Dopisi. Od Sv. Antona v Slov. gor. (Sijajno sveč a n o s t) smo imeli na belo nedeljo, ko se je otvorilo naše »katoliško bralno društvo«. V lepo okinčanih prostorih g. Alta so se zbrali častiti gospodje duhovniki, učitelji in veliko Ijudstva, ne le domačinov, ampak tudi iz bližnjih župnij. S slavnostnim govorom so nas počastili preč g. kanonik Meško, župnik pri Sv. Lovrencu. Z mladostno navdušenostjo so popisali lepoto Slovenskih goric, zlasti po krasno lego naše cerkve, ki je ravno na sredini skrajnih brambovcev slovenskega naroda proti severnim tujcem. Jasno in zanimivo so potem razložili jedrnate besede blagega nepozabljivega škola Slomšeka: >Sv. vera je luč, in materin jezik je ključ k blaginjam človeka«. Veliko množico poslušateljev so kar navezali na-se s svojim gladko tekočim govorom; omenili so veliki pomen in velike koristi bralnih društev sploh, zlasti pa, ako se po njih, kakor je tukaj namen, le dobri v krščanskem duhu pisani časniki in knjige med ljudstvom širijo. O tem je nato še obširneje govoril č. g. Cizerlj, kateri je dopričal iz zgodovine in navadnega življenja, da si mora narod, ako hoče srečen biti in si svoj obstanek med drugimi sovražnimi mu narodi zagotoviti, svojo srečo in obstanek zidati le na močni podlagi sv. katoliške vere. Nikakor torej ni misliti, da bo slovensko ljudstvo kedaj dobro shajalo, ako bo že vsled popačene človeške natore sploh bolj in bolj zgubljalo predragi zaklad sv. vere, in ako bo mu povsod, tkamor se obrne, ali kaj bodi za papir od gosposke v svoje roke dobi, gospodaril le tuji jezik; rahla rosa materinščine pa mu le redkokedaj zrahla srce. Ko so se potem na kratko raztolmačila društvena pravila, volil se je redni odbor in sicer č. g. Cizerlj Alojzij za predsednika, g. Tušak Jožel, podpredsednika, Rojs Jakob, blagajnika, Žižek Frančišek tajnika, in Alt Ognjeslav, za odbornika. Kar hitro potem se je pokazalo veliko navdušenje Ijudij za društvo in jih veselje do čitanja dobrih knjig; po vpisovanju udov se je namreč teh naštelo 101. Ker si je društvo postavilo vseskozi nalogo, versko in narodno zavest širiti med ljudstvom, vse kali nasprotnega duha pa celo zadušiti, torej tudi ni bilo vzroka, da bi žene, katere navadno taka društva zavoljo izostajanja svojih mož po gostilnah sovražijo, njim pristop zabranile. Svojo zahvalo moramo še tukaj javno izreči podpornikom našega blagega podjetja: pred vsem preč. g. kanoniku Mešku, gg. Mat. Slekovcu, Vrazu Antonu, Mešku Martinu, potem gg. dr. Omulec-u Iv., odvetniku v Ormožu, dr. Zižku v Vojniku, Fr. Žižku, visokošolcu v Gradcu in vsem drugim, kateri so nam ali s knjigami, ali pa z denarnimi pripomočki pomagali. Našemu »katoliškemu bralnemu društvu« pa želimo najboljši uspeh, naj bi se obenem z mladostno naravo veselo razcvitalo in svoj preblagi namen v obilni meri doseglo! Iz Vitanja. (Raznoterosti.) Veliki petek je nalagal Vrhovnikov sin iz Bukove gore plohe; toda tolst ploh pade na njega ter mu trebuh zmučka. Odpeljati so ga morali v Celjsko bolnišnico. — Veliko nedeljo popoldne pa je Španerjev hlapec v Hudini streljal ter si pri tem nepotrebnem poslu razmesaril obedve roki: tudi njesa so poslali v Celisko bolnišnjon. — V petek pred belo nedeljo je gorela graščinska hosta na Javorju, v občini Brezen. Brezljani so do polnoči ogenj gasili, dokler so ga srečno zadušili. Okoli tri orale gošče se je popalilo. Vzrok požara je neznan. — Gregor Skarlovnik, po domače Dobnik, mlad posestnik iz Brezna, ni bil zadovoljen z moko, katero je dobil iz mlina v Vitanjski vesi, tikoma za farno cerkvijo. Prišel se je toraj kregat nad mlinarjem Franeem Vodovnikom v četrtek po beli nedelji na vse zgodaj. Mlinar, doma iz Oplotnice, pa lopne z železnim drogom Dobnika po glavi ter mu črepinjo prebije do možgan. V petek so žandarji mlinarja, še le 20 let starega, odpeljali v Konjice; Dobnik je v nedeljo potem umrl. To so torej same neprijetne novice. Prihodnjič kaj veselejSega. Iz Hajdinja pri Ptuju. (Požar in grozna nesreča.) Na gornjem Hajdinju je 2. t. m. zažgal triletni otrok hišo svojega očeta, Matevža Drevenšeka, po domače Komenski, okoli 6. ure popoldne. Pogorelo je gospodarsko poslopje in dva para juncev v vrednosti 300 gld. in druga drobnjad. Sicer so nekaj rešili, pa ne vsega. Pri rešitvi je tudi domača gospodinja nesrečno smrt našla; ko so jo potegnili iz ognja, ni bila več ženski podobna. Opazovati se je moralo, kako spretni ognjegasilci so tamošnji prebivalci, akoravno še nimajo gasilnega društva. Prišli so tudi Ptujski ognjegasilci na pomoč; pomagali so tudi vojaki pod vodstvom svojega stotnika. Pri vsem tem pa je največjo pohvalo zaslužil tamošnji č. g. kaplan, kateri je z vso spretnostjo in smrtno nevarnostjo omejaval ogenj, in tudi eno bolno ženo gotove smrti rešil. V zelo veliki nevarnosti pa je bilo šolsko poslopje in učitelji so si prizadevali ohraniti ga. Velika sreča, da ni bilo vetra, drugače bi ogenj celo vas vpepelil. Mož je zelo opečen in skoraj ni upanja, da ostane pri življenju; ženo pa so drugi dan popoldne z dovoljenjem c. kr. okrajnega glavarstva z veliko slovesnostjo k zadnjemu počitku zanesli. Ostali so trije mali otroci kot sirote. Stariši, pazite torej na svoje otroke: največ nesreče se zgodi po otrokih! Iz Slatine. (Marsikaj.) Pri Sv. Križu poleg Slatine je izvoljen nočelnikom krajnega šolskega sveta g. Fr. Ogrizek, trgovec pri Sv. Križu, namestnikom č. g. Martin Ulčnik, blagajnikom pa g. Matija Drolenik. Kakor v vseh 10 občinskih zastopih, odklenkalo je nemškutarski gardi tudi v šolskem odboru. — V Spodnjem Sečovem je pogorel na veliko roboto kmet Kidrič in deloma M. Cvetko. Ogenj so baje zanetili otroci. — Da se ustanovi kaka nova šola, treba je po postavi najmanje 40 otrok. Ker pa imajo tisti Slatinčanje; ki bodo spadali k novi občini, če se jim bo dovolila, samo 25 šolo obiskujočih otrok, odpirata skrbno neki sedlar in deželni uradnik g. Kowatschitsch (beri Kovačič) vrata kmeekih hiš po celi okolici, stikaje po otrokih za šulvereinsko šolo. Sreče baje nimata dosti in morata sližati marsikatero trpko; kmetje so že do grla siti nemškutarjev in njihove šole. Gospode deželne odbornike v Gradcu pa se usojamo vprašati, je-li g. Kowatschitsch v deželni ali šulvereinski službi? Ako ga še dežela plačuje, naj mu vendar da tudi posla, da ne bode imel časa nadlegovati in vznemirjati naših kmetov iu tlake delati nemškemu šulvereinu! Lansko leto je odšel iz Slatine zdravnik doktor Elz. Na njegovo mesto pride neki Madjar. Uboga štajerska dežela! Na stotine se jih leto za letom na graškem vseučilišču u6i zdravilstva, pa niti jeden nima sposobnosti za slatinskega zdravnika! Tako mora »privandrati« na Slatino zdravnik iz Košutove dežele, kakor pred dvema letoma oskrbnik Testori. Ge bo tako priljubljen, kakor njegov rojak, g. oskrbnik, te pa adio Slatina! Ali pa se res dela na to, da naj preide Slatina iz lasti dežele — v tuje roke?