Speljal ga je
Slika. Napisai Marijan.
v. treh Kraljev dan je- bilo. Dan je bil čist in jasen, in kar je redkokdaj, brez snega. Prejšnje dni je skoro samo deževalo, in južno vreme in voda sta bila vzela do   malega ves sneg po dolini. Gori po gričih so bile pač še videti bele lise.   Nebo je bilo res jasno,  samo mraz je  pritiskai.  Voda,  ki je  bila po lokah narastla vsled deževja, bila je črez noč zmrznila, in solnce, ki je sijalo z nebeškega oboka,  se je v prostrani  ledeni  skorji ogledovalo kakor v velikem srebrnem zrcalu.
Ljudje so vreli v cerkev od vseh strani in govorili, da takih sv. treh Kraljev še ni bilo.
Gregoračev  Tonče je  pocukal Pikčevega Jožka  zadaj za suknjo, pogledal mu v obraz in rekel: ,,Jožek, danes bo drenj v cerkvi." ,Kaj potem?"
„1, kaj? Nič. — Malo  pozno   je že,   in  prerivati   bi   se  morala skozi %eliko množico Ijudi, če bi hotela priti pred altar." ,,Kaj so ti pa rekli doma?" BDa naj grem v cerkev." ,No, in ti?"
,,Olej, Jožek, tako lep dan je, led tako gladek, pa bi se malo podrsala. Na farovški Ioki, veš tam v tisti kotanji, je gotovo tako gladek led kakor steklo. Ju, kaj ne bi bilo prijetno?"
Jožek je pomišljal in  ni hotel prifrditi Tončetovi želji.    Rekel mu je: »Veš,   mene mati   vedno prašajo pridigo.   In   danes  je ne  bi vedel. Hm, pa bi precej vedeli ..."        -   -
,,Ti si štramast! — Kaj bodo vedeli ?"
.,1, vprašajo me pridigo . . . Jaz bom pa stal pred njimi kot božji volek."
,,Hm, hm, pridigo! Danes bo o sv. treh Kraljih. Nekaj boš že vedel, saj smo se učili v zgodbah."
^^m'     „1, kajpak! — Jaz ne grem."
™* Šla sta naprej in prišla sta do farovške loke. Tonče je zopet začel siliti in zapeljavati Jožka, ker bil je res pravi cvet, ta Tonče. Po leti je lovil ptiče, po zimi je trgal na ledu čevlje in nastavljal sinicam. Jožek je bil pa priden in dober dečko, in doma so ga radi imeli. Samo to napako je imel, da se je dal prerad pregovoriti. In doma so bili vedno hudi raditega. Poleti enkrat ga je bil Tonče ravnotako zlekel s seboj. Šla sta bila na ptiče, in Jožek je prinesel domov vse raztrgane hlače. To so bili mati hudi!                         j
ln sedaj ga je začela vabiti še farovška loka sama, zraven tnu je pa Gregoračev s tako Iepimi in mehkimi besedami prigovarjal.
,,Boš videl, da ne bo nič hudega."                                                           ]
,,Bog vari, da bi bilo!"
-,,Malo se bodeva podrsala, in Če ne bode prepozno, bodeva šla še v cerkev, (Sa bova prišla ravno k pridigi.                                                             1
Na farovški loki se je tako lepo blestel led v solnčnih žarkih, in Jožek se je udal.                     '        '                                                                            .
,,Dobro! Pa samo za nekaj časa", je dejal.                                              '
„1, seveda", rekel je Tonče.
Veselil se je na tihem, da ga je zlekel s seboj. Ni se brigal za to. da opusti inašo in da zapelje tudi Pikčevega. Doma mu ni nihče nič rekel. in delal je vse po svoji volji, kakor je hotel. Zanemarjen je bil vedno, in ni se mu bilo čuditi, Če je bil star že 14 let, pa še ni bil opravil svetega obhajila. Vsega tega je bila kriva slaba vzgoja. Rastel je kakor kopriva,%i bil je od dne do dne bolj navihan.
,,Pa če zvedo doma, da sva se drsala?" vpraša Jožek
,,Eh, kako naj zvedo ? — Kdo jim bo pa povedal?"
,,Merji kar nekaj pravi, da ne bo nič dobrega."
,,Poj:di, pojdi! Le ne bodi strahopetnež.u
V Jožku se je res vzbujal že kes, da je privolil Gregoračevemu. Spo-znal je, da nikdar ni bilo nič dobrega, kadar je bil v njegovi družbi. Na tihem je sklenil, da se bode zadrsal samo enkrat, in da bodc odšel takoj potem v cerkev; Gregoračev naj le ostane, če hoče. Bal se je mater raz-žaliti s tem, da ne bi šel v cerkev, in to na tako velik praznik. Gotovo bi bili hudi, zelo hudi.
^-judje so bili že odšli, in nobenega ni bilo več na cesti. Gregoračev in Jožek sta' pa obstala ob veliki kotanji na farovški loki.
,,Glej ga, kako je gladek! Po takem se še nikdar nisi drsal", rekel je Tonček.
,,Pretenak bo", šepnil jc Jožek. ,
,,Saj ni res", ga je zavrnil. Stopil je na rob, da bi ga poizkusil. In res je držal in še zaškripal ni nič.
,,Poglej, kako je trden! Še mene drži, pa ne bo tebe, ki si manjši. Ampak gladek je pa tako, kakor steklo.   Ne bi  bilo dobro,  če bi padel."
,.Jaz tudi mislim, da ne.'"
,,No, ali boš ti poizkusil prvi, ali naj grem jaz?" je vprašal Tonče.
1J
,,Le daj!"
,,Pa bom."
Stopil je par korakov nazaj in se zaletel. Držal se je po koncu in mahal z rokami in se lovil, ker prvič se je bal celo on. Led je bil res gladek, in takoj je bii na drugi strani, kot bi mignil.
,,Pojdi za menoj! To ti je prijetno", mu je vpil z druge strani.
nSi ne upam. Zdi se tni, da se je na sredi malo upognil", mu je <za<-klical Jožek.
»Zakaj bi si ne upal ? Zakaj sem si pa jaz?"
ln zopet se je zaletel in bil takoj zopet na tej strani.
MTak mora biti led, vidiš, potem je prijemo. — Kaj, ti boš pa tukaj stal?" ga je vprašal.
,Si kar ne upam.'1 ¦         ,,Ne bodi taka mevža! Kaj se boš bal?"                                  <*
Tonče se je gotovo že desetkrat zadrsal, Jožek je pa še vedno stal ob robu in gledal gladki led. Nazadnje, ko je videl, da mu oni ne da miru, in da gre njemu vse po sreči, je dobil vendar malo poguma in se je zaletel tudi on. Noge so se mu šibile in tresel se je od strahu.%A šlo je vendar! Ko je bil na oni strani, je bil že pogumnejši.
,,Sem mislil, da bo kaj hudega."
B ,,Ne boj se tako! Kaj bisetresel? Olej mene!" In zdrčai je zopet na drugo stran. Jožek je dobival vedno več poguma, in zdelo se mu je res prijetno tukaj. Svoj sklep je bil pozabil.  in drsal se je čimdaije bolj.
,,No vidiš, kako ti gre!" rekel je Gregoračev.
Jožku je pohvala ugajala in enkrat se je zaletel na vso moč. Toda to pot je imel smolo!
Na sredi ledu se mu je noga izpodvila, in padel je na vso moč na kolena, in led pod njim je počil.   Gregorač se mu je pa smejal *©b robu.
,,Ha, ha, kaj pa delaš?"
Jožek je zavpil, ker ga je zabolelo. Vstal je, a led pod njim se je udal. Precej je bil do pasu v vodi. Poizkušal je zopet na led, pa udiral se je sproti pod njim. Oregorač se je še bolj smejal.
,,Ha, ha, ali se koplješ? Ali je gorka?"
,,Pomagaj mi, lepo te prosim!" je vpil Jožek.
,,Ne bodi neumen, ne; da se še jaz udcrem."
Ta Gregorač je bil reSkzloben dečko. Ni mu hote! pomagati. On je bil kriv nesreče, ki ga je izvabil s seboj; in sedaj, ne da bi mu pomagal, se je še smejal in norčeval.
Jožek je z veliko težavo prišel iz vode. Ves se je tresel od mraza, in solze so mu silile v oči. Tudi obleko nad pasom si je bil zmočil vso, ko si je hotel pomagati. A oni se mu je še vedno smejal: ,,Ali je bila gorka?"
nČakaj, ti si kriv!"
,,Kaj?! Sedaj dolžišvfnene?"
,.Da7 ti si kriv, da nisem bil pri maši, in da se mi je zgodila nesreca. 
.:Molči! Zakaj si me pa poslušal ?"
14
^Boš že videl. Naši  ti bodo uro navili!"
,No, no je žc prav."
Vtaknil je roke v hlačna žepa in odšel na cesto, nalahko žvižgajoč. Jožka je pustil samega; ni se brigal več zanj. Nalahko je žvižgal in šel po cesti proti domu, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo.
Ko je odšel, je Jožek zajokal. Kesal se je, da je poslušal maloprid-negfa Oregorača. Čemu se mu je vendar dal pregovoriti? Saj je vedel, kakšen je! In zraven ga je zeblo, in zobje so mu šklepetati. Bil je res revež!
BKaj naj storim sedaj", si je mislil. ,,Kako naj grem domov, ko nisem bil pri maši? Kaj bodo rekli mati? In oče me bodo tepli!" Take misli so se mu podile po glavi, in ob vsaki je zajokal.
,,Ah, nič, domov grem! Po pravici jim bom povedal, in morda se me bodo usmilili. Rekel bom, da me je Gregoračev zapeljal... Pri maši nisem bil; udrl sem se, pobil sem se. Vsega je kriv Oregorač."
Jokal je skoro celo pot. Včasili je malo prenehal, pa kadar se je spomnil očeta, matere in brezovke, je spet začel. Tresel se je od mraza, in obleka na njem je zmrzovala.                           '                                              j
Stopil je v vežo, in spet zajokal. Mati so stali ob ognjišču in kuhali.
BKaj si že prišel od maše? — Pa kaj ti je, da jočeš?"
nHm ... hm ... Gregoračev me je zapeljal . . . Hmm."
nA!i nisi bil pri maši ?"
Jožek je odkimal. — MPa kaj ti je, da si ves moker?"
,,Udrl sem se."                                                                                        '
,,Prav ti je! Boš vedel vsaj drugokrat! Ali sem ti rekla, da pojdi z Gregoračevim, z onim nepridipravom ? Torej njegov glas ti je več kakor moj ? Čakaj, čakaj!" ln prijeli so ga za roko, s katero si je rnencal oči, in ga odvlekli v sobo. Tepsti ga niso hoteli, toda okregali so ga pošteno. Tudi so se bali, da se ne bi prehladil. Zato so mu veleli, naj se preobleče ¦   in naj gre na peč.
BTa otrok neubogljivi!" so rekli mati, predno so odšli iz sobe. ,,Čakaj, oče ti jih bo že naštel. Boš že videl! Kdor ne uboga, ga tepe nadloga, in tebe bo tudi. Kolikokrat sem ti že rekla, da se ne pajdaši ž njim. Ali ti je več on, kakor jaz in oče? Njega bolj ubogaš? Dobro, dobro, dečko; lepo si začel." In zunaj so se še dolgo jezili nad njim, in bilo jim je hudo, da se druži z Gregoračevim.
r\z onega-le ne bo nikdar nič prida", tako so si govorili.                    -]
Jožek je pa na peči ležal in jokal. Ganile so ga matcrinc besede, in sedaj je čakal Še očetovih. Hudo mu je bilo, in sklenil je, da ne bode šel nikdar več v njegovo družbo in rekel bo tudi drugim, da tudi ne bodo šli. ,,Samo, da od očetove strani ne bi bilo brezovke, pa bi bilo dobro", tako s& j« toiažil ter s strahom čakal, kdaj bodo prišli.
In res ni biio brezovke. Malo se mu uro navili, pa je bilo dobro. Tudi so ga očka vprašali, navijajoč mu uro:
—     15     —
,,Ali boš šel še kdaj ž njim? Kolikokrat sem ti tudi jaz že rekel, pa nič ne maraš!"
Jožek si je zapomnil vse, kar sta mu govorila očka in mati. Drugega hudega ni blio. V Gregoračevo družbo ni šel več: občeval je raje z dru-gimi, ki so bili dobri. A k spovedi je moral takoj med tednom.
Gregorač pa je bil še dalje tak kot vedno. Za dobro besedo se ni zmenil, a doma je tudi našel ni. Rastel je prav tako kakor kopriva, in bil do dne do dne bolj hudoben. Bog ve, kaj bo še iz njega?