Z-SC4-/90ZS - ¥& k -bo£f 17x1-0^ INŠTITUT ZA KRIMINOLOGIJO PRI PRAVNI FAKULTETI V LJUBLJANI Raziskava št. 55 RAZLOGI ZA IZVRŠEVANJE NEKATERIH KAZNIVIH DEJANJ V GOSPODARSTVU Financiral: Raziskovalna skupnost Slovenije Ljubljana, december I960 VSEBINA Stran 1. Namen raziskave (Katja Vodopivec) 1 2. Teoretični del ..................................................... 2 2.1. Gospodarska kriminaliteta in kriminaliteta belega ovratnika (pojmovne opredelitve) - Marko Tušek .................. 3 2.1.1. Kriminaliteta belega ovratnika ................... 2.1.2. Gospodarska kriminaliteta ......................... 17 2.1.3. Kriminaliteta belega ovratnika in gospodarska kriminaliteta ................................................... 26 2.2. Teoretična izhodišča v zvezi z nevtralizacijskimi tehnikami (obramba pred krivdo) - Janez Pečar ........................... 34 2.2.1. Krivda ................................................. 34 2.2.2. Psihološki in podobni pogledi na nekaj pojavov, povezanih s krivdo ............................. 36 2.2.3. Psihološki in sociološki pogledi na racionalizacijo vedenja (in na obrambo pred krivdo in odgovornostjo' 4? 2.2.4. "Nevtralizacija" kot kriminološka teorija (v zvezi z drugimi sorodnimi izhodišči) ........................... 45 2.2.5. Nevtralizacijske tehnike (predvsem za obrambo pred krivdo) ................................................ 47 2.2.6. Nekaj kritik na račun "nevtralizacije" ............. 53 2.2.1f. Uporabnost "teorije" in raziskovanje "opravičil" ali za "obrambo pred krivdo" ............................. 56 3. Empirični del (Katja Vodopivec) ............................. 64 3.1. Vzorec raziskave ........................................... 65 3.2. Ocena teže kaznivih dejanj in družbenega položaja storilcev 66 3.3. Razlogi, ki so jih navajali obtoženci za izvrševanje kaznivih dejanj ....................................................... 70 3.4. Razlogi, ki so jih navajali obtoženci za različna kazniva dejanja .................................................. 79 II Stran 3.5. Razlogi, ki so jih navajali obdolženci v različnih fazah kazenskega postopka .............................. 81 3.6. Ponareditve in uničenja uradnih listin, knjig ali spisov, čl. 319 KZ ........................................... 83 3.7. Zagovori zapornikov ...................................... 85 4. Sklepne ugotovitve (Katja Vodopivec) ....................... 5. Priloge ..........................................*........... 94 Ili SODELAVCI 1. Pisci - Katja Vodopivec, diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, redni profesor za kriminologijo, Pravna fakulteta v Ljubljani -nosilec raziskovalno nalogo - Janez Pečar, diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, redni profesor za kriminologijo, znanstveni svetnik, Inštitut za kriminologijo v Ljubljani - Marko Tušek, diplomirani pravnik 2. Izpisovanje vsebine 3odnih spisov na vprašalnike - Ivanka Šket, profesorica angleščine in francoščine, dokumenta-listka, Inštitut za kriminologijo v Ljubljani - Marija Milenkovič, višji knjižničar, Inštitut za kriminologijo v Ljubljani 3. Računalniška obdelava podatkov - Bogo Brvar, profesor matematike in fizike, tehnični direktor, PTT elektronski center v Ljubljani 4. Priprava in dostava v vzorec izbranih sodnih spisov - številni delavci temeljnih sodišč 5. Strojepisna dela - Pani Klašnja, Dragica Kerne, Inštitut za kriminologijo 1. Namen raziskave (Katja Vodopivec) Namen raziskave je bil dvojen in sicer 1) raziskati del gospodarske kriminalitete z vidika storilcev kaznivih dejanj in 2) oceniti s katero doslej obstoječo kriminološko teorijo je mogoče pojasniti vzroke za izvrševanje kaznivih dejanj v gospodarstvu in ali bi bila za ta namen primerna teorija Sykesa in Matze o tim. nevtralizaoljekih tehnikah. Razlogi, ki so nas navajali na to, da smo tako opredelili namen raziskave so bili, da je bila dotlej tim. gospodarska kriminaliteta raziskovana predvsem z vidika dejanj, ki so jih storili storilci, to zlasti v Jugoslaviji in pa, da druge kriminološke teorije večinoma niso nastale kot rezultat preučevanja storilcev kaznivih dejanj v gospodarstvu temveč predvsem kot rezultat preučevanja storilcev drugih vrst kaznivih dejanj in ljudi iz nižjih slojev prebivalstva. če smo hoteli najti odgovore na ta vprašanja smo morali najprej teoretično ugotoviti kaj tim. gospodarska kriminaliteta sploh je, oziroma ali jo je mogoče opredeliti s pomočjo definicij kaznivih dejanj, ki so jih storili storilci. Na to vprašanje skušamo odgovoriti v teoretičnem delu študije z analizo Marka Tuška. Kot drugo je bilo treba podrobneje pojmovno razčleniti teorijo o nevtralizacijskih tehnikah, ki je bila zasnovana na preučevanju povsem drugačne populacije storilcev kaznivih dejanj, tj. na preučevanju mladoletniških združb in to že pred 1. 1957 ter ugotoviti ali smo upravičeni domnevati, da bi mogla biti ta teorija ustrezna razlaga tudi za kazniva dejanja storjena v gospodarstvu. V teoretičnem delu študije je skušal na ta vprašanja s posebno razpravo odgovoriti Janez Pečar. Empirični del raziskave obsega tekstualno in kvantitativno analizo zbranih podatkov v primerjavi s teoretičnimi izhodišči. V sklepnem delu dajemo kratek povzetek ugotovitev in izvleček tiste problematike, ki bi mogla imeti pomen za družbeno prakso. 2. Teoretični del - 3 - 2.1. Gospodarska kriminaliteta in kriminaliteta belega ovratnika (pojmovne opredelitve) - Marko Tušek Gospodarska kriminaliteta je eden pomembnejših odklonskih pojavov v današnji družbi, ne glede na njeno družbenopolitično ureditev. Zlasti po drugi svetovni vojni dobiva tako rekoč univerzalen pomen."*" Do da- 2 ne s je bilo glede tega narejenih že veliko ra zi elea v , še več pa je bilo o tem napisanega, bodisi v obliki precej obsežnih knjig bodisi v obliki bolj ali manj polemičnih člankov . Z vprašanjem se ukvarja tudi OZN, z njim se spoprijemajo v svojih okvirih države z različnimi gospodarsko-političnimi ureditvami, najdemo ga na dnevnih redih državnih in meddržavnih strokovnih srečanj (v zadnjem času npr. mednarodni kriminološki kongres leta 1972 v Bruslju, XII. konferenca direktorjev kriminoloških inštitutov leta 1976 v Strasbourgu)^. Razpravljajo o razsežnosti tega pojava (predvsem v zvezi s temnim poljem) in o njegovi škodljivosti (tako finančni kot tudi moralni), o tem pa se govori tudi s socioloških, socialnopsiholoških in etičnih plati''. Zaradi množičnega obravnavanja tega vprašanja, predvsem pa zaradi še vedno neenotne določitve pojma te odklonskosti je prišlo do različnih poimenovanj. Srečamo izraze kriminaliteta baronov, prestopniški kapitalisti, gentlemanska kriminaliteta, kriminaliteta belega ovratnika, poklicna kriminaliteta, poslovna kriminaliteta in v zadnjem času g tudi "suite crime". Vsa ta poimenovanja so nastala zaradi različnih izhodišč pri lotevanju vprašanja. Nekaterim je bilo tako izhodišče npr. storilčev družbeni ugled (kriminaliteta belega ovratnika, gentlemanska kriminaliteta in podobno), drugemu okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno (npr. poslovna kriminaliteta). Pisci torej pod različnimi imeni obravnavajo isto vrsto odklonskosti. Vendar mislim, da poklicne kriminalite- 7 te ne moremo istiti z gospodarsko kriminaliteto. Prav tako ne moremo Q poslovne kriminalitete istiti s kriminaliteto belega ovratnika, nedvomno pa obstaja tudi razlika med pojmoma kriminaliteta belega ovratnika in gospodarska kriminaliteta. - 4 - Zanimiva je teritorialna razširjenost rabe posameznih izrazov. Tako ameriški pisci obravnavajo kriminaliteto belega ovratnika (white collar crime), le redko odkrijemo izraz gospodarska kriminaliteta (economie crime). Nasprotno pa Nemci pišejo predvsem o "Wirtschafts-kriminalitSt" in je "Weisse-Kragen-KriminalitSt" bolj obrobnega pomena. Omeniti kaže še izraz poslovna kriminaliteta (criminalité d'affaires), ki je doma v Franciji. Le redki pisci v svojih delih obravnavajo še druge izraze0, vendar to navadno pomeni le bolj obrobno vprašanje, ki mu je posvečenih po nekaj vrstic. S kratkim pregledom nekaterih definicij kriminalitete belega ovratnika in definitilj gospodarske kriminalitete bom skušal prikazati podobnost oziroma razliko med tema pojmoma. 2.1.1. Kriminaliteta belega ovratnika Kriminaliteto belega ovratnika imajo nekateri za pojav današnje dobe, vendar so jo poznali že v prejšnjem stoletju. Edwin C. Hill je že leta 1872 imel na Mednarodnem kongresu za preprečevanje in boj proti' hudodelstvu predavanje o "kriminalu kapitalistov"10 ter je tako opozoril na nevarnost kriminala višjih plasti v t.i. "poslovnem svet«1 12 Tudi E.A. Rosa je že leta 1907 v svojem spisu The Criminaloid obravnaval pripadnike višje plasti kot storilce kaznivih dejanj. Z izrazom "kriminaloid" je poimenoval tiste ljudi, ki uspevajo z malopridnim delovanjem, ki pa ga javno mnenje še ni zaznamovalo kot takega. Ti ljudje so pogosto res krivi v očeh zakona, toda glede na to, da niso krivi v očeh javnega mnenja in ne v svojih očeh, se imajo za nekri-13 minalce. Tudi Albert Morris je leta 1935 postavil kriminalu podzemlja nasproti kriminal gornje plasti. Pravi, da pojem "storilci iz gornje plasti" pokriva tisto številno, toda težko določljivo skupino storilcev, ki jim njihov družbeni položaj, inteligenca in tehnika odklonskega ravnanja omogočajo nemoteno gibanje v družbi in so imuni 14 za družbeno obsodbo ali celo družbeni pregon. Vsa omenjena dela pomenijo nekakšen uvod v raziskovanje krimi >'• belega ovratnika, oziroma so v tistem času pomenila prve prikaze v tem pomenu, da kriminaliteta ni lastna le nižjim družbenim plastem. Za prvega pravega raziskovalca kriminalitete belega ovratnika pa v teoriji velja ameriški sociolog Edwin H. Sutherland, ki je v kriminologijo vpeljal tudi pojem "kriminaliteta belega ovratnika". Sutherland in njegovo delo Herman Mannheim je dejal, da bi Sutherland za svoje delo zaslužil 15 Nobelovo nagrado, če bi jo le podeljevali za področje kriminologije . Sutherland je v kriminološko znanost nedvomno vnesel nekaj novega. Z opisom kriminalitete ljudi "visokega družbenega statusa", ki jo je imenoval kriminaliteta belega ovratnika, je opozoril, da odklonskega vedenja ne najdemo samo v spodnjih družbenih plasteh. Sutherland je svoje obravnavanje kriminalitete belega ovratnika začel s proučevanjem statističnih podatkov o kaznivih dejanjih. Opazil je, da statistike kažejo na velik obseg kaznivih dejanj med pripadniki / 3-7 nižjega družbenega razreda in da le malo storilcev (manj kot 2 %) 18 pripada višjim družbenim plastem. Ti statistični podatki so nastali na podlagi policijske in sodne dokumentacije} gre za storilce, ki prestajajo kazen odvzema prostosti zaradi dejanj, kot so vlom, rop, umor in podobna dejanja, torej zaradi dejanj, katerih storilci so le redko pripadniki višjih družbenih plasti. Sutherland je kriminologom očital, da pri postavljanju teorij o odklon- v 19 skem vedenju uporabljajo neprimerne statistične podatke. Kazalo je namreč, da je vsa kriminaliteta strnjena okoli nižjih družbenih plasti in da jo povzroča revščina ter osebne in družbene lastnosti, ki so z revščino povezane, npr. slaboumnost in druge vrste psihopatološke c klonskosti. V predavanju, ki ga je imel Sutherland 27. decembra 1939 v Philad<^ hi ji 2o pred Ameriškim sociološkim društvom, je poudaril, da so koncepcij in razlage odklonskih ravnanj, ki temeljijo na omenjenih statistič- 21 nih podatkih, napačne in zavajajoče. Kriminaliteta namreč dejansko ni tako tesno povezana z revščino in iz nje izhajajočimi psihopato-loškimi in sociopatološkimi okoliščinami. Menil je, da mora iti pravilna razlaga kriminalitete v popolnoma drugo smer. "Konvencionalne razlage kriminalitete izhajajo iz vzorcev, ki so polni predsodkov in ne vsebujejo širokega območja odklonskega vedenja oseb, ki jih ne 22 štejemo v nižji razred". 23 Hipoteza, ki jo je Sutherland predlagal namesto dotedanjih teorij, pravi, da je kriminaliteta belega ovratnika - kot tudi vsa druga kriminaliteta - naučena. Naučena je s posrednim ali neposrednim stikom s tistimi, ki so kako odklonsko vedenje že sprejeli; po drugi strani pa so tisti, ki se "odklonskega vedenja šele učijo", odmaknjeni (oziroma morajo biti odmaknjeni) od ljudi, katerih ravnanje je v skladu z zakonom. Torej imamo dve vrsti ravnanja. Na eni strani tako, ki ni skladno z zakonom, in na drugi strani tako, ki je skladno. Ali bo kaka oseba postala prestopna ali ne, je zelo odvisno od pogostosti njenih stikov z določeno vrsto ravnanja. Sutherland je to imenoval proces di- 24 ferencialne asociacije. S svojo teorijo diferencialne asociacije je hotel pojasniti tako kriminaliteto belega ovratnika kot tudi vso drugo kriminaliteto. Prestopniki belega ovratnika navadno izhajajo iz urejenih družin, živijo v urejenih soseskah, dosežejo določeno izobrazbo in se zaposlijo z nekim idealizmom. Njihov vstop v poslovno življenje pa pomeni prihod tja, kjer je določeno odklonsko vedenje praktično že običaj. Vpeljejo se v ta sistem vedenja in ga sprejmejo, kot to velja za vsako drugo človeško navado. Prestopniki iz nižjih, družbenih plasti pa izhajajo iz okolja, kjer je odklonsko vedenje nekaj vsakdanjega in ga kot takšnega tudi sprejmejo. Čeprav gre tu za dve vrsti ljudi, Sutherland meni, da je bistvo procesa (proces učenja in sprejemanja) za obe vrsti prestopnikov enako^. Drugi proces, ki po Sutherland ovem mnenju pripelje do odklonskega 26 vedenja, je družbena dezorganizacija . Diferencialna asociacija namreč doseže svoj vrh v kriminaliteti zato, ker družba ni primerno organizirana zoper odklonsko vedenje. Na eni strani je zakonodaja, ki s svojimi normativi deluje v eni smeri, na drugi strani pa so druge sile (navadno odvisne od družbenega razvoja), ki delujejo v nasprotni smeri. Sutherland je velik del svojega kriminološkega raziskovanja posvetil proučevanju kriminalitete belega ovratnika. Definiral jo je kot dejanje, ki ga stori spoštovana oseba visokega družbenega položaja v 27 okviru opravljanja svojega poklica (occupation). Sutherland je opozoril na finančne posledice kriminalitete belega ovratnika in dejal, da je denarna škoda kriminala belega ovratnika verjetno nekajkrat večja kot škoda, ki jo povzročijo vsi drugi hudo- 28 delci, kar se navadno pojmuje kot "problem kriminalitete". In še pomembnejše je to, da je "denarna škoda, naj bo še tako visoka, manj pomembna kot škoda, ki jo ta vrsta kriminalitete povzroča družbenim razmerjem. Storilci belega ovratnika kršijo zaupanje, torej ustvarja-jo nezaupanje, to pa znižuje družbeno moralo in zelo povzroča družbeno dez organizacij o. Druga hudodelstva razmeroma malo vplivajo na 30 družbene institucije oziroma na družbeno organizacijo. Pri kriminaliteti belega ovratnika storilci delujejo v okviru svojega poklicnega oziroma poslovnega torišča. Tu pa se pri obravnavi začenjajo spori. Gre za to, ali kriminaliteta belega ovratnika zajema le storilce t.i. gospodarskega kriminala - kriminaliteta v gospodarskem in finančnem poslovanju, "business crime" (to bi bila kriminaliteta belega ovratnika v ožjem pomenu), ali pa pojem zajema tudi d> * ge ljudi, ki nosijo beli ovratnik in izvršujejo odklonska dejanja pri opravljanju svojega poklica (kriminaliteta belega ovratnika v širšem pomenu). Sutherland pravi o tem: "Kriminaliteto belega ovratnika lahko najdemo v vsakem poklicu. To lahko ugotovimo že pri vsakdanjem pogovoru z zastopnikom kakega poklica z vprašanjem, kakšno nepošteno dejavnost 31 lahko najdemo v njegovem poklicu". Sutherland primeroma našteva nekaj dejanj belega ovratnika iz gospodarskega poslovanja (business): - napačen prikaz finančnega stanja družbe, - manipulacije pri menjavi blaga, - poslovno podkupovanje, - podkupovanje javnih uslužbencev, - napačno predstavljanje pri oglaševanju, - poneverba ali zloraba nekaterih skladov, - goljufanje pri teži in meri in napačno sortiranje izdelkov, - davčne goljufije in utaje. Sutherland posega tudi v zdravstvo: - nezakonita prodaja alkohola in mamil, - splav - nezakonite storitve podzemlju, - lažniva poročila in pričanja v primerih nesreč, - skrajni primeri nepotrebnega zdravljenja, - lažni specialisti, - t.i. "fee splitting" (splošni zdravnik napoti svojega pacienta k tistemu specialistu, od katerega bo dobil večjo provizijo). 33 Sutherland omenja tudi kriminaliteto belega ovratnika v politiki. Menim, da je Sutherland hotel s kriminaliteto belega ovratnika zajeti vse tiste storilce, ki dejansko nosijo beli ovratnik, ne le poslovnih ljudi. Res je, da je pri razlagi svoje definicije nadrobneje obravnaval in prikazal predvsem poslovno kriminaliteto (oziroma kriminaliteto belega ovratnika v ožjem pomenu). Zakaj se je tako odločil, ni mogoče zaslediti v nobenem njegovih spisov. Eden izmed vzrokov je nedvomno ta, da je živel in delal v Združenih državah Amerike, te pa so v prvem desetletju tega stoletja dosegle vrh kapitalističnega gospodar- stva. Gospodarska in politična moč je bila v rokah iste elite. Mo- 34 rala poslovnega življenja in pravila proste menjave blaga ter tekmovanje so preprečevali etično in kazensko ocenjevanje ravnanja poslovnih ljudi. Gospodarski uspeh je pomenil priznanje statusa in spoštovanje ne glede na sredstva, s katerimi je bil dosežen. Ujemanje politične in gospodarske moči je že samo po sebi onemogočalo inkriminacijo ljudi tega kroga. Po veliki gospodarski krizi leta 1929 je kopičenje bogastva in s tem tudi ugleda čedalje bolj postajalo predmet kritike. Poslovni ljudje so počasi izgubljali ugled in spoštovanje. Njihova nedotakljivost je počasi postajala predmet kritike in graje, najprej v dnevnem časopisju, kasneje pa so te primere ob- 35 ravnavala sodišča. Vse to je verjetno tudi Sutherlanda spodbudilo k raziskovanju tega vprašanja. Nedvomno pa je priznaval kriminaliteto belega ovratnika tudi na drugih področjih, ne le na poslovnem. In še povzetek Sutherlanaovih misli: 1. Kriminaliteta belega ovratnika je prava kriminaliteta. 2. Kriminaliteta belega ovratnika se razlikuje od kriminalite jega razreda predvsem glede uporabe kazenskega prava, kar prestopnika belega ovratnika nekako administrativno ločuje od drugih prestopnikov . 3. Kriminološke teorije, ki prestopniško ravnanje večinoma pripisujejo revščini in psihopatskim oziroma sociopatskim dejavnikom, povezanim z revščino, so pomanjkljive, kajti prvič izhajajo iz primerov, kjer je bil s predsodki upoštevan družbeno-gospodarski položaj, drugič pa se ne nanašajo na prestopke bele ga ovratnika in niti ne pojasnijo kriminalitete nižjega razreda. 4. Potrebna je teorija prestopniškega ravnanja, ki bi pojasnila tako kriminaliteto belega ovratnika kot tudi vso drugo kriminaliteto. 5. Sutherland pri tem predlaga uporabo teorije diferencialne asociacije in družbene dezorganizacije. Kritike Sutherlandovega dela Sutheriandòv pojem kriminalitete belega ovratnika je odprl novo poglavje v kriminologiji, povzročil pa je razmeroma ostre reakcije. Sutherlanda so kritizirali predvsem; 1# da je pojem kriminalitete belega ovratnika omejil na prestopke višjega družbenega razreda, 2. da je v pojem kriminalitete belega ovratnika zajel prestopke oseb, 37 ki jih ne uvrščamo samo v višji družbeni razred. Odgovor na te očitke je odvisen predvsem od odločitve koga naj uvrstimo v višji družbeni razred. Pojem belega ovratnika je sooiloški pojem, in če bi hoteli biti dosledni, je kritika upravičena. Vendar pa je Sutherland hotel s "svojo" kriminaliteto belega ovratnika povedati nekaj drugega; odklonsko ravnanje ne nastopa le pri osebah iz nižjih družbenih plasti, temveč tudi med "boljšimi" ljudmi, mednje pa poleg višjega družbenega razreda (upper class) spadajo tudi ljudje iz višjega srednjega (upper middle class) in celo tudi iz srednjega razreda (middle class). Tudi slednji navadno nosijo beli ovratnik oziroma so pri izvrševanju prestopnikov bližji ljudem višjega družbenega položaja kot pa prestopnikom iz nižjega družbenega razreda (lower class). Jerome Hall (1945) ugotavlja, da med kaznivimi dejanji in dejanji belega ovratnika obstaja filozofska razlika, in napada Sutherlanda v tem smislu, da naj kriminologi raziskujejo samo dejanja, ki neposredno kršijo kazensko pravo. Paul W. Tappan (1947), pravnik in sociolog je Sutherlanda napadel, ker je brez prave pravne izobrazbe načel pravno vprašanje. Pravi, da pojem kriminalitete belega ovratnika brodi med mejo civilnega in kazenskega prava in s tem ustvarja v kriminologiji "nikogaršnje ozemlje". S časom, pravi Tappan, se bo Sutherlandova definicija razširila in tako zajela ravnanje, ki je daleč za mejami kazenskega prava; območje belega ovratnika se bo povzpelo v praznino, "puhlo in prostrano". "Nekdo zaman išče merila, da bi definiral kriminaliteto belega ovratnika. To je res ravnanje nekoga, ki nosi beli ovratnik. Toda kakšno 30 ravnanje je to?" Burgess (1950) meni, da prestopnikov belega ovratnika ne moremo pojmovati kot prave prestopnike,kajti prestopnik je tisti, ki samega sebe pojmuje kot prestopnika in ga ima tudi družba za takega.'*-0 Caldwell (1956), pravno izobražen sociolog (podobno kot Tappan), meni, da zaradi pojma belega ovratnika lahko obsodimo iznajdljivega poet ovne ga človeka (businessman), neuspešnega delavca, nemoralnega poli * ka, neetičnega zdravnika kot prestopnike, in sicer raje teoretično, a "peresom" (by the stroke of pen), kot pa s prepričljivejšim zakonitim postopkom.'*-1 Donald J. Newman (1958) in Carl H. Quinney (1964) menita, da uvrstitev sestavine "družbeni status" v definicijo ni upravičena, kajti ni v skladu s tipologijo prestopniškega ravnanja samo tega razreda, ko Pa so storilci enakih prestopnikov tudi osebe, iz srednjega in nižjega družbenega razreda (npr. računovodje, bančni uradniki). Trdita tudi, da bi morala biti okoliščina, da je osebam višjega družbenega 42 razreda teže dokazovati krivdo, postranskega pomena. Angleški kriminolog Howard Jones (1956) pravi, da je Sutherland "moralist", ki je skušal madež besede kriminal pripeti na poslovnega moža.'*'* Tudi Herbert Edelhertz (1970), ki je sicer v številnih potezah nadaljeval Sutherlandovo delo, mu očita, da je njegova definicija preozka, ker se omejuje le na protipravna ravnanja oseb iz višjega družbeno-gospodarskega razreda.'*'* Delo drugih avtorjev Čeprav je bilo Sutherlandovo delo v marsičem predmet kritike, so številni avtorji nadaljevali njegovo misel, jo v celoti prevzeli ali pa jo delno preoblikovali. Hartung (1950) opisuje prestopek belega ovratnika kot nasilje (violation) nad pravom, ki ureja gospodarsko življenje. Ta dejanja so storjena v prid firmi, in sicer s strani firme same ali pa njenih zastopnikov 45 pri njihovemu poslovanju. Terstegen (1961) meni, da gre pri hudodelstvu belega ovratnika za asocialno, na bogatitev usmerjeno ravnanje oseb pri opravljanju njihove poklicne dejavnosti, in sicer ob hkratni domnevi zakonitega ravnanja in spoznanju, da njihova skupina nujno uživa ustrezno javno zaupanje. Pri tem se storilci trudijo ostati v okviru zakonitosti ali 46 vsaj navidezne zakonitosti. Block in G-eis (1962 ) predlagata, da bi bilo dobro ločiti dejanja be- 47 lega ovratnika glede na storilca; 1. posamezniki iz prostih poklicev (odvetniki, zdravniki), 2. uslužbenci z dejanji zoper gospodarsko družbo ali podjetje (tu gre za poneverbo), 3. vodilno osebje z dejanji v prid gospodarski družbi ali podjetju. Glinard (1965) pravi, da gre pri kriminaliteti belega ovratnika za dejanja osebe, ki ima visok poklicni položaj, in sicer v zvezi z njenim poslovanjem (poklicnim delovanjem). To so dejanja poslovnih ljudi, politikov, zdravnikov in odvetnikov (lawyers). V ta dejanja so zajeti tudi uradniki raznih sindikalnih organizacij (labor union officiala). Kriminaliteta belega ovratnika pa ne zajema dejanj, kot so umor, rop in podobna, to je dejanj, ki jih lahko stori oseba kateregakoli poklica. Kwan (l97l) meni, da je kriminaliteta belega ovratnika legaina in normativna deviacija storilčeve poklicne vloge. Pri teh dejanjih gre za nelojalno konkurenco, kršitev pravil poklicnega ravnanja ter ogrožanja potrošnikov ali strank. Vse to pa povzroča nezaupanje do posa- 49 meznika ali do kakega kroga ljudi ter do kake ustanove. 50 Francozi imajo kriminaliteto belega ovratnika za tisto antisocialno ravnanje, ki ga sproža volja do obogatitve pri osebah z višjim družbenim položajem ali višjim položajem v poklicu. Te osebe izrabljajo v svoj prid zaupanje, ki ga uživajo vsi pripadniki njihove družbene skupine, izmed katerih velika večina pri svojem delu spoštuje zakonitost. V Nemčiji je poleg Terstegena o kriminaliteti belega ovratnika pisal še V/undolph (1973); pravi, da za kriminaliteto belega ovratnika vsaj s praktičnega stališča veljajo naslednja merila; - oseba na družbeno ugledni stopnji, - prestopnik, ki zbuja videz ugledne osebe, - izraba vpliva za to, da bi se kršili razni pravni predpisi, - storitev nesocialnih, pogosto kaznovanja vrednih dejanj, - motivi: želja po obogatitvi, pridobitev in razširitev gospodarskega vpliva, finančne zadrege, - pri vsem tem gre za zavesten ali nezavesten sprejem oziroma dopuščanje kriminalnih gospodarskih ravnanj, katerih storilci so pomembna 51 podjetja ali ustanove. V jugoslovanski literaturi o kriminaliteti belega ovratnika nimamo skoraj ničesar, večinoma se govori in piše le o gospodarski kriminaliteti. Eden izmed redkih prispevkov k obravnavanju kriminal' vrste je članek "Kriminaliteta belega ovratnika in družbeno nadzorstvo" (l973)^2« Tam pisec članka Janez Pečar pravi, da so kriminaliteta belega ovratnika; - pravne in normativne kršitve, ki jih storilci delajo s pomočjo svoje poklicne dejavnosti, ali pa gre za poklicne odklone, kršitve poklicne etike in podobno; - da gre pri tem za ljudi iz gornjih družbenih plasti, z ugodnejšimi položaji v družbi in poklicu, ki jih po navadi ne štej»' storil- ce kaznivih dejanj ; - da se veliko kršitev te vrste obravnava drugače kot "kriminaliteta modrega ovratnika" in pri tem storilce kriminalitete belega ovratnika (če sploh) zadene drugačna odgovornost, predvsem civilna ali upravna. Izmed prispevkov k obravnavi vprašanja kriminalitete belega ovratnika je treba še posebej omeniti delo, ki ga je opravil Herbert Edelhertz. Kriminaliteto belega ovratnika je nadrobneje razčlenil in jo postavil v določen okvir. Edelhertz (1970) je kriminaliteto belega ovratnika definiral kot nezakonito dejanje ali skupino nezakonitih dejanj, storjenih z nefizičnimi, sredstvi, goljufijo ali prevaro, z namenom pridobiti si denarna sredstva ali druge dobrine, izogniti se plačilu ali drugi odtujitvi 53 premoženja Oziroma si pridobiti poslovno ali osebno prednost. Edelhertz je še nadrobneje razčlenil in izpopolnil svojo definicijo 54 in pravi, da v vsakem dejanju belega ovratnika najdemo tele prvinei 1. namen storiti protipravno dejanje ali doseči neki namen, ki je v nasprotju s pravom ali javno moralo; 2. prikrivanje (ponarejanje ) namena; 3. zanašanje storilca na nevednost ali brezskrbnost žrtve ; 4. privolitev žrtve v transakcijo, ker verjame v njeno resničnost in pravi namen; 5. prikrivanje dejanja a) s preprečevanjem, da bi žrtev spoznala svojo oškodovanost, b) z zanašanjem, da bodo le redke žrtve reagirale na dejanje, po stavile zahtevo po vrnitvi ali zaradi nezadovoljstva ravnale kako drugače, o) s pripravo lažne dokumentacije, organizacijske ali transakcijske fasade, da bi se prikrilo, kar se je zgodilo. Edelhertz je dejanje belega ovratnika na podlagi take določitve raz-55 vrstil takole : 1. dejanja posameznikov v svojo osebno korist, ne v zvezi s poslovanjem (personal crimes); 2. dejanja, ki jih v zvezi s svojim poslovanjem storijo osebe pri opravljanju gospodarskih in denarnih zadev (business), vodenja (government) ali v okviru poklicnega položaja, in sicer v smislu krčitve dolžnosti lojalnosti in zvestobe do delodajalca ali stranke (dejanja zlorabe zaupanja); 3. dejanja, ki so povezana s poslovnimi operacijami, čeprav niso njihov glavni namen (business crimes); 4. dejanja belega ovratnika kot poklic ali kot osrednja poklicna dejavnost (con game s ). Naj omenim nekaj dejanj, ki jih je Edelhertz uvrstil v posamezne sku- , 56 pine : k 1. - pridobitev premoženja s posojili, toda brez namena vračanja, - kršitev davčnih obveznosti, 57 - goljufije s kreditnimi izkaznicami, - goljufije pri socialnem zavarovanju, - neorganizirane in priložnostne goljufije zavarovalnic ; k 2. - poslovno podkupovanje, - bančne goljufije uslužbencev, višjih uradnikov in direktorjev, - poneverbe, - goljufije s pomočjo računalnikov, - drobne tatvine, - sklepanje neprimernih pogodb; k 3. - davčne goljufije, - podkupovanje uslužbencev poslovnega partnerja, - goljufije trgovcev na drobno pri teži in meri, - sporazum med zdravnikom in lekarno za izdajo nepotrebnih receptov, , - poslovno vohunstvo; -Iò- le 4. - zbiranje predplačil za kako dejavnost in goljufije v zvezi s tem, - goljufije v zvezi z dobrodelnimi in verskimi ustanovami, - goljufije pri prodaji zemlje. Edelhertz je ta dejanja naštel samo primeroma in dopušča, da se v njegovo shemo vnesejo še druga dejanja. Nedvomno gre za zanimiv seznam belega ovratnika. Postavi pa se lahko vprašanje, ali ni bil Edelhertz pri določanju teh dejanj preširok. Kot on na eni etranl očita Sutherlandu, da je njegova definicija preozka, bi za Edelhertza lahko veljal očitek, da je njegova definicija preširoka. Dejanj, ki jih Edelhertz uvršča v skupino belega ovratnika, gotovo ne moremo vseh šteti za taka. Vsem tem definicijam kriminalitete belega ovratnika so lastne predvsem tri sestavine: 1. družbeni položaj osebe, 2. gre za dejavnost v zvezi z opravljanjem poklica, 3. motiv je koristoljubje oziroma volja pridobiti kako gmotno ali tudi negmotno korist. Družbeni položaj storilca je gotovo bistvena sestavine definicije kriminalitete belega ovratnika. Storilec je oseba, ki v družbi dosega visok položaj. Pa položaj pa prinaša - spoštovanje, - s spoštovanjem povezano zaupanje. Čeprav nekateri (npr. Newman in Quinney)"^ pravijo, da storilčev družbeni položaj ne bi smel biti sestavina definicije, je prav ta položaj tisto, za čimer se prestopnik belega ovratnika skriva, ta položaj mu omogoča, da družba nanj ne gleda kot na prestopnika in zoper njega ne uporabi pregona. £ri obravnavanju kriminalitete belega ovratnika moramo biti pozorni na to, da gre za dejavnost v zvezi z opravljanjem poklica. Poklic je torej tisti dejavnik, ki daje storilcem posebno priložnost za dejanja. Gre za prestopke, ki so odvisni od posebne priložnosti, t.i. “special 59 opportunity crime s1’. Dejanj, kot so npr. umor, prometni prestopki in druga, tako ne bi smeli šteti med kriminaliteto belega ovratnika, čeprav bi bil storilec lahko oseba visokega družbenega položaja in čeprav je tudi res, da storilcu njegov položaj včasih pomaga tudi pri takih dejanjih (vsaj) kadar gre za družbi manj nevarna dejanja). Motiv pri storilcih dejanj belega ovratnika je koristoljubje, bodisi da gre za gmotno ali pa negmotno korist. Položaj prestopnika belega ovratnika (tako njegov položaj v družbi kot tudi v poklicu) že sam po sebi pomeni tudi ugodne premoženjske razmere. Glede na to bi bila tudi za motive pri kriminaliteti belega ovratnika potrebna nadrobnejša razlaga. Kriminološke teorije, ki preštopniško ravnanje pripisujejo predvsem revščini, pri prestopniškem ravnanju ljudi belega ovratnika gotovo ne držijo. Verjetno je več razlogov, ki povzročijo, da ugleden poslovni človek, zdravnik, advokat ali politik postane prestopnik. Menim, da je Sutherlandova teorija procesa diferencialne asociacije ena izmed teorij, ki lahko pomaga pojasniti pojav kriminalitete belega ovratnika. To še prav posebno velja za prestopniško ravnanje v gospodarskih organizacijah, kjer se novi uslužbenec kaj hitro seznani s t.i. "pravili igre" gospodarskega poslovanja; ta pravila pa so večkrat v nasprotju z moralo oziroma dobrimi poslovnimi običaji, če že ne z zakonom. 2.1.2. Gospodarska kriminaliteta V jugoslovanskem prostoru je bilo o gospodarski kriminaliteti že veliko rečenega in zapisanega, medtem ko o kriminaliteti belega ovratnika nimamo skoraj nobene razprave. Podobno velja za nemško literaturo; ta je za gospodarsko kriminaliteto najobsežnejša. Pri obravnavanju gospodarske kriminalitete pisci nemalokrat obravnavajo tudi kriminaliteto belega ovratnika, vendar gre tu pogosto za napačno terminologijo. Kot primer take obravnave naj omenim stavek: "Da bomo Sutherlandovo definicijo pojma gospodarska kriminaliteta, ki ga je poimenoval"kriminaliteta belega ovratnika", laže razčleni- 60 li ..." Sutherland je v svoji definiciji nedvomno mislil tudi na gospodarsko kriminaliteto, vendar "tudi" in ne "samo". Podobno, vendar v nasprotni smeri, nekateri pisci pri obravnavi kriminalitete belega ovratnika pod tem pojmom mislijo na gospodarsko kriminaliteto (v tem primeru bi šlo za kriminaliteto belega ovratnika v ožjem pomenu). Tako npr. Hartung obravnava kriminaliteto belega ovratnika kot kršitev pravil, ki urejajo gospodarsko poslovanje;6^ Enako npr. Olinard62, Oreseey6^ in drugi. Kje so začetki obravnavanja gospodarske kriminalitete, je težko reči. Max Grtinhut je že leta 1929 govoril o kazenskopravnem varstvu gospodarskih koristi. Vendar gre pri tem piscu za varstvo koristi kapitalista kot posameznika pred državnim vmešavanjem v njegovo kopičenje 64 kapitala. Izraz gospodarsko kazensko pravo pa je prvi uporabil Max Alsberg. Spoznal je novo vlogo države v gospodarskem življenju in je pred znanost in zakonodajo postavil zahtevo po sistematičnem obravnavanju gospodarskega kazenskega prava. S tem pojmom je mislil posamezne določbe, ki so se nanašale na podjetnike, borzo, borzne akcije in delno na stečaj, medtem ko se je popolnoma izognil obravnavi vsebine gospo- 65 darstva in njegovi vlogi v družbenih procesih. Sele Curt Lindemann je dal gospodarskemu kazenskemu pravu določeno vsebino in obliko. V svojem delu je izhajal od gospodarstva določene države in ga imel za objekt kazenskopravnega varstva. Leta 1932 je podal naslednjo definicijo gospodarskega prava: "Gospodarsko kaznivo dejanje je vsako kaznivo ravnanje, ki je usmerjeno zoper gospodarstvo določene države ali zoper njegove funkcionalno pomembne veje. Gospodarsko kazensko pravo je glede na to vsota kazenskih zakonov, katerih objekt varstva je gospodarstvo določene države 66 ali njegove funkcionalno pomembne veje in ustanove". Iz te definicije izhajajo tudi številne sodobne definicije gospodar skega kazenskega prava. Vendar Lindemann v svoji definiciji ni nadrobneje določil, kaj je gospodarstvo določene države oziroma katere so njegove funkcionalno pomembne veje. Nedvomno gre za gospodarsko ureditev določene države, torej za določena družbeno-gospodarska raz-6 7 merja. Vsebine teh razmerij pa Lindemann ni skušal določiti in je tako ostal na formalnopravni določitvi varstvenega predmeta gospo- 68 darskega kazenskega prava. Preden preidemo na gospodarsko kriminaliteto v jugoslovanskem pravu, el oglejmo še nekaj novejših poskusov določitve pojma kriminalitete te vrste. Večina nemških piscev (Niggemeyr, Bertling, Felmy, Schmelder in Terstegen) definira gospodarske delikte kot kazniva dejanja, ki so bila storjena s pomočjo gospodarskega ugleda ali ugleda v družbi, in sicer z zlorabo oblik in možnosti veljavnega prava ali z zlorabo običajev in uzanc, ki v gospodarskem življenju temeljijo na povečanem zaupanju. Ta dejanja glede na način storitve in učinek ovirajo ali ogrožajo gospodarsko življenje in gospodarsko ureditev v celoti, ne 69 samo koristi posameznikov. Ochs (1964) je gospodarsko kriminaliteto definiral kot predvsem poklicen, na široko razširjen kriminalni pojav našega časa v gospodarskem življenju; pri tem storilci niso poklicni prestopniki, družbeni posebneži, temveč gre vseskozi za poprej še nekaznovane ljudi iz meščanske plasti; škoda je zelo velika, dokaz krivde zlasti subjektivno težaven; oškodovanci so bodisi iz malomarnosti, slepe zaupljivosti ali lakomnosti pogosto v bistvu sami sokrivi, da so se posamezna 70 prestopniška ravnanja posrečila. Walter Zirpins (1958) trdi, da so gospodarski delikti vsi tisti delikti, ki so namenjeni zoper kazenske določbe za varstvo gospodarske ureditve, zasebnega gospodarskega življenja ali državnih gospodaren-koristi. Pravi, da so gospodarski prestopki tudi kršitve splošnih kazenskih določb, če se s takim ravnanjem prizadeva h gospodarskemu 71 uspehu z določenimi sredstvi gospodarjenja in metodami. Zirpins in Terstegen (1963) definirata gospodarske delikte kot kazniva dejanja če in kako daleč lahko vplivajo na gospodarsko ure- ditev, to se pravi, jo motijo ali ogrožajo, s tem pa načenjajo zaupa-nje, na katerem temelji vsakokratna gospodarska ureditev. S takim ravnanjem si je storilec pri opravljanju svojega poklica pridobil ali si je vsaj želel pridobiti prednost zase ali za svoje podjetje.^ Zirpins (1972) kasneje piše, da kot gospodarsko prestopna obravnavamo vsa tista ravnanja, ki so nasprotna ravnanju in predstavi urejenega trgovca v njegovem normalnem trgovskem življenju. Taka ravnanja lahko prek oškodovanja posameznikovih koristi ogrožajo in podirajo gospodarsko življenje ali vso gospodarsko ureditev.^ Nekoliko podrobneje je pojem gospodarske kriminalitete razčlenil 75 Karl-Dieter Opp v svoji Sociologiji gospodarske kriminalitete.(1975):, - Gospodarsko kriminaliteto imenujemo tisto protizakonito dejavnost, katere subjekti so pripadniki gospodarskih organizacij (redkeje so to lastniki sami), ki ta dejanja opravljajo z namenom, da bi zmanjšali stroške podjetja in (ali) zvišali njegov dohodek, oziroma preprečili zmanjšanje tega dohodka. - Gospodarsko kriminaliteto imenujemo tisto protizakonito dejavnost, katere subjekti so pripadniki gospodarskih organizacij (redkeje so to lastniki sami), ki ta dejanja opravljajo z namenom, da bi zmanjšali pasivo podjetja in (ali) povečali (oziroma vsaj ne zmanjšali) aktivo. - Gospodarsko kriminaliteto imenujemo tisto protizakonito dejavnost, katere pripadniki so subjekti gospodarskih organizacij (redkeje so to lastniki sami), ki ta dejanja opravljajo z namenom, da se v okviru 76 njihovega gospodarskega delovanja ne bi držali prispelih obveznosti. V jugoslovanski literaturi so skušali izdelati enoten sistem inkriminacije gospodarskih kaznivih dejanj. V razpravah sta se pokazali predvsem dve koncepciji: - prva je izhajala od subjekta kaznivega dejanja; odločilno je, kdo je storilec kaznivega dejanja, oseba v gospodarstvu ali oseba zunaj njega; - druga koncepcija je izhajala od objekta kaznivega dejanja: za objekt so vzeli gospodarsko ureditev in za gospodarsko kaznivo dejanje to- 77 rej vsak neposreden napad na to ureditev. Tu je treba omeniti tudi Tahovičev poskus delitve inkriminacij kaznivih dejanj iz XIX. poglavja prejšnjega KZ (sedaj XVIII. poglavje KZ SFRJ in XIV. poglavje KZ SRS). Tahovic je gospodarska kazniva dejanja delil na (l96l):78 - splošna: to ao tista gospodarska kazniva dejanja, ki se lahko storijo v vsaki gospodarski panogi ali pri vsaki gospodarski dejavnosti) - posebna: to so tista gospodarska kazniva dejanja, ki se lahko storijo samo v določenih gospodarskih panogah ali pa pri opravi •>1 določene gospodarske dejavnosti. Tahovic to skupino nadalje deli na kazniva dejanja v zvezi s trgovino in proizvodnjo, kazniva dejanja v zvezi s poljedelstvom, varstvo gozdov, živine, stanovanjskega sklada, rastlin, lova in ribolova ter 79 kazniva dejanja zoper gospodarski promet. Zanimivo koncepcijo delitve gospodarskih kaznivih dejanj je podal 80 Vladimir Bayer. Pri tem je hotel poudariti posebnosti jugoslovanskega kazenskega prava in je iz svoje delitve izvzel vsa tista dejanja, ki niso tipična za socialistično družbeno ureditev. Bayer zavrača delitev gospodarskih kaznivih dejanj glede na gospodarske panoge. Meni da je treba merila za delitev oblikovati po družbenem pomenu (torej s sociološkega stališča). Njegova delitev predvideva naslednje vrste gospodarskih kaznivih dejanj: 1. kazniva dejanja, namerjena zoper načela socialistične organizacije ljudskega gospodarstva: čl. 218a (155 KZ SRS), 226 z 234 (147 KZ SRS), 226b (151 KZ SRS), 226c (149 KZ SRS) in 228 (135 KZ SRS)) 2. kazniva dejanja, ki lahko povzroče motnje v gospodarstvu: čl. 213a (čl. 128 KZ SRS); 3. kazniva dejanja poškodovanja dobrin v družbeni lasti: čl. 220 (čl. 181 KZ SRS)) 22 4. kazniva dejanja, s katerimi odgovorna oseba v gospodarski organizaciji oškoduje koristi svoje lastne organizacije: 51. 213 (51. 127 KZ SBS), 217/1 (130 KZ SRS) in 218 (131 KZ SRS); 5. kazniva dejanja, s katerimi odgovorna oseba v gospodarski organizaciji oškoduje koristi kake druge organizacije: 51. 213b (140 KZ SRS), 217/2; 6. kaznivo dejanje odgovorne osebe v gospodarski organizaciji, storjeno z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist lastni organizaciji: 51. 213o (132 KZ SRS). Ta koncepcija izhaja iz objektivnih meril, vendar gre za objf< ne prvine v njihovem družbenem (sociološkem) pomenu, torej se kiasifika-cija opira tudi na subjektivno prvino storilčevega namena. (1962-63) Ivoševic je na podlagi vsebine gospodarske kriminalitete in objekta napada8^ podal naslednjo definicijo gospodarske kriminalitete:8^ "Gospodarska kriminaliteta je tisto poseganje v socialistična družbenogospodarska razmerja, ki vsebuje lastnosti kaznivega dejanja, gospodarskega prestopka ali prekrška in ki je storjeno pri opravljanju gospo-darsko-finančne dejavnosti kot tudi sploh pri upravljanju, poslovanju, razpolaganju fizičnih in pravnih oseb z družbenim premoženjem in njegovim varovanjem. Oglejmo si še klasifikacijo gospodarske kriminalitete, ki jo je podal Bordevic. Gospodarsko kriminaliteto obravnava: 1. v najširšem pomenu; tedaj vsebuje vsa tista kriminalna ravnanja, ki so kakorkoli že namerjena zoper gospodarstvo,gospodarsko ureditev in njeno delovanje ali zoper dobrine, ki so pomembne za gospodarstvo; Bordevič v to skupino uvršča poleg kaznivih dejanja zoper gospodarstvo še nekatera druga, npr. zoper ljustvo in državo, zoper delovno razmerje, zoper družbeno premoženje, zoper uradno dolžnost, pogoj pa je, da so ta dejanja namerjena tudi zoper gospodarstvo, oziroma so bila storjena pri gospodarskem poslovanju ali v zvezi z njim; sem šteje tudi prestopke; to bi bila gospodarska kriminaliteta v širšem pomenu; 2. v ožjem pomenu; zajemala bi kriminalno dejavnost v samem gospodarskem poslovanju ali v zvezi z njim; ta dejavnost je namerjena zoper gospodarsko ureditev in njeno pravilno delovanje ali pa je usmerjena na družbeno premoženje v zvezi z delom v gospodarskih organizacijah ; Bordevic uvršča sem vsa kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki so povezana z gospodarskim poslovanjem, pa tudi druga kazniva dejanja, ki se dogajajo ob gospodarskem poslovanju ali v zvezi z njim, npr. poneverba, tatvine v delovnih organizacijah; tudi prestopniki so uvrščeni v to skupino; Sordevid to imenuje kriminaliteta v gospodarstvu. 3. v najožjem pomenu; gospodarska kriminaliteta je samo tista vrsta odklonskih dejanj v gospodarstvu, ki se še dogajajo ob gospodarskem poslovanju samem. Vse to pa je navsezadnje usmerjeno zoper gospodarsko ureditev in njeno pravilno delovanje ; tako določen pojem gospodarske kriminalitete bi vseboval samo tista kazniva dejanja, ki se nanašajo na gospodarsko poslovanje; tudi gospodarski prestopki spadajo sem; to je gospodarska kriminaliteta (v o pomenu).8'* (1969) "V. Damjan (1970) izhaja s stališča sodne prakse in pravi, da med kriminal v gospodarstvu štejemo vsa tista kazniva dejanja, s katerimi 86 se kakorkoli že oškoduje gospodarstvo oziroma družbeno premoženje. 2kidi Lamut (1973) upošteva sodno prakso in pravi, da se pod pojmom gospodarskega kriminala razume vsak napad na družbeno premoženje in na gospodarstvo sploh, naj pride iz katerekoli strani, ali od storil- 87 oev v delovnih organizacijah ali zunaj njih. Janez Pečar ugotavlja, da gre pri gospodarski kriminaliteti za mo-ralno-etično, poklicno odklonsko in kriminalno ravnanje posameznikov iz določenih, navadno višjih plasti naše družbe, ki v razgibanem družbeno-gospodarskem življenju opravljajo dejanja, ki pogosto pomenijo zvijačno in protipravno prilaščanje raznih dobrin in vrednosti. Be-te si pridobivajo bodisi zase bodisi za ožje skupine, tako da se Posamično ali v skupinah na različne načine lotevajo izigravanja, obhajanja in kršenja pravil vedenja in ravnanja (1973)• Peter Kobe (1974) pravi, da bi za definiranje gospodarskega kaznivega dejanja lahko uporabili kot izhodišče hipotezo, da gre za poseg (napad) na družbeno lastnino kot temeljno družbeno-gospodareko razmerje, da gre za osebo (fizično ali pravno), ki ji je zaupano upravljan z družbenim premoženjem v pomenu gospodarjenja ali pa vsaj v ne p v ni zvezi z njim. Kobe ta dejanja uvršča med intelektualna kazniva dejanja kajti gre za ravnanje, ki od storilca terja predvsem umsko 90 prizadevanje. Pri sistematiki kazenskopravnih inkriminacij je treba najti skupni imenovalec, t.i. posebni objekt kaznivega dejanja, ki je konkretizacija t.i. splošnega objekta kaznivega dejanja. Splošni objekt je družbeno razmerje oziroma vsota vseh družbenih razmerij, posebni objekt je določena skupina družbenih razmerij. Splošno družbeno razmerje ni vedno neposredno vidno, vendar ga opazimo skozi njegov materialni izraz. Pri gospodarskih kaznivih dejanjih je splošno družbeno razmerje druž- 91 bena lastnina, katere materialni izraz je družbeno premoženje. Kaznivo dejanje je poseg v družbeno lastnino v smislu napada na družbeno premoženje. Vendar ni vsak napad na družbeno premoženje že gospodarsko kaznivo dejanje. Potrebna je še ena prvina, posebna lastnost sto- 93 rilca in njegovo posebno razmerje do sredstev v družbeni lastnini. Pri gospodarskih kaznivih dejanjih gre v tem pomenu za odgovorno osebo, ki ji je zaupano upravljanje z družbenim premoženjem v pomenu gospodarjenja ali pa vsaj v neposredni zvezi z njim. Povezovanje objektivnih in subjektivnih meril pri klasifikaciji gospodarskih kaznivih dejanj smo videli že pri Bayerju. Tudi Kobe je opozarjal, da motiva in smotra za kriminalno ravnanje, čeprav sta kot subjektivni kategoriji manj primerna za delitev gospodarskih kaznivih 94 dejanj, ne smemo že a priori zavreči. Gre predvsem za delitev gospodarskih kaznivih dejanj, s katerimi hoče storilec zadostiti svojim lastnim interesom, in sicer: - v škodo organizacije, za katero dela, in družbe; - v škodo druge organizacije, vendar v prid svoji organizaciji; - z dejanji, kjer na prvi pogled ni neposrednega oškodovanca, so pa škodljiva in nevarna za splošne družbene koristi.^ Podobno je skusal tudi Srzentic določiti tri temeljne skupine gospo- 96 darskih kaznivih dejanj ; - v prvi skupini so dejanja, povezana z zlorabo zaupanja; - v drugi skupini gre za dejanja goljufije : - v tretji skupini gre za kršitev raznih predpisov, predvsem tistih o delitvi dohodka. Glede na storilčev motiv deli gospodarska kazniva dejanja tudi 97 Davidovid. Deli jih na dve vrsti: v prvo šteje dejanja, pri katerih storilec ravna z namenom pridobiti si premoženjsko ali kako drugo korist, in sicer v škodo družbenega premoženja ali veljavne gospodarske ureditve; v drugo vrsto pa šteje dejanja, pri katerih storilec ravna z namenom pridobiti korist za svojo ali drugo gospodarsko organizacijo ali za družbeno-politično skupnost. Kobe (1975) je na podlagi prej povedanega vzel za delitev gospodarskih kaznivih dejanj objektivno prvino, kot dopolnilno merilo pa tudi sub-jektivno prvino. Pravi, da pojem gospodarsko kaznivo dejanje, temelječ na objektivnih prvinah, vsebuje tri kategorije : 1. napad na družbeno lastnino v zvezi z upravljanjem družbenega premoženja, 2. napad na celotno gospodarsko ureditev ali na kak njen pomemben del, 3. kršitev za naše gospodarsko življenje pomembnih zapovedi in prepovedi, ki določajo kako ravnanje v gospodarstvu. Kot rečeno, je Kobe vzel za dopolnilno merilo še subjektivno prvino . 99 in tako razdelil gospodarska kazniva dejanja na: dejanja, ki so namerjena zoper temeljna družbeno-gospodarska razmerja in z njimi skladna načela organizacije gospodarstva; 2. dejanja, ki povzročajo (ali bi lahko povzročila) hujše motnje v gospodarskem življenju in pomenijo za gospodarstvo kršitev bistvenih perceptivnih in prohibitivnih norm; 3» dejanja, s katerimi odgovorna^6ki. jim je zaupano upravljanje z družbenim premoženjem,to premoženje oškodujejo; 4. dejanja, pri katerih subjekt v gospodarskem poslovanju želi iz egoističnih pobud protipravno in nezakonito ter v škodo lastne delovne organizacije, doseči koristi zase ali za druge posameznike; 5• dejanja iste vrste in iz enakih pobud, vendar v škodo druge organizacije, ali takšna dejanja, storjena v korist lastne organizacije; 6. dejanja, pri katerih želi oseba v gospodarskem poslovanju doseči koristi za lastno organizacijo v škodo širše družbene skupnosti, Prav tako iz egoističnih pobud, protipravno in nezakonito. 2.1.3. Kriminaliteta belega ovratnika in gospodarska kriminaliteta Kriminaliteta belega ovratnika in gospodarska kriminaliteta imata nedvomno nekatere skupne lastnosti, vsaj kadar mislimo na gospodarsko kriminaliteto v ožjem pomenu besede. Predvsem gre - za dejavnost v zvezi z opravljanjem poklica, - za zlorabo in kršitev zaupanja, ki je povezano s storilčevim poklicnim in družbenim položajem, - za storilčev visok ali vsaj višji družbeni položaj. Skušajmo razmerje med tema vrstama kriminalitete ponazoriti s shemo: Gospodarska kriminaliteta Kriminaliteta v zvezi z opravljanjem po- / klica beli / ovratnik / npr. / upr. direk- torji, vodilno osebje \niž ji uslužbenci Na eni strani imamo kriminaliteto v zvezi z opravljanjem poklica (occupational crime).100 Tu gre za dejanja, kjer storilci izrabljajo prednost, ki jim jo daje njihov poklic. Že Quinney je opozoril, da prednosti svojega poklica jasno izrabljajo za kriminalne namene tud> nekateri drugi kriminalci, ki ne spadajo v kategorijo belega ovrat- .. 101 mka. Tudi kriminaliteta belega ovratnika je vrsta kriminalitete v zvezi z opravljanjem poklica. Sem spada tudi del gospodarske kriminalitete. Na drugi strani imamo gospodarsko kriminaliteto. Ta je sestavljena iz dejanj: - storilcev belega ovratnika (vodilno osebje), - drugih storilcev, ki so dejanje storili v zvezi z opravljanjem poklica (dejanje te vrste je npr. poneverba), - iz vseh drugih dejanj, katerih storilci niso delovali v okviru opravljanja poklica, so pa povzročili škodo gospodarskemu redu družbe. Že nekateri tuji pisci so nakazovali razliko med kriminaliteto belega ovratnika in gospodarsko kriminaliteto (ali poslovno kriminaliteto - "business crime")* Tako se Jean Cosson sprašuje, ali se izraza poslovna kriminaliteta in gospodarska kriminaliteta ne prekrivata. Misli, da gospodarskega prestopništva ni treba povezovati samo s 102 poslovnim življenjem, in pravi, naj bi bil pojem gospodarska kriminaliteta ožji. Vendar mislim, da je ravno nasprotno. Pojem gospodarska kriminaliteta naj bi bil širši in poslovna kriminaliteta naj bi bila njen del.'*'0'' Poslovno kriminaliteto bi lahko določili kot tisto vrsto kriminalitete, ki je enaka kriminaliteti belega ovratnika v gospodarstvu. Gre za nemoralno ravnanje poslovnih ljudi, ki skušajo v prid svoji delovni organizaciji (in s tem posredno tudi v svojo korist) izigravati predpise, ki urejajo gospodarsko življenje. Na koncu še nekaj besed o pomenu kriminalitete belega ovratnika za našo družbo. Res je, da je nevarnost gospodarske kriminalitete večja, predvsem glede gmotnih posledic. Vendar ne bi smeli podcenjevati kriminalitete belega ovratnika, to je tistega njenega dela, ki je bil doslej v naši literaturi precej zanemarjen. Mislim na to vrsto kriminalnosti zunaj gospodarskega poslovanja. Tudi dejanja zdravnikov, advokatov in podobnih poklicev lahko kaj kmalu pokažejo svoje nevarne strani. Gmotna škoda res ni tako velika, toda moralne posledice so lahko večje kot pri drugih vrstah kriminalitete, vštevši gospodarsko. Opombe Kobe in sodelavci, Gospodarska kazniva dejanja, s. 56 2 Izmed novejših raziskav glej S. Shapiro. A Background Paper on White Coliar Crime. 3 Samo nemški pisci so do leta 1975 izdali okoli 746 del. Več o tem glej Berckhauer, V/irtschaftsdelinquenz. Kobe in sodelavci, Gospodarska kazniva dejanja, s. 56 ^ 0 tem glej tudi delo pod l) in 4). 6 Npr. Goff in Reasons. 7 Poklicna kriminaliteta je tista vrsta dejavnosti, kjer je za storilca opravljanje prestopkov vir preživljanja Storilci poslovne kriminalitete lahko tudi pripadajo belemu ovratniku, vendar pojma zaradi tega ne smemo enačiti ^ V/irtschaftskriminalitSt (v/eise-Kragen-KriminalitSt). 0 Seveda gre pri taki obravnavi "kriminala kapitalistov" za popolnoma drugačno lotevanje, kot sta ga do tega kriminala imela npr. Marx in Engels. Hill ne napada kapitalistične družbene ureditve kot take in brani "poštenega" kapitalista. Marx in Engels pa s "kriminalom kapitalistov" razumeta nekaj drugega. Pod tem pojmom obravnavata samo vsebino takratne družbene ureditve ter govorita o "izprijenem, notranje razjedenem razredu". (Glej o tem Milutinovič, Kriminologija, druga, izpopolnjena izdaja, Savremena administracija, Beograd 1976, s. 130, 131 in druge ; glej tudi Marx-Engels, Izbrana dela, 1. zvezek, Cankarjeva založba, Ljubljana 1977, npr. s. 223, 230, 865). ^■''Schneider, s. 88 12 Ross, The Criminaloid ^Ross, s. 30 14 Morris, s. 35 15 Schneider, s. 88. Tudi Gennaro, Vetere, s. 306 16 Sutherland je kriminaliteto belega ovratnika prvič omenil na predavanju, ki ga je imel pred Ameriškim sociološkim društvom decembra lQ^r' 17 Statistični podatki veljajo za ZDA TO Sutherland, White Coliar Criminality, s. 38 19 Prav tam, s. 39 20 Predavanje je izšlo v American Sociologica! Beview, Februar 1940, s. 1 - 12 21 19 Sutherland, opomba pod 22 Prav tam 23 Prav tam 24 Prav tam ^Prav tam 26 Prav tam 27 Shapiro, s. 5 28 Sutherland, White Coliar Criminality, s. 42 29 Tako kasneje tudi Pečar, Kriminaliteta belega ovratnika in družb« nadzorstvo "^Sutherland, opomba pod^® 31 Sutherland, prav tam, s. 40 32 Sutherland, prav tam, s. 42. Glej tudi Reid, s. 218 33 Sutherland, prav tam, s. 43 34 Ta pravila bi lahko imenovali tudi "pravila igre" 35 Glej o tem Gennaro, Vetere 36 Sutherland, White Celiar Criminality, s. 49 ^Manheim, s. 30-32 38 Bloch, Geis, s. 400 39 Tappan, Who is thè Criminal 40 Bloch, Geis, s. 400 41 Prav tam, s. 399 42 Gennaro, Vetere, s. 307 ^Clinard, Sooiology of Deviant Behavior, s. 216 l Edelhertz, s. 17 ^Hartung, White Coliar Offenees, s. 154 ^Terategen, cit. po Rimann, V/irtachaftakriminalitSt 48, Bloch, Geia, s. 402 Clinard, Sociology of Deviant Behavior, s. 216 ^Kwan, a. 437 50 Mergen, s. 265 ■^Wundolph, Die Wirtschaftskriminalitat, a. 353 52 Pečar, Kriminaliteta belega ovratnika in družbeno nadzorstvo, £ 53 Edelhertz, a. 3 54 Edelhertz, a. 12. Glej tudi Shapiro, s. 30, Re id, a. 222 55 Edelhertz, a. 14 ^Edelhertz, a. 73-75 57 Tu gre npr. za Dinera, Europe Gard, in podobne 58 42 Glej opombo pod in beaedilo pred opombo 59 Gennaro, Vetere, s. 308 60 Gennaro, Vetere, a. 304 ^Aubert, a. 176 6201inard, cit. po Kwan, a. 437 ^Prav tam 6^Ivoševic, s. 158 65 Prav tam, a. 159 66_ Prav tam Prav tam Prav tam Prav tam, a. 160 Oche, a. 81 . 26 ^Ivoševič, s. 160 72 Berckhauer, Wirtschaftskriminalitat in Deutschlarri, s. 816 73 Prav tam, s. 818 74 Zirpins, Wirtschaftsdelinquenz, s. 186 75 Opp, Soziologie der Wirtschaftsdelinquenz 76 Prav tam, s. 45, 46, 47 77 Kobe, Sistematika prevrednih krivičnih dela..., s. 151 78 Tahovič, cit. po Kobe, prav tam Taksna klasifikacija je znana tudi v sovjetski literaturi (op Kobe, prav tam) 80 Bayer, cit. po Kobe, prav tam, s. 153 81 Kobe, prav tam} glej Kobe in sod., Gospodarska kazniva dejanja, s. 159, 160 82Kobe, prav tam "Objekt gospodarske kriminalitete so družbenogospodarska razmerja, sicer ne v svoji vseobsežnosti, temveč le kadar so napadena z opravljanjem gospodareko-finančne dejavnosti, kot tudi sploh pri upravljanju, poslovanju, razpolaganju in varovanju družbenega premoženja", (ivosevic, s. 171) 84 ' Ivosevic, s. 171 85 Bordevic, Sistem privrednih delikata, s. 530 86 Damjan, Kriminaliteta v gospodarstvu in ukrepi za njeno preprečevanje, s. 234 87 Lamut, Posvetovanje o poslovnem kriminalu, Ljubljana 1973 88 Pečar, Kriminaliteta belega ovratnika in družbeno nadzorstvo, s. 25 89 Kobe in sod., Gospodarska kazniva dejanja, s. 62 90b Prav tam 91 Kobe, Sistematika privrednih krivičnih dela..., 92 Prav tam, s. 157 s. 156 93 Prav tam 94 Kobe in sod., Gospodarska kazniva dejanja, s. 147 95 Kobe, Sistematika..., s. 154 in Kobe in sod., Gospodarska kazniva dejanja, s. 147 96 Srzentic, cit. po Kobe, Sistematika..., s. 154 97 Davidovic, cit. po Kobe, prav tam 98 Kobe, Sistematika..., s. 158 99 Prav tam 1'00Poudariti je treba, da tu ne gre za t.i. poklicno kriminaliteto ‘L01Clarke, s. 121 102 Gennaro, Vetere, s. 309 Tako tudi Lamut, Posvetovanje o poslovnem kriminalu 2.2. Teoretična izhodišča v zvezi z nevtralizacijsklmi tehnikami (obramba pred krivdo) - Janez Pečar Kriminološke teorije skušajo dolca j različno pojasnjevati bodisi kriminaliteto - kot celoto, bodisi posamezne vrste dejanj pogosto odvisno od določenih izhodišč ali znanosti, ki jih uporabljajo za lotevanje kakega družbenega ali posameznikovega vedenjskega pojava. Ena izmed takih je tudi teorija o nevtralizaciji, ki naj zaradi človekovega sramu, krivde in podobnih čustev, največkrat po dejanju, razlaga dojemanje lastnega vedenja in obrambo tega vedenja tudi za opravičevanje pred seboj in pred drugimi. Razlogi za pojasnjevanje kakega vedenja so lahko tudi konvencionalni in v družbi navadni, pogosti, sprejemljivi in razširjeni in neredko pomenijo tudi pričakovano vedenje kljub majhnemu odstopanju. S tem v zvezi so tudi razumljivi, ne da bi se moral posameznik zaradi odgovornosti za ravnanje (še posebno takrat, če gre za "legitimno racionalizacijo za nelegitimno vedenje11'1") pred kom opravičevati. Drugače pa je, če ne gre za to in prav v tem dobiva teorija o nevtralizaciji svoj smisel, še posebno, če jo preverjamo na področju določenih vrst kaznivih dejanj zlasti na škodo našega gospodarstva in v družbenih razmerah, kakršne so naše. Preden se lotimo empiričnega raziskovanja je najbrž tudi potrebno krajše teoretično izhodišče za razumevanje teorije potem, ko smo v prvem delu raziskave pojmovno opredelili nekaj pojavnih oblik vedenja glede na kriminal belega ovratnika in kriminal povezan s poklicem, predvsem v višjih družbenih plasteh. 2.2.1. Krivda Občutek krivde je človeško čustvo, ki je hkrati odgovor ra neke razmere najpogosteje v odnosu do drugih ali do nekega ravnanja, ki ga je posameznik storil. Zato je "čustvo krivde v jedru nekaj nezdravega, motnja, ki jo moramo odpraviti"$"čustvo krivde, je učinek učenja in o ga je zato treba po istih načelih učenja zopet odučiti". S krivdo najpogosteje označujemo stanje, ki izhaja iz splošnih vedenjskih norm, zlasti še, če so le-te sankcionirane. V sociološkem in pravnem smislu nastaja krivda ob kršitvah skupinskih norm, ne glede na to, ali so to pravne ali kake druge, do katerih je prišlo s socializacijo v človeškem vedenju od rojstva dalje. Zato je krivda tudi občutek nepravilnega in neustrezne^ ravnanja, prepovedanega delovanja, prestopka, prekrška itd. Pogoj, da se pri človeku pojavlja to čustvo "je spoznanje, da lastna dejavnost ni skladna s pravi ?» 3 ali moralnim ali etičnim delovanjem, ki ga položaj zahteva". Krivda obsega zavedanje predvsem treh sestavin: - kršitve predpisanih oziroma določenih vedenjskih norm - zavestjo odgovornosti za tako kršitev, in - vednosti o kazni, ki jo lahko uveljavlja država, družba, skupina, posamezniki in podobno. Dojemanje krivde je različno, lahko gre za lažje ravni, ki jo izražamo s tem, da rečemo, da je nekoga "pekla vest" ali pa v drugi skraj- 4 nosti za agonijo vesti, ki pomeni neskončno mučenje. Vedno pa iščemo vire občutkov krivde v človekovem vrednotenju pravilnega od nepravilnega ali pravilnosti in nepravilnosti njegovih ravnanj. Dejstvo, da tako vrednotimo svoje ravnanje in ugotavljamo kršitve svojih (ali splošnih) moralnih načel, pogojuje občutke krivde. S tem v zvezi pa nastajajo veliki razločki v dojemanju krivde (in odgovornosti) prav glede na naš namen in sicer, kako posameznik razumeva vzročnost občutkov krivde. To še toliko bolj, ker je iz kriminalne psihologije poznano, da prenekateri devianti s ponavljanjem kršitev zgubljajo občutke krivde, kar bi lahko veljalo za storilce iz navade (ki sprejemajo kriminalen način ravnanja v tolikšnem obs« gu, da jim to postaja njihov življenjski vzorec) in za poklicne (le-ti sprejemajo kriminalnost z njeno subkulturnostjo ter znanje in sposobnosti v kriminalu - kot poklic in s tem vir preživljanja -če ne še dosti več). Zato gre, kot pravijo v psihologiji, za objektivizaoijo krivde. Po eni plati ustvarja krivdo posamezno ravnanje, ki pa ni posebnost človekovega 11 jaz" marveč ima obrambni pomen, po drugi (kot skrajnosti) pa se krivda doživlja kot m palca "jaz" in kot zla narava posameznika. Slabo ravnanje ne pripada le posamezniku, marveč je njegov proizvod. Slab je namreč sam človek. Med tema dvema skra j nos tima pa je polno odtenkov in različnih občutkov krivde, ki so tudi povezani z vprašanjem njihovega odstranjevanja ali samoobrambe in opravičila. V zvezi s krivdo velja omeniti še nekaj možnosti: - včasih kršitve pomenijo tudi zadovoljstvo zlasti kadar gre za upiranje kaki avtoriteti (pravu) ali dogovorom, ki jih kršitelj ne šteje za pametne, dobre (npr. pri gospodarjenju), ekonomične, učinkovite in podobno, - s kolektivizacijo in skupinskim odločanjem (zlasti v naših razmerah) in oblikovanjem skupinske zavesti in odgovornosti je pričakovati občutke skupinske krivde in skupinske odgovornosti (le-to skušajo predvsem vzdrževati tudi politične organizacije in manj pravne institucije), 5 - v nasprotju z resnično krivdo , ki je posledica posameznikove nesposobnosti živeti skladno se oblikuje tudi težina krivde. Ta nastaja pod pritiskom drugih, ker posameznih ne izpolnjuje (predvsem ne svojih ampak) njihovih pričakovanj in ni tak kakršen naj bi bil v njihovih predstavah. Razmišljanje o krivdi v pravnem smislu, vštevši malomarnost, naklep, prištevnost, zmoto itd. presega naše obravnavanje nevtralizacije, ker nam gre predvsem za njeno psihološko in sociološko problematiko. 2.2.2. Psihološki in podobni pogledi na nekaj pojavov, povezanih s krivdo ljudje, ki delajo kazniva dejanja, prestopke ali prekrške ali ki kakorkoli ravnajo zoper kaka pravila, običaje, navade itd. imajo pogosto občutke krivde, strahu, tesnobe in če je neka vrednota v njih in-ternalizirana, jih je še sram, prizadet je njihov ponos in čutijo odgovornost za dejanje, ki so ga storili. V nekaterih znanostih zlasti pa v psihologiji je dosti spoznanj o tem, kako ljudje ravnajo s svojo krivdo in kako se je lotevajo, da bi jo sami pred seboj ali pred drugimi opravičili, jo zmanjšali, jo prenesli na druge ali si jo z njimi delili itd., tja do položajev, v katerih imamo ali celo želimo dobiti podporo kake ožje skupine, pri čemer gre pogosto za situacije, ki omogočajo, da določeno nepravilno ravnanje priredimo kot sprejemljivo in zakonito. Stanje negotovosti, v katerem je posameznik s svojo "krivdo" pa ima različne oblike, med katerimi sta zavestna in nezavestna krivda 6 - skrajnosti, med katerima je zlasti v psihologiji dosti odtenkov. V psihoanalizi, klinični psihologiji in psihiatriji, posebno s pei- 7 hoanalitične plati so poznane tri vrste krivde $ - oblike družbene tesnobe, povezane bodisi z zunanjo avtoriteto, bodisi z notranjimi dejavniki zavesti, - krivda nezavestnega izvora, toda zavestno občutena. Le-ta pomeni nevrotično tesnobo. Izraža se v občutkih napačnosti kakega ravnanja v manjvrednostnih občutkih, melanholiji itd., - nezavestna narava krivde, ki povzroča potrebe po kazni ali povračilu; nekateri ljudje sicer nimajo močnih občutij krivde toda delujejo, kot da bi jih imeli, iščejo kazen, slutijo nesrečo itd. Včasih "trpeči" stori kaznivo dejanje zgolj zato, da bi ga lahko kasneje opravičeval. S krivdo pa so povezani še nekateri pojavi, ki jih moramo zlasti upoštevati, kadar obravnavamo posledice kaznivih dejanj na duševnost storilca. Kakorkoli dušeslovne znanosti imenujejo te procese, so pomembni za proučevanje hudodelskega sveta tako v kriminologiji kot v kriminalistiki. V kriminologiji zlasti za področje kriminografi-je, v kriminalistiki pa kot psihološki indici osebnosti "post deliot>- . Ker mpaóne ravnanje tudi v lastnem dojemanju povzroča neprijetnosti ob spoznanju, da nekaj "ni prav" se pojavlja tudi potreba po prilagajanju na tako stanje. Procesi, ki kakorkoli "post deliotum" vplivajo na človeško vedenje in ga neredko tudi spreminjajo, so zlasti sramovanje, kesanje, tesnoba in odgovornost. a. Sramovanje Sramovanje je čustveno stanje, ki nasprotuje internaliziranemu "ego" Do tega prihaja takrat, ko neko delovanje ni skladno z idealno predstavo o sebi. Posameznik doživlja sramovanje tudi, kadar se njegovo okolje ne strinja z njegovim vedenjem. In nasprotno, ponosen je, če mu skupina pritrjuje in odobrava njegovo ravnanje ali ga celo postavlja za vzgled. Zato smo vedno zelo občutljivi na to, kako nas vrednoti okolje. Pri tem pa ni vedno treba, da posameznika ocenjujejo drugi, pomembno je že, če sam sebe preverja kaj in kako ga bo sprejemalo okolje in ali bi bil lahko zaradi takega vrednotenja osramočen. Neodobravanje skupine oziroma okolja je glavni dejavnik občutkov sramu zaradi kakega ravnanja. Te samoocenjevaine zmožnosti so lahko različne in se v subkulturnih vrednotah spreminjajo v nasprotje, saj deviantna skupina lahko ocenjuje za podjetno in pozitivno nekaj, kar je v družbi negativno. Toda za naš namen je pomembno dojemanje lastnega vedenj-« v razmerju do splošnih pričakovanih in neredko tudi sankcioniranih norm. 0 le-teh pa ni dvoma, zlasti ne, če naj krivdo povzroča tudi strah npr. pred prijetjem, kaznijo in podobnim. Kakršnokoli prije ^ in kaznovanje pa je neredko povezano tudi s sramovanjem in drugimi samoobrambnimi mehanizmi. Vendar občutka krivde "nista identična, Q žeprav sta marsikdaj tesno drug poleg drugega" . b. Kesanje Kesanje je vedno odvisno od tega, kako človek dojema vzroke svoje krivde.^ Pri kriminaliteti kakorkoli povezani z opravljanjem poklica -stroke, ali kake dejavnosti na delovnem mestu pa se najpogosteje ve, kako ravnati v posameznem primeru. Zato je tudi občutek krivde lahko določnejši in konkretno vezan na ravnanje, ki je vprašljivo, saj se je dogajalo v okoliščinah, za katere posameznik ve, kako mu je ravnati, da ne bo prišel v navzkrižje s pravili delovanja in s tem v zvezi tudi s pričakovanji, ki jih goje o njem drugi. "Kesanje je čustvo, ki se pojavlja, kadar vrednotimo našo dejavnost v predhodnih situacijah in imamo vznemirjeno vest zaradi slabih del".10 Za kesanje se na splošno meni, da je precej neprijetnejši prooes kot občutek krivde, ki se pojavlja predvsem v času dogajanja, kesanja pa sledi za tem in je lahko dolgotrajnejše. Ker se posameznik najpogosteje po dejanju privadi na okoliščine nesprejemljivega ravnanja, se včasih tako krivda kot kesanje pojavljata "post delietum". Za naš namen, se zlasti na področju gospodarske kriminalitete ali v zvezi s kriminalom v poklicu pojavljajo opravičila in spoznanja storilcev, da so bili v razmerah, ko se niso mogli upreti neobvladljivim okoliščinam, ki so jih pripeljale do kaznivega dejanja. Ker so neredko podobna, če ne celo enaka dejanja delali drugi okoli njih, pa se jim je zdelo njihovo ravnanje v danih situacijah dokaj normalno. Zaradi pričakovanj milejšega obsojanja, zaradi občutkov solidarnosti in podobnih položajev je tudi intenzivnost kesanja različna. Hkrati ko je tovrstna vznemirjenost odvisna tudi od moči ali nemoči bodisi popraviti storjeno dejanje bodisi odstraniti razloge za bojazen ali sramovanje. Pri posameznikih sta lahko občutka krivde in kesanja zelo dolgotrajna. c. Tesnoba Tesnoba se pogosto nanaša na anticipiranje nevarnosti v prihodnje. To so npr. odkritje dejanja, prijetje, javni kazenski postopek, kaz- novanje, obsodba okolja itd. Gre za pojave, ki hkrati ogrožajo posameznikovo samospoštovanje. Za tesnobo je značilno, da pelje k obrambnim reakcijam, ki naj jo ublaže ali odstranijo. Je prav tako neprijetno čustveno stanje, ki vsebuje občutke grožnje in pogosto posameznik ne ve, odkod bo nevarnost prišla. Odtod tudi pojav, ko prizadeti zaradi zmanjšanja zmožnosti za odzivanje na nevarne položaje neskladno ravnajo v določenih situacijah. Glede na to so lahko posameznikove reakcije pretirane, nenavadne, 12 neustrezne, disproporcionalne itd. Oblikovanje reakcije ima namen obvarovati prizadetega pred zunanjo nevarnostjo, kakor tudi pomiriti pred njegovo notranjo vestjo, s čemer naj bi storil ustrezen ukrep za obrambo. Tudi tesnoba (ali anksioznosti različnih vrst) zaradi dejanja v posameznikovi preteklosti izhaja iz tega, "kako posameznik vidi svojo 13 podobo v očeh drugih" in mu narekuje, naj se brani če bo in kadar bo moral odgovarjati za ravnanje. Obramba pa je pogosto negotova, ker se posameznik zaveda, "da dogodki, s katerimi je soočen, ležijo v glavnem izven obsega prikladnosti njegovega konstrukcijskega sistema"^, kar tesnobe ne olajšuje, marveč nasprotno. To pomeni, da tesnoba nastaja, kadar je človek brez ustreznih konstruktov, kadar ne ve, kako naj se brani pred negotovostjo in podobno. Doživljanje anksioznosti je za funkcioniranje orga-nizma kritično. Posameznik se brani na najrazličnejše načine . Obramba, zagovor, opravičilo in podobna zavračanja ravnanja v preteklosti niso preproste reakcije posameznika. Pojasnjujejo pa njegov odnos do pojava in razmerje do odgovornosti, ki jih je spričo silnic okolja pripravljen sprejeti, jo zmanjševati ali celo zavrniti ali odvrniti. d. Odgovornost (in prištevnost) Prištevnost je ena izmed bistvenih sposobnosti posameznika, da lahko oceni posledice svojega ravnanja, ne samo zanj, marveč tudi za okolje. Prištevnost se vedno povezuje z družbenimi pričakovanji, še posebno pa s pravno ureditvijo kakega vprašanja. Prištevnost je lastnost osebnosti in stopnja samostojnosti, njene samoregulacije nasproti posamezni vrsti vedenja. Je subjektivni temelj, čeprav se največkrat vrednoti po zunanjih merilih okolja zlasti glede na to, v koliki meri se lahko upoštevajo posledice in naklep posamezne osebe. V glavnem gre za dvoje izhodišč prištevnost!: za splošno psihično ustreznost posameznika, da oceni in ureja svoje dejavnosti v smislu veljavnih meril; in zato, ali je posameznik v trenutku dejanja gleu na okoliščine in svoje trenutno duševno stanje mogel usmerjati svoj*' X6 delovanje in v koliki meri . 17 Glede na te sposobnosti se subjekti v sociologiji morale razločujejo še na moralno prištevne in nepriševne. Prvi naj bi imeli visoko moralno zavest, sposobni so razumeti moralne norme, moralne dolžnosti in pravice - nasproti tistim, ki tega niso sposobni. Zato razločujejo še družbeno od posameznikove morale itd. Do navzkrižij vedno prihaja kadar si ti dve "morali” ne ujemata. Za naš namen poznamo še moralno dolžnost, ki je obveza posameznika, da v določeni moralni situaciji ravna na način, ki ga določa moralna 18 norma . Moralna norma pa je neredko, zlasti pa pri dejanjih v naši raziskavi tudi pravna norma, ki je sankcionirana, kar pomeni, da ima za posledico določeno odgovornost - kazensko odgovornost. Odgovornost pa je pričakovana sposobnost, da posameznik ravna na Prav določen način. Pravo pozna objektivno in subjektivno odgovornost. Na splošno pomeni odgovornost tudi obveznost poravnati škodo. Odgovornost na podlagi krivde je lahko odgovornost na podlagi dokazane krivde in odgovornost na podlagi predpostavljene krivde. Naš namen v tem delu ni v razmišljanju o prištevnosti in odgovornosti z moralnih, psiholoških, pravnih in drugih zornih kotov marveč vprašanje o odgovornosti zastaviti le toliko, kolikor je potrebno za morebitno kasnejše razumevanje storilčevega zmanjševanja odgovornosti in njegovega prenašanja odgovornosti na druge, seveda kolikor ne gre celo za poskuse popolne nevtralizacije kakega dejanja v preteklosti. 2.2.3. Psihološki in sociološki pogledi na racionalizacijo vedenja (in na obrambo pred krivdo in odgovornostjo) Krivda, tesnoba, sramovanje in podobno sicer manifestno psihični, vendar tudi skupinsko ali družbeno pogojeni pojavi imajo različne "konstruktivne ali destruktivne" učinke. Eden izmed njih je tudi oblikovanje mehanizmov samoobrambe ali obrambnih mehanizmov. V bistvu gre, kot bi lahko rekli po domače - "za dober izgovor". Tega uporabljamo vsak dan v prenekaterih življenjskih položajih, če smo v stiski zaradi svojega ravnanja in se moramo pred seboj in pred drugimi opravičevati zakaj in kako je do kakega neprijetnega dogodka prišlo. Rojav je, zlasti v psihologiji, znan pod pojmom racionalizacija, s katero preganjamo tesnobe in druge duševne procese, s katerimi bi želeli pozabiti "frustrirajoče" dogodke. Racionalizacija je eden izmed obrambnih ego-mehanizmov, ki obstaja v iskanju racionalnega, družbeno sprejemljivega razloga in potreba za zadovoljitev neke nagonske težnje. V psihoanalizo je prvi uve del Erne s Jones . Normalni ljudje, kakor tudi bolniki/pogosto občutijo potrebo, da zapolnijo praznino, v kateri jim manjka nek dokaz. To iskanje in zadovoljevanje nagonske želje po dokazovanju - je racionalizacija. "S pomočjo tega mehanizma odrinjamo v podzavest dejanske motive našega ravnanja, jih zamenjujemo z nestvarnimi ali z družbeno bolj sprejemljivimi motivi. S pomočjo racionalizacije se vselej pokažemo 22 dobri, pošteni, pravični" . "Toda izbira najbolj pogosto uporabljenega obrambnega mehanizma, po gostnost uporabe ter stopnja zaznavanja njihovega obstoja, tako v nas kakor v drugih - so kriteriji, s pomočjo katerih lahko označujemo prilagojenega in neprilagojenega človeka, bolj ali manj nevrotičnega 23 posameznika" . Z racionalizacijo odrinjamo tudi konfliktne, ki jih doživljamo in sploh pod "vplivom okolja vedno bolj racionaliziramo svoje ravnanje in odločitve; vedno bolj stopajo v ospredje zavestno premišljene o<3'< čitve, ki prekrivajo in s tem obenem slabijo prirojene sprožilne mehanizme. Tako se človek vedno bolj postopno oddaljuje od prej spon tanih sprožilnih naravnav. Pravimo, da se človek s poe -tkultura- cijo enako postopno tudi odtujuje ali alienira, pojav na katerega je prvi sistematično opozoril že (ali šele) K. Marx"2^. Nas vprašanje racionalizacije zanima predvsem z zornega kota storilcev nekaterih gospodarskih kaznivih dejanj. Le-ti uporabljajo racir> nalizacijo predvsem za odvračanje krivde in drugih z njo povezanih nasledkov, ki jih prav tako omenjamo v tem delu raziskave. Z njo poskušajo nadomestiti resnične motive tudi s tako imenovano verbalno racionalizacijo in ex post faoto opravičevati (ali opravičiti) kako ravnanje. Kadar posameznik na tak način pojasnjuje svoje vedenje preteklosti ga utemeljuje z družbeno razpoložljivimi odgovori, zato, da bi prepričal sebe in druge o umestnosti svojega dejanja (ali ravnanja). Motivi za tako opravičevanje zlasti odklonskega vedenja niso izmišljeni od posameznika, ampak že obstajajo v izražanju dražbe. Motivi so 44 - zanje, vsaj sprejemljivo opravičevanje za vedenje v preteklosti, 25 podobno pa posamezniku koristijo še za sedanjost in prihodnost . Kolikor psihosociološka spoznanja o racionalizaciji prenesemo na področje kriminalitete, kar je zlasti uporabno za opravičevanje kaznivega dejanja, moramo sprejeti misel, da storilci niso prestopniki vse vprek in da pri večini svoje življenjske dejavnosti sprejemajo določeno stopnjo konformnega oziroma od njih pričakovanega vedenja in da le tu in tam kršijo kako pravilo vedenja ali ravnajo protipravno (npr. na delovnem mestu, pri poslu, v poklicni dejavnosti itd.). Ker gre za odklonskost na področjih, ki jih največkrat tudi strokovno, poklicno ali kako drugače obvladujejo, ni težko najti izgovorov in opravičil oziroma racionalizacije kot pojma za pojav, s katerim se ukvarjamo v tej raziskavi. Čeprav gre pri njih na splošno za konformnost v vedenju, je kak nekonvencionalni dogodek, kršitev osnovne morale, storitev kaznivega dejanja itd. toliko bolj potreben obrambe. Ta obramba pa je v kriminologiji bolj poznana pod pojmom nevtralizacija oziroma racionalizacija ali tehnike nevtralizacije.2^ Občutljivost na nevtralizacijo ali na druge deviantne pritiske, za-visi od posameznikove povezanosti e širšo družbo. Ta povezanost so stiki, ki veže ljudi v skupine. Med njimi so najbolj pomembne storilčeve težnje v razmerju s skupinskimi cilji, njegova vdanost skupinskim pravilom in praksi ter njegova udeležba v oblikovanju skupina’* norm in njihovo zadovoljevanje ... Bolj ko so te povezave močne, manj verjetno je, da bo kaznivo dejanje storil in slabše ko so, več je 27 verjetnosti, da bo postal deviant . Če gre za storilčevo prejšnje podobno odklonsko vedenje, za ustrezno vedenjsko predispozicijo itd., potem se v kriminologiji nevtraliza-cijske tehnike deloma uporabljajo tudi za razlaganje vzročnosti pojava in ne zgolj za njegovo opravičevanje. V naši raziskavi uporabljano "nevtralizacijo" kot sredstvo storilčeve obrambe. 2.2.4. "Nevtralizacija" kot kriminološka teorija (v zvezi z drugimi sorodnimi izhodišči) Sutherland je ugotovil s svojo teorijo o diferencialni asociaciji, da je kriminalno ali delirikventno vedenje povzročeno z učenjem kriminalnih tehnik in motivov, namenov, racionalizacij in navad, primernih za kršitve prava. To izhodišče upošteva tudi psihoanalitične sestavine kot primesi teorije učenja, kar je bilo kasneje dostikrat 28 kritizirano kot "kriminalni paradoks" Po Clowardu in Ohlinu je razlog za delinkventnost doseganje dobrin z neligitimnimi sredstvi in z neupoštevanjem prava v subkulturnih razmerjih, v katerih za pojasnitev prihajata do izraza teorija o anomiji, o diferencialni asociaciji in teorija o priložnostni sestavi (opportunity structure).2^ Cohen je s subkulturami (conflict oriented, drug addict in semiprof-fessional subculture teorije) v glavnem (in glede na namen naše raziskave) trdil, da je delinkventnost iskati v nepriznavanju in upiranju normam. Med tem sta Sykes in Matza s teorijo o nevtralizaciji zagovarjala stališče, da pri delinkventnosti ne gre toliko za nasprotovanje normam, kolikor bolj oziroma predvsem, za njihovo nevtralizacijo. Kasnejši kritiki so omenjene in podobne teorije označevali kot tehnike obrambe zoper krivdo zlasti s tem, da so subkulturne teorije sploh Pojasnila za določene vrste nevtralizacije, ker tako ali drugeče vsebujejo oblikovanje reakcij na delinkventnost. Večina protagonistov subkulturnih teorij in pojasnjevalcev obrambe zoper krivdo je obravnavala vprašanje v zvezi z mladoletniki, šele Pozneje so zlasti z empiričnimi raziskavami skušali verificirati teori- "Nevtralizacijo" z njenimi tehnikami je v zametkih objavil David Matza že v svoji knjigi "Delinquency and Drift" leta 1964. Na to pa sta G-resham Sykes in David Mat za v prispevku "Tehnike nevtralizacije: teorija o delinkventnosti" še podrobneje in celovito obdelala to področje. Matza je v študiji "Delinquency and Drift" sprejel izhodišče t.i. "mehkega determinizma". To je nekako sredi med ekstremnimi klasiki, ki so verjeli, da je kriminalnost proizvod svobodne volje in pozitivisti, ki so dokazovali, da je kaznivo dejanje posledica sil, ki so izven obvladovanja storilca. Ker Matza ni verjel v "svobodno voljo", jo je nadomestil s pojmom "drift". Po njem je delinkventnost določen namen, ki je med konvencionalnim in kriminalnim vedenjem, ki pa se zdaj obrača k enemu, zdaj koketira z drugim, zavlačujoč storitev in izogibajoč se odločitvi. Pisca se nista strinjala s Cohenom, po čigar teoriji delinkventnost v bistvu pomeni različnost vrednot od družbe odraslih. Po njima, v nasprotju, storilci zaupajo prevladujočim normam toda dovoljujejo si izjeme in opravičujejo odklanjanje od norm. Delinkventne reakcije opisujeta, ne kot zanikanje družbenih vrednot, marveč kot je rekel Cohen, napako v zagovoru. ?o Matzi^: - se delinkventi zavedajo, da je tisto kar delajo, napačno in se počutijo krive, zato njihova subkultura vsebuje razne oblike racionalizacije, s katerimi naj se ravnanje napravi sprejemljivo, - ker naj bi subkulturne teorije "proizvedle" preveč delinkventnosti, se je oprijemal izhodišča, da je delinkventnost predvsem epizodično ravnanje in da devianti niso neprestano v konfliktu z družbo, - je delinkventnost tisto delovanje, ki se kmalu konča, ta proces pa subkulturne teorije težko pojasnjujejo. Po Sykesu in Matzi so delinkventne vrednote podobne tistim, ki jih imajo odrasli kadar se zabavajo. K j ih zanimajo dogodivščine, vznemirljivost, izogibanje trdega dela, želje po hitrem finančnem uspehu, besedna in telesna agresivnost, razkazujoča trdost in moškost. De-linkventnost je zato gledana kot moteča refleksija ali karikatura družbe^. Pisca sta zagovarjala mnenje, da so dejanja, ki jih store devianti redka in občasna. Ta gibljivost v storitvah dejanj pa je nasproti legitimni družbi očitna. Pojasnjevala sta, da delinkventi ne odrekajo pomena širšim družbenim normam in dominantnim vrednotam, le nevtralizirajo jih v smislu kršitev prava. Poleg tega delinkventi uporabljajo tudi "podzemne vrednote" dominantne družbe kot nekak vzorec vedenja. Nam ne gre za teoretično razpravljanje, ki se je in se še danes razvija med njima in drugimi njunimi kritiki in ocenjevalci subkulturnih in njim podobnih teorij ter raziskovalci ustreznih empiričnih pa tudi teoretičnih raziskav obrambe pred krivdo. Nam gre v tem smislu predvsem za vsebino nevtralizacije oziroma nevtralizacijakih tehnik vsaj v glavnih obrisih, le-te pa so po izvirnih glediščih naslednje: - zanikanje odgovornosti - zanikanje škodljivosti - zanikanje žrtev - obsojanje obsojevalcev in - klic po višji solidarnosti. 33 2.2.5. Nevtralizacijske tehnike (predvsem za obrambo pred krivdo) Za varstvo pred lastno vestjo in za obrambo pred drugimi zaradi kršitev vedenjskih norm, razločujeta Sykes in Matza pet različnih tehnik. Le-te so tudi za našo raziskavo ključno vprašanje. Čeprav sta pisca v svoji teoriji izhajala iz kazuistike mladoletniške^ prestopništva, ni posebnih razlogov, da jih ne bi mogli uporabljati tudi za odrasle. Ne nazadnje tudi ni ovir, da jih ne bi preizkušali v naših razmerah pri izgovorih oziroma opravičilih storilcev nekaterih izbranih gospodarskih kaznivih dejanj, neodvisno za kakšne družbene skupine devia ntov gre. a. Zanikanje odgovornosti Storilec se šteje kot neodgovoren za storitev kaznivega dejanja in stori to tako, da se zagovarja z nezgodo, nesrečnim slučajem ali dogodkom, zaradi česar bi bil lahko prej žrtev kot storilec kaznivega dejanja. In če naj bi to bil, je pač delal tako, kakor je dejanje storil. Brani se z izgovorom, da so sile izven njegove osebnosti ustvarile položaj, v katerem je prišlo do kaznivega dejanja. Pisca sta imenovala to obrambo "koncept biljardne krogle", v kateri storilec gleda sebe v svoji nemočnosti. S psihodinamičnega stališča naj bi pomenila taka naravnanost poglobljeno samoodtujevanje. Toda pri tem gre poudariti, da je pojasnjevanje odgovornosti kulturni konstrukt in ne toliko slaboumno prepričanje. Slaba družba, nepošteni delovni kolegi, zaznavnost podobnega vedenja pri drugih, neodgovorno ravnanje višjih in podobni izgovori bi bili zlasti v naših razmerah gospodarskega kriminala ustrezajoči poskusi za odvračanje odgovornosti od sebe (toda morda tudi na druge). Pravilo iz tega bi bilo: predvsem okolje je krivo, da je prišlo do takega ravnanja. Storilec je bil naravnost vržen v take razmere, pri čemer sam ni mogel ničesar storiti, zlasti pa se ne upirati. Poleg tega pa bi drugi na njegovem mestu storili prav isto. Z učenjem gledati nase na tak način si storilec pripravlja pot za nezakonito ravnanje, ko krši norme, pri čemer pa seveda ni nujno, da jih bo frontalno ogrožal. b. Zavračanje škodljivosti (zanikanje škode) Zavračanje škode izhaja iz načela, da storilec ni nikogar oškodoval. Tako bi tatvine pojasnjevali z zmikanjem ali z izposojo, poškodovanje tuje stvari z nesrečo, povzročitev škode s tem, da žrtev tako in tako preveč ima in se ji storjeno oškodovanje sploh ne bo poznalo in podobno. Kazensko pravo že dolgo časa razločuje dejanja "mala in se" od dejanj "mala prohibita", torej med dejanji, ki so slaba sama po sebi od dejanj, ki so sicer nezakonita, pa niso nemoralna. Storilec si lahko sam zase ustvarja podobne predstave o vrednotenju svoje odklonskoetl, odvisno od tega, ali je komu prizadel očitno škodo ali ne, kar je lahko razlog za različne možnosti pojasnjevanja in opravičevanja. Storilci po mnenju obeh piscev pogosto in na meglen način čutijo, da njihovo vedenje v resnici ni povzročilo posebne škode, kljub temu, da je bilo dejanje protipravno. Kot naj bi povezanost med posameznikom in njegovim dejanjem prekinilo zanikanje odgovornosti, tako naj bi tudi zavrnitev škode vplivala na povezanost dejanja in njegovo posledico. Neredko se v tem smislu celo storilčeva nevtralizacija družbene kontrole - z izgovarjanjem na kršitve kot vsakdanjo prakso šteje prej kot olajševalna okoliščina kot pa nasprotovanje in neposlušnost zoper pravne norme. Za naše razmere se v tem pogledu zlasti lahko spominjamo obdobja liberalizma in na področju gospodarstva znanega pravila "kar je koristno, je tudi zakonito" itd. c. Zanikanje žrtve četudi storilec sprejema odgovornost za svoje kriminalno ravnanje in je pripravljen sprejeti spoznanje, da je njegovo kaznivo dejanje povzročilo tudi škodo ali poškodbe, je lahko njegovo moralno ogorčenje nevtralizirano s prepričanostjo, da škodljivost ni napačna v luči določenih okoliščin. Škoda se šteje kot nekaj, kar naj bi sploh ne bila, oziroma naj bi bila nekaj, kar je zanj podobno kazni, maščevanju ali povzročeno iz nekega drugega podobnega motiva. Npr. "ukradel eem zato, ker so te reči tako prekleto drage" ali "vzela sem, ker me je zadnjič prodajalka ogoljufala za 50 din" itd. S tovrstnim obrambnim mehanizmom storilec spremeni svojo žrtev zaradi mržnje, maščevanja, kaznovanja ali podobnih negativnih čustev v tistega, ki je delal napačno, to je v določeno vrsto krivca. Zato tudi pri nas poznamo kriminalne napade na homoseksualce, vandalizem kot povračilo, tatvine v trgovinah kot kazen za kak fieprijeten pripetljaj s trgovskim osebjem itd. Vse to seveda gledano z zornega kota storilca kaznivega dejanja, ki opravičuje svoje početje. Iz literature je znano, da je javnost nemalokrat gledala na tovrstne deviente kot na junake (morda je za kriminalno kazuistiko naše ne tako daljne preteklosti tak primer Hace Prance). Zavračanje žrtev in njihova spremenitev v ljudi, ki zaslužijo oškodovanje, je najbolj ekstremna tehnika obrambe, kajti storilec na ta način ne razločuje ustreznih od neustreznih ciljev svojih odklonskih ravnanj. Poleg tega pa žrtev spreminja po svoji presoji, kakor mu ustreza in po svojih izhodiščih. Ker se v tej raziskavi ukvarjamo z določenim delom gospodarske kriminalitete v naših družbenih razmerah, v katerih je oškodovano predvsem družbeno premoženje, ali mi vsi, storilcem neznane žrtve, se poleg povedanega pojavlja nov položaj. Žrtev ali žrtve storilcem v tem primeru fizično sploh niso dosegljive, žrtve so odsotne za devianta in jih praktično sploh ni (pa tudi mi - žrtve ne občutimo neposredne škode), zato še bolj popušča občutek o kakem razmerju do oškodovanca. Zmanjševanje pomena žrtve in njene vloge v zvezi s storilčevim dejanjem nasproti njej, pa določa, koliko bi ta proces pomenil za obrambo pred krivdo in odgovornostjo. d. Obsojanje obsojevalcev Obsojanje obaojevalcev je naslednja tehnika, s katero je storilčeva obramba naravnana na motive drugih. Svet, ki ga obdaja, mu ni nakio- njem, ker so krivci drugje in na sploh "je svet slab". Kdor ima srečo ali izkušnje, le-ta pride dobro skozi. Storilec sam pa nima. sreče, ne izkušenj, zato se je z njim tudi tako zgodilo. Ta tehnika je po izhodiščih McCorcle in Korna imenovana tudi "odklanjanje tistih, ki te odklanjajo". S tehnikami te vrste storilec prenaša pozornost od svojega lastnega kaznivega dejanja na motive protipravnega ravnanja. Ocenjevalci njegovega dejanja so po njegovem mnenju hinavci, licemerci, prikriti devianti ali gnani od kakšnih osebnih, največkrat negativnih razlogov. Storilčeva tovrstna naravnanost zoper konforani svet je lahko pomembna kadar se spreminja v trpek cinizem zoper tiste, ki se ukvarjajo z uresničevanjem ali ugotavljanjem oziroma celo določanjem norm dominantne družbe. Zato je najpogosteje naravnana zoper nadzorne mehanizme. V storilčevih očeh so zlasti potemtakem nadzorovaici pokvarjeni, podkupljivi, neumni, brezobzirni, če ne nesposobni pa pristranski, neobjektivni itd., ker so le "mene prijeli, drugih še slabših od mene pa ne". Nagrada za konformnost je v tem smislu zato protekcija, sreča in podobno in tisti, ki so pošteni, v resnici sploh niso. Storilec po tej tehniki dejansko spreminja predmet razmišljanja v dialog med svojimi odklonskimi impulzi in reakcijo drugih; in z napadanjem drugih je nezakonitost svojega ravnanja oziroma vedenja dosti laže bodisi potlačiti bodisi zgubiti razsodnost, ki je vsakomur potrebna za razločevanje med dobrim in zlim, pravilnim in nepravilnim itd. e. Klic po večji vdanosti (lojalnosti) Ta zvrst opravičevanja tako pred notranjimi kot pred zunanjimi družbenimi kontrolami temelji na žrtvovanju zahtev širše družbe v korist manjših skupin, ki s storilcem delijo svoje predstave o tem, kakšni naj bodo v kakem vedenju. Načelo bi bilo "dejanje sem storil zaradi višjih ciljev", "dejanje je bilo storjeno v korist kolektiva" in podobno. Storilci pogosto pripadajo določenim skupinam, v katerih imenu lahko navsezadnje delajo tudi kazniva dejanja. Take skupine so npr. zakonca, mladoletniške združbe, skupina sostorilcev v delovni organizaciji, prijateljska klika itd. Syke» in Matza opozarjata, da ni ravno nujno, da otorileo zanika zahteve dominantnega normativnega sistema kljub morebitni njegovi napaki, da mu ni sledil. Storilec se prej šteje za osebo, ujeto v dileme, ki morajo biti razvozlane le na račun kake kršitve pravnih norm, to je na nesrečo predvsem s kaznivim dejanjem. Nekatere raziskave so se s tem v zvezi ukvarjale s konflikti med posameznikovimi in splošnimi zahtevami, med predstavami "prijateljev" in splošniini družbenimi obveznostmi in podobno. Izidi so pokazali, da je v tem smislu mogoče razvrščati ljudi na njihove predispozicije pri izbiri dilem v konfliktnih vlogah. Za dokazovanje te tehnike nevtralizacije je pomembno, da se odklon od določenih norm lahko zgodi, ne zaradi norm, ki jih storilec zanika, marveč zaradi drugih norm, ki pritiskajo ali zahtevajo višjo stopnjo pripadnosti nekomu drugemu, višjo stopnjo zvestobe neki skupini ali dejavnosti ali višjo raven lojalnosti nasproti tretjim osebam itd. Ta spoznanja zlasti utegnejo pomagati pri razumevanju prenelcaterih deviantnih procesov v naši družbi, ko zaradi stisk in težav v gospodarskoposlovnem življenju, prenekatere subjekte potiskajo v izbiro med koristmi za njih, nasproti prepovedim globalne družbe in njene normativne ureditve. Konfliktnost med zahtevnostjo prijateljev in dololočili prava je podobno vprašanje in se pojavlja kot obče človeški problem. Izhaja že iz načel kot npr. "ne ovadi prijatelja" ali "vedno pomagaj prijateljem" itd., čeprav bi moral imeti težave z legitimnimi nadzornimi mehanizmi družbe. Pripadnost neki skupini pa, kolikor upoštevamo to pojasnilo, zahteva lojalnost pri potrebah skupine, hkrati ko tudi "ogroženi" lahko računa na pomoč in zvestobo od drugih. Odtod tudi izjave "ravno mene so se lotili" ali "kar sem storil, sem napravil za druge", ali "za korist podjetja je šlo", ali "da bi bili bolj uspešni in produktivni, sem kršil predpise". Neredko že sama opravičila te vrste pojasnjujejo situacije oziroma razmere, v katerih je prišlo do kaznivega dejanja. Prav to pa potrjuje tudi naša raziskava v nadaljevanju. Teh pet nevtralizacijskih tehnik predstavlja izhodišče za njihovo dopolnjevanje v kakih specifičnih in drugih razmerah. Avtorja v svoji teoriji izhajata iz izkušenj z mladoletnimi prestopniki v družbi, kakršne so Združene države Amerike. Značilno je, da sta "obrambo" prikazovala, ne kot poseben normativni sistem storilcev, marveč kot določeno upiranje ob siceršnjem priznavanju globalnih vedenjskih norm. Iz tega tudi sledi spoznanje, da zmanjševanje učinkovitosti družbenih kontrolnih mehanizmov povečuje težnje po nevtralizacijah in nevtralizacijskih tehnikah, ki ne postajajo samo sredstvo mladih, "marveč imajo tudi vpliv na odrasle"^. Prav tega spoznanja pa se tudi mi lahko oklenemo pri raziskovanju nekaterih gospodarskih kaznivih dejanj v tej raziskavi. 2.2.6. Nekaj kritik na račun "nevtralizacije" Tako kot vsako sociološko teorijo, ki ne more pojasnjevati celovitosti nekega pojava, tako je tudi teorijo o nevtralizaciji doletelo več kritik, še posebno, ker je zrasla iz problematike mladoletniškega prestopništva, avtorja pa sta jo že ob njenem rojstvu proglasila uporabno tudi za odrasle. Toda niti odraslost niti mladoletnost prestopnikov nista ključni vprašanji, ki bi bili sporni. Tako je npr. Daniel Glaser^° poudaril, da teorija ni pozorna na poti, s katerimi delinkventna subkultura oblikuje dojemanje družbene dejanskosti zaradi katere posameznik sploh krši pravo. Teorija ne pojasnjuje ali tehnike nevtralizacije nastajajo zaradi konfliktov med posameznimi sorodnimi strukturami, ali je zveza med temi strukturami takšne narave, da vzpodbuja nevtralizacijske tehnike iz razloga nasprotij med posameznimi družbenimi skupinami. IzhodlSSe tega pomisleka bi zlasti morali preverjati v družbi, kot je naša, še posebej spričo tega, da imajo posamezne družbene skupine bolj ali manj "priviligiran" položaj. Vprašanje pa se pojavlja tudi, ali je v individualnem kaznivem dejanju mogoče najti zagovor, ki izhaja iz globalnih družbenih procesov, oblikovanja družbenih skupin z neenakimi ali celo diskriminiranimi statusi. In še to. Če bi izhodišča za teorijo iskali v tem smislu, bi potemtakem prej pojasnjevali vzročnost za pojav kot pa sredstvo za opravičila. Zato se upravičeno vzbuja pomislek, če subkulturne teorije pojasnjujejo predvsem vzročnost in kaj je v tem smislu z "nevtralizacijo", ki se ukvarja v glavnem s posledico, predvsem zaradi občutka krivde in še to navadno "post delictum". Ker sta Sykes in Matza že pri oblikovanju svoje teorije polemizirala s Gohen-ovo subkulturo, sta razumljivo vzpodbudila ustrezno reagiranje prav od njega. Zdi se, da ga nista mogla prepričati s tem, da sta trdila, da je celotni normativni sistem gibljiv in da se je najlaže izogibati morebitni moralni krivdi z dokazovanjem, da subjekt ni imel kriminalnega namena. Prav glede na to naj bi mladoletniško prestopništvo temeljilo na tem, da je bistvo v nezavedni obrambi pred kriminalom oblika opravičila, kar je sicer lahko veljavno za deviente, ne pa za pravno ure- 3 7 ditev ali na splošno za družbo . 38 Cohen in Short trdita, da imajo "tehnike nevtralizacije" resne Pomanjkljivosti prav zaradi tega, ker že subkulture vsebujejo zagovore nasproti dominantni kulturi. Če teorije o nevtralizaciji izhajajo iz zornega kota, da devianti (mladoletni) verjamejo v legitimnost uradnih norm, le dvomijo v njihovo uresničljivost, potem Cohen ugovarja s tem, da delinkventi goje skrivne in zatrte želje po upiranju in nesprejemanju norm. Zato izzivajo legitimnost s svojim vedenjem, četudi ambivalentno. Po njem je razloček med delinkventnim vedenjem in njegovim prispevkom k legitimnosti norm srednjega razreda v spoznanju vdanosti tem normam, ki pa je nezavestna in potlačena. Vsi trije, to je Matza, Sykes in Cohen, ki jim gre zasluga za razvoj teorij o delinkventnih subkulturah in tudi za razmišljanja o sredstvih za obrambo pred krivdo v kriminologiji, pa so kritizirani, da ne 39 vidijo predvsem štirih pomembnih razločkov* - Med delinkventnim! normami ali pravili vedenja na eni strani in sestavljenostjo ocenjevanja in vrednot na drugi strani, - Med pripadnostjo legitimnim normam in pripadnostjo moralnim vrednotam, - Med normativnimi in moralnimi problemi delinkventov, ki so člani delinkventne subkulture in primerljivimi problemi tistih, ki niso, in - med navzočnostjo krivde in njeno odostnostjo v razmerju do posledičnega razmerja opravičevalčevega prepričanja in delinkventnih norm. Vsem se tudi očita, da ne razvijajo pojasnil za opravičevanje v primerih, kadar gre ali ne gre za navzočnost krivde. Namesto tega le Poudarjajo neprekinjeno pripadnost delinkventa dominantnemu normativnemu sistemu in potrebo po manipulaciji ali nevtralizaciji krivde kot posledice, Oblikovalca teorije nevtralizacije sta skušala izboljšati domnevno Pomanjkljivo razlago delinkventnosti, zlasti nekaterih nosilcev teorij subkulture kot so Cohen, Miller, Cloward, Ohlin in drugi, ki >->< seveda s kritičnostjo sprejemali tovrstne korekture, še več. Nanje so odgovarjali z novimi argumenti, ki so z oponenti vred doživljali nove pomisleke, izražene od drugih - največ izven njihovega kroga. To pa je pojav, ki se na sploh dogaja v družboslovnih teorijah ne glede na njihov rang in pojasnjevalno moč v znanostih o človeškem vedenju. 2.2.7. Uporabnost "teorije" za raziskovanje "opravičil" ali za "obrambo pred krivdo" Teorija o nevtralizacijslcih tehnikah, je vzbudila precejšnje zanimanje tako med teoretiki kot med praktiki. Če že ni toliko zadovoljevala potreb po pojasnjevanju etioloških vprašanj odklonskosti, še zlasti ne v tekmovanju s subkulturnimi teorijami, pa se je pokazala njena uporabnost v razumevanju zagovorov in opravičil po posledicah kaznivih dejanj. In čeprav sta jo njena snovatelja oblikovala iz prestopništva mladoletnikov, ni bilo posebnih ugovorov, da ne bi bila uporabljiva tudi za odrasle. Pokazala se je kot pomemben instrumenta ri j za razlago vedenja deviantov in njihovega racionaliziranja storjenih kaznivih dejanj. Opravljena empirična raziskovanja so npr. potrdila, da so devianti sicer socializirani s prevladujočimi normami in jih sprejemajo, toda dovoljujejo si izjeme, s katerimi v kakih priložnostih kršijo pravila in to znatno dlje od ravni, ki jih še dopuščajo kontrolni mehanizmi^0. Ugotovitve tudi kažejo, da nevtralizacijske tehnike služijo vsaj za zmanjševanje pomembnosti uradnih ukrepov zoper deviante in njihovih učinkov. Hkrati s tem pa naj bi prispevale k ustvarjanju boljše podobe deviantove že tako slabo vrednotene sodbe o samem sebl^. Po spoznanjih nekaterih piscev naj bi imele nevtralizacijske tehnike več skupnega z nevarnejšim nekonvencionalnim vedenjem^. Radikalnejše je dognanje, ki ima za vir nevtralizacij razne družbene procese, ki povzročajo neenakost, diskriminacijo, nepravičnost in podobno , zaradi česar se pojavljajo potrebe po odbiri različnih vzorcev deviantov, ki bi imeli tovrstno "družbeno pogojene" razloge za opravičevanje svojih ravnanj. Samospoštovanje devianta je pomembna sestavina za ugotavljanje nevtralizacije oziroma racionalizacije, odvisno ali gre za pojav kot kriminološko ali psihološko vprašanje. Če naj bi spoznavali zanesljivost nevtralizacijslcih tehnik, moramo vedeti, kakšno je de-viantovo samospoštovanje, še posebno, če naj delamo razločke med ljudmi kot devianti in nedevianti. S tem v zvezi nastajajo tudi zahteve po nadaljnjem raziskovanju ali devianti nevtralizirajo tudi 44 pritiske, ki jih že imajo nevtralizirane Ne nazadnje naj bi poznavanje in sploh raziskovanje nevtralizacij- skih tehnik koristilo za kriminalno profilaktične ukrepe, za ustrezno družbeno izobraževanje, za ocenjevanje deviantnih osebnosti itd. in sploh nekateri menijo, da bi to področje zlasti v prihodnosti moralo biti deležno več pozornosti, zaradi česar naj bi dajalo tudi določene 45 prednosti za praktično rabo . Protagonista teorije o nevtralizaciji opozarjata, da tovrstne tehnike niso dovolj zanesljive, da bi z njihovo pomočjo lahko razločevali posameznika od sil, ki jih v njem samem predstavljajo internaliziraui’ vrednote in reakcij konformiranja drugih Zato tudi sama vabita na: - raziskovanje diferencialne porazdelitve tehnik nevtralizacije kot dejavnéga vzorca mišljenja glede na starost, spol, družbeni razred, etnične skupine itd. - potrebo po večjem razumevanju notranjih struktur tehnik nevtralizacije kot sistema verovanja in navad ter njihove povezanosti z različnimi oblikami odklonskega vedenja, kajti določene tehnike so bolje uporabljene pri določenem kaznivem dejanju kot pri kakem drugem. Naše razmere nudijo dovolj možnosti za razmišljanja o tehnikah nevtralizacije, še zlasti pri pojavih, ki se jih lotevamo na področju deviantnosti v gospodarskoposlovnem življenju. Le-to nudi tudi splošnodružbene, gospodarskopolitične, kolektivnopodjetniške in ne nazadnje individualnopsihološke razloge za dejanja, morda ne toliko v etiološkem kot bolj v posledičnem pojasnjevanju pojava. Ker so gospodarske razmere, stabilizacija, težavnost poslovanja, za učinkovitost in obdržanje itd. v gospodarstvu okviri, ki ne omogočajo enakost, pravičnost in podobno, je gospodarski kriminal prav za preizkušnjo teorije o nevtralizaciji dokaj provokativno področje. Ne le, da ne bi bilo zanimivo za verificiranje že znanega, marveč sama družbena ureditev in način gospodarjenja lahko dajeta docela nove temelje za dodatne racionalizatorske težnje naših deviantov i i - r- r -----------rei n ... -rr^ j--»-«—mmm—JS——sww—h*w— —mm—-, v posebnih gospodarskopolitičnih razmerah. Že samo nekateri posamez- ■ I —1 tn HHI-- - -r—TIT— * ' - MK! TTU » • , • . • > Mn *VA'" *' ——• ni poskusi sicer bolj intuitivnega domnevanja nevtralizacije pri storilcih kaznivih dejanj v poslovnem svetu pri nas, kažejo na utemeljenost pričakovanj v pojasnjevanju obrambe za kriminal in s tem posredno morda tudi na sestavine, zakaj je do njega prišlo. Opombe pod šrto 1. Schrag v Handbook of Criminology, s. 729 2. Trstenjak: Problemi psihologije, s. 313 3. Krech/Crutchfield, s. 251 4. Glej tudi prav tam 5. laing v Lamovec, prispevek v Teorije osebnosti 6. Glej A Dlotlonary of Social Science, e. 299 7. Prav tam 8. Krech/Crutchfield, s. 251 9* Prav tam 10. Prav tam, s. 253 11. Prav tam, s. 331, glej o tem tudi razni leksikoni 12. Clovrerd/Ohlin v Delinquency, Orime and Social Procees, s. 661 13. Stritih v Teorije osebnosti, s. 191 14. Lamovec, prav tam. s. 490 15. Prav tam 16. Bosanac in drugi, Riječnik sociologije i psihologije, s. 677, 678 17. Glej Lukid, s. 210 18. Prav tam, s. 215 19. Glej Pravni leksikon, Beograd 1964, s. 555 20. Krech/Crutchfield, s. 331 21. Hudolin: Psihijatrijsko psihološki leksikon, e. 348 22. Brajša, s. 58 23. Prav tam, s. 59 24. Trstenjak, Problemi psihologije, s. 55 25. MoCaghy v Clinard/Quinney: Criminal Behavior Systems, s. 77 26. Glej npr. Milan/MoKac v Glaser v Handbook of Griminology, a. 729 in drugi 27. Prav tam, s. 730 28. Egg/Spoueel, s. 38 29. Lamnek, a. 37 30. Reid, a. 184 31. Hood/Sparka v The Orimina1 in Society, e. 481 32. Prav tam, 33. Za ta del pisanja so uporabljeni viri: Matza, Delinguency and Drift; Sykes/Herton: Griminology, s. 308-311? Sykes/Matza: Techniquea of nevtralisation: a theory of delinquenoy v The Ohildren of Iahmael, s. 178-187 in drugi 34. Glej Sykes/Matza v The Ohildren of Ishmael, s. 184, Sykes, s. 309 itd. 35. Sykes/Merton, Griminology, s. 310 36. Sykes/Merton, Griminology, s. 311 37. Sykes/Matza, s. 181 38. Reid, s. 185 39. Olovrard/Ohlln v Oressey/Ward: Delinquenoy, Orime and Social Procesa, s. 663 40. Glej npr. Norris/Dodder, s. 414 41. Glej npr. Kramer/Steffensmeier, s. 279-280 42. Austin, s. 441 43. Rogus/Buffalo 44. Rathus/Siegel, s. 648-649 45. Egg/Spousel, s. 46 46. Sykes/Matza, s. 185 LITERATURA 1. AUSTIN, R. L.: Gommitraent, neutralization and delinquency. Paper presented at thè 28th Annua1 Meeting of thè American Society of Oriminology, November 4-7, 1976, Tucson, AZ. Abstracts on Criminology and Penology, Deventer 17/1977/4, s. 441 Povzeto* iz Pennsylvania State Univ., University Park, PA. 2. CLOWAHD, R.A., L.E. Ohlin* The Evolution of Delinquent Subculturee. V.* Oreeeey, D.R., D.A. Ward* Delinquency, Orime and Social Prooeea. New York, Harper & Row 1969, s. 654-668. 3. A DICTIONAHY of the Social Sciences. Edited by J. Gould, W.L. Kolb. New York, The Eree Press 1964, 761 s. 4. EGU, R., Sponsel R.: "Bagatelldelinquenz" und Techniken der Neutralisierung (sEine empirische Prufung der Theorie von Sykes & Matza:). Monatsschrift fiir Kriminologie und Strafrechtsreform. K81n 61/1978/1, s. 38-50 5. GEIS, G.s Avocational Crime. V: Handbook of Criminology. Edit. by D. Glaser. Chicago, Band McNally 1974, s. 273-298. 6. HOOD, R., R. Sparksj Subcultura! and Gang Delinquency. v: Crime and Justice. Vol. I The Criminal in Society. Edited by L. Radzinowioz & M.E. Wolfgang. New York, Basic Books, Ine., Publishers 1971# s. 477-501. 7. HUDOLIN, V. : Psihi jatrijslco psihološki leksikon. Zagreb, "Panorama" 1968, 430 s. 8. KRAMER, J.H., Steffensmeier, D.J.: An empirical examination of the relationships be tv/e e n officiai sanctioning actions, selfconcept, and use of neutralizations. Criminology & Penology Abstracts, Amsterdam 20/l980/5, s. 279. Povzeto iz s LAEJ. Amer. Crim. Just. 1979, 42/1,2 (21-29). 9. KREČ, D., R. Kračfild: Elementi psihologije. Beograd, Naučna knjiga 1969, 758 s. 10. LAMNEK, S.: KriminalitStstheorien - kritisch. Anomie und Labeling im Vergleich. Miinohen, Wilhelm Fink Verlag 1977, 350 s. 11. LUKIČ, H.D.: Sociologija morala. Beograd, Srbska akademija nauka i umetnosti 1974, 681 s. 12. McCAGHY, C.H.: Child Molesterà: A Study of Their Careers as Deviants. v: Clinard, M.B. & R. Quinney: Criminal behavior System. A Typology. New York idr., Holt Rinehart and Winston, Ine. 1967, a. 75-88. 13. MATZA, D.: Delinqueney and Drift. New York, John Wiley & Sons, Ino., 1964, 199 a. 14. NORRIS, T.D., Dodder, R.A. : A behavioral continuum synthesizing neutralization theory, situational ethios and juvenile delinquenoy. Crirainology & Penology Anstracts, Amsterdam 20/1980/4 s. 414. Povzeto iz: Adolescence 1979, 14/55 (545-555). 15. Obuhvatni rečnik psiholoških i psihoanalitičkih pojmova. Beograd, Savremena administracija 1972, 620 s. 16. RATHUS, S.A., Siegel, L.J.: Delinquent attitudes and eelf-esteem. Abstracts on Criminology and Penology, Deventer 13/1973/6, s. 648. Povzeto iz: Adolescence 1973, 8/30 (256-276) Tables 6. 17. RJEČNIK sociologije i socijalne psihologije. Red. Bosanac idr. Zagreb, Informator 1977, s. 676. 18. ROGERS, J.W., Buffalo, M.D.: Neutralization techniques. Toward a simplified measurement scale. Abstracts on Criminology and Penology, Deventer 15/1975/3, a. 276. Povzeto iz: Pacific sociol. Rev. 1974, 17/3 (313-331). 19. SCHRAG, 0.: Theoretical Eoundations for a Social Science of Corrections. Handbook of Criminology. Edited by D. Glaser. Chicago, Rand McNally 1974, a. 705-743. 20. SOCIOI.OGICAL Study of Crime and Criminals. V: Johnson, E.H.: Crime, . Correction, and Society. Homewood, Illinois, The Dorsey Press 1974, s. 228-266. 21. SOCIOLOGICA!. Theories of Causation: Social Structural Theories. V: Reid, S.T.: Crime and Criminology. Hinsdale, Illinois, The Dryden Press 1976, s. 172-207. 22. SYKES, G-.M., D. Mat za : Techniques of Neutralization: A Theory of Delinquency. V: The Ohildren of Ishmael. Criticai Perspectives on Juvenile Justice. Compiled by B. Krisberg, J. Austin. Palo Alto, Mayfield Publishing Company 1978, s. 178-187. 23. SYMB01IC Interaction and Crime. V: Sykes, Gr.M. : Criminology. New York, Harcourt Brace Jovanovich, Inc. 1978, s. 285-321. 24. TEORIJE osebnosti. Uredili T. Lamovec idr., Ljubljana, Cankarjeva založba 1975, 469 e. 25. TRSTENJAK, A.i Problemi psihologije. Ljubljana, Slovenska Matica 1976, 523 s. 26. WADE, A.L.: Social Processes in the Act of Juvenile Vandalism. V: Ciinard, M.B. & R. Quinney: Criminal Behavior System. A Typology. New York idr., Holt Rinehart and Winston, Ine. 1967, a. 94-109. - 64 - 3. Empirični del Katja Vodopivec 3.1. Vzorec raziskave Načrt za raziskavo je bil narejen 1. 1978. Tedaj amo predvideli, da bomo za raziskovanje lahko uporabljali sodne spise iz 1. 1976. Vendar 1. 1979 statistični listi za osebe obsojene 1. 1976 v Zavodu za statistiko SRS še niso bili dostopni za izpisovanje številk, ki smo jih potrebovali za to, da bi nam sodišča dostavila izbrane sodne spise. Tako smo morali za namen raziskave uporabiti izpiske iz statističnih listov za osebe obsojene 1. 1975 in nato na podlagi teh izpiskov zaprositi sodišča za sodne spise. Druga težava je bila, da so števila oseb obsojenih v Sloveniji za kazniva dejanja v gospodarstvu po posameznih vrstah kaznivih dejanj izredno majhna in zato neuporabna za statistično analizo, če nočemo s pregledovanjem spisov seči več let nazaj in tako pregledovati spise, ki so nastajali v obdobjih, ko je bila politika pregona kaznivih dejanj v gospodarstvu drugačna. Po etatističnih podatkih za obsojene osebe v letu 1976 smo lahko ugotovili večje število (oa.50) obsojenih oseb le za kazniva dejanja; - nevestno gospodarsko poslovanje (čl, 213 tedaj veljavnega kazenskega zakonika za SFRJ) - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic iz koristoljubnosti (čl. 314a KZ) - ponareditev in uničenje uradne listine, knjige ali spisa (čl. 319 KZ) Tudi za te vrste kaznivih dejanj pa za leto 1975 nismo mogli „ več spisov za obsojene osebe kakor: Čl. KZ; Število obsojenih oseb v 1. 1975 za katere so bili pregledani sodni spisi: 213 314a 319 34 3o 60 5 20 149 213 + 319 314a + 319 Skupaj 66 - Analizirani sodni spisi so bili iz vseh sodišč v Sloveniji. Podatke smo iz sodnih spisov vnašali v vprašalnik, ki je razviden iz priloge 1. Primerjava absolutnih števil iz vzorca s podatki Zavoda SR Slovenije za statistiko o številu obsojenih oseb za posamezne vrste kaznivih dejanj je naslednje ; Glavno kaznivo dejanje Kazenska sodna statistika 1975 Vzorec Opomba k vzorcu Čl. 213 KZ 43 39 (upoštevan tudi čl.213+319) Čl. 314a (+314) KZ 43 50 (brez čl.314 z upoštevanjem čl. 314a + 319) Čl. 319 KZ 65 60 e . To pomeni, da smo za Slovenijo izbrali reprezentativni vzorec za tista koledarska leta v katerih je bila politika pregona teh kaznivih dejanj podobna kot v letu 1975• 3.2. Ocena teže kaznivih dejanj in družbenega položaja storilcev Na težo kaznivih lahko sklepamo le posredno iz nekaterih podatkov, ki smo jih vnesli v vprašalnik. Tako npr. - Pred okrožnimi sodišči je bilo sojenih le 18 $ kaznivih dejanj, od tega največ po čl. 314a KZ; ostala kazniva dejanja so sodila občinska sodišča. - Samo 8 % oseb je bilo v priporu. - V 76,5 % so bile izrečene pogojne kazni; samo v 7 primerih so bile izrečene zaporne kazni nad 1 leto in od tega v 1 primeru od 3 do 5 let in v dveh primerih v razmaku od 5 do 10 let. - Varnostni ukrepi so bili izrečeni: prepoved opravljanja poklica v 8 % primerov in odvzem premoženjske koristi v 9 % primerov. - Želeli emo ugotavljati tudi škodo povzročeno s kaznivimi dejanji, vendar ta v 38 % primerov v spisu ni bila ugotovljena, sioer pa je presegla 20000 din le v 1 primeru nevestnega gospodarskega poslovanja^, v 6 primerih pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja in v 7 primerih ponareditve ali uničenja uradnih listin.* V 11 primerih je bila ugotovljena povzročena škoda višja od 50000 din (glej priloge 2 - 6). Ha delovnih mestih so bili storilci: - poslovodje 30 - vodje oddelkov 28 - direktorji 8 - knjigovodje 1 - prodajalci 29 - delovodje 7 - skladiščniki 5 na talca r j i 4 receptorji 4 blagajniki 3 propagandisti 3 računovodje 3 šoferji 2 obrtniki 1 ostali 21 Skupaj 149 V zvezi s slojevitostjo storilcev so seveda najprej zanimivi tim. direktorji. Vseh osem so sodila občinska sodišča in vsem so bile izrečene pogojne obsodbe. Njihova dejanja so bila : Čl. 314a KZ: A. Ne prizna, da so delavci delali zanj med delovnim časom, povzročena škoda ni bila ugotovljena. B. Denar je porabil za adaptacijo hiše. Škoda 5000 do 10000 din. Čl. 319 KZ: C. Z lažnim potrdilom za carinarnico je hotel svojemu klubu preskrbeti radio, škoda neugotovljena. Domnevamo, da so sodišča obsodila nekatere storilce kaznivih dejanj po čl. 319 tudi zato, ker drugih dejanj, katerim bi ponareditev služila ni bilo mogoče dokazati. Odtod pa izvira tudi ugotovitev o povzročeni škodi, ki je navedena v sodnem spisu. 68 - D. , E. Dva sostorilca - direktorja sta iz nekega sklada črpala sredstva za centralno kurjavo, ker sta hotela varčevati s sredstvi za stanarine. Škoda neugotovljena. E. Podpisoval je potrdila o osebnem dohodku za uslužbenko, ki je bila na porodniškem dopustu. Škoda ni ugotovljena. G-. V prošnjo za dodelitev kredita je vpisal, da je dala delovna skupnost pristanek. Škoda ni ugotovljena. čl. 314a + 319 KZ : H. Iz zasebne obrtne delavnice je nastala družbena delovna organizacija. Nanjo je prenesel terjatve in dolgove in lažno navedel, da je pogodbo odobril delavski svet. Škoda 5000 do 10000 dinarjev. Iz vseh teh navedb izhaja, da ni šlo za direktorje večjih delovnih organizacij, da so bila njihova kazniva dejanja relativno malo družbeno škodljiva in da je te direktorje komaj mogoče uvrstiti med storilce z belim ovratnikom. Zaradi tako ugotovljene relativno majhne škodljivosti kaznivih dejanj, ki so jih storili tim. direktorji smo posebej analizirali še tiste storilce, ki so jih sodila okrožna sodišča. Teh je bilo 27 in sicer: Sodelovali so kot udeleženci: Čl. 314 a KZ: 2 sostorilca: poslovodja in carinik. Škoda, ki naj bi jo povzročil poslovodja je znašala nad 50000 din; škoda, ki naj bi jo bil povzročil carinik 10000 do 20000 din. Čl. 319 KZ: 3 sostorilci: delovodja, blagajnik in skladiščnik. Povzročena škoda je bila pri vseh treh ocenjena na 50000 din in več. Čl. 319 KZ; 2 sostorilca; vodja oddelka in propagandist. Škoda je bila pri obeh ocenjena na 10000 do 20000 dinarjev. Ostalih dvajset storilcev je bilo sojenih individualno in so bili: - poslovodje 4 - prodajalci 2 - blagajniki 1 - vodja oddelka 4 skladiščniki 2 delovodje 1 komercialisti 2 referent za registracijo motornih vozil drugi nižji uslužbenci Iz tega prikaza je mogoče razbrati, da tudi okrožna sodišča niso sodila samo vodilnih delavcev iz delovnih organizacij. Vse delavce smo zato razdelili glede na delovno mesto se v vodilne delavce, referente in nižje delavce. Med vodilne delavce smo šteli poslovodje, vodje oddelkov, direktorje, knjigovodjo in nekatere izmed ostalih delovnih mest. Tako smo dobili naslednjo primerjavo med storilci obsojenimi pred okrožnimi in občinskimi sodišči! Belovno mesto Število Okrožna sodišča storilcev Občinska sodišča Okrožna sodišča Občinska sodišča Vodilno 14 60 52 49 Referentsko 12 51 44 25 Nižje 1 29 (4) 24 Neznano - 2 - (2) Skupaj 27 120 100 100 Bočim sta bila deleža tim. vodilnih delavcev obravnavana pred okrožnimi in občinskimi sodišči podobna, so okrožna sodišča sodila zlasti več referentov, občinska sodišča pa delavcev iz nižjih delovnih mest. Kakor izhaja iz priloge 7 je bila škoda pred okrožnimi sodišči vselej ugotovljena in je v četrtini primerov presegala 50000 din, dočim pred občinskimi sodišči ni bila ugotovljena v 47 % primerov in je le v 5 io primerov presegala 50000 din. Sintetični povzetek teh ugotovitev v primerjavi z uvodnim sestavkom tov. Tuška je, da so slovenska sodišča 1. 1975 v okviru obravnavanih kaznivih dejanj sodila sicer v polovici primerov tudi storilcem tim. belega ovratnika, da pa so ti storilci izhajali večinoma iz višjih srednjih slojev prebivalstva in ne iz vodilnih ter vplivnih družbenih struktur. Storilci tim. belega ovratnika so bili v delovnem razmerju predvsem v gospodarskih organizacijah, deloma pa tudi v negospodarskih. 70 - 3.3. Razlogi, ki so .jih navajali obtoženci za izvrševanje kaznivih Ramen raziskave je bil primerjati razloge, ki so jih navajali storilci preučevanih kaznivih dejanj v Sloveniji s teorijo o nevtraliza-cijskih tehnikah. Zato smo razloge najprej prosto vpisovali v vprašalnike, tj. tako kot so jih povedali obtoženci in nato šele sistematizirali. V nadaljevanju navajamo za vseh 149 primerov razloge, ki so jih navajali obtoženci, razvrščene po naknadno izdelani shemi v 11 skupin. Pri tem je treba upoštevati, da bi bilo samo navajanje razlogov brez dejanskega stanja nerazumljivo in smo zato večinoma navajali tudi dejanski stan dejanja. Če so bili v katerem od teh primerov navedeni razlogi identični s podnaslovom preglednice smo njihovo ponovno navajanje opustili. 1. Kaznivega dejanja ne priznava in ne opravičije čl. 213 KZ : - Re razume kako je prišlo do primanjkljaja 3 3 Čl. 314s KZ: -Re prizna, da bi M-u dovolil vzeti sod dejanj bitumena; da bi delavci delali zanj med delovnim časom; da bi vzel podkupnino 3 3 Čl. 319 KZ: - Re prizna, da bi bile listine lažne, da bi koga nagovarjal naj napiše lažno potrdilo 3 3 - Re prizna, da bi skril nalog 1 1 Skupaj 10 2. Razlogi niso navedeni Čl. 319 KZ: - Rapeljal drugega, da je izdal lažno listino. Re navaja razlogov Čl. 213+319 KZ: - Razlogi niso navedeni 1 3. Kolektivna korist Čl. 314a KZ: - Na zahtevo podjetja je v novi poslovalnici prodajal po nižji ceni, da bi pritegnil kupce, bremenili pa so ga za višjo ceno 1 - Iztržene zneske je porabil za organiziranje piknika v delovni organizaciji 1 Čl. 319 KZ: - Podpisovanje lažnih potnih nalogov v korist delovne organizacije in na zahte- vo nadrejenih 5 - Zadrževanje gotovine za izplačevanje honorarjev 3 - Dajanje na up dolžnikom in prikrivanje dolga v trgovini: v korist del. organizaciji 2 - V korist podjetju je pravilnik podjetja sestavil naknadno in ga antidatiral 1 - Z lažnim potrdilom za carinarnico je hotel svojemu klubu preskrbeti radio sprejemnik 1 - Podpisal je lažne osebne ocene za sodelavce in neprisotne delegate 1 Čl. 213+319 KZ : - Meso se je pokvarilo in ga je bilo treba zavreči. V podjetju so ga silili k čim večjemu prometu 1 Čl. 314a+319 KZ: - V korist podjetju izstavljal lažne naročilnice za večje količine goriva in za razliko dajal šoferjem razne avtomateriale 3 2 13 1 3 4. Soglasje nadrejenih, pritiski Čl. 213 KZ : - V sporazumu s poslovodjem je kot ekonom dostavil prevzemniku blago brez potrdila o prevzemu 1 Čl. 314a KZ s - Za izplačevanje nadur so se dogovorili na zboru delavcev 1 - Nadrejeni mu je dovolil vzeti material 1 Čl. 319 KZ: - Na potnih nalogih je prikazal lažno poto- vanje z vednostjo nadrejenih, ki so te naloge podpisali 2 - Po nalogu obratovodje vpisoval lažne podatke 2 - Po nalogu nadrejenih vpisal račun na tisti konto, ki je bil razpoložljiv 3 - Popustil pritisku nadrejenih in podpisal fiktivno situacijo 3 Čl. 314a+319 KZ: - Po nalogu nadrejenih izstavljali lažne naročilnice za večje količine goriva in za razliko dajali šoferjem razni avtomaterial 2 - Delovna skupnost je odobrila, da se obdolženčevi dolgovi prenesejo na delovno organizacijo 1 1 2 10 3 Skupaj 16 5. Tudi drugi so delali tako Čl. 213 KZ: - ni odvajal denarja v trezor, tudi drugi delali tako 1 - prodajala blago na up: tako se je delalo že prej 1 Čl. 314a KZ: - namesto plačevanja nadur so stranke plačevale delavcem - v podjetju tak dogovor 1 - delali v skladu z obstoječo prakso v podjetju 2 - tako smo vsi delali v podjetju 2 Čl. 319 KZ: - tak je bil dogovor v podjetju 2 - taka je bila praksa v DO 2 Čl. 213+319 KZ: - tudi drugi so si izposojali denar iz blagajne 1 Čl. 313a+319 KZ: - na dobavnice pisali večje količine goriva. za razliko prodajali avtomaterial; 2 primera sostorilstvo; tako so delali vsi 3 Skupaj 5 4 1 3 15 6. Nagovorjen, napeljan od drugih, izsiljen, napravil uslugo Čl. 314a KZ: - neupravičeno uporabil štampiljko, ponaredil podpis, naredil prijatelju uslugu 1 Čl. 319 KZ: - vpisovali lažne podatke v inventurno knjigo, sostorilstvo, po nalogu poslovodje 3 - receptorji hotela izdajali bianco račune na prošnjo gostov 3 - napisal potrdilo za dobavo materiala na nagovarjanje znanca 2 - carinjenje, usluga kupcu 1 - zamenjava kredita za gotovino, usluga prijatelju 1 - potrdilo za nakup sprejemnika zaradi prijave na prošnjo znanca 2 - nagovarjanje šoferja za potrditev večje količine dobavljenega goriva, šofer je bil v stiski 1 Čl, 314a+319 KZ: - Šoferji tovornjakov so nagovarjali za vpisovanje večjih dobavljenih količin goriva, za razliko so zahtevali različen avtomaterial; 4 prime rii sostorilstva 5 1 13 Skupaj 5 19 7. Kritje primankl.ja.1a v delovni organizaciji Čl. 314a KZ : - dražje prodajanje za kritje primankljaja 2 2 Čl. 319 KZ: - izstavljanje lažnih računov za kritje p rimanici ja ja 2 2 Čl. 213+319 KZ: - prodajanje blaga na up, ponareditev inventure 1 1 Skupaj 5 8. Malomaren, nevesten, prezaposlen, preobremenjen Čl. 213 KZ: - Malomarno ravnanje s stikali in odtočnimi cevmi 3 * - Ni bilo časa za kontroliranje prevzemanja blaga 6 - Ni bilo časa za kontroliranje izkupičkov in obračunov 7 - Skladišče je bilo dostopno več ljudem 2 - Nesposobna za pravilno delo z inkasom 1 - Slabo spravljanje inlcasa 1 - Izdajanje denarja sodelavcem brez potrdil 1 - Ni kontroliral prevzema in poslovanja, odhajal na 2 deci 1 - Se ni držal bančnih navodil za poslovanje, delal v skladu z obstoječo prakso 1 - Prodajal kupcem na up 1 - Ni vodil blagajniške knjige, denar je nosil v drug kraj mladoletni sin 1 čl. 319 KZ: - Izdal delovne naloge za dela, ki niso bila opravljena za delovno organizacijo. Neizkušen 1 - Lažni dobropisi zaradi preobremenjenosti 1 - Ponareditev računov in poneverba denarja zaradi neizkušenosti in preobremenjenosti 1 Čl. 213+319 KZ: - Primankljaj zaradi malomarnosti 1 Čl, 314a+319 KZ: - Pomotoma izplačal denar za svoje sorodnike iz reprezentančnega fonda 1 - Ni vodil kontrole nad porabo materiala 1 25 3 1 2 9. Gradnja ali adaptacija za osebno lcorist Čl. 314a KZ: - Delavci so v delovnem Sasu opravljali dela za uslužbenca 4 - Uporabil material delovne organizacije za gradnjo 1 - Uporabil denar delovne organizacije za adaptacijo 1 6 čl, 319 KZ : - Zamenjava kredita za gotovino za gradnjo hiše 1 - Ponarejanje blagajniških prejemkov za gradnjo hiše 1 - Sprememba namembnosti kredita (iz stanovanjskega za poslovni objekt) 1 - Zamenjal lastni les (svež) za les delovne organizacije (suh) 1 4 Skupaj 10 10. Osebna stiska, osebna korist Čl. 213 KZ: - Izposojal si je manjše zneske, ki jih je sproti vračal, prišel na delovno mesto včasih vinjen 1 - Del inkriminiranega zneska si je vzela na račun dolga, ki ga je imelo podjetje do nje 1 2 Čl. 314a KZ: -Nizek osebni dohodek. Krediti. 1 - Finančna stiska 4 - Majhna plača. Začel popivati 1 - Nakup motornega kolesa 1 - Osebna korist 1 8 Čl. 319 KZ: - Bil zadolžen 1 - Fiktivna pogodba, delo opravil sam, da bi zaslužil 2 - Prosil za kredit, vpisal da je DS odobrila 1 - Prosil za fiktivni račun za radio 1 - Zadržanje zaprosila preiskovalnega sodnika zoper obdolženca v delovni organizaciji 1 6 čl. 314a+319 KZ: - Finančne težave 3 - Popivanje, strah pred inventuro 1 4 IX. Ostali razlogi Čl. 213 KZi - Denar si je izposojal in ga vračal Čl. 314a KZ:- Svoj pokvarjen TV zamenjal z novim v trgovini z "namenom, da bi gledal nogometno tekmo" 1 Skupaj 2 S temi razlogi naj primerjamo pojmovno opredelitev teorije o tehnikah nevtralizacije, ki je: "Človek se lahko izogne moralni krivdi za svoje kriminalno dejanje -in s tem tudi negativnim družbenim sankcijam, če lahko dokaže, da ni imel kriminalnega namena. Trdimo, da se opira velik del delinkvence na v bistvu priznano in razširjene ;' ekventovo opravičevanje kaznivega dejanja kot da gre za upravičenost do odklonskega vedenja, ki ga pa ne sprejemata pravni sistem in družba. Talca opravičevanja se običajno označujejo kot racionalizacije. Pravimo, da šele sledijo odklonskemu vedenju in varujejo posameznika pred samoočitki ali očitki drugih po storjenem dejanju. Obstaja pa tudi domneva, da nastanejo talca opravičevanja že pred dejanjem in tako deviantno vedenje omogočajo ... Družbena nadzorstva, ki imajo namen preučiti odklonske motivacije ali jih tudi preprečiti, postanejo s tem neučinkovita in človek lahko postane delinkvent ne da bi utrpel večjo škodo v svojih očeh ... Delinkvent opredeli svoje imperative tako, da postanejo prestopki sprejemljivi, če že ne pravilni. Tako delinkvent ne predstavlja radikalne opozicije proti družbi, ki spoštuje zakon, temveč prej opravičljiv neuspešnež proti kateremu je bilo storjenih več krivic, kot jih je on storil drugim po lastni presoji. Taka opravičevanja deviantnega vedenja imenujemo tehnike * nevtralizacije." Tako sta opredelila te tehnike 1. 1957 Sykes in Matza . Preučevala sta predvsem delinkventne mladoletnike. * * Sykes, M.Gr., Matza, D. : Techniken der Heutralisierung: Bine Theorie der Delinquenze V: Sack, P., Konig, R.: Kriminalsoziologie, Prankfu-A.M., Akademisohe Verlagsgesellschaft 1968, str. 360-371 Če primerjamo našo razdelitev s talco navedeno opredelitvijo potem je logično, da poimenujemo kot nevtralizacijske tehnike vse razloge navedene v podnaslovih 3 do vključno 8 in obsežemo s tem 70 % obrazložitev preučevanih kaznivih dejanj. Pri tem pa se nam vzbujajo nekateri pomisleki o tem kaj taka globalna obrazložitev kaznivih dejanj v poslovnih odnosih pomeni. Pomisleki so predvsem trije. Prvič: razlogi kakor npr. kolektivna korist, soglasja in pritiski višjih, tudi drugi so dela li tako, nagovorjen, napeljan od drugih, izsiljen, napravil uslugo (razlogi navedeni od 3 do 6) imajo vsebinsko drugačen pomen kakor razlogi, ki jih navajajo sto tlel za opravičevanje svoje lastne malomarnosti (razloga navedena pod 7 in 8) in v dejanja ne vpletajo drugih ljudi. Iz nadaljevanja sestav' Sykesa in Matze pa je razvidno, da pisca pripisujeta vsem tem ra logom enoten, nediferenciran pomen in to celo znotraj ene same kategorije, tj. odklanjanja odgovornosti (s. 366). Da je takšno razlikovanje upravičeno bomo dokazali v nadaljevanju te študije pomočjo statistične analize zbranih podatkov. Drugič "taka teorija zanika spraševanje o verodostojnosti devianto-vih prepričanj o njegovem družbenem okolju"*. Gre namreč za to, da mnogi od razlogov, ki smo jih uvrstili med nevtralizacijske tehnike v naših družbenih in ekonomskih odnosih resnično obstajajo, v njih ljudje živijo in delujejo in jih ne uporabljajo samo kot obrambne mehanizme pred razbremenjevanjem krivde. To so zlasti razlogi za opravičevanje tistih kaznivih dejanj, ki niso bila storjena z namenom pridobivanja lastne koristi (zlasti preučevani čl. 213 in deloma tudi Čl. 319) ampak so se vključevala v naš obstoječi pojmovni sistem poslovnega rizilca. Za te primere lahko smelo trdimo, da storilci niso imeli krivdnih občutkov in se niso s svojimi zagovori razbremenjevali krivde, temveč so se predvsem čudili, zakaj so oni v kazenskem postopku, drugi pa ne. To pomeni, da teorija o nevtrali- * * Taylor, I., Walton, P., Young, J.: The New Criminology, London, Routledge and Kegan Paul, 1973, s. 174 zacijskih tehnikah ne razlikuje med objektivnimi dejstvi in subjektivnimi občutji in z njeno pomočjo take diferenciacije ni mogoče narediti. Vendar so vzroki ali motivi za izvrševanje kaznivih dejanj ali zato, da sam sebi nekaj pridobiš ali pa zato ker so taki poslovni običaji (in bi te npr. sodelavci kritizirali, če jih ne bi upošteval) bistveno različni. Tudi mi, žal, naknadno take diferenciacije nismo mogli narediti in ostaja v tem smislu tudi ta raziskava šele fragment, ki opozarja na to, da bi bilo treba poseči v prihodnjih raziskavah globlje in mimo teorije, ki smo jo skušali preverjati v tej raziskavi. Kot rečeno je bila teorija o nevtralizacijekih tehnikah zasnovana pred letom 1957 tj. pred več kot dvajsetimi leti in je takrat izhajala iz preučevanja mladoletniške delinkvence. Ko jo preverjamo sedaj po več kot dvajsetih letih na popolnoma drugačnem vzorcu storilcev kaznivih dejanj (tj. polnoletnih storilcev kaznivih dejanj v poslovnih odnosih) jo ocenjujemo kot nezadostno, kot teorijo, ki ne diferencira in s tem ne odraža dovolj pestrosti življenja kakri-je. Podobno bi jo lahko verjetno kritizirali v sodobnosti tudi, če bi preučevali mladoletne delinkvente in podobno se nam dogaja z vsemi teorijami postavljenimi v preteklosti. Bolj ko se izostruje optika opazovanja manj so lahko sprejemljive nezadostno verificirane pavšalne posplošitve. Razlikovanje med obrambnimi mehanizmi za opravičevanje krivde in med objektivno obstoječimi družbenimi in ekonomskimi odnosi med ljudmi pa se nam dozdeva pomembno zlasti v preventivnem smislu. Če se zavedamo čeri nezdravih navad in običajev v poslovnem svetu potem jih lahko sistemsko razgrajujemo ali utrjujemo. Zavedati se moramo, da bo učinkovitost družbenega nadzorovanja v teh primerih minimalna. Če pa mislimo, da gre le za krivdna občutja posameznikov, bo preventivno in kurativno delovanje popolnoma drugačno. Tretjič: v primerjavi s petimi nevtralizacijskimi tehnikami, ki jih v okviru te raziskave po Sykesu in Matzi povzema Pečar je treba povedati, da se naših šest nevtralizacijakih tehnik uvršča le v prvo tehniko, ki jo navajata tuja pisca, tj. v tehniko odklanjanja odgovornosti. Pri nas preučevani storilci kaznivih dejanj v poslovnih odnosih se - vsaj kolikor izhaja iz sodnih spisov - niso n cevali na to, da dejanja ne bi bila škodljiva in da ni bil nihče oškodovan, ali da bi tako dejanje žrtev zaslužila, ali da bi se žrtvovali za višje interese (tudi primeri, da bi storilci navajali, da so reševali prijatelja iz stiske so zelo izjemni, niti niso skušali očrniti svojih preganjavcev še večjih pregreh ozirom to ni razvidno iz sodnih spisov). Naša razdelitev nevtralizacijakih tehnik je torej drugačna kot razdelitev Sykesa in Matze in je prilagojena obrazložitvam slovenskih storilcev izbranih kaznivih dejanj. 3.4. Razlogi, ki so jih navajali obtoženci za različna kazniva dejanja Za primerjavo razlogov med različnimi kaznivimi dejanji so absolutna števila opazovanih primerov majhna. Zato smo združevali navedene razloge v večje skupine. Odločili smo se za združevanje razlogov v štiri večje skupine od katerih spadata dve skupini v nevtralizacij-ske tehnike v širšem pomenu besede, tj. v tehnike nevtralizacije v ožjem pomenu besede (ko so storilci zvračali odgovornost za svoja dejanja na druge; točke 3 -6 iz prej navedene sheme) in v razloge, ki izhajajo iz malomarnega načina poslovanja in storilec pripisuje odgovornost za dejanje sam sebi, toda kot storjeno iz malomarnosti in ne z naklepom (točke 7-8 navedene sheme). Pri tem je treba povedati, da so bila vsa opazovana dejanja kazniva le, če jih je bilo mogoče pripisati storilčevemu direktnemu ali eventualnemu naklepu. Za namen te analize smo upoštevali kot dokončne tiste razloge, ki so jih navajali obsojenci na glavni obravnavi. Ker so bila števila posameznih vrst kaznivih dejanj in kombinacij majhna smo domnevali, da smo upravičeni pri steku podrediti ponareditev ali uničenje uradne listine tistemu kaznivemu dejanju zaradi katerega je bila po vsej verjetnosti uradna listina ponarejena (ali uničena), ta dejanja pa upoštevati kot samostojna le v tistih primerih v katerih ni bilo realnega steka. Tako smo dobili tako preglednico: Razlogi, ki so jih navajali obsojenci na glavni obravnavi po vrstah kaznivih dejanj* Število kaznivih dejanj Razlogi Čl. 213 in 213 + 319 Č1.314a 314a + 319 6l* 519 - Ne priznava ali ne navaja razlogov 4 3 5 - Tehnike nevtralizacije 5 24 40 - Kritje primankljaja ali malomarnost 27 4 5 - Osebna korist 2 18 10 Skupaj 38 49 60 - Ostali razlogi 1 1 - Sestav kaznivih dejanj v % - Ne priznava ali ne navaja razlogov 11 6 8 - Tehnike nevtralizacije 13 49 67 - Kritje primankljaja ali malomarnost 71 8 8 - Osebna korist 5 37 17 Skupaj 100 100 100 2 Hi = 22,46; značilen na 0,001 Ugotovili smo torej, da so bili razlogi , ki so jih navajali obtožen- ci za izvrševanje različnih kaznivih dejanj bistveno različni in so bile nevtralizacijske tehnike uporabljene najbolj pogosto pri ponareditvah (ali uničenjih) uradnih listin. Postavili smo si zato tudi vprašanje ali niso morda kombinacije s čl. 319 KZ spremenile razmerij, kakršna so v resnici med samimi kaznivimi dejanji, očiščenimi realnega steka. Zato smo naredili še preglednico samo za tista kazniva dejanja pri katerih ni bilo steka. Preglednica je razvidna iz priloge 10, na tem mestu pa naj damo samo primerjavo odstotnih deležev. * Razlogi so podrobno razčlenjeni v prilogi 9 Razlogi Čl. 213 Čl. 314a Čl. 319 - Kaznivega dejanja ne priznava ali ne navaja razlogov 9 10 8 - Tehnike nevtralizacije 9 35 67 - Kritje primankljaja, malomarnost 76 7 8 - Osebna korist 6 48 17 Skupaj 100 100 100 Koncentracija navedenih razlogov po vrstah kaznivih dejanj, kakor je razvidna iz preglednice, je logična in upravičuje domnevo, da je večina razlogov, navedenih na glavni obravnavi ustrezala resničnosti, čeprav seveda ne vsi. To pa pomeni tudi, da v nadaljevanju teh treh vrst kaznivih dejanj nismo upravičeni obravnavati kot celote, če upoštevamo pomen zagovora obtožencev kot bistveni sestavni del za razumevanje dejanj, seveda s pomočjo interpretacije, ki jo bomo zagovorom dali. To pa pomeni zlasti, da bo treba v prihodnje tim. nevtralizaeij-ske tehnike deliti v dve vrsti zagovorov, v tiste, ki razbremenjujejo storilca kaznivega dejanja krivde s pomočjo racionalizacije in v tiste, ki ustrezajo stvarnosti, storilec pa se za storjeno dejanje ne čuti krivega. 3.5. Razlogi, ki so jih navajali obdolženci v različnih fazah kazenskega postopka Zanimalo nas je tudi vprašanje ali so obdolženci v različnih fazah kazenskega postopka navajali različne razloge za storitev kaznivega dejanja oziroma kako so se te obrazložitve spreminjale. Raze kazenskega postopka smo delili na pripravljalno fazo, ko so kaznivo dejanje raziskovali organi za notranje zadeve, na fazo preiskave in na glavno obravnavo. Za namen take analize smo morali izločiti storilce tistih kaznivih dejanj, ki niso "bili obravnavani v vseh treh fazah kazenskega postopka. S tem se je število zagovorov zopet znižalo in kljub temu, da smo se odločili, da vseh treh kaznivih dejanj ne bomo obravnavali kot celote, smo morali v tem primeru to ponovno storiti vsaj zato, da smo mogli iskati osnovno orientacijo v spreminjanju zagovorov obdolžencev. Razlogi, ki so jih navajali obdolženci v različnih fazah kazenskega postopka Kazenski postopek Razlogi Pred organi za notranje zadeve V preiskavi Na glavni obravnavi Število obdolžencev - Ne priznava ali ne navaja razlogov 21 9 8 - Tehnike nevtralizacije - Kritje primankljaja ali 20 35 39 malomarnost 24 22 18 - Osebna korist 15 14 14 Skupaj 80 80 79 - Ostali - Ne priznava ali ne navaja S t r u k t u r a v % 1 razlogov 26 11 10 - Tehnike nevtralizacije - Kritje primankljaja ali 25 44 49 malomarnost 30 27,5 23 - Osebna korist 19 17,5 18 Skupaj p Hi* = 15,57} značilen na ravni 100 0,05 100,0 100 Iz preglednice izhaja, da se v nadaljevalnih fazah kazenskega postopka deleži obdolžencev, ki ne priznavajo kaznivih dejanj ali pa zanje ne navajajo razlogov (vsakih je bilo v fazi obravnavanja pred organi za notranje zadeve približno polovico ) bistveno znižujejo, zvišujejo pa se deleži obdolžencev, ki se zagovorjajo z različnimi nevtralizacijakimi tehnikami. Med temi tehnikami se najbolj zviša število obrazložitev, da so dali soglasje nadrejeni, oziroma so nadrejeni izvajali pritiske in pa, da so tudi drugi delali tako (točki 4, 5), dočim se število obrazložitev, da je šlo za kritje primanklja ja zniža (glej prilogo 11, t. 7). Obrazložitve s pomočjo nevtralizacijskih tehnik se relativno najbolj povečajo pri kaznivih dejanjih zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz koristoljubnosti (čl. 314a KZ), se manj povečajo pri steku tega kaznivega dejanja s kaznivim dejanjem ponareditve ali uničenja uradne listine (čl. 319 KZ), se najmanj povečajo pri samem tem kaznivem dejanju (čl. 319 KZ) in se ne spreminjajo pri kaznivem dejanju nevestnega gospodarskega poslovanja (čl. 213 KZ)(glej priloge 12 - 15). Pri zadnjem kaznivem dejanju prevzemajo obdolženci v kasnejših fazah kazenskega postopka vedno več odgovornosti za malomarno poslovanje, pri kaznivem dejanju po čl. 319 KZ je bila uporaba nevtralizacijskih tehnik visoka že od vsega začetka, medtem ko se je uporaba teh tehnik zvišala pri kaznivih dejanjih po čl. 314a(in čl. 314a + 319 KZ) zlasti proti koncu kazenskega postopka na račun začetnega zanikanja storitve kaznivih dejanj. Ma sploh so pri vseh kaznivih dejanjih postajali deleži uporabe nevtralizacijskih tehnik v kasnejših fazah kazenskega postopka višji, predvsem na račun prvotnega zanikanja krivde, ki je postajalo zaradi kasneje zbranih dokazov nevzdržno. 3.6. Ponareditve in uničenja uradnih listin, knjig ali spisov, čl.319 KZ če smo hoteli primerjati razloge navedene za izvrševanja kaznivih dejanj z lastnostmi storilcev smo morali razpolagati z dovolj velikimi števili opazovanih primerov. Ker se je že takoj pri uvodnih analizah pokazalo, da različnih vret kaznivih dejanj ne smemo analizirati skupaj, so se posamezni numerasi toliko zmanjšali, da so postale kvantitativne analize nemogoče. Tako je preostalo za podrobnejšo analizo le še kaznivo dejanje ponareditve in uničenja uradne listine (čl. 319 KZ) z numerusom 60 storilcev. Ta dejanja očividno niso bila huda dejanja. Povzročena škoda sicer večinoma ni bila ugotovljena in je zato ne moremo razčlenjevati, pač pa so bile v 88 $ primerov izrečene pogojne kazni (priloga 4). V ostalih šestih primerih, v katerih so bile izrečene zaporne kazni je šlo za naslednje dejanske stane: - ponarejanje blagajniških prejemkov za lastno korist, škoda 50000 in več din, kazen 3-5 let zapora, sodilo občinsko sodišče; - denar si je izposodil za nakup avtomobila, škoda 20 do 30000 din, kazen 1 do 2 leti zapora, sodilo okrožno sodišče, obrazložitev: tudi drugi so delali tako; - podpisal bianco dobavnice, škoda 20 do 30000 din, sodilo občinsko sodišče, kazen 6 mes. do 1 leta, kaznivega dejanja ne priznava; - ponaredil listino zato, da je tujemu kombajnistu izplačal opravljeno delo, škoda 10 do 20000 din, sodilo okrožno sodišče, kazen 2-3 leta zapora, kaznivega dejanja ne priznava; - kot receptor v hotelu izdajal bianco račune, škoda neznana, sodilo občinsko sodišče, kazen 3 do 6 mesecev zapora, dejanje naredil na prigovarjanje drugih; - skril uradno listino, škoda neznana, sodilo občinsko sodišče, kazen 3 do 6 mesecev zapora*, kaznivega dejanja ne priznava. Škoda in zaporne kazni so navedeni v razmakih, ker so povzeti iz vprašalnikov v katere smo vnašali izpiske iz sodnih spisov. V dveh od teh in v vseh ostalih 90 c/o primerih kaznivih dejanj so storilci uporabljali tehnike nevtralizacije na glavni obravnavi: - moški podobno pogosto kot ženske - starejši storilci bolj pogosto kot mlajši - s srednjo in višje šolsko Izobrazbo bolj pogosto kot z nižjo - kljub temu na nižjih delovnih mestih bolj pogosto kot na višjih - in zato tudi bolj pogosto tisti z nižjimi osebnimi dohodki - pri sostorilstvu bolj pogosto kot sami - pri posameznih kaznivih dejanjih bolj pogosto kot pri steku - povratniki bolj pogosto kot ne-povratniki Procentualna razmerja* (H) 68 : 62 io (44 : 16) do 29 let : 58 % (24) 50 - 39 leti 71 % (17) 40 - 49 leti 69 % (16) 7O : 6 0 ^ 73 : 68 % 72 : 50 $ 77 : 48 i 73 : 47 % 79 : 44 % (33 : 20) (11 : 25) (29 : (39 : 21) (45 : 15) (14 z 46) Ker so absolutna števila nizka (prikazana v oklepajih) bi bilo vsako bolj dalekosežno posploševanje neupravičeno. 3.7. Zagovori zapornikov Posebej smo želeli julija 1980 v KPD Dobu anketirati tiste zapornike, ki so prestajali kazni odvzema prostosti zaradi kaznivih dejanj storjenih v gospodarstvu, oziroma v poslovanju. Žal pa tedaj v zaporih na Dobu nismo mogli najti primerljive populacije zapornikov. Anketirali smo sicer 22 zapornikov, ki so tedaj prestajali kazen odvzema prostosti zaradi te vrste kaznivih dejanj, vendar so ti bili obsojeni za naslednja kazniva dejanja* * Specificirani podatki so v prilogah 16 - 24. Anketo je izvajal Ciril Kavšek, defektolog v KPD Dobu. - 86 1 čl. in naziv kaznivega dejanja po KZ, ki je veljal do 1. 1977 - Čl. 322 v zvezi s čl. 255 KZ (poneverba - grabež) - Čl. 318a v zvezi s čl. 255 ICZ (goljufija v službi - grabež) - Čl. 314a v zvezi s čl. 255 KZ (zloraba uradnega položaja iz koristoljubnosti - grabež) - Čl. 322 + 252 KZ (poneverba + rop) - čl. 322 KZ (poneverba) v steku z drugimi kaznivimi dejanji -Čl. 322 (poneverba) Število anketiranih 14 1 1 1 5 2 Skupaj 22 To so, razen enega primera, zaporniki obsojeni za druge vrste kaznivih dejanj, kakor smo jih raziskovali s to raziskavo. Zato primerjava ni možna. Za to, da bi skušali v drugih zaporih najti primerjalno skupino zapornikov, nismo imeli niti finančnih sredstev, niti dovolj časa na razpolago. Očitno pa je bilo, da so tisti obsojenci, ki so bili obsojeni 1, 1975 na daljše kazni odvzema prostosti, te kazni že prestali. Kato smo ugotavljali še, kako so se na glavni obravnavi zagovarjali tisti obtoženci, ki so bili obsojeni na nepogojne zaporne kazni. Takih obsojencev je bilo 19» Ti so se zagovarjali takole: Zaporna kazen Zagovor na glavni obravnavi , n . , . ° ° nad 1 leto do 1 leta skupa j 1. Kaznivega dejanja ne priznava in ne opravičuje 2 2 4 5. Tudi drugi so delali tako 1 6. Nagovorjen, napeljan od drugih, izsiljen, napravil uslugo - 8. Malomaren, nevesten, prezaposlen, preobremenjen 2 3 1 1 1 1 9. Gradnja za osebno korist 112 10. Osebna stiska, osebna korist 3 5 8 Skupaj 7 12 19 Iz tega izhaja, da se obtoženci, ki so bili pozneje obsojeni na dol še kazni odvzema prostosti niso zagovarjali bistveno drugače kot sti, ki so bili obsojeni na krajše kazni. Na take kazni pa so bili obsojeni predvsem tisti storilci, ki kaznivega dejanja ali niso priznavali, ali pa so priznali, da so ga storili za osebno korist. Storilci, ki so uporabljali v zagovoru tim. nevtralizacijske tehnike večinoma niso bili obsojeni na kazni odvzema prostosti, kar deloma pomeni tudi, da so sodni senati verjeli njihovim zagovorom in s tem tudi, da verjetno ni šlo samo za uporabo obrambnih mehanizmov, temveč tudi za objektivno obstoječe okoliščine. Zagovori 22 zapornikov, ki smo jih anketirali na Dobu so se kopičili okrog dveh vrst zagovorov, tj. malomarnosti in osebne koristi in tudi ne okoli nevtralizacijskih tehnik. 88 - 4. Sklepne ugotovitve (Katja Vodopivec) V empiričnem delu raziskave smo preučevali 34 storilcev kaznivih dejanj nevestnega gospodarskega poslovanja (čl. 213 tedaj veljavnega kazenskega zakonika Sraj), 30 storilcev kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz koristoljubnosti (čl. 314a tedaj veljavnega KZ), 60 storilcev ponareditev ali uničenj uradnih listin,knjig ali spisov (čl. 319 tedaj veljavnega KZ) in 25 storilcev, ki so storili po dva od navedenih kaznivih dejanj v steku. Vsi so bili obsojeni 1. 1975. V vzorec za zbiranje empiričnih podatkov so bili izbrani zato, ker so to bila najvleja absolutna števila obsojenih oseb po posameznih členih kazenskega zakonika v letu 1975 v Sloveniji in so bila torej edino primerna za statistično obdelavo, obenem so pa pojmovno spadala v tim. poslovno kriminaliteto. Tako izbrana kazniva dejanja pa so bila dobro izbrana za kvalitativno analizo glede na to, da so obsegala dejanja storjena iz koristiljub-nosti in dejanja, ki niso bila storjena iz koristoljubnosti (čl. 213 KZ in deloma čl. 319 KZ). Takoj na začetku obdelave zbranega gradiva se je pokazalo, da -izhajajoč iz členov kaznivih dejanj, opredeljenih v kazenskem zakonu - nismo zajeli le gospodarske kriminalitete, čeprav je bila ta večinoma storjena v gospodarskih delovnih organizacijah, temveč deloma tudi iz drugih tim. družbenih služb. Po izhodiščih, ki jih je v teoretičnem delu opredelil M. Tušek smo torej z izbranim vzorcem zajeli del tim. poslovne kriminalitete, znotraj tega pa majhen, lahko bi rekli skoraj neznaten del tim. kriminalitete belega ovratnika, katere storilci so izhajali iz višjih srednjih slojev prebivalstva in ne iz višjih ter odločujočih vodilnih družbenih slojev. Takšna opredelitev družbene strukture tistih storilcev kaznivih dejanj v poslovnih odnosih, ki odgovarjajo za svoje delo v kazensko™ postopku je verjetna za izbrana in tudi za druga kazniva dejanj* okviru tim. poslovne kriminalitete. Teorijo nevtralizacijslcih tehnik smo izmed vseh možnih kriminoloških teorij za preverjanje izbrali zato, ker smo domnevali, da bo bolje kot vse ostale lahko razložila poslovno kriminaliteto, kajti v naprej je bilo mogoče pričakovati, da se bodo storilci večinoma izgovarjali ali s poslovnimi običaji ali pa s tem, da so tudi drugi delali tako, oziroma so jih drugi k takim dejanjem vzpodbujali ali s svojim vedenjem, ali pa celo neposredno. V teoretičnem razčlenjevanju teorije o nevtralizacijskih tehnikah je J. Pečar posredno navedel, da vsebuje ta teorija dva elementa, tj. možnost subjektivne krivde, ki naj se zmanj Sa z uporabo nevtra-lizacijakih tehnik, obenem pa tudi možnost objektivno obstoječih družbenih razmer, ki pogojujejo takšen način vedenja poslovnih ljudi. Pi dve, bistveno različni možnosti v teoriji nevtralizacijskih tehnik nista izdiferencirani. Poleg tega je zbrano gradivo pokazalo, da bi bilo treba nevtralizacijake tehnike deliti še v dve ožji skupini, tj. v skupino, ko storilec pripisuje odgovornost za svoje dejanje drugim ljudem ali okoliščinam in pa v skupino, ko dejanje pripisuje svoji lastni malomarnosti. Po pomeni, da je teorija tim. nevtralizacijakih tehnik preveč globalna in premalo razčlenjena teorija, da bi mogla biti uporabna za razumevanje kaznivih dejanj storjenih v poslovnih odnosih. Poleg tega pa se je pokazalo pri medsebojni primerjavi izbranih kaznivih dejanj, da je z malomarnostjo kot delom nevtralizacijakih tehnik mogoče pojasniti sicer 76 i kaznivih dejanj nevestnega gospodarskega poslovanja (čl. 213 KZ); z osebno koristjo 48 % zlorab uradnega položaja ali uradnih pravic iz koristoljubnosti (čl. 314a KZ) in z nevtralizacijskimi tehnikami v ožjem pomenu besede 67 z® kaznivih dejanj ponareditev ali uničenj uradnih listin (čl. 319 KZ) (priloga 10). Razlike med kaznivimi dejanji so statistično značilne, kar pomeni, da ena sama interpretacija za vsa tri izbrana kazniva dejanja ni uporabna. Glede na ugotovitve tudi po končani tej raziskavi, ki je po obsežnem empiričnem gradivu še vedno zelo skromna, ne moremo izpeljati neke nove teorije, s pomočjo katere bi lahko razložili poslovno kriminaliteto. Dozdeva se nam, da bi bila v tej fazi raziskovanja poslovne kriminalitete pri nas in d ra god v zamejstvu vsaka posplošitev preu-ranjena in bi prej zavrla nadaljna raziskovanja kot pospešila. Vsekakor poslovna kriminaliteta nima niti enega samega pomena, niti enega samega vzroka. Ugotovili smo tudi statistično značilne razlike med navajanji razlogov po fazah postopkov. Vendar ne v tem smislu, da bi storilo! v začetnih fazah postopka razlagali kazniva dejanja z osebno koristjo, kasneje pa - morda pod vplivom zagovornika, s pomočjo nevtralizacij-skih tehnik. Ne zanikamo sicer, da ni bilo nekaj primerov tudi takih in to morda predvsem pri prehodu iz zagovorov o malomarnosti na nev-tralizacijske tehnike, sicer pa so se deleži nevtralizacijskih tehnik v zagovorih obtožencev na glavni obravnavi zvišali predvsem na račun prvotnega zanikanja krivde, oziroma ne navajanja razlogov za storitev kaznivih dejanj. Če smo rekli, da bi bilo treba v prihodnje deliti nevtralizacijske tehnike v ožjem pomenu besede v dve vrsti razlogov, tj. tistih, ki razbremenjujejo storilca občutij krivde po eni strani in tistih, ki v družbenih odnosih objektivno obstajajo, potem ima to tudi pomen za prakso. Bočim prihaja v prvem primeru v poštev predvsem osveščanje storilca o njegovi lastni odgovornosti in o tem, da je organom pregona znano za kaj v stvari gre, bo v drugem primeru treba načrtno vplivati na družbene odnose v poslovanju. Kajti v primerih, ko objektivne razmere silijo ljudi v kršenje pravnih predpisov, družbeno nadzorstvo ne more biti učinkovito, postaja neuspešno in temu primerno tudi drago. Zato naj posebej opozorimo na katere razmere v poslovnih odnosih so nas posredno z navajanjem razlogov za storitev kaznivih dejanj (ki smo jih v analizi podrobno razčlenili) opozorili sami storilci: 1 ) Togost predpisov: - Oviranje prenosa sredstev iz ene postavke na drugo v finančnem obračunu; - Oviranje plačevanja potrebnega nadurnega dela; - Oviranje manjšega kreditiranja stalnim kupcem (zlasti v trgovini); - Kreditna in druga omejevanja delovnih organizacij, ki poslujejo z izgubo (strah pred izkazovanjem izgube); - Preveliko omejevanje inventurnega kala; - Ozko omejeno namensko kreditiranje; - Sklepčnost kot pogoj za vse samoupravne odloòitve. 2) Kadrovski problemi: - Izvolitev ali postavitev ljudi, ki niso sposobni opravljati poverjenih poslov; - Nezadostno uvajanje ljudi v poslovanje; - Delovna preobremenjenost. 3) Pomanjkanje avtomatskih varovalnih naprav Verjetno bi preučevanje drugih kaznivih dejanj storjenih v poslovnih odnosih lahko dopolnilo seznam razlogov za izvrševanje kaznivih dejanj te vrste. Prepričani smo, da bi z uvidevnim pristopom in načrtnim reševanjem teh vprašanj lahko znižali precejšen del poslovnih kaznivih dejanj. Na koncu smo se vprašali še o smoternosti kazenskih postopkov zoper storilce vseh teh kaznivih dejanj. Iz podatkov Kazenske sodne statistike za leto 1975 v primerjavi z našimi podatki je mogoče namreč napraviti tole oceno (priloga 25): Deleži v fo čl. 213 čl. 314a čl. 319 - obsojeni storilci v primerjavi z vsemi prijavljenimi javnemu tožilstvu 25 i 32 io 55 Ì r od tega obsojeni pogojno 59 % 76 i 88 % - obsojeni torej na nepogojno kazen 10 i 8 Ì 7 i Smoternost kazenskih postopkov s takimi izidi bi bilo treba preveriti zlasti v primerih kaznivih dejanj storjenih iz malomarnosti, ki so kazniva samo če so storjena z direktnim ali eventualnim naklepom. Ena od možnih domnev je, da uvajajo tožilstva kazenski postopek, nato odstopijo od pregona, v nekaterih primerih pa tudi sodišča izrekajo pogojne obsodbe, če je težko razlikovati med malomarnostjo in eventualnim naklepom. . 5. P r i loge INŠTITUT ZA KRIMINOLOGIJO PRI PRAVNI FAKULTETI V LJUBLJANI 95 PRILOGA 1 RAZISKAVA 0 STORILCIH GOSPODARSKIH KAZNIVIH DEJANJ (izvlečki lz sodnih spisov za osebe obsojene leta 1975 in prej) IKG 75 18. Delovno mesto 6, 7, 8. Številka anketnega obrazca {_ | j vodilno 1 9. Kaznivo dejanje referentsko (računovodje, referenti) 2 81. 213/KZ - 1 nižje 3 neznano 9 314a - 2 319 - 3 19, 20. Delo, ki ga opravlja 213/1 + 314a - 4 poslovodja 01 direktor 1 10 213/1 +319 - 5 prodajalec 02 kurir 314a +319 - 6 šofer 03 knjigovodja 12 213/1 + 314a+319-7 natakar 04 receptor 13 1 blagajnik 05 delovodja 14 10, 11. Sodišče ! 1 obrtnik 06 računovodja 15 - Številka spisa vodja oddelka 07 inkasant 16 skladiščnik 08 drugo 99 I. Osebni podatki o storilcu pismonoša 09 Priimek in ime storilca ........... 21. Višina OD do 2000 1 12. Spol: moški 1 2001 - 3000 2 ženski 2 3001 - 4000 3 4001 - 5000 4 13. Starost 14, Zakonski stan 5001 in nad 5 do 29 let 1 samski 1 neznano 9 30 do 39 let 2 poročen 2 40 do 49 let 3 vdovec 3 II. Podatki o kaznivem dejanju in kazni 50 do 59 let 4 razvezan 4 22. Ali" je bilo kaznivo dejanje storjeno 60 in več 5 neznano 9 v udeležbi nc 1 15. Število otrok sostorilec 3 brez otrok 1 nap») Jevnico 4 eden 2 pomočnik 5 dva 3 tri in več 4 23. Koliko oseb Je sodelovalo pri storitvi neznano 9 dejanja poleg storilca ^6. Narodnost ena 1 Slovenec 1 dva 2 druge jugoslovanske tri 3 narodnosti 2 štiri 4 neznano 9 pet in več 5 ^7. Šolska izobrazba 24. Pripor in trajanje pripora brez Izobrazbe 1 ni bil v priporu 1 nedokončana osnovna šola 2 do 3 dni 2 končana osnovna šola 3 4 do 8 dni 3 šola za KV in VKV delavce 4 9 dni do 1 mesco 4 gimnazija 5 1 do 2 meseca 5 šola za srednji strokovni kader 6 2 do 3 mesece 6 višja šola 7 3 do 6 mesecev 7 visoka Sola 8 ve" kot 6 mesecev 8 neznano 9 25. Višina povzročene škode (po sodbi) do 5000 din 5001 - 10000 10001 - 20000 20001 - 30000 30001 - 40000 50000 in več 1 2 3 4 5 6 27, Kazniva dejanja v steku u 28. Izrečena glavna kazen nepogojno zapor do 15 dni 01 16 dni do 1 mesec 02 nad 1 do 2 meseca 03 nad 2 do 3 mesece 04 nad 3 do 6 mesecev 05 nad 6 mesecev do 1 leta 06 nad 1 do 2 leti 07 nad 2 do 3 leta 08 nad 3 do 5 let 09 nad 5 do 10 let 10 nad 10 let 11 denarna kazen do 500 din 21 501 do 1000 din 22 1001 do 5000 din 23 5001 do 10000 din 24 10001 do 20000 din 25 20001 do 50000 din 26 nad 50000 din 27 nepogojna kazen ni bila izrečena 00 Kazen je bila izrečena pogojno ne 1 zapor 2 denarna kazen 3 zapor in denarna kazen 4 30. Ali je bila izrečena stranska kazen ne 1 denarna kasen do 500 din 2 501 do 1000 din 3 1001 do 5000 din 4 5001 do 1000 din 5 10001 do 20000 din 6 20001 do 50000 din 7 nad 50000 din 8 zaplemba premoženja 9 31. Varnostni ukrepi oddaja v zavod za varstvo in zdravljenje 1 obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov 2 prepoved opravljanja poklica 3 odvzem vozniškega dovoljenja 4 prepoved javnega nastopanja 5 odvzem predmetov 6 odvzem premoženjske koristi 7 izgon iz države 8 varnostni ukrep ni bil izrečen 9 32. Predkaznovanost še ni predkaznovan 1 enkrat 2 dva in večkrat 3 33. Predkaznovanost za enako k.d. enako k.d. 1 drugo k.d. 2 enako in drugo k.d. 3 ni bil predkaznovan 0 Razlogi, ki jih navaja obtoženec v zagovoru: 34, 35. pred organi za notranje zadeve 36, 37. pred preiskovalnim sodnikom 38. 39. na glavni obravnavi LU Podpis anicetarja PRILOGA 2 Razsojajoča sodišča Členi KZ Sodišča Skupaj 213 314a 319 213 + 319 314a + 319 Število obsojenih Občinska 122 28 19 53 4 18 Okrožna 27 6 11 7 1 2 Skupaj 149 34 30 60 5 20 % Občinska 81 82 63 88 (80) 90 Okrožna 18 17 36 11 (20) (10) Skupaj 99 99 99 99 100 100 PRILOGA 3 Pripor in trajanje pripora Členi KZ Pripor odrejen Skupaj 213 314a 319 213 + 319 314a + 319 Število obsojenih ne 138 34 25 55 5 19 da : do 1 mesec 4 - 1 3 - — 1 do 3 mesece 4 - 1 2 - 1 3 do 6 mesecev 1 - 1 - - - 6 mesecev in več 2 - 2 - - - Skupaj 149 34 30 60 5 20 % ne 92 100 83 91 100 95 da 8 - 17 9 - 5 Skupaj 100 100 100 100 100 100 PRILOGA 4 Sankcije Členi KZ Sankcije Skupaj 213 314a 319 213 + 319 314a + 319 Število obsojenih zapor; 16 dni - 1 mesec 1 1 - - - 3-6 mesecev 6 2 2 - 2 nad 6 me e. - 1 leta 5 3 T_ - 1 nad 1-2 leti 2 - 1 - 1 nad 2-5 leta 2 1 1 - - nad 5-5 let 1 - 1 - - nad 5 - 10 let 2 2 - - - denarna kazen do 5000 din 16 15 1 - - pogojna obsodba 114 18 22 53 5 16 Skupaj 149 34 30 60 5 20 zapor 13 1o (3) 27 10 20 denarna kazen 11 44 (2) - - pogojna obsodba 76 52 73 88 100 80 Skupaj 100 99 100 100 100 100 PRILOGA 5 Varnostni ukrepi Členi KZ Varnostni ukrepi Skupaj 213 314a 319 213 + 319 314a + 319 ni bil izrečen 123 Število 32 24 obsojenih 56 4 7 prepoved opravljanja poklica 12 2 3 4 1 2 odvzem premoženjske koristi 14 — 3 — — 11 Skupaj 149 34 30 60 5 20 ni bil izrečen 82 94 o CO 'BS. 93 80 35 prepoved opravljanja poklica 8 5 10 6 20 10 odvzem premoženjske koristi 9 — 10 — - 55 Skupaj 99 99 100 99 100 100 PRILOGA 6 S kaznivim dejanjem povzročena škoda Višina povzročene škode Členi KZ Skupaj 213 314a 319 213 + 319 314a + 319 Število obsojenih do 5000 din 35 7 14 1 - 13 5001 - 10000 17 11 2 - 2 2 10001 - 20000 24 14 5 3 1 1 20001 - 30000 4 - 2 2 - - 30001 - 40000 1 - 1 - - - 50001 in več 11 2 3 5 1 - neznana 57 - 3 49 1 4 Skupaj 149 34 30 60 5 20 Deleži neugotovljene škode v io 38 0 10 82 (20) (20) - ìoi:- PRILOGA 7 število kaznivih dejanj po povzročeni škodi obravnavanimi pred okrožnimi in občinskimi sodišči Okrožna sodišča 7° Višina povzročene škode vodil no Delovno refe- rent- sko mesto • nižje Sku- paj občinska sodišča skupaj okrož- na sodi- šča občin- ska sodi- šča do 5000 din 2 1 — 3 32 (11) 26 5001 - 10000 1 - - 1 16 (4) 13 10001 - 20000 7 6 - 13 11 48 9 20001 - 30000 - 3 - 3 1 (H) 0,8 30001 - 40000 - - - - 1 0,8 50001 in več 4 2 1 7 4 26 5,3 neznano 57 - 47 Skupaj okrožna sodišča 14 12 1 27 — 100 Skupaj občinska sodišča 60 31 29 120* 122 99,9 % okrožna sodišča 52 44 (4) 100 občinska sodišča 50 26 24 100 * Delovno mesto neznano : 2 obsojenca PRILOGA 8 Izrečene sankcije Sodišča Sankcija Okrožna Občinska Skupaj Zapor: 16 dni do 1 meseca 1 1 nad 3 do 6 mesecev 1 5 6 nad 6 mesecev do 1 leta 4 1 5 nad 1 do 2 leti 2 - 2 nad 2 do 3 leta 2 - 2 nad 3 do 5 let - 1 1 nad 5 do 10 let . 2 - 2 denarna kazen 2 14 16 pogojna obsodba 14 100 114 Skupaj 27 122 149 Delež pogojnih obsodb v % 52 82 76,5 PRILOGA 9 Razlogi, ki so jih navajali obtoženci za izvršitev kaznivih dejanj na glavni obravnavi Razlogi Skupaj Členi KZ 213 314a 4* + (213+319) (314a+319) 319 1. Kaznivega dejanja ne priznava in ne opravlSuje 10 3 3 4 2. Re navaja razlogov 2 1 1 3. Kolektivna korist 19 1 5 13 4. Soglasje nadrejenih, pritiski 16 1 5 10 5. Tudi drugi so delali tako 15 3 8 4 6. Nagovorjen, napeljan od drugih, izsiljen, napravil uslugo 19 — 6 13 7. Kritje primankljaja v delovni organizaciji 5 1 2 2 8. Malomaren, nevesten, prezaposlen 31 26 2 9. Gradnja ali adaptacija za osebno korist 10 — 6 4 10. Osebna stiska, osebna korist 20 2 12 6 11. Ostali razlogi 2 1 1 — Skupaj 149 39 50 60 PRILOGA 10 Razlogi, ki so jih navajali obtoženci v razgovoru na glavni obravnavi za kazniva dejanja Brez upoštevanja steka Členi KZ 213 314a 319 Kaznivega dejanja ne priznava ali ne navaja razlogov Tehnike nevtralizacije Kritje primankljaja in malomarnost Osebna korist Skupaj Kaznivega dejanja ne priznava ali ne navaja razlogov Tehnike nevtralizacije Kritje primankljaja in malomarnost Osebna korist število obtožencev 3 3 25 2 33 3 10 2 14 29 5 40 5 10 60 % 9 10 8 9 35 .67 76 7 8 6 48 17 100 100 Skupaj 100 Organi Razlogi* za notra- nje zadeve (ONZ) Pre- iska- va Glavna obrav- nava Pre- ONZ iskava Glavna obrav- nava 1. Kaznivega dejanja ne priznava in ne opravičuje 10 8 7 2. Ne navaja razlogov 11 1 1 21 9 8 5. Kolektivna korist 7 11 14 4. Soglasje nadrejenih, pritiski 1 2 5 5. Tudi drugi so delali tako 2 7 11 6. Nagovorjen, napeljan od drugih, izsiljen, napravil uslugo 10 15 9 20 35 39 7. Kritje primankljaja v delovni organizaciji 10 6 4 8. Malomaren, nevesten, prezaposlen 14 16 14 24 22 18 9. Gradnja ali adaptacija za osebno korist 6 5 5 10. Osebna stiska, osebna korist 9 9 9 15 14 14 11. Ostali razlogi - - 1 — — 1 Skupaj 80 80 80 80 80 80 * Samo za zadeve v katerih postopek pred vsemi organi Razlogi ONZ Pre- iska- va Glavna obravnava ONZ Pre- iska- va Glavna obrav- nava 1. Kaznivega dejanja ne priznava in ne opravičuje 4 3 2 2. Ne navaja razlogov 1 5 3 2 3. Kolektivna korist 4. Soglasje nadrejenih, pritiski 1 1 1 5. Tudi drugi so delali tako 1 1 1 6. Nagovorjen, napeljan od drugih, izsiljen, napravil uslugo 2 2 2 7. Kritje primankljaja v delovni organizaciji 8. Malomarnost, nevesten, prezaposlen 8 11 11 8 11 11 9. Gradnja ali adaptacija za osebno korist 1 10. Osebna Stiska, osebna korist 2 2 2 3 2 2 11. Ostali razlogi 1 1 Skupaj 18 18 18 18 18 18 Razlogi OZN Pre- iska- va Glavna obrav- nava ONZ Pre- iska- va Glavna obrav- nava 1. Kaznivega dejanja ne priznava in ne opravičuje 4 3 3 2. Ne navaja razlogov 2 1 6 4 3 3. Kolektivna korist 1 1 4. Soglasje nadrejenih, pritiski 1 5. Tudi drugi so delali tako 1 3 6. Nagovorjen, napeljan od drugih, izsiljen, napravil uslugo 1 1 1 3 5 7. Kritje primankljaja v delovni organizaciji 1 2 1 8. Malomarnost, nevesten, prezaposlen 1 1 2 3 i 9. Gradnja ali adaptacija za osebno korist 3 3 3 .0, Osebna stiska, osebna korist 5 4 5 8 7 8 .1. Ostali razlogi Skupaj 17 17 17 17 17 17 Razlogi OZN Pre- iska- va Glavna obrav- nava OZN Pre- iska- va Glavna obrav- nava 1. Kaznivega dejanja ne priznava in ne opravičuje 2. Ne navaja razlogov 5 5 - - 3. Kolektivna korist 1 2 4. Soglasje nadrejenih, pritiski 2 5. Tudi drugi so delali tako 4 3 6. Nagovorjen, napeljan od drugih, izsiljen, napravil uslugo 8 8 5 9 12 X.ci 7. Kritje primankljaja v delovni organizaciji 8. Malomarnost, nevesten, prezaposlen 1 1 - 1 1 9. Gradnja ali adaptacija za osebno korist 10. Osebna stiska, osebna korist 1 1 - 1 1 11. Ostali razlogi Skupaj 14 14 14 14 14 14 Razlogi OKZ Preiskava Glavna obravnava Kaznivega dejanja ne priznava ali ne navaja razlogov Tehnike nevtralizacije Kritje prlmankl ja ja in malomarnost Osebna korist 5 13 16 17 18 2 5 3 4 4 3 Skupaj 27 27 27 * samo za tiste, ki so bili obravnavani v vseh 3 fazah - Ho - PRILOGA 16 čl. 319 KZ: Izrečena glavna kazen Razlogi, ki so jih navajali obtoženci na glavni obravnavi nepogojno zapor denarna kazen (27, 28) pogojna kazen (29) Sku- paj Šifra 01 - 11 21 - 27 2-4 Kaznivega dejanja ne priznava ali ne navaja razlogov 3 0 2 5 Tehnike nevtralizacije 2 0 38 40 Kritje primankljaja in malomarnost 0 0 5 5 Osebna korist 1 9 10 Skupaj 6 0 54 60 - Ili - Razlogi, ki so jih navajali Š t e v i 1 0 % obtoženci na glavni obravnavi moški ženske Sku- paj moški ženske Sku- paj Šifra 1 2 - Kaznivega dejanja ne priznava ali ne navaja razlogov 4 1 5 9 (6) Tehnike nevtralizacije 30 10 40 68 62 Kritje primankljaja in malomarnost 2 3 5 5 (19) Osebna korist 8 2 10 18 (12) Skupaj 44 16 60 100 99 Deleži nevtralizacijslcih tehnik 68% 62% 67% - 112 Razlogi, ki so jih navajali obtoženoi na glavni obravnavi do 29 let 30 do 39 let 40 do 49 let 50 let in ve 5 Skupaj Šifra 1 2 3 4+5 Kaznivega dejanja ne priznava ali ne navaja razlogov 1 1 3 0 5 Tehnike nevtralizacije 14 12 11 3 40 Kritje primankljaja in malomarnost 3 2 0 0 5 Osebna korist 6 2 2 0 10 Skupaj 24 17 16 3 60 Deleži nevtralizacijskih 53 $ 71 % 69 % (100$) 67$ tehnik Razlogi, ki so jih navajali obtoženci na glavni obravnavi končana osnovna šola + ev. kvalifikacija Sred- nja šola višja ali visoka šola Skupaj Šifra 2 + 3 + 4 5 + 6 7+8 Kaznivega dejanja ne priznava ali ne navaja razlogov 3 2 Tehnike nevtralizacije 12 23 Kritje primankljaja in malomarnost 3 2 Osebna korist 2 6 Skupaj 20 33 0 5 0 2 7 5 40 5 10 60 Deleži nevtralizacijskih 60 % 70 io 11 % 67 % tehnik - 114- - PRILOGA 20 čl. 319 KZi Delovno mesto obsojenih Razlogi, ki so jih navajali obtoženci na glavni obravnavi vodil- no re fere nt-sko nižje nezna- no Skupaj Šifra 1 2 3 9 Kaznivega dejanja ne priz- nava ali ne navaja razlogov 2 1 2 0 5 Tehnike nevtralizacije 17 15 8 0 40 Kritje primankljaja in malomarnost 3 2 0 0 5 Osebna korist 3 6 1 0 10 Skupaj 25 24 11 0 6o Deleži nevtralizacijskih tehnik 63% 63% 73 — 67% 115 - PRILOGA 21 Ci. 319 KZ: Osebni dohodek obsojenih Razlogi, ki so jih navajali obtoženci na glavni obravnavi do 3000 din 3001 do 4000 4001 in več nez- nano Skupaj Šifra 1 + 2 3 4 + 5 9 Kaznivega dejanja ne priznava ali ne navaja razlogov 3 0 2 0 5 Tehnike nevtralizacije 21 6 7 6 40 Kritje primankljaja in malomarnost 1 3 1 0 5 Osebna korist 4 1 4 1 10 Skupaj 29 10 14 7 60 Deleži nevtralizacijskih tehnik 12% 60% 5($ - * - 116' - PRILOGA 22 čl» 319 KZ: Udeležba (sostorilstvo) Razlogi, ki so jih navajali obtoženci na glavni obravnavi Da Ne Skupaj Šifra 3+4+5 1 - Kaznivega dejanja ne priznava ali ne navaja razlogov 2 3 5 Tehnike nevtralizacije 30 10 40 Kritje primankljaja in malomarnost 1 4 5 Osebna korist 6 4 10 Skupaj 39 21 60 Deleži nevtralizacijskih tehnik 11% 48% 67% PRILOGA 23 Čl. 319 KZ s Stek kaznivih dejanj Razlogi, ki so jih navajali obtoženci na glavni obravnavi Da Ne Skupaj Šifra 1 + 2 0 Kaznivega dejanja ne priz- na va ali ne navaja razlogov 2 3 5 Tehnike nevtralizacije 7 33 40 Kritje primankljaja in malomarnost 2 3 5 Osebna korist 4 6 10 Skupaj 15 45 60 Deleži nevtralizacijskih tehnik 47 Ì 73 % 67 % 118 - Čl. 319 KZ: Povratek Razlogi, ki so jih navajali obtoženci na glavni obravnavi Da Ne Skupaj Šifra N> + VI 1 Kaznivega dejanja ne priz- nava ali ne navaja razlogov 3 2 5 Tehnike nevtralizacije 11 29 40 Kritje primankljaja in malomarnost 0 5 5 Osebna korist 10 10 Skupaj 14 46 60 Deleži nevtralizacijskih tehnik 19% 44 % 671* Ocena izidov kazenskih postopkov v letu 1975 Izid postopka čl. 215 KZ čl. 514a KZ čl. 319 Pred javnim tožilstvom: prijavljeni 185 161 128 - 2. odst. 4. čl. KZ 3 9 5 - ni kaznivo dejanje 52 37 3 - izključen pregon 17 3 3 - izključena odgovornost 6 - 1 - ni dokazov 41 31 22 - vložena obtožnica 84 81 94 Postopek pred sodiščem 76 58 87 - postopek ustavljen 12 3 5 - obtoženec oproščen obtožbe 15 15 14 - obtožba zavrnjena 10 5 3 - izrečena sankcija 41 35 65 Ocena pravočasno vloženih obtožnic* 90% 12% 93% Na te deleže zmanjšane prijave JT 165 116 118 Od tega izrečenih sanicoij 25% 52% 55% Deleži pogojnih obsodb po raziskavi (upoštevan stek) * 59% 16% 88% Razliko med številom vloženih obtožnic in upoštevanih v postopku pred sodišči smo v celoti pripisali konec leta vloženim obtožnicam, čeprav se zavedamo, da to ne ustreza dejanskemu stanju, ker so sodišča 1. 1975 reševala tudi obtožnice vložene konec 1. 1974. Teda boljšega približka nismo mogli najti. S tem smo deleže izrečenih sankcij od vseh vloženih prijav predvsem previsoko in ne prenizko ocenili.