42 Besede so merile na župnika, ki se je dobrodušno smejal. »Sedaj pa le tiho gospa Dugan! Od danes naprej ooste s. Benigno čuvali pred razbojniki, ognjem, boleznijo in naglo smrtjo.« »Gospod župnik, saj se me ne bi tako lahko rešili, če mi noge ne bi opešale. A vedno sein rekla, da bi rada sem prišla, no, več ne bom mogla delati. Umreti je tu najlepše.« Alojzija se je vrnila. S. Benigno je gospa Dugan izročila v Anitino varstvo. Potera se je zavila v šal in stopila v avto. Avto je v naslednjem. trenutku veselo zdrčal. Sestra in Alojzija sta sedeii zadaj, župnik in Štefan pa spredaj. »V zavod sem moral pripeljati gospo Dugan.« je začel župnik, »in mislil sern, da to priliko labko porabim tudi za to, da vas obišeem ... Toda moj namen ni sarno ta, da bi vas peljal na sprehod. Nekaj drugega je vmes. Nina je že vso zimo v bolnici. Zadnje dni se ji je stanje zelo poslabšalo in izrazila je željo, da bi vas rada videla. Jutri ji bom podelil sveto maziljenje.« >>Gospo(d župnik,« je vzdrhtel Štefan, »ali se je spreobrnila?« »Da! Včeraj se je spovedala in sprejela sveto obhajilo. Sprememba, ki se je izvršila na njej, vas bo zelo presenetila. »Hvala Bogu!« je vzdihnil mladenič. Šele sedaj je opazil, da g. župnik ne vozi bogve kako dobro. Peljal je mimo rdečega znamenja, ne da bi ga opazil in malo je manjkalo, da ni prišel pod tovorni avto. Kmalu nato se je drgnil ob avtobus. Gospa Dugan je prav povedala. Toda g. župnik fp r<\ te stvari ni roenil. »Zelo čudovito je to, kako jasno Ijudje vrdijo, ko zrejo srnrt pred seboj.« »Da!« je s tresočim glasom odvrnil štefan, ker je malo manjkalo, da niso postali žrtev velikega tovornega avtomobila. Toda g. župnik je imel srečo, ker je brez vsake nesreče privozil do bolnice. Štefanu je postalo tesno pri srcu. Pred njegovimi cčmi je oživela dolga vrsta spominov. Molče je šel za drugimi. Znanci so se domenili, da bosta s. Benigna in Alojzija na hodniku počakali in bo Štefan sam šel k bolnici. G. župnik je odhitel naprej, da bi Nino pripravil na obisk. Toda kmalu se je vrnil. Njegov obraz je bil resen. »Ravno v pravem času sem prišel,« je dejal. »Stanje se ji je nenadoma poslabšalo. Takoj ji bom podelil sveto Popotnico in maziljenje.« »Alojzija in jaz bova pripravili vse potrebno,« je rekla s. Benigna. »Prav. Takoj varaa bom pokazal, kje so spravljali stvari za sveto Popotnico. Ko je Štefan stopil v sobo, je Nina bila tako bleda, da je mislil, da je že mrtva. Le iz tega je sklepal, da je še živa, ker sta sestra in Alojzija pripravliale stvari za sveto Popotnico. Ko je bilo vse pripravljeno, je stopil v sobo gospod župnik. Na sebi je imel roket in belo štolo. V rokah je držal posodico s sveto hostijo. »Mir tej hiši!« je pozdravil ob vstopu. »In vsem, ki v njej prebivajo!« sta odgovoiili s. Benigna in Alojzija, ki sta klečali pri postelji. Tudi Štefan je stopil k njima in pokleknil. Kar je potera sledilo, se je tako hitro odigralo, da je mislil, da sanja. (Konec aledi)