List 30. b.
Gospodarske stvari.
O neizmernem nakupovanji naše domače goveje živine in izvaževanji v Nemčijo,
v zadnjem listu ,,Novic*' smo omenili prikazni, ki je nikdar še nismo doživeli v naai deželi, da se iz nje izvaževa vsa bolja goveja živina in^v Nemčijo pelje. To isto se sicer godi na Koroškem, Stajarskem in povsod drugod, kjer tuji agenti morejo kaj stakniti. Ce tako neizmerno nakupovanje ne donasa morebiti govedoreji Koroški in Stajarski toliko škode , ki imate lepe živine veliko več kakor Kranjska, je pa to grozna škoda za Kranjsko, ki že kakih 10 let hodi po bolja plemena na Stajarsko in Koroško.
Prepričanje, da je to škoda velika samim živinorejcem za pozneje čase in da to preailno podražuje cen6 mesa, pa ne navdaja samo nas, ki smo oni članek v zadnjih „Novicah" pisali , ampak prišle so pritožbe od več strani do družbe kmetijske, naj ona, ki je za to poklicana, povzdigne svoj glas na višem vladnem mestu za kako obrambo te preočitne škode, pa poduči tudi živinorejce, da se ne dad6 zapeljati po začasnem dobičku, ki pa je gotova škoda za prihodnji čas.
Glavni odbor družbe  kmetijske je  razposlal  zato podružnicam svojim sledeči
dopis.
„Gotovo je znano častiti podružnici, kako ogromno število naših domačih goved (krav, telet in volov) se nakupuje v naši deželi od tujih kupcev in na Nemško vozi.
To pa se ne godi le po sejmih, ampak po mestih, vasžh in posamesnih selih potujejo tujci, peljani od hleva do hleva od domačih mesetarjev, in za visoko ceno nakupujejo naša goveda. Veliko veliko tisoč goved vzelo se je po tej poti že dozdaj naši deželi.
To ni več navadna kupčija, to je sistematično ropanje naše dežele, katero, ako to še dalje časa trpi, nam vzame vse, kar je boljega v deželi, tako, da le kak malopriden rep jej še ostane.
S tem pa gre pod zlo vse , kar se je zadnjih 10 let storilo od družbe kmetijske za zboljšanje domače govedoreje, — s tem je tujim deželam žrtovana vsa državna subvencija, po kateri je od I. 1868. do letos iz nje za pleme bilo  nakupljenih 287 juncev
in 414 junic in krav žlahnega Muriškega, Belanskega, Pincgavskega in Mariadvorskega rodu.
Komaj je družba kmetijska začela se veseliti nad pogledom, da se v naši deželi zarejajo žlahnejša plemena in s tem povzdiguje ndrodno gospodarstvo, a zdaj se temu tako potrebnemu napredku s tem zavezuje žila, da ves bolji zarod se nam jemlje iz dežele, katera je najbolj vezana na živinorejo.
Ugovarjati bi se utegnilo: „kaj ne privoščite našim živinorejcem, da prodajajo po dobri ceni svojo živino in skupijo denarja, ki ga tako krvavo potrebujejo?*'
Bog obvaruj, da ne bi kmetijska družba privoščila našim ljudem dobička, kjer koli ga morejo doseči, vsaj ona predobro ve, kako težko grč dandanes za denar.
Al resnega preiskovanja je vredno: ali je to res pravi dobiček za kmetijstvo, ali pa je le začasen dobitek, podoben onemu v loteriji, v kateri človek 200 gold. dobi, ko je poprej že v loterijo nesel morebiti že veliko več in bode pozneje nesel še več.
Gospodar, kateri si je zdaj z dobrim plemenom za-redil telet, ki vagajo po 100 funtov in še več in je prodal vola po 200 gold. in še več, bo vprihodnje namesti čvrstih telet zopet imel majhne mačke v hlevu in bo vesel, ako za vola skupi 80 gold.
Ce grč vsa dobra plemenska živina iz hleva, od kodi pa se^ bo potem jemal materij al za dober z dr o d? Ce gospodar zapravi kapitdl, kje pa bo potem obresti iskal, ko ni kapitala več? Ali mar taka poprodaja najbolje stareje in mlade živine ni zel6 podobna temu, kedar gospodar pogori?
In celo letos, ko so kmetovalci pridelali obilo send in sploh letina, hvala Bogu, kaže še precej, nikakor ni to znamenje umnega gospodarstva, ako živinorejec, zapeljan po dobri ceni, se znebi živine, ki bi jo lahko priredil in malo po malo, ko si je že z^-redil novo dobro pleme, jo zmirom lahko prodal! Ce zato, ker so hlevi po na tuje prodani živini prazni, bode cena send po nič, po kakih 40 kraje, cent lahko pač vsak sprevidi, da po sedanji dobri živinski kupčiji pride žalostna kupčija z mrvo in otavo. Gospodar, ki je na stotine centov klaje pridelal, pa je še prodati ne more ali le po prav nizki ceni, naj vzame zdaj kredo v roko, pa naj računa, ali ni nazadnje več zgubil, kakor si pridobil s tem, da si je hlev izpraznil a prodano živino, če tudi jo je še tako dobro prodal?
Zdaj pa še nekaj. Brez gnoja ni moči dobro kmetovati. Ce je pa hlev prazen vzlasti goveje živine, ki gospodarju najbolji gnoj dela, s čem pa bo potem gnojil svoje polje in si pridelke množil? Ce mu bodo vrabci njive gnojili, bodo tudi kozolci prazni.
Vse to naj bi prevdarili vsaj tisti naši gospodarji dobro, ki jih ne pritiska sila, da bi morali z aajboljo živino iz hleva.
Al šejaekaj druzega je, kar je resnega prevdarka vredno. Ce se nam na Kranjskem, Koroškem, Stajar-skem in v druzih naših deželah od agentov iz Nemčije pokupi velik del govedine, kam pa bodo domaČi mesarji potem šli, živino kupovat? Cena mesd mora tako visoka potem postati, da manj premožni človek si ne bo mogel koščeka mesa kupiti za svoj živež. In veliko število domačih prebivalcev bo škodo trpelo za to, da posamezni živinorejec vlovi začasen dobiček, ki pa je le dobiček — na videz, kakor smo gori rekli, vprihodnje pa le nadloge nakloni kmetijstva.
Odbor družbe kmetijske si tedaj v dolžnost svojo šteje, pozornost častite podružnice na sedanje ogromno nakupovanje naše goveje živine obrniti in jo prositi, naj bi v tem smislu razjasnila stvar živinorejcem svoje okolice in jih podučila, naj bi pomislili nasledke, ki vsakako nastopijo potem, če bodo sami in vsa naša dežela oropana dobrega zaroda, katerega si je poslednja leta težko zaredila!^'
Glavni odbor družbe kmetijske Kranjske
v Ljubljani 20. julija 1877.
236