— 115 —
Izredno Iepa čednost.
7. Vzroki nehvaležnosti.
Čudno! Tako lepa čednost je hvaležnost do Boga in do Ijudi, pa je vendar toliko nehvaležnikov na svetu. Od kod to? Več je vzrokov, iz katerih prihaja grda nehvaiežnost. Oglejmo si vsaj nekatere najimenitnejših, da jih bomo znali pravočasno odstranjati.
1. Večkrat je vzrok  nehvaležnosti — neolika-nost. V dobrih hišah učijo otroke že v zgodnji mla-dosti, kako se morajo zahvaljevati Bogu in Ijudem za   J prejete dobrote.   Večkrat jim pripovedujejo, kako nai   ¦ se dostojno vedejo v cerkvi in pred Ijudmi, ter še po-    ¦ sebej  zatrjujejo,  kako  se  morajo zahvaljevati za vse darove, katere prejemajo od Boga in Ijudi.  Pa dobri starši  tudi  skrbno pazijo,  ali  otroci izpolnjujejo njih ukaze. Pa kaj pomagfa, ko je pa loliko otrok na svetu, ki nimajo poslušnih ušes za lepe nauke svojih vzgo-jiteljev!
Španski kralj AI f o n z je opazil, da nekateri nje-govih plemičev ne molijo nič pred jedjo in po jedi. To zelo užali dobrega kralja; zato sklene na poseben način jili poboljšati. Povabi jih na kosilo h kraljevi mizi. Vsi veseli radi tolike časti se lepo oblečejo in pridejo točno ob določeni uri. Kralj jih prijazno sprejme in jim odkaže sedeže blizo sebe. Potlej pa kar sede in začne jesti tcr nalašč opusti molitev pred jedjo ; seveda se tudi izmed povabljenih plemičev nobeden ne zmeni za molitev. Med kosilom pa pride neznan berač in meniničtebinič sede za mizo pa je in pije, ne da bi koga prosil dovoljenja; še pogledati noče nikogar. Plemiči osupnejo in strmž radi tolike predrz-nosti in surovosti in že so pripravljeni, da bi iz obednice vrgli neotesanega gosta. Kralj se kaže tudi užaljenega zavoljo take divje predrznosti in vpraša služabnike, je li kaj prosil koga, če se sme pridružiti h kraljevi mizi. Odgovore mu, da ne. Plemiči ga že hočejo zgrabiti; kralj pa zapovč, naj mirujejo. Ko se je berač najedel in napil, si obriše usta ter zapusti dvorano, ne da bi koga pozdravil ali zahvalil.   Zdaj  ne  morejo plemiči
8"
— 116 —
najti dovolj besedi, da bi označili to ostudno predrz-nost in divjo neolikanost beračevo. Nato pa vstane kralj in resnobno reče: ,Vi ste nevoljni in ogorčeni radi predrznosti tega berača, in sicer po pravici! Pa mar li vi delate drugače ? Ali se vi, ki hočete biti oli-kani, vi, ki ste iz najstarejših pletnenitih rodovin na Spanskem, ne vedete enako predrzno in nesramno proti Bogu, kakor ta berač, katerega ste hoteli vreči iz moje palače zato, ker je kar jedel in pil, pa nič prosil in se nič zahvalil ? Ali ni to nesramno žaljenje Najvišjega, čc sprejemate njegove dari, jed in pijačo, brez prošnje, brez zahvale? To mora biti drugaEe!" Kar okameneli so plemiči in odslej niso več zanemarjati molitve pred jedjo in po jedi.
Kaj ne, berač je bil neolikan, ker se ni zahvalil kralju za kosilo, plemiči pa so bili še bolj neolikani, ker se jim ni zdeio vredno, da bi zahvaljevali Boga za njegove darove. Neotesani, neolikani in surovi, pravi divjaki bi bili tudi vi, ako ne mislite biti hvaležni svojim dobrotnikom v nebesih in na zetnlji.
2.  Čestokrat je nehvaležnosti kriva I a h k o m i š 1 j e-nost, malobrižnost in lenoba. Ljudje navadno niso hudobni in zanikarni iz veselja do hudobije, mar-več zato ne izpolnjujejo božje postavc, ker se jim ne Ijubi, ker se nočejo premagovali, ker se nočejo truditi. Saj je Jezus sam rekel: ,,Volja je dobra, meso je slabo." Kakor druge dolžnosti, tako opuščajo tudi hvaležnost taki površni. zanikarni in lcni Ijudje.
Torej vneti in goreči bodite za vse dobro, in prepričan sem, da si boste v veliki meri pridobili pre-lepo čednost — hvaležnost. No, saj radi lenobe vas mislim še posebej vzeti v roke, kadar se ponudi pri-ložnost.
3.   Navadno   pa je  nehvaležnosti kriva  splošna izprijenost srca. Srce, v katerem vladajo grde strasti mesto čednosti,  nima nikakoršnega  prostora za lepo hvaležnost.
Med vsemi strastmi pa je hvaležnosti najbolj na-sprotna prevzetnost. Prevzetnik vse dobro sam sebi pripisuje, svoji pridnosti, svojemu prizadevanju; nehvaležen je najprej Bogu. Zato sem že rekel o drugi
— 117 —
priložnosti, da prevzetnost hudobnih angelov v nebesih je bila pravzaprav nehvaležnost, ker niso hoteli po-nižno priznati, da svoje tako vclike prednosti so pre-jeli od Boga in da le njemu se imajo zahvaliti za vse, kar so in kar imajo. Prevzetnež pa (udi ne priznava dobrot, ki jih prejema od zemeljskih dobrotnikov, marveč ošabno si domišljuje, da mu morajo dajati ali streči. Prevzetni in izprijeni otrok si misli in govori: ,Saj oče in mati mi morata dati, morata skrbeti zame, saj sem domač." Prevzetni in zlobni kristjan se šopiri in govori: ,Zakaj bi bil hvaležen duhovnikom, saj so za to posiani, saj je to njih dolžnost, da skrbi za naše duše." Prevzetni in popačeni učenec se že vzdiguje, češ: »Čemu bi bil hvaležen učiteljem, saj so zato na-stavljeni in plačani, da nas uče." Še ošabni in zane-marjeni berač modruje: ,,Bog je ustvaril svet za vse Ijudi; bogatirti so dolžni, da nas podpirajo, zakaj bi jim neki moral biti še hvaležen ?" Sploh prevzetnjak meni, da so le drugi dolžni streči njemu, on pa ne drugim; še veseli naj bodo, da jim ne stori nič hudega. Prav lepo nam opeva to žalostno resnico Stritar v basni o volku in žrjavu:
V goltancu kost je volku obtiCala, Izpraviti nikakor ni se dala. Zdravnika iSCe; pride mu žrjav. ~ ,_Fomagaj I Dal ti bodem, kar je prav.' Žrjav veli: nOdpri, kar moreš, žrelo!& In s kljunom scže vanje, z glavo celo, Ter kost izdere. — nZdaj plačilo moje!" Volk nehvaležni dmgo zdaj zapoje: nNi to dovolj plafila, da sem glavo Iz žrela pustil celo ti in zdravo?"