STE Z ICE KORONAVIRUS Osamitev nas je oškodovala stvari, ki smo jih morda do zdaj jemali kot samoumevne Stran 5 MEDNARODNA MATURA Kaj nas caka naslednje šolsko leto? Stran 19 DIJAŠKA USTVARJALNOST Nevidne niti, Kisel dež, Casovna zanka, Jutro ... stran 50 -76 Gimnazija Novo mesto november 2020 Številka 1, 2 2020 STEZICE so glasilo dijakov Gimnazije Novo mesto Odgovorna urednica Ajda - Lea Jakše Naslov uredništva Gimnazija Novo mesto, Seidlova cesta 9 8000 Novo mesto e-naslov: stezice2019@gmail.com Mentorstvo in jezikovni pregled Natalija Petakovic, prof. Oblikovanje Alja Možina Uredniški odbor Ajda - Lea Jakše, Neža Racecic, Tara Cerinšek, Viktoria Krusharova, Eva Šubic, Sara Globevnik, Anita Koprivc, Urška Šenica, Meta Kržan, Jaka Kunej, Julija Srpcic, Kaja Žunic Fotografije Zala Dolušic, Vanessa Špilar, Lana Traven, Andrej Matjašic, Nejc Mohar, Jure Klobucar, Matija Radež, Eva Šubic, Zoija Hana Kozole Naslovnica Alja Možina Tisk Grafika Tomi Naklada 250 izvodov Založila Gimnazija Novo mesto, zanjo Mojca Lukšic, december 2020 1 Spremna beseda .............................................................................................................................. Korona na gimnaziji ......................................................................................................................... Intervju z Ravnateljico ...................................................................................................................... Mednarodna študentka v Veliki Britaniji med epidemijo ........................................................ Andreja Stušek - intervju ................................................................................................................. Dan gimnazijskega puloverja ......................................................................................................... Gimnm KANT .................................................................................................................................... Šov gimnazija ime talent ................................................................................................................. Gimnazijsko pustovanje .................................................................................................................. Mednarodna matura ....................................................................................................................... Stane Tomazin & Nejc Gazvoda .................................................................................................... Interact Gimnazije Novo Mesto .................................................................................................... Interact intervju ................................................................................................................................ Profesorji o delu na daljavo ........................................................................................................... Instagram je realnost ....................................................................................................................... Ekologija in jaz .................................................................................................................................. Lepljenka ............................................................................................................................................ Casovna zanka .................................................................................................................................. Toplina ................................................................................................................................................ Ljubezni topovi ................................................................................................................................. Lahko daš v temni noci ................................................................................................................... Obcutje ............................................................................................................................................... Moonbeams ...................................................................................................................................... Diamonds and Bleck Velvet ........................................................................................................... Oblaki rožnate .................................................................................................................................. Jutro .................................................................................................................................................... Kisel dež ............................................................................................................................................. Odšla si stran .................................................................................................................................... Odmev ................................................................................................................................................ Tavam ................................................................................................................................................. Tu, a vse povsod ............................................................................................................................... Napaka ............................................................................................................................................... Sidro .................................................................................................................................................... Upanja ni vec .................................................................................................................................... Krasotica ............................................................................................................................................ Ugasli Kres ........................................................................................................................................ Poletne noci ...................................................................................................................................... Vedno ljubljeni .................................................................................................................................. Rešetanje srca .................................................................................................................................. Sama ................................................................................................................................................... Konec .................................................................................................................................................. Pohaikuj ............................................................................................................................................. Najvecje stvari so modre ................................................................................................................ Nevidne niti ....................................................................................................................................... Spomin ............................................................................................................................................... 8 Ljudi ............................................................................................................................................... 2 3 5 6 7 10 12 13 14 17 19 20 32 37 39 42 44 48 50 52 52 53 53 53 54 55 56 57 58 58 58 59 59 59 60 60 61 61 62 62 63 64 65 66 68 76 78 K a z a l o Živeti. Zmeraj do kraja. Preživeti. Zaceti skraja. Pa kaj zato, ce svet ni raven! Pac bo, kar bo in nekaj zraven. Zato ne psuj, Ne jadikuj sam sebi tuj! Se ne spodobi! Temň izruj! Bodi! bodi Tone Pavcek Ljudje smo družbena in socialna bitja, ki se držimo ustaljenih navad in se izpopolnjujemo z medsebojnim druženjem ter komunikacijo. Saj veste, kaj pravi slovenski pregovor: »Navada je železna srajca.« Na pot se podamo vedno ob isti uri. Izstopimo venomer skozi enaka vrata. Vnovic in zopet in znova uberemo iste stezice. Vnovic in zopet se radi družimo, pogovarjamo, izmenjujemo informacije, misli, custva, hotenja. Tempo hoje in življenja se ne spreminja, v izziv nam je le premagovanje poti. Spomladi se pritožujemo nad cvetocimi rastlinami, ki razdražijo cutila in povzrocijo kihanje ali alergije. Poleti nas moti neznosna vrocina in žgoce sonce, ki pripeka na našo kožo. Jeseni nam veter brez dovoljenja razkuštra lase in se z njimi poigrava. Pozimi snežinke ne-uvidevno padajo povsod okoli nas, pobelijo pokrajino, zaradi snega pa imamo mokra obuvala. Korak pospešimo zgolj, ko stopamo po temacnem gozdu, ki se s svojimi grotesknimi vejami kricece upogiba proti nam in nam pospeši srcni utrip. Postanek naredimo na prelepi jasi, kjer sedemo na leseno klopico, kot že mnogokrat dotlej. Nic kaj razburljivo pridemo na cilj. In ta izlet ciklicno ponavljamo, dan za dnem, vse do-kler nas nekaj ne zmoti … Kaj hujšega?! Brez povabila se nekje v globelnem svetu rodi 20 – 40 nm velik virus in spremeni naš vsakdan. Pravimo mu Koronavirus (SARS-CoV-2), ki nam tako, povsem nevidno, zamaje tla pod nogami. Da nam vedeti, da cloveška bitja nismo vsemogocna, kot smo mislili dotlej, temvec da smo še kako minljivi. Zato v tem novodobnem casu, polnem izobilja, množice informacij in inovativnosti prihaja cas placila za našo brezbrižnost in neodgovorno ravnanje do nas samih, soljudi, življenjskega prostora in dedišcine, ki so nam jo zapustili naši predniki. Lahko se sedaj pritožujemo nad stanjem pandemije širših družbenih razsežnosti, v kateri smo se zna-šli, lahko na vse pretege kricimo, se upiramo, obtožujemo, moledujemo … Na koncu nam preostane le, da sprejmemo odgovornost do samega sebe in do okolice ter se sprijaznimo z dano situacijo. 3 Razmere niso idealne. Ne boste verjeli, marsikje je tudi huje. Lahko smo hvaležni za to, kar imamo in poskušamo iz teh težkih razmer izvzeti le najboljše. Kot da bi iz prostranega cvetocega travnika utrgali šopek najbolj barvitih cvetlic. Zatorej - ne pritožujmo se! Uživajmo v drobnih stvareh vsakdana in prisluhnimo bitju svojega srca ter src naših najbližjih – naše družine. V prvih noceh po dolgem casu uživajmo, ko lahko brez zadržkov podaljšamo cas, ko smo zaviti v toplo odejo in ujeti v prijeten svet sanj, ne da bi nas pri tem zmotil nadležen zvok budilke. V okusnem zajtrku, ki si ga v samoizolaciji lahko po lastnih željah pripravimo v dopoldanskih urah ali obed v casu kosila. V luksuzu, da smo lahko 24 ur obleceni v pižamo. V tem, da si brez slabe vesti vzamemo cas za popoldanske sprehode. Vsaka stvar ima svoje prednosti in slabosti, priložnosti in ovire. Ne bom rekla, da bodimo pozitivni, raje se držimo optimizma. Je bolj varno. To, da se je svet ustavil, je torej imelo tudi kakšne prednosti in je odstrlo nove priložnosti. Ena izmed njih je tudi ta, da smo imeli vec casa za pripravo in s tem izdajo šolskega glasila. Ob tej priložnosti bi se želela najlepše zahvaliti vsem clanom uredniškega odbora, da ste vložili svoj cas, ki je najdragocenejša stvar, ki jo imamo v tem življenju, in ga namenili našemu skupnemu cilju – Stezicam. Našim Stezicam, ki gredo iz roda v rod, iz generacije v generacijo in predstavljajo bogato dedišcino Gimnazije Novo mesto. Velika zahvala gre Alji Možina za skrbno oblikovanje. Hvala profesorici Nataliji Petakovic za pomoc in usmeritve. Hvala ravnateljici Mojci Lukšic za vzpodbude in podporo. Vsak je prispeval svoj delcek h koncni podobi Stezic in vsi ste bili nepogrešljivi. Hvala! Moj poklon. Zaprli smo vrata ucenosti šolskega leta 2019/2020. Zadnje leto je bilo dramaticno, noro, drugacno, nenavadno, posebno, prav zato pa ima nekakšen svojstven car in pomenljive izkušnje. Dalo nam je misliti, kaj so naše prioritete, katerih vrednot se moramo držati, katere vsebine razvijati, odprlo nam je nešteto novih vprašanj in na pot življenja postavilo nove izzive. Na nas pa je, da ta poseben pandemicni cas, za katerega sicer sama upam, da se bo kmalu koncal in nas postavil nazaj na ustaljene tirnice ter nam vrnil »normalno« življenje - kar se da, izkoristimo sebi v prid. Naucimo se hiteti pocasi! In spoštovati vse okoli sebe! Z najlepšimi željami, Ajda - Lea Jakše 4 Novi koronavirus, ki je v decembru izbruhnil v Wuhanu na Kitajskem, se je v nekaj mesecih letošnjega leta nenadzorovano razširil po vsem svetu. Virus domnevno izvira s tržnice morskih sadežev in drugih živali v Wuhanu, vendar izvor okužbe uradno še ni potrjen. Širijo se tudi razne teorije zarote, da je bil virus COVID 19 laboratorijsko ustvarjen. V casu karantene so bili prepovedani socialni stiki, zato so mnogi ljudje v duševnih stiskah doživljali depresijo in tesnobo ter bili bolj nagnjeni k samoškodovalnemu vedenju, panicnim napadom ter zlorabi alkohola in nedovoljenih substanc. Zabeležen je bil porast zlorab ter nasilja v družini, ogromno žrtev je bilo prepušcenih samih sebi. Države so zaradi koronavirusa utrpele ogromno gospodarsko škodo. V mnogih panogah, sploh v turizmu in gostinstvu, se je zmanjšala potreba po delovni sili, zato je ogromno ljudi izgubilo službe in s tem vir prihodka. V svetovnem merilu je prišlo do zastoja gospodarstva, znižale so se cene nafte, tecaji vrednostnih papirjev, ponekod tudi cene nepremicnin. Osamitev nas je oškodovala stvari, ki smo jih morda do zdaj jemali kot samoumevne. Zdi se noro, da že vec kot mesec nisem sedela na avtobusu, pila kave iz avtomata ali preživljala casa z najboljšimi prijatelji. Karantena je priložnost, da uživamo drugacen tempo življenja ter da prenehamo hiteti, vec casa lahko preživimo aktivni ter uživamo v naravi. Kljub vsem nevšecnostim pa nam je koronavirus prinesel predvsem nove priložnosti in preizkušnje. bili le najnujnejše ocene. Velik pritisk doživljajo dijaki, ki letos opravljajo maturo, saj še vedno ni jasno, kako in v kakšnem obsegu se bo ta izvajala. Simptomi bolezni se kažejo kot nahod, utrujenost, vrocina, kašelj ter splošno slabo pocutje. Za težji potek bolezni je znacilna pljucnica, ki je prizadela približno 20 % vseh obolelih. Ocenjujejo, da za okužbo umre 2-4 % obolelih, najbolj ogroženi pa so starejši, kronicni bolniki ter kadilci. Virus se prenaša kapljicno, povprecna inkubacijska doba pa je 6 dni. Slovenske šole in univerze so vrata zaprle sredi marca ter zacele z izobraževanjem na daljavo. Za izmenjavo informacij smo uporabljali spletne platforme, pouk od doma pa naj bi bil enakovreden tistemu v šoli. Dijaki smo snov vecinoma predelovali sami, to je bilo na zacetku stresno, saj smo se morali navaditi na nov nacin dela. Tudi ocenje- KORONAVIRUS Vlada Republike Slovenije je izdala številne ukrepe, ki so nadzorovali širjenje novega koronavirusa. Omejili so gibanje, prepovedali druženje in zbiranje na javnih mestih, zaprli šole ter mnoge druge javne ustanove, ustavili javni promet ter delovanje dela gospodarstva, turizma ... vaje je bilo prilagojeno vecinoma bomo prido- Tara Cerinšek, 3. a 5 Šolanje na daljavo na nacin, kot smo ga sposobni speljati v slovenskem prostoru, je zagotovo lahko zgolj premostitveni ukrep. To pomeni, da je šolanje na daljavo možno le za kratek cas. Najboljše poucujemo in opravljamo svoje poslanstvo v šolah v živo. Seveda smo se lani, ko je bila takšna situacija, nadvse potrudili in poskušali izpeljati, kar se da najbolje, in lahko recem, da smo uspešno pripeljali šolsko leto do konca. Res, vsak ucitelj se je maksimalno potrudil in delal po svojih najboljših moceh. Veliko so se tudi ucili in se privajali na poucevanje na daljavo, sploh v prvih dveh tednih, kako uporabljati informacijsko komunikacijsko tehnologijo ter kako didakticno, torej na drugacen nacin pristopit k poucevanju v teh posebnih raz-merah. Glede na evalvacijo, ki smo jo opravili med dijaki in njihovimi starši, rezultati kažejo na to, da smo svoje delo opravili vec kot odlicno, dobili smo ogromno spodbudnih besed, kot so: »Sej bo, profesorica! Dobro vam gre!« Tako da smo videli, da ste dijaki in starši prepoznali to situacijo kot novo in spoznali, da se tudi profesorji še ucijo. To mi je bilo res zelo simpaticno in taki komentarji ti dajo spodbudo za naprej. Dijaki ste ogromno snovi jemali naprej, a ta snov ni bila ocenjena. Vemo, da je zunanja motivacija, torej ocena, glavni motiv, da se dijaki ucijo. Dogovorjeni smo bili, da se je v septembru ta snov ponovila in v nadaljevanju ocenjevala skupaj z redno vzeto snovjo, da ne bi bili preobremenjeni z ocenjevanjem. Skrbi nas, ker dijaki nižjih letnikov niste bili v šoli in opazujemo, da je bila izgubljena delavna in ucna rutina, tako da je bil zacetek ucnega procesa verjetno malce težji. Ucne vsebine ni problem nadoknaditi, ker vem, da ste zmožni in sposobni, bolj me skrbi delavna kondicija, ki ste jo z delom na daljavo izgubili. Menim, da nas na tem podrocju caka še nekaj dela. Seveda pa bo to veliko težje ob ponovnem zaprtju. Potrebno se bo poglabljati v to, katere snovi so temeljne in prioritetne, katere ne, sploh za dijake 4. letnika. Vendar vem, da nam bo s skupnimi mocmi uspelo. Za dijake 4. letnika je bilo to obdobje najbolj negotovo. Ostali so brez dveh mesecev pouka v živo, dijaki nižjih letnikov brez treh. Po samoizolaciji so imeli skupaj zgolj dva tedna pouka v živo, kar je obcutno malo za pripravo na tako pomembno stvar, kot je splošna matura. Seveda so profesorji posebno skrb namenili maturantom, z njimi delali individualno, za pripravo na višji nivo mature so se pripravljali celo popoldan. Za maturante je bi- LUKŠIC Mojca I N T E R V J U Kakšni so Vaši vtisi o šolanju na daljavo? Kako je ta situacija vplivala na maturante? Kako je bil za njih prilagojen pouk? lo še posebej poskrbljeno, saj se zavedamo, da je splošna matura vstopni kriterij v univerzitetni prostor in odpira vrata ter omogoca nadaljnje korake v življenju mladim ljudem. Kljub trudu profesorjev in dijakov, pouk na daljavo ni primerljiv s poukom v fizicni obliki. Kako se bo nadoknadil primanjkljaj, ki je nastal v mesecih dela od doma? 6 Mednarodna študentka v Veliki Britaniji med epidemijo Covid-19 se je v Veliki Britaniji pojavil veliko prej kot v Sloveniji, 31. 1. 2020. Sprva ni bil nihce pretirano vznemirjen, življenje je potekalo normalno in potencialne epidemije nihce ni jemal pretirano resno. Edini clani skupnosti, ki so bili na epidemijo pripravljeni in so se zavedali potencialne resnosti trenutnega položaja, so bili kitajski imigranti, ki so o epidemiji in nevarnostih le-te veliko slišali od svojcev na Kitajskem. Maske in razkužila so kupili prej, še preden so postale obvezne ali priporocene v drugih evropskih državah. Delam v Centru za podporo pripadnikom vzhodnoazijske in jugovzhodnoazijske skupnosti, kjer smo z veliko žalostjo in razocaranjem opazili velik porast rasnih incidentov, sovražnosti in zlocinov nad pripadniki teh skupnosti. V petek, sredi marca, smo povsem nepricakovano vsi študenti Univerze v Aberdeenu prejeli e-mail, da se z tistim dnem ukinjajo ucenje in vse aktivnosti na kampusu. Mednarodni študentje so bili pozvani, da se lahko, v kolikor želimo, vrnemo domov, saj izpiti ne bodo potekali na kampusu kot obicajno. Novico smo sprva sprejeli z zadovoljstvom, saj je to pomenilo, da nam odpadeta kar dva tedna predavanj, seminarjev, laboratorijskih vaj itd. mojem stanovanju sedela na kavcu in gledala film. Bil je lenoben dan in da bi se izogibala množicam, sva se odlocila ostati doma in malo praznovati, da se nama nekaj casa ni treba ukvarjati s šolo. Zvecer ga je v paniki poklical prijatelj in povedal, da so letalske karte za domov skoraj razprodane in izjemno drage. Tako je panika pograbila tudi mojega fanta, ki je hitro tipkal po racunalniku in klical starše, da jih obvesti o razmerah. Ker se je s tem ukvarjal on, se mi je zdelo pametno, da tudi sama rezerviram letalske karte za vrnitev domov. V le nekaj sekundah sem razumela paniko v fantovem glasu. Letalske karte so bile skoraj razprodane, cene pa so se zacele pri 700 evrih. Poklicala sem starše in skupaj smo se odlocili, da kupim karto za let na Dunaj v torek in da bo pome v Avstrijo prišel moj oci. Tudi mojemu fantu je uspelo kupiti karto za ponedeljek in tako sva bila vsaj malo pomirjena. Sem Tjaša Recelj, bivša dijakinja Gimnazije Novo mesto, na kateri sem maturirala leta 2017. Trenutno sem študentka 4. letnika Univerze v Aberdeenu na Škotskem in pandemijo v Veliki Britaniji sem izkusila na lastni koži. Sovražne odzive je izzvalo že nošenje maske v trgovini, nekaj, kar je danes obvezno in cesar se vsi držimo. Želela bi si, da bi si Britanci takšno ravnanje vzeli v vzgled, namesto da so ga napadali. Morda tako UK ne bi bila ena najhuje prizadetih držav v Evropi. V marcu 2020 je situacija v Veliki Britaniji postajala vse resnejša in kmalu je bil covid-19 razširjen v vseh štirih delih UK. A vendar se ni v dveh mesecih zgodilo nic, dokler se ni država prakticno zaprla v le nekaj dneh. Tisto soboto sva s fantom v Že naslednji dan pa so se vsi nacrti zopet podrli. Na telefon sem dobila obvesti- 7 Z mislijo na psihološki in financni vidik mojega vracanja v Slovenijo želim spregovoriti še o ravnanju slovenske vlade. Rada bi poudarila, da sem slovenska državljanka, s stalnim prebivališcem v Sloveniji in da skoraj pol leta vsako leto preživim v Sloveniji. Kljub temu se vladi ni zdelo, da sem upravicena do kakršnekoli pomoci. Pomoc je bila izplacana samo slovenskim študentom, ki študirajo v Sloveniji. Seveda je to subjektivno, a lahko recem, da je bil izjemen psihološki in financni pritisk, ki smo ga ob izbruhu epidemije cutili mednarodni študenti, povsem neprimerljiv z manjšimi nevšecnostmi, ki jih je izkusila vecina domacih študentov. Kot slovenska državljanka lahko placujem davke, delam preko študenta za minimalno placo in že vec kot tri leta poslušam ljudi, ki me prepricujejo, naj se vrnem v Slovenijo in vcasih celo obtožujejo, zakaj sem jo zapustila in zakaj nimam nobenega Kljub mojemu globokemu razocaranju nad domovino je epidemija vseeno pokazala tudi pozitivne stvari. Resnicno moram iz vsega srca pohvaliti Univerzo v Aberdeenu. Univerza je bila pol leta, od ukinitve ucenja na kampusu do zacetka novega semestra, v konstantnem stiku s študenti. Vzpostavili so dve liniji za pomoc študentom, eno za pomoc pri iskanju poti domov, pri izpitih in podobno in eno za pomoc pri duševni stiski med epidemijo. Obe liniji sta delali 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Vse fakultete so bile izjemno fleksibilne in v stalnem kontaktu s študenti. Izpiti so potekali le za tretje in cetrte letnike. Profesorji so vprašanja objavili na spletu, študenti pa smo imeli 7-14 dni casa, da odgovore nanje napišemo v dokumentu word in jih pošljemo profesorjem. Ti so nam bili vedno na voljo za vsa vprašanja in v veliko pomoc. Pokazali so izredno zaupanje v študente in se potrudili, da smo imeli na voljo vse lo, da nekatere države, vkljucno z Avstrijo, zapirajo zracne linije z Veliko Britanijo. Spet me je zvilo v želodcu in v paniki sem klicala avstrijsko veleposlaništvo v Edinburghu, kjer so potrdili, da iz Velike Britanije ne bo v Avstrijo vzletelo nobeno letalo in mi priporocili, naj poišcem let za naslednji dan, saj je to zadnji dan z odprto zracno linijo. A drugega leta v Avstrijo ni bilo. Tako sem poklicala slovensko veleposlaništvo v Londonu in jih prosila za nasvet, kako naj pridem domov. Žal mi niso mogli pomagati, ker se je situacija spreminjala iz ure v uro. Postala sem že rahlo histericna in na robu solz. Na koncu mi je le uspelo kupiti letalsko karto za let preko Pariza v Ljubljano za naslednji dan in za trikratno ceno obicajne letalske karte. V Ljubljano sem prispela le dan pred zaprtjem Letališca Jožeta Pucnika. cina Azijcev je na letalske karte cakala vec tednov ali celo mesecev in zanje odštela po nekaj tisoc funtov. Veliko študentov je poleg izjemno visokih stroškov letalskih kart in taksijev moralo placati tudi hotel za štirinajstdnevno karanteno. Ceprav se mi je moja pot domov zdela izjemno stresna, sem pravzaprav imela veliko sreco. Mnogo mojih sošolcev iz vsega sveta je za nekaj casa obticalo v Veliki Britaniji. Veliko Evropejcev, ki se niso mogli vrniti v svojo državo, so leteli na letališca blizu mej, placali taksi do meje in nato mejo v svojo državo prehodili. Venamena priti nazaj. A vendar, ko od svoje države zares potrebujem pomoc, sem odrinjena in tretirana kot drugorazredna državljanka. Zakaj bi si kadarkoli želela živeti v državi, kjer sem ocitno nezaželena!? 8 Nov semester na Univerzi v Aberdeenu se zacne cez slab mesec dni. V mesto Tjaša Recelj Aberdeen, 2. 9. 2020 lika vecina pa se je ta semester odlocila ostati na varnem na Kitajskem, saj je zanje Velika Britanija trenutno prenevarna. Predavanja na univerzi bodo ves semester potekala preko spleta, vaje, seminarji in ostale aktivnosti v manjših skupinah študentov pa bodo na voljo tako v živo kot prek spleta. Za zdaj lahko recem samo, da sem vesela, da sem koncno spet v svojem vsakdanjem življenju in da komaj cakam svoje zadnje leto na Univerzi v Aberdeenu. sem se vrnila pred dvema dnevoma in presrecna sem, da sem nazaj. Po toliko mesecih sem mesto že precej pogrešala. Moji prijatelji iz Evrope se prav tako pocasi vracajo, nekateri morajo v karanteno, nekateri ne. Se vedno mocno pogrešam svoje prijatelje iz Kitajske, nekateri se bodo vrnili cez mesec ali dva, vepotrebno za ucenje na domu. Odziv svoje univerze na epidemijo lahko le pohvalim. Vedno sem vesela in zadovoljna, da sem študentka na Univerzi v Aberdeenu, tokrat pa sem poleg tega tudi nepopisno ponosna. 9 V casu razglašene epidemije v Sloveniji se je delo družinskega zdravnika mocno spremenilo. Paziti smo morali, da niso naše cakalnice postale vir okužb novega koronavirusa. Zato smo zaceli po navodilu Ministrstva za zdravje vse paciente narocati na pregled. Nenarocenih pacientov nismo spušcali v cakalnico, ker nismo želeli, da pridejo v stik z narocenimi pacienti oziroma da pride do gnece v cakalnici. Paciente smo zaradi drugacne organizacije dela zaceli narocati na razlicne lokacije, kar nas je tesneje povezalo z drugimi ustanovami na primarnem nivoju v Ljubljani. V casu epidemije smo lahko opazili zadržanost pacientov do obiskov v ambulanti. V vecji meri kot pred epidemijo smo zdravniki zaceli uporabljati elektronsko pošto in telefonske pogovore pri komunikaciji s pacienti. Uvedli smo celo storitev videoklica, kar je bilo za naše paciente (kot tudi za zdravnike pri vsakdanjem delu) nekaj cisto novega. Po preklicu epidemije v Sloveniji se je v ambulanti opazil povecan pritisk pacientov, kar se je kazalo v povecanju telefonskih klicev. Pacienti so si želeli osebnega obiska pri svojem zdravniku in so težje sprejemali omejitve dostopa v zdravstveno ustanovo, ki so po navodilih Ministrstva za zdravje veljali dalje tudi po uradnem preklicu epidemije v Sloveniji. Mlajši pacienti so se lažje privadili na spremembe pri spremenjeni obliki komuniciranja z osebnim zdravnikom. Velika vecina je že prej znala uporabljati elektronske poti komuniciranja in so celo videli prednosti, ki jih tak nacin prinaša. Opravek, za katerega bi v primeru obiska osebnega zdravnika rezervirali najmanj eno uro, so sedaj opravili v domacnosti svojega doma v najvec dvajsetih minutah. Starejši pacienti - še posebej tisti, ki nimajo pomoci mlajše generacije - si želijo cimprejšnjo povrnitev sistema na staro in le neradi uporabljajo novejše nacine dostopanja do zdravnika. Nekateri kar odkrito priznajo, da jih je povozil cas. Andreja STUŠEK Intervju Kako se je spremenilo delo (družinskih) zdravnikov v koronacasih? Povprašali smo dr. Andrejo Stušek, družinsko zdravnico, ki dela v Zdravstvenem zavodu Zdravje v Ljubljani. V obdobju stroge karantene (sredina marca do konca junija) se je naše življenje obrnilo na glavo. Kako se je spremenilo vaše delo na kliniki? Bili smo deležni vec pohval s strani naših pacientov zaradi požrtvovalnosti zdravstvenega osebja, kar je bilo znacilno tudi za objave v medijih. Kako pa vaše delo poteka zdaj? Zadnje dva meseca pri komunikaciji s pacienti zaznavam vec dvomov v smiselnost ukrepov, ki so predlagani s strani Ministrstva za zdravje ali NIJZ. Tudi ta odziv pacientov je skladen z objavami v medijih, ki porocajo o protestnih gibanjih v Sloveniji in širše po svetu ter izražanju dvoma v razlicne institucije. Pohvale zdravstvenemu 10 osebju niso vec tako pogoste, pogostejše pa so postale pritožbe o slabši dostopnosti obravnave pri osebnem zdravniku in tudi pri specialistih v bolnišnicah. Kaj najbolj pogrešate pri delu? Pri delu, kot poteka v trenutnih razmerah, najbolj pogrešam sprošcenost pri stikih s pacienti. Že sama organiziranost dela od zaposlenih zahteva, da preverjamo vec stvari, na katere pred epidemijo niti pomislili nismo. Skrb za varnost pacientov in osebja nas je pripeljala do zakrivanja obraza ter pri medicinskemu osebju tudi do nošenja vsaj osnovne varovalne opreme pri stiku s pacienti. Vsakega pacienta se sedaj dotikam orokavicena, nasmeh skrivam za masko. Nov nacin dela nam sicer odkriva dodatne poti komuniciranja s pacienti, vendar nas je prikrajšal pri telesni govorici. Kdaj bomo spet zaživeli »normalno«? Ali bodo maske in socialna distanca še nekaj let naša realnost? Najkrajši odgovor na to vprašanje bi bil - ko bomo nehali ogrožati soljudi. Zaenkrat je še prehitro sklepati, ali nam ta virus lahko povzroci trajno okvaro dihal (invalidnost), ko prebolimo bolezen COVID-19. To bi lahko pricakovali po težjem poteku bolezni. Kako sprošceni ali strogi bomo glede ukrepov pri nošenju mask in pri socialnem distanciranju, je odvisno od novih spoznanj o poteku bolezni COVID-19. Razumno ukrepanje se prilagaja novo odkritim dejstvom o koronavirusu, zato lahko pricakujemo, da se bodo nacionalna navodila za prebivalstvo še spreminjala v skladu z dognanji stroke in trenutno situacijo. Koncajva s pozitivno noto. Imate morda kakšno lepo misel ali spodbudno besedo? Epidemija novega koronavirusa nam je zacela spreminjati vsakdanjik. Kaže se kot mocna globalna sila, saj se vecina populacije na planetu ukvarja s podobnimi težavami. Smrt je od epidemije dalje postala manj abstrakten pojem in nas sili, da zacnemo premišljevati o svojih vrednotah. Zmanjšani socialni stiki pa nam dajejo možnost, da (za)slišimo svoje misli. Všec mi je indijanska zgodba, ki z mocno simboliko opisuje, kaj premore clovekova notranjost. Zdi se mi umestno, da se je zavedamo v tem casu sprememb: “Pocutim se, kot bi se v mojem srcu borila dva volkova,” rece ded svojemu vnuku. “Prvi volk je jezen, mašcevalen, ljubosumen in nasilen. Drug volk je ljubec, socuten, srecen in prijazen.” “In kateri volk bo zmagal?” vpraša vnuk. “Tisti, ki ga bom hranil,” odgovori ded. Neža Racecic, 2. k 11 DAN PULOVERJA V petek, 29. 11. 2019, smo dijake naše gimnazije pozvali k sodelovanju pri obeležitvi dneva gimnazijskega puloverja, ki je že od zacetka prodaje postal vsakoletna tradicija Gimnazije Novo mesto, ceprav je zgodovina gimnazijskega puloverja še zelo mlada. Dijaška organizacija naše šole je ob 270-letnici Gimnazije Novo mesto razpisala natecaj za šolski pulover. Zmagal je predlog Klemna Kapša, dijaka 4. d v šol. letu 2016/2017. Pulover se je zacel prodajati 27. 11. 2016 in je kmalu postal glavni simbol naše gimnazije, saj izkazuje pripadnost, ki se na šolskih hodnikih kaže v sprošcenem vzdušju, ki vlada med dijaki, v njihovih nagajivih nasmeških, ko s svojimi prijatelji razglabljajo teorije zarote (hahaha) in najnovejše novice iz sveta mode in znanosti. gimnazijskega Vse dijake, ki so na dan gimnazijskega puloverja prišli v šolo v »propagandni opravi«, smo povabili k skupinskemu fotografiranju v mali telovadnici. Udeležilo se ga je tudi nekaj profesorjev, za piko na i pa se nam je pridružila še ravnateljica. Letos se je vodstvo dijaške organizacije odlocilo, da dogodek izvedemo v petek, 29. 11. 2019, in ne v sredo, 27. 11. 2019, saj nas je ta konec tedna obiskala prav posebna gostja, in sicer predstavnica za mednarodno maturo iz Jordanije. Vodstvu šole se je zdelo pomembno, da gostja izkusi in zacuti vzdušje, ki vlada med dijaki, zato smo jo povabili k skupnem fotografiranju z dijaki, kar ji bo zagotovo ostalo v spominu. Sara Globevnik 12 GIIMNM Kant. Šolska knjižnica se je tako za en vecer spremenila v nadvse prijetno, simpaticno okrašeno dvorano, kjer so se imeli priložnost predstaviti tako glasbeni kot pesniški, prozni in risarski umetniki naše gimnazije. S svojimi besedami in zvoki so nas zacarali prof. Robert Šupe, Gašper Turk, Danila Prah, Klara Jordan, Maja Tomic, Julija Srpcic, Nina Strašek, Urška Klobucar, Nikolina Gramc, Julija Laura Rus, Edita Miklic, Irena Matic, Jona Šmalc Novak in seveda najboljši bend na gimnaziji – Plateau. Celoten vecer je vodil naš dijak Lovro Bukovec, za neverjetno sceno pa so poskrbele ustvarjalke Ula Jelen, Neža Taufer in Špela Kajtna, ki je poskrbela tudi za super plakat GimNm Kanta. Kot da ne bi moglo biti še bolje, so si vsi udeleženci lahko postregli s posebnim afriškim cajem prof. Šupeta, razvajali brboncice s kuharskimi mojstrovinami dijakinje Hane Jelovšek in slašcicami kluba Interact. Klub Interact je zbiral prostovoljne prispevke, s katerimi bo polepšal praznike osamljenim starejšim obcanom. Dogodek je privabil veliko obiskovalcev, ki niso napolnili samo knjižnice, ampak tudi šolski hodnik. Je izkušnja vec, ki predvsem nas – Gimnm Nation še bolj poveže in nas spodbudi k nadaljnjemu ustvarjanju. KANT V petek, 29. novembra 2019, je na gimnaziji potekal prvi družabni dogodek druge sezone gimnazijskih vecerov, z naslovom GimNm Gimnazijec, gimnazijka, si prebral/-a? Zanimivo, se ti ne zdi? Pozorno spremljaj oglasno desko in ne zamudi naslednjega vecera! Prav tako vabljen/-a, da se predstaviš tudi s svojimi deli. Šolska knjižnica te pricakuje! Julija Srpcic, 4. A 13 ŠOV GIMNAZIJA IMA TALENT & božicni koncert Jaka (spontano nadaljuje): Ja, res …To je cas, ko se ljudje za droben trenutek sprostimo. Za hip si priznamo, da smo res samo ljudje. Na trenutke povsem nemocni, potrebni bližine in toplega objema. Spet drugic polni moci, ko samostojni, pogumno stopamo na nove poti. Eva: Tako je vsako leto kot nekakšen ples. Ples med clovekovo naravo in clovekom, ki ima vizijo, cilje, nacrt. Clovekom vizionarjem. In vsako leto se decembra sklene krog, ko si ogledamo ta ples. Ogledujemo si svoje plesne korake. Smo se držali koreografije ali pa smo predvsem plesali po navdihu? Smo takrat, ko smo pozabili plesne korake, dobro improvizirali? Smo se držali svojega ritma ali pa smo v nekem trenutku zaceli plesati na tisto glasnejšo, sosedovo glasbo? Smo kdaj v obupu želeli glasbo celo ugasniti? Za hip prenehati plesati? (odlomek iz predstave) Eva Šubic Decembra pa se je letos krog sklenil tudi za nas, gimnazijce, in ceprav smo gimnazijci decembra predvsem vizionarji, saj je naša poglavitna želja predvsem to, da se uspešno prebijemo cez še zadnji naval testov, je med nami tudi mnogo takih, ki so našli cas in pokazali svoj umetniški izraz ter ponovno dokazali, da gimnazija res ima talent! Svoje talente so naši gimnazijci tako imeli možnost pokazati 24. 12. 2019, zadnji dan pred zacetkom novoletnih pocitnic, ko je dijaška organizacija sedaj že drugo leto zapored organizirala praznicni dogodek. Tradicija narekuje, da se tako december zakljuci z božicnim koncertom, vendar pa smo se letos odlocili, da stvari popeljemo še nekoliko dlje. Tako smo organizirali šov Gimnazija ima talent in božicni koncert. Vzklila pa je tudi ideja, da bi celoten šov preobrazili v predstavo in tako dogodek še dodatno popestrili. na, na kavcu skupaj razmišljata o decembru. Skupaj tako razvijeta pogovor, od šaljivih – »Ali imamo gimnazijci sploh možnost doživeti tisti pravi, pravljicni, veseli december?«, do nekoliko resnejših vprašanj – »Kaj je pravzaprav sploh bistvo decembra in kako se ta slika scasoma in v razlicnih družbenih in politicnih ureditev spreminja, kljub temu da ostaja cloveško srce nespremenjeno? « Predstava se je zacela s prizorom dveh gimnazijcev, Jake in Eve (igrala Jaka Kunej in Eva Šubic), ki na petkovo popoldne, utruje- Brat in sestra po debati petkovo popoldne zakljucita z mislijo, da je cas za malo pocitka. Ko se Jaka spomni, da se zacenja šov Slo- 14 Prvi je nastopil Jakob Kavšek s plesno tocko. Sinhronost in izraznost njegovih gibov gledalce vedno pusti ocarane in tudi tokrat ni bilo nic drugace. Njegovi skoki in obrati so na gimnazijce delovali kot dobra porcija kofeina! Kot drugi nastopajoci je publiko skoraj dobesedno zacaral Trim Ismaili, ki se nam je predstavil s carovniškimi triki. Ceprav je na stotine parov oci spremljalo vsak njegov gib, mu nismo mogli dokazati, da je med njegovimi prsti še kaj drugega kot carovnija. Kot zadnji je nastopil še Rok Rudman s standup komiko. Kljub temu da je komedija vsekakor zahtevna panoga nastopanja, se je Rok že s prvim nastopom odlicno izkazal. »Ima prihodnost kot komedijant,« je zagotovil žirant Blaž Zabret. »In v politiki,« je stvarno poudaril Rok, saj vemo, da gre danes to dvoje rado z roko v roki. Vsak nastop pa so pospremili tudi komentarji naših najboljših žirantov – ravnateljice Mojce Lukšic, profesorice Nevenke Malnaric Brulc, profesorja Blaža Zabreta in profesorja Jerneja Bana. S tem so še dodatno poskrbeli za veselo in sprošceno vzdušje in dali tudi nastopajocim še nekakšno dodatno potrditev. Šov Slovenija ima talent se je prekinil z oglasi (igrala Jona Šmalc Novak in Anej Kopina Božic). Predstavljala sta reklamo za StupidoTurbo ocala. To so tiste vrste ocala, ki te naucijo jezika od v nekaj tednih do v nekaj urah, odvisno seveda od tega, koliko jih preplacaš. Jaka je na sreco televizijo utišal, še preden bi Jona lahko povedala telefonsko številko za narocanje izdelka, saj bi se verjetno sesula linija. Eva in Jaka sta nadaljevala pogovor, v katerem sta ugotovila, da gimnazija Novo mesto sploh ni tako napacen kraj za doživljanje veselega decembra. Dobivamo darila v obliki znanja, hodniki so polni veselja, šola je praznicno okrašena in lahko spominja tudi na naš drugi dom. In pa, kot je poudaril Jaka: »Na gimnaziji je res veliko ljudi, ki jih imam rad.« venija ima talent, prižge televizor (oder) in pred nami se že vrstijo prvi talenti. 15 Po kramljanju sta se Eva in Jaka odlocila za menjavo kanala in že smo bili prica drugemu šovu – Zvezde plešejo. Na odru sta zablestela dva plesna para – profesorica Polonca Centa s profesorjem Blažem Zabretom in pa profesor Tomaž Koncilija s profesorico Bredo Vovko. Lahko recemo, da je bilo dejstvo, da sta Eva in Jaka gledala finale Zvezde plešejo, povsem upraviceno, saj sta bila oba plesna para res odlicna! Predstava se je koncala s prizorom, ko Eva in Jaka ugasneta televizor in gresta spat. Vendar pa jima nekaj ne da miru. Ugotovita, da so jima vsi obrazi nastopajocih od nekod znani. Pocasi povezujeta tocke, ko ugotovita, da so bili vsi nastopajoci s televizijskih šovov (Slovenija ima talent, Zvezde plešejo in The Voice) pravzaprav naši dijaki ali profesorji. Zakljucna misel je tako seveda ocitna – Gimnazija ima res talent! »Na odru sem se pocutila zelo dobro, saj so imeli gle- dalci pozitiven odnos do dogajanja in niso bili samo pasivno »ne pri pouku«. Tako da ja, vzdušje je bilo vse- kakor pravo! Všec mi je bila tudi sprošcenost dogodka, saj smo nastopajoci poskušali publiko razvedriti in zabavati, med nami ni bilo tekmovalnosti. In lahko recem, da nam je tudi uspelo. Predstava ni bila cringe.« Na koncu pa je na mestu tudi zahvala. Res iz srca se zahvaljujem vsem sodelujocim, ki ste podprli mojo idejo in ste bili pripravljeni na kakršenkoli nacin pomagati. Zahvala gre tako hišniku, profesorju Jerneju Banu za ozvocenje, šoli za izposojo velike telovadnice, gostujocima skupinama Jaja Boyz in Plateau, fotografinjam – Zali Dolušic, Vanessi Špilar in Nives Kocman ter Filipu Markovicu, ki je dogodek tudi posnel. Zahvala gre tudi vsem igralcem, nastopajocim in žiriji, brez katerih predstave sploh ne bi bilo. Hvala tudi Janu Zajcu in Jakobu Škrjancu, ki sta med prireditvijo skrbela za ozvocenje in tehniko. Hvala tudi vsem dobrim ljudem dijaške organizacije, ki so prispevali veliko svojega casa in energije ter tako pripomogli k izvedbi dogodka. Vendar pa sta Jaka in Eva kmalu ugotovila, da bi jima prijala še kakšna pevska tocka in že sta program menjala na The Voice. Prva je nastopila Danila Prah. Izbor in izvedba pesmi je pritegnila publiko, izrazit ritem smo navdušeno spremljali tudi s ploskanjem. Danila pa ni pokazala samo svojega pevskega talenta, ampak tudi suverenost v nastopanju, ko je prišlo do manjših tehnicnih težav. Za konec pa nas je z venckom decembrskih pesmi v pocitniško vzdušje popeljalla Maja Tomic. Njen prepricljivi nastop in glasbeni talent je navdušil in ganil tako publiko kot žirante. Na kitari pa jo je spremljal kitarski mojster Jakob Fifnja. Danila Prah iz 3. b, ki se je predstavila s pevsko tocko Burry a friend, se dogodka spominja takole: Tako je velika telovadnica v polnosti zaživela. Uživali smo v plesu, druženju, pogovorih in seveda v odlicni glasbi! Šovu Gimnazija ima talent pa je sledil še božicni kon cert. Za dokoncno sprostitev pa sta poskrbeli še skupini Jaja Boyz in Plateau Gimnazija je tako tudi letos dokazala, da ima talent. Drugo leto decembra pa ne pozabi, da imaš možnost pokazati svoj talent tudi ti! Eva Šubic, 4. B in Jaka Kunej, 4. Š Zala Dolušic in Vanessa Špilar 16 G I M N A pustoZvIaJnSjKeO Da bi se po oddelkih še bolj povezali, smo se odlocili, da bo vsak oddelek pripravil svojo skupno masko. Seveda smo na pustovanje povabili tudi naše profesorje, ki so izžarevali nadvse pozitivno energijo. V torek, 21. 2. 2020, smo na Gimnaziji Novo mesto, podobno kot namenimo vecini posebnih dni, tudi pustu posvetili nekaj pozornosti. Ceprav je tradicionalno praznovanje tega praznika že skoraj zamrlo, smo se v gimnaziji odlocili, da zanemarimo nekaj šolskih ur in se prepustimo domišljiji in norcijam, kot nam jih pust omogoca. 17 Na koncu dneva smo razredne maske predstavili s kratko tocko in se tako preizkusili tudi v organizaciji in iznajdljivosti, saj za samo tocko nismo imeli veliko casa za pripravo. Videli smo maske na veliko zanimivih tem, vzetih tudi iz filmov in muzikalov. Spremljati koncen nastop je bilo razburljivo, saj smo lahko obcudovali iznajdljivost in unikatnost vsakega oddelka posebej in seveda izjemen talent profesorjev. Priprava razredne maske in pust nasploh nas je kot oddelke še bolj povezal, saj smo dijaki morali sodelovati in biti pripravljeni sprejemati razlicna mnenja. Vzdušje je bilo izjemno prijetno, saj je bilo veliko dobre volje in veselja. Pustni ples je prispeval k dobri volji dijakov in vsi taki trenutki, ko se lahko malo razbremenimo, nam ogromno pomenijo. Res bi se rada zahvalila vsem, ki nam take trenutke omogocate. Sara Globevnik, 4. B Lana Traven 18 Mednarodna matura je novost, ki ji bodo tako dijaki kot profesorji Gimnazije Novo mesto naslednje šolsko leto prvikrat podali roko. Vodstvo šole se že nekaj casa trudi, da bi našim dijakom ponudil še širši nabor spretnosti in znanja ter s tem dijakom omogocil še vec možnosti za nadaljnji študij. S skupnimi mocmi in tesnim sodelovanjem šolskega kolektiva in šolskega vodstva bo na Gimnaziji Novo mesto poleg treh programov izvajan še program mednarodne mature za dijake tretjega in cetrtega letnika. V casu priprav nas je obiskala tudi clanica komisije, ki odloca, ali je šola sploh sposobna progam izvesti. Delegatka nas je obiskala ravno na dan gimnazijskega puloverja. Enega smo ji zato tudi podarili. Vodstvo dijaške organizacije se je sestalo z njo, delegatka je bila toplo presenecena nad atmosfero, ki vlada po šolskih hodnikih. V debati pa je beseda tekla tudi o projektih, ki so že dolgoletna tradicija naše šole, toplih odnosih med Zdaj pa malo vec glede o samem programu. Mednarodna matura se bo izvajala pod okriljem International Baccalaureate Organisation (IBO), ki je neprofitna izobraževalna organizacija s sedežem v Ženevi (Švica) in z izpitnim centrom v Cardiffu (Walesu, Velika Britanija). Program je namenjen dijakom zadnjih dveh letnikov srednje šole. Organizacija nudi ucni nacrt, eksterne izpite, delavnice za ucitelje in nadzor nad izvedbo. Šole v programu so povezane z obema centroma in med seboj po elektronski mreži. MEDNARODNA MATURA šolskim kolektivom in dijaki, predvsem pa se nam je zdelo pomembno, da izpostavimo dosežke naših dijakov na številnih tako državnih kot mednarodnih tekmovanjih v znanju na vseh možnih podrocjih, uspehe na olimpijadah v znanju, dosežke v športu in angažiranost gimnazijcev v prostovoljstvu in dobrodelnih dejavnostih. ·pridobiti pozitivno oceno pri vseh predmetih, ·napisati razširjeni esej pri enem o predmetov v ucnem nacrtu, obiskovati predmet TOK (teorija spoznavanja) in opraviti predpisane naloge ter opraviti dejavnosti na podrocju CAS (kreativnosti, aktivnosti in prostovoljnega dela). tako, da po uspešno koncani maturi omogoca študij na številnih univerzah doma in po svetu. Program mednarodne mature predstavlja dveletno izobraževanje pred vpisom na univerzo. Zasnovan je Ucni nacrt v mednarodni maturi je sestavljen iz šestih predmetnih skupin. Dijak mora izbrati najmanj tri in najvec štiri predmete na višji ravni (VR) in tri oziroma dva na osnovni ravni (OR). Za pridobitev diplome mednarodne mature morajo vsi kandidati: Priznavanje Dijaki, ki pridobijo spricevalo mednarodne mature, lahko študirajo na univerzah doma in po svetu, kjer je bil sklenjen sporazum o priznavanju diplome mednarodne mature. Sara Globevnik, 4. B in ga. Polonca Centa 19 hko spremljali v odmevni slovenski nadaljevanki Ena žlahtna štorija. Kdor pa ga bolje pozna, ve, da je Stane predvsem skromen, empaticen, iskren, radoveden, svobodomiseln in potrpežljiv. Še najbolje bi ga opisala kot »tiho vodo, ki dere bregove«. Že od otroštva je gojil ljubezen in naklonjenost do gledališca, ki je ves cas po malem pronicala na površje. Njegovo življenje se je spremenilo, ko je spoznal, da je bolje, ce svoje igralske sposobnosti razdaja na odru kot pa v politiki. Enostavno uživa v svojem poklicu, ki ga sam opiše kot valovanje, kljub temu da obcasno pogreša tisto brezskrbnost iz casov, ko je še „žulil“ gimnazijske klopi, danes pa z velikim zagonom „žuli“ magistrsko nalogo. Zakaj je šolanje na Gimnaziji Novo mesto prava izbira? Ker so se na njej šolali mnogi uspešni Slovenci, od Božidarja Jakca, Dragotina Ketteja, Mirana Jarca, Marjana Kozine, Antona Podbevška, do Leona Štuklja in mnogih drugih. To so ljudje z veliko zacetnico, skupna pa sta jim dobro znanje in priprava na življenje, ki so ju dobili na naši šoli. STANE TOMAZIN NEJC GAZVODA GIMNAZIJA TI DA KRILA, OD TEBE PA JE ODVISNO, KAKO VISOKO BOŠ LETEL – STANE TOMAZIN IN NEJC GAZVODA STA POLETELA DO BORŠNIKOVE NAGRADE Uganka: kaj je, poleg tega, da sta oba izjemna cloveka, zaposlena v gledališcu in letošnja prejemnika Boršnikove nagrade, še skupna tocka Staneta Tomazina in Nejca Gazvode? Tako je, tudi onadva sta bila dijaka naše Gimnazije. Ob omembi Staneta Tomazina vecina najveckrat pomisli na razvajenega mestnega fanta z imenom Žan, ki smo ga la- & intervju Kakšno popotnico ti je Gimnazija dala? Si bil zadovoljen s pridobljenim znanjem? Gimnazija je bila najboljša in najbolj logicna izbira, saj še nisem razmišljal o nekem konkretnem poklicu. S to izbiro sem bil zelo zadovoljen, saj je znanje na novomeški gimnaziji na visokem nivoju. Dobil sem neko širino, seveda so mi bili nekateri predmeti bolj ljubi kot drugi, ampak na koncu spoznaš, da je znanje z vseh podrocij najboljša popotnica za naprej. Kakšni spomini te vežejo na gimnazijske dni? Lepi. Zdaj, ko gledam z distance, vidim, da tudi tisti trenutki, ki so se mi takrat zdeli usodni, niso bili tako hudi. Spoznal sem ljudi iz razlicnih krogov, z nekaterimi še danes ohranjam stike. Ugotavljam, da starejši kot sem, bolj postajam nostalgicen, in ceprav je bilo vedno veliko ocenjevanj in testov, sem imel nek prijeten obcutek brezskrbnosti, ki ga danes kar pogrešam. Torej, na koncu, ko potegneš crto, si pozabil vse, kar ti je takrat delalo sive lase in ti kratilo spanec, v spominu pa ti ostanejo lepi trenutki, prepojeni z igrivimi mladostniškimi pripetljaji? 20 Vir: Internet Tako nekako, kot je v cloveški naravi. Kakšne vrste dijak si bil? Si bil »piflar« ali ti je bolj dišalo »kampanjsko « ucenje? Ce obžalujem kaj, je ravno to, da nisem vec delal sproti in se redno ucil. Zdaj vidim, da bi mi to precej olajšalo vse skupaj. Sicer pa je tudi piflanje po moje precej nekoristno, saj to, da stvar neumorno ponavljaš in je v bistvu zares ne razumeš, niti je ne znaš umestiti, res malo brez veze. Priznam pa, da sem bil kampanjski ucenec. Po liniji najmanjšega odpora, dokler ni zacela teci voda v grlo. Tako sem marsikatero noc pred testom prebedel ob zvezkih, na kar ravno nisem ponosen. Stvari, ki so me zanimale, sem tako ali tako poslušal pri uri in mi doma ni bilo potrebno kaj veliko ponavljati, ce pa sem že moral, mi ni bilo težko. Tistih, ki pa me niso privlacile, sem se na vse kriplje izogibal. Kateri predmet ti je na gimnaziji povzrocal najvec preglavic? Definitivno sem imel zelo spoštljiv odnos do matematike in do nje tudi vztrajno gojil distanco. Kateri so bili tvoji cilji, pricakovanja, želje v gimnazijskih dneh? So se izpolnili? Nisem imel neke specificne želje, cilja, ki bi si ga zadal, pa bi potem rekel: »Uau, zdaj sem pa to dosegel.« Vem, da me je gledališce vznemirjalo, ampak sem bil premalo pogumen, da bi takrat kaj naredil v zvezi s tem. Si tudi na Gimnaziji sodeloval pri gledališki skupini in nastopal na proslavah? Ne, nic. V bistvu sem zacel z gledališkim udejstvovanjem na Osnovni šoli Jožeta Gorjupa v Kostanjevici na Krki, kjer sem sodeloval v gledališkem krožku in nastopal na literarnih vecerih, na Gimnaziji pa sem potihnil. Razen v cetrtem letniku gimnazije pri profesorici Nataliji Petakovic, ko smo brali dramske tekste za maturo in smo morali odigrati par prizorov. Takrat sem spet malo pokukal na površje. Kako to, da si se odlocil za poklic igralca? V osnovni šoli in potem tudi na gimnaziji me je gledališce oziroma igra zanimala, ampak si tega nikoli nisem upal zares priznati. Tako sem se po gimnaziji odlocil za študij politologije, ampak sem ves cas razmišljal o igralstvu in mi to ni dalo miru. Na sreco me je kolega spodbudil in mi rekel, naj vsaj poskusim, saj nimam kaj izgubiti. No, pa sem res šel poskusit in se je izplacalo. Kako poteka avdicija na Akademiji za gledališce, radio, televizizijo in film? Za igralce so sprejemni iz - piti kar obsežni. Najprej si izbereš tekste – kratko prozo, tri dramske monologe in eno pesem. Na to se pripravljaš doma, nauciš se na pamet ter cakaš, da ti dodelijo datum. Sprejemni 21 izpiti namrec potekajo v vec krogih. Prvi krog je nekakšna avdicija in intervju s komisijo. Sem pridejo vsi, ki so se prijavili. Po navadi odigraš tekste, ki si jih izbral, potem lahko sledi tudi improvizacija. Ce te izberejo, greš v drugi krog, kjer ostane okoli 30 ljudi, je pa drugi krog veliko bolj obsežen in traja tudi vec dni. Moraš iti na zdravniški pregled, potem se sprejemni izpit razdeli na vec podrocij, ki vkljucujejo govor, gib in petje. Kljucni del je nastopati pred vec kot 10-clansko komisijo. Enkrat nastopaš sam, enkrat v paru, enkrat v skupini in ves cas ti dajejo naloge, improvizacijo, pripraviti prizore … Po vsem opravljenem sledi zasedanje komisije, ki sprejme odlocitev, kdo je bil izbran. Res sem bil vesel, ko sem prebral svoje ime na tistem seznamu. Kako pa to, da sprejmejo zgolj do deset študentov letno? Takšna je omejitev. Vcasih so jih sprejeli še manj. Razlog za to je cisto prakticne narave, saj je potreba po igralkah in igralcih v Sloveniji zelo omejena. Naš trg je majhen, zaposlitev v gledališcih ni na pretek, neodvisna gledališka scena pa je vsako leto bolj financno podhranjena. Kakšne lastnosti mora po tvojem imeti dober igralec? Mora biti obcutljiv, iskren do sebe in do drugih, empaticen, radoveden, kriticen, svobodomiseln, potrpežljiv. Poleg vsega tega pa mora znati tudi poslušati in opazovati, kar sta v današnjem svetu premalo cenjeni vrlini. Ali greš kot igralec, ko se vživiš v neko specificno vlogo, skozi kakšne posebne procese? Veliko je odvisno od ekipe, predvsem režiserja, na koncu pa seveda od tebe samega, kako globoko se zatopiš v neko vlogo. Gledališce je skupinsko delo in ce nimaš nekih osnovnih pogojev znotraj ekipe, je težko doseci tisti nivo, ki si ga želiš za sebe in vse druge. Seveda pa je tukaj neznansko pomemben tvoj oseben pristop k vlogi, predstavi oziroma k poklicu nasploh. Koliko vložiš casa, truda, kakšne raziskave narediš za vloge, koliko si samoiniciativen, koliko si pripravljen iti iz svoje cone ugodja, koliko si iskren do sebe in do sodelavcev. Vse to ti lahko omogoci, da vzdržuješ nek kvaliteten ustvarjalni nivo. Na kakšen nacin dobiš vloge? Vecinoma so mi dodeljene. Vedno obstajajo vloge, ki si jih želiš ali pa hrepeniš po njih in jih na koncu ne dobiš. Ali pa jih dobiš in potem vidiš, da si si v bistvu želel to vlogo iz cisto napacnih razlogov in sploh ni tako, kot si si mislil, da bo. Ali pa dobiš vlogo, ki si je nisi želel, pa potem narediš iz nje presežek. V glavnem nikoli ni tako, kot si zamisliš, da bo. Kaj pa, ce ti kakšen lik ni prevec pisan na kožo? Seveda lahko izraziš nezadovoljstvo, to je cisto legitimno. Jaz si želim igrati vloge, ki so osebno cim dlje od mene. Rad raziskujem nekaj, kar mi ni domace, nekaj, cesar ne poznam. Seveda pa se je vsake vloge potrebno lotiti z istim žarom in ne delati (pre)hitrih zakljuckov. Vsak lik si zasluži kompleksno poglobljeno obravnavo, saj ga le tako lahko dobro uprizoriš. Ti je kot igralcu pomembno, da imaš pri oblikovanju svoje vloge dovolj svobode? Ja, nujno je. Ta odnos med tabo in ekipo, da ti daje prostor, da preizkušaš, da ti zaupajo in ti njim, to je zelo pomembno. Sploh pa moraš imeti to svobodo, da delaš napake , da greš za 22 tistim, kar cutiš, da je prav in se ne oziraš prevec na pricakovanja drugih. Kaj pa želiš ti videti oziroma obcutiti, ko stopiš v gledališce kot »navaden « gledalec? To, da si igralec, zna vcasih pokvariti tvoj obisk gledališca v smislu, da gledaš predstavo s poklicno deformacijo in jo sproti seciraš: aha, to je dobro, to jim je uspelo, tukaj je še prostor za izboljšave. Zato mi je še posebej ljubo, ko me predstava cisto »odpelje«, ko me nekako sesuje in razmišljam o njej še dolgo po njenem koncu. Se ti zdi, da predstave v gledališcu postajajo vedno bolj razvedrilne in vedno manj ganljive, presunljive? Da, to pa zato, ker so ljudje našli še druge nacine sprostitve. Gledališce je sprostitev, hkrati pa je tudi povod za razmislek, saj moraš videno tudi sprocesirati in razmišljati o tem. V dandanašnjem casu je koncentracija zmanjšana na minimum. Vse manj ljudi bere knjige, že kak daljši clanek predstavlja napor. Zato se mi zdi nujno, da je gledališce prostor, v katerem so stvari kompleksne, v katerem ni instantnost kot povsod drugje. Ljudje mopovsod drugje. Ljudje morajo v gledališcu razmišljati o sebi, o družbi. Gledališce mora nujno kriticno reflektirat sedanji cas in ne sme pustiti neki lahkotnosti in površinskosti, da se infiltrira vanj. Razumem pa ljudi, ki se sprošcajo na drugacne nacine in ne obiskujejo gledališca. Gledališce je medij, ki je že dolgo prisoten v cloveški zgodovini in mogoce pri nekaterih ljudeh ne vzbuja vec obcutka pomembnosti ali vznemirljivosti. Ampak iz lastnih izkušenj si upam trditi, da je ravno dobro gledališce tisto, ki te lahko pribije na stol in te strese kot noben drug medij. Na kakšni ravni se ti zdijo slovenska gledališca? Na kakšnem nivoju so pre-dstave? Slovensko gledališce je res na visokem nivoju. Morali bi biti bolj ponosni nanj, v naši družbi bi moral imeti vecjo veljavo, kot jo ima, ker je res na zavidljivi ravni, kar pricajo tudi uspehi slovenskih gledaliških hiš in ustvarjalcev. Seveda pa bi lahko bile kakšne stvari še boljše. Drži, ampak kljub temu da je slovensko gledališce na tako visokem nivoju, vse manj ljudi zahaja v te hrame kulture. Res je, ampak to je odraz vzgoje naroda. Zdi se mi, da bi se morala v vseh izobraževalnih ustanovah, v družinah oziroma povsod, kjer je možno, poudarjati pomembnost kulture in s tem tudi gledališca. Spremeniti bi se moral naš nacin razmišljanja v družbi, saj zdaj vlada cisto neka druga paradigma, ki bolj casti nakupovalna središca in materialne dobrine. No, so tudi svetle izjeme, ampak so zdaj ti glasovi bolj v manjšini. Kaj je po tvojem potem namen gle-dališca in zakaj ljudje še vedno radi zahajajo vanj? Gledališce je unikatno. Tam se stke neka posebna vez med nastopajocim in gledalcem in ravno zaradi tega se mi zdi, da gledališce ne bo nikoli zamrlo, saj tega ne moreš nadomestiti z nobenim robotom. Gledališce je živo. V njem prideš do nekih novih dognanj, spoznanj, resnic o svetu in o sebi, vidiš stvari, osvetljene v drugacni luci, kot si jih videl prej. V gledališcu se ti lahko zgodi nek premik. To ljudje išcejo, išcejo, da se jim nekaj zgodi. Se mi zdi, da se ti v teatru lahko zgodi marsikaj, ce se prepustiš. Gledališce te pelje iz realnega v nerealno in povsod vmes. Je res nekaj edinstvenega. 23 Kako je biti slovenski igralec? Biti slovenski igralec je kar v redu. Mogoce nimamo velikega filmskega trga in so priložnosti tukaj, kar se tice angažmaja v filmu bolj okrnjene. Imamo pa na drugi strani odlicno gledališko tradicijo za razliko od na primer ZDA, kjer ni nobenega javnega gledališca in so prepušceni trgu, kar je lahko za igralca grozljivo. Ali uspeš in živiš tako imenovane ameriške sanje ali pa vse življenje hodiš na avdicije in delaš še dve službi zraven, da preživiš. Ta igralski blišc v tujini je bolj mit kot pa kaj drugega. Sicer pa se mi zdi, da je globalizacija naredila svoje, da jezik sploh ne predstavlja vec bariere. Ni vec tako pomembno, kje si rojen, ker ce hoceš, lahko dobiš agenta in hodiš na avdicije po celem svetu. Kakšni so obcutki, ko nastopaš pred ogromno množico ljudi? Dejansko si nekdo, ki jim prenese sporocilo. Kaj to zate pomeni? Težko recem, da je to ideja, ki jo jaz osebno hocem prenesti na gledalca. Tako ali tako delamo dramski tekst ali pa temo, ki jo izbere nekdo drug, tako da v bistvu jaz kot igralec samo išcem svojo pozicijo, odnos do vsebine in kako bi to na koncu izrazil v predstavi. Nujno za igralca je, da si v procesu odprt za vse predloge, ampak znaš hkrati ostati pri svojem prepricanju. Moja mentorica mi je vedno govorila, da se igralcu, ki nima lastne pozicije na odru, to vidi in da je to katastrofa. Kar se tice nastopanja pred publiko, je to zame v bistvu najvecji privilegij igralskega poklica. Da si v stiku s publiko, se jim razdajaš in oni tebi. Ta obcutek skupnega bivanja in doživljanja mi je zelo dragocen. Kateri del gledališkega ustvarjanja je tvoj najljubši? Težko recem, ker so si vsi med seboj dosti razlicni. Lepo je, ko zacenjaš za mizo prve vaje in se pogovarjaš. Ko poskušaš stvari v prostoru - improviziraš, išceš s soigralci in režiserjem prave vsebine, nacine, ima spet poseben car. Mogoce mi je celo najljubši (sploh, ce nastaja dobra predstava) tisti cas 10 dni pred premiero. Takrat se vse zacne postavljati v neko celoto. Ekipa zacne dihati kot eno, scena se dokoncuje, dobiš koncni kostum, vsi sektorji se vkljucijo in zavlada skupinski adrenalin po celem teatru. Seveda je pa življenje predstave po premieri tudi svoje poglavje. Saj je veliko stvari že zacrtanih, ampak ravno v teh omejitvah lahko najdeš ogromno prostora za kreativnost in igranje z detajli. Kako pa se pocutiš po koncu predstave? Predstava nastaja v povprecju dva dobra meseca in to obdobje je lahko zelo intenzivno in v tem casu se lahko spletejo res tesni odnosi v ekipi. Potem je vcasih težko, ko veš, da prihaja premiera in se bo to obdobje koncalo. Si pa vcasih tudi želiš, da bi bila premiera cim prej. Druga stvar je pa seveda, ko se predstava neha igrati za vedno. Takrat zna biti zelo težko, še posebej, ce je to predstava, ki si jo rad igral in ti je bila ljuba. Zdaj imam v mislih tri predstave, za katere mi je res žal, da jih ne igramo vec. Se ti zdi, da po tem, ko tolikokrat ponavljaš predstavo, izgubiš tisto pravo energijo, car predstave? Ne, energije ne, lahko pa se ti zgodi, da nekatere stvari zacneš poceti bolj avtomatsko, kar je velika past. V Slovenskem mladinskem gledališcu, kjer sem zaposlen, delamo dosti tudi na avtorskih projek- 24 tih, tako da dosti izhajamo iz sebe in neke svoje trenutne pozicije. Potem ugotoviš, da nisi vec v istem stanju, ne cutiš vec enako, kot si na primer pred dvema letoma, zato moraš vedno najti nek nacin, da si v stiku s takratnimi obcutki. Potrebna je preciznost in natancnost, saj je to tvoja dolžnost do publike, da vsakic daš svoj maksimum na odru. Katero ti je ljubše: delo v gledališcu ali snemanje filma oziroma serije? Sploh ne vem, ce se da to primerjati. Okolišcine so drugacne. Meni je oboje zelo ljubo. Gledališce je neko jedro, delujem v gledališcu, v filmu pa ne sodelujem pogosto in me zato tako mocno zanima. Hocem se veckrat preizkusiti v filmu. V Sloveniji povprecen igralec najvec dela v gledališcu, zato vsi hlepimo po filmih in cakamo, da bomo dobili priložnost. Zdi se mi, da se premalo namenja denarja za domaco filmsko produkcijo, vendar opažam, da se vse vec snema in to je dober znak. Kako pa poklic igralca vpliva na tvoje zasebno življenje? Je usklajevanje kaj težje kot pri drugih poklicih? Ne vem, ali je težje kot pri drugih poklicih, ker ima vsak poklic neke svoje posebnosti. Pri nas je težje, ker imamo neenakomeren urnik, poklic zahteva veliko energije, fokusa in casa, ki ti ga za bližnje potem lahko ostane bolj malo. Ce si igralec, ti je gledališce na prvem mestu, sploh v casu pred premierami. Ko si zatopljen v predstavo, razmišljaš o njej in ni prostora za druge stvari. Pred premiero rabim svoj mir, zato mora oseba, s katero sem v odnosu, biti zelo razumevajoca. Zelo naporno mora biti, ce imaš otroke. Ne predstavljam si, kako moji soigralci to usklajujejo. Sploh, ce sta oba starša iz gledaliških krogov. Prav obcudujem jih. Kako izgleda tvoj urnik? Zjutraj imam vaje od 10.00 do14.00. Potem sem prost in imam spet vajo zvecer od 19.00 do 22.00. Dostikrat imam namesto vecerne vaje predstavo ali kakšno gostovanje. V vmesnem casu, ko sem doma, velikokrat pripravljam kak prizor, berem material, se ucim tekst, raziskujem doloceno temo. Pred premiero imam po navadi vaje tudi med vikendom in noben praznik nam ni tako svet, da ne bi imeli vaje, ce je to potrebno. Kaj bi svetoval mlademu cloveku, ki si želi biti igralec, pa nima podpore pri starših? Jaz k sreci nisem bil nikoli v tej situaciji, ampak se mi zdi, da ce si clovek res nekaj želi, je dolžnost okolja, da to prepozna in podpira. Ce so starši odprti in imajo radi svojega otroka ter vidijo v njem potencial, potem otrokova želja ne bi smela biti pod vprašajem. Zdi se mi, da morajo starši svojega otroka podpirati in mu omogociti oziroma mu vsaj ne oteževati, da postane tisto, kar si resnicno želi. Velikokrat se zgodi, da starši projecirajo na otroka svoje neizpolnjene želje in tiste, ki jih doloca okolje. To se mi zdi nesprejemljivo in kontraproduktivno. Vsak, ki najde v sebi željo in strast do necesa, mora po mojem mnenju imeti podporo staršev, profesorjev, prijateljev. Najbolj bolece za mlado osebo se mi zdi ravno to, da se odpove necemu, kar cuti in si neznansko želi, v zameno, da bi ugodil nekim interesom družbe okoli sebe. Imaš kdaj težave z vracanjem nazaj v realnost oziroma k lastni identiteti? Ne, saj te okolje kar hitro prisili, da prideš nazaj. Ig- 25 ralski poklic ne potrebuje te mistifikacije, da je bistvo igre v tem, da se potopiš v vlogo in potem ne moreš iz tega, ali pa ce si igralec, da vseskozi igraš. Nekateri igralci, ki jih izjemno cenim, so šli že tako dalec, da jih je dolocena vloga zaznamovala, je nekako bivala v njih še dolgo, ko mogoce ne bi smela vec, in to se mi zdi znak totalne predan-osti. Nimam pa rad, da se o tem v javnosti govori pavšalno in tako mimogrede. Kakšno je tvoje mnenje o goloti na odru? Že to vprašanje se mi zdi rahlo neumestno … Kaj pa orožje na odru? Do golote imamo po mojem mnenju napacen odnos. Vsi gledamo filme, kjer se streljajo, pretepajo, razmesarjena trupla ležijo naokoli. Ko pa je nekdo gol, si zatiskamo oci. To je vpliv katoliškega okolja in s tem cudne moralne pozicije. Zdi se mi škoda, saj je cloveško telo nekaj najbolj naravnega na tem svetu. Se pa strinjam, da mora biti golota na odru upravicena, mora imeti ucinek, sporocilo, težo, ne pa kar tako, samo da je. Kaj storiš, ce se na odru zmotiš? Ja, pac se zmotiš. Vse je odvisno od tega, ali gledalci Kako ljudje gledajo nate kot igralca, ko te na primer srecajo na ulici? Ti je všec prepoznavnost ali bi raje ostal neopažen? Vecina izkušenj z oboževalci je bila pozitivnih. Prepoznajo te, mogoce prosijo za sliko, to mi ni bilo nikoli težko. Edini problem nastane, ce nekdo prevec agresivno poseže v tvoj prostor in misli, da sta kar prijatelja, ker te je dvakrat videl na televiziji. Mogoce je bilo po snemanju Ene žlahtne štorije res ogromno te prepoznavnosti in to je potem nekaj casa trajalo. Vcasih ti godi ta prepoznavnost, vcasih pa bi se najraje skril pred vsemi, odvisno od trenutnega pocutja. Vendar ljudje hitro pozabijo, tako da zdaj nimam vec toliko skrbi glede tega. opazijo, da si se zmotil. Ce ne opazijo, spelješ zadevo naprej, ce opazijo, pa se mi zdi, da moraš to nekako priznati in vkomponirati v predstavo. Iskrenost in transparentnost gledalci cenijo. Lani si prejel Boršnikovo nagrado za igro v predstavi Še ni naslova. Kaj ti ta nagrada pomeni? Pomeni mi potrditev, po kateri sem hlepel in jo is- Ocitno tudi igralci išcete neke zunanje potrditve, kot so nagrade. Se kdaj soocaš s pomanjkanjem samozavesti? kal. Lepo je, ko nekdo prepozna tvoje delo, hkrati pa dobiš še malo zagona, saj si želiš, da bi bilo vse tvoje prihodnje delo na enako visokem nivoju. Nagrada mi je prinesla doloceno samozavest, ki sem jo potreboval, zato upam, da si bom odslej malo bolj zaupal. Dvomi pa nikoli ne bodo odšli, s tem sem že sprijaznjen. Ja, itak, v bistvu nas je vecina igralcev zelo obcutljivih in nesamozavestnih. Imamo ogromno potrebo po pozornosti in potrditvi. Smo krhka bitja, ki to obcutljivost nosimo vsak na svoj nacin. Ali igralec lahko oceni, da je v nekem obdobju v formi? Zdi se mi, da tako v igralstvu kot tudi v drugih poklicih ves cas doživljamo vzpone in padce. Kariero si predstavljam kot nekakšno valovanje gor in dol. Ce si nekaj zagrabil in se tega držiš, lahko ta vzpon traja dlje casa. Vendar ne moreš biti vseskozi na vrhu, tega ne moreš pricakovati v nobenem poklicu oziroma v življenju nasploh. 26 Ali karkoli obžaluješ? Ne obžalujem nicesar, ker se mi zdi, da so bile vse situacije, v katerih sem bil ogrožen, se pocutil neprijetno, prestrašeno, nujne. Vse to spada v sklop osebnega razvoja. Ne more biti vse samo super, vse poskušam vzeti v zakup. Žal mi je mogoce samo to, da sem velikokrat kaj zadržal zase, namesto da bi to dal ven. Kakšne imaš cilje za prihodnost, tako zasebno kot v poklicu? Sklenil sem, da bom bolj zdravo živel. Stresu ne bom dovolil, da mi pride do živega, poskrbel pa bom tudi za kancek dodatne umirjenosti in spokojnosti. Kljub vsemu nisem vec tako mlad in moram zaceti gledati tudi na svoje pocutje. Želim si, da bi si za pomembne stvari, kot so gledališce in moji najbližji, vzel veliko vec casa. Da bi se bolj poglobil v stvari, ki me izpopolnjujejo, nepotrebne pa izlocil iz svojega življenja in s tem našel lastno ravno- Vir: Internet težje. Pred nadaljevanjem novega intervjuja naredimo Tih vdih, ki ga je izlil na papir tudi Nejc Gazvoda. On je edinstven. Pa ne samo zato, ker ne spremlja vremenske napovedi. Ko koraka skozi življenje, upošteva rek Malega princa, ki pravi: ”Kdor hoce videti, mora gledati s srcem. Bistvo je ocem nevidno.” Ljudje navadno vidimo zgolj soclovekovo zunanjost, Nejc vidi globlje, svoja opažanja pa prikaže na gledališkem odru. Kot razlog, da je danes to, kar je, pa navaja, da se je prepustil, prihodnost pa je poskrbela, da se nahaja natancno tam, kjer mora biti. Poklic smetarja mu ocitno ni bil usojen, kar je sprejel prav tako, kot sprejme vse, kar mu ponudi življenje. Si že od nekdaj vedel, da boš režiser? Ne. Ne vem, ce veliko ljudi v odrasli dobi tocno ve, kaj režiser pocne. Ko sem bil majhen, sem hotel biti smetar. Ne vem, ce je to poklic za “od nekdaj«. Še zdaj, ko to sem, mi na tem poklicu ni nic misticnega in glamuroznega. Kaj ti je gimnazija dala? Ce bi bil bolj pameten, bi mi še vec. Ko ugotoviš, da dober tecaj tujega jezika stane tisoc evrov in vec, ti pa ga imaš v srednji šoli zastonj nekajkrat na teden, je že prepozno. Veliko je odvisno od uciteljev in vedno bo kakšen »smotan« med njimi, ampak gimnazija ti da to, kar si vzameš, in lahko si vzameš veliko. Zakaj si se odlocil za šolanje na Gimnaziji Novo mesto? Ker sem Novomešcan. Ne vem, ce je zdaj drugace in se mladina na veliko odloca za šolanje kje drugje. Mi smo pac šli na Gimnazi- 27 jo Novo mesto, ker je bila permisivna vzgoja še bolj v povojih in mi niti na kraj pameti ni prišlo, da bom staršem predlagal, da grem na srednjo oblikovno v Ljubljano kadit travo. Recimo. Si morda zacel pisati že v gimnazijskih dneh? Nekaj sem spravljal na papir že prej, ampak prve stvari, vredne objave, so nastale na gimnaziji. Pa še te nekatere mogoce bolje, da ne bi. V nasprotju s športom je ustvarjalni poklic vse bolj dodelan in perfekten z leti. Kam segajo tvoji zacetki ljubezni do slovenske besede in izlivanje slednje na papir? Vir: Internet Od nekdaj sem rad bral, bral sem že pri treh letih. Mene in brata ter vse bratrance je naucila brati babica. Bolj kot ljubezen do jezika je šlo za ljubezen do jezika je šlo za ljubezen do zgodb. Pa ne, da nimam rad slovenskega jezika, rad ga imam in slovenšcina je bila od nekdaj moj najljubši predmet. Kakšni spomini te vežejo na gimnazijske dni? Mene osebno lepi, moram pa povedat, da ce to bere kdo, ki v srednji šoli trpi, naj ne skrbi, ker mine hitreje, kot se zdi v tem trenutku. To velja tudi za faks. In še za mnogo drugih stvari. Za srcozlom. Za vse. Vse mine. Si kdaj plonkal? Seveda. Edina ocena, ki me je resnicno prizadela, je bila štirica pri spisu slovenšcine, saj sem spise oboževal. Nisem se prevec obremenjeval glede ocen. Še zdaj je cisti cudež, da sem matematiko na maturi pisal tri. Nisem pa ponosen na to, ker se mi zdi, da so ljudje, ki sežejo najdlje, vedno tudi dobri matematiki. Je pa tudi res, da te od seganja bolijo roke, tako da je vse ok. Imam pa rad znanje. Inteligentne, nacitane ljudi. Zame je to kapital, nekaj vznemirljivega. Kaj ti je na gimnaziji povzrocalo najvec preglavic? Športna oprema, vedno sem jo pozabil. Vsako leto sem bil tudi nesrecno zaljubljen, ampak to sem še vedno in vcasih še vedno pozabim kratke hlace, ko grem v fitnes. Clovek se bistveno ne spremeni. Kako to, da si se odlocil za študij na Akademiji za gledališce, radio, film in televizijo? Zanimal me je film, imel sem sreco, da sem v srednji šoli sodeloval v filmskih delavnicah, ki jih je vodil Janez Lapajne. Konec osnovne in v srednji šoli sem tri poletja delal v Krki za tekocim trakom in takrat sem si obljubil, da ne bom nikdar imel osemurnega delovnika in da bom delal tocno to, kar me veseli. Zato sem tudi šel na tak faks, brez vecje skrbi za prihodnost, pa je vseeno prihodnost cisto dobro poskrbela zame. Kaj so bili tvoji cilji, pricakovanja? So se izpolnili? 28 Meni se je zdel cudež, da sem bil sprejet na AGRFT. Nobenih ambicij nisem imel. Šokiran sem bil, ko sem izvedel, da ljudje dejansko študirajo v tujini. Ne verjamem v cilje, ker ne verjamem, da je življenje tako sestavljeno. Že od nekdaj živim tako. Tisto, kar delam v tem trenutku, hocem, da je dobro. Cilji imajo že sami v sebi idejo izpolnitve in so zato nevarni. Rad imam, da me vsak dan, vkljucno z zajtrkom, popolnoma preseneti. Vremenske napovedi ne spremljam. Vseeno mi je. Kako so na tvojo odlocitev reagirali starši? So te podpirali? Mama je sicer previdno vprašala, ce ne bi raje bil odvetnik, ampak konec dober, vse dobro. Kako so potekali sprejemni izpiti? Sprejemni izpiti so bili sestavljeni iz dveh krogov. Pisali smo test splošne razgledanosti, ogledali smo si film in pisali esej o njem, posneli smo kratek film, ki smo ga priložili izpitni dokumentaciji. Predvsem so psihološko naporni, ko sediš pred komisijo desetih profesorjev in njihovih obraznih mimik, ki si jih razlagaš po svoje. Kakšne lastnosti mora po tvojem imeti dober pisatelj oziroma režiser? Cisto malo bolj mora imeti cloveštvo rad, kot ga prezirati, in na svoj nacin mora znati povedati nekaj, kar je prisotno v vsaj eni celici vsakega posameznika na tem bizarnem planetu. Mislim, da moraš biti socuten. Ampak to moraš biti tudi kot clovek. Samo to, vse ostalo je kozmetika. Kako dojemaš like v svojih delih? Kot nosilce tega, kar hocem povedati, ampak ne kot vozila za ideologijo. Razumem jih kot ljudi, ceprav seveda to niso. Kaj je po tvojem mnenju vloga gledališca? Kot se okopaš v morju, vodi, elementu, ki ga drugace ne naseljuješ, si v gledališcu okopan v življenjih in svetovih, ki jih lahko živiš samo na ta nacin. Umetnost ima en sam namen - da skoznjo živimo vec življenj, kot jih kot ta obupna vreca mesa lahko. Kaj zate pomeni, da si nekdo, ki na gledalce prenaša neko sporocilo, jim drugace osvetli neko zadevo? Gledalcem nocem povedat nicesar konkretnega. Gurujev je prevec. Na gledalce gledam kot na sopotnike. Predstavim jim tisto, kar tare mene. Kaj bi svetoval mlademu cloveku, ki si želi biti režiser? Naj se vpraša zakaj. Ce je odgovor karkoli drugega kot ljubezen do režiranja, bo v tem poklicu kar trpel. Lani si prejel Boršnikovo nagrado za najboljše dramsko besedilo za delo Tih vdih. Kaj ti ta nagrada pomeni? Karkoli bi na to odgovoril, je floskula. Ta tekst mi veliko pomeni. »Fino« je, da ga je komisija prebrala kot takega. Tih vdih je bil napisan po narocilu MGL. Si imel dovolj proste roke pri pisanju? Zelo proste roke z malimi omejitvami, kar je cudovito. Mit je, da je popolna svoboda v ustvarjanju najboljša. Vedno si kot ustvarjalec sam postaviš omejitve. Omejitve so nujno potrebne. To je kot šport. Pravila so zaradi svobode igre. Kako naj si gledalec razlaga zakljucek Tihega vdiha? Nekako je in ni katarzicen. Naj si razlaga po svoje. Gledalec je dovolj svobo- 29 den in inteligenten, da se odloci sam. Kakšno je tvoje stališce do kritik tvojega ustvarjanja? Jih sprejmeš, te ganejo, vplivajo nate? Ce dobiš slabo kritiko, to pomeni, da tistemu, ki te je gledal ali bral, to, kar si naredil, ni bilo všec. Ona ali on je še to zapisal, po tem se razlikuje od ostalih. Ce je to zapisal dovolj kvalitetno in kaj je cisto zares za tem, pa je drugo vprašanje in to me ne zanima. Zdi se, da dobro poznaš slovensko obcinstvo, imaš cut za to, kaj nam je všec, vcasih nam celo nastaviš ogledalo. Ljudje so si povsod zelo podobni. Mislim, da samo premalo avtorjev govori o Sloveniji tukaj in zdaj. Ce jaz to delam dobro ali ne, pa ne vem. Kako gradiš osebnosti svojih likov? Se lahko z njimi poistovetiš? Poistovetenje ni pomembno. Liki so ravno toliko intimni, kot so tehnicni. Imajo svojo funkcijo. Znotraj te funkcije jim dam neke lastnosti, ki me fascinirajo. Vseeno pa je to obrtniška kreacija. Ne mistificiram niti enega dela svojega poklica. Pišeš z mislimi na igralce. Kaj ceniš pri igralcih? Ce razumejo cloveški problem, ki ga zahteva od njih tekst in ga znajo skozi notranji svet in natancno kreacijo spraviti do gledalca. Ne pišem pa vedno z mislijo nanje, ni to neko pravilo pri meni. Delo v Mestnem gledališcu Ljubljana mi to omogoca. Kakšen odnos imaš kot avtor do posegov v tvoje besedilo, ki se zgodijo med pripravami na predstavo? Lahko take posege z lahkoto sprejmeš ali jih zavracaš? Nisem imel veliko takih izkušenj. Pomemben je koncni rezultat, in ce je dober, je dober. Problem bi imel, ce bi kdo kaj dopisoval ali tekst zmalicil v nekaj, kar ne govori o nicemer. Vendar, kot pravim, nisem še imel te izkušnje. Vedno vec delaš za gledališce, malo manj pa snemaš. Se ti zdi gledališce zanimivejše? Vedno vec ponudb imam v gledališcu, malo manj pa v filmu. Sistem financiranja je drugacen. V gledališcu me povabijo, na filmski center se moraš prijaviti za financiranje z dobrim, vnaprej pripravljenim projektom in veliko tvegaš, ce si zavrnjen. Se lahko preživljaš s svojim delom? Ja. Ce se ne bi, tega ne bi delal. To je spet eden od mitov našega poklica, da kot zmedeni, transcendentni klošarji tavamo po ulicah Ljubljane in krademo drobtine suhega kruha golobom, da lahko živimo svojo Umetnost. Nekaj takih posameznikov je, ampak sam se imam za obrtnika. Prodam to, kar ustvarim. Ljudje gledajo moje predstave in kupujejo karte. Sem del ekonomije. Do kolikšne mere si perfekcionist. Kolikokrat lahko eno stvar prepišeš? Ko mi je stvar všec, mi je. Vcasih zelo hitro, vcasih zelo dolgo traja, da pridem do rezultata. Ni nekega pravila. Sem pa vse bolj zahteven in vse pocasnejši in natancnejši. Kako se lotiš pisanja? Sedem, da bom pisal, nato gledam Magic The Gathering videe in igram Hearthstone kake tri ure, nato pospravim stanovanje, nato poklicem vse, ki jih poznam, nato eno uro izbiram, kar bom gledal na Netflixu, nato zaspim. Pišem vedno naslednji dan. 30 Tvoj najljubši roman, pisatelj, režiser? Ce bi s tako lahkoto definiral svoje ljubezni, najbrž ne bi imel gastritisa. Lahko povem, da mi je bil film 1917 bolj všec kot Parazit, ce me to postavi na kakšno lestvico okusa. Kakšno je delo režiserja? Verjetno ima svetlo in temno plat? Mislim, da ima tudi delo uradnika svetlo in temno plat. Predvsem kot clovek imaš vse te plati in potem vplivajo nate. Vcasih je delo z ljudmi utrujajoce. Po navadi ne veš, kaj tocno delaš. Ampak nikoli ne bi delal nicesar drugega. Znotraj mojih interesov me zanima vse. Zunaj mojih interesov me ne zanima nic. Imam sreco, da imam ogromno interesov. Za režiserja je razgledanost nujna. Ljubezen do dela, življenja. In hkrati obupen bes nad stanjem sveta. Ampak cez te palete custev gre vsak uslužbenec na obcini, ki dela s strankami, tako da glede tega nismo režiserji nic posebnega. Pišeš predstave, filmske scenarije, romane. Zanima me, ali se pisanje med seboj razlikuje, ali se lahko na primer zgodi , da šele sredi razvijanja zgodbe vidiš, da je bolj primerna za eno ali drugo zvrst? Ne sme se. Medij ima svoje specifike. To je tako, kot ce bi šel pec torto in bi potem mleto govedino zamešal med jagode. Dalo bi se pojest, ampak zakaj bi to jedel? Film je v prvi vrsti vizualen. Literatura ima svoja pravila. Gledališce funkcionira na svoj nacin. Vedeti moraš, cesa se boš lotil. Kako v primerjavi s filmom dojemaš in cutiš minljivost gledališke predstave? Najvecji privlak gledališca, filma, romanov, umetnosti nasploh je, da na novo ustvariš neko realnost. Daje ti iluzijo, da obstaja možnost kreacije življenja, ki je na konicah tvojih prstov. Po eni strani je to res. Po drugi strani pa se dobro zavedam, da grem tja, kamor gremo vsi drugi. Umetnost je najlepša laž, ki te vlece stran od tega. Pisanje je delo, ki zahteva tudi samoto, mir, režija pa je timsko delo, kjer pac moraš znati krotiti ekipo in jo usmerjati. Katera vloga ti bolj ustreza glede na tvoj znacaj? Na moj znacaj bi mi najbolj ustrezalo bit vzgojitelj v vrtcu, to sem si priznal pred kratkim. Ampak najbrž je nekaj teh skillsov primernih tudi za režiserja. Kakšni so tvoji cilji za prihodnost v poklicu in v zasebnem življenju? Vsak dan biti nekdo drug. Imeti 365 življenj na leto, vsako leto. Naj še dodam, da bi jaz na vsako vprašanje najraje odgovoril s stavkom “Radi se imejte in veliko se smejte”, ki ga je rad govoril krasni Gašper Tic. Cinizem je samo ena mišica, ki se razvije, ker ti svet ne pusti, da bi ga imel tako rad, kot bi ga res rad imel. Ce bi lahko živel življenje po klišejih, bi ga takoj. Carpe diem, live laugh love. Socutje, milost, ljubezen. To so moji cilji v resnici. Ti se ne bodo spreminjali. Najlepše se zahvaljujem Nejcu in Stanetu za takojšen odziv, da sta svoji zanimivi življenjski zgodbi predstavila gimnazijcem in se »razgalila« za nas. Želim jima vse najboljše, saj sta neverjetna cloveka, zgled vsem. Prepricana sem, da bosta v prihodnosti izpeljala še veliko izvrstnih predstav, za katere bosta dobila še kakšno nagrado, mi pa bomo njune uspehe obeležili v kulturnih hramih. Ajda - Lea Jakše, 3. c 31 Po vecletnem premoru smo v tem šolskem letu znova obudili delovanje kluba Interact (IAC) Gimnazije Novo mesto. Klubi Interact, podmladek Rotary International, v vec kot 120 državah združujejo okoli 250 000 mladih v starosti od 12 do 18 let. »Boter« našega Interacta, v katerega se je v tem šolskem letu vkljucilo 21 dijakov vseh letnikov, je Rotary klub Dolenjske Toplice, koordinator med obema kluboma je gospod Primož Mihelic. Clani IAC so za predsednico izvolili Jasno Potocar iz 3. c, mentorici pa sva profesorici Natalija Petakovic in Suzana Krvavica. Clani kluba so se sestajali v šolski knjižnici dokaj redno ob cetrtkih 8. ali 9. šolsko uro in po potrebi, v obdobju pouka na daljavo pa je nekaj sestankov potekalo po spletu. Skladno z rotarijskimi naceli so clani IAC z razlicnimi prireditvami in akcijami skušali sooblikovati boljši jutri, tako da so gojili dobrodelnost in pomoc drugim. Ob tem so razvijali svoje organizacijske in vodiditeljske sposobnosti, izmenjevali ideje in sklepali prijateljstva. Clani so bili zelo dejavni, kar dokazujejo akcije, ki jih predstavljamo. V ponedeljek, 18. 11. 2019, so interaktovci dijakom in profesorjem delili brezplacno kavo, caj, pecivo in lepe misli ter jim predstavili delovanje Interacta. Razdelilo se je vec kot 200 kav, 100 cajev, 500 lepih misli in veliko peciva. Dijaki in profesorji so dogodek zelo lepo sprejeli, prav tako, se je po- »Lepa misel in prijazni, nasmejani obrazi interaktovcev so mi že navsezgodaj zjutraj polepšali dan. Celotna akcija se mi je zdela radodarna, saj je bila organizirana iz ciste dobre volje clanov ter želje po širjenju le-te med ostale.« DRUGI DOGODEK: Interact se predstavi V petek, 29. 11. 2019, so interaktovci sodelovali na gimnazijski prireditvi GimNm Kant. V sodelovanju z organizatorji dogodka so pripravili prvo letošnjo humanitarno akcijo, na kateri so zbirali prostovoljne prispevke za tradicionalno akcijo Gimnazijski Božicek za starejše, ki jo je Gimnazija Novo mesto že cetrto leto izvedla v sodelovanju z OZRK Novo mesto. Interaktovci so akcijo poimenovali Luci prijateljstva, saj so za obiskovalce pripravili IgiNmnTaziEjeR NoAvo CmeTsto PRVI DOGODEK: Interact se predstavi vecalo zanimanje za clanstvo v klubu Interact. Dijakinji Iza Gorše iz 3. c je vtise o dogodku strnila takole: 32 rocno izdelane škatlice, v katere so položili cajno svecko. Prav tako so v paketke zavili doma izdelane piškote. Obiskovalcem prireditve so predstavili delovanje Interacta, jih povabili k stojnici in dobrotam ter jim razložili namen akcije: zbirali so prispevke za božicna darila starejšim, ki živijo v socialni stiski. Akcija je bila zelo uspešna. Razdelili so okoli 40 škatlic in 35 paketov s piškoti ter tako zbrali 150 eur. TRETJI DOGODEK: Lucke prijateljstva Na gimnaziji je v sodelovanju z OZRK Novo mesto že cetrto leto potekala tradicionalna dobrodelna akcija Gimnazijski Božicek za starejše. V letošnjem šolskem letu je izvedbo akcije prevzel Interact in jo preimenoval v Luci prijateljstva. V petek, 13. 12. 2019, so interaktovci mimoidocim profesorjem in dijakom delili barvne škatlice, narejene iz tršega papirja, v katerih je bila cajna svecka, in sveže narezano sadje, oblito s cokolado. Ob delitvi so zbirali prostovoljne prispevke. Škatlice so poleg interaktovcev pomagali izdelovati tudi razredi 1. c, 3. c, 3. d in 4. d. Akcija je bila uspešna, razdelili so vec kot 200 škatlic s svecko, 50 banan, 47 jabolk in 23 hrušk. Zbrali so dobrih 250 evrov, tako da so skupaj z akcijo na GimNm Kant zbrali okroglih 550 evrov. Dijakinja Marta Pirnar iz 3. c in aktivna clanica IAC, je strnila vtise: »Vonj cokolade je k naši stojnici privabil veliko dijakov in profesorjev. Lepo je bilo videti, s kakšnim veseljem so vsi darovali nekaj denarja za prejeto simbolicno darilce. Mislim, da se bo s podobnimi akcijami dobrodelnost še bolj širila – vsakic namrec dobimo kakšnega novega clana.« Z zbranim denarjem so napolnili 15 božicnih daril. V vsako so dali kos sira, salamo, caj, kavo, med, marmelado, piškote, cokolado, kremo za roke, šampon in suho sadje. Sledil je obisk starostnikov. 33 Interaktovci so skupaj z mentorico Suzano Krvavica in Nušo Rustja, našo upokojeno profesorico in aktivno prostovoljko OZRK, z izkupickom dveh decembrskih akcij kupili 10 daril za starostnike v socialni stiski in za 5 uporabnikov Rdecega križa. Celotna akcija je potekala pod okriljem OZRK Novo mesto. CETRTI DOGODEK: Prostovoljci so prinesli lucke prijateljstva starostnikom 19. in 20. decembra so potekali obiski starejših na domovih v Novem mestu in okoliških krajih. Pet dijakinj in en dijak iz kluba Interact so skupaj z Nušo Rustja in prostovoljcem Bojanom razdelili božicna darila. Vsi starostniki so se obiska in daril zelo razveselili, dogodek pa se je zelo dotaknil tudi vseh interaktovcev. Nuša Rustja je po obiskih rekla: "Molk v avtu po vrnitvi z obiskov je povedal vse. Obstajajo hiše brez kurjave, brez tople vode, brez vseh mogocih elektronskih naprav, tam gre le za preživetje. Upam, da je naš obisk prinesel nekaj cloveške topline in dal ljudem obcutek, da niso sami." PETI DOGODEK: Interaktovci na konferenci v Moravskih toplicah V petek in soboto, 24. in 25. januarja 2020, je v Moravskih Toplicah potekala 7. konferenca Interact. Na njej je sodelovalo skoraj 140 dijakov iz osmih slovenskih in treh makedonskih klubov Interact. Konference se je udeležilo tudi 9 dijakov IAC Gimnazije Novo mesto skupaj z mentorico Suzano Krvavica in Primožem Mihelicem, mentorjem botrskega kluba Rotary Dolenjske Toplice. IAC Gimnazije Novo mesto se je aktivno vkljucil v konferenco, med drugim je bila ena od moderatork naša predsednica Jasna Potocar. Program konference je bil zanimiv in bogat. Udeleženci so se razdelili v 10 skupin, se spoznali in posneli kratek video z naslovom Interact povezuje. V soboto so se klubi Interact predstavili, predsedniki pa so dobili priznanja. Udeleženci so poslušali tudi dve zanimivi predavanji z delavnico. Psihiater Željko Curic je predaval o ravnanju v konfliktnih situacijah, gospa Bojana Košnik, strokovnjakinja za bonton, pa je mladim predstavila najpomembnejša pravila lepega vedenja. Mladi so se družili tudi neformalno. Ekaterina Petrovic iz 3. d je zapisala vtise: »S konference sem prišla polna pozitivnih vtisov. Neverjetno je, kako ti lahko nekaj vrhunskih predavanj odpre nov, drugacen pogled na svet. Prav tako pomemben del konference je bilo povezovanje in spoznavanje novih ljudi. Mislim, da lahko s skupnimi mocmi premikamo gore in kot interaktovci pustimo sled v življenju.« 34 ŠESTI DOGODEK:Interact s knjigami na prireditvi GimNm Kant V petek, 31. 1. 2020, so interaktovci drugic sodelovali na gimnazijski prireditvi GIMNM KANT in tako znova povezali kulturo in humanitarnost. Pred šolsko knjižnico so razstavili odpisane knjige iz šolske knjižnice in tiste, ki jih je gimnaziji darovala družina Strniša iz Dolenjskih Toplic. Na knjižni stojnici se je znašlo nabralo leposlovja, nekaj slovarjev, atlasov, zgodovinskih knjig in enciklopedij. Udeleženci prireditve so si lahko izbrali knjige in zanje darovali prostovoljne prispevke. V ponedeljek, 3. 2. 2020, so knjige znova ponudili dijakom in profesorjem. S prostovoljnimi prispevki za knjige so zbrali dobrih 100 evrov za naše dijake v socialni stiski. SEDMI DOGODEK: Gimnazijski pustni ples V petek popoldne, 6. marca 2020, tik pred razglasitvijo izrednih razmer zaradi epidemije, so interaktovci v šolski telovadnici organizirali dobrodelni gimnazijski pustni ples. Plesi so vedno predstavljali pomemben del gimnazijske tradicije, žal pa jih že mnogo let nismo vec imeli. Interaktovci so tako z organizacijo plesa želeli združiti dobrodelnost in obujanje tradicije. Na plesu so nastopile naslednje skupine: DeBeat, Jaja bojz, Plato in Dj Thyme. Za profesionalno ozvocenje je po-skrbel Marjan Pirnar. Prav vsi nastopajoci in gospod Pirnar so se odpovedali honorarju, zato je celoten izkupicek od vstopnic dobilo Društvo za zašcito živali Novo mesto. Zbrali so 210 evrov, od tega je 50 evrov doniral Rotary klub Dolenjske Toplice. Vstopnice za ples so stale tri evre, udeleženci pa so za ta denar dobili tudi sok, vodo in obložene kruhke. Organizacija plesa je bila zahtevna, zato so bili aktivni in prizadevni interaktovci malo razocarani, ker se je plesa udeležilo (pre)malo dijakov. Za slab obisk je delno krivo poslabšanje zdravstvenih razmer, delno pa prevelika pasivnost dijakov. OSMI DOGODEK: Literarni natecaj pazi na jezik Od 2. do 23. marca 2020, ravno pred razglasitvijo epidemije in na njenem zacetku, je potekal literarni natecaj Pazi na jezik. Pripravil ga je Rotaract klub Novo mesto. Na natecaj so se odzvali trije dijaki naše šole in napisali esej z razpisanim naslovom Družba v prihodnjem desetletju. 35 Konec maja je komisija za ocenjevanje, sestavljena iz clanov Rotaract kluba Novo mesto, eseje ocenila in sporocila, da bodo nagrade za eseje prejeli vsi trije sodelujoci dijaki Gimnazije Novo mesto. Razvrstitev: Razvrstitev: 1. mesto: Larisa Rataj, 1. c 2. mesto: Luka Hadl, 4. a 3. mesto: Rebeka Slak, 1. c Interakt Gimnazije Novo mesto je v tem šolskem letu vidno zaznamoval utrip življenja na šoli in z zanimivimi humanitarnimi dogodki širil vrednote dobrodelnosti, solidarnosti, strpnosti in prijateljstva. Suzana Krvavica, prof., Viktoria Krusharova 3. K, Jasna Potocar 4. C Andrej Matjašic Nejc Mohar Jure Klobcar 36 Interact. To sva letos zasledili prvic na hodnikih gimnazije. Kako se je vse sploh zacelo? Na naši gimnaziji poznamo mnogo krožkov, v katere dijaki vložijo veliko truda, a v šol. letu 2019/20 so se najbolj izpostavili tako imenovani interaktovci. Dve navdušeni clanici kluba Jasna Potocar, dijakinja 3. c, in Viktoria Krusharova, dijakinja 2. k, sta nama povedali vec o celotni organizaciji in ideji kluba. INTERACT intervju Na šoli je deloval že pred leti, letos pa smo njegovo delovanje ponovno oživili. Na gimnaziji je predstavljena kot izbirna vsebina po prosti izbiri. Interact je podmladek Rotary International in združuje mlade v starosti od 12 do 18 let, z namenom zagotavljanja boljše prihodnosti za ljudi v stiski. Pripravljamo razne akcije, na katerih zbiramo prostovoljne prispevke za ljudi, ki so potrebni pomoci. Poleg tega se tudi družimo in izobražujemo. Sicer pa se je vse zacelo z mednarodno delujocim klubom Rotary International. Trije moški, izjemno dobri prijatelji, so med seboj tudi poslovno sodelovali. Odlocili so se, da se bodo redno srecevali in to je kmalu preraslo v mnogo vec. Krog se je pocasi zacel razširjati in postal mednaroden, kakršen je še danes. Naš Interact deluje pod okriljem Rotary cluba Dolenjske Toplice. Ali poznamo še kakšne rotarijanske organizacije poleg Interacta? Seveda. Glavni clen vseh organizacij je ravno Rotary, ki združuje vse odrasle clane kluba, potem obstaja še RotarAct, ki združuje študente ter Interact, ki združuje najstnike. Omenili sta, da prirejate razne akcije. Lahko povesta kaj vec o tem? Najprej lahko omeniva akcije, ki so jih interaktovci od leta 2013 do 2015 organizirali kar tri leta zapored. To so bile modne revije v atriju šole, na katerih so zbirali prostovoljne prispevke za financno šibke dijake. Nastopala je tudi glasbena skupina. Bili so vrhunski dogodki. Letos smo zares ponosni na to, da smo pripravili že vec akcij. Pri prvi še nismo zbirali prispevkov. Zgodila se je popolnoma spontano. Želeli smo se predvsem predstaviti dijakom in profesorjem. Pred zbornico šole smo delili lepe misli, domace piškote, kuhali smo kavo ter caj. Skratka, glavna ideja celotnega dogodka je bilo širjenje dobre volje, pocutja in druženje. Druga akcija je potekala v povezavi z dogodkom GIMNM KANT. Odlocili smo se, da bomo zbirali denar za humanitarno akcijo Gimnazijski Božicek za starejše, ki že peto leta poteka na šoli. V prejšnjih letih je moral vsak dijak prispevati en evro, a letos smo za to poskrbeli mi. Ta dogodek smo kasneje preimenovali v »luci prijateljstva« zaradi sveck, s katerimi širimo pozitivno energijo med ljudi. 37 Ob vsakem dejanju imamo navado, da si zastavimo štiri glavna nacela rotarijstva: Ali je res? Ali je to dobro za vse ljudi? Ali je pravicno za vse? Ali bo prispevalo k dobremu pocutju in boljšim prijateljstvom? Vam je kdo pri organizaciji teh akcij pomagal? Lahko bi rekli, da smo za vse poskrbeli cisto sami. Nekateri smo pekli piškote, drugi so prinesli caj, spet drugi kavo, skupaj smo napisali lepe misli … Od šole smo si izposodili le loncke in elektricne grelnike. Vam je kdo pri organizaciji teh akcij pomagal? Danes imamo natanko 19 udeležencev, vendar se vedno lahko kdo na novo prikljuci. Ni pomembno, kdaj se odlociš postati clan. Dobrodošli so vsi novi obrazi. Kako poteka vaša dinamika znotraj kluba? Med seboj se zelo lepo razumemo. Dobivamo se enkrat tedensko, ce je to le možno. Pri pripravi na akcije si delo porazdelimo. Lahko zagotoviva, da ni tako, da samo en clan poskrbi za vse. Vsak ima svoje delo, ki mu ustreza, in ga potem opravi. Imamo skupino na aplikaciji Messenger, kjer se zberejo mnoge ideje. Vsi clani so super in vsak se za svoj del zares potrudi. Ce še nikoli ne bi slišali za Interact, kako bi nekoga prepricali, da postane clan? Viktoria vam lahko to pove iz lastne izkušnje. Na podoben nacin sem sama postala clanica. Za organizacijo sem že slišala, vendar ne tako podrobno. Bila sem že popolnoma prepricana, da se ne bom vclanila, ker sem drugace zelo zasedena in sodelujem v mnogo klubih ter krožkih. Kasneje je moj nacrt padel v vodo takoj, ko sem podrobneje slišala o celotni ideji Interacta. Ce res želiš narediti nekaj dobrega za ljudi, ki potrebujejo pomoc, je to izvrsten nacin. Komur koli, ki razmišlja o tem, da bi se vclanil, lahko zagotovim, da ne bo porabil veliko casa. Najbolje od vsega pa je ravno to, da se bo na koncu dobro pocutil zaradi svojih dejanj. Koga lahko kontaktiramo, ce se želimo vclaniti? Mentorici sta profesorici za slovenšcino Suzana Krvavica in Natalija Petakovic, seveda pa lahko pridete do naju ali do katerega koli drugega clana Interacta. Urška Šenica, 3. K Meta Kržan, 3. K 38 Profesorji o delu na daljavo Z eno besedo opišite izkušnjo poucevanja od doma BLAŽ ZABRET, PROF. FIZIKE Polno izzivov (vem, da ni ena beseda ..). Kaj vam je predstavljalo najvecji izziv pri poucevanju? Najtežje mi je bilo sprotno podajanje povratne informacije. Menim tudi, da sem se kot ucitelj v tem segmentu najmanj dobro odrezal. Seveda pa je izredno naporno konstantno spodbujanje in motiviranje dijakov k delu. Kaj vam je bilo pri izkušnji všec? Lastna organizacija dela. Ker smo bili vsi clani naše družine doma, smo si morali ustvariti urnik, kdaj je kdo v službi, kdo je vzgojitelj v vrtcu, kdo je kuhar itd., zato mi je bilo zelo všec, da sem svoje delo lahko opravljal takrat, ko je bil mir v hiši ... Kaj vam je bilo pri izkušnji všec? Spoznal sem, da ste dijaki polni zanimivih idej in znanja, ki se ga ne naucite v šoli. To se je pokazalo, ko sem dijakom dal proste roke pri opravljanju zadanih nalog. Zelo velikokrat sem bil ZELO pozitivno presenecen nad izdelki. Ampak najvecje spoznanje pa je to, da smo si vsi sami sebi najvecja ovira. Naj bo to glede spoznavanja novih idej, platform ali, ce recem na splošno, takšnega ali drugacnega znanja ali vešcin. Kolikokrat sem slišal »Tega jaz ne znam/ne zmorem! To je pretežko zame! Tega se jaz nikoli ne bom naucil/-a!«. Tako iz dijaških vrst, kot iz vrst kolegov. A za tem se skriva samo strah pred necim neznanim in strah pred neuspehom. Vsi smo ljudje, vsi delamo napake, nihce ni nezmotljiv in nihce se ni rodil z vsem znanjem, ki ga ima danes. Zato upam, da nas bo ta pandemija naucila sodelovanja, spoštovanja razlik med nami in da se bomo cez leta te pandemije spominjali kot zacetka nekega novega obdobja v cloveški zgodovini. 39 Z eno besedo opišite izkušnjo poucevanja od doma MARKO KASTELIC, PROF. LATINŠCINE Neobicajno Kaj vam je predstavljalo najvecji izziv pri poucevanju? Oblikovati materiale, ki bi bili razumljivi in pregledni tudi na daljavo, ko nista vedno možni takojšna povratna informacija ali dodatno pojasnilo. Ker je bilo veliko oddajanja krajših nalog, sem se nekaj casa spopadal z iskanjem pravega sistema, kako pregledati oddane materiale. Kaj vam je bilo pri izkušnji všec? Pri delu na daljavo se je izkazalo kot pozitivno dejstvo, da sem si urnik lahko nekoliko priredil. V zacetku tedna je bilo dela ogromno, a sem zato užival v vec prostega casa v petek in soboto. Kaj vam je bilo pri izkušnji všec? Vcasih je težko razumeti, da okolišcine v državi (ali bližnji okolici) tako mocno zaznamujejo tvoj vsakdan, celo tvojo voljo. O sebi sem se naucil predvsem to, da se moram potruditi za dobro voljo in sreco. Ne gre za nekaj, kar pride od zunaj, zgraditi si jo moramo sami. 40 Z eno besedo opišite izkušnjo poucevanja od doma POLONCA CENTA, PROF. GEOGRAFIJE IN ZGODOVINE Skokvneznanosstrašanskovelikoizziviinveliko potrebepododatnihznanjih. Kaj vam je predstavljalo najvecji izziv pri poucevanju? Izziv ni bil en sam, bilo jih je vec, vsak dan kakšen nov: kako doseci vse dijake, kako podajati snov, koliko snovi izbrati, kako narediti pouk zanimiv, kako lociti službo od prostega casa. Samo mimo sobe sem šla, pa sem že dobila idejo, preblisk … in že sem bila v službi. Poleg naštetega me je v zacetku zelo skrbelo, da bi morda zbolela in pustila dijake, predvsem maturante, na cedilu. Kaj vam je bilo pri izkušnji všec? Najbolj všec mi je bilo to, da sem si lahko organizirala svoj delovni koticek, kjer sem imela ves cas na voljo vse potrebne delovne pripomocke. Pa da ni bilo treba zgodaj vstajati! Cesa novega ste se naucili? O sebi, dijakih, svetu … V sebi sem v novih okolišcinah kot po cudežu našla tisto že malce uspavano radovednost pa tudi resnicno veliko motivacijo za drugacno delo. Ker sem budno spremljala dogajanje po svetu, mi je bilo že vnaprej jasno, da ne bomo doma ostali samo dva tedna. Naucila sem se uporabljati nova orodja za delo na daljavo: Doodly, Whiteboard, Kahoot ... Veliko casa sem namenila samoizobraževanju, brskanju po spletu, iskanju novih vsebin in informacij. Dijake sem spoznala v povsem drugacni luci! Prepricali so me, da zmorejo! Nekateri dijaki so morali vložiti resnicno veliko truda, da so sledili dogajanju in uspešno opravili vse obveznosti. Sem pa ugotovila, da ucitelji vcasih kar predpostavljamo, da dijaki sodobne tehnologije obvladajo, a se potem izkaže, da ni vedno tako. Vsak dijak zase tocno ve, koliko dela je vložil v casu karantene in koliko znanja je pridobil. Po enem mesecu šole so že vsi ugotovili, da bližnjic ni in da na koncu življenje izstavi racun, ki ga je potrebno placati. Cesa pa sem se naucila o svetu? Da je svet ena globalna vas, kjer smo vsi med seboj povezani in še kako ranljivi, zato je potrebno krepiti medsebojno solidarnost in razvijati odgovornost do soljudi. Sicer pa se o svetu še kar ucim, saj sem geografinja! Svet je moja ucilnica … in v njej se vsak dan zgodi kaj novega. 41 Instagram j e r e a l n o s t Vsak dan najkasneje do glavnega odmora vzamem v roke telefon in odprem Instagram, da pogledam, kaj novega je bilo objavljenega cez noc. Enako storim na avtobusu, ko pridem domov, ko jem, pred spanjem in še kdaj. Takoj ko imam cas, da si oddahnem od dela, moje misli bežijo k telefonu in družabnim omrežjem. Starši me pogosto opomnijo, da sem prevec na telefonu, da to ni zdravo ter da mladi ne razlikujemo vec med virtualnim svetom in realnostjo. V mislih zanikam in si zatrdim, da to pa že ni res, da bi se zlahka odpovedala uporabi telefona, ceprav vem, da je za to malo možnosti. Na družabnih omrežjih ne moreš zmagati, vedno se bo našel nekdo, ki bo po tvojem mnenju uspešnejši ali na videz bolj srecen od tebe. Instagram te popelje v svet potovanj, popolnih obrazov in popolnih trebušckov, sam pa se ob teh fotografijah pocutiš manjvredno. Premalokrat se zavedamo, da je veliko objav placanih, vplivneži so placani, da ustvarijo popolno predstavo o nekem izdelku, ponudbi ... Veliko ljudi na Instagramu ustvarja svojo podobo, za katero si seveda želijo, da bi bila cim boljša, kar je povsem normalno. Lahko se vprašamo, ali so ti vplivneži srecnejši ali pa jih ta pritisk, da morajo kazati najboljše možne verzije sebe in svojega življenjskega sloga, izcrpava. Odrasli, predvsem pa starejši pogosto govorijo o brezskrbnosti mladosti, ki pa se je mi prepogosto ne zavedamo, ker pustimo, da nas omejujejo družbene norme, ki pa jih pravzaprav ustvarjamo sami. Ne gre samo za Instagram, ko recem, da tipicni lepotni ideali današnje družbe zajemajo le dolocene velikosti in oblike telesa. precna tako kot ostali. S pravo pozo in spremenjeno svetlobo lahko hitro zakrijemo nepravilnosti in dosežemo, da telo izgleda drugace. Skušamo dosegati lepotne ideale s hujšanjem, razlicnimi kremicami in dietami, s tem pa se odrekamo uživanju vsakdana in življenje tece mimo. Zavedajmo se, da je Instagram zbirka lepih trenutkov, a nasmejana oseba na sliki 99 % casa izgleda povCe si zamislimo življenja prejšnjih generacij, naših staršev in starih staršev, ugotovimo, da lepoto dojemajo drugace, bolj pristno in iskreno. Ljudi spoznavajo v živo in jih doživljajo z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi vred. S tem bogatijo svoje življenje, ki je vec kot to, da izgledamo in se obnašamo popolno. Obkrožajmo se z ljudmi, ki nas imajo radi v resnicnem življenju in predvsem imejmo radi sebe. 42 > 1 uro na dan 1-2 uri na dan < 2 uri na dan 22 % 44 % 34 % pogosto (vsak teden) 16 % 78 % 6 % Fotografije, ki objavim: ne urejam (ne urejam svetlobe, dodajam filtrov…) uredim samo malo (kontrast, filter, sence…) so zelo drugacne od originalnih (preoblikujem si telo, zakrijem pomanjkljivost,…) 31 % vcasih pogosto 31 % 50 % 19 % Zaradi Instagrama se pocutim manjvredno: delno drži drži 56 % 31 % 13 % Odgovori dijakov na anketo: Instagram uporabljam: Na Instagram objavljam: nikoli redko, vcasih 69 % 0 % Na Instagramu se primerjam z drugimi: nikoli ne drži Tara Cerinšek, 3. a 43 EKOLOGIJA in jaz Ekologija je vcasih veljala za pojem, s katerim se mladim ni bilo potrebno ukvarjati. Z ohranjanjem našega planeta naj bi se torej ukvarjali naravovarstveniki. Žal pa je realnost danes takšna, da se skrb za okolje tice prav vseh, še posebej nas mladih. Prebivalstvo je vse bolj ozavešceno o ekoloških problemih po svetu, saj veliko tega ozavešcanja poteka na socialnih omrežjih. Vecina oglasov za pomoc ter za cistilne in dobrodelne akcije je objavljenih na spletu. Ce bi želeli tudi našo gimnazijo bolj seznaniti s tem, bi na naši gimnazijski spletni strani lahko odprli koticek, kjer bi bili objavljeni prav taki oglasi in clanki. Tisti, ki so zainteresirani za pomoc ali pa bi o ekoloških problemih preprosto radi vec izvedeli, bi lahko v tem koticku našli vse potrebno. Pri biologiji ima 1. K razred v šolskem letu 2019/2020 za nalogo izdelati ekološko mapo. V te mapi morajo iz vsakega meseca izbrati 5 clankov iz casopisov in revij na temo ekološki problemi. Mapo, ki bo najbolje narejena in bo vsebovala najvec clankov, bi lahko razstavili nekje v knjižnici. Ker vecina vrstnikov naše starosti ne bere casopisov, bi lahko tako imeli dostop do clankov, ki jih dejansko zanimajo. Ce jih ne bi prebrali, bi pa lahko mapo vsaj prelistali in si pogledali fotografije, ter tako dobili malo obcutka o tem, kaj se dogaja po svetu. Naslednje leto bi lahko uvedli nov OIV, pri katerem bi se dijaki ukvarjali s tem, kako privarcevati z energijo na gimnaziji, kako izboljšati locevanje odpadkov itd. HITRA MODA cajo kožne reakcije in so rakotvorne. Te kemikalije so v manjšem deležu tudi v koncanih oblacilih in vplivajo na zdravje nas, potrošnikov. Ko oblacila zavržemo, se zaradi prisotnosti teh snovi niso zmožna razgraditi, kar je velik ekološki problem. Hitra moda (»fast fashion«) je eden glavnih dejavnikov onesnaževanja okolja. Gre za modno industrijo, ki prodaja kose oblacil po zelo nizkih cenah. Ta oblacila so narejena v najrevnejših državah sveta (Bangladeš, Pakistan, Indija ...) z rokami izkorišcane delovne sile. Delavci delajo za minimalen zaslužek, od katerega je po navadi odvisno preživetje celotne družine. Izpostavljeni so nevarnim delovnim razmeram, posebej škodljive so kemikalije za barvanje oblacil, ki povzro- S kupovanjem poceni oblacil hitro modo nevede spodbujamo omogocamo, da se razvija še naprej, zato ob nakupu pomislimo, ali oblacilo zares potrebujemo ter od kod prihaja. Vse bolj razširjene so tudi “secondhand” trgovine, kjer lahko kupimo že uporabljena, a dobro ohranjena oblacila po nižjih cenah. PLASTIKA VSEPOVSOD Plastika je material, ki je dovolj vsestranski, da ga lahko uporabljamo na vseh podrocjih življenja. Uporabljamo jo vsakodnevno, težava pa je, da jo prav tako pogosto tudi zavržemo. Odpadna plastika se kopici ne le na smetišcih, temvec tudi v okolju, predvsem v oceanih, kar povzroca propadanje ekosistemov, zastrupljanje in izumiranje živalskih in rastlinskih vrst. V morjih plava najvec plastike 44 za enkratno uporabo, ki bi jo lahko omejili z vsakodnevnim pravilnim ravnanjem. Velik problem so predvsem cigaretni ogorki, plastenke, slamice, higienski pripomocki, plasticna embalaža ter vatirane palcke za ušesa. Delcke plastike pogoltnejo morske živali, ki jih nato pojemo mi in tako zastrupljamo lastno prehranjevalno verigo. Zavedati se moramo tudi, da viri pitne vode ne Zemlji niso neusahljivi. Poznamo vse vec alternativ za plastiko, ki so nam zelo dobro dostopni, zato je kolicina zavržene plastike odvisna predvsem od naše volje in doslednosti: ne kupujemo plastenk, temvec nosimo s seboj steklenico za veckratno uporabo ne kupujemo živil v plasticnih embalažah, temvec živila, zavita v papir vložke in tampone zamenjamo za pralne vložke ali menstrualne skodelice ne kupujemo mila v plasticni embalaži, temvec milo v kosu plasticne vrecke zamenjamo za vrecke iz blaga (ali papirja) NOVI NACINI PREHRANJEVANJA Veganstvo in vegetarijanstvo sta v zadnjih desetletjih postala zelo priljubljena in vse pogostejša nacina prehranjevanja. Pojem vegetarijanstvo izhaja že iz antike, dandanes pa se pretežno rastlinsko prehranjuje 4-10 % svetovnega prebivalstva. Vegetarijanstvo je najbolj razširjeno v Indiji, med evropskimi državami pa v Veliki Britaniji. Vegetarijanstvo je nacin prehranjevanja, pri katerem se oseba odrece uživanju mesa, vendar navadno še vedno uživa jajca in mlecne izdelke. Veganstvo pa je nacin prehranjevanja, ko oseba ne uživa izdelkov živalskega izvora, razen obcasno medu, prehranjuje se torej s hrano, ki je izkljucno rastlinskega izvora. Po- Ljudje se za izlocitev živil iz svoje prehrane odlocijo zaradi razlicnih razlogov. Najvec ljudi se prehranjuje rastlinsko zaradi eticnih vzrokov, saj se v industriji živali pogosto zlorablja. Živali so vzrejene v slabih razmerah, primanjkuje jim predvsem prostora, z njimi pa se grdo ravna. Posameznik se za tak nacin prehrane lahko odloci tudi zaradi zdravstvenih, verskih ali okoljevarstvenih razlogov. na zabavah plasticne krožnicke, pribor in kozarce nadomestimo s papirnatimi ali lesenimi zvezkov in ucbenikov ne zavijamo v plasticne ovitke, temvec v casopisni ali darilni papir kupujemo organske praške, mehcalce in cistila ne kupujemo deodorantov v sprejih. znamo tudi presnojedstvo, pesketarijanstvo in presno veganstvo, vendar te oblike prehranjevanja niso tako razširjene. Pridelava mesa obremenjuje okolje, saj se zaradi pridobivanja kmetijskih površin sekajo gozdovi, v okolje pa se izlocajo velike kolicine odplak. Kmetovalci za vzrejo živali porabljajo velike kolicine vode in krmil, ki jih kupijo poceni, pogosto so te snovi nekvalitetne in zdravju škodljive. Tudi pri nakupu sadja in zelenjave moramo paziti, da kupujemo lokalno, da preprecimo onesnaževanje, ki nastane pri cezoceanskih potovanjih. Rastlinska prehrana zmanjšuje možnosti za nastanek razlicnih kronicnih bolezni, kot so srcno-žilne bolezni, sladkorna bolezen, debe- 45 Živila rastlinskega izvora vsebujejo vsa za cloveka potrebna makro in mikrohranila. Pomembno je, da je rastlinska prehrana pestra in raznolika ter da zagotovimo ustrezno nadomešcanje vitaminov D in B12. Beljakovine so v razlicnih deležih zastopane v vseh rastlinskih živilih, najvec jih je v strocnicah (bob, grah, leca, fižol, cicerika, soja ...) ter v špinaci, koruzi, brsticnem ohrovtu in brokoliju, tofuju, avokadu, orešckih in ovsu. Z železom so bogati jagodicevje, fižol ter kalcki in špinaca, s kalcijem pa banane, pomarance, semena in listnata zelenjava. Kravje mleko lahko nadomestimo s sojinim, ovsenim, riževim, mandljevim ... Pomembno je, da spoštujemo posameznikovo odlocitev glede prehrane ter da ne vsiljujemo svojih prepricanj. Tako sem se zacela prehranjevati iz eticnih razlogov, saj ne maram, da živali trpijo. Vegetarijanka sem postala, ker so mi kot otroku odgovorili na vprašanje, kako nastane meso Zakaj si se odlocila postati vegetarijanka? Tudi nekateri naši vrstniki se prehranjujejo izkljucno vegetarijansko ali vegansko. Ali se je tvoj nacin življenja mocno spremenil? Je sprememba v prehrani vplivala na tvoje pocutje? Ne, moj življenjski slog ostaja po vecini enak. Ko sem se odrekla mesu, me je na zacetku veckrat zeblo, vendar se zdaj pocutim veliko bolje kot prej. Spremembe se po pravici povedano ne spomnim, saj sem bila takrat stara manj kot tri leta. Nikoli nisem imela zdravstvenih težav, ki bi jih lahko povezali z vegetarijanstvom. So te doma podpirali pri tvoji odlocitvi in kako se prilagodiš, ko ne veš, ali boš imela na voljo brezmesni obrok? Kako bi druge spodbudila k takemu nacinu prehranjevanja? lost, rak ... in je primerna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih. Ko iz svojih krožnikov izlocimo hrano živalskega porekla, je pomembno, da poskrbimo za ustrezno kaloricno in hranilno vrednost obrokov. Že z enim brezmesnim obrokom mocno vplivaš na svoj ogljicni odtis ter kolicino odpadne vode. Doma so me že od zacetka podpirali. Ce vem, da vegetarijanskih jedi ne bo na izbiro, si prinesem svojo hrano. Doma nad mojo odlocitvijo niso bili navdušeni, saj takrat o vplivih vegetarijanstva na razvoj otroka ni bilo veliko znanja. Z manjšimi prilagoditvami smo vedno uspeli prilagoditi jedilnik, kdaj pa si kaj skuham tudi sama. Menim, da je vegetarijanstvo osebna odlocitev, zato svojih prepricanj nikomur ne vsiljujem. Vsakemu posamezniku odgovarja drugacen nacin prehranjevanja. Nacin prehranjevanja in njegov odnos do hrane sta stvar posameznika. Definitivno imata veganstvo in vegetarijanstvo veliko dobrih posledic tako za posameznika kot za okolje, tako da je informiranost družbe o teh nacinih prehranjevanja pozitivno, a sama zagovarjam nevsiljiv nacin. Ali uporabljaš alternative za meso in ali ti odgovarjajo? 46 Kaj bi na svoji šoli spremenila, da bi se vec ucencev vsaj delno prehranjevalo na tak nacin? Ucencem bi za malico ponudila vec brezmesnih sendvicev in obrokov, saj menim, da je izbire na jedilniku še vedno premalo. Priporocila bi vec vkljucevanja sezonske zelenjave v vegetarijanske menije. Velikokrat dobim obcutek, da se v šolskih kuhinjah trudijo nadomestiti meso z nadomestki, kot je npr. soja, kar je tako manj hranljivo kot tudi manj okusno od preprosto pripravljene zelenjave. Alternative uporabljam obcasno, npr. ko pecemo na žaru, uporabljam vegansko meso. Za meso ne uporabljam posebnih alternativ, je pa moja kuhinja precej pisana, trudim se jesti karseda razgibano, da dobim vse potrebne hranilne snovi. V zadnjem letu sem zacela še z jemanjem prehranskih dopolnil za beljakovino B12. Kaja Žunic, 2. K in Tara Cerinšek 3. A 47 Lepljenka Ce ste se kaj sprehajali po novomeškem Glavnem trgu, so vam pogled zagotovo pritegnili panoji, na katerih so razstavljene lepljenke, ki so jih ustvarjali dijaki 3. letnika v šol. letu 2019/20. Lepljenke so nastale v okviru mednarodnega projekta mladi Lepljenka – Potujoci labod. V njem je v štirih letih sodelovalo preko 570 gimnazijcev iz 13 slovenskih in 7 gimnazij iz tujine. Projekt je vodil JSKD iz Novega mesta, njegov idejni vodja je Samo Dražumeric, ki je skupaj z ilustratorjem Petrom Škerlom vodil ustvarjalne delavnice. Pod njunim vodstvom so dijaki 3. letnika pri pouku slovenšcine spoznali zgodovinsko ozadje nastanka Kosovelovih lepljenk in v skupinah ustvarjali svoje. V njih so na inovativen nacin predstavili svoja razmišljanja, povezana z nenehnim izpraševanjem o obstoju mladega cloveka v sedanjem trenutku, ki ga vidijo, kot pravijo sami, kot utapljajoce srce v notranjih razprtijah in družbeni neenakosti. Razstava na Glavnem trgu POTUJOCI LABOD je posebej izpostavila novomeške gimnazijce in je poklon ustvarjalcem novomeške pomladi. Slavnostna otvoritev je bila v petek, 25. 9. 2020 ob 11. uri. Na slovesnosti so nastopili recitatorji gledališke skupine Goga. 48 Boštjan Puzelj Natalija Petakovic, prof. Mladina je po nepotrebnem pred misijo nemogoce. Ta svet razpada. Je umrl sinoci? Ne bi znal povedati. Potrpežljivost se že dolgo ne izplaca. Opustite vsakršno upanje Ta cas noce Resnice! (iz lepljenke Pošast prihodnosti) # NAJS Država je okužena. Proracun bo zaznamoval zgodovino. Srcnost je terapija je zmaga. Kdo bo imel prednost? Predsednik ali pes? (iz lepljenke # NAJS) 49 CASOVNA ZANKA Pogledal je v noc. Na nebu se je svetila Luna, ki so jo obkrožale brezštevilne zvezde. Na tleh je bilo vse temno razen majhnega zaslona, ki je prikazoval datum 28. maj 2101 in sporocilo »Pripravljen na naslednji skok«. Ko je obrnil glavo, je zagledal šibko svetlobo, izvirajoco iz oken hiše nekaj deset metrov proc. Izstopil je iz casovnega stroja in se odpravil proti njej. Po nekaj korakih se je obrnil in opazil, da je casovni stroj postal popolnoma neopazen. To je bil majhen, srebrn medaljon, brez slike v notranjosti ali omembe vrednih okraskov na zunanjosti, na verižici, ki je bila ravno prav dolga, da mu je visel ravno v višini srca. A vseeno ga ne bi nihce, ki bi imel kaj znanja o nakitu, cenil na vec, kolikor je bilo vredno srebro, iz katerega je bil narejen. Kljub vsej obicajnosti pa je nekdanji grof zanj dal svoj plemiški naslov in skoraj vse premoženje. Obdržal je le toliko, da si je zgradil hišo in pod njo nepremagljiv sef, v katerem ga je hranil. Vse to zaradi ene same manjše posebnosti, ki je pomenila, da je medaljon spadal med najredkejše in najdražje predmete, ki so kdaj koli obstajali. Nikoli namrec ni potemnel, niti se ni, ne glede na to, kaj se mu je zgodilo, poškodoval. Vzrok temu je bilo dejstvo, da je medaljon spadal med »paradoksalne predmete«, kot so jih poimenovali znanstveniki. Ti so jih vneto proucevali, odkar so zanje izvedeli, saj so predstavljali možnost za dokaz proti pravilnosti enega temeljnih zakonov fizike – zakona o ohranitvi mase. Nastali so, ko je casovni potnik nek predmet vzel s seboj v preteklost, ga tam pustil tako, da Hiša je bila na prvi pogled cisto obicajna. Nikoli ne bi nihce posumil, da se pod njo skriva eden najmocnejših in najnaprednejših trezorjev na svetu. Vlom v hišo mu ni povzrocal hudih preglavic, sef pa mu je predstavljal vecji izziv. Po pol ure mucenja z vdiranjem mu je v misli priplavala na videz naklju-cna kombinacija. »No, saj nimam nicesar za izgubiti, ce poskusim s tem,« je pomislil in vnesel kombinacijo. Nic ni kazalo, da bi se zgodila kakšna sprememba, trenutek pozneje pa so se vrata sefa brez slehernega glasu odprla. V notranjosti ni bilo nicesar, razen umetelnega podstavka tocno na sredini prostora. Ko se je približal podstavku, je na njem opazil medaljon, ga hitro pograbil in stekel najprej iz sefa, nato pa v noc proti svojemu casovnemu stroju. »NE! NE! NE MORE BITI RES! Nenenenene. V redu, pomiri se, pomiri se in razmisli. Najbrž si ga pustil nekje drugje. Ha! Za vratom ga imam. No, kje si? Daj no, kam si se skril?« Po svojem vratu je mrzlicno tipal za verižico. »Pocakaj, pocakaj, pocakaj, že dolgo casa ga nisem nosil. Potem je moral pasti nekje tukaj okoli.« Preusmeril je pozornost v pregledovanje okolice stojala. Ko se je naslednje jutro zbudil, je sedel s hrbtom naslonjen na stojalo in z bolecino po celotnem telesu. Hitro se je spomnil na dogodke prejšnje noci in spet zacel z obupanim iskanjem. A tudi ko je desetkrat precesal vsak kvadratni milimeter v hiši in njeni bližnji okolici ter premetal vse, kar ni bilo privito, in nekaj stvari, ki so bile, mu ni uspelo najti predmeta svojega obupanega iskanja. 50 Po izgubi je nekdanji grof vec let iskal tistega, ki mu je odtujil njegov predmet ponosa, a vse je bilo zaman. Scasoma je obupal in hišo prodal ter si za denar, ki ga je dobil od prodaje, kupil drugo, pod katero je bila le navadna klet. Desetletja so minevala in nekdanji grof je pocasi pozabljal na izgubo medaljona in si vedno bolj želel nazaj svoje bogastvo in naslov. Nekoc je izvedel, da so nekateri drzneži, ki so potovali skozi cas in po narocilu iz preteklosti prinašali razne predmete, bajno zaslužili. Kmalu potem je tudi sam vstopil v tako službo s svojim novim casovnim strojem. Njegovo prvo narocilo je bilo dolgocasno, pa tudi dokaj slabo placano, a ko se je mudil v preteklosti, je k njemu stopil mlad moški, ki se mu je zdel bežno znan, a ga ni mogel nikamor umestiti. je prej ali slej neizogibno spet pristal pri njem, in s tem predmet ujel v zanko vecnega kroženja po casu. Predmet je s tem postal neunicljiv in nespremenljiv, saj je moral nekoc potovati nazaj v cas, ne da bi se zgodovina kakorkoli spremenila. Na veliko nesreco so vsi poskusi, s katerimi naj bi paradoksalne predmete umetno ustvarili, spodleteli. Nastali so lahko le nakljucno, kar pa se je zgodilo obžalujoce redko. Ko se je vrnil iz preteklosti, je bodoci grof najprej izpolnil narocilo, nato pa se posvetil iskanju najšibkeje zastraženega paradoksalnega predmeta in ga z veliko truda tudi našel. Izbral si je datum, ko bo predmet lahko ukradel. Ko je bil ta izbran, ga je vnesel v casovni stroj, pritisnil gumb za potrditev in zagledal tisto mocno svetlobo, ki ga je ob prvem skoku tako prestrašila. »Oprostite, ali ste vi mogoce eden tistih ljudi, ki potujejo skozi cas in ljudem prinašajo razne predmete?« »Sem, kaj bi želeli?« »Poznate paradoksalne predmete?« »Dovolj, da vem, kaj so in da so vsi strogo zastraženi. Ce hocete, da vam kakega prinesem, vas bo drago stalo. Koliko lahko ponudite? « Mož je predlagal številko, s katero bi lahko brez težav obnovil svoje nekdanje bogastvo, a hotel je vec. »Ce vam je to kaj vredno, imam plemiški naslov. Grof sem in to lahko prepišem na vas.« »Dogovorjeno.« Pogledal je v noc. Na nebu se je svetila Luna, ki so jo obkrožale brezštevilne zvezde. Na tleh je bilo vse temno, razen majhnega zaslona, ki je prikazoval datum 28. maj 2101 in sporocilo »Pripravljen na naslednji skok«. Luka Hadl, 4. a 51 Toplina Ljubezni topovi Poti pešcene, cemu ste zavile krog moj`ga srca njegovo lepoto, nad speco Krko mrak mrzel spustile, v bližini njegovi vroco celoto. Misli bežece so brž umolknile, ko srajca rdeca z vso svojo krasoto, in roke njegove, kot da bi vzklile, oblile telo so z ljubeco toploto. Nežno v blagem objemu skrita, bleda koža v pajcolan zavita, cutil si moj`ga srca hrepenenje. Da trpim in drhtim, se ti ne svita, z`rad drugih mladenk ocesi mi bdita, želim si najine ljubezni cvetenje. Poglej me v oci, ki vneto strmijo, ko umazane misli mimo bežijo. Povej mi, kaj sanjaš, ko z mano se ljubiš in lice zardelo neslišno poljubiš. Popelji naju globoko v domišljijo, kjer skrite želje srce prepojijo. Uresnici jih, naj ne bo vse to zaman, cetudi še tebi ta svet je neznan. Naj iskre v tvojih oceh zažarijo, kot morski valovi igrivo vršijo. Ko modre, sanjave prevzamejo me, pusti, da božam te zlate lase. Ne joci, ce rože za tabo venijo, saj popki pri meni vecno cvetijo. Ce kdaj lovijo te mracni strahovi, jih bova pregnala z ljubezni topovi. Danila Prah, 4. B 52 LAHKO DAŠ V TEMNI NOCI V temni noci dolgo nisem spala; obrazek v blazino se mi skrije, drobna mokra solza z lica pada, zunaj lije dež, oster veter brije. Razmišljam, kako pred tabo sem stala, ko sprožil si valove simpatije, ko tresoce, boje sem te vprašala: “Se lahko enkrat v lokal zavije?” Srce drhti, ko od dalec te gledam, želim si tvoje topline, objema, da roka v roki držali bi se. Besede bežijo, ko stavke spletam, v glavi odmeva mi tiha tema, ljubece, nežno k sebi stisni me. MOONBEAMS I left the curtains open last night I wanted to see the sparkling skies Wanted to touch the galaxy's eyes I opened the window to feel her breath I climbed on the shelf step by step I didn’t know below me was death The moon climbed out to greet me She pet me with her moonbeams neetly She sang a song to me sweetly: “Tu paupera puella Cor tuum magnum nimis Tu es ut stella Tempus te sanare non poterit” The world went slightly blurry My eyes filled up with silent worry I thought about the things I'll have to bury A chilly breeze went down my spine The shadows creeped up from behind I could no longer feel her shine I grabbed my notebook quickly Started turning pages, writing sickly Choking on these salty tears thickly I stared down at the abyss If I jumped, what would I miss? All I want is the warmth from your kiss As the cold dark times went by I cried I cried my heart out day and night For your moonbeams I want to fight I'll keep searching until I find a way In your rays of love I want to play It’s the only reason that’s making me stay OBCUTENJE Kriceca, zbodljiva, škrlatna bolecina v prsih trdovratna, kot biser v školjki boleca, kot vrtnice trn bodeca. Mamljive, vabljive, vpadljive smaragdne tvoje oci sanjljive, kot vecerno nebo strmece, kot reke struga govorece. Mocni, topli, kratki objemi tvoji so sladki, kot debela odeja topli, kot duše izdihljaj sopli. Šibko, cisto, krhko srce moje trpko, kot majhna vžigalica vneto, kot upanja vztrajnost zagreto. Danila Prah, 4. B 53 "It might not be as impossible as it seems," came the answer, "If you bent space in precisely the right way…". What followed was a quick summation of so-called Escher space, a way to do exactly that. With the proper deformation, one could sail kilometres above the ground, despite never leaving the ocean surface. Or scratch one's own back if it was so desired. Or send a nuclear bomb to a random location in a large city. Describing what shape the space would take proved impossible, partially since imagining it was nigh so, and, in theory at least, looking at the deformation from the outside for too long carried a risk of insanity. Silently, they continued looking upwards. They had met about a year prior and discovered that, while they were vastly different from most people, they were different in a similar way. And so, they met from time to time, more and more often as the year went on, to simply lie on the ground and watch the stars. Sometimes they talked, sometimes not, but were always captivated by the shining dots and their long, slow, never-ending dance. It had been a few weeks since the last clear night and she had just remarked how lovely the sky was and how wonderful it would be to sail on top of the clouds with an unobstructed view. An elegant sailboat registered in Alcubierre and bearing the name of someone long deceased sped over a large stratus cloud, cutting into it a wake which revealed the net of lights on the continent below. If that was not unusual enough, it was simultaneously traversing a remote corner of the Indian Ocean. On the boat sat a man, "older than he used to be," as he liked to think about it, gazing upwards and only moving his head to release some of the tension in his neck. The view sideways was incredible, the view down awe-inspiring, the view of the edge of the wake headache inducing. And the sky? Well, the sky was lovely. Diamonds And Black Velvet Several months afterwards, written-off laboratory equipment started to disappear, being marked "presumed discarded" in humorous internal memos and "discarded" everywhere else. The quantities were insignificant enough not to warrant an investigation. Had it been otherwise, however, the situation would not be noticeably different, since the disappearances had no one person linking them. Several months afterwards, written-off laboratory equipment started to disappear, being marked "presumed discarded" in humorous internal memos and "discarded" everywhere else. The quantities were insignificant enough not to warrant an investigation. Had it been otherwise, however, the situation would not be noticeably different, since the disappearances had no one person linking them. "If it were to work, you could not only see the back of your head, you could scratch your back wherever you wanted to!" A deep sigh answered her. "Yes. And I can't risk asking for funding, because you could use it in a few rather creative ways." "Not per se – there's a trade-off between distance, size and accuracy -, but throw a couple billion at it and you can leave your ICBMs to rust." He spent the night following the funeral sitting on a bench just outside the cemetery and looking up. The stars shone bright, there was scarcely a cloud and the sky was lovely. "But right now, it's just a hyper-useful, yet non-existent piece of maths?" "As in… teleportation?" Five months later the traffic accident occurred, ending one life and changing another. 54 Roald Oblaki rožnate Ko v srcu žametnem ostane luc, takrat si srecen. Pa ce bi se spraševali kaj je sreca? In nicesar ne bi našli? Ko bi kri zacela teci, rotili bi pobožne, ranjene, slepe, za mir. Ce bi ptice še letele, potem bila bi srecna. Tudi brez kruha in iger lacna, brez posluha bi iskala tebe. Tebe, ki oziraš se za pticami in renesancnimi oblaki, ki lebdijo po Zemljini obliki. Telo milo ne bo vec žalovalo, po sreci, temvec jo bo vpilo v bit, ki telo je nima.. Duša pa bo mirna, morja soncnega plitvina, nepotrebna ugajati. Nikolina Gramc, 2. K 55 Jutro V prve jutranje svetlobe svetlobe sij vstal bo novi clovek iz teme noci, kjer videl vedno je ves svet, kako v napake drugih je odet. A svetel žarek bo nevednežu razkril, kdo za svetobolje je njegovo kriv, cemu sta beda in gorje povsod, zakaj življenje polno je zablod. Ce namrec v gaj dehteci zreš in v njem lepote najti ne uspeš, kriv za to ni svet, temvec zastor tvojih lastnih hib, zamer in nocnih mor. Clovek, cas je že da odpreš oci in uzreš resnico dne, da ljubljen si. A sreco pravo našel boš le tam, kjer boš druge ljubil tudi sam. Matija Radež, 4. a 56 in Ko je prva solza zdrsela po razdraženi koži in podocnjakih, se je nebo zunaj spremenilo. Sledila je druga solza, tej pa še mnogo drugih, ki so se spušcale po licih enakomerno, brez kakršnegakoli zvoka sem jokala v svetu, kjer sem zgolj še en potnik na zguljenem avtobusnem sedežu. Tako sem zaspala. Zaspala sem in pozabila na vsa zlomljena srca, ki me sicer ves cas tišcijo k tlom, vse križe, ki si jih nalagam zaradi lastne malomarnosti, in na vse spomine, ki poplavljajo del možganov, v katerem živim jaz. Tam se utapljam in ne vem, ali hocem pomoc ali zgolj hiter konec. Ko se zbudim iz kratke oaze pocitka sanj brez mor, pada dež. Poeticne težke kaplje, s katerimi se poistovetijo solze vseh pesnikov in poetov. Vendar ne moje. Moje so strupene kot kisel dež. Eva Novak, nekdanja dijakinja KISEL DEŽ 57 ODŠLA BI STRAN Takoj, brez pomisleka. Pustila bi ta svet v senco odet, šla iskat sonce. Zaprla bi oci, se iskala v temi. Našla bi sebe. V dlani bi zakopala obraz, to nisem vec jaz, tako me je naredil svet. Odprem oci, glava me boli. Vprašam: kdo sem? ODMEV Zavrtela bi cas nazaj. Ko bil je maj, cvetel je gaj - cas nazaj Zdaj ostala sem sama, od ljubezni pijana, sladka omama - sem sama. Svet vrti se v prazno. Stanje: porazno, nic kaj prijazno - v prazno TAVAM V meni praznina, smrtna tišina, dnevna rutina, ki zapolnila jo meglena je belina. Vrtim se v krogu in o njem – o bogu razmišljam v svojem slogu. Bi on to zmogu? Kot dno neskoncnega lonca, tavam brez konca, imam se za norca. Zbudi me zvok šolskega zvonca. Julija Srpcic, 2. A 58 Ej, ti, tisti, ki ne vidiš dobrega luci. Da, ti. Razlicna svetova sta najina, a še vedno ti, tisti, ki ne vidiš dobrega luci, ne pomeniš nic manj, ti. Razlicna mnenja, pogledi, a namen isti. S katerekoli plati pogledaš, najini duši sta ravno enako cisti. A, glej še to, malo je takih, ki strinjajo se z mano o tem, da napaka v bistvu le to ni, kar vsi mislijo si. Res je, imperfekcija, a ne napaka. Ne morem verjeti, da oseba skoraj vsaka vidi napako, ceprav je jaz ne vidim tako. Ej, ti, clovek napacni. Vedi, da ko boš enkrat prišel, videl in zmagal, karkoli že pocel boš v tem življenju napacnem, jaz te spomnim, v življenju drugacnem sreca lebdi, le, ce lahko vidiš dobro luci. Jokam, stokam, en, dva, tri, ritem dajem si. Ce še tako življenje ljudem je trpljenje, kaj potem še caka me. Jokam, stokam, en, dva, tri, ritem dajem si. Luc na koncu tunela me caka, a jaz bi rajši cakala junaka. Junaka na koncu tunela? Pa kaj še! Drži se, vodi se, cuvaj, ne daj se. Besed je veliko, dejanj še vec, junakov premalo. Zgodbe in tisti miti, vsi ljudje smo kot termiti. Jokam, stokam, en, dva, tri, ritem dajem si. Depresija le geografska znana mi je, vem še to, da ljubezen odpira srce. Hodi pokonci, ne odpiraj srca, ker lahko bi mu kdo prišel do dna. Drži se besed, ne hodi po svoje, na koncu tunela vedno temno je. Nic vec ne jokaj, nic vec ne stokaj, ritem daj si le takrat, ko kdo prijel te bo za vrat. Besede so mocne, oprimi se jih mocneje, ker globlje življenje, vedno - temneje. TU, A VSEPOVSOD Ali moj obraz pove, kar po tvoji cesti gre, ko cez klance in doline, sama tvoja senca rine. Ko cez ovinke stopim v tvoje balerinke in odpravim se na pot, od tu nazaj, ne znam od tod. Rišem oblake, delam korake, znal bi iti vsepovsod, a nikakor ne od tod. Medtem, ko išcem pot od tod, se sprašujem, kam in kod, moje misli - vsepovsod. NAPAKA SIDRO Irma Subašic, 2. K 59 UPANJA NI VEC Povsod je tema. Pazi! V daljavi vidim premik. Mimo mene švigne senca, medtem ko jo za hip obsije droben snop svetlobe. Vprašam: »Kdo je?« V odgovor dobim piš vetra. Ponovim vprašanje. Nima smisla, je že mimo. Upanja ni vec … KRASOTICA Odstranim soncna ocala. Globoko pogledam vate. Vklopim brskalnik spominov. Zakaj je vsega lepega enkrat konec? Bojda je potrebno narediti prostor za »novo« lepo. Zazrem se v tvojo dušo, v oceh se mi utrne solza, ki pade nate in spolzi po tvojem telesu. Krasotica si, moja Krka! Ajda - Lea Jakše, 3. C 60 In kdo bi si mislil, da ti poletje tako na široko odpre oci, požene toliko krvi po telesu in te opomni, da si bil ves ta cas živ, živ, cetudi hrom. In da je treba sedaj živeti za naprej, za zdaj in za vedno, na vso moc, ker bo mladost minila in ker življenje ni dar, je posojilo, ki nic ne šteje, ce ga ne zapraviš, dokler še nosi doloceno vrednost. Ugasli kres Ustavilo se je še eno srce. Nov gost v kraljestvu mrtvih, vendar tokrat eden mojih. Skocil je. Za hip obcutil svobodo, še zadnje, mocne utripe srca. In s svojim truplom udušil poslednje plamene. Ognja, ki je bil vcasih kres. Že leta je ugašal. Sedaj pa le še dim, ki se vije vse do balkona, tretjega nadstropja. Poletne noci Eva Šubic, 4. b 61 Mogoce si zacel novo vrsto ljudi, ki ranijo, znova in znova, sami pa ostanejo vedno ljubljeni. Jaz pa sem stala tam v raztrgani koži in celih oblekah, medtem ko si ti že drugic rušil moj svet, tokrat v ritmu drugega srca. Vedno ljubljeni Grob sunek ciste realnosti me prisili k tlom. Štejem utripe Zemlje, ki te je rodila. Ali pa si prišel od drugod? Rešetanje srca S svojo ljubeznijo si markiral prostor. Z enim pogledom prerešetal srce. Z dvema vpihoma zaprl dihalno pot in z enim pritiskom obudil vse spomine. Eva Šubic, 4. b 62 Brezkoncna pušcava. Tavam … Išcem … Izgubim se … Ujeta sem … Kam bi morala po mnenju drugih? Naj ga sprejmem ali se podam po svoji poti, svojim ciljem naproti? Kje je konec? Ali pa vsaj zacetek … Ne morem naprej, ne nazaj. Ne vem, kje sem. Neznosna pušcava. Neusmiljena. Kruta. Ne zdržim vec. Išcem zacasno uteho. Kje je voda? Vsake toliko casa zapade nekaj kapljic dežja. Ne za osvežitev, samo da me razdraži in izzove še vecjo žejo in bol. Padavine so kot sol na rano, povzrocijo še vecjo brezupnost. Ne vidim nobene žive duše. So vsi pomrli? Ali samo odšli? Spomnim se ... Bilo je lepo, a morala sem naprej. Ne zaradi njih, ampak zaradi sebe. Je bila usoda? Nihce me ne išce ali pogreša, jaz pa se jih pogosto spominjam. So pozabili name? Prišli so novi, nadomestni. Ne zame, temvec zanje. Okoli mene je le pušcava, ostala sem sama. Sama Ajda - Lea Jakše, 3. c 63 Konec ... Tako vec ne gre! Ne morem vec! Temu je treba narediti konec! Dovolj je! Nepreklicno konec! Konec … Zacne se na zacetku, ko je še vse v zametku. Nato se razvije in zavije v tancice meglene carovnije. Vpije v smrtni tišini, v kar se vse razblini. Konec … V brezkoncnem labirintu izgubi pogum in nemalokrat tudi um ter razum. Poln je prevar in pasti, izgubim se v ogromni množici nerešenih ugank in neizogibnih zank. Takrat se spet zavem, da nicesar ne vem. Konec … Brez cilja lebdim po zraku, znacajsko sem podobna srnjaku, ki se pred lastno senco skriva v mraku. Želim si biti kot junak, brez dvomov podati se novim zmagam naproti, brez obžalovanj in mislih o zmoti. Konec je mojega svobodnega duha, zame so ušesa drugih gluha, sanje mi ostajajo kot neuresnicljiva tolažba. Konec … Ujeta sem v zmedo tega sveta, ne vidim ji kraja, vse bolj kriva so moja pota, življenje je ena sama zmota. Ko pa stece do konca, odvrže masko in se prikaže kot nepravicna porota. Ta nam sodi od trenutka, ko seclovek rodi, pa vse do konca - nepreklicne smrti. Konec … Ajda - Lea Jakše, 3. c 64 Pohaikuj Naj strah popusti In dovoli razkritje tvoje globine. Samo poslušaj. Oprezaj za nevidnim in našel boš svet. Vsak dan te gledam, kako milo zacaraš nedolžne ljudi. Eva Šubic, 4. b 65 NAJVECJE stvari so modre Želela sem splesti kitko, tako kot vsako drobno dekle, ki vsaj enkrat v življenju gleda Kekca. Vendar pa me glave marjetic niso želele ubogati, lasje sosedove malcice so skozi moje prste polzeli kot najbolj fina saharska mivka, babica pa je navrgla, da sem za cviren in iglo še premajhna. Bila sem ambiciozen otrok in želela sem plesti svojo usodo. In ceprav sem zmeckane marjetice pustila na vrtu, sosedovi malcici naredila štrleci cop, babico pa le tiho opazovala pri delu, sem sama v življenju pletla vedno vecje sisteme. Cele dneve sem zrla skozi okno in razpletala življenje na drobne delcke, jih strogo razporejala v sekcije in nato pustila vetru, da ponovno zameša moj vrstni red. Vendar pa je svet postajal vedno manj zanimiv, barve so zacele bledeti. Še preden sem se zavedala, mi je babica v roke porinila iglo, soseda je zacela hoditi k frizerju, travnik pred hišo pa je zamenjal nov betonski obvoz. Sama pa sem poskušala plesti, tokrat zares, a sem z vsako potezo samo rahljala vezi, unicevala magnetizem, ki me je takrat še zadrževal na Zemlji. Tako sem zacela gledati v nebo. Najvecje stvari so modre, sem kaj kmalu ugotovila. Vesolje in morje, vse vrste globin se blešcijo modro. Stegnila sem roko proti nebu in opazovala vene, ki so prosevale skozi mojo bledo netopirsko kožo in zahtevala svojo veljavo. Morda je svoboda to, ko se združijo vsi odtenki modre, razmišljam, ko se mi od mocnega sonca megli pred ocmi. Kako plitek je clovek, da modra kri predstavlja globino. Roka je padla ob telo in koža se je spremenila v rdece meso, ko sem zaspala na poletnem soncu. In ceprav je bil razen modrine svet že tako bled, so ga še razredcili. Starši so ignorirali znake za nevarnost in ogromne kolicine barv mešali s še vecjimi kolicinami vode. Naslikali so mi prihodnost, bledo in pusto, zacne pa se, kot so rekli, s knjigami. Tako sem skljucena sedela, dneve in dneve, za mizo, ki je bila bleda, že ko smo jo kupili na bolhi, in se trudila za to, da bi nekoc lahko barve mešala sama. Vendar pa mi tema ni dobro dela, namizna svetilka pa je bila stara in se je nad mizo sklanjala še težje kot jaz. Ko je moja hrbtenica zacela vedno bolj štrleti izpod kože in so moje ustnice izgubile svoj rožnat odtenek, sem se zacela uciti na postelji. Tam sem ponovno našla barve. Gola, bela stena je zacela migetati in kar naenkrat sem si lahko pred ocmi lahko slikala nebo. Nebo in pa sanjsko hišo v Piranu, ki bi jo morda lahko kupila, ce bi znala držati copic. Pa vendar so bile barve vedno bolj prepricljive, podobe vedno bolj jasne, kricece, tako da so na trenutke že vznemirjale moje bistvo, ki je bilo prvic ocem vidno. Potem pa sem nekega dne, po nasvetu Nizozemca, zaprla oci. Barvna predstava me je oslepila in po dolgem casu sem se usedla za mizo z novo misijo – raziskati optiko in delovanje oci. Brala sem pozno v noc in še naslednji dan, dokler se niso crne crke zacele 66 utapljati v belini papirja. Pravijo, da posebna vrsta fotonov nastaja v naših oceh in da zato tudi miže vidimo barve. Fotoreceptorji so bili tudi omenjeni in teh se spomnim iz gimnazije – takrat sem si še želela plesti kitke. In vendar je bilo nekaj norega, povsem nedoumljivega v tem, da svetloba nastaja tudi v naših oceh. In ceprav se mi je zdela ideja genialna in mi je dala spet nekaj vere v Boga, se mi je zdela misel, da ni teme, grozljiva. Kajti, ce vedno vidimo barve, vedno vidimo življenje. Riše se na stenah naših vek, na mrežnici - ce se še prav spomnim od tretjega letnika biologije, in nas sili, da gledamo, da ostajamo budni. To me je nadvse vznemirjalo, saj sem do takrat verjela, da se že pred smrtjo srecamo s temo. Ampak ne, ko zaspimo, sanjamo, ko imamo zaprte oci, vidimo, in ko gledamo, smo skoraj oslepljeni, ker vidimo prevec. Še isti dan sem mocno prezracila celotno stanovanje, povišala stol svoje pisalne mize, obrisala prah s svetilke in se odpravila v prvi butik po platna. Življenje je bilo potrebno spraviti v sekcije. Sekcije. Potrebovala sem jih bolj kot kadarkoli prej. Življenje je postajalo preveliko, katarzicno, neobvladljivo in v barvah se verjetno skriva še vec izrazov, ki jih besede ne poznajo. Tako sem zadihana vdrla v svoje zakotno ljubljansko stanovanje in zacela slikati. Zacela sem s kitkami. Sosedova malcica, marjetice, nebo, oh, že dolgo pozabljeno nebo, vse je je mešalo v razlicnih odtenkih, ki so bili vse drugo kot bledi. In bolj kot sem slikala, vec prahu se je zacelo nabirati na svetilki, bolj so se moje oci ugrezale v lobanjo, bolj je moje oci omejeval tunelski vid. Nekega dne so me našli. Roke in lasje, zlimani z zadnjim velikim poslikanim platnom, kjer so bile sekcije že skoraj dobro izražene, resnica že skoraj vidna in realnost tako spretno opušcena. Napol živo, resno shujšano in podobno, ceprav je medicinski žargon zvenel veliko bolje. Vsi so bili v skrbeh. Starši, medicinsko osebje, vsi so me gledali, brezbarvni in prestrašeni, kot da ta svet ne skriva vseh barv tega sveta. Barvam, ki sem jim bila tik pred zlomom že skoraj kos. Pa vendar me caka še tako dolga pot, pot ki je oni takrat še niso videli. Prvic sem držala copic. Scasoma smo postali vsi zadovoljni. Zdravnik me je kmalu odpustil iz bolnice in staršem sem obljubila, da bom ponovno zacela študirati. Tudi sama sem bila mirna. Vedela sem, da v sebi nosim barve in da lahko kjerkoli v tem bledem svetu zaprem oci in si samozavestno naslikam svoj svet. 67 Nevidne niti Jakob je hitro umaknil pogled in pospešil korak. Bilo mu je slabo. Ravnokar je bil na zmenku z robotom. Bolj ko je poskusil to misel potlaciti, bolj divje mu je vihrala po glavi. »Prekleto!« je zašepetal. Imel je obcutek, kot da bi ga nekdo pretental. Ana trenutno vsekakor nima takih težav, je ironicno pomislil. V njenem programu verjetno ni zapisane tesnobe, jeze in drugih negativnih custev. Bila je robot. Srecen robot, katerega naloga je bila, da osrecuje druge. Nato pa se je spomnil na del fluorescencnega napisa na plakatu enako kot clovek. Mar ne dolocajo ljudi prav custva in pester nabor le-teh? Clovek brez negativnih in kompleksnih custev je zelo »oslabljena« razlicica cloveka. Ali pa okrepljena? Konec koncev so negativna custva tista, ki nas slabijo, jemljejo energijo nam in drugim ter gradijo slabo vzdušje. Mislim, ce ne cloveškega, kakšnega pa? je protestiral glasek v njegovi glavi. Popolnega, ga je prešinilo. Obupano je zavzdihnil. Popolnosti je bil ravno prica pred nekaj minutami. Mar nisi bil navdušen? Ga je ponovno izzival tisti glas. »Sem bil, ampak,« je rekel, vendar mu je zmanjkalo besed. Imel je obcutek, da se bo razpocil. »Prekleto,« je ponovil. Iz drobne napravice za njegovim ušesom se je zaslišal droben pisk. Za hip je preseneceno obstal, potem pa se je takoj spomnil, za kaj gre. Mami mu je pred slabim tednom namestila števec kletvic. »Ce se ne boš naucil vljudnosti sedaj, se je ne boš nikoli. Ampak nic ne skrbi dragec, ce se preklinjanja ne moreš sam namerno odvaditi, te bom narocila na tretma. Zdravnik je rekel, da bi morala dva elektrošoka v tvojem primeru zadostovati. Se spomniš sosedovega Tincka? Kako je vcasih preklinjal? Sedaj pa jezo potlaci in jo kasneje izraža na drugacen, bolj zdrav nacin. Samo en tretma, pa taki rezultati. Ce se to ne splaca …« Njegova mama je bila ena od tistih prevec zašcitniških in modernih, ki pa so hkrati zastopale stare vrednote. Danes, leta 2067, se svet deli na tri locine. Neoliberalci, liberalkonservativci in konservativci. Prvi podpirajo vrednote, ki so vzklile v enaindvajsetemu stoletju. Ti želijo predvsem svobodo, užitek in ja, spremembe. Ti so verjetno ustvarili Ano. Med liberalkonservativce spada moja mami. Podpira stare vrednote, vendar pa za doseganje le-teh ne nasprotuje moderni tehnologiji. Razvila se je kot rahel odpor izrazitemu liberalnemu mišljenju, hkrati pa so prav tako spodbujali razvoj tehnologij in jih uporabljali za doseganje svojih ciljev. Potem pa so tu še tretji, konservativci. Odpor proti njim je bilo mogoce cutiti že v samem zacetku enaindvajsetega stoletja. To so ljudje, ki mocno podpirajo stare vrednote in poskušajo omejiti rabo tehnologije. So zelo goreci glede reševanja okoljevarstvenih problemov, ceprav imamo trenutno, tako vsaj pravijo politiki, okoljske razmere pod nadzorom. Skrbijo jih tudi moralna in etnicna vprašanja. Tudi glede tega je imela njegova mama oblikovano mocno mnenje. Pravzaprav ni bil preprican, ce ga glede cesa nima. Negativna custva zacenjajo vojne. Jeza, stud, zavist, želja po oblasti usmerjajo delovanje marsikaterega posameznika. Da, brez negativnih custev ni ljudi, o tem je bil sedaj preprican. Ampak potemtakem, ali sploh želimo ustvariti robote, podobne ljudem? Ali delovanje našega sveta temelji na tem, da si želimo vec cloveškega? 68 »Okoljski problemi skrbijo ob pravem casu. Pomembna pa je tudi skrb za napredek. Samo napredek osreci cloveka. To upanje, da bomo nekoc odkrili nekaj vec, nekaj, kar bo zagotovilo sreco. Hkrati pa vsi vemo, da se to ne bo zgodilo, pa vendar je del srece prav v iskanju. Dovolj velik del, da nas ohranja zaposlene in zadovoljne. Dovolj velik del, da živimo v laži, v upanju, da bomo nekoc odkrili tisto pravo, vecno sreco, za katero smo bili celo življenje pripravljeni delati. Tako da, ce ni razvoja, ni srece. Ce ni srece na Zemlji, pa je boj za obstanek le-te, nesmiseln. « Spomnil se je, da ga je nekega dne mama želela prijaviti k psihologu, ker se ji je zdel prevec crnogled. Le zakaj? je sarkasticno pomislil. Z roko si je šel skozi lase. Od hoje proti domu je bil utrujen. Ni bil vec vajen prehoditi tako dolgih razdalj. Pogledal je na pametno uro. Prehodil je dober kilometer. Imel je obcutek, da po sedaj že mracnih ulicah tava ure in ure. Cutil je, kako se vedno bolj utaplja v slabi volji. Jezilo ga je, ker ni imel ne prave punce, ne razumne mame, ne kancka kondicije in, no ja, imel je tudi nekam cudne prijatelje. Skoraj preprican je, da za to potegavšcino stojijo njegovi liberalni prijatelji. Ampak še vseeno, le kdo bi prijatelju kupil robota? Nejevoljno je brcnil v steno zgradbe, mimo katere se je podal. »Avc! To je bolelo. Bodite bolj spoštljivi do javnih objektov in lastnine. Tecaj kricanja, boksanja in drugih nacinov izražanja jeze pa poteka vsak petek ob treh, v telovadnici Hiperaktivcek,« je zadonelo iz zvocnika, bog vedi kje. vno oglašal tisti zoprni, notranji glasek. Zamižal je in pocasi vdihnil ter izdihnil. Da, za danes ima dovolj sprehoda, se je odlocil. Trikrat je skocil na mestu in njegove teniske so se aktivirale. Stal je cisto pri miru, medtem pa so se njegove teniske povišale za kakšno ped. Ko se je zracni pogon do konca izgradil, je z desno nogo je dvakrat potrkal ob tla in se podal v zracno omrežje. Moral je priznati, da obožuje letenje. Je eden redkih, ki so sploh položili izpit. Tako je mirno zavijal po letalnih progah, ki so mu jih pred oci projecirala virtualna ocala. Promet je bil kot vedno redek. Z eno roko se je držal mocnih vrvi, ki so bile napeljane visoko pod milim nebom. Veter mu je naganjal lase z obraza in vonj v zraku je bil cudovit. Zrak je bil nekoliko bolj svež, manj onesnažen kot tisti spodaj. Za hip se je spustil vrvi, samo zato, da bi zacutil, kakšen je obcutek, vendar se je takoj hitro prijel nazaj. Dejanje ga je spominjalo na vožnjo s kolesom brez držanja balance. Ko je prispel domov, je takoj planil v svojo sobo. Prižgal je nekaj tipk in že je vzpostavil zvocni zid. Cutil je, kako se je iznenada umiril. Še pred tridesetimi leti se niso zavedali, kako moteci in nezdravi so umetni zvoki in nenaravne frekvence. Vplivajo na naše razmišljanje in pocutje, ceprav jih ne zaznavamo zavedno. Znanstveniki priporocajo vsaj štiri ure na dan v zvocnem zidu za ciste in bistre misli. Jakob pa si trenutno ni želel vec nicesar bolj kot spanja. Razmišljanja je imel za danes že dovolj. Po sobi se je razlegala glasba, ki pa ni segala niti do kuhinje. Jakob se je zbudil in ugasnil budilko na uri. Ko je opazil, da je ura šele pol devetih, mu je bilo skoraj malo žal, da je imel uro na nastavitvi ucinkovito dnevno delovanje. Ceprav je moral Mikalo ga je, da bi se vrnil nazaj in zgradbo brcnil še enkrat. Tokrat nekoliko mocneje. Trap, samo tebe bi bolelo, se je pono- 69 priznati, da cez dan res ni bil nikoli zaspan in je ura dobro opravljala svoje delo, je bil še vseeno malce nejevoljen, da ga je zbudila tako zgodaj. Nato pa so se na uri prikazala tri sporocila. Prvo je bilo od prijateja Larsa. »Ana,« je zacel in premolknil. Anine oci so žarele. Veselo se je smehljala. In??? Kako je bilo? Pograbila ga je jeza. Torej je Lars stal za tem norcevanjem. WTF?!? Kako je bilo, Lars, resno?!? je takoj odpisal. Lars se je ocitno odlocil za takojšnji odgovor, saj se je že pojavilo novo sporocilo. Ja, zelo noro Lars. Danes jo vracam je odpisal Jakob ter odprl naslednjo sporocilo. Bilo je zdravstveno porocilo o vcerajšnjem rednem spreminjanju bitju srca, potenju ter sumu na padec dopamina. Na hitro je obkljukal vprašalnik, s cimer je sistem pomiril, da ne umira, ampak je samo custveno razburjen. Zadnjo sporocilo pa je bilo od Ane. Za hip je prenehal dihati. Zrl je v njeno sporocilo. Njegovi prsti so obstali in projecirana tipkovnica na njegovi podlakti je že skoraj zacela bledeti, ko je koncno poslala odgovor. Med tem ko je Ana mešala kavo, jo je Jakob z zanimanjem opazoval. Le kaj se zgodi kavo potem, ko jo spije? Ji to sploh prinese kakršenkoli obcutek zadovoljstva? Si sploh želi biti tukaj z njim? Pa saj tako ali tako ni važno, v vsakem primeru jo bo danes vrnil v prodajalno in prekinil lastništvo. Vendar pa do vsega skupaj ni mogel biti cisto hladen. Sedaj, ko sta se je njegova jeza in razocaranje nad tem, da je ženska robot, pomirila, ga je stvar zacela tudi zanimati. Odlocil se je, da zacne nekoliko »Ne vem, kako naj ti to povem, oziroma, morda že veš, ampak, robot si,« je dodal in cakal na odziv. Ko je uporabil moški spol, ga je kar zmrazilo. Šele zdaj je ugotovil tudi to strahovito resnico. Roboti ne morejo imeti spola. Lahko imajo ženske in moške lastnosti, ne pa spola. »Nisem prepricana o cem govoriš,« je rekla in njeno popolno celo se je rahlo nagubalo. »Robot si,« je ponovil. »Ne vem, ali to spada med znanje, ki ga imaš naloženega, ampak sam zagotovo vem, da si robot.« Ana se na trditev ni odzvala. Njeno ocarljivo utripanje z ocmi mu je pocasi zacelo iti na živce. Odlocil se je poskusiti drugace. »Ce nisi robot, kdo pa si, draga Ana?« jo je vprašal z rahlo prezirljivim glasom. »Kdo so tvoji starši? Kam greš zvecer domov? « jo je vprašal z napadalnim glasom. Motilo ga je, ker se Ana ni razjezila nanj. Ženske ne bi dovolile, da bi tako govoril z njimi. Ne bi bilo prav. Ampak ti trapasti roboti ocitno res nimajo naloženih negativnih custev. »Moja starša sta Peter Novak in Rozalija Novak,« je veselo dejala. Jakobu so oci skoraj padle iz jamic. »Hecaš se,« je dahnil. »Moja starša sta Peter Novak in Rozalija Novak,« je sladko ponovila Ana, kot da je to ena najbolj logicnih stvari na svetu. »Njiju poznam,« je rekel Jakob. »Poznam tudi njuno hcerko Lizo in, no ja, nikoli ni omenjala sestre. Kaj šele sestre, ki bi bila robot,« je zgroženo dejal. »Ustvarjena sem po Lizini podobi,« je povsem brez zadržkov rekla Ana. Je bilo cisto noro, ne? Bi danes ponovila :)? Ok. V kavarni ob treh? drugacen pogovor. 70 »To je kraja identitete,« je zaprepadeno zašepetal Jakob. Zgroženo je preiskoval njen obraz. Iz sekunde v sekundo se je zavedal, da je Lizi res srhljivo podobna. Ni kopija, pa vendar prevec podobna. Ampak videz še ni bil tako velik problem. Videlo se je, da ni njen dvojnik, cetudi ji je še tako podobna. Bolj nedopustno se mu je zdelo to, da je bil skoraj preprican, da tudi njeno vedenje izjemno spominja na Lizinega. Zmrazilo ga je. Pred sabo je imel robotsko kopijo cloveka. Cloveka, ki ga je imel rad. »Ne,« je rekel nekoliko preglasno. »Želim, da me odpelješ v tvoj pravi dom. Tja, kamor si šla vceraj za tem, ko sva se poslovila, « Ana je ponovno mršcila celo in se smehljala. Dojel je, da njena trenutna nastavitev seveda ne dopušca, da bi ga peljala v tovarno. Cakaj malo, na kaj je ravnokar pomislil? Nastavitve. Zagotovo jih ima. Verjetno se nastavitev programa sama zamenja, ko ga dovolj casa ni v bližini. Ampak zagotovo mora obstajati tudi nekakšno rocno upravljanje. Po kratkem premisleku je že imel dober nacrt. Odšla sta v notranjost kavarne in se zaprla v stranišce. Ana ga je poželjivo gledala. Srce mu je zacelo hitreje biti, kar je v njem zbujalo gnus. Privlaci te robot, ga je zafrkaval droben glasek v glavi. Ne me ne, je besno zavrnil prejšnjo misel. Globoko je vdihnil in se opomnil, da so take vrste roboti narejeni za to, da ljudi privlacijo, zato je to, ceprav grozen, še vseeno normalen pojav. Ob tem je obcutil neznansko krivdo. Njegova podzavest je kricala, da ni prav, da se ženske kar tako dotika. Njegov razum pa ga je miril, da se ne dotika ženske, ampak robota in še to le iz raziskovalnih namenov. Ampak kaj, ko je bil obcutek tako primerljiv. Koncno je na njenem križu našel to, kar je želel. Bil je nekakšen zaslon, zraven katerega je bila vdelana številcnica. Nikjer blizu nobenih navodil. Seveda, saj ni mišljeno, da jo ti upravljaš, ga je opomnil drobni glasek v glavi. Zavzdihnil je in pritisnil na številko nic. Ana se je že skoraj zrušila na tla, ce je ne bi zadnji hip ujel. Globoko je dihal, medtem ko jo je poskušal spraviti na noge. Ana pri tem ni sodelovala. Oci je imela široko odprte in na ustnicah še vedno tisti cudni nasmešek. Postajal je panicen. Vedel je, da robot ne more biti v kriticnem zdravstvenem stanju, ceprav mu je notranji obcutek pos- »Torej greva k mojim staršem?« je milo vprašala. »Ne vem, ce je to pametna ideja. Zdi se mi nekoliko zgodaj,« se je pritajeno hihitala. Najraje jo bi mahnil. Sedaj mu je šla že pošteno na živce. »Ana,« je sladko rekel. »Am, ali greva lahko na stranišce?« jo je vprašal. Sumil je, da Ana ne bo nasprotovala. Saj je robot. In kot je do sedaj že pravilno sklepal, roboti niso imeli custev, ki omejujejo duha, kot je na primer dostojanstvo. »Raje bi videl, da stojiš pri miru,« Ana je obstala in ga še vedno zasipavala s tistimi cudnimi pogledi in nasmeški. Clovek bi res lahko pozabil, da je robot. Nežno je s prsti drsel po njenem telesu in iskal kakšno plošco ali stikalo. »Domov greva,« je odlocno dejal. »Cas je, da mi nekdo odgovarja za vse,« z odporom je zamahnil proti Ani, »to!« »Ti perverznež,« je rekla in se zahihitala. Bilo mu je slabo. Še toliko bolj, ker ga je sedaj res spominjala na Lizo. »Am, malo se te bom dotaknil,« je v zadregi rekel, ceprav je bila Ana videti navdušena. Že se je nagnila naprej, ko je hitro rekel. 71 »Pojdi domov,« je kar takoj poskusil. Robot se ni odzval. »Pocitek. Celica. Potrebno popravilo,« je preizkušal razlicna gesla. Na zadnjega se je Ana odzvala. Odprla je vrata in se podala na ulico. Jakob ji je zavzeto sledil. Po približno petnajstih minutah neutrudne hoje sta prispela do nekakšnega objekta. Bil je zadihan. Ta nastavitev vsekakor ni imela ljudem prilagojenega tempa hoje. Podrobno si je ogledal zgradbo. Na procelju je bil znak liberalcev. Seveda je bila to njihova ideja, je potrdil svojo prejšnjo teorijo. Ana je že vstopila, on pa je pohitel za njo. kušal dopovedati, da je na stranišcu z nezavestno žensko in da je cas za ukrepanje. Poskušal se je pomiriti, zaprl je oci in se poskušal zbrati. Samo robot je. To je isto, kot ce bi ugasnil mikrovalovno, se je poskušal pomiriti. Nato je pocasi pritisnil številko dve. Napeto je cakal, kaj se bo zgodilo. Nenadoma se je na njenih hlacah pojavil velik madež kave. Postalo mu je slabo. Izlocanje, je pomislil. Ni vedel, kaj je huje, to da bo moral naokoli hoditi z žensko, ki ima pokakane hlace in za katero drugi ne vedo, da je robot, ali to, da je bila kava tocno taka kot prej. Pritisnil je številko tri. Olajšano je opazil, da je Ana oziroma vsaj neka razlicica Ane ponovno oživela. Postavila se je na noge in ga mrko gledala. Njen obraz je bil brezizrazen kot belo platno. »Ana?« jo je previdno vprašal. Za hip se je skoraj bal, da ga bo poškodovala. Ne da bi se dvakrat ozrla, se je podala po stopnišcu navzdol. »L12,« jo je slišal reci. Do nje je že pristopil debelušen moški srednjih let in jo zacel pregledovati. »Kaj pa je narobe s tabo ljubica?« si je mrmral in je obracal sedaj v eno, sedaj v drugo smer. Jakob se jima je pocasi približal. Delavec se je preseneceno zdrznil. Ni ga pricakoval. »Oprostite,« se je opravicil. »Želel sem jo vrniti, ampak nisem vedel, kako.« Gospod ga je preseneceno gledal. »No ja, lahko bi preprosto preklical narocnino? « je smeje predlagal. »Jaz, jaz je nikoli nisem narocil,« je rekel in zardel. »Darilo torej,« je z odobravanjem rekel gospod. Jakob je debelo pogledal. »Torej želite reci, da je ta robot prav narocen name?« je stežka izdavil. Ceprav bi glede na Andrejevo pisanje to lahko sklepal, je vseeno upal, da je resnica drugacna. »Da,« je odvrnil, kot da je to nekaj najbolj ocitnega. »Misliš, da nudimo tako visokokakovostne storitve zastonj,« je rekel dobrovoljni gospod. »Mislil sem, da je to morda neke vrste reklama. Ali pa, da poskuša osvojiti srca moških, ki so ji všec in jo potem lahko najamejo, « je rekel ter v hipu postal rdec od sramu. Takoj, ko je to izgovoril, se je zavedal, kako trapasto je zvenelo. »Ah fant, vidi se, da si še mlad in da živiš med oblaki,« je rekel in zavzdihnil. »Prav, vzel si bom pet minut zate,« je rekel in si snel rokavice. »Naše podjetje torej izdeluje podjetje po narocilu. Tale robot je vizualna mešanica dveh slokih blond mladenk in je bila ustvarjena za približno petdeset narocnikov, ki imajo zelo podoben okus,« »Torej pravite, da ta Ana enako ugaja petdesetim moškim!« je obupano rekel. Ce bi izvedel, da je tako plitek in povprecen, da mu lahko postane všec robot, ki je všec tudi nakljucnim petdesetim drugim moš- »Model L12,« je brezizrazno rekla. 72 »Torej fant, si preprican, da bi se rad odjavil? Tvoji prijatelji, Lars, Maj in Lucij so dali za tole darilo kar precejšnjo vsoto denarja, « je rekel skoraj z nekoliko obtožujocim tonom. Jakob je, ceprav se je pocutil slabo, odlocno prikimal. Bil je razdvojen. Ti prijatelji so se mu kar naenkrat zdeli cisti kreteni, po drugi strani pa je bila njihova »Pa se Liza strinja, da po svetu hodi,« zmedeno je pokazal na robota, »njena kopija z nekaj popravki?« Pomislil je, kako bi se sam pocutil, ce bi nakljucne ženske z njegovo kopijo misli in telesa pocele, kar bi pac hotel. V njegovih oceh je šlo za norce- »Ne, ne,« je dejal. »Vizualna podoba ustreza petdesetim moškim. Osebnosti pa so bolj specificne. Izdelane so programsko, po možganskih posnetkih nekdanjih simpatij narocnikov. Tako je ta robot vizualna mešanica Teje Ambrožic in,« moški se je praskal po glavi. Poskušal se je spomniti še drugega imena. Jakob je imel obcutek, da le s težavo diha. Pocutil se je do konca ponižanega. Liza Novak je bila njegova dolgoletna simpatija. Dekle, ki je ni mogel osvojiti in je sedaj hodila z enim izmed fantov njegove generacije. In sedaj je bil ponižan do te mere, da je nekdo dal zanj izdelati robota, ki se obnaša natancno tako, kot bi se ona, ce bi jo lahko imel. In tega robota si sedaj deli s petdesetimi moškimi. Šlo mu je na bruhanje. Spraševal se je, kaj so ostali narocniki poceli z Ano. Tisti, ki so jo dejansko narocili. »Ah, ne skrbi poba. Njej se ne godi hudega. Ce se je komu to splacalo, se je njej. Sken njenega telesa in osebnosti ji je bil mastno placan. Le redkokdo bi zavrnil to ponudbo. Pravzaprav je ženska lahko srecna, da se ji njena lepota in osebnost tako dobro obrestujeta,« je rekel in medtem odsotno pospravljal pult. »Stranke prihajajo sem po nekaj vec. Ljudi je zunaj polno. Naši pa prihajajo po izkušnjo, ki presega ljudi,« je rekel in obmolknil. »Poleg tega pa, le kam bi prišli, ce bi ustvarjali robote po podobi ljudi? Že v ljudeh je toliko slabega …« je rekel in njegov glas je zamrl. »Je pa ogromno dela v tem. Da se robote ustvari, dobi možganske posnetke simpatij ter jih obdela, iz tega ustvari program. Pomisli, samo Ana jih ima petdeset.« kim, no ja, potem to vsekakor ni ljubezen. Od kdaj pa upaš, da je? se je ponovno pojavil tisti droben glasek v glavi. Najraje bi z glavo butnil ob zid. »Lize Novak,« je zašepetal Jakob. »Kako prosim?« je rekel gospod. »Lize Novak,« je glasneje ponovil Jakob in se odkašljal. »O, da tako je!« je veselo rekel gospod in potrepljal robota. »No, ce se prav spomnim, je tudi njena osebnost posnetek osebnosti Lize Novak, kot je bilo izraženo v narocilu. S tem, da smo seveda odstranili nekaj nevšecnosti,« je rekel in pomežiknil. »Ceprav, med nama,« je rekel in pomežiknil »njena osebnost je bila potrebna precejšnjega cišcenja. Vzela mi je skoraj cel teden, da je program postal sprejemljiv za trg,« je dejal. Jakob je samo žalostno kimal. Ni vec vedel, kaj naj rece. Vedel je samo, da si ne želi nikoli vec v življenju videti ne Ane, ne te delavnice, ne kakršnegakoli drugega robota. Od sedaj naprej bo iskal napake. Napake so znak unikatnosti. vanje iz cloveka in clovecnosti. Stvar preprosto ni bila humana. »Zakaj pa jih preprosto ne pustite take, kot so?« 73 »Da ne omenjam, da je Liza stara sedemnajst let. In s kopijo njenega telesa lahko moški pocnejo, karkoli pac želijo? Ali smem izvedeti, koliko je star vaš najstarejši narocnik sedemnajstletne Lize? Vam je že kdaj kapnilo, da so vaši narocniki pravzaprav neke vrste pedofili, ki jih ne ovadite samo zato, ker vam prinašajo denar? Kaj ce bi kdo od narocnikov nekega dne želel priti v stik s pravo Lizo? Se res nikoli ne vprašate, da ti roboti v ljudeh prej budijo morbidnost in še bolj potlacijo tisto dobro, cloveško plat? Tisto, ki spregleda mozolj na celu ali izbruh jeze po dolgem dnevu?« dolgo za tem, ko spomladansko cvetje oveni. Sonce je sijalo na že dodobra ozelenel mestni park, po katerem se je sprehajal Jakob. Prizor je bil pravljicen. Po parku pa ni hodil sam, ob njem se je sprehajalo drobno dekle okroglih lic in kodrastih rjavih las. Ni imela manekenske postave, pa vendar je v njenih oceh žarelo nekaj cudovitega, lepšega od vsega, kar je Jakob kadarkoli videl. In ceprav je bil dan skoraj popoln, se Jakob ni mogel znebiti obcutka, da mu je zven njenih besed od nekje znan. »Se vam zdi to prav gospod? Ta biznis? Se vam ne zdi, da s tem, ko množimo unikatne cloveške osebnosti, le-te izgubljajo vrednost? Po mojem mnenju gre za popolno razvrednotenje posameznika. Si predstavljate, da bo nekdo nekega dne morda raje izbral robota Lizo kot Lizo?« je rekel. Iz njega je bruhal bes. Obcasno se mu je za hip zazdelo, da se lesk v njenih oceh ne strinja vedno z besedami, ki jih govori. Kot da njena duša ne bi v polnosti sijala skozi njo. Kot da bi jo nekaj zadrževalo in ji onemogocalo biti to, kar je. Morda pa je imel samo on fobije in je bil njegov strah povsem neupravicen. Vedel pa je, da se mora prepricati, cetudi je stvar še tako neumna in neutemeljena. »Ali poznaš mogoce Lizo Novak?« je rekel in že mu je bilo žal, da je sploh zacel. »Na trenutke me spominjaš nanjo,« se je prisilil, da je do konca izrekel to, kar je imel v mislih. Tereza je negotovo obstala. Na obraz ji je padla cudna senca. Spodnja ustnica se ji je tresla, medtem ko je pocasi spregovorila: »Jaz …« Povesila je glavo. Jakob je preseneceno dvignil obrvi. Ton njenega glasu je izdajal, da ima prav. »Še kakšno vprašanje fant?« je mimogrede vprašal, medtem ko si je nekaj zapisoval v beležko. Ni vedel, od kod mu prihajajo vse te besede, vedel pa je, da jih že zelo dolgo zadrževal v sebi. Gospod ga je opazoval s povešeno celjustjo. Njegove oci so zbegano tavale po prostoru. V rokah je vrtel odvijac. Bil je do konca zmeden. Jakob je obupano zavil z ocmi. Vedel je, da gospod ni kriv za to trgovsko verigo, ki tako krasno cveti. Njegova plešasta glava ni poznala odgovorov, še vec, tudi teh vprašanj si verjetno še ni postavila. Jakob je zavzdihnil, se zasukal na petah in odšel. namera dobra. »Slišala sem, da si imel že izkušnje z roboti in …« je nadaljevala Tereza na robu joka, »in mislila sem, da bi mi malo pomoci, o tem, kako bi ravnala Liza, prišlo prav,« je osramocena dokoncala. Po licih so ji polzele solze. Bil je prijeten spomladanski dan, s tisto svežino v zraku, ki je clovek ne pozabi še Jakob je njen obraz nežno objel z dlanmi. Tresel se je. Bil je osupel. Osupel in jezen nad brezbrižnim svetom, ki lahko tako z la- 74 »Imel sem izkušnje z roboti. Z eno,« je zacel. »Ime ji je bilo Ana. Vrnil sem jo po prvem dnevu, ker se ni obnašala kot clovek. Ker ni bila clovek,« je dejal. Nekaj sekund sta si tiho zrla v oci. »Jaz pa ljubim ljudi. Nepopolne, nežne, ranljive, unikatne,« je rekel in ji s prsti nežno drsel po licu. Njene velike rjave oci so ga resno gledale. Vztrajno ji je vracal pogled. Nato je pocasi, nežno prijela njegove dlani in jih ponesla k zatilju. hkoto prizadene ljudi. Samo misel, da Tereza misli, da se mora spreminjati, ga je zabolela. Res jo imaš rad, je dodal tisti glasek v glavi. Jakob je med mehkimi kodri na spodnjem delu glave zatipal drobno elektrodo. »Lahko?« jo je nežno vprašal. V oceh so se ji svetile solze. Naslonila je glavo na njegove prsi in pokimala. Odlepil ji je elektrodo in jo podržal med prsti. »Nocem Lize Novak,« je zašepetal. »Tebe hocem!« Tako sta se poljubila. Dva mlada, sredi parka, ki sta v zmešnjavi vse te moderne tehnologije ugotovila, da je biti clovek povsem dovolj. Eva Šubic, 4. b 75 SPOMIN Zadnjic sem med pospravljanjem našel fotografije. Stare fotografije. Fotografije iz mladosti, slike družbe prijateljev, nasmejanih, ujetih v vecnost, vcasih v trenutkih, ko tega niso vedeli niti sami, drugic, ko so se fotografiranja še predobro zavedali in jim je kot v odmoru med vsem ostalim to služilo kot povod za uganjanje norcij. In ko sem sedel in pregledoval kupcek zbledelih listov papirja, sem se spominjal vseh teh skupaj preživetih ur in dni in let in tednov, vragolij, ki so ustavljene v povsem nakljucnem trenutku pocivale v mojem narocju, ter drugih, ki so zdaj obstajale le še v naših mislih. V zavesti mi je odzvanjalo spoznanje, da so zdaj vse to le spomini, le dim, ki se suklja nad upihnjeno sveco. Poskušal sem se spomniti, kdaj sem nazadnje cisto pocasi odprl vrata, nato pa brez opozorila skocil na sredo prostora, ker sem ob pritisku na kljuko zaslišal sumljivo znan in navihan smeh. Ni mi uspelo. Vedel sem, da pred desetletji to ni bila nikakršna redkost, a potem … Pustil sem, da so mi misli odtavale, povesil pogled, preložil vrhnjo fotografijo in se posvetil naslednji. In naslednji. In naslednji. In tako naprej in naprej, dokler nisem prišel do konca kupcka. Zastrmel sem se navzdol, v daljavo mimo svojih nog in se prepustil praznini v glavi. In svet se je zdel ena sama pušcobna žalost, ki se ne spravi k sebi niti toliko, da bi ti vsaj orosila oci ali ti zavzeto poskušala dokazovati, da imaš namesto pljuc samo veliko luknjo, polno napetih elastik, ki jih z vsakim vdihom še bolj razteguješ in te tako pusti še bolj praznega, kot ce ne bi cutil nicesar ali bi se utapljal v morju samote in obupa, vec sto metrov globoko. Ne vem, kako dolgo sem tako sedel. Nazadnje sem se odlocil, da bo treba vstati in pospravljati naprej. Ko pa sem se pripravljal na vstajanje, sem spet opazil nasmehe na vrhnji sliki. Sama ni bila nic posebnega, kvecjemu rahlo neobicajna, ker smo le stali tam in se režali v fotoaparat, ne pa poskušali cesa ušpiciti. In ob teh nasmehih sem se spet spomnil na skupne case, na vragolije in norcije, na divje režanje, sredi katerega te pograbi strah, da zaradi smeha ne boš mogel vec dihati in se boš zgrudil skupaj z ostalimi, ljudje, ki bodo našli trupla, pa se bodo na vse pretege trudili razumeti, kaj se je zgodilo. Nasmehnil sem se še sam. Odložil to in pogledal naslednjo sliko. Živo sem se spominjal norcije, ovekovecene pred davnimi leti. In se od srca zasmejal. Tako sem se zopet prebil skozi kupcek, le da sem se tokrat ob vsaki sliki spomnil te ali one stvari, ki nam je skrajšala cas – vcasih tiste, ki jo je ujela fotografija, vcasih neke druge, popolnoma nepovezane, a nic manj zabavne – in se smejal. Ko sem tokrat prispel do konca zbirke, so se mi na licih sušile solze smeha, bil sem zadihan in poln veselih spominov na "bando tolovajev". 76 Vstal sem. Tokrat zares, ne le v pripravi, ki bi se spremenila v novo pregledovanje. Med potjo do predala je veselje nad spomni že ponovno zacela spodjedati misel, da je to vse, kar so – spomini. Cas, obsojen na pozabo. Do trenutka, ko sem slike spet pospravil, sta se custvi skoraj popolnoma nevtralizirali, casi so bili lepi, dobro je bilo, da so se zgodili, a hkrati obžalovanja vredno, da so se koncali. Umrli bodo najkasneje z zadnjim od nas, a to je bilo še vedno bolje, kot da jih nikoli ne bi doživeli. Fotografije sem položil v predal z blagim nasmeškom na obrazu in obcutkom rahle srece, ne evforije ne srece, od katere bi se smejal in poskakoval, temvec lahkotne, mirne srece, ki da cutiti, da je. Predal sem nežno zaprl in pozornost preusmeril na naslednjega. Luka Hadl, 4. a 77 ljudi Sedela sem v krogu, obkrožena z osmimi ljudmi, ki jim bom kmalu zaupala veliko skrivnost. Moje oci so pazljivo begale od enega do drugega, moj obraz je bil miren. Nobene sledi strahu ni bilo zaznati na meni. Moj glas je bil odlocen, moja drža pokoncna. In nasmeh na mojem obrazu prepricljiv. Pod to krinko pa se je skrivalo na smrt prestrašeno dekle. V kaj sem se spustila, sem se vprašala še stotic. Ne, nikogar nisem ubila, ce ste se slucajno ustrašili. In ne, tudi kakšnega drugega kriminalnega dejanja nisem izvršila. In cesa me je potem tako zelo strah, še vprašate? Vem, cesa me je strah, vem tudi, zakaj. Vem celo, od kdaj je ta strah prisoten. In ta strah imam naštudiran v piko, analiziran do potankosti. Pa vseeno je tu. In mislim, da nima prav nobenega namena zdaj iti. Zakaj prav zdaj, ko pa je najbolj zabavno? Pa dovolj o tem strahcu za zdaj. Kako sem se znašla tu, vas zanima? Izrazila se bom globoko, ceprav to ni v mojem stilu, a je res. Tu sem se znašla, ker mi je bilo namenjeno. In okoli mene je sedelo 8 ljudi, ki sem jih poznala manj kot 2 meseca. Za vecino sploh nisem vedela, koliko so stari. Kaj šele kje živijo, kaj delajo. Pa vseeno sem jih poznala bolje kot vecino ljudi v svojem življenju. In oni mene. V rokah sem držala list papirja. Podajala sem si ga iz levice v desnico, potem pod nogo pa spet nazaj. Bil je že cisto zmeckan. Ubogi list, sem si rekla. Oprosti mi. Dokler se nisem zavedla, da se jaz trapa opravicujem navadnemu listu papirja. Meša se mi. Dokoncno, totalno in zagotovo se mi meša. Bila sem prepricana, da bo ta mali strahec izginil, ko bom videla druge. Vedno je bilo tako. A ne danes. Iz minute v minuto je bilo huje. Ujela sem se v izvajanju neke sprostitvene tehnike, ki jo uporablja mami. Njej zelo pomaga, pravi. No meni definitivno ni. In potem me je poklicala. Krasno. Precudovito. Na vrsti sem! Pozitivne misli, pozitivne misli, sem se sarkasticno opomnila. Vseeno sem odlocno zakorakala proti odru, vzela mikrofon v roke in se kislo nasmehnila. Pogledala sem teh 8 ljudi. In ce me ne bi tako prijazno in mirno gledali, bi najbrž spustila mikrofon iz rok in zbežala. Pogledala sem svoj zmeckan list, svojo edino rešilno bilko. Še se lahko skrijem zanj, dovolj je velik, da prekrije moj obraz. Moj um mi je govoril, skrij se, skrij se. Hladno preberi in potem samo premagaj ti dve stopnici in vsega bo konec. In ceprav imam svoj um vecinoma usklajen s telesom, danes ocitno ni bilo tako. Danes je bil ocitno dan za spremembe. 78 Zacela sem s pripovedjo. Moj glas se je obcasno zatresel, dihala sem kot astmatik in srce sem imela v hlacah. Kmalu pa se je nekaj spremenilo. Ceprav je bil moj glas tresoc, je bil odlocen. Moja desna noga je glasno potrjevala vsako izreceno besedo. In moje oci so pogumno opazovale zdaj enega, zdaj drugega od teh osmih ljudi. Šele ko sem izrekla zadnjih pet besed, sem bila prepricana, da sem storila prav. Zadovoljna in pomirjena. Ponosna in hvaležna. Premagala sem tisti dve stopnici in sedla. Mislila sem, da sem s tem koncala. Zdaj so prišli le še komentarji. Najtežji del je že za mano, zdaj bi se pa res morala pomirit. Nekaj ni bilo prav. Cutila sem, kako nekaj vre v meni. Hoce ven. In ko sem poslušala ljubeznive komentarje, sem se zlomila. Jokala sem kot dojencek. Jaz, ki ne jokam pri nobenem žalostnem filmu. Nikoli. Ker me je strah, da bi me ljudje videli vso tako, no, ranljivo. Povem vam, da se tako dobro, kot sem se pocutila v tistem trenutku, s solznimi in rdecimi lici, nisem pocutila še nikoli. Vsa zlepljena, ranljiva, cloveška. Ja, strah me je bilo tega, da bom pred ljudmi prava jaz. Ranljiva in resnicna. Ker takšna še nikoli nisem bila. Nikomur nisem pustila v ta mehurcek. Preprosto nisem vedela, ali bi me imeli radi. In temu sledimo vsi, ceprav si tega ne priznamo. Želimo si samo ljubezni. Zato se pretvarjamo, skrivamo. Jaz sem se pretvarjala dolgo casa. In vam povem, da je življenje zdaj veliko bolj resnicno Ne pravim lepše, ne pravim lažje. Resnicno. Upam, da bo vsak izmed nas enkrat našel samega sebe, pravega in resnicnega. In to delil s komer koli bo pac želel. Le tako lahko res živimo. Katarina Dragan 79