YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnikXXXVII —leto 1991/92 št. 6
Jezik in slovstvo
Letnik XXXVn, številka 6 Ljubljana, marec 1991/92
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja: Slavistično dnjšivo Slovenije, Ijubljana
Uredniški odbor: Alenka Šivic-Dnlar (glavna in odgovorna urednica), Aleksander Skaza, Tone Preliiar, Marko Juvan,
MIha Javoniik (slovstvena zgodovina), Ziiika Zorko, Tomaž Sajovic (jezikoslovje), Boža Krakar-Vogel, Mojca
Poznanovič (dicUiktika jezika in književnosti)
Pi'edsediiica časopisnega sveta: Helga Glušič
Lektor in korektor: Jože Sever
Tehnični urednik: Andrej Verbič
Oprema: inž. Dora Vodopivec
Tisk: VB&S d.o.o., Milana Majcna 4, Ijubljana
Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 12, Ijubljana 61(X)0
Nai\)člla sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina 500 SLT, cena posamezne številke 90 SLT, dvojne številke 130 SLT, za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, Je letna naiočnina 120 SLT. I^tna naročnina za evropske države Je 20 DEM, za neevropske države pa 26 DEM. Naklada 2000 izvodov.
Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport In Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
Po mnenju Ministi-stvazainfortiiiranjeRSlovenije, št. 23-91, zdne 26. 11.1991, je revijaoproščenaplačila temeljnega in posebnega prometnega davka od prometa proizvodov.
Vsebina šeste številke
Razprave in članki
149 Zlata Šw\dalič, O aktualizacijah pravljice v umetni književnosti 157 Vlado Narlnik, Oblikovne posebnosti hišnih imen v Vnanjih Goricah
Iz moje delavnice
161 Jožica Narat-Šrekl Sinonimi vjeziku Jurija Dalmatina (izvor, pomenske in stilistične funkcije)
Gradivo
164 Konštantm Palkovič, Slovenski motivi v delu Jana Hollega Ocena in poročila
168 Mojca Poznanovič. Knjiga za ljubezen do knjige (dr. Dragutin Rosandič, Metodika književne vzgoje)
169 Mojca Poznaiiovič, Prikupna slovenščina za osnovnošolce (Fanči Moljk, Vesela šola slovenščine)
170 Janez Gradišnik, Besednjak s Koroškega (dn Pavel Apovnik, dr. Ludvik Kamičar, Slovar pravnega in ekonomskega jezika)
172 Tone SmoleJ, Majcnov zbornik
Zlata Šundalič
Pedagoška fakulteta v Osljeku UDK 398.2(=863)
UDK 886.3 Cankar, Iv. 7 MUan in Milena.06
O AKTUALIZACUAH PRAVLJICE V UMETNI KNJIŽEVNOSTI
0 Kako in v kakšnem pomenu uporabljamo termin bcyka/pravljica, je v domači in tuji strokovni literaturi veliko napisanega in piše se še danes.' Tukaj ne bomo navajali številnih terminoloških določil, ki nam jih ta literatura nudi, temveč se bomo omejili samo na tista, ki so v rabi v slovenski in hrvaški literaturi o ustnem slovstvu. Razlog za to je identični termin, kije doma tako v slovenski kot v hrvaški terminologiji, vendar poimenuje različni vsebini. V hrvaški strokovni terminologiji Je namreč " ... kar zadeva ustno slovstvo, poimenovanje bcyka rabljeno v pomenu čudežne pripovedke",^ v slovenski strokovni terminologiji pa ima ta termin drugačno vsebino: v slovenskem Jeziku je bajka poimenovanje mitičnih in kozmogonskih besedil.^ Tisto, kar v slovenski terminologiji ustreza vsebini hrvaškega termina bajka, Je termin pravljica.*
1 V ustnem slovstvu
Zbiranje ljudskih pravljic pri Slovencih nima dolge zgodovine, zaradi česar tudi na slovenskih tleh ni klasične zbirke ljudskih pravljic. Dejstvo, da klasične zbirke slovenskih pravljic ni, še ne pomeni, da tudi ni slovenskih klasičnih posameznih pravljic, kajti pravljični motivi, liki in slžeji niso povezani z določenim prostorom in določenim narodom: "Jedro pravljic je izrazito človeška in zato mednarodna dobrina. Menda ni motiva, ki ne bi bil razširjen daleč po svetu."5Tako je treba razmišljati o slovenskih pravljicah nasploh, pa tudi o konkretnem besedilu, o katerem bo tekla beseda v tem spisu. Kot primer pravljice iz slovenskega ustnega slovstva smo izbrali besedilo S kačo se Je oženU^
1.1 Sukcesivnost dogajanja. Sosledje sižejskih enot v besedilu S kačo se Je oženil (v mislih imam zaporedje vstopov oseb v pripoved in razvoj dogajanja, kije vpisan in navzoč v besedilu) karakterizira sukcesivnost Kajti, če je fabula tisto, kar se dogaja na način in v zaporedju, ki ga priznava stvarnost, siže pa tisto, kar se dogaja na način ui v zaporedju, ki ga priznava vsako posamezno delo, in prav tako tudi izbrane pravljice, potem Je mogoče z določeno omejitvijo reči, da se fabula in siže v mnogih točkah stikata. Zaporedje sižejskih enot namreč ni v nasprotju z možnim nizom podobnih dogodkov v stvarnosti, ni retrospektivnih digresij, ki bi rušile omenjeno časovno zaporednost
Prim. Maja Boškovič-Stulli, Btgka. v: Usmma književnost nekod i donas, Prosveta, Biblioteka XX vek. Beograd 1983, str. 115-133
^ N. d.,str. 116.
^ Prim. Milko Maučetov, ljudska pmza, v.Zgodouina slovenskega slousfuo. I, uredil Lino legiša s sodelovanjem Alfonza Gspana, Slovenska matica, LJubljana 1956, str. 119-139.
" Prim. Magaž Kmecl, Mala literarna teorya. Založba DDU Univerzum, Ljubljana ^1983, str. 185.
^ Iz spremne besede K deveti izdaji slovenskih pravnic Milka Matičetova h knjigi Slovenske narodne pripovedke, izbral in uredil Alojzij Bolhar, Mladinska knjiga, Ijubljana ' 1981, str. 191.
^ Besedilo Je objavljeno v delu, navedenem v opombi 5, str. 175-8.
149
Sukcesivnost sižejskih enot potrjujejo tudi realizirane funkcije^ v izbrani pravljici. Zaporedje funkcij je takole:
0. (1) Izhodiščni položaj: našteti so družinski člani (oče in trije sinovi);
1. (Vlll-a)     enemu izmed družinskih članov nekaj manjka (vsi trije sinovi bi radi imeli
zakonsko družico, zato je v začetku govor o pomanjkanju ali revščini kot izhodišču, ne pa o prinašanju škode, kar je značilno za začetek velikega števila pravljic);
2. {DQ        pomanjkanje se razkrije (starejša brata, potem pa še najmlajši, vsi torej
razodenejo očetu svojo željo). Pravljica s to funkcijo uvaja v zgodbo junaka, v obravnavanem besedilu pa gre zajunaka-lskalca (in ne junaka-žrte\^, kajti pripovedovalec spremlja Jun^a, ki nekaj išče, in ne tistega, kar išče.
3. pO) Junak zapušča dom (odhod najstarejšega brata ponovi srednji in končno še
najmlajši brat — Mižek);
4. (XII)        Junak se preskuša in pripravlja, da osvoji čarobno sredstvo: s predhodno
funkcijo je bila ustvarjena možnost, da se v pravljici pojavi nova oseba — darovalec ali oskrbovalec, ki ga je junak srečal, potem ko je zapustil dom. (Šele s to funkcijo je definiran pravi junak obravnavanega besedila: junak je samo Mižek, ker edino on s svojim ravnanjem osvoji čarobno sredstvo, medtem ko starejša brata ostaneta brez njega. Kača namreč pokaže Mižku ključek/čarobno sredstvo, ki ga bo dobil, samo če pristane, dajo bo vzel za ženo).
5. (XIII)       Junak se odzove na ravnanje prihodnjega darovalca pozitivno ali negativno
(Mižkova reakcija je pozitivna: sprejme ponujeno);
6. (XrV)       junak dobi čarobno sredstvo (kača je dala Mižku ključek neposredno, brez
preskušanja);
7. (XXV)      junak dobi težko nalogo (Mižek mora pripraviti ženitno slavje in priti po
nevesto-kačo z vozom z lestvami, na katerih naj sedi sedem godcev: šest črnih in en bel);
8. (XXVI)     naloga je opravljena (Mižek je storil tako, kot mu je ukazala nevesta-kača);
9. (XXDQ     spreminjanje (začarana nevesta-kača se natančno opolnoči spremeni v
prelepo deklico);
10. (XXXI)   junak se ženi (čeprav se je ženitovanje začelo s parom Mižek-kača, se konča
s povsem enakima človeškima partnerjema Mižkom in dekletom).
S to funkcijo se konča obravnavana pravljica. Vse možne funkcije pravljice (V. Propp Jih pozna enaintrideset) tukaj niso uresničene (samo deset jih je), to pa ne pomeni, da gre za okrnjeno ali nedokončano obliko: "Kar se tiče grupiranja je treba že na začetku reči, da vse pravljice nikakor ne uresničujejo vseh funkcij. To pa nikakor ne spreminja zakona zaporednosti. Odsotnost nekaterih funkcij ne spreminja razporejenosti drugih."^ Pravljica S kačo seje ažend tako zaporedje tudi potrjuje: nekaj funkcij Je izpuščenih, to pa ne moti dogajanja in njegovega gibanja proti koncu, ker realizirani funkciji sledi druga realizirana funkcija, samo z višjo zaporedno številko.
Sklep, ki ga na osnovi povedanega lahko izrečemo, se glasi: sukcesivnost Je osnovni kompozicijski princip pravljice S kačo se Je oženil, to pa je tudi ena izmed osnovnih zakonitosti pravljičnega sveta.
1.2 Optimizem. Poleg potrjene prisotnosti veriženja sižejskih enot kot osnovnega in pravljici lastnega kompozicijskega principa so v besedilu S kačo se Je oženil opazni tudi
"Pod funkcijo razumemo ravnanje lika, kije pogojeno z njegovim pomenom za potek dogajanja." (Vladimir Propp, Moifohggabcdke. Prosveta, BibliotekaXX vek, Beograd 1982, str. 28) E)abibllasukcestvnost funkcij bolj opazna, navEgam v oklepaju tudi oznake, ki Jim Jih pripisuje Propp v po^avju III Funkcge tikou na straneh 33-71 navedene knjige.
° N. d., str. 29.
150
drugi pravljični elementi, med katere bi se dal prišteti za pravljice značilen optimizem. Omenjeno določilo konstituira konec zgodbe, se pravi: ali se zgodba konča srečno ali nesrečno. V tu obravnavani pravljici je konec tudi optimistično obarvan, ampak da bi optimizem/sreča dobil ustrezno digniteto, je potrebno opozoriti, kako Je uresničen in kdo je njegov ^avni nosilec. V besedilu namreč nastopajo trije sinovi z istim primanjkljajem (neveste), ki Je v teku dogajanja postopno odpravljen; z odpravljenim primanjkljajem pa se začne sreča, kar pomeni, da se v obravnavanem besedilu dogaja trikrat: prvič, ko Je našel nevesto najstarejši sin, potem srednji in končno najmlajši Mižek. Toda te tri realizirane sreče/ženitve po kvaliteti niso enake: ženitev najstarejših bratov ne izziva tolikšnega začudenja kot samo Mižkova misel na ženitev. Mižek namreč v predstavljenem svetu ni enakopraven član, ker srenja vidi v njem naivnega in malce neumnega človeka, ki Je zaradi te lastnosti primeren samo za posmeh, nikakor pa za ženitev. Iz tega izhaja, da bo osnovni princip pri oblikovanju likov razmerje dobro-zlo, in sicer njegova blažja varianta, ki bi jo lahko definirali kot dobr(>naivno-rieunmo <-> zlo-ironično-hudobno. V začetku naznačena manihejska blpartitnost^ se v nadaljnjem razvoju dogajanja še poglablja, ker se Mižek s svojim ravnanjem vse bolj oddaljuje od ravni povprečne vsakdanjosti (prvo oddaljevanje mu Je dano že z rojstvom: Mižek se je rodil kot malce prismuknjen; drugo oddaljevanje se sproži v paradoksalnih okoliščinaii: z ženitvijo bi se Mižek rad približal ravni vsakdanjosti, doseže pa prav nasprotno; do vrhunca oddaljevanja pa pride v trenutku, ko Mižek pripelje nevesto, vendar ne navadno človeško, temveč kačjo). Sele po navedenih oddaljevanjih se dogodi v enem samem trenutku premik iz ironičnega modusa v nizkomimetični modus.'" Ta trenutek pa ni kateri koli trenutek, temveč pravljično natančno določeni del dneva. Gre za polnoč, ko v pravljičnem svetu po navadi izginjajo čarovnije: "Ko pa udari polnoči, poči grdi kači-nevestl koža in poleg ženina naenkrat vstane prekrasna deklica, vsa v zlati obleki in z zlato krono na glavi." (str. 178) Opisani trenutek zaznamuje Mižkov vstop v nizkomimetični modus in pridobitev enakopravnosti v razmerju z ljudmi, s katerimi živi. Šele tako uresničena Mižkova enakopravnost implicira pravo pravljično srečo.
Lahko bi torej sklenili, da v pravljici S kačo se Je oženil edino Mižkova ženitev potrjuje pravljici lastni optimizem v tistem smislu, da imajo tudi ponižani in razžaljeni pravico imeti srečo, ki jo razumemo kot srečo v dvoje.
Uresničeni optimizem potrjuje v obravnavani pravljici še eno dejstvo: moči dobrote slavijo zmago nad močmi zla, ker v kačo začarano dekle spet zadobl svojo človeško podobo.
V obravnavanem besedilu iz ustnega slovstva se torej optimizem ne more negirati, ker besedilo "(...) projicira razbremenitev vseh pritiskov s tem, da ne kaže samo poti k rešitvi problema, temveč tudi obljublja da bo do 'srečnega' razpleta tudi prišlo."" Opumizem/srečo potrjuje z ene strani Mižkov premik iz ironičnega modusa v nizkomimetični modus, z druge pa zmagoslavje moči dobrote nad močmi zla, ker sta Mižkova dobrota in naivnost močnejši kot moči, ki so deklico spremenile v kačo.
2 V Cankarjevem besedilu Milan in Milena
Besedilo MUan in Milena, ki gaje Cankar v svojih pismih zvrstno definiral kot roman. Je bilo objavljeno leta 1913. O njem bomo v tem spisu govorili iz preprostega razloga: v podnaslovu namreč piše — ljubezenska pravytca, avtorica teh vrstic pa raziskuje prav načine, kako eksistlra preprosta oblika pravljice (ki primarno pripada ustnemu slovstvu kot prvotnemu kontekstu) v drugotnem kontekstu, tj. v umetni/Cankarjevi književnosti.
2.1 Paralelnost dogajanja. Tisto, kar so prvi kritiki Milana in Milene definirali kot kompozicijski princip besedila, postaja tukaj izhodišče za razmišljanje o (ne)pravljlčnlh
9
O manihejski ideologiji kot pomembnem konstitutivnem elementu pravljice prim. Umberto Eco, James Bond: naraUuna fcombinatorifca v: Uvod u naratologiju, uredio Zlatko Kramarič, /C revga, 1989, str. 241-261.
'"o modusih pripovedne književnosti prim. Northrop Ftye, Anatomga kritike, Naprijed, Zagreb 1979, str. 403+/IV/.
" Bnmo Bcttcmcim, Zhočenje Ixj/ict BibUoteka Zenit, Beograd 1979, str. 50.
151
elementih v njem. Že majske številke časopisov so namreč (besedilo pa je Izšlo aprila) prinašale poročila o Cankarjevem besedilu, v katerih so pisci med drugim opozarjali tudi na paralelizem kot zelo opazen kompozicijski princip besedila. Tega, kar je bilo takrat — leta 1913 — ugotovljeno, tudi danes ne moremo ovreči, ker ima besedilo Milan in Mdena še danes deset poglavij, od katerih globalno gledano, liha govorijo o Milanu, soda pa o Mileni; niti v enem sodem oziroma lihem poglavju ni zavesti o obstajanju drugega, ni zavesti o dogajanju zunaj njegovega dogajanja, kakor tudi zavesti o osebah zunaj kroga njegovih likov. Sižejska tokova tečeta paralelno, vsak zase pa se, vsak v svojem času in prostoru, približujeta istemu cilju. Čeprav namreč v besedilu ni mogoče najti natančnega časovnega določila dogajanja, je vendarie lahko reči, da se dogajanje začne z Milanovim oziroma Milenintm rojstvom in zgodnjim otroštvom, konča pa se z njuno smrtjo. Začetni in končni točki njunih zgodb sta torej skupni: začetek in konec zemskega življenja. Tisto pa, kar je med začetno in končno točko, je različno po vsebini, podobno pa po načinu prezentiranja, ker se različne vsebine povezujejo ena z drugo v časovni kontinuiteti.
Paralelnost dogajanja v Milanu in MHeni uresničujeta torej sižejska tokova z enakim ali podobnim začetkom in koncem, medtem ko je tisto vmes, čeprav različno po vsebini, zgrajeno po istem principu: po časovni kontinuiteti. Opisanega položaja prvotna preprosta oblika pravljice ne pozna "Razvoj dogajanja se vedno giblje v eno smer, lahko se ponavlja, podvaja ali variira dogodke, ne more pa se odvijati v pai^lelah." 12 To misel potrjuje tudi dejstvo, da pravljica spremlja ali junaka, ki nekaj išče (junaka-lskalca), ali osebo, ki Je žrtev, nikoli pa obeh likov paralelno.Prav tako paralelizem kot osnovni kompozicijski princip Milana in Milene ne zrcali prvinske strukture pravljice.
2.2 Pesimističnost. Besedilo MRan in Milena prežema vprašanje, izrečeno že na začetnih straneh: "Kaj Je ljubezen?" (str. 137'*), hkrati pa tudi poskias odgovora nanj. Vsako poglavje prinaša enega izmed možnih odgovorov, kateri od njih pa je za pripovedovalca najbolj sprejemljiv, razodene šele zaključno poglavje, vendar namiguje nanj že prvo: "Smrt! Smrt! V smrti je izpolnjena ljubezen!" (140). Med izrečenim in uresničenim pa je vendarle opazna razlika, ker prav tisto, kar se Je dogajalo med trenutkom, ko je bila izgovorjena misel o ljubezni, ki se uresničuje edino v smrti, in trenutkom, ko se ta misel tudi konkretno realizira, dodaja samemu dogodku ljubezni-v-smrti novo dimenzijo. Postavlja se vprašanje: kaj se Je dogajalo med začetnim in končnim poglavjem in zakaj prav to definira smrt kot edino možno zatočišče prave ljubezni? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje. Je treba ugotoviti, v kakšnem svetu in s kakšnimi ljudmi živita Milan in Milena.
Osnovno čustvo, ki ga že v zgodnjem otroštvu doživljata Milan in Milena ni ljubezen in pripadanje komu, ni ljubezen drugih, ki bi bila namenjena njima, prav nasprotno: osamljenost, odtujenost in strah pred ljudmi. Zato Je tisto, kar usmerja potek zgodbe, vsebovano prav v poudarjeno navzoči revščini in pomanjkanju: tako Milanu kot Mileni manjka ljubezen in normalno človeško komuniciranje z drugim človekom. Vse, kar sledi prvemu oziroma drugemu poglavju, lahko torej razumemo kot poskus eliminacije začetne revščine in pomanjkanja, ker bosta lika, čeprav sta že zelo zgodaj doživela drugega človeka kot hladnega in oddaljenega, vendarle poskušala poiskati pot do nJega in njegovih čustev. Kako in kaJko uspešno gre to Milanu od rok in kako Mileni?
MILAN: Že v otroštvu se Milanu ne posreči najti poO k človeku, ki bi mu moral biti zelo blizu, pa mu ni (oče). Potem se v drugem prostoru (podnajemniška soba) in v drugem času (študentovska leta) Milanova osamljenost nadaljuje, kajti čeprav gaje mesena sla vrgla v gospodinjtn objem, vendarle to dejstvo ni razkrojilo njegove samote in ni mu bila podarjena ljubezen. Prav nasprotno: samota Je postala še bolj občutna.
" MilivoJ Solar, Ideja I priča lAspekti teorye pmzei, Znanje, Zagreb 1980. str. 221.
v. Propp te na osnovi gradiva, ki gaje obravnavaj, prišel do sklepa: "V našem gradivu ni primera, da bi pravljica spremljala iskalca in žrtev hkrati (prim. Rusinn in ljudrrvki.' (N. d., str. 44).
Zglede iz Milana in Milene navajam po: Ivan Cankar, Zbrano deto, XK, Dižavna zalo^ Slovenije, Ljubljana 1974.
152
Medtem ko je prva pot k sočloveku vodila preko telesnega, v novem poskusu dominira čisto nasprotje: breztelesno, duhovno. Toda tudi ta poskus se ne konča z manjšim porazom kot prvi, kajti Milanovo dekle ne najde v čisti duhovni ljubezni takega smisla, kot ga vidi v nji Milan. Človeka, ki zastopata vsak svoj princip (Milan: princip duše, dekle: princip telesa), se ne moreta približati drug drugemu, lahko se samo drug od drugega še bolj oddaljujeta.
Tudi po drugem ponesrečenem poskusu približevanja sočloveku se Milan ne odreče svojemu iskanju. Zapusti rodno mesto, se odpravi na Dunaj, pričakuje, da bo našel tam drugačno, svetlejše življenje, vendar se mu pričakovanje izneveri: "Tudi tukaj je vse kakor tam doli! Tudi tukaj je burica tako neumna in ogabna, da še smeha ni vredna, le malo okusnejša in potratnejše je opremljena. Tam so vlačuge v platnu, tukaj v svili; tam so po kroni, tukaj po tri. Vse je zunanjost!'" (190)
Po spoznanju, daje življenje farsa kjer koli naj že človek bo, tudi ljubezen ni več mogoča v čisti, idealni obliki. Komuniciranje med moškim in žensko je samo še kot naključno, brez globljih notranjih potreb. Naključno začete vezi se prav tako naključno in nenajavljeno tudi trgajo: prvo tako naključje je bila Milanova vez z Julijo (zares ji je bilo ime Francka), druga z Malči. Medtem ko Milana in Julijo samo za kratek čas zbliža telo, Milana in Malči bolj razdvajata kot povezujeta nasprotna principa: Malči hrepeni po telesnem dotiku, Milan pa je samo še radoveden. Milanovi ljubezenski skušnji je manjkalo samo še nekaj nenavadnega ljubiti se z grbavim dekletom. Toda skušnje, navadne ali nenavadne, se enako končajo: dva, ki bi morala postati eno, razpadeta v enega plus eno.
Tako se Milanovo zemeljsko Iskanje sočloveka, iskanje poti, ki bi ga pripeljala k čisti ljubezni, izkaže kot zgrešeno in nepotrebno: sočlovek (ženska) je še bolj oddaljen, še bolj nedostopen kot ljubezen sama
Toda pesimističnost in brezizhodnost teh položajev dobiva odtenke upanja v razmišljanju, daje človeku v mislih dovoljena ljubezen s komer koli in v katerem koli trenutku ("Tukaj je tvoje ime in tvoj spomin, o Mesallna, ženska vseh žensk! Kje je prah tvojega lepega telesa? En sam vroč dih, en sam krik je bilo tvoje ži\djenje. In vendarle živiš, tukaj, v tej izbi, pri meni; objamem te, če se mi zahoče, poljubim te, če se mi zahoče, in vsi tvoji rabeljni mi ne ubranijo, da bi ne živel večno, kakor ti živiš... kolika slasL Brez začetka in konca, brez mej!'"), vrhunec pa prava ljubezen doživi šele v onstranstvu, v smrti, v večnosti. Milanovo razmišljanje spremlja tudi konkretna realizacija: na dnu Blejskega jezera se je po poti ljubezni zbližal s sočlovekom (Mileno).
Med Milanovim izgovorjenim stavkom: "V smrti je izpolnjena ljubezen!" (140) in njegovo realizacijo je opazna razlika — stavek je izrečen bolj pod vplivom intuicije in slutnje, zaželena smer pa je kot praktično dejanje posledica pogum zatirajočih zemeljskih skušenj, kajti izhodiščna revščina in pomanjkanje nista mogla biti eliminirana na tem svetu, temveč edino v smrti.
MILENA: Odtujenost človeka od človeka in človeka od samega sebe karakterizira tudi Milenin lik: " Milena je prišla v drugo izbo in je sedla na zofo, ogledalu nasproti. Zdelo se ji je, da sedi tam vse nekdo drugi, ne tisti človek, ki misli in čuti kakor ona sama." (141) Komuniciranje z drugimi ljudmi je obremenjeno in skorajda nemogoče. Ovire so raznovrstne in nepremostljive: nečistovanje (teta Fani v objemu mladega Adolfa), lažna zakonska ljubezen (teta Fani se omoži s plešastim ženinom, pa še zmeraj ljubimka z Adolfom), moško nasilje (Adolf želi imeti tudi Mileno, ne samo tete Fani), družbeno priznana oblika ljubezni (zakon kot dovoljeno in moralno obliko ljubezni je skusila Milena z Egidijem). Vse, kar je Milena videla okoli sebe in kar je doživela sama, ji ni približalo drugih ljudi: telesni dotik ji je zbujal gnus, nagnjenje k bogu in duhu ji je porajalo sum: "'Ali res tako ravnam, kakor je potrebno in ukazano? ... Ali ni morda vse to moje nehanje zgrešeno ... in ali ni morda že sam ta strah znamenje, daje zgrešeno?'" (202-204)
Ne telo ne duh, pa tudi zakon kot uradno potrjena oblika spojitve dveh ljudi ni v Mileni prebudil občutka pripadanja in fX)trebe pripadanja drugemu. Zakon za Mileno nI bil
153
preprosto človeško zlivanje, temveč navadno živalsko parjenje: "TMo ... torej ... kaj nimate zadosti? Kaj ni bilo tako prav? Pojdimo v stajo ... Junica za Junico!" (209)
V zemeljskih grdobljah ljubezen ni mogoča: živi samo zunaj njih, v drugem prostoru in času. Take misli spremljajo Mileno v trenutku, ko se moži z Egidijem, v mislih pa vidi samo neskrunjeni Kristusov lik, kije edini še vreden ljubezni: "In še ob tej prešerni besedi Je videla z očmi svoje splašene duše tisti daljni, s trnjem venčani obraz ... utapljal seje v Jezero spominov, utopil se ni, bel in svetal je ostal na dnu. —" (208) Tako Je tudi za Mileno onstranstvo edino možen prostor, v katerem čista ljubezen ni samo hrepenenje, temveč uresničenje.
Čeprav Milan in Milena torej živita neodvisno drug od drugega, vstopata v podobne položaje, podobno čutita in razmišljata: iz samote, kiju obdaja, želita pobegniti, pa se Jima ne posreči; vsak poskus, da bi se približala sočloveku, se konča v še večjem oddaljevanju in osamljenju. Ko vsako novo iskanje razodene popolnoma enak neuspeh (osamljenost ostaja osamljenost), prihajata do istega sklepa: vse, česar ni tukaj. Je nekje drugje, pa če tudi v smrti. Od tod se odpravita na pot zaciijega iskanja in najdeta iskano. Na ta način se pesimističnost zemeljskega iskanja prevesi v optimizem v onstranstvu.
3 S kačo se je oženil — Milan in Sfilena
Z besediloma, ki sta bili izbrani na osnovi različnih kriterijev, smo želeli pokazati, kako prvinska oblika pravljice funkcionira v ustnem slovstvu in umetni/Cankarjevi književnosti. Prvo besedilo smo izbrali na osnovi potrjenih strukturalnih elementov pravljice, drugo pa, ker smo zaupali podnaslovu Cankarjevega besedila: ljubezenska pravyicxL Kaj je v obravnavanih besedilih podobno in kaj različno?
Besedili začenja in sklepa tipična pravljična formula:
— začetek    "Kmet Je imel tri sinove." (S kačo seJe cšenSi
"V samoti, med gorami in gozdovi, je živel otrok, Milan po imenu." (Miktn in MUendi
— sklep:      "Tako je tudi bilo. Zadovoljno in srečno sta živela dolgo leL Morda živita še
danes, če Ju nista ločila motika in lopata." (S fcaoo seJe caenS\
"Sveti se dvoje belih obrazov, od večne luči obžarjenih; jaz sem videl obadva,
slišal sem tudi vse sladke, skrivnostne besede in sem Jih razumel. —" (Milan
inMUendi
Cankarjev pripovedovalec, ki se je v vsem besedilu izražal v tretji edninski osebi (izjema so le tisti deli, v katerih se pripovedovalec neopazno tihotapi v perspektivo lika), tu resnično spregovori v prvi osebi in razodene položaj pripovedovalca prav na način prvinske pravljice, s tem da pretrga iluzijo in signalizira izstop iz pravljičnega časa. Primer enega od možnih načinov "demaskiranja" pripovedovalca, kijih navaja Uhačov, se glasi: "Jaz sem tam bil, pivo sem pil, po bridh Je šlo, ni v grlo prišlo (...)",'5 Cankarjev pripovedovalec pa v malo bolj resnem tonu izreka:"(...) Jaz sem videl obadva, slišal sem tudi vse sladke, skrivnostne besede in sem Jih razumel. —" (215)
Druga podobnost obe besedili poznata Junaka in iskano osebo (kraljično), kajti Mižek išče nevesto prav tako kakor Milan. Vendar se že tukaj začne nizanje različnosti. Medtem ko Je namreč v prvinski pravljici Junak lahko samo Junak in kraljična samo kraljična, v Cankarjevem besedilu obstaja paralelno tudi inverzija: iskana oseba je istočasno tudi Junak, Junak pa iskana oseba, kajti tudi Milena, prav tako kot Milan, zasleduje iskano osebo (kraljeviča). Tako uresničeni paralelizem dogajanja v Milcinu in MHeni ni v duhu pravljice.
Primerje vzet tz D. S. Llhačova, Zatuoreno vreme skaske, v: Narodnabajkaurmderrv^ književnosti, priredllaMltjana Dmdarski, Nolit, Beograd 1978, str. 60.
154
če duhovno obzorje pravljice kot preproste oblike napolnjuje tisto, kar in kakor bi se maralo dogajati, tj. naivna čudežnost (A. Jolles), potem potrjuje to zahtevo samo besedilo iz ustnega slovstva (ker propagira: v svetu bi morali imeti pravico za osebno srečo tudi tisti ponižani in tisti razžaljeni), medtem ko bi za Cankarjevo besedilo lahko rekli, daje njegov spiritus movens prav nemoralnost sveta.
Revščina ali pomanjkanje karakterizira obe besedili: JAZ išče TI, iskanje pa ne daje istega odrešilnega izida. Mižek bo našel nevesto in živel srečno na tem svetu, MUan in Milena pa isto srečo lahko doživita šele v onstranstvu. Prav možnost uresničevanja sreče na zemlji nudi pravljici iz ustnega slovstva tisti pomirjujoči ton optimizma:"(...) osrednji lik pra\djlce živi večno in srečno na zemlji, tu, med nami. Nekatere pravljice se končajo s podatkom, da je Junak, če morda naključno že ni umrl, še zmeraj živ."'« Cankarjevo besedilo na tem svetu glasi pesimizem, optimizem pa pripisuje onemu, nadzemskemu svetu.
V besedilu iz ustnega slovstva je optimizem in srečo izrazito potenciralo odčaranje v žival zakletega človeka (metamorfoza kače v prelepo nevesto), v Milanu in Mileni pa je metamorfoza človeka v žival povsod pričujoča in nepovračljlva. Potrebno bi bilo torej naglasitl, da tako Milan kot Milena vidita v ljudeh, s katerimi poskušata komunicirati ali se celo ljubiti, zgolj živali in zveri. Dokažlmo to trditev z naslednjimi primeri:
— učitelj, pri katerem Je Milan stanoval: "Z enim samim pogledom Je premeril njega, tolsto žival; (...)" (155)
— gospodinja, s katero Milan ljubimka:"'(...) ali vse tam zadaj Je skrita žival, (...)'" (156)
— ženitovanje tete Fani: "'Kako so vsi ostudni, neumni in živalski, prav nič podobni tistemu človeku, ki gaje bil Bog po svoji podobi ustvaril!'" (169)
— teta Fani: "'Kako žiralsko Je vzkliknila! Teta Fani Je namreč porodila! Če bi krava storila, bi Jo polJubUa na gobec ... ali tol'" (185)
— ljudje v velikem mestu, na Dunaju: "'Nič ne pomaga, ne da se prikriti — na vsega dnu je žival! Našemili so bili to žival z vsem, kar Je po njih misli lepega, blagodišečega in sladkozvenečega, posebno pa z umetnos^o, (...). Ali kar so hoteli prikriti, so šele do dobrega razgaliU.- (195-196)
— Malči: "Tudi v tem, od nature, življenja in ljudi zavrženem, čudnem bitju Je žival, ker mora biti... čeprav dlaka ni očem prijetna..'" (197)
V takem svetu v živali sprevrženih ljudi (pripovedovalec slikovito pravi, daje metamorfoza zajela dušo in telo, ker človek-žival brani "šminko na svojih dušah" /166/ in "/.../ bi rad zakrinkal in našmJnkal svoj spačeni obraz, ki se mu reži iz ogledala." /172/) Milan in Milena kot edina še "nenašminkana" človeka ne moreta najti miru, sebe in sreče, ker preobrazbe ne sprejemata, tako kot Je njeni sužnji ne zavračajo. Na osnovi povedanega bi lahko sklenili: v besedilu iz ustnega slovstvaje metamorfoza pomenila vrnitev v človeškost, v Cankarjevem besedilu pa predvsem oddaljevanje od človeškega.
Iz do zdaj navedenih primerjav bi lahko povedali o Milanu in Mileni tole: Karakteristična določila pravljice kot preproste oblike uporablja Cankar na način inverzije (namesto sukcesivnosti — paralelnost dogajanja; namesto optimističnega razbremenjevanja — pesimistično preziranje nesmiselnosti zemeljskega življenja; namesto optimizma na tem svetu — optimizem in sreča šele v onstranstvu; namesto metamorfoze kot vračanja v človeškost — metamorfoza kot zapuščanje človeškega; namesto afirmacije življenja'^ — afirmacija smrti; namesto nedolžnosti — junakova moralna umazanost).
Inverzijo arhetipskih motivov uresničuje v Mikum in Mileni na poseben način opazno tudi substitucija na meta-ravni, kajti podnaslov ljubezenska pravljica, ki naj pojasnjuje naslov, usmerja bralčevo pričakovanje v natančno določeno smer. Toda pričakovanje Je izneverjeno, in to na specifičen način: pričakovanje Je uresničeno v svojem nasprotju, kajti
"'Bnaio Bettelheim, n. d., str. 53.
'^"Vse uboge deklice dobijo na koncu pravega kraljeviča, vsi prismojeni in revni fantiči pa svoje kraljične, smrt pa se, kar v določenem smislu pomeni vrhunec naivne nečudežnosti, v pravljici samo dodaja: 'če nista umrla, živita še danes.™ {A. Jolles, Jednostavnl oblici, TEKA, Zagreb 1978, str. 172.)
155
"(...) pravljični motivi so v književnosti in gledališču pogosto preoblikovani ali popolnoma spreobmjem."'8
V Cankarjevem besedilu je ob realiziranih inverzijah arhetipskih pravljičnih motivov prisotna tudi zavest o pravljici kot pravljici. Pripovedovalec pravi: "Kaj je bajka, kaj je pravljica? Vsa resnica je edinole v pravljici in v bajki. Tam govore ljudje, kakor govori samo srce; brez greha, brez zle misli In hlnavščine. Tam Je junaštvo, ki gleda smrti v obraz in se Ji smeje: tam je nedolžnost, ki strmi pohujšanju v lice in ga ne razume." (137). Svet pravljice torej konstituira naivna čudežnost, inverzija njenih motivov pa samo potrjuje nemožnost zemeljskega življenja na način pravljice. Pravljica ali drugo življenje (196) je mogoča samo v onstranstvu, v globinah Blejskega Jezera: "Ko sta se srečala na dnu, sta se poljubila ter se nasmehnila drug drugemu tako ljubezni polno, kakor da sta si bila brat in sestra že v samem večnem Bogu." (215)
Lahko bi torej rekli: besedilo iz ustnega slovstva govori, kako bi svet moral biti urejen, Cankarjevo besedilo pa z inverzijo arhetipskih pravljičnih motivov govori, kako svet Je urejen, ker"(...) ti motivi sredinijo pozornost na človeško eksistencialno trpljenje in muke vseh tistih, ki se spopadajo s tem revnim in nesmiselnim svetom."
Prevedel Tone Pretnar Filozofeka fekulteta v Ljubljani
UDC 398.2 (=863) Summary
Zlata Šundalič
ABOUT THE ACTUALI2ATION OF THE FAIRY-TALE IN ARTIFICIAL LITERATURE
In answering the question of the faiiy-tale actualization In artificial literature it was necessary to establish which elements constitute the feiiy-tale as the fairy-tale in the oral literature. The researehed material was the text from Slovene oral tradition S kačo seje oženil. TTic analysis of this text resulted in the following conclusions: individual sujet units as well as the realized functions confirm the successive nature as a basic compositional principle of the text that is at the same time one of the basic laws of the fairy-tale world; the text is permeated with the fairy-tale optimism in terms of the victory of the good over the evil; the spiritual horizon of the faiiy-tale is constituted by a naive miraculousness.
In Ivan Cankar's text Milan In MUena the cited elements appear as Inversion. This Invei^ion is even more evident because of the substitution on the meta level, for the writer subtitled it as Ljubezenska pravljica and thus produced a faiiy-tale In which we notice the Inversion of its archetypal motives: instead of successiveness — parallelism; Instead of optimism — pessimism; Instead of metamorphosis as a regression to human characteristics — a metamorphosis as the abandoning of the human; Instead of the afiirmation of life — the affirmation of death; instead of innocence — the hero's moral dipravity, etc.
The central attention Is on the mode of the existence of the simple feliy-tale form in the oral tradition and artlflcial literature. While the fairy-tale lives in the original context (oral literature) in the way and according to the rules that are characteristic of this simple form, it lives in the non-original context (arOflcial/Cankar's literature) following the rules characteristic of the so-called fairy-tales of fate.
Horst S. Daemmrich, Ziokchna. hc^ka: Imierz^a cahelxpskOx mottua u moderno) evropskoj književnosti, v opombi 15 navedeno delo, str. 96.
Prav tam, str. 108.
156
Vlado Nartnik
Znanstvenoraziskovalni center SAZU UDK 808.63-313(497.12 Vnanje Gorice)
v LJubljani
OBLIKOVNE POSEBNOSTI HIŠNIH IMEN V VNANJm GORICAH
VnanJe Gorice so stara barjanska vas v sedlu dveh osamelcev, Velikega viha in 'Golica tfOlče), Jugozahodno od LJubljane. V srednjeveških urbarsklh zapisih Je sedem kmetij obsegajoča vas najprej imenovana in demNidem PCiheR ali czu dem POhel (1414), nadaljnji taki zapisi pa variirajo še med zu dem Judenpuhl ter Ausser Goriczach (1444). Samomnožlnsko ime Vnanjih Goric se Je najbrž oblikovalo ob soočenju z imenom Notranjih Goric katerih vaščanl se prav tako imenujejo Goričovd f^aričouc^). Eni in drugi vaščani se zato podobno brezoviškim Kmmpirjovcem (kramperipucarni v šali dodatno delijo na notranjegoriške 'Sokarje (sukarie) in vnanjegoriške Fižčiarje {[»rzavane).
V Avstriji ter Avstro-Ogrski so se Vnanje Gorice razvijale in širile postopoma in tako Je bilo tudi v prvi Jugoslaviji. Pravi prevrat je prinesla šele druga polovica tega stoletja, ko so bližnjo Ljubljano začeli polniti ljudje z vseh vetrov druge Jugoslavije in je priseljencem s širšega slovenskega in delno hrvaškega podeželja pogosto ostala le zasebna pozidava mestne okolice. Tudi v Vnanjih Goricah so močno obdavčeni kmetje tedaj začeli razprodajati zazidalno polje okrog jedra vasi, zlasti pod Dolgo ri/iuo in na Ta novi poti, in ob slovenski osamosvojitvi so priseljenci sestavljali že polovico vnanjih Goričovcev Vnargčanov. Sezidane nove hiše v spalnih naseljih priseljencev, ki so zvečine v mestu zaposleni vozači, pri tem predstavljajo svet zase, ker se tesnejše vezi z domačini šele oblikujejo predvsem v šoli in v cericvi ter v diskih in v strankah.
Soočenje dveh svetov se mimo nasprotja domačega narečja mestnemu prostorečju kaže tudi v hišnih imenih. Ta se pri hišah domačinov praviloma razhajajo z obstoječimi ali nekdanjimi mlajšimi ali starejšimi priimki hišnih gospodarjev, pa čeprav navsezadnje le glasovno, kakor v primerih:
Čuden Čuder^ (čCidi^
Lahamer Lahčgnar llaxčitnar)
MerteiJ MerO. (mert»D
Šifrer Ši/Iar (šijler)
Tu pa tam je že izoblikovano kakšno novo hišno ime tipa Amfora kot ime gostilne oziroma tipov Sid (=sosed) namesto nekdanjega Mehika (=možka) ali Slavdnec namesto nekdanjega Matevža, nastalih ob preprodaji hiš bližje vaškega Jedra. Podobne posamične spremembe so se pojavljale že prej, ko je s spremembo dejavnosti na primer nekdanji Krovec postal Žganjar. Očitno novo pa Je spet hišno ime Več ko dohtar, primerljivo z enobesednim hišnim imenom Drpalež, kolikor je slednje res nastalo iz klica Drž pa le (skrivača)!
Posebna hišna imena so torej lastna predvsem staremu vaškemu Jedru nasproti skladnosti imen hiš s priimki njihovih lastnikov v novih naseljih. Posebnim hišnim imenom so pri tem navadno enaka imena hišnih gospodarjev in včasih gospodinj. V tej zvezi je zanimiv primer, ko se nečaki in nečakinje iste Šiištarjove po stricu Frandnu imenujejo tudi Frandnovi (franc^lruju), po teti Mici pa Midnavi frTucalnoy/. Razhajanje hišnih imen z imeni hišnih gospodarjev Jebolj redko in ga na zunaj zaznamuje že raznotero vezanje s predlogi lege in ne le s predlogom pri {pzr) ter opisovanje imen hišnih gospodarjev ali gospodinj s svojUnlmi sintagmami tipa Blatova Mara (bivatava mara) po vzorcih:
Blato (nabivai) Blatov-a
Hrib (naxrib) Hribov-a
Korito (par karit) Kontov -a
Vdhtnica (u včud-onc)       Vahtrudn -a
157
Podobno se s slntagmaml poimenujejo sprva brezočetni ali priženjeni gospodarji hiš, ki so dobile imena po gospodinjah, tipa Jeridn FHip flarcanf9lp) po vzorcih:
Anka	(drjka)	Ankin-a	...
Bruiovka	(biinouka)	Brinovkin a	...
Hribovka	(xnboLJccO	Hribovkin -a	...
Jerica	(^rca)	Jeridn -a	...
Ustrezno nasprotje predstavljajo krstnih hišnih imenii gospodarje		svojilne sintagme novejših hišnih imen, narejenih po	
		v:	
Andrejec	(andrep	Andrejoov -a	...
Ivan	(ivan)	Ivanov -a	...
Johan		Johanov -a	...
Matya	(nuima)	Maiyatov -a	...
Stanko	(stdijko)	Starikotov -a	...
Tone	(tčne)	Tonetov-a	...
Stara hišna imena namreč nastopajo v obojespolnih oblikah, za gospodarje in gospodinje:			
Andrejčovec	(ondreičoiuj	Andrejčovka	AndreJčov(cov) -a...
Besničan	(bešmčerO	Besničanka	Besničanov -a
Brinovec	(brinouc)	Brbujvka	Brinovcov -a
Drobničovec	(drabničouc)	Drobničovka	Drchničovcov -a ...
Ižanec	(ižanj	Ižanka	IŽČITKOV -a
Jožkovec	(ioškoutj	Jcžkovka	J6žkov(cov) -a
Otresač	(vattrsa^	Otresačka	Otresačov -a
Šinkovec	(šbjkouc)	Šinkovka	Šinkoucou -a
Tomažovec	(tamažouc)	Tomažovka	Tomažov{cov)
Žimvec	(žzrouc)	Žirovka	Žirovoav -a
I^rimerjava s pripisanimi svojilnlml pridevniki razkriva delno težnjo po zbližanju imen			
hišnih gospodinj s temi pridevniki. Vendar ostaja še veliko drugih samostojnih izpeljav:			
Krže	(k^rže)	Kržela	Kržetov -a
Slabe	(sivalje)	Slabela	Slabetav -a
Gršak	tl^šak)	Gršakiilja	Gršakov -a
Pežak	fp^žakj	PežakCAja	Ppžnkov -a
Birt	(berQ	Birttnja	Birtov -a
Jurčman	(jurčman)	Jiirčmanica	Jiuvinanov -a
Jožman	(^man)	Jožmanica	Jožmanov -a
Korlež	(kwarle^	Kčdežica	Kodežov -a
Primež	(primes	Pnmežica	Primežov -a
Čamemik	fčdmemik/	Čamemica	Čcunemikov -a   ...
Zahostnik	(zojcostvijk)	Zahostnica	ZahostnOcov -a   ...
Kacdunik	(kadiw)hi	Kadivnica	Kadumikov -a
Rdbežrvk	(arbežar)]^	Robežnica	Rdbežnikov -a
Mrak	(mraki	Mrakica	Mrakov -a
Marmko	(marbjka)	Maiinkica	Marinkov -a
Kovač	(kavačj	Kovaaca	Kovačev -a
158
Izpeljave so posebno značilne pri imenih hiš in njihovih gospodarjev na -ar. Imena s to pripono hkrati nakazujejo nekatere dodatne dejavnosti v siceršnjem kmečkem okolju:
Lončar (vznčar) Lončcaica Lcmčarjov-a
Zidar (zadár) Zidanca Zidárjoü-a
Češnar (češnar) Češnarica Češnaipv-a
Žnidar (žnMar) Žnidarica ^vidarjov-a
Srákar (srdkar) Srákaríca Srákaijov-a
Cénkar (ceqkar) Cénkarica Cénkarjou-a
CéLar (cévcuj Célanca Célarjov-a
Dólar (dülerj Dé^arica Dólarjov-a
Bobnar (bwábnar) Bóbnaríca Bóbnarjov-a
Méznar (méznarj Méznarica Méznarjov -a
Gaspar fyáspar) Gásparica Gásparjov-a
Kápusar (kápsar) Kápusarica Kápuscajou-a   ...
Zdésar (zdéser) Zdésarica Zdésarjou-a
Kájzar (kaižetj Kájzarica Kčijžaijov-a
Res pa je, da Je najbolj pogosta popolna ali delna ubranost Imen hišnih gospodinj s svojilnimi pridevniki:
Andrejón (andarwm) Andrejónovka Andrejónov -a
Antón (dntón) Antonóvka Antonov-a
Améjcek (smé^ Améjccovka Améjácov -a
FYándSek (fráncalck) Frándckovka Frándckov-a
Gájster t(áist9r) Gájstrovka Gájstrou-a
Hkávec (jdcduc) Hkávoovka Hkávcoc-a
Jápeij ítópaü Jópl/bufca Jápljou-a
Kód (Jcu)ár»ü Kóiinouka Kódnou-a
Lúkec (lükcj Lúkcovka Lukcov-a
Matiček (malSd<} MatíSoívka Maückov -a
Petrác (pstráQ Petrácovka Petrácov -a
Pétrc (pét-orc) Pétrcovka Pétrcov -a
Savincék (savtnck) Savinckovka Savm3ayv-a
Simen (sünarO Šimnovka Šimnov-a
Tine (tíne) Tínetovka Tínetao-a
TJnec (tincj Tincovka Tincov-a
Delna ubranost se kaže v izpeljavni izjemnosti starejših imen hišnih gospodinj Hkavčovka in Petrčovka ne le nasproti svojilnim pridevnikom Hkavcov in Petrcov ter Andrejčov(cov) in Drobrdčovcov, ampak tudi nasproti mlajšim imenom hišnih gospodinj Lukcovka in Tincovka Ob že navedenih pridevniških dvojnicah Andrejčov(cov), Jožkov{cav) in TomažoofoooJ je mimogrede omenljiva še samostalniška dvojnica Češnloo)ar. Pri starejših hišnih imenih pa je glede na mlajša nastajajoča naposled treba opozoriti tudi na pare, ki izdajajo različno pregibanje imen podobnih izglasij:
Liika (ICika) Lukovka Lukov-a
Jaka (mka) Jakatov-a
Japdj (Kup^l) Japyovka        Japyov-a
Merd (mertsl) Mertinov -a
159
Različne oblike istih krstnih imen so važne za ločevanje hiš tipa Anton in Tone, kolikor se hišna imena tako ali drugače ne oprilašCaJo, na eni strani spričo nahajanja Mraka na Vasi (na vas ^ in na Stremeni (na st rmérV, na drugi strani pa v protistavi Martinov oče (mzirtinoi^ vače) ali Korénova mati (karenava matj. Vse to variiranje je odsev pomembne vloge hišnih imen v vaškem življenju, ki ima svoje bolj ali manj trdne posebnosti nasproti mestnemu direndaju.
UDC 808.63-313(497.12 Vnanje Ck)rlce)
Summary
Vlado Nartnlk
FX)RMAL SPECIFICITIES OF THE HOUSE NAMES IN VNANJE GORICE
Vncinje Gorice is an old village near Ljubljana with a great deal of immigrants. The confrontation between the native and Immigrant population results also in the house names, which differ according to the names of house owners. Special house names are usually identical with the names of owners and sometimes ladies of the house: when they are different, the names of house masters or ladies of the house are described with possessive syntagms of the type Blata — Blatova Mara. Old house names mostly appear also In two-gender forms for the masters and ladies of the house, respectively: Andrejčovec — Andrejčovka. The comparison with possessive adjectives unveils a partial tendency for rapprochment of the names of ladles of the house with these adjectives. A partial coniespondence is shown in the exceptional derivations of the older names of ladies of the house of the type Hkavčovka and Petrčovkavs. the possessive adjectives Hkavcov and Petrcov, and vs. the younger names of ladies of the house of the type Liikcovka and Tincovka. With older house names it Is in view of the older ones also necessaiy to draw attention to the pairs that reveal different Inflections of the type: Liiica—Utkovka — Liikov vs. Jaka — Jakatov or Japelj — Japljovka - Jap^ov vs. Korl — Korinov. In order to tell the houses apart different forms of the same Christian names of the type Anton and Tone are used.
160
Jožica Narat Šrekl
SINONIMI V JEZIKU JURUA DALMATINA (IZVOR, POMENSKE IN STILISTIČNE FUNKCIJE)*
Za obravnavo sinonimov (sopomenk) v jeziku Jurija Dalmatina so bila izbrana tri besedila iz različnih delov Biblije: Pregovori (Salomonove pripuvisti). Knjiga o Juditi (Juditine bukve) in Apostolska dela (Djanje teh apostolov). Navedena besedila obravnavam kot tri samostojne enote, kijih nisem umetno združevala. Ta samostojnost je ohranjena tako v razčlenjevalnem delu kot v dodanem seznamu sopomenskih skupin. Upoštevane so samostalniške, pridevniške in glagolske sopomenke, pri čemer Je težišče obravnave na prvih. Iz seznama Je delno razvidna frekvenca pojavljanj posameznih sopomenk v določenih besedilih, kar Je pomembna informacija za določanje mesta posameznih ]3omenskih enot v jezikovnem sistemu oziroma v katerem od njegovih podsistemov. Redke, celo osamljene pojavitve nekaterih sopomenk so onemogočale določnejša sklepanja o njih, zato sem si občasno pomagala s popolnimi, abecedno urejenimi izpisi iz Dalmatinove Biblije, kar predstavlja del popolno urejene kartoteke slovenskega knjižnega Jezika 16. stoletja, ki jo je uredila Sekcija za zgodovino slovenskega Jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.
Pregled ustrezne strokovne literature Je pokazal, da opredelitve sopomenskosti niso enotne. Če parairaziram definicijo, iz katere sem izhajala, sta besedi v sopomenskem odnosu, če se ujemata v vseh oziroma skoraj vseh (v osnovnih nujno) denotativnih (pojmovnih) pomenskih sestavinah, medtem ko se v konotativnih (pragmatičnih, označevalnih) lahko tudi v celoti razlikujeta. V primerih popolne pomenske ujemalnosti ima raba ene ali druge sopomenke stilistično vlogo, če pa gre za delno sopomenskost, je vloga tovrstne rabe tudi pomenska in ne le stilistična. V obravnavanem gradivu so konotativne pomenske sestavine v glavnem sestavni del neprvih pomenk besed (Je/t /he ne/mejm Je/ti od tvoje fhpendie, da /e ne pregri/him, B II, 136b, Inu /o kruh imeli is Nebes, /htiride//et lejt, B H, 134a), prvih pa le redko ifestf — zreti), medtem ko je pri besedozveznih sopomenkah stopnja konotacije v veliki meri odvisna od Upa besedne zveze (oča — kateri /rvekoga/ rodU izraelskifdtk —JoUc od Izrada — Izrad), pri besednotvomih pa od stopnje /ne/ustaljenosti besedotvornih obrazil (prebuditi se — izbudiU se). V nalogi sem upoštevala še naslednje dodatne elemente sopomenskosti, ki se v strokovni literaturi sicer navajajo, je pa odnos posameznih avtorjev do njih različen: zamenljivost sopomenk (vsaj potencialna) v sobesedilu, nastopanje v istih skladenjskih vlogah, pripadnost istemu leksikalnemu (pod)sistemu (knjižni Jezik in narečje sta npr. različna (pod)sistema) in isti stopnji razvoja knjižnega Jezika. Poglavitni problem, ki se pojavi pri raziskavah na takih osnovah. Je, katere drugotne pojmovne pomenske sestavine so lahko neujemalne in kje je torej tista meja pomenske različnosti, znotraj katere še vedno govorimo o sopomenskosti. Do določene mere je torej problematična celotna skupina delnih sopomenk, v nasprotju s popolnimi, ki se v celoti ujemajo vsaj v pojmovnih sestavinah. Poleg Li. leksikalnih (tj. enočlenskih z različnimi korenskimi morfemi) sopomenk, ki so sopomenke v ožjem smislu in Jih upoštevajo vsi avtorji, so v obravnavi zajete tudi besednozvezne (veččlenske) in besedotvorne (skupni korenski morfem in različna besedotvorna obrazila) sopomenke,
Predstavitev magistrskega dela i
161
Odnos sopomenskostl je paradigmatski, torej sistemski, in razvrstitev v sopomenskih skupinah ali sinonimnih nizih ni slučajna, kar je razvidno iz vseh tistih slovarjev sopomenk, ki so jih sestavljali z zavestjo o tej sistemskosti. Na prvem mestu naj bi bila v sofwmenski skupini dominanta ali osnovna sopomenka, ki naj bi bila stilistično nevtralna in frekvenčno dovolj opazna pomenka s pojmovnim pomenom, kije skupen vsem členom skupine; leti naj bi bili z dominanto vsaj potencialno zamenljivi, medtem ko njihova medsebojna zamenljivost ni nujna. Navedeno sistemsko zgradbo sopomenskih skupin sem skušala vsaj do neke mere prikazati v njihovem seznamu, kije obravnavi dodan, iz njega pa je razvidna tudi zastopanost sopomenskostl v posameznih sofximenskih skupinah. Osnovna enota je beseda oz. besedna zveza v določenem pomenu, tj. beseda oz. besedna zveza v določeni zvezi (ali zvezah, seveda takih, ki ne delujejo pomensko spreminjevalno), imenujemo jo pomenka ne pa beseda oz. besedna zveza s svojim celotnim pomenskim sestavom.
Biblija Je časovno in vsebinsko raznoliko besedilo, ta raznovrstnost pa se odraža tudi v sopomenskostl v izbranih besedilih. Od skupno 295 opaženih sopomenskih skupin se jih pojavlja v vseh treh besedilih le dvajset, v dveh petdeset, ostalih 225 skupin pa Je ugotovljenih v samo enem izmed obravnavanih besôlll.
Najprej sem skušala evidentirano sopomensko gradivo predstaviti na osnovi upoštevanja medsebojne pomenske enakosti in različnosti. Izkazalo se Je, da so tudi v skupini popolnih sopomenk (to velja tudi za podskupino s prekrivnlm konotativnim delom) izpričani vsi štirje formalni tipi: izvorno različne (hudič — satan) in izvorno enake (obraz — obličje) sopomenke (oboje so leksikalne) ter besedotvorne (žegnovaU — žegnavaO) in besednozvezne (faraon — egiptovski kralj) sopomenke; so pa besedotvorne sopomenke v tej skupini daleč najštevilnejše. Skupino delnih sopomenk Je bilo treba podrobneje deliti. Izbiro delitve pa ml je določalo gradivo. Manjša razlika v pojmovnih sestavinah pomeni uvrstitev v skupino ideografskih sopomenk (Ali Lysias, Kapitan, Je mej tu pri/hal, inu ga Je sVeliko mozh/o iz na/hih rok ispelal, BIII, 75b; imu /o /topili k'njemu, inu /o ga sov/o /yk> popadli, inu /o ga pred Svit pelali BIII, 64a), zaradi izpričane natančnejše pomenske določitve druge sopomenke (v primerjavi s prvo) Je uvedena skupina specifikacij skih sopomenk (Satu Jo any konzhaU téh Kananiterjeu Krajle BII, 134a; Kadar bi Israel/ki folk vlovlen bil, taku bi on hotil tebe shnyml pu/titi prebojti B II, 137b), v skupini intenziflkacijskih sopomenk (mogoč — vsegamogo^ Izkazuje drugi člen višjo stopnjo intenzitete kot prvi, medtem ko Je skupina v ožjem smislu delnih sopomenk (Kamer ta hudobni pride, ^e pride ferrahtanje inu shmaganje, s'f ramoto réd B 1,323a) zaznamovana z nekoliko vidnejšo razliko v pojmovnem delu. Omenjeni so tudi mejni primeri, kijih zaradi prevelikih razlik v pojmovnih pomenskih sestavinah v obravnavi nisem upoštevala, na osnovi njihove tipološke razdelitve (odnos subordinacije /rodu in vrste/: kača — madras; soredni odnos /s skupno nadjjomenko/: opravljavec — hinavec — lažnik; pripadnost različnim pojmovnim skupinam: rop /rezultat dejanja/ — ropanje /dejanje/) pa Je možno sopomenskost kot pojav natančneje zamejiti. Okvir nam pri ugotavljanju sopomenskostl daje že besedilo samo s svojimi posebnostmi. Tako so v Pregovonh zaradi splošne vsebine besedila nekatere besede pomensko dodatno zbližane, tako da Je npr. namesto predvidenega odnosa subordinacije izkazana delna sopomenskost z natančneje določenim drugim členom (En sanikem zhlovOc, en /hkodliu Mosh, hodi s'i/pazhenimi u/ti), pride torej do pojava nove pomenke, še pogosteje pa podpomenke oziroma pomenčnega odtenka Nekateri besedni pari izkazujejo drugačen pomenski odnos v premi rabi s konkretnim denotatom (speciflkacijske sopomenke: En Pravizhan, kateri pred enim hudobnim pade. Je kakor en *kolan Jtudenez, inu /kashenu isviraiye B I, 326a; delne sopomenke: Ozhitu per poti, inu per cé/ti ona /toji, per vratih raven Me/ta B I, 319b) kot v preneseni, ko Je dénotât abstrakten (De bo/h hodil po dobrim potu, inu na pravi oé/tf o/tal B I, 317b) in sta oba navedena para v odnosu popolne sopomenskostl. Primerov večkratne sopomenskostl je malo (poleg navedenih še npr. žakd/—vreče), pogostejše so večpomenke, ki vstopajo s svojimi pomenskimi enotami v različne sopomenske skupine gospod — gospodar, mogoči — gospod: bog—gospod).
162
Nadalje sem poskusila predstaviti sopomenke na osnovi različnosti oz. enakosti njihovega izvora, kar pomeni, da so prvo skupino sestavljali sopomenski pari, ki imajo prvi člen s prevzetim elementom v osnovi, drugega pa z domačim (=slovansklm), medtem ko so v drugo skupino uvrščeni sopomenski pari oziroma skupine z domačimi (1. podskupina) oz. prevzetimi (2. podskupina) osnovami. Najštevilnejša je skupina z domačimi elementi v vseh členih, je pa zanjo značilno prevladovanje delne sopomenskosti; v nasprotju z njo je v skupini sopomenk s prevzetimi in domačimi členi opazno več popolne sopomenskosti. Kot poddelitveni dejavnik sem pri tem upoštevala pojavitev posameznih besed v Registru, dodanem Bibliji. Izkazalo seje, daje med obravnavanimi sopomenkami največ takih, ki v Registru niso omenjene (očitno so veljale za splošno znane), med besedami iz Registra pa prevladujejo besede iz kranjskega, tj. prvega stolpca, ki predstavljajo iztočnice v tem mednarečnem in dvojezičnem slovarju, v veliki meri so izpričane besede iz slovenskega oz. bezjaškega (=panonskega oz. kajkavskega) in koroškega stolpca, iz hrvaškega pa precej manj. Za opazni del v Registru navedenih pomenskih ustreznikov je v rabi izpričana nepopolna, tj. delna sopomenskost ali celo nesopomenskost, kar kaže na njihovo pomensko osamosvojenost (že od prej: v primeru širše znanih besed) oz. osamosvojitev (na novo) v sistemu knjižnega jezika. Za določene besede iz drugega (koroškega) in tretjega (panonskega, kajkavskega) stolpca na osnovi pogoste rabe v Bibliji oz. izvršenih pomenskih premikov predvidevam, da so bile znane in uveljavljene v širšem slovenskem prostoru. Knjižni jezik je relativno samostojen (pod)sistem, ki resda izhaja iz narečij (predvsem iz osrednjih) in se pri njih neprestano oplaja, pri tem prevzemanju pa prihaja tudi do določenih pomenskih in stilističnih sprememb, odvisno pač od potreb novega jezikovnega (pod)sistema, v katerega vstojjajo. Kot funkcionalne enote knjižnega jezika razumem samo uste besede in besedne zveze, ki so Izpričane v sobesedilu, torej v aktivni rabi, medtem ko so besede, ki se pojavljajo samo kot pomenski ustrezniki v Registru ali kot zvezdične ter črkovne, običajno enobesedne robne opombe, zunaj omenjenega sistema.
Naloga je poskušala prikazati raznovrstnost sopomenskih odnosov v Dalmatinovi Bibliji, ki se kaže tako v upovedovanju pomenskih nians kot v iskanju stilističnih učinkov, iz česar Je razvidno Dalmatinovo temeljito poznavanje izraznih možnosti slovenskega jezika. Primerjava dela Dalmatinovega sopomenskega gradiva z Lutrovo prevodno predlogo je pokazala, da tudi na tej ravni med besediloma obstaja povezava, ki pa ni mehanična: (Versünet) Bey Gott und Menschen / Denn Gott wendet die straffe / und Menschen werden freunde dadurch L11,1115; «smiij^ Per Bugi inu per ludeh Sakaj Bug/htrajfmge odpu/ty: inu zMouekifi mej /abo priateli po/tano BI, 322b.
163
Konstantin Palkovič
^MTOMSKI MOTIVI V DELU JANA HiDLLEGA^^
Predlanskim Je minilo 140 let od smrti Jana Hollega (1785-1849), največjega pesnika slovaškega klasicizma, prvega prevajalca Vergilove Eneide in častilca slovanske preteklosti, zaradi tega lahko njegovo delo uvrstimo v dediščino vseh slovanskih narodov. V epih in drugih pesmih opeva posamezna slovanska plemena kot plemena velikega slovanskega naroda. V svojem delu Je posebno mesto namenil tudi Slovencem. Znanje o Slovanih, ki gaje črpal iz dosegljive Uterature, Je še preverjal in poglabljal v korespondenci s prijateljem Jurom Palkovičem^, mecenom slovaške književnosti. Hol^ Je pisal v knjižnem Jeziku zahodnoslovaškega tipa, ki ga sodobna literarna zgodovina imenuje bemolakovčlna^.
V Svetopolku* (Svatopluk 1833), Junaški pesnitvi v heksametrlh in 12 spevih, nastopijo Slovenci že v drugem spevu. Na viteškem turnirju, ki gaje priredil frankovski kralj Karlman v čast kasnejšega velikomoravskega kralja Svetopolka, se borijo tudi vitezi s slovanskimi imeni: Mutimir, Gromoslav, Svenčar, Jarognev, Dobroslav, Bojmir, Grajsa in Vratislav. Njihove plemenske pripadnosti pesnik ne navaja. V zadnji tekmovalni veščini, metu kamna, nastopijo tudi tekmovalci slovanskega rodu: Bogdan, Dragšo, Budimir in Merisav. Njihovo poreklo pesnik takole razlaga:
Komcg oijaka zagledali Bogdana nesU na rami močni so kamen ogromen, že splahne Jim vsa bojevitost, zbala njegove moči se le Draško in Budimir nista, prvi bH Kranjec in drugi iz Žeianca bU Korotanec, k njima Merisav pristc^il, Hrvat, Je orjaške postave. (499-502).
Uteramo delovanje na Slovaškem Je pritegnilo tudi Jerneja Kopitarja. Z velikim zanimanjem in tudi z nasveti Je spremljed prebujanje Slovakov, ki so postopoma, sicer še Jezikovno razdvojeni, iskali način za ohranitev svojega naroda. Med Kopitarjevimi slovaškimi korespondenti Je bil Martin Hamuljak (1789-1859), uradnik Ogrske računske 2±)omice v Budi, kjer Je razvijal živahno narodnobuditeljsko delavnost, ustanovil Je Društvo ljubiteljev slovaškega Jezika in književnosti, urejal Je almanah Zora, gmotno Je podfpiral izdajanje slovaških knjig, hotel Je izdajati tudi slovaški časopis. V arhivu Matice slovaške v Martinu hranijo pismo, ki gaje, 27. 8. 1835, napisal Kopitarju na Dunaj:
1...] V teli dne/i sem pri Milivuku v Pesti sivrmil en izuod ariUo-Metodiade. ki sem Jo Vam posvetil: gospod tiskar Schmidt VamJo bo prinesel na Duncg.
Drznil sem si Vam poslati deset izvodov Suetopoifca od našega pesnika Jana HoOega Ker moram poravnati svcg dolg do Hollega, Vas prosim, sporočite mi, če ste Jih že komi dali v recenzgo ali pa še twdotakmeni ležgo. Z našo Zoro se stvari premikajo izredno počasi, 25. Julija so se zamenjalijunkcionaiji založniške delniške družbe. Predsedrnštvozaleto 1835pavsedokoncatLjepostaremobičqjuspraeldelničarHerkel tajnikje postal delničar Ottmager in za blagajnika so zvolili delničarja Koiša. Prejšnji blagajnik delničar Suchan Je takoj nato izstopil iz Družbe, na nasledxyem sestaJ^ka smo prebrali tudi odstopr\o i^avo prejšnjega predsednika in delničarja 0ana) KoUciTja: tako invtmo naprodcg dve prosti delnici po 30 zlatui CM. V tem smislu sem se pisno obrnil na cenjene može iz katoliškega klera. ki bi se lahko potegovali za to čast da bi postali člani rxaše delniške družbe. Pisal sem banskobgstriškemu kanoniku Cervenu in proštu de Grabi, detvanskemu župniku Štrbi, likrati pa sem se obrnU na bratiskwskega kanonika Bcgzo. Tudi od zunaj potrebigemo pomoč. Vendar shxjr še ni tako kriična in resna, dabi morali iskati noJdon/enost Javne uprave aliJo prositi za zaščito. Za letnik 1836 Zore bi rad pripravil življenjepis pdoojnegaslovničarja BemoUika.' (Dr. Jožef Ambruš, JanHoBu očami svaich siičasrukou, SVfCU Bratislava 1964, 80.)
^ Jura] Palkovič (1763-1835) Je bil profesor na tmavski tiniverzi, leta 1820 Je postal kanonik v Ostrihomu, kjer Je ostaldo smrti. Bilje nekompromisen zagovornik bemolakovčine, v katero Je prevede! celo sveto pismo. Kot mecen je podpiral izdajanje del bemolakovcev in bil Je velik pristaš Jana Hollega. (Kultiira XV, 1943, 585-599).
164
Merisav, po očetu Slavomil, je dobil ime po nesrečnem dogodku. Ko je nekoč s kamni mertl Savo, je na drugem bregu po nesreči ubil človeka. Zato je pobegnil in se naselil na Kranjskem, blizu LJubljane:
Sam bd zapustjiJe staro domovje in zbežal na Krarysko, kjer Je v bližini IJub^ane novo si našel domovje.
Panonija Je bila skupna domovina slovaških in slovenskih prednikov. H Koclju (Holly ga imenuje Chocil) pride Čemobog, da bi se maščeval Metodu. Holly tu omenja tudi Pribino (Privina) in njegov grad, ki so mu Nemci pravUi Mosburg (11, 282, 289-291).
Junake iz drugega speva srečamo tudi v 7. spevu, ko Karlman pregleduje vojsko, namenjeno na vojno proti Veliki Moravski. Med njimi so tudi slovenski bojevniki (pri Hollem Slovendi Kraič, Pačemll in Grajsa s poveljnikom Gromislavom, Korošci (pri Hollem korttdnskijundcO Svečar, Budimir, Oblag in Kranjci (pri Hollem Krajndi Jesutbor, Merisav, Zaglav in Dragšo. Z njimi ramo ob rami stojijo še Panonci [panonski Slovdci) Dobroslav, Bojmir, Mutimir, Ratimir, Kočbor in s Kocljem so Vratislav, Bogdan in Jarohnev (VI, 240-286). Podjcirmljenl Slovani niso samo udeleženci viteških turnirjev, ampak se borijo tudi kot zavezniki proti velikomoravskim Slovanom. Njihova imena srečamo še v 10. in 12. spevu, ko bijejo bitko pod Devinom PC 326, 333, 382-383, 471, 531; Xn, 301-302, 321, 347-354).
bemolakovčina - prvi slovaški kntižni Jezik zahodnoslovaškega tipa, ki gaje leta 1787 kodificiral Anton Bernolák (1762-1813), študent teolotóje v Bratislavi, v delih: Dissertatio philologico-critica de literis Slavorum in Lmguae slavonicae... orthographia(obe 1787), Grammaticaslavica(l790), Etymologiavocumslavlcarum (1791) inSlowar Slowenski, Češko-Lafinsko-Nemecko-Uherski (posmrtno, 1825-27). Avtorje v prvem delu kritično ocenil stari pravopisni sistem v dotedanjih Jezikoslovnih delih o slovaščini in češčini. V drugem delu Je kodificiral novi pravopisni sistem za slovaščino. Bemolák Je pri kodiflkaciji izhajal iz živega slovaškega Jezika, Id seje oblikoval v krogu izobražencev na tmavski univerzi in v katoliški literaturi. Velik pomen je pripisoval izgovarjavi kot izhodišču za pravopis. Glavna načela njegove kodifikacije so: a) V pravopisu in delno v glasoslovju Je odstranil razliko pri pisanju i - y; pustil Je samo i. To svojo odločitev je podpri z dejstvom, da pri izgovarjavi ?asov ni razlike. Mehkost glasov d', t', n, 1' se Je vedno označevala. Pojavnost teh ^asov ima približno enak obseg kot v srednji slovaščini. Njihova raba potrjuje, da se Bemolák ni zgledoval samo pri tmavskem narečju. Z veliko začetnico so se pisali vsi samostalniki in drugi Izrazi, nanašajoči se na osebe (Král', Telo, Dwere, Oni, Uct'iwi idr.). Predloga s/z sta se pisala po izgovoru (z Adamom, s Kaplnki). Zvočnik J seje pisal kot g (gama), črke q,x kot kw, ks. Uvedel Je skupino šč (ešče, puščat"). Iz pravopisa Je odstranil arhaične čehizme, pisanje J namesto i, v- na začetku Ixsede namesto u-itd. b) V oblikoslovju je upošteval samo slovaščino, izogibal se Je čehizmov. V slovnici Je uzakonil veliko srednje-slovaških oblikoslovnih značilnosti (s Pánom, Sluhom, na Duboch, na peknom, na nom, pekol, trasoí). Nekatere oblike, ki jih Je uzakonil v Gramatiki, Je odklonil v Slovvaiju.
Bemolakovčina Je v svojem razvoju prešla dve fazi. Prva faza (1780-1800) Je pomenila prvi in temeljni razvoj bemolakovčine in celotnega gibanja v duhu razsvetljenstva. Ustanovljeno je bilo Društvo ljubiteljev slovaškega jezika in literature. To obdobje Je zaznamovano z delom Juraja Fándiega. Druga razvojna faza, ki Je prinesla utrditev njenih pozioi, se je začela v 20. letih 19. stoletja z mlajšo generacijo bemolákovcev (Juraj Palkovič, Martin Hamuljak in Jan Holly). V 20. letih je po zaslugi J. Palkoviča izšel Bemolakov Slowár, s škofom A. Rudnayem sta dosegla, da se Je bemolakovčina uveljavila v katoliškem slovstvu in v šoli. Njen pomen Je razširilo tiskanje učbenikov za slovaške katoliške šole.
Kodifikacija slovaščine paje naletela na močan odpor pri evangeličanskih izobražencih, ki so sledili Jánu Kolláiju in njegovi slovakizirani češčini. Dasi se Je Martin Hamuljak trudil, da bi pridobil naklonjenost Jana Kolláija za skupno stvar, so se vsi njegovi poizkusi üjalovili. Kritiki bemolakovčine se je pridružil tudi P. J. Šafarik, ki mu ni bil všeč fonetični pravopis, opuščanje y, mehčanje soglasnlkov d, t, n, 1 in tudi ne pisanje velike začetnice pri samostalnikih. Odklanjal je švabah. 0ungmanna je črka Š spominjala na vislice). Bemolakov pravopis se je bistveno razlikoval od češkega etimološkega pravopisa.
" Svetopolk (Svatopluk, 1833 invdmg!knjiglZbranegadelaJánaHollega(1841,str. 1-178).JánHollyse Je temeljito pripravil za pisanje epa Svetopolk. Za sabo je imel bogato prevajalsko delo, ki Je bilo ugodno ocenjeno tudi zunaj Slovaške. K temu ga Je tudi vzpodbudil izid Kollárjeve knjige Slávy dcera (1824). KoUária Je visoko cenil kot "češkoslovaškega pesnika", ki s svojo slovakizirano češčino ne dela ravno usluge slovaški stvari. Enako se Je zavedal, da so njegovi, sicer izpiljeni prevodi iz latinščine ter stare grščine, slab argument za nastajajočo slovaščino. Slovaki so potrebovali izvimo pesniško delo, ki bi podprio narodnopreporodna prizadevanja bemolákovcev in povzdignilo predvsem slovaški narod. Tako je leta 1827 začel zbirati gradivo za svoj ep. Naslonil seJenaSafárikovo Zgodovino slovanskega Jezika in književnosti (1826), predvsem na njen vrvod, v katerem Je prinesel poizkus orisa življenja starih Slovanov in ^odovine Velike Moravske. Holly Je izhajal s predpostavke, da so Slovedd dediči Velike Moravske, so torej zgodovinski narod, ki Ima vso pravico zahtevati zase enakopravnost v Ogrski. Za svoj ep paje iskal zgodovinske vire tudi dmgod, študiral je epe iz drugih literatur. Opazen Je vpliv Mlltonovega Izgubgenega raja, kije v češčini izšel leta 1811, v prevodu Josefa Jungmanna.
Izid epa Svetopolk leta 1833 v Tmavi in druga izdaja v Budimpešti leta 1841 je odprl novo po^avje v slovaških prizadevanjih za končno rešitev slovaškega knjižnega jeáka. Pri tem velja fxivetíati, daje J. Holly leta 1843 podprl prizadevanja šturovcev za uvedbo enotnega knjižnega Jezika, dasi sam v nJem nI pisal. J. KoUár Je ostro zavmil in nekritično obsodil ta prizadevanja.
165
v 6. spevu nagovarja Karlman Svetopolka, naj mu razloži poreklo svojega naroda. Tudi sam spregovori o poreklu svojih podjarmljenih Slovanov:
Spomnim se še, da v davnini so Komtanci in Kranjci volji navKLjub zapustiti nvorali staro ognjišče in si v teh krajih Iskati in najti si varno domovje. Dve so stole^i bdi kruti, barbarski vojščaki, z njimi se Je bojeval Tasd in v bojih snltOh Jih Je premešal in v zvesteJe hlapce pocijarmd barbare. In še zdaj vsi govorijo, da Jim imeJe Slovenci, Vindi Jim pravimo mL, ki sosedje smo njihovi, NemcL (VI, 75-82).
Različna imena slovanskih plemen je Holly pojasnil v slovarčku, ki gaje dodal epu. Ime Korotanci, Korotan (Korifdni, Koritčuiskdl je razložil z latinskim imenom Charinthli, Chaiinthla, ime Krcyndz latinskim imenom Camioli. Ime Vindi v geslu Venedi je razložil takole: "Venedi, Vendi, tako so imenovali severni Nemci Slovane; Vindi so jih Imenovali južni Nemci." Krajevno ime Želanec je razložil kot Klagenfurt, mesto na Koroškem.
V epih CiriUo-Metodixida^ (1835) in Sldi^ (1839) seje poglobil v slovansko problematiko.
V Cirillo-Metodiadi, napisani v šestih spevih, seje lotil problema pokristjanjevanja; ep Slav, pesnitev v 6. spevih, je posvetil predniku Slavu in njegovi bleščeči zmagi nad sovražnimi Čudi. V prvem epu pogosto omenja Koclja in Panonijo. V 4. spevu Metod obišče Koclja na njegovem gradu Velehradu v Panoniji (IV, 571-575), v 5. spevu se sovražniki zarotijo zoper Koclja in njegovo delo (V,73), v 6. spevu primerja divje grmenje nad Tatrami z grmenjem nad Triglavom (HoUy ga imenuje Tergla):
... kakor bič Je dkrutna
v Tatrah kje, kje nad Tr^lavom udnhala huda nevihtcL
(VI, 44)
Krajevno ime Tergla v opombah takole razloži: "najvišja gora na Kranjskem, je približno 120 000 čevljev visoka". K epu je pesnik dodal tudi Življenjepis [Žtvotopv^, v njem je spregovoril o stari cerkveni slovanščini in slovanskih jezikih, med katerimi omenja tudi slovenščino: vindski Jezik (slovanski Jezik na Kranjskem, Štajerskem in Korošfcem). (Zbrano delo 4, 116.). Med južnimi Slovani omenja tudi Slovence kot Vinde. Ime Vindi je omenil tudi pri geslu Slavski, SlavL Imena Panonija, Kocelj in njegov sedež Velehrad se pojavijo tudi pri geslu Adalvin (pri tem tudi navaja, daje bil škof Osvald škof korotanskih Slovanov in njihovih sosedo\^, ta navedek še ponovi pri geslih Chocil, Luitpram in Privina.
V epu Slav so našli svoje mesto starodavni slovanski junaki in slovanski bogovi, njihovo poreklo razlaga v priloženi Afitologi/t poganskih Slovanov (Bčgoslovi pohanskich Slovakov (SLovanov).
V ŽalostinkahJ (Zalospevy) Holly opeva ves slovanski svet, še posebej poglobljeno v žalostinkah Jok matere Slave (Plač Matki Slavi) in Jok matere Slave nad odpadlimi sinovi (Plač Maflci SJdui nad odrod'il'imi sinami). Posamezne slovanske narode v žalostinkah simbolizirajo imena rek in gorovij, Južne Slovane simbolizira Jadransko morje.
CiriUo-Metodiada, Buda 1835 in v drugi knjigi Zbranega dela Jana Hollega (1841, str. 179-257). Velikomoravska snov Je iztočnica za ep Cirillo-Metodiada. Ep se konča s sijajno zmago duha in slovanstva.
^ Slav, Zora (1839, str. 1-138) in v tretji knjigi Zbranega dela Jana Hollega (1842. str. 1-88). Snovi za ta ep pesnik ni naslonil na zgodovinske vire, ampak Je ep plod pesnikove ustvarjalne fantazije. Glavni Junak Slav se bori za svobodo svojegaujudstva. Pesnik je v delu izrazil svoj protest zoper nasilno madžarizacijo.
' Žalostinke (Žalospevi), Zora 1839 in v prvi knjigi Zbranega dela Jana Hollega (1841, str. 111 -158). TemaŽalostink so žalostni dogodki in beda slovaškega narodnega življenja. V posameznih žalostinkah pesnik izpoveduje svoje razočarar^e nad iiasiljem in pregar^anjem Slovanov, nad izdc^o, ki, je povzročila padec Velike Moravske, nad odpadništvom. Z Žalostinkami seje pesnik pridružil KoUaiJevim in Šafarikovim pozivom za ureditev neznosnih razmer na Slovaškem in za zbliževanje narodov.
166
Izmed od, ki jih je Holly poimenoval PesmP (Pesne), si zasluži posebno pozornost vseh Slovanov 15. oda Pogled na Slovane (Pohled na Slovčk^. V odi je povzdignil vsa slovanska plemena, njihova mesta in reke, tudi Slovencev ni pozabil (Shvencov, Stinyu — SUyenxv; Kcritdncov — Korošcev in Krajncov — Kranjce), tu omenja tudi Italijo in poitalijančene Furlane (zvlašenich Furiancov). V Hvalnici na Antona Bemolaka (Chvalospev na Antona Bemdaka) predstavlja pxjsamezne slovanske jezike z imeni Češka (češčina). Polka (poljščina), Matka Slovenka (slovaščtna), žaluje nad tragično usodo, ko se spomni na svoje sestre, med njimi 'pogumno Srbkinjo in zaki Slover}ko'.
Lepa je pesnikova oda Na slavanski narod (Na slouensfci ndnocj), v njej omenja ves slovanski svet, čeprav ne omenja posebej posameznih slovanskih narodov. Za zaključek citirajmo kitico iz omenjene ode:
O, mq? premili narod Slave,
še naprej razraščaj se, T^apolrd ves vesdyni svet
ueč/i in močnejši vrni
si vinograd izgubljen.
Janu Hollemu pripada častno mesto v slovaško-slovenskih literarnih stikih. S svojim umetniškim delom je v praksi uveljavil idejo slovanske vzajemnosti, ki jo je teoretično razvil Jan Kollar in znanstveno utemeljil Pavel Jožef Šafarik Ti trije veliki sinovi slovaškega naroda sodijo v dediščino vseh slovanskih narodov.
FYevedel In z opombami opremil Andrej Rozman Stlheje prevedel Tone Pretrmr Filozofska fakulteta v Ljubljani
* Pesmi ali Ode (Pesne alebo 6dy), Zora 1840 in v pni knjigi Zbranega dela Jana HoUega (1841, str. 161-261). Podobno kot v Žalostinkah Je tudi v Pesmih pesnik reagiral na družene, polidčne in narodnostne razmere na Ogrskem. V njih Je opeval posvetne in cerkvene dostojanstvenike, prijatelje in znance, ki so si prizadevali za Izboljšanje težkih razmer. V nekaterih se Je v duhu prerodlteljskih razlag dotaknil tudi slovanstva. V Pesmih ostro kritizira negativne pojave svojega časa - častihlepje, oholost, lenobo in požrešnost. V Odi na Antona flemoiaJca Je ponovno povzdignil slovaškega slovničaija in navedel razloge za vsestransko rabo njegovega Jezika. S Pesmimi Je Holly zaključil svoje posvetno pesništvo. Pred smrtjo Je še izdal Katoliško pesmarico (Katolicla spevnik, 1846).
167.
Ocene in poročila
KNJIGA ZA LJUBEZEN DO KNJIGE
(Dr. Dragutin Rosandič: METODIKA KNJIŽEVNE VZGOJE, Maribor, Založba Obzorja Maribor 1991, 370 strani)
Skicam za književno didaküko Bože Krakar-Vogel se je v drugi polovici leta 1991 pridružilo še eno strokovno delo s področja didaktike književnosti — Metodika književne vzgoje dr. Dragu una Roscindica. Prevajalec in redaktor dr. Jože Lipnlk je z naslovom uvodne besede k slovenski izdaji "Knjiga za ljubezen do knjige" jedrnato povzel bistvo in pomen Rosandičevega dela. Metodika književne vzgoje namreč nI samo didaktični priročnik, ampak tudi vodnik učiteljem materinščine pri uvajanju učencev v bogastvo besedne umetnosti.
Slovenska izdaja obsega 370 stnanl in je razdeljena na osem vsebinskih poglavij z dodatkoma Register metodičnih pojmov in Seznam imen.
Uvodno poglavje Metodika književne vzgoje in izobraževaiijajc informacija o predmetu preučevanja in o terminoloških določitvah, v naslednjem poglavju z naslovom Književnost v vzgojno-izobraževalnem procesu pa avtor obravnava pomen in vlogo književnosti kot učnega predmeta. Možnosti oblikovanja učnih načrtov v osnovni In srednji šoli so podane glede na vključevanje znanstvenih vsebin, izražanje sposobnosti In aktivnosti učencev, načrtovanje domačega branja in prostovoljnih dejavnosti.
Obsežno poglavje Učna ura /cn/ižeunostije namenjeno razčlenitvi in ponazoritvi različnih tipov učnih ur. FJazumevanje učne situacije kot temeljne strukturne enote učne ure avtorju omogoči odmik od tradicionalne klasifikacije. Izdefinlcije učne situacije kot "naloge, ki ima konkreten cilj, določeno vsebino in metodiko, po kateri se uresničuje" (Rosandič: Metodika, str. 62) izvira zgradba učne ure, v kateri se posamezne učne situacije medsetxjjno smiselno povezujejo v sistem Pri razčlenjevanju vsebine učne ure na logično-čustvene celote Rosandič upošteva tradicionalno deUtev na umetnostno in znanstveno vsebino, za šolsko rabo pa vzpostavi pregleden sistem razčlenjevanja vsebine učne situacije, ki vključuje književne vrste, ustvarjalca in njegovo delo in književna obdobja. Zajeten razdelek istega poglavja Je namenjen predstavitvi tradicionalnih tipov učnih ur, ki so razvrščene glede na ustaljene kriterije: vsebino, organizacijski kriterij, dlje in naloge, prevladujoče značilnosti in status ure. Uporabno vrednost za učitelje materinščine Imajo ponazoritve posameznih tipov učnih ur. npr ure interpretacije književnega dela, ure književne teorije, ure preverjanja in ocenjevanja znanja. Poseben Izziv so prav gotovo tudi manj uveljavljene oblike učnih un ura-koncert, ura^ramskl spektakel. kino ura.
Četrto poglavje Odnos pouka jezika in knjižeimosti do drugih predmetov razčlenjuje metodične aspekte povezovanja pouka književnosti z drugimi panogami uinetnosti, predstavljene pa so tudi možnosti za tematske povezave v učnem načrtu in tipi medpredmetnlh povezav.
Spoznavanju sistemov pouka književnosti v srednji šoli Je namenjeno poglavje Metodični sistemi pouka fatjiževriostL Dr. Rosandič navaja pet skupin metodičnih sistemov (dogmatsko-reproduktivnl, reprodukcijsko-ekspllkacijskl, tnterpretacijsko-analltlčnl in korelacijsko-integracijski). v podpoglavju Za ustvarjalni pouk kryizevnosti pa nas seznani s prizadevanji za premagovanje pozitivistične koncepcije književnega pouka. Prizadevanja izvirajo iz nove vsebinske zasnove pouka, ki ne temelji več samo na literarni zgodovini, ampak predvsem na obravnavi literarnih del.
Besedna umetnost pa zahteva "ustvarjalno, fantazijsko mišljenje, emocionalno angažiranje In subjektivno opredeljevanje" (Rosandič: Metodika, str. 167). S tem se odpira vprašanje o odnosu med doživljajskim in racionalrüm pristopom k umetniškemu delu, ki ga poskušajo opredeliti različne novejše teorije šolske obravnave literarnega dekt Avtor nas z nekaterimi izmed njih tudi seznani, pozornost pa zaslužita šolska interpretacija kot metodični sistem In predstavitev problemskega pouka hyizevnosti.
V šestem poglavju Metode književne vzgoje in izobraževanjadr. Rosandič analizira teoretična izhodišča učnih metod pri pouku književnosti. Ustaljeni delitvi metod glede na vir spoznavanja, zunanje aktivnosti učencev in učitelja, sredstva in načina prenašanja informacij ter glede na spoznavne aktivnosti učencev doda tipologizacijo metod, ki temelji na literarni komunikacgL V vzgojno-izobraževalnem procesu se literarna komunikacija uresničuje s sodelovanjem književnoumetnostnega besedila, učitelja in učenca,
168
pri tem pa se izkazujejo različne aktivnosti (npr. branje, poslušanje, govorjenje), spremljane z ustreznim notranjim doživljanjem učencev. Kot taka je primemo izhodišče za tipologizacijo metod književne vzgoje, kijih avtor strne v tri skupine: metodo sprejemai^a (recepcije) kryiževnonmetnostnega sporočila, metodo razlaganja (interpretacije, analize) in metodo vnednotenja in ocer^evanja (kritična metoda, metoda evalvacije). Teoretična razlaga je dopolnjena z zanimivimi primeri Interpretacijsko-komurukacijsklh modelov v učnem procesu.
Smiselno uporabo tehničnih, drugih vizualnih, avditjvnlh in pisnih sredstev pri pouku književnosti obravnava poglavje Sredstva In pripomočki v vzg(yru>izobraževalnem procesu, zaključno vsebinsko poglavje Metodika književne vzgc^e in izobraževaiya tn dntge korespondentne znanosti pa podaja informacijo o povezavi književne vzgoje in izobraževanja z Ungvistlko, s psihologijo in spoznavno teorijo ter s pedagoškimi disciplinami.
Rosandičeva Metodika knjižeime vzg(ye je torej celovit pregleden in uporaben stiiokovnl priročnik, namenjen predvsem učiteljem materinščine, posamezna poglavja pa so zaradi zanimive vsebine in razgibanega sloga privlačna tudi za učitelje drugih predmetnih področij.
Afo/ca Poznanot^ Gimnazija Kamnik
PRIKUPNA SLOVENŠČINA ZA OSNOVNOŠOLCE
Fanči Mdjk: VESELA ŠOLA SLOVENŠČE^, Ijubljana, Zavod Republike Slovenije za šolstvo 1991, 117 strani)
Vesela šola slovenščine p tako po svojem nastanku kakor vsebini "posebna" knjiga med priročniki za pouk materinščine. Nastala je namreč kot izbor iz gradiva za slovenski jezik, ki ga je avtorica Fanči Moljk že od leta 1978 objavljala v Pionirskem listu za tekmovanje VesAa šda. Priljubljenost njenih jezikovnih in književnoslovstvenih prispevkov je spodbudila profesorico Viko Slabetovo, daje gradivo izbrala, sistematično uredila in pripravila za knjižno izdajo. Razdelila ga je na tri tematska poglavja; Jezikovna vzgcga. Književnost injilm ter slovstverui teorga in Sporočarge.
Najobsežnejše je poglavje JeziJcovna vzgoja, ki vključuje vsebine iz skiadrye, oblitoosloi^a, besedoslovja z besedotuorjem in pravcpisa. Področje skladenjske ravnine jezika obravnava glagolski stavek, stavčne člene In zloženo poved. Suhoparno naštevanje izbranih jezikovnih vsebin pa o naravi in namenu priročnika ne pove veliko. Privlačnost knjige je v načinu posredovanja jezikovnih vsebin in v domiselnih vajah. Za ponazoritev navajam odlomek iz predstavitve stavčnih členov z naslovom "Stavčnl členi hodijo na trim":
"KDO je za ta predlog? se je drl OSEBEIÍ.
VSI bomo šli! so se oglašali vsevprek, le predmet je nekaj stokal, da ga boli glava in prislovno določilo vzroka je navajalo nekakšen vzrok.
KAJ SE DOGAJA? je povzel besedo POVEDEK, ki ima v družini, oprostite — v stavku — pomembno besedo.
Na izlet se ODPRAVLJAMO, so se pohvalül." (Moljk: Vesela šola, str. 12)
Duhovito in izvimo so obdelani tudi drugi skladenjski pojmi, dodane vaje In zadolžitve pa so prilagojene starosti učencev oz. njihovemu predznanju.
Ob izboru iz obiikr)s!oija lahko učitelj z učenci ponovi in utrdi slovnične kategorije, posebnosti sanx)stalnišklh sklanjatev, pridevniške besede, glagole, prislove in predloge. FYevladujejo vaje izbirnega In dopolnjevalnega upa.
Razdelek o besedosloi^u in besedotvorjuje namenjen bogatenju besednega zaklada, ob vajah za delo v dvojicah pa učenci svoje znanje tudi medsebojno dopolnjujejo.
Naslovi "Pravopisni trim", 'Škarjice in predpone", "Promet in velika začetnica" pričajo o sproščeni predstavitvi sicer manj priljubljenih prouc^jisnih vsebin.
V drugem tematskem poglavju Kryizevnost in JUm ter slovstvena teorya je večina obdelanih tem namenjena učencem višjih razredov na predmetni stopnji. Ob utijevanju pojmov iz literarne teor^e
169
(rima, stopica, llrska pesem) lahko učenci ponovijo znanje o posameznih literarnih itstvaijalcih in njihovih delih. Domiselne so zlasti v^e v obllld kviza, primerne za skupinsko delo v razredu. Nekoliko skromnejša predstavitev poglavij iz filmske vzgoje pa ima splošnoizobraževalnl značaj.
Utrjevanju gommih in pisnih navad učencev Je namenjeno tretje tematsko poglavje Spomčanje. Vaje ponujajo veliko možnosti za skupinsko delo v razredu, vplivajo pa tudi na razvijanje kulture govornega nastopa. Z manjšimi sprememtiami so primerne tudi za motivacijo učencev na nižji stopnji osnovnošolskega izobraževanja. Knjiga pa je lahko tudi priročnik za samostojno delo učencev, saj so Ji dodane rešitve vseh primerov.
Večletno nastajanje gradiva in prvotno drugačna namembnost ne zmanjšujeta pomena priročnika, ki uspešno združuje "prijetno s koristnim". K temu prispevno tudi duhovite ilustracije Boža Kosa, ki smiselno dopolnjujejo besedne razlage.
Mo/ca Poznanovič Gimnazija Kamnik
BESEDNJAK S KOROŠKEGA
Dr. Pavel J^Kivnik, dr. Ludvik Kamičar: SLOVAR PRAVNEGA IN EKONOMSKEGA JEZIKA, 1. del, nemško-slovenskt 1989, brez navedbe kraja izida, 398 strani
Ne vem, da bi imeli slovenski Korošci v Avstriji že kak svoj nemško-slovenski besednjak, navedeno delo je torej prvo te vrste. Kakor Je povedano v predgovoru v knjigi, se Je zamisel zanj porodila v sedemdesetih letih ob pripravah za avstrijski zakon o narodnih skupnostih, po katerem naj bi slovenščina na Koroškem dobila večjo možnost uporabe pri sodnih in upravnih oblasteh, pa se je pokazalo, da bi bil potreben slovar ustreznega izrazja. V ta namen Je bila ustanovljena posebna delovna skupnost ki je začela delati avgusta 1978. Ob delnem sodelovanju Karla SmoUeJa in slavista dr. Erika Pnonča sta glavno delo za slovar opravila dr. Pavel Apovnik in dr. Ludvik Kamičar, ki sta tudi navedena kot avtorja. Izdajo slovarja je podprlo avstrijsko ministrstvo za pravosodje in še vrsta uradnih oseb. Po osemletnem deluje bil rokopis aprila 1986 predložen navedenemu ministrstvu. V prizadevanju, da bi se vsaj delno ustreglo potrebam gospodarstva, pravi predgovor, je bilo obdelano tudi osnovno ekonomsko Izrazje. Slovenske ustreznice za avstrijske pojme temeljijo na sodobni slovenski pravni in ekonomski terminologiji, niso pa biH prevzeti izrazi za pojme, Id v avstrijskem pravu ne obstajajo.
Zajetna, lepo izdana in solidno vezana knjiga že z zimanjlm videzom In ob površnem pregledu zbuja spoštovanje do velikega delovnega napora avtorjev. S sestavljanjem besednjaka za dve stroki sta tako rekoč orala ledino in morala premagati velike ovire. Že kar na začetku takega dela stoji težavna izbira, kaj naj se sprejme v tak slovar — koliko neg vsebuje splošnih pojmov? S privzemom gospodarskega izrazja je bila ta težava sicer precej olajšana, saj je gospodarstvo silno široko področje. Prav tako na začetku pa stoji tudi odločitev, na kakšen način naj besednjak predstavi svojo vsebino. Ker sem zadnjih nekaj let tudi sam sestavljsd nemško-slovenski slovar In sem se v ta namen dobro seznanil s sodobnimi nemškimi slovarji, imam precej teoretičnih in praktičnih izkušenj za presojo, kaj lahko pričakujeino od sodobno izdelanega besednjalra.
Pri Slovarju pravnega jezika meje najbolj presenetilo, da v nJem predstavljene besede nimajo naglasov — brez teh nI noben dober sodobni slovar. Toliko bolj velja to za slovenščino, saj Je slovenski naglas zelo zapleten in za tujca neznansko težaven. In še podobna pomanjkljivost besede, prevzete v nemščino iz drugih jezikov, bi morale po potrebi imeti naveden izgovor, saj sicer uporabnik ne more vedeti, kako se izgovarjajo besede der Abandon, das Camet der Charter, das Clearing, dle Courtage, die Courtoisie In podobne.
Pri Izdelavi sodobnega besednjaka Je eno poglavitnih vodil gospodarnost Z ene strani se s tem prihrani precej prostora, z druge pa si tudi uporabnik tako prihrani veliko časa. ker Je snov podana strnjeno, brez nepotrebnih ponavljanj. Zlasti Dudnov slovar gre pri tem do skrajne mogoče meje in združuje v "gnezda" čimveč gesel, večkrat tudi taka, ki nimajo istih korenov. Pri Istopomenskih geslih razlag ne ponavlja, rajši napoti uporabnika k drugemu geslu. Apovnik-Kamlčarjev slovar se teh načel ne drži prav dosti. Dvomljiva se ml zdi že odločitev, da pri glagolskih geslih navaja obe slovenski obliki, dovršno in nedovršno. Zlasti pa bi se dalo še marsikaj drugega združiti, da se stvari (predvsem razlage) ne bi ponavljale. Za zgled: Ablehnungsantrag in Ablehnungsgesuch bi se dalo združiti, nsimesto da imata
170
obakrat isto razlago: predlogza izločitev (sodnika, izvedenca). Ali pa takšna ponovitev: Gegäck abfertigen sprejeti prtljago za prevoz, sprejemati prtljago za prevoz. Takih primerov je še veliko. Se ena potrata prostora: npr. pri geslu Abgabe so navedene in prevedene vse mogoče povezave te besede, pozneje pa vse to prihaja še pri geslih, ki so tu uporabljena v zvezah, torej podvojeno.
Seimostalnike iz pridevniške sklanjatve pišejo sodobni slovarji po večini v obliki (der) Abgeordnete ipd. Naš slovar ima redkejšo možnost (ein) Abgeordneter, vendar ima to včasih slabe posledice. Tako se mu je zgodilo, da ima zapisani gesli Verdächtiger m. Verdächtigte ž (ta je, mimogrede povedano, prevedena kot "osmuljenka"), ko v resnici obe obliki obstajata v obeh spolih: Verdächtige m, ž, Veixlächtlgte m, ž.
Vse premalo ima slovar podatkov o rabi besed m njihovi vrednosti. V seznamu kratic so sicer navedene kratice za historično, navadno, nesklonljlvo, pogovorno, zastarelo, vendar so v slovarju redko rabljene, nekatere druge pa manjkajo, še zlasti kratica za birokratsko, uradniško, kar je pri pravnem jeziku pogostno.
Kdor prevaja iz nemščine, ima veliko težav z mnogimi nemšklinl pridevniki, ki v njegovem jeziku nimajo nobene ustreznlce. Zato se ml zdi upravičena odločitev avtorjev slovarja, ki pravita v uvodu: "Kjer nI bilo "popolne" ustreznlce, seje zdelo bolj smotrno ponuditi uporabniku 'definicijski opis'." Vendctr ima ta metoda svoje meje: če je konsenspflichtig razloženo takole: "nekaj, za kar sije treba priskrbeti soglasje ali dovoljenje", je to predolgo, povrhu pa nastaja vtis, kakor da gre za nekaj samostalnlškega in ne za pridevnik
Spet drugod sta avtorja vendarle zapisala besede, ki vsaj po moji vednosti niso nikjer v rabi (morda na Koroškem?), recimo opravitev za Abfertigung, razkladnlna za Abladegebühr, abandonlraü za abandonnleren, kompeüraü za kompeUeren, komplementär (zapisano kot komplemetai) za Komplementär, konkludenten za konkludent In tako še marsikaj.
Pravo uporabnost besednjaka spoznaš šele v daljši rabi, to ali ono pa se pokaže tudi ob prelistavanju. Vprašujem se, koliko sta avtorja (s sodelavci) pri svojem delu uporabljala tuje vire, recimo SSKJ, kak nemško-slovenskl slovar, Verbinčev slovar tujk, in še kaj. I3ojlm se, da ne prav dosti, saj bi sicer v njunem slovarju ne bilo številnih pomanjkljivih ali celo napačnih prevodov in razlag, ki se kažejo tudi že pri površnem pregledu. Preden jih nekaj navedem za zgled, bi rad avtoijem polc^ na srce, naj pri izdelavi slovensko-nemškega dela več gledata v našteta dela, saj navsezadnje bi moralo biü njuno delo bolj ali manj v skladu z normo slovenščine, kakor jo govorimo in plsenxj tu pri nas.
Zdaj pa zgledi! Abblenden pač nI "prižgati (!) zasenčeno luč", temveč zaslonlti luč: pri glagolu abbrechen manjka najočitnejši pomen — "pretrgati (pogovor, pogajanja)", slovar govori le o splavitvi; pa so še drugi pomeni: podreti, prenehati in še kaj, kar se mi zdi potrebno tudi v pravnem jeziku; Abdeckerei je okorno podano kot "odstranjevanje živalskih trupel", po mojem je to konjaštvo; za Abfahrt je premalo rečeno "odhod", saj to nI vsak odhod, le odhod vozila; Abbau in abbauen Imata še kup pomenov, od katerih bi nekateri sodili tudi v tak slovar; eine Aussage ablegen je pravilno prevedeno kot "izpovedati", po nepotrebnem pa je zraven čist germanizem: "podati izpoveJbo"; Abnehmer je preveden takole: 1. uporabnik (npr. toka, plina, vode); 2. odjemalec, 3. kupec; v resnici je "uporabnik" neustrezen, dsto, kar je ob njem v oklepaju, pa velja za "odjemalca"; pri Abruf stoji le prevod "odpoklic", pa una beseda še dva pomena iz gospodarskega življenja; abschleppen nI "vleči vozilo", temveč je "odvlečl v."; glagol abstoßen ima cel kup (tudi poslovnih) pomenov, v slovarju pa je samo "prodati pod ceno"; Abmeldebestätigung nI potrdilo o odjavi "prebivališča", temveč "bivanja"; kleiner Grenzverkehr je "maloobmejni", ne "obmejni" promet; kontradiktorisch ni "nasproten", temveč je "protisloven"; einen Eid ablegen ni (za)prisečl, temveč samo "priseči".
Nekaterih nemških zvez tudi v velikem Dudnu nI bilo naju, recimo "eine Sache abnötigen", kar naj bi bilo "vzeo stvar s silo"; ali die Abänderung begehren = "predlagati spremembo". Da pa avtorja nista "na tekočem" glede današnje dobre slovenske rabe, kaže na primer "razmak" namesto "razmika" za Abstand, ali pa več "potrošnikov" (ob raznih geslih), ker ne vesta, daje po vojski potrošnik spodrinil porabnika, zdaj pa se je ta povrnil v rabo. Naj še omenim, da imata avtorja pri členitvi snovi razdelke razporejene pod a, b, c, d, na č sta pa pozabila.
Kadar nastane nov besednjak, so napake tako rekoč neogibne, tu pa jih je morda le preveč, marsikateri bi se bilo ob drugačnih metodah sestavljanja mogoče ogniti. Podobno velja za tiskovne pomote, ki jih je kar nekaj, že v samem uvodu so kar tri. Če bo slovar doživel novo izdajo, irär bi mu človek zelo privoščil, se bo dalo vse to popraviti. Mislim pa, da bi bilo dobro, ko bi avtorja v ta namen pritegnila k sodelovanju še koga z naše strani meje.
Janez Gradišnik -y.i Ljubljana
171
MAJCNOV ZBORNIK
Uredil sestavil dodatek in zbral slikovno gradivo Goran Schmidt, Maribor: Založba Obzorja, 1990
Zbornik začenja pregled Majcnovega opusa z njegovo poezijo. Denis Poniž je za Stanka Majcna zapisal, daje pesnik apotelipse, saj sta slutnja kataklizme in apokaiipUka (v pomenu spekullianja o skrivnostih človeka, sveta in Boga) prisotni že v njegovih zgodnjih pesmih, vrh pa dosežeta v vojnem ciklu, kjer pesnik opisuje videnje prve svetovne vojne in apokaliptično občutenje nesmiselne smrti. Strukturo In tematiko Majcnove poezije pa obravnava France BemOc Prve pesmi, preproste po vsebinski sporočilnosti, je napisal v slogu ljudskih pesmi In so izhodišče za kasnejšo čustveno-razpoloženjsko liriko. Zanjo je po [îemiku značilna harmonična razpoloženjskost, vedrina, sproščena senzibllnost ob naravi ter privzdignjeno ljubezensko čustvo. Nekako v obdobju slovenskega ekspresionizma (1923-1925) so nastale pesmi, ki izražajo, v naspna^u s prejšnjimi, disharmonijo. Bemik jih je razdelil na erotične in eksistencialne pesmi. Slednjim je osrednji motiv tanatološki kot tudi tistim, ki so nastale v trenem obdobju Majcnovega pesnlkovanja, po zanj prelomnem letu 1945. Objavljene so bile v Buenos Airesu v prvi in edini pesniški zbirki Dežela leta 1963. Tragična izguba edinega sina izpolnjuje doživljajsko vsebino dveh temeljnih ciklov. Kočevski Rog in Stara mati. V povojnem obdobju pa se Majcnovi poeziji priključi še otroška, ki jo je obdelala Alenka dazer. Ob študiji otroškega ciklusa Dajdlca je ugotovila, da rastejo pesmi od izrazito otroških k vedno bolj osebno izpovednim, sanjsko hrepenenjsklm ter elegično ljubezenskim, kar je za Glazetjevo izjemno, saj so vse pesmi vendarie namenjene resnični deklici Dajdlcl.
V spisu Majcnova zgodnja poezija In njena lifceramozgodovlnska konotacija je FYance I^ihemik najprej na kratko opredelil genezo dveh zgodnjih rokopisnih zbirk Prijatelj sveta (1915) in Zeirija (1925), vpliv Karia Krausa in Else Lasker-Schüler In slovenskih sodobnikov na pesnika Majcna, predvsem pa usodo pesnikove poezije v slovenski kritiki. V tridesetih letih imajo vse ocene izrazito ideološki predznak, šele v zadnjih letih dosegajo pravo objektivnost, kar je po Pibemlku povezano z avtorjevo rehabilitacijo.
Prej omenjeno harmonijo oziroma disharmonijo v Majcnovi poeziji lahko povežemo s pojmom "prestabiliiane harnx)nlje" — med svetom harmoničnih enot in med jezikom ali svetom besed obstaja popolno soglasje. To je temeljni zakon Majcnove poetike besede, Id jo je ob prebiranju pesnikovih vrednotenj del svojih sodobnikov zapisal Franc Zadravec. Temelj te poetike pa je doživeta beseda, saj lahko le takšna odpira nova duhovna obzorja.
V drugo skupino sodijo referati, ki raziskujejo Majcnovo prozno ustvarjanje. Tako Jože Pogačnik v razpravi Stanko Majcen In književna tradicija analizira Cankaijevega HiapcaJemeja (1907) in Majcnovo novelo Novi^iidje ( 1913) ter Išče flllacijo itied njima. Očitek, daje delo napisal v opoziciji (najbrž ideološki) zoper Cankarja, je Majcen zanikal. Vendar je, kot je zapisal Pogačnik, rtMral delo in odrneve nanj poznati. Iz tega izhaja tudi teza, da nastane umetniško delo v kontekstu ali na ozadju tradicij. Čeravno je Hlapec Jernej upornik sin prevaranega vinlčaija Markuša pa konformlst, se v obeh delih svet-za-človeka spremeni v svet-zoper-človeka. K temu pa Pogačnik še pripominja, da je treba brati Cankarja skozi Eilegorično optiko, Majcna pa realistično. Tudi Gregor Kocijan (Majcnova kratka pripovedna proza) omenja pomen realistične tradicije, a meni, da se je kasneje odmaknil od te tradicije in se približal ekspresionizmu, zaradi občutka za socialna razmerja pa celo pripovedništvu socialnih realistov.
Vrednostno je njegova kratka proza po Kocijanu povsem primerijiva s prozo tedaj vidnejših pripovednikov (Müan Pugelj. Izidor Cankar, Ivan Prelij).
Po sedemnajstletnem molku je sredi druge svetovne vojne leta 1944 Majcen objavil zbirko legend Bogar Meho, njihov glavni prijem je po MarjaniL Dolganu (Utelešene skrivnosti ali Majcnove legende) dogajalnl preobrat ali paradoks, saj se nobena od legend ne konča kot v evangeliju. V svojem referatu Dolgan odkrije tudi nekatere aktualno politične aluzije (npr. Rimljani /=italljanskl okupatorji/ slabo ravnajo z ujetnicami). Dolgem meni, da gre za najboljši cikel legend v slovenskem pripovedništvu.
V referatu Majcnov avtobiograiskl fragment med spominom in podožlvljanjem Milan Hladnik transformira stran in pol Majcnovega teksta Detinstva v dve varianti: v spominsko in podoživljajsko. Prva interpretira nejasna mesta v izvirniku, druga pa izpušča izkušenjske izjave. S to metodo je avtor dokazal, da se je pripovedovalec povsem potopil v otroško zavest — pišoči jaz se je Idenüflclral z doživljajskim jazom, distança med njima pa je zmanjšana ali izničena.
Tretji del predstavlja Majcnovo najpomembnejšo zvrst, dramatiko. Lxido Kray razmišlja o možnostih današnje percepcije, upoštevaje določen "Zeitgeist". Ugotavlja, da je bila takratni recepciji bližja Majcnova dramatika, ki upošteva Maeterlinckovo dramaturgijo, današnji pa tista, ki upošteva tršo,
172
Ibsnovo (Revolucija}. O tem pa Kralj zapiše še temeljni konstanti Majcnove dramatike : pacifizem kot etični imperativ in odpor proU vsakršnemu nasilju ter skrajna kritičnost do lumpenproletarske množice — "rabukarjcv". Komedija Cesar Janez, ki jo je vzel pod drobnogled Taras Kemviw\er, kaže Majcnovo kritičnost do predvojne družbe, ki Je povsem drugačna od levičarskili piscev, predvsem zaradi Majcnovega visokega mesta v njej. Kermauner nakazuje dramatikova srečevanja z vprašajijcm lokalnega samodrštva in ukinjanja strankarskega sistema.
Poseben pomen ima kralj, ki ni nazadnjaški srbski monarh, marveč predstavlja idealizirano dramatikovo željo, ob lokalnlli "cesarjih" pa je nemočen.
Dimitrij Rupel primerja Majcnovo dramo Revolucga (1951) z dramo Dvišana Pirjcvca ljudje v potresu (1947); oba sta drami napisala zgolj zase, a sta, po Ruplovem mnenju, ludi v tem "zasebnem" smislu utemeljitelja slovenskega eksistencializma. V spisu Dvorni pisatelj zgubljenega kraljestva Rupel razpravlja še o delu Moji spomini na Antona Komšca (1971), domala hagiografiji in glorifikaciji, kije precej podobna Vidmarjevi podobi Mvarda Kardelja v Obrazili (1979). S tem pa Rupel tudi zaokroža svoj kulturnopoliUčni profil Stanka Majcna, pisatelja, konservativca, politika in podbana.
Sklepni referat Ljubezen v času kolere prinaša pogled na Majcnovo korespondenco od zgodnje-Ijubezenskih do pisem sodobnikom in prijateljem. Izbral jo je urednik Majcnovega zbornika Goran Schniidt, ki je naš največji poznavalec Majcnovega dela. Pred led si je prizadeval uprizoriti dramo Revolucija, leta 1988, ob 100-letnlci rojstva pa je izdal tri njegove drame in napisal Oris življenja in dela Stanka Majcna (v: Stanko Majcen : Kosijo, Prekop, Reuolucga, Ljubljana: MK, 1988).
Namen zbornika je bil dokončno rehabilitirati Stanka Majcna, prevrednotiti njegovo delo in ga postaviti v čas. To nalogo in dileme ob njej je zožil Alojz Rehiio v svojem referatu Evropskost Stanka Majcna v retorično vprašanje: "Je ustreznejše reči, da ga njegov čas ni sprejel, ah pa reči, da tega časa ni sprejel Stanko Majcen, ker Je bil ta zanj premajhen?".
Tone SmcAcj LJubljana
|l:|J|l|f|
2 .s
¦3 -a "o C 2 -5 i
I i      i Si's
lililírg i li Ila
II
ni ex
I las s