P r o 1 o g za abiturijentsko veselico v Kamniku zložil Avgust Praprotnik, učiteljski abiturijent leta 1899. lozdravijen bodi nam današnji dan, pozdravljeni vsi vi, ki tu ste zbrani! Kaj vas dovedlo sem je, bratje, sestre? Kaj danes vam sroe je razvedrilo? Sešli smo se veseli v krasnem kraju, ki po lepoti daleč krog slovi, — — sešli smo tamkaj se, kjer so živeli rnožje pisatelji, propovedniki, — — kjer bil je Juričič, pozrnan Kobila, —¦ pisatelj Dalmatin, Paglavec Miha ter Jurij Japelj in inisijonar Pirc. Ti bili so možje, ki rnestu lepemu in svoji domavini so na cast. V izgled naj bodo nam te krasne zvezde, ki tu z besedo božjo in s peresom podpirale so zvesto narod svoj. Sešli smo prosti se in neodvisni, — da skupno zdaj praznujemo svoj god, Vsi jasni se rni zde obrazi riaši. Srce je prosto raučnih nara skrbi, veselje z jasnih seva nam oči. Zdaj čas je, dragi, bodimo veseli. Dosegli smo sedaj, kar smo želeli. — Korak zdaj nov naraerimo v življenje, oprezno stopajmo raed mladi svet! Poprej podajrao bratski si desnice, — — saj bratje smo raed sabo in sestrice — po stanu, rodu in po domovini. Dolžnost nas veže vse le ena sveta: dolžnost do mile naše domovine, ki potrebuje zvestih, srčnih mož, žena krepostnih. Mladino nadebudno hočemo srčno nevstrašno vzgojevati v slovenske, vedno riarodne raože nepremagljive, trdile kakor skala, — kadar braniti tujih jo napadov, na vero, rod, cesarja, domovino. Prosti smo pae, a delo m končano. Sedaj šele prične se pravi trud, ki ni lehak za nas, temveč težaven. A lep - in plemenit, nad vsemi vzvišen je ta poklic, ki smo si ga zvolili. — Sedi pred mano broj nedolžne deoe, — \n kaj vesel, ponosen bi ne bil? Saj gledam pred seboj le zdravo seme, katero rneni v vzgojo je zročeno, da čvrst in zdrav, — koristen sad vzgojim premili svoji, dragi doraovini. Saj tu ne gre samo za otročiče, to v blagor je slovenskemu narodu. Zdaj nežna še in mala naša deca nam kmalu zraste v krepek rod mocan, zato potrudirao se zdaj na delo — sad, kterega ne bomo mi vživali — a rod sloven-ski — domovina. Učitelj ne velja, kar bi zaslužil — po svojem lepem stanu in dolžnosti, ki vežejo ga v plemenito delo, ~ — premalo narod vsak ga še spoštuje. Sodrugi dragi, bratjp, — sestre, učiteljstvu še niso sladki dnevi! Pod težkim jarmom danes še ječi, ko po prostosti vso se le ozira, nadzorstvo strogo še nad njim vladuje, prijaznega ne kaže mu očesa, — sovražno jezo znaša le nad njim. To vemo vse, dovolj smo poučeni, — — a z radostjo stopirno v nov poklic, saj vleče nas ljubezen do mladine — in drage nam slovenske domovine. Do Avstrije Ijubezen naj blišei, zvestoba.in krepost naj se razcvita, kjer delo naše, zvestih Avstrijanov, razširja po deželi se okrog. Zatorej bratje dragi, sestre mile — krepko, srčno se oklenimo gesla: Le vse za dom, slovensko naramladino - — za Avstrijo in svetlega cesarja Slava!