Iz visokih krogov (Povest iz ptičjega življenja.) t o-kodiko-ko-ko", se je ogla-|al rjavo-sivkast petelin na Žlinčevem dvorišču in kli-cal kokoši k mastnemu ko-silu. S košatega kostanja na dvorišču je padel lepo rejenrjav hrošč. Bistro oko skrbnega petelina ga je ta-koj opazilo. Piknil je dvakrat, trikrat z rumenim kljunom — in po njem je bilo. Kokoši pa so se drvile iz raznih kotov. Lepa grahljica, snažna belka, kuštrava črnka in rujava čopica s krasnim peresnim jerbaščkom na gla-vici — vse, vse. Hitro so planile po ubogem liroSču. Grahljica je prva odbežala ž njim v kot. Belki je tudi že krulil želodček, in slastni duh hrošča jo je prijetno ščegetal po grlu. Prav tiho se je bližala graliljici od zadaj, in ko je grahljica odložila hrošča v kot — hop, ga je že držala drzna belka v kljunu. Milo je zrla grahljica po vzctem plenu. Obrnila se je jezna stran in odšla. Ona, lepa grahljica, naj bi se tepla s tatico za to rjavo stvar! Zato je bila prelepa, preponosna. Dobro ji je pa vseeno delo, ko je videla, da se tudi latica ne more mastiti s hroščem. Rjava čopica ji ga je vzela. Obe sta gfledali za pečenko, ki je izginila v kljunu čopice. — 89 - Tedaj pa se škripaje odprd velika vežna vrata, ¦ in na njih se pokaže gospodinja s skledico žita. ,Piš . . . piš, piška na .. . na", zakliče in vrže pe-rišče žita po dvorišču. Zatem še eno, še drugo. Urno jamejo kokoši zobati. Saj so bile pa tudi že lačne... Petelin pa je hodil in nadzoroval, je-li vse v redu. Tuintam je kavsnil sam po kakem zrnu, a le radi lepšega. dospodinjin klic pa je prizval še dva druga gosta. ,Živ . . . živ" in prifrčala sta gospod vrabec in gospa vrabka med kokoši, ki so se izprva prestra- šene umaknile, a ko so videle, da ni nevarnosti. urno zobale dalje. Petelin pa se osupnjen nad toliko predrznostjo gospoda vrabca in gospe vrabke razkorači, zafrfota in zapoje: ,Ke-ki, ke-ri-ki, Kako sc predrznete vi, Vi, vrabec gospod in gospa, Zobati na- našem dvorišču, Kjer moja dmžina pravico ima?- Oospod vrabec in gospa vrabka pa sta si bila medtcm že precej napolnila lačna želodčka, zato sta prestrašena odletela na plot. Tu gori ... sta menila, da sta varna prcd ostrim petelinovim kljunom. Sicer je bil pa gospod vrabcc o svoji lastninski pravici pre-pričan v dno srca in želodca. Deklamoval je: nOd nekdaj že tukaj stanuje moj rod, Če vi kdo za druz'ga, naj reče, odkod.6 ,,Živ, živ", je pokimal še h koncu, čudeč se svoji učenosti. Naučil se je bil teh stikov lansko leto na šolski strehi, ko jih je čul ponavljati dan za dnem. ,,Živ, živ", pritrdila mu je jezična gospa vrabka in se mu dobrikala. Živ .. . živ" je hitel on in ji šepetal na uho. In odletela sta domov na visoki zvonik, kjer sta bivala baje že Jeto tretje". V resnici pa temu ni bilo tako. Obadva prekanjena sta lagala, prav grdo lagala. Šele letožnjo pomlad sta se bila naselila ondi, v za-puščenem lastovičjem gnezdu. Nanesla sta hila vanje slame in perja ter si tako prisvojila gnezdo. Od tam — 90 — doli se je lepo videlo po bližnjih dvoriščih. To je bilo vrabcu takoj prvi dan, ko je pogledal gnezdo, zelo ' všeč. Od tu je lahko pregledal vednc, na katerem dvorišču in kje zobljejo kokoši. Prav dobro je videl, kdaj da vstane gospodinja pri Pavletu, kdaj pri sosedi, kdaj pri Dragarju, da nahrani kokoši. Pavletova mati je najbolj pridna, ta vstane ob polu petih I Tu se dobi najprcj nekoliko za lakoto, pri sosedi ob šestih neko-liko za poboljšek in pri Dragarju ob sedmih nekoliko za navržck. Poleti bodo pa na Pavletovem vrtu sladke črešnje. Nehote so mu prišle sline ob spominu na črešnje. Prav brez skrbi jih bode zobal z ,,gospo". nKr... r ... r... r" — svitli petelin na zvoniku je jezno zaropotal, ko je videl, da sta tatinska in sitna vrabca zasedla dom, njemu tako dragih, ljubkih, črnosvitlih lastovic. Vrabec je pa izletel iz gnezda, pogledal z ma-limi črnimi očesi, radovedcn, odkod oni hreščeči glas. Ko je pa vidcl, da se je petelin.na zvoniku obrnil, je vzletel do malih lin in od todi z glasnim čivkanjem na pozlačenega petelina. Ta pa se je tisti hip jezno obrnil po vetru, in vrabec je prestrašen odletel na hruško. ki je stala pri cerkvi. U. Majnik je priSel v deželo. Krasni majnik z vso svojo prirodno lepoio. Zeleni (ravniki so se napolnili z raznobojnimi cvetkami, pravo morje samih rožic. Vrtovi so se belili v ncžnem rudečkastem cvetju jablan, hrušek, črešcnj, sliv in druzega sadnega drevja. Ptice so prepevale po vrtih in slavile Stvarnika, hkrati pa pridno gradilc drobna gnezdeca. gorko stanovanje nežnim mladičem, in obirale mastne gosenice. Otroci pa so se veselili lepega majnika. trgali dišeče rožice in krasili doma podobo in altarčke ,,maj-nikove Kraljice". Vsa narava je oživela in slastno srkala s cvetličnim vonjem napolnjeni zrak. Tudi gospod vrabec je zadovoljno gledal doli ,iz zvonika line". Zivel je brez skrbi: saj je pridna vrabka sedela v gnezdu in skrbno čuvala drobna — 9! — iajčeca. Zadovoljno se je smehljal in gledal daleč na okoli. Še sc je čutil prostega, vsaj za nekaj dni. A kaj potem, ko mu bo vedno zijalo pet lačnih kljunčkov iz gnezda? Stresel se je ob misli, da bode moral hiteti nabirati hranc. obilo drugim, malo sebi. A lahko-živec ni dolgo razmišljal. Na Pavletovem dvorišču se }e vsulo rumeno zrnje po lleh. ,,Živ, živ", in odletel je naravnost na plot in od todi na tla. Danes ga ni podil strani petelin. pač pa lepa grahljica, ki ni mogla Irpeti snedeža. Dvakrat ga je piknila, da je žalostno začivkal in naposled odletel na kostanj. Sedel \e potrt na vejico in si popravljal razmešeno perje. S strahom je zapaz.il, da mu je neusmiljena teta graliljica odtrgala na hrbtu nekaj najlepših peres. .To ige, boli in peče, Če revež nima sreče", je premiSljal žalostno in pogledaval krog sebe. A takoj se mu zvedri namršeno čelo. Zagledal je ob deblu kostanjevem vcliko gosenico, kostanjevega predilca. Hop, in požrl jo je. O, to je bilo dobro! Ob tem užitku je pozabil vse bolečine. Kokoši pa so odšle s petelinom z dvorišča ler pustilc še nekaj zrnja na tleh. ,Tako", si misli zvita buča, ,,sedaj se bom pa jaz gostil! In kdor pride, pa mi vzame le eno zrnce, ima opravili z tnenoj!" Ne-volčljivost ga je trla. Nazobal se je dositega in odletel k potočku, ki je tekel sredi vasice, da si utolaži še žejo in se nekoliko okoplje. Sladko in lahko življenje je živel prve dni maj-nika, ko je vrabka pridno in skrbno valila drobna jajčeca. Pa minilo je . . . III. Sredi majnika so se vrnile Ijubke lastovice iz južnih gorkih krajev v mile pokrajine slovenske. Tudi v našo vasico so priletelc in v obilem številu letale okrog zvonika. Posamezne so trudne dolgega poto-vanja počivale na svetlem petelinu, ki je mirno držal lahno breme svojih Ijubljenk. Nehote mu jc prižla misel na hudobncga vrabca, ki se je naselil v lasto- - 92 — vičjem gnezdu. ,,To ga bodo izplačale", mislil si je in se dobrovoljno zavrtel. Mirno in tiho in ne hrešče, kot takrat, ko je predrzni vrabec počenil na njegov pozlačeni hrbet. Vse popoldne so letale lastovice okoli in na večer posedle nekatere po križu, druge pa od-letele po svojih lanskih bivališčih. Le dve sta še v hitrih krogih frčale okoli velikih lin ter se z žalostnim čivkanjem zaletavale v zasedeno gnezdo. Vrabec in vrabka pa sta v strahu in trepetu čepela stisnjena v gnezdu. Nista vedela, kaj pomeni to čivkanje ? ,,Poglej, kaj neki je? Kaj pač pomeni to čiv-kanje?" Vrabec pa jc trepetal kot pero na vodi. Bal se je pogledati venkaj. Slaba vest se mu je oglasila. Predobro je vedel, kaj je, a ni hotel povedati vrabki. ^Strahopetec strahopetni!- sicer bahaž, kako se nikogar ne bojiš. a kadar je treba pokazati srčnost, tedaj si tiho." Vrabec je molčal in trepetal. Vrabka pa se je osrčila in zvedavo vtaknila gla-vico skozi luknjico. A hilro jo je umaknila, ko se ji je ena izmed lastovic zapraščila v glavo. Pomaknila se je tesneje v kotiček ter se prestrašena tresla liki brst trepetlike. Čivkanje in frfotanje je z večerom ponehalo. Zadremala sta. A vrabec je imel nemirno spanje. Več-krat je planil pokoncu in zakričai: ,,Je 2e ven! Je že ven!" Šele ko ga je preslra-5ena družica potolažila, je spet zaspal. Truden je še bil, ko ga je rano v jutro zbudilo glasno čivkanje in javkanje. Sedaj pa je letala cela množica lastovic okrog gnezda, zaletavala se vanje, pa spet odletavala. Vrabcu je sicer krulil želodček, a bal se je iti med razdraženo druhal. Jej, koliko strahu in groze sta prebila tisti dan! Kratko in malo: Vrabcu je skoro perje osivelo vsled prestanega strahu. Šele proti poldnevu so izginile lastovice izpred gnezda. Že se je hotel dvigniti in polcleti spet v svet, kar se pri-drvi prejšnja množica in jame zazidavati vhod v gnezdo. Vrabec je zadrhtel, in solze so mu zalile oči... Ojej, kaj bo? - 93 — Oospa pa je žalostno začivkala: .,Ne preostaja nama druzega, kot zleteti iz gnezda. Če jih tudi nekoliko dobiva, a bolje je dobiti jih kot umreti gladu in žeje. Idi naprej!" Vrabcu se je zdela misel prava in frrrk . . . od-frčal je, a za njim cela jata lastovic, ki so ga pridno skuble. Priletel je razmršen na Pavletovo dvorišče med kokoši, ki so se mu posmehavale in ga oštevale. ,Ki-ki-keriki . . . Tako se godi, Če pošten kdo ni .. . i . . . i" zategnil je petelin nalašč bolj glasno, da bi ujezil vrabca, ki je potrt čepel na plotu. Vrabka pa je imela več sreče. Brez škode je zbežala iz gnczda in priletela tolažit pobitega starca. Lastovice pa spet veselo gnezdijo v starem gnezdu in svetlega petelina na zvoniku še vedno Ijubko ob-letavajo. Vrabca pa ne vem, kod zdaj gostujeta. Morda pa izmed vas kdo ve? Prosim, sporočite jima pozdrav od naših lastovic. F. S. Pavletov