DALJNA KITAJSKA
NaL obfan Marko Marion je z novinarsko delegacijo lani obiskal LR Kitaj-sko. V svojem prispevku skuša prikazati delček Kitajske, kakršno je videl kot udeleženec tega obiska.
Štirinajst ur vožnje je od Brnikov do Pekinga. Vmes enourni postanek v Karačiju, nato čez goro sveta Hi-malajo. Letimo 11.000 metrov viso-ko. V snegu in soncu se bleščijo osemtisočaki. Čez kako uro že letimo nad sivo puščavo Gobi. Kamen in pesek. In že smo v Beijingu, kakor imenujejo Kitajci svoje glavno mesto. Peking je veliko mesto z osem milijonov prebivalcev in dvema mili-jonoma koles. Avtomobilov ni mnogo. Le katnioni in avtobusi. Pred revolucijo 1949 je bilo v Pekingu le pet avtobusov, danes jih je več kot tisoč. Vsi vozniki imajo bele rokavi-ce. Miličnikov ni videti, le tu in tam so prometniki, ki pa niso kos pe-stremu prometniku. Vse gre nav-skriž. Pešci, kolesarji, kamioni, redki avtomobili in avtobusi ter taksiji; rikš ni več. Čudno je le to, da ni mnogo nesreč. Avtomobili tiobijo, kolesarji zvonijo, pešci se mirno pogovarjajo, hodijo po sredini ceste, se umikajo. Med avtomobili so japonske znam-ke, stare sovjetske čajke, nekaj je ki-tajskih limuzin, ki so nenavadno ve-like in prostorne. Nikjer ni pretirane hitrosti. Nihčc se ne razbtirja. Nobe-
nih incidentov. Redki prometni pre-krški in karamboli. Šoferji so pravi žonglerji.
Ob prihodu v Peking, na vožnji po 40 km dolgi aleji od aerodroma do mesta s platanami ob obeh straneh, nas je spremljal puščavski veter, ki je prinašal pesek iz puščave Gobi. Silil nam je v oči in usta. Ker je bil večer, — ura je bila devet, po naše dve po-poldne, — je bilo glavno mesto pusto in prazno. Le tu in tam po dva vojaka z brzostrelkami. Milijonsko mesto, večje kot tretjina Jugoslavije, miru-je. Televizijskega programa ni več. Prepozno je zanj. Ljudje spijo. Zgo-daj je treba na delo, še prej pa na ju-tranjo telovadbo. Že od pete ure dalje telovadi vsa Kitajska — od ma-lega otroka do 80 in več let starega državljana. Gre za neke vrste joga vaje, ki z njimi utrjujejo svojo du-ševnost in telo__
Stanujemo v hotelu Jing-Jiang. Prostori so odlično urejeni. Čisti. Sploh je vsa Kitajska čista. Po cestah, v hišah, na podežetju, povsod, tudi v tovarnah je čisto, da je veselje.
Trg miru je ogromen, prenese mi-lijon dvesto. tisoč obiskovalcev. Na
tem prostoru se zbirajo ljudje-po ves dan. Tii so predstave, parade mladih rdečih gardistov, manifestacije in demonstracije. Otroci telovadijo, muzicirajo.
Na trgu je tudi mavzolej Mao Ze-donga. Odprt je enkrat na teden. Ta-krat se nabere dolga vrsta obiskoval-cev. Dostojanstveno, mirno, po štiri in štiri, brez besed se pomikajo s če-picami v rokah v mavzolej, kjer leži veliki Mao. Videli smo ga. Tak je, ko bi bil živ. Med obiskovalci so civilisti, vse pomešano. Navaden vojak se ra-zlikuje od častnika le po tem, da ima na bluzi dva žepa, oficir pa štiri. In vojak biti ni tako preprosto. Vojak postati je velika čast. Naš prevajalec v srbohrvaščino (ki ni bil v Jugoslavi-ji, govori pa srbohrvašdino skoraj perfektno) ni mogel postati vojak, ker je bil premajhen; zelo nesreeen je bil zato. Vprašali smo visokega vo-jaškega funkcionarja, po čem ga spoznajo, da ima tako visok položaj in čin. Odgovoril nam je: »Tisti, ki me morajo poznati, me že poznajo!«
Tam blizu je vhod v Prepovedano mesto — ogromen kompleks, kjer so živeli kitajski cesarji. Sem ni sme stopiti človek, ki nibil »modre krvi«; še med temi le izbranci. Danes sme vsakdo v te čudovite stavbe v starem kitajskem stilu, kakor smo ga vajeni
raznih slik in razglednic. V resnici pa take Kitajske skorajda več, razen Prepovedanega mesta. Bogatstvo Prepovedanega mesta je bajno. Po-vedali so nam, da bi, s tem zlatom, dragulji, žadom in ostalimi dragoce-nostmi lahko dva tedna prehranili vso Kitajsko — in ta šteje dandanes že skoraj milijardo prebivalcev.
En dan smo porabili za izlet na Ki-tajski zid. Peljali smo se po novi že-lezniški progi, prvi po tej železnici. Širokotirna je, moderno urejena. Vagoni so elegantni, tapecirani, ši-roki in čisti. Nenehno servirajo ja-sminov čaj brez sladkorja. Sploh je povsod, kamor smo prišli, na razpo-lago jasminov čaj. Sprva nam je bil njegov okus nekoliko zoprn, toda sčasoma smo se ga navadili in kar hudo nam je bilo, če nam ga niso kje ponudili. Ponudili so nam tudi ciga-rete in žvečilni gumi.
Kitajski zid je dolg nekaj več kot 5000 km, širok približno deset me-trov, visok pa okrog 12 metrov. Zelo je tnasiven in močno zgrajen. Zid so baje videli astronavti z Lune — kot edino delo človeških rok na Zemlji. Ob začetku Kitajskega zidu je bife, kjer lahko naročiš dobro pivo in sadne sokove, in to za majhen denar. Kitajska valuta juan velja približno 11 do 12 din. A na Kitajskem ne moreš zamenjali dinarjev temveč le dolarje in marke. Povsod ti jih zame-njajo enako. Vse je za naše razmere zelo poceni. Steklenica piva velja nekaj manj kot pol juana. V Karačiju je stala dva dolarja. Steklenica zelo dobrega konjaka stane 1,K juana. Mao-tai (riževo žganje, ki ga pri nas imenujemo arakj stane 12 juanov.
To je močno 60-odstotna alkoholna pijača, za nas neprijetneg. okusa. Kitajci, razen piva, ki ga imenujejo »pidio«, ne pijejo alkoholnih pijač. Pijancev ni videti.
Kdor stopi na Kitajski zid, je heroj, mi pravi kitajska spremljeval-ka. Toda to je veljalo verjetno le za nekdanje čase, ko so hodili peš.
Kakšna je moda? Vsi so enako oblečeni, ženske in moški. V sivih ali zelenih uniformah. Ne razlikuješ jih od vojske. Oblečeni so skromno, toda vsi. Na nogah imajo čevlje, sta-rejši copate. Tudi  nekateri vojaki
imajo copate. Na glavah pa skoraj brez izjeme kape s ščitniki. Vojaka spoznaš edinole po tem, da ima na kapi peterokrakozvezdo. Kakopa so oblečeni otroci? V vatirane hlače s preklano ritnico, z značilnimi kapi-cami na glavah.
Porevolucijska Kitajska je dose-gla, da so vsi oblečeni, vsi siti in nihče, ki je mlajši od 45 let, ni nepi-smen — kjjub temu, da imajo 40 do 50.000 pisnih znakov. Učijo pa se že v prvem razredu osnovne šole latini-ce, tako da jo bodo v 30 do 40 let ob-vladali vsi.
Ženiti se sme moški z 28. letom starosti, ženska s 25. letom. Imajopa ponavadi le po dva otroka. Nikjer nrsmo videli nosečih žensk. Eksce-sov, seksualnih in moralnih ni.
Po dveh urah vožnje z avionom pristanemo v Shanghaiju. 12-mili-jonsko mesto je ogromna luka. Morje je umazano in polno ladij, barkač, parnikov in splavov.
Čim pridemo v hotel, kjer sva dva udeleženca imela apartma s sedmimi prostori in svojega služabnika, nam ponudijo tople, vlažne brisače, da si obrišeš obraz in roke. Nato jasminov čaj. Na mizici v spalnici je termovka s čajem brez sladkorja. Ob postelji co-pate, v kopalnici glavnik, krtače za čevlje in obleko in kup brisač.
Najin apartma je obsegal: predso-bo, na levj sprejemnico, na desni je-dilnico, naravnost spalnico, dalje ve-liko kopalnico, ropotarnico za kovčke in velik balkon. Vse v ele-gantnem starinskem evropskem stilu. Zraven še kamrica za služabni-ke, ki nam je bil na voljo ob vsakem času. Napitnina — ne, nikjer na Ki-tajskem niso hoteli napitnine. Dogo-dilo se je, da smo prišli v neko za-sebno stanovanje, kjer so imeli otro-ka, starega morda tri leta, in ponudili smo mu čokolado. Otrok jo je sicer vzel, a šel v sosednjo sobo, prinesel vrečico bombonov in vsakemu izmed nas dal po dva bombona.
Zvečer smo hili navzoči umetniški prireditvi v čast 1. avgustu 1929, ko je Zhou En Lai pričel z revolucijo, katero je Zhang Kaishek izdal. Odli-čen proeram.
MARKO MARION
(Nadaljevanje in konec prihodnjit)