KRANJSKE DEŽELNE FINANCE 1861—1914
JELKA MELIK
I.
S februarskim patentom iz leta 1861 so
avstrijske dežele, med njimi tudi Kranjsika,
ponovno dobile svoje deželne zbore in dežel-
no avtonomijo. Ta avtonomija se je kazala
v zakonodaji glede deželnih zadev, v last-
nem premoženju in lastnem gospodarstvu.
Po deželnem redu je Vojvodino Kranjsko
v deželnih zadevah zastopal deželni zbor
(§ 1).* Deželni zbor je sodeloval v zakonodaji
glede deželnih zadev. Predloge takih zako-
nov je dajala deželnemu ziboru vlada, lahko
pa jih je dajal tudi sam deželni zbor. Za
vsak deželni zakon sta bila potrebna sklep
deželnega zbora in cesarjeva potrditev (§ 17).
Za deželne zadeve je proglašal deželni red:
»I. Vse naredbe, 1. kar se jih tiče obdelo-
vanja zemlje, 2. kar se jih tiče javnega zi-
danja in stavb, katerim se stroški zakladajo
iz deželnih novcev (denarjev), 3. kar se jih
tiče dobrotnih naprav, katere se zakladajo iz
deželnih novcev, 4. kar se jih tiče deželnega
proračuna (prevdarka stroškov) ter računa
(rajtenge) in sicer a) kar se tiče deželnih
prihodkov in gospodarjenja deželne imovine
(premoženja), iz davka za deželne namene in
iz novcev (denarjev), ki se za deželo na
posodo vzemo, pa tudi, b) kar se tiče rednih
(navadnih) in preizrednih (nenavadnih) de-
želnih stroškov. II. Tanjše^ naredbe v mejah
splošnih zakonov (postav), kar se tiče: 1. ob-
činskih reči, 2. cerkvenih in učilniških (šol-
skih) reči, 3. preprege, in kako se mora voj-
ska (armada) preskrbi j evati in na stran
(kvartir) jemati, naposled III. naredbe o
drugih rečeh, katere se tičejo deželne ko-
risti ali potrebe in katere poseibni sklepi
deželnemu zastopu odločajo« (§ 18).
Deželni z)bor je imel tudi nalogo, »1) da
presoja in nasvetuje, a) kako razglašeni
splošni zakoni in naredbe ustrezajo deželnej
koristi, ter b) da presoja in nasvetuje, kako
se razglasijo splošni zakoni in naredbe, ka-
terih zahtevajo deželne potreibe in koristi,
2) da se oglaša za vse stvari, za ktere ga
vlada sveta povpraša« (§ 19).
Deželni red je prepuščal deželnemu zboru
skrb za premoženje deželnih stanov (dome-
stikalno premoženje) in drugo deželno imo-
vino, ki je bila po svojem nastanku ali na-
memlbi lastnina kranjske vojvodine, ter za
sklade (fonde) in zavode, ki so se osnovali
ali vzdrževali iz stanovskih ali deželnih sred-
stev. Sklepe deželnega zbora, po katerih bi
se prodala, za vselej zadolžila ali zastavila
taka imovina, je moral potrditi cesar (§ 20).
Deželni zbor je dobil tudi nalogo upravljati
domestikalno premoženje, deželna posojila in
dolgove ter skiibeti za izpolnjevanje obvez-
nosti, ki jih je glede tega imela dežela,
upravljati deželni fond in zemljiškoodvezni
fond Vojvodine Kranjske ter pri tem natan-
ko paziti, kateremu namenu so po zakonu ti
fondi odločeni (§21).
Deželni zbor je dobil nalogo, da se posve-
tuje in sklepa, »kako se dobe pripomočki, ka-
terih je treba njegovi delavnosti za deželne
namene, za deželno imovino, za deželne za-
loge in naprave, kolikor je glavinska imo-
vina premajhna«. Lahko je v ta namen odre-
jal in pobiral »priklade na prave cesarske
davke do deset od sto. Višji prikladi na kak
pravi davek ali drugi deželni nametje« so
potrebovali cesarske potrditve (§ 22).
Pravice, ki so spadale v področje deželne-
ga zastopa, je izvajal sam deželni zbor ali
deželni odbor (§ 2) Deželni odbor je bil
upravni in izyrsni organ deželnega zastop-
stva. Sestavljali so ga deželni glavar kot
predsednik in 4 člani (§ 11). Deželni glavar
je 'bil imenovan od cesarja, člane pa so iz-
med poslancev deželnega zbora volili: enega
poslanci veleposesti, enega poslanci mest, tr-
gov in trgovsko-obrtne zbornice, enega po-
slanci kmečkih občin, enega pa vsi deželni
poslanci akupaj (§12). Za vsakega deželnega
odbornika so volili tudi namestnika. Deželni
glavar si je namestnika za vodstvo deželnega
odbora izbral sam izmed odbornikov (§ 11).
Leta 1908 se je jk) uvedbi nove, splošne ku-
rije deželni odbor povečal na 5 članov; pe-
tega so izmed poslancev deželnega zbora vo-
lili poslanci splošne kurije.'
Deželni odbor je skrbel za navadne uprav-
ne posle deželne imovine, deželnih skladov
in zavodov, vodil in nadziral delo sebi pod-
rejenih uradnikov in uslužbencev. Za vsa ta
dela je bil odgovoren deželnemu zboru in
mu je moral poročati, »kako je izvršil tiste
sklepe deželnega zbora, kateri so se smeli
izvršiti«. Moral je dajati deželnemu zboru
tudi predloge o deželnih zadevah, bodisi po
naročilu deželnega zbora ali po lastni po-
budi (§ 26).
Deželni odbor je predstavljal deželni zbor
v vseh pravnih zadevah. V imenu deželnega
zbora izdane listine so podpisovali deželni
glavar in dva deželna odbornika ter jih pe-
čatili z deželnim pečatom (§ 28).
Deželni red je izročil deželnemu odboru
poleg tega tudi »vsa druga opravila poprejš-
nih deželnih stanov ali stanovskega odbora,
kolikor se jih ni dalo v druge roke, ali koli-
kor jih po zadnjih prenaredbah ni odpadlo«
(§ 29). Natančnejša navodila za posle dežel-
nega odbora in način njihovega opravljanja
160
je prepuščal deželni red instrukciji deželne-
ga zbora (§ 32). Taka instrukcija je bila v
deželnem zboru sprejeta 11. februarja 1863.*
Deželni odbor je vsako leto poročal dežel-
nemu zboru o svojem delu. To »Poročilo o
delovcmju kranjskega deželnega odbora —
Rechenschafts-Bericht des krainischen Lan-
desausschusses« je izhajalo v tiskanih obja-
vah stenografskih zapisnikov deželnega zbora
(»Obravnave deželnega zbora kranjskega v
Ljubljani«). Sprva je bilo poročilo vključeno
v besedilo sej, na katerih je bilo obravnava-
no, kasneje ga najdemo med oštevilčenimi
prilogami, nazadnje pa je izhajalo kot po-
sebna priloga.
Deželni odbor je za vsako leto vnaprej iz-
delal predlog proračuna za deželni zaklad in
za vse sklade, ki jih je upravljal. Prav tako
je za vsako leto nazaj izdelal računski sklep
za deželni zaklad in za vse sklade. Predlogi
proračunov in računski sklepi so bili pred-
loženi deželnemu zboru. Ta jih je praviloma
oddajal »v pretres in poročanje« finančnemu
odseku. Finančni odsek je navadno podal o
njih pismena poročila, včasih pa tudi samo
ustna, deželnemu zboru, ki jih je nato (s
spremembami ali brez njih) sprejel.
Predlogi proračunov, računski sklepi in po-
ročila finančnega odseka so objavljeni v
Obravnavah, za prva leta v tekstu sej, poz-
neje v prilogah (razen ustnih poročil finanč-
nega odseka). V stenografskih zapisnikih sej,
ki jih prinašajo Obravnave, je najti tudi
razprave o predlogih in poročilih; nekatere
med njimi so bile zelo obsežne in ostre.
Ta poročila o delu deželnega odbora, pred-
logi proračunov in računski sklepi so glavni
tiskani vir za sliko kranjskih deželnih financ.
Zadnji za(ključni računi so 'bili Objavljeni za
leto 1912^, zadnji proračuni pa za leto 1914.
Med prvo svetovno vojno se deželni zbor ni
več sestal in Obravnave niso več izhajale.
II.
Deželno premoženje v širšem smislu bese-
de je bilo premoženje, ki ga je imela ali
upravljala dežela. Ze od začetka se je delilo
na več fondov, skladov ali, kot so jih takrat
imenovali, zakladov. Tudi deželni red je go-
voril o fondih ter posebej omenil deželni
zaklad, stanovski zaklad in zemljiškoodvezni
zaklad. Deželni odbor je prevzel v upravlja-
nje 31. avgusta 1861 zemljiški zaklad, 31. ok-
tobra 1861 deželni zaklad, 31. januarja 1862
stanovski zaMad ter zaklade dobrodelnih na-
prav (zavodov),* 1. novembra 1863 je stopilo
v veljavo samostojno deželno knjigovodstvo.^
Pozneje so bili prevzeti v upravo deželnega
odbora ali bili na novo ustanovljeni še drugi
skladi.
Zakladi, ki so se pojavili v lasti ali upravi
deželnega odbora v času od 1861 do prve
svetovne vojne, so bili: deželni zaklad, sta-
novski zaklad, bolnišnični zaklad, norišnični
zaklad, porodnišnični zaklad, najdenišnični
zaklad (te štiri so imenovali zaklade dobro-
delnih naprav), norišnično-stavbeni zaklad,
zaklad prisilne delavnice, gledališki zaklad,
muzejski zaklad, ki se mu kasneje pridružita
zaklad za reorganizacijo muzeja in Viktor
Smoletova zapuščina, zaklad kmetijske šole
na Slapu, pozneje na Grmu, normalno-šolski
zaklad, učiteljsko-pokojninski zaklad, zaklad
za pokojnine dacarjev, pokojninski zaklad
deželnih uslužbencev, pokojninski zaklad
okrožnih zdravnikov, raznovrstni ustanovni
in hiralski zakladi, zemljiškoodvezni zaklad,
pozneje preoblikovan v deželnoposojilni za-
klad, deželno-kulturni zaklad, močvirski za-
klad, pogozdovalni zaklad, melioracijski za-
klad, zaklad za pospeševanje javnih del in
podjetij, zadružni garancijski zaklad, gasil-
stveni zaklad, garancijski zaklad dolenjskih
železnic in vseučiliški zaklad. Leta 1909 je
deželni zbor sklenil ustanoviti deželno ban-
ko, leta 1913 pa deželni odbor ustanovitev
posebnega trgovskega podjetja deželnih elek-
trarn.
Medsebojni odnos teh skladov je bil razli-
čen. Največji in glavni je bil deželni zaklad,
ki je kril nemajhne primanjkljaje skoraj
vseh ostalih zakladov. Večkrat pa si je tudi
deželni zaklad izposojal denar iz drugih za-
kladov. Skladi so bili povsem samostojni kot
zemljiškoodvezni in normalno-šolski, ali pa
so se šteli kot jKKlzakladi deželnega zaklada.
Vendar se ta termin ne uporablja vedno za
iste zaklade.
Januarja 1910 so v finančnem odseku na-
glašali, da proračun nima »preglednosti, ker
mu manjka enotnosti. Nebroj imamo deželnih
zakladov s svojimi proračuni in računskimi
sklepi, in proračun, ki ga imamo danes v raz-
pravi, podaja nam samo del deželnega go-
spodarstva«. Zaradi tega je bil predlog fi-
nančnega odseka, da bi deželno knjigovod-
stvo centraliziralo posamezne zaklade v enot-
nem računu.* Deželni zbor je predlog sprejel.
Deželni proračun za leto 1911 je bil že cen-
tralističen in je združil, »kar se tiče tekočega
prometa«, trinajst dotedanjih zakladov, pu-
stil pa je kot samostojne zunaj proračuna
še štiri zaklade (melioracijski zaklad, garan-
cijski zaklad Dolenjskih železnic, vseučiliški
zaklad in pokojninski zaklad okrožnih zdrav-
nikov), poleg tega še tri hiralske in vse usta-
novne.'
Iz večine posameznih zakladov so v glav-
nem krili le tekoče izdatke področja, ki mu
je bil sklad namenjen. Za vse gradnje, raz-
širitve, večje nakupe in podobno je šel de-
nar iz deželnega zaklada ali od drugod. Za
161
finance te dobe je razen raabitosti na celo
vrsto skladov značilna tudi za zelo veliko iz-
datkov in skupin izdatkov delitev stroškov
med več interesenti — deželo, državo, občine
in še druge.
Dohodki posameznih skladov so bili v pri-
merjavi s stroški zelo majhni. Naj navedem
nekaj primerov. Glavni izdatki gledališkega
zaklada so bile plače uslužbencev, izdatki za
vzdrževanje poslopij in inventarja, davki za
stavbe in drugi manjši izdatki. Dohodki tega
zaklada so bili predvsem najemnine gledali-
ških lož in redutnega poslopja s sosednjima
hišama. Iz muzejskega zaklada so dajali naj-
več za plače, muzejske naprave in inventar.
Dohodki so bili doneski dežele, vstopnine,
obresti in drugi drobni prejemki. Iz učitelj-
sko-pokojninskega zaklada, ki ga je uprav-
ljal C. kr. deželni šolski svet in ne deželni od-
hor,^" so se, kot kaže že ime, izplačevale na
prvem mestu pokojnine učiteljem pa tudi
vdovam učiteljev, v manjših zneskih milošči-
ne, vzgojnine, odpravnine in drugo. Denar je
dobil zaklad največ od odstotnih odtegljajev
(prispevkov za pokojninski zaklad), nekaj od
šolskih glob, obresti vrednostnih papirjev in
od presežkov gospodarjenja z zalogo šolskih
knjig. Izdatki zakladov dobrodelnih zavodov
so bili: plače, režijski, oskrbovalni in drugi
manjši stroški. Dohodkov so imeli ti zakladi
največ od povračil oskrbovalnih stroškov.
Normalno-šolski zaklad je predvsem skrbel
za plače in doklade učiteljem. Plačeval je
dotacije raznim šolam, kot npr. uršulinski
šoli v Ljubljani, šolam šolskih sester v Šmi-
helu pri Novem mestu, v Repnjah in v Trno-
vem. Dajal je nagrade in podpore verouči-
teljem štirirazrednih šol, šestim frančiška-
nom v Novem mestu itd. Prispeval je k po-
kojninam učiteljev, njihovih vdov, milošči-
nam in drugo. Vzdrževal se je normalno-
šolski zaklad deloma z obrestmi vrednostnih
papirjev, več z raznimi »doneski«, med kate-
rimi so bili najvažnejši obvezni doneski od
zapuščin, največ pa s prikladami na nepo-
sredne davke, ki so jih pobirali do 1898.
Primanjkljaj normalno-šolskega zaklada je
bil vedno večji, kriti ga je moral deželni
zaklad.
Deželnokultumi zaklad, po nemško Lan-
deskulturfond, v začetku slovensko imenovan
tudi »zemljodelski zaklad«, je bil majhen. Iz
njega so plačevali v glavnem za kmetijsko
šolo. Dohodki zanj so se nabirali iz glob,
»zarad prestopkov gozdne in gozdnega var-
stva postave naloženih«. Melioracijski zaklad
je bil ustanovljen leta 1899, a je začel delo-
vati šele 1907; vzel je posojilo v znesku
4,000.000 K s 4 »/o obrestmi, nato pa leta 1911
drugo posojilo v znesku 10,000.000 K s 4,5 "/o
obrestmi." Denar se je porabljal za vodovo-
de, uravnavo rek in potokov, za gradbo hu-
dournikov, osuševanje Ljubljanskega barja,
napravo cest in mostov. Pri stroških so po
določenem ključu sodelovali država, dežela
in prizadeti prebivalci.
ra.
Deželno premoženje v ožjem smislu bese-
de je bilo premoženje deželnega in stanov-
skega zaklada, brez premoženja drugih za-
kladov. Med stanovskim (domestikalnim) in
deželnim zakladom ni bilo smiselne razlike,
zato je bil stanovski že konec leta 1870 uki-
njen in pridružen deželnemu zakladu. Pre-
moženje obeh je obsegalo vrednostne papir-
je in nepremičnine.
Ob prevzemu stanovskega in deželnega
fonda je imela dežela 159.431 gld v vrednost-
nih papirjih.'^ Po dolgotrajnih pogajanjih je
dobila še 700.000 gld v 5 »/o obligacijah enot-
nega državnega dolga kot odškodnino za in-
kamerirani provincialni zaklad.
Na seji 3. oktobra 1868 je deželni zbor
sprejel predlog finančnega ministra za porav-
navo, leta 1869 pa je bila pogodba sklenje-
na." Pozneje je dežela kupovala še razne
vrednostne papirje, nekaj jih je tudi porabi-
la, nasploh pa se vrednost v obligacijah ni
dosti spremenila.
Nepremičnine so obsegale zemljišča in po-
slopja. Ob obnovitvi avtonomije so bile last
dežele v Ljubljani: deželna hiša, Pogačniko-
va hiša. Igrišče, poslopje glavne straže, licej
in deželni dvorec. Nekatera od teh poslopij
so pozneje podrli, nekatera prodali, nekatera
so ostala. Sezidali so nov deželni dvorec in
domobransko vojašnico. Mitninski hiši v
Krškem in Radečah, ter most čez Savo pri
Krškem so bili tudi last dežele. Vrednost
vseh deželnih nepremičnin so leta 1912 cenili
na 2,110.620 kron.
V deželno premoženje v širšem smislu je
spadalo še imetje raznih zakladov, deželnih
zavodov in podjetij, tako prisilna delavnica,
bolnica, umobolnica, gledališče z reduto in
sosednjima hišama, muzej, kmetijska šola na
Grmu in pristava za bike na RObežu.
Izdatki deželnega zaklada so bili v zad-
njem proračunu, ki je bil predložen deželne-
mu zboru za leto 1914, razdeljeni na nasled-
nje skupine: 1. deželno zastopstvo in splošna
deželna uprava, 2. pokojnine, provizije itd.,
3. javna varnost, 4. vojaštvo, 5. zdravstvo in
dobrodelstvo, 6. pouk, umetnost, znanost in
omika, 7. »deželna kultura«, 8. trgovina in
obrt, 9. občila, 10. dolgovi, 11. deželno pre-
moženje, 12. razni stroški.
Med stroške za deželno zastopstvo in sploš-
no deželno upravo so spadali stroški za de-
želni zbor (npr. dnevnice in ix>tni stroški de-
želnih poslancev, plače stenografom, tiskarski
stroški) in stroški za deželni odbor in dežel-
162
ne urade (sem so spadale predvsem nagrade
deželnemu glavarju in deželnim odbornikom,
plače deželnim uradnikom in uslužbencem).
Izdatki so rasli v prvih desetletjih dokaj
zmerno, v začetku 20. stoletja pa skokoma.
Tako so bili predvideni izdatki te skupine
skupaj z izdatki druge skupine (pokojnine)
leta 1874 49.428 gld, leta 1884 53.585 gld, leta
1894 68.251 gld, leta 1904 že 223.824 kron,
leta 1914 pa 687.909 kron."
Med stroške za javno varnost so spadali
stroški za odgon, za nastanitev orožništva in
za prisilno delavnico. Stroški za odgon se v
vsem obdobju niso veliko spreminjali. Za le-
to 1874 so jih računali na 13.260 gld, za 1884
na 17.056 gld, za 1894 na 11.916 gld, za 1904
na 26.300 kron in za 1914 na 31.800 kron.
Stroški za nastanitev orožništva so naraščali
zelo počasi: 1874 8150 gld, 1884 11.700 gld,
1894 15.050 gld, 1904 37.400 kron, 1914 6860
kron.
Deželni zaklad je nosil tudi del stroškov za
vojaštva in stroške za priprego. Leta 1891 se
je zgradila v Ljubljani na deželne stroške
domobranska vojašnica, ki je stala približno
267.000 gld. Vojaški erar je plačeval za vo-
jašnico najemnino, ki je sprva znašala 11.000
gld na leto.i5 Dežela je najela za zgradbo
domobranske vojašnice tudi posebno posoji-
lo v znesku 360.000 gld.
V skupino izdatkov za zdravstvo in dobro-
delstvo so spadali izdatki za deželno bolniš-
nico, umobolnico, porodnišnico, oziroma za
kritje primanjkljajev zakladov dobrodelnih
zavodov, ki niso bili v upravi dežele, kot
javnim bolnišnicam, tujim bolnišnicam, po-
rodnišnicam, najdenišnicam itd.
Dežela je skrbela za vse osnovno šolstvo.
Krila je deficite normalno-šolskega in uči-
teljsko-jpokojninskega zaklada, prispevala za
šolske stavbe, dajala denar za obrtne šole in
obrtni pouk, za kmetijsko šolo na Slapu in
Grmu, prispevala k stroškom za realko. Pri-
spevala je vsako leto v univerzitetni sklad,
ustanovljen 1898. Istočasno z ustanovitvijo
vseučiliškega fonda je deželni zbor sklenil
razpisati dve ustanovi po 800 gld letno za
Slovence, ki bi se hoteli habilitirati na kaki
filozofski ali pravni fakulteti za privatne do-
cente.^" 1911 je deželni zbor celoten fond od-
stopil Zadružni zvezi kot brezobrestno poso-
jilo za nedoločen čas na celoletno odpoved; v
njem je bilo že 700.000 kron."
Iz deželnega zaklada so dajali denar za gle-
dališče, muzej, razne podpore za »tehniške,
šolske, humanitetne, literarne in umetniške
namene«!* kot npr. Tehniškemu društvu,
Dramatičnemu društvu. Glasbeni matici, Fil-
harmoničnemu društvu, za izdajanje šolskih
knjig in podobno.
V skupino »deželna kultura« so spadale
subvencije Kmetijski družbi, premije za »po-
končanje zveri«, kritje deficitov deželno-kul-
turnega zaklada, doneski za pogozdovanje
Krasa, podpore za povzdigo kmetijstva, pri-
spevki za uravnavo rek, hudournikov, osu-
ševanje in izboljšavo zemljišč, za graditev
vodovodov, vodnjakov in podobno. Ti stroški
so zelo hitro naraščali. Leta 1874 so znašali
po proračunu 1510 gld, leta 1884 7360 gld, le-
ta 1894 že 55.750 gld, leta 1904 372.416 kron
in 1914 556.285 kron. Pomisliti pa moramo,
da je bil ustanovljen še poseben melioracij-
ski sklad z enakimi nalogami.
Deželni zaklad je dajal denarna sredstva
tudi za občila, to je, gradnjo in popravilo
cest, mostov in zadnja leta tudi železnic. Le-
ta 1874 so namenili za to 15.000 gld, 1884
20.000 gld, 1894 139.417 gld, 1904 244.595
kron, 1914 633.032 kron.
IV.
Svoje izdatke je dežela krila z dohodki de-
želnega premoženja, prikladami na davke,
državnimi prispevki in podporami, najema-
njem posoju itd.
Priklade za deželni zaklad so bile štiri:
1. priklada na direktne davke, ki se je za-
čela pobirati 1862 od direktnih davkov; naj-
prej brez upoštevanja vojne doklade, od leta
1882 naprej pa od davkov z vsemi priklada-
mi vred. Obremenila je direktne davke v na-
slednji višini: 1862—1868 140/0, 1869—1870
16"/», 1871—1872 18 «/0, 1873—1881 20 »/o,
1882—1885 16 »/o, 1886 21 »/o, 1887—1889 18
odstotkov, 1890—1896 28 "/o 1897—1898 30 Vo,
1899—1913 40«/»,'» po proračunu za 1914 pa
so imeli v načrtu 55 »/o od realnih davkov
(zgradarine in zemljarine) in splošne pridob-
nine davčnih zavezancev 4. razreda in 75 "/«
od vseh drugih davkov. Osebne dohodnine ta
priklada ni zajela.
2. Priklada na užitnino od vina, vinskega
in sadnega mošta in mesa, ki se je začela po-
birati 1867. Znašala je: 1867—1. 7. 1875 10 «/0,
1. 7. 1875—1889 20 «/0, 1890—1913 40 «/o in po
proračunu za leto 1914 145*/».
8. Samostojna naklada na porabo žganih
pijač. Ta naklada se je uvedla 1885 »še v
zelo surovi obliki z jednotnim nastavkom 3
gld na vsak hektoliter užitega žganja«^, ki
se je povišal naslednje leto na 6 gld. Deželni
odbor je sprevidel, »da je z obdavčenjem
zgolj po količini zaužitega alkohola združena
velika nedostatnost, da so z enakim breme-
nom zadevali najmočnejše in naj slabo tnej še
žgane tekočine«." Ze leta 1888 je bila nakla-
da drugače odmerjena in sicer a) od hektolit-
ra »porabljenih likerjev in vseh poslajenih
opojnih tekočin brez razločka na stopnjo al-
kohola« 1888—1895 6 gld, 1896—1901 15 gld
oziroma 30 kron in b) »od vseh drugih porab-
163
Ijenih žganih opojnih tekočin po stopnjah
stodelnega alkoholometra za vsako hektolitr-
sko stopinjo« 1888—1895 18 krajcarjev, 1896
do 1901 30 krajcarjev oziroma 60 vinarjev.
Leta 1901 je naklada na porabo žganih pi-
jač prenehcila.
4. Samostojna deželna naklada na vsak
hektoliter porabljenega piva, ki se je pobi-
rala od 1895. leta naprej po 1 gld oziroma 2
kroni (1895—1910), 4 krone od srede 1910 do
1914.
Vsota priklad, ki so se pobirale za deželni
zaklad, je skoraj stalno naraščala. V prvih
letih (1862—66) je znašala nekaj pod 150.000
gld na leto, že 1869 se je dvignila na nad
200.000 gld, proti koncu sedemdesetih let na
približno 290.000 gld letno. V prvi polovici
devetdesetih let je znašala že nad 700.000 gld
in konec devetdesetih let že presegla 1,000.000
gld. Višek je dosegla v letih 1899 in 1900 s
približno 1,300.000 gld oziroma 2,600.000 kron
letno. Nato se je znižala, ker so odpadle do-
klade na žgane pijače in se je gibala med
2,000.000 in 2,500.000 kron letno. Seveda pa
to ni pomenilo znižanje deželnih dohodkov;
če štejemo znesek, ki ga je prispevala država
od davka na žganje, so se dohodki precej po-
večali.
Razen na deželni sklad so se pobirale prik-
lade tudi za normalno-šolski in zemljiško-
odvezni zaklad, vendar ne ves čas.
Po odpravi fevdalizma in uvedbi zemljiške
odveze so znašale prvotne obveznosti dežele
glede zemljiške odveze 4.675.743 gld. Do 1.
septembra 1861, ko je deželni odbor prevzel
zemljiško-odvezni zaklad v svoje roke, so na-
rasle na 6,312.825 gld.^^ Deželni zbor se je
odločil za dve vrsti priklad: prvo, na nepo-
sredne davke (te priklade so se v začetku
računale od davčnega zneska brez upošte-
vanja vojne doklade, pozneje pa od celotnega
davčnega zneska z vojno doklado vred) in
drugo, poleg prve od leta 1965 naprej, na
užitnino od vina, vinskega in sadnega mošta
in od mesa. Naklada na neposredne davke je
znašala 1862—1868 26 «/o, 1869—1870 24«/o,
1871 22 Vo, 1872—1880 20«/», 1881 15 «/o 1882
—1888 16 »/o,23 užitninska naklada pa 1865—
1875 10 »/o, 1876—1888 20 »/o. Priklade za zem-
ljiško-odvezni zaklad so se gibale od približ-
no 220.000 gld do okrog 290.000 gld, naj-
pogosteje od 260.000 do 290.000 gld letno.
Po sporazumu iz leta 1865 je dajala država
brezobrestno na posodo kranjskemu zemlji-
ško-odveznemu zakladu vsako leto določen
znesek, za leto 1866 npr. 60.000 gld.^* Dne
29. aprila 1876 je bil sklenjen dogovor med
finančnim ministrstvom in deželnim odbo-
rom. Z njim je država obljubila za čas od
1. januarja 1875 do 31. decembra 1895 vsa-.
koletno podporo (ki je ni bilo treba vračati)
v znesku 175.000 gld.^*
Nova pogodba je bila sklenjena leta 1888:
16. junija z dunajsko Unionbank, 21. junija
pa s finančnim ministrstvom. Po teh sporazu-
mih je bilo urejeno konvertiranje kranjske-
ga zemljiško-odveznega dolga v nov deželni
dolg v znesku 4,000.000 gld. Obresti so zna-
šale 4«/o, dolg pa naj bi bil vrnjen do leta
1928.2' Zemljiško-odveznega zaklada je bilo
s tem konec. Namesto njega je zdaj nastal
deželno-posojilni zaklad. Zanj se priklade ni-
so več pobirale.
Priklade za normalno-šolski zaklad so po-
birali v letih 1875—1898 in sicer najprej od
vseh direktnih davkov razen tistih v ljub-
ljanskem mestu. Znašale so 1875 10 Vo, 1876
14«/o, 1877—1884 18«/», 1885—1898 1QW<>^
Začenši z letom 1885 so odstotek znižali na
10, zato pa so zajeli celotno deželno ozemlje,
torej tudi Ljubljano, leta 1899 pa so posebne
priklade za normalno-šolski zaklad nehali
pobirati. Priklade normalno-šolskega zakla-
da so prinašale na leto od okoli 120.000 gld
do okoli 180.000 gld letno, največkrat, zlasti
v zadnjem desetletju pa nekaj nad 150.000
goldinarjev letno.
V nekem smislu bi lahko šteli k prikla-
dam tudi državni prispevek iz dohodkov
osebne dohodnine (za leto 1900 77.321 kron,
za leto 1912 269.167 kron), ki ga je dežela do-
bivala od leta 1898, in državni prispevek iz
dohodkov državnega davka na žganje. Ta
prispevek je znašal leta 1902 približno
800.000 kron, leta 1912 pa že čez 1.000.000
kron. To so bili ogromni dohodki. Zato je dr.
J. Ev. Krek v deželnem zboru posebej govo-
ril o žganjarju, ki »nam danes s frakelnom v
roki pomaga, da napreduje naša kultura.«"
Za kritje primanjkljajev si je morala de-
žela pomagati s posojili, najprej z notranji-
mi, iz sklada v sklad, potem pa s pravimi
posojili. Med najpomembnejšimi posojili naj
omenim 4 »/o-ni deželni dolg iz leta 1888, ki
sem o njem že govorila v poglavju o zem-
ljiškood veznem zakladu, v znesku 4,000.000
gld, 3 o/o-no državno posojilo za zgradbo de-
želnih poslopij v znesku 1,100.000 kron, že
omenjeno posojilo za zgradbo domobranske
vojašnice ter dve melioracijski posojili v
skupnem znesku 14,000.000 kron (1907 in
1911). Deželni zbor je 28. februarja 1914
sprejel še predloga za najem posojila v znes-
ku 2,000.000 kron za elektrarne ter za najem
posojila v znesku do 4,400.000 kron za kritje
visečega dolga iz let 1909—1913.^8
Na koncu dodajam še pregled vseh dohod-
kov in izdatkov deželnega zaklada od leta
1866 do 1912.29 Za to leto so bili objavljeni
zadnji zaključni računi.
164
Avtonomno deželno gospodarstvo, ki je za-
živelo po februarskem patentu, je trajalo nad
petdeset let. V tem času se je močno spreme-
nila družba, so se močno spremenile potrebe.
Spremenila se je tudi finančna politika: pre-
vidnemu in varčnemu tehtanju prvih časov
je na koncu sledila širokopotezna politika
klerikalne večine deželnega zbora po letu
1908, ki se je zdela ljudem stare miselnosti
preveč riskantna.'" Potrebe in stroški so
močno naraščali. Vprašanje kritja stroškov
je bilo že od vsega začetka zelo težko. Obre-
menitev davkoplačevalcev s prikladami in
zadolževanje dežele sta bila vedno večja.
OPOMBE
1. Nemško besedilo v Reichsgesetzblatt 1861, št.
20, priloga II. h, slovensko besedilo po Deželni red
in volilni red dež. zbora za vojv. Kranjsko, Ljub-
ljana 1867. — 2. Natančnejše — 3. Dež. uradni
list 1908 št. 14. — 4. Obravnave deželnega zbo-
ra kranjskega 2, 13. seja, — 5. F. Suklje, Iz mo-
jih sipominov, III. del, str. 240. — 6. Obravnave
2, 1. seja, str. 8 — 7. Obravnave 3, 2. seja, str. 6
— 8. Obravnave 47, str. 10O4. — 9. Obravnave
47 II, priloga 257. — 10. Obravnave 47 II, pri-
loga 257. — 11. Obravnave 48 II, pr. 89. — 12.
Obravnave 2, 1. seja, str. 8 — 13. Obravnave 8,
str. 582—589; Obravnave 9, pr. 36. — 14. Podat-
ki so vzeti iz proračunov za imenovana leta.
— 15. Obravnave 32, pr. 53. — 16. J. Polec v
zborniku Zgodovina slovenske univerze do leta
1929, str. 94. — 17. J. Polec, O. d. str. 94 in
135. — 18. Obravnave 32, pr. 33. — 19. Podatki
za leta 1863—1899 so vzeti iz Obravnav 40, pr.
65, za nadaljnja leta pa iz zaključnih račimov
za posamezno leto. — 20. F. Suklje, Iz mojih
spomimov, I del, str. 14. — 21. Prav tam. — 22.
Obravnave 13, str. 15 — 23. Obravnave 40, pr.
65. — 24. Obravnave 4, str. 67, 68. — 25. Obrav-
nave 17, pr. 22; Obravnave 18; ipriloge str. 250.
— 26. Obravnave 28, str. 9, 10, poročilo o delo-
vanju kranjskega deželnega odbora str. 10. —
26« Obravnave 40, pr. 65. — 27. Obravnave 47,
str. 995. — 28. Obravnave 49, str. 243. — 29.
Podatki za leta 1866—1886 in 1897 so vzeti iz
Obravnav 40, pr. 65, za leta 1887—1896 iz Ob-
ravnav 39, pr. 72, za leta 1898—1912 pa so se-
stavljeni na isti način iz zaključnih računov de-
želnega zaklada za posamezno leto. — 30. F.
Suklje, Iz mojih spominov, III del, str. 149—152.
165