—    194    —
Sveti večer.
Česko spisal VAclav Kosmdk.  Preložil Jožef Gruden.
0m$LMl   peči prasketa ogenj in v beli svetli stanici je tako toplo.   S peči
&LISp  d'še jabolka.    Starka si jih peče;   nepečenih ne more več gristi.
^^^   Na klopi pri peči sedi poleg Ijubega ji kolovrata, pritiska z nogo,
slini z roko, gladi nit pa moža posluša.   Stari Rebernik sedi za pogrnjeno
mizo poleg svetilke, počasi poka tobak, pije iz vrča pa bere v stari knjigi
preradostni betlehemski dogodek.    Zadaj ima  mož   dolge lase, spredaj pa
pristrižene in kakor sneg bele.  Ura tiktaka, vreteno pa brni; ogenj v peči
prasketa, a vmes je čuti resne in počasne besede starčkove.
Zunaj pa se sliši rog, pokanjc in lajanje in zvonjenje.
Pastir z dečki vred nžene čredo v Betlehem." Starček odloži knjigo pa glcda po sobi, kakor bi se čudil, zakaj ne htte njegovi sinovi za drugo mladino vun?
Ali stanica je prazna. Vstal je, natlačil pipo ter stopil k oknu, kakor bi hotel pogledati vun, dasi je bilo okno zamrzlo. Zdajci je odložil pipo, uprl lakti ob okno, zakril si obraz in vzdihnil.    Žena   je plakala  pri peči.
—  l, čemu pa jokaš spet? jo vpraša Rebernik.
—  Pa še vprašaš, čemu ? Vi moški ste res brez srca, in ste! Mili Bog, pred leti je bilo na  ta večer pri   nas drugače!    Jožek,  Janezek in  France niso mogli pričakati, da so začuli rog, pa kakor srne so   poskočili   in bili prvi med dečki; a Nežika, revica, se je sukala, znašala, pospravljala, pomi-vala — in zdaj? — Vidiš?   Žena je pokazala  po  prazni  stanici,  zastrla si obraz pa krčevito zaplakala.
BNo, no, nikar no! — Kakor je božja volja — kakor je božja volja!" jo je tolažil starček, a glas se mu je tresel. ,Saj ni vendar nobeno sra-motne smrii umrlo. Bolje je pač, da sta Janez in France padla tam daleč na Laškem, kakor bi se bila tako pohabila kakor oni Škrabčev Jakop, kaj ne ?"
—   O, da bi bila le živa, kaj bi tisto I    Rada bi  šla od hiše do hiše, da bi ju le še imela!
Rebernik je_umolknil, pogledal ženo z Ijubeznivim obrazom, prisedel k njej na klop, pogladil ji uvelo lice ter jo prijel za roko: nLej jo no! Ne govdri tako, ženica ti Ijuba! Kaj ti hoče! Saj imamo še Jožeta; morda se pa še vendar vrne domov."
Starki je zaiskrilo oko — ali zmajala je takoj z glavo pa vzdihnila: MSam Bog daj, da bi ga še enkrat videla! Ali petnajst let ni sluha ne duha po njem! Če bi bil še med živimi, bi me pač ne mogel pustiti v taki skrbi in žalosti. Saj je bil vendar zmeraj lako dober olrok. Sam Bog nebeški vč, kje že počivajo njegove kosti. O, ko bi nama bila vsaj hčerka živela. Dragi mi, s čim sva tako kazen zaslužila? Šesti mesec po svatbi je zatisnila oči in tako še vnuka nimava!" Žena pa je naslonila glavo možu na ramo, kakor nekoč, ko ji je še cvetelo lice in ne lasje, inje Rebernik bil še trden kakor hrast, a ne kakor tresoči se trs.
—    195    —                                              .
Ogenj v peči je prestal prasketati, kolovrat ni brncl — le velika lesena tira na steni je žalostno tiktakala. Čas nikdar ne postoji — in najsi srce poka od bolesti.
Oba sta molče gledala ledene cvetlice na oknu, a tudi v srcu so jitna vzcveteli spomini na davno davno mladost, na drage izgubljene otroke, na uničeno družinsko srečo. Žal, da so taki spomini tudi ledeni, kakor tamle ¦cvetice na šipi.
Pa je vstal starček, vzel v roke rožni venec, si prckrižal čelo in začel z ženo vred moliti. Nič nista rekla, zakaj in za koga hočeta. Saj sta vedela. Umela sta se brez besed.
»                     *                                                                           ¦
Debcl sneg je gazil po cesti proti vasi krcpak mož. Bil je lep večer. S temnotnodrega neba je svetil mesec in migljalo je milijon zvezd. A doli na beli zemlji se je lesketalo milijon isker. Grmi in drevesa so tiho in tajno stali kakor kristalne orjaške cvetice — brez barve, brez duha — in vendarle krasne. Zemlja ni niti dihala. Skozi prazni vzduh je bilo čuti zvonč-kanje zvoncev, rožljanje kraguljcev in lajanje psov tam daleč od vasi sem. Kroginkrog pa je bilo vse lako nekam tuje in vendar znano; tako krasno — a kakor usmev na obrazu ravnokar umrlega: brez gorkote, brez živ-Ijenja. Tak utcgne biti svet, v katerem prebivajo nekrščeni otroci: čaroben kakor mrtva lilija, a brez vira blaženosti, brez   ogrevajoče  Ijubezni  božje.
Ko je prišel popotnik k vasi, je postal, snel z glave klobuk ter si otrl čelo: hoja v debelem snegu ga je.utrudila. Zagledavši nizko, s snegom pokrito hišo, vzdihne in zašepeče: »Bog vč, kaj delajo doma ?" No, pa saj je imel zakaj vzdihovati.
Pred petnajstimi leti — še kakor mladenič — je ostavil očetovo hišo. S culo na plečih je prepotoval vso domovino. Ta domovina je bila majhna: napotil se je v tujino, se prepeljal čez morje, tja, kjer mnogi nv novem svetu" iščejo novega življenja in nove sreče, a ne pomislijo, da je pravi pravcati novi svet celo za morjem — v večnosti. — Življenje krog njega ga je omamilo, oslepilo, slabi zgledi so ga pokvarili. Pozabil je na Boga, pozabil na starše. Nič več jim ni pisal. Pred petnajstimi leti so prijeli zadnje pismo od njega. Matnon ga je oslepil, ljubezen mu je odpirala naročje. Oženil se je. Dobro se mu je godilo. Lahko bi bil pošiljal revnim staršem znatne podpore — ali ni se jih spomnil. Tedaj se ga je pa spoftinil Bog. Žena, ki jo je vzel iz satne grešne ljubezni, ga je zapustila in nedolgo potem umrla. Tudi edino dete mu je zaspalo v Bogu. ln potem je prodal svoj obrt, stopil na ladjo, vrgcl svojo lahkomišljeno preteklost v morje in odjadral v svoj rojstni kraj. Zdaj je stal pred majhno vasjo — sicer z dosti napolnjeno denarnico, ali s praznim srcem. Krenil je počasi v vas. Prigazil je k revni koči. Okna so bila razsvelljena, vrata odprta. Tiho jc stopil v vežo ter poslušal. V stanici je čul pridušene glasove.
,Veš kaj, oče? Pomoliva še za Jožeta, da bi ga nama poslal Ijubi Jezus nazaj, ako je še živ — da bi  nama imel vsaj kdo zatisniti oči.   ,Če
13»
—    196    —
je pa že v večnosti, da bi mu svetila večna luč!" je rekel ženski tresoči sc glas — in v hiši se je spet glasil MOčenaš." Tujec se je odkril. padel v temni vcži na kolena, položil gorko čelo na mrzli zid — in sc milo zjokal. Kadar pa sla ona dva v sianici domolila, je  odprl vrata in vstopil.
Rebernik se je ozrl, a ženica je vzkliknila „ Aii si res prišel! Lej gar lej ga!"
Jožef je padel pred njo na kolena.
Zunaj je zvonilo k polnočnici.
V majhni hoči so iznova praznovali rojstni dan edinega sina Jožeta. Vsi trije so šli v cerkev pa zahvaljevali Boga za srečno vrnitev.