974
VSE URE  ŽIVLJENJA Gottfried  Benn
Vse ure življenja, skoz glas besedi, rana stvarjenja naprej krvavi,
in zemljo napaja, sok nosi temu na srce, kar nastaja, povrača se v dnu.
Iz nje so rojena, kar kril je dal bog, so skitska stremena do hunskih ostrog —
le ne spraševanja, čemu naj bo; nebo se naslanja na njih, ki gredo,
le ura dana,
njen čudežen sij,
in z njo ta rana,
nič drugega ni.                              '
Bo brž se znočilo, že kliče s polja: to je oznanilo, modrino neba
vpij vase do roba, slutnjo oči: to je zvestoba, nič drugega ni,
zvestoba širjavi, katera je vse, oznanilu, ki pravi, kako to brž gre,
ta krog menjevanja, ta čudežni sij, pijanost molčanja, nič drugega ni.
975