82
Politične stvari.
Skrivne policijske zvijače nekaterih ministrov
zoper Slovane v Avstriji.
Koliko nesreče je politika Beustova vaula čez ubogo Avstrijo, že davno ve ves svet; on je stvaril tudi osodepolni d v ali z e m, po katerem je do njega edino naše cesarstvo bilo razcepljeno na dva kosa tako, da so jima morali dati cel6 skovano novo ime „Cislajta-nija" in „Translajtanija", in da za zdaj obe „Lajtaniji" hirate tako, da umreti ne morete, živeti pa tudi ne. Saksonski baron Beust je kot grof Avstrijski stvaril sistemo sedanjo, po kateri pri nas v Avstriji je tudi taka zmešnjava vseh socijalnih razmer, da bode težko rešnika.
Marsikaj pa, kar je dosihmal bolj skrito bilo, prinesla je na dan knjiga umrlega državnega svetnika viteza Bernharda Meyer-a, katere pod naslovom: „Erlebnisse des Bernhard Ritter v. Meyer" (kaj je Bernard vitez pl. Meyer doživel) 2. del veliko razodeva o politiki Beustovi. Dunajski časniki pišejo, daje Beust nalašč iz Londona prišel na Dunaj, da bi za-branil izdanje tega dela jako zanimive knjige, v kateri so popisane zvijače Beustove, dokler je veliko moč v svoji roki imel. Al ni se mu posrečilo zatreti zlatega denarja vredne knjige, ki jo izdaja sin ranjcega viteza Meyera. Dunajski „Tagblatt" celo piše, da je Beust žugal tožbo zarad razžaljen j a časti napeti zoper to knjigo; al to žuganje je le prazno, kajti potem bi prišle še le druge reči na dan; „Vaterland" kliče žlah-nemu Beustu: „Heraus mit Eurem Fiederwisch, edler Graf, wir pariren!"
Dunajski liberalni listi so se zakadili v to knjigo, kakor četa lovskih psov plane za žlahno divjaščino. Naravno! Saj pa tudi Meyer razkrije pred svetom marsikaj, kar bi liberalna svojat najrajše devet čevljev pod zemljo zakopano imela. Po tej „spomeniciu se nam pokažejo ljudje, ki so dozdaj za poštenoviče veljali, „poštenoviči" v ravno nasprotnem pomenu besede, odkrije se nam vsa tista mašinerija, ki je na skrivnem delovaje marsikaj vstrojila, kar se je pošteno mislečim ljudem neverjetno, nemogoče zdelo ter se z resnico in pravico skladalo tako, kakor noč z dnevom.
Politika Saksonskega barona, v Avstriji do grofa povzdignjenega državnega kancelarja Beusta se pokaže v tej knjigi v vsi zavržljivosti, nesramnosti. Beust se je polastil vseh ministerstev, tako, daje vsak mi nister delal tako, kakor je bilo Beustu všeč; zlasti policijsko poročevalstvo je bilo popolnoma v njegovih rokah. Nekega dvornega svetovalca, izvrstnega moža, ki se mu ni hotel podati, je odpravil iz policijskega oddelka ter na njegovo mesto vrinil človeka, ki mu je bil v vsem vdan. S pomočjo tega človeka so se prenarejala poročila zaupnih mož, posebno onih, katere je vlada po Ogerskem rabila. Dasiravno Hrvatje, Srbi in Slovaki niso nikakor marali za prihodnjo Ogersko gospodarstvo in se mu na vso moč vstavljali, morala so vender poročila od tod biti tako zasukana ali „popravljena", kakor da bi vsi Srbi, Hrvatje itd. dualizem komaj pričakovali ter bi bili vsi vneti za to novo „koristno" napravo. To se je godilo vse na skrivnem po Beustovi volji. Srbi in Slovani pa, o katerih se to nikakor ni moglo reči, ker bi bilo popolnoma neverjetno, so se morali spraviti v sum, da na Rusko stran vlečejo, so tedaj državi nevarni. Znan je nekemu popolnoma zanesljivemu dopisniku „Vaterlanda" mož, ki je bil na Hrvaškem vladni agent; tega so poklicali na Dunaj ter mu zelo zamerili, da ni
tako poročal o Hrvatih, kakor bi bilo Beustu po volji, namreč, da so vsi vneti za dualizem. Žugalo se mu je cel6, da bo prišel ob službo, ako zanaprej ne bo pošiljal takih poročil, kakoršna so Beustu všeč. Pa ta mož je bil res možak , popustil je rajši službo, ko da bi bil pošiljal iažnjiva poročila na Dunaj.
Al takih možakov je žalibog! dandanes v vladnih službah strašno malo. Zato se ni čuditi, če so tudi nas Slovence na Dunaji tako črnili kot rusofilce, to je, ljudi, ki za Avstrijo nič ne maramo in le po Rusiji hrepenimo. Beustu samemu nismo bili tako že nikdar na srce priraščeni, a hotel je opravičiti svojo mržnjo do nas pred svetom, vsaj pred merodajnimi krogi, zato so bila policijska poročila, Če so tudi na Dunaj prišla resnična , bela, v Beustovi strojarnici tako pobarvana, da so njegovim namenom vstrezala. Slovenec in Slovan sploh je moral na Dunaji veljati za državi nevarnega rovarja, da je mogel Beust na odločnem mestu izreči: „Slovane je treba k steni pritisniti." Pritiskal jih je,   ker  so mu bili  pri osnovanji dualizma na poti.
To vse, pa še mnogo druzih takih ,,lepih" reči, ki so se za časa Beusta in po njegovi volji godile, podaja svetu Meverjeva knjiga. Ni čuda toraj, da nemškim liberalcem, katere je Beu*t vstvaril, gotovo pa jim pomagal do nadvlade v Avstriji, ni nikakor po volji, da so se je lotili enako razkačenim sršenom. Ovreči, opravičiti in vtajiti pa teh nepostavnosti ne morejo, kakor tudi škandalov ne, ki jih je svet po Ofenheimovi pravdi zvedel. Nam se zdi, da se bliža dan, ko bodo vsi grehi nemške liberalne stranke in njenih pokroviteljev raz-odeti svetu, kateri se bo nevoljen obrnil od takih ljudi. Da potem pride tudi zd-nje sodni dan, to zahteva tek sveta in časa. Pravice ne bodo pregnali iz sveta in ta jih bo že zadela. Sramote imajo že zadosti, kazen jim tudi ne bo prizanesla.