SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ZNANSTVENORAZISKOVALNI CENTER Inštitut za marksistične študije VESTNIK 1981/1—2 Ljubljana 1982 Vestnik Inštituta za marksistične študije ZRC SAZU Glavni urednik: akad. prof. dr. Boris Majer Vestnik ima 2 številki letno Uredništvo: Inštitut za marksistične študije ZRC SAZU, Novi trg 5/IH, YU - 61000 Ljubljana, p.p. 323/VI, tel. (061) 223 722. Naročila: Biblioteka SAZU, Novi trg 4, YU - 61000 Ljubljana, p.p. 323/VI; Razmnoževanje: Tiskarna Jože Moškrič, Ljubljana. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. Vestnik sofinancira Raziskovalna skupnost Slovenije. SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ZNANSTVENORAZISKOVALNI CENTER Inštitut za marksistične študije V e s t n i k 1981 TOK 3 Letnik II, številka 1-2 Sprejeto na seji predsedstva Slovenske akademije znanosti in umetnosti dne 10.6.1982 V S E B I N A Božidar Debenjak: O načelih slovenske temeljne izdaje del Marxa in Engelsa 7 Projekt Temeljne izdaje del Marxa in Engelsa v slovenščini 27 Uvodno uredniško pojasnilo k prevodom 4-2 Karl Marx: Razlika demokritske in epikurejske filozofije narave - z dodatkom (I. del, II. del, 1. pogl.) 4-3 Karl Marx: Iz Londonskih ekscerptnih zvezkov - Reflection lo7 Karl Marx: Očrti kritike politične ekonomije (Prvi osnutek) 1857-1853 - (iz poglavja o denarju) 123 Valentin Kalan: Mesto antike v formiranju historičnega materializma (K. Marx, F. Engels) 2o7 Tomaž Mastnak: Engelsov prispevek k oblikovanju kritike politične ekonomije v obdobju pred buržoaznodemokratično revolucijo 1848/4-9 225 Rado Riha: H. G. Backhaus: Rekonstrukcija Marxove teorije vrednosti (Nekateri ključni problemi sodobnih marksističnih interpretacij "Kapitala") 259 Sinopsisi 3ol Dr. Božidar Debenjak O NAČELIH SLOVENSKE TEMELJNE IZDAJE DEL MARXA. IN ENGELSA Pri snovanju slovenske izdaje del Marxa in Engelsa sta bila na izbiro dva diametralno nasprotna tipa. Eno je tip kronološke izdaje, se pravi izdaje, ki sledi delom točno po njihovem časovnem zaporedju, brez ozira na zvrst, medseboj= no povezavo in druge kazalce, in ločuje samo dve zvrsti v dveh različnih razdelkih, namreč napisana dela (natisnjena in rokopise) na eni strani, na drugi strani pa pisma. Dru= gi model, temu nasproten, pa je model, ki strogo upošteva zvrstnost pisanja in dela združuje v tematske celote. Pri tem upošteva znotraj tematskih celot kronologijo, toda kro= nologija je drugi kriterij, za kriterijem zvrstnosti. Pri pregledovanju dosedanjih tujih in jugoslovanskih izdaj se je pokazalo, da so se te izdaje nedosledno odloča= le med navedenima tipoma, zakaj začenši od prve MEGA, na= daljujoč z Marx-Engels Werke in z novo MEGA, prav tako srbo= hrvaška Dela, so izvzele iz kronologije samo en del kritike politične ekonomije in ga obravnavale kot posebno celoto? najbolj ostro in dosledno druga MEGA, pa še ta začenja šele z Grundrisse in od Grundrisse naprej potegne to tematsko linijo; obenem pa so zlasti velike izdaje, kot sta MEGA"1" p in MEGA , tudi skušale ločevati napisana dela od fragmentov, razsutih po ekscerptnih zvezkih, ena bolj, druga manj dos= ledno. Vsekakor pa je bila kritika politične ekonomije edi= na linija pisanja, ki so jo izvzemali iz celote, se pravi ločevali od drugih tematskih linij in zvrsti. Med upošteva= nja vrednimi je posebej treba omeniti novinarski članek (Marxov novinarski opus obsega več debelih knjig, zlasti je tu pomembno poleg Rheinische in Neue Rheinische Zeitung nje= govo dolgoletno sodelovanje pri New York Daily Tribune, so= deloval pa je tudi pri mnogih drugih glasilih). Potem so tu 7 n aktualni posegi v politične boje v delavskem gibanju, vključ= no s programskimi dokumenti in kritikami napisanih program= skih dokumentov. Potem so tu izredno obsežna etnološka raz= iskovanja, kot jih imenujemo z ne najboljšim izrazom, se pravi, raziskovanja tistega obdobja produkcije, ki je pred kapitalistično, pa tudi mimo fevdalne, ali pa ki obstaja vzporedno s kapitalistično, kot neistočasni element produk= cije, podrejen kapitalističnemu načinu produkcije. Potem so tu zelo obsežna zgodovinska raziskovanja, raziskovanja socialne in politične zgodovine mnogih narodov, kjer sta Marx in Engels zapustila velike gore izpiskov iz takratne literature in jih obenem bogato komentirala. To so samo ne= katere glavne tematske zvrsti j ob robu lahko omenimo tudi takšna delovanja, ki tudi niso bila nepomembna, kot recimo Marxovo ukvarjanje z matematiko, ali pa Engelsovo, pa tudi Marxovo, nikakor ne zanemarljivo ukvarjanje, enkrat z na= ravoslovjem in drugič s tehnologijo. To so prav tako po= membni deli njunega opusa, ki enako terjajo posebno obrav= navo, sklenjeno, povezano, po zvrsti, po smeri, po temati= ki. Vse to je fundus, ki ga je potem treba razporediti in izdelati načrt, kako bi se ta vsa zelo pomembna vprašanja, ki morajo biti predstavljena sodobnemu bralcu v kvalificira= nem prikazu, pojavila v slovenski izdaji. Kaj se pravi kvalificiran prikaz? S tem mislimo prikaz, v katerem misel Marxa in Engelsa ne bo falsificirana, ne bo okleščena, ne da bi pri tem sužnjevali predstavi o filološ= ko absolutno popolni izdaji; saj bo morala biti naša izds= ja kl.iub vsemu selekcija. V to selekcijo morajo priti vsa bistvena dela, zajete morajo biti vse bistvene misli, se pra= vi, da ta selekcija ne bo smela biti ozka, ne bo smela biti omejujoča, temveč da bo morala ugotoviti, katera so tista mejna, obrobna vprašanja in dela, ki jih vsaj začasno ali pa za stalno ne bo sprejela. Skratka, izdaja mora biti tak= šna, da bo dala kvalificiran, celovit prikaz, celovito za= 8 n jetje vseh tistih bistvenih, velikih, pomembnih teoretskih prispevkov, ki sta ¿jih Marx in Engels oblikovala na vseh tistih številnih področjih svojega delovanja. Slovenska izdaja seveda ne bo mogla biti kompletna. Za- to so naše sile premajhne. Toda ta nekompletnost ne sme bi= ti neka ostra selektivnost, s katero bi se vnaprej odrekli nekaterim Marxovih in Engelsovim delom, temveč naj bo ta nekompletnost rajši v tem, da odločitev o prezentaciji ne= katerih del in nekaterih sestavin Marxovega in Engelsovega opusa odložimo na kasnejši čas, da pa v okviru tematskih ce= lot, ki jih zajemamo, skušamo čim zvesteje in čim celovite« je prikazati Marxovo in Engelsovo raziskovanje. Tista dela, ki bodo zajeta v slovenski izdaji, morajo biti prikazana korektno, se pravi, opravljena mora biti vsa tekstna kriti= ka in tekstna analiza, ki se mora s svojim rezultatom kaza= ti na besedilu. Se pravi, besedilo mora biti prečiščeno, izdaja mora biti v tem smislu temeljna, takšna, da iz nje lahko potem nenehno črpajo, brez prehudega napora, tako ime= novane popularne izdaje, se pravi izdaje z množičnimi nakla= dami, ki to besedilo temeljne izdaje samo v najnujnejših potezah nekoliko poenostavijo, tako da ga razbremenijo dela variant, dela komentarja, namesto tega dajejo bolj uvajajo= če komentarje, skratka, izhajajo iz drugačnega stanja vedno= sti, kot pa ga predpostavljamo pri bralcu temeljne izdaje. I. Ko imamo v mislih obseg slovenske izdaje, se pravi do= brih 5o zvezkov (pri čemer računamo seveda na daljšo dobo priprave, po potrebi tudi 2o let za dovršitev izdaje), se nam vsiljuje kot primerjava najprej izdaja, ki je vzpored= no izšla v SZ in nekoliko predrugačena v Vzhodni Nemčiji, 9 n to je isdaja Marx-Engels Werke, oz. draga izdaja del v ru= ščini. Ta izdaja je imela neko ideološko napako, ki jo je kasneje skušala popraviti. Namreč, izredno mačehovsko se je obnašala do t.im. zgodnjih del in je potem seveda k prvemu zvezku morala izdati dopolnilne zvezke. Potem, mačehovsko se je obnašala do Grundrisse in tudi te Jo morala pregnati v dopolnilne zvezke. Napake, ki jih je napravila ta izda= ja, so bile torej ideološkega značaja. Urednikom se določe= na dela niso zdela pravoverna, zato so jih izločili, kasne= je pa se je v teh deželah kriterij spremenil in potreba po dopolnilnih zvezkih nakazuje, kako zelo so obžalovali svojo predhodno, od določenega dogmatizma diktirano odločitev. Tak= šne napake naša izdaja prav zagotovo ne bo napravila, zakaj jugoslovanska socialistična revolucija je ustvarila popol= noma drugačno osnovo za odnos do dediščine klasikov marksiz= ma. Na drugi strani pa omenjena izdaja dela Še eno ideološ= ko napako - namreč selektivno se obnaša tudi do del o nacio= nalni zgodovini, npr. do rokopisov o nacionalni zgodovini Nemčije, ali pa do ruske zgodovine. Naša izdaja bi prav ta= ko bila lahko pred nevarnostjo, da bi proskribirali nekate= ra izredno kritična, včasih pa tudi krivična stališča, ki sta jih Marx in Engels izrekala o nacionalni zgodovini Slo= vencev, balkanskih narodov, jugoslovanskih narodov itd., kjer sta včasih res krivična, in bi ta stališča zato elimi= nirali iz izdaje. Tega naša izdaja ne sme storiti - ravno izhajajoč iz naše posebne izkušnje, iz bogate revolucionar= ne izkušnje jugoslovanske revolucije. Nobena ideološka ali pa siceršnja cenzurirajoča odločitev ne sme veljati za na= So izdajo. Samoupravna družba predpostavlja polnoletnega bralca, ki bo znal presoditi na podlagi besedila in nujno potrebnih pripomočkov v aparatu, ali ima pred seboj teze s trajno veljavo, ali zgodovinsko pogojene, s časom določene in za tisti čas veljavne sodbe in presoje Marxa in Engelsa. Ni pa naloga urednikov, da bi izločali dele besedila ali 10 posamezne sestavke, članke in podobno, za katere menijo, da ne prikazujejo na primeren način naše nacionalne zgodo= vine. Takšen poseg je tuj samoupravni družbi in je tuj znanosti. Slovenska temeljna izdaja Marxa in Engelsa bo torej obsegala vsa tista dela, ki so pomembna za razumevanje Marxovega in Engelsovega opusa, to pa je največja večina del. Obstoje seveda dela na robu Marxove in Engelsove ustvarjalnosti. Med takšnimi deli so pri Mai>xu denimo mate= matični rokopisi. 0 njih so mnenja med strokovnjaki pr.e= cej deljena. Zato bo potrebna pred eventuelnim prevodom v slovenščino diskusija o njihovem pomenu za razumevanje ma= tematike, saj če je njihov pomen pretežno v zaokrožitvi ra= zumevanja Marxovega duhovnega razvoja in snovanja, je morda zadosti, če od njih objavimo samo ta ali drugi odlomek. So namreč posamezni deli besedila, v katerih se Marx bolj ukvarja s filozofskimi in sploh teoretskimi vprašanji, dru= ga pa so mnogo bolj strokovno obrnjena k matematiki. Pre= soja o teh delih besedila bo odločila, ali naj se celota uvrsti v našo izdajo ali ne. Tu pa bodo morali biti odlo= čilno udeleženi slovenski matematiki. Nadaljnji problem pri izbiranju besedil predstavljajo besedila, ki so vzporednice, različice, se pravi vzporedne ubeseditve posamezne tematike. Tu gre včasih za časopisne članke, torej za članke, ki so npr. vzporedno izhajali v New York Daily Tribune in v dru= gih glasilih. Različici se včasih ločita samo v redkih po= sameznostih, včasih gre za večja odstopanja, včasih pa gre za različno tendenco lista, tako da je celo mogoče predpo= stavijati, da so uredniki iz Marxovega besedila izpustili določene pasaže, ali pa da je Marx iz besedila sam izločil te pasaže, da ne bi izpostavil celotnega teksta uredniškim škarjam. V enem primeru bi torej šlo za cenzuro, v drugem primeru za izogibanje tej cenzuri s pomočjo neke vrste sa= mocenzure. Takšna besedila torej obstoje v dveh različicah, 11 in problem je pri izdaji često mogoče rešiti s tem, da jih uporabimo kot variante, skratka, da pokažemo s pomočjo apa= rata bodisi pod črto bodisi v dodatku na razlike med dve= ma besediloma in s tem vzpostavimo neko skupno besedilo, ki upošteva obe različici. V drugih primerih pa so razlike tolikšne, da je potrebna in umestna vzporedna izdaja. To je en tip besedil, pri katerih je umestna selekcija. Drugi tip, ki bo včasih narekoval selekcijo, so vzporednice roko= pisov, npr. iz kritike politične ekonomije, kjer gre včasih res za majhne razlike, tu pa se odpira vprašanje, do kolik= sne mere sme pri misli, ki je sama v tako ostrem in dolgo= trajnem boju za svojo ubeseditev, uredniška roka karkoli reducirati. Na drugi strani pa s tem kolidira interes za krajšo in preglednejšo izdajo, in treba je najti primeren način, da se besedilo vendarle izda karseda koncizno. Se pravi, da se razločki med besedili pokažejo na kar najbolj pregleden način. Kateri način bo najbolj pregleden, je od= visno od primera do primera in bo terjalo uredniških odlo= čitev sproti ob reševanju teh vprašanj. Vnaprejšnjega, en= krat za vselej danega odgovora razumljivo ni. Tretje po= dročje, kjer so potrebni kriteriji izbire, so različne ti= skane variante, dela, ki so doživela več izdaj. Lep primer je Antiduhring s tremi knjižnimi izdajami in eno časopisno, katerim je treba priložiti še dve izvirni prvi izdaji Razvo= ja socializma od utopije do znanosti (francosko in nemško) in novo izvirno inačico - četrto nemško izdajo s pomembni= mi dodatki, potem še predelave posameznih delov iz poglav= ja Teorija nasilja za brošuro, ki ni bila nikdar do kraja napisana, o vlogi nasilja v zgodovini; drug tak primer je Marxov Kapital, katerega izvirniki so prva nemška izdaja, francoska izdaja, druga nemška izdaja ter tretja in četrta nemška izdaja. Tu sta dve izdaji v Engelsovi verziji in kot vzporednica še angleška izdaja spet v Engelsovi verziji. Kako ravnati v tem primeru, kaj od tega obravnavati kot 12 n integralna besedila, kaj od tega kot vzporednice, kaj umak= niti v aparat, to je seveda stvar uredniške presoje, to je stvar odložitve urednikov. Gotovo ni možna integralna izdaja, tako da bi imeli prvi zvezek Kapitala v vseh teh oblikah tiskan vzporedno enega poleg drugega. Zagotovo je treba drugo, tretjo in četrto nemško izdajo obravnavati kot eno celoto, vprašanje je, kako določiti razmerje med prvo in drugo nemško izdajo ter med francosko in nemško iz= dajo. Kaj od tega spada v aparat, kaj od tega spada v vzpo= redno izdajo, bo odločitev, ki bo pripadla urednikom zvez= ka. Iz vsega povedanega je razvidno, da je izdaja zasnova= na avtonomno, se pravi, uprta na lastno znanstveno vednost, na lastno pamet, da ni v nobenem pomenu besede preprost prevzem tuje pameti, temveč da se samostojno spoprijema z vprašanji izdajanja. Njen namen je, da v celoti prikaže Marxovo in Engelsovo delo in da razvije aparat k temu de= lu, izhajajoč iz lastnega raziskovanja in poznavanja tujega raziskovanja» pri tem se nikjer ne zapira pred pozitivnimi dognanji, do katerih je prišla svetovna znanost, toda to svetovno znanost sprejema kot njen aktiven udeleženec - spre= jeto kombinira z lastnimi dognanji in pri tem ves čas izha= ja iz zgodovinske izkušnje in potreb prostora, v katerem delujemo, se pravi iz jugoslovanske in slovenske zgodovin» ske izkušnje in kulturne potrebe. II. Slovenska temeljna izdaja del Marxa in Engelsa bo ves čas izhajala iz najboljše dostopne tekstovne predloge. Kjer bo le mogoče, bo za to tekstovno predlogo vzela izdajo be= 2 P sedila MEGA . Za to govori kvaliteta MEGA% ki jo skupaj 13 n izdajata moskovski in vzhodnoberlinski Inštitut marksizma- leninizma in katere odlika je vzorno pripravljeno besedilo Marxovih in Engelsovih tiskov in rokopisov, z upoštevanjem vseh znanih variant. To je zlasti pomembno pri rokopisih, ki se hranijo v dveh velikih svetovnih inštitutih: v Mos= p kvi in Amsterdamu. MEGA je delana po rokopisih oz. fotoko= pijah rokopisov in po prvotiskih, oz. sicer ohranjenih ti= skih, ki jih je mogoče šteti za priče izvirnega Marxovega in Engelsovega besedila. Le redkih mest v rokopisu se iz= dajateljem ni posrečilo dešifrirati in le malokatera pri= pomba, kar jih je bilo doslej izrečenih na račun samega be= p p sedila izdaje MEGA , ima večjo težo. MEGA pa seveda iz razumljivih razlogov ne more biti naš edini vir. Dosedaj je namreč izšlo še vse premalo zvezkov. Od skupno predvidenih okrog loo zvezkov je pred nami le neznaten del. Tako so od prvega razdelka izdajatelji dosedaj izdali le prvi, lo. in 22. zvezek, od tretjega razdelka, ki obsega pisma, le tri zvezke, od četrtega razdelka, ki obsega ekscerpte, tu= di le dva zvezka, edino v izdajanju kritike politične eko= nomije je bera doslej nekoliko večja. To gre predvsem na račun velikega ekonomskega rokopisa Kritike politične eko= nomije, nadaljevanja Zur Kritik, kjer so nanovo izšli tudi trije zvezki Teorij o presežni vrednosti. To je zdaj tretja verzija Teorij o presežni vrednosti (prva je v izdaji Kautskega). V celoti gledano, imamo pred seboj šele okrog deset zvezkov v več polzvezkih te impozantne izdaje. Drugi pomemben vir naše izdaje bo prva MEGA, katere besedilo je pripravljeno skrbno, vendar še ne tako skrbno, p kot v MEGA . Tretji vir nase izdaje bodo separatne znanstve= ne izdaje posameznih del. Te separatne izdaje temeljijo predvsem na uporabi rokopisnih fondov amsterdamskega Inšti= tuta za socialno zgodovino, deloma pa tudi drugih virov. Kjer bo mogla, bo tudi naša izdaja sledila takšnim prese= netljivim novim odkritjem, kakršno je bilo 1. 1969 odkritje 14 n ustanovnih dokumentov Zveze komunistov. Pri pripravi tek= stov nam bodo prav tako koristno služili posamezni sepa= ratni tiski ali tiski v zbornikih, kakršni so bili v pol= pretekli dobi npr. zborniki Feltrinellijevega inštituta. V določeno pomoč so nam lahko tudi Katl Marx Werke, iz za= ložbe Cotta, razni Marxovi teksti v založbi Campus in dru= ga tekstnokritična besedila, medtem ko bo za našo izdajo korpus Marx-Engels Werke zelo koristen inventar in pomoč pri načrtovanju posameznih zvezkov. Marx-Engels Werke so namreč v pripravi samega besedila vendarle izdaja, ki je narejena po danes zastarelih kriterijih izdajanja, če sprejmemo za osnovo kategorizacijo izdaj' na znanstvene, študijske in bralne, potem šteje izdaja MEW ravno v ka= tegorijo bralnih izdaj. III. Pregled vseh navedenih predlog kaže, da nobena od njih ne more biti docela zanesljiva predloga tudi za aparat. Vse te izdaje izhajajo iz drugačnih pogojev in iz drugih pro= štorov kot pa je naš. Zasledujejo drugačne cilje in se ob= racajo na svoje bralce z drugačnimi nameni, kot pa jih ima naša izdaja. Podobno je tudi s predgovori. Če vzamemo za primer prvo MEGA, je vse preveč prostora v predgovorih po= svetila polemikam s socialno demokracijo in z drugimi av= torji, ki niso bili povezani s komunističnim gibanjem, pa so se vendarle raziskovalno ukvarjali z delom Marxa in En= gelsam tako npr. zasledimo v predgovoru k enemu zvezku MEGA tudi ostro zavrnitev Gustava Mayerja, enega najboljših p poznavalcev Engelsovega dela in življenja. MEGA je že v svojem velikem predgovoru jasno začrtala namen izdaje, s tem ko je Marxa in Engelsa povezala prek Lenina, uporabije= 15 n nega kot vezni člen, s koncepcijo socialistične skupnosti držav, se pravi s koncepcijo, ki je za nas tuja in forsira= na. Toda če so bili predgovori k zvezkom MEGA1 kljub svoji dostikrat nefunkcionalni polemiki še vedno v temelju znan= p stveno zasnovani, so predgovori MEGA , še mnogo bolj pa predgovori MEW, zasnovani pedagoško, se pravi kot populari= zacija nekega sprejetega stališča, ki naj velja za edino pravilno. Predgovor, kot si ga zamišljamo v naši izdaji, naj rabi pojasnjevanju okoliščin, navajanju nujno potrebnih spremljevalnih podatkov in znanstvenemu pojasnjevanju, zato naj bo tudi individualen in podpisan od avtorjev ali skupi= ne avtorjev, ki za njegovo znanstveno težo nosijo vso odgo= vornost. Slovenska izdaja je zamišljena tako, da se ured= niki in pisci uvodnih študij ne skrivajo za pleča nikakr= šne anonimne "redakcije". Argumenti, ki jih navajajo, pred= stavljajo tisti teren splošne veljavnosti in splošne spre= jemljivosti, ki ga terja znanstveno zasnovana izdaja. Ker je predgovor v zvezku prostorno omejen in ni mogoče v njem razviti vse nujno potrebne znanstvene argumentacije in znan= stvenega aparata, je to treba storiti na drugem mestu, se pravi, izdajanje kateregakoli besedila je navezano na last= no raziskovalno dejavnost in le v redkih primerih bo dovolj, če se samo opremo na že opravljene tuje ali jugoslovanske raziskave. Te raziskave, ki so potrebne, najbrž ne bodo raz= iskave celote, temveč bodo obdelave posameznih aspektov, ki so bili v dosedanjem raziskovalnem delu zanemarjeni. Uvod= na študija bo torej rasla iz razčlenjenega lastnega razis= kovanja in upoštevanja dosežkov tujega in jugoslovanskega raziskovanja danega področja. Določena bo, kot rečeno, z obsegom, bo torej racionalna, obenem pa bo opozarjala na temeljna teoretska vprašanja, ki se v delu odpirajo, in na nekatero najpomembnejšo literaturo, ki je k danemu vpraša= nju nastala, je dostopna in je za njegovo proučevanje temelj= na. V prej omenjenih raziskavah posameznih problemov pa vi= 16 n dimo enega od izredno pomembnih "stranskih" dosežkov pri= pravljanja temeljne slovenske izdaje del Marxa in Engelsa. Druga bistvena sestavina aparata so opombe. Pri pri= pravi opomb se prav tako ne bomo mogli izključno opreti na že opravljeno delo. Nekatere dosedanje izdaje imajo opombe zelo pomanjkljive. Toda tudi velike znanstvene izdaje, ka= 2 _ kršna je MEGA , nas v aparatu puščajo praznih rok. Zlasti pa neredko v aparatu vnašajo svoj posebni zorni kot, dolo= čen s prostorom in časom te izdaje same in so mačehovske do zvez, ki posebno zanimajo nas, v tem prostoru in v tem času. Tipičen primer takega mačehovskega obravnavanja je obdelava Nemške kmečke vojne v lo. zvezku prvega razdelka 2 MEGA , se pravi dela, v katerem Engels postavlja tudi spome= nik upornim slovenskim kmetom. Iz aparata je razvidno, da izdajatelji celo niso razpolagali s primernim poznavanjem naše nacionalne zgodovine. Opombe k tekstu torej kažejo na zgodovinsko določen odnos, odnos izdajateljev, ki jih določa drugačna zgodovinska pozicija in politična od= ločitev, ki se razlikuje od naše, torej od odločitve za samoupravno socialistično družbo. Takšne razlike se v aruz= benih znanostih kažejo skozi različne šole, torej skozi drugačno obravnavo zgodovinskih dejstev, drugačno stališče do razhajanj v delavskem gibanju, sporov in spopadov o teoretskih vprašanjih, teoretskih poudarkov v obravnavi posameznih vprašanj, in naposled celo v takšnih banalnih razločkih, kot so razločki v pisanju krajevnih imen. Povsod obstojijo uveljavljene doktrine, uveljavljene šole; strokov= ni spori v družbenih znanostih so sicer strokovni spori kot v vsaki znanosti, toda obenem tudi idejni spori, v katerih se izraža različnost družbenih praks, ki so za podlago. V bralnih izdajah, kakršna so MEW, so takšne težave še bolj ~. 2 očitne kakor v znanstveni izdaji MEGA . Pripombe k tekstu so polne tudi kvalificirajočih izjav, kot npr. "delo to in to je izredno pomembno delo Karla Marxa in Priedricha Engel= sa itd.", tudi to je sestavina sloga, kateremu se bo naša izdaja izogibala. 17 n K aparatu štejejo tudi stvarna in osebna kazala. Osebna kazala vsebujejo v mnogih izdajah preveč kvali= ficirajočih pridevnikov, ki se nanašajo na negativno ali domnevno negativno vlogo posameznih avtorjev v tedanjem ali kasnejšem obdobju. V naši izdaji bomo skušali doseči hla= den znanstveni ton in vrednotenje prepustili bralcu. V stvarnih kazalih povojnega obdobja se je uveljavil način obravnave, ki za nas ne more biti sprejemljiv. Izda= jatelji zbranih in izbranih del klasikov uporabljajo svoj kategorialni aparat in svojo terminologijo, ki se ne ujema s terminologijo in kategorialnim aparatom obravnavanih av= torjev. Zato skozi stvarno kazalo imputirajo avtorjem, v našem primeru Marxu in Engelsu, svoja posebna stališča. Na= men izdajateljev slovenske izdaje je ostati v izrazju, v kategorijah, zvest izrazju in kategorijam Marxa in Engelsa in ne vnašati kakih svojih znanstvenih artefaktov na mesto kategorij Marxa in Engelsa. Če spet vzamemo za primer MEGA in njen lo. zvezek 1. razdelka, potem najdemo v stvarnem kazalu geslo "ideologija", ki se sploh ne pokriva s tistimi mesti, na katerih Marx in Engels govorita o ideologiji, kot ta pojem razumeta sama, temveč nasprotno, s konteksti , v katerih izdajatelji vidijo opredelitev ideologije, tako kot jo raz vime j o oni. S tem vnašajo kasnejši pojem, in to pre= cej poenostavljen kasnejši pojem, namesto Marxovega pojma. Geslo ideologija je v tem zvezku razčlenjeno takole: "meščanska ideologija in njene osnove", str. 618-62o. "Proletarska, socialistična ideologija in njene osnove", str. 626, 62o. če pa pogledamo tista mesta, na katerih Marx in Engles izrecno govorita o ideologiji, kajti na nobenem od prej navedenih mest besede ideologija ne uporabljata in je ne moreta uporabljati, zaradi tega, ker je njun pojem drugačen od prej navedenega, če si torej sami poiščemo me= sta, na katerih Marx in Engels sama govorita o ideologiji, so to denimo naslednja: str. 12o, 154-, 164-, 18o, 191-192, 2oo, 3o6-3o7, 371, 372, 378, 458, 5o7-51o, 525 in 619. 619 18 n bi bilo edino mesto, ki bi ga lahko odkrili po stvarnem kazalu MEGA v navezavi na angleški prevod Komunističnega manifesta. Očitno torej aparat za nas ne more biti zanes= ljiv, temveč je treba z veliko mero kritičnosti in z last= nim delom ustvariti aparat, ki bo primeren naši izdaji. IV. Obseg_in_členitev_izdaje Kar je bilo povedano v prejšnjih razdelkih, velja za vsako sodobno slovensko izdajo: celo če bi sprejeli prin= cip kake že obstoječe izdaje, ga torej prevzeli in rahlo adaptirali, bi morali pri izdelavi aparata upoštevati gornja načela. Toda načrt slovenske temeljne izdaje hoče biti do= sleden tudi v izdelavi vsebinskega načela členitve. Videli smo, da so dosedanje izdaje, začenši z NEGA1 in prvo rus= ko, izvzele en kompleks iz kronološkega reda, namreč pri= pravijalna dela za Kapital in Kapital. Tu se je izkazalo za upravičeno, zakaj s tem je celota kritike politične ekonomi= je, oz. tistega kosa kritike politične ekonomije, ki se ne= posredno navezuje na Kapital, postala povezana, sklenjena, dobila preglednost. Toda kritika politične ekonomije, veza= na na Kapital, ni edini lok Marxovega in Engelsovega razis= kovanja. Obstojijo tudi drugi kompleksi. Obstojijo komplek= si, ki so časovno pred pripravljalnimi deli za Kapital in Kapitalom, ali pa tečejo z njim vzporedno in so vendarle neko sklenjeno raziskovanje. Tudi ti terjajo sklenjeno iz= dajo, se pravi izdajo v kontekstu. Zato se kot logičen raz= pored raziskovalnih del Marxa in Engelsa ponuja naslednji: združitev Disertacije in pripravljalnih del za Disertacijo, Kritike Heglovega državnega prava, Pariških rokopisov s pripravljalnimi deli za kritiko politike in ekonomije, Po= ložaja delavskega razreda v Angliji, vmesnih ekonomskih spi= 19 n sov zgodnjih 5o-tih let, Grundrissov, Zur Kritik, velikega zvezka Kritike politične ekonomije, Kapitala, pa tudi raz= iskovanj o praskupnosti in o t.im. azijskem produkcijskem načinu, skupaj z Marxovo Morganovo kritiko, kar je Engels napisal o Morganu, torej navezave na Morgana v Izvoru dru= žine, privatne lastnine in države. Prav tako pa je posebno mesto treba dodeliti v tem okviru velikim Engelsovim roko= pisom iz naravoslovja, morda v povezavi z Marxovimi matema= tičnimi rokopisi. Na ta sklop se navezuje drugi sklop, ki je časovno z njim močno povezan, to so najprej velike teo= retske polemike, polemike mladega Engelsa, Sveta družina, Nemška ideologija in Beda filozofije, Veliki možje eksila in druga s tem zvezana dela, Gospod Vogt, Antiriühring, Ludwig Feuerbach, Anti-Brentano in naposled tudi Marxove kritične pripombe k Wagnerju in drugo. To so dela, ki so med seboj povezana. Na to se navezujejo zgodovinska razis= kovanja, kot npr. Kmečka vojna, Revolucija in kotrarevolu= cija, Razredni boj, 18. brumaire, študija o Poljskem in Irskem vprašanju, spisi o Rusiji in drugo. Potem je tu cel kompleks vojaških spisov in s tem se že počasi nakazuje tudi drugi nadaljnji kompleks del Marxa in Engelsa, namreč del, ki se direktno navezujejo na prakso delavskega giba= nja. Med temi deli so tako spisi, ki pojasnjujejo teoretske komplekse, mezdno delo, mezda, svobodna trgovina, cena in profit, razvoj socializma v okviru znanosti, teo= rija nasilja, stanovanjsko vprašanje, portreti velikih re= volucionarjev in aktivistov delavskega gibanja, recimo En= gelsovi portreti Marxa, recenzije Marxa, Engelsov portret Wolffa, Weertha, Schorlemmerja, prav posebej izpostavljeno mesto imajo programi in dokumenti političnega boja: program= ski dokumenti Zveze komunistov, programski dokumenti in po= lemike, poslanice in drugi dokumenti I. internacionale, cir= kularji, pisma in drugo, ne osebna pisma, temveč pisma stranki - nemški socialni demokraciji - osebni dokumenti 20 n Marxa in Engelsa v zvezi z delavskim gibanjem, Engelsovi dokumenti oz. Engelsovi javni nastopi v zvezi z II. inter= nacionalo, govori, izjave, javna pisma, drugi dokumenti boja, intervjuji. To je seveda spet kompleks, ki terja po= sebno obravnavo v lastni povezavi. Potem je tu veliki kom= pleks publicistike. V tem kompleksu publicistike zajemajo nekatera glasila, ki sta jih ustvarila Marx in Engels sama, tako npr. Neue Rheinische Zeitung, neko posebno celoto. Či= sto posebna velika celota so spisi, ki jih je Marx prispe= val v New York Daily Tribune, potem variiral v Neue Oder Zeitung in z dodatki ali kako drugače formulirane objavljal v People's Paper, potem so tu drugi prispevki v delavskem tisku I. internacionale, nemške socialdemokratske stranke, drugih socialističnih strank in v glasilih II. internacio= nale. To je tisti del izdaje, ki bi ga bilo potrebno obrav= navati drugače, kot pa je bila praksa dosedanjih izdaj. V nasprotju z dosedanjimi izjavami bi se bilo tu treba pri= bližati obliki tematskih zbornikov. Se pravi, povzeti v naši izdaji, v tistem delu korespondence, ki se nanaša na politična vprašanja, razvoj delavskega gibanja itd. bistve= ne poteze tistih zbornikov, ki jih poznamo tudi iz medna= rodnih publikacij, npr. ameriška korespondenca, ruska ko= respondenca, italijanska korespondenca, španska korespon= denca, francoska korespondenca, avstrijska in avstro-ogr= ska korespondenca, korespondenca z drugimi državnimi tvor= bami, ki obsegajo jugoslovanske narode, in ločeno od tega obravnavati družinska pisma, npr. Engelsovo dopisovanje z bratom, sestro, Marxovo dopisovanje s sorodniki, ki pre= prosto ima drug značaj, prav tako pa izvzeti, tako kot je to že bilo storjeno v prejšnjih izdajah, korespondenco med Marxom in Engelsom, se pravi njuno 4o-letno izmenjavo mnenj, iz snopa korespondence s tretjimi osebami. Sklepni del izdaje bi moral obsegati naslednje elemen= te: kronika delovanja, dokumenti življenja in dela, nepo= 21 n sredna pričevanja o Marxu in Engelsu, spominska in podob= na, potem Marx in Engels v očeh Slovencev, se pravi recep= cija, vplivi in odmevi v obdobju od 1848 do našega časa. Naposled bibliografija del Marxa in Engelsa v slovenščini od začetka do trenutka dokončanja predložene izdaje. Tako koncipirana izdaja bo napolnila nekaj več kot 5o zvezkov in bo lahko že med nastajanjem uporabna za štu= dijsko delo in za popularizacijo del Marxa in Engelsa. Na njej bodo temeljile manj zahtevne izdaje, se pravi izdaje, ki bodo poenostavile besedilo, razni tematski zborniki in podobno. Tako koncipirana izdaja ima nekatere odločilne prednosti. Prva je ta, da vsak njen zvezek, od platnic do platnic, predstavlja celoto. Ves je posvečen določeni temi, bodisi da obsega dokumente delavskega gibanja, oz. Marxove in Engelsove udeležbe v njem, ali pa zgodovinsko analizo, ali pa žurnalistične posege Marxa in Engelsa. V vsakem pri= meru je to celota in ni sredi nje zakopano nekaj drugega. V tej celoti se sicer obravnavajo različna vprašanja in raz= lične teme, vendar pa je ta celota sama v sebi smiselna. Zato imajo posebno vrednost tudi posamezni zvezki takšne izdaje. Posamezni zvezki takšne izdaje lahko imajo tudi različno naklado. Če se pokaže velik interes točno po enem zvezku, je zelo smiselna dodatna naklada, obenem pa je mo= goče ob pripravi vsakega zvezka angažirati ekipo strokovnja= kov, ki je medsebojno koordinirana, se pravi, v celoti de= la na pripravi določene tematike. Prav taki zvezki prihaja= jo na posebno oblikovan knjižni trg; slovenski knjižni trg ima, kot vemo, nekatere posebne zakonitosti: glede na maj= hnost naklad so slovenske knjige druga od druge močno od= visne. Tako zastavljena izdaja pa omogoča, da se tempo pri= prav načrtuje tudi glede na potrebe knjižnega trga, se pra= vi na posebno aktualnost določene tematike, ki seveda ni ka= ka po sili aktualnost, temveč je znanstvena, strokovna in včasih tudi politično-teoretska aktualnost. 22 n v. Tekstološkijorijem V prejšnjih razdelkih je "bilo povedano, katero tekstov= no predlogo ocenjujemo kot najboljšo in se bomo po njej ravnali, kadar bo le mogoče. Druge predloge bomo uporabija= li samo takrat, kadar nam ta predloga ne bo na voljo. Ven= dar pa bi bilo preveč ambiciozno, če bi hotela slovenska temeljna izdaja prevzeti ves aparat variant, ki ga druga MEGA vsebuje. Zato bo ustrezneje, če bo slovenska izdaja prevzela (to se nanaša zlasti na rokopise) samo tiste va= riante, ki pomagajo razumeti oblikovanje misli, ne pa vseh tistih drobnih začetkov in znotrajtekstovnih sprememb, ki so za to razumevanje manjšega pomena. Do kolikšne mere bodo variante sprejete, je odvisno od narave teksta in do dolo= čene mere prepuščamo tudi presoji urednika ustreznega zvez= ka. Na podlagi vsega bogastva variant in sprotnih popravkov, 2 v ki ga vsebuje aparat MEGA , bo mogoče pripraviti smiseln izbor zaključenih ali pomembnih variant za uporabo pod čr= to glavnega teksta, saj je za uporabnika, na katerega mi= slimo, gotovo ta oblika prezentiranja variant ugodnejša od 2 ~ one, ki jo uporablja sama MEGA , namreč v dodatku v aparat= nem zvezku. Variante so po naši presoji bistven element sprotnega spremljanja teksta in je prav, če so predstavlje= ne skupaj, to je na istem mestu kot glavni tekst. Ker pa so sama Marxova in Engelsova besedila, zlasti rokopisna, med seboj kar precej različna, se bo iz te različnosti po= dajalo tudi do določene mere različno obravnavanje poseb= nosti teh rokopisov. Rokopis Nemške ideologije ima npr. drugačen značaj in tudi drugačno podobo, kot pa rokopis Grundrisse. Zato bo tudi prezentacija v naši izdaji mora= la upoštevati te posebnosti. Analogno kot rokopisne vari= ante bo treba obravnavati tudi razločke med tiski, prvimi 23 in drugimi izdajami raznih del. Zlasti pomembne razločke poznamo pri Kapitalu, tu pa so razločki tolikšni, da bo najverjetneje treba obravnavati prvi zvezek Kapitala kot vzporedne ubeseditve in jih kot takšne delno ali v celoti tudi vzporedno tiskati. Pomembne so tudi razlike med fran= cosko in drugo nemško verzijo Kapitala, ne samo med prvo nemško in francoski ali pa prvo in drugo nemško. Nekatere formulacije francoske izdaje Kapitala so precej drugačne od formulacij nemške izdaje, tako npr. tudi večkrat citira= no mesto o povezovanju proizvodnega dela in izobraževanja, ki ima v francoskem besedilu bistveno drugačne poudarke. Karseda skrbna priprava besedila bo torej omogočila ugotavljanje pomembnih teoretskih stališč, primerjavo raz= ličnih formulacij, ki šele vse skupaj sestavljajo celoto. S tem šele bodo Marxova in Engelsova dela za našega bralca resnično zaživela, saj se bodo s svojim notranjim razvojem izkazovala kot dialektični spoprijem z raziskovalnim pred= metom in ne bodo zavajala k napačnim načinom svoje prezen= tacije, k takšnemu ali drugačnemu dogmatiziranju. Kar se tiče prevajanja, je seveda samoumevno, da bo prevod maksimalno zvest izvirniku. Zvest tudi v primerih, ko Marx in Engels v pismih ali pa v rikopisih uporabljata izraze skatološke ali obscene narave. Tudi v takšnih prime= rih mora biti prevod zvest izvirniku in najti slovensko ustreznico. Gitatne zveze in besede, kot tudi navajanje vseh podatkov, ki terjajo pojasnitve, dobivajo svojo razlago v aparatu. Redakcijski posegi v besedilo smejo biti minimal= ni in morajo biti vedno izkazani na standardni način, se pravi, vse redkacijski pojasnilni stavki pri okrnjenih be= sedilih morajo biti izkazani v oglatih oklepajih, vsa re= dakcijska polnjenja lakun prav tako, podobno velja za vse redakcijske konjekture, iz predlog prevzemamo tudi vse kon= trole citatov in izpustitve v citatih označimo na standar= dni način, se pravi z oklepaji in pikami, dokumentiramo tu= 24 n di vse razlike med Marxovimi oz. Engelsovimi citati in ci tiranimi mesti, ki so pomembne tudi še potem, ko je tekst preveden. 25 n PROJEKT TEMELJNE IZDAJE DEL MARXA IN ENGELSA V SLOVENŠČINI I Sestavni del raziskovalne dejavnosti Inštituta za marksistične študije ZRC SAZU je tudi sistematična in dolgoročna znanstveno- raziskovalna obdelava celotnega opusa Marca in Engelsa. Namen tega raziskovalnega dela je priprava in izdaja Temeljne izdaje del Marxa in Engelsa v slovenščini. Temeljno izdajo, ki je bi= la v resoluciji VIII. kongresa ZKS ocenjena kot ena prednostnih nalog, pripravlja Inštitut za marksistične študije ZRC SAZU v sodelovanju z Marksističnim centrom CK ZKS. Priprava in izdaja Temeljne izdaje je izraz trajne vezanosti organiziranih socialističnih sil naše družbe na vir marksisti» čne teorije, ki je inspirirala našo socialistično revolucijo in izgradnjo socialističnega samoupravljanja, prav tako pa ta projekt izpričuje tudi visoko stopnjo teoretskega prispevka, ki ga slovenska in jugoslovanska znanstvena praksa more in mo» ra dati k ustvarjalnemu nadaljevanju marksistične teorije. Temeljna izdaja del Marxa in Engelsa v slovenščini je zato se= stavljena: - kot srednjeročna in dolgoročna raziskovalna naloga, ki naj v pripravo in zaris celotne edicije prelije dosežke slovenskih in jugoslovanskih marksoloških študij in teoretske izsledke razvoja socialističnega samoupravljanja; - kot sestavni del široke družbene akcije za nadaljnje poglab= ljanje organiziranega marksističnega znanstveno- raziskoval» nega dela na različnih znanstvenih področjih; - kot sestavni del nadaljnjega izgrajevanja potrebam socialistič= ne samoupravne družbe ustrezajoče izdajateljske politike na področju marksistične literature; - kot sestavni del široke družbene akcije za razvijanje potreb in interesa po marksistični literaturi in teoretski produkci= ji kot nujni komponenti praktičnega reševanja konkretnih druž= benih problemov in vprašanj vseh delovnih ljudi. 27 n Ena od pomembnih nalog projekta Temeljne izdaje je tudi, da po= leg že obstoječega znanstvenega potenciala oblikuje in priteg= ne k delu mlajše sodelavce z različnih znanstvenih področij in tako spodbudi in razvija raziskovalno marksološko delo ter ši= ri strokovno bazo znanstvenega prevajanja in izdajanja marksi= stične literature. II Pri dosedanjem delu je bil iz zunanjih sodelavcev raziskovalne podnaloge "Temeljna izdaja del Marxa in Engelsa v slovenščini", ki poteka na Inštitutu za marksistične študije ZRC SAZU, kon= stituiran redakcijski odbor Temeljne izdaje del Marxa in Engel= sa v slovenščini (dalje METI). Redakcijski odbor deluje v se* stavi: dr. Božidar Debenjak, predsednik, dr. Boris Majer, dr. Marjan Britovšek, dr. Valentin Kalan, dr. Andrej Kirn, dr. Ivan Lavrač, mag. Tomaž Mastnak, dr. Oto Norčič, Radivoj Riha, dr. Rudi Riz» man, mag. Leo Šešerko, Pavle Zgaga, dr. Slavoj Žižek. Redakcijski odbor je podrobno preučil in razdelal "Raziskovalni načrt za pripravo in izdajo METI" in na njegovi osnovi izobli= koval koncept in izdajateljska načela METI kot znanstveno potr» jeno hipotezo nadaljnjega dela. Po svoji vsebini predstavlja načrtovana Temeljna izdaja rela= tivno popolno nacionalno izdajo Marxovih in Engelsovih besedil. Izdaja bo obsegala približno 55 zvezkov, ki bodo vsebovali vse Marxove in Engelsove temeljne teoretske spise, programe in do= kumente njunega političnega boja, temeljno korespondenco ter pričevanja iz njunega življenja in dela. Samo izjemoma bo METI vključevala tiste Marxove in Engelsove ekscerpte, beležke itd., ki pretežno povzemajo tekst njunega vira. METI je po svojem značaju koncipirana kot študijska izdaja Marxovih in Engelsovih besedil v slovenščini, pripravljena na tisti znanstveni ravni, ki jo je doseglo raziskovanje in izda= janje Marxa in Engelsa pri nas in v svetu. 28 n Izbrani tip študijske izdaje ustreza pri tem na eni strani spe= cifičnosti slovenskega knjižnega trga, saj zadovoljuje najšir= ši krog "bralnih interesov" - od potreb specializiranega znan» stvenega raziskovalca do potreb tistega, ki se z marksistično teorijo šele temeljiteje seznanja. Na drugi strani pa prispeva študijska izdaja, ki seznanja bralca z bistvenimi momenti raz= vojne zgodovine Marxovih in Engelsovih besedil, tudi k enemu poglavitnih smotrov slovenske izdaje. METI naj namreč v prvi vrsti deluje kot spodbuda za lastno teoretsko razmišljanje in razvijanje lastnega marksološkega raziskovalnega dela. Temeljna nacionalna izdaja zahteva zato celovito vključevanje lastnega raziskovalnega dela v zvezi z zgodovino nastanka in učinkovanja Marxovih in Engelsovih besedil. To raziskovalno de= lo se začenja že pri členitvi Marxovega in Engelsovega teoret= skega opusa in zaobsega tako temeljne znanstvene raziskave ka= kor tudi prevajanje in popularizacijo klasikov marksizma. Edi= no z opiranjem na lastno raziskovalno delo je mogoče doseči vse= binsko povezavo Marxove in Engelsove misli s specifičnostjo na= cionalnega izkustva in naše revolucionarne teorije in prakse. Naravnanost k aktualnosti Marxove in Engelsove misli in potreba po učinkoviti prisotnosti slovenske izdaje v vzgojnoizobraževal= nem in raziskovalnem procesu narekujeta tudi izbiro izdajatelj» skih in uredniških načel METI ter specifična načela členitve Temeljne izdaje. Koncept METI Koncept je izdelan na osnovi temeljnih izhodišč za pripravo slo= venske izdaje, podanih v Raziskovalnem načrtu za pripravo in izdajo "Temeljne izdaje del Marxa in Engelsa" in na osnovi pri= pomb in predlogov Članov redakcijskega odbora METI. Osnovno izhodišče koncepta je, da predstavlja izdajanje del kla= sikov marksizma v slovenščini neločljiv sestavni del razvijanja samoupravne marksistične teorije in njene popularizacije. Čle= nitev, načela in obseg izdaje izhajajo iz spoznanja, da je 29 n Marxova in Engelsova misel praktično učinkovita le v premisleku njene konkretne zgodovinske posredovanosti, torej v njeni vse= binski navezavi na specifičnost našega nacionalnega izkustva in naše revolucionarne prakse. Zato se slovenska izdaja tudi ne more omejiti na mehanično-kronološko razvrščanje del Marxa in Engelsa, pač pa je ustrezna oblika izdaje kombinacija kro= nološkega načela z dvema drugima načeloma: razvrstitev tekstov po zvrsti pisanja in po vsebinsko-tematičnem vidiku. Takšna kombinacija omogoča smiselno, stvarnim kriterijem ustrezno ure= ditev Marxovih in Engelsovih tekstov, hkrati pa izkazuje in poudarja živost misli klasikov, ki izhaja iz njene vpetosti v konkretne družbeno-zgodovinske razmere in probleme. Mehanično- kronoloŠka členitev spreminja izdajo v mrtev inventar, izkuš= nje dosedanjih izdaj Marxa in Engelsa pa kažejo, da vsaj za kritiko politične ekonomije tega principa ni bilo mogoče izve= sti in da so vse dosedanje izdaje ta sklop Marxovih in Engelso= vih del izvzemale iz kronološke členitve del. Upoštevaje te iz= kušnje, je pričujoča izdaja koncipirana v čim doslednejši izpe= ljavi tematskega in stilno-zvrstnega načela in ohranja kronološ= ko načelo šele znotraj tematskih razdelkov. Izhajajoč iz teh načel se slovenska izdaja Marxovih in Engelso= vih del členi na tri velike tematske sklope (označene v koncep= tu z veliki črkami), ki jim je dodan se sklop "Dokumenti in pri= čevanja". Vsak sklop je razčlenjen na večje celote ("kasete", v konceptu označene z rimskimi številkami), ki okoli določenega vsebinskega problema združujejo posamezne zvezke. Poleg ures= ničenja omenjenega tematskega smotra izdaje so prednosti takšne izdaje še: - večja operativnost pri izdajanju METI; - kasete v primerjavi z razdrobljenostjo na zvezke omogočajo na eni strani posameznim urednikom kaset pregled nad večjimi sklopi, njihova notranja ureditev je enotna, na drugi strani pa tudi večjo sistematičnost in lažje koordiniranje njihove= ga dela pri načrtovanju celotne izdaje v okviru Inštituta; 30 n - hkrati s tem bo dosežena tudi večja organiziranost in siste- matičnost v raziskovalnem in prevajalskem delu (poenotenje terminoloških problemov, dela pri aparatu itd.)? - upoštevane so zmožnosti in potrebe slovenskega knjižnega trga, saj bo ob ustrezni tehnični izvedbi METI mogoče posamez= ne kasete izdajati ali pa uporabljati kot osnovo za samostoj= ne tematične popularne izdaje. Koncept predvideva naslednjo členitev: Tematski sklop A: Raziskovanja (delovni naslov) Ta tematski sklop prinaša v osmih kasetah Marxove in Engelsove tekste, ki tvorijo, pogojno rečeno, konceptualno bazo njunega nazora in so plod intenzivnega teoretskega raziskovanja različ= nih področij in pojavov družbeno-zgodovinske prakse: gre bodi= si za tekste, v katerih se skozi refleksijo miselne tradicije in v polemičnem spoprijemu s sočasnimi teoretskimi in praktič= nimi tendencami izoblikuje njun nazor (kasete I, II, III), bo® disi za raziskovanje "anatomije meščanske družbe" (kasete IV, V, VI), za teoretska raziskovanja zgodovine, prazgodovine in predkapitalističnih formacij (kaseta VII) in za kasete, ki, ne glede na različne konkretne povode za njihov nastanek, vsebu= jejo v strnjeni obliki izsledke Marxovih in Engelsovih teoret= skih raziskovanj in ki danes učinkujejo, zopet pogojno rečeno, kot temeljni teoretski teksti historičnega materializma (kase= ta VIII). Tematski sklop B: Programi in dokumenti političnega bo.ia. raz = lage (delovni naslov), vsebuje v osmih kasetah Marxova in En= gelsova dela in članke, katerih večji del sicer nima nič manj= še teoretske teže kot dela v sklopu A, vendar so nastali v te= snejši povezavi z aktualnimi družbenimi dogajanji Marxovega in Engelsovega časa ali pa so namenjeni razlagi in popularizaciji njunega nazora. Kasete združujejo Marxove in Engelsove članke pred njunim skup= nim delovanjem (kaseta I), obdobje do leta 1848 (kaseta II), tekste in članke, ki se nanašajo na revolucionarno vrenje 1848 31 n (ZK, revolucija 1848 in refleksija njene usode, polemični spo= prijemi z "moralizirajočimi nazori" kot vsebinsko nadaljevanje Nemške ideologije - kaseta III), publicistika v NYDT, Neue Oder Zeitung, Peoples' Paper, delo "Skrivna diplomatska zgodo= vina..." (kaseta IV), vojaške spise, odlomek o taktiki pehote iz Anti-Duhringa (kaseta V), problemski sklop I. internaciona= le in pariške komune (od zakona proti socialistom - kaseta VI), razlage, predavanja v delavsko-izobraževalnem društvu in na sejah generalnega sveta, biografije (kaseta VIII), problemski sklop priprav na II. internacionalo in II. internacionalo 6a= mo (kaseta VIII). Tematski sklop C: Pisma, vsebuje korespondenco med Marxom in Eügelsom (kaseta I), družinska in poslovna pisma (kaseta II), Marxova in Engelsova pisma socialistom in meščanskim teoreti= kom (kaseta III). Tematski sklop D: Dokumenti in pričevanja, vsebuje kroniko de= lovanja, dokumente o življenju in delu, intervjuje (kaseta I), spomine na Marxa in Engelsa in druga pričevanja (kaseta II), Marx/Engels v očeh Slovencev, bibliografijo Marxovih in Engel= sovih del v slovenščini od začetka do zaključka METI (kaseta III Znotraj tematskih sklopov, kaset in posameznih zvezkov so tek= sti urejeni kronološko. S tem je omogočen prikaz razvoja Marxo= ve in Engelsove misli oziroma sprememb v konceptualizaciji po= sameznih problemskih področij. A RAZISKOVANJA I - Disertacija in pripravljalna dela II - Kritika Heglovega državnega pravaj ekonomsko-filozofski rokopisi, ekscerptni zvezki 44—4-7 (izbor) - Nemško-francoski letopisi - Položaj Anglije j Položaj delavskega razreda v Angliji III - Sveta družina - Nemška ideologija 32 n - Beda filozofije + predg. + Engelsovi rkp. + pisma (Anti= Proudhon) IV - Izvleček iz Marxovih ekscerptnih zvezkov 185o-1853; - Očrti kritike politične ekonomije (Prvi osnutek) 1857- 1858 V - H kritiki politične ekonomije; prvotni tekst - Rokopis 61 - 63 VI - Kapital I (1867); Rezultati neposrednega produkcijskega procesa; Kapital I - franc, izdaja; - Kapital I - 1872 - Kapital II + rkp. - Kapital III + rkp. Razmerje presežne stopnje...; Anti-Wagner VII - Zgodovina raziskovanja - Nemčija, Francija, Anglija - Irska, Poljska, Rusija - Raziskovanja o praskupnosti in predkapitalističnih druž= benih formacijah VIII - Anti-Dühring; Razvoj socializma, Nasilje; L. Feuerbach - Dialektika narave. B DOKUMENTI IN PROGRAMI POLITIČNEGA BOJA, RAZLAGE I - Rheinische Zeitung / mladi Engels II - Vorwärts, Deutsche Brüsseler Zeitung; publicistika do 48 III - Zveza komunistov, Izpoved komunističnih prepričanj, Na= čela komunizma, Manifest - Neue Rheinische Zeitung - NRhZ - Revue - Razkritja o Kölnskem procesu proti komunistom, Inavgu= ralna poslanica; Veliki možje eksila...; Vogt, Anti-Wil= lieh IV - New York Daily Tribune - Neue Oder Zeitung, People's Paper, Skrivna diplomacija V - Vojaški spisi, taktika pehote iz Anti-Dühringa; New American Cyclopedia 33 n VI - I. internacionala + Par. komuna (do 1. 1878) VII - Razlage, predavanja, biografije VIII - Priprave na II. internacionalo in II. internacionala (Pripravljen je "Okvirni seznam Marxovih in Engelsovih del, raz= vrščenih v razdelku A in B METI". Seznam zaobsega 57 strani in je narejen na osnovi Marx-Engels Verzeichnis, Erster Band, Berlin 1979 (razen pri A I 1. in B I 1. Disertacija + priprav= ljalna dela; Marxova publicistika do marca 1848), kjer je za osnovo vzeta MEGA2. Razen Marxovih in Engelsovih del, objavlje= nih v Marx-Engels-Werke, vključuje seznam tudi dela, objavlje= na v MEGA1, MEGA2, Arhivu Marxa in Engelsa, dodatnih zvezkih Marx-Engels Sočinjenija in v nekaterih historično-kritičnih izdajah.) C PISMA I - Korespondenca Marx-Engels II - Družinska in poslovna pisma III - Pisma socialistom; meščanskim teoretikom D DOKUMENTI IN PRIČEVANJA I - Kronika delovanja, dokumenti življenja in dela, inter= vjuji ' II - Spomini na Marxa in Engelsa + druga pričevanja III - Marx/Engels v očeh Slovencev Bibliografija del M/E v slovenščini od začetka do zaključ= ka METI. Temeljna izdajateljska in uredniška načela METI Izdajateljska in uredniška načela METI nimajo za osnovo zahte= ve po brezpogojni enotnosti izdaje oz. po podvrženju celotnega Marxovega in Engelsovega opusa enotnim principom konstitucije teksta, marveč so namenjena samo tistemu poenotenju v urejanju, 34 n lex je za kritično izdajo seveda nujno. Vodilo pri ediranju tek= stov za Marxa in Engelsa je posamezni tekst oz. sklop tekstov, zato ostajajo načela, orisana v predlogu, na splošni ravnij konkretizirati (vključno z določenimi odstopanji) jih bo mogo= če šele ob delu na tekstih. po svoji vsebini predstavlja METI relativno popolno izdajo del Marxa in Engelsa. Obsegala bo približno 55 zvezkov. Kriterij za vključevanje tekstov so temeljni smoter izdaje - naravnanost na vsebinsko recepcijo misli Marxa in Engelsa - in principi Členitve izdaje. Zato npr. METI samo izjemoma vključuje tiste Marxove in Engelsove ekscerpte, beležke itd., ki pretežno samo povzemajo tekst vira. Členitev izdaje temelji na kombinaciji kronološke razvrstitve, razvrstitve po zvrsti pisanja in razvrstitve po vsebinsko-tema= tičnem vidiku (gl. podrobneje obrazložitev koncepta). Objavlje= ni tekst v METI naj bo oblikovan po načelu maksimalne zvestobe originalu in po načelu prikaza razvoja teksta (z navedbo bist=» venih variant v aparatu). Predloge za ureditev in prevajanje so besedila, ki sta jih av= torizirala Marx in Engels oz. rokopisi v tistem stanju, v ka= terem sta jih zapustila Marx in Engels, razen ko so predloge izgubljene ali nedostopne. Dokumentacija sprememb teksta - zno= trajtekstovnih variant in avtoriziranih inačic - je podana v aparatu in prinaša smiselno izbrana, torej vsa pomembnejša di= ferencirajoča mesta. Ob upoštevanju vseh ostalih historično- kritičnih izdaj Marxovih in Engelsovih tekstov je za pripravo p prevoda METI načeloma vzet za podlago edirani tekst v MEGA Posamezni zvezki vsebujejo M/E tekst (povprečno 45o strani), študijo in aparat. Sam tekstovni del je razčlenjen na vsako= kratne temeljne tekste in na dodatek (ki vsebuje reference iz drugih tekstov, iz M/E pisem in pisem M/E sodobnikov, na ka= tera odgovarjata itd.). 35 n Aparat obsega 1/5 - 1/3 M/E teksta in vsebuje: - prikaz nastanka in zgodovine teksta ter njegovega učinkovanja; - smiselno izbrane znotrajtekstovne variante in odstopajoča mesta v avtoriziranih tiskanih inačicah; - tekstnokritične elemente, ki izhajajo iz navezave na kritizi= rane avtorje in dela; - pojasnila, biografske, bibliografske in zgodovinske podatke; - imensko in stvarno kazalo. Uvodna študija obsega 2-3 avtorske pole. Temeljni koncept štu= dije bo opredeljen kasneje. Podrobnejša uredniška načela METI: - Vse korekture z interpretativnim značajem so dokumentirane v opombah pod črto; druge korekture (redakcijske razdelitve od= stavkov, popravki rokopisnih ali tiskarskih napak, napačnih navajanj podatkov in imen, računskih napak, stava manjkajočih ločil) so, kolikor je treba nanje opozoriti, del aparata. - Marxove in Engelsove okrajšave osebnih imen, okrajšave pri citiranju in v bibliografskih podatkih so ohranjene, s tem da so okrajšana osebna imena izpisana znotraj redakcijskih okle= pajev. Če je mogoče skrajšane besede, člene ipd. iz rokopisov izpisati na več načinov, je izbrana različica v besedilu, mož= na drugačna pa pod črto. - Rekonstruirani deli uničenega besedila, prav tako pa tudi vse v slovenski prevod vstavljene besede, nujne za njegovo razume= vanje, so postavljene v redakcijske oklepaje. Nečitljive črke so označene z znakom X, manjkajoči deli teksta s tremi pikami v redakcijskem oklepaju. Pri nerazčlenjenih Marxovih in Engel= sovih rokopisih je naknadna redakcijska členitev z naslovi la= hko postavljena v živo pagino. - Vsa redakcijska dopolnila slovenske redakcije in vse redak= cijske rekonstrukcije, prevzete iz drugih izdaj, so postavlje= ne v oglate oklepaje. Oglati oklepaji izvirnika so zato nado= meščeni z zavitimi oklepaji; puščičasti oklepaji so pridržani 36 n za dele besedila, ki sta jih izločila avtorja, kolikor so v skladu z navedenimi redakcijskimi načeli vključeni v glavni tekst slovenske izdaje. Za izločene dele besedila, ki se na= vedejo pod črto ali v aparatu, puščičasti oklepaji niso potreb= ni. - Redakcijske opombe pod črto so označene z arabsko številko, numeriranje se začenja na vsaki strani. Ilarxove in Engelsove opombe so označene z zvezdico. Redakcijske opombe v aparatu so v besedilu navedene z arabskimi številkami v oglatih oklepa» jih, numeracija teh opomb je tekoča. Opombe imajo v aparatu na koncu označeno stran, na katero se nanašajo. - Pri oblikovanju prevoda večjezičnih tekstov je izvirni jezik tisti jezik, v katerem je napisana večina besedila. Drugi jezi= ki, ki v besedilu nastopajo v krajših ali daljših vrinkih, so prevedeni pod črto. V posebnih primerih si pomaga slovenska izdaja z dvokolonskim tiskom - prva kolona s citati v origi= nalnem jeziku, druga v slovenski prečiščeni verziji. Citate, ki sta jih prevedla Marx in Engels sama, podaja slovenska iz= daja v njuni verziji in po potrebi z redakcijskimi pripombami v aparatu. V aparatu je označena tudi Marxova in Engelsova uporaba citatov in pasaž iz njunih lastnih ekscerptnih zvezkov. Poleg Marxove in Engelsove navedbe virov so v slovenski izda= ji navedene tudi danes temeljne izdaje le-teh in morebitni slo= venski ali izbrani jugoslovanski prevod. - Slovenska izdaja jemlje za osnovo kompleksnejšo različico Marxovega in Engelsovega besedila. Način izdaje bo v vsakem po= sameznem primeru odvisen od strukture teksta: tako bi npr. pri izdaji Kapitala najbolj ustrezala vzporedna izdaja odstopajo= čih delov besedil s konkordancami na robu. Enostavnejši roko= pisi ne bodo predstavljali posebnega problema, pri bolj zaple= tenih rokopisih (npr. Nemška ideologija, nekateri ekonomski rokopisi) mora izdaja pokazati večplastnost besedila. V takih primerih je del aparata, ki prinaša seznam pomembnejših vari= ant, oblikovan po metodi pozitivne lematizacije (navajanje in= variantnih in variantnih delov teksta), pri čemer je posebna 37 n pozornost redaktorjev obrnjena na zajetje miselnih korakov av= torjev pri ubeseditvi. Invariantni del besedila je lahko po« novijen, s tem da je primerno grafično označen. - Marxova in Engelsova podčrtavanja in vsa občrtavanja na ro= bu besedil so v slovenski izdaji grafično ustrezno posneta. - Vsi zvezki slovenske izdaje vsebujejo števce vrst. Paginira= nje M/E rokopisov je podano na robu teksta. Pri časopisnih člankih strani niso navedene, marveč sta na levem robu navede» na številka in datum časopisa. - Neevropska imena so v slovenskem tekstu pisana v znanstveni transkripciji. Pri evropskih imenih upošteva slovenska izdaja dva kriterija: - uveljavljeno slovensko varianto - zgodovinske okoliščine nastanka besedila (npr. Königsberg in ne Kaliningrad). Nazivi časopisov in revij so v slovenski izdaji navedeni v originalni obliki, uveljavljeni ali potrebni prevodi naslovov so del bibliografskega odseka aparata. - Kazala k posameznim zvezkom so na njihovem začetku. Pri nava= janju posameznih tekstov znotraj zvezka prevzame METI način navajanja v MEID (naslov v originalu, navedba vira, prevajalca). Pri pismih je v naslovu naveden pošiljatelj, naslovnik, datum in kraj dopisovanja ter jezik originala. V živi pagini so nave= deni pošiljatelj, naslovnik in datum pisma. III Glede na obstoječe finančne in kadrovske možnosti je Inštitut za marksistične študije ZRC SAZÜ kot izvajalec, organizator in koordinator znanstveno-raziskovalnega dela za pripravo štu= dijske izdaje Marxovih in Engelsovih besedil koncipiral sred= njeročni program METI (1981-1985) kot pripravljalno fazo. Na= loga pripravljalne faze je, da na osnovi znanstvene razdelave in verifikacije "Raziskovalnega načrta Temeljne slovenske izda= je del Marxa in Engelsa", ki poteka v okviru IMŠ, finančno, kadrovsko in vsebinsko utrdi raziskovalno in prevajalsko bazo 38 n za kasnejše nemoteno izdajanje zvezkov METI. Naloga priprav= ljalne faze je tudi priprava in izdaja naslednjih del Marxa in Engelsa: Marxova disertacija in pripravljalna dela zanjoj Očrti kritike politične ekonomije j Marxovi in Engelsovi član= ki o ruskem carizmu; Nemška ideologija. Znanstveno korektna uresničitev načrta METI zahteva, da se ka= drovsko in vsebinsko razvije raziskovalni potencial IMŠ na področju raziskovanja Marxovih in Engelsovih besedil in izo= blikovanja slovenske marksistične terminologije, kot tudi, da se vsebinsko in kadrovsko okrepi in poveže slovensko markso= loško raziskovanje na nekaterih osnovnih področjih raziskova= nja nastanka in učinkovanja Marxovih in Engelsovih tekstov. Težišče raziskovalnega in leksikalnega dela pripravljalne fa= ze predstavljajo raziskovanja teoretskih problemov iz sklopa politične ekonomije, natančneje, pripravljalnih del za Kapital. Gre namreč za tematsko področje, ki nudi po eni strani ključ za razumevanje zgradbe in problemov celotnega opusa klasikov, po drugi pa prinaša izredno aktualno in v našem prostoru še sorazmerno neraziskano problematiko. Razen tega tematskega področja zajema pripravljalna faza še pripravo in izdajo Marxo= ve disertacije in pripravljalnih del, Marxovih in Engelsovih člankov o ruskem carizmu in pripravo in izdajo "Nemške ideolo= gije". Pri dosedanjem delu priprave METI je bila ugotovljena potreba po raziskovalnem projektu (delovni naslov) "Marksizem in njego= vi viri", ki sicer samo izdajo presega, predstavlja pa nujno raziskovalno osnovo za znanstveno korektno uresničitev načrta METI. Evidentirani raziskovalni projekt bi zaobsegal problema= tiko nemške klasične filozofije, zgodovine socialističnega gi= banja in zgodovine klasične politične ekonomije ter bi se cepil na več podprojektov, ki se bodisi navezujejo na že tekoče ra= ziskave ali pa jih je treba šele izoblikovati. Prav tako je delo na METI tudi pokazalo, da zahteva leksikalno delo v zvezi z besedili Marxa in Engelsa tudi izoblikovanje 39 n projekta "Izvori, razvoj in problemske zveze ključnih Marxo= vih pojmov" (delovni naslov). Namen projekta je uskladitev in normiranje slovenske marksistične terminologije in priprava slovarja. 40 n $f - aam Ovitek Marxovega zvezka I, oktober/november 1857 Uvodno uredniško pojasnilo k prevodom Pri objavi Marxovega besedila "Reflection" in odlomkov iz Marxove disertacije "Razlika demokritske in epikurejske filozo= fije narave" in iz "Očrtov kritike politične ekonomije" smo v pričujočo številki "Vestnika" zaradi omejenih tehničnih možnos= ti (offset razmnoževanje tipkopisa) lahko le deloma upoštevali uredniška načela, predvidena za knjižno izdajo METI. Ker razen tega prevajalsko delo na "Disertaciji" in "Očrtih" še ni zaklju= čeno, so objavljene pripombe, pojasnila in različice omejene na najnujnejši obseg. Znanstveno korektna izdelava aparata pa se= veda ni vezana le na zaključek prevajanja, amgak zahteva tudi pripravo in verifikacijo aparata v okviru širšega uredniškega odbora, ki je bil ustanovljen in potrjen na seji znanstvenega sveta Inštituta dne 7.2.198o. čeprav je delovanje odbora za rea= lizacijo izdaje nujno in je tudi predvideno z izdajateljskimi načeli METI, pa sredstva, namenjena raziskovalni nalogi "Temelj= na izdaja Marxovih in Engelsovih del v slovenščini" takšna pred= videvanja onemogočajo. Objava prevodov Marxovih besedil v "Vestniku" ima tako dva osnovna namena. Po eni strani naj deluje kot materialna osnova za argumentirano razpravo o teoretskih, terminoloških in preva= jalskih problemih, povezanih s slovenjenjem Marxa in Engelsa. Po drugi strani pa naj omogoči širokemu krogu bralcev, da se že med ponavadi dolgotrajnim procesom prevajanja in izdajanja Marxa se= znani z njegovimi doslej še neprevedenimi teksti. Prav iz drugega razloga se je uredništvo "Vestnika" tudi od= ločilo, da izdaja prevod "Disertacije" in "Očrtov" v obliki niza kontinuiranih separatov. Prevedena odlomka imata zato še svojo lastno paginacijo. Tekstovna predloga za vse tri prevode je izdaja Marxovih be= sedil v MEGA (Karl Marx, Friedrich Engels, Gesamtausgabe, Berlin 1972 sl.). 42 n Karl Marx RAZLIKA DEMOKRITSKE IN EPIKUREJSKE FILOZOFIJE NARAVE - Z DODATKOM (I.del, II.d«l, l.pogl.) 43 12 DIFFERENZ DER DEMOKRITISCHEN UND EPIKUREISCHEN NATURPHILOSOPHIE NEBST EINEM ANHANG /'1/' Prevedel in uredil dr. Valentin Kalan Prevod Marxove disertacije je nastal iz priprav za izdajo METI - kaseta A I - ob prenekateri pomoči sodelavcev Inštitu- ta za marksistične študije. Za objavo v "Vestniku" so upošte- vana uredniška načela METI, čeravno iz tehničnih razlogov to ni bilo mogoče v vseh podrobnostih. Redakcijske opombe pod črto, ki so označene s številkami brez oklepajev, so povzete po MEW in dopolnjene z gradivom iz MEGA . Besede in stavki v tujem jeziku so prevedeni pod črto. Marxove opombe k diserta- ciji, ki so bolj bibliografske, so označene s številkami z okroglim zaklepajem. Vsi citati opomb is grščiae in latin- ščine neposredno prevedeni v slovenščino, le za Lukrecija je bil uporabljen prevod A. SovrSta, 0 naravi stvari, Slovenska matica,^Ljubljana 1959* Navedbe v teh opombah so dopolnjene po MEGA in MEW. Redakcijske opombe oz. pojasnila stvarnega, zgodovinsko-bibiliografskega značaja, ki so napovedane s šte- vilkami v poševnih^oklepajih, so numerirane tekoče, povzete pa so po MEW, MEGA ter po italijanski izdaji Opere I, Edito- ri Riuniti 1980. 44 12 /III/ Svojemu zvestemu očetovskemu prijatelju, tajnemu vladnemu svetniku gospodu LUDWIGU VON WESTPHALEN iz Triera posveča pisec te vrstice kot znamenje odkrite ljubezni / 45 12 /IV/ Oprostite, mo.i dragi očetovski prijatelj, če Vaše ime, ki mi je tako ljubo, postavljam na začetek neke nepomembne brošure. Sem preveč nepotrpežljiv, da bi počakal na drugo priložnost, da bi Vam lahko dal vsaj majhen dokaz svoje ljubezni. Da bi mogli biti vsi, ki dvomijo o idejah, tako srečni kakor jaz, da občudujejo mladostno krepkega starca, ki sleherni napredek časa pozdravlja z entuziazmom in s premišljenostjo resnice, in ki se s tistim globoko prepričanim sončno svetlim idealizmom, ki edi= nole pozna resnično besedo, pred katero se prikazujejo vsi duhovi sveta, nikoli ni zdrznil pred ostrimi sencami retrogradnih strahov, pred često mračnim oblačnim nebom časa, temveč je vedno z božansko energijo in moško zanesljivim očesom zrl preko vseh zabubkov v em= pirej, ki žari v srcu sveta. Vi, moj očetovski prijatelj, ste mi bili stalno živ argumentum ad oculos , da idealizem ni domišljija temveč resnica. Za Vas, mi ni preveč izprositi telesnega zdravja in počutja. Duh je veliki čarodejni zdravnik, kateremu ste se zaupali.2 očividen dokaz 2 Zadnji odstavek se je prvotno glasil: "Upam, da bom sam prišel za tem ljubezenskim slom, ki Vam ga pošiljam ter da bom ob Vaši strani ponovno prepešačil naše čudovite slikovite gore in gozdo= ve. Za Vas mi ni treba izprositi telesnega zdravja in počutja. Duh in narava sta velika carodejna zdravnika, katerima ste se za= upali." 46 12 Če ¿je kot dodatek pristavijena kritika Plutarhove polemike proti Epikurovi teologiji, tedaj se je to zgodilo, ker ta pole= mika ni nič osamljenega in posameznega, temveč je reprezentant neke espèce1, s tem da na sebi zelo posrečeno prikazuje razmerje teologizirajočega razuma do filozofije. V kritiki med drugim ostaja //VIII/ nedotaknjeno tudi to, kako napačno je v splošnem Plutarhovo stališče, če filozofijo obtožuje pred forumom religije. 0 tem naj namesto vsakršnega / 7 / rezimiranja zadošča neko mesto iz Davida Huma : "Gotovo je neke vrste žalitev filozofije katere suveren ug= led bi moral biti vsepovsod priznan, če jo ob vsaki prilož= nosti zadolžujemo, naj se zagovarja zaradi svojih sklepov in da samo sebe opravičuje nasproti vsaki posebni tehniki, umetnosti in znanosti, ki bi se mogla spotakniti ob njej. To človeka navede na misel o kralju, ki .je bil obtožen za veleizdajo nasproti svojim podanikom". Filozofija pa bo, dokler še kakšna kaplja krvi utripa v nje= nem svet zmaguj očem, absolutno svobodnem srcu, vedno z Epikurom klicala svojim nasprotnikom: "Asebès dfe ouch ho toùs ton pollôn theoùs anairôn. ali* ho r ï J5J 1 tàs ton pollôn dčksas theois prosapton. "/ /IX/ Filozofija tega ne skriva. Prometejevo spoznanje in pre= pričanje: "haplôi l ( kot — delovne ure (vsebova= ne v funtu kruha). Časovni bon, ki reprezentira povprečni delovni čas, ne bi nikoli ustrezal dejanskemu delovnemu času in nikoli ne bi bil 3o zamenljiv zanj; tj. delovni čas upredmeten v blagu, ne bi niko= li odrejal samo sebi enako kvantiteto delovnega denarja in ob= ratno, ampak z več ali z manj, tako kot se zdaj vsako nihanje tržnih vrednosti izraža v zvišanju ali znižanju njihovih cen v zlatu in srebru. 152 10 Nenehno razvrednotenje blag - v daljših obdobjih - glede na časovne bone, o katerih smo govorili prej, je izhajalo iz zakona rastoče produktivnosti delovnega časa, iz motenj v sami relativ= ni vrednosti, ki jih ustvarja njeno lastno inherentno načelo, 5 delovni Čas. Nekonvertibilnost Časovnih bonov, o katerih govori= mo zdaj, ni drugega kot drug izraz za nekonvertibilnost med real= no vrednostjo in tržno vrednostjo, med menjalno vrednostjo in ce= no. časovni bon bi v nasprotju z vsem drugim blagom reprezentiral idealen delovni čas, ki bi se zamenjeval enkrat za več, drugič lo za manj dejanskega delovnega časa in bi zadobil v bonu ločeno, lastno eksistenco, ki bi ustrezala tej dejanski neenakosti. Obči ekvivalent, cirkulacijsko sredstvo in mera blag bi jim zopet sto= pil nasproti individualiziran, sledeč lastnim zakonom, odtujen, tj., z vsemi lastnostmi zdajšnjega denarja, ne da bi opravljal 15 njegovih storitev. S tem da bi medij, v katerem se primerjajo blaga, ti upredmeteni kvantumi delovnega časp, ne bil neko tret= je blago, marveč njihova lastna mera vrednosti, delovni čas sam, bi bila zmeda samo prignana na neprimerno višjo stopnjo. Blago a, upredmetenje 3 ur delovnega časa, je = 2 bonoma delovnih ur; 2o blago b, upredmetenje dito1 3 delovnih ur, je = 4 bonom delov= nih ur. In dejansko se prav to protislovje, le da zakrito, izra= ža v denarnih cenah. Razlika med ceno in vrednostjo, med blagom, ki ga merimo z delovnim Časom, katerega produkt je, in med pro= duktom delovnega časa, za katerega ga zamenjamo - ta razlika ter= 25 ja tretje blago kot mero, v kateri se izraža dejanska menjalna vrednost blaga. Ker cena ni enaka vrednosti, ne more biti element, ki določa vrednost - delovni čas - tisti element, v katerem se izražajo cene, ker bi se moral delovni čas izraziti hkrati kot določujoče in nedoločujoče. kot enako in neenako samega sebe. Ker 30 obstaja delovni čas kot mera vrednosti samo idealno, ne more slu= v p žiti za materijo primerjanja cen. (Hkrati se tu razjasni , kako in zakaj zadobi vrednostno razmerje v denarju neko materialno in oposebljeno eksistenco. To izpeljati širše.) Razlika med ceno 1 enako, prav tako ? Hier zugleich geht Licht auf 153 10 in vrednostjo terja, da merimo vrednosti kot oene ob nekem drugem merilu, ne pa ob njihovem lastnem. Cena v razliki do vrednosti je nujno denarna cena. Tu se pokaže, da je nominalna razlika med ceno in vrednostjo pogojena _z njuno realno razliko. 5 /Nastanek in bistvo denarja/ 1 2 Blago a = 1 sh. (tj. = — srebra); blago b = 2 sh. (tj. — srebra). Zato blago b = dvojni vrednosti blaga a. Vrednostno razmerje med a in b je izraženo s proporcem, v katerem se obe blagi zamenjujeta za kvantum nekega tretjega blaga, za srebro; lo ne za neko vrednostno razmerje. Vsako blago (produkt ali produkcijski instrument) je = upredmetenju določenega delovnega časa. Njegova vrednost, raz= merje, v katerem se zamenjuje za druga blaga ali v katerem se druga blaga zamenjujejo zanj, je = kvantumu delovnega časa, ki 15 je realiziran v njem. Če je blago npr. = 1 uri delovnega časa, tedaj se menja z vsemi drugimi blagi, ki so produkt 1 ure delov= nega časa. (Ves ta raisormement1 pod predpostavko, da menjalna vrednost = tržni vrednosti; realna vrednost = ceni.) Vrednost blaga se od blaga samega razlikuje. Vrednost (menjalna vrednost) 2o je blago samo v menjavi (dejanski ali namišljeni): vrednost ni le zamenjevalna sposobnost tega blaga na splošno, marveč je nje= gova specifična zamenjljivost. Je hkrati eksponent razmerja, v katerem se blago zamenjuje z drugimi blagi in eksponent razmer= ja, v katerem se je v produkciji že zamenjalo z drugimi blagi 25 (zmaterializiranim delovnim časom); je kvantitativno določena/ /13/ zamenljivost. Dve vrsti blaga, npr. vatel bombaža in mernik olja, obravnavani kot bombaž in olje, sta po naravi različni, imata različne lastnosti, merimo ju z različnimi merami, sta inkomenzurabilni. Kot vrednosti so vsa blaga kvantitativno ena= 3o ka in se razlikujejo samo kvantitativno, vsa se torej vzajemno merijo in nadomeščajo (se zamenjujejo, so med seboj konvertibil= 1 sklepanje 154 10 na) v določenih kvantitativnih razmerjih. Vrednost je njihovo družbeno razmerje, njihova ekonomska kvaliteta. Knjiga, ki ima določeno vrednost in hlebec kruha, ki ima enako vrednost, se menjata drug za drugega, sta ista vrednost, samo da v različnem 5 materialu. Kot vrednost je blago v določenem razmerju hkrati ek= vivalent za vsa druga blaga. Kot vrednost je blago ekvivalent; kot ekvivalent so vse naravne lastnosti v njem izbrisane; ni več v nikakršnem kvalitativnem posebnem razmerju do drugih blag, pač pa je tako obča mera kot tudi obči reprezentant kot tudi obče lo menjalno sredstvo vsega drugega blaga. Kot vrednost je blago denar. Ker pa se blago, ali bolje, produkt ali produkcijski in= strument razlikuje od sebe kot vrednosti, se blago kot vrednost razlikuje od samega sebe kot produkta. Lastnost blaga kot vred= nosti ne le da more, ampak hkrati mora dobiti eksistenco, raz= 15 lično od njegove naravne eksistence. Zakaj? Ker so blaga kot vrednosti med seboj samo kvantitativno različna, mora biti vsako blago kvalitativno različno od svoje lastne vrednosti. Vrednost blaga mora torej imeti tudi eksistenco, ki jo je mogoče od nje= ga kvalitativno razločiti, in v dejanski zamenjavi mora ta loč= 2o ljivost preiti v dejansko ločitev, ker mora naravna različnost blag zaiti v protislovje z njihovo ekonomsko ekvivalentnostjo in ker lahko obe obstojita drug poleg druge samo tako, da zadobi blago dvojno eksistenco, poleg svoje naravne še neko čisto eko= nomsko eksistenco, v kateri je goli znak, črka, za produkcijsko 25 razmerje, goli znak za svojo lastno vrednost. Kot vrednost je vsako blago enakomerno deljivo; v svojem naravnem bivanju to ni. Kot vrednost ostane blago enako, pa naj gre še skozi toliko me= tamorfoz in eksistenčnih oblik; v dejanskosti se blaga zamenju= jejo le, ker so neenaka in ker ustrezajo različnim sistemom po= 3o treb. Kot vrednost je blago obče, kot dejansko blago je poseb= nost. Kot vrednost je vselej zamenljivo; v dejanski menjavi je zamenljivo le, če izpolnjuje posebne pogoje. Kot vrednost je mera njegove zamenljivosti določena z njim samim: menjalna vred= nost izraža ravno razmerje, v katerem nadomešča druga blaga; v 155 10 dejanski menjavi je blago zamenljivo samo v kvantitetah, ki so povezane z njegovimi naravnimi lastnostmi in ustrezajo potrebam zamenjujočih. (Skratka, vse lastnosti ki jih naštevajo kot po= sebne lastnosti denarja, so lastnosti blaga kot menjalne vred= 5 nosti; produkta kot vrednosti za razliko od vrednosti kot pro= dukta.) (Menjalna vrednost blaga, kot posebna eksistenca poleg samega blaga, je denar; je oblika, v kateri se vsa blaga enačijo, primerjajo, merijo; je tisto, v kar se razkrojijo vsa blaga, kar se razkroji v vsa blaga; obči ekvivalent.) Vsak trenutek, lo pri računanju, v knjigovodstvu itd. preobražamo različne vrste blaga v vrednostne znake, fiksiramo jih kot gole menjalne vred= nosti, abstrahirajoč od njihovih snovi in od vseh njihovih na= ravnih lastnosti. Na papirju, v glavi poteka ta metamorfoza s pomočjo gole abstrakcije; v dejanski zameni pa potrebujemo neko 15 dejansko posredovanje, neko sredstvo, da bi opravili to abstrak= cijo. Blago v svojih naravnih lastnostih ni niti nenehno zamen= ljivo, niti ga ni mogoče menjati za vsako drugo blago; takšno ni v svoji naravni enakosti s seboj 5 ampak je takšno kot samo sebi neenako, postavljeno kot nekaj sebi neenakega, kot menjal= 2o na vrednost. Najprej ga moramo pretvoriti v njega samega kot menjalno vrednost, da bi to menjalno vrednost nato primerjali in zamenjali za drugo. V najbolj primitivni menjalni kupčiji1, ko se 2 blagi zamenjata drug za drugega, je vsako od njiju naj= prej izenačeno z nekim znakom, ki izraža njuno menjalno vrednost, 25 npr. pri nekaterih črncih na zahodnoafriških obalah = x bars2./20''] Prvo blago je 1 bar; drugo = 2 bars. V tem razmerju ju menjajo. Preden obe vrsti blaga med seboj zamenjajo, ju najprej v glavi in v jeziku preobrazijo v bars. Preden ju zamenjajo, ju ocenijo, in da bi ju ocenili, ju morajo postaviti v določene medsebojne 3o številčne odnose. Da bi bili obe vrsti blaga postavljeni v tak= šne številčne odnose in narejeni za komenzurabilni, morata spre= jeti isto denominacijo (enoto). (Bar ima zgolj imaginarno eksi= stenco, tako kot lahko nasploh kako razmerje dobi posebno utele= šenje samo preko abstrakcije, le preko nje je samo lahko zopet 1 Tauschhandel /gre za predpostavko neposredne menjave brez posre» dovanja denarja 2 palic 156 10 individualizirano.) Da bi bilo mogoče pri menjavi pokriti prese= žek ene vrednosti nad drugo, zaradi izravnavanja balansa, je po= trebno plačilo v denarju, tako pri najprimitivnejsi menjalni kupčiji kot pri dandanašnji mednarodni trgovini. 5 Produkti (ali dejavnosti) se menjajo le kot blaga; blaga ob= stajajo v menjavi sami le kot vrednosti; samo kot takšna se pri= merjajo. Da bi določil težo kruha, ki ga lahko zamenjam za vatel platna, postavim najprej: vatel platna = njegovi menjalni vred= nosti, tj., = ̂ delovnega časa. Prav tako postavim: funt kruha = 1 2 lo njegovi menjalni vrednosti = — ali — itd. delovnega Časa. Vsako od teh blag postavim = nečemu tretjemu; tj., //14-/ neenako sa= memu sebi. To tretje, ki je različno tako od prvega kot od druge= ga, ker izraža razmerje, eksistira najpoprej v glavi, v predsta= vi, tako kot je nasploh razmerja, če jih je treba fiksirati, mo= 15 goče samo misliti, za razliko od subjektov, ki stopajo v razmer= ja.1 Produkt (ali dejavnost), ki postane menjalna vrednost, ni s tem samo preobražen v določeno kvantitativno razmerje, v soraz= merno število - v število namreč, ki izraža tisto kvantiteto drugih blag, ki mu je enaka, ki je njegov ekvivalent, ali tisto 2o razmerje, v katerem je blago ekvivalent drugih blag - ampak mora biti hkrati kvalitativno preobražen , pretvoriti ga je treba v neki drugi element, zato da bi lahko obe vrsti blaga postali poimenovani velikosti, z isto enoto, da postaneta torej komenzu= rabilni. Blago je treba najprej pretvoriti v delovni čas, torej 25 v nekaj od njega kvalitativno različnega (kvalitativno različ= no 1), ker blago ni delovni čas kot delovni čas, marveč je mate= rializirani delovni čas; delovni čas ne v obliki gibanja, marveč mirovanja; ne procesa, marveč rezultata; 2) ker blago ni upred= metenje delovnega časa na splošno, ki obstoji le v predstavi (ki 3o je samo zgolj od svoje kvalitete ločeno, le kvantitativno raz = lično delo), marveč je določen rezultat nekega določenega, od ostalih del kvalitativno različnega dela, da bi ga nato primer= 1 wie Verhältnisse überhaupt nur gedacht werden können, wenn sie fixiert werden sollen, im Unterschied von den Subjekten, die sich verhalten. 157 10 j ali kot določen kvantum delovnega časa, določeno velikost dela z drugimi kvantumi delovnega časa, z drugimi velikostmi dela. Za golo primerjanje - cenitev produktov - za njihovo ideelno1 vrednostno določitev zadošča, da se lotimo te transformacije v 5 glavi (transformacija, v kateri obstaja produkt zgolj kot izraz kvantitativnih produkcijskih razmerij). Pri primerjavi blag ta abstrakcija zadošča, pri dejanski menjavi je treba abstrakcijo zopet upredmetiti, simbolizirati, realizirati s pomočjo znaka. Ta nujnost nastopi: l) kot smo že dejali, obe vrsti blaga, lo namenjeni menjavi, se preobrazita v glavi v skupna količinska razmerja, v menjalni vrednosti, ter se tako med seboj cenita. Če pa ju je treba zdaj dejansko zamenjati, stopijo njune narav= ne lastnosti v protislovje z njuno določitvijo kot menjalnima vrednostima in zgolj poimenovanima številoma. Nista poljubno de= 15 ljivi itd. 2) V dejanski menjavi vedno zamenjujemo posebno bla= go za posebno blago in zamenljivost slehernega blaga je, tako kot 1 S predlaganim prevodom "idealen" (npr. "ideale Arbeitszeit") in "ideelen" (npr. "ideele Wertbestimmnung") skušamo tudi ter= minološko ohraniti problem razlike in enotnosti dveh, če nekoli= ko poenostavimo, "tipov" občega oz. abstrakcije, ki ju uporablja Marx v svojem poskusu dialektično-logičnega razvitja denarja iz vrednosti. Abstrakciji sta "utelešeni" v vrednosti (oz. "realni menjalni vrednosti") in v tržni vrednosti (.oz. ceni kot menjalni vrednosti, izraženi v denarjuj. Vrednost blaga je ideelna podvo= jitev (produkta kot blaga) v idealnem (.povprečnem) delovnem času: njena idealna eksistenca ima ustroj abstraktnega občega (natan= čneje,prikazuje se najprej kot "vnanja abstrakcija"). Tržna vred= nost ali denarna cena blaga je ideelna podvojitev, v kateri ob= staja (realna menjalna) vrednost blaga v denarju kot posebni ma= terialni eksistenci poleg blaga (oz. v ceni kot predstavljeni denarni materiji): za ceno kot abstrakcijo je konstitutivna po= sebna, materialna eksistenca, ima torej prej značaj konkretnega občega. Upoštevati je treba seveda, da skuša Marx oba "tipa" ab= strakcije dojeti kot pojavni obliki ideelne podvojitve, da skuša med njima spostaviti genetično zvezo. Pri tem je sama ideelna po= dvoj it ev pri Marxu ž'e koncipirana kot nujni, blagu imanentni "iz = raz protislovja produkta kot blaga: blago kot vrednost je raz= lično od samega sebe kot produkta,šele v ideelni podvojitvi (ab= strakciji) je torej njegova vsebina v skladu s samo seboj. "Ima= ginarna eksistenca" ideelne abstrakcije torej ni enostavna podvo= jitev ali rekonstrukcija stvari v misli, od vsega začetka Marx 158 10 razmerje, v katerem je zamenljivo, odvisna od krajevnih in časov= nih pogojev itd. Preobrazba blaga v menjalno vrednost pa blaga ne izenačuje s kakim določenim drugim blagom, marveč ga izraža kot ekvivalent, izraža njegovo razmerje zamenljivosti do vseh 5 drugih blag. Ta primerjava, ki jo opravimo v glavi na mah, se v dejanskosti realizira samo v določenem območju, ki ga določa po= treba, in to le sukcesivno. (Npr., dohodek loo tolarjev menjam, glede na svoje potrebe, po vrsti za celoten obseg blag, katerih vsota = menjalni vrednosti loo tolarjev.) Da bi blago na mah lo realizirali kot menjalno vrednost in da bi mu vtisnili obče učin= kovanje menjalne vrednosti, za to torej menjava s kakim posebnim blagom ne zadošča. Zamenjati ga je treba s kako tretjo rečjo, ki ni zopet sama kako posebno blago, marveč je simbol blaga kot blaga, menjalne vrednosti blaga samega* ki torej reprezentira, 15denimo, delovni čas kot tak, npr. kos papirja ali usnja, ki re= prezentira alikvotni del delovnega časa. (Takšen simbol predpo= stavlja obče pripoznanje; to je lahko samo kak družbeni simbol; dejansko izraža samo družbeno razmerje.) Ta simbol reprezentira alikvotne dele delovnega časa; reprezentira menjalno vrednost v 2o takšnih alikvotnih delih, ki zmorejo z enostavno aritmetično kom= binacijo izraziti vsa medsebojna razmerja menjalnih vrednosti. Ta simbol, ta materialni znak menjalne vrednosti je produkt me= njave same, ni izpeljava neke a priori dojete ideje. (In fact1 se blago, ki se rabi kot posrednik menjave, šele postopoma pre= 25 obrazi v denar, v simbol; brž ko se to zgodi, lahko samo blago zopet nadomesti njegov simbol. Zdaj postane zavesten znak menjal= ne vrednosti.) Spodbije shemo gole reprezentacije, stvari sami vnanjega izraza. Zato lahko tudi postavi - vsaj kot program - da je vrednost v bistvu gonilo in gibalni princip nihanja tržnih vrednosti, sub= jekt procesa,^v katerem pride do dejanske podvojitve blaga v denarju. Vprašanje pa je, koliko Marx na začetku Očrtov sam še ne zapada dojetju "ideelne podvojitve" kot golega miselnega de= janja. 1 dejansko 159 10 Proces je torej enostavno v tem: produkt postane blago, tj. goli moment menjave. Blago se preobrazi v menjalno vrednost. Da bi ga izenačili z njim samim kot menjalno vrednostjo, ga zame= njamo z nekim znakom, ki reprezentira blago kot menjalno vred= 5 nost kot takšno. Kot takšno simbolizirano menjalno vrednost ga je mogoče potem zopet zamenjati v določenih razmerjih za vsako drugo blago. S tem da postane produkt blago, blago pa menjalna vrednost, zadobi najprej v glavi neko dvojno eksistenco. Ta ideelna podvojitev se nadaljuje (in se mora nadaljevati tako, da lo se prikazuje blago v dejanski menjavi dvojno: kot naravni produkt na eni strani, kot menjalna vrednost na drugi. Tj., menjalna vrednost blaga zadobi neko od njega materialno ločeno eksistenco./ /15/ Nujni nasledek določitve produkta v menjalni vrednosti je torej, da zadobi menjalna vrednost od produkta ločeno, odlep= 15 ljeno eksistenco. Menjalna vrednost, ločena od samih blag in obstajajoča sama kot blago poleg njih, je - denar. Vse lastnosti blaga kot menjalne vrednosti se prikazujejo v denarju kot neki od blaga različen predmet, kot neka od njegove naravne eksisten= čne oblike ločena socialna eksistenčna oblika. (To je treba po= 2o kazati podrobneje z naštetjem običajnih lastnosti denarja.) (Ma= terial, v katerem se ta simbol izraža, še zdaleč ni irelevanten, kljub vsej različnosti njegovega historičnega nastopa. Razvoj družbe hkrati s simbolom izdela tudi material, ki mu bolj ali manj ustreza, nakar se ga skuša zopet osvoboditi; simbol postavi, 25 če ni poljuben, določene zahteve materialu, v katerem ga prika= zujejo. Tako imajo npr. znaki za besede svojo zgodovino. Črkopis itd.) Menjalna vrednost produkta ustvarja torej poleg produkta denar. In tako kot pač ni mogoče zamotanosti in protislovij, ki izhajajo iz obstoja denarja poleg posebnih blag, odpraviti ta= Jo ko, da spremenimo obliko denarja (čeprav se lahko s pomočjo kake višje oblike denarja izognemo težavam, ki pripadajo kaki njegovi nižji), tako tudi ni mogoče odpraviti denarja samega, vse dokler ostaja menjalna vrednost družbena oblika produkta. To je potreb= no jasno uvideti, da bi si ne zastavljali nemogočih nalog in da 160 10 bi poznali meje, znotraj katerih lahko denarne reforme in cirku= lacijske spremembe na novo oblikujejo produkcijska razmerja in družbena razmerja, ki slonijo na njih. Lastnosti denarja kot 1) mere blagovne menjave; 2) kot me= 5 njalnega sredstva; 3) kot reprezentanta blag (zaradi tega kot predmeta pogodb); 4) kot občega blaga poleg posebnih blag - /21/ vse te lastnosti izhajajo enostavno iz njegove določitve, da je menjalna vrednost, ki je ločena od blag samih in ki je upredmetena. (Lastnost denarja kot občega blaga nasproti vsem lo drugim, kot utelešenja njegove menjalne vrednosti, ga naredi hkrati za realizirano in vselej realizabilno formo kapitala; za vselej veljavno prikazno formo kapitala, lastnost, ki izstopi pri bulliondrains; lastnost, ki povzroči, da se pojavi kapital historično najprej samo v obliki denarja; ki, končno, pojasni 15 povezavo denarja z obrestno mero in njegovo učinkovanje nanjo.) Bolj ko se oblikuje produkcija tako, da postaja vsak pro= ducent odvisen od menjalne vrednosti svojega blaga, tj., bolj ko produkt dejansko postaja menjalna vrednost, menjalna vrednost pa neposredni objekt produkcije, toliko bolj se morajo razviti 2o denarna razmerja in protislovj a, ki so imanentna denarnemu raz= merju, razmerju produkta do samega sebe kot denarja. Potreba za= menjave in preobrazba produkta v čisto menjalno vrednost napre= duje v enaki meri kot delitev dela, tj. z družbenim značajem pro= dukcije. Toda v enaki meri, kot narašča ta značaj, narašča moč 25 denarja, tj. menjalno razmerje se utrjuje kot neka nasproti pro= ducentom vnanja in od njih neodvisna moč. Kar se je prvotno ka= zalo kot sredstvo za pospeševanje produkcije, postane razmerje, tuje producentom. Videti je, da v istem razmerju, v katerem po= stajajo producenti odvisni od menjave, menjava postaja neodvis= 3o na od producentov, razcep med produktom kot produktom in produk= tom kot menjalno vrednostjo pa narašča. Denar ne proizvede teh nasprotij in protislovij; pač pa razvoj teh protislovij in na= sprotij proizvaja to na videz transcendentalno moč denarja. (Izpeljati vpliv preobrazbe vseh razmerij v denarna razmerja; 161 10 naturalnega davka v denarni davek, naturalne rente v denarno ren= to, vojaške dolžnosti v najemniško enoto, sploh vseh osebnih da= jatev v denarne dajatve, patriarhalnega, suženjskega, tlačanske= ga, cehovskega dela v čisto mezdno delo.) 5 Produkt postane blago; blago postane menjalna vrednost; me= njalna vrednost blaga je njegova imanentna denarna lastnost; ta njegova denarna lastnost se oddvoji od njega kot denar, dobi ob= čo, od vseh posebnih blag in njihovega naravnega eksistenčnega načina ločeno socialno eksistenco; razmerje produkta do samega lo sebe kot menjalne vrednosti postane njegovo razmerje do denarja, eksistirajočega poleg njega ali /razmerje/ vseh produktov do zu= naj vseh njih eksistirajočega denarja. Tako kot ustvarja dejan= ska menjava produktov njihovo menjalno vrednost, tako ustvarja njihova menjalna vrednost denar. 15 Naslednje vprašanje, s katerim se zdaj srečujemo, je: ali eksistenca denarja poleg blag ne zakriva že vnaprej protislovja, ki so dana s tem razmerjem samim? Prvič: enostavno dejstvo, da blago eksistira dvojno, enkrat kot določen produkt, ki ideelno vsebuje 0-atentno vsebuje) svojo me= 2o njalno vrednost v svoji naravni bivanjski obliki, nato pa kot ma= nifestirana menjalna vrednost (denar), ki je zopet odvrgla sle= herno povezanost z naravno bivanjsko formo produkta, ta dvojna različna eksistenca se mora razviti dalje v razliko, razlika v nasprotje in //16/ v protislovje. Isto protislovje med posebno 25 naturo blaga kot produkta in njegovo občo naturo kot menjalne vrednosti, zaradi katerega se blago nujno postavlja dvojno, en= krat kot to določeno blago, drugič kot denar, prav to protislov= je med posebnimi naravnimi lastnostmi blaga in med njegovimi ob= čimi družbenimi lastnostmi, vsebuje od vsega začetka možnost, da 3o obe ti ločeni eksistenčni formi blaga med seboj nista zamenljivi. Zamenljivost blaga eksistira poleg njega v denarju kot neka reč, kot nekaj od blaga različnega, ne več neposredno identičnega. Kakor hitro je denar neka vnanja reč poleg blaf;a, je zamenljivost blaga za denar takoj navezana na vnanje pogoje, ki lahko nasto= 35 pijo ali pa tudi ne; podvržena je vnanjim pogojem. Blago zahteva» 162 10 jo v menjavi zaradi njegovih naravnih lastnosti, zaradi potreb, katerih objekt je. Nasprotno pa zahtevajo denar le zavoljo nje= gove menjalne vrednosti, kot menjalno vrednost. Ali je zato bla= go mogoče pretvoriti v denar, ali ga je mogoče zanj zamenjati, 5 ali je mogoče za blago postaviti njegovo menjalno vrednost, to je odvisno od okoliščin, ki nimajo najprej nič opraviti z blagom kot menjalno vrednostjo in so neodvisne od njega. Premenljivost blaga je odvisna od naravnih lastnosti produkta, premenljivost denarja sovpada z njegovo eksistenco kot simbolizirano menjalno lo vrednostjo. Povsem mogoče je torej, da blaga v njegovi določeni formi kot produkt ni več mogoče zamenjati, izenačiti z njegovo občo formo kot denarjem. Vtem, ko zamenljivost blaga eksistira zunaj njega kot de= nar, je postala nekaj od njega različnega, njemu tujega; nekaj, 15 s čemer mora biti blago najprej izenačeno, kar mu je torej d' abord neenako; medtem ko postane same izenačenje odvisno od vnanjih pogojev, torej naključno. Drugič: tako kot eksistira menjalna vrednost blaga dvojno, kot določeno blago in kot denar, tako razpade dejanje menjave v 2o 2 med seboj neodvisni dejanji: menjava blaga za denar, menjava denarja za blago; nakup in prodaja. Ker sta nakup in prodaja zdaj zadobila prostorsko in časovno drug od drugega ločeno, drug do drugega ravnodušno eksistenčno formo, njuna neposredna isto= vetnost preneha. Lahko si ustrezata in si ne ustrezata; lahko 25 se pokrivata ali pa ne; lahko zaideta v medsebojni nesklad. Ne= nehno se bosta sicer skušala izenačiti; toda poprejšnjo neposred= no enakost je zdaj nadomestilo nenehno gibanje izravnave, ki ravno predpostavlja nenehno neizenačevanje. Popolno konsonanco se da zdaj doseči nemara le s prehodom skozi skrajne disonance. 3o Tretjič: z ločitvijo nakupa in prodaje, cepitvijo zamenjave v dve med seboj prostorsko in časovno neodvisni dejanji, izsto= pi nadalje še neko drugo novo razmerje. Tako kot se menjava sama razcepi v dve med seboj neodvisni dejanji, tako se celokupno gibanje menjave loči od zamenjujočih, 1 najprej 163 10 od producentov "blaga. Menjava zaradi menjave se loči od menjave zaradi blaga. Med producente stopi trgovski stan, stan, ki kupu= je samo, da bi prodajal in ki prodaja samo, da bi zopet kupil, smoter te operacije pa /mu/ ni posest blag kot produktov, mar= 5 več zgolj pridobitje menjalnih vrednosti kot takšnih, denarja. (Pri goli menjalni kupčiji se lahko izoblikuje trgovski stan. Ker pa ima na obeh straneh na voljo zgolj prebitek produkcije, je tako njegov vpliv na samo produkcijo kot tudi vsa njegova pomembnost docela sekundaren.) Osamosvojitev menjalne vrednosti lo v denarju, odtrganemu od produktov, ustreza osamosvojitvi menja= ve (trgovine) kot funkcije, ki je odtrgana od zamenjujočih. Me= njalna vrednost je bila mera blagovne menjave; toda smoter le-te je bila neposredna posest zamenjanih blag, njihova konsumpcija (pa naj je ta konsumpcija takšna, da služi neposredno za zadovo= 15 ljitev potreb, kot produkt, ali pa zopet sama služi kot produk= cijsko orodje). Neposredni smoter trgovine ni konsumpcija, pač pa pridobivanje denarja, menjalnih vrednosti. S to podvojitvijo menjave - menjava zaradi konsumpcije in menjava zaradi menjave - nastane novo neskladje. Trgovec je v svoji menjavi določen zgolj 2o z razliko med nakupom in prodajo blagf konzument pa mora defini= tivno nadomestiti menjalno vrednost blaga, ki ga kupi. Cirkula= cija, menjava znotraj trgovskega stanu, in konec cirkulacije, me= njava med trgovskim stanom in konzumenti, naj bo njuno.vzajemno pogojevanje naposled še tako močno, sta določena s čisto drugač= 25 nimi zakoni in motivi in lahko med seboj zaideta v največje pro= tislovje. Možnost trgovskih kriz leži že v tej ločitvi. Ker pa dela produkcija za trgovino neposredno, za //17/ konsumpcijo pa samo posredno, jo mora to neskladje med trgovino in konsumpcij= sko menjavo zajeti v enaki meri, kot ga sama proizvaja. (Raz= 3o merja med ponudbo in povpraševanjem se popolnona sprevrnjejo.) (Od prave trgovine se zato zopet loči denarni posel.) Aforizmi. (Vsa blaga so minljivi denar; denar je neminljivo blago.^^ Bolj ko se razvija delitev dela, bolj neposredni pro= dukt preneha biti menjalno sredstvo. Nastopi nujnost občega me= 35 njalnega sredstva, tj. menjalnega sredstva, ki je neodvisno od 164 10 specifične produkcije vsakega posameznika. V denarju je vrednost stvari ločena od njihove substance. Denar je izvirno reprezen= tant vseh vrednosti; v praksi se stvar preobrne, in vsi realni produkti in vsa opravila postanejo reprezentant denarja. V ne= 5 posredni menjalni trgovini ni mogoče vsak artikel zamenjati za vsak drug artikel, in neko določeno dejavnost je mogoče zamenja= ti samo za določene produkte. Težave, ki jih vsebuje menjalna trgovina, lahko denar odpravi samo tako, da jih posploši, da jih naredi za univerzalne. Absolutno nujno je, da se nasilno lo= lo čena elementa, ki po bistvu sodita skupaj, pokažeta skozi nasil= no erupcijo kot ločitev nečesa po bistvu sopripadajočega. Enots nost se vzpostavi nasilno. Brž ko sovražna cepitev pripelje do erupcije, opozorijo ekonomi na bistveno enotnost in abstrahira= jo od odtujitve. Njihova apologetska modrost je v tem, da v vseh 15 odločilnih trenutkih pozabljajo na svoje lastne določitve. Pro= dukt kot neposredno menjalno sredstvo je 1) še neposredno pove= zan s svojo naravno kvaliteto, ta ga torej v vseh ozirih omeju= je; produkt se lahko npr. skvari itd., 2) z neposredno potrebo, ki jo drugi ima ravno po tem produktu ali pa je nima, ali tudi 2o neposredno potrebo po svojem lastnem produktu. S tem, da sta produkt dela in delo samo podvržena menjavi, vstopa moment, s katerim sta ločena od svojega posestnika. Ali se iz te ločitve zopet vrneta k njemu v kaki drugi podobi, postane zdaj naključ= no. S tem, ko stopi v menjavo denar, sem prisiljen, da svoj pro= 25 dukt zamenjam za občo menjalno vrednost ali za občo menjalno sposobnost, moj produkt pa postane tako odvisen od občega commer= ce1 in je iztrgan mz svojih lokalnih, naravnih in individualnih mej. Ravno s tem lahko neha biti produkt. Četrtič: Tako kot stopi menjalna vrednost v denarju kot 30 obče blago poleg vseh posebnih blag, tako hkrati s tem stopi me= njalna vrednost kot posebno blago v denarju (ker ima posebno ek= sistenco) poleg vseh drugih blag. S tem ne nastane le neskladje, da stopi namreč denar, saj eksistira le v menjevi, kot obča me= t : — trgovina, promet 165 10 njalna sposobnost nasproti menjalni sposobnosti blag ter jo ne= posredno izbriše, kljub temu pa naj bi bili obe med seboj stal= no konvertibilni; tako stopi denar v protislovje s samim seboj in svojo določitvijo s tem, da je sam neko posebno blago (pa 5 čeprav samo znak) in da je zato v svoji menjavi za druga blaga zopet podvržen posebnim menjalnim pogojem, ki so v protislovju z njegovo občo brezpogojno zamenljivostjo. (Tu še ni govora o denarju kot fiksiranemu v substanci nekega določenega produkta itd.) Menjalna vrednost je zadobila poleg svoje eksistence v lo blagu neko lastno eksistenco v denarju, od svoje substance je bila ločena ravno zato, ker je bila naravna določenost te sub= stance v protislovju z njeno občo določitvijo kot menjalno vred= nostjo. Vsako blago je enako drugemu (ali z njim primerljivo) kot menjalna vrednost (kvalitativno: vsako reprezentira samo še 15 nek kvantitativni + - menjalne vrednosti). Zato se ta njihova enakost, ta njihova enotnost razlikuje od njihove naravne raz= ličnosti; in se prikazuje zato v denarju tako kot njihov skupni element kakor tudi kot nekaj tretjega nasproti njima. Toda po eni strani menjalna vrednost seveda ostane neka inherentna kva= 2o liteta blag, medtem ko hkrati eksistira zunaj njih; po drugi pa denar, vtem ko ne eksistira več kot lastnost blag, kot njihovo obče, ampak je individualiziran poleg njih, postane sam zopet neko posebno blago poleg drugih blag (določata ga ponudba in povpraševanje; razpade na posebne vrste denarja itd.) Postane 25 blago, kakor druga blaga, in hkrati ni blago kakor druga blaga. Kljub svoji obči določitvi je denar nekaj zamenljivega poleg drugih zamenljivosti. Ni le obča menjalna vrednost, ampak je hkrati neka posebna menjalna .vrednost poleg posebnih menjalnih vrednosti. Tu nov izvir protislovij, ki se uveljavljajo v prak= 3o si. (V ločitvi denarnih poslov od dejanske trgovine zopet izsto= pi posebna narava denarja). Vidimo torej, kako je denarju imanentno, da izpolnjuje svo= je smotre tako, da jih hkrati negira; da se osamosvoji nasproti blagom; da iz sredstva, postane smoter; da realizira menjalno 166 10 vrednost blag tako, da se od nje' ločuje; da olajšuje menjavo ta= ko, da jo cepi; da premaguje težave neposredne menjave //18/ ta= ko, da jih posploši; da osamosvaja menjavo nasproti producentom v enaki meri, kot postajajo producenti odvisni od menjave. 5 (Pozneje bo treba, preden bomo zapustili to vprašanje, po- praviti idealistično maniro prikaza, ki ustvarja videz, kot da gre samo za pojmovne določitve in za dialektiko teh pojmov. To= rej predvsem frazo: produkt (ali dejavnost) postane blago; blago menjalna vrednost; menjalna vrednost denar), lo (Econ. 24. jan. 1857. Ob priliki upoštevati pri banks na= slednji stavek: "So far as the mercantile classes share, which they now do very generally, in the profits of banks - and may to a still greater extent by the wider diffusion of joint-stock banks, the abolition of all corporate privileges, and the exten= 15 sion of perfect freedom to the business of banking, - they have been enriched by the increased rates of money. In truth, the mercantile classes by the extent of their deposits, are virtually their own bankers; and so far as that is the case, the rate of discount must be to them of little importance. All banking and 2o other reserves must of course be the results of continual indu= stry, and of saving laid by out of profits; and consequently, taking the mercantile or industrious classes as a whole, they must be their own bankers; and it requires only that the principles of free trade should be extended to all businesses, to equalise 25 or neutralise for them the adventages and disadventages of all the fluctuations in the money market.")1 "'"Kolikor trgovski razredi sodelujejo pri profitu bank, kar danes na splošno počno - in kar bodo lahko še v večji meri počeli za= radi večje razširjenosti delniških bank, odprave vseh korporacij= skih privilegijev in zaradi razširitve popolne svobode pri ban= čnem poslovanju - so se ti razredi obogatili z zvišanimi denar= nimi stopnjami. V resnici so trgovski razredi zaradi obsega svo= jih depozitov svoji lastni bankirji; kolikor to drži, potem jim stopnja diskonta ni kdo ve koliko pomembna. Vse bančne in d.ru= ge rezerve morajo seveda biti rezultat nenehne produkcije in_pri= hrankov iz profita, ki so jih dali na stran; zato morajo biti trgovski ali industrijski razredi, če jih jemljemo v celoti, svo= ji lastni bankirji; ravno zato pa je treba načela svobodne trgo= 167 10 Vsa protislovja denarnega sistema in menjave produktov v denarnem sistemu so razvoj razmerja produktov kot menjalnih vrednosti, njihove določitve kot menjalne vrednosti ali vredno= sti nasploh. 5 (Morn. Star, 12. feb. 1857 "The pressure of money during iast year, and the high rate of discount which was adopted in consequen, ce, has been very beneficial to the profit account of the Bank of France. Its divident has gone on increasing: 118 fcs in 1852, 154 fcs in 1854, 2oo fcs in 1855, 272 fcs in 1856.'O1 / 2 4 / lo Zabeležiti je treba še naslednje mesto: "Die English silver coins at a price higher than the value of the silver they contain. A pound silver in intrinsic value je bila 6o-62 sh. (3 L. on an average in gold) coined into 66 sh. The Mint pays the market price of the day, from 5 sh. to 5 sh. 2 d. the ounce , and is= 15 sues at the rate of 5 sh. 6 d. the ounce . There are two reasons which prevent any practical inconvenience resulting from this arrangement: (of silver tokens, not of intrinsic value) first, the coin can -only be procured at the Mint, and at the price; as home circulation, then, it cannot be depreciated, and it cannot be 2o sent aboard becouse it circulates here for more than its intrinsic value; and secondly, as it is a legal tender only up to 4o sh., it never interferes with the gold coins, not affects their value." Daje Franciji nasvet, da issue subordinate coins of silver tokens, not of intrinsic value, and limiting the amount to which they 25 should be a legal tender. Hkrati pa: in fixing the quality of the coin, to take a larger margin between the intrinsic and the nomi= nal value than we have in England, because the increasing value of silver in relation to gold may very probably, before long, vine razširiti na vse panoge, da bi se v njih izenačile ali nev= tralizirale prednosti in pomanjkljivosti vseh fluktuacij na de= narnem trgu. 1 Denarne težave med preteklim letom in visoka stopnja diskonta, ki je bila zaradi tega sprejeta, so bile zelo ugodne za profit Francoske banke. Njeni dividendi so se nenehno višali: 118 fr. leta 1852, 154 fr. leta 1854, 2oo fr. leta 1855, 272 fr. leta 1856. 168 10 rise up present Mint-price, when we may be obliged again to alter it. Our silver coins is now little more than 5% below the intrinsic value: a short time since it was \o%. (Econ. 24. ,jan. e Zdaj bi bilo mogoče misliti, da bi izdajanje časovnih bo= nov premagalo vse težave. (Obstoj časovnega bona seveda že pred= postavlja pogoje, ki pri raziskavi razmerja med menjalno vred= nostjo in denarjem niso neposredno dane; tako menjalna vrednost kot denar namreč lahko obstajata in tudi obstajata brez njih: lo "javni kredit", banke itd.; vendar se v vse to tu ni treba po= drobneje spuščati; ker obravnavajo zagovorniki časovnega bona le-tega seveda kot zadnji produkt "sosledja" procj.ukt, ki se, najsi tudi najbolj ustreza "čistemu" pojmu denarja, "pri= kaže" ^ v realnosti nazadnje.) Najprej: če predpostavke, po 15 katerih je cena blag = njihovi menjalni vrednosti, predpostavi» mo kot uresničene: pokrivanje povpraševanja in ponudbe; produkci» /pO / je in konsumpcije, v zadnji instanci skladna produkcija (t. im. distribucijska razmerja so sama produkcijska razmerja), te= 1 Angleški srebrni kovanci po višji ceni od vrednosti srebra, ki ga vsebujejo. Funt srebra z notranjo vrednostjo 6o-62 sh. (pov= prečno 3 funte v zlatu) je bil skovan v 66 sh.^Kovnica plačuje dnevno tržno ceno od 5 sh. do 5 sh. 2 d. za unčo, izda pa po stop= nji 5 sh. 6 d. za unčo. Kakršnokoli praktično težavo, ki bi izha= jala iz tega sporazuma preprečujeta naslednji okoliščini: (iz simbolnega srebrnega denarja, ne pa iz notranje vrednosti) pr= vič, kovanec je mogoče dobiti samo v kovnici po tej ceni; v do= mači cirkulaciji potemtakem ne more biti depreciiran, prav ta= ko ga ni mogoče izvoziti v tujino, ker tu cirkulira po ceni, ki je višja od njegove notranje vrednosti; in drugič, ker je ta kovanec zakonito plačilno sredstvo samo do 4o sh., se niko= li ne meša z zlatimi kovanci niti ne vpliva na njihovo vred= nost. ... izda pomožne kovance za srebrn denar, toda brez nje= gove notranje vrednosti, in naj določi mejo, do kod so lahko ti kovanci zakonito plačilno sredstvo. ... ko določa kvaliteto kovancev, naj pusti večji razpon med notranjo in nominalno vred» nostjo, kakor jo imamo v Angliji, ker lahko rastoča vrednost srebra glede na zlato zelo verjetno kmalu dvigne našo sedanjo kovno ceno in bomo kmalu spet prisiljeni, da jo spremenimo. Naši srebrni kovanci so zdaj za nekaj več kot po notranjo vrednostjo: ni dolgo, kar so bili lo% pod njo. 169 10 daj postane vprašanje denarja povsem sekundarno, še zlasti vpra= šanje, ali se izdajajo tickets1, bodi modri, bodi zeleni, ploče= vinasti ali papirnati, oziroma v kateri obliki se vodi družbeno knjigovodstvo. Skrajno neslano je tedaj, če še nadalje delujemo 5 pod pretvezo, češ, hoteli smo se lotiti preiskav o dejanskih denarnih razmerjih.)/ /19/ Banka (any bank)2 izdaja časovne bone. Blago a = menjal= ni vrednosti x, tj. = x delovnemu času, menja se za denar, ki reprezentira x delovnega časa. Banka bi prav tako morala kupova= lo ti blago, tj., morala bi ga zamenjati za njegov denarni repre= zentant, kot mora zdaj npr. Angleška banka dajati bankovce za zlato. Blago, substancialno in zato naključno bivanje menjalne vrednosti, gre v zameno za simbolično bivanje menjalne vrednosti kot menjalne vrednosti. Tako ni nobene težave, da bi se ne pretvo= 15 rilo iz oblike blaga v obliko denarja. Delovni čas, ki je vsebo= van v blagu, je treba samo avtentično verificirati (kar, mimogre= de rečeno, ni tako lahko kot preizkus finosti in teže zlata in srebra), in še ustvari s tem svojo contrevaleur,^ svoje denarno bivanje. Zadevo lahko obračamo in sukamo kakorkoli hočemo, v zad= 2o nji instanci gre za naslednje: banka, ki izdaja časovne bone, ku= puje blago po njegovih produkcijskih stroških, kupuje vsa blaga, pri čemer jo nakup stane samo produkcijo papirnih odrezkov, ki dajejo prodajalcu namesto menjalne vrednosti, ki jo poseduje v določeni substancialni obliki, simbolično menjalno vrednost bla= 25 ga, z drugimi besedami, nakazilo za vsa druga blaga v znesku te menjalne vrednosti. Menjalna vrednost kot takšna lahko seveda eksistira le simbolično, čeprav poseduje ta simbol, da bi ga bilo mogoče uporabiti kot stvar - ne zgolj kot predstavno formo - stvarno bivanje, ni le idealna predstava, marveč je dejansko 3o predstavljen na predmeten način. (Mero je mogoče obdržati v ro= ki; menjalna vrednost meri, toda zamenjuje le tako, da mera pre= boni katerakoli banka ^ protivrednost 170 10 ha j a iz ene roke v drugo.) Banka daje torej za blago denar, ki je exact1 nakazilo za menjalno vrednost blaga, tj., za vsa blaga iste vrednosti: banka kupuje. Banka je obči kupec, ni le kupec tega ali onega blaga, marveč vseh blag. Kajti izpeljati mora rav= no pretvorbo slehernega blaga v njegovo simbolično bivanje kot menjalne vrednosti. Če pa je obči kupec, mora biti tudi obči prodajalec, ne le skladišče, v katerem so deponirana vsa blaga, ne le splošna blagovnica, ampak posestnik blag, tako kot je to vsak drugi trgovec. Zamenjal sem svoje blago a za časovni bon, loki predstavlja njegovo vrednost; toda samo zato, da lahko zdaj ta b zopet poljubno metamorfoziram v vseh dejanskih blagih c, d, e. Ali lahko zdaj ta denar cirkulira zunaj banke? Drugače kot med imetnikom bona in banko? S čim je zagotovljena konvertibil= 15 nost tega bona? Možna sta le 2 primera. Bodisi da hočejo vsi blagovni imetniki (produkt ov in dela) prodati svoje blago po njegovi menjalni vrednosti, ali pa nekateri hočejo prodati, dru= gi pa ne. Če hočejo vsi prodajati po svoji menjalni vrednosti, tedaj prihoda kupcev ne bodo prepustili naključju, marveč bodo 2o šli takoj na banko, odstopili ji bodo blago in sprejeli zanj njegov znak menjalne vrednosti, denar: vnovčijo ga za lastni de = nar banke. V tem primeru je banka v eni osebi hkrati obči kupec in prodajalec. Ali pa se zgodi nasprotno. V tem primeru je bančni bon goli papir, zatrjuje samo, da je obče pripoznani simbol me= 25njalne vrednosti, sam pa je brez vrednosti. Simbolu je namreč la= stno to, da menjalno vrednost ne le predstavlja, marveč da v de= janski menjavi je ta menjalna vrednost. V tem primeru bi bančni bon ne bil denar, ali bil bi le konvencij ski denar med banko in njenimi strankami, ne pa na občem trgu. Bil bi to, kar je ducat 3ojedilnih bonov, ki jih dobim v abonmaju pri kakem gostilničarju, ali ducat gledaliških vstopnic, oba ducata predstavljata namreč denar, toda prvi predstavlja samo denar pri tem določenem omiz= ju, drugi v tem določenem gledališču. Bančni bon ne bi več us= T prav 171 10 trezal zahtevam denarja, ker ne bi cirkuliral v general public1, ampak le med banko in njenimi strankami. Zadnjo podmeno moramo torej opustiti. Banka bi bila torej obči kupec in prodajalec. Namesto ban= 5 kovcev bi lahko izdajali tudi čeke, namesto le-teh pa bi lahko 2 vodila enostavno bookaccounts. Odvisno od vsakokratne vsote blagovnih vrednosti, ki bi jih prepustil X, bi imel ta X pri njej v dobrem isto vrednostno vsoto v drugih blagih. Drugi atri= but banke bi nujno bil, da avtentično fiksira menjalno vrednost lo vseh blag, tj., delovni čas, materializiran v njih. Njena funk= cija pa se tu vendarle ne bi mogla končati. Morala bi določiti delovni čas, v katerem je mogoče proizvesti blaga s povprečnimi industrijskimi sredstvi, čas, v katerem morajo biti proizvedena. A tudi to ne bi zadoščalo. Ne le, da bi morala določiti čas, v 15 katerem je treba proizvesti določen kvantum produktov, in ne le, da bi morala postaviti producente v takšne pogoje, da je njiho= vo delo enako produktivno (morala bi torej tudi izenačiti in ure= diti distribucijo delovnih sredstev), marveč bi morala določiti kvantume delovnega časa //2o/, ki jih je treba porabiti pri raz= 2o ličnih produkcijskih panogah. To zadnje bi bilo potrebno, kajti zato, da bi se realizirala menjalna vrednost, da bi bil njen de= nar zares konvertibilen, bi morala biti zagotovljena splošna produkcija in to v takšnih razmerah, da bi zadovoljevala potre= be zamenjujočih. To še ni vse. Največja menjava ni menjava blag, 25 ampak menjava dela za blago. (0 tem takoj podrobneje.) Delavci bi ne prodajali svojega dela banki, ampak bi sprejemali menjal= no vrednost za polni produkt svojega dela itd. Natančno gledano pa bi tedaj banka ne bila samo obči kupec in prodajalec: bila bi tudi obči producent. In res bi bila bodisi despotska vlada pro= 3o dukcije in upravnik distribucije, ali pa bi dejansko ne bila dru= z gega kot board , ki bi vodil knjigovodstvo in računovodstvo za 1 občosti, javnosti 2 bančne račune ^ uprava, odbor 172 10 družbo, ki dela skupnostno. Skupnost produkcijskih sredstev je predpostavljena itd. itd. Saintsimonisti so svoje banke naredi= li za papeštvo produkcije. Vsi proizvodi in vse dejavnosti se lahko razvežejo v me= 5 njalne vrednosti tedaj, če so se razvezali vsi trdni osebni (zgodovinski) odnosi odvisnosti v proizvodnji in ko so producen= ti drug od drugega vsestransko odvisni. Proizvodnja vsakega po= sameznika je odvisna od proizvodnje vseh drugih; pa tudi spre= minjanje njegovega proizvoda v sredstva za njegovo lastno živ= lo ljenje je postalo odvisno od potrošnje vseh drugih. Cene so že stare; prav tako menjava; toda določanje prve bolj in bolj po proizvodnih stroških, prav tako pa poseganje Čez vse proizvodne odnose, se popolno razvijeta (in se razvijata vse popplneje) v meščanski družbi, v družbi svobodne konkurence. Kar Adam Smith 15 (v pristnem načinu 18. stoletja) postavlja v predzgodovinsko obdobje, za kar trdi, da je bilo pred zgodovino, je nasprotno njen proizvod. Ta vzajemna odvisnost /je/ izražena v stalni potrebi po izmenjavi in v menjalni vrednosti kot vsestranskem posredniku. 2o Ekonomi izražajo to takole: Vsakdo se ravna po svojem privatnem interesu in le po svojem privatnem interesu; in s tem služi, ne da bi to hotel in vedel, privatnim interesom vseh, občim intere= som. Vsa zgodba pa ni v tem, da bi s tem, ko se vsak ravna po svojem privatnem interesu, bila dosežena celokupnost privatnih 25 interesov, torej obči interes. Pač pa bi iz te abstraktne fraee lahko sledilo, da vsak izmenoma lahko zavira, da bi bil uveljav= ljen interes drugega in namesto splošne afirmacije rezultira iz tega bellum omnium contra omnes celo splošna negacija. Poanta je nasprotno v tem, da je privatni interes sam že družbeno op= 3o redeljen interes in ga je moči doseči le znotraj pogojev, ki jih postavlja družba, in s sredstvi, ki jih daje družba; je to= rej vezan na reprodukcijo teh pogojev in sredstev. Je interes privatnikov; ampak njegovo vsebino, kot tudi formo in sredstva za udejanjenje dajejo družbeni pogoji, neodvisni od vseh. 173 10 Vzajemna in vsestranska odvisnost individuov, enakovrednih1 drug do drugega, tvori njihovo družbeno povezanost. Ta družbe= na povezanost je izražena v menjalni vrednosti, v kateri postane za vsak individuum njegova lastna dejavnost in proizvod šele de= 5 javnost in proizvod zanj 5 proizvajati mora neki obči proizvod - menjalno vrednost, ali, če je ta izolirana zase, individuali= zirana, denar. Po drugi strani pa moč, ki jo vsak individuum iz= vaja nad dejavnostjo drugih ali nad družbenimi bogastvi, obsto= ji v njem kot lastniku menjalnih vrednosti, denarja. Svojo druž= lo beno moč, kot tudi svojo povezanost z družbo nosi s sabo v žepu. Dejavnost, kakršna že je njena individualna pojavna oblika, in proizvod dejavnosti, v kakršni posebni obliki že je, je menj al= na vrednost, to je, neko obče, v čemer je vsa individualnost, svojskost negirana in zabrisana. Tu je zares stanje, /ki je/ ze= 15 lo različno od onega, ko se individuum - ali pa individuum, sa= moraslo ali zgodovinsko razširjen v družino ali rod (kasneje ob= čestvo) - reproducirá direktno iz narave ali pa je njegova pro= duktivna dejavnost in delež na proizvodnji naveden na določeno obliko dela in proizvoda in je njegov odnos do drugih prav tako 2o določen/51^ Družbeni značaj dejavnosti, pa družbena forma proizvoda, pa delež individua v proizvodnji se kažejo tu kot nekaj indi= viduom tujega; kot stvar; ne kot njihovo medsebojno obnašanje, ampak kot njihovo podrejanje odnosom, ki obstoje neodvisno od 25 njih in nastajajo iz medsebojnega zadevanja enakovrednih indi= viduov. Obča menjava dejavnosti in proizvodov, ki je postala življenjski pogoj za vsak posamezni individuum, izmenična pove= zanost teh individuov se kaže njim samim tuja, neodvisna, kot kaka stvar. V menjalni vrednosti je družbeno razmerje oseb spre= 3o menjeno v družbeno //21/ obnašanje stvari; zmožnost2 oseb v zmožnost stvari. Čim manj družbene moči ima menjalno sredstvo, čim tesneje je še povezano z naravo neposrednega delovnega pro= gleichgültig / ravnodušnih 2 Vermögen 174 52 izvoda in z neposrednimi potrebami tistega, ki zamenjuje, tem večja mora biti še moč občestva, ki povezuje individué - patri= arhalni odnos, antično občestvo, fevdalizem in cehovstvo (gl. /TO / moj zvezek XII, 34b) . Vsak individuum ima družbeno moč v 5 'obliki stvari. Oropajte stvar te družbene moči in morate dati osebam tako moč nad osebami. Odnosi osebne odvisnosti (sprva čisto samorasli) so prve družbene forme, in v njih se človeška produktivnost razvija le v skromnem obsegu in na izoliranih toč= kah. Osebna neodvisnost, utemeljena na stvarni1 odvisnosti, je lo druga vélika oblika, in v njej šele se izoblikuje sistem sploš= ne družbene izmene snovi, univerzalnih odnosov, vsestranskih potreb in univerzalnih zmožnosti. Svobodna individualnost, ute= meljena na univerzalnem razvoju individuov in na podreditve nje= gove skupnostne, družbene produktivnosti kot njihovega družbene= 15 ga premoženja, je tretja stopnja. Druga ustvarja pogoje za tret= jo. Patriarhalne, kot tudi antične (enako fevdalne) razmere pro= padejo torej z razvojem trgovine, luksusa, denarja, menjalne vrednosti, kot z enakim korakom moderna družba z njim raste. Menjava in delitev dela se med sabo pogojujeta. Ker vsak 2o dela zase in njegov proizvod ni zase nič, mora seveda zamenjeva= ti, ne le,- da bi participiral na splošni proizvodni moči, ampak da bi svoj lastni proizvod spremenil v življenjsko sredstvo za sebe samega, (gl. moje "Pripombe o ekonomiji" p. V (13, 14. Menjava kot posredovana z menjalno vrednostjo in denarjem vse= 25 kakor predpostavlja vsestransko odvisnost producentov drugega od drugega, toda obenem popolno izoliranje njihovih privatnih inte= resov in delitev družbenega dela, katerega enotnost in vzajemno dopolnjevanje prav tako eksistira kot prirodni odnos izven indi= viduov, neodvisno od njih. Pritisk splošnega povpraševanja in 3o ponudbe drugega na drugo posreduje povezanost medsebojno enako= vrednih. Sama nujnost, da je treba proizvod ali dejavnost individuov šele spremeniti v obliko menjalne vrednosti, v denar, da šele v tej stvarni obliki /individui/ obdrže in dokažejo svojo družbeno 1 sachlich 175 10 moč, - ta nujnost dokazuje dvoje: l) da individui proizvajajo le še za družbo in v družbi; 2) da njihova proizvodnja ni nepo= sredno družbena, in the offspring of association , ki med sabo razdeljuje delo. Individui so subsumirani pod družbeno produkci= 5 jo, ki obstoji izven njih kot usoda; toda družbena proizvodnja ni subsumirana pod individué, ki bi z njo rokovali kot s svojo skupno zmožnostjo. Nič torej ne more biti bolj napak in bolj neslano, kot če na osnovi menjalne vrednosti, denarja predpo= stavljaš kontrolo združenih individuov nad njihovo celokupno lo proizvodnjo, kot se je to zgodilo s prej omenjeno banko s pri= o znanicami za delovni čas . Privatna menjava vseh proizvodov de= la, premoženj in dejavnosti je v nasprotju tako z delitvijo, ki temelji na medsebojni (spontani in politični) podrejenosti in nadrejenosti individuov (pri čemer prava menjava poteka le mi= 15 mogrede ali pa - grobo rečeno - manj posega v življenje celot= nih občestev, bolj pa nastopa med različnimi občestvi, a ni^a= kor si ne podreja vseh produkcijskih in prometnih odnosov) (pa naj bo ta podrejenost in nadrejenost taka ali drugačna: patri= arhalna, antična ali fevdalna), kot s svobodno menjavo med in= 2o dividui, ki so asociirani na osnovi skupnega prilaščanja in kontrole proizvajalnih sredstev. (Zadnja asociacija ni nič samo= voljnega: predpostavlja razvoj materialnih in duhovnih pogojev, ki jih tu ne gre dalje izvajati.) Kot ustvarja delitev dela ag= lomeracijo, kombinacijo, kooperacijo, nasprotje privatnih inte= 25 resov - razredne interese, konkurenco, koncentracijo kapitala, monopol, delniške družbe - vse same oblike, nasprotne, enotnosti, ki to nasprotje sama izzove - tako ustvarja privatna menjava sve= tovno trgovino, privatno neodvisnost popolno odvisnost od tako imenovanega svetovnega trga in razdrobljeni akt menjave bančni 3o in kreditni sistem, čigar knjigovodstvo //22/ konstatira vsaj izravnavne privatne menjave. V meničnem tečaju - ko pač privatni 1 vir zvez 2 Stundenzettelbank 176 10 interesi dele vsako nacijo v toliko nacij, kolikor fullgrovm individuals ima, in interesi izvoznikov in uvoznikov iz iste na= cije si tu stoj e nasproti — zadobi nacionalna trgovina videz eksistence etc. ste. Nihče ne bo torej verjel, da lahko z borzno 5 reformo odpraviš osnove notranje in zunanje privatne trgovine. Ampak znotraj meščanske družbe, ki temelji na menjavi, se stvo= rijo tako prometni kot produkcijski odnosi, ki so hkrati prav toliko min za razstrelitev te družbe. (Masa nasprotnih form družbene enotnosti, katere nasprotnega značaja pa vendar nikoli lo ne bo mogoče pognati v zrak s tiho metamorfozo. Po drugi strani, ko bi mi v družbi, kakor je, ne nahajali skritih materialnih produkcijskih razmer in njim ustreznih prometnih odnosov, pri= mernih za brezrazredno družbo, bi vsi poskusi, pognati staro družbo v zrak, bili donkihotstvo.) 15 Videli smo že: čeprav je menjalna vrednost = relativnemu delovnemu času, ki je materializiran v proizvodih, pa je denar spet = menjalni vrednosti blaga, ločeni od njegove substance; v tej menjalni vrednosti ali denarn.an odnosu so vsebovana proti= slovja med blagom in njegovo menjalno vrednostjo, med blagom kot 2o menjalno vrednostjo in denarjem. Videli smo, da je utopija ne= kakšna banka, ki naj neposredno ustvarja zrcalno podobo blaga v delovnem denarju. Čeprav je torej denar le menjalna vrednost, lo= čena od substance blaga, in se ima za svoj izvor zahvaliti le tendenci te menjalne vrednosti, da bi se vzpostavila čista, ne 25 more biti blago neposredno spremenjeno v denar; to je, avtentič= ni izkaz o količini delovnega časa, ki je v njem realiziran, ne more služiti kot njegova cena v svetu menjalnih vrednosti. How is this? (Za eno obliko denarja — kolikor je menjalno sredstvo (ne 30 mera menjalne vrednosti) - je ekonomom jasno, da eksistenca de= narja predpostavlja p.ostvarelost družbene povezanosti; kolikor je namreč denar zastavilo, ki ga mora nekdo pustiti drugemu v rokah, da bi od njega dobil to ali drugo blago. Tu pravijo eko= nomi sami, da ljudje zaupajo stvari (denarju) to, česar ne zau= 35pajo samim sebi kot osebam. Toda odkod to zaupanje stvari? Očit= 177 10 no le kot postvarelemu odnosu oseb med seboj? kot postvareli me= njalni vrednosti, in menjalna vrednost ni nič drugega kot med= sebojni odnos produktivne dejavnosti med ljudmi. Vsako drugo zastavilo je lahko kot tako direktno v prid imetniku zastavila: /35/ 5 denar mu je v prid le kot "ročno zastavilo družbe" , ampak tako ročno zastavilo je denar le zaradi svojega družbenega (sim= boličnega) svojstva; družbena svojstvo ima le zato, ker so si individui svoj lastni družbeni odnos odtujili kot predmet.) V cenikih, kjer so vse vrednosti zmerjene v denarju, se lo obenem kaže, da je družbeni karakter stvari neodvisen od oseb; hkrati pa se na tej bazi tujosti kaže tudi trgovska dejavnost, in v tej tujosti se pojavljajo odnosi celotne produkcije in pro= meta nasproti posamezniku, vsem posameznikom, da bi bile spet podrejene posamezniku. Ker osamosvojitev svetovnega tržišča, if 15 you please1, (v čemer je vključena dejavnost vsakega posamezni= ka) raste z razvojem denarnih odnosov (menjalne vrednosti) in vice versa, obča povezanost in vsestranska odvisnost v proiz= vodnji in potrošnji obenem z medsebojno neodvisnostjo in enako= vrednostjo potrošnikov in proizvajalcev; ker to protislovje vodi 2o do kriz etc., poskušajo hkrati z razvojem te odtujitve, da bi jo ukinili na njenih lastnih tleh; ceniki, menični tečaji, med= sebojne pismene, telegrafske etc. povezave trgujočih (komuni= kacijska sredstva rastejo seveda istočasno), s čimer se vsak po= sameznik seznanja z dejavnostjo vseh drugih in skuša po njej 25 uravnavati svojo lastno dejavnost. (To se pravi, čerpav povpra= ševanja in ponudba vseh potekata neodvisno od vseh, se skuša vsakdo poučiti o stanju splošnega povpraševanja in ponudbe; in ta seznanjenost deluje spet praktično na povpraševanje in ponud= bo. Četudi vse to na danem stališču ne ukinja tujosti, pa ustvar= 3o ja raznere in zveze, ki vključujejo možnost, da se staro stali= šče odpravi.) (Možnost splošne statistike etc.) (To je sicer tre= ba razviti pod kategorijami "cene, povpraševanje in ponudba". V ostalem naj tu le opomnim: pregled nad celotno trgovino in celot= če hočete 178 10 no proizvodnjo, kolikor dejansko obstaja v cenikih, daje dejan= sko najboljši dokaz, kako nastopa njihova lastna menjava naspro= ti posameznikom kot stvaren, od njih neodvisen odnos. V svetov= nem trgu se je povezanost posameznika z vsemi, obenem pa tudi 5 neodvisnost //23/ te povezanosti od posameznikov samih razvila do tako visoke stopnje, da je nastanek tega trga sam že pogoj za prehod iz njega samega.) Primerjava namesto dejanske občestve= nosti in občosti. (Rečeno je bilo že in lahko rečemo, da je lepota in veliči= lo na prav v tej samonikli povezanosti, materialni in duhovni izme= ni snovi, ki je neodvisna od vednosti in volje individuov in predpostavlja prav njihovo medsebojno neodvisnost in enakovred= nost. In gotovo je ta stvarna povezanost boljša od nepovezano» sti, ali pa zgolj lokalne povezanosti, ki temelji na krvi, nara= 15 vi ali pa v vladanju in pokorščini. Prav tako je gotovo, da si individui ne morejo podrediti lastnih družbenih zvez, preden so take ustvarili. Toda neslano je, če pojmujemo ono zgolj stvarno povezanost kot samoniklo, neločljivo zvezano z naravo individu= alnosti, v nasprotju z reflektiranim vedenjem in hotenjem, in 2onjej imamentno. Je produkt individuov. Je zgodovinski proizvod. Pripada določeni fazi njihovega razvoja. Tujost in samostojnost, v kateri še obstoji nasproti njim, dokazuje le, da so še vedno zavzeti z ustvarjanjem pogojev svojega socialnega življenja, na= mesto da bi začeli od teh pogojev samih. To je samorasla pove= 25 zanost individuov znotraj določenih omejenih produkcijskih raz = merij. Univerzalno razviti individui, katerih družbene razmere so kot njihovi lastni skupnostni odnosi podvržene tudi njihovi lastni skupnostni kontroli, niso proizvod narave, ampak zgodovi= ne. Stopnja in univerzalnost razvoja zmožnosti, s čimer postane 3o jta individualnost mogoča, predpostavlja prav proizvodnjo na os = novi menjalnih vrednosti, ki z občostjo šele producirá odtujitev individua od sebe in od drugih, pa tudi občost in vsestranost njihovih odnosov in sposobnosti. Na zgodnejših stopnjah razvoja se kaže posamezni individuum polnejši, ravno ker še ni izdelal 179 10 polnosti svojih odnosov in si jih postavil nasproti kot družbe= ne sile in odnose, ki so od njega neodvisni. Kot je smešno, če hrepeniš nazaj po tej prvotni polnosti, tako je smešna tudi ve= ra, da je treba ostati pri tej popolni izpraznjenosti. Preko 5 nasprotja prvemu, romantičnemu nazoru meščanski nazor ni nikoli prišel, in zato ga bo drugi kot upravičeno nasprotje spremljal do blaženega konca. (Kot primer lahko tu vzamemo razmerje posameznika do znano= sti.) lo (Primerjanje denarja s krvjo - povod je dala beseda cirku= lacija - je približno enako pravilno kot Menenija Agrippe pri= merjava med patriciji in želodcem.) (Primerjanje denarja z je= zikom ni nič manj napačno. Idej v jeziku ne pretvarjamo tako, da bi izginila njihova svojskost in bi njihov družbeni karakter 15 obstajal poleg njih v jeziku kakor cene poleg blaga. Ideje ne obstajajo ločeno od jezika. Ideje, ki jih je treba iz njihovega materinega jezika šele prevesti v tuj jezik, da bi lahko bile v obtoku in bi jih bilo mogoče zamenjevati, dajejo že več opore za analogijo; analogija pa tedaj ni v jeziku, ampak v njihovem 2o tujstvu.) (Zamenljivost vseh produktov, dejavnosti, odnosov, za neko tretje, neko stvar, ki jo spet lahko zamenjujemo za vse brez raz= like - torej razvoj menjalnih vrednosti (in denarnih odnosov) je istoveten z vsesplošno venaliteto, korupcijo. Generalna prosti= 25 tucija se pojavlja kot nujna faza razvoja družbenega značaja oseb= nih zasnov, premoženj, sposobnosti, dejavnosti. Bolj vljudno re= čeno: splošno razmerje koristnosti in uporabnosti. Izenačevanje ne istovrstnega, kot pojmuje denar že Shakespeare^6^. Želja po bogatenju kot taka je nemogoča brez denarja; vsaka druga akumu= 3o lacija in želja po akumulaciji se pojavlja spontana, bornirana, pogojena po eni strani s potrebami, po drugi strani z omejeno naravo produktov (sacra auri fames.)/37/ .(Denarstvo v svojem razvoju predpostavlja očitno že druge splošne oblike razvoja.) 180 10 Če proučujemo družbene odnose, ki ustvarjajo nerazvit sis= tem menjave, menjalnih vrednosti in denarja, ali katerim ustre= za nerazvita stopnja le-teh, je že takoj jasno, da individui, čeprav se njihovi odnosi pojavljajo kot bolj osebni, le kot in= 5 dividui stopajo v odnos drug nasproti drugemu v neki opredeljeno sti, kot fevdni gospod in vazal, gospod in tlačan, itn. ali kot člani kast itn. ali kot pripadniki stanov itn. V denarnem odno= su, v razvitem sistemu menjave (in ta videz zavaja demokracijo) so zares vezi osebne odvisnosti vržene v zrak, raztrgane krvne lo razlike, razlike v izobrazbi itn. (Osebne vezi se vsaj vse ka= žejo kot osebni odnosi)} in individui se prikažejo neodvisni (ta neodvisnost, ki je sploh zgolj iluzija in bi se ji bölj pra= vilno reklo enakovrednost - v smislu indiference), da svobodno zadevajo drug ob drugega in da v tej svobodi izmenjujejo; taki 15 pa se zde le tistemu, ki abstrahira od pogojev, od eksistenčnih pogojev (in ti so spet od individuov neodvisni in se pojavljajo, čeprav jih ustvarja družba, obenem kot prirodni pogoji, to je taki, da jih individui ne morejo kontrolirati), kot katerimi ti individui stopajo v stik. //24/. Opredeljenost, ki se*v pr= 2o vem primeru kaže kot osebna omejitev individua po nekem drugem individuu, se pojavlja v zadnjem primeru izoblikovana kot stvar= na omejitev individua po razmerah, ki so od njega neodvisne in temelje v sebi samih. (Ker posamezni individuum ne more sleči svoje osebne določenosti, pač pa lahko preseže in si podredi 25 zunanje razmere, se tedaj zdi, njegova svoboda v drugem primeru večja. Če pobliže raziščemo tiste zunanje razmere, tiste pogoje, se pa pokaže, da ni mogoče, da bi individui enega razreda ta razred presegli en masse, ne da bi ga ukinili. Posameznik lahko slučajno opravi s temi razmerami; masa tistih, ki jih te razmere 30 obvladujejo, ne more, ker njihovo golo obstajanje že izraža pod= rejenost in nujno podrejenost individuov tem pogojem.) Ti zuna= nji odnosi so tako malo odstranitev "odnosov odvisnosti", da so le razkroj le-teh v neko splošno formo; še več, ustvarjajo splošno osnovo odnosov osebne odvisnosti. Tudi tu prihajajo indi 35 vidui v odnose drug z drugim le kot opredeljeni. Ti stvarni od= 181 10 nosi odvisnosti v nasprotju z osebnimi se kažejo tudi tako (stvarno razmerje odvisnosti ni nič drugega kot družbeni odnosi, ki samostojno stopajo nasproti navidezno neodvisnim individuom, to se pravi, njihovi medsebojni proizvodni odnosi, osamosvojeni 5 nasproti njim samim), da so individui obvladovani le po abstrak= cijah, medtem ko so poprej bili odvisni drug od drugega. Abstrak= cija ali ideja pa ni nič drugega kot teoretski izraz tistih ma= terialnih odnosov, ki gospodujejo nad njimi. Odnose lahko izra= zimo seveda le v idejah in tako so filozofi prišli do prepriča= lo nja, da je svojstvenost novega časa v tem, da ga obvladujejo ideje, in z zrušitvijo tega gospostva idej so identificirali ustvaritev svobodne individualnosti. Z ideološkega stališča je bilo tem laže zapasti v zmoto, ker se ta vladavina odnosov (ti= sta stvarna odvisnost, ki se v ostalem spet sprevrača v določene 15 odnose osebne odvisnosti, le razgaljene vseh iluzij) v zavesti individuov samih javlja kot vlada idej in vero v večnost teh idej, to pomeni, teh stvarnih odnosov odvisnosti, vladajoči raz= redi of course na vse načine utrjujejo, hranijo, vbijajo v glavo. (Seveda ne smemo nasproti iluziji o "čisto osebnih odnosih" 2o fevdalnega časa niti za trenutek pozabiti, 1) da so ti odnosi sami znotraj svoje sfere na določeni fazi prevzeli stvaren karak= ter, kot to npr. kaže razvoj razmerja zemljiške lastnine iz čisto vojaških odnosov podrejenosti; ampak 2) stvarni odnos, v katerem propadajo, ima sam borniran, po naravi določen značaj in se ka= 25 torej kot oseben, medtem ko se v modernem svetu osebni odno= si izkazujejo kot čisto iztekanje proizvajalnih in menjalnih razmerij.) Produkt postane blago. Blago postane menjalna vrednost. Me= njalna vrednost blaga zadobi posebno eksistenco zraven blaga; tj. 3o blago, v obliki, ko je 1. zamenljivo z vsemi drugimi blagi; kjer je 2. obče blago in je njegova naravna posebnost zbrisana; 3. kjer je postavljena mera njegove zamenljivosti, poseben odnos, v katerem si enači vsa druga blaga, je blago kot denar, in si= cer ne kot denar nasploh, ampak kot določena vsota denarja, ker 182 10 da bi predstavljal menjalno vrednost v vseh njenih razlikah, mo= ra denar biti števen, kvantitativno deljiv. Denar, skupna oblika, v katero se spreminja vsa blaga kot menjalne vrednosti, obče blago, mora sžmo eksistirati kot poseb= 5 no blago poleg drugih, ker le-teh ni treba le v glavi meriti ob njem, temveč morajo v dejanski menjavi biti zanj zamenjavana in z njim menjana. Protislovje, ki s tem nastopa, razviti na dru= gem mestu. Denar ne nastaja po konvenciji, prav tako kot drža= va. Nastaja samoraslo iz menjave in v menjavi, je njen produkt, lo Prvotno bo blago rabilo kot denar - tj. zamenjevano bo ne kot predmet potrebe in potrošnje, ampak da bi ga vnovič zamenjali za druga blaga, - tisto, ki je največkrat zamenjano kot predmet po= trebe, kurziraj tisto, ki je tedaj zanj najbolj gotovo, da ga bo mogoče znova zamenjati za druga posebna blagaj tisto, ki torej 15 v dani družbeni organizaciji reprezentira bogastvo kat' exochen, tisto, ki je predmet najsplošnejšega povpraševanja in ponudbe in ima posebno uporabno vrednost1. Tako sol, krzno, govedo, suž= nji. Tâko blago v svoji posebni obliki kot blago faktično bolj ustreza sebi kot (škoda, da se v nemščini ne da primerno posneti 2o razlika med denrée2 in marchandise^) menjalni vrednosti kot pa druga blaga. Posebna uporabnost blagam pa naj bo kot posebnega predmeta potrošnje (krzno) ali kot neposrednega produkcijskega orodja (suženj), jih tu zaznamuje denar. V nadaljnem razvoju bo nastopilo prav nasprotno, tj. blago, ki je najmanj neposredno 25 predmet potrošnje ali orodje proizvodnje, bo najbolje reprezen= tiralo to plat, da služi potrebi menjave kot take. V prvem / /25/ primeru bo blago denar zaradi svoje posebne vrednosti za uporabo; v drugem primeru zadobi svojo posebno vrednost za upo= rabo od tega, da služi kot denar. Trajnost, nespremenljivost, de= 30 ljivost in ponovna sestavijivost, relativno lahka prenosnost, ker 1 Gebrauchwert / uporabljivost ? potrosno blago ^ blago v prodaji ali za prodajo 183 10 vključujejo veliko menjalno vrednost v majhnem prostoru, vse to dela plemenite kovine na tej zadnji stopnji posebno primerne. Hkrati so one naravni prehod iz prve oblike denarja. Pri nekoli= ko višji stopnji proizvodnje in menjave stopi produkcijski in= 5 strument nad produkte; kovine (sprva kamni) pa so prvo in najbolj nujno proizvodno orodje. V bakru, ki v denarju antike igra tolik= šno vlogo, je še oboje skupaj, posebna vrednost uporabe kot pro= dukcijskega instrumenta in pa druge lastnosti, ki ne dotekajo od uporabne vrednosti blaga, marveč ustrezajo njegovi opredelitvi lo kot menjalne vrednosti (v čemer je vključeno menjalno sredstvo). Med kovinami se potem spet izdvajajo te plemenite, ker ne oksi= dirajo etc., so enakšne kvalitete etc. in nato bolje ustrezajo višji stopnji, ker stopa v ozadje njihova neposredna porabnost za potrošnjo in proizvodnjo, one pa že zaradi svoje redkosti 15 bolj predstavljajo vrednost, utemeljeno čisto na zameni. Že vna= prej predstavljajo prebitek, obliko, v kateri se bogastvo prvot= no kaže. Tudi kovine so rajši menjane za kovine kot drugo blago. Prva forma denarja ustreza majhni stopnji menjave in menjal« ne trgovine, kjer denar nastopa še bolj v svoji opredelitvi kot 2o mera in manj kot dejanski menjalni instrument.Na tej stopnji je mera lahko še čisto imaginarna (vendar vsebuje palica pri zamor= cih železo) (školjke itd. pa bolj ustrezajo nizu, katerega vrhu= nec je zlato in srebro). Iz tega, da blago postane obča menjalna vrednost, izhaja, 25 da menjalna vrednost postane posebno blago: to pa more le, vtem ko posebno blago dobi nasproti vsem drugim privilegij, da repre= zentira njihovo menjalno vrednost, jo simbolizira; tj. da posta= ne denar. Da se denarskemu svojstvu vseh blag prikazuje posebno blago kot denarski subjekt - izhaja iz bistva same menjalne vred= 3o nosti. V nadaljevanju razvoja lahko menjalna vrednost denarja spet zadobi eksistenco, ločeno od njegove materije, njegove sub= stance, recimo v papirnatem denarju, vendar ne da bi odpravila privilegij tega posebnega blaga, saj mora oposebljena eksisten= ca še nadalje zadobivati denominacijo od posebnega blaga. 184 10 Ker je blago menjalna vrednost, je zamenljiva za denar, ize= načena z denarjem. Razmerje, v katerem je izenačeno z denarjem, tj. opredeljenost njegove menjalne vrednosti, je p re dp o st avlj eno njih premenjavi v denar. Razmerje, v katerem se posebno blago 5 zamenjuje za denar, tj. kvantum denarja, v katerega je moči pre= tvoriti določen kvantum blaga, je določeno z delovnim časom, ki je opredmeten v blagu. Kot udejanjenje določenega delovnega časa je blago menjalna vrednost; v denarju je kvotum delovnega časa, katerega reprezentira, tako zmerjen kot vsebovan v svoji obči, lo pojmu ustrezajoči, zamenljivi obliki. Denar je stvarni medij, ki s potopitvijo vanj menjalne vrednosti zadobe podobo, ustreza» jočo njihovi obči določitvi. Adam Smith pravi, da je delo (de= lovni čas) prvotni denar, s katerim se kupujejo vsa blaga./38/ Če gledamo akt produkcije, ostane to vedno res (prav tako glede 15 na določitev relativnih vrednosti). Vsako blago gre v produkci» ji nenehno v zameno za delovni čas. Nujnost denarja, razlikova» nega od delovnega časa, nastopa ravno s tem, da je treba kvantum delovnega časa izraziti ne v njegovem neposrednem in posebnem produktu, temveč v posredovanem in občem produktu, v njihovem 2o posebnem produktu kot enakem in konvertibilnem v vse druge pro= dukte istega delovnega časa; delovnega časa ne v nekem blagu, temveč v vseh blagih hkrati, in zato v posebnem blagu, ki pred= stavija vse drugo. Delovni čas ne more neposredno sam biti de= nar (zahteva, ki z drugimi besedami pomeni to, da naj bo vsako 25 blago neposredno samo svoj denar), prav zato, ker faktično vedno eksistira le v posebnih produktih (kot predmet): kot obči pred= met lahko eksistira le simbolično, ravno spet v posebnem blagu, ki je postavljeno kot denar. Delovni čas ne eksistira kot pose= ben, od naravnih posebnosti blaga neodvisen in odločen (odlep= 3o ljen) predmet menjave. Kot tak bi moral eksistirati, da bi ne= posredno izpolnjeval pogoje denarja. Opredmetenje občega, druž= benega karakterja dela (in zato delovnega časa, ki /je/ vsebo= van v menjalni vrednosti) ravno dela njegov produkt za menjalno kolikost 185 10 vrednost; daje blagu lastnost denarja, ta lastnost pa spet vklju= čuje denarni subjekt, ki e-ksistira samostojno zunaj njega. Določeni delovni čas je opredmeten v določenem, posebnem blagu posebnih lastnosti in posebnih odnosov do potreb; kot me= 5 njalna vrednost pa naj bo opredmeten v blagu, ki izraža le svo= jo kvotiteto ali kvantiteto, je ravnodušno do svojih naravnih lastnosti, in je zato lahko preobražen - to je, zamenjan - v vsako drugo blago, ki opredmetuje isti delovni čas. Kot predmet naj ima ta obči značaj //26/, ki oporeka njihovi naravni poseb= lo nosti. To protislovje se da. rešiti le tako, da bo sžmo opredme= teno; tj. tako, da je blago postavljeno dvojno, enkrat v svoji naravni neposredni obliki, nato v svoji posredovani, kot denar. To zadnje je mogoče le tako, da posebno blago obenem postane ob= ča substanca menjalnih vrednosti, ali vtem ko je menjalna vred= 15 nost blaga identificirana s posebno substanco, posebnim blagom v razliko vseh drugih. To je, vtem ko mora biti blago najprej zamenjano s tem občim blagom, simboličnim občim proizvodom ali opredmetenjem delovnega časa, da bi bilo potem kot menjalna vred= nost enakovredno poljubno zamenljivo za vsa druga blaga, vanje 2o preobrazljivo. Denar je delovni čas kot obči predmet, ali opred= metenje občega delovnega časa, delovni čas kot obče blago. Če je- zato videti zelo enostavno, da je delovni čas, ker regulira menjalne vrednosti, dejansko ne le njihova inherentna mera, tem= več tudi njihova substanca sama (kajti kot menjalne vrednosti 25 blaga nimajo nobene druge substance., nobene naravne takšnosti) in tudi lahko neposredno rabi kot njihov denar, tj. daje element, v katerem se menjalne vrednosti realizirajo kot take, potem ta videz enostavnosti vara. Nasprotno, razmerje menjalnih vrednosti - blag kot enakih si in izenačijivih opredmetenj delovnega časa 3o - vsebuje protislovja, ki dobijo stvarni izraz v denarju, različ= nem od delovnega časa. Pri Adamu Smithu^'y// se to protislovje kaže še kot postavlja= nje vzpored. Poleg posebnega delovnega produkta (delovnega časa kot posebnega predmeta) mora delavec proizvesti še neki kvantum 186 10 občega blaga (delovni čas kot obči predmet). Obe opredelitvi se mu prikazujeta vnanje vzpored. Notranje vsega blaga se še ne prikazuje zgrabljeno in prežeto od protislovja. To ustreza stop= nji produkcije, ki mu je bila pred očmi, ko je delavec en del 5 svoje substitence imel še direktno v svojem proizvodu; ne njego= va celotna dejavnost, ne njegov celotni proizvod ni bil postal odvisen od menjave; tj. substitenčna agrikultura (ali podobno, kot jo imenuje Steuart)^0/ je vladala še v veliki meri, in enako tudi patriarhalna industrija (ročno tkanje, predenje v lo hiši, povezano s poljedeljstvom). Šele prebitek gre v menjavo v velikem krogu nacije. Menjalna vrednost in določitev z delovnim časom še ne povsem razviti v nacionalnem merilu. (Incident1: za blago in srebro manj kot za katerokoli drugo blago drži, da lahko njuna konsumpcija naraste le v razmerju do 15 zmanjšanih produkcijskih stroškov. Prav nasprotno, naraste v razmerju do rasti občega bogastva, ker njuna uporaba specifično reprezentira bogastvo, preobilje, luksus, ker reprezentira obče bogastvo, če odmislimo njuno uporabo kot denarja, se zlato in srebro konzumirata bolj v razmerju do rasti občega bogastva. Če 2o zato njuna dobava nenadoma naraste, najdeta hitro, pa čeprav se njuni produkcijski stroški ali njuna vrednost niso sorazmerno zmanjšali, trg, ki se naglo širi in ki zaustavi njuno deprecia= cijo. S tem je mogoče pojasniti marsikaj, kar ekonomi - za kate= re je v splošnem konsumpcija zlata in srebra odvisna edino od 25 padca njunih produkcijskih stroškov - v avstralsko-kaliforni.iskem 2 . . case ne morejo razumeti m se gibljejo tu v krogu. To je pove= zano prav s tem, da reprezentirata bogastvo, torej z njuno last= nostjo kot denarjem. (Nasprotje zlata in srebra kot večnega blaga nasproti dru= /41/ 3o gim, ki ga najdemo pri Pettyju že pri. Ksenofonu, De vectigal, c.l.3 z ozirom na marmor in srebro. Ou m kontrolo 54.11-12 delovnih proizvodov in del - vseh proizvodov dela, pre= moženj in dejavnosti 54.25 razdrobitev /Zersplitterung/ - konkurenco 55.5 trgovine - privatne trgovine 194 71 56.11 neodvis/nosti/ - tuji moči - tujosti 57.7-8 /: Primerjava do občosti.:/ 59.27 /: enega razreda :/ 59.34-35 /• Tudi tu do kot opredeljeni.:/ 60.3 /'• navidezno neodvisnim :/ 60.16-17 te ideje - vero v večnost teh idej 60.28 /: Produkt postane blago :/ 6o.28 Blago postane (torej) menjalna vrednost , 1 blago 1. kot zamenljivo 60.00 2 blago, v obliki, ko je 1. zamenljivo 61.4 bla/ga/ - menjalne vrednosti 63.26 produktih - blagih - produktih občega delovnega časa. - občega delovnega časa, delov= 6-7' 5 ni čas do v nacionalnem merilu Dostavek "delovni čas do v nacionalem merilu" je Marx napisal po odstavku, ki se začenja z "Incident: za blago ..." 66.lo mat/erializiran/ - simboliziran 67.33 skupne osnove - skupnost kot osnova 68.lo skup/nostnost/ - organizacija /: I medsebojno neodvisnih d e l a l i d e l o ™ i h Produktov 69.4 potrebam - celotnim potrebam 69.16 identite/to/ - istost 195 71 P O J A S N I L A /1/ Od oktobra 1857 do novembra 1858 je Marx na podlagi svojega dotedanjega raziskovanja ekonomije napisal 5o tiskar» skih pol oz. sedem zvezkov zaobsegajoče besedilo, ki je nje= gov prvi obsežnejši poskus sistematičnega razvitja kritike sistema meščanske ekonomije. Pisanje je bilo od vsega začet= ka namenjeno samorazumevanju: Marx svoje "strnitve ekonomskih študij" ni več vezal, tako kot še leta 1851/52, na objavo, ampak je šele v trenutku, ko je bil rokopis večinoma že do= končan, prosil Lassalla, da najde zanj založnika (Marx Las= sallu 22.8.1858); tudi Engelsa je o svojem delu obvestil so= razmerno pozno (Marx Engelsu 8.12.1857). "Prvi osnutek" "kritike ekonomskih kategorij" je tako kot sestavni del obsežnega gradiva štiridesetih in petdese= tih let služil za osnovo Marxovim poznejšim razdelavam načr= tovane kritike politične ekonomije. Danes velja, skupaj s prvim zvezkom za "H kritiki politične ekonomije" in priprav= ljalnimi deli zanj, za prvi osnutek "Kapitala". Tik pred začetkom pisanja rokopisa je Marx napisal še dva teksta, ki sta vsebinsko sicer povezana z rokopisom, ven= dar sta ostala nedokončana. Julija 1857 je začel Marx v zvez= ku, ki ga je novembra 1857 označil kot zvezek III, pisati kritiko dela Frédérica Bastiata "Harmonies économiques", Pa= ris 1851. Pozneje je osnutku, ki ga je prekinil že po sedmih straneh, dal naslov "Bastiat und Carey" /Bastiat in Carey/. Drugi osnutek, ki ga je začel Marx pisati po prekinitvi kri= tike Bastiata, je poskus splošnega uvoda za načrtovano kri= tiko politične ekonomije. Rokopisni fragment, ki se nahaja v zvezku z oznako "M", je Marx napisal od 23.8.157 do verjet= no zadnjih dni avgusta. Besedilo, danes znano kot "Uvod v Očrte", omenja Marx prvič v predgovoru za "H kritiki politič= ne ekonomije" iz leta 1859. 196 71 Za časa Marxovega in Engelsovega življenja so vsa ome = njena besedila ostala v rokopisu. Leta 1925 je Rjazanov v Grunbergovem "Archiv für die Geschichte der Arbeiter» bewegung" obvestil javnost, da se nahajajo v arhivu SPD številni Marxovi ekscerptni zvezki ter osem zvezkov z eko= nomskimi raziskavami, ki predstavljajo pripravljalna dela za "H kritiki politične ekonomije" iz leta 1859. Do napove= dane objave materialov pa je prišlo šele potem, ko so Rja= zanova že odstranili: leta 1939 je Inštitut Marx-Engels- Lenina v Moskvi izdal Marxove rokopise 1857/58 z naslovom: "Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie (Rohent= wurf) 1857-58" /Očrti za kritiko politične ekonomije (prvi osnutek) 1857-58/. Naslov je redakcijska kombinacija cita= tov iz Marxovih pisem in pa zapisa na ovitku zvezka VIII: "(Political Economy Criticism of)", z dodatkom: "(Fortsetzung)". Leta 1941 je izšel nato še dodatni zvezek, ki vsebuje poleg osnutka "Bastiat in Carey" še Marxove ekscerpte iz Ricarda (ekscerptni zvezki 185o/51), dva osnutka za "Index zu den 7 Heften" /Indeks k sedmim zvezkom/ (junij 1858), fragment prvotnega besedila za "H kritiki politične ekonomije" (av= gust-oktober 1858), Marxov pregled lastnih ekonomskih roko= pisov z naslovom "Referate zu meinen eigenen Heften" /Refe= rati k mojim lastnim zvezkom/ (junij/julij 1861) ter načrt osnutka za tretje poglavje besedila "H kritiki politične ekonomije" (spomlad 1859 ali poletje 1861). Leta 1953 je izšel fotomehanični ponatis izdaje Očrtov iz leta 1939/41 pri Dietz Verlag, Berlin. V MEGA2 so z na= slovom "ökonomische Manuskripte 1857/58" objavljeni osnutek besedila "Bastiat in Carey", "Uvod" v Očrte ter samo besedi= lo Očrtov v dveh zvezkih: 11.1.1.-1976, II.1.2. - 1981. V srbohrvaščini je izšel celoten prevod Očrtov v okvi= ru "Marx-Engels-Dela", zv. 19 in zv. 2o, Beograd 1979. Pre= vod je urejen na osnovi ruske izdaje Očrtov v "Marx-Engels- Sočinenija", zv. 46 (l. in 2. del), Moskva 1969 . 197 71 V slovenščini so doslej izšli naslednji prevodi odlom= kov iz Marxovih rokopisov 1857/58: odlomek iz poglavja o denarju in odlomki iz poglavja o ka= pitalu, v: Problemi, revija za kulturo in družbena vprašanja, št. 49, 50, 51, 52, 57, 58, 59-60, letnik V, Ljubljana 1967? Uvod v Očrte in odlomek "Obdobja ekonomskega formiranja druž= be", v: K. Marx in F. Engels, Izbrana dela, zv. IV, Ljublja= na 1967? Bastiat in Carey, v: časopis za kritiko znanosti, št. 21/22, letnik V, Ljubljana 1977. Besedilo Očrtov je sorazmerno nerazčlenjeno; čeprav je že na koncu Uvoda Marx zarisal načrt za svoje ekonomsko de= lo, se je zgradba Očrtov dejansko oblikovala pri pisanju sa= mem. Osrednje mesto zavzema poglavje o kapitalu, ki je tudi najobsežnejše, saj zaobsega zvezke II do VII . Zvezek I in prvih sedem strani zvezka II vsebujejo poglavje o denarju. Marx poglavij sprva ni oštevilčil. S številom I je zaznamo» val šele kratek zaris poglavja o vrednosti, s katerim se konča besedilo Očrtov. Tudi pri poglavju o kapitalu je Marx šele zadnji odsek naslovil z "Dritter Abschnitt" /Tretji odsek/. Prvi zvezek, ki vsebuje tudi naš prevedeni odlomek, se= stoji iz 18 pol (36 listov, 72 strani), ki jih je Marx zlo= žil v zvezek. Marx je pisal zvezek od srede oktobra do sre» de novembra 1857. Na prvi strani prve pole, ki služi kot ovitek zvezka, so naslovi: "zvezek I", "A" (popravljeno iz "C"), "zvezek A". Označitev z velikimi črkami se nanaša na zvezka B' in B" , ki sta, skupaj z izgubljenim zvezkom "C", vsebovala izvorno besedilo za "H kritiki politične ekonomi» je". Pred začetkom besedila Očrtov so v zvezku še različne Marxove zabeležke, sheme itd., med drugim tudi osnutek član» ka proti B. Bauerju, osnutek pisma F. Engelsu (16.2.1857) ter konspekta iz Phillip de Segura in Jacoba Grimma. 198 71 Marx je rokopis najprej naslovil: "Alfred Darimon: De la Réforme des Banques. Paris 1866". Pozneje, najverjetneje pri začetku pisanja zvezka II, je dodal v večjih črkah na= slov: "Poglavje o denarju", pri čemer je beseda "denarju" poudarjena; še pozneje, verjetno proti koncu rokopisa, je pred ta naslov postavil še številko II. /2/ Alfred Darimon, De la réforme des banques. Avec introduction par Ëmile de Girardin. Paris 1856. Kritiko Girardina je podal Engels že v recenziji Girardino= ve knjige Le socialisme et l'impôt, /Socializem in davki/, Paris 185o, v: Neue Rheinische Zeitung. Politisch-ökonomische Revue, zv. 4; gl. MEW 7, str. 28o ss. /3/ Pri Darimonu, str. 3: "qu'une banque organisée d'après les principes actuels, c'est-à-dire basée sur la prédominance de l'or et de l'argent, fait défaut au public précisément au moment où le public a le plus besoin de ses services." /4/ "angenehme Gewohnheiten des Daseins": ironična àlu= zija na Egmontove besede "schone freundliche Gewohnheit des Daseins und Wirkens", /lepa prijazna navada bivanja in delo= vanja/, Goethe, Egmont, 5. dejanje, Zapor, Pogovor s Ferdi= nandom. /5/ Pri Darimonu, str. 3-4: "les nombreuses affairs qui se sont engagées dans les derniers mois de l'Exposition uni= verseile". Razstava je trajala od maja do novembra 1855» /6/ Vir ni ugotovljen. /7/ Gratuité du crédit. Discusión entre M. Fr. Bastiat et M. Proudhon, Paris 185o. Razprava med Proudhonom in Ba= stiatom, ki se je začela koncem 1849, je Marx ekscerptiral v ekscerptnem zvezku XVI, oktobra in novembra 1. 1851. /8/ Pri Darimonu, str. 4: "Pour trouver l'escompte à 6 pour loo, il faut remonter à 18o6, c'est-à-dire à un demisiècle. Il y a près de cinquante ans qu'on voyait im= muable à 9o jours le maximum de l'échéance des effets de commerce." 199 71 /"Da -M našli diskont po 6%, je treba seči nazaj do 1. 1866, tj. nazaj za pol stoletja, Že skoraj petdeset let je maksi= malna doba dospelosti trgovskih papirjev fiksirana na 9o dni."/ /9/ Pri Darimonu, str. "L'or et l'argent sont des marchandises comme toutes les autres ... il faut que chaque peuple ait une certaine réserve de ces métaux, qui lui permette de parer aux besoins extraordinaires, tels, par exemple, que les achats à l'étranger." /"Zlato in srebro sta blago kot vse drugo blago ... vsak na= rod mora imeti določeno kovinsko rezervo, ki mu omogoča, da ustreže izrednim potrebam, denimo, nakupom v tujini."/ /lo/ Pri Darimonu, str. 6: "Il est faux que la monnaie métallique soit une marchandise comme une autre; elle est un instrument d'échange, et, à ce titre, elle jouit du privilège de faire la loi à toutes les autres marchandises..." /"Kovinski denar bi moral biti blago kot drugo blago; je m©= njelni instrument in prav zato uživa privilegij, da predpi= suje zakon vsem drugim blagom."/ /11/ Pri Darimonu, str. 6: "Done ... c'est à ce privi= lège, dont jouissent l'or et l'argent, d'être les seuls instruments authentiques de circulation et d'échange qu'il faut attribuer non-seulement la crise actuelle, mais les crises périodiques qui frappent le commerce." /"Se pravi, da je treba ravno temu privilegiju, ki ga uživa= ta zlato in srebro, da sta edina instrumenta cirkulacije in menjave, pripisati ne le aktualno krizo, marveč periodične krize, ki prizadevajo trgovino."/ /12/ Pri Darimonu, str. 6-7: "il suffirait, comme le veut la théorie représentée ici par M. Michel Chevalier, que l'or et l'argent fussent des marchandises comme les autres, ou, ce qui est plus vrai, que toutes les marchandises fussent des instruments d'échange au même titre que l'or et l'argent; que les produits, comme disait J.-B. Say, s'échangeassent véritablement contre les produits." 200 71 /"po teoriji, kakršno zastopa tu g. Michel Chevalier, bi za= doščalo, da postaneta zlato in srebro blago kot druga blaga, ali natančneje, da vsa blaga postanejo menjalni instrumen= ti z isto pravico kot zlato in srebro? da se produkti, kot je dejal J.-B. Say, resnično zamenjajo za produkte."/ /13/ Pri Darimonu, str. 22: "la différence constatée entre la valeur du papier de banque et celle des lingots ne vient pas de la dépréciation du papier, mais du renchérisse» ment des lingots." /"ugotovljena razlika med vrednostjo bankovcev in vrednostjo kovinskega zaklada, ne izhaja iz depreciacije bankovcev, pač pa iz podražitve kovinskega zaklada."/ /14/ David Ricardo, The high priče of bullion a proof of the dépréciation of bank-notes, /Visoka cena zaklada, do= kaz za depreciacijo bankovcev/, London I8I0. /15/ Pri Darimonu: "dont la conclusion est cet aphorisme si connu: La monnaie, à l'état le plus parfait, est de papier." /16/ P.-J. Proudhon, Système des contradictions écono= miques, ou philosophie de la misère, zv. 1., 2., Paris 1846? /Sistem ekonomskih protislovij ali filozofija bede/, zv. 1., str. 68-7o. /17/ Procenti so očitno napačni. Primer bi^se moral glasiti nekako takole: kvart žita naraste od 5o na loo sh., torej za 50 sh., toda bombažna blaga padejo od loo na 2o sh. Srebro je padlo glede na žito samo za 5o, bombažna blaga pa so (zaradi zastajajočega povpraševanja itd.) padla v razmer= ju do žita za Qo%. /18/ Wilhelm Weitling, Garantien der Freiheit /Zagoto= vila svobode/, Vivis 1842, str. 153-175. /19/ Karl Marx, Misère de la philosophie. Réponse à la Philosophie de la misère de M. Proudhon, Paris, Bruxelles 1847, str. 37-62? /Beda filozofije. Odgovor na Filozofijo bede M. Proudhona, v: MEID II, gl. str. 424-448/. 201 71 /2o/ O "'bars" (prvotno "bars of iron") je bral Marx pri različnih avtorjih, med drugim pri: William Jacob, An historical inquiry into the production and consumption of the precious metals /Zgodovinska raziskava o produkciji in konsumpciji plementih kovin/, zv. 2, London 1831 ; David Urquhart, Familiar words as affecting England and the English /Znane besede, kolikor zadevajo Anglijo in angleščino/, London 1856. Teoretsko-zgodovinsko kritiko "idealne bar" razvije Marx kasneje v zvezku VII "Očrtov", gl. Grundrisse 68o ss. /21/ Marxovo naštevanje lastnosti denarja se opira na S. Baileya5 njegovo delo Money and its vicissitudes in value; as they affect national industry and pecuniary contracts, /Denar in spreminjanje njegove vrednosti, kolikor zadeva nacionalno industrijo in denarne pogodbe/, London 1837, je Marx ekscerptiral v londonskem ekscerptnem zvezku V 1. 1851. V zvezku VTI "Očrtov" se Marx pri naštevanju denarnih funkcij znova sklice na Baileya (gl. Grundrisse, str. 856); 2 MEGA II 1.1 v aparatu na to Marxovo referenco ne opozar= ja. /22/ Marx se tu močno opira na svoj ekscerptni zvezek, ki je nastal verjetno v marcu in aprilu 1851 in nosi naslov "bullion" ter "Das vollendete Geldsystem" /Dovršeni denarni sistem"/. V njem so zbrani izvlečki in sistematizirajoči komentarji iz Marxovih ekscerptnih zvezkov 4o-tih let in iz londonskih ekscerptnih zvezkov do sredine zvezka VII (febru= ar 1851). /23/ Trade of 1856. - Decrease of consumption /Trgovi= na 1. 1856. - Upadanje porabe/; v: The Economist, London št. 7oo, 24.1.1857, str. 86. /24/ Foreign correspondence. - France - Paris, feb. lo, /Korespondenca iz tujine/; v: The Morning Star, London, št. 286, 12.2.1857. 202 71 / 2 5 / The double standard in France /Dvojna denarna pod«= laga v Franciji/j v: Supplement to the Economist, London, št. 7oo, 24.1.1857, str. 24. /26/ Aluzija na Proudhonov stavek, ki ga kritizira Marx v Bedi filozofije: "Les théories économiques n'en ont pas moin leur succesion logique et leur série dans 1'enten= dement", (Proudhon, Système des contradictions itd.f zv. 1., str. 146; gl. k temu MEID II, str. 449 in 472). o /27/ erscheinen/ MEGA izpeljuje pomen glagola, kot ga uporablja Marx na tem mestu, iz francoskega "se manifeste", za razliko od izdajateljev Grundrisse iz 1. 1939, ki navezu= jejo Marxovo rabo na Heglovo Znanost logike. Glej k temu Marxovo citiranje Proudhona v MEID II, str. 472: "Nikakor ne podajamo zgodovine po časovnem redu, ampak po sosledju idej. Ekonomske faze ali kategorije nastopajo v svojih mani= festacijah včasih istočasno, včasih v obratnem zaporedju... Prav tako imajo tudi ekonomske teorije svoje logično sosled= je in svoj način nizanja v razumu; laskamo si, da smo ta red odkrili." (Proudhon, I. zv., str. /145/, 146.) /28/ Izraz Johna Graya v njegovem delu Lectures on the nature and use of money /Predavanja o naravi in rabi denar= ja/, Edinburgh 1848. /29/ Marx povzema izvajanja Johna Locka v: Further considerations concerning raising the value of money, /Na= daljnja proučevanja naraščanja vrednosti denarja/, v: The works of John Locke, 7. izd., zv. 2, London 1768, str. 92. /3o/ Marx povzema tu Adama Smitha: An inquiry into the nature and causes of the wealth of nations. With a commentary, by the author of "England and America" /Edward Gibbon Wake= field/. /Raziskovanje o naravi in vzrokih nacionalnega boga= stva s komentarjem avtorja "Anglije in Amerike"/, zv. 1-6 /oz. 1-4/. London 1835 do 1839, zv. 1, London 1835, str. 13o. /31/ V rokopisu "Dovršeni denarni sistem" iz leta 1851, ki je prišel do nas le deloma ohranjen, je ta misel formu= lirana takole: 203 71 "To, kar poseduje vsak posamični individuum v denarju, je obča sposobnost menjave /Tauschfähigkeit/, s katero po želji na lastno pest določa svoj delež na družbenih produk= tih zase. Vsak individuum poseduje družbeno moč v lastnem žepu v obliki neke stvari. Uropajte stvari to družbeno moč, in to moč morate neposredno osebi dati nad osebo. Brez de= narja torej ni mogoč nikakršen industrijski razvoj. Vezi /die Bände/ morajo biti organizirane kot poli= tične, religiozne itn., dokler ni denarna moč nexus rerum et hominum." (Gr. 986-987). V prvotnem tekstu 2. poglavja "H kritiki politične eko= nomije" stoji: "Denar je 'neosebna lastnina'. V njem lahko v žepu prenašamo za samo občo družbeno zvezo, družbeno sub= stanco. Denar daje družbeno moč kot reč v roko privatnika, ki kot tak izvaja to moč. Družbena zveza, izmena snovi sa= ma se prikazuje v njem kot nekaj čisto vnanjega, kar ni v nobenem individualnem razmerju do svojega posestnika, in zato daje /lasst/, da se tudi moč, ki jo le-ta izvaja, pri= kazuje kot nekaj čisto slučajnega, njemu vnanjega." (Gr. 874). /32/ Najverjetneje gre za odlomek iz (izgubljenega) rokopisa pripravljalnih del za "Kritiko politike in nacio= nalne ekonomije", ki so nastala v letih 1844-47. Od ohra= njenih rokopisov iz tega kompleksa so najbolj znani tkim. "Ekonomsko-filozofski rokopisi iz leta 1844", v pretežni me= ri objavljeni so tudi ekscerptni zvezki iz 1844-46 (MEGA I, 437-583), več tekstov pa še čaka na objavo v obeh glavnih institutih, moskovskem (pretežno fotokopij) in amsterdam= skem (večina originalov). /33/ "Pripombe o ekonomiji", o katerih govori tu Marx, do danes niso odkrite. /34/ "In celo v najbolj omikani antiki, pri Grkih in Rimljanih, se prikazuje njegov polni razvoj /namreč denarja/, ki je v moderni meščanski družbi predpostavljen, le v perio= di njenega razkroja." (Uvod v Očrte kritike politične ekono= mije, Gr. 23-24; gl. MEID III, str. 36). 204 71 /35/ "Faustpfand der Gesellschaft". V ekonomski lite= raturi je ta izraz vsaj od Johna Bellersa knjiga "Essay about the Poor" etc. iz 1. 1699; a Marx ima tu v mislih predvsem mesto iz Aristotelove Nikomahove etike V, 5, 14 (1133 a), kjer je denar označen kot zagotovilo, gotovost v katerikoli bodoči menjavi (če le ne pade njegova kupna moč). Izraz Faustpfand der Gesellschaft" povzema Marx iz knjige Johanna Georga Buscha: ¿bhsndlungen vom Geldumlauf... /Razprave o denarnem obtoku.../, 1. del, 2. izd., Hamborg und Kiel 18oo, str. 289-299, kjer stoji: "... das Geld ... als ein allgemeines Faustpfand, nicht blos zwischen den Mitgliedern einer bürgerlichen Gesellschaft, sondern zwischen mehreren bürgerlichen Gesellschaften" /"... denar ... kot obče zastavilo , ne samo med člani ene občanske druž= be, ampak med večimi občanskimi družbami"/. V ekscerptnem zvezku "Dovršeni denarni sistem" formulira Marx Büschevo tezo z besedami: "Denar Obče ročno zastavilo občanske druž= be". Formulo "money as a pledge" je najti tudi pri Locku? ustrezno mesto iz Lockovega dela Some considerations of the consequences of the lowering of interest, and raising the value of money (1691) /Razmišljanja o posledicah niža= nja obresti in višanja denarne vrednosti/ ekscerptira Marx v zvezku VI , januarja/februarja 1851. /36/ Timon Atenski IV, 3. prizor: mesto citira Marx prvič že v "Ekonomsko-filozofskih rokopisih" in nato še več= krat. /37/ "Sveti glad po zlatu" - Vergil, Eneida III, v. 57. /38/ Adam Smith, Recherches sur la nature et les causes de la richese des nations. Traduction nouvelle par G. Garnier /Raziskovanja o naravi in vzrokih nacionalnega bogastva. Na novo prevedel G. Garnier/, I. zv., Paris 18o2, str. 60: "Le travail a ¿ti le premier prix, la monnaie payle pour 1'achat primitif de toutes choses." /"Delo je bilo prvotna cena, denar, plačan za prvobiten nakup vseh stvari"/. V svo= jih pariških ekscerptnih zvezkih iz leta 1844 je Marx stavek podčrtal, gl. MEGA2 IV/2, str. 339. 205 71 /39/ Prav tam, I. zv., str. 47: "... tout homme prévoyant ... dut naturellement tâcher de s'arranger pour avoir par- devers lui, dans tous les tems, outre le produit particulier de sa propre industrie, une certaine quantité de quelque marchandise qui fût, selon lui, de nature à convenir à tant de monde, que peu de gens fussent disposés à la refuser en échange du produit de leur industrie." /"... vsak previden človek ... si mora prizadevati, da se pripravi, da ima ved= no pri sebi poleg svojega posebnega delovnega produkta še neki kvantum kakega blaga, ki bo takšno, da bo po naravi ustrezalo tolikim, da ga bodo le redki odklonili v menjavi za svoj delovni produkt."/ Marx je podčrtal stavek v citatu v svojih pariških ekscerptnih zvezkih iz leta 1844, gl. MEGA2 IV/2, str. 338. /4o/ James Steuart: An inquiry into the principles of political oeconomy ... zv. 1, Dublin 177o, str. 8o; "the difference between agriculture exercised as a trade and as a direct means of subsisting." /"razlika med agrikulturo, ki jo opravljajo kot menjavo in agrikulturo, ki jo oprav= ljajo kot neposredno sredstvo subsistence."/ Marx navaja Steuartov stavek v londonskem ekscerptnem zvezku VII tako= 1&: "zu unterscheiden zwischen agriculture as a trade and agriculture as a direct means of subsisting" /"razlikovati med ..."/ /41/0be mesti iz dela Williama Pettya "Several essays in political arithmetic..." /"Nekaj poskusov v politični aritmetiki..."/ navaja Marx proti koncu poglavja o denarju. /42/ Ksenofon, De reditibus, sive vectigalibus civitatis Atheniensis augendis, caput 1, /Dohodki ali o povečanju pri= spevkov atenske države, 1. pogl./. /43/ Strabon, Eerum geographicarum libri /Geografija/, 11. knjiga, /c.4/. 2 0 6 71 Dr. Valentin Kalan MESTO ANTIKE V FORMIRANJU HISTORIČNEGA MATERIALIZMA (K. Marx, F. Engels) Uvod Predloženi tekst je odlomek prvega poglavja iz raziskovalne naloge "Antika v delih klasikov marksizma", na kateri je pisec delal od 1. 1977 in ki jo je finansirala RSS. Glavni tematski sklopi te naloge so: 1. Mesto antike v formiranju historičnega materializma (Marx, Engels, Lenin) - v predloženem tekstu še ni razdelka o Le= ninu; 2. Antični materialized in marksizem? 3. Logika in dialektika grške filozofije ter materialistična dialektika; Antična praktična filozofija in historični materializem; 5. Grška teorija umetnosti in teorija tehnike ter materialistič= na teorija produkcije. Vprašanje antike v delih klasikov marksizma ima splošen po= men, ki je vprašanje razumevanja, prevzemanja, recepcije kultur= ne tradicije človeštva tj. tkim. vprašanje recepcije antike v socialistično kulturo. Ta obča topika pa subsumira podse vrsto pomembnih specialnih vprašanj, med katerimi je v prvi vrsti vpra» šanje samega koncepta antične kulture. Takšen koncept pa je do= segljiv le preko marksistične analize kulture. Poznano je, kako številne so reference Marxa in Engelsa, pa tudi Lenina na antično filozofijo,in sicer tudi na ključnih tek= stih klasikov: Marxov Kapital, Engelsov Anti-Dühring ter Lenino= vi Filozofski zapisi. Od tod sledi prva pot naše raziskave, ki je v konkretizirajočem prikazu vloge antične filozofije pri ar= tikulaciji oz. formiranju glavnih teoretičnih izhodišč in tez Marxa, Engelsa in Lenina. Marsikaj v Marxovem opusu, recimo v Kapitalu, zveni presenetljivo: reference na Aristotela, Pla= tona, Ksenofonta itd. V nekem smislu lahko rečemo, da se Marxova teoretična aktivnost začne z antiko (z razpravo o Epikurovi fi= lozofiji) ter konča z njo - z analizo antične družbe preko Mor= ganovega dela Ancient Society. Predhoden vtis o mestu antike v 207 Marxovem delu nam da sledeč odlomek iz Marxovega pisma Engelsu 25.2.1859 (MEW, 29, s. 4o5): "Prijatelj Engels starejši, prijatelj Ermen (Gottfried!), toda najdražje mi je razmišljanje: "joj, joj, kako grozno je biti razumen tam, kjer mislečemu ne prinaša koristi" (Sofokles, Kralj Oidip, 316-31?). To zadnje bi ti utegnil reči Tvoj stari, kakor Teiresias kralju Oidipu, na kar pa mu boš Ti odgovoril, da "bolšči le v dobiček, za umetnost /znanost/ pa je slep" (Sofokles, isto, v. 388-389). Pozdravljen. Tvoj K.M."1 Če govorimo o antiki v delih klasikov, pri tem izključujemo iz izrecne tematizacije njihov študij drugih predkapitalističnih družb oz. formacij, ki teoretično sicer nikakor ni zanemarljiv, ter se omejujemo na problematiko grško-rimske antike. To v ge= neralni optiki ne sme pomeniti, da je študija ostale starine oz. drugih antičnih družb teoretično manj pomembna. V perspektivi klasikov je to vprašanje, kakor je izpričano v delih klasikov 2 marksizma, nakazano v zborniku, ki ga je pripravil M. Godelier . Ta problem se je danes skristaliziral v konceptu azijskega načina 3 v proizvodnje . Grsko-rimska kultura je bila za Marxa in Engelsa, T Amicus Engels Senior, amicus Ermen (Gotofredus!), sed magis amicum t o phronein: pheû, pheû, phronein hös dein6n, éntha mè télë lffei pnronoünti^ Letztres mag Dein Alter Dir sagen, wie Teiresias dem Konig Oidipus, worauf Du ihm aber antworten wirst, dass er en tois kérdesi ménon dédorke, tžn téchnën d'éphy typhlés. Salut. Dein K.M. p Sur les sociétés précapitalistes, Textes choisis de Marx, Engels, Lénine, Préface de Maurice Godelier, Paris, Ed. sociales 1978. x prim. povzetek diskusije stališča zagovornikov marksističnega koncepta azijskega načina proizvodnje pri Ferencu Tökeiu: Zur Frage der asiatischen Produktionsweise, Neuwied u. Berlin, Luchter= hand 1969. 208 ki zelo pavšalno rečeno, začenjata svojo teoretično pot v nasled» stvu humanizma nemške klasike, vrh grške kulture: "Grčija in Him sta pač deželi najvišje "zgodovinske omike" med ljudstvi sta= rega sveta", pravi Marx v "tPvodniku v št. 179 Kolnskega časni= ka" (prim. MEW I, s. 97, MEID I, s. 39). Ta teza je izrečena v Marxovi polemiki s političnim urednikom katoliškega lista "Kol= nische Zeitung" Karlom Heinrichom Hermesom, objavljeni v Rheini= sehe Zeitung št. lol, lo.7.184-2, v kateri Marx uporablja grško politično ureditev in krščansko anarhijo kot merili za presojo obstoječih političnih razmer. Seveda pa se v nadaljnjem Marxovo ocenjevanje antične kulture čedalje bolj odmika od entuziastič= nih superlativov o antični kulturi. Materialistično pojmovanje zgodovine, kakršno pojmovno razdeluje od "Nemške ideologije" dalje, namreč onemogoča tako podcenjevanje, kakor tudi napačno absolutizacijo antične "zgodovinske omike". Mesto antike v Marxo= vih teoretičnih preokupacijah pomeni le prolegomena za marksis= tično analizo antike. Celotna ta razprava ima tako namen prika= zati, da je preseženje takšne kulture možno le skozi njeno kri= tično analizo, ne pa s preprostim odkrivanjem hermenevtike, ki bi jo prezentirala. A . Marx se je rodil 5-5.1818 v Trieru (izg. trier), v mestu z rim= skim imenom Colonia Augusta Treverorum, katerega nekdanjo moč izpričujeta Porta Nigra (Črna vrata) ter bazilika iz IV. stol. Leta 1561 so v mestu jezuiti ustanovili gimnazijo, ki je bila od 1. 1815 državni zavod: Friedrich-Wilhelm-Gymnasium. Tu je do= bil tipično humanistično vzgojo, saj se je gimnazija orientira* la predvsem na klasično antiko. Direktor gimnazije (od 1815-46) Johann Hugo Wittenbach (1767-1848), privrženec idej razsvetljen* stva in francoske revolucije, je bil med najbolj izobraženimi pedagogi svojega časa: Marxu je posredoval miselno bogastvo nem= ške klasike. Pruska vlada ni bila zadovoljna z usmeritvijo gim= 209 nazije in ¿je zato jeseni 1834 zadolžila za politično nadzorstvo klasičnega filologa Vitusa Loersa, ki je seveda veljal za re= 4") akcionarnega. Obseg antičnih študijev, ki jih je Marx absolviral v gimna= zijskem času, je viden iz pregleda Marxovih maturitetnih del. V Marxovo "Abitur" so bile zajete najprej tri naloge iz izključno klasičnega oz. klasično-jezikovnega področja, in sicer: 1. Aus Sophoclis Trachiniae (Iz Sofoklovih Trahinijank) v. 174- 186, prevod iz grščine, ocenjevalec Loers. 2. An principatus Augusti merito inter feliciores reipublicae Romanae aetates numeretur? (Latinski spis) /Ali bi Avgustov principat zasluženo prištevali med srečnejše dobe rimske dr= žave?/ Ocenjevalca Wittenbach, Loers. 3. De Hemsterhusii moribus. Latinski ekstemporale (Hemsterhuiso= va moralna vrednost). Ocenjevalec Loers. Nekatere antične elemente vsebuje tudi religijski spis 4. Die Vereinigung der Gläubigen mit Christo nach Johannes 15, 1-14, in Ihrem Grund und Wesen, in ihrer unbedingten Notwen= digkeit und in ihren Wirkungen dargestellt. (Religijski spis) /Združitev vernikov s Kristom po Janezu 15, 1-14, prikazana v svojem temelju v bistvu, v svoji brezpogojni nujnosti in po svojih učinkih/. Ocenjevalec Küpper.^ 1. Religijski spis je ocenjeval pastor Johann Abraham Küpper, prijatelj Heinricha Marxa: "Miselno bogat, uspešen, silovit pri= kaz, ki zasluži pohvalo, čeravno bistvo zadevne združitve sploh ni navedeno, njena osnova zajeta le z ene strani, medtem ko je g \ „ njena nujnost le pomanjkljivo izkazana" y Spis se začenja z v 2 izrekom, da je zgodovina "velika učiteljica človeštva" (MEGA I/l, s. 449). Odlikuje se od spisov ostalih abiturientov po ši= ^ klavno gradivo o Trierskem gimnazijskem času daje Heinz Monz: Karl Marx, Grundlagen der Entwicklung zu Leben und Werk, Trier 1973. (Delo mi ni bilo dostopno) tz\ p '' Vsa ta dela so sedaj kritično publicirana v MEGA I/l tekst s. 449 in naslednje, oparat s. 1185 ss. pod naslovom "Abitur= arbeiten und Literarische Versuche". 6 ) MEGA2 1/1, aparat, s. 1191. 210 rini pogleda na zgodovinski razvoj kot vzpon človeštva k višji moralnosti v smislu razsvetljenske filozofije zgodovine, pa tudi v smislu Platona, ki ga naravnost citira: "Da največji modrec antike, božanski Platon, izraža na več kot enem mestu globoko hrepenjenje po nekem višjem bitju, katerega prikazovanje bi za= o " ".lo nezadovoljeno željo po resnici in svetlobi" (MEGA I/l, Originalna Marxova misel - ni je najti v paralelnih spisih sošolcev - je njegova odklonitev vrline kot dolžnosti v smislu stoiške ali Kantove filozofije. Odklonjena je vrlina kot "trd nauk o dolžnostih" (isto, s. 4-52), medtem ko stoiška filozofija po'stavlja "mrko karikaturo" vrline. Združitev s Kristom po Marxu nudi neko veselost, ki jo epikurejec zaman skuša ujeti v svoji "lahkomiselni filozofiji, globji mislec zaman v najbolj skritih globinah vedenja" (isto, 452). Marx torej tu ponavlja obči pred= sodek o Epikurovi etiki srečnosti, ki ga je ustvarjala zlasti teologija. Kasneje je Marx seveda Epikura ocenjeval bistveno drugače in bolj obsežno. V celoti Marxov tekst odseva pristop njegovega učitelja, ki je poudarjal predvsem etična vprašanja v smislu Kantove filozofije religije in v smislu razsvetljenske« ga deizma. 2. Latinski ekstemporale, to je prevod danega teksta iz materin« skega ( nemškega) na latinski brez priprave ali uporabe priroč« nika. Vsebina teksta: anekdota iz življenja pomembnega nizozem« skega filologa Tiberija Hemsterhuisa (1685-1766), ki je deloval na univerzah Franeker in Leiden. Tekst, ki ga je bilo treba pre= vesti se je opiral na delo "Elogia de Tiberii Hemsterhusii" Da= vida Ruhnkena. Hemsterhuisova asketska apatija je ponazorjena z anekdoto o Ksenofontu, ki ni prekinil verske daritve, ko so mu sporočili, da je njegov sin Grilos junaško padel v bitki (Diogen Laertski 2, 54—55), kar naj bi pomazorilo sokratsko vrlino samo= obvladovanja. Loersova ocena Marxovega prevoda: "Še kar" (MEGA2 I/l, aparat s. 1216). T ) : — taksne misli je najti v Platonovem Dialogu Paidon, ki je bil v učnem gimnazijskem programu (npr. Phd 66 b, 67 ab); prim. tudi Phdr. 26. pogl. 211 3. Prevod Sofoklovih Trahinijank, v. 14o-176. Gre za tragedijo Dejaneire, ki bi rada ohranila ljubezen Herakla, mu zato pošlje čarobni plašč, ki pa povzroči Heraklovo smrt. V gimnaziji so brali Antigono, ne pa Trahinijank. Celotna Loersova ocena: "Ne= katere stvari je prevedel prav dobro." Drugod mu očitajo netoč= o nost ali premajhno eleganco. (MEGA I/l, s. 1196). 4. Spis o principatu sta ocenila Wittenbach in Loers: "Po pozna= vanju zgodovine, naporu za dobro latinsko izražanje, v celoti upoštevanja vredno delo" (MEGA2 I/l, aparat s. 1212). Pri oceni principata Marx omenja Horaca in Tacita, ki sta bila rezervirana do cesarskega kulta. Vsebinsko in stilistično se ka= že vpliv Tacitovih Analov. Nazori v spisu so seveda v marsičem odsev zgodovinskega pouka Wittenbacha. Edinole Marxov spis pa opo= zori na dvoličnost Avgustove politike: "Pravega prepričanja cesar» o ja nikoli ne ugledamo brez pregrinjala pretvarjanja" (MEGA I/l, s. 469). Morda gre za vpliv lektire Montesquieuja "Considžrations sur la cause de la grandeur des Romains et de leur dlcadence", delo, ki so ga brali pri pouku francoščine in kjer je 13. pogl. vsebovalo podoben nazor. To delo je bilo tudi maturitetni tekst za prevajanje iz francoščine. Že bežen pregled teh bolj dokumentov kakor tekstov, je pokazal, da je Marx dobil obsežno in temeljito klasično izobrazbo. Za la= tinščino je opozorjeno, da prevaja in pojasnjuje tudi težja mesta klasikov, "posebno tista, kjer težava ni toliko v posebnosti jezi= ka, kolikor v predmetu in v povezanosti misli"8). Prav tako je za= beleženo za grščino, da mu cesto uspeva, "da pravilno pojasni tu= di težja mesta" (isto). Poleg šole je na Marxovo formiranje ter razumevanje antike nadvse pomemben učinek prijateljstva z baronom Ludwigom von Westphalnom. Eleanor Marx je pisala, da je baron von Westphalen "navdihnil Kar= la Marxa z entuziazmom za romantično šolo? in medtem, ko je njegov oče bral z njim Voltaira in Racina, mu je Westphalen bral Homerja in Shakespeara - ki sta ostala njegova najljubša avtorja vse živ= ljenje"9). ŠT—! 'prim. Marx-Engels, Djela I, s. 467. ^prim.: v Liebknecht: Uspomene Karla Marxa, v: Sječanja na Marxa i Engelsa, Zagreb 1978, s. 12. 212 Nepričakovana in intenzivna so Marxova poglabljanja v antič» no kulturo tudi v času študija na univerzi. Od 15. okt. 1835 do 22. avg. 1836 je vpisan na študij prava na univerzi v Bonnu. V zimskem semestru je poslušal naslednja predavanja s tematiko an= tičnih študijev: 1. Ferdinand Walter: Zgodovina rimskega prava, poslušal zelo vne= to in s stalno pozornostjo - ta tematika bo aktualna v njegovi analizi razrednih bojev v antiki j 2. Friedrich Gottlieb Welcker: Mitologija Grkov in Rimljanov , spremljal z izredno vztrajnostjo in pozornostjo - uporaba mito= logije je postala neločljiva sestavina Marxovega književnega stila, zlasti ko gre za ironično poanto, na primer: "Tezej je rabil kapo nevidnico za preganjanje pošasti. Mi kapo nevidnico vlečemo globoko čez oči in ušesa, da bi obstoj pošasti mogli za= tajiti"lo). 3. August Wilhelm von Schlegel: A) Vprašanja o Homerju - preda= vanja, ki so bila v latinščini, je Marx sledil "vneto in pozor= no", morda zaradi Schleglovih političnih ambicij11^. B) Pojasnitev izbranih elegij Propercija - poletni semester 1836 - sledil "vztrajno in pozorno". Od oktobra 1836 do spomladi 1841 je Marx študiral v Berlinu, vpi= san na juristično fakulteto. V Berlinu je v resnici študiral predvsem pravne predmete z izjemo: Ifigenije na Tavridi Evripi= da, ko je vztrajno obiskoval predavanja Karla Edwarda Gepperta (1811-1881) v poletnem semestru 1841. študiral, torej ekscerptiral je dela o antiki: Lessingovega Laokona (1766), K.W.F. Solgerja, Erwin, Vier Gespräche über das Schöne und die Kunst (Berlin 1815), Winckelmanna, Geschichte der Kunst des Altertums, Dresden 1764-67. Winckelmann je tu postavil znano klasicistično tezo o antični umetnosti kot "eine edle Einfalt und eine stille Grösse" (plemenita enostavnost in mirna 12) veličina) '. l0') Kapital I, s. 11, slov. prevod? MEW 23, 15- Tako meni J. Irmscher: Karl Marx studiert Altertumswissen» schaft, Wissenschaftliche Zeitschrift der K. Marx Universität Leipzig, Ges. u. spr.-w. Reihe, 3 (1953/54), s. 21o. 12") ' prim. o tem W. Rehm: Griechentum und Goethezeit, Leipzig 1938 (delo je nekoliko zastarelo). 213 V tem času je prav tako temeljito spoznal Heglovo filozofijo, tako da je njegov odnos do antike posredovan s Heglovo percepci= jo antike (prim, pismo očetu lo.11.1837$ EB, I, lo). Poleti 1837 je Marx temeljito študiral Heglovo Estetiko in se seznanil s Heglovo tezo o normativni veljavi grške umetnosti. Za ilustracijo Marxovega odnosa do Heglove filozofije lahko poleg omenjenega pisma očetu služi tudi epigram 4 (0 Heglu) iz zbirke pesmi Gedichte 1837, posvečene očetu: Wir haben uns nach Hegel einstudiert. Auf seixi Ästhetik noch nicht - abgeführt (MEGA2 1/1, s. 644-)13. V času berlinskega študija je do konca 1. 1837 prevajal na= slednja dela: 1. Tacitus: Germania; 2. Pandekta - Marx je prevedel prvi dve knjigi klasične justini= janske kompilacije rimskega prava Digeste ali Pandekte; 3. Ovidius, Libri tristitium: Erste Elegie aus den Büchern der Trauer des Ovid, frei übersetzt(MEGA 1/1, s. 627). V fragmentu romana Scorpion und Felix, v delu, ki je tako vse polno aluzij na Ovidija, skuša literarno ä la Heine govoriti o političnih zadevah. 15) 4. Aristoteles: Rhetorika . Avtorji, kakor doslej omenjeni: Ovidij, Ciceron, Tacitus; Ho= mer, Sofokles, Aristotel, Tukidid, tvorijo temeljni kamen Marxove literarne kulture, ki ga je Marx stalno dopolnjeval. Marxov interes za grško literaturo je dokumentiran tudi z zbirko ljudskih pesmi Volksliedersammlung, za Jenny von Westphalen 13) prim< ge m. Lifšic: Problemi umetnosti in filozofije, CZ, Ljub= ljana 1961, s. 11 in nasi., kjer najdemo tudi Klopčičev prevod te= ga epigrama: "Nas Heglova modrost je pač naphala, "Estetika" njegova ni nas še ... pognala." S. Prawer: Karl Marx and World literature, Oxford 1978, s. 16. Vsi ti podatki so povzeti iz Marxovega pisma očetu z dne lo-rll» nov. 1 8 3 7 , t.j. iz edinega ohranjenega pisma iz Marxovih š t u d i j s k i h let. Znano je, da to pismo izpričuje nenavadno širino in mnogostra= nost interesov, pa tudi neznanske zahteve, ki jih je postavljal do samega sebe. 214 1839, v katero je vključenih 5 starogrških pesmi in sicer: 1. Anakreon: Bändiger der Herzen Amor /Gospod, ki se krotilec Eros/} 2. Sapfo: Komm o Cypris /Pridi torej z vencem na glavi, Kipris/j 3. Platonov epigram: Wenn zu den Sternen Du Blickst /Ko pogledaš k zvezdam/; 4. Anonimni skolion: 0 war' ich eine schöne Leier /0 da lepa sem lira slonokoščena/} 5. Kalistratos, Lied der Freiheit /Pesem svobode/ . Maja 1837 je Marx napisal platonističen dialog "Kleantes oder vom Ausgangspunkt und notwendigen Fortgang der Philosophie" (Kleantes ali o izhodišču in nujnem nadaljevanju filozofije), ki pomeni tudi opustitev Marxovih pesniških ambicij. Je vrsta okoliščin, da je Marx opustil študij prava in se od= ločil že konec 1838 zaključiti svoje študije iz filozofije: teo= retične orientacije znotraj pravnih študijev, E. Gans na eni strani ter historična pravna šola (Karl von Salvigny) na drugi strani, dalje filozofske diskusije v Doktorklubu, itd. Za temo disertacije je izbrana helenistična filozofija, predvsem Epiku= rova. Z izbiro te tematike je Marx želel osvetliti sodobno poheg= lovsko situacijo v filozofiji tako, da bi raziskal paralelno do= bo v zgodovini grške filozofije. Obadva glavna Marxova teksta tega časa sta: 1. Hefte zur epikureischen Philosophie (Zvezki k epikurejski fi= lozofiji) - začetek 1839 do zač. 184-0; 2. Differenz der demokritischen und epikureischen Naturphilosophie (Razlika demokritske in epikurejske filozofije narave) - druga polovica 184o do konca marca 1841. Kot je znano je Marx s to temo 15. aprila 1841 v odsotnosti promoviral za doktorja filozo= fije na filozofski fakulteti univerze v Jeni. Medtem je v začetku 184o v Berlinu Marx prevajal Aristotelov tekst 0 duši (De anima) (ta prevod je prvič objavljen v MEGA2 4/1, s. 155-182). "'"k'' Prim. za te pesmi Anton Sovre, Starogrška lirika, Ljubljana 1964, s. 178, 166, 195. Ti prevodi grških pesmi so seveda objav= 1jeni v MEGA I/l, s. 821-22. 215 Ti teksti so odločilni za Marxov odnos do antične filozofije in bodo predmet posebne analize. Odločilna teza za njegovo diser= tacijo je, da je grška filozofija s helenizmom postala praktič= na. To sugerira tudi Marxova rešitev problema filozofije po Heg= lu. Heglova teorija mora biti obrnjena v Marxovo prakso - to je Marxov problem. Marxova disertacija kaže specifiko njegove ana= lize v tem, da se ne omeji le na imanentno filozofsko problema= tiko, temveč Marx posega tudi v literaturo, da bi podal čustva in misli preteklih obdobij. Vidi se Marxov poizkus, da kulturno zgodovino pokaže tako po njenih posebnostih kakor tudi v njenih ponovitvah. Vidi se v njej njegova visoka ocena pesništva antič= nega sveta, užitek ob grškem mitu ipd. Vidi se njegova sposobnost, da v literarnih delih najde formulacije, podobe in simbole, ki mu omogočajo, da svoje misli izrazi bolj silovito in plastično: npr. Prometej. V čas po doktoratu spada študij grške in rimske umetnosti, ki ga lahko razberemo iz njegovih bonnskih zvezkov (Bonner Hefte), april 1841: 1. K.T. von Rumohr: Italienische Forschungen, Stettin 1827-31; 2. Johann Jakob Grund: Die Malerei der Griechen, Dresden 181o-ll; 3. C.A. Böttiger: Ideen zur Kunstmythologie, Einleitung zur vorhomerischen Mythologie der Griechen, Leipzig - Dresden 1826 (MEGA2, 4/1, s. 289-334). Od začetka 1. 1842 se Marx angažira v publicistiki kot tribu= ni za širjenje revolucionarno demokratičnih nazorov. Svojo pub= licistiko Marx sam tedaj karakterizira s tacitovsko rezervo in kritičnostjo. Članek "Opombe o najnovejši pruski cenzurni instruk= ciji" (Bemerkungen über die neueste preussische Censurinstruktion), ki ga je Marx februarja 1842 poslal Rügeju, zaključuje z beseda= mi Tacita (Historiae 1, 1): Rara temporum felicitas, ubi quae veliš sentire et quae sentias dicere licet /Redka sreča časov, v katerih lahko misliš, kar hočeš in rečeš, kar misliš/ in zače= nja s trditvijo, da ob izidu novega pruskega cenzurnega odloka ni treba zaklicati: Timeo Danaos et donna ferentes (Eneida II, 49) /Bojim se Danajcev, celo kadar darove prinašajo/ (MEW I, s. 3 in 25). 216 Tako stil Marxovih publicističnih tekstov neposredno kaže, da svetovna literatura, še posebej antična, za Marxa postaja "orodje historičnega razumevanja", kar je odločno prikazal S.S. Prawer. S tem zasledovanje problema antike ne more biti več vpra* šanje doksografskih referenc, kot pa predvsem vprašanje situi= ranja problema antike znotraj celote teoretičnih sklopov Marxa oz. marksizma. Pri tem je treba tudi upoštevati, da Marx ni postal oz. bil le ekonomist, zgodovinar, sociolog, temveč vedno tudi lingvist in pisec najboljše latinske književne tradicije1"^. V času svojega bivanja v Parizu, Bruslju, Kolnu in Londonu se Marx ne ukvarja eksplicitno z antiko, pač pa se izrecno vrne k antiki vsaj še dvakrat: 1. Ob pripravi Kapitala in zgodovine ekonomsko političnih teo= rij. Obstajajo izvlečki iz Aristotelove Nikomahove etike ter Aristotelove Politike v nekem nedatiranem in nenumeriranem eks= cerptnem zvezku18^, ki jih datirajo v leto 1858 ali lSeo.1^ 2. Študij antike ob študiju Morgana - od dec. 188o do marca 1881. Glavni teksti tega obdobja - predvsem obdobja ekonomskega formi= ranja družbe iz "Očrtov" ter etnološki ekscerptni zvezki (The Ethnological Notebooks of K.M., izdal L. Kräder) ter poglavja oz. teksti iz Kapitala oz. teorij o presežni vrednosti, ki se nana= šajo na antiko, bodo predmet posebne analize v poglavju antična praktična filozofija in historični materializem. 0 Marxovem tekočem zanimanju za antiko priča tudi njegova biblioteka, ki pa jo je Marx 1. 1849 moral pustiti v Kölnu pri prijatelju Rolandu Danielsu^9^ Marx se pritožuje, da so mu po= kradli "mnoge zvezke grških klasikov". Izguba teh knjig je velika T71 prim. Ludovico Silva: Marksov književni stil, Beograd, Vuk Karadžič 1978, s. lo6. 18") prim. K. Marx: Grundrisse, Dietz, Berlin 1953, s. lo58. 19) prim. Carlo Natali, Aristotele in Marx, Riv. crit. di štor. della filos. 31/197o, 166. Q \ * o ; prim. Marxovo pismo Engelsu 27. febr. 1861, MEW 3o, s. 16o. 217 škoda, saj je Marx ob branju pisal marginalije. Iz Danielsovega popisa Marxove biblioteke 1. 185o je razvidno, da je Marx skrbno izbiral antične avtorje, tako prevode kakor originale. Tako naj= demo v njegovi biblioteki naslednje avtorje: Homerja, Tukidida, Dionizija Halikamaškega, Isokrata, Diodorja Sicilskega, Apijana, Arijana, Diogena Laertskega, Herodijana, Aishina, Aishila, Ari= stotelovo Metafiziko, Demostena, Isaja; Horacija, Velleja Pater= kula, Terencija, Cicerona - Filozofska dela in pisma, Seksta Empirika, Pindarja, Tacita. Poleg tega je imel v prevodu Pausani= jo, Herodota, Ksenofona, Plutarha, Lukijana, Atenaja, Diona Kasi-- ja, Filostrata in Kalistrata, Strabona, Seneco. V svojo bibliote= ko je Marx skrbno izbiral antične zgodovinarje, recimo Tukidida, 21) Apijana in druge. Ve se tudi, da je Marx skrbno prebiral dela rimskih zgodovi= narjev Mommsena in Niebuhra; že 1851 je v Londonu ekscerptiral Dureau de la Mallea, Politična ekonomija Rimljanov (Paris 184o), ekscerptiral je L. Langeja, Rimske starožitnosti, J.S. Reiteme= ierja, Zgodovino suženjstva v Grčiji, prebiral Lassallovo delo o Heraklitu - "najdaljši komentar k najbolj zgoščenemu filozofu", dela k gospodarski in tehnični zgodovini človeštva, k zgodovini mitologije ipd. Kakor pa je že rečeno, bodo te Marxove referen= ce predmet posebne analize. Spomini Liebknechta in Lafarguea kažejo, da je bilo Marxovo branje antičnih avtorjev nenehno. Liebknecht poroča, da je Marx dobro poznal Aishilov jezik, Lafargue pa, da je Marx vsako leto 22) prebiral Aishila v originalu. Zato ni nemogoče verjeti Lafar= gueju, da je nameraval napisati celo dramo na temo bratov Grak= hov ( Sječanja s. 94). Vprašanje antike pri Marxu je hkrati vprašanje geneze teorije historičnega materializma in tudi njegovo osebno vprašanje: "da bi prekinil s svojo veliko ne= 2T1 prim. Dalin-Nepomješčaja, Istoričeskie knigi v biblioteke Marksa, Marks-istorik, s. 6o3 in nasl. ter Kaiser-Werchan, Ex libris, Karl Marx und Friedrich Engels, Schicksal und Verzeichnis einer Bibliotek, Dietz, Berlin 1967. 22) prim. Johannes Irmscher, nav. delo, s. 21o, ter Sječanja na Marxa i Engelsa, nav. mesto, s. 18. 218 razpoloženostjo nad svojo in every respect unsettled situation, berem Tukidida. Ti stari vsaj vedno ostajajo novi" (pismo F. Lassallu 29.5.1861, MEW 3o, s. 606) Engelsu je prvo znanje o antiki posredoval materin oče, Georg Bernard von Haar (176o-1837), ki je bil filolog, šolski rektor gimnazije v Hammu. V antiko ga je uvajal po "otročji" poti mito= logije. 0 tem govori pesem trinajstletnega(!) Eneelsa (2o. dec. 1833) Mojemu staremu očetu (prim. EB 2, s. 5o7) . Jeseni 1834 gre Engels na gimnazijo v Elberfeldu, ki je nastala iz nekdanje latinske šole ter je bila ena najboljših v Prusiji. Tako se je mladi Engels pri pouku latinščine in grščine seznanil z miselnim svetom, ki so ga pietisti razglašali za poganskega. Seveda je tu preko prevajanja spoznal dela Livija, Cicerona, Vergila, Ho= racija, Evripida, Platona, Homerja, Tukidida; učiteljeva ocena: da se zna spuščati z lahkoto v sovisnost večje celote, da zna jasno povedati miselni potek ter predloženo spretno prenesti v materinščino (prim. MEGA I, 1, 2, s. 48o). Direktor elberfeldske gimnazije J.S.L. Hantschke (l796-185o) je napisal celo knjigo z naslovom De vocalium Graecorum pronunciatione, Elberfeld 1827. Iz gimnazijskega časa je ohranjen Engelsov zgodovinski zve= zek, izdelan po predavanjih dr. J.Chr. Clausena ( 1 8 O 6 - 7 7 ) , ki si je pri zgodovinskem pouku prizadeval podati osnove znanstve= nega dela. Ohranjene iz gimnazijskega časa so še priprave in opombe k Homerjevi Iliadi (Preparation und Bemerkungen zu Homers Ilias, 1 8 3 6 - 3 7 ) , prvič objavljene v MEGA2 IV /1 , s. 5 1 1 - 3 2 . Te priprave kažejo Engelsovo intenzivno ukvarjanje z grškim jezi= kom in literaturo. Iz zadnjega leta Engelsovega šolanja na gim= naziji v Elberfeldu, je ohranjena tudi Engelsova grška pesem 1 sicer pa G. Majer, F. Engels, I, s. 7, pripominja, da^je antič= na mitologija na Engelsa naredila manjši vtis kakor nemška. 219 Eteokloüs kai Polyneikous monomachia (Dvoboj Eteokla in Poli= neika), 80 heksametrov, (prim. WEGA / V / 1 , s. 5 3 3 - 5 3 5 ) , ki je večinoma Engelsova samostojna pesnitev ter kljub verjetni pomo= či učiteljev kaže neobičajno obvladanje jezika. Nova MEGA pri= naša tudi Engelsove notice v učbeniku Ph. Buttmanna, Griechiesche Grammatik, Berlin 1 8 3 3 , 1 4 . izd. (prim. MEGA2 I V / 1 , s. 5 3 6 - 4 5 ) . Še bolj kakor klasična literatura, je Engelsa navdušilo nem= ško pesništvo, zlasti njegovi junaki Siegfried, Teil in Faust. S pomočjo literature si je Engels izoblikoval energični heroizem, ki je viden na njegovi gimnazijski zgodbi o gusarjih (Seeräuber® geschichte) (prim. EB II, s. 51o-521) iz 1. 1837. Eno leto pred koncem, 1 5 . sept. 1837» je dal oče izpisati sina iz gimnazije in tako je mladi Engels začel delati v trgov=- ski firmi svojega očeta v Barmenu. Julija 1839 je šel v Bremen, da bi se izpopolnil v poslovnofinančni smeri, kjer pa se je in= tenzivno ukvarjal z literaturo, tudi kot ustvarjalec. Razširjal je svoje znanje jezikov: kasneje je govoril in pisal v kar 12 je= zikih, bral v 2o jezikih. V časopisu "Telegraph für Deutschland" je objavil svoja pisma iz Wuppertala (marec-april 1839). Njegova pisma bratom Gräber (avg. 1838 - avg. 1842) kažejo njegov spopri= jem z vladajočo pietistično krščansko ideologijo, pri čemer je Engels temeljito proučeval razne teološke stvari in tudi Biblijo: "Christi ipsisima verba" (Kristusove lastne besede), na katere se sklicujejo ortodoksi, se v vsakem evangeliju glasijo drugače" (EB II, s. 371, pismo F. Gräberju, 23.4.-1.5.1839). Besedna vera v Biblijo se ne da dokazati: "če pa je tu eno protislovje, tedaj je uničena celotna biblijska vera" (nav. mesto s. 4oo). V pismih bratoma Gräber je viden Engelsov študij klasičnih o) avtorjev, zlasti Cicerona in Tukidida '. Ta pisma so prepletena z grškimi in latinskimi odstavki in stavki. Posebno zanimivo je pismo W. Gräberju, 28.-3o.4.1839 (EB II, s. 389), ki se začenja 7 Engels je bral tudi delo Wielanda Sokrates mainčmenos (Pobes= neli Sokrat) ali Dialogi Diogena iz Sinope, Leipzig 177o. 220 grško, nadaljuje latinsko, kjer pa je "jezik Germanije" (isto, 39o) postavljen nad vse druge jezike Ko je šel septembra 1841 Engels v Berlin na odsluženje vojaš= Icega roka (do avg. 1842), je v prostem času na univerzi sledil filozofskim predavanjem in se povezal z berlinskimi mladoheglovci. V zvezi z mladoheglovsko kritiko religije je nastala vrsta nje= govih ."Študij h kritiki spisov Nove zaveze" (sept. 1841-okt. 1842). Izmed njih je zlasti zanimiv zapis predavanja Ferdinanda Benaryja ( I805-I880) teologa, orientalista in indologa (prim. MEGA2 IV/1, s. 387-435). Engelsov interes za zgodovinski izvor krščanstva se kaže v razpravah: "Bruno Bauer in prakrščanstvo" (1882), "H kritiki prakrščanstva" (1894-95) ter "Knjiga razodet= ja", kjer je izrecno opozorjeno na družbeni pomen "historične in jezikovne kritike Biblije" (MEW 21, s. 9). Engelsovi filološki interesi torej niso bili klasicistični. V času 1842-1869 Engels dela v poslovalnici firme Ermen-En= gels v Manchestru. Tam je Engels stalno obiskoval Wilhelma Wolffa (18o9-64), "Lupusa" iz Marx-Engelsove korespondence - prim. NEW 19, 55-88, Engelsov življenjepis Wolffa. To, kar je Engels zapi= sal o njem, da ni bil le "dlakocepski filolog" (silbenstechender Philolog) (19, s. 55), da so "veliki pesniki in prozaiki Grkov in Rimljanov našli pri njem vse razumevanje ter ostali njegovo najljubše branje" (isto, s. 51), velja tudi za samega Engelsa. Čeravno mladi Engels ponovi Cidove besede: "Lengua sin manos, cuemo osas fablar", "Jezik brez rok, kako si upaš govoriti?" je Engels študiju jezikov posvetil veliko pozornosti. V 50. letih je proučeval slovanske jezike in zato študiral Kopitarja, zlasti pa Miklošiča, v 60. letih pa germanske jezike in sicer v smislu primerjalnega oz. historičnega jezikoslovja. V pismu Lassallu, 14.3.1859 govori celo, da je imel drzno zamisel razdelati "primer= jalno gramatiko slovanskih jezikov", vendar je to opustil, "zla= sti odkar je to s tako sijajnim uspehom opravil Miklošič" (MEW 29, s. 583). V istem pismu govori tudi o tem, da je grščino precej pozabil. 221 Študij jezikoslovnih vprašanj je uporabljal pri analizi druž= beno-političnih vprašanj 5 npr. študij skandinavskih jezikov za analizo problemov Schleswig-Holsteina(MEW 31, s. 6 ss. - pismo Marxu, 2.nov. 1861). Ko je 1. 1857 Charles A. Dana prosil Marxa za sodelovanje pri enciklopediji, je Engels Marxu za antiko svetoval Wolffa (pismo 22.4.1857): "Morda bi bil Lupus tudi pripravljen sodelo= vati na antičnem klasičnem polju" (im altklassischen Felde) (MEW 29, s. 1 2 7 ) . Lupus na to ni reagiral. Engels je za Danovo ënciklopedijo napisal vrsto člankov (gre za New American Cyclo= paedia, New York-London 1858-1863) iz zgodovine vojaštva, ki jo je Marx želel vključiti v prvo knjigo Kapitala (prim, pismo Engelsu 7.7.1866, MEW 31, s. 234). Marx je bil tisti, ki je pri študiju antične zgodovine Engelsa opozoril na Mommsena: "si kaj slišal - ali Lupus - o neki "Rimski zgodovini", ki ... naj bi vsebovala mnogo novega" (pismo Engelsu 23.4.1857 - MEW 29, s. 1 3 1 ) . Prav tako je Marx opozoril Engelsa na monumentalno Real- Encyclopadie der classischen Altertumswissenschaft (Stuttgart 1839-52) ter jo označil za "solidno" (pismo Engelsu, 25.sept. 1857 - MEW 29, s. 193). Poleg tega se je Engels, podobno kakor Marx, še večkrat sporadično vračal k antičnim avtorjem: 1. K Ciceronu (Engels Marxu 17.3.1851, MEW 27, s. 217):"Iz obu= pa sem si sposodil Ciceronova "Pisma" in v njih proučujem règne de Louis Philippe /vladavino Louisa Philippa/ ter korupcijo di= rektorija ... Ciceron je dejansko neprecenljiv" (isto, s. 217-18). 2. K Horaciju; v pismu Marxu, 21.dec. 1866 (MEW 31, s. 27o) pra= vi, da bere Horacija za "osvežitev". V času po 1. 187o Engels pretresa vprašanje antike v vseh glavnih delih: v Anti-Dühringu (1877-1878), Dialektiki prirode (1873-83), Ludwigu Feuerbachu (1868) ter Izvoru družine (1884). Ob pisanju Anti-Duhringa Engels ugotavlja, da mu njegov "repetitorij stare zgodovine" opravlja "velike usluge, ter mu olajšuje stvar v marsikaterem oziru" (pi= smo Marxu, 18.5.1876; MEW 34, s. 18-19). 222 Za problematiko antike je delo Izvor družine ... najpomemb= nejše. 0 vsebini tega dela pravi Engels v predgovoru 1. 1884: "V zgodovinskih odsekih o Grčiji in Rimu se nisem omejil na Morganove dokaze, temveč sem dodal, kar mi je bilo na razpola= go. Odseki o Keltih in Nemcih v bistvenem pripadajo meni? tukaj je Morgan razpolagal skoraj zgolj z viri druge roke ter za nem= ške razmere - razen Tacita - le s slabimi liberalnimi ponared= ki gospoda Freemana. Ekonomske izpeljave ... sem jaz vse na no= vo obdelal" (MEW, 21, s. 28-29). Engels se sklicuje s tem na dela, ki jih je napisal o druž= benem razvoju germanske skupnosti: 1. Die Mark (1882 - MEW 19, 315~33o) 2. K prazgodovini Nemcev (1881-1882, MEW 19, s. 425-473) 3. Frankovska doba (MEW 19, s. 474-518). Antično in srednjeveško zgodovino je Engels proučeval na osnovi del Cezarja, Tacita, Velleja Paterkula, Plinija, Plutar= ha, Prokopija, Ptolemaja, Strabona, Florusa, Orozija itd. Te raziskave kažejo, da Engelsov pristop k zgodovini ni bil osredotočen na antiko, temveč predvsem na logiko celotnega zgo= dovinskega razvoja. Iz tega razloga so tudi njegovi jezikoslovni interesi več kot le klasični, potekajo v smeri historičnega pri= merjalnega jezikoslovja. Marx je podpiral te Engelsove študije in ga opozarjal tudi na gradivo: "Ti kot primerjalni jezikoslovec si boš morda našel zanimive oblike v naslednjem izvlečku neke škotske kronike ..." (MEW 32, s. 265). V skladu z Engelsovo kom= parativno jezikoslovno usmeritvijo, so tudi njegove literarne ocene srednjeveškega, zlasti nemškega pesništva. Čeravno v celoti gledano, antika nikoli ni bila v centru En= gelsovega interesa, so vendar ostale aktualne in plodne njegove zastavitve vprašanj, smeri raziskav, pa tudi metode dela. T5 ! prim, o tem še: Engels ijazykoznanie, Moskva, Nauka, 1972 ter P. Demetz: Marx, Engels und die Dichter, Frankfurt/M.-Berlin, Ullstein 1969, s. 126. 223 Mag. Tomaž Mastnak ENGELSOV PRISPEVEK K OBLIKOVANJU KRITIKE POLITIČNE EKONOMIJE V OBDOBJU PRED BURŽOAZNODEMOKRATIČNO REVOLUCIJO 1848/49 Pričujoči tekst načenja razpravo o Engelsovi vlogi pri oblikovanju kritike politične ekonomije iz dveh temelj= nih razlogov: 1. ker ni mogoče razumeti Engelsovega dela v celoti brez obravnavanja problematike kritike politične ekonomije v njegovem delu, in 2. ker ni mogoče razumeti kritike politične ekonomije brez Engelsovega dela pri nje= nem oblikovanju, časovna omejitev same problematike v tem tekstu pomeni samo to, da je treba obdobje buržoaznodemo= kratične revolucije in čas po njej še obravnavati. Biograf= ski pristop pa je uporabljen zato, ker je tako najlažje razgrniti problematiko in identificirati probleme, ki jih je treba podrobno analizirati. Tako ne pretendira, da bi bil kaj več kot očrt za raziskovanje. Ko je Marx 1859 ocenjeval svojo miselno pot - ki jo je prikazal kot razvijanje kritike politične ekonomije - je omenil polemike v "Rheinische Zeitimg" iz- let 1842/43 kot svoj prvi poseg v razpravo o t.i. materialnih intere= sih. Vendar bi te polemike težko postavili za začetek Marxovih "političnoekonomskih študij" ali kar kritike po= litične ekonomije. Nasprotno - in to je dokaj uveljavljeno mnenje, Engels je bil tisti, ki je odprl vrata na to po= dročje. V "Nemško-francoskih letopisih", ki sta jih v Pa= 1 MEW 13, str. 7. 225 rizu izdajala Marx in Rüge, je Engels 1844 objavil "Očrte za kritiko nacionalne ekonomije", napisane konec leta 1843 in v januarju 1844. Marx je ta spis v predgovoru k "H kri= tiki politične ekonomije" označil kot "genialno skico za kritiko ekonomskih kategorij", neposredno za tem pa dodal, da je bil od objave tega spisa naprej z Engelsom "v stal= ni pismeni izmenjavi idej" 2 \ ki je trajala vse do Marxo= ve smrti 4o let kasneje. V predgovoru k "Ekonomsko-filozof= skim rokopisom" (1844) so Engelsovi "Očrti" postavljeni ob stran Hessovim člankom iz "21 pol" kot edino "tehtno in iz= virno" delo nemške socialistične znanosti ^, Marx pa je ta spis štirikrat citiral tudi v "Kapitalu". Omeniti je tre= ba, da je bil nadj ponosen tudi Engels sam. V pismu Evgeni= ji Eduardovni Papric z dne 26. junija 1884 je zapisal, da se "počutim izredno polaskan, da imate za potrebno, da bi prevedli moje 'Očrte itd. Čeprav sem še vedno malce pono= sen na to svoje prvo družboslovno delo, pa vendar le pre= dobro vem, da je danes že povsem preseženo in ne le polno pomanjkljivosti, marveč tudi polno 'kozlov'. Bojim se, da bo prineslo več škode kot koristi." ^ Enako odklonilno je bil razpoložen do Liebknechtove namere, da bi ponatisnil ta spis, češ da ima vrednost le še kot "historični doku= ment". ^ Še več, do tega spisa je bil kritičen že 1846, ko je uvidel, da se ga da izkoriščati tudi v malomeščansko- socialistične namene. ^ Kaj in kakšna je "historična vrednost" Engelsovih "Očr= tov za kritiko nacionalne ekonomije"? Engels je (v dopol= nilu k biografski skici, ki jo je o njem napisal Kautsky 2 Prav tam, str. lo. 5 MEW EB I, str. 468. ^ MEW 36, str. 169/7o. 5 "Absolutno ne gre, da bi moj stari članek iz 'N/emško/- f/rancoskih/ letopisov' zdaj ponatisnil v 'Volksst/aat/'. Reč je povsem zastarela in polna nepravilnosti, ki bi lju= di samo mešale. Poleg tega je še povsem v heglovski^maniri, ki tudi absolutno ni več primerna. Vrednost ima le še kot 226 1889) odgovoril takole: "Ta članek je pomemben, ker se je tu prvič poskušalo utemeljiti socializem na politični eko= 7) nomiji". " Ta pripomba, vzeta brez pridržkov, seveda ne drži: pozablja na socialistične ricardovce, ki so storili prav to - kritizirali kapitalizem, s pozicij delavskega razreda, na podlagi klasične, v prvi vrsti Ricardove, poli= Q j tične ekonomije. Engelsova izjava meri na nekaj drugega: na nemški socializem oziroma, natančneje, na nemško predre= volucionarno opozicijsko gibanje. Značilnost tega gibanja je bilo hipertrofiranje filozofije in prepričanje, da se bo na filozofiji prijezdilo v novi svet. ̂ Kot se je kas= neje spominjal Engels, ni bilo tedaj, v prvi polovici 4o. let 19. stol., v vsej Zvezi komunistov "enega edinega moža, historični dokument." (Engels W. Liebknechtu, 13. april 1871, MEW 33, str. 2o8.) ß Engels Komunističnemu koresgondentskemu komiteju v Bru= selj, 16. septembra 1846, MEGA III/2, str. 35. 7 Cit. po "Friedrich Engels. Dokumente seines Lebens" . Zusammengestellt und erläutert von M. Kliem. Reclam, Leipzig 1977, str. 13o. - Podobno oceno podaja Cornu, ko zapiše, da so bili v tem Engelsovem delu "podani prvi nastavki ekonom= sko-socialne utemeljitve komunizma" (A. Cornu, "Einleitung" k "Moses Hess: Philosophische und sozialistische Schriften 1837-185o. Eine Auswahl." Akademie Verlag, Berlin 1961, str. XLII). g Ne gre le za to, da so Thomas Hodgskin, William Thompson, John Gray, John Francis Bray, Thomas Rowe Edmonds in drugi razvili pomembne nastavke za Marxovo in Engelsovo kritiko politične ekonomije; pomembno je, da so prelomili z doteda= njo, s tradicionalno socialno kritiko, ki se je opirala na naravno pravo ali bila zazrta v idealizirano preteklost ter kritizirala "oligarhijo" ("Old Corruption"), in afirmirali kritiko kapitalistične ekonomije. To je bil nujen korak v procesu osamosvajanja delavskega gibanja, pri utemeljevanju in oblikovanju avtonomnega osvobodilnega gibanja delavskega razreda. Gl. K.-J. Burkard: "Thomas Hodgskins Kritik der politischen Oekonomie." SOAK-Verlag, Hannover 198o, str. loo si.; prim. tudi J.-P. Osier: "Thomas Hodgskin. Une critique prolétarienne de l'économie politique." Maspero, Paris 1976; W. Müller: "Das Verhältnis von Marx zu den sozialistischen Ricardianern" v "Unserer Partei einen Sieg erringen." Verlag Die Wirtschaft, Berlin 1978. ^ Znano 11. tezo o Feuerbachu - "Filozofi so svet samo raz= 227 ki bi kdajkoli prebral kako knjigo o ekonomiji".-1-0̂ To je bil "filozofski komunizem", ki pa se je Engelsu kaj kmalu razodel za "filozofsko ošabnost". Ta "filozofska ošabnost", ki je svoj čas nista bila prosta niti Marx in Engels, je me= nila, da je komunizem zadnja konsekvenca Heglove filozofi« je, privedla pa seveda ni v komunizem, pač pa v meščanski ali malomeščanski "politični radikalizem".11^ Da bi dejan« sko gibanje storilo korak naprej, je bilo treba "odkriti" politično ekonomijo, začeti študirati "politiko in ekonomi« jo". Ta korak je prvi storil Engels, in to je "historična 12) vrednost" njegovih "Očrtov". ' Zato ni pretirano neskromen, lično interpretirali, gre za to, da ga spremenimo" (MEID II, str. 359) - si nekateri filozofi še vedno razlagajo po svoje, da bodo filozofi spremenili svet. lcfaEW 21, str. 211. "^'Tedanja konstelacija je lepo razvidna iz Engelsovega članka "Marx, Karl Heinrich", napisanem 1892 za "Handwörter« buch der Staatswissenschaften": Ko opisuje načelne razlike med urednikoma "Nemško-francoskih letopisov", Hugejem in Marxom, zapiše: "Ruge je ostal v toku Heglove filozofije in^političnega radikalizma, Marx se je vrgel v študij poli« tične ekonomije, francoskih socialistov in zgodovine Pran« cije. Rezultat je bil njegov prehod k socializmu." (MEW 22, str. 338). tem se zastavlja vprašanje kritike politične ekonomije pri mladoheglovcih - doslej še ni bilo posebej, sploh pa ne sistematično in izčrpno obdelano. Čeprav je tudi Cieszkow« ski pisal o ekonomskih vprašanjih, je tu centralna figura verjetno Moses Hess. Kolikor že je Hess vplival na Engelsa, da je postal komunist, pa je v danem vprašanju - vprašanju "ekonomske utemeljitve" socialistične teorije - situacija obrnjena. V Hessovi kritiki sicer nastopa refleksija pojav« nih oblik ekonomskih protislovij - nasprotje med revnimi in bogatimi, med denarno aristokracijo in pavperizmom ipd. - a komunizem je^pri njem filozofsko utemeljevan, konec kon= cev^v "bistvu človeka", ločen od proletariata, njegovega družbenega položaja in boja, in zgodovinski proces, v kate« rem naj bo dosežen, se prikazuje kot izgrajevanje, spozna« vanje in udejanjanje "človeškega bistva", to pa spet kot razvijanje osamosvojenih filozofskih kategorij. Prvi Hessov "ekonomski spis" - članek "0 denarstvu" ("Ueber das Geld« wesen"), v katerem je z metodo Feuerbachove kritike religi« je analiziral ekonomske in socialne pojave kapitalistične 228 temveč realno ocenjuje, ko v svojem prispevku k zgodovini Zveze komunistov datira z "Nemško-francoskimi letopisi", v katerih so izšli njegovi "Očrti" in "Položaj Anglije" ter Marxova spisa "K židovskemu vprašanju" in "H kritiki Heg= love pravne filozofije. Uvod", izoblikovanje novega komuniz= ma: "Medtem se je poleg komunizma Zveze /komunistov/ in 17) Weitlinga izoblikoval nek drugi, bistveno različen," 14") piše Engels in nadaljuje: "V Manchestru sem z nosom tr= čil ob to, da so ekonomska dejstva, ki v dotedanjem zgodo= vinopisju ne igrajo sploh nobene ali pa le prezirano vlogo, vsaj v modernem svetu odločilna zgodovinska moč; da so te= melj za nastanek današnjih razrednih nasprotij; da so ta razredna nasprotja v deželah, kjer so se z veliko industri= jo popolnoma razvila, torej zlasti v Angliji, spet temelj družbe in v katerem je "revne" in "bogate" dokončno zame= njal s "proletarci" m "kapitalisti", uporabljal pojem "pro= dukcijskih sil" itd., pri klasificiranju družbenih ureditev pa vendar prepustil prvo mesto moralno-filozofskim kriteri= jem - je bil pripravljen za drugi zvezek "Nemško-francoskih letopisov" (ki ni več izšel) in, kot pripominja Cornu, "ni izključeno, da je Hess svoj članek med letom 1844 na novo napisal pod vplivom Engelsovih 'Očrtov'" (M. Hess, cit. de= lo, str. 471). Teza o Engelsovem pionirskem delu bi tu vzdr= žala. Ob Cieszkowskem in Hessu je treba v tem sklopu omeniti tudi Wilhelma Schulza, ki sicer ni bil ne filozof ne komunist, pač pa levi demokratski publicist, ki ima - ob Georgu Büchner® ju - zaslugo za ohranjanje revolucionarne kontinuitete v Nemčiji med zatonom nemškega jakobinstva in nastopom samo= stojnega delavskega gibanja. Njegovo delo "Gibanje produk= cije" je Marx obsežno citiral v "Ekonomsko-filozofskih ro= kopisih" (prim. o tem W. Grab: "Ein Mann der Marx Ideen gab." Droste Verlag, Düsseldorf 1979, zlasti str. 211 sl.), Hess pa polemizira z njim v pravkar omenjenem spisu (M. Hess, cit. delo, str. 346). 17 MEW 21, str. 211 - V obrobni pripombi h knjigi Georga Adlerja "Die Geschichte der ersten Sozialpolitischen Arbeiter® bewegung in Deutschland" je k mestu, na katerem Adler spomi= nja omenjene Marxove in Engelsove spise iz "Nemško-francos= kih letopisov" in se odpoveduje temu, da bi "pobliže obrav= naval teorije, ki so razvite v njih", Engels pripisal: "toda te /teorije/ vsebujejo temelj poznejših". ("Marx-Engels Jahr= buch 2". Dietz Verlag, Berlin 1979, str. 351) ^ Engels je prvič živel v Angliji od začetka decembra 1842 do srede avgusta 1844. 229 političnemu oblikovanju strank, strankarskih bojev in s temu celokupne politične zgodovine. Marx ni le prišel do istega nazora, marveč ga je v 'Nemško-francoskih letopisih' (1844) posplošil, češ da sploh ne pogojuje in ne ureja država me= ščanske družbe, temveč meščanska družba državo, da je to= rej treba politiko in njeno zgodovino razložiti iz ekonom= 15 skih razmerij in njihovega razvoja, in ne obratno." Engels se je zanimal za ekonomska vprašanja sicer že v Berlinu, v letih 1841/42,toda šele soočenje z eko = nomskimi razmerami Anglije - v prvi vrsti z razmerami, v katerih je živel angleški delavski razred - in študij po= litičnoekonomske literature sta omogočila, da se je izko= pal iz "filozofskega komunizma", ki ga je konec leta 1843 ocenil takole: njegove poglavitne napake so nepoznavanje zgodovine, politične ekonomije in družbene prakse; na= mesto da bi se oprl na delavski razred, se je orientiral na inteligenco. Engels pravi, da je prišel do "istega nazora" tudi Marx - mnogo pozneje in Marx in Engels dodata: "po drugi poti" Pri Marxu je novi "nazor" v prvi vrsti rezultat fi= lozofških in historičnih izpeljav, pri Engelsu poznavanja angleške družbene dejanskosti in njegove politične prakse. Kot med drugim komentira Engelsov biograf Kliem: "Kljub skupnim rezultatom se je moral vsakdo od njiju še veliko naučiti od metodike drugega. Engels je moral priznati, da je znal Marx posploševati na mnogo višji stopnji in da je v teoretskem pogledu še prednjačil pred njim. Nasprotno je Marx videl, da ima Engels veliko prednost pri analizi so= cialnih in gospodarskih razmer; Engelsove ekonomske studi= je so ga vzpodbudile, da se je lotil politične ekonomije, ki je ni več zapustil do konca življenja." In o Engel= sovi politični praksi: "Engels je bil, ki je sodobnemu de= MEW 21, str. 211/212. 1 r "Friedrich Engels. Dokumente seines Lebens", str. lo7. Prav tam, str. 132-133. Prim. Lenin: "Sočinenija", izd. vtoroe, t. I, str. 413- 230 lavskemu gibanju najprej veljal za teoretskega vodjo? pri Engelsu so se stekale niti, ki so bruseljsko komunistično -i o ) avantgardo povezovale z delavskim gibanjem." Tako kot sta Marx in Engels prišla do skupnega novega nazora po različnih poteh, sta zdaj, ko so bila vrata v po= litično ekonomijo odprta, tudi nadaljevala vsak na svoj na= čin. Marx se je v Parizu posvetil študiju političnih ekono= mistov, rezultat tega študija so "Ekonomsko-filozofski ro= kopisi" (1844) in 9 pariških ekscerptnih zvezkov (1844/45). 1845 je pripravljal kritiko nemškega ekonomista Friedricha Lista. Iz let 1845-1847 je ohranjenih 12 zvezkov z - delo= ma komentiranimi - Marxovimi ekscerpti iz skoraj izključ= no političnoekonomske literature. Vse to naj bi bil materi= al za knjigo "Kritika politike in nacionalne ekonomije", za katero je Marx že podpisal pogodbo z založnikom Leskejem (po tej pogodbi bi to delo v dveh zvezkih obsegalo 4o tis= karskih pol, leto in pol po podpisu pogodbe pa je Marx na= črtoval povečanje obsega še za 2o pol), ni pa je uspel na= pisati. 1847 je izšla "Beda filozofije", v začetku 1848 bro= šura z govorom o vprašanju svobodne trgovine, tisk preda= vanj o mezdnem delu in kapitalu, ki jih je imel Marx konec 1847 in v začetku 1848 v Nemškem delavskem izobraževalnem društvu v Bruslju, je prekinila revolucija, ki je za nekaj časa prekinila tudi tovrstno študijsko delo. Engels je v tem času napisal "Položaj delavskega raz= reda v Angliji". Že konec leta 1844 je imel v mislih bro= šuro proti Listu? iz leta 1845 so ohranjeni trije njegovi ekscerptni zvezki s političnoekonomsko vsebino. Sicer je Engels tja do revolucije publiciral množico krajših ali daljših člankov v različnih časopisih in revijah, ob tem pa intenzivno politično agitiral. 1 8 "Friedrich Engels. Dokumente etc.", str. 158. 231 Skupaj z Marxom sta se dogovorila za polemičen spis proti mladoheglovcem ("Sveta družina", 1844),skupaj sta pisala tedajneizdano "Nemško ideologijo" (1845/46), polemizirala proti malomeščanskemu "resničnemu socializmu" ter, tik pred izbruhom revolucije, pripravila "Komunistič= ni manifest". Marxova in Engelsova korespondenca iz obdobja pred revolucijo je ohranjena dokaj fragmentarno, iz let 1844- 1845 vsega pet Engelsovih pisem Marxu, prvo ohranjeno Marxovo pismo Engelsu je datirano s 15. majem 1847. To de= loma otežuje rekonstrukcijo "izmenjave idej" in Engelsove vloge pri oblikovanju kritike politične ekonomije, je pa - ob vsem ostalem dostopnem materialu - ne onemogoča. Med svojim prvim bivanjem v Angliji je Engels zbiral gradivo za delo o socialni zgodovini Anglije. Po prvotnem načrtu naj bi bil prikaz položaja angleškega delavskega razreda samo posebno poglavje te knjige, ki pa je - vtem ko je Engels spoznaval zgodovinsko vlogo proletariata - preraslo v samostojno knjigo, medtem ko onega dela Engels ni uspel nikdar napisati, čeprav se ideji še dolgo ni od= povedal. "Položaj delavskega razreda v Angliji" je Engels pisal od sredine novembra 1844 do sredine marca 1845, knjiga pa je izšla v začetku junija tega leta. Tu seveda ne more iti za podajanje vsebine te knjige, pač pa za nakazanje njenega ^Engels je označil ta spis takole: "Na drugi strani je bi= la napovedana vojna tistim nemškim filozofom, ki odklanja= jo, da bi iz svojih zgolj-teorij izpeljali praktične skle= pe, in ki trdijo, da človek nima početi ničesar drugega, kot da tuhta o metafizičnih vprašanjih. Gg. Marx in Engels sta objavila izčrpno zavrnitev načel, ki jih zagovarja B. Bauer. /.../ - Bauer in Stirner sta predstavnika zadnjih konsekvenc abstraktne nemške filozofije in zato edina po= membna filozofska nasprotnika socializma - ali bolje, ko= munizma, kajti v tej deželi beseda socializem ne pomeni ni= česar drugega kot različne nejasne, nedoločene in nedoloč= ljive predstave tistih, ki vidijo, da je nekaj treba sto= riti, ki pa se še vedno ne morejo odločiti, da bi brez pri= držkov sprejeli komunitarni sistem." (MEGA 1/4, str. 547.). 232 pomena. Naj spet najprej spregovorita Marx in Engels sama. Tako prvi kot drugi jo postavljata v določeno zvezo s "Ka= pitalom". Engels v predgovoru k 2. nemški izdaji "Položaja delavskega razreda" (1892) pravi, da knjige ni poskušal prirejati "današnjemu stanju reči", ker bi to njen obseg podvojilo, "drugič pa daje prvi zvezek Marxovega 'Kapitala' izčrpen prikaz položaja britanskega delavskega razreda za čas okoli 1865, tj. za čas, ko je britanska industrijska prosperiteta dosegla višek. Moral bi torej ponavljati, kar je povedal Marx."2°^ Če Engels vidi v "Kapitalu" v določe= nem smislu (gre pač za t.i. "historična poglavja") nadalje= vanje svojega mladostnega dela, pa gleda Marx nanj kot na predhodnika svojih raziskovanj. V prvem zvezku "Kapitala" ga kar desetkrat citira, v opombi 48 k 8. poglavju 2. nem= ške izdaje pa zapiše: "Z obdobjem od začetka velike indu= strije v Angliji do 1845 se ukvarjam le tu in tam ter napo= tujem bralca s tem v zvezi na 'Položaj delavskega razreda v Angliji' Friedricha Engelsa, Leipzig 1845. Kako globoko je Engels zapopadel duh kapitalističnega produkcijskega na= čina, kažejo Factory Reports, Reports of Mines itd., ki so izšli po 1845, kako občudovanja vredno je slikal razmere v detajlih, pa kaže že najbolj površna primerjava njegove» ga spisa z uradnimi Reports Children's Employment Commision, ki so bili objavljeni 18 do 2o let pozneje (1863-1867). V poglavju o mašineriji in veliki industriji beremo v podob= nem smislu: "Moralno propadanje, ki izvira iz kapitalistič= ne eksploatacije ženskega in otroškega dela, so F. Engels v svojem 'Položaju delavskega razreda v Angliji' in drugi 22 pisci tako izčrpno prikazali, da tu na to samo spominjam." 2 b MEW 2, str. 641. 2 1 MEW 23, str. 254. 2 2 Prav tam, str. 421. 233 Obe deli, "Kapital" in "Položaj delavskega razreda", pa nista le v določenem kronološkem odnosu, marveč se tudi vsebinsko dopolnjujeta. Ko je Marxu v začetku 1866 bolezen onemogočila, da bi se ukvarjal s "pravim teoretskim" delom, in je zato "historično razširil" poglavje prvega zvezka "Ka= pitala" o delavniku, česar prvotno ni imel v načrtu, je pisal Engelsu: "Kar sem. zdaj 'priložil', je (skicirana) dopolnitev tvoje knjige do 1865 (kar v opombi tudi povem) in popolno opravičilo diference med tvojo apreciacijo pri= hodnosti in njeno dejanskostjo. Brž ko bo moja knjiga iz= šla, je torej druga izdaja tvoje knjige nujna in obenem lah= ka. Teoretsko potrebno podam jaz. Kar zadeva nadaljnji hi= storični dodatek, ki ga moraš podati kot appendix tvoje knjige, je ves material navaden šund in znanstveno neupora= ben, razen 'Factory Reports', 'Children's Employment Com= mision Reports' in 'Board of Health Reports'. Ta material lahko ti s svojo delovno silo, ki je ne mučijo tvori, brez težav obvladaš v 3 mesecih. Marx ni bil človek, ki bi delil komplimente, in teh ocen "Položaja delavskega razreda v Angliji" tudi ne gre razumeti kot kompliment Engelsu. Postavljanje "Položaja de= lavskega razreda" ob stran "Kapitalu" lahko postane celo smešno, a le tedaj, če gledamo stvari nezgodovinsko, ab= straktno, in če menimo, da zgodovina napreduje le po enem tiru. Če pa se trudimo stvari gledati zgodovinsko in zgo= dovinski proces v njegovi kompleksnosti, postane smešno ne= kaj drugega, v našem primeru obravnavanje Engelsovega spi= sa kot golega opisa neke historične dejstvenosti, ki zasta= reva v tisti meri, v kateri se ta dejstvenost spreminja, izginja. Marx je to takole komentiral: "Kar sicer zadeva glavne stvari v tvoji knjigi, jih je kasnejši razvoj po /18/44 do potankosti potrdil. Knjigo sem namreč sam spet primerjal s svojimi opombami o poznejšem obdobju. Le mali 2 5 Marx Engelsu, lo. februarja 1866, MEW 31, str. 175/6. 234 nemški kompanjoni, ki merijo svetovno zgodovino z vatlom in z vsakokratnim 'interesantnim časopisnim poročilom', si lahko domišljajo, da je v takšnem velikem razvoju 2o let več kot en dan, čeprav lahko zatem spet pridejo dnevi, v 24 ) katerih se povzame 2o let." Engels je za svoje delo zbral ogromno empiričnega ma= teriala. Ne le uradne in neuradne dokumentacije, kolikor jo je lahko dobil: "s tem nisem bil zadovoljen, hotel sem več kot zgolj abstraktno znanje o svojem predmetu," piše v angleškem posvetilu delavcem Velike Britanije, "hotel sem vas videti v vaših domovih, vas opazovati v vašem vsakdanjem življenju, kramljati z vami o vašem položaju in stiskah, biti priča vaših bojev proti družbeni in politič= ni oblasti vaših zatiralcev. Storil sem tako: odrekel sem se družbi in slavnostnim večerjam, portskemu vinu in šam= panjcu srednjih razredov ter posvetil svoj prosti čas sko= raj izključno občevanju s preprostimi delavci? vesel in ob= enem ponosen sem, da sem tako s t o r i l . T o svojo metodič = no usmerjenost je Engels pojasnil oz. utemeljil v članku, ki ga je napisal februarja 1845 za "The New Moral World" ("Communism in Germany"). Ko poroča, da Hess in on priprav= ljata komunistični mesečnik, napoveduje: "ta revija bo vse= bovala samo dejstva, ki prikazujejo stanje civilizirane družbe, in z zgovornostjo dejstev opominjala na njunost 26 ) radikalne reforme." Dejstva seveda postanejo zgovorna šele, ko so na določen način organizirana in artikulirana, "šele v luči teorije". Engels sam je zapisal, da je bila "ureditev materiala", ki ga je zbral v Angliji, "najtežje 2^ Marx Engelsu, 9. april 1863, MEW 3o, str. 342. MEGA 1/4, str. 5 - Ob tem Engelsovem raziskovanju se je zanimivo spomniti, da je Marx skoraj 4o let kasneje, 188o, na pobudo Benoita Malona, napisal "Vprašalnik za delavce" s loo vprašanji, ki naj bi služil tovrstnemu zbiranju gra= diva. (gl. MEID V, str. 113-124). 2 6 MEGA 1/4, str. 343. 235 27) delo". J Toda "ureditev materiala" narekuje material sam. Metoda se oblikuje v spoprijemu z materialom; "imeti meto= do", je zapisal marksistični filozof, "se pravi hoditi pot stvari". Prav to je temeljna značilnost Engelsovega "Polo= žaja delavskega razreda" ter manjših publicističnih del, ki so nastala v tem času. Engelsova spoznanja temeljijo na empiričnem materialu in nujnost socialne revolucije dokazu jejo z "ekonomskimi dejstvi". Načelno spoznanje, da je pro letariat "srce" "emancipacije človeka", najdemo že v Marxo vem "Uvodu" prispevka h kritiki Heglove pravne filozofije. Toda šele v "Položaju delavskega razreda v Angliji" nasto= •pi dejanski proletariat, ne več kot filozofska kategorija, temveč kot zgodovinska družbena dejanskost. Engels je v predgovoru k 2. nemški izdaji "Položaja delavskega razre= da" sicer zapisal, da "ta knjiga povsod izdaja sledi izvo= ra modernega socializma iz enega njegovih prednikov - nem= v po) ške klasične filozofije,"" pa vendar je proletariat tu v odnosu defilozoficiran. Šele defilozofikacija proletariata omogoča, da se filozofija približa proletariatu; ko pa se filozofija približa proletariatu, se kot filozofija odpra= vi. V svojem skrajnem dometu je bila lahko le "teorija o osvoboditvi celotne družbe", "človeštva"; zdaj se začne proletarizirati. Na drugi strani politična ekonomija prene ha biti - kot jo imenuje Engels v "Očrtih" - "znanost o bogatenju" razreda kapitalistov, "privatna ekonomija" - op ravičevalka privatne lastnine, konec koncev znanost do= tedanjega socializma, ki je videl le trpljenje in bedo pro letariata ter jo objokoval, zavračal pa politično organizi ranje in boj delavskega razreda. Ta trojna odprava je veli ki dosežek Engelsovega "Položaja delavskega razreda". Na njeni podlagi se oblikuje kritika politične ekonomije in dobiva tiste temeljne poteze, tisto osnovno vsebino, tisto 2 7 Engels Marxu, 19. november 1844, MEGA2 III/l, str. 251. 2 8 MEW 2, str. 641. 236 bistveno tendenco, ki jo razlikujejo od vseh drugih socia= lističnih teorij in doktrin in po katerih je jedro raarksiz= ma. Vse to je seveda v potankostih razdelano v "Kapitalu", a v osnovi podano že tu. Engels je že v "Očrtih" pokazal, da so ekonomska razmerja razmerja med ljudmi, politično ekonomijo je že od vsega začetka pojmoval kot "družboslovje"; hkra= ti je v polemiki proti dotlejšnjemu zgodovinopisju - kot je to kasneje formuliral -, ki da ni poznalo ali pa je preziralo odločilno vlogo "ekonomskih dejstev", zajeta tu= di bistvena kritika ekonomije: ta ni poznala zgodovine. Tu, pri Engelsu, torej nastopa ekonomija v najtesnejši poveza= vi z zgodovino: "družboslovje" je nujno zgodovinska znanost. Ta zgodovinska družbena znanost, ki izhaja iz odločilne vloge "ekonomskih dejstev" v "modernem svetu", vidi v tej ekonomiji temelj razrednih nasprotij in razrednega boja. Je od vsega začetka znanost razredov in razrednega boja. Lenin je "osnovne misli Engelsove knjige o položaju de= lavskega razreda v Angliji" povzel takole: "Engels je prvi dejal, da proletariat ni le trpeči razred; da prav ta sra= motni ekonomski položaj, v katerem se nahaja, nezadržno že= ne naprej in prisiljuje proletariat, da se bori za svojo dokončno osvoboditev. Bojujoči se proletariat pa si pomaga sam. Politično gibanje delavskega razreda delavce nujno pri= pelje do spoznanja, da zanje ni drugega izhoda razen socia= lizma. Po drugi strani bo socializem sila samo tedaj, ko postane cilj političnega boja delavskega razreda." 2C^ Ta temeljna značilnost je v "Položaju delavskega razreda v An= gliji" tako zaostrena, da analiza in prikaz družbenoekonom= skega položaja angleškega delavskega razreda nastopa kot vojna študija. Ne gre le za skupek dejstev, za "register grehov" angleške buržoazije - vsa ta dejstva zaživijo v zgodovinskem procesu. Zgodovina nastopa kot vojna zgodo= z "Socinenija", izd. vtoroe, I, str. 412. 50 Engels Marxu, 19. november 1844, MEGA2 III/l, str. 251. 237 vina, aktualno družbeno stanje pa kot "socialna vojna". En= gels skrbno in detajlno prikazuje metode, oblike in cilje proletarskega boja ter opozarja, kako "praske prednjih straž, včasih tudi pomembnejše bitke" napovedujejo bliža= jočo se "odločilno bitko med proletariatom in buržoazijo"; stavke - kot tudi druge oblike boja - so "vojna šola delav= cev, v kateri se pripravljajo na veliki boj, ki se mu ni več mogoče izogniti", "posamezne gverilske prakse se kon= centrirajo v pomembne bitke in demonstracije"; Engels ana= lizira poraze delavskih bojev, da bi tembolj zanesljivo do= 31 ) ločil pogoje za prihodnje bojne zmage. Prve Engelsove ekonomske študije se konkretizirajo kot analiza in teorija razrednega boja proletariata. Temu te= meljnemu določilu in vodilu ostane Engels zvest do konca: analizo ekonomske dejanskosti striktno pojmuje in izvaja kot analizo pogojev, oblik, metod in ciljev revolucionar« nega boja. Nič drugače Marx. V pismu Engelsu 3o. aprila 1868 tudi eksplicitno pove, da je "razredni boj zaključek", v katerem se razreši njegova celotna kritika politične ekono= mi je. Kritika politične ekonomije je znanstvena teorija raz= rednega boja proletariata. Kot taka je vezana na proletari= at J m sama nujen moment razrednega boja - kajtu tu se 51 Gl. MEW 2, str. 411 si., 5o6. V tej tradiciji velja opo= zoriti na Titove in Maove vojne spise. Pri Engelsu se raz= redni boj prikazuje kot vojna, pri Mau in Titu vojna kot razredni boj. Filozofska iluzija o nepartijnosti oziroma nadpartijno= sti, ki jo je Engels 1844 še delil s filozofskim komunizmom, je kmalu letela na "gnojišče zgodovine" (Marx). Ko Engels v predgovoru k 2. nemški izdaji "Položaja delavskega razre= da" opozarja, da ta knjiga še nosi sledi "enega svojih pred= nikov" - nemške klasične filozofije, nadaljuje: "Tako je - zlasti na koncu /knjige/ - pripisana velika teža trditvi, da komunizem ni zgolj partijska doktrina delavskega razre= da, temveč teorija, katere končni cilj je osvoboditev celot« ne družbe, vključno s kapitalisti, iz sodobnih utesnjujočih razmer. To je v abstraktnem pomenu pravilno, v praksi pa 238 stvari ne da meriti niti z vatlom niti s časopisnimi novi= cami. Meri pa na tiste dneve, "v katerih se povzame 2o let": na "socialno revolucijo, o kakršni šolska učenost ekonomistov ne sme niti sanjati". V svoji komunistični agitaciji je Engels propagiral in dokazoval prav te prepovedane sanje meščanske znanosti in filozofije. V govorih v Elberfeldu, tj. na diskusijskih zborovanjih o komunizmu, ki jih je februarja 1845 v tem nemškem mestu organiziral Moses Hess, je Engels ponovno opozoril, da je "socialna revolucija" - ki da je "čisto nekaj drugega kot dosedanje politične revolucije; ta ne nastopa, kot te, proti lastnini monopola, temveč proti monopolu lastnine; socialna revolucija, m/oji/ g/ospodje/, je odkrita vojna revnih proti bogatim" - "vprašanje, ki se ga naši ekonomisti dosedaj še dotaknili niso". Pa ven= dar lahko, pravi Engels, "iz obstoječih ekonomskih razmer in iz načel nacionalne ekonomije sklepamo na bližnjo soci= večinoma huje kot nekoristno. Dokler posedujoči razredi ne le ne čutijo nobene potrebe po osvoboditvi, temveč se tudi z vsemi silami upirajo samoosvoboditvi delavskega razreda, dotlej bo delavski razred pač prisiljen socialni prevrat uvesti in izvesti sam. Francoski buržuji iz leta 1789 so tudi razglasili osvoboditev buržoazije za emancipacijo celotnega človeškega rodu; plemstvo in duhovščina pa tega nista hotela uvideti; ta trditev - čeprav tedaj, kolikor je šlo za fevdalizem, neutajljiva, abstraktna, historična resnica - se je kmalu izrodila v čisto sentimentalno reče= nico ter v ognju revolucionarnega boja povsem izhlapela. A tudi dandanes ne manjka ljudi, ki delavcem z nepartijno= sti svojega višjega stališča pridigajo nek socializem, vzvišen nad vsemi razrednimi nasprotji in razrednimi boji. Toda to so ali novinci, ki se morajo še ogromno naučiti, ali pa najhujši sovražniki delavcev, volkovi v ovčjih ko= žuhih." (MEW 2, str. 641/2.) Z "nepartijnostjo" oziroma "nadpartijnostjo" teorije je obe= nem pokopan tudi tip "nemških teoretikov", ki "gredo mirno spat", "brž ko je bil njihov protest pravilno vzet v zapis= nik in položen ad acta, kjer prav tako mirno počiva kot protestniki." (MEW 2, str. 436). 33 MEW 1, str. 515. - Prav tako seveda "šolska učenost" fi= lozofov, katedrskih socialistov in katedrskih marksistov etc. 5 4 MEW 2, str. 555. 239 alno revolucijo z enako gotovostjo, s kakršno lahko iz da= nih matematičnih aksiomov razvijemo novo načelo."5^ Z opisovanjem kapitalistične konkurence, koncentracije ka= pitala, proletarizacije srednjih slojev in posledic, ki jih to prinaša s seboj, Engels dokazuje, "da je komunizem za Nemčijo - če ne historična, pa ekonomska nujnost.^ To dokazovanje je nujno vodilo v polemiko z nemško uradno ekonomijo. Sistematizator ekonomskih želja nemških kapitalistov je bil Friedrich List,5^ in Engels je že med pisanjem "Položaja delavskega razreda v Angliji" na= črtoval polemično brošuro proti njemu.58'1 Ta brošura sicer ni nikdar izšla, iz Engelsovega pisma Marxu z dne 18. ok= tobra 1846 pa lahko sklepamo, da je bil rokopis zanjo bolj ali manj pripravljen. Kaj je Engels napisal oziroma ho= tel napisati, pa lahko razberemo iz i>isma Marxu z dne 17. marca 1845 ter Juliusu Campeju z dne 14. oktobra 1845. Marxu, ki se je kmalu za Engelsom tudi odločil, da se spoprime z 4o) v Listom, piše: "nenavadno je, kako sva poleg knjižnice /socialističnih piscev/ prišla skupaj še v nekem drugem na= črtu. Tudi jaz sem hotel napisati za Puttm/anna/ kritiko Lista - k sreči sem zvedel od P/uttmanna/ za tvojo namero Prav tam, str. 55o, 555. % Prav tam, str. 549. - Leta 1884 je Engels to razmerje zaobrnil: "Kar pa je ekonomsko formalno napačno, je lahko še vedno svetovnozgodovinsko pravilno." (MEW 4, str. 561.) jn "Gospod List je želje naših kapitalistov povzel v sistem." (MEW 2, str735l.) 5 8 Engels Marxu, 19. novembra 1844, MEGA2 III/l, str. 251. 59 "List je tako rekoč gotov." (MEGA2 III/2, str. 51.) - Engelsov rokopis ni ohranjen. 4 0 Tudi Marxova kritika Lista je ostala v rokopisu, ki se je fragmentarno ohranil ter bil prvič natisnjen v Voprosy istorii KPSS, št. 12, Moskva 1971, naslednje leto pa v Beitrage zur Geschichte der Arbeiterbewegung, št. 3, Ber= lin 1972. 240 dovolj zgodaj. Ker sem pa sicer hotel Lista zgrabiti prak= tično, razviti praktične posledice njegovega sistema, bom malo bolj razdelal enega svojih elberf/eldskih/ govorov /.../ - po Burgersovem pismu Hessu in po tvoji osebnosti pa tako in tako domnevam, da se boš ti spustil bolj v nje= gove predpostavke kot v njegove konsekvence.^ Založniku Campeju pa: "iz Vašega cenjenega pisma vidim, da je priso= ten z Vaše strani o smeri, ki bi se je držalo založniško delo, ki Vam ga predlagamo, nesporazum. Nikakor ne namera= varno braniti zaščitnih carin in nič bolj svobode trgovine, temveč kritizirati oba sistema z našega stališča. Naše stališče je komunistično, ki smo ga zastopali v nemško-frnc. letopisih, 'Sveti družini', Ren/skih/ letopisih etc. in s katerega je napisana tudi moja knjiga '0 položaju delav= skih razredov v Angliji'. To /stališče/ ne dopušča, kot bo= ste uvideli, sploh nobenih predlogov o cenzuri in se zato /J- 2 j vanje tudi ne moremo spuščati. K tema pismoma velja pripomniti dvoje. Prvič: Ukvar= janje s praktičnimi vprašanji ne pomeni teoretske manjvred= nosti - pogosto prav nasprotno, še zlasti v potencialno re= volucionarnih situacijah. Kot je zapisal Brecht: Naloga dia= lektika je, da dialektizira vsa miselna področja in da iz= pelje politične konsekvence. Engels je delal prav to. Dru= gič: Če Engels v zadevi List ni vedel za Marxove načrte, ne pomeni, da sicer ni bilo med njima "izmenjave idej". Omeniti je treba, da je v Marxovih pariških ekscerptnih zvezkih ohranjen izvleček iz Engelsovih "Očrtov za kritiko nacionalne ekonomije".4^ Nadalje je Engels pazljivo sprem= ljal Marxovo pripravljanje "Kritike politike in nacionalne ekonomije", ga vzpodbujal, priganjal, pritiskal nanj ter 4 1 MEGA2 III/l, str. 272. Prav tam, str. 278. ^ MEGA 1/3, str. 437. Posebej zanimivo je, da se dve vpra= šanji iz tega ekscerpta izrecno pojavita še v prvem zvezku "Kapitala" (MEW 23, str. 166, 178.) 241 1UL) celo ze napovedal tisk in izid te knjige. Od spomladi 184-5 sta o"badva živela v Bruslju. Ko je Engels prispel' v Bruselj, ga je Marx seznanil "s svojo materialistično teo= rijo zgodovine", ki jo je med tem formuliral v "glavnih potezah", "in tedaj sva se lotila," se spominja Engels, "no.vopridobljenega naziranja v posameznostih dodelovati v najrazličnejših smereh."^ Za našo temo je posebej zanimi= vo, da sta Marx in Engels poleti 184-5 skupaj odpotovala v Manchester, da bi v tamkajšnji javni knjižnici študirala dela političnih ekonomistov. Iz Manchestra sta se vrnila vsak s tremu zvezki ekscerptov. Primerjava teh ekscerpt= nih zvezkov pokaže, da sta nekatere avtorje (Th. Cooperja "Lectures on the elements of political economy", J.W. Gilbarta "The History and Principles of Banking", Th. Tooka "A history of prices and the state of the circulation from 1793 to 1837" v dveh zvezkih) ekscerptirala eden in drugi, nekatere druge, ki jih je tedaj ekscerptiral le Engels, pa je Marx šele kasneje (J. Aikina "A Description of the Coun= try from thrity to forty Miles round Manchester", P.M. Edena "The State of the Poor: or, an History of the labouring classes in England from the conquest to the present period", ter spis "On combination of trades"). Kar se tiče prvih, ^ Engels Marxu, okoli 2o. januarja 1845: "Glej, da boš skončal svojo nacionalnoekonomsko knjigo, četudi bi moral sam z marsičem ostati nezadovoljen, je vseeno, duše so zre= le in kovati moramo železo, dokler je vroče. /.../ Glej, da boš gotov pred aprilom, napravi kot jaz, določi si čas, do kdaj hočeš biti pozitivno gotov, in poskrbi za skorajšen tisk." (MESA Ill/l, str. 26o-l.) "V kratkem bo objavljeno novo delo dr. Marxa, ki vsebuje pregled načel politične ekonomije in politike vobče." *MEGA 1/4, str. 343.) "V tisku so tudi - dr. Marxa 'Pregled politike in politič= ne ekonomije') g. Engelsa Položaj delavskih razredov Veli= ke Britanije'/.../" (Prav tam, str. 347.) 4^IEW 21, str. 212. 242 se lahko na podlagi doslej objavljenega gradiva sklepa, da sta si Marx in Engels delila delo. K svojim izpiskom iz Tooka je Marx pripisal: "0 nadaljnjem glej Engelsov roko= 46 ) pis. ' V Engelsovem zvezku so izpiski iz tistih delov Tookove knjige, ki jih Marx ni ekscerptiral. Na drugi stra= ni si je Engels pri ekscerptiranju iz Edena zabeležil opo= , LiT) zorilo na Marxov ekscerpt iz D Avenanta , v teh istih En= gelsovih ekscerptih pa je pripomba, ki jo je pripisal 48 ) Marx. Kar zadeva druge, pa lahko - spet na podlagi za zdaj dostopnega gradiva - ugotovimo, da je Marx kasneje vsaj deloma ekscerptiral Engelsove izpiske. Marxova pri= pomba k ekscerptu iz predgovora k Edenovi knjigi se ujema 4 9) z Engelsovo pripombo k strani 19 te knjige, med ekscerp= ti iz "On combination of trades" pa Marx skoraj dobesedno prepiše Engelsov kritični povzetek strani 31-36 te brošu= re.^° ̂ Na osnovi doslej objavljenega materiala iz ekscerpt = nih zvezkov iz tega obdobja se ponuja tudi ugotovitev, da je med Engelsovimi izpiski in zapiski več lastnih pripomb, komentarjev, ocen, kot med Marxovimi. Intenzivno sodelovanje, ki ga izpričujejo ti ekscerpt= ni zvezki, se je nadaljevalo pri pisanju "Nemške ideologi= je". Engelsovo vlogo pri tem delu je - nasproti različnim dezinterpretacijam - dokumentirano prikazal B. Debenjak. ^ Čeprav je Engels kasneje zapisal, da to delo "samo dokazu= je, kako nepopolno je bilo takrat najino poznavanje ekonom= ske zgodovine" je vendar v njem razvitih, dodelanih, nastavljenih mnogo bistvenih momentov kritike politične eko= nomije. 53) MEGA 1/6, str. 616. MEGA 1/4, str. 512. 4 8 Prav tam. MEGA 1/6, str. 6o5 - MEGA 1/4, str. 508. 5 0 MEGA 1/6, str. 6I0-I - MEGA 1/4, str. 5o7- ^ Citirano dleo, pogl. "Koncepcija zgodovine v 'Nemški ideo= logiji'". 52 Citirano prav tam, 2. izd., str. 72 V tem tekstu je treba ostati zgolj pri trditvi: ta vidik 243 Pisanju "Nemške ideologije" je sledilo obdobje živah= nega političnega agitiranja in propagande. Marx in Engels sta dobro vedela, da se "uveljavi samo toliko resnice, ko= likor je uveljavimo" (Brecht). Kar sta odkrila v "Nemški ideologiji" - in ta odkritja so bila prevrat v zgodovinski znanosti, razlaga stari Engels, je bilo "neposrednega pome= na za takratno delavsko gibanje". "Midva tedaj nikakor ni= sva imela namena, da bi nove znanstvene rezultate v debelih knjigah prišepetavala izključno 'učenemu' svetu. Nasprotno. Obadva sva že globoko zabredla v politično gibanje, med izo= braženim svetom, zlasti v zahodni Nemčiji, sva imela nekaj privržencev in nemalo stika z organiziranim proletariatom. Svoj nazor sva bila dolžna znanstveno utemeljiti; prav ta= ko pomembno pa je bilo za naju tudi to, da pridobiva za na= jino prepričanje evropski, najprej pa nemški proletariat. To "pridobivanje proletariata za najino prepričanje" se je odvijalo med drugim v vrsti polemik proti ideologijam tedanjega delavskega in širše demokratičnega gibanja. Te polemike so bile nujne, da bi bila izdelana strategija in taktika nastopa delavskega razreda v bližajoči se revoluci= ji, pomembno mesto v njih pa so imela ekonomska vprašanja. doslej ni bil izčrpno in sistematično obdelan. Tega priman= kljaja seveda ne more odpraviti dobrih 2o strani doglo po= glavje o "Nemški ideologiji" v citirani knjigi L.A. Leont'eva. Leont'ev med drugim pravi: "Za revolucionarni prevrat iv po= litični ekonomiji je bila velikega pomena teza, postavljena v ospredje v 'Nemški ideologiji', da industrija in trgovina, produkcija in menjava nujnih življenjskih sredstev pogojuje delitev, razmejevanje družbenih razredov in da po drugi stra= ni le-to pogojuje forme njihovega gibanja. Na tak način ima politična ekonomija, ko proučuje industrijo in trgovino, opraviti z razrednimi odnosi. Ekonomske kategorije nastopa= o kot izrazi odnosov med različnimi družbenimi razredi." Citirano delo, str. 122.) Ko Debenjak argumentirano zavrača mnenje^ da na^ bi bil En= gels uveljavljal v "Nemški ideologiji" " empirično' konstati= ranje 'stanja dejstev' (citirano delo, 2. izd., str. 51.)» si lahko mislimo - če upoštevamo Engelsovo metodiko - , kako pomemben je bil Engelsov prispevek pri tem tekstu prav v "ekonomskem pogledu". 5 4 MEW 21, str. 212. 244 Če se je namreč Engels 1885 spominjal, da v prvi polovici 4o. let ni bilo v nemškem delavskem gibanju nikogar, ki bi poznal ekonomsko literaturo, se je položaj zelo kmalu bist= veno/.spremenil. Ekonomska vprašanja so postala vprašanja dneva, vsi so se začeli poskušati v ekonomiji in vse bolj potrebna je postajala knjiga, ki bi ta vprašanja obdelala s socialističnega oziroma komunističnega stališča. Marx je zato hitel - in drugi so ga priganjali - da bi pripravil za tisk "Kritiko politike in ekonomije"^^\ vendar v tem ni uspel. Pač pa je 1846 izšla Proudhonova knjiga "Sistem eko= nomskih protislovij ali filozofija bede". Znano je, da je Marx nanjo kritično odgovoril z "Bedo filozofije". Manj znano pa je, da je opozoril Marxa na Proudhonovo knjigo Engels - še preden je izšla - in tudi intoniral kritiko.^ Engels je bil od avgusta 1846 v Parizu, kjer je inten= zivno delovai v pariških sekcijah Zveze pravičnih (prve po= litične organizacije nemških delavcev), da bi delavce pri= dobil za znanstveni komunizem. Med temi delavci se je sicer že pojavilo nasprotovanje Weitlingovemu utopičnemu, reli= gioznemu in egalitarističnemu delavskemu komunizmu, ki sre= di 4o. let že ni bil več dorasel potrebam razrednega boja proletariata in je začel zavirati revolucionarno organizi= ranje, vendar se je kot odgovor nanj začel uveljavljati Griinov malomeščansko sentimentalni "resnični socializem". V teh razmerah je nastopil Engels. Mesec dni po prihodu v Pariz je poročal bruseljskemu komunističnemu korespondentske» mu komiteju, po nalogu katerega je tudi odšel v francosko prestolnico: "S tukajšnjimi delavci sem bil večkrat skupaj, tj. z glavnimi izmed mizarjev iz faubourg St. Antoine. Lju= "Marx dela na svoji zgodovini nacionalne ekonomije kot podivjan - ta človek spi že več let samo še kakšne 4 ure vsako noč." (Georg Weerth: "Vergessene Texte". Informations» presse - C.W. Leske/EVA, Köln 1975, Bd. I, str. 88.) Analizirati bi veljalo mesto in vlogo kritike Proudhona v zgodovini nastanka kritike politične ekonomije. 245 dje so čudno organizirani. Poleg njihovega - zaradi velike dissension z Weitlingovimi krojači /-/ precej v konfuzijo zašlega društva, pridejo ti možakarji, tj. 12-2o njih, sku= paj vsak teden enkrat, kjer so doslej diskutiralij ker pa jim je pošla snov, kot drugače tudi ni moglo /biti/, jim je bil E-/werbec/-k prisiljen predavati o nemški zgodovini etc. - ab ovo - in neko skrajno zmedeno nacionalno ekono= mijo - počlovečnostne N/emško/-fr/ancoske/ letop/ise/. V to sem padel jaz. Dvakrat sem, da bi z njimi sklenil connex, razlagal nemške razmere po francoski revoluciji, izhajajoč iz ekonomskih razmerij. Kar zvejo na teh zborih med tednom, se potem ob nedeljah razbobna na zborih pred barrière, ka= mor pride vse živo, ženske in otroci. Tu se diskutira - abstraction faite de toute espèce de politique - o nekakš= nih 'socialnih vprašanjih'. Ta reč je dobra za pritegovanje novih ljudi, ker je povsem javna, pred 14 dnevi je bila tu policija, hotela je uporabiti veto, a se je pustila pomiri= ti in ni potem nič storila. Pogosto se zbere čez 2oo ljudi. Ta stvar ne more ostati takšna, kakršna je sedaj. Med moža= karji se je razpasla nekakšna zaspanost, ki izhaja iz zdol= gočasenosti nad samim seboj. Kar namreč postavljajo naspro= ti krojaškemu komunizmu, ni nič drugega kot Grünove človeč= nostne fraze in pogrünjeni Proudhon, ki so jim ga stežka vtepli v glavo deloma gospod Grün najvišji sam, deloma nek star napihnjeni mizarski mojster in Grünov hlapec, očka Eisermann, deloma pa tudi amicus E/werbeck/. S tem so bili seveda kmalu pri kraju, nastopila je večna repeticija, in da ne bi zaspali (dobesedno, to se je na sejah strašno raz= širilo), jih E/werbeck/ muči z dlakocepskimi diskvizicija= mi o 'resnični vrednosti' (ki jo imam deloma sam na vesti in dolgočasi z germanskimi pragozdovi, Hermannom Heruškim in z najogabnej širni staronemškimi etimologijami po - Adelun= gu, ki so vse napačne. Sicer pa pravi šef teh ljudi ni TTn Domnevno gre za "Očrte za kritiko nacionalne ekonomije". 246 E/werbeck/, temveč J/unge/, ki je bil v Bruslju; možakar zelo dobro uvideva, kaj se mora spremeniti, in bi lahko zelo veliko storil, ker jih vse obvlada in ima desetkrat več v glavi kot cela klika, a je preveč omahljiv in dela vedno nove projekte. Da ga nisem videl že skoraj 3 tedne - nikdar ni prišel in nikjer ga ni najti - je razlog, da je še tako malo doseženo. Brez njega je večina dremava in omahljiva. A z možakarji je treba imeti potrpljenje; naj= prej je treba spoditi Gruna, ki je dejansko direktno in indirektno vplival grozljivo uspavajoče, potem pa, ko se jim te fraze izbije iz glave, upam, da bom z možakarji kaj dosegel, kajti vsi se silno želijo poučiti o e k o n o m i j i . " ^ Že v odlomku, ki smo ga pravkar navedli, Engels ome= nja, kako je Grun željo delavcev po seznanjanju s politič= no ekonomijo gasil s po svoje interpretiranim Proudhonom. Pismo je nadaljeval takole: "Zdaj nekaj zabavnega. Proudhon ima v novi, še netiskani knjigi, ki jo Grün prevaja, veliki načrt, kako narediti denar iz nič in vse delavce pripelja= ti v nebeško kraljestvo. Nihče ni vedel, za kaj gre. G/run/ je bil zelo skrivnosten, a se je zelo postavljal s svojim kamnom modrosti. Obča napetost. Končno, prejšnji teden, je bil očka Eisermann pri mizarjih, jaz tudi, in stari gizda= lin je prišel s stvarjo skrajno naivno - skrivnostno posto= poma na dan. Gospod G/rün/ mu je zaupal celoten načrt. Zdaj poglejte veličino tega načrta odrešitve sveta: ni plus ni moins kot v Angliji že davno obstoječi in desetkrat bankro= tirani labour-bazars ali labour-markets, asociacije vseh obrtnikov vseh vej, velik depo, vsa dela, ki so jih prispe= vali associes, taksirana natanko po stroških surovin plus dela ter plačana z drugimi produkti asociacij, ki so taksi= rani prav tako. Kar se prispeva več, kot se porabi v asocia= ciji, naj se proda na svetovnem trgu, izkupiček izplača pro= ducentom. Na ta način, špekulira nabriti Proudhon, bodo on -rw 7 Engels Komunističnemu korespondentskemu komiteju, 16. september 1846, MEGA III/2, str. 34/5. 247 in njegovi associés obšli profit vmesnih trgovcev. Da bo s tem obšel tudi profit od svojega asociacijskega kapitala, da morata biti ta kapital in ta profit natanko tako velika kot kapital in profit vmesnih trgovcev, ki so jih obšli, da z desnico meče stran, kar levica prejema, na to ta brihtna glava ni mislila. Da njegovi delavci nikdar ne bodo mogli zbrati potrebnega kapitala, ker bi se sicer lah= ko prav tako dobro etablirali vsak zase, da ogromen riziko več kot odtehta morebiten prihranek stroškov, ki izhaja iz asociacije, da se celotna zgodba izteče v to, da se iz zdaj= šnjega sveta eskamotira profit, pusti pa vse producente pro= fita, da je ta zgodba resnična straubingerska idila, ki od vsega začetka izključuje vso veliko industrijo, gradbeniš= ko obrt, poljedeljstvo itd., da bi nosili samo izgube bur= žujev, ne da bi delili njihove dobičke, vse to in sto dru= gih ugo* rov, ki ležijo na dlani, pozabi osrečen s svojo plavzibilno iluzijo. Zgodba, da bi se človek obesil. Dru= žinski ata Grün seveda verjame novi rešitvi in se v duhu že vidi na čelu asociacije 2o ooo ouvriers (začeti je tre= ba takoj na veliko), pri čemer bo vsa njegova družina se= veda imela zastonj hrano, obleko in stanovanje. Naš Proudh/on/ pa bo sebe in vse francoske socialiste in komuniste za vse večne čase blamiral pred buržoaznimi ekonomisti, če bo pri= šel s tem na dan. Od tod one solze, ono polemiziranje pro= ti revoluciji,^ ker je imel in petto miroljuben lek. Pr/= /oudhon/ je prav takšen kot John Watts. Ta stremi za tem, da bi svojemu disrespektabilnemu ateizmu navkljub postal respektabel pri buržoaziji; Pr/oudhon/ poskuša vse, da bi kljub svoji polemiki proti ekonomistom postal velik, pripo= znani ekonomist. Takšni so sektaši. Pri tem pa še tako sta= ra zgodba!"6o) 5%ngels aludira na Proudhonovo stališče v pismu Marxu dne 17. maja 1846, v katerem Proudhon polemizira proti Marxove= mu izrazu "moment de l'action" (MEGA III/2, str. 7), češ da revolucionarne akcije ni treba imeti za sredstvo družbe= ne reforme ("nous ne devons point poser 1'action révolutio= nnaire comme moyen de réforme sociale") (MEGA III/2, str. 205-6;. 6 0 MEGA2 III/2, str. 35/6. 248 Dva dni kasneje je Engels spet pisal Marxu in se zno= va dotaknil Proudhona: "Proudhonu sem v poslovnem pismu de= jansko storil v nebo vpijočo krivico. Ker v tem zadnjem pismu ni prostora, moram to tukaj redresirati. Mislil sem namreč, da je napravil majhno neumnost, neumnost v mejah •umnosti. Včeraj smo o tej stvari še enkrat in obsežno dis= kutirali, in tedaj sem spoznal, da je ta nova neumnost de= jasnko neumnost brez vseh meja. Zamisli si: Proletarci mo= rajo prihraniti majhne akcije. S tem se (z manj kot lo - 2o ooo delavci seveda sploh ne začenjajo) najprej zgradi en ali več ateliers za eno ali več obrti, tam zapo= sli del akcionarjev ter proda produkte 1) po cenah surovin plus dela akcionarjem (ki jim tako ni treba plačati profi= ta), 2) morebiten presežek pa po tekočih cenah na svetov= nem trgu. V meri, v kateri se kapital družbe povečuje s tistimi, ki na novo pristopajo, oziroma z novimi prihranki starih akcionarjev, ga uporabljajo za naložbe v nove ate= liers in tovarne in tako dalje in tako naprej, dokler ne bodo - vsi proletarci zaposleni, vse produktivne sile, ki se nahajajo v deželi, pokupljene in s tem vse kapitalije, ki se nahajajo v rokah buržoazije, izgubile moč, da koman= dirajo delu in prinašajo profit! Tako se potem odpravi ka= pital, s tem ko se 'najde neko instanco, v kateri kapital, tj. obrestništvo' (pogrunjenje nekdanjega droit d'aubaine, prinešenega nekoliko bolj na svetlo) 'tako rekoč izgine'. Gotovo vidiš, kako se v tem stavku, ki ga je očka Eisermann neštetokrat ponovil, ki se ga je torej na pamet naučil od Gruna, še jasno svetlikajo skozi prvotne Proudhonove flos= kule. Ti ljudje so se namerili, da bodo s proletarskimi prihranki in z odpovedjo profitu in obrestim od svojega ka= pitala nič več in nič manj kot pokupili zaenkrat celo Fran= cijo, kasneje pa morda tudi ostali svet. Ali so si takšen famozen načrt že kdaj izmislili in ali ni mnogo preproste= je, če se že hoče izvesti takšen tour de force, da se raje 249 takoj začne kovati petake iz mesečeve srebrnine. In ti ne= umni delavci tu, na Nemce mislim, verjamejo v ta drek, ti delavci, ki jim ne ostane v žepu niti šest sujev, da bi zvečer, ko se zberejo, zavili h kakemu marchand de vins, hočejo s svojimi prihranki kupiti toute la belle France. Ob teh kolosalnih accapareurs so Rotschild in konzorti pra= vi šušmarji. Da bi okoli padel. Grün je te možakarje tako zasvinjal, da jim več pove najneumnejša fraza kot najeno= stavnejše dejstvo, ki služi za ekonomski argument. Da se je treba proti taki barbarski neumnosti še tolči, je pač nizkotno. Treba pa je imeti potrpljenje in jaz teh moža= karjev ne bom izpustil iz rok, dokler ne pobijem Grüna in ne iztreznim njihovih omamljenih glav."^ Seveda ne gre za nobena "čista" teoretska vprašanja, čeprav so opisane Proudhonove ideje tudi teoretsko gledano "neumnosti". Gre za to, da na teoretskih napakah in nesmis= lih ni mogoče graditi revolucionarnega gibanja. Najbolj usodni za revolucionarno gibanje pa so elementarni ekonom= fi? ) * ski nesporazumi. Zato lahko velja za bistveno točko Marxo= ve kritike Proudhonovih "ekonomskih protislovij" stavek, ki ga je zapisal v konceptu "Bede filozofije": da je Proud= hon "nezmožen razumeti revolucionarno gibanje" . Pozitiv= na vsebina kritike Proudhona in s tem razumevanja in samo= razumevanja revolucionarnega gibanja pa je formuliranje, bi; MEGA^ HI/2, str. 4-3/4. 62) Tako je Marx označil proudhonizem v spisu "H kritiki politične ekonomije", v katerem je - po lastni oceni - šele "pokončal proudhonizem v korenini" (pismo Engelsu, 22. julij 1859, MEW 29, str. 463): "Gospodu Proudhonu in njegovi šoli pa ostane pridržano, da resnobno pridigajo degradacijo de= narja in vnebohod blaga kot jedro socializma in s tem razve= zujejo socializem v elementarni nesporazum o nujni zvezi med blagom in denarjem. " (MEW 13, str, 68/9). Če nikjer drugje, postane v tej zvezi razviden bistven pomen Marxove analize blaga za revolucionarno izgrajevanje socializmaj kritika politične ekonomije je vseskozi tudi kritika socializma. 6 5 MEGA 1/6, str. 622. 250 nadaljnje oblikovanje kritike politične ekonomije - to, kritika politične ekonomije, je namreč edini marksistični pristop k reševanju ekonomskih, za revolucionarno gibanje tako temeljnih vprašanj (in po tem ostalih), ne pa kakšna "marksistična politična ekonomija", "politična ekonomija socializma" ipd. "Politična ekonomija socializma" so v najboljšem primeru socialistični ricardovci. (Zato ni na= ključje, da so v "Bedi filozofije" obsežne pasaže posveče= ne prav kritiki Bray a.) ̂ T o je treba poudariti kljub temu, oziroma prav zato, ker v "Bedi filozofije" politična ekono= mija v dobršni meri nastopa kot pozicija kritike ("filozof= skega nesmisla", "fraz" - kot bi rekel Engels), obenem ko je tudi že sama kritizirana.^^ Zahteve revolucionarnega gibanja so torej silile Marxa in Engelsa, da se spoprimeta (tudi) z ekonomskimi vprašanji. Znanstveno, teoretsko reševanje teh vprašanj je bilo argu= mentacija pri reševanju političnih vprašanj, se pravi vpra= šanj političnega gibanja in boja. Spoprijem z ekonomijo se je odvijal na več načinov. Kritika Proudhona je bil spoprijem s "socialistično ekonomijo". "Beda filozofije" ostaja, poleg ohranjene ko= respondence, dokument tega boja, ker je Engelsov rokopis o Proudhonovi "Filozofiji bede" izgubljen.6^ Na drugi stra= ni se je bilo treba spopasti z "ekonomsko nedolžnostjo" (Marx) ^ "Tudi jaz mislim, da se Pr/oudhon/ova asociacija izteka v Brayev načrt. Čisto sem pozabil na dobrega Braya." (En= gels Marxu, 15. januarja 1847, MEGA III/2, str. 82.) - Marxo= vo kritiko Braya glej v "Bedi filozofije", MEID II, str. 439-447. 6 5 Prim. Marx Engelsu, 25. februarja 1859: "/.../ kajti v spisu proti Proudhonu sem sam prevzel Ricardovo teorijo." (MEW 29, str. 4o4.) - Prim, tudi Marx Engelsu, 26. novembra 1869, kjer Marx piše, kako se je v "Bedi filozofije", "kjer sem še v celoti akceptiral Ric/ardovo/ teorijo rente, že spoprijel z napačnim na njej, celo z njegovega (R/icard/o= vega) stališča." (MEW 32, str. 4ol.) fifi Nanj lahko sklepamo iz Engelsovega pisma Marxu iz sredi= ne novembra do decembra 1846: "Piši mi, če hočeš Proudhonovo 251 dela opozicijskega gibanja. V tej zvezi velja omeniti, če nič drugega, značilno mesto iz Engelsove kritike Karla Heinzena: "Gospod Heinzen si umišlja, da je komunizem neka doktrina, ki izhaja iz nekega določenega teoretskega prin= cipa kot jedra in izpeljuje iz tega nadaljnje konsekvence. Gospod Heinzen se hudo moti. Komunizem ni nikaka doktri= na, temveč gibanje? ne izhaja iz principov, temveč iz dej= stev. Komunisti nimajo za predpostavko te ali one filozo= fije, temveč celotno dosedanjo zgodovino in posebej njene sedanje dejstvene rezultate v civiliziranih deželah. Komu= nizem je izšel iz velike industrije in njenih nasledkov, iz vzpostavitve svetovnega trga, iz sproščene konkurence, ki je bila s tem dana, iz vse silovitejših in vse občejših trgovskih kriz, ki so že zdaj postale popolne krize svetov= nega trga, iz poroditve proletariata in koncentracije ka= pitala, iz razrednega boja med proletariatom in buržoazijo, ki je sledil iz tega. Komunizem, kolikor je teoretski, je teoretski izraz položaja proletariata v tem boju in teoret= ski povzetek pogojev osvoboditve proletariata. - Gospod Heinzen bo zdaj pač uvidel, da mora pri presojanju komuniz= ma storiti kaj več, kot da gleda njegovo jedro kar v odpra= vi privatne lastnine; da bi bolje storil, če bi preštudiral kaj nacionalne ekonomije, kot da tja v tri dni čveka o od= pravi privatne lastnine; da ne more vedeti o posledicah odprave privatne lastnine niti najosnovnejšega, če ne poz= na tudi njenih pogojev."^ knjigo, ki je slaba, izkoristiti za svojo knjigo /"Kritika politike in nacionalne ekonomije" : Marx se tedaj očitno še ni odločil za "Bedo filozofije"/, ti bom poslal svoje zelo izčrpne ekscerpte. Ni vredna 15 frankov, kolikor sta= ne." (MEGA III/2, str. 69.) - Ali je Marx imel v rokah te Engelsove ekscerpte, ni znano, gotovo pa je, da je v pole= miki proti Proudhonu uporabil dognanja, do katerih sta pri= šla skupaj z Engelsom pri pisanju "Nemške ideologije", za katero takrat nista našla založnika. Na neohranjeno Marxovo pismo odgovarja Engels 15. januarja 1847:"Da lahko, kar se mene tiče, anticipiraš iz najine publikacije vse, kar ho= češ, se razume samo po sebi." (MEGA IIl/2, str. 82.) 67MEW str. 521/2. 252 Nadalje je šlo za spopad z buržoazno ekonomijo. Sem spada kritika Lista, prav tako pa Engelsovo poročanje o ekonomskem kongresu o vprašanjih svobodne trgovine sep= tembra 184-7 v Bruslju. V prej citiranem Engelsovem pismu Marxu smo videli, kako je Engels oponesel Proudhonu, da si prizadeva za priznanje pri uradnih meščanskih ekono= mistih.^ V omenjenem poročanju - gre za dva članka, ene= ga objavljenega v "Deutsche-Brüsseler Zeitung", drugega v "The Northern Star" - Engels (z rahlim "priokusom" samo= 59") osvobajanja) sklati zvezde mescanske znanosti na realna tla, zbije akademske in profesorske veličine na njihovo dejansko velikost. K osvobajanju delavskega razreda spada tudi to. Engelsu se niti ne zdi vredno, da bi povzemal vse referate in diskusije teh učenjakov, pravi, da tega ali onega navaja samo zaradi reda, kaj več pa ne, ker se mu zdi škoda izgubljati besede. Zato pa, nasprotno, v članku za angleški časopis, izčrpno poroča o diskusiji Georga Weertha in jo obsežno reproducirá, medtem ko je uradne ko= rifeje odpravil s po nekaj stavki. Weerth je, v nasprotju s temi ekonomisti, ki so govorili v interesu in za intere» se tega ali onega nacionalnega kapitala oziroma frakcije kapitala - na kar Engels seveda ne pozablja pokazati: če Zanimivo je, da se ta očitek Proudhonu pojavi mnogo kasne» je pri Marxu: "Po eni strani je znal Proudhon pri svojih na» padih proti oficialnim ekonomistom, denimo Dunoyerju, članu akademije Blanquiju in celi kliki okrog 'Journal des Econo- mistes', laskati njihovemu samoljubju, medtem ko je istočas» no grobo psoval utopične socialiste in ekonomiste, ki jih Marx ceni kot predhodnike modernega socializma." (MEW 19, str. 229.) »že od vsega začetka nismo imeli nikakršnega posebnega rešpekta pred temi mojstri znanosti, katerih poglavitna zna= nost je v tem, da kar naprej z največjim dušnim mirom naspro» tujej o drug drugemu in sebi samim. Vendar priznavamo, da nas je ta kongres oropal še zadnjega kančka rešpekta, ki bi ga morda še lahko imeli pred tistimi, katerih spisi in govori so nam bili manj znani. Priznamo, da smo bili osup= li, da smo morali poslušati takšne plitkosti in plehkosti, takšne celemu svetu znane trivialnosti." (MEGA 1/6, str. 561.) 253 izpod levje kože "znanstvenega interesa" že ne moli kak parkelj dejanskih materialnih interesov sam po sebi, to kožo malo pridvigne -, nastopil v interesu delavskega razreda. To je bilo, "na tako visokem zborovanju", "nekaj nezaslišanega".^ Weerthu sicer niso vzeli besede, zato pa je Marxu niso dali. Engels pove seveda tudi to, ' da bi razkrinkal institucionalni okvir in metode, s kateri= mi meščanska znanost vlada, brez katerih ne more praktično eksistirati in jih zato skrbno priktiva - kot da jih ni, nx) članku pa priloži "nekaj izvlečkov" iz Marxovega govora. ' G. Weerth je v pismu bratu Wilhelmu, sicer župniku, 27. septembra 1847 obsežno poročal o tem kongresu in o svojem nastopu. Pravi, da se je odločil, da bo zaprosil za bese= do, zato, ker tega ni hotel nihče drug od "naših privržen« cev" (gl. k temu op. 8o), in sicer iz enega bistvenega raz= loga: "Dva dneva sta torej pretekla, ne da bi kak govornik obravnaval vprašanje svobodne trgovine s socialnega stali« šča." (G. Weerth: "Vergessene Texte", Bd. I, str. 93.) Obravnavati ekonomska vprašanja s "socialnega stališča" pa je bilo za Weertha le eno: "nastopiti za delavce" (prav tam, str. 95). Z drugimi besedami: kritika politične ekono« mije. Ugibamo lahko, ali je Weerth v noči pred svojim na= stopom, že po polnoči vrgel iz postelje Engelsa aliMarxa (:"nekega znanca, ki zelo tekoče piše francosko") - obadva sta bila v Bruslju in obadva sta dobro obvladala francošči« no - ali koga tretjega, da bi mu "diktiral govor", da bi mu ga pomagal napisati v francoščini (: "Približno ob treh zjutraj sva bila gotova." - gl. prav tam, str. 93«) - Pre« učiti hi bilo treba, kakšna je bila dejanska Weerthova vloga na začetkih Marxovega in Engelsovega oblikovanja kri« tike politične ekonomije. Iz korespondence in ostalega gra« diva sledi, da je Weerth ekonomijo in ekonomsko literaturo dokaj dobro poznal. Weerthov govor v Bruslju je objavljen v "Vergessene Texte", Bd. I, str. 287-29o. 71 Prav tam, str. 95. 72 »Dr> Marx, iz Bruslja, ki ga poznate kot zdaleč najbolj talentiranega predstavnika nemške demokracije, je tudi zah« teval besedo. Pripravil je govor, ki bi, Če bi ga imel, 'kongresnikom' onemogočil, da bi glasovali o danem vpraša« nju. A po nasprotovanju g. Weertha so postali previdni. Od« ločili so se, da ne bodo pustili govoriti nikomur, v pra« vovernost katerega niso bili povsem prepričani." (MEGA 1/6, str. 57o.) "Speech of Dr. Marx on Protection, Free Trade, and the 254 Naposled gre za Marxove in Engelsove nastope pred de= lavci, za njuna predavanja v Londonskem delavskem izobra= ževalnem društvu in v bruseljskem Nemškem delavskem društvu. V tem zadnjem je imel Marx znana predavanja o mezdnem delu in kapitalu. Iz zapisnikov londonskega delavskega izobraže= valnega društva pa vidimo, da je Engels 3o. novembra 184-7 predaval o odkritju Amerike, pri čemer je nakazal ekonomske posledice tega odkritja, predvsem oblikovanje svetovenga trga in revolucijo v produkcijskih sredstvih (strojna pro= dukcija), ter z njimi povezano razredno polariziranje dru= žbe in zaostritev razrednega boja. ̂ 7. decembra 184-7 pa je v protokolu tega društva zapisano: "Državljan Engels ima predavanje, v katerem dokazuje, da samo hiperprodukci= ja prikliče trgovske krize in da so borze glavni biroji, 75) kjer delajo proletarce." V teh zadnjih točkah so bili nakazani v glavnem javni nastopi obeh klasikov, ki imajo bolj ali manj jasno ekonom= sko vsebino. Da bi se izognili enostranosti, je treba doda= ti, kar se sicer razume, da za temi javnimi nastopi živi nenehno in velikansko študijsko delo, posvečeno predvsem kritičnemu obdelovanju politične ekonomije, a tudi množici drugih vprašanj, ki ga lahko iz ohranjenih zapiskov in iz= piskov samo približno rekonstruiramo. Na drugi strani pa seveda ostaja vprašanje, kako ta študij in tedanja pozi= cija kritike politične ekonomije deluje v siceršnjih Marxo= vih in Engelsovih literarnih in govorniških nastopih. Working Classes" (MEGA 1/6, str. 428-431). - Zanimivo je, da so na listu, na katerem so napisane Marxove teze za ta govor ("Protektionisten", prav tam, str. 427), tudi Engel= sove karikature: spet lahko sklepamo na njuno neposredno sodelovanje. 74 MEGA 1/6, str. 637-9. - Za nas je še posebej zanimivo, kaj pravi Engels v tem predavnaju o Avstriji: "Avstrija, evropska Kitajska, edina dežela, katere notranjih ustanov ni pretresla francoska revolucija in ki ji celo Napoleon ni mogel priti do živega, pred paro ne vzdrži" itn. (Prav tam, str. 638.) 75 Prav tam, str. 64o. 76 Tako je izgubljena Engelsova "Zgodovina angleške družbe" -gl. naslednjo opombo. 255 Ker sta Marx in Engels formulirala kritiko politične ekonomije kot znanstveno teorijo razrednega boja, kot meto= do analize pogojev, oblik, metod in ciljev revolucionarne» ga boja delavskega razreda, ne preseneča, ampak je logično, da je zadnji spis tega predrevolucijskega obdobja že tudi prvi spis revolucije: "Komunistični manifest". ' ^ Kliem, eden od Engelsovih biografov, označuje zadnja le= ta pred revolucijo, predvsem 1847, kot oblikovanje "marksi= stičnega programa revolucije", ter piše: "Friedrich Engels je že 1843, Karl Marx 1844, pisal o bližnji revoluciji. Ven= dar sta se lahko oba prijatelja lotila izdelovanja politič= nih smernic za revolucijo, ki se je naznanjala, šele od le= ta 1846 sem, potem ko so bili ustvarjeni temelji dialektič= nega in historičnega materializma. Do 1848 sta v osnovi dognala potek pričakovanega prevrata, prav tako strategijo in taktiko, ki sta morali izhajati iz tega. Marx je pri tem dospel do teh rezultatov bistveno s študijem velike fran= coske revolucije, posebno zgodovine nacionalnega konventa, kot poroča v svojih spominih Heinrich Bürgers. Engels je, nasprotno, še naprej sledil tisti poti analize politične ekonomije in ekonomskih razmer, ki jo ê ubral v svojem 'Položaju delavskega razreda v Angliji', ter v svoji 'Zgo= dovini angleške družbe' povzel ustrezne posplošitve. Žal se je to delo 1849 v Kölnu izgubilo, tako da lahko rekon= struiramo posameznosti samo iz drugih Engelsovih izjav iz istega časa." (Friedrich Engels, Dokumente etc.", str. 18o.) V tej Kliemovi oceni izpade iz razmišljanja ves "ekonomski kompleks", kolikor ni vezan na Engelsove "angleške študije". Bistven nesporazum pa se izrazi v stališču, da je moral biti najprej "ustvarjen" (teološki in kulturniški, skratka farški termin) "dialektični in historični materializem" (= stalinistična sintagma), da bi se lahko nato začelo for= mirati "politične smernice za revolucijo". Kot da ni prav "dialektični in historični materializem" ena sama "smerni= ca" za revolucijo, kot da ni že sam revolucionaren?! V tej optiki, ki se ne more izkopati iz ideoloških spon stalini- stične kontrarevolucije, je marksizem nevtralen korpus, teoretsko truplo, ki se ga "aplicira" na to ali ono področ= je, tudi na revolucionarno gibanje. 256 CITIRANA LITERATURA Burkard, K.-J.: Thomas Hodgskins Kritik der politischen Oekonomie. SOAK-Verlag, Hannover 198o. Cornu, A.: Einleitung v Hess, M.: Philosophische und so= zialistische Schriften 1837-185o. Eine Auswahl. Akade= mie Verlag, Berlin 1961. Debenjak, B.: Friedrich Engels - zgodovina in odtujitev. Obzorja, Maribor 19812. Engels, F.: Notizen in Georg Adlers Buch "Die Geschichte der ersten Sozialpolitischen Arbeiterbewegung in Deu= tschland" - gl. Rokitjanskij, J. Grab, W.: Ein Mann der Marx Ideen gab. Droste Verlag, Düsseldorf 1979. Hess, M.: Philosophische und sozialistische Schriften 1837-185o. Eine Auswahl. Akademie Verlag, Berlin 1961. Kautsky, K.: Karl Marx's Oekonomische Lehren. Verlag J.H. W. Dietz, Stuttgart 18945. Kliem, M.: Friedrich Engels. Dokumente seines Lebens. Reclam, Leipzig 1977. Lenin, V.l.: Socinenija. Izdanie vtoroe. Leont'ev, L.A.: Engel's Skonomiöeskor ucenie marksizma. Izd. Mysl', Moskva 1965. Mao Zedong: Izabrana dela. Vojna biblioteka, Beograd 1957. Mao Zedong: Strategie Problems of China's Revolutionary War. Foreign Languages Press, Peking 1954. Marx, K.: Ueber Friedrich Lists Buch "Das nationale System der politischen Oekonomie. Beiträge zur Geschichte der Arbeiterbewegung, H. 3, Berlin 1972. Marx/Engels: Gesamtausgabe. Frankfurt und Moskau 1926-1933. (MEGA) Marx/Engels: Gesamtausgabe. Dietz Verlag, Berlin 1975 . (MEGA2) Marx/Engels: Izbrana dela v petih zvezkih. Cankarjeva zaloz= ba, Ljubljana 1967-1975. (MEID) 257 Marx/Engels: Werke. Dietz Verlag, Berlin 1958-1969. (MEW) Müller, W.: Das Verhältnis von Marx zu den sozialistischen Hicardianern. V: Unserer Partei einen Sieg erringen. Verlag Die Wirtschaft, Berlin 1978. Osier, J.-P.: Thomas Hodgskin. Une critique prolétarienne de l'économie politique. Maspero, Paris 1976. Rokitjanskij, J.: Engels' Notizen in Georg Adlers Buch "Die Geschichte der ersten Sozialpolitischen Arbeiter= bewegung in Deutschland". Marx-Engels-Jahrbuch 2, Dietz Verlag, Berlin 1979- Tito, J.B.: Vojna delà. Vojnoizdavacki zavod. Beograd 1978. 258 Rado Riha H.G. BACKHAUS: REKONSTRUKCIJA MARKOVE TEORIJE VREDNOSTI 1 Nekateri ključni problemi sodobnih marksističnih inter= pretacij "Kapitala" , 1. del Backhausov poskus rekonstrukcije Marxove vrednostne teorije predstavimo najlažje tako, da strnemo njegova dog= nanja v obliko naslednjega "silogizma": - osnovna značilnost izvirne podobe Marxove kritike politič= ne ekonomije je enotnost vrednostne teorije in denarne teo= rije? - izvirna enotnost vrednostne in denarne teorije je ostala vse do danes v bistvu nedojeta - ne le v meščanski interpre= taciji Marxa, ampak tudi znotraj samega "marksističnega ta= bora"5 - nezadostnosti, pomanjkljivosti in protislovnosti obstoje= čih marksističnih interpretacij Marxove vrednostne teorije v posebnem in njegove kritike politične ekonomije nasploh pa segajo navsezadnje tudi v "stvar samo" - to se pravi, v izvirno vsebinsko in metodološko podobo Marxove kritike po= litične ekonomije. Prvotne namere, da bi objavili prevod celotnega Backhauso= vega članka, ki izredno podrobno, pa tudi polemično, prika= zuje nekatere poglavitne tokove v sodobni marksistični recep= ciji Marxove in Engelsove kritike politične ekonomije, zaradi obsežnosti članka (okoli llo strani) ni bilo mogoče izpelja= ti. Zaradi informativnosti članka pa sem skušal prvotno na= mero deloma ohraniti tudi v pričujočem prikazu, tako da dalj= še odlomke povzemam bolj, kot se mi sicer zdi primerno. Ta povzemanja se od mojih interpretacijskih vposegov razlikuje= jo po gostejšem tipkopisu. Backhausov slog "prikaza skozi kritiko" pa je tudi povzročil, da sem pri povzemanju njegovih postavk presegel obseg recen= zi^e, kakršen je v navadi. Preizkus nekaterih postavk je nam= rec terjal, da vsaj v grobih orisih pridejo do besede tudi avtorji, s katerimi se Backhaus spoprijema. V sedanji obliki je prikaz Backhausove interpretacije poli= tične ekonomije zastavljen hkrati kot poskus, da dosedanje raziskovalno delo v zvezi z zgodovino nastanka in učinkova= nja Marxovih Očrtov oblikujem v začasne delovne hipoteze. 259 V tem "silogizmu" nimamo zdaj pred seboj le teoretske» ga "gibalnega načela" Backhausovega rekonstrukcijskega pod= vzema, ampak smo soočeni tudi z vso njegovo vprašljivostjo. V sodobni marksistični teoriji obstaja namreč cel niz argu= mentov, ki jih je mogoče z različno kritično oz. izključeval» no močjo uporabiti tako proti vsaki izmed "premis" kot pro= ti samemu "sklepu". Denimo, da je prvi stavek trditev, ki je v svoji obče= veljavnosti že brez vsake informacijske vrednosti, trditev, ki je tako abstraktna, da nanjo pristajajo avtorji s pov= sem različnimi teoretskimi in političnimi stališči (npr. Vygodskij, Reichelt, Haug). Dalje, da je, kot kaže drugi stavek, očitno nastopil še en teoretik, ki si implicitno pri= soja odkritje "pravega Marxa", vse druge interpretacije pa proglaša za napačne. In končno, da se v sklepu razgalja še en - če uporabimo izposojeno rečenico - slabo prikrit cilj "izbrisanja revolucionarnega značaja kritike politične eko» nomije". Backhausovo "gibalno načelo" postavljamo za izhodišče našega prikaza prav zaradi njegove vprašljivosti. Ne bomo skušali dokazovati, da je Backhausova analiza zanimiva za kritičen marksistični pretres ravno zaradi svoje vprašljivo» sti, ravno zaradi svojega nerazumevanja Marxa. Pač pa želi» mo skozi naše povzemanje in delno komentiranje njegovega članka nakazati, da je lahko konkretna povezanost obeh "pre= mis" in "sklepa", ki šele tvori specifično vsebino Backhau» sove analize, produktivna za teoretsko prisvojitev in prak» tično učinkovanje kritike politične ekonomije. Tudi zaradi tega, ker razkriva, kako in kdaj je "vprašljivost", to se Drugi„del prikaza bo objavljen v naslednji številki Vestni» ka IMŠ, posvečeni projektu METI. Verjetno ni treba poudariti, da obravnavam področje kritike politične ekonomije na način, za katerega sem strokovno us= posobljen - kot filozof. Bolj kot stroka me seveda za tak način obravnave upravičuje predmetno področje samo, vsaj v tisti zastavitvi, ki je lastna Marxu 260 pravi, odpiranje teoretskih vprašanj znotraj samega sklopa kritike politične ekonomije, znanstveno plodna - tudi zara= di tega torej, ker preprečuje teoretski dogmatizem, ki vpra= šanja, ki niso bila postavljena, obravnava kot že razrešena. Oglejmo si zdaj Backhausov "silogizem" podrobneje. Ca- prav se bomo pri tem ravnali po formalni razdelitvi na "pre= misi" in "sklep", bomo v našem prikazu seveda upoštevali njihovo vsebinsko povezanost, ki povzroča, da so dognanja druge "premise" in "sklepa" anticipirana že v zastavitvi prve. p Ad 1) Osnovo Backhausovega pristopa k problemom kriti= ke politične ekonomije predstavlja Marxova dialektična figu= ra podvojenost blaga v blago in denar, znana in že utečena obravnava blaga kot enotnosti nasprotujočih si določitev. Na tej osnovi zastavlja Backhaus svoje konceptualno izhodi= šče, da sta vrednost in denar "notranje prepletena", "notra= nje povezana", teoretski prikaz pa to povezanost razgrinja in sistematično razvija tako, da so različne funkcije denar= ja opredeljene skozi proces, ki razvija in določa samega se= be. Skratka, osrednjemu elementu Marxove kritike ekonomije, teoriji vrednosti dela, je po Backhausu lastna zahteva, da z "notranjo", z "logično" nujnostjo izpelje denar kot denar: "... temeljni pojmi vrednostne teorije /so/ razumljeni samo tedaj, če sami omogočajo razumevanje temeljnih denarno-teo= retskih pojmov. Vrednostna teorija je adekvatno interpreti= rana, če je blago dojeto tako, da se v procesu imanentnega samo-prehajanja postavlja kot denar" (Backhaus 1972, 133; lo7). Zato je mogoče Marxovo vrednostno teorijo v razčlenjenosti njenih družbenih, znanstvenoteoretskih, znotraj znanstvenih in metodoloških^ razsežnosti razumeti samo, če dojamemo in 2 Poleg obravnavanega članka cf. se naslednje Backhausove spise: Zur Dialektik der Wertform, v: Beitrage zur marxisti= sehen Erkenntnistheorie, hrsg. von A. Schmidt, Frankfurt/M 1969, (slov. prev.: K dialektiki vrednostne forme, v: Časo= pis za kritiko znanosti 13/14, Ljubljana 1976); Materialien zur Rekonstruktion der Marxschen Theorie, v: Gesellschaft, Beiträge zur Marxschen Theorie,1,3,11,Frankfurt/M 1974,75,78. ^ Backhaus misli s tem na znane probleme, kot so denimo, iz= peljava prehodnosti kapitalističnih produkcijskih razmerij, 261 ekspliciramo njen dvojni značaj: vrednostna teorija je kri= tična razgraditev "predmonetarnih vrednostnih teorij" , ta njena kritična vsebina pa se pokriva s pozitivno uteme= ljitvijo teorije denarja, z razvitjem "substancialne defi= nicije"^ denarja, ki je podlaga izpeljave njegovih zakonito» sti. razmerje med filozofijo in ekonomijo, med družboslovnim in naravoslovnim modelom znanstvene razlage, problem materia=^ listične dialektike in njenega znanstvenega statusa, različ= ne oblike, funkcije in zakonitosti denarja, problemi bančne politike itd. L\. "Predmonetarna vrednostna teorija" je Backhausova konstruk= cija, s katero označuje neko skupno značilnost "akademskih" (meščanskih) in velikega dela marksističnih teorij vredno= sti: da zatrjujejo veljavnost stavkov vrednostne teorije za realna menjalna razmerja naturalnega gospodarstva, struktu= ralno istovetnost zakonov "menjave" v predmonetarnem in mo= netarnem menjalnem gospodarstvu. "Vselinsko zelo heterogene in deloma celo kontrarne vredno= stne teorije so utemeljene na nekaj skupnih premisah, tako da jih lahko spoznamo za zgolj različne inačice nekega ze= lo specifičnega tipa vrednostne teorije. Tiho in nereflek= tirano predpostavljajo logično dopustnost postopka, da abstra= hiraš od denarnega zagrinjala'in da lahko rezultat te abst.rak= cije interpretiraš kot model fiktivne ali kot strukturg histo^ič= ga naturalnega gospodarstva in v zadnji instanci kot bistvo modernega denarnega gospodarstva. Naturalno-gospodarski pro= cesi veljajo kot bistvo' denarno-ekonomskih; naturalne go= spodarske kategorije opredeljujejo značaj denarno-ekonomskih: ne obstaja nikakršna načelna razlika med 'menjavo' in 'me= njalno vrednostjo' na eni strani in med 'nakup-prodaja' in 'cena-denar' na drugi strani. Logično razviti zakoni pred= monetarnih menjalnih dejanjv fiktivnem ali historičnem natu= ralnem gospodarstvu naj bi se ne razlikovali od 'zakonov' monetarno posredovanih menjalnih dejanj moderne denarne eko= nomije. (Backhaus 1978, 35). "substancialno definicijo" denarja razume Backhaus poj= movno določitev različnih funkcij denarja in bistvo njihove enotnosti. Gre torej za določitev, ki je za raven znanstve= nega mišljenja dovolj samoumevna. A prav v tej navidez samo= umevni opredelitvi bistva in temeljnih zakonov denarja kot pojavne oblike vrednosti oz. kot samemu sebi nasprotujočega predmeta - poenostavljeno rečeno, v opredelitvi bistva poja= va - je vsebovana novost fIarxovega postopka. Taksna oprede= Titev zahteva namreč, kot poudarja tudi Backhaus, povsem nov pojem teorije, nov tip konceptualizaci.je, ki bi pojasnila, 262 Neločljivo povezanost vrednostne in denarne teorije je tre= ba pri tem razumeti kot povezanost "imanentne" in pojavlja» joče se" mere vrednosti, oz. kot povezanost substance in forme vrednosti: "... vrednosti ni mogoče misliti kot za sebe eksistirajoče predmonetarne substance, ki se vnanje nanaša na nekaj tre= tjega, kar se imenuje denar. Vrednost ne obstaja onstran in neodvisno od svoje 'adekvatne' pojavne oblike" (Backhaus 1978, 38), od denarja. Marxova vrednostna teorija vsebuje tako naslednje pro= blemske sklope: 1. utemeljitev in razvoj vrednosti kot določitvenega razlo= ga menjalnega razmerja. Gre za tradicionalne probleme kvan= titativne vrednostne teorije; 2. kritiko predmonetarnih vrednostnih teorij; 3. utemeljitev svojstvene denarne teorije; 4. kritiko denarnih teorij, ki ustrezajo predmonetarni vred= nostni teoriji: aporije teh teorij izvirajo predvsem iz lo= čitve organično povezanih kategorij vrednosti in denarja. kako lahko Marx na ravni prikaza bistvene določitve izpelju= je takorekoč v apriorni obliki, hkrati pa njegov prikaz ni mogoč brez empiričnih raziskav npr. Tooka (cf. Backhaus 1975, 127/8). Kot primer marksistične predmonetarne vrednostne teorije na= vaja Backhaus E.V. Iljenkova, ki pravi: "Teoretske določitve vrednosti kot takšne je mogoče dobiti samo tako, da preiščemo objektivno ekonomsko dejanskost, ki lahko obstaja pred vsemi in zunaj ter neodvisno od vseh fe= nomenov, ki so kasneje nastali na njenem temelju. Ta elemen= tarna, objektivno-ekonomska dejanskost je obstajala dolgo pred nastopom kapitalizma in pred vsemi kategorijami, ki iz= ražajo njegovo strukturo. Ta dejanskost je neposredna menja= va blaga za blago"(E. Iljenkow, Die Logik_des Abstrakten und Konkreten im 'Kapital' von Marx, v: Beiträge zur marxisti= sehen Erkenntnistheorie, Frankfurt/M 1969, 124) Osnovna poanta Backhausovega argumentiranja proti predmone= tarnim vrednostnim teorijam je, da po svoji logični konstruk= ciji nujno vodijo v vulgarno-marksistično kritiko ideologije oz., ce njegov argument še razširimo, da v zadnji instanci slonijo na teoriji odraza. Cf. k temu stališče Vygodskega: "Dejansko predstavlja de= nar posebej markantno pojavno obliko blagovne vrednosti, saj je denar, denarna forma vrednosti, tudi najbolj razvita, ka= pitalizmu adekvatna oblika vrednosti. Potemtakem je denarna teorija neposredna posledica vrednostne teorije ... vredno= stne teorije, iz katere organično izrašča denarna teorija" (Vygodskij, Die "Grundrisse der Kritik der politischen Oko= nomie und ihr Platz im Kampf um die ökonomische Lehre der Arbeiterklasse /Očrti kritike politične ekonomije in njiho= vo mesto v boju za ekonomski nauk delavskega razreda/, v: Marx-Engels Jahrbuch 1, Berlin, Dietz Verlag 1978, 178, 18o) 263 Ker pa vrednost ni le "pojavljujoča se" vrednost, ampak tudi "procesirujoča" vrednost, je mogoče Marxovo vrednostno teorijo v ožjem smislu opredeliti tudi kot teorijo onstran ločitve na vrednostno, denarno in kapitalsko teorijo. Marxo= va vrednostna teorija prehaja meje med seboj izoliranih po= samičnih disciplin etablirane ekonomske znanosti bodisi aka= demskega bodisi marksistično-leninističnega značaja (18). Kolikor je zatrjevanje "notranje povezanosti" vredno= stne in denarne teorije samo druga formulacija teze, da je treba razumeti Marxovo vrednostno teorijo kot analizo vred= nostne forme, lahko uvrstimo Backhausa med tiste marksisti= čne interprete, ki vidijo prav v "formni analizi" nekakšno jedro specifičnosti Marxove kritike politične ekonomije. S precejšnjo prepričljivostjo se lahko pri tem skličejo na sa= mega Marxa, ki svari pred ekonomistično "brutalno zaintere= siranostjo za snov" ter v sklepnem delu prvega poglavja Ka= pitala I dovolj nedvoumno pove, v čem vidi "temeljno hibo" klasične politične ekonomije in novost svoje lastne analize. Reichelt je, denimo, skušal to novost Marxove problemske za= stavitve povzeti z vprašanjem, kaj se skriva v samih kate= gorijah politične ekonomije, kaj je svojevrstna vsebina eko= nomskih formnih določenosti, torej blagovne forme, denarne forme, kapitalske forme, forme profita, obresti itd. (Rei= chelt 197o, 16). Gre seveda za ponovitev in pretres Marxove= ga vprašanja, "... zakaj privzema ta vsebina takšno obliko. Zakaj se torej delo upodablja v vrednosti in mera dela s svojim časovnim trajanjem v velikosti vrednosti delovnega produkta" (Marx, Kapital I, Č 41-4¿, 4o), vprašanja torej, ki terja strogo teoretsko izpeljavo geneze teh različnih form. Backhausa pa lahko umestimo še v nek splošnejši okvir marksistične teorije: interpretacije, ki v različnih inači= cah zatrjujejo "paradigmatski" pomen analize vrednostne for= me za zgradbo Marxovega Kapitala, je mogoče uvrstiti v tisto veliko skupino marksističnih interpretacijskih podmen, za katero se je danes, vsaj v okviru "zahodnega marksizma" uve= 264 ljavil bolj ali manj posrečen izraz "logična interpretacija" Kapitala. Logična interpretacija pa sodi spet, če sledimo Backhausu, poleg "logično-historične" in "modelno-platoni= n stične" oz. "ekonomistične" razlage k trem poglavitnim in sorazmerno homogenim smerem sodobne marksistične recepci= je Marxove in Engelsove kritike politične ekonomije - dodaj= mo še, da razume Backhaus lastno branje Marxa kot neke vrste v v 8 kritično preseganje logične interpretacije. Backhausova klasifikacijska shema je nedvomno precej groba, tudi če jo razumemo samo kot začasno delovno sredstvo, ne pa že kot dognani rezultat. Nedorečeno ostaja tudi, ali in kako so tri izpostavljene smeri med seboj povezane. Zdi se, da Backhaus vsaj logične in logično-historične zasta= vitve ne jemlje toliko kot dveh samostojnih in ločenih mi= selnih tokov, ampak prej - kar se nam zdi ustrezneje - kot zunanje nasprotje notranjega protislovja ene same, tj. "lo= gične" interpretacije. A ne glede na vsa odprta vprašanja vsebinske razdela= nosti je tročlena shema glede na osnovni teoretski zalog vendarle sprejemljiva. Razdelitev namreč ni zastavljena kot poskus "objektivne" razvrstitve obstoječih marksističnih interpretacij, namera razvrščanja ni razmejevanje, ki bi za= n ' 0 razmerju med logično in logično-historično razlago bomo podrobneje^spregovorili v drugem delu prikaza. Za modelno- platonistično smer je po Backhausovem mnenju značilno, da * razlaga pojmovne operacije prvih treh poglavij Kapitala kot konstrukcijo modela enostavne blagovne produkcije, ki je na= to preko sukcesivne konkretizacije približan realnosti ka= pitalistične blagovne produkcije. "0 'ekonomistični' smeri lahko govorimo zato, ker se njeni zastopniki zanimajo zgolj za kvantitativne zastavitve pro= blemov, niso pa zmožni spoznati ekonomsko-teoretsko relevan= tnih problemov Marxove analize vrednostne forme" (Backhaus 1978, 32). o Dvojni značaj Marxove analize forme "je mogoče spoznati in razdelati edino na podlagi logične recepcije... Logično recepcijo Marxove analize kategorij je treba zato kritizi= rati samo kot interpretacijo, pri čemer ne smemo spregleda® ti, da je treba to interpretacijo obravnavati kot nujno pre= hodno stopnjo za bolj adekvatno dojetje'" Marxove teorije (Backhaus 1978, 43). Kritično analizo tega Backhausovega stališča bomo razvili v drugem delu prikaza. 265 gotavljalo homogenost lastni teoretski poziciji, ampak predvsem izstavitev pojmovne mreže "vnaprejšnjega razume= vanja", skozi katero mora danes še tako imanentna razlaga "stvari same", tj. Marxove kritike politične ekonomije. S tem pa je seveda poskus klasificiranja v lastni marksovski 9 poziciji že od vsega začetka od znotraj razgrajen. Del problemov, povezanih z Backhausovo shemo, bomo po= drobneje obravnavali pri prikazu njegove druge premise. Zaenkrat nas zanima samo vprašanje, po čem se odlikuje Backhausovo stališče v okviru logične interpretacije. Pou= darimo še enkrat, da je sama oznaka negotova, kakor je ne= gotovo tisto, kar označuje: razhajanja med posameznimi lo= gičnimi interpreti so tolikšna, da se zastavitve dejansko med seboj izključujejo. Če kljub temu vztrajamo pri tej ob= či opredelitvi, jo upravičujemo in razumemo na ozadju zna= nega Engelsovega vprašanja, kako je treba obravnavati zna= nost, ki meri na sistematično povzemanje celotnega komplek= sa ekonomske znanosti na, "... povezano razvitje zakonov meščanske produkcije in meščanske menjave" (Engels, MEW 13, 4-72 si). Na tej podlagi bi tvegali naslednjo grobo opredelitev: kar združuje tokova "logične interpretacije" - mlajšo ("neo-orto= doksnd') "čisto" logični in starejšo ("ortodoksno" f° logič« no-historično - je, da gre pri obeh za takšna raziskovanja problemov kritike politične ekonomije, ki niso odprta samo q ' Lahko bi rekli tudi drugače, da je namreč Backhausova razdelitev samo "subjektivni" izraz njegovega lastnega teoretskega zrenja. Ker pa opredeljuje znotraj te razdelit« ve tudi samega sebe, se mora torej njegovo teoretsko sta= lišče razlikovati od samega sebe. Opredelitev Backhausove« ga specifičnega mesta znotraj logične interpretacije mora zato nujno sovpadati z izstavitvijo "notranje razcepljeno« sti" njegovega teoretskega stališča, ki določa razdelitev marksističnih interpretacij kritike politične ekonomije. Izraza ortodoksija in neo-ortodoksija sta Backhausova. 266 za "strokovno-znanstveno", ekonomsko plat problemov, ampak tudi za, če lahko tako rečemo, problem povezanosti ekonom= skih problemov z dialektično metodo prikaza. Enostavno re= čeno, različnim smerem logične interpretacije je skupno, da11 bolj ali manj reflektirano sprejemajo eno izmed osnov= nih postavk dialektike, namreč postavko o posredovanosti vsebine in forme, predmeta in metode prikaza - ob tem mini= murnu lahko tudi že zaslutimo globino razhajanja. Konstruirana skupna osnova logičnih interpretacij slo= ni na dveh točkah. Soglasje vlada, prvič , glede tega, da Marx raziskuje meščansko družbo z vidika nastale strukture, Za teoretsko najpomembnejša predstavnika logično-histo= rične interpretacije šteje Backhaus W.F. Hauga in K. Holz= kampa. Dodajmo, da je ta interpretacijska smer tudi dominan= tna v vzhodnonemških in sovjetskih delih. Med logičnimi in= terpreti je danes poleg avtorjev kot so H. Reichelt, 0. Negt, A. Schmidt, gotovo najmočnejša skupina v Projekt Klassenana= lyse in Projekt Entwicklung des Marxschen Systems. Osrednja figura je tu J. Bischoff. Izdali so že šest interpretacij Kapitala: Gesellschaftliche Arbeit als Systembegriff, über wissenschaftliche Dialektik. Interpretation zum "Kapital" 1, Berlin 1973 /Družbeno delo kot sistemski pojem. 0 znanstve= ni dialektiki/ ; Das Kapital vom Geld. Interpretationen der verschiedenen Entwürfe. Interpretationen zum "Kapital" 2, Berlin 1973 /Poglavje o denarju, Interpretacija različnih osnutkov/? Zur Logik des Kapitals. Interpretationen zum _"Kapital" 3 /K logiki Kapitala/j Rinkleff, Frank: Theorien über die Grundrente. Grundeigentum und Grundrente im System der bürgerlichen Produktion. Interpretation zum "Kapital" 4, Berlin 1974 /Teorije o zemljiški renti. Zemljiška lastnina in zemljiška renta v sistemu meščanske produkcije/? Rubin, I.I. /Bessonow u.a.: Dialektik der Kategorien. Debatte in der UdSSR (1927-1929). Interpretationen zum "Kapital"5 /Dialektika kategorij. Razprava v SSSR (1927-1929)/? Der 4. Band des "Kapital"? Kommentar zu den "Theorien über den Mehrwert". Interpretati onen zum "Kapital" 6, Berlin 1975. Razen tega so izdali še obsežno delo "Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie. Kommentar", Hamburg 1978, ter ko= mentar Ekonomsko-filozofskih rokopisov in Nemške ideologije (Entfremdung un Arbeit, Hamburg 198o, Die "Deutsche Ideolo= gie", Kommentar, Hamburg 1981). Projekt Klassenanalyse tudi kontinuirano objavlja obravnave sodobnih marksističnih teoretikov (med drugim Korscha, Al= thusserja, Lukäcsa itd.). 267 da hoče prikazati "notranjo organizacijo" in "razvojni za= kon" kapitalističnega produkcijskega načina v njegovi raz= viti obliki. Marx se ukvarja v prvi vrsti s s i st emat i čnimi, ne pa z empiričnimi, faktičnimi predpostavkami svojega ob= jekta. Dominanten je tisti pomen ekonomskih kategorij, ki iz= haja iz njihovega medsebojnega odnosa v sistemu meščanske družbe, odkriti pa ga je mogoče samo s strogo pojmovnim de= lom. Konsenz glede pomenske vsebine "logičnega načina obrav= navanja" sloni tu na tem, da dajejo interpreti znotraj opo= zicije umni prikaz notranjih zakonitosti strukturirane celo= te vs. razumska dejavnost empiričnega raziskovanja izolira» nih posamičnih področij prednost umu. Tako razume Schmidt "kognitivno prednost logičnega", ki druži po njegovem mnenju Hegla in Marxa v nekem zelo širokem pomenu kot znamenje zavračanja utečenega senzualizma in brezpojnovnega empirizma, ki mu po= samična dejstva pomenijo tudi že tisto najkonkretnejše. Gre to= rej za znamenje emancipiranosti. miselnega procesa od slepega zrcaljenja "dejstev", za znamenje njegove relativne avtonom= nosti in nomotetične naravnanosti, (cf. Schmidt 1978 , 41 si.) Logične recepcije pa ne soglašajo le v tem, da je "... komajda mogoče zanikati, da je za Marxov argumentacij» ski sklop značilna določena naravnanost in strukturiranost in da mu pripada nekaj takega kot kvazi-logična nujnost. Marx ne deducira iz enega načela, pa vendar dojema red argumen= tov in določitev kot "logični razvoj'" (Backhaus 1978, lo2)f ampak soglašajo tudi v negativni opredelitvi. Da namreč kon= kluzivni niz argumentov, kategorialnih določil in izpeljav V tem kontekstu se nam zdi potrebno opozoriti še na neko Backhausovo pripombo. Če se je dandanes že ustalil topos, da je kritična teorija družbe zanemarila razsežnost kritike politične ekonomije v Marxovi teoriji, nas Backhaus spomi= nja na to, da je že 1. 1965 skušala delovna skupina v socio= loškem seminarju Th.W. Adorna ob problemih pojma drža= ve, vrednostne forme in dialektične metode Marxove kritike ekonomije razviti novo, "logično" branje Marxovih spisov, zlasti Kapitala. "Novo branje Kapitala je nastalo v okrožju Frankfurtske šole in se ima zahvaliti predvsem frankfurtski kritiki teorije odraza, dialektike narave in teorema baza/ nadstavba" (Backhaus 1978, 25). 268 v Kapitalu - "specifična logična oblika 'dojemajočega spoz= nanja'" (Zeleni) pri Marxu - ni zvedljiv ne na nomološko-de= duktivni ne na analitično-eksplikativni postopek pojasnit= ve: "... če označujejo Marxove izpeljave v Kapitalu kot 'logič= ne', tedaj ne morejo meniti zgolj logično-analitične, for= malnologicne miselne figure" (Holzkamp 197̂ -j 24), "Marx svojega znanstvenega sistema politične ekonomije ni= kakor ne gradi s pomočjo aksiomatske metode, ampak z upora= bo nove dialektične ... materialistično razumljene izpelja= ve... Marx podaja razvoj vrednostnih form kot izraz določe= ne nujnosti... Da tu ne gre za Kantovo analitično nujnost je vidno na prvi pogled. Da tu tudi ne gre za Heglovo dia= lektično nujnost imanentnega razvoja pojmov in miselnih ob= lik" je teza, ki jo Zeleni dokazuje. Kljub temu pa je Heg= lova filozofija prva oblika novega "logičnega konkluzivnega odnosa"m ki ne "... izvira iz specifične lastnosti spozna= vajočega subjekta, prav tako tudi ni aksiomatsko-matematič= ni posledični odnos; vse prej je miselna predstavitev struk= ture samega predmeta; miselni izraz objektivno eksistirajo= če nujnosti, pri čemer je ta 'nujnost' na novo dojeta v po= menu procesirajoče-protislovne koncepcije substance kot samorazvoja" (Zeleny 1962, 77, 79, 96). Ob tem splošnem in dovolj navezujočem interpretativnem okvi= ru logične interpretacije pa ostajajo vsa vprašanja njene konkretne vsebine sporna. Še zdaleč ni pojasnjeno, kakšna je materialistična struktura logičnega razvitja (nevarnost padca v neo-idealizem), kaj je pravzaprav njegov "svojevrst= ni" predmet (kapitalistične ali predkapitalistične katego = rije), kako je treba dojeti izvor in veljavnost dialektičnih kategorij (problem razmerja med "empiričnimi", zgodovinski= mi dejstvi in med kvazi-transcendentalnimi miselnimi figura= mi). Nekoliko natančneje lahko prikažemo tok logične inter= pretacije s pomočjo Backhausovih opredelitev, upoštevajoč pri tem, da veljajo njegova izvajanja za njeno "čisto" obli= ko. Torej, gre za tista marksistična raziskovanja kritike politične ekonomije, ki nahajajo - na bolj ali manj ekspli= ciranem ozadju Heglove Znanosti logike - svoj konceptualni dispozitiv v Marxovih Očrtih in v prvem poglavju Kapitala I, 269 izvajajoč od tod postavko, da ^e Marxovo dialektično "poj= movno razvitje" kategorij določujoče in odločujoče za vse= bino in notranji ustroj Marxove kritike politične ekonomije Argumentacijski sklop Kapitala, kot ga zgledno reprezenti= rajo "zakoni" in "definicije", vsebovani v razvojnem nizu blago-denar-kapital, je mogoče po tej postavki zapopasti samo kot dialektično logično izpeljavo iz blagovne oz. vred nostne forme kot "klicne", "elementarne" forme. Tako, kot je postavitev izhodiščnih kategorij rezultat logične anali= ze v meščanskih družbah veljavnih kategorij -^ne pa reziil= tat zgodovinskega raziskovanja predhodnih družbenih forma= cij - tako je tudi splet temeljnih in izpeljanih kategorial nih določil docela logične narave: "ne bo se mogoče še nada lje izmikati ugotovitvi, da so bile definicije bistva in 'zakoni', implicirani v kategorijah Kapitala, izpeljani lo= gično, nikakor pa ne logično-historično... nikjer v Očrtih ni najti zgodovinskega materiala, da, celo iz^preiskovanja kapitalističnih razmerij pridobljenega empiričnega materia= la ne, ki bi lahko utemeljeval konstrukcijo zakonov in re= alnih definicij" (Backhaus 1978, lo2/lo3), (.podčrtal KK). Vendar pa na podlagi teh stavkov še ne moremo potegni= ti sklepa, da "čista" logična interpretacija ne priznava konstitutivne vloge realne zgodovinske prakse za Marxov dialektični prikaz. Navsezadnje je tudi za Backhausa pravi smisel dialektične kritike ekonomskih kategorij v izposta= vitvi tistih družbenih pogojev, ki nujno proizvajajo eksi= stenco vrednostne forme (cf. Backhaus 1969, 14o), tudi zanj je torej merodajna Marxova ugotovitev, da je v blagu anali= ziran "specifično družbeni, nikakor absolutni značaj meščan ske produkcije". Za logično interpretacijo je značilno samo da vzame znano prispodobo o anatomiji človeka kot ključu za anatomijo opice kot koncept, da skuša torej dosledno iz= hajati iz Marxovega spoznanja: objektivno spoznanje pretek= losti in prihodnosti je mogoče le na podlagi kritičnega 12 spoznanja, tj., samospoznanja sedanjosti. Gre za paradoks -i p V tem smislu razumemo Marxove znane besede: "Krščanska religija je bila sposobna pomagati do objektivnega razume= vanja prejšnjih mitologij sele potem, ko je bila do neke me re, tako rekoč dynamei končana njena samokritika. Tako ̂ e bila buržoazna ekonomija zmožna razumeti fevdalno, antično, orientalsko družbo šele potem, ko se je pričela samokritika buržoazne družbe" (HEID IV, 4o). 270 da doseže Marx ne le konkretnost, ampak realnost zgodovine ravno po logično-konstruktivni poti (cf. Schmidt 1978^, 57), za to, da mora biti pojem kapitala že predpostavljen, da bi bil možen oris historičnega razvoja kapitalističnih produk» cijskih razmerij - tistih razmerij, ki so hkrati edini te» melj za formulacijo kategorialnega prikaza "pojma kapitala" (cf. Reichelt 1973^» 134). Skratka, logična interpretacija je zastavljena tako, da skuša zgodovinsko in praktično raz» sežnost kritike politične ekonomije izpeljati kot nujen fa= cit logičnega ustroja materialističnega teoretskega prika= za.1^ Takšni zastavitvi bomo zato le stežka spodbijali njen marksovski značaj - vprašanje pa je, kako logična interpre= tacija to zastavitev realizira. Kako uspe npr. dokazati ti= sto, kar se zdi Reicheltu docela neproblematično: da je nam= reč "dialektična oblika prikaza hkrati ustrezna oblika prikaza tistega gibanja, ki jo zgodovinsko proizvede" (136). Kako uspe torej razložiti Marxovo sintagmo "idealni izraz dejanskega gibanja", ne da bi pri tem padla na raven teori» je odraza. Morda najbolj zgoščen in nazoren opis postopka "logič» ne interpretacije" lahko najdemo pri Haugu, ki sodi sicer sam med logično-historične interprete. Kritika politične 13 T Za Schmidta je specifikum metode zrelega Marxa v tem, "da si zagotovi rušilno moč historične dialektike po logič= ni poti ... zgodovina ni vpeljana v sistem vnanje-svetovno» nazorsko, ampak je (vsaj po zamisli) strogo izpeljana iz njegovih premis" (Schmidt 1978 , 72). Schmidt zatrjuje si= cer razkorak med "empirično zgodovino" in imanentnim "prika= zom" kategorij (56), ujemanje logičnega in historičnega je go njegovem mogoče samo "na zelo posreden način" (58), pri čemer je pravilno razumetje logične metode nujen pogoj spo= znanja, da je tudi metoda, ki najbolje ustreza zgodovinske» mu poteku (74). Vendar tega pogoja sam ne uresniči: ob kon» cu svoje preiskave "Zgodovina in struktura" poda sicer for» mulo za dojetje dialektike v delu zrelega Marxa - formulo o "negativni enotnosti strukturalne in historične metode" - hkrati pa prizna, da je ta formula prav v svojem temeljnem momentu "negativnosti" še nerazdelana (136). 271 ekonomije je po njegovem mnenju zgrajena tako, da izhaja sleherni njenih pojmov iz konstitutivnih oz. iz "najeno= stavnejših gradbenih delov". Do teh momentov - natančneje, do blagovne oz. do enostavne vrednostne forme - pride kriti= ka politične ekonomije s pomočjo posebnega postopka "ana= lize kot razrešitve". Pri tej obliki analize gre za preob= likovanje "prvotne materije", to se pravi tistih vselej že danih predznanstvenih, "zmedenih" ali "napačnih" pred= stav (o delovanju meščanske družbe) v znanstveni pojem. Ta znanstveni pojem dojame "notranji ustroj" pojmljenega in daje vpogled v "nujno jedro" predmeta spoznanja: "analiza pomeni tu ločevanje sprva združenega, razločevanje, razrešitev nejasnega sklopa z namenom omogočiti izolirano opazovanje tega, kar je izvito iz svoje prve zapredenosti" (Haug 198o, 114). Postopek analitične razrešitve izpostavi tako logično- elementarni moment, ki pa je hkrati tudi tisto genetično prvo: je klicna oblika, iz katere je mogoče z odkritjem razvojnega zakona izpeljati vse nadaljne oblike. Ha ta na= čin pa pridemo naposled do temeljnega pojma v njegovi raz= viti, konkretni kompleksnosti. Tudi razvojni zakon je pri tem odkrit s pomočjo analize, toda tokrat gre za analizo kot "logično-funkcionalno diferenciranje": analiza enostavne, posamične ali naključne vrednostne forme postopa na način "izpostavljajočega razlikovanja vseh funkcionalnih in pozi= cijskih ali položajskih diferenciacij in raziskovanj nji= hovega skupnega nastopa ... raziskana je posebnost elemen= tov glede na njihove vselej specifične položaje in funkci= je ... na ta način se razkrije nič manj kot zakon funkcio= niranja, prav tako pa tudi zakon razvoja stvari" (178, 186, 183). Osnovno značilnost metode kritike politične ekonomije je treba zato iskati prav v enotnosti postopka "logične ana= lize" in "genetičnega razvoja" (cf. 25o)1Zi". Po Haugu je tak= Haug s svojim poudarkom enotnosti analize in geneze neko= liko zamegljuje ključni problem: tako Zeleni opozarja, da je osnovno vprašanje prav način enotnosti med analizo in sintezo (cf. Zeleny 1973, 172). 272 šno dojetje metode očitno tudi edino ustrezno znanemu Marxovemu napotku o znanstvenem procesu kot poti od abstrakt= no-občega (začetno-najenostavnejšega) k sestavljenemu (kon= kretno-posebnemu), ki na koncu teoretske analize poda poj= movno rekonstruirano sovisje fenomenov praktično-družbene dejavnosti, ki je bila predmet obravnave. Haug označuje celoto "podvojenega" postopka kritike politične ekonomije tudi kot "razvijajočo izpeljavo", kot "eksplikacijo impli= citnega" oz. kot "iznašanje že vsebovanega" (84 si.). Anali= za iznaša samo tisto, kar je bilo dano že v izhodišču, njen rezultat predstavlja "samo" drugačno inačico izhodišča, no= va je "samo" forma eksplikacije tistega, kar je v izhodišču še prepleteno. Pri tem pa seveda velja - in s tem seveda zgine videz vsebinsko praznega spoznavnega kroga - da gre pri takšnem spoznanju za vseskozi praktičen proces: "kdor se tega udeležuje, ne more tega početi, ne da bi se 3am spremenil" (63). Tudi Haug razume analizo ekonomskih form kot specifič= iost Marxove kritike (246), kot logično-historični interpret 5a je mnenja, da je mogoče vrednostno formo spoznati le z Logično-historično analizo "dejanske zgodovine": razvitje vrednostne forme je v bistvu logičen prikaz historičnega razvoja, osvobojenega od 'naključnih okoliščin in od vseh nasprotno učinkujočih, sploh od vseh zunajekonomskih faktorjev" (155). Iarxov prikaz poteka Genetični aspekt" pomeni Haugu tisto, kar pomeni npt. Holz= :ampu "logično-historični aspekt" (tj. zgodovinski potek, očiščen" motečih naključij) v razliki od "realnohistoric= tega aspekta" zgodovina ("... realne postavke za nastanek >bjektivnih razvojnih možnosti^ faktorji oviranja realiza= ;ije takšnih možnosti, "naključni družbeni nosilci družbe= Lega gibanja ...") (cf. Holzkamp 1974, 11, 38 in si.). Ta= :o je "genetični razvojni zakon" vrednostne forme zakon nje= lega razvoja "v laboratorijsko čisti kulturi"."Ne more bi= ;i govora, da kjerkoli v zgodovini eksistira takšna čista :ultura. Torej je umestno razlikovati genetični aspekt od listoričnega" (Haug 198o, 2o2). 273 "preko analize in razvitja vrednostne forme zato, ker je tudi dejanska zgodovina napredovala preko razvoja vredno= stne forme ... Osamosvojena y podobi odtujene in postvare= le družbene moči (kot komanda nad mrtvim in kmalu tudi ži= vim delom), je vrednost stopila v zgodovino kot ogromne energije sproščajoča ekonomska sila..." (155). Tudi tej konstrukciji bomo le stežka spodbijali njen marksovski značaj - vprašanje pa je, kako realizira logič= no-historična interpretacija svojo zastavitev, svoj poskus uveljavitve konstitutivnosti "dejanske zgodovine". Kako uspe npr. utemeljiti in izpeljati tisto, kar se zdi Haugu docela neproblematično, namreč sovpadanje posebne zgodovin= ske oblike družbene produkcije z "zakonom družbenega razvo= j a nasploh"? Kako lahko umesti v tej enotnosti logičnega (imanentni razvoj vrednosti) in historičnega ("heterogeno učinkovanje in nasprotno učinkovanje") njuno razliko - raz= liko, ki mora biti ohranjena, če logično-historična anali= za noče zapasti idealističnemu dojetju Zgodovine kot ima= nentnega razvoja vrednostne forme? A vrnimo se zopet k vprašanju specifičnosti Backhauso= vega "logičnega" pristopa h kritiki politične ekonomije. Medtem ko skušata Haug in Holzkamp vprašanje po utemeljitvi veljavnosti kategorij kritike politične ekonomije, oz. širše vprašanje, kako lahko "znanstveni socializem" uteme= lji svojo zahtevo, da je dejansko vedenje o meščanski druž= bi (cf. Holzkamp 1974, 48), razrešiti s pokazom na zimaj= znanstveni "dejanski potek historične progresije" (61) kot tiste zadnje baze tako predmeta spoznanja kot spoznanja sa= mega, skuša Backhaus najti znotraj znanstvene kriterije ve = 1javnosti praktično-zgodovinske Marxove teorije. Formalno gledano velja njegova pozornost predvsem vpra= šanju, kako je možna vrednostna teorija kot znanost, natančneje, kako je možna nefalzifikabilna teorija denarja in kapitala kot znanost (cf. Haug 1978, 4o, 82). Vprašanje sodi v šir= ši sklop Backhausovega preiskovanja, kako je mogoče razvi= ti radikalno novo teorijo znanosti, za katero bi bila "nor= mativna" paradigma Kapitala (28): ta paradigma namreč po 274 svoji zastavitvi že presega sodobni dualizem hermenevtič= nih in analitičnih, razumevajočih in pojasnjujočih znan= stvenih teorij. Osrednja vsebinska problematika Backhausove epistemo= loške naravnanosti pa se suče okoli problema ustroja pred= meta kritike politične ekonomije, okoli "vprašanja načina biti /Seinsvreise/ ekonomskih predmetov" (Backhaus 1975, 128). Način, kako se Backhaus loteva epistemoloških proble= mov, daje slutiti, da obzorje njegove zastavitve v zadnji instanci zarisuje spoprijem kritične teorije družbe z ana= litično filozofijo znanosti. Določene formulacije tudi kaže= jo, da Backhaus nekritično sprejema kritično-teoretsko isto= vetenje neo-pozitivističnega "instrumentalno-tehničnega mo= dela" znanosti s samim ustrojem znanstvene dejavnosti.1^ Vendar pa zato še ne moremo sklepati, da je koncept znan= stvenega spoznanja, kot ga je izoblikovala kritična teorija družbe, tisti moment, ki daje Backhausovi "logični inter= pretaciji" specifični pečat. Ta koncept namreč določajo Back= hausove materialne analize. Preiskovanje denarnoteoretske indiferentnosti večine sodobnih marksističnih vrednostnih teorij, indiferentnosti, ki predstavlja zgolj pojavno obli= ko "temeljne pomanjkljivosti ekonomske teorije marksizma" - "... dejstva namreč, da je ostala /Marxova/ 'ekonomska' te= orija denarja fragment - to vsebinsko preiskovanje razvija Backhaus formalno-znan= stvenoteoretsko kot problematiko razmerja med bistvom in pojavom. Predmonetarne vrednostne teorije, tako marksistične kot subjektivne, je mogoče označiti kot "deformirane ana= lize bistva" (35 si.). Vsebinsko sicer heterogenima, celo nasprotnima trgoma vrednostnih teorij je skupna predpostav= ka, da je mogoče 'denarno inačico' oz. 'pojav' zgolj odmi= sliti in tako dognati, kaj je 'v resnici' izza te pojavne ravni. Oba tipa predpostavljata, da se 'bistvo' samo vnanje Tako npr. postavka o čisti izkustveni znanosti, indife= rentni^do filozofije (42, 96), teorem "intersubjektivno za= vezujoče" interpretacije itd. 275 nanaša na svojo 'pojavitev', tako da ga je mogoče s po= močjo miselne operacije ločiti od pojava kakor orehovo jed= ro od lupine. "To razvezovanje 'bistva'in 'pojava je pra= vi razlog za dihotomijo vrednostne in denarne teorije. Vsa= ka od teh disciplin se prav tako vnanje^nanaša na drugo kot se 'bistvo' vnanje nanaša na 'pojav': vsaka ima svoj materialni objekt, razvija svoj lastni pojmovni aparat in vsako zase je mogoče kot takšno logično sklenjeno celoto prikazati v ločenih učbenikih... Tako obstaja med marksisti čnimi in nemarksističnimi teoretiki popolno soglasje, da spor o Marxovi vrednostni teoriji načeloma nima nic skup= nega s sporom o Marxovi denarni teoriji in narobe... Pove = zovanje marksistične vrednostne teorije s kvantitativnimi ali pa celo nominalističnimi teorijami denarja so tako_si= cer vedno ostro kritizirali, vendar tega povezovanja niso združevali z očitkom o popolnem nerazumevanju Marxove vred= nostne teorije, ki je sicer tako hitro pri roki. Obstaja splošno soglasje, da je marksist, ki je denarnoteoretsko heterodoksen, lahko v teoriji vrednosti docela ortodoksen. To bi lahko izrazili tudi takole: ortodoksno stališče mate= rialističnega ekonomista so merili predvsem glede na Marxov nauk o substanci vrednosti, komajda pa glede na nauk o for= mi vrednosti" (36, 37) Znanstvenoteoretska osredotočenost na prcblem dialek= tičnega razmerja med bistvom in pojavom pa pripelje Back= hausa do tega, da znotraj svoje formule o posredovanosti filozofske in ekonomske razsežnosti v Marxovi kritiki po= litične ekonomije1^ - "'pojmovno razvitje' predvsem v Očrtih za Kapital zelo jas= no ponazarja, da je treba Marxovo teorijo vrednosti inter= pretirati kot sintezo ekonomske in 'filozofske' teorije de= narja" (Backhaus 1975, 123) - vseskozi poudarja, da ima odločilno vlogo za ustrezno do= jetje kritike politične ekonomije po metodološki in vsebin= ski plati prav konkretna ekonomska vsebina in njena razde= lava. 1 6 Navedimo tu še Backhausovo mnenje, ki je za avtorja, iz= hajajočega iz teoretske tradicije kritične teorije družbe, dovolj presenetljivo: "komplicirano prežemanje ekonomskih in filozofskih problemov je znotraj literature, ki se ori= entira po tlarxu, videl samo L. Althusser" (22). Poudariti je treba, da Backhaus hkrati zavrača "miselna sredstva strukturalizma", "strukturalno formo simptomalnega branja". 276 V okvir tega poudarka - po njem se Backhaus tudi distan= cira od teoretske tradicije kritične teorije družbe, na ka= 17 tero sicer navezuje - sodi argument, ki se v različnih inačicah ponavlja v vseh Backhausovih prispevkih: specifična vsebina Marxove teorije vrednosti je rezultat njegovega intenzivnega proučevanja sočasnih teorij denarja in bančne politike, analiza vrednostne forme je izoblikova= na z izrecno namero razreševanja ekonomskih teoretskih antinomij. "čeprav je treba ohraniti s težavo priborjeno sprevidenje, da Marxova kritika ekonomskih kategorij transcendira področ= je strokovne ekonomije, moramo analizo vrednostne forme - ki se ravna po filozofskih kategorijah - razumeti v njeni funkciji odpravljanja strokovno-ekonomskih antinomij (Back= haus 1969, 14oj 144;... V svojem spisu Beda filozofije za= stopa /Marx/, kot je znano, še denarno teorijo Ricarda. V pismu Engelsu z dne 3. februarja 1851, se Marx prvič spo= prijema z ricardovskim naukom o avtomatizmu zlata in s 'pra= vili igre' zlate valutne cirkulacije. Tu se ukvarja s pred= hodniki tega, kar se imenuje danes diskontna stopnja in po= litika odprtega trga osrednje banke. Kvantitativni proble= mi 'ekonomske teorije denarja so tisto, kar Marx intenziv= no proučuje v obdobju od oktobra 185o do novembra 1851, na= to pa spet od septembra 1856 dalje. V prikazu denarne teori= je je videti to precej drugače: določitve bistva in dialek= tične 'izpeljave' toliko absorbirajo bralca, da lahko povsem pozabi telos pojmovnega razvitja, rešitev kvantitativnih problemov denarne teorij.e. Razvoj vrednostne forme je že sicer tako nepresojen, da ne zna skoraj nihče natanko reči, kaj je pravzaprav s temi nenavadnimi konstrukcijami. Vsaj ekonomski strokovnjak tem izpeljavam verjetno ne bo prisojal prevelikega pomena in jih bo referiral bolj zaradi popolno= sti, sicer pa bo nad njimi skomignil z rameni" (Backhaus 1975, 138). ^ Tako se Backhaus distancira tudi od analiz H-J Krahla, ki so verjetno eden prvih resnejših in sistematičnih posku= sov, da bi se na podlagi nastavkov, ki jih je razvila kritič= na teorija družbe, reafirmirala kritika politične ekonomije (prim, njegove analize Zur Wesenslogik der Marxschen Waren= analyse, Bemerkungen zur Akumulations- und Krisentendenz des Kapitals, Produktion und Klassenkampf /K logiki bistva Harxo= ve analize blaga, Pripombe k akumulacijski in krizni tenden= ci kapitala, Produkcija in razredni boj/, v: Konstruktion und Klassenkampf /Konstrukcija in razredni boj/, Prankfurt/M 1974; pred kratkim je izšel tudi Krahlov seminar o Uvodu v Fenomenologijo duha: Erfahrung des Bewussteseins. Kommentar zur Hegeischen Einleitung der Phänomenologie des Geistes und Exkurse zur materialistischen Erkenntnistheorie, Materialien 277 Skratka, če se "ubada Marx z analizo vrednostne forme ... nima v mislih kakršnihkoli skrivnosti denarja, marveč materialne probleme denarne teorije" (Backhaus 1978, 56), ne gre mu za razrešitev skrivnosti denarja nasploh, ampak za konkretne aporije tradicionalne denarne teorije, ki se zlomi v poskusu dojetja "bistva" denarja. Vgrašanje po "bistvu" denarja pa je za Marxa seveda vprašanje po medse= bojnem razmerju različnih sredstev obtoka, ki se vsi imenu= jejo "denar". Tako gre Marxu, med drugim, tudi za vprašanje, ali so bankovec, ček ali kako drugo nakazilo na bančno do= broimetje tudi^"denar". Vprašanje po "bistvu" denarja je zanj^tudi vprašanje razmerja med denarjem in kreditom. Vprašanje po "bistvu" denarja je npr. tudi vprašanje raz= merja med mednarodnim plačilnim sredstvom in ravnico cen. Vsa ta vprašanja pa so zopet tesno povezana z vprašanjem razmerja med "realnimi" in "monetarnimi" vzroki gospodarskih kriz (56). Prav v imenu "ekonomske vsebine" se Backhaus tudi po= lemično obrne proti Haugu - nemara na prvi pogled presenet= ljivo, saj gre za avtorja, ki opira prikaz Kapitala na analizo vrednostne forme blaga in genetično teorije denar= ja, razvite na njeni podlagi (Haug 198o, 18). Haugovemu po= skusu "da bi ne govoril nedialektično o dialektiki, temveč da bi prav nasprotno, vsakokratno stvar obravnaval dialektično "(19), dejansko ni mogoče oporekati uspešnosti: navsezadnje sam Backhaus priznava pretanjenost njegovega komentiranja prve= ga poglavja Kapitala. Očita pa mu, da napovedani prikaz ge= neze denarne forme - in le preko te geneze je mogoče, po Haugu, dojeti bistvo denarja, tako kot je le preko bistva denarja mogoče dojeti razvoj kapitalske forme (cf. 166) omeji na prvo poglavje Kapitala in na njegovo izpeljavo de= narja, zgrajeno po "logiki bistva" (wesenslogisch): "denarnoteoretska indiferentnost njegove teorije se ne na= zadnje izraža v tem, da se mu je treba ukvarjati le s pr= vim poglavjem, tretje poglavje, skupaj z vsemi denarnoteo= retsko relevantnimi problemi pa lahko prepusti ekonomom. Verlag, Frankfurt/M 1979. Po Backhausovem mnenju Krahl še preveč izpostavlja "struk= turo podvojitve", se pravi, vidik, ki je zanimiv predvsem filozofsko-metodološko, zanemarja pa nerazrešene ekonomske teoretske probleme (lo8). 278 Med vrednostno teorijo prvega poglavja in njegovo analizo bistva /Wesensanalyse/ denarja, očiščeno ekonomskih proble= mov, in med denarno teorijo tretjega poglavja je mogoče očitno ugotoviti samo neko precej vnanjo zvezo, da sta bili namreč obe teoriji bolj ali manj naključno objavljeni v isti knjigi Kapitala ... Kot socialist in filozof je Marx očitno napisal denarno teorijo prvega poglavja, kot ekonom, zlasti kot teoretik denarja in kredita, je napisal denarno teorijo tretjega poglavja in kreditno teorijo tretjega zvezka - Haugu zato zadošča, da se ubada samo s 'socialistič= no' in 'filozofsko' denarno teorijo prvega poglavja" (Back= haus 1978, 57). Haug pa ne izgublja le denarnoteoretskega vidika anali= ze vrednostne forme, ampak hkrati z njim še nek drugi vidik, - problematiki Marxovega teoretskega spoprijema z Baileye= vo kritiko Ricarda, ki med drugim bistveno prispeva k na= tančni določitvi razlike med Marxovo in Ricardovo vredno= stno teorijo. Ohranjen je samo še tretji vidik analize vred= nostne forme, prikaz zgodovinsko prehodnega značaja vred= nostne forme, ki je v resnici izraz oz. "refleks" specific» ne družbene forme (58). Ugovor, da denarnoteoretsko relevantni problemi tretje= ga poglavja Kapitala izpadejo - konceptualno izpadejo - iz obzorja Haugovega preiskovanja, se seveda ne izčrpava v naštevanju zanemarjenih "vidikov" analize vrednostne forme. Backhausova kritika ni golo pikolovstvo, izpostavijenje "majhnih razlik", ampak pokaže, da tudi tiste marksistične obravnave kritike politične ekonomije - denimo, Haugova - ki izhajajo iz "klicne vloge" prvega poglavja Kapitala ter merijo na posredovanost Marxove dialektične metode prikaza in njegovega predmeta, na konceptualni ravni še niso zmož= ne vključiti oz. izpeljati specifične ekonomske vsebine. Ne gre za to, da ostajajo strokovno-ekonomsko "abstrakt= ne", ampak za to, da v nasprotju s svojo materialistično zastavitvijo niso zmožne zapopasti ekonomske vsebine prav glede na njen predmetni materialni družbeno-zgodovinski značaj - za to torej, da so takšne obravnave pomanjkljive v svoji "filozofski" razsežnosti. Neposredna "historična" podgraditev geneze denarja ravno ni znamenje materialistič= nosti teoretske kritike, ampak prej simptom njene neustrez= nosti, mašilo, ki naj zakrije, da ostaja ekonomska predmet= nost v svoji "Seinsweise" v teh obravnavah vselej zunaj 279 samega dialektičnega logičnega razvitja kot nekakšna em= pirična fakticiteta. Zdi se nam, da o takšnem statusu "eko= nomske vsebine" priča Haugova ugotovitev, da je treba "ukvarjanje z vrednostno formo dopolniti z izčrpnim ukvar= janjem z zgodovino kapitalizma in končno delavskega giba= nja" (Haug 198o, 8), (podčrtal RR). Seveda se tu takoj odpira vprašanje, kaj je tisto, kar lahko tudi dialektično zastavljeno interpretacijo Marxo= vega Kapitala proti njeni izrecni nameri vrže nazaj na raven vnanjega, mehanskega nanašanja problemskih področij, ki so v Kapitalu notranje povezani. Zaenkrat lahko na to vpraša= nje odgovorimo samo posredno - tako, da izpeljemo iz Back= hausovega poudarjanja "ekonomske vsebine" dve možni delovni hipotezi. Z njima hkrati naznačujemo specifičnost Backhauso= ve "logične" interpretacije. Prve hipoteze smo se že dotaknili. Backhausovo poudar= janje vodi po svoji zastavitvi k imanentnemu problematizira= nju znanega gesla o ključni vlogi analize vrednostne forme (oz. prvega poglavja Kapitala) za zgradbo in dojetje kriti= ke politične ekonomije. Problematiziranje je imanentno, ko= likor se opira na argument o razkoraku med "programom" in dejansko "realizacijo" gesla: če je namreč "pogoj možnosti" osredotočenosti na analizo in razvitje vrednostne forme po= stavka, da mora biti, kot pravi Haug, "na rezultatih te analize zgrajeno vse, kar sledi", je seveda jasno, da je teoretski prikaz, ki geneze denarne forme ne izpelje v njeni ekonomski materialnosti, v protislovju z lastno za= stavitvijo. To dokazovanje neustreznosti obstoječih posku= sov teoretske izpeljave gesla o ključni vlogi "formne ana= lize" - gesla, ki so ga različni interpreti vpeljali v upravičenem prizadevanju za uveljavitev Marxovega dialektič= nega načina prikaza v kritiki politične ekonomije - pa je pri Backhausu le druga stran njegovega preiskovanj a"*-8, ali -1 Q v Na ozadju Backhausovega preiskovanja se tudi pokaže vpraš= ljivost tistih poskusov, ki skušajo odnos do prvega poglavja 280 in kako so delovna sredstva Marxove znanstvenoteoretske "paradigme" zmožna udejanjiti teoretsko zastavitev, na pod= 19 lagi katere so bila izdelana. Zato Backhausovega poudarjanja "ekonomske vsebine" tu= di ne moremo razlagati kot zavzemanje za ekonkretno-ekonom= sko, izkustveno-znanstveno vsebino proti abstraktni filozof® ski shemi - tako kot se tudi znana Marxova kritika Lassalla ne giblje v okviru neposredovanega zoperstavljanja "empi= rični reči" in "abstraktne gotovosti sistema".20 Izpostavljanje pojavne oziroma materialne (ekonomske) razsežnosti v Backhausovi "logični interpretaciji" predstav® lja tako po našem mnenju samo konsekventno razdelavo kon® ceptualnega stališča, ki je navsezadnje tudi Haugovo. Stali® šča namreč, da a) "empirične reči", to se pravi, konkretna ekonomska pro® blematika ni vnanja Marxovi dialektični obliki prikaza, pri čemer je, b) ta konkretna oblika posredovanosti ekonomske predmetno® sti in dialektične metode tudi izraz tega, da je Marx mate® rialistično preobrnil Heglovo idealistično dialektiko, kar zopet pomeni, c) da je Marxova dialektična metoda dialektična metoda sui generis: od vsega začetka, to se pravi, od Disertacije da® lje prevladuje v Marxovih teoretskih analizah svojevrstna zastavitev, ki je sicer "heglovska", ki pa je Heglova dia® lektična misel ne pozna in ne more poznati. in njegovega dialektičnega razvitja pojmov postaviti kot nekakšno nasebno merilo za ugotavljanje revolucionarnosti ali pa materialistično- dialektične adekvatnosti branja Ka= pitala. Že v članku K dialektiki vrednostne forme je Backhaus pri tem zagovarjal mnenje, da Marxu ne uspe razložiti nuj® nosti prehoda od substance v formo vrednosti; njuno pomanj® kljivo posredovanje se kaže pri tem v prelomu, ki obstaja med drugim in tretjim razdelkom prvega poglavja Kapitala. 2 o Cf. Marxovo pismo Engelsu dne 1.2.1858 in dne 25.2.1859, v: MEW 29. 281 Konsekventna razdelava tega stališča pa se izteče, in v tem je zdaj naša druga delovna hipoteza, v oblikova= nje specifičnega kritičnega konceptualnega izhodišča za dojetje znanstvenega statusa kritike politične ekonomije. Na ravni abstrakcije ga lahko formuliramo s pomočjo dveh sovisnih ugotovitev. Marxovemu materialističnemu obratu Heglove dialektike, ki daje kritiki politične ekonomije njeno svojevrstno znan= stveno naravo, ni mogoče utreti poti, če postavimo nasled= njo postavko kot izhodiščno postavko: nikoli ne moremo za= res abstrahirati "ekonomske vsebine" od "dialektične obli= ke prikaza", tako kot obratno ne moremo nikoli obravnavati dialektične metode ločeno od obravnave samega predmeta pri= kaza, in sicer zato ne, ker je Marxova dialektična metoda utemeljena v "stvari sami", v meščanski družbi, ki je pred= met preiskovanja (cf. npr. Reichelt 1969, 75 si.). Prav nasprotno, če hočemo začetno predpostavko pri pre iskovanju Marxovega materialističnega obrata Hegla - da je Marxova dialektična metoda metoda sui generis, materiali- stična dialektika - če hočemo torej to predpostavko, s ka= tero vselej že začenjamo, zares tudi upravičiti, moramo sprejeti in teoretsko "vzdržati" neko protislovno zastavi= tev: a) ustroj materialističnega "logičnega", "pojmovnega razvit ja" mora v "abstrakciji" od sleherne realne ekonomske vse= bine, to se pravi, kot "zgolj miselni", čisti logični po= stopek pripeljati do spoznanja, da se mora logično izpelja= na oz. "konstruirana" ekonomska vsebina praktično nujno "materialno utelesiti", "praktično-materialno realizirati". Gre za spoznanje, ki ga Marx v Očrtih, poglavje o denar= ju, izrazi kot nujnost, da ideelna podvojitev blaga v pro= dukt in vrednost preide v dejansko podvojitev, v material= no utelešenje vrednosti; gre torej za vprašanje materialno= sti denarja kot posebne eksistence menjalne vrednosti poleg blaga. Problem te materialnosti pa je v tem, da mora sama v sebi izražati značilnost menjalne vrednosti, da je pose= ben in hkrati obči ekvivalent. 282 Nujnost realizacije "logičnega" seveda zaznamuje, da je ma= terialnost, do katere pripelje spoznanje, v resnici zaobse= v 22 gajoci temelj "logičnega"; b)ustroj materialističnega "logičnega" razvitja pa ne pri= pelje le do spoznanja o nujnosti "realizacije" spoznanega, ampak pripelje prav kot čisto miselno razvitje tudi do sa= me realne pojavitve ekonomske vsebine, to se pravi, do nje= ne predmetne, ne več "zgolj miselne" eksistence - eksisten= ce, ki je sicer nujen nasledek "logičnega", ki pa je hkrati gonilna sila samega "logičnega". V mislih imamo problem, ki ga ena od sodobnih interpre= tacij opredeljuje takole: Navedimo še mesto iz Očrtov, na katerem so ti problemi zbra= ni: "Proces je torej enostavno v tem: produkt postane blago, tj. §oli moment menjave. Blago se preobrazi v menjalno vrednost, a bi ga izenačili z njim'samim kot menjalno vrednostjo, ga zamenjamo z nekim znakom, ki reprezentira blago kot menjal= no vrednost kot takšno. Kot takšno simbolizirano menjalno vrednost ga je mogoče potem zopet zamenjati v določenih razmerjih za vsako drugo blago. S tem da postane produkt blago, blago pa menjalna vrednost, zadobi najprej v glavi neko dvojno eksistenco. Ta ideelna podvojitev se nadaljuje (in se mora nadaljevati tako, da se prikazuje blago v de= janski menjavi dvojno: kot naravni produkt na eni strani, kot menjalna vrednost na drugi. Tj., menjalna vrednost bla= ga zadobi neko od njega materialno ločeno eksistenco." (cf. MEGA II/l.l, str. 79). 22 Ilustrirajmo to s pomočjo Haugovega mnenja, da se mora teoretsko določitev predmeta, kolikor je dejanska določi= tev, izpolniti, udejanjiti: "Če je, na primer, pri produkciji blaga tako producirana reČ dvojno določena, po eni strani za uporabo, po drugi strani za menjavo, potem je obema določitvama samima na se= bi lastno, da sta kot goli določitvi v nekem oziru nedejan= ski: obema je potrebno, da se najprej šele udejanjita. Kaj pa je uporabna vrednost, če se reč ne uporablja?" (cf. Haug, 198o, 115).Dodati je treba, da zagreši Haug v svojem skle= panju logično napako: nujnost realizacije vpeljuje kot nuj= nost, ki določa samo, če lahko tako rečemo, pojmovno bistvo teoretske določitve, določitev kot pojem. Dokaze pa, da je nujnost realizacije nujna za tistega, ki je predmet tako določil. Če smo določili neuporabno reč kot uporabno, je do= ločitev pač napačna - a to napačnost "pojmovne dejanskosti" 283 "da bi pojasnili strukturo tega prehoda /iz denarja v ka= pital, RR/, ki je odločilnega pomena za notranjo konstruk= cijo pojma kapitala, bi morali med drugim prikazati, v kak= snem pomenu, ki ga je moč precizirati, lahko govorimo o tem, da je kapital vsebovan v denarju, prav tako kot bi mo= ral biti razdelan tudi značaj prehoda, ki je v tem, da je logičen in dejanski v enem" (Bader, Berger, u.a., cit. po Backhaus 1978, 9^, podčrtal RR). V konceptualizaciji dejstva, da je "pogoj možnosti" materialističnih analiz ta paradoksni, ta dobesedno nemo= 23 goči - če namreč nočemo pasti v idealizem - trenutek sovpadanja "logičnega" in "dejanskega", teoretskega in praktičnega momenta, se odpira zdaj po našem mnenju mož= nost za dojetje znanstvenega statusa kritike politične eko= nomije. Potrebno je takšno "pojmovno razvitje", pri kate= rem je materialno utelešenje "pojmijenega" izpeljano sicer s pojmovno nujnostjo, z nujnostjo za izhodiščno "pojmovno razvitje", ta dognana,"realizirana" materialnost pa zdaj tudi logično ni več zvedljiva na oz. ni več "posredovana" z začetno, logično implicirano in izpeljano materialnostjo. Preden zastavimo našo abstraktno hipotezo nekoliko po= drobneje, še pripomba, ki zadeva omenjeni kritični značaj našega konceptualnega izhodišča, pridobljenega na osnovi Backhausove "logične interpretacije". Vrnimo se najprej ne= koliko nazaj v polpreteklo zgodovino marksistične teorije. Leta 1967 je R. Rosdolsky uvod svojega obsežnega znan= stvenega komentarja Marxovih Očrtov sklenil s prepričanjem, da po objavi tega prvega osnutka kritike politične ekonomi= je ne bo več mogoče pisati o Marxovem ekonomskem delu, ne da bi bili najprej pojasnjeni vloga in status uporabljene dialektične metode. V tem prepričanju se je hkrati skriva= določitve ne prizadeva. (Ta pojmovna dejanskost je priza= deta šele, če je določitev protislovna v sebi.) Da določitev rabi udejanjenje, lahko postavi Haug le, ker je že vnaprej predpostavil dejanskost, ki jo določitve zgolj izražajo, odražajo. 23 Cf. Harxov stavek iz Kapitala, da samo Heglov "pojem" zmore, da se objektivira brez vnanje snovi (cf. Časopis za kritiko znanosti 13-14, 183). 284 la polemična ost proti prevladujoči strokovno-ekonomski re= cepciji Marxa, ki je na škodo lastne ekonomske teorije dojemala metodološke rešitve Marxove kritike ekonomije ali zgolj kot metafizični preostanek, kot nekakšen Marxov oseb= ni stilistični dodatek, ali pa jih je v najboljšem primeru odpravila z nekaj banalnimi frazami. Kar je Rosdolsky napovedal, se je, vsaj deloma, tudi uresničilo. V procesu sistematičnega proučevanja Očrtov, ki se je začel ob koncu šestdesetih let, so nastala tudi dela, ki so znova usmerila pozornost na filozofsko razsežnost kritike politične ekonomije, ki so torej problem Marxovega odnosa do Hegla in njegove Logike postavljala kot strokov= no-ekonomski problem. Backhausove analize pa lahko zdaj opredelimo kot zače= tek neke tretje faze - začetek seveda v "logičnem", ne pa v kronološkem smislu. Beremo jih lahko tudi kot kritično opozorilo na vrzeli, ki jih je odsotnost teoretskega čuta za konstitutivno filozofsko razsežnost Marxove in Engelso= ve teorije zapustila ne le na področju ekonomske teorije, ampak tudi v sami odsotni marksistični filozofiji. Backhaus namreč prepričljivo pokaže, da se prav argu= ment o posredovanosti ekonomske predmetnosti in dialektič= nega prikaza, s katerim je "heglovska" recepcija kritike politične ekonomije znova vanjo vpeljevala filozofsko pro= blematiko, sam v sebi sprevrača v svoje nedialektično na= sprotje. Gre za to, da so nekateri "logični" interpreti iz dejstva vselejšnje enotnosti vsebine in oblike, zaradi ka= terega ju v resnici ni mogoče obravnavati ločeno, potegni= li tudi sklep, da samostojna preiskava marksistične metode zaradi svoje "enostranosti" tudi ni dopustna. Takšno pretirano zagovarjanje neločljivosti vsebine in oblike lahko prav gotovo razumemo in upravičujemo z zgo= dovinskim položajem marksistične teorije, ki ji skorajda od njenega nastanka dalje nenehno grozi nevarnost razkosa= 285 nja na med seboj nepovezana strokovna področja. Brž ko pa hočemo to pretiranost tudi pojmovno dojeti, brž ko jo to® rej skušamo izpeljati iz samega osnovnega "tira", se tako= rekoč za nazaj pokaže, da deluje argument o enotnosti pred= meta in metode v samem jedru svoje kritične dialektično® sti, rečeno z Backhausom, "strategija imuniziranja". Poka= že se, da "zainteresirano spoznanje" tega argumenta ni le kritika takšnih ali drugačnih "strokovnih", na obstoječo znanstveno delitev dela pristajajočih interpretacij Marxa, ampak da je hkrati zgrajen kot sistematično preprečevanje razdelave dejanske notranje zgradbe Marxove teorije. To pa zato, ker se takšna razdelava dotika dveh vprašanj, na ka= tera večina sodobnih marksističnih inačic še vedno odgovar= j a bodisi z anatemizacijo, bodisi z rezigniranim relativiz = mom: razdelava nas sooča na eni strani z vprašanjem notra= nje protislovnosti teorije "klasikov marksizma", na drugi pB. z vprašanjem, kako argumentirano znanstveno ute = meljiti lastno marksistično "kritiko obstoječega". Vzemimo ugovor, ki ga Backhaus naslavlja na argument o neločljivi enotnosti predmeta in metoda: "ko bi ... o metodi, izolirani od vsebine, sploh ne mogli ničesar izjaviti, bi je kot metode sgloh ne mogli identi= ficirati, s tem pa je ne bi mogli ločiti ne od drugih me= tod, ne od vsebine. Problem bi se razen tega samo premestil na vsebino, kajti svojevrstna logika je logika svojevrst® nega predmeta: ne more biti kar že vsak predmet zmožen dia® lektičnega razvoja" (Backhaus 1978, 89). Na prvi pogled je ugovor videti abstrakten, saj se Backhaus samo obeša na stanje stvari, ki ga priznavajo tudi zagovor® niki enotnosti - da pač enotnost predmeta in metode že pred® postavlja njuno razliko. A ugovor dopušča še neko drugo, po našem mnenju ustreznejšo razlago, ki izhaja iz tega, da je resnični zastavek Backhausove kritike v formulaciji o pre® mestitvi problema, če jo razvijemo, nam ta formulacija po® ve tole: dialektična interpretacija je sicer argumentirano dokazala, da zanemarjanje metodološke problematike oz. ne® 286 dialektično ločevanje predmeta in metode okrni sam predmet preiskave, toda v njeni argumentacijski verigi je nek šibek člen, namreč vprašanje ustroja ekonomskega predmeta. In sicer šibek v tem pomenu, da lahko interpretacija kritike politične ekonomije, ki se nahaja na predheglovski ravni, izpostavi "empirične" pomanjkljivosti tega člena tako, da moramo hkrati z dejanskimi problemi sprejeti tudi nedialek= tično raven njihove zastavitve. Ne da bi bil dodan kak kva= litativno nov element, se tako znova postavlja vprašanje do= kazanosti dialektične argumentacije, problem je vržen na začetno raven razprave, le da se postavlja na drugi točki. Zakaj se nam zdi ta razlaga Backhausove kritike ne samo upravičena, ampak tudi konkretnejša od prve? Zato, ker lahko z njeno pomočjo razložimo tudi znotrajteoretsko možnost in znotrajteoretski domet takšne interpretacije kri= tike politične ekonomije, kakršno med novejšimi deli zgled= no predstavlja Schraderjeva obravnava Marxovih ekscerptnih zvezkov 185o/58. V nekoliko "idealistični maniri prikaza" bi lahko rekli, da je Schraderjeva obravnava "udejanjenje" tiste teoretske zastavitve, katere možnost amticipira Back= hausova kritika "pretirane" enotnosti. Schräder odločno nasprotuje tezi, da je obdobje pisa= nja Očrtov tudi obdobje, ko si Marx takorekoč drugič teo= retsko prisvoji Heglovo dialektično misel. Po njegovem mne= nju je ta teza samo umislek nekaterih "marksistov in filo= zofov", ki so Marxovo izjavo, da mu je bilo glede metode obravnave v veliko pomoč prelistanje Heglove Logike, napih= nili v nekakšno temeljito novo recepcijo Hegla. Kot primer navaja Eeicheltovo razglabljanje, kako Marx kot pravi Heglov učenec ve, da o metodi, ločeni od predmeta, ni mogoče niče= sar izjaviti, nato pa dodaja: "pred vsakršnim nadaljnjim spekuliranjem o razmerju med me= todo in vsebino, bi bilo treba postaviti vprašanje, kateri predmet Marx sploh podvrže metodični obravnavi... /Temu vprašanju/ niso sledili ne teoretiki, ki interpretirajo heg= lovskjg, ne njihovi marksistični nasprotniki" (Schpader 198o, 287 Ne gre za to, da Schraderjeve kritike Reichelta ne t>i mogli zavrniti. Ravno narobe. Kljub temu, da je Schra= der izvrsten poznavalec Marxove recepcije politične ekono= mije, ki v svoji analizi prinaša tudi obilico novih podat= kov in ugotovitev, "dialektično izšolanemu" bralcu njegove= ga osnovnega interpretacijskega okvira in njegovih očitkov heglovski interpretaciji ne bo težko zavrniti - od tega, da Schrader pomanjkljivo prikaže osnovne metive in namere dia= lektične interpretacije, do tega, da ne more razložiti ti= stega "formalnega ustrezanja" med ekonomskim materialom in 25 Heglovim pojmovnim razvitjem, ki ga priznava sam Schrader. y Resnični problem je torej v tem, da lahko Schraderja s pomočjo dialektičnih miselnih figur sicer v celoti za= vrnemo, da pa kljub .temu od njegove kritike "heglovskih" interpretov preostane še neko racionalno jedro, ki ni do= stopno tradicionalni dialektični argumentaciji. A to ni nemara njegova večja strokovno-ekonomska usposobljenost, njegovo izčrpnejše poznavanje predmeta Marxovih ekonomskih raziskovanj, pač pa njegovo implicitno opozorilo, da npr. Reichelt vnaprej, brez naknadnega preverjanja in zato v bistvu nekritično, sprejema povsem določeno pojmovanje predmetnosti ekonomskega predmeta, da mu ob vsem zagotav= ljanju dialektičnosti predmet nastopi kot danost. V tej 24- S "heglovskimi" interpreti misli Schrader na 0. Negta, A. Schmidta in H.G. Backhausa, z "marksističnimi nasprotni= ki" pa očitno avtorje v deželah realnega socializma (cf. Schrader 198o, 252). 25 Schrader pristane v zadnji instanci na utemeljevanje dialektičnosti Marxove teorije z biografskim naključjem Marxovega preučevanja Heglove filozofije: "Ni prišlo niti do kake pomembne recepcije Hegla, še manj je bilo treba razvozlati identiteto med gibanjem bistva in vrednosti. Namesto tega se nam pokaže neko docela pragma= tično razmerje, ki ga je mogoče povsem prepričljivo razlo= žiti..." (.Schräder 198o, 136), (podčrtal RR). Po Schrader= ju gre za to, da je hotel Marx svoj ekonomski material "sistematično urediti", za kar je bila najbolj "ustrezna" pač Heglova metoda. 288 "heglovski" kritiki nedostopnem racionalnem jedru njenega "nedialektičnega" nasprotka pa je treba, po našem mnenju, videti znamenje, da se obe interpretaciji v zadnji instanci gibljeta na skupni osnovi. Povzemimo: postavka o neločljivosti ekonomske vsebi= ne in metode prikaza ne ustreza kot konceptualno izhodišče za dostop do "pravih vsebin" in do "logične strukture" (Reichelt 1969, 75) Marxove kritike politične ekonomije. Prav zaradi njenega nereflektiranega neskladja med intendi= rano marksovsko pozicijo izjavljanja in med dejansko pro= izvedeno spoznavno vsebino, ki uveljavlja samo neko že za Hegla veljavno spoznanje. V postavki odzvanja možnost nev= tralne skupne ravni Marxove in Heglove dialektike, kjer bi bila njuna specifična razlika šele rezultat nadaljnje teo= retske izpeljave - takšna možnost pa je le narobna stran tega, postavka po svoji logični strukturi deluje kot za= slepitev za lastno teoretsko poanto. Za to namreč, da je kot izhodišče že rezultat določenega dojetja materialistič= nega obrata Heglove dialektike, da torej na izhodišču že ve, že predpostavlja, kaj je tista prava "stvar sama", ki zahteva in omogoča dialektično metodo prikaza. Tu moramo biti natančni: seveda Reichelt kot dialekti= čen mislec ve, da sta izhodišče in rezultat posredovana. Tudi za Reichelta velja, da je predpostavijenost, "implici= ranost" spoznavnega rezultata pogoj možnosti resničnega spoznavnega procesa. A to izhodišče vedenja o vselejšnji vsebinski določe= nosti, o "predsodkovni strukturi" izhodišča spoznavnega pro= cesa pri Reicheltu ni znova posredovano z njegovimi mate= rialnimi analizami. Spoznanje o podvojenosti izhodišča osta= ja njegovemu resničnemu spoznavnemu procesu zunanje, to pa pomeni, da deluje v resnici kot nevprašljiva, samorasla podlaga materialnih analiz. Reicheltu torej ne moremo očita= ti, da spregleda, da je njegova obča interpretacija kritike 289 politične ekonomije že od vsega začetka specifično določe= na, da je "samo" nujna izpeljava te vnaprejšnje določeno= sti. Spregleda pa, da kot materialistični mislec začenja, pogojno rečeno, z "zavestjo" o oz. z distanco do svojega izhodišča, ki v sebi nujno že nosi svoj rezultat: zato to, s čemer začenja, ni niti enotnost izhodišča in rezultata niti njuna razlika, pač pa je to razlika izhodišča do sa= mega sebe kot v sebi razlikovanega. Takšno spregledanje pa povzroči, da se njegovo lastno, že vsebinsko določeno izhodišče sprevrača iz nečesa nastalega, posredovanega,v neko hipostazirano Prvo. Utemeljenost Reiclieltove interpretacije v nekem občem načelu, ki je podlaga sleherne dedukcije, njega samega pa ni več mogoče izpeljati, lahko razberemo iz njegovega odgo= vora na vprašanje, zakaj je sploh lahko Heglova filozofija "deloma neposredni metodični zgljed za Marxa", odkod sploh "strukturalna identiteta med Marxovim pojmom kapitala in Heglovim pojmom duha" (Reichelt 197o, 77). Reichelt odgovarja tako: če Marx ne le v Očrtih, am= pak tudi v Kapitalu uporablja formulacije, ki navezujejo na motive in strukture Heglove filozofije, tedaj je raz= log za to "prisila stvari" /sachlicher Zwang/ (76). "Stvar sama", predmet Marxovega preiskovanja je tisto, kar ga sili v dialektične izposoje. Ta predmet je, kot to Marx program matsko napove v Nemški ideologiji, meščanska družba v nje= ~7Jo Najsi je tudi sleherni, na prvi pogled nemara se tako brezpredpostavkovni spoznavni začetek v sebi že posredo= van, že izraz določenih predpostavk, tako da poteka spoz= nanje vselej kot "refleksija lastnih predpostavk", pa^je pogoj za materialistično spoznanje te objektivne določeno= sti naših miselnih form možnost odskoka, "izključenosti" iz te določenosti. Tega odskoka pa zdaj nikakor ne smemo ize= načevati s tradicionalno filozofsko distanco zavesti do predmeta, slonečo na istovetnosti transcendentalne agercep= cije jaza. Ker je za Marxa spoznanje objektivne doloceno= sti našega spoznanja ne le nujen pogoj, ampak tudi že pr= vo dejanje resnično objektivnega delovanja- takšnega torej, ki objektivni svet tudi ustvarjalno preoblikuje - je tre= nutek "izključenosti" hkrati trenutek, ko smo najbolj nepo= sredno vpeti v to, kar nas določa, ko smo najbolj vsebinsko določeni. 290 nih različnih stopnjah in praktičnih ter teoretskih po= javnih oblikah (cf. MEID II, 4-9) - Hegel pa je, po Rei= cheltu, tisti, ki "Na filozofski ravni anticipira to, kar dešifrira Marx kot skrivnost meščanske družbe: sprevrnitev nečesa nastalega v nekaj Prvega. Napihovanje pojma v absolut je zato za Marxa adekvatni izraz dejanskosti, v kateri poteka ta postopek analogno" (77). Marxov pojem kapitala je tako "materialistično razvozlanje" osrednjih antinomij meščanske filozofije zgodovine, v ka= pitalu je Marx odkril "materialni substrat" enotnega sub= jekta meščanske misli (cf. 78/79). "Logično strukturo" tega Reicheltovega dogovora lahko zdaj še tako razčlenjujemo na njegove "gradbene elemente" - med njimi ne bomo našli takega, ki bi zagotavljal- nadalj = nji pojasnitvi zveze med Marxom in njegovim velikim teoret= skim predhodnikom njen specifični materialistični značaj. Reichelt ne pove drugega kot to, da je Marx pri prikazu svo= jega predmeta raziskovanja lahko uporabil Heglovo dialek= tično misel zato, ker je ta "na sebi" že ustrezala Marxo= vemu raziskovalnemu predmetu - čeprav le kot "filozofska podvojitev realne sprevrnjenosti" (81); Marx se je torej lahko navezal na Heglovo metodo, ker je bil v njej že na= povedan kot njena resnica, njeno "racionalno jedro". Bolj jasno rečeno, logika Reicheltovega argumentiranja je logi= ka, s katero sleherna razvita in sistematična filozofska praksa, ki deluje z dialektičnimi pojmovnimi sredstvi, la= hko pojasni svojo nujno zvezo s Heglov: oglejmo si npr. Gadamerjevo hermenevtično filozofijo, ki se prav tako vidi "anticipirano", čeprav v sprevrnjeni obliki, pri Heglu, enako kot je tudi zanjo "stvar sama" tista, ki zahteva preoblikovanje Heglove spekulativne dialektike v dialektiko hermenevtičnega izkustva. Odločilna razlika je seveda v tem, da je "stvar sama" za Gadamerja idealistična celota jezikovnega smisla, Rei= 291 chelt pa ne pristaja na takšen homogeni, "zgolj miselni" predmet, "stvar sama" je zanj materialna družbena praksa. A prav to odločilno razliko Reichelt izgubi. V skladu s samim Marxom sicer rekonstruira "stvar samo" kot material= no dejanskost meščanske družbe, v kateri imajo kategori= je politične ekonomije vlogo njenih "bivanjskih oblik, ek= sistenčnih določitev" - toda ta koncept predmeta, ki je logični (in kronološki) rezultat Marxovega preiskovanja družbe, je zdaj postavljen že kot izhodišče. Medtem ko je za Marxa materialna družbena dejanskost legitimacijska ba= za dialektičnega pojmovnega razvitja, toda nikoli kot danost, ampak vselej kot nujen predmet argumenta, se pri Reicheltu resda duhovno posredovana materialna dejanskost sprevrne v nekaj neposredno sprejetega, Prvega, v aperçu, če Reichelt s tem hipostaziranjem legitimacijske baze samo reproducirá osnovno "paradigmo" meščanskega mišljenja, pa se kot marksistični teoretik postavlja pred izbiro, da se ali odpove zatrjevani nujnosti dialektike družbene prakse ali pa sprejme objektivistično-teleološko razlago zgodovi= ne, lastno realnemu socializmu. Reicheltovo rekonstrukcijo "stvari same" pri Marxu smo vzeli kot primer za latentno skupno osnovo heglovskih in neheglovskih interpretacij Marxove kritike politične ekono= mije. Različne pojavne oblike, v katerih se ta osnova mani= festno kaže in učinkuje znotraj same logične interpretaci= je, pa je mogoče strniti v naslednjo ugotovitev: iz pro= blemskega obzorja logične interpretacije je izključeno vprašanje po možnosti utemeljitve geneze in veljavnosti dialektične razvojne metode, ki jo interpretacija uporab= lja in ki naj bi dejansko povzemala dialektično logiko Ka= pitala. Izključenost tega vprašanja je pravzaprav samo ena plat dveh med seboj povezanih "stvarnih problemov" logične interpretacije (cf. Backhaus 1978, 80), ki ju je "v bistvu upravičeno" (81) izluščila kritika te interpretacije. Kri= 292 tični ugovori so prišli sicer z različnih teoretskih sta= lišč (Holzkamp, Althusser, Ritsert), ujemali pa so se v dveh točkah: argument, da se nekritično precenjevanje Očrtov, njihovo neposredno povezovanje s Kapitalom in prav tako nekritično osredotočenje na dialektično figuro "klič= ne oblike" značilno za logično interpretacijo, izpostavlja nevarnosti padca v neo-idealizem, se je navezoval na argu= ment o skritem dogmatizmu logičnega postopka. Navidez paradoksno je na to, da se pri logični inter= pretaciji vprašanje po utemeljitvi "zahteve po resnici" umika dogmatskemu zatrjevanju resnice, da so namesto spoz= navno-teoretsko-metodološke utemeljitve postopka analize uporabljeni zgolj "krožni argumenti" in "dogmatski poudar= ki" opozoril prav Holzkamp, ki je po Backhausovem mnenju za= govornik "sovjetsko-marksistične ortodoksije" (ibid). Holz= kamp naslavlja na logično interpretacijo globalno kritiko, da ne "eksplicira, na kaj se nanaša 'razvoj', ali na stvar ali na miselno operacijo. Iz argumentacijske^a sklopa,^v ka= terem se, denimo, izenačuje 'razvoj' in izpeljava', prav tako 'razvoj oblike' in 'analiza oblike' lahko povzamemo, da je z razvojem tu v bistvu mišljen miselni razvoj. Nujen logičen razvoj pomeni potemtakem nujen miselni razvoj.^To= rej je tu, če je govora o nasledku ali o rezultatu, mišljen rezultat oz. nasledek logične izpeljave (ne pa^dejanskega procesa)". Enako nejasno ostaja tudi "kako je 'logične' izpeljave in rezultate, ki jih podtikajo Marxu, mogoče do= kazati kot znanstveno nujne utemeljitvene sklope, in kaj naj pri tem pomeni, če prisojamo logičnemu miselnemu raz= voju 'nujnost'... zakaj je treba denar logično-nujno iz= peljati iz določitev blaga itd? Formalno logična nujnost v smislu analitično logičnega dedukcijskega odnosa tu ne mo= re biti mišljena, ne obstaja nikakršnega logičnega pravila transformacije, po katerem sledi iz obce ekvivalentske^ob= like denar. Kaj pa tedaj tu pomeni 'logično' in 'nujno'? (Holzkamp 1974, 28). Backhaus to Holzkampovo kritiko navidez še razširi, saj dodaja, da z njo niso opredeljene le nejasnosti "lo= gične interpretacije", ampak da se dotika občutljivih mest celotne marksistične sekundarne literature o kritiki po= 293 litične ekonomije. Da pa bi to "razširitev" pravilno razu= meli, moramo upoštevati naslednje momente: a) Ugovor proti domnevnemu neo-idealizmu logične interpre= tacije pogosto "pozablja" na osnovno namero tega postopka, da razreši probleme, ki jih tudi "dobrim glavam" povzroča Marxov dialektični način izražanja, in da preišče ter pre= cizira njegove temeljne koncepte. Ugovor prav tako spre= gleduje, da je zanimanje za Očrte in njihovo izvorno obli^ ko prikaza ekonomskih kategorij sprožila "metaforika" Ka= pitala in da je ubadanje z metaforo "klicne oblike" in z ostalimi dialektičnimi mi&elnimi figurami v Kapitalu tako= rekoč samo druga plat spoznanja, da je analiza vrednostne forme - za Marxa nič manj kot odgovor na dvatisočletne vprašanje človeškega duha - za marksistične interprete še vedno "knjiga s sedmimi pečati" (Backhaus) oz. "območje, ki leži v temi" (Althusser). In če Holzkamp slavi "stanje diskusije", ki ga je "k vprašanju odnosa med zgodovinsko metodo, logiko, spoz= navno teorijo in materialistično dialektiko izoblikovala zlasti marksistična filozofija v socialističnih deželah" (Holzkamp 1974, 2), bi bilo treba najprej preiskati, ali je sovjetski marksistič= ni ortodoksiji zares uspelo, da razdela vsaj nastavke za konsenzualno teorijo dialektične logike. b) Med Holzkampovo in Althusserjevo kritiko logične inter= pretacije obstaja neka nepremostljiva razlika. Holzkamp meri namreč izključno na nejasnosti in pomanjkljivosti sodobnih marksističnih interpretativnih poskusov, ki se ubadajo s problemi Marxovega dialektičnega logičnega raz= vitja kategorij. Izključnost navaja seveda k predstavi, da so besedila kritike politične ekonomije jasna in enoznač= na, bolje, da sta Marx in Engels, vsaj v orisih, jasno in enoznačno opredelila status temeljnih pojmov in konceptov - vse težave izvirajo iz tega, da njuni interpreti ne zna= jo tega jasnega orisa pravilno odkriti. 294 Nasprotno pa je Althusserjevo stališče, kot je znano, da Marx ni razpolagal s koncepti, ki bi zadovoljivo doje= li to, kar je teoretsko proizvedel, skratka, da svoje pred= stave o metodi ni še razdelal v sistematično teorijo meto= de» Ne bo odveč, že zaradi prevladujoče ideološke kritike Althusserja, tj. kritike, ki v njem odkriva samo to, kar vanj že vnaprej samo vnaša, ponovimo Backhausovo ugoto= vitev, da Althusser ne trdi, da Marxov Kapital ni utemeljen na določeni materialni logiki "v toliko bi lahko docela soglašali z Leninovo tezo, da je Marx zapustil logiko Kapitala. Ne zdi pa se seveda verjet= no, da je mogoče logiko Kapitala identificirati z Marxovimi predpostavkami o logiki in spoznavni teoriji. Razdelava me= tode, ki utemeljuje Kapital, je torej, po Althusserju, bi= stveno bolj težka kot si je to predstavljal Lenin in kot si to ortodoksni marksizem še nadalje predstavlja" (Backhaus 198o, 96). Razlika, ki loči Althusserja od realno-socialistično navdahnjenega Holzkampa, pa ga hkrati povezuje z recepcijo Marxa, ki jo je izoblikovala kritična teorija družbe, tako kot, na drugi strani, paradoksno povezuje Holzkampa z lo= gičnimi zastavitvami, ki jih kritizira. "Skupni imenovalec" (Backhaus) obeh tokov marksistične teorije, ki se sicer skrajno razlikujeta, pa ni iskati le v njunih teoretskih nasledkih, npr. v tezi o razcepu med Marxovimi materialnimi analizami in kategorialnim aparatom, s katerim so dojete - "filozofska pozicija obeh šol dopušča domnevo, da Marx zari= sa dialektike, ki bi ustrezal materialnim problemom družbe= nih znanosti ni napisal zaradi načelnih razlogov, ne pa na= ključno: /ovirali so ga/ svetovnonazorski predsodki /Vor- urteile/" (97) - ampak predvsem v docela heglovskem načinu sklepanja, ki te nasledke nosi. Ponazorimo ta način sklepanja z Backhausom, ki razmi= šlja takole: - dejstvo, da Marxu, nezadovoljnemu z analizo blaga in de= narja v "H kritiki politične ekonomije", tudi v prvi in drugi izdaji Kapitala ni uspelo prikazati razvoja vrednost® 295 ne forme tako, da "bi onemogočil nadaljnje nerazumevanje, ki traja zdaj že skoraj 12o let; - dejstvo, da Marx ni uresničil svoje želje prikazati v nekaj polah racionalno jedro Heglove dialektike, da zari= sa materialistične dialektike tudi Engels ni uspel napisa* ti, - dejstvo, da obstaja, kot kaže korespondenca, tudi med Marxom in Engelsom nesoglasje glede tega, kako je treba razumeti materialistično metodo: logično ali logično-hi= storično; - dejstvo, da so dobile določene Marxove problemske zasta= vitve po dolgih letih znotrajmarksističnih razprav takore* koč antinomičen značaj, še več, da je marksistična recep= cija kritike politične ekonomije razpadla na tri relativ= no homogene in med seboj izključujoče se smeri - vsa ta dejstva je mogoče dialektično dojeti le, če posta= vimo, da so "pomanjkljivosti prikaza", bodisi Marxovega, bodisi njego= vih naslednikov, samo izraz pomanjkljivo razrešenih stvar= nih problemov, pomanjkljivosti materialne analize (32), reproducirájoče in potencirajoče se pomanjkljivosti prika* za so pomanjkljivosti vsebine, ki jo je treba prikazati, to se pravi, so rezultat "pomanjkljivo" preciziranih poj* mov in navsezadnje "pomanjkljivo" razdelane metode pri Marxu in Engelsu (81;. Na osnovi tega Backhausovega sklepa pa se tudi pokaže, da se problemom, ki jih danes prinaša razdelava in spozna* nje dialektične metode v Kapitalu, ne moremo več približa* ti z znano metaforo o "arheološkem izkopavanju" izvirne Marxove in Engelsove zastavitve. Sodobna raba lahko to zgo» dovinsko sicer upravičeno metaforo razbere le še kot pod* meno o dveh med seboj izoliranih slojih v Marxovi kritiki politične ekonomije, o njenem eksoteričnem površinskem in ezoteričnem globinskem sloju. Tako kot naj bi imel Marx 27 sam idejo vrednostne teorije jasno in enoznačno pred V inacici, da je Marx jasno in enoznačno razumel svojo dialektično razvojno metodo kot logično (ne pa kot logic* 296 očmi, njen prikaz pa mu je nekako spodletel zaradi "didak= tične" nespretnosti, tako naj bi v nadaljnjem zgodovinskem razvoju epigoni te ali one vrste zagrnili ali popačili bi= stvene elemente te globinsko jasne in enoznačne ideje. Dostop do problema logike Marxovega Kapitala vidimo za= to vse prej, tako kot tudi Backhaus, v tisti problematiki, ki jo zaznamuje Althusserjeva "metafora" o krožnem branju Kapitala: "filozofsko branje Kapitala je možno je z uporabo kriteri= jev, ki jih iščemo in ki jih lahko da edinole Marxova filo= zofija" (Althusser 1968, 37). o) S tema pa se tudi pokaže, da/Holzkampov ugovor proti "krožnemu argumentiranju" logične interpretacije ne zadeva le občutljivega mesta marksistične literature, ki se ukvar= ja z razsežnostjo kritike politične ekonomije, ampak odpira enega temeljnih problemov sodobnih marksističnih teorij. Hiba logične interpretacije namreč ni v krožnosti nje= nega dokazovanja, ki jo nujno implicira figura "klicne ob= l'ike", ampak vse prej v tem, da ni zmožna razviti in dokaza= ti pozitivnega pomena materialističnega krožnega sklepanja. no-historično), je "teza o enoznačnosti" Marxovih spoznanj tudi zamolčana predpostavka logične interpretacije. Kolikor namreč dialektična logična interpretacija ne zna vsebinsko in metodološko utemeljiti lastnega logičnega postopka - ko= likor ne zna izoblikovati koncepta dialektičnega merila, ki sicer pade v merjeno, a kljub temu dovoljuje teoretsko zavezujočo odločitev, kaj je racionalna, znanstvena dialek= tika,^kaj pa idealistična metafizika - je možna le ob nedia= lektični predpostavki, da pravilno odraža homogeno jedro Marxove zamisli. Backhaus upravičeno opozarja na paradoks, da se po svojem izvoru in po svoji nameri antidogmatska logična interpreta= cija spreminja v "nenavadno tvorbo novega dogmatizma", ki zamenjuje "pravilno" interpretacijo Marxa z argumentirano eksplikacijo in rešitvijo ekonomskih in metodoloških proble= mov (Backhaus 1978, 26). "Dogmatski značaj ... omenjenih del /skupina okoli Bischoffa - RR/, se kaže tudi v tem, da njihovi avtorji očitno podle= gajo naivni samoprevari, da so zgolj z intenzivnim študijem Kapitala pridobili adekvatno razumevanje, ki si ga lastijo. Zelo lahko bi bilo pokazati, da vsebuje dozdevna neposred= nost njihovega branja besedil številna posredovanja. Tako tudi geneze logične interpretacije, ki jo recipirajo ti av= torji, sploh ni mogoče misliti brez teh 'zunanjih refleksij'" (112). 297 To pa pomeni, širše gledano, da tiste sodobne marksistične teorije, ki izhajajo iz lastne vpetosti v družbenozgodovin= sko dejanskost, postavljeno za predmet preučevanja, niso sposobne znanstvenoteoretsko legitimirati svojih lastnih teoretskih zastavitev. Marksistična teorija je lahko sicer bolj ali manj us= pešno zavrnila zahtevo pozitivistične znanstvene teorije, da mora sleherna znanost teoretsko utemeljiti svojo resnič= nostno zahtevo: na eni strani je dokazala, da je zahteva izraz meščanskega razumevanja znanstvene prakse, zgrajenega na delitvi dela, na drugi strani pa se je sklicevala na svo= jo praktično utemeljenost. A v trenutku, ko obstaja več marksističnih teorij, ki vse izhajajo iz lastne vključenosti v lastne družbeno-zgodovinske razmere, za izhodišče pa jem= ljejo med seboj izključujoče se "temeljne kategorije" oz. "klicne oblike", v takem trenutku se marksistična teorija sama postavlja pred nalogo, da analitično utemelji lastni 28 marksovski podvzem kritične analize obstoječih razmerij. S to pripombo o kritičnem značaju našega konceptualne= ga izhodišča za dojetje znanstvenega statusa kritike poli= tične ekonomije zaključujemo prvi del našega prikaza. Namen drugega dela je, da s pomočjo Marxove prve sistematično pri= kazane teorije denarja v Očrtih verificira zgornji, še ab= straktni delovni hipotezi. 2 8 v v Glede na to, da imajo praktično-kritične teoretske anali= ze značaj "določene negacije", lahko vprašanje znanstveno- teoretske legitimacije lastnih analiz formuliramo tudi tako, kot to dela uvodni članek v zborniku Gesellschaft 11, kot vprašanje namreč, "ali in kako je možna podmena in dokaz pozicij in pojmov določenih negacij. S tem je hkrati postav= ljeno tudi vprašanje po tistih metodah, s pomočjo katerih je mogoče določeno negacijo analitično utemeljiti" (Gesel= lschaft 11, 9). 298 UPORABLJENA LITERATTJRA Althusser, Louis, Lire le Capital I, II, Paris 1968; Backhaus, Hans-Georg, Zur Dialektik der Wertform, v: A. Schmidt (ed.), Beitrage zur marxistischen Erkenntnistheorie, Frankfurt/M 1969} istij Materialien zur Rekonstruktion der Marxschen Werttheorie, v: Gesellschaft, Beiträge zur Marxschen Theorie, 1, 3, 11, Frankfurt/M 1974, 1975, 1978} Haug, W.-F, Predavanja za uvod v "Kapital", Ljubljana 1980} Holzkamp, Klaus, Die h i s t o r i s c h e Methode des wissensshaft= l i ehen Sozialismus und ihre Verkennung durch J . B i s c h o f f , v: Argument 84, Berl in 1974} Marx, Karl, Grundrisse der Krit ik der p o l i t i s c h e n Ökonomie, v: MEGA2 II 1.1., Berlin 1976} Reichelt, Helmut, Zur logischen Struktur des Kapitalbegriffs bei Karl Marx, Frankfurt/M 1970} Schmidt, Alfred, Geschichte und Struktur, Fragen einer .marxistischen Historik, Frankfurt/M 1978^. Schräder, Fred E., Restauration und Revolution. Die Vor= arbeiten zum "Kapital" von Karl Marx in seinen Studienheften 185o-1858, Hildesheim 1980} Zeleny, Jinrich, Die Wissenschaftslogik bei Marx und "Das Kapital", Frankfurt/M 1973. 299 S I N O P S I S I UDK 930.85(37/38):141.182 Dr. Valentin Kalan MESTO ANTIKE V FORMIRANJU HISTORIČNEGA MATERIALIZMA (K. Marx, F. Engels) članek podaja osnovno evidenco o mestu antičnih študijev na miselni poti in v teoretični dejavnosti Marxa in Engelsa. Marxov interes za antiko se ne konča z njegovimi filozof= skimi interpretacijami Epikura, saj se Marx obsežneje in analitično loteva vprašanj antične družbe in kulture ob pri= pravi "Kapitala" ter ob razdelavi problema logike zgodovinskega razvoja (navezava na Morgana). Za razliko od Marxa Engelsu sicer antika nikoli ni bila predmet posebnega proučevanja, čeravno so vprašanja antike prisotna v vseh njegovih glavnih delih od Anti-̂ Duhringa do "Izvora družine ...". Za študij antike ostajajo aktualne Engelsove razprave o "prakrščanstvu", medtem ko v svojih analizah germanske skupnosti Engels uporab= lja tudi metodo historičnega primerjalnega jezikoslovja. UDK 930.85(37/38):141.182 Dr. Valentin Kalan DIE STELLE DER ANTIKE IN DER GESTALTUNG DES HISTORISCHEN MATERIALISMUS (K. Marx, F. Engels) Der Artikel bringt eine grundlegende Übersicht über den Stellenwert der antiken Studien im Denkweg und in der theo= retischen Tätigkeit von Marx und Engels. Marxens Interesse an der Antike endet nicht mit seinen philosophischen Deutun= gen Epikurs, da sich Marx auf eine analytische und umfassen= dere Weise mit Fragen der antiken Gesellschaft und Kultur in den Vorarbeiten zum "Kapital" und in der Ausarbeitung des Problems der Logik der geschichtlichen Entwicklung (Bezug auf Morgan) befasst. Im Unterscheid zu Marx war für Engels die Antike zwar nie Gegenstand einer besonderen Untersuchung, 303 obwohl Fragen der Antike in allen seinen Hauptwerken - von Anti-Dühring bis zum Ursprung der Familie - anwesend sind. Für das Studium der Antike behalten Engels' Untersuchungen über das Urchristentum eine aktuelle Bedeutung, während Engels in seinen Analysen der germanischen Gemeinschaft auch die Methode der historischen vergleichenden Sprachwissen= Schaft anwendet. UDK 330.81:141.821 Mag. Tomaž Mastnak ENGELSOV PRISPEVEK K OBLIKOVANJU KRITIKE POLITIČNE EKONOMIJE V OBDOBJU PRED BURŽOAZNODEMOKRATIČNO REVOLUCIJO 1848/49 Tekst obravnava Engelsovo vlogo pri oblikovanju kritike poli= tične ekonomije v obdobju pred buržoaznodemokratično revoluci= jo 1848/49. Avtor trdi, da Engelsovega dela ni mogoče razumeti brez obravnavanja kritike politične ekonomije v njegovem delu in da kritike politične ekonomije ni mogoče razumeti brez ob= ravnavanja Engelsovega prispevka k njenemu oblikovanju. Nadal= je trdi, da je prav kritika politične ekonomije trajni skupni temeljni interes Marxovega in Engelsovega dela. Kritika politične ekonomije ¿e pri Engelsu od vsega začetka koncipirana kot družboslovna in zgodovinska znanost, kot teori= ja razrednega boja, kot metoda analize pogojev, oblik, vsebin in ciljev revolucionarnega boja delavskega razreda. UDK 330.81:141.821 Mag. Tomaž Mastnak ENGELS BEITRAG ZUR HERAUSBILDUNG DER KRITIK DER POLITISCHEN ÖKONOMIE IM ZEITRAUM VOR DER BURGERLICH-DEMOKRATISCHEN REVO= LOTION 1848/49 Der Text behandelt die Rolle Engels' in der Herausbildung der Kritik der politischen Ökonomie im Zeitraum vor der bürgerlich» 304 demokratischen Revolution 1848/49. Der Autor vertritt die Meinung, dass man Engels' Werk nur dann verstehen kann, wenn man darin die Kritik der politischen Ökonomie untersucht, sowie auch die Herausbildung der Kritik der politischen Ökonomie nur unter Einbeziehung des Beitrags von Engels veständlich wird. Weiterhin behauptet der Autor, dass gerade die Kritik der poli= tischen Ökonomie das gemeinsame und nachhaltige Grundinteresse des Werks von Marx und Engels ist. Die Kritik der politischen Ökonomie ist bei Engels vom Anfang an als Sozial- und Geschi= chtswissenschaft konzipiert, als Theorie des Klassenkampfos, als Methode der Analyse von Bedingungen, Formen, Gehalten und Zielen des revolutionären Kampfes der Arbeiterklasse. UDK 530.85:141.821 Rado Riha H. G. BACKHAUS: REKONSTRUKCIJA MARX0VE TEORIJE VREDNOSTI Nekateri ključni problemi sodobnih marksističnih interpretacij "Kapitala" 1. del Prispevek obravnava Backhausov prikaz marksistične sekundarne li= terature h kritiki politične ekonomije. Pri tem prikazu ne gre za poskus "objektivne" razvrstitve obstoječih marksističnih inter= pretacij, ampak za zaris pojmovne mreže nujnega "vanprejšnjega razumevanja" Marxove in Engelsove teorije, skozi katero mora da= nes vsaka imanentna razlaga njune teorije. Backhausove lastne analize lahko opredelimo, teoretsko-zgodovin= sko gledano, kot začetek "tretje faze" v razlagi kritike politič= ne ekonomije: kot kritično razdelavo vrzeli, ki jih je potlačitev konstitutivne "filozofske" ravni Marxove in Engelsove teorije povzročila ne le na področju ekonomske teorije marksizma, ampak tudi v sami "potlačeni" marksistični filozofiji. 305 UDK 330.85:141.821 Rado Riha H.G. BACKHAUS: REKONSTRUKTION DER MARXSCHEN WERTTHEORIE Einige Schlüsselprobleme der gegenwärtigen marxistischen Interpretationen des "Kapital", 1. Teil Der Beitrag befasst sich mit der Darstellung der marxistischen Sekundärliteratur zur Kritik der politischen Ökonomie von Back= haus. Diese Darstellung ist kein Versuch einer "objektiven" Einordnung der bestehenden marxistischen Interpretationen, son= denn eine Nachzeichnung des Begriffsnetzes des notwendigen "Vor= verständnises" der Theorie von Marx und Engels, durch das heute jede immanente Deutung ihrer Theorie gehen muss. Die Analysen von Backhaus können wir dabei, theorie-geschicht= lieh gesehen, als Beginn einer "dritten Phase" in der Rezeption der Kritik der politischen Ökonomie bestimmen: als kritische Ausarbeitung der Leerstellen, die durch die Verdrängung der kon= stitutiven "philosophischen" Ebene der Theorie von Marx und Engels nicht nur in der ökonomischen Theorie des Marxismus, son= dem auch in der verdrängten marxistischen Philosophie selbst verursacht wurden. 306