo,
je časih nehote posnemal njen ton, zato so bile
one njiju grimase predmet za veselje.

Nekoč se je pritoževala, da ji gospa Bigielova
neče dati rdečega vina. Gospa Bigielova se je opra¬
vičevala, da ga ji je dala toliko, kolikor ga je do¬
volil zdravnik; počakati mora, dokler ne privoli,
da ga ji da več. Polaneški je takoj začel miriti
Marico, govoreč povsem tako, kakor je govoril
svoje dni Litki:

,,Dado otroku vina, kmalu mu ga dado . . .!
Samo da pride zdravnik.“

A Marica reče nato:

„Rdečega . . .!“

,,Toda kako rdečega!“ odgovori živo Polaneški.

Potem sta se spustila v smeh in gospa Bigie¬
lova z njima vred. Kakor se je bil prej v tej sobi
povznašal strah pred smrtjo in nesrečo, tako jo je
sedaj pogostoma osvetljevala radost kakor solnce.
Časih je obšla vse kaj dobra volja in h krogu
znancev je bilo šteti tudi deda, ki je bil, odkar je
prišel vnuk na svet, poln očakovskega, toda dobrot¬
nega dostojanstva, neizključujočega veselosti. Sicer
pa je bilo različno; časih ga je prevladala vzvišena
in slovesna razpoloženost. Nekega dne je prinesel
oporoko ter prisilil vse, da so začuli vse njene

(Str. 389.) Objel je njene noge, položil k njim
obraz in vztrajal tako nepremično.



@ 393  @

odstavke od začetka do konca. V predgovoru se je z
ginljivimi besedami poslavljal od sveta in od
hčerke, od Polaneškega in vnuka. Pri tem ni ščedil
z migljaji glede njegove vzgoje, da postane iz
njega dober vnuk, vrl sin, oče in občan — in
navzlic temu, da je od Maškovega bankerota imel
samo toliko, kolikor mu je dajal Polaneški — je
bil vendar močno ganjen s svojo darežljivostjo in
ves večer se je košatil kakor pelikan, ki je s svojo
krvjo nakrmil mladiče.

Človek, ki se po težki bolezni iznova rodi na
svet, prekorači nekamo vse stopinje detinstva in
prve mladosti, s tem edinim razločkom, da se to,
kar se je bilo prej štelo na leta, šteje ob takih
razmerah na tedne ali celo na dneve. Tako je bilo
tudi z Marico. Gospa Bigielova, ki jo je izpočetka
klicala „bebe“, je dejala s smehom, da se „bebe“
polagoma izpreminja v majhno deklico, a iz deklice v
gosko. Toda v goski se je jela potem pojavljati
ženska koketerija. Sedaj, kadar so jo česale, je za¬
htevala brezpogojno, naj ji postavijo na kolena ne-
veliko zrcalo, ki ga je imela po materi, in marljivo
je zasledovala v njem, ali se je uresničila napoved
gospe Bigielove, da je „potem ženska še lepša“,
tudi na njej. V prvih dneh je to zasledovanje ni
preveč pomirjalo, pozneje pa jo je čimdalje bolj.
Naposled je nekega dne naročila, naj ji takoj po
česanju podado še enkrat zrcalo, ter je še enkrat
temeljito ogledala polt, oči, usta, lase, izraz lica,
izkratka vse, kar je mogla ogledati.

-s) 394 @

In ta pregled se je izšel dobro, zakaj lice se
ji je razjasnilo, jela se je smehljati in naposled se
je obrnila proti sobani Polaneškega, se pogrozila
s shujšano pestičko ter dejala z zmagohlepnim iz¬
razom ;

„Toda čakaj sedaj, gospod Stanko!“

In res še ni bila nikdar tako lepa. Njena polt,
ki je bila zmerom zelo čista, je bila še prozor-
nejša in podobnejša lilijam nego takrat, ko je Za-
vilovski izgubljal glavo ter zlagal o njej pesmi od
jutra do večera. A vrhutega je z njenega lica že od¬
sevala prva zarja zdravja. Iz oči, iz ust, iz obličja
tako zdrobnelega po bolezni, se je žarilo kot ne¬
kaka svetloba, kot nekaka preroditev, kot pomlad.
Bila je to izkratka prekrasna glavica, polna jasnih
in lahnih barv skupno z nežnimi obrisi — res
umetniška in, kakor se je bil nekoč izrazil Zavi-
lovski, cvet z livade, tako lep, da se je človek ni
mogel nagledati, kadar je počivala na blazinah,
postlanih s temnimi lasmi. Zato tudi ni bilo treba biti
prizanesljivemu tako imenovanemu gospodu Stanku,
ki je izborno vedel vse to in ki ni mogel, kakor
se je izrazil Bigiel, od ljubezni geniti niti roke,
niti noge. Sedaj je ni le ljubil kot ženo in drago
glavico, nego je čutil brezmejno hvaležnost zato,
da ni umrla — in izpričeval ji je svojo radodar¬
nost s tem, da je izkušal ustreči vsaki njeni želji.

Marica si ni bila nikdar mislila, da se tolikanj
izpremeni v os njegovega življenja, v zenico njego¬
vega očesa, v dušo vseh njegovih misli in dejanj.

® 395  @

Nikdar si še nista bila v jezi, toda sedaj, ko se
je Marici vrnilo zdravje, je stopila v njiju stano¬
vanju taka sreča in taka radost, kakršne še 'ni
bilo.

Pomagal je k temu dejanski tudi drobni Po-
laneški. Marica ni mogla sama dojiti, in soprog, ki
je bil naprej videl to, je najel sinu dojko. Ker pa
je hotel pripraviti bolnici veselje, je poiskal njeno
davno znanko iz Kremena. Služila je bila nekoč
pri Plavickih, po njiju odhodu pa je šla služit v
Jalbrikov in ondi jo je zadela nesreča. Nikdar se
ni dobro zvedelo, kdo je bil njen vzrok. Ako pa
je bilo mogoče očitati kakemu veleposestniku ne-
dostajanje ljubezni do prostakov, ni bilo mogoče
tega očitati gospodu Gontovskemu, zakaj po vsem
Jalbrikovu je bilo dovolj dokazov, kako močno je
gospod Gontovski ljubil prostake. Celo pri po¬
godbah s služabniki so bivaki Jalbrikova med
drugimi točkami govorili tudi to, da „gospod graščak
jezdi na belem konju, strelja s samokresom in
meče po dekletih svoje oči.“ Ako na eni strani ni
bilo lahko umeti, v kakšni zvezi so pravzaprav
običaji gospoda Gontovskega s službenimi pogod¬
bami, je bilo to na drugi strani docelo jasno, da
je po zaslugi teh običajev Polaneški lahko našel
dojko za svojega sina.

Ker je bila to krepka, mlada in zdrava Ma¬
zurka, se je moglo mlademu možu v njenem
varstvu goditi le dobro. Mali Polaneški je bil
sploh taka stvarca, ki se je izza svojega prihoda

@ 396  @

na svet raztezala v hiši čimdalje bolj, ne ozirajoč
se na nikogar in brigajoč se le za svoje potrebe in
koristi. Po tej metodi se je v trenutkih, ko ni jedel
ali spal, ukvarjal z vajo in razvojem svojih drobnih
pljuč; gnal je tako presunljiv krik, kakršnega
je bila zmožna njegova mlada doba. Ob takih pri¬
likah so ga donašali najpogosteje k Marici, pri
kateri so se pričele dolge seje, na katerih so se po¬
drobno presojale vse njegove telesne in duševne
prednosti kakor tudi očividna podobnost z očetom
in materjo. Pri tej priliki je bilo dognano, da ima
nos po materi, in dojkina opomnja, da ima nos
kakor maček, je bila zavržena z redkim enoglasjem;
dognalo se je tudi, da bo imel kaj vabljiv nasmeh,
da bo bruneten, da bo brez dvojbe velik, da je zelo
živ in da se bo odlikoval s čudovitim spominom.
Gospa Bigielova je, dokler je Marica še ležala, na
svojo pest odkrivala to in ono in svoja odkritja
razodevala vsem. Tudi nekoč, ko je prišla k Marici,
je jela govoriti veselo in z naglico, vredno vsega
priznanja:

,,Pomisli, da je raztegnil prstiče na eni roki
in jih, človek bi prisegel, prešteval z drugo. To
bo nedvojbeno matematik."

Marica ji je odgovorila docela resno:

„To bo imel po očetu."

Pa tudi ona sama je odkrila, kar se tiče dne,
dokaj prej nego gospa Bigielova, da je to zelo
ljubljena stvarca. Kar se tiče Polaneškega, je zrl
v prvih trenutkih na novega znanca začuden in

® 397  @

nekamo nezaupen. Ob svojem času si je bil močno
želel hčerke, poglavitno zato, ker je imel po svoji
čudi in stanu dobrega srca otroke zelo rad, torej
si je mislil, da bo to nežnost, ki jo ima v sebi,
utegnil posvečevati samo dekletu. Bog ve, zakaj je
tičala v njem predstava, da bo sin kmalu nekakšen
deček, poba, malone brkast, govoreč z basom kakor
žrebec, h kateremu ne smeš pristopati z nežnostjo,
ker jo prezira. Šele polagoma, ko je zrl na to
drobno, na pernici speče bitje, se je jel prepriča-
vati, da to ni nikakšen deček, nego ubogo, majh¬
no bitje brez orožja, ki je vredno vsega sočutja,
ki potrebuje toliko ljubezni in varstva, kolikor vsa
dekleta na svetu. Sicer si je dejal: ,,Saj je to še
tak fantič" in od tega trenutka je prihajal do nje¬
ga čimdalje bolj nežen ter ga je črez nekoliko dni
celo sam poizkušal prinesti k Marici. To pa je
storil s tako docela nepotrebno opreznostjo in ob¬
enem tako okorno, da je zbudil smeh, ne le Ma¬
ričinega, nego tudi gospe Bigielove in navzlic
svojemu dostojanstvu tudi — dojkin.

V stanovanju Polaneškega se je sedaj od
jutra do večera razlegal smeh. Oba, prebudivši se
zarana, sta se zbudila s to blaženo zavestjo, da
jima današnji dan prinese novo veselje. Bigiel, ki
so mu od tedaj, ko je vstala Marica, dopuščali prihajati
vsak večer z violončelom, je dejal nekdaj, opazujoč
njiju življenje, seveda po pristojnem preudarku:

„Na vrle ljudi, kakor na vsakogar more priti
nesreča, zato pa se, kadar se jim godi dobro, ne
more nikomur goditi bolje."

-s 398 @

In res se jima je godilo dobro. Marica je
sklepala po tem, kar je bila ob svojem času sli¬
šala od gospe Bigielove in kar je mislila sama,
da je vzrok temu novemu razcvetu moževe lju¬
bezni dete, ki ju je zvezalo z novimi vezmi. Ne¬
kega dne jela celo o tem govoriti s Polaneškim,
toda on ji je odgovoril popolnoma preprosto:

„Ne! Na mojo čast! Njega imam seveda tudi
rad, toda tebe sem že ljubil ne.izrečno, preden je
prišel na svet ■— zaradi tebe same, zato ker
si taka, kakršna si. Ozri se okrog sebe, pomisli
nekoliko kaj se godi po svetu in komu te morem
primerjati . . . ?“

Prijel jo je za roko in jo jel poljubljati ne le
z veliko ljubeznijo, nego tudi z največjim spošto¬
vanjem, in dodal:

„Ti sama ne boš nikdar vedela, kaj si mi in
kako te ljubim!“

Ona se je pritisnila k njemu in ga vprašala z
licem, jasnim od sreče kakor solnce:

„Ali res, Stanko . . . ? Povej mi to še enkrat!“

XXIII.

Prišel je krst. Mali človek je bil že krščen za
silo, zakaj to je bila storila takoj po njegovem rojstvu
gospa Bigielova, ki se ji je zdelo glede na ma¬
terino bolezen, da „mali“ umre vsak hip . . . Toda
njemu to ni prišlo v glavo — in ob najboljšem
zdravju in najboljšem teku do jedi je čakal slav-

@ 399  ®

nosti, pri kateri bi imel igrati glavno nalogo. Po-
laneški je povabil vse znance; poleg domačih
ljudi in deda Plavickega so prišli gospa Emilija,
ki je za ta dan zbrala ostanke svojih moči, oba
Bigiela z malimi Bigielčani in profesor Vaskovski,
Švirski, Zavilovski ter gospodična Ratkovska.

Gospa Polaneška, ki je bila že zdrava, je bila
lično oblečena in srečna. Videti je bila tako mična,
da si je Švirski, ko jo je ugledal, segel z obema
rokama v lase in dejal z navadno svojo odkrito¬
srčnostjo :

„To preseza vsak pojem. Človek bi kar oči
pustil na vas!“

„Kaj!“ zakliče Polaneški, ne malo zadovoljen
ter ponašajoč se z njo, kakor bi bil že davno
trdil to, o čemer so se drugi prepričali šele sedaj.

„A Švirski mu odgovori:

„Zgrudite se na kolena! Ne rečem ničesar

več!“

Marica je bila v zadregi, ko je to poslušala,
toda obenem je gorela od veselja, ker je bila pre¬
pričana, da govori Švirski prav. Bila pa je pri¬
siljena paziti na goste, a to tem bolj, ker je iz-
početka nastala neka zmeda. V prvem paru bi
imela nesti malega Stanka gospa Emilija in Bigiel,
v drugem bi imel biti slikar z gospodično Rat-
kovsko. Toda v tem je začel Švirski iznenadoma
delati težave; izmišljal si je ugovore in se zvijal,
kdo ve zakaj.

-s 400 @

„Bil bi zelo vesel — in le zaradi tega sem
prišel iz Italije... to je res; toda nikdar še nisem ne¬
sel otroka h krstu, torej ne vem, ali bi bil krščenec
zdrav in zlasti, ali bi imel srečo pri ženskah. “ Pola-
neški se je nato spustil v smeh ter ga imenoval
praznovernega Italijana, toda Marica, ki je prva uge-
nila, česa se tiče stvar, je uporabila trenutek, ko
se je umikal k oknu, da se izmuzne, in je rekla
polglasno:

„Ako je boter v drugem paru, otroku to ne
škoduje. 1 '

Švirski jo je pogledal in se ji nasmehnil.
Pokazal je pri tem svoje male, zdrave zobe in
rekel naglo, obrnivši se h gospodični Ratkovski:

„Kajpada to je le v drugem paru, torej . . .
prosim, gospodična!"

In sedaj so vsi obkolili malega Stanka, ki je
počival v dojkinem naročju, zagrnjen v mezlanov
zavoj z okrajci ter bil videti kaj energičen s svojo
plešo in z izbuljenimi okroglimi očmi, v katerih se
je zunanji svet odbijal tako mehanično kakor v
zrcalu. Sedaj ga je vzel Bigiel v naročje, in obred
se je pričel.

Navzočni so poslušali s primerno pozornostjo
resne, svete besede, toda mladi pogan je kazal
nenavadno trdovratnost. Najprej je začel brcati, da
se je na polovico izmuznil Bigielu z rok. Potem,
ko se je Bigiel v njegovem imenu odpovedal zlo¬
deju in njegovemu dejanju, je storil vse, kar je bilo
v njegovi moči, da bi ga prevpil. Šele ko je ob

•g) 401 @

kričanju nenadoma ugledal Bigielove naočnike, je
zdajci umolknil, kakor bi hotel s tem razodeti: Če
so na svetu taki občudovanja vredni predmeti, je
to kaj drugega.

Sicer je bil tudi obred končan in skoro na to
ga je dobila v roke dojka, ki ga je črez trenutek
položila v sijajno posteljico v obliki vozička, ki
je bila dar Švirskega — ter ga hotela odpeljati
iz sobe. Toda Švirski, ki še doslej ni bil nikdar
od blizu videl tako majhne osebice in v čigar
prsih je utripalo srce, že davno koprneče po oče¬
tovstvu, je pridržal dojko, se sklonil nad zibelko
in vzel dete v naročje.

,,Oprezno! Oprezno!“ zakliče Polaneški živo
ter stopi k njemu.

Toda slikar se obrne k njemu in reče:

„Dragi gospod, jaz sem imel v rokah izdelke
Lucy della Robbia.“

In res je drobno stvarco dvignil in jo začel
ujčkati tako spretno, kakor bi bil že vse žive dni
pestoval otroke. Nato je stopil z njim k profesorju
Vaskovskemu in ga vprašal:

„Tako, kaj mislite, ljubljeni profesor, o tem
mladem Arijcu?"

„Seveda je to Arijec. Arijec najčistejše krvi",
odgovori starec, nežno zroč na malo dete.

„In bodoč misijonar?" pristavi Polaneški.

„Ne izogne se temu v prihodnosti, ne izogne,
tako kakor se ne morete izogniti vi“, odgovori
profesor.

Rodbina Polaneških, III. zv. 26

© 402  ©

O prihodnosti seveda še ni bilo moči reči nič
določnega, toda sedaj se je mladi Arijček izognil
vsakršnim nalogam skoro na sramoten način, da
ga je bilo treba izročiti dojki. Ženske pa se
vendar niso nehale ukvarjati z njim, dlaskati nanj
in govoriti navdušeno o njem, dokler niso dospele
k odločnemu zaključku, da je to dete kar nenavadno
in da o tem očividno priča vse njegovo ravnanje
in da bi človek moral biti slep, ako ne bi spoznal,
da bo to najlepši mož na svetu in vrhutega še
genij.

Genij pa je naposled zaspal, kakor bi bil
omamljen od kadila. V tem je bila podana gostom
malica. Marica je navzlic vsemu prijateljstvu do
slikarja posadila poleg gospodične Ratkovske Za-
vilovskega. Hotela je tako kakor vsi drugi, ne
izvzemši niti Polaneškega, naj bi se razjasnile
njiju vzajemne razmere. Toda vedenje Zavilovskega
se je videlo čudno. Švirski je trdil, da še doslej
ni popolnoma normalen. Bil je zdrav, spal je dobro,
imel dober tek do jedi ter se je celo nekoliko zredil;
govoril je razumno, dasi bolj zateglo nego prej,
toda pri njem se je pojavljala nekaka bolezen
volje, nekako nedostajanje iniciative, ki je je bilo
prej toliko v njem. V Italiji se je bil kar razvnel,
kadar mu je Švirski le omenil gospodično Ratkovsko,
in kadar je govoril o njej, je imel časih oči polne
solza. Po vrnitvi, ko mu časih kdo očital, češ, da
bi imel obiskati gospodično Ratkovsko in zlasti,
ko se je zavezal, da pojde z njim, je dejal: „To

@ 403  ■©

je res“ —- in šei je rad. Navzlic temu pa je bilo
videti, kakor ne bi niti vedel, da je ona na svetu.

Časih je bilo razvidno, da se v globini svoje
duše ukvarja z drugimi mislimi, ki mu jemljo vse
duševne zmožnosti. Švirski si je mislil nekaj časa,
da se morda spominja gospodične Castellijeve; na
svoje nemalo čudenje pa se je prepričal, da temu
ni tako, in naposled je jel misliti, da Zavilovski
zaraditega ni nikdar kaj omenil o njej, ker je iz¬
gubil zavest o njenem obstanku, ali pa ker se mu
je zdela kot nekaj tako oddaljenega, nekamo tako
nejasna predstava, da spominov nanjo ni mogel
združiti v živo, istinito celoto. Ni pa bil žalosten.
Seveda je časih bilo moči na njem opaziti zadovoljnost
in veselje do življenja, kakor bi se ga zavedal šele
sedaj po svoji preroditvi. Res otožna, čimdalje
bolj zaprta in molčeča pa je bila gospodična Rat-
kovska. Morda so jo poleg nedostane vzajem¬
nosti vznemirjale pri Zavilovskem še druge reči,
toda o tem svojem nemiru ni govorila z nikomer.
Marica in gospa Bigielova sta si mislili, da je
izključni vzrok njene žalosti vedenje Zavilovskega
do nje, in zato sta ji izkazovali kar največjo po¬
zornost ter bili pripravljeni storiti vse, kar bi ji
bilo v korist. Marica je videla Zavilovskega prvič,
odkar se je bil vrnil iz Italije, toda gospa Bigielova
je govorila z njim vsak dan o gospodični Rat-
kovski, jo hvalila na vso moč ter ga opozarjala
na to, kakšno hvalo ji je dolžan. Pri tem mu je
dajala razumeti čimdalje jasneje, da je njegova

26 *

@ 404  @

dolžnost poravnati ta dolg tako ali drugače. Tudi
pravični Švirski mu je na škodo svojim lastnim
nadam ponavljal isto — a Zavilovski je priznaval
vse, samo da je, kakor ne bi hotel ali ne mogel
izvajati iz tega posledic, govoril o zopetnem svojem
odhodu, o svojim natnerjanem dolgem potovanju,
izkratka o rečeh, ki so že po svojem značaju iz¬
ključevale udeležbo gospodične Ratkovske.

Niti sedaj, sedeča drug poleg drugega, nista
govorila mnogo. Zavilovski je jedel mnogo ter z
zanimanjem, da, nekamo neučaken zasledoval s
svojim pogledom jedila, ki so jih prinašali na
mizo in ki so jih najprej nudili starejšim; gospo¬
dična Ratkovska pa ga je, zapazivši to, časih gle¬
dala z nekakim bolestnim sočutjem. Marico je za¬
čelo to nekoliko jeziti. Da bi navezala razgovor med
njima, je dejala, sklonivši se črez mizo:

„Nedavno ste se vrnili s potovanja, povejte
meni in Štefki kaj o Italiji. Saj ti, Štefka, še nisi
bila ondi?“

„Nisem bila“, odgovori gospodična Ratkovska,
„toda še nedavno sem čitala nekak potopis, samo
da čitati in videti je dvojno."

In zardela se je nekoliko, ker se je izdala, da
je bila čitala o Italiji prav tedaj, ko se je ondi mudil
Zavilovski.

On pa je dejal:

„Mene je gospod Švirski pregovoril, naj se
napotim v Sicilijo; toda bilo je ondi še vroče;
sedaj bi bil čas iti tjakaj."

®> 405  ®

„Aha!“ reče Marica, „dobro, da sem se spom¬
nila. A kaj moja pisma? Vprašali ste me vendar
s posredovanjem gospoda Švirskega, ali hočem, da
mi popišete svoje vtiske; vendar doslej nisem pre¬
jela niti vrstice!“

Zavilovski se je zdajci zardel, prišel v zadrego
ter potem dejal z nekakim čudnim, negotovim
glasom:

„Zato, ker še . . . nisem mogel . . . Vendar
hočem pisati neizmerno mnogo, toda pozneje.“

„Švirski, zaslišavši te besede, je stopil po
zajtrku k Marici in dejal, pokazavši z očmi na
Zavilovskega:

„Ali veste, kakšen vtisk napravlja časih name?
Da so to dragocene gosli, toda razbite. 11

XXIV.

Črez nekoliko dni po krstu je obiskal Švirski
Polaneškega v zavodu, da bi ga vprašal po Mariči¬
nem zdravju in bi se sploh porazgovoril z njim o
različnih stvareh, ki jih je imel na srcu. Videč pa,
da je prišel prepozno in da se je Polaneški že
ravnal na odhod, je dejal:

„Meni na ljubo se ne mudite! Pomeniva se
kaj spotoma. Svetloba je danes tako ostra, da ne
morem nič delati, torej vas pospremim domov.“

„Moral bi vas tudi naprositi oprostila”, odgovori
Polaneški. „Moja Marica pojde danes prvič iz sobe

@ 406  ©

in k Bigielovima pojdeva na obed. Gotovo je že
oblečena, toda vendar imam časa še kakih dvajset
minut . 11

„Ker gre iz hiše, je videti, da je zdrava . 11

„Bodi Bog zahvaljen, zdrava je kakor riba ! 11
odgovori Polaneški veselo.

„In Arijček ? 11

„Arijček se tudi drži krepko . 11

„Oh, srečni človek ! 11  reče Švirski. „Ko bi
jaz imel doma takega paglavca — o taki ženi niti
ne govorim — pa bi morda hodil po strehi ! 11

„Niti ne bi verjeli, kako mi je ta deček pri-
rastel k srcu . . . Neprestano bolj — in tega sploh
nisem pričakoval, zakaj moram reči, da sem si
želel hčerke . 11

„Še ni prepozno! Pride tudi hčerka ! 11  odgovori
Švirski. „Toda vam se mudi, torej pojdiva . 11

Polaneški je oblekel kožuh, in odšla sta na
ulice. Dan je bil jasen in mrzel. Naokrog se je
razlegalo jasno žvenketanje zvončkov pri saneh.
Ljudje so imeli zavihane ovratnike, na brkih ivje
in iz ust jim je prihajala sopara.

„Vesel dan je“, reče Polaneški. „Marici na
ljubo me veseli, da je tako lepo . 11

„Vam je veselo, in zato vidite jasno 11 , od¬
govori Švirski ter ga prime pod pazduho.

Zdajci pa izpusti roko Polaneškega in mu za-
stopi pot s takim izrazom, kakor bi se hotel pre¬
pirati z njim:

© 407  ©

,,Ali pa veste, da imate najlepšo ženo v vsej
Varšavi? To vam pravim jaz! Jaz!“

In jame se trkati na prsi, kakor bi hotel s tem
poudarjati svojo trditev, da pravi tako on, a nihče
drug.

„Da!“ reče Polaneški smehoma, „a obenem
najboljšo in najvrlejšo na svetu. A pojdiva, zakaj
mrzlo je.“

Ko ga Švirski zopet prime pod pazduho, doda
nekamo ginjen:

„Kaj pa sem prebil za njene bolezni, to ve
sam Bog . . . Rajši se ne spominjam tega . . . Kar
osupnilo me je to, da je ozdravela, toda ako nama
Bog da učakati pomladi, ji tudi jaz napravim pre¬
senečenje, ki jo bo veselilo."

„Nobena ni taka“, odgovori Švirski.

Obstane iznova in reče nekamo začuden:

„A kako je preprosta ob tem!“

Nekaj časa sta hodila molče; nato je jel Pola¬
neški izpraševati Švirskega, kakšne načrte ima.

„Pomudim se kake tri tedne v Florenci", reče
slikar. „Ondi imam neko delo. Vrhutega sem za-
koprnel po svetlobi na San-Miniatu, po Ginevri,
ki sem jo imel svoje dni rad, in po Cimabulji. Ali
se spominjate Svete Marije Novella v kapelici
Rucellai...? Črez tri tedne pojdem v Rim. Ravnokar
sem hotel o tem govoriti z vami, zakaj davi je bil
Zavilovski pri meni in dejal, naj greva zopet
skupaj."

„Toda!“ reče Poleneški. „Ali ste privolili?"

® 408  @

„Nisem mu mogel odbiti prošnje, dasi je med
nama rečeno — časih nadležen. Znano vam je
vendar, kako se mi je prikupil in kako sem čutil
z njim, torej mi je samemu neprijetno govoriti
tako, toda časih je res nadležen! . . . Zaman bi
govoril, močno se je izpremenil. Ob krstu sem
povedal vaši gospe, da dela name tak vtisk kakor
dragocene razbite gosli. In to je res. Nekoč sem
videl, kako se je mučil z dopisi, v katerih je hotel
popisovati zanjo Italijo. Hodil je cele dneve po
sobi si drgnil prestreljeno čelo, sedel in zopet
vstal, toda papir je ostal čist. Bog daj, da pridobi
zopet prejšnji polet! Sedaj ponavlja vsakemu
znancu, da hoče pisati, toda sam že začenja dvojiti
o sebi in — muči se. Vem, da se muči.“

„Bila bi to nesreča zanj in za gospodično
Heleno“, odgovori Polaneški. „Ko bi vedeli, koliko
je bilo njej ne samo do njegovega življenja, nego
tudi do njegovega talenta."

„Bila bi to daleč sezajoča škoda", odgovori
Švirski. „Vendar kogar pri tem pomilujem najbolj,
to je gospodična Ratkovska. Ta tudi že začenja
dvojiti, da ne bo več to, kar je bil prej, in to jo
muči morda bolj nego vse drugo."

,,To je uboga deklica", reče Polaneški, „a tem
ubožnejša, ker je izmed vseh teh njegovih pot¬
nih načrtov jasno eno, da ne misli nanjo. Sreča,
da ji je gospodična Helena zagotovila samostalno
življenje."

-s 409 ®

,,Počakam leto dni“, odgovori Švirski, „in
potem poprosim njene roke. Tu se ne da nič na¬
rediti. Ali ste zapazili, kako se ji prilegajo ti njeni
kratki lasje? Imela bi jih nositi zmerom. Še leto
dni počakam in pomolčim, toda potem si bom mislil,
da imam proste roke. Neverjetno je tudi, da se ne
bi črez leto dni v njej izpremenilo nič, zlasti ako
ne bo kazal več znamenj življenja . . . Vse to
je neizrečno čudno! Ali si mislite, da ne storim
vsega, kar mi je mogoče, da bi zbudil v njem
nekakšno iskro do nje? Nihče gotovo ni storil več
na škodo svojemu srcu. Tudi gospa Bigielova dela,
kar more. Toda to je kaj težka stvar. Nihče mu
tudi nima pravice reči odločno: ,Vzemi jo!‘ ker je
ne ljubi. A to je tem bolj čudno, da niti ne
misli na ono drugo, kakor se mi zdi. Gospodična
Ratkovska sama ima večjo ceno nego ves gaj takih
,Topolk‘, toda to je nekaj drugega. Meni je le do
enega; naj si ne misli, da vzamem Zavilovskega
nalašč na potovanje. Nisem mu odbil prošnje, ker
mi je bilo nemogoče, toda prosim vas, ako kdaj
izpregovorite o najinem potovanju, ji povejte, da
jaz, Bog ve, nisem prigovarjal Zavilovskemu, naj
gre potovat in da bi dal več za to, nego si sama
misli, da bi ji bilo dobro, bodisi tudi na škodo
starega mopsa, kakršen sem jaz.“

„Umeje se samo po sebi, da storimo tako“,
odgovori Polaneški.

„Torej hvala! Pred odhodom se pridem še
poslavljat od milostive gospe.“

•© 410  @

„Gotovo — toda zvečer, da laže dalje po¬
sedimo skupaj. Upam, ko se vrnete poleti, pre¬
bijete nekaj časa pri nas z Zavilovskim.“

„V Bučinku?“

„V Bučinku ali tudi ne v Bučinku — tega
še ne vemo.“

Nadaljnji razgovor jima ustavi Osnovski. Ugle¬
dala sta ga v hipu, kako je odhajal od sadjarja
in držal v rokah bel zavitek.

„Glejte, Osnovski," reče Švirski.

„Kako se je izpremenil", odgovori Polaneški.

Osnovski se je bil res izpremenil. Njegovo
shujšano lice je bilo videti izpod kučme iz kožu¬
hovine nekamo žolto in dokaj starejše. Kožuh je le
kar visel na njem. Bilo je videti, da nekamo
omahuje in premišlja, ali naj gre mimo njiju, delajoč
se, kakor ne bi ju videl. Toda hodnik je bil prazen
in' vrhutega so bili že blizu skupaj; torej je zdajci
izpremenil svojo nakano, pristopil k njima in jel
govoriti z neprirojeno naglico, kakor bi hotel za¬
govarjati to, kar so mislili vsi izključno.

„Dober dan, gospoda! To je slučajno, da smo
se srečali, zakaj jaz stanujem v Pritulovu in le
redkoma zahajam v mesto. Kupil sem si ravno¬
kar grozd, zakaj zdravniki so mi nasvetovali, naj
jem grozdje. Toda dovažajo ga semkaj v žaganju
in tudi ima duh po njem; mislil sem si, da je
boljši. Na kmetih je odličen saninec."

In korakali so skupaj, vsi trije v zadregi. Na¬
posled vpraša Polaneški:

® 411  @

..Namenjeni ste baje v Egipet?“

„To je moja stara namera, toda sedaj morda
res pojdem na pot. Na kmetih pozimi ni posla, in
človek se dolgočasi, ako je sam.“

Zdajci umolkne, zapazivši, da je zašel na
polzlo pot.

In stopali so dalje. Molk je bil še nadležnejši,
ker so čutili tisto neizmerno neprijetnost, ki jo
čutimo vsekdar, kadar spričo neke molče sklenjene
pogodbe govorimo o neznatnih rečeh, pa se iz¬
ogibljemo glavnih in bolestnejših. Osnovski bi ju
bil rad zapustil. Toda ljudem, ki so že se črez več let
privadili ohraniti gotove oblike, je nevedoma tudi
v največji nesreči do etikete; torej je koprnel tudi
on, da bi se dobil lahek in priroden način za lo¬
čitev. Ker ga pa ni mogel najti, je vztrajal dalje
v nadležnem položaju. Naposled se je jel vendarle
poslavljati od njiju, toda tako nepričakovano in
neprirodno kakor človek, ki je izgubil glavo.”

Ali v poslednjem hipu se je zdajci odločil
drugače. Ta komedija mu je bila neznosna. Imel
je je dovolj! Prišlo mu je v glavo, da nima prav¬
zaprav prikrivati ničesar in da prav v tem, kako
se izogiblje vsake opomnje o nesreči, tiči nekaj
bednega. Z njegovega lica se sta zrcalila odpor in
muka, toda navzlic temu je obstal ter jel govoriti
s pretrganim glasom, izgubljajoč vsak trenutek sapo:

„Draga gospoda . . . Prosim vaju oprostila, da
vaju še zadržujem . . . Toda znano je vama, da sem
se ločil od žene ... Ne vidim vzroka, zakaj ne

® 412  ■©

bi smel govoriti o tem, zlasti s tako poštenimi in
prijateljskimi ljudmi . . . Izrekam vama torej, da je
to bilo ... da se je tako zgodilo ... to je ... to
je, da sem si želel tega in moja žena prav tako ...“
Ali nadaljnje besede mu obtiče v grlu, da ni
mogel govoriti dalje. Očividno je hotel vzeti krivdo
nase, toda zdajci je začutil vso neverjetnost, neiz¬
merno in obupno naivnost te laži, ki je utegnila
zveneti kakor fraza, da se ni dala opravičiti niti z
zavestjo kake dolžnosti, niti z drugimi društvenimi
obziri.

In izgubivši dodobra glavo, je izmučen odšel
s svojim grozdjem in s svojo nesrečo •— brez
mere.

Švirski in Polaneški sta nekaj časa molče sto¬
pala pod vplivom te nesreče.

,,Bog ve“, reče naposled Polaneški, „čudno,
da’ se mu ne utrga srce.“

A slikar odgovori:

„Zanj bi bilo najbolje, ko bi umrl.“

„A vendar ni zaslužil podobne usode.“
„On?“ zakliče Švirski. „Na mojo čast, kadar¬
koli se ga spominjam, ga zmerom vidim, kako po¬
ljublja njene roke. Poljublja jih tako neprestano,
da si ga ne morem predstavljati drugače. 1 *

Črez trenutek pa pristavi:

„Še nekaj me zanima: da nesreča konča dotiko
med osebami kakor smrt, vendar ako jih ne raz¬
trga povsem, jih vsaj močno nategne. Vidva se
še ne poznata dolgo, toda jaz sem živel v zaupni

© 413  @

dotiki z njim, a sedaj mi je nekamo oddaljen in
jaz sem mu nekamo tuj. Ne da se to izpremeniti,
toda to je tako težavno . 41

„Težavno in čudno . . .“

Švirski zdajci obstane in zakliče:

„Veste li kaj? Naj ubije strela to gospo Os-
novsko! Gospodična Zavilovska je dejala, da se o
človeku ne sme obupati, dokler živi, toda njo naj
ubije strela ! 11

Polaneški mu odgovori:

„A vendar ni bilo morda na svetu bolj obo¬
ževane žene . 11

„Tu torej imate ! 11  reče Švirski jezen. „Veste,
ženske sploh . .

Zdajci pa se ploskne z rokavico po ustih.

„Ne!“ zakliče. „Zlodej vzemi staro napako!
Dal sem si besedo, da ne bom izrekal več sploš¬
nih sodb o ženskah . 11

,,Ker jo je tako oboževal, sem omenil, da ne
umejem, kako bo mogel živeti brez nje 11 , reče Po¬
laneški.

„A mora ! 11  pristavi Švirski.

Osnovski je bil res primoran, toda ni mogel.
V Pritulovu in v Varšavi, kjer je bilo vse polno
spominov nanjo, mu je postalo življenje v kratkem
času neznosno, torej je mesec pozneje odšel na
potovanje. Toda že takrat, ko je odhajal iz Varšave,
ni bil zdrav; prehladil se je bil v preveč zakurje¬
nem vagonu in na Dunaju je zbolel tako dodobra,
da je moral leči. Prehlad, ki so ga izpočetka srna-

@ 414  ®>

trali za hripo, je bil pravzaprav pričetek hudi vro¬
činski bolezni. Črez nekoliko dni je bolnik izgubil
zavest ter ležal v hotelu zavisen od usmiljenosti
tujih zdravnikov in tujih ljudi, daleč od doma in
svojcev. Toda potem v vročnici, ki mu je razpalila
možgane in mu zmešala pamet, se mu je zdelo,
da vidi poleg sebe neko lice — najdražje v živ¬
ljenju, ki ga je ljubil v osamelosti, v bolezni, da,
tudi sedaj, ko je bila že smrt pred durmi. Zdelo
se mu je to docela resnično celo potem, ko se je
zavedel, toda bil je tako slab, da se ni mogel ge-
niti, niti govoriti, da, niti uravnavati svojih misli.

Pozneje je ta prikaz izginil.

Toda jel je vpraševati po njej usmiljene sestre,
ki jih je bil poslal Bog ve kdo in ki so mu posve¬
čevale največjo skrb, ter jel neizmerno koprneti po
njej.

XXV.

Po krstu in po odhodu Švirskega je rodbina
Polaneških jela živeti iznova zaprto in domače
življenje. Stikala se nista skoro z nikomer, razen
z Bigielovimi, gospo Emilijo in profesorjem Vaskov-
skim. Toda bilo jima je dobro v tem ozkem krogu
najbližjih prijateljev in najbolje takrat, kadar sta bila
sama. Polaneški je imel to pot mnogo opravka;
mudil se je v zavodu ter reševal tudi izvun za¬
voda mnogo stvari, katerih ni omenjal nikomur.
Toda po dovršenem delu je hitel domov, še bolj

© 415  ®

nego takrat, ko je kot ženin vsak dan pohiteval v
stanovanje Plavickih. Pridobil je zopet nekdanjo
živahnost, nekdanji humor in nekdanje zaupanje
v življenje. Skoro je tudi razkril na sebi nekaj, kar
se mu je samemu zdelo čudno: da ne le ljubi ženo
in najbližjo dušo, nego da je zaljubljen vanjo
kakor v ženo brez nemira in razpora, brez prehoda
od radosti do obupa in k dvomom, toda z vso
vnemo odkritosrčnih občutkov, z vsem mravljiščem
teženj, z večno enako svežim zanimanjem za njene
ženske mičnosti in z neprestano pozornostjo, ki
bedi, sluti, prehiteva koprnenje ter ima skrb zato,
da ne bi splašil sreče in je ne izgubil. ,,Izpreminjam
se v Osnovskega 11 , si je govoril veselo, „toda
samo jaz smem biti Osnovski, zato ker se moja
mala nikdar ne izprevrže v Osnovsko!“ Pogostoma
ji je rekal „moja mala“, toda bilo je v tem toliko
spoštovanja kolikor nežnosti. Umel je takisto, da
je ne bi imel tako rad, ako bi bila druga, da je
vse to delo njene neizmerno dobre volje in te
čudovite pristnosti, ki je dehtela iz nje tako pri-
rodno, kakor puhti toplota z ognjišča. Polaneški
je vedel, da mu je duh prožnejši, misel širša in
znanost globlja nego njena znanost, toda čutil je,
da se je bilo po njeni zaslugi — edino le po njeni
zaslugi vse to, kar je bilo v njem, nekamo do¬
vršilo in oplemenitilo. Pod njenim vplivom so tudi
prešla vsa ta načela, ki si jih je bil osvojil, iz nje¬
gove glave, kjer so bila mrtva teorija, v njegovo srce,
kjer so se izpremenile v življenje. Zapazil je, da

-s 416 ©

ni samo sreča, nego da je celo on sam nekamo
njeno delo. Bilo je v tem sicer nekoliko prevare
s samim seboj, zakaj vedel je sedaj brez dvoma,
da bi bil i sam utegnil postati malopriden, ko bi
bil dobil malopridno ženo. Časih se je celo čudil,
kako se je mogla ona zaljubiti vanj — spomnil
pa se je njenega izraza ,,služba božja 11  — in to
mu je pojasnilo vse. Za takšno ženo je bil tudi
zakon „služba božja 11  in torej tudi ljubezen nikakor
ne divja moč, ležeča mimo človeške volje, nego
uprav dejanje dobre volje, prisega: služiti zakonu
božjemu in izpolnjevati svoje dolžnosti. Marica ga
je ljubila zato, ker je bil njen mož. Taka je bila
— in basta! Polaneški dolgo časa ni mogel spoznati,
da zapoveduje vse to, kar je oboževal v njej, na¬
ravnost vsak katekizem, in v njej vzgoja ni bila
ugonobila katekizma. Morda ni bila vzgojena
dovolj skrbno, toda naučili so jo služiti Bogu, ne
pa da bi si dajala služiti od Boga.

Polaneški pač ne bi razumeval dobro, zakaj
je taka, toda občudoval jo je čimdalje bolj, jo
častil in ljubil. Kar se tiče nje, ni mislila zaraditega
mnogo nase; spoznala je namreč, da ni bilo zmerom
tako dobro kakor sedaj, da je že prebila gotove
preizkušnje, da se je vedla za teh preizkušenj vrlo,
da jih je prebila potrpežljivo in da jo je Bog na¬
gradil zato. A ta zavest jo je polnila z mirom.
Zopet je popolnoma ozdravela. Čutila je pri tem,
da je močno lepa in močno ljubljena. Ta „Stanko“,
ki se ga je bila prej nekoliko bala, je sklanjal

@ 417  @

sedaj pogostoma svojo črnolaso glavo skoro pokorno
k njenim nogam, ona pa si je pri tem radostna
mislila, da ta gospod ni pokoren po naravi, nego
dela tako zato, ker ljubi neizrečno. In to jo je
skoro povznašalo. Vsak dan je narastala v njej
hvaležnost, in vračala mu je to ljubezen iz vsega
srca.

Tudi mladi Arijec je dobro izvrševal svojo
nalogo solnčnega žarka v domu. Časih je bil to
sicer vriskajoč žarek, zato pa, kadar je bil dobre
volje in kadar je, ležeč v priljubljeni poziciji, z no¬
gami, skrivljenimi v trikotnik, jel dajati od sebe
krik zadovoljnosti, so se vsi moški in ženski bivaki
hiše zbrali okrog njčgove postelje. Marica mu je
pokrivala noge in ga zvala „odurnega fanta 11 , on
pa je odrinil vsak hip od sebe odejo, misleč
očividno, da mora značajen mož, ki se je že
namenil brcati, dejanski vztrajati v svojem podjetju.
Pri tem se je tudi smehljal, kažoč svoje male
brezzobe dlesne, kričeč, ščebetajoč kakor vrabec,
grgotajoč kakor golob, mijavkajoč kakor mačka
ali žvižgajoč kakor kos. Pestunja in mati sta se
razgovarjali sedaj po cele ure z njim, in profesor
Vaskovski, ki ga je imel neumevno rad, je zago¬
tavljal kar najresneje, da je to „esotoričen jezik 11 ,
ki bi ga morali učenjaki fotografirati, ker bi mogel
bodisi docela pojasniti tajnosti nadzvezdnega živ¬
ljenja ali vsaj podati nemalo migljajev za njega
pojasnitev.

Rodbina Polaneških, III. zv.

27

@ 418  ©

Tako so minevali zimski meseci v stanovanju
Polaneških. Meseca februarja je jel Polaneški od¬
hajati po neki trgovini in se po vsaki vrnitvi dolgo po¬
svetoval z Bigielom. Toda v drugi polovici februarja
je sedel neprestano doma in ni odhajal nikamor
drugam nego v zavod ali se vozil časih z Marico
in Stankom na kratek izprehod.

To enoličnost življenja, ali bolje enoličnost
miru in sreče, so dramila najpogosteje poročila iz
mesta o znancih; prinašala jih je najčešče gospa
Bigielova. Po tej poti je Marica zvedela, da je
gospodična Ratkovska, ki v poslednjem času ni
hodila nikamor, z denarjem, ki ga ji je bila zapisala
gospodična Helena, osnovala zavetišče za otroke
in pa, da je gospod Osnovski res odšel v Egipet,
toda ne sam, nego s svojo Anico, s katero se je bil
popolnoma spravil, ko je ozdravel. Gospod Kre-
sovski, bivši Maškov sekundant, jo je videl celo
v Trstu ter je pripovedoval o njej ironično Pola-
neškemu, da je videti sedaj kakor „izpokorna greš-
nica“. Toda Polaneški, ki je vedel iz izkušnje,
kako postane človek krotek v nesreči in koliko
more biti istinitosti v kesanju, mu je odgovoril
docela resno: Ker je gospo Osnovsko njen mož
zopet sprejel milostno, ne sme biti noben pošten
človek strožji proti njej, nego je on sam.

Pozneje pa je dospela iz Italije novica, o ka¬
teri se je razgovarjalo ne le pri Polaneških, nego
po vsem mestu, da je namreč Švirski poprosil v
Rimu roko gospodične Castellijeve in da se zvrši

@ 419  @

njiju poroka po Veliki noči. Marico je to tako
osupnilo, da je nagovorila moža, naj piše Švirskemu
in naj ga naprosi odgovora, ali je to resnica. Crez
deset dni je dospel odgovor, in ko je Polaneški
prišel v ženino sobo, držeč ovitek za rob v rokah,
ter izpregovoril „pismo iz Rima“, je resna gospa
Polaneška, vsa rdeča od radovednosti, pritekla k
njemu, in potem sta s senci ob senceh čitala tole:

,,Ali je to resnica? Ne, dragi moji, to ni res¬
nica. Vendar, da razumete, zakaj se ni moglo
zgoditi in se nikdar ne zgodi, moram izpregovoriti
o Zavilovskem. Dospel sem pred tremi dnevi, ko
sem ga bil pripravil do tega, da je ostal v Flo¬
renci, potem sem šel gledat v Sieno, Parmo in
zlasti v Ravenno. Odtod ga odpravim v Atene, in
jutri odrine črez Brindisi. Prej je posedal pri
meni od jutra do večera, in zapazil sem, da ga
nekaj mori. Hotel sem navrniti razgovor na reči,
do katerih mu je največ, in zato sem ga včeraj
vprašal neoprezno, ali nima v svojem zapisniku
vsaj pol ducata ravennskih sonetov. Ali pa veste,
kaj se je zgodilo? Izpočetka je obledel in od¬
govoril, da še ne, da pa kmalu začne pisati —
toda potem je vrgel zdajci klobuk na tla in začel
vzklikati kakor majhno dete. Nikdar še nisem bil videl
podobne bolesti. Kar zvijal se mi je v naročju in
ponavljal, da je ugonobil svoj talent, da že ni
ničesar več v njem, da nikdar ne napiše več ni¬
česar in da bi mu bilo stokrat ljubše, ako bi ga
gospodična Helena ne bila rešila.

27 *

© 420  ©

Tole se godi v njem, ljudje pa govore, da ne
piše zato, ker ima denar. A temu tudi ni drugače.
Ubili so tega siromaka, zamorili v njem dušo in
talent — pogasili bogat ogenj, ob katerem bi
moglo biti ljudem jasno in toplo. A tega — vidite
— ne bi mogel pozabiti. Za Boga, z gospodično
Castellijevo! Tu vendar ne bi smeli puliti perja,
da narede iz njega pahljačo, ki jo potem vržejo
skozi okno. Da! Tega ne bi mogel pozabiti. Sicer,
ako sem rekel že v Varšavi, da ji sedaj ne pre¬
ostaja nič drugega nego iskati kneza, češ, da je
ne vzame nihče več, pravim sedaj, da je dovolj
takih zaslepljencev na svetu. Kar se pa tiče mene,
nisem niti knez Crapelesez, niti zaslepljenec. Od¬
puščati je mogoče samo svoje krivde, ne pa tujih,
zakaj to bi bilo prelahko. To je vse, kar vam morem
povedati o tej stvari. Vse drugo veste sami. Po¬
čakam leto dni in potem ponovim svojo prošnjo
gospodični Ratkovski. Potem, ali me že vzame, ali
zavrže, naj jo Bog blagoslovi, to pa je moj ne¬
spremenljivi namen. “

„Da“, omeni Marica, „toda kje se je potem
vzela ta govorica?"

Švirski sam je odgovoril nato v nadaljnjem
svojem pisanju.

„Vse to prazno govorjenje", je pisal, „je
utegnilo nastati iz tega, ker so me ljudje pogostoma
videli s tema damama. Spominjate se, da mi je za
mojega prvega bivanja v Rimu pisala najprej gospa
Broničeva in potem, ko sem bil pri njiju, gospo-

■&  421  @

dična Castellijeva. Nikar da bi se bila izgovarjala,
je pripisovala sama sebi krivdo vpričo mene. Pri¬
znavam, da me je to genilo. Reci kdo, kar hoče,
toda v odkritosrčnem priznanju krivde tiči vendar
nekaka izprebuja poštenja, nekak pogum, nekak pre¬
obrat, nekak žalosten krič, ki sicer ne poravna krivde,
a vendar odkupi dušo. In verjemite mi, da v tem, kar
pravim, tiči nekaj več, nego moje srce iz masla. Po¬
mislite pa tudi, da se jima res godi slabo. Pogostoma
sem imel priliko videti, s kakšnim strahom se bližata
ljudem in kako se vedejo do njiju oni, ki se rav¬
najo po načelih. Nakopičilo se je v njiju toliko
grenkosti, da se hudujeta sami nase, kakor je ne¬
koč po pravici povedal Vaskovski. To je grozna
situacija, v kateri je človek, kakor bi še pripadal
društvu, toda na njem že visi breme svetovnoznane
afere. Bog bodi z njima! O tem bi se dalo pisati
mnogo, toda jaz se neprestano spominjam tega,
kar je rekla nekoč gospodična Helena, da se o
človeku ne sme obupati, dokler je živ. Ta bedna
Lineta se je vsa izpremenila od žalosti; shujšala
je in je sedaj vsa odurna; zato jo pomilujem še
bolj. Pomilujem tudi gospo Broničevo, ki sicer
kleplje ljudem ušesa, da je groza, toda kleplje jih
iz ljubezni do te deklice. Sam sem ravnokar dejal,
da more človek odpuščati samo krivico, ki se mu
je zgodila, toda človek bi bil opica, ne pa kristjan,
ako ne bi čutil vsaj nekoliko usmiljenosti s človeško
nesrečo. Ali pa bom sedaj, ko sem uprav videl
Ignacijev obup, imel še pogum iti k njima —

© 422  ©

—■ tega ne vem; nikakor pa mi ni žal, da sem ju
obiskal. Ljudje govore in prenehajo, toda črez leto
in dan — ako ga da Bog učakati meni in tej raz¬
košni deklici — spoznajo, da so govorili neumnosti.“

Pismo se je končalo z opombo o Osnovskih,
katerih sprava je bila Švirskemu že znana; da, čul
je celo različne podrobnosti, ki še niso bile znane
Polaneškima.

„Mislim“, je dejal, „da je Bog močnejši nego
človeškanestanovitnostin obenem neizmerno usmiljen,
ki pa časih dopusti, da nesreča udari človeka kakor
z betom, da ukreše iz njega nekakšno boljšo iskrico.
Sedaj verjamem, da se je ta Osnovska poboljšala.
Morda je to naivno, toda časih si celo mislim, da
niti hudobnih ljudi ni na svetu! Glejte, da se je
vendar ozvalo nekaj v tej gospe Anici in da mu
je stregla v bolezni. Oh, te ženske! Tako so mi
že zbegale glavo, da skoro ne bom imel sodbe o
njih, niti o nečem drugem."

. Prišla so še vprašanja po Stanku in iskreni
pozdravi njegovim roditeljem in naposled obljuba,
da se vrne v prvih pomladnih dneh.

XXVI.

Pomlad se je bližala in bila je ne le zgodnja,
nego tudi topla. Polaneški je proti koncu meseca
marca in v početku aprila začel zopet odhajati ter
je prebil časih več dni izvun doma. Oba, Bigiel in
on, sta imela časih toliko opravka, da sta sedela

•a) 423 a>

v zavodu do poznega večera. Gospa Bigielova si
je mislila, da se hočeta lotiti česa v večji meri,
toda čudila se je temu, da je soprog, ki je zmerom
rad govoril z njo o vseh podjetjih, to pot molčal
kakor zaklet. Marica je tudi zapazila, da Stanku
nekaj na nenavaden način polni glavo. Bil je sicer
nežnejši z njo nego sicer, toda zdelo se ji je, da
je v tej njegovi nežnosti prav tako kakor v vsakem
razgovoru in v vsaki njegovi misli tičala nekaka
druga in tretja misel, v katero je bil zatopljen tako
popolnoma, da se niti za trenutek ni mogel od¬
trgati od nje. A to stanje nekakšne razmišljenosti
je raslo vsakega dne in v začetku meseca maja
se je izpremenilo v nekakšno vročinsko marljivost.
Marica je jela premišljati, ali naj povpraša soproga,
kaj mu je. Bala se je nekoliko biti nadležna, pa
tudi njej je bilo do tega, da bi si on ne mislil,
češ, ne meni se za njegove stvari. V tej negotovosti
se je odločila počakati ugodne prilike; ob tem je
upala, da tudi on začne govoriti o svojih opravkih,
bodisi celo površno.

Skoro potem se ji je tudi nekega dne zdelo,
da je napočil ugodni trenutek. Polaneški se je vr¬
nil prej iz zavoda, in sicer tako čudno jasnega,
dasi resnega lica, da ga je vprašala skoro nehote,
ko mu je bila pogledala v oči:

,,Tebi se je gotovo pripetilo kaj prijetnega,
Stanko!“

On je sedel k njej, ni ji pa odgovoril, nego
je dejal z nekoliko čudnim glasom:

@ 424 -a)

„Glej, kako je krasno in toplo! Že bi se mog¬
la odpirati okna. Ali pa veš, na kaj sem mislil v
poslednjem času? Da bo radi tvojega in radi Stan¬
kovega zdravja treba skoro oditi na kmete. 1 *

Marica mu odgovori nato:

,,Ali ni Bučinek že najet? 11

„Bučinek je prodan 11 , odgovori Polaneški.

Potem jo prime za obe roki, se ji ozre ne¬
izmerno ljubeznivo v oči in izpregovori:

„Čuj, draga moja stvarca, imam ti nekaj po¬
vedati — nekaj, kar te mora razveseliti, toda ob¬
ljubi mi, da se ne razvnameš preveč. 11

,,Obetam. Torej kaj, Stanko? 11

„Vidiš, dete, Mašek je zbežal na tuje, ker je
imel več dolgov nego premoženja. Upniki so pla¬
nili po vsem, kar je ostalo po njem, samo da otmo
še kaj. Vse je prišlo na boben. Magierovka je
bila razkosana in je izgubljena, toda Kremen, Sko¬
ki in Suhotin so se dali oteti, in zato sem to -
samo ne razvnemaj se, predraga — zato sem to
zate — kupil. 11  '

Marica ga je ogledovala nekaj časa, pomeži-
kajoč z očmi, kakor ne bi hotela verjeti svojim
ušesom. Toda ne. Bil je tako ganjen, da se ni
mogel šaliti. Oči so se ji zalile z solzami in zdajci
ga je objela z obema rokama okrog vratu:

„Stanko!“

V tem hipu ni bila zmožna drugih besed, toda
v tem edinem vzkliku je bila zahvala, velika lju¬
bezen in žensko občudovanje vrlin tega moža,

© 425  @

ki dožene vse. Polaneški je to umel, toda ob za¬
vesti tolike sreče, kakršne še ni bil okušal doslej,
jo je neprestano pritiskal na prsi in zaklical:

„Vedel sem, da ti to napravi veselje, in Bog
sajn ve, da niti zame ne more biti večjega veselja,
nego je tvoja radost. Ohranil sem si v spominu,
da ti je bilo žal za Kremenom in da je bila to
krivica, storjena tebi; ker pa je je bilo mogoče po¬
praviti, sem jo popravil . . . Toda to še ni nič!
Ko bi ti tudi kupil deset takih Kremenov, še zme¬
rom ne bi ti poplačal dobrote, ki si mi jo izka¬
zala, in še bi te ne bil vreden."

In govoril je resnico, toda Marica je odteg¬
nila od njegove rame svojo glavo, dvignila k nje¬
mu vlažne, toda obenem jasne oči in dejala:

,,Jaz nisem vredna tebe, Stanko! Niti nisem
pričakovala kdaj, da bom tako srečna."

Sedaj sta se jela pričkati, kdo ima večjo ceno,
toda v tem pričkanju so nastali pogostoma pre-
stanki, zakaj Marica, ki ga je objemala ves čas,
je dvigala k njemu svoja lepa, nekoliko široka usta
in on je pritiskal svoja nanje ter ji potem iznova
poljubljal oči. Dolgo časa še se je hotela sedaj
smejati, sedaj zopet jokati od veselja, zakaj njena
sreča je res presezala vse, kar je bila pričakovala.
Njena mati ji je bila napisala nekoč z že oslabelo
roko: „Žena se ne omoži zato, da bi bila srečna,
nego zato, da izvršuje dolžnosti, ki jih ji Bog nalaga,
in sreča — to je le pridavek in dar božji." Tega
pridavka je bilo sedaj več, nego se ga je moglo

•© 426  ®

nastaniti v njenem srcu. Minila je preizkušnja, mi¬
nili so trenutki žalosti, da, tudi dvoma. Da, vse to
je končano — in naposled ta Stanko, ne le da jo
ljubi kot zenico svojega očesa, nego je storil celo
več, nego je bil obljubil kdaj.

Ta pa se je s širokimi koraki izprehajal po
sobi in dejal še ganjen, toda zadovoljen sam s
seboj ter z izrazom nekega ponosa na zago¬
relem licu:

„Torej kaj, Marica? Šele sedaj se začne delo,
kaj ? Saj jaz o gospodarstvu nimam niti pojma, toda
to bodi tvoja stvar. Mislim si pa, da ne bom naj¬
slabši upravitelj! Oba hočeva delati, zakaj to ni
malenkost, ta Kremen!“

Ona pa mu odgovori, sklenivši roke:

„Moj zlati Stanko! Vem, da si to storil meni
na ljubo. Samo, če ti ne bo škodovalo pri trgovini.“
„Pri trgovini? Ali si morda misliš, da sem
se dal opehariti? Kje pa? Kupil sem poceni, jako
poceni! Celo Bigiel, ki se boji vsega, priznava,
da je to dobra kupčija. Drugo še nadalje ostane
v družbi. Samo ti, Marica, se ne boj, da bi ote¬
pala bedo v Kremenu, niti svojih prejšnjih skrbi.
Imela bova s čim gospodariti — in povem ti od¬
kritosrčno, ko bi se tudi sedaj ves Kremen pogreznil
v zemljo, bi še imeli ob čem živeti s Stankom vred!“
„Prepričana sem“, reče Marica, zroča nanj
skoro tako, kakor bi zrla Napoleona ali kakega
drugega zmagovalca, „da premoreš vse, kar hočeš,
toda vem, da si le meni na ljubo kupil Kremen.“

-a) 427 ®

„To si mislim!' 1  odgovori Polaneški. „A to
zato, ker ondi počiva tvoja mati, zato, ker si lju¬
bila Kremen. Ti si me naučila ceniti zemljo. Spomnil
sem se tega, kar si dejala v Benetkah, ko je Mašek
hotel prodati Kremen Bukackemu. Niti sama ne
veš, kakšen vpliv imaš name. Časih nekaj rečeš,
in jaz se za to na videz ne zmenim, vedno pa
ostane v meni in se pozneje oglasi iznenada. Tako
je bilo tudi v tej stvari. Sedaj se celo meni samo
zdi čudno, da bi človek mogel bivati na tem pla¬
netu, pa ne bi imel imeti nekaj, niti za tri štiri-
jaške lakte zemlje, o kateri bi mogel reči: ,To je
moje! 1  Ta trgovina je bila že davno dognana stvar.
Morda si opazila, da sem imel dolge tri mesece
posla črez glavo. Nisem ti hotel praviti ničesar,
dokler ni bilo vse dognano; hotel sem te rajši
iznenaditi. To se mi je posrečilo. Tu imaš nagrado
za to, da si zdrava in da si tako vredna ljubezni! 11

Prijemši njene roke, si jih je jel iznova pri¬
tiskati na ustnice in na čelo; tudi ona je hotela
poljubiti njegovo čelo, toda on ji ni dopustil.
In jela sta se loviti po sobi kakor otroci, govoreč
si pri tem dobre in jasne besede kakor solnčni
žarek. Marica je vsa zakoprnela po preselitvi na
Kremen in ni mogla misliti na nič drugega. Na¬
posled ji je pogrozil, da bo ljubosumen na Kre¬
men in da ga celo proda.

„Saj ga ne prodaš! 11  mu je odgovorila, vrteč
glavo.

„Zakaj pa ne?“

© 428  ©

Stopila je na prste, da je segla do njegovega
ušesa, in mu šepnila:

„Ker me imaš rad . .

In on je jel prikimavati, češ, da je to res.
Dogovorila sta se na nemajhno veselje Maričino, da
se koncem tedna vsa družina preseli v Kremen,
kar je bilo sicer lahko mogoče, zakaj Polaneški je
bil uredil ondi stanovanje tako, da je lahko spre¬
jelo vase svojo dedično. Zagotovil jo je takisto,
da ni izpremenil skoro ničesar, nego se potrudil
samo za to, da ne stoje sobe preveč prazne.

Zdajci pa se spusti v smeh.

„Toda radoveden sem“, je dejal, „kaj poreče
k temu oče?“

Dalo se je soditi, da se bo oče čudil, kar je
bil vrelec novemu veselju za Marico. Oče tudi ni
dal-dolgo čakati nase, zakaj črez kake pol ure je
prišel k obedu. Komaj se je prikazal, ga je že
objela Marica okrog vratu in mu povedala vsa
zasopla srečno novico, in njega je to napolnilo s
čudenjem, da, celo genilo ga je. Morda je začutil
hčerkino srečo, morda se je oglasila v njem iz¬
nenada ljubezen do tega kotička, v katerem je
prebil toliko let; gotovo je, da so se mu oči
orosile. Najprej je izpregovoril o svojem znoju, ki
se ga je bila napila ta zemlja, potem je začel nekaj
govoriti o „starcu“ in o „zavetju na pristavi 11 , a
naposled je stisnil Polaneškemu glavo z rokami in
dejal:

@ 429  @

„Bog daj, da bi ob večji blaginji gospodaril
vsaj tako, kakor sem jaz; prepričan bodi, da ti
nikdar ne odtegnem pomoči, niti sveta!“

Zvečer so bili pri Bigielovih, in Marica, še
vsa opojena od sreče, je govorila gospe Bigielovi:

„No, reci vsaj! Ali je mogoče, da bi takega
moža ne imela rada? Reci sama!“

XXVII.

Drugi dan po prihodu Polaneških v Kremen
je bila nedelja. Sam Polaneški je vstal pozno,
zakaj včerajšnji dan so bili dospeli skoro opolnoči.
V Kremenu so jih pričakovali služabniki s kruhom
in soljo; potem je Marica smehoma, pa zopet jo¬
kaje pregledala vse kote po hiši in nato vsa raz¬
vneta ni mogla zaspati do svita. Iz vseh teh vzrokov
je Polaneški ni pustil iz postelje; ker pa je hotela
iti v Vontore k pozni maši nekoliko prej, da bi
pomolila na materinem grobu pri cerkvi, je obljubil,
da ukaže zapreči in jo obvestiti, ko bo čas. V tem
je po zajtrku šel nekoliko gledat po svojem novem
imetju. Bilo je to v drugi polovici meseca maja,
in dan je bil nenavadno lep. Ponoči je bilo pršelo, in
sedaj se je solnce odbijalo v malih mlakužah na
dvorišču in poleg gospodarskih stavb ter lomilo
svoje žarke, viseče na grmičju, in obsevalo mokre
strehe skednjev, kolaren in hlevov. V tej svetlobi
in jasnosti se mu je majnikova drevesna zelenjava
na Kremenu kazala jako mična. Ker je bila ne-

® 430  ®

delja, se v gospodarskih stavbah ni gibalo skoro
nič, samo v hlevu se je sukalo nekoliko hlapcev,
ki bi imeli iti v cerkev. Polaneškega je čudovito
genila ta tišina in mir. Pred nedavnim časom, ko
je hotel kupiti Kremen, je bil nekolikokrat tukaj
ter je vedel, da je to zapuščena naselbina. Mašek
je bil sicer pričel staviti kaščo in jo je že pokril
z rdečo streho, toda stavbe ni dovršil. Sam tu
nikdar ni stanoval in vrhutega ni mogel vtekniti v
to denarja — torej je bila tudi zapuščenost
vidna na vsakem koraku. Vendar se Polaneškemu
ni bila kazala tako očitno kakor sedaj, ko si je
mogel reči: „To je moje.“ Stavbe so bile nekamo
krive, stene razpokane, ploti so se hoteli polomiti
in podreti; poleg zida se je valjalo različno gospo¬
darsko orodje. Povsod se je zdelo, kakor bi zemlja
hotela potegniti vase to, kar je stalo na njej;
povsod je bilo nekamo trpno očividno, da so reči
prepuščene samim sebi. Polaneški je vedel o
gospodarstvu samo toliko, da mora biti človek
oprezen in da ne sme vtikati vanje preveč denarja
— sicer pa ni imel o njem nikakršnega pojma,
razen nekakšnih splošnih vednosti, ki so mu še
bile v mladih letih doletele na ušesa. Navzlic temu
pa je uganil, ko se je oziral po svojem kraljestvu,
da bo bržkone tudi na polju enak nered, kakršnega
je videl okrog sebe; imel je odločno zavest, ako
se je tu kaj delalo, da se je delalo bolj iz navade,
nego zgolj zato, ker se je bilo tu nekaj delalo pred
desetimi, dvajsetimi ali pred sto leti. Po tem na-

®> 431  ®

poru, po tej neprestani bistri energiji, ki je osnova
trgovini, ni bilo tu niti sledu. „Ako že ne bi pri¬
nesel ničesar drugega na ta mrtvi kraj“, si je

mislil Polaneški, „bi bilo že to mnogo, zakaj tega
tukaj naravnost nedostaja. Toda razen tega imam
denar in gotovo vsaj toliko razuma, da prvič vem,
da ne vem nečesa, drugič pa, da se je treba učiti
in vpraševati.“ Spominjal se je še izza časov

svojega bivanja v Belgiji, da je tudi ondi značila
človeška duša in napor volje več nego najmočnejši
stroji. In v tem oziru se je zanašal nase ter se je

moral zanašati nase. Čutil se je energičnega in

prožnega človeka.

Vse, česar se je bil poprijel doslej, je moralo
iti, bodisi hote ali nehote. Vrhutega je čutil, da
ne nosi, kar se tiče podjetja, na svojem vratu
fantastične, nego strogo preračunjajočeglave, in zaradi
tega ni, videč to zapuščenost, odklonil nade, nego
celo našel v njej nekakšno izpodbudo. Ta mrtvota, ta
zanemarjenost, ta nerednost in zaspanost so ga
izzivale. Ozirajoč se okoli sebe, si je rekal skoro
v tolažbo: „Dobro, dobro, pa poizkusimo to!“ In
ni mogel niti počakati te izkušnje.

To prvo pregledovanje in preudarjanje mu ni
pokvarilo dobre volje, pač pa mu je ukradlo nemalo
časa. Pogledavši na uro, je spoznal, ako hočejo
dospeti pred pozno mašo v Vontore, da morajo
oditi takoj; torej je zapovedal zapreči. Vrnivši se
domov, je potrkal na Maričine duri:

„Gospa zemljanka!“ je dejal, „služba božja!"

© 432  ©

,,Le dalje, le dalje!“ se oglasi za durmi
veseli glas Maričin. ,,Pripravljena sem že.“

Polaneški je vstopil in jo ugledal v svetli
pomladnji obleki, podobni oni, v kateri jo je bil
videl, ko je bil prvič v Kremenu. Oblekla se je
bila tako nalašč; on pa je na njeno veliko radost
umel njen namen, zakaj zaklical je, iztegnivši k
njej roke:

„Gospodična Plavicka!“

Ona je stopila k njemu, oprla, kakor bi se
sramovala, svoj rožni nosek ob njegovo lice ter
mu pokazala z roko posteljico, v kateri je spal
Stanko.

Nato sta odšla skupno z očetom Plavickim
v cerkev. Bil je jasen, pomladnji dan, poln toplega
diha in radosti. V gozdih se je glasila kukavica
in na livadi je bilo moči videti stopajoče čaplje, ki
so si iskale hrane. Poleg ceste so se udebi in
srake podile pred vozom z drevesa na drevo.
Časih je zapihal vetrič ter letel preko setve kakor
po valovih, pripogibajoč žitna stebla, in tvoril
premične sence na zelenem polju. Naokrog je vse
dehtelo po zemlji, travi in pomladi. Polaneškega
in njegovo gospo je zagrnil cel roj spominov. V
njej se je oglašala, že nekoliko zaduševana z
mestnim življenjem, ljubezen do zemlje, do kmetov
in gozdov, do zelenega polja, do hrušek na polju,
do ogonov, čimdalje bolj ozkih v dalji, do ši¬
rokih zračnih prostorov in poleg tega do nebes¬
nega obzorja dokaj obsežnejšega nego v mestu.

@ 433  @

To vse jo je napolnjevalo z razkošjem, ki se ga
je zavedala le na pol, ki pa je bilo slično opoj¬
nosti. In Polaneški se je spomnil, kako se je bil nekoč
prav tako peljal s Plavickim v cerkev, kako so bili
udebi in srake prav tako preletavali pred njima z
drevesa na drevo. Samo da je sedaj čutil poleg sebe
to rožno bitje, ki ga je bil takrat ugledal prvič,
to bivšo gospodično Marico Plavicko. Za en hip
si je privedel v misli vse to, kar je bilo med njima,
prvo znanje in ono mičnost, s katero si ga je
privezala, nadalje nesporazumek in ono čudno
udeležbo, ki jo je imela v njiju življenju Litka,
potem poroko in njiju skupno življenje, na to
guganje te sreče in izpremembe, ki so pod vplivom
te svetle duše nastale v njem, ter današnjo po¬
jasnitev življenja. Pri tem je imel blažen občutek,
da je minilo zlo, da je našel več, nego je bil
slutil, in da sedaj more priti nanj bodisi še tolika
nesreča, toda glede na njegove razmere do nje mu
je postalo življenje enkrat za vselej polno ugodnosti,
jako krepostno, prava ,,služba božja“ in za toliko
jasnejše nego prejšnje, za kolikor je bilo to obzorje,
ki je bilo okoli njiju, jasnejše nego v mestu. Ob
tem premišljanju se mu je zalivalo srce od sreče in
ljubezni do nje. Ko so dospeli v Vontore, je po¬
molil očenaš za „večni počitek" duše te matere,
ki jo je zahvaljal za takšno ženo, istotako vroče
kakor Marica. Zdelo se mu je, da ljubi ta prah,
pokopan pri cerkvi, s prav takšno sinovsko lju¬
beznijo kakor ostanke rodne svoje matere.

Rodbina Polaneških, III. zv.

28

@ 434  ®

V tem je pozvonilo k pozni maši. V cerkvi
so se iznova vrivali Polaneškemu stari spomini.
Vse, kar je bilo okoli njega, je bilo tako nekamo
znano, da se mu je časih zdelo, kakor bi bil tukaj
šele včeraj. V cerkveni ladji je bilo istotako polno
osivelih kmetiških glav in vonjave kadila; oni in
isti duhovnik je čital mašo pri oltarju, one in iste
breze so, ko jih je majal veter, opletale z vejami
po oknih — in Polaneški si je iznova domislil,
da vse mine — mine življenje, minejo bolečine,
nade, strasti, minejo toki misli in celi filozofični
sistemi — a maša se služi kakor nekdaj,
kakor bi le v njej sami bila večna neminljivost.
Novo bitje na stari sliki je bila le Marica. Pola¬
neški, zroč časih na njeno mirno lice in njene
oči, povzdignjene k oltarju, je uganil, da moli z
vso dušo za njiju bodoče življenje na kmetih; torej
se ji je pridružil in molil z njo vred.

Po maši so ju na prostoru pred cerkvijo ob¬
kolili sosedje, davni znanci Polaneškega in Maričini.
Toda gospod Polaneški se je zaman oziral po
gospe Jamiševi, ki se je že nekoliko dni mudila v
mestu. Zato pa se je Jamiš, popolnoma ozdravljen
od želodčnega katarja, pomlajen in zdrav, ves
navdušil, ko je ugledal Marico.

„Moja varovanka 1 *, je zaklical, poljubivši ji
roko, „moja draga gospodinja! Moja zlata Marica!
Aha! Ptiček se je vrnil v staro gnezdo. To je lepo!
Res, videti ste kakor gospodična, a vendar vem, da
imate že dečka. 11

® 435  @

Marica se je rdela od veselja, toda v tem
hipu je pristopil k njim Zazunovski s svojimi
šesterimi otroki in gospod Gontovski, vulgo „Med-
ved“, nekdanji nesrečni Maričin snubač in malone
Maškov morilec.

Gospod Gontovski je stopil k njim neokretno in
zmeden, kakor bi ga bila oslepila Maričina mičnost,
in ganjen, da ga ni doletela ta sreča. Tudi Marica
ga je pozdravila nekamo smešno zmedena, zato pa
mu je Polaneški prijateljski podal roko in dejal:

„Tudi jaz nahajam tu znance še iz detinstva.
Kako vam je?“

„Kakor nekdaj 11 , odgovori gospod Gontovski.

Toda gospod Jamiš, ki je bil kaj dobre volje,
reče ironično, zroč na mladega moža:

,,Ima skrbi pri pogodbah s služabniki . 11

Gospod Gontovski se še bolj zardi, zakaj vsa
okolica je govorila o teh skrbeh. Že nekoliko let
je siromak komaj dihal na svojem Jalbrikovu. Ko
bi bil prodal gozd ter se pogodil z materami svojih
otrok, bi se bil mogel odkrižati svojih dolgov,
toda kaj, ko je navzlic vsem, časih že skoro
povsem sklenjenim pogodbam, moral poslušati
vedno očitanje jalbrikovskih sosedov, da jezdi go¬
spod vlastelin na belem konju, strelja iz samokresa
in se ozira za dekleti.

Gospod Gontovski, dasi že izza mlada vajen
različnih vaških zbadljic, je izgubil časih potr¬
pežljivost in zaklical res obupno:

„Naj vas strela ubije ! 11

® 436  ©

Toda po takem prepričevalnem izreku so se
jalbrikovski starejšine zbrali na novo, zrelo posve¬
tovanje in so po rednem pretehtanju vsega „pro“ in
„conjra“ proglasili iznova, da bi bilo vse dobro,
„samo da gospod graščak jezdi na belem konju,
strelja iz samokresa in se ozira po deklicah . . . itd.“

Ko je pozvedela Marica, ki je čutila do go¬
spoda Jamiša takšno naklonjenost, kakor bi bil člen
rodbine, da je vdovec ob živi ženi, ga je povabila
na obed. Gospod Plavicki pa, ki se je jezil, da
ni našel v Vontorah gospe svetnikove, in se ob¬
enem spomnil nekdanjega nedeljskega kvartanja z
Gontovskim, je povabil Gontovskega in Polaneškega,
naj odrinejo naprej, a to zelo hitro, da bi Marica
imela čas za potrebne priprave. Za njimi se je od¬
peljal Plavicki s svetnikom, a poslednji je bil Gon-
tovski v svojem koleslju, v katerega je bila vpre-
žena shujšana jalbrikovska kobila.

Spotoma je gospod Plavicki dejal svetniku
Jamišu:

„Niti nimam besed, da bi izrekel, kako je
moja hčerka srečna! On je vrl in energičen človek,
toda . . .“

„Toda kaj?“ vpraša gospod Jamiš.

„Toda nagel! Saj se spominjate, sosed, da
me je bil spravil v zadrego zaradi onih nečimurnih
dvajset tisoč rubljev, da sem bil prisiljen prodati
Kremen. A kaj je storil? Potem je kupil ta Kremen
sam . . . Ako ne bi bil segel po meni, ne bi mu
bilo treba kupovati Kremena, ker bi ga bil dobil

@ 437  ®>

po moji smrti z Marico zastonj. Vrl človek je, toda
tukajle (pri teh besedah se gospod Plavicki potrka
po čelu)... se mu še kvasi. Kar je res, se lahko
reče.“

„Hm!“ odgovori svetnik Jamiš. Plavickemu
ni hotel izreči neprijetne opomnje. Ko bi bil Kremen
ostal še dalje v njegovih rokah, pa ne bi ga bilo
ostalo nič.

Gospod Plavicki pa vzdihne in reče:

„A jaz imam na starost novo skrb, zakaj sedaj
se moram za vse brigati sam.“

Gospod Jamiš je le iztežka zadržal vzklik:
„Bog začuvaj!“ Poznal je Plavickega dodobra in
vedel, da take nevarnosti dejanski ni. Pa tudi go¬
spod Plavicki ni dosti verjel temu, kar je pripo¬
vedoval, zakaj zeta se je nekoliko bal in je vedel
dobro, da se bo sedaj prav vse ravnalo po nje¬
govem razumu.

Ob takem razgovoru so dospeli na dom.
Marica, ki je bila že pripravila vse, kar je bilo
potrebno za obed, jima je prišla naproti s Stankom
v naročju.

„Hotela sem vam predstaviti sina, preden se¬
demo k mizi“, je dejala „to je fant, kaj! Ta bo
velik! A kako vrl deček je!“

Po taktu teh besed ga je gugala na rokah v
smeri h gospodu Jamišu, in gospod Jamiš se je
s prsti dotaknil Stankovega lica. Nato se je vrli
sin najprej nakremžil, potem nasmejal, zdajci pa
se je spustil v krič, ki je utegnil za zasledovalca

® 438  ®

„esoteričnega jezika" imeti pomen nenavadne važ¬
nosti, toda navadnemu ušesu je bil ta krič močno
tak, kakor bi kričala sraka ali papiga.

V tem je dospel gospod Gontovski. Obesivši
plašč v veži na kavelj, je ravnokar iskal v njem
robca, kar je v tem hipu po čudnem naključju tudi
Rozalka, Stankova pestunja, takisto dospela v vežo,
stopila h Gontovskemu in mu poljubila roko.

„Kako se imaš? Kako se imaš? Kaj je no¬
vega?" jo vpraša Jalbrikovski vlastelin.

„Ničesar! Hotela sem vas samo pozdraviti",
mu odgovori ponižno Rozalka.

Gospod Gontovski se nakloni nekoliko na
stran ter jame iskati nekaj v žepu svoje suknje,
toda ona je očividno prišla le pozdravljat bivšega
gospodarja, zakaj počakala ni daru, nego mu je
iznova poljubila roko in molče odšla v otroško
sobo.

Gospod Gontovski pa je odšel k ostali družbi
in popeval z globokim basom:

„Tramtata, tramtata, tramtata ta . . .!“

Nato vsi sedejo k mizi in se jamejo razgo-
varjati o vrnitvi Polaneških na kmete. Gospod
Jamiš, ki je bil že po naravi razumen mož ter je
bil kot svetnik dolžan biti moder in zgovoren, se
je obrnil k Polaneškemu s temi besedami:

„Prihajate na kmete, pa ne poznate gospodar¬
stva, ali zato imate nekaj, česar pogrešajo vsi vla-
stelini, administrativno znanje in denar. Zato upam
in sem prepričan, da se vam v Kremenu ne bo

© 439  ©

godilo slabo. Vaša vrnitev mi je provzročila veliko
veselje, ne le glede vas in te moje drage gojenke,
nego zato, ker je to obenem dokaz temu, kar zme¬
rom govorim in trdim, da moramo večinoma mi starci
zapustiti svojo rojstno zemljo, toda naši sinovi in
ako ne sinovi, pa vnuki se vračajo. Vračajo se
močnejši, bolj utrjeni v boju življenja, z računi v
glavi in s tradicijo v praksi. Ali se spominjate,
kar sem vam nekoč povedal, da zemlja vleče k sebi
in da je le ona istinito bogastvo? Vi ste mi takrat
ugovarjali, a sedaj — glejte — ste lastnik Kremenu.“

,,To zaradi nje!“ odgovori Polaneški, poka-
zavši na ženo.

„Zaradi nje in za njo!“ ponovi svetnik, „in
mislite si, da v moji teoriji ni prostora za ženske
in da ne vem kakšno ceno imajo? S srcem in
vestjo uganejo, kje je naša prava naloga, ter nas
s srcem vodijo k njej. A prava naloga, takisto
kakor pravo bogastvo — to je zemlja.“

Pri tem je gospod Jamiš, ki je imel po zgledu
mnogih svetnikov to slabost, da je rad poslušal
sebe, zaprl oči, da bi slišal še bolje, in je nada¬
ljeval :

,,Da. Vrnili ste se zaradi žene! Da, to je nje¬
na zasluga. Takšno ženo je treba posaditi na zlato.
Vendar pa ste tudi vi prišli iz zemlje, in zato vas
je zemlja potegnila k sebi. Mi vsi bi morali imeti
plug v svojem grbu. A povem vam še to, da se
nista vrnila samo gospod Stanko Polaneški in gospa
Marica Polaneška, nego da se je vrnila rodbina

®> 440  •©

Polaneških, ker se je v njej ozval nagib celih
pokoienj, ki so izrasla iz grude in katerih ostanki
oplemenjujejo to grudo.“

Po teh besedah gospod Jemiš vstane, prime
za kupico in zakliče:

„Na zdravje rodbine Polaneških!“

„Na zdravje rodbine Polaneških!“ zakriči go¬
spod Gontovski, ki je bil nenavadno mehkega
srca ter bil pripravljen v tem hipu odpustiti rodbini
Polaneških vse trpljenje, ki ga je bilo njegovo srce
prebilo zanjo.

Vsi so stopili s kozarci h gospe Marici, ki
se je zahvaljala vsa ginjena in šepnila Polaneškemu,
ko je pristopil k njej:

,,Oh, Stanko, kako sem srečna!“

In ko je bila vsa družba zopet za mizo, je
dodal ,,papa“ Plavicki:

■ „Držite se zemlje do poslednjega diha, to je
to, kar sem naglašal vse svoje življenje. 11

„To je gotova stvar! 11  pritrdi gospod Gon¬
tovski.

Toda v duhu si je mislil: ,,Samo, ko ne bi
bilo teh usodnih posledic . . .“

V tem hipu pa je zibala v otroški sobi Ro-
zalka malega Stanka in mu popevala tožno vaško
pesemco:

„Oh nesrečna ti sobana,
oh, ti Jakec moj . . . !“

Po obedu so se gostje jeli ravnati na odhod,
toda gospod Plavicki jih je pridržal za kvartanje,

@ 441  ■©

tako da so odšli šele ob solnčnem zapadu. Sedaj
sta Polaneški in soproga, razvedrivši se najprej s
Stankom, odšla na verando in dalje na vrt, zakaj
bil je tih in krasen večer. Vse, kar ju je spominjalo
one prve nedelje, ki sta jo bila tukaj prebila skupaj,
se jima je kazalo kot sijajen in sladek sen, in takšnih
spominov je bilo tukaj ob vsakem koraku brez šte¬
vila.

Solnce je zahajalo ter bilo istotako veliko in
žareče, drevesa so stala nepremično v večerni tišini
in njih vrhovi so se rdeli v zahajajočem solncu;
za hišo so istotako klopotale čaplje v gnezdih;
tudi njiju razpoloženost je bila prav ista. Jela sta
se izprehajati; obšla sta vse drevorede, pristopila
k vsem plotom, zrla na polje, ki se je izgubljalo
v dalji, na temne pasove gozdov, obkoljujočih ob¬
zorje, in govorila sta med seboj potihoma tako
mirno, kakor je bil miren ta večer. Vse to, kar je
bilo okoli njiju, bo njiju svet. Oba sta čutila, da
ju ta vasica sprejema, da se jamejo sklepati ne¬
kake razmere med njo in njima in da jima bo
teklo od tega časa življenje tukaj, a nikjer drugje,
delavno, „službi božji“ posvečeno življenje, z
ljudmi — na polju.

Ko je zašlo solnce, sta se vrnila na verando,
toda kakor nekoč, sta tudi sedaj še ostala tukaj,
da sta počakala popolni mrak . . . Samo da je bila
prej stala Marica daleč proč od Polaneškega, sedaj
pa se je povsem pritisnila k njegovemu boku in
rekla črez trenutek:

Rodbina Polaneških, III. zv.

29

® 442  ®

„Dobro se nama bo godilo, Stanko, kaj ne?“

On jo je krepko objel, tako da jo je čutil
na svojem srcu, in jel ponavljati:

„Predraga moja! Predraga moja! ..

V tem je iznad jelš, stoječih v skupini, pri¬
plezal rdeči mesec in žabe v ribniku, ki so bile
očividno že zvedele, da se je vrnila ta gospodična,
ki so jo bile tako pogostoma videle na izprehodu
ob obrežju, so se oglasile v večerni tišini v enem
velikem zboru.

In sedaj je jelo obema minevati življenje, ni¬
kakor ne brez skrbi, vendar pa je bilo v njem več
medu nego pelina.

Pisatelj te knjige pa je pil ta med z vso silo
svoje domišljije.

Konec.

Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg

v Ljubljani

Aškerc A., Primož Trubar.  Zgodovinska epska pes¬
nitev. 8°, 136 strani. Broširana 2 K, elegantno vezana
3 K.

— Balade in romance.  8°, 155 strani, 2 K. Elegantno
j vezane 4 K.

— Lirske in epske poezije.  8°, 160 strani, 2 K 60 h.
Elegantno vezane 4 K.

— Nove poezije.  8°, 222 strani, 3 K. Elegantno
vezane 4 K.

' Četrti zbornik poezij,  246 strani. Broširane 3 K 50 h,

I elegantno vezane 4 K 50 h.

— Izmajlov •& Red sv. Jurja  ® Tujka.  Tri drame.
8°, 113 strani, broširane 2 K.

Baumbach R., Zlatorog,  Planinska pravljica, poslovenil
A. Funt  e k. 8°, 95 strani. Elegantno vezan 4 K.

Bedčnek Jakob, Od pluga do krone.  Zgodovinski
roman iz minulega stoletja. 8°, 270 strani, 2 K, v
platno vezan 3 K.

Cankar Iv., Ob zori,  s podobami (izdelal M. Jama), 3 K.

Dimnik Jakob, Avstrijski junaki.  8°, 126 strani, s
17 podobami. Elegantno vezani 1 K 80 h.

Funtek Anton, Godec.  Poleg narodne pravljice o
Vrbskem jezeru. 8°, 100 strani, elegantno vezan
2 K 50 h.

Gregorčič Simon, Poezije I.  Druga, pomnožena izdaja.
8°, 160 strani, elegantno vezane 3 K.

Založba Ig. pl. Kleinmayr &  Fed. Bamberg

C3S\OSvOS\ v Ljubljani -

Haymerle dr. Frančišek, vitez, Životopisni obrazi
iz obsega obrta, umetnosti in industrije,  preložil
Anton Funte k. 8°, 100 strani, vezani 1 K.

Kosi Anton, Z late jagode.  Zbirka basni za slovensko
mladino in preprosto ljudstvo. 8°, 148 strani, vezane 1 K.
Levstikovi zbrani spisi,  uredil Frančišek Levec.
Pet zvezkov 21 K, v platno vezani 27 K, v pol
francoski vezbi 29 K, v najfinejši vezbi 31 K.

Majar H., Odkritje Amerike.  Poučno zabavna knjiga
v treh delih: 1. Kolumbus, II. Kortes, III. Pisar. 8°,
440 strani, vezana 2 K.

Meško Ksaver, Ob tihih večerih.  Povesti. 8°, 291 strani,

3 K 50 h, elegantno vezane 5 K.

Prešeren dr. France, Poezije.  Druga, ilustrirana
izdaja. 4°, 5 K, v platno vezane 6 K 40 h, v ele¬
gantnem usnju vezane 9 K.

— Poezije.  L j udska  izdaja 1 K, v platno vezane 1 K 40 h.
Scheinigg J., Narodne pesmi koroških Slovencev.

16°, 463 strani, 2 K, elegantno vezane 3 K 30 h.
Jos. Stritar, Zbrani spisi.  Sedem zvezkov 35 K, v
.platno vezani 43 K 60 h, v pol francoski vezbi
48 K 40 h.

Tavčar dr. Ivan, Povesti.  Pet zvezkov po 2 K 40 h,
v platno vezani po 3 K, v pol francoski vezbi po

4 K 20 h.

'J'

narodna in univerzitetna
KNJIŽNICA


00000521458

%

'c

.