»GOSTOVANJE V GRAZU«
Lani junija je gostovala ljubljanska Opera v avstrijskem mestu, ki ga je reklamna objava v dnevnem časopisju imenovala Graz. To obliko krajevnega imena sem nekajkrat lani srečal tudi v ljublj. Gledališkem listu. Kako je s tem imenom, ko smo doslej vedno pisali Gradec?
Po SP pišemo lastna imena v tuji ali domači obliki. To velja tudi za imena rek, gorovij in krajev. V slovenščini se je udomačila cela vrsta krajevnih imen tujega izvora v prilagojeni ali poslovenjeni obliki. Predvsem to velja za kraje, s katerimi smo imeli pogostne, dobre ali nesrečne, zveze in stike. Tako navaja SP za to zglede kot: Adiža, Ren, Pad, Dunaj, Dunajsko Novo mesto, Pariz, Neapelj ipod. Stoletna raba je potrdila slovenske inačice nekaterih krajevnih imen in danes ni nobenih ne političnih ne narodnostnih ne družbenih ne katerih koli drugih razlogov, da bi začeli pisati Rhein, Wien, Napoli ipod.
O imenu za (Štajerski ali Nemški) Gradec v sedanji nemški obliki »Graz« nihče ne dvomi, da je slovenskega izvira; tudi nemški prenapetež si ne bo usodil tega zanikavati. Ravno tako pa si tudi slovenski skrajnež danes ne bo upal trditi, da je »Graz« danes slovensko mesto. Toda zakaj tega mesta ne bi še vnaprej imenovali Gradec in ga tako zapisovali?! Samo nacionalna prenapetost je, če terjamo ali bi terjali od Avstrijcev ali Nemcev, da bi v svojih časnikih začeli uporabljati ime Ljubljana namesto svojega stoletnega poimenovanja Laibach. Ravno tako bi bila le kulturna ozkost, izhajajoča iz nacionalistične slei>ote, če bi oni zahtevali od nas pisanje Klagenfurt, Graz ali Wien. Se zdaleč pa seveda ni treba, da bi slovenska krajevna imena sami odlagali v ropotarnico starih slovnic in pravopisov! Se posebej, če so slovenske rodovine, kakor je Gradec. Po logiki, da moramo uporab-
252
Ijati le tuja krajevna imena, bi prišli do čudnih neumnosti. Gledališki list bi pisal, da je prišel Bogo Leskovic iz Wiena. Zgodovinski učbeniki bi pripovedovali o rimskem (rimljanskem, romanskem?') središču Romi. Ob naši Novi Gorici bi nenadoma stala Gorizia. V Prešernu bi brali: Ceste tebi ne zapiram / ne v Trieste, Wien in Graz! In priznati bi morali logiko italijanskemu okupatorju, ki je dovolil medvojno izdajo Levstikovega »Martina Krpana« le z italijanskimi krajevnimi imeni, tako da je n. pr. Krpan cesarju razlagal, da je »uže v Fiumi bil, tudi v Capo d' Istria«.
Zato naj Gradec ostane Gradec. Ne vljudnost ne državni ne kulturni oziri nam ne narekujejo, da bi ga ponemčili. v. Smolej