Lenartov                                                            
Kakšen je vaš dom?
6. Ljudje.
Vseptembru leta 1903. je šla večja družba na Triglav. Na Kredarici, v triglavski koči, so pre-nocili trije hribolazci. Eden izmed njih se je podpisal takole: Dr. Frank M. D. D. 0. A. V. S. K. Ta dolga vrsta velikih črk je povedala, da je ta mož elan nem-škega avstrijskega planinskega društva pri oddelku za Kranjsko. Po rodu je bil Nemec iz Bavarskega.
Gospod doktor je zacel družbi pripovedovati ta'kole: »\ idite, te črke prav naiašč pristavljam svo-jemu imenu. Ker sem clan nemškega planinskega društva v Avstriji pri oddelku za Kranjsko, zato smera vstopiti v vsako kočo nemškega planinskega društva na Kranjskem, in mi ni treba za to nič pla-cati. V slovenskih kočah moram pa plačati dve kroni vstopnine. In vendar jih rajši plačam, kakor bi šel v nemške koče. To pa zato, ker so koče slovenskega planinskega društva veliko bolj snažne in ljudje veliko bolj prijazni in postrežljivi. Drugače je pa v nemških kočah.«
Tako je scdil trd Nemec o naših planinskih do-movih tiste dni, ko je znesek dveh kron pomenil že nekaj premoženja.
Mi pa povzemimo iz te dcgodbice nauk: Ljudje so, ki narede dom prikupljiv in prijazen.
In med ljudmi otroci niste ravno zadnji. Ali verjamete to?
Ljudje skrbe za red in snago, ljudje lepšajo svoje domove z opravo in s cvetjem.
Toda bodi dom še tako lep in snažen, bodi cprava še tako lična in dragocena, naj lepšajo do-
106
mcve še tako laznobarvne cvetke: če so pa Ijudje v njem pusti in odurni, je pa dom izgubil xso svojo prikupljivost in prijaznost.
Lejte, kako je bilo oni dan pri Zdraharju! Nekaj tujcev je stopilo v vežo in poprosili so sveže vode. Vsi bi se bili radi lepo mirno pogovorili, pa je za-režal zdaj Jaka zdaj France, in ni bilo mogoče pričeti pdvega pogovora.
Pri Muleju pa skoroda nečejo nič. govoriti. Zlasti otroci kar bodejo v tla, in zastonj se trudiš, da dobiš od njih vsaj eno dobro besedo.
Gcdinjavčevi sicer nekaj odgcvarjajo — pa kaj, ko ne razumeš ne ene besede. Kakor bi imeli z žaganjem natlačena usta.
Na Kričevini pa vsi vprek vpijejo, in ni mogoče, da bi kdo drugi prišel do besede — kaj še le, da Li koga kaj vprašal.
Zdaj nam pa povejte, ali je dom s takimi otroki res prijazen? Rekel bi, da ne.
Ali je prijetno na dorau pri Blatnikovih? Sarn liubi Bog vedi, kdaj je bila njih oprava zadnjič skupaj z vodo? In obrazi in roke, noge, obleka: vsc je skregano z voiio.
Seveda! Vedno bi morali nositi prazniško obleko. Kako fa! Kdo jo bo pa kupoval?
Le ne tako hudo! Pri delu je lahko človek delu frimcrno oblečen, lahko tudi (ako ni drugače) malce zamazan — kakršno je pač delo. A pride čas, ko se more vsak dostojen otrok očediti in umiti. Pri Blat-nikovih pa niti tega ne vedo, kdaj je tisti čas.
In niti tega nočejo vedeti, da je snaga pol zdravja.
Tudi pri Strgarju niso otroci kdovekoliko vredni. Kar nič ni lep pogled na otroke, ki imajo obleko vso preluknjano, kakor bi se bili pravkar vrnili iz boja.
107
Gotovo je vsakemu človeku bolj všeč tam, kjer nosijo otroci obleko čedno zašito. Res gleda iz take obleke dostikrat revščina, a to ne priklada otrokom v očeh pametnih ljudi sramote.
Iz raztrgane obleke pa gleda največkrat lenoba. Njena tovarišica je pa zanikarnost. Trikrat je pa grdo, če se zdmži z raztrganostjo še nesramežljivost.
Čujte, kaj nam je pripovedovala Premkova Micika.
Šla je z atom obiskat svoje sorodnike. Ti so bili prihoda zelo veseli, in Premogarjeva Lenka je od samega veselja napravila štruklje.
Domači so jih jedli s slastjo. Micika se pa štrukljev ni dotaknila. Videla je namreč eno: kako je Premo-garjeva teta delala štruklje z zamazanimi, skoro črnimi rokami. In med tem delom se še brisala in praskala tu in tam.
In Premkova Micika ni bila doma iz gradu, ampak na kmetih.
Še par besedi, preden se letos ločimo. Veliko pri-pomore k prijaznosti in prikupljivosti vaših domov tudi vaše lepo vedenje. Zato ne smete pozabiti tistih naukov, ki ste jih dobivali v »Šoli lepega vedenja; lansko leto in prej več let.