Blodnjak znanstvene fantastike
izbrala in uredila Bojan Mescrko in Marjan Skvarča Clip, Domžale 1992
V tej knjigi s podnaslovom "izbor slovenske znanstvenofantastične in fantastične proze" je zbranih sedemnajst besedil od več kot tridesetih, ki so leta 1990 prispela na razpis za najboljšo slovensko znanstvenofantastično zgodbo. Čeprav nas terminološki disputi ne navdušujejo posebno, naj za začetek tega komentarja vseeno omenim, da nam ni povsem jasno, kaj naj oznaka "znanstvena" pomeni ob "fantastiki". To velja ravno tako za izvirnik "fiction". Slišati je bilo poenostavljene komentarje, da naj bi bilo leposlovje prostor, kjer se izraža človekov duh, znanstvena fantastika (ZF) pa naj bi prikazovala, nasprotno, zakone in strukturo človekovega uma. Zato naj bi uporabljala v svojih besedilih postopke, ki naj odsevajo lastnosti znanstvenega pogleda na svet in človeka. Takšna trditev seveda ne vzdrži presoje samih besedil tega žanra, saj se ob branju brž pokaže, da so ti znanstveni pristopi praviloma reducirani le na spekulativne aspekte, kot je recimo tematiziranje relativnosti časa in prostora ipd. Izraz, ki bi ta žanr manj pretenciozno označil, bi bil morda spekulativna fantastika. Pač pa lahko na tem mestu z gotovostjo trdimo, da je ob vsakem takem premisleku potrebno ločevati med prozo, ki pripada t. i. ZF, in prozo, ki vsebuje le določene fantastične prvine. Čc imamo ob branju to ločevanje pred očmi, zlahka opazimo, da določen del te proze ne sodi pod omenjeno oznako. Kadar v razpravljanju o ZF takšne distinkcije ni, se zgodi, da so za nekakšne predhodnike lega žanra označeni klasično romantični ustvarjalci kot Hoffman in Poc ali celo Dante. Kdor bi takšno tezo zagovarjal, bi moral prejkone pojasniti tudi, kako da nikomur nc pride na misel, da bi v zvezo z ZF spravljal Borgesa ali denimo CortAzarja, saj najdemo pri obeh dovolj fantazijskih prvin, da bi bilo po analogiji z zgornjo tezo to mogoče.
Da bi za nadaljevanje tega razmišljanja postavili uporaben kriterij ločevanja med ZF in literaturo s fantastično tematiko, ponudimo tale preprost odgovor: kreativna fantazija od romantike naprej vstopa v literaturo na tematiziran način in taka ostaja v njej vse do danes. Meja, ki naj postavi ločnico med tovrstnim leposlovjem in ZF ter
njenimi fantastičnimi sateliti, je najbrž pojem trivialne literature. Ta delitev pomeni sklicevanje na tezo, po kateri naj bo za leposlovje bistvenega pomena ravnovesje ali vsaj simbioza spoznavnih, estetskih in etičnih prvin literature. Za ZF kot trivialen žanr pa najbrž velja, da vsaj eno od teh komponent izpušča. Za zbornik Blodnjak znansftene fantastike ta poteza skoraj v celoti tudi obvelja.
Zgodbe v tej knjigi so si seveda precej različne in to, da so njeni urejevalci ločitev med fantastičnim in ZF sprejeli v podnaslov, nam delo le olajša. Tako naj za ZF žanr kot tematska značilnost velja predvsem to, da uporablja fantastiko praviloma v povezavi s futurološkimi projekcijami tehnizirane družbe, in rt pogosto na zelo površinski, morda tudi kičast način, ki z znanostjo nima kake razvidne skupne osnove, temveč ostaja pri špekulaciji. Ta oznaka lahko vzdrži približno ob tretjini zgodb iz te knjige in predstavja žanr ZF v ožjem smislu. Za ostali dve tretjini pa bi veljalo, da uvajata predvsem filozofsko in mitološko špekulacijo. Seveda je tu nekaj zgodb, ki stoje na meji. Poleg tega je tu še neko besedilo, ki predstavlja izjemo. A to bi bila za zdaj splošna delitev. In zdaj k zgodbam.
V območju ZF je žanrsko precej čista kratka zgodba Jutri Roka Blenkuša. Pač z omembo, da tudi v tem primeru kontekst prihodnosti, ki ji kraljujeta visoka tehnologija ter zunajnacionalnost kot pripadnost planetarni vasi, rabi kot okvir, v katerem se pojavljaja sodobna bivanjska tema: nezmožnost posameznika, da bi "vrgel sidro" in doživel ljubezenski odnos kot svojo osnovno izkušnjo. V trenutku, ko bi se to lahko zgodilo, pa mestna civilizacija z umorom vse uniči. Zgodba je pisana zgoščeno, celo napeto, ne izgublja se v zastranitvah kot večina drugih, in na natečaju je zasedla drugo mesto. Ker je v knjigi prva po vrsti, je učinek tistih, ki sledijo, bistveno slabši. Omenimo le Ceneno zgodbo in Dan kot vsak..., ki poskušata, zlasti prva, žanr ZF ironizirati, vendar vsaka na svoj način le karnevalizirata vsebino. Ker ob razvlečeni gostobesednosti to občutimo kot zdrs, se bralec bojuje z monotonijo. Neke vrste negativ tem konceptom je zgodba Divertimento v D-duru, ki za svojo verjetnost izkorišča časovni stroj, vendar pa konca 18. stoletja, kamor eskapist dospe, ne izkoristi za fascinacijo, kot to namerava, srečanja z Mozartom pa, denimo, za svoj pogled na genija, ampak ostane vse to papirna kulisa za klepet med posameznimi osebami. Na meji med fantastiko (?) te vrste in mitološkimi špekulacijami so zgodbe, ki plasirajo razne različice t. i. negativne utopije. Med temi sta najzanimivejši dve "črtici" Janeza Majniča, ki svoj potek, zasnovan na pomenskem obratu oziroma paradoksu, prežemata z relativno prepričljivo liričnostjo, kar je razmeroma redek pojav.
Druge zgodbe, kot rečeno, temeljijo na uporabi določenih mitoloških elementov. Dovolj zgoščeni, da ju je mogoče prebrati, sta zgodbi Kjer se cepi resničnost in Lažno iskanje, iskanje laži. Po tematiki sta blizu usmeritvi weird stories, polni sta demonov, gradov in pošasti. Vendar za vso to mistiko lahko rečemo (in to velja bolj ali manj tudi za druga besedila te vrste), da evocira neko metafiziko, ki je navidezna, za samo zgodbo nezavezujoča, manipulabilna, ki ni prepričljiva niti kot simulacija in se zato zdi neupravičena, skratka, kičasta. Vsem tem oznakam do neke mere uide le zgodba Na
L I T E R A T U R A
113
večerjo k Mimantu Matije Vidmarja. Zasedla je tretje mesto na natečaju. Res je sicer, da tudi ta tematizira "filozofska" vprašanja na tak način, da bi jih bilo možno zapisati v eseju, kjer bi bila še razumljivejša. Toda na srečo jih preseka razplet, ki je dovolj pripovedniški, da ima besedilo podobo premišljene zgodbe. Nekako mimo teh opredelitev gre Trepet senc na vetrn, ki je psihedelično-grozljiv tip pripovedi in ne uporablja kakih značilnih fantastičnih motivov, pač pa se na avtorjevo zahtevo končuje z zmečkanim zadnjim listom. To naj bi imelo učinek neposrednosti zadnjega stavka (a ne vemo, kako prepričljivo je to).
Večina vseh teh zgodb je grajena precej tradicionalno in se praviloma ne podaja v iskanje kake pisateljske poti, značilne za dvajseto stoletje. To je s tematiko daljne prihodnosti precej neskladno, vendar se ob tem spomnimo, da gre za trivialno literaturo, ki ostaja po svoji notranji zgradbi lahko cela desetletja nespremenjena, in tega pač ne moremo šteti za napako. Pač pa je skupna hiba večine zgodb razvlečenost, kopičenje, zlasti nekaterih zvez, ki bi zahtevale zase resno mesto, na primer "neskončno vesolje", pa jim avtor vzame pol sape in zato delujejo kičasto. Razen v zgodbi Jutri so skoraj vse osebe brez fiziognomij, pogovori med njimi pa praviloma niso dialogi, ampak avtorjeva pojasnila situacije.
Svojevrstno izjemo predstavlja zgodba Cenjeni Zlatka Nagliča, ki je na natečaju "zadela" prvo mesto. Pisana je v pogovornem jeziku prejšnjega stoletja, ki ga je avtor s precej humorja natresel v pripoved o bralskih pripetljajih mlade gostilniške točajke, ki z ljubčkom navdušeno potuje skoz literarne pokrajine in stoletja. To njuno "vandranje" seveda ni beganje s časovnim strojem, ampak je morednistično prehajanje skoz različne moduse zavesti, kakor jih branje vsakokrat ustvarja. Zgodba torej nima nobene očitne zveze z žanrom ZF, prej lahko rečemo, da nosi rahel pečat post modernega eksperimentiranja z literaturo kot sredstvom ponovnega pisanja, tu pa, zanimivo - potovanja. Starinski jezik je izvrstna popestritev in hkrati pomensko efekten prijem. Če pisca vseeno zanese, da nam jih v deklininem kramljanju preveč naplctc, smo prisiljeni malce zamižati.
S točajkino pripovedjo iz ljubljanske gostilne Pod Skalco ostaja ta zgodba tematsko hote v slovenskem nacionalnem okolju in to je za knjigo Blodnjak /.!■' skoraj izjema. V vseh znanstvenofantastičnih zgodbah, ki postavljajo dogajanje v prihodnost, se pojem nacionalnega izgubi, saj je pripadnost določena le na osnovi bivanja na istem planetu ali pa na kriterijih moči. Prizorišča so internacionalizirana, prav tako tudi osebna in krajevna imena. ZF torej ne more biti nacionalna, kot je zapisano v podnaslovu knjige, ampak le nenacionalna, kot to velja na primer za pojem visoke tehnologije. Kaj za ta žanr pomeni, da je pripoved o "brihtni" točajki izpod Skalcc na nekem natečaju boljša od vseh drugih, je poseben problem (prav tako tudi dejstvo, da je glede visoke tehnologije kot baze ZF Slovenija na žalost "provinca"). Vsekakor imamo občutek, da se je to pisanje že precej izčrpalo od vesoljskih potovanj in čudes tehnike, zato je v tej knjigi bistveno več zgodb, ki obujajo mite, sanje in bivanjske uganke, pa čeprav s pridihom neavtentičnosti. A najboljša med njimi nima z ZF nobene zveze več.
Priznajmo, da jc tak razvoj dogodkov precej zanimiv. Gotovo je res, da so nagrajene tri zgodbe napisane bolje od drugih. Lahko pa se vprašamo tudi, ali ni vsaj pri prvi opazen nek premik od povsem trivialne literature k malo bolj kompleksni mreži spoznavnih, izpovednih, estetskih in vrednostnih sestavin. Morda tudi ne, a v tem primeru bodo zgodbe iz knjige Blodnjak še teže uresničile zastavljene cilje, namreč -odgovoriti problemu časa, omejenosti in "večnosti". Z ravni trivialne literature namreč poskušajo seči po kompleksnih vprašanjih umetnosti, to pa je notranje protislovje, ki žanru ZF ne prižiga zelene luči, temveč ga, kot vidimo, vse bolj izčrpava.
Matija Ogrin
IDRAGO JANČAR«
POGLED ANGELA
PREŠERNOVA NAGRADA 93
^ %
L I T E R A T U R
115