MARIJE DRAKSLER-MARJANE ni več med na-mi. Zaraan bi jo v pisami Združenja borcev NOV Ljubljana-Šiška iskali, čeprav bo za nas še vedno živa in bo sedela za svojo mizo, kjer je reševala probleme borcev s tistim velikim m razumevajočim srcem, kot ga je imela le ona. Pogrešali jo bomo v krajevnih organizacijah na terenu, kjer je rada sodelovala in le redki obča-ni naše občine je niso poznali. Ce je bilo treba zastaviti pravo besedo na pravem mestu in za dobrobit zapostavljenega borca, je bila ona prva, ki mu je po svojih močeh pomagala. Za sebe i_e bila preskromna, živela je samo za druge — V0 let. Ta mesec bi z njo praznovali ta njen živ-ljenjski jubilej.
Kot je skromno umrla, tako se je tudi 1903. leta v Ljubljani rodila kot nezakonski otrok ma-tere služkinje. Komaj mesec dni stara, je morala v rejo na kmete do desetega leta starosti. 2e tukaj je občutila prezir ljudi, ker je bila neza-konski otrok, že takrat je začutila veliko razli-ko med revežem in bogatinom. V njej je rastel upor in velika želja, da bi študirala, ker je bila zelo dobra učenka. Tega ji mati ni mogla omo-gočiti, tako da je pri njej ostalo vse na samoiz-obrazbi. Da bi čimprej prišla do zaslužka, se je izučila za šiviljo. Izkoriščevana od klerikalskih delodajalcev je že v učni dobi spoznala puhlost klerikalizma, na političnih zborovanjih pa je spoznala, kdo je bil pravi zaščitnik delavcev in revežev. Zato ni čudno, da jo že leta 1920 naj-demo v vrstah komunistične mladine in da \o najdemo v vseh takratnih akcijah, demonstra-cijah. Zanjo je bil največji življenjski praznik, ko je leta 1925 bila sprejeta v Partijo. Bila je v ilegalnem boju ena najbolj zavzetih, ki je pod-pirala zaprte komuniste in Rdečo pomoč. Ni bilo čudno, da jo je oblast začela preganjati in so jo že 1929. leta zaprli. Iz zapora je prišla še trša borka, tako da so jo kot člana Mestnega in Po-krajinskega koraiteja že naslednje Ieto ponovno zaprli in je dveletno robijo prestala v zagreb-ških zaporih. Pozneje je bila še desetkrat zapr-ta. Zaradi svojega političnega dela je zanemar-jala svoj poklic, ki je bil vedno zelo slabo pla-čan, tako da je vse življenje živela v pomanj-kanju in stalnem prepiru z domačimi. Med oku-pacijo je odšla v ilegalo, zbirala orožje in po-
In memoriain
^QftlacLLa Oillac^ana
litično delala posebej uspešno med ženami in jih pripravljala na oborožen upor. Za vsako de-lo se je vnela, dokler ni po nalogu Partije odšla lela 1942 v partizane, kjer jo najdemo v krim-skem bataljonu in kot politično delavko Osvo-bodilne fronte in aktivistko v Dolomitih, Beli krajini in Štajerski, kjer je kljubovala vsem oviram. Za Marjano Draksler je trajala borba celih 25 let. Njena vera v Partijo in zmago je ni nikoli zapustila, dobila je zadoščenje, da njena borba ni bila zaman, da je vse tisto, kar si je kot prekaljena borka, partijka in aktivistka srč-no želela, doživela.
Po osvoboditvi je naprej požrtvovalno poma-gala in posvečala vso svojo skrb in toplino mla-dim sirotam, ki so izgubili starše v osvobodil-nem boju. Do upokojitve je delala požrtvovalno tudi na odgovornih mestih: bila je članica glav-nega odbora protifašistične ženske zveze, načel-nica na ministrstvu za socialno politiko LR Slo-venije, članica uprave za kadre, članica zgodo-vinskega oddelka in revizijske komisije pri cen-tralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije, republiška ljudska poslanka in članiča nadzor-nega  odbora  SZDL  Slovenije.
Kljub temu si ni dala tako potrebnega po čitka tudi po zasluženi upokojitvi, za njo je ob-stajalo le delo še naprej, dokler ni nehalo biti njeno veliko srce. Vse do zadnjega diha je bila aktivna družbeno-politična delavka naše obči-ne Ljubljana-Šiška, mestnega in republiškega odbora ZZB NOV. Ostala je zvesta našemu boju in naši samoupravni socialistični revoluciji. No-silke spomenice 1941 in drugih visokih vojaških in političnih odlikovanj, rezervnega majorja JLA ni več . . .
Vsi, ki smo jo poznali, jo bomo nosili v srcih in se bomo trudili, da nadaljujemo njeno delo in Marija Draksler-Marjana nam bo ostala vzor-nik in svetal lik revolucionarke za vse življe-nje.