385 Raymond Queneau MRTEV KOT Mrtev kot skleda za juho A ZA JUHO Mrtev kot okrušek sklede za juho Mrtev kot prazna skleda za juho Mrtev kot strjen ostanek juhe na dnu sklede za juho , Mrtev kot tisoč skled za juho Mrtev kot deset tisoč skled za juho Mrtev kot utopljena miš plavajoča na površini krušne juhe v skledi za juho Mrtev kot zelje polno uši do vratu na dnu sklede za juho Mrtev kot skleda za juho živ kot kamen SONCE Sonce ko žoga rdeče odhaja v svojo zimsko četrt ogrinja se v meglo okleva z odhodom v podpritličje obzorja kjer si je spletlo gnezdo še zadnjič ošine z očesom ta svet ki ga ujčka še enkrat pomisli na Kopernika Keplerja Galileja ki je odkril njegove pege na vse tiste ki so se ukvarjali z njim ne jezi se nanje celo nasprotno ganjeno je zaradi njihove pozornosti nikoli se ne spomni brez ganotja da ga je Anaximenes razglasil za ploščatega kot list 386 Raymond Queneau in da mu je Heraklit določil širino stopala človeške noge naposled se odloči in se napoti v svojo zimsko četrt do prihodnjega svita ČLOVEK IN STEKLENICA Spuščati se iz ene kleti v drugo iz enega vodnjaka v drugega iz enega brezna v drugo — je obujati stare spomine večno trajajoče kljub obrabi živcev in iz zadnje globine lahko padeš globlje samo še v zidanico v vinsko klet kjer zori vino pod tančico prahu v steklenicah s povoščeno glavo to so tiste steklenice ki se izpraznjene polne nekakšnih besed premetavajo po oceanu. KO BI BILO Ko bi bilo mogoče obdržati kapljo vode v prgišču in jo spustiti po dlani da spolzi od poteze do poteze kot se v oceanu preliva z vala na val mavrična kroglica čaroben svet toda kroglica razpusti svojo slano vodo kaj zdaj? PROGRAM Govoril bom razločneje ribe bodo postale ribe alge bodo alge in morske pošasti ostanejo morske pošasti Ne bom več solil besed ne bom več spreminjal rib v škrjančke alg v rožnate grmiče in morskih pošasti v pisalne stroje Same se bodo v večnost ohranjale sirene ki jih je razsolil tek časa GIBANJE Nenadoma skoči žaba? drevo? gora? morda samo grič? drevo preskoči ozek jarek cesta beži 387 Francoska moderna lirika žito valovi kamni se vale poskakujejo gozdovi kozolce prevračajo močvirja in ribniki vro Jokajoči vrbi solze teko v smehu in radosti stran neba se krči premika nenadoma glej človek in vse okameni vse je negibno razen tu in tam nervoznega nehotenega giba veja ki pade komu na glavo skala ki se zvali po strmini negibno vse razen preprostega drgeta zemlje