Zakaj je morje slano?
Vprašanje: od kod da je morje slano, je že silno staro, in vendar ni do zdaj zastran tega še nihče popolnoma odgovora dal.
Nekdaj so mislili, da so na dnu morja enake skladovnice kamuitne soli, kakor jih nahajamo na suhem. Čeravno nam dosihmal nihče še ni take solne gore iz dna morja pokazal, pa vendar ne moremo reči, da bi kaj tacega mogoče ne bilo. Obernimo se tedaj k drugemu odgovoru.
Poprej pa je treba opomniti razločka, ki je med potočno vodo, studenčnico in pa med prežgano ali prekapano (destilirano) vodo. Vemo, da je prekapana voda čistejša memo vsake druge, to je, da nima več tistih drobcov v sebi, ki jih je pred prekapom imela, če jih je bilo še tako malo, da se niso s prostim očesom ne vidili ne okusiti dali. Ti drobci so o prekapanji v prežigavnem klobuku ostali. Voda izpuhti pod ognjem v soparico ali vodeni puh, kteri se v ti napravi vleče skozi merzlo cevko, na kteri se sopet v vodene kapljice izbere. Kaj takega vidijo tudi naše kuharce pri kuhi vsaki dan. Kaplje, ki se naberajo na pokrovu ali reni, s kterim je pisker pri ognji pokrit, so popolnoma čista, prekapna voda, če tudi so iz kakošne osoljene juhe puhtele. Na notranjem pokrovu vroče kan^lje, kjer se kava (kofe) kuha, ne vise kavine kaplje, ampak čiste vodene kaplje, ki so popolnoma brez vsega okusa. Ker tedaj prekapanje (destilacija) ni nič druzega kakor puhtenje tekoče vode v soparico in potem zgosčenje vodene soparice sopet v vodo, tedaj je vsako hlapenje le prekapanje;   oboje je   enojno,   in   enojno   se   napravlja.
Kar se vode, ki je tudi najbistrejše oko ne vidi, o kakem vročem in soparnem dnevu poleti iz kake mlake ali kakega močvirja izhlapi, je popolnoma čista voda, in nima kar drobca ne od tistih stvari v sebi, ktere mlakužo omadežujejo in gnjusijo.
Po tem ko smo se tega prepričali, smo na pot zadeli, ktera nas do tje pripelja, da borno v stanu na gori dano vprašanje dostojen odgovor dati, kteri, da jo ob kratkem rečemo, v teh-le besedah tiči: Reke in tekoče vode so napravile slano m o rj e.
Al kako reke in tekoče vode,   ki   le sladko   vodo v morje   izlivajo, morejo morje   slano napraviti?  — nas   bo gotovo marsikdo naših bravcov zavernil. Bomo berž spričali, kako.
Ce vodo iz kakega studenca, potoka, močvirja, ali iz kake reke prekapamo (destiliramo), bodemo vselej med drobci, ki so v prekapnem klobuku ostali, našli trohico kuhinske soli, čeravno tako malo, da bi je ne bili čutili v vodi, ako bi jo Lili pred prekapanjem tudi pokusili. Po tem takem d o na saj o vse reke in tekoče vode neprenehoma malo po malo soli v morje.
Ce pa se kake stvari dan na dan in še tako malo nabera, je bo sčasoma veliko — zlasti če se nič ne pogubi.
34
Tako je tudi z morjem.
Morje dobiva že celi čas, kar svet stoji, brez prenehanja po tekočih vodah soli, pa je nič ne pogubi; zakaj to malo, kar se morske soli od ljudi na morskih bregovih jemlje, je skor čisto nič proti neizmernemu zakladu bogatih morskih solarnic.
Kako se vse to v morji godi, tega se sami lahko za pečjo prepričamo.
Postavimo veliko plitvo skledo z prekapano (destilirano) vodo, v kteri ni nič kuhinske soli, na kar je prav zakurjeno peč; kakor hitro iz nje za kakega pol pavca vode izhlapi, ji je pa berž ravno toliko prilimo, in celo celo malo soji ji pridenimo, pa še toliko ne, da bi vodo slano čutili. Ce tako nektere tedne v eno mer delamo, bo voda v skledi čedalje slaneja, akoravno smo v skledo celo celo malo osoljene vode prilivali.
Skleda ta nam daje izgled morja, prilivana voda pa izgled voda, ki se v morje izlivajo.
Naj se nam nikar ne reče, da voda v skledi čedalje slanejša prihaja, morje pa ostane vedno enako slano!
Res, da je ta ugovor resničen, toda pri morskih in tekočih vodah imamo z veliko večjim kolobarjem opraviti, ki se je pa že poenačil, akoravno je bila o stvarjenji sveta z morjem ravno taka kakor je z našo skušnjo. In če bi tudi naše preiskave, ki jih natanko ne napravljamo še celo stoletje, ne bile dokazale, koliko je v morski vodi soli, naj še enkrat premislimo na silno dolgi čas, kar vode sol v morje nanašajo — čas, kterega preseči niso naše opazke v stanu.
Razun tega imamo za odgovor na čelu današnjega vprašanja še v naturi družin spričb dovelj. Jezero hva-linsko in araljsko, in še več druzih, ki nimajo nobenega odtoka in le po izhlapenji vodo zgubljujejo, akoravno od več strani sladka voda va-nje priteka, so vendar le vse slane jezera. Volga, ktera meri 24,840 nemških milj, teče v hvalinsko jezero, in od neznano dolgega časa, kar voda v kotel imenovanega jezera po malem sol donaša, je celo bregovje s solnimi zakladi prepreženo. Tudi tukaj se je zmiraj le jemalo. pa nič oddajalo.
Po E. A. Rossmasler-u iz časnika „Aus der Heimat".