Fran Bradač Janezek se je ozrl z lestve doli in videl lep, a utrujen obraz, ki ga je Kdor daje, tudi prejema slil Janezek. »Nastavite klobuk, pa vam bom Po vrtovih je dozorevalo sadje. vigel nekaj jabolk.« Bil je čas obiranja, poln vonja ja- »Hvala ti, deček, priden si,« se bolk in hrušk. Tudi Zagorčev Ja- je zahvalil tujec. ko mu je Jane- nezek je obiral sadje na vrtu ob zek vrgel nekaj jabolk v klobuk. S cesti. Zagorčevi so imeli samo bor- slastjo je brž načel prvo jabolko no hišico in na vrtu tri lepe jabla- in, ko ga je pojedel, je vprašal: ne. Janezkov oče je delal ves dan »Od kod pa si?« v bližnjem kamenolomu in samo ob »Tamle iz tiste hišice.« nedeljah je nekoliko počival. Ja- »Kaj pa dela tvoj oče?« nezku je bilo obiranje jabolk prava Janezku se je čudno zdelo, da ga zabava. tujec tako izprašuje, pa je vendarle Nekega dne je trgal jabolka in odgovoril: jih deval v košarico. Po cesti je »Kamenje lomi.« prihajal tujec. Ni bil še star, toda »Hm. To mora biti težko delo-« stopal je počasi, kakor da že ne In popotnik je vgriznil v drugo more več. Ko je prišel pod jablano, jabolko ter nadaljeval pogovor: na kateri je bil Janezek, se je usta- »Povej mi, ali je še daleč do Li- vil ter si otiral pot s čela. . sca?« Popotnik je bil videti precej Lisec je bila graščina. onemogel. Uzrši dečka na jablani, »Ne. Slabe pol ure. Tamle za gri- je dejal: čem je. Ali greste tja?« »Hej, deček, ali bi tni hotel vre- »Da. Morda mi dajo kaj jesti. či kako jabolko v klobuk. Od vro- Kaj misliš?« čine mi je grlo usahnilo.« »Tega pa ne vem.« »Ali je tamošnji gospod dober?« »Ali je dober, tega tudi ne vem. Ampak bogat je precej. Tisti ka- menolom, kjer dela moj oče, je njegov.« »In kaj pa ti prav za prav delaš? Ali ne hodiš v šolo?« »Ne več. Osnovno šolo sem že dovršil. Zelo rad bi šel še v kako drugo šolo, v mestu, toda oče ni-ma denarja za to.« »Hm, to je škoda. Pa si se dobro učil?« »Imel sem same odlične.« »Torej še ne veš, kaj boš delal zdaj, kajne?« »Ko bom večji, bora moral bržko-ne hoditi z očetom v kamenolom. Preveč nas je doma, dva brata in tri sestre in vsi so še majhni.« »To je torej velika skrb. Ampak jaz moram že oditi. Hvala ti za ja-bolka.« »Počakajte, dam vam jih še ne-kaj, če bi vam na Liscu morda ni-česar ne dali. da ne boste lačni.« In Janezek je vrgel popotniku še nekaj jabolk v klobuk. »Res si priden. Bog ti povrni!« Drugi dan je bila nedelja. Janez- Lej __si je mislil Janezek. ko je kov oče je sedel pred hišico ter se popotnik odšel — so še revnejši grel na soncu. Zdajci je po cesti ljudje, kakor smo mi. In vesel je pridrdrala kočija in v njej je sedel bil, da je dal popotniku jabolk. gospod z Lisca in še neki drug go- spod. Kočijaž je pred hišico ustavil in oba moža sta izstopila. Janezkov oče je spoštljivo vstal in nekako v zadregi pozdravil. Kaj neki hočeta od njega? »Kje pa imate sina — tistega, ki . je včeraj obiral jabolka ob eesti?« »Janezka? Takoj ga pokličem. Menda vendar ni napravil kaj na-pačnega, za pet ran božjih?« se je prestrašil oče in poklical Janezka. Ko je Janezek prišel, je od pre-senečenja kar zazijal. Tisti drugi gospod — je bil včerajšnji popot-nik, ki ga je obdaroval z jabolki! Ali pa se mu je to nemara samo zdelo? »No, ali me poznaš?« se mu je nasmehnil tujec. Janezek ni vedel, kaj bi mu brž odgovoril. »Niti vedel nisem, da imate tako pridnega dečka,« je rekel graščak. »Tole je moj mlajši brat, včeraj se je peš vrnil iz tujine, kjer je izgu-bil vse svoje imetje. In vaš Janezek mu je dal jabolk. Dal mu jih je celo več, kakor je moj brat prosil. Tako — in zdaj povej, Janezek, kaj bi si želel.« Janezka je oblila rdečica, niti besedi-ce ni mogel izpre-govoriti. Še zmeraj se mu je vse to zde-lo tako nemogoče, saj je še včeraj vi-del tega človeka v oguljeni, zaprašeni obleki, vsega utru-jenega in zapušče-nega. »No, ti si mojemu bratu že vče-raj povedal, kaj bi rad. Nič te ne bodi sram, to je lepa želja. Torej zdaj pojdeš v šolo. In ko boš dora-stel in dovTŠiš šolo, bom že jaz za to poskrbel, da ti ne bo treba ka-menja lomiti.« Po-tem se je graščak obrnil k Janezkove-mu očetu in dejal: »Pridite z njim po-poldne k meni na grad; tam se bomo domenili. In zapom-ni si, deček: Kdor daje, tudi prejema, to je star pregovor. No, z Bogom!« Kočija je oddt-drala in Janezek je z očetom še dolgo stal pred hišo kakor v sanjah ,..