Nesloga med goriškim učiteljstvom. (Z Goriškega.) Učiteljstvo na Goriškem se je jako lepo organizovalo. Poleg okrajnih društev imarao tudi važno deželno društvoza obe narodnosti, za katero si je pridobil velikih zaslug tovariš B a j t. Žal, da ne uspevajo posamezna društva tako, kakor bi morala. Da nastajajo diference med društveniki deželnega društva, je naravno, zakaj v eeli deželi ni nobene take organizacije za člane obeh narodnosti, kakor je deželno naše društvo. Eazmere med obema narodoma so pač tako napete, da je skupno delovanje jako težavno. Olo prepotrebno c. kr. kmetijsko društvo, ki živi ob izdatni podpori vlade iz državnih sredstev in ki je bilo ustanovljeno za vso deželo, je prenehalo biti skupno, in smo si Slovenci morali ustanoviti svoje posebno društvo. Vsestransko taktnemu postopanju sedanjega predsednika Bajta se je zahvaliti, da ni prišlo do ločitve v deželnem društvu, ki zamore še mnogo koristiti našemu stanu. Naj bi se tudi v prihodnje ognilo vsemu, kar nas loei, ter iskalo samo tega, kar nas združuje. Težak je bil porod deželnega društva, ki eiino reprezentuje celokupno učiteljstvo naše dežele; ložji bi bil razdor in propast, pred katerim svarimo. A tudi v okrajnih društvih ni vse zlato, kar se sveti. Znane so diference med društveniki posebno v enem okrajnem društvu. Neiskrenost. nekolegialnost in, recimo, ljubosumnost je le prevečkrat poganjala pregloboke korenike v tem društvu. Zaraditega ni imelo naše društvo tiste privlačnosti, ki bi jo moralo imeti za vse učiteljstvo obširnega okraja. To je bilo dalo povod, da se je bilo društvo preustrojilo s podružnicami. A še preden se je bilo pričelo delovanje na podlagi podružnic, se je pokazalo, da so napoti ravno one zapreke kakor poprej; namesto da bi odstranili nedostatke, namesto da bi zdravili rane, se je zavilo podružnicam s silo vrat, ter se društvo preustrojilo brez podružnic in začelo, oziroma nadaljevalo se je po starem, razoranem kolovozu. Netaktnost se je zagrešila pri onem zborovanju v Gorici, kjer se je hotelo ubiti enega najbolj delavnega tovariša, društvenika Bajta, postavivši ga na sramotilni oder pred vsem društvom, in sicer zaradi stvari, ki ne spadajo kot take v društveni občni zbor. Tovariši, odborniki našega društva, sodite trezno in spoznati morate, da ste se hudo pregrešili nad tovarišem, ki je posvetil velik del svojih moči v prid našemu stanu. Videli ste, slišali ate, da je bilo učiteljstvo precej drugih misli uego napadalci, a so večinoma molče in z občudovanjem gledali prizor, kakršni naj se več ne ponavljajo med nami, ako sploh še upamo na složno, skupno delovauje v našem društvu. Le Jobove, hotel sem reči Bajtove, potrpežljivosti je trebalo, da se ni razdor dosegel takoj po onem napadu. Marsikomu se je utrdilo prepričanje, da tako ne more dalje. Danes mene, juri tebe, si je mislil mnogi tovariš. Znano je pač, da ločijo učiteljstvo tudi strankarski, politiški boji. Politiško mišljenje med nami je različno, temu ne more nihče oporekati. Jasno so pokazale in dokazale to tudi zaduje državnozborske volitve. Na zunaj, pri društvenih zborovanjih n. pr. je figuriral marsikateri učitelj kot naprednjak; na volišču pa je oddal glasovnico za klerikalnega kandidata. Ali je pri takih razmerah čudno, ako je šel mnogi tovariš še korak nazaj ter celo agitiral za klerikalno stranko? Glasilo slovenskega učiteljstva BUčit. Tov." se bojuje proti klerikalizmu z občudovanja vredno doslednostjo; voditelji posameznih društev BZaveze" pa delajo proti nasvetom in dokazom svojpga glasila. Pač nezdrave razmere! Le naravno je, da je opazoval nasprotnik nezdrave naše razmere ter poizkušil zasejati raed nas seme še večjega. načelnega razdora, preko katerega ni prehoda k skupnemu delovanju. Že pred leti so poizkusili nasprotniki našega stanu z ustanovit?ijo BSlomškove zveze" v Gorici. Naskok se ni posrečil ter se je razbil poizkus. Prav! Hvalevredno delo se je bilo storilo, a vzrokov se ni niti poizkusilo odstraniti, in nasprotnik ni obupal, ampak čakal le ugodne prilike za nov poizkus. In evo ga! Glasila klerikalizma prijazno vab'jo v svoj tabor in bombastieno poročajo o ^veselem" gibanju Bkatoliškega" učiteljstva, ki zopet leze v jarem, ki je na videz tako lahak in aladak. Vam, gospod urednik, poročajo z Goriškega, da stvar ni tako huda; mi pa slišimo glasove med tovariši, da "stvar ni tako nedolžaa, marveč resna in vsega pomisleka vredna. Huda ni še tako, res, a utegne postati, ako so resnični glasovi, da pristopijo ali mislijo pristopiti h klerikalni organizaciji vsi, ali vsaj večina onih, ki je glasovala za klerikalne kandidate in da potegnejo s seboj primerno število učiteljic. od katerih so nekoje celo voditeljice BMarijinih hčera". Dovolj jadikovanja! Eesnica je, da se med nami nekaj kuha in melje. Bližamo se nekemu razpotju. Kocka še ni padla. Klerikalna organizacija ni še ustanovljena. Morda je še čas, da se zabrani med nami tak razkol, kakršnega se nam naznanja in kakršen bi bil na vsak način le v veliko škodo vsemu skupnemu našemu stanu in slovenskemu š o 1 s t v u. Diference med nami so in morda deloma tudi ostanejo, a nikakor ue bi smele biti take, da bi bile v pogubo naši samostojnosti. Komaj smo se prieeli otresati tujim vplivom, a že rijemo sami v tuji jarem. Bnzsodnosti večine nezadovoljnežev sedanje društveue organizacije polagoma na srce, da premislijo dobro korak, ki ga namerjajo. V zgled jim postavljamo tovariša Bajta, ki je bil v sedanji organizaciji. Oklenite se sedanjih društev redno dohajajte k zborovanju in shodom, povzdigajte svoje glasove, kritizirajte postopanje, prizadevajte si, da se popravijo pomanjkljivosti in odstranijo napake, a ostanite zvesti svojemu stanu, ki bo mrtev, ko izgubi neodvisnost. Glede politiških nazorov ne smemo narazen, ne smemo postati mrtvo orodje nasprotnikov naših in naše šole. V tem pogledu se snuje nekaj, po katerem bo mogoče vsakemu učitelju vršiti politiško-volilno pravo, ne da bi zatajil svojega politiškega prepričanja, a tako da bo še vedno vkljub temu v korist našemu stanu. Tovariši, preden storite odločilni korak, zberimo se na skupni pogovor, kjer poizkusimo poravnati diference in dobiti modus, po katerem ostanemo v skupni organizaciji, ki jo poizkusimo tako izpremeniti, da ne bodo z njo zadovoljni nasprotniki našega stanu, naše neodvisnosti, ampak mi sami. Torej poizkusite na vsak načinsporavnavo, da ostanemo vsaj v bistvu enotni in nerazc e p 1 j e n i. Da je to mogoče med udi enega stanu, nam jasno izpričuje duhovščina, ki je edina, četudi je krvava pod kožo kakor učiteljstvo. Posnemajmo jo vsaj v tem in glavno v tem. Upam, da nisem zaman povzdignil svojega glasu! S t a r b o j e v n i k.