Borut Brezar Kolektivna memorija ljubljanske univerze CINDRIČ ALOJZ (2009): Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. CINDRIČ ALOJZ (2010): Študenti s Kranjske na dunajski univerzi v prvi polovici devetnajstega stoletja 1804–1848. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. CINDRIČ ALOJZ (2015): Od imatrikulacije do promocije: doktorandi profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v luči arhivskega gradiva 1919–1945. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Univerze in fakultete skoraj pravi- loma ob svojih (okroglih) obletnicah zapisujejo svojo preteklost, saj s tem dodatno poudarjajo svojo starost in tra- dicijo, ki jim prinašata simbolni ugled v lokalnem in globalnem okolju. Prvi dve obravnavani knjigi Alojza Cindriča sta bili izdani v okviru Univerze v Ljubljani okoli njene 90-letnice, zadnja pa je del knjižne zbirke Historia Facultatis, s katero Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani obeležuje svojo 100-letnico. Rdeča nit obravnavanih knjig je nastanek meščanskega razreda na Kranjskem, ki se je v 19. stoletju obliko- val v okviru Avstro-Ogrske, ko je monar- hija gradila svoj uradniški aparat in se je prek državnih služb odprla možnost socialnega vzpona za mnoge kranjske študente. Prvi dve obravnavani knjigi analizirata študij slednjih. Avtor poudar- ja, da so kranjski izobraženci sčasoma prevzeli slovensko narodno zavest in začeli pritiskati na politično oblast na Dunaju za ustanovitev slovenske univer- ze v Ljubljani, ki pa je lahko svoja vrata odprla šele v novonastali Kraljevini SHS leta 1919. Študij filozofije pri Francetu Vebru, katerega doktorandi so tema zadnje knjige, se tako kaže kot logična posledica dolgoletnih prizadevanj za slovensko univerzo, ki so se vlekla vsaj od programa Zedinjene Slovenije leta 1848. Kot pa bomo pokazali pozneje, vsebuje tako zastavljena teza določene pasti in pomanjkljivosti. Knjigi Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918 (2009) in Študenti s Kranjske na dunajski univerzi v prvi polovici devetnajstega stoletja 1804–1848 (2010) prinašata statističen pregled štu- dija kranjskih študentov na dunajski univerzi v 19. stoletju. Že sama količina pregledanega arhivskega gradiva zbuja pri bralcu spoštovanje do raziskoval- nega dela avtorja, ki je samo za prvo knjigo poleg ostalega arhivskega gra- diva pregledal več kot 360 mikrofilmov in okoli 400 zvezkov vpisnic. Našteto arhivsko gradivo je napisano v »nem- ški« kurentni pisavi (splošno poznani kot gotica), ki v rokopisni obliki lahko Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 263 | Čitalnica 96 Notranja_263.indd 96 18/04/16 11:22 predstavlja težavo vsakemu zgodovi- narju, sploh če se je piscu arhivske- ga gradiva pri pisanju mudilo ali pa mu za berljivost preprosto ni bilo mar. Alojz Cindrič je s statistično obdelavo arhivskega gradiva v prvih dveh knjigah omogočil pogled na študij kranjskih štu- dentov s številnih vidikov: preštel je šte- vilo večkrat vpisanih študentov, njiho- ve nazive, veroizpoved, najpogostejša imena, preveril starost ob prvem vpisu, njihovo izbiro študija, iz katerih krajev so prišli, urbanost okolja izvora študen- ta, predhodno izobraževanje, socialni izvor glede na poklic očeta ali skrbnika, višino vpisne takse, prejemanje štipen- dij, jezikovno opredelitev (ki jo enači z narodno pripadnostjo), sorodstvena razmerja med študenti, študentska sta- novanja na Dunaju, bivališča očetov v času študija idr. Dve posebni poglavji je namenil tudi doktorandom in pa (kranj- skim) študentkam, ki so se na dunajsko univerzo lahko vpisale po letu 1897. Svojo analizo je pospremil s tabelami, grafikoni in slikovnim gradivom, prav tako je vključil časopisne vire, dnevnike študentov in druge kvalitativne vire. Obsežno arhivsko gradivo je torej avtor prikazal tako, da lahko bralec razbe- re številne uporabne podatke, ki so lahko osnova za nadaljnje raziskovanje ali referenca za splošne zgodovinske preglede. Analiza arhivskega gradiva je poka- zala, da je v času med letoma 1804 in 1918 na dunajski univerzi študiralo 2454 študentov s Kranjske, od tega jih je doktoriralo 24 odstotkov. Iz tabel lahko razberemo, da je 47 odstotkov vseh študentov (odstotki so zaokroženi) v drugi polovici 19. stoletja prihajalo iz krajev, ki so imeli več kot 1000 pre- bivalcev. Kar 28 odstotkov kranjskih študentov dunajske univerze je v tem obdobju izhajalo iz Ljubljane in njene neposredne okolice. Prav tako se je več kot polovica kranjskih študentov pred študijem na Dunaju izobraževala na gimnazijah v Ljubljani, drugi pa na gimnazijah v Novem mestu (12 odstot- kov), Kranju (6 odstotkov), Kočevju (0.5 odstotka) in drugod. V prvi polovici 19. stoletja so kranjski študentje najpogo- steje študirali na pravni fakulteti (kar 60 odstotkov), sledile pa so medicin- ska fakulteta (19 odstotkov), gimnazijski študiji (dobrih 9 odstotkov), filozofska fakulteta (slabih 9 odstotkov) in teo- loška fakulteta (2 odstotka). Teološka fakulteta je bila tudi v drugi polovici 19. stoletja slabo obiskana (2 odstotka vseh kranjskih študentov), razlog pa je po avtorjevem mnenju predvsem v tem, da za duhovniški poklic študij na univerzi ni bil potreben, tako da so bili študen- tje, ki so študirali teologijo na Dunaju, navadno vnaprej predvideni za višje cerkvene položaje. Tudi v drugi polovici 19. stoletja je bila najbolj obiskana prav- na fakulteta (63 odstotkov), sledili pa sta filozofska fakulteta (24 odstotkov) in medicinska fakulteta (11 odstotkov). Iz tabel je razvidno tudi, da je v prvi polovici 19. stoletja 20 odstotkov kranj- skih študentov izhajalo iz kmečkega sloja, v drugi polovici pa 26 odstotkov. Ker so zgodovinski pregledi Kranjske velikokrat prikazani skozi nacionalno matrico, se velikokrat pozabi, da so na Kranjskem prebivali tudi plemiči. Kar 17 odstotkov vseh kranjskih študentov je v prvi polovici 19. stoletja predstavljalo plemstvo, v drugi polovici pa le še 5 Čitalnica | Recenzije 97 Notranja_263.indd 97 18/04/16 11:22 odstotkov. Več kot 60 odstotkov vseh kranjskih študentov je v drugi polovi- ci 19. stoletja izviralo iz meščanskega sloja, s tem da je večino od tega sesta- vljalo meščanstvo glede na izobrazbo. Po letu 1897 se je na dunajsko univerzo vpisalo 31 kranjskih študentk, večina pa je izhajala iz premožnih in intelektual- nih družin. Eno najbolj znanih imen slovenske filozofije prve polovice 20. stoletja je France Veber, ki je s priporočilom svo- jega učitelja Alexiusa Meinonga kmalu po doktoratu utemeljil stolico za filo- zofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tam je predaval do leta 1945, ko ga je socialistična oblast prisilno upoko- jila zaradi sodelovanja z okupatorjem. Odnos oblasti do Franceta Vebra se je deloma zrcalil v ravnanju fakultete s t. i. Meinongovo knjižnico, ki jo je Veber kupil po smrti svojega učitelja in so jo aktivno uporabljali na svojih seminarjih. Kmalu po drugi svetovni vojni, ko je bila splošno družbeno vzdušje Vebru nenaklonjeno, so v to knjižnico vklju- čili druge knjige, s čimer je izgubila svoj simbolni pomen. Ko je v 80. letih prejšnjega stoletja ponovno naraslo zanimanja za Vebrovo filozofijo, so knjižnico rekonstruirali in fizično loči- li od preostalih knjig. Danes stoji na hodniku Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete. Del procesa obujanja Vebrove zapu- ščine je tudi knjiga Alojza Cindriča Od imatrikulacije do promocije: doktorandi profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v luči arhivskega gradiva 1919– 1945 (2015). Knjiga temelji na arhivskem gradivu in se osredotoča na triindvajset Vebrovih doktorandov. Pri posameznih doktorandih je naveden datum vpisa, datum prejetega absolutorija (odhod- no spričevalo o opravljenih semestrih), aprobacije (uradna potrditev ocene disertacije), promocije (svečana pode- litev doktorske listine), datum držav- nega izpita, naslov disertacije in opis disertacije. Prav tako lahko pri vsakem doktorandu pregledamo seznam pred- metov, ki jih je vpisal v posameznem semestru in življenjepis, ki ga je oddal ob prijavi doktorata. Posebej dragoce- ne pa so ocene disertacij, ki jih je pisal France Veber in ostali ocenjevalci (Karel Ozvald, Rajko Nahtigal, Fran Šturm idr.), saj omogočajo podrobnejši vpogled v ocenjevanje tistega časa. Pri nekate- rih doktorandih je namreč prišlo do razhajanj v ocenah. Taka je bila na pri- mer disertacija Ceneta Logarja, ki jo je France Veber v svoji oceni hvalil, Jakob Klementina pa jo je zaradi splošnosti in površnega navajanja virov zavrnil v celoti. Prav tako pa lahko ocene doktor- skih disertacij skupaj z življenjepisom, v katerem so doktorandi včasih pisali tudi o svoji disertaciji, omogočajo njiho- vo delno rekonstrukcijo. Vse disertacije namreč niso bile natisnjene ali pa so se izgubile. Disertacija Klementa Juga z naslovom Vzročni potek nagonskega živ- ljenja, ki je bila ocenjena s summa cum laude (odlično 10), je bila izgubljena in jo lahko delno rekonstruiramo le s pomoč- jo arhivskega gradiva. Poleg ocen diser- tacij so navedena tudi vprašanja, ki so jih izpraševalci zastavljali doktorskemu kandidatu na rigorozih (strogih izpitih), kar omogoča vpogled v raziskovalne probleme filozofije tistega časa. Prehod raziskovanja kranjskih štu- Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 263 | Čitalnica 98 Notranja_263.indd 98 18/04/16 11:22 dentov na dunajski univerzi k ustano- vitvi ljubljanske univerze in predavanj Franceta Vebra se zdi skoraj samoume- ven. Vsebino vseh treh knjig bi lahko vključili v enosmerni tok nacionalne zgodovine, ki želi preteklost (teleološko) prikazati kot slavno pot slovenskega naroda, akterje pa kot »naše« velike može in žene, ki so pomembni zato, ker so odločilno prispevali k »našemu« ugledu in moči. Alojz Cindrič sicer zapi- še, da narodnostna pripadnost v 19. stoletju še ni bila izoblikovana in da v tem obdobju še ne more pisati o slo- venskih izobražencih, pa vendar bralec večkrat dobi občutek, da počenja ravno to. Avtor se na več mestih jasno postavi v položaj pisca slovenske zgodovine. Piše o »našem rojaku« Žigi Popoviču (ki je živel v 18. stoletju), pomembno vlogo v marčni revoluciji pa je imel tudi »naš rojak« Anton Füster. Na avstrijskih univerzah so se izobraževali študentje s »slovenskega etničnega prostora«, ki so kasneje zasedali visoke položaje – štirje rektorji dunajske univerze so bili v 19. stoletju »slovenskega rodu«. Dunaj je vplival na »naš« narodni in politični razvoj, Slovenci pa »smo« bili razvit narod že pred prvo svetovno vojno. Občasno avtor študente s Kranjske preimenuje v »Slovence«, »naše štu- dente« ali v »slovenske študente« in to na mestih, ko je jasno, da piše o vseh študentih, ne le o tistih, ki so za svoj prvi jezik navajali slovenščino (avtor se sicer zaveda pomanjkljivosti pri ena- čenju prvega jezika in nacionalnosti). Nikakor ne trdim, da se v 19. stoletju niso oblikovali slovensko narodno giba- nje, pobudniki slovenske ideje ali zah- teve po slovenski univerzi, trdim pa, da je vprašljivo, če se zgodovinar postavlja v vlogo pisca nacionalne zgodbe, ker mora ideje in opredelitve časa vzeti za svoj predmet raziskovanja, svojo lastno pozicijo v družbi pa nenehno reflektirati, saj ta vedno vpliva na njegov spoznavni horizont. Problem zgodovinopisja, ki piše »za narod«, je, da identitete razu- me statično, družbeni razvoj razume teleološko, dogodke pa razporeja v preprosto vektorsko zaporedje. Ne gre le za to, da se študentom s Kranjske vsiljuje poimenovanja (»Slovenci«, »slovenski študentje« itd.), ki jih sami mogoče ne bi sprejemali, temveč tudi za to, da se s tem hkrati legitimira slovenska (torej »naša«) pozicija, ki se na ta način danes kaže kot samoumev- na in s »slovenske perspektive« celo pravilna. Dogodki in osebe, ki ne spa- dajo v nacionalno matrico, tako hitro postanejo zanemarljivi. V nacionalno obarvani literaturi – tukaj obravnavane knjige Alojza Cindriča niso izjema – lahko tako velikokrat zasledimo, da so se leta 1848 prvič pojavile zahteve po slovenski univerzi v Ljubljani. Eden od povodov je bil ukrep Dunaja, s katerim so ukinili filozofske in ranocelniške šole po državi in s tem višjo izobrazbeno raven prenesli na univerze. Ta ukrep je neposredno prizadel tudi filozofsko in ranocelniško šolo v Ljubljani, kar je sprožilo odpor in zahteve po oblikovanju univerze. Zahteva po slovenski univerzi v Ljubljani se je pojavila tudi na vseslo- vanskem kongresu v Pragi maja 1848. V nacionalnih pregledih se prav tako ne omenja, da je Matija Majar Ziljski v peticiji Kaj Slovenci terjamo? marca 1848 kar na dveh mestih zahteval slovansko univerzo – toda v Zagrebu. Zdi se, da Čitalnica | Recenzije 99 Notranja_263.indd 99 18/04/16 11:22 univerza v Ljubljani narodnemu budi- telju Ziljskemu ni bila samoumevna, nacionalno zgodovinopisje pa je na to dejstvo raje pozabilo. Delitev na »naše« in »vaše« ni značil- no samo za nacionalno obarvano zgo- dovinopisje, temveč zaznamuje študij v Sloveniji tudi danes. Zakon o visokem šolstvu namreč v 7. členu postavlja štu- dente v hierarhijo po nacionalnem klju- ču: 1) slovenski državljani; 2) Slovenci brez slovenskega državljanstva; 3) državljani EU; 4) državljani držav z bilateralno pogodbo; 5) ostali. Iz pravnega statusa izhajajo tudi pravice, kot so pravica do brezplačnega štu- dija, pridobivanja štipendij in bivanja v študentskem domu. Razlikovanje ni nepomembno, saj študentje s statusom zamejskega Slovenca ne plačujejo šolni- ne, lahko pridobijo posebno štipendijo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, prav tako se lahko naselijo v štu- dentskih domovih. Državljani držav, ki nimajo sklenjene bilateralne pogodbe s Slovenijo, pa nimajo možnosti za prido- bitev štipendij ali bivanja v študentskem domu, morajo pa plačati tudi šolnino. To jih postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi z drugimi študijskimi kolegi, sploh če prihajajo iz držav, kjer je pov- prečna plača mnogo nižja od slovenske. Med študente slovenskih javnih univerz je torej oblast vnesla delitev, ki ne pote- ka po načelu znanja, niti ne po načelu t. i. »uporabnosti« in ne nujno po načelu pripadnosti. Januarja 2012 so študentje brez slovenskega državljanstva sredi študijskega leta izgubili pravico do pri- dobivanja državnih in Zoisovih štipen- dij. Glavni argument je bil pomanjkanje denarja. V Ljubljani so organizirali pro- test Znanje nima državljanstva, ki je v spletnih komentarjih naletel na mnogo neodobravanja. Trije udeleženci pro- testa so nosili transparent s povednim napisom Čigavi študentje smo, če ne vaši? Obravnavane knjige Alojza Cindriča predstavljajo pomemben korak v raz- iskovanju študentov s Kranjske ter doktorandov na ljubljanski univerzi, saj bogat nabor arhivskega gradiva, dnevnikov, časopisov, fotografij in osta- lih virov omogoča nadaljnje raziskova- nje in hkrati izrisuje dragocen splošni pregled, ki ga doslej še ni bilo. Dela vsekakor pričajo o avtorjevi raziskovalni predanosti. Toda poznavanje zgodovine študentov in univerze ni pomembno zato, da bi sporočili mlajšim generaci- jam, kaj so storili »naši« veliki predni- ki, temveč zato, da današnja univerza opravi refleksijo svojega razumevanja preteklosti, ki ni nikoli naključno in je vedno vpeto v sedanjost. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 263 | Čitalnica 100 Notranja_263.indd 100 18/04/16 11:22