- 142 —
Pismo iz Dola.
(Pisala Liylz» Penjakova.)
.   .           ¦                                                                                                                            17- avgusta.
Z veseljem sem po našem vertniku zvedela, da bi vi, inladi moji pri-jatelji, radi spefc kaj slišali od mene, da posebno želite, naj bi vam spisala kako pripovedko. Žal mi je, da vam ne morem ustroči; lejte, ljubi moji, poletje je in Da kmetih seni! To je: v času ia v kraji živim, kjer je treba gledati, poslušati in nabirati spoininov za dolgo zimo in za životarenje v tnestu. Poterpite toraj, prijatelji, kedar bode sneg pokrival zemlji5 — in to se zgodi pač le prekmalu — takrat vaiu hočera kratiti čas s pesnicami in s pripovedkami, ali zdaj ne morem drugega stvoriti, nego krepiti si dušo v naročji narave. Ker ste se me pa tako ljubeznjivo spominjali, hočem vam pismeno povedati, kako se rni tukaj godi in kaj delam ves ljubi dan. • Najpervo vam moram povedati, da sem vesela, vesela ne raanj skoraj, kakor ste zdaj vi veseli; akoravno si z učenjem več glave ne beliin, vendar je nčilnica življenja zadosti resna in njene skušnje vcasih tako težavne, da človeku nij zameriti, ako se počitka raduje. In počitek v pravem po-nienu besede mi tukaj cvete! — Poslušajte, kako ga uživam! — Zjutraj, predno dan zazori, zapustim prijazuo hišo, kjer stanujem, krenein krog vo-gla in po nekaterih korakih pozdravim vso dolino, ki se razprostira med Dolom in sveto Eleno, in ki je tako prijetna, da se mora človek prav do-mačega čutiti v ujej. Med njivami grem do podolja hribčekov, kateri do-lino na severnej strani obrobljajo in na majhnej visavi sedem ter pričakujem probujeaja narave. Treba mi nij dolgo čakati, njen buditelj, mlado jutro, se vže bliža! Kako urno prihaja izza vzhodnih gora in kako je lepo! Oškro-pljeno je čez in čez z deiuantno roso, ki se bliska skoz pajčolan tenkih o-blakov, ki ga obdajajo ia rožnata luč ga venča od verha do tal. Lehke sa-pice ga spreoiljajo, poljubljajoče tvavice, cvetice in peresa, in trava, cvet in listje se giblje, otresa spanje in diblja sladko ,,dobro došlo." Černe smereke in svetlo-zelene bukve na hribih mu kimajo pozdrav, polno klasje se mu klanja in breze s snegobelimi debli se globoko pripogibljejo v bistri potok, ki inu iz zapada naproti hiti. Gibanje in šuuienje je slišati po zraku, zaklad močf in delavnosti je cutifci povsodi in po neridnih nitkah prede ua-rava čudovito svoje poletensko delo. Jutranji zvonovi se glase h dolske cerkve ia v stolpi sv. Eleue jim odnieva doueč odgovor. Pastirčki žen6 črede na pašo, kmetje hite na polje, mlinska kolesa ropočejo, čebele bi^enče okrog duhteče ajde, pisaui metulji ferfole v kerdelib, tisoč in tisoč mušic pleše v zraki in vse to cvetoče življenje zlati solnce, ki upodablja čarokrasno svojo lepoto v valovih Save, katera mirna in veličastna pohije skoz prijazno doliao. — Dolgo, dolgo sedim vsa očaraua in gledam in poslušain, ter na-posled moram silouia zapustiti svoj prestol na bukovem deblu, kajti solnce mi sije naravnost v obraz. Kako visoko je vže! To je čas hitel, a čuda nij, saj so cvetice — prav po ženski navadi — n^jteaehoina govorile, tudi ,,možko" listje na pouosuih drevesih je šepetalo neskončuo dolge povesti in
- 143 -
brati je bilo toliko, da nijsem vedela, kje bi najprej začela. Na vsakej travici, na slednjej bilki je zapisan bil izrek in sredi tega jaz, ki sem ta-ko radovedna, da bi hotela vedeti vse! —
Domov gredč me pelje pot skozi vas KleČe in tam, pred čedno hišo v slami na vozičku leži malo dete, ali dete tako lepo in milo in ljubko smehljajoče se, da morara poklekniti pred njim, kleče poljubiti ga in pri DJegovem pogledu roke sklenitik molitvi. Stari ded, mož s sivo brado in krotkih oči, tak, kakoršen je moral biti sveti Jožef, ga varuje ia lepa, pri-jazna babica se smeje na pragu. Mlada raati, ki dela na bližnjem polji, pogosto ustavlja kos<5 in si z roko senči oči, da boljše vidi angelja, ki je postal na zemlji njeno dete. Z istiini občutki, kakor da bi iz božjega sve-tišča šla, ločim se od podobe, ki predstavlja obseg zadovoljnosti, sreče in nedolžaosti. -
Kaktf solnce vže pripeka! To se mi bo prilegla gosta senca graščin-skega verta, kjer nii bode zanimiva knjiga prijetna tovaršiea. Ali nč! Da-nes ne smem brati, saj se morain pogovarjati z vami, ljubljenci moji, ter vam pokazati vse. Pridite toraj v duhu semkaj k meni in pojdimo tekoj skozi graščino in po kamenenih stopnicah doli v krasni vert. Nu, ali nij lepo v Dolu? Poglejte bistri vodoniet, kako visoko pošilja sreberni curek in kako ga z viška po milijardah biserov žene nazaj v svojo posteljo na leskečeni dnu, kjer zlate ribice urno plavajo sem ter tja. Ali vam je všeč hladna grota z lesenimi stalaktiti in blizo nje zeleni ,,labirint," ki ga kri-žajo neštevilna pota? Malo raanjši je od nekedanjega labirinta, kjer je bival Minotaver s svojimi grozaini, to je res, in treba vam nij, kakor ondaj Arijadni, nitko privezati si pri vhodu, ali varovati se morate vendar, da poti ne zgrešite, kajti, otroci, čez grediee ne sinete skakati, ne, nikakor ne! Naprej sedaj med verstama čudovito lepih platan k ribnjakti — lejte, cel<5 čolnič je na njem, hajdi po vodi! Pri otoku ustavimo bavko, naj si uterga vsak cvetočo rožo za spomin, in če kdo hoče Robinsona Krasoe igrati, pu-stim ga samega uied valovi. Kaj čujein? Vsi hočete na majhnem otoku ostati V Ne, ne, to nij nič, pravi klativitez mora vselej sam svojo srečo sku-šati, toraj nazaj na breg in sredi germovja vam pokažem še nekaj. Ali ste vže videli tak tičnik? Ta je velik in prostoren in široka vrata ima — ohd, prijateljcek, ali moras tičje poslopje tudi od znotraj ogledati? Nu, pa stopi vanj. Ha, b.a, ha! zdaj je tiček vjet in ven ga ne pustiin, predno mi ne zapoje pesnice. Prav tak6, saj tiči pevci so tako vže davno omolknili. Ali veste, otroci, zakaj tičice po Kresu več ue poj6? Ne? — Dasiravno se nijsem botela danes pravljic ldtiti, hočem vam vendar povedati to. Tukaj v drevoredu, kjer se drevesa tako gosto oblokajo, da jih solnce nikdar ne prešine, tukaj je kraj počivati in povesti poslušati.    Pozor tedaj:
Ko je bil Jezus pervi velikonočni dan od smerti vstal, bil je oblju-bil tičkom, kateri so bili od nekdaj njegovi ljnbljenci, da je bode seboj vzel v sveti raj. Veselili so se tiči in srečni so jeli prepevati. Najperva se je oglasila lastovica in hitro za njo dvigal se je žvergoleči škerjanec v modri zrak.   Bela pastaričica je priskakljala in černi kos jo je žvižgaje sprenaljal.
— 144 —
Kovaček je čopek na glavi od veselja stresal in se izverstnega pevca skazo-val. Tašica je uljudno penieo vabila, uaj so ž njo v petji skuša. Se ve, da senica zdaj tudi riij mogla molčati, in probudile so sternada, ki pa vže takrat nij bil inojster v pevskej umetnosti. Šterlinec je veliko prijetnejše p61 in lišček z rumeuim pasom tudi nij zaostajal za njiui. Ščinkovee je spreminjal glas, vrabci so čivkali in čivkali, da so ušesa bolele naše pradede, in steržek, najinanjši tiček od vseh, smukal je skoz gennovje in tudi svoje veselje oznanjal. Nazadnje je zacel gostolefci še slavec in ujegove melodije so presegale vsedrugo petje. Napočil je dan vnebohoda, iti ko se je gospod Kristus dvigal v neb<5, pognali so se vsi tički kot temen, pojdč oblak za njim. Ali zveličar jim je rekel, naj poterpe do binkoštne nedelje. Vernili so se krilati pevci Da zernljo in v željuem pričakovanji svetih binkošti so §e lepše peli nego poprej. Cvetoči praznik je minul, pa Jezus nij poklical tičkov v rajske svoje planjave. ,,Poeakajte," jim je dejal, ,,stopervdan sve-tega Janeza Kerstnika vas niorem povabiti k sebi." In ljubi tiči so se uto-lažili in uadejaje se svetlega Kresa so popevali najkrasnejše pesui, da jih je ves svet zamaknen poslušal. Med vsemi se je glasil slavec s tako hre-penečim, v serce segajočim petjeui, da je vsak človek niislil, da mora vže on sam oniečiti neb<5. Praznoval se je god Jaueza Kerstaika, svetuika, pred katerim se soluce ustavi in — spodletelo je tičkom v novič; Kristus jih nij viel v zaželeni raj. Žalostni so bili in po polneai pofcihnili, in to, kar se je takrat zgodilo, ponavlja se od tistih dob od leta doleta: tiči po Kresu več ne poj<5. —
Pravljica je končaua, kosilo v zelenej lopi tudi odpravljeao in bližuji gozd me vabi inolče v senčno svoje zavetje. Od zlate nebue višine pritiska soparica kakor tehtuo breme na zemljo. Tišina vlada povsodi; cvetice po-vešajo glavice in drevesa se včasih težko oddihavajo. Potihnile so čebele, zaspani se skrivajo hrošči, metulji ostajajo nepremakljivi na dišečih rožnih čašah, sapice so izginile po polnem in slišati nij drugega nego udarce cepov, ki padajo po zrelem žitu. V gozdu počivam, delo iinam v roki, od-perta knjiga leži zraven uiene, ali stvoviti ničesar ne uiorera! Navdajajo me misli. V dolgej versti prihajajo, ali kinalu mi zopet izgiaejo izpred dušnih pogledov in lepa, velika gospa se čudapolnimi očmi se mi bliža, ona, ki po zeinlji Lodi in človeku sanje deli! V vsakej roki nese pletenico; ena je napolnjena s černimi biseri in druga se takimi, ki so svetli kot solnčni žarki. V Dolu ima menda le jasno pleteuico seboj, kajti vselej rai položi solnčnosvetel biser ua čelo in po njefli se mi take sladke sanje pro-bud^, da bi vkljub vsemu veselju, katero bedeča uživam, hotela zaderžati je še takrat, ko me sapice, ki so uialo po malo pripihljale, po tihem na-govarjajo, naj se podain v njihovej druščini na sprehod. — Za sveto Ka-tariuo, majhno cerkvico, ki Dolu nasproti stoji, se dviga hrib; ,,Kureat" mu pravi tukajšno ljudstvo; ta hrib je cilj mojega današnjega sprehoda. Sterma pot derži ua verh, ali trud je obilo poplačan z lepiin razgledom. Kaiuniške planine v vsej svojej čarovnej lepoti so mi blizu, pred mano cve-tocenjive, senčnigajiinlivade, suuieča Savainplauinainiiasprotiseprikažeznan
— 145 —
holmec, siv grad na njem, stolpi in hiše krog njega — belo Ljubljano po-zdvavljam! Lepo, pvijazno mesto si, ali po tebi se mi nikakor ne toži, kajti tisočkrat ljubše nii je mirni, pokojni kraj, kjpr zdaj prcbivam in kjer sem bliže naravi kakor raed tvojimi zidovi. —
Večer je jako lep, sapice, ki so spvemljale dan k počitku, Sepečejo še po dolini. Po njej liodim in ne moreni se nasititi ogledovanja narave, ki se začenja kinčati zlatom in bakroni, ki ju vsiplje zarja na-njo. Med tem se pogovarjam s kmečkimi ljudmi, karjeza-me veliko veselje, in veste, otroci, da sem Tselej srečna, ako mi bistrouinen starček, ali pa prosta ženica pravi, da sem jira prav po volji. — Mrači se, zvonenje angeljskega eeščenja se glasi in čuj! iz hiše, ki je zdaj moj dom, slišijo se slavčkovi glasovi, kateri čversto iu krepko in vendar omamljivo mehko in sladko navdušen ,,Ave" zemlji in nebu poj6! Hvala Bogu, ta slavec poje vse leto, pred Kresom itt po Kresu, in. kdov ga čuje, temu se joče iu smeje sevce od veselja. Pridite k meni, mladi prijatelji, — pa zares, ne samo v duhu — da ga slišite, lepo slovensko pesen vam bode zapel in v hipu se boste v Dolu u-domačili.   Še mesec dni ostanem tukaj.
Čas je pismo končati — kaj pravite, da je postalo tako dolgo? —¦ Temno je yže in jutri bode spet tveba zori uaproti hiteti. Lepa, velika gospa s čndapolnimi očmi bode kmalu po svetu hodila. Vže čujem šumenje svilne njene obleke, siva je kot večerna megla. Kar hna najlepših in najbolj svetlib biserov, ti so vsi vani nainenjeni. Lehko noč tedaj, ljubčki moji, priporočam vam natanko paziti, da mi poveste, kar se vam bode saujalo nocoj! —