List 2.
Iz vrbovja spleteni jerbas.
Nobeno gospodarstvo in gospodinjstvo ne more brez jerbasev obstati. Jerbase rabimo pri kopanji in spravljanji krompirja, za turšico, sadje, zelen-jad itd.,  na kratko rečeno, jerbasi morajo biti v
10
hiši. Jerbas kupiti znaš, a jerbas narediti pa ne. In kako lahko se je priučiti pletenju priprostih jer-basev, ter koliko dolzega zimskega časa bi lahko izkoristili s tacim pletenjem ter tako prihranili nekaj novcev. Ce enkrat znamo plesti priproste jerbase, potem nam pride tudi veselje do boljših izdelkov, kar zna biti posameznemu, kakor celi deželi v velik prid, zlasti sedaj, ko tudi pri nas snujejo pletarske šole.
Za pletenje rabimo pripravnih vrb, in kolikor boljše so te, tem lepši in trpežnejši je jerbas. Najboljša vrba je ona, ki ima lepo zlato-rumeno ljubad, pa ima sicer to napako, da omajena ne obdrži lepe bele barve. Za fina dela imamo pa še druge bolje vrbe. V jeseni narezano vrbovje shranimo za kako steno v senci, kjer se ohrani vrbovje lahko do poletja.   Ako pa  vrbe  hočemo omajiti,   postavimo
jih v gorko klet na pesek, in če treba, pokrijmo jih nekoliko s konjskim gnojem. Vrbovje postane potem muževno in se rado da majiti.
Ako hočemo narediti navadni jerbas, izberimo si 6 precej močnih in enakih vrb, katere prirežemo tako dolge, kolikor bode celi jerbas dolg. Iz teh vrb naredimo križ (glej pod. 3 a). Tri vrbe na sredi razkoljemo, druge tri pa potegnemo skozi razko-ljino. Potem vtaknemo dve drobno prerezani vrbi tako skozi; kakor pod. 4 kaže ter opletemo še nerazdeljene vrbe.   Na to se naprej plete in sicer na
ta način, da se vtakne v križ v podobi zvezdnih žarkev 12 vrb, kakor kaže pod. 5. Dno jerbasovo splete se potem do konca križa. Da naredimo dno lično in enakomerno, treba je se ve da uže nekoliko izurjenosti.
Ob robu dnu vtaknemo v vsako zanjko po dve lepi, precej močni in dolgi vrbi, toraj vsega skupaj
24 vrb. Te vrbe se potem pripognejo ter kvišku, postavijo (glej pod. 6). Na to jih zgor skupaj v butarico povežemo in sicer tako, da je sredina poveže ravno nad jerbasovo sredino.   Ako ne delamo tako, bode
jerbas povševen in grd. Ko smo enkrat jerbas tako »postavili", vtaknemo zraven vsake uže poprej vtaknene vrbe še po eno, tako, da se sedaj nahajajo v vsaki zanjki po štiri. Dve vrbi stojite kvišku, z dvema se pa plete. Vsak jerbas ima spodaj debel rob. Ta rob nastane, ker pletemo s spodnjim bolj močnim koncem vrbe in >ker s pletočo vrbo ne gremo okoli vsake na kvišku stoječe, ampak po dve ali tri preskočimo (glej pod. 7.) Če je enkrat obnožje jerbasovo končano, plete se potem na kvišku in sicer okoli vsake kviško stoječe vrbe Ce je ene vrbe konec, vtakne se druga na njeno mesto in sicer tako, da jo nekaj ven gleda. Ko je jerbas končan, odrežejo se ti konci, ki ven gledajo. Ko je jerbas % m. visoko dopleten, odvežemo butarico, pletemo naprej in gledamo na to, da obdržimo lepo obliko. Ko je en-
11
krat jerbas dovelj visok, naredimo tudi na zgornjem robu močen krog, za kterega se pa porabijo kvišku
stoječe vrbe (pod. 8). Od teh vrb pokladamo po eno čez tri stoječe, vsled česar polagoma vse zginjujejo, konečno   pa dobro  potaknemo vse  konce.   Roči se
narede, če vtaknemo v rob močno zakrivljeno vrbo f katero z drobnejšimi vrbami ovijemo.
Za prvi poskus je priporočati delo z drobnejimi vrbami, ako se je to delo enkrat posrečilo, potem tudi ni težko veče in močneje jerbase izdelovati.
Baron A. pl. Babo,
vodja e. kr. enologiškega in pomologiškega zavoda
v Klosterneuburgu.