Poglcfl y dobo naivažnetIt iznafd&e. Konec. Možje so postali brezupni, le Marconi se je smehljal. Bil je signren, da mora poskus uspeti. Marconi je trdil, da so krive ne«speha železne vrvi, ki podpirajo ter držijo jambor. Po njegovem mnenju so sprejemale električno vak>vanje te vrvi in so ga požirale. Dne 12. maja so podajšali sprejemno žico za 20 m in &o postavlli sprejemno napravo ob stranl Opazovalci so sedeli na dveh stopnicah pred aparatx>m in so čalkali . . . Nekaj se je zganilo . . . Zgledalo je liki znamenje . . . Bila ja prevara ... Proti večeru omenjenega dne je nastal silovit vihar in so prekinili poskuse. Dne 13. maja se je lotil zacc^ve Marconi. Sprejcmno žico so zopet podaljšali in sprejemno napravo so odnesli na obal-o. Anteno so natančno preiskali. Na ta način je bila sprejemna žica skoraj podvojena — učinek železnih vrvi malodane odstranjen. Hud veter je pihal od morja. Pet mož je privleklo velik zaboj in se je skrilo pod njega, da bi bili zavarovani proti viharju. ZaBtava na skali Lavernock Point je zaplapolala . . . skozi meglo je prišel odgovor. Petorica se je stiskala pod zaboj in oči vseh so hile zasajene v sprejemni aparat . . . Minula je ena minuta . . . še druga . . . in nato se je prikazalo na belem papirju znamenje: tri kratke črte, dolga, tri kratke, dolga . . . Pred petorico je nastala črka V . . Marconi je pogledal na stran, njegove oči so zabliščale in izvil se mu je vzdih: »Ecco (glej)« in nepopisno vznemirjenje se je polastilo vseh opazovalcev. Pred njimi so se kopičila znamenja, prenešena brez glasu ter nevidno z otoka Flatholme po zraku, ki tvori edino zvezo med zemljo ter zvezdami. Dne 13. maja 1897 je prejela ob vznožju skale Lavernock krst iznajdba, ki je zajela nekaj deset let za tem celotni svet. S tem je bil položen temelj. Sledila so nadaljnja trudapolna dela, ki so bila spremljana od uspehov ter neuspehov. Nadaljni uspehi in neuspehi. Junija 1897 je uspelo, da so premostili brezžičnim potom razdaljo 14.5 km od skale Lavernock Point do Brean Down. Antene so tokrat držali zmaji, katere je gnal veter vedno kvišku, Za tem je sledila cela vrsta neuspelih poskusov. Marconi ni bil več osamljen. NadaIjevala sta poskuse tudi nemška profesorja Slaby in Braun. Leta 1898 je znašel Braun zaprti krog valovanja in s to napravo je obhajal brezžični brzojav svoj zmagoslavni pohod. Leta 1900 je bila zgrajena v Borkumu nemška oddajna postaja. Leta 1902 je poslal Marconi brezžično brzojavko preko Aatlantskega Oceana. Leta 1919 bo pričeli po Marconijevem navodilu delati s kratkimi valovi in leta 1924 se je vršil prvi brezžični pogovor med Londonom in Avstralijo. Zaključck. Preteklo je 37 let od onega pomenljivega dne, odkar je oznanil mladi Marconi z vzklikom: »Ecco . . .« novo iznajdbo svetu in s ^m se je spremenilo marsikaj. Brezžični brzojav je postal last vseh. narodov na svetu. Zemljo obdr.jajo omrežja valov, ki prodirajo v najbolj oddaljene.kraje, v pustinje, na vrhove gor in v pokrajine večnega ledu . . . ; Leta 1909 je prejel Marconi s profesorjem Braunom Noblovo nagrado. Leta 1918 je postal senator, danes je predsednik italijanske akademije, mož, ki je preobložen s častmi in s premoženjem. Na Marconija se upirajo še danes oči celega sveta. Ko je vprašal Marconija noki Anglež, če je zadovoljen s svojim življenjem, mu je ta odgovoril brez pomislcka: »Da.« — Anglež je še bil nadaljnega mnenja: »Morate pač biti človek brez vsakih želj za bocločnost?« — »Brez želj? Mogoče . . . Če bi imel eno željo, bi bila ta, da bi lahko doživljal neprestano trenutek ob vznožju skale Lavernock Point na Angleškem, ko so se prikazala prva brezžicna znamenja na papirju. Ta dogodek je bil višek veselja v mojem življenju.«