Znanstvena razprava GDK: 61/62 Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (1. del)** Large-scaLe strategic planning for sustainable de velop1nent (Part 1) Marko KOVAČ* Izvleček: Kovač, M.: Velikoprostorsko strate.~ko načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (l. del). Gozdarski vestnik, 6112003 št. lO. V slovenščini z izvlečkom v angleščini. cit. lit. 102. Glavni namen prispevka (original v angleškem jeziku je na naslovu http://e-collection. ethbib.ethz.ch/cliss/sg/103.hrmJ.) je predstaviti hierarhično organiziran in konsistenten načrtovalski sis{em, ki bi bil uporaben za načrtovanje na velikih in srednje velikih načrtovalskih ravneh. Koncept je izhajal iz pod mene, da so različni procesi in problemi lažje rešljivi, če so obravnavani na ustreznih ravneh. Zato je bil oblikovan clvoravninski načrtovalski model, ki temelji na participativnem odločanju. Prva. strateška velikoprostorska raven, naj bi gozdarskim (in drugim) načrtovalcem pomagala pri ohranjanju gozdov. usme1janju trajnostnega razvoja in pri zaščititi javnega interesa. Druga, operativna raven na srednj~ velikih načrtovalskih ravneh pa noj bi rabila izvajanju strategij in učinkovitejši zaščiti interesov, ki izhajajo iz pravic lastnikov zemlji.~č. Ključne besede: Koncept strateškega načrtovanja, velikoprostorska raven, srednjevelika raven, strategija, vloga gozda. Kočevska. Abstract: Kovač, M.: Large-scale strategic planning for sustainable dev~lopment (Part 1). Gozdarski vestnik, Vol. 61/2003, No. 10. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 102. The main objective of the paper (the English written original cnn be found at http://e-collection.ethbib. cthz.ch/cliss/s~/ J03.html.) is to present a hierarchically organised and consistent planning system, which would be applicab]e in large and medium-sized planning areas. The concept was based on the assumption. that different processes and phenomena would be better managed if they were addressed at separate planning levels. Accordingly. a concept of col!aborative forest planning for managing forests at two-spatial scales has been developed. The first, large-scale strategic level has been developed to assist forest planners in sustaining forestlands over tirne, ensuring thcir sustainablc development and in protecting public intcrests upon the~e lands. The second. medium-scale operationallevel has been designed for irnplementing strategies and for ~ecuring the interests of forest owners. Key words: The concept of strategic planning, Jarge-scnle. medium scale, strategy. forest roles. the region of Kočevska. 1 UVOD 1.1 Zgradba študije Študija je razdeljena na šest poglavij. V prvem je pojasnjeno ozadje, zakaj je nov koncpet gozdar­ skega načrtovanja sploh potreben, kateri razisko- valni dosežki so razvoj novega koncepta omogočili in kateri so njeni cilji. V drugem poglaju je v kratkem predstavljena teorija participativnega načrtovanja. Tretje poglavje obravnava teoreUčni model model participativnega načrtovanja. V smislu novih * dr. M. K .. univ. dipl. inž. gozd. Gozdarski inš[itut Slovenije, Večna pol 2. 1000 Ljubljana ** Ideja za šludijo z naslovom "Large-scale Strategic Pla1ming For Sustainable Forest Development« se je rodila pred leti. ko je gozdarsko načnovanje v večini dežel. llldi Sloveniji, vstopilo v čas prenove. Šludijo je podprl in liSJl1eljal dr. P. Bachrnann, vodja kaledre >,Gozdarsko planiranje in ras\ gozdov<< na Eidgenossische Technische Hoschschule Ziirich in profesor predmeta »Gozdarsko planiranje<<. recenzirala pa sta jo dr. M. Hočevar. profesor predmela »Dendrometrija in daljinsko zaznavanje podatkov<< na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultere in dr. B. Ocstcr. vodja raziskovalnega področja >>Gozd« na Eidgeni:issi-;che Versuchsanstalt fiir Wald. Schnee und Landschaft, Birmensdorf (AG). Ker je študija pisana v tujem jeziku in kot taka ni dostopna najširši javnosli. je urednišrvo Gozdarskega Ve.)lnika na avtorjevo prošnjo odločilo, da se jo domači stroki v ~krajšani obliki predstavi v štirih naualjevanjih. V prvem basra predstavljena uvod in osnove participarivnega načrtovanja. v drugem teoretični rnodel participativnega stratdkega načrtovanja, v tretjem uporabnost modela v realnh razmerah, v zadnjem, t.j. četrtem nadaljevanju, pa diskusija in priporočila slovenski gozdarski praksi. GozdV 61 (2003) 10 403 Kovač, M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov ( 1. del) zahtev je nekaj prostora namenjenega tudi oblikovanju ekoloških nsčrtovalnih enot, navo­ dilom, kako identificirati razvojne probleme v okolju in postopkom oblikovanja strategij. V četrtem poglavju je teoretični model preverjen v stvarnih razmerah. Za študijski objekt na krajinsko-ekološki ravni je rabila celotna območna enota Kočevje, strokovni gozdarski problemi pa so obravnavani v območju Gote­ niškega Snežnika. Peto poglavje je namenjo sklepni diskusisji , v šestem pa so zapisana priporočila slovenski gozdarski praksi. 1.2 Okoliščine, ki narekujejo nov pristop k gozdarskemu načrtovanju in upravljanju gozdov Zaradi intenzivnega in dolgoročnega poseganja v gozdove, ki je občasno presegel njihove nosilne kapacitete, so Evropske države razmeroma zgodaj sprožile niz akcij, s katerimi so želele ugotoviti stanje gozdov. Kmalu se je skrb za gozdove prenesla tudi na svetovno raven, saj se je praktično ves svet vključil v diskusijo o okoljskem trajnostnem razvoju, v okviru katere je gozdovom pripadala pomembna vloga (tabela 1 ). Velika naklonjenost gozdovom za gozdarsko stroko ni ostala brez posledic. Bila je pozvana, da oblikuje načrtovalski sistem, ki bi ji pomagal pri upravljanju gozdov. da hi Je-ti še naprej bili sposobni zagotavljati družbam teh in naslednjih generacij ekonomske in druge učinke. Spreminjanje koncepta gozdarskega načrtovanja ni lahka naloga. V prime1javi s sedaj veljavnimi usmeritvami bo uresničitev novih idej in zavez zahtevala precejšen premik v razumevanju pojma trajnosti, temeljit razmislek glede ekonomskih posledic gospodarjenja, vključevanja javnosti 10 lastnikov v načrtovalski proces, itn. 1.3 Pregled dosedanjega raziskovanja Odkar so bile gozdarski stroki zaupane nove naloge, ta dela na razvoju načrtovalskega koncepta, ki bi učinkovito podpiral njeno vsakdanje delo . Ker se je z novimi nalogami precej razširil obseg dela na nova, delno tudi neznana področja, ni presenetljivo, da je bilo v preteklih letih treba najprej pojasniti vprašanja kot so: • Kaj sploh je lahko trajnostno in kako se naj le ta ohranja? • S kakšnim sistemom načrtovanja in upravlja­ nja je mogoče doseči trajnostni družbeni razvoj? • Kako naj bi bil postopek načrtovanja orga­ niziran, itn.? Med naštetimi temami je največjo pozornost zaslužila sama trajnost. V tej zvezi gre zahvala vsem, kij im je uspelo prenesti znanje o sonaravnem gospoda1jenju iz teorije v prakso (LEIBUNGUT 1978, MLINŠEK 1968, SCHUTZ 1999, itd .), ki so utemelji 1 i eko\ oš ke, so ci al ne in ekonomske komponente trajnosti (ANKO 1995, BACHMANN 1990, FRANKLIN 1997, BROOKS/GRANT 1992a,b, GALE/CORDRAY 1991, SIEGWALT 1993, OTIO 1993 , FRI 1991, TURCKHEIM 1993), kot tudi tistim, ki so nova spoznanja in znanje materializirali v vsakdanjih opravilih (DOLINŠEK 1993). Seveda pri vsem tem ne gre spregledati tudi dela komisije pod vodstvom G. H. Bruntland, ki ji je uspelo idejo o trajnostnem razvoju predstaviti na tak način, da je ta dejansko postala vzorec prihodnjega razvoja (WCED 1987). Med novejšimi raziskavami glede trajnosti je vredna omembe BERNASCONI-jeva (1996) študija, v kateri je avtor trajnost in trajnostni razvoj poskušal utemeljiti z načeli sistemske teorije. Tabela 1: Mednarodne pobude, ki vplivajo na gozdarsko načrtovanje l. Konvencija o daljinskem transportu onesnaženega zraka (UN!ECE 1979). 2. Sklepi svetovne komisije o okolju in razvoju (WCED 1987). 3. Dokumenti Svetovne konference o okolju in razv~ju iz Ria de Janeira (UN 1992a,b,c.d,e). 4. Dokumenti Ministrske konference o zaščiti gozdov v Evropi (GOLOB 1998). 5. Montrealski in Helsinški proces. 6. Alpska konvencija (AC 1995). 7. Prvi Pro-Silva kongres (1993). itn .. 404 GozdV 61 (2003) 1 O Kovač, M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov ( 1. del) Najpomembnjši zaključek te študije je spoznanje, da bo trajnost ostala ideja (in ne dejstvo) tako dolgo, dokler ne bo natančno definirana, osmer­ jana in kontrolirana. Sonaravno gospodarjenje je drugi temeljni kamen gozdarstva in izhaja iz podmene, da je z gozdnimi ekosistemi treba upravlajti celostno. Pri njegovem utemeljevanju je SCHLAEPFER ( 1997) postavil več načel. Poleg teh je še predlagal, da naj bi sonaravno gospoda1jenje temeljiJo na celostnem pristopu, sodelovanju, nadziranju in razvijanju prilagodljivega sistema gospodarjenja. Kij ub prizadevanjem, posvečenih sonarav­ nemu gospodarjenju z gozdovi, nekatere evrop­ ske gozdarske prakse tega pristopa ne obrav­ navajo kot novost, marveč kot nadgradnjo k že obstoječim dejavnostim. Tako gledanje pre­ vladuje zato, ker mnoge prakse že desetletja negujejo in pospešujejo sonaravno gospodarjenje v okviru gojenja in varstva gozdov ter pridobi­ vanja lesa (PARVIAINEN 1999, PRO SILVA 1993, SCHUTZ 1999). Zadnja lastnost sodobnega gozdarskega načrto­ vanja in upravljanja je spoznanje, da je z gozdom mogoče gospodariti večnamensko. Mnoge evropske države poskušajo to problematiko reševati s funkctjami oz. vlogami gozda. V prid njihove jasnosti je bila do pred kratkim glavnina dela na tem področju osredotočena na njihovo utemeljitev in klasifikacijo (ANKO 1995, WFK 1974. WULLSCHLEGER 1982), na kartiranje (BERNASCONI 1986, BMLF\V 1988, WFK 1974) in na postopek načrtovanja (PFISTER et al. 1992). Operativno se gospoda.tjenje s funkcijami gozda izvaja v Avstriji (BMLFW 1993), Nemčiji (SSLEF 1994), Sloveniji (GGO KOČEVJE 1990), Švici (BACHMANN 1999a), delno v Franciji (CHAUVIN 1999) in drugod. Kljub nasprotujočim si definicijam funkcij in vlog, zanimanje za to področje narašča. To jasno sledi iz zakonodaje nekaterih evropskih držav (npr. Avstrija- BMLFW 1988, Slovenija-ZOG 1994, Švica-WaG 1991), v katerih so vloge in funkcije gozda instrument ohranjanja integritete gozdov in vrednotenja njihovega potenciala. Tesno povezana s trajnostjo je tudi biodiverziteta (KAPOS/IREMONGER 1998, UN 1992e). Eno prvih študij, kije obravnavala predvsem ohranjenost gozdnih habitatov, sta predstavila AMMER in UTSCHIK (1982). Podobne cilje je imela tudi študija z naslovom »Hemorobie« (GRABHERR/ GozdV 61 (2003) 10 --- ·----- KOCH/KIRCHMEIR 1997, GRABHERR et al. 1998), ki je poskušala ugotoviti kako naravni so Avstrijski gozdovi. Poleg razvijanja metod za presojo naravnosti gozdov, je bilo veliko truda posvečenega definiranju in kvantificiranju indi­ katmjev trajnostnega razvoja (DOBBERTIN 1998, SAEFL 1997) in biodiverzitete (UN 1992e, BACHMANN/KOHL/PAIVINEN 1998, INNES/ KRAUCHI 1995) ter iskanju poti, kako te indi­ katorje vključiti v načrte in kako jih obravnavati. Bistven napredek se je zgodil tudi na področju samega načrtovanja. Vrednj omembe sta dve spremembi: vsesplošno izražena potreba po načrtovanju na različnih ravneh in razvoj parti­ cipati v nega načrtovanja. Prvega so razmeroma zgodaj utemeljili že krajinski ekologi, ki so gozdove smatrali kot del hierarhično sestavljenih krajin (FORMAN/GODRON 1986, Hunter, cit. GOSZ et al. 1999, NAVEH/LIBERMAN 1984). Ker seje tudi pokazalo, da ekosistemskih značilnosti ni mogoče preučevati na eni sami ravni (FRANKLIN 1997, HAUFLER et al. 1999), naj bi ekosistemi torej bili obravnavani, načrtovani, upravljani in nadzorovani v širšem prostorskem kontekstu (TURNER et al. 1989). Še bolj praktične razloge so predstavili načrtovalci. BACHMANN (1993a), JACSMANN (1992), MARUSIC (1996, 1999) in drugi so poudarili, da bi gozdarsko planiranje moralo postati del mnogo širšega prostorskega in celo državnega (BUTIOUD/SAMYN 1999) sistema načrtovanja. Če povzamemo, se zdi smiselno, da se različne probleme rešuje na različnih prostorskih ravneh. S tega vidika je obetajoča smer naslednja: okoljski pr ob le mi naj se rešuj ej o na višjih načrtovalskih ravneh, kjer so povezave med različnimi gospo­ darskimi sektorji, javnostjo in politiko tesne, strokovni pa na nižjih. Podobne ideje zagovatjajo tudi številni drugi avtmji (BACHMANN et al. 1996a, COMMITTEE 1999, GORDON 1993, HOČEVAR 1994, OTIO 1999, PEYRON 1999) in celo politika. Še več. nekatere evropske in severno ameriške države so koncepte pravno formalno že vtkale v nacionalno zakonodajo (BMLFW 1988, FNFP 1999, FPCBCA 2002, NFMA 1997, ZOG 1994, WaG 1991). Participativna načrtovat~e in demokratični pristop pri reševanju problemov sta bila v svetovnem merilu (UN 1992b) pri poročena in vpeljana zato, da bi dvignila javno zavest, povečala skupne koristi iz gozda in utrdila družbeno sprejemljivost gospo- 405 Kovač , M .: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov ( 1. del) darjenja z gozdovi (FAO/ECE/ILO 1998). Oba principa sta že bila preizkušena v regionalnem gozdarskem načrtovanju (FAO/ECE/JLO 1998, GORDON 1999), pri planiranju vlog gozdov (EGLI/ LIETHA/SCHNEIDER 1994, MOUNT 1996), ustanavljanju regionalnih parkov (LOIK­ KANEN/WALLENIUS 1997), gospodarjenju z redkimi ekosistemj (DANIELS/ WALKER 1997) in pri planiranju z državnimi gozdovi (FAO/ECE/ ILO l998). Kljub mnogim primerom, postopki še rabijo preve1janje. Zadnji dejavnik. ki je močno razširil možnosti načrtovanja je razvoj informatike. V tem kontekstu sta pomembni dve dejstvi: hiter tehnološki razvoj računalniške grafike in sistemov opazovanja Zemlje. ter izboljšano znanje na področju tere­ stričnih inventur, daljinskega zaznavanja in geografskih informacijskih sistemov. Posledično so se iz dobro znanih gozdnih inventur razvili več­ namenski sistemi monitoringov (BRASSEL/ BRANDLI 1999, USDAFS 1998), fotogrametrično kartiranje je z razvojem opreme za digitalno fotogrametrij o post.alo natančnejše in prijaznejše uporabniku (HILDBEBRANDT 1996, JSM 1997), objektno-orientirani klasifikacijski algoritmi (BOLSTAD/LILLESAND 1992) so povečali natančnost satelitskega kartiranja, geografski informacijski sistemi pa so se razvili v močno orodje prostorske analize in v pripomoček odločanju (RAUSCHER 1999). 1.4 Cilji raziskave in odprta vprašanja Glavni cilj raziskave je oblikovati hierarhično organiziran. konsi:;tenten (z ekološkega, socialnega in ekonomskega vidika) in sprejemljiv sistem načrtovanja, ki bi bil uporaben na velikih in srednje velikih načrtovalskih ravneh. V koncept so smiselno vključene tudi dejavnosti, ki jih gozdarstvo še ne izvaja, jih bo pa v najkrajšem času primorana. Čeprav bi bilo to potrebno, se raziskava ne ukvatja podjetniški.m načrtovanjem, razen kjer je to zaradi povezav potrebno in smiselno. Cilji študije so: • Prepoznati in postaviti cilje (z namenom definiranja vsebine načrtov) zahtevane s strani okoljske in gozdarske zakonodaje, gozdnih posestnikov in družbe. • Vzpostaviti primerne načrtovalske ravni, ki 406 ----- bodo načrtovalcem omogočale dosegati cilje. • Definirati sistem načrtovanja skupaj s posto­ pkom, ki bo izvedljiv na vsaki prostorski ravni . • Definirati prirnerne vire in metode za pridobivanje in obdelavo podatkov in informacij . '" Preveriti teoretska spoznanja na konkretnem primeru. Z raziskavo se želi pridobiti odgovore na naslednja vprašanja: • Koliko načrtovalskih ravni je sploh potrebnih za uspešno upravljanje? • Kateri problemi naj bi se reševali na vsaki izmed njih? • Kak0 naj bo organiziran postopek sodelovanja javnosti? • Kako naj bosta organizirana monitoring in kontrola') • Kako naj se formirajo primerne načrtovalne enote? • Kateri indikatorji in merski parametri morajo biti obravnavani na vsaki izmed ravni, da bi se trajnostni razvoj gozda lahko nadziral? • Kakšne vsrte strategij so potrebne pri podpiranju trajnostnega razvoja gozdov? • Katere metode pridobivanja podatkov naj bi se llporabljale za zagotavljanje uporabnih infor­ macij? Kakšna je njihova kvaliteta in v kakšne namene jih bo mogoče uporabiti? 2 OSNOVE NAČRTOVALSKEGA PROCESA 2.1 Pojmi in principi ki se nanašajo na gozdarsko načrtovanje in upravljanje Začetek iskanja teorije, s katero bi se obrazložila vzorce obnašanja naravnih ali umetnih sistemov, sega v zgodnja štirideseta leta, ko je veliki biolog in nasprotnik redukcionizma v znanosti BERTA­ LA.NFFY (1988), prvič predstavil koncept sistem­ ske teorije. V nasprotju z zgodnejšimi poskusL je izpeljal in formaliziral številna splošna načela nanašajoča se na sisteme, ne glede na njihovo vrsto. na naravo njihovih komponent in ne glede na povezave oziroma sile med njimi (BERTA­ LANFFY 1988). Če se sistemska teorija ukva1ja predvsem z vzorci obnašanja sistemov, se kibernetika ukvarja s teorijo kontrole sistemov. Kontrolni mehanizem se vzpostavlja ob priliki izmenjave informacij med GozdV 61 (2003) 10 ______ K_ ov _a_ č_. _ M _._: _ Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov ( 1. del) sistemi in njihovimi okolji in znotraj sistemov, ali preko delovanja sistema na okolje (BERTA­ LANFFY 1988). Vendar, v okviru načel splošne sistemske teorije, kibernetika pomeni veliko več. Nekatere nove definicije, ki so se razvile na področju ekologije in krajinske ekologije definirajo teorijo bio-kibernetike kot samouravnavanje biosistemov, ki jim omogoča stabiliziranje in organiziranje (NAVEH/LIEBERMAN 1984). Najpomembnjši pojmi, definicije in načela, ki se nanašajo na gozdarsko planiranje in upravljanje je povzetih v nadaljevanju. • Sistem je centralni objekt sistemske le01·ije. Bertalanffy (1988) ga definira kot skupek ele­ mentov, ki so v medsebojnem odnosu in in­ terakciji . • Princip celostnosti (BERTALANFFY 1988) je osnovni holistični aksiom v krajinski ekologiji. To načelo je izpeljano iz predpostavke, da je struktura sistema rezultat povezav med elementi in med njihovimi stanji. Zaradi teh povezav je sistem vedno več kot vsota njegovih elementov. • Hierarhična organiziranost sistemov je vezana na strukturo sistema. Hierarhično urejen sistem (BERTALANFFY 1988)je tako organiziran sistem, katerega posamezni elementi so sistemi na nasledf\ii nižji ravni. • Raven (angl. scale) v ekologiji pomeni časovno oz. prostorsko dimenzijo. Nižja raven predstavlja malo površino ali kratko časovno obdobje, višja raven pa veliko površina ali dolgo časovno obdobje (GOSZ et al. 1999). • Ekosistem je prostorsko omejen del površja, k.i v okviru meja vključuje vse organizme in vse komponente neživega okolja (Likens, cit. FRAN­ KLIN 1997). Podobno je mogoče definirati tudi gozdni ekosistem, ki je medsebojno povezana združba gozdne flore in favne, ki sta v interakciji s fizičnim in človekovim okoljem. • Krajina je mozaik ekosistemov ki so v medsebojni interakciji (ANKO 1982, Hunter cit. GOSZ et al. 1999). Po FORMANu in GODRONu (1986) je krajina heterogeni prostor, ki ga sestavljajo osnovni elementi, ki so v medsebojni interakciji, in ki se vseskozi ponavljajo v podobnih vzorcih. V odnosu do prevladujoče prostorske matrike, je krajina lahko opredeljena kot kmetijska, urbana, gozdna, itd. (ANKO 1982). • Nosilna kapaciteta je zgornja meja rasti, preko katere ne more iti nobeno povečanje. V GozdV 61 (2003) 1 O okoljskem načrtovanja predstavlja nosilna kapaci­ teta zgornjo mejo prožnosti ekosistema. V p1imeru njihove prekoračitve, ekosistem ne more več delovati (ODUM 1971, JACSMAN/SCHILTER 1995). • Ekološka integriteta je popolnost zgradbe, sestave in procesov, ki so značilni za naravno stanje sistema (COMMITTEE 1999). • Gozdna funkcija (ANKO 1995) je učinek , ki nastaja zaradi delovanja gozda ne glede na človekove zahteve. Gozdna funkcija je zato lahko le okoljska ali proizvodna. • Gozdna vloga (ANKO 1995)je s strani družbe izražena zahteva do gozda (npr. rekreacija, gozdna proizvodnja). Zaradi različnih vrednostnih sistemov v času in prostoru je spremenljiva kategorija. V prid pojasnitve pojma kaže povedati, da se pojem funckija v prenekateri državi uporablja le v primerih, ko je njen učinek dejansko predmet načrtovanja. Drugače povedano, o funkciji gozda naj bi bilo dopustno govoriti samo takrat, ko bi bila zahtevana s strani družbe (BACHMANN 2001a, PFISTER et al. 1992). V izogib terrninološkim nesporazumom, bosta v tej raziskavi uporabljena pojma »efekt gozda oz. učinek za funkcijo ~< in »vloga gozda«. • Trajnost je pravično zadovoljevanje okoljskih in razvojnih potreb sedanjih in prihodnjih generacij (UN 1992a). • Trajnostno gospodarjenje z gozdovi je tako upravljanje gozdnih ekosistemov in izkoriščanje njihovih dobrin, da le-ti še naprej ohranjajo svojo biodiverziteto, produktivnost, regeneracijske sposobnosti, vitalnost in svoje potenciale in, da so sposobni izpolnjevati (zdaj in v prihodnosti) pomembne ekološke, ekonomske in socialne funkcije na lokalni, nacionalni in globalni ravni ter, da se s tem ne škoduje drugim ekosistemom (MCPFE 1993). • Sonaravano gospodarjenje je sistematični proces, ki sloni na dobri presoji in znanstvenih ugotovitvah, s katerim se v mejah določenega področja želi zagotavljati trajnostno rabo naravnih virov v kratkoročnih in dolgoročnih obdobjih ter v majhnih in velikih ekosistemih (SCHLAEPFER 1997). Enostavneje povedano je sonaravne gospodarjenje maksima, ki gozdarstvo spodbuja, da delo opravlja na način, ki ne ruši ekološke integritete gozdnih ekosistemov. 407 Kovac , M.: Velikoprostorsko stratesko načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov ( 1. del) • Idealni cilj je izjava, ki se nanaša na želeno stanje, ki naj bi bilo doseženo enkrat v prihodnosti. (NFMA 1997). • Cilj je časovno definirana in v s mi slu načrtova1~a merljiva količina, ki vodi k vnaprej zastavljenim idelanim ciljem. V smislu faz načrtovanja in koriščenja virov, ki so potrebni za doseganje ciljev, je cilj vodilo načrtovanja (NFMA 1997). • Strategija je natančna izjava, ki opisuje najpomembnejše korake in dejanja, ki jih je treba izvesti, da bi se zastavljen cilj dosegel (Hunger in Wheelen cit. DUH 1999, COMMITTEE 1999). Strategija mora biti predmet kontrole. • Veliko prostorsko načrtovanje je načrtovanje v okviru velikih površin (HAUFLER et al. 1999). Za namene te študije, meri velika površina vsaj 20.000 ha. • Načrtovanje na srednje velikih ravneh. Takšne površine so lahko gospodarske enote kot so gozdno­ gospodarska enota, revir, itd., ali politične oblikovane enote, npr. občine. Za namene te študije so površine sredoje velikih ravni med 2.000 in 5.000 ha. • Malo-površinsko načrtovanje je načrtovanje malih površin (manj kot 100 ha), kot so majhen gozdni kompleks, ekosistem, itd. Sinonim za malo površinsko načrtovanje je vsako projektno načrto­ vanje, npr. gozdnogojitveno. • Dolgoročno načrtovanje je postopek razvoja načrta, s katerim bi se dosegli zastavljeni cilji v obdobju nekaj let. Osnovna razlika med strateškim in dolgoročnim planiranjem je v dejstvu, da dolgoročno planiranje odločitve gradi na za­ dovoljivem znanju o prihodnjih razmerah (ALLIANCE 2002). • Strateško načrtovanje z naravnimi viri je mogoče definirati kot discipliniran postopek, v okviru katerega se za poljubno veliko načrtovalsko površino definira slika prihodnosti in se izvajajo osnovne odločitve glede tega kaj je treba storiti in akcije ki vodijo k želenemu stanju. Strateško načrtovanje z naravnimi viri deluje v odprtem okolju in upošteva dinamične spremembe, rizike in nevarnosti v okolju. Poleg tega to načrtovanje vedno deluje v okviru dolgih časovnih obdobij, npr. I0-20 let (prirejeno po: BELAK 1993, Bryson, cit. ALLIANCE 2002, COMMITTEE 1999). • Operativno načrtovanje z naravnimi viri je discipliniran postopek, v okviru katerega je določeno kako in s kakšnimi načini je mogoče 408 doseči cjlje, ki so definirani v strateških pianih. Tovrstno planiranje je običajno vezano na srednje velike planske površine in na srednjedolga časovna obdobja, npr. 5-l O let (prirejeno po: BELAK 1993, Bryson cit. ALLIANCE 2002). • Načrtovalna površina je omejeno območje, ki je predmet načrtovanja. • Monitoring je proces zaznavanja obstoječega stanja, sme1i ln velikosti sprememb ekosistemskih komponent ali procesov (LUND 1986, Hellavell cit. HLADNIK 1998). • Kontroling je upravljalsko orientiran proces, ki združuje načrtovanje in kontrolo v enovit na­ črtovlni proces. Kontroling je nenehno izvajajoča se naloga in se odziva na spremembe v okolju . Z vidika upravljalskih ravni, naj bi kontroling tekel na operativni in strateški ravni (BACHMANN 200la, KASSEL 1998, RIPKEN 1993, SEKOT 1991). • Celostni informacijski sistem je infor­ macijski sistem, ki povezuje konvencionalne podatkovne baze in geografske informacijske sisteme, in je oblikovan tako, da s hkratnim izpolnjevanjem zahtev glede prostorske, več­ namenske, večravninske in temporalne integracije pomaga v procesu odločanja (LUND 1986, RAUSCHER 1999). 2.2 Kontekst in principi načrtovalskega procesa v upravljanju z naravnimi viri Osnovni cilj planiranja je reševanje problemov. Po mnenju Kajzerja in Kavklerja (cit. BELAK 1993) je problem mogoče zaznati preko stopnjo njegove pomembnosti, odklona od zaželenega stanja jo preko nedefinirane in negotove poti, ki povezujejo sedanje in želeno stanje. DAENZER in HUBER (1997) takšno sjtuacijo definirata kot razliko med stanji »je« in >>naj bi bilo«. S funkcionalnega vidika je upravUanje proces, ki upravljalce podpira pri usmerjanju sistema k želenemu stanju. Proces zato zaobjema celo vrsto funkcij, ravni in faz, ki vsaka zase sestoji iz več aktivnosti. Z vidjka kompleksnosti in časovnih horizontov ločimo tri tipe (slika 2) upravljanja (BELAK 1993): strateško, taktično in operativno. Medtem, ko je strateško načrtovanje usme1jeno v prihodnost in se ukva1ja s preživetjem sistemov na dolgi rok, je GozdV 61 (2003) 10 l<.ovač . M .: Velikoprostorsko stratesko nacrtovanje za trajnostni razvoj gozdov ( 1. del) POLITIKA STRATEGIJA TAKTIKA IZVEDBENI UKREPI UPRAV LJAL SKI NIVOJI SliJ..:u 1: Shema procesa vodenja (BELAK 1993) naloga taktičnega načrtovanja priprava korakov za operativno izvajanje načrtov, samo operativno načrtovanje pa se ukva1ja s konkretnimi vprašanji proizvodnega procesa (BELAK 1993). Nekoliko drugačna je delitev načrtovanja v okviru gospodrujenja z naravnimi viri, ki upošteva tako časovni kot prostorski horizont. Čeprav je z njunim kombiniranjem mogoče razviti več tipov planiranja, so najbolj pogosti in uporabni le strateško planiranje na velikoprostorskih in srednje velikih prostorskih ravneh ter operativno načrta- DRŽAVNA POLITIKA OBLIKOVANJE FUNKCIONALNIH IN SPLOŠNIH STRATEGIJ -· ---- l 1 vanje na srednje velikih prostorskih ravneh. Ne glede na razlike med njimi, ki izhajajo iz različnih prostorskih in časovnih okvirov, je poslanstvo načrtovanja povsem enako kot v podjetniškem načrtovan ju. Na višjih načrtovalskih ravneh, ki se običajno povezujejo z velimi površinami in dolgimi časovnimi horizonti (GOSZ et al. 1999), je strateško načrtovanje vezano na dolgoročno ohranjanje in razvoj krajine ter na zadovoljevanje družbenih potreb, zahtev in interesov. Najpomembnjši pro- DRŽAVA- STRATEŠKARAVEN VELIKA 1N SREDNJE VELIKA KRAJINA- STRATEŠKA RAVEN OBLIKOV .ANJE GOillVENffi. SEČNO - SPRA VILNlli IN DR UGlli UKREPOV SREDNJE VELIKA rn MAJHNA KRAJrnA- OPERATIVNA RAVEN GOllTVENO NAČRTOV ANJE (NEGA GOZDA. SEČNJA) Sli )..a 2 Hierarhija načrtovanja (vodenja) GozdV 61 (2003) 10 MAJHNAPODROČJA­ OPERATIVNA RAVEN 409 Kovač , M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (1 . del) - - --- - -- - - ---- - - ~- · ---------------- ---- - w ~ z <> CsiTUACUSKA ANALIZA:::> >W o~ PRVA POIZVEDBA .., ~= C OBLIKOVANJE. CIWEV) :lo ._ o "' ;> o ~ W> ( SINTEZA ~ ~~ GLAVNA ŠTUDUA ~· 1/>W -~ w ~ :z c AN.ALIZIRANJ E ) PODROBNA ŠTUDUA ~ < '8 <:t: ..J c ODLOČANJE ) 'j OBLIKOVANJE SISTEMA ;> Q ~ o IZVAJANJE SISTEMA OPERATIVNA RABA < ~ ~ 1 MONITORING IN 1 o KONTROLING '""' !:J Sl ika :l : Proces re.ševanja problemov (Prevzeto po DAENZER!HUBER 1997:93) blem tovrstnega načrtovanja je torej ugotoviti ))kako ohranjati trajnost oziroma izboljšati trenutne razmere«. Na drugi strani načrtovanje na nižjih ravneh obravnava probleme, ki so pomembni za trajnostni razvoj gozdn1h ekosistemov (npr. gojenje, sečnja, itd.), gozdnih obratov (npr. organiziranje dela pri vsakodnevnem pridobivanju lesa) in lastnike gozdov. Načrtovanje, prikazano na sliki 2, je najpo­ membnjša funkcija upravljalskega procesa. Njegov glavni namen je definiranje ciljev, definiranje smeri razvoja ter razvoj strategij in smernic, ki so potrebne za doseganje ciljev. DAENZER in HUBER ( 1997), načrtovalski proces utemeljujeta na naslednjih načelih: • iskanje najboljše rešitve naj temelji na načelu top-dawn (od splošnega k podrobnemu), • rešitev mora biti izbrana med več alter­ nativami, • definiranje in izvajanje rešitev naj se odvija v več fazah, • postopek iskanja rešitve naj se odvija v okviru problemskega cikla. Načelo »top-dawn« je bistvo konsistentnega načrtovanja. Ne glede na priliko (npr. definiranje problema, doseganje ciljev, itd.), načelo pomaga izostri ti problem in iskati pot do naslednjega koraka. V takem kontekstu npr. iskanje rešitve med več alternativami pomeni, da neka izbrana rešitev na višji ravni pridobi na učinkovitosti na nižji ravni, 410 ro pa zopet vpliva na izbiro naslednje variantne rešitve. Tak sistematični pristop je pomemben zlasti pri uresničevanju strategij na nižjih načrtovalskih ravneh. Osnovni namen udejanjanja rešitev več fazah je njihova razvrstitev po kronološkem razvoju in pa zagotovitev, da se bodo vsi postopki (načrtovanje, odločanje. uresničevanje na več ravneh) izvajali v okviru kontrolnega mehanizma. Te faze se imenujejo »Življenjske faze sistema« (DAENZER/ HUBER 1997). Medtem, ko zgornja tri načela zadevajo iskanje rešitev, pa se problemski cikel (slika 3) uporablja ob sleherni navzočnosti problema in je glavno orodje načrtovalnega procesa. 2.3 Načrtovalski proces 2.3.1 Pridobivanje infoi"macij Situacijska analiza (Hunger in Wheelen, cit. DUH) je prva faza načrtovalskega procesa. Njena naloga je (DAENZERIHUBER 1997): • narediti situacijo dojemlj ivo, • identificirati in razvrstiti probleme obrav­ navanega prostora po stopnji pomembnosti, • prikazati smer, ki vodi k želenemu stanju, • pripraviti informacijsko osnovo za naslednje korake. Situacijsko analizo je mogoče izvesti na več načinov. Neodvisno od izbranega načina, pa se GozdV 61 (2003) 1 O Kovač, M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (1 . del) - ----- mora tekom postopka upoštevati (DAENZER/ HUBER 1997): • dejavnike, ki zadevajo razumevanje samega problema (npr. ekološki, socialni in tehnološki), • poglavitne probleme, ki zadevajo prihodnji razvoj obravnavanega področja, vključno z razvojnimi prilikami in nevarnostmi (riziki, omejitve. zakonski predpisi); • poglavitne probleme, ki jih je treba rešiti tekom posropka načrtovanja (npr. določitev vsebine načrtov), • možne načine opazovanja problemov (npr. sistemski, kavzalni vidik), • možne metode pridobivanja in uporabe podatkov. Kor sledi mora pri načrtovanju z naravnimi viri situacijska analiza zagotavljati podatke o dejanskih potencialih ekosistemov, njihovi integriteti in nosilni kapaciteti, obstoječih kon­ fliktih, družbenih potrebah, zahtevah in željah (JACSMAN/SCHILTER 1995, COMMITTEE 1999). Primerne metode so krajinske in gozdne inventure, strateške študije vplivov na okolje (SCHMID/HERSPERGER 1995), gap-analize (SCOTT et al. 1993), itn. Informacija, ki je običajno pridobljena skozi proces zbiranja podatkov, je osnovni element situacijske analize in vseh naslednjih načrtovalskih faz. V izogib težavam, mora proces zbiranja podatkov kot celota biti podvržen presoji z vidika informacijske vsebine in cene informacij . HOČE­ VAR (1996) je informacijsko vsebino definiral z naslednjimi lastnostmi: • tipom podatkov (kako dobro podatki korebrajo z želeno informacijo?), • količino potrebnih podatkov, • verodostojnost podatkov (točnost, konkretnost, geokodiranost). Ne glede na izid, izhajajoč iz same analize podatkov pa mora končna odločitev glede vsebine inventarizacije vedno temeljiti na analitičnem pristopu, prikazanim na sliki 4. Ker je zbiranje informacij časovno potraten in drag postopek, je uporaba že obstoječih podatkov nadvse priporočljiva. Po LUNDL1 ( 1986, GORDON 1993) naj bi se vrednost tovrstnih podatkov vrednotila z vidika naslednjih kriterijev: • zadovoljiva dokumentacija (npr. izvor, obseg, metoda pridobi vanja, veljavnost), ·----- ·---- -·----- ·- ···-------------- -~----l POTREBAPO INFORMACIJAH OSNUTEK LISTE PODATKOV 1 1 VREDNOTENJE l L_ INFORMACIJSKA VSEBINA Slika 4: Algoritem za preverjanje informacijskih polreb GozdV 61 (2003) 10 1 1 1 .-·-----·---------- ·--J 411 Kovač . M .. VeilkoprostorsKo stratesko nacrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (1 del) - ~ - - ,.. - - - - ---- • enostavnost interpretacije in uporabe (npr. razumevanje podatka, aktualnost), • cenovna ugodnost (cena sestavljanja novih podatkov, cena ponovne inventarizacije). 2.3.2 Določanje ciljev Določanje ciljev je druga faza načrtovalskega procesa. Ker cilji odražajo človekova upanja, ki naj bj se uresničevala v času in prostoru, je treba pri njihovem določanju upoštevati (BACHMANN 2001 a): V ELI KE KRAJI NE SREDNJE VELIKE KRNI NE MAJHNE KRAJINE EKOSISTEM .-; ·IJ~.I 5 Struktura cilja (JACSMAN/SCHILTER 1995) • hierarhuo, prioriteto in medsebojne odnose med njimi; • njihove lastnosti; • jasnost postopka. V sistemski teoriji je si~tem ciljev hierar­ hična struktura (slika 5). V takšnem sistemu so operativni cilji nižjih ravni kontrolirani s strani ciljev višje ravni (DAENZER/HUBER 1997). Vendar, kot izpostavljata JACSMAN in SCHILTER (1995), je takšna zgradba ciljev v vsakdanjem življenju skorajda nemogoča. Iz praktičnih razlogov je zato bolj smiselno, da se cilje razporeja v dve skupini, t.j. v abstraktne (idealne) in konkretne, ki so vsi definirani v času in prostoru (JACSMAN/ SCHILTER 1995). Z upoštevanjem narave 412 ciljev in obeh načrtovalskih ravni je tako mogoče razviti sistem ciljev, ki je prjkazan na sliki 2-6. Kot je prikazano na sliki je negotovost jzjemno vpliven dejavnik, ki vpliva predvsem na srednje in višje načrtovalske ravni. Zaradi tega razloga vsak cilj po določenem času postane abstraktni cilj . V izogib zelo ve1jetnim sporom (želeni cilji vplivajo na sedanje in prihodnje generacije) in v prid kontroli učinkovitosti planiranja, morajo cilji biti (BACHMANN 2001 a:42/5, JACSMAN/ SCHILTER 1995:43, COMMITTEE 1999:98): NEGOTOVOST Sllk:t 6, Vpliv negotovosti na cilje GozdV 61 (2003) 1 O Kovač. M .. Velikoprost0rsko strateško nacrtovanje za tra1nostnr razvoj gozdov { 1. deD - - - • jasni z vidika obravnavane vsebine, • usklajeni z vidika medsebojnih odnosov, • usklajeni in nedvoumno razumljivi s strani nosilcev interesov, • nedvounmo določeni v času in prosloru, • merljivi in preverljivi, • določeni z demokratičnimi postopki, • uresničljivi. Jasen postopek je poslednji korak v procesu določanja ciljev (BACHMANN 200la). V splo­ šnem obsega: zbiranje ciljev, rangiranje, ana­ liziranje in razjasnjevanje. Sama taka analiza namreč zagotavlja zbirko jasnih ciljev. 2.3.3 Analiziranje, sintetiziranje in izbiranje odločitve Analiza, sinteza in odločanje so medsebojno povezane načrtovalske faze in predstavljajo jedro načrtovalskega procesa (slika 7). Medtem ko se prvi dve ukvmjata predvsem z oblikovanjem strateških variantnih rešitev, je naloga procesa odločanja tehtanje več možnosti, oblikovanje predloga in končna odločitev. Vse tri faze se običajno izvajajo z rangiranjem, analizo rizikov, modeliranjem v okviru geografskih informacijskih sistemov, itn. Čeprav je metod več, je smiselno izbrati tisto, ki omogoča presojo integritete krajine oz. ekosistemov in družbenih zahtev do I"tiiju. Tak pristop je pri gospodarjenju z naravnimi viri novost (JACSMAN/SCHILTER 1995, COMMITTEE 1999) saj ne sloni na kla­ sičnemu kognitivnemu pristopu »poskusa in zmote« ampak jemlje v račun tveganja in negotovost in omogoča, da se nezaželenim dogodkom izognemo. Proces odločanja v ožjem smislu (izbor odlo­ čitve) sestoji iz dveh korakov: preučevanja in vrednotenja več alternativ in same odločitve. Čeprav je korak pomemben, pa dokončno odločanje kot je to vedno primer v operativnem načrtovanju, največkrat ni predmet strateškega načrtovanja, ampak je to prepuščeno oblastem. Tak zaključek postopka načrtovanja predstavlja prednost pri iskanju dogovora v okviru različnih interesov in krepi kolektivno odgovornost glede eventualnih dolgoročnih učinkov in njihovih posledicah. OBSTOJEČE STANJE EKOLOŠKE DRUŽBENE POTREBE, ZAHTEVE, ŽELJE OBLIKOVANJE ŽELENEGA STANJA STRATEŠKA PRESOJA VPLIVA NA OKOLJE J ŠTUDDE NOSILNJHKAPACITET ~ .. 1 ALTERNATIVA 1 1 1 ALTERNATNA 21 1 ALTERNA TN A n 1 1 .. ... 1 VERDNOTENJE PRIMERNOSTI L. 1 1 -------------------------~----------------------- til z ~ >U o ....:! Cl o 1 KRlTERill: omejitve,stroški,riziki 1 1 DRUŽBENA SPREJEMLnVOST 1 1 ~ ~ VREDNOTENJE ODLOČITEV Slika 7: Povezava med postavljanjem ciljev in odločanjem GozdV 61 (2003) 1 O 1 413 Kovač , M. : Veliko prostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (1 . del) 2.3.4 Monitoring in kontroling V zgodnjih načrtovalskih konceptih je bila kontrola statična operacija, ki se je ob določenih priložnostih izvajala s ciljem, da bi se odkrile razlike med obstoječim in želenim stanjem. Z razvojem znanja o obnašanju sistemov se je učinkovitost kontrole izboljšala zaradi: ~--~ VL.JAN.JE EKOSIST~--, i INKRAJINE 1 1 1 1 MONITORING KONTROLING ThfFORlVIACIJSK.I SIS'IEM EKOLOŠKA, DRUŽBENA, EKONOMSKA KOMPONENTA 1 ' SNEMAJE, ORGANIZRANJE, MODELIRANJE, ~ FINANCIRANJE, ~ OBLIKOVANJE OPTIMIRANJE USMERITEV STROŠKOV, _ _________________ K_RE __ IRA __ N_J_E_P_R_ru __ ~-~-TO_~~ Slika 8: Povezava monitoringa in komrolinga ~------···- · 1 1 1 NAJVIŠJI NAČRTOVALSKI NIVO. DRŽAVA VIŠJI NAČRTOVALSKI NIVO- VELIKA KRAJINA SR EDN JI NAČRTOVALSKI NIVO. KRAJINA ------------------ • boljšega razumevanje in izkoriščanja po­ zitivnih in negativnih povratnih informacij (BERTALANFFY 1988, NAVEH/LJEBERMAN 1984). • njene vključitve v različne načrtovalske in upravljalske faze . Medtem, ko prvi dejavnik podpira načrtovalce in vodstvo z boljšim predvidevanjem obnašanja sistema, je drugi dejavnik pomemben zaradi povezovanja načrtovalskega in upravljalskega procesa. Spričo obeh novosti, sodobno načrtovanje namesto pojma )) kontrola« raje uporablja pojma ))kontroling« in )>monitoring« (BERNAS-CONI/ BACHMANN 1994), ki načrtovanje in kontrolo povezujetč1 v en sistem (slika 8) (BERNASCONl 1996). V nasprotju s kontrolingom, ki se običajno rabi v podjetniškem načrtovanju (SEKOT 1993), se pojem monitoring praviloma uporablja pri planiranju ekoloških sistemov in naravnih virov. Z vidika zgradbe je kontrol ni mehanizem potreb­ no razumeti kot celoto procesnega in kontrolnega dela (Mesarovic, cit. GROSSMANN 1984, MARTI/ STUTZ 1993). Ker v večini primerov razvoja procesa ni mogoče nadzirati direktno, je kontrolna struktura nekakšen nadomestek, ki posredno preko lažje ali težje merljivih znakov rabi sklepanju o procesih na različnih ravneh (slika 9). POUKA -SPREMEMBE K ON1ROLA KOM:PLEKSNIH VSEBINSKIH VARIABEL KONTROLA AGREGATNIH VARlABEL KONTROLA PROCESA V REALNEM ČASU l_________::O_D_l_(_UK_RE_P_D _____________ ____ P_RO_C_E_S_I ______________ E_H_O_D_I_~_F_E_R_T_I) ________ __ Sli ka 9: Moderni koncept kontrolingalmonitoringa 414 GozdV 61 (2003) 1 O Kovač , M .: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (1 . dell , .. ! i 1 1 1 1 VELIKA RA VEN - STRATEŠKI .-----__J"""""-..::M...::.O..:....:):I[:...=T..:..O..:....:RINi=G IN KONTROLJNG -7---r-.,.,...--------' VEČ NAMENSKA INTEGRACUA Sl ika 1 0: Integrirani informacijski sistem (LUND 1986) Tako naj bi z monitoringom na ekosistemski ravni (najnižji in najmanj zapleten) kontrolirali neposredne spremembe in učinke. Na srednje velikih ravneh, kot so npr. krajina, gozdno gospodarska enota je njegova naloga spremljanje sprememb bolj kompleksnih, sestavljenih spremen­ ljivk, na najvišjih ravneh kot so velike krajine ali država pa naj bi se z njim zaznavale spremembe kompleksnih kazalcev, s katerimi je mogoče posredno oceniti sposobnost preživetja teh krajin. S prenosom teh teoretičnih razmišljanj v gozdnogospodarsko načrtovanje, bi naloge moni­ toringa morale biti naslednje: • na velikopovršinski ravni bi se morale pri­ dobivati informacije o stanju celotnega gozda znotraj načrtovalne enote (npr. površinske bilance, zdravje, uravnoteženost), • na srednje velikih površinskih ravneh bi pozornost morala biti usmerjena na razvoj zgradb (vertikalne in horizontalne), zalog, itn, • na podrobnih ravneh (npr. sestoj ), pa bi bilo smiselno spremljati učinke, ki so rezultat gozdarske dejavnosti (npr. reakcija rasti po redčenju, število primernih kandidatov po negi, itn.). Podobno kot monitoring naj bi na upravljalskih ravneh deloval kontroling. Med sedmimi različnimi upravljalskimi nivoji, ki jih je izpostavil SEKOT (1991) , sta za kontroling pomembni dve: operativna in strateška. Če sledimo temu predlogu, naj bi kontroling deloval takole: GozdV 61 (2003) 10 SREDNJE VELIKA RAVEN - OPERATIVNI MONITORING IN KONTROLING RA VEN PODJETJA - OPERATIVNI JN STRATEŠKIKONTROLJNG PODROBNA RA VEN - MONITORING IN KONTROLING V REALNEM CASU • Strateški kontroling na politični ravni bi zagotavljal informacije glede pravilnosti usmeritev in programov, da bi se družbe in skupnosti lahko razvile b·ajnostno. Istočasno bi kont.rohng moral nadzirati ure sničevanje zavez in konkretnih programov vključno z njihovim financiranjem (BUTTOUD/SAMYN 1999). • Strateški kontroling na ravni podjetja ali zavoda, bi moral zagotavljati informacije o razvoju podjetja. Najpomembnjše med njimi so kateri produkti naj se proizvajajo, katere storitve se naj razvijajo (npr. turizem, pohodništvo, gradbeni les , drva, itd.), za katere potrošnike, za kakšno ceno, itd. Poleg tega bi strateški kontroling moral pomagati pri presojanju pravilnosti politike podjetja (KASSEL 1998, RIPKEN 1993, ZIE­ SLING 1999). • Operativni kontroling na ravni podjetja naj bi obravnaval področja kot so naravni, človeški in tehnološki viri in računovodstvo (Feghhi, cit. BACHMANN 2001a). Kljub različnim ciljem, monitoring in kontroling ne bi smela biti razdeljena na dva različna dela. Ker delujeta na istih načrtovalskih ravneh in obravnavata podobna vprašanja (čeprav iz različnih vidikov) morata biti povezana z skupnim infor­ macijskim sistemom. Kot je že bilo omenjeno, monitoring in kon­ troling oba zavisita od velikega števila informacij. Da bi se informacijski sistem kar najbolj izkoriščal, 415 Kovač, M. : Veliko prostorsko stratesk.o načrtovanje za trajnostn! razvoj gozdov ( 1. del) bi moral izpolnjevati naslednje zahteve (prim. 2.3.5 Demokratično reševanje problemov LUNO 1986): Glavna cilja demokratičnega reševanja problemov • prilagodljivost različnim ekološkim in sta omilitev konfliktne situacije ali iskanje in upravljalskim pogojem, uveljavitev kompromisne rešitve (prim. WALKERJ • uporabnost na različnih načrtovalskih in DANIELS 1997). Do]. 1990 se je zahodnoevropsko gospodarskih ravneh, gozdarstvo srečevala samo z reševanjem konfliktov, • p1imernost za statistično analiziranje, ki je teklo v okviru usklajevanja ciljev (prim. • primerljivost in prožnost pri zadovoljevanju BACHMANN 200la). S povečano zapletenostjo različnih informacijskih potreb znotraj in zunaj prostorske problematike in z razvojem demohacije gozdarstva, pa se je demokratično reševanje problemov razvilo • primernost za avtomatsko obdelavo podatkov, v samosvoje področje, ki je danes eden izmed • prijaznost. temeljnih kamnov (tudi lastnost ali filozofija) Da bi se to doseglo je potrebno pri snovanju načrtovalskega procesa (FAO/ECE/ILO 1998, integriranega informacijskega sistema upoštevati BACHMANN 200la, BUCHY/HOVERMAN naslednje faktmje (LUNO 1986): 2000, COMMITTEE 1999, EGLI/LIETHA/ • standardizacijo, SCHNEIDER 1994). • objektivnost podatkov in informacij, Zaradi različnih ciljev, različnega dojemanja • kontrolo in osebno odgovornost za podatke in gozda in številnih metodoloških pristopov (aktivni, za izvajanje monitoringa; pasivni), demokratično reševanje problemov ne • sodelovanje in koordinacijo. more teči po vnaprej znanih postopkih (EGLI/ Nadalje, integrirani informacijski sistem LIETIWGEISER 1997). Razlog temu je nepred- (slika 10) bi moral biti vzpostavljen v skladu z vidljivo obnašanje udeležencev postopka, ki se novimi spoznanji računalniške znanosti in prostor- zaradi narave problema na eni stJani in cilja na drugi ske infromatike, ki sta uspeli zaobiti nekdaj ostre (slika 1 l) navadno razvije v eno izmed štirih stanj meje med različnimi tipi podatkov in dovoljujeta (PRISCOLI 1997): prostorsko, večravninsko , večnamensko, in časovno • Med vsemi je najlažje rešljivo stanje > '>Strinjati integracijo (LUNO 1986). se - strinjati se«, ki je rešljiva z objektivnimi pristopi. Cll..JI !'x, - .. ... ·· ·· ······ ·~ ... OMEJITEV REKREACIJE ....... ~· · ··- . ........ .....•.. ZAŠČITA Z ZAKONOM i . STRINJATI ' SENE \ SE ' STRINJATI 1 1 <(f- ~ 1 l :::Itn 1 u~ ~~ REŠEVANJE 1 <( ~~ ' ~-t!.Ll~ l INSPIRACIJA ~ ..... PROBLEMOV 1 :ga:::f- ~~ ' f.l~co POGAJANJE l ~ ' ....:10::<( ' ' I::Q~:r: ---- ' oz- ------~ ~--------~---------------- ' ~ ;:::,[i ~ ' ' ~N ...... ' z~ ~ 1 ' SKUPNA (..Lltil ~~ OBJEKTIVNA : f-0 ANALIZA 1 ANALIZA, z z ..... ~ 1 ~lil ~ 1 POGAJANJE 1 ~ ' ' Sli ka ll: Možna začetna pozicija pri reševanju problemov (PRISCOLI 1997) 41 6 • Stanje '>'>Se ne strinjati-strinjati se« največkrat nastane zaradi nezadostnega znanja. V večini primerov, če le je nasprotna stran naklonjena rešitvi problema, je z izčrpnim informiranjem nastalo stanje mogoče razrešiti. Če temu ni tako so neizogibna pogajanja in prepričevanja, ki morajo teči v smeri drugačnega razumevanja problema in spremembe zavzetega stališča, nujna. • Zelo podobna je nasprotna situacija >>strinjati se- se ne st1injati <<, v kateri udeleženec postopka problem razume in ga šteje za relevantnega, vendar se ne strinja s predlagano rešitvijo. Tako kot prejšnje tudi to stanje zahteva izčrpna pogajanja in včasih celo posredovanje mediatorjev. • Skoraj nerešljive se zdi zadnje stanje »Se ne strinjati - se ne strinjati << , do katerega pride, ko udeleženec postopka ne priznava niti narave problema niti mogočih rešitev za njegovo pre­ mostitev. Tako stanje je rešljivo samo s kariz­ maričnimi navdihi. Demokratično reševanje problemov v bistvu povezttie dva instrumenta: participacijo in reševanje GozdV61 (2003) 10 Kovač, M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (1 . del) ___ _ 1 i CILn PRISTOPOV KOMUNIKACIJA POSVETOVANJE KONSENZ •ANKETA •DELAVNICA • PARTICIPATIVNO •RAZISKA.VA • POSVETOVALNA UČENJE •PO IZVEDBA SKUPINA •MED lACIJA •JAVNO UČENJE •POGAJANJE PARTICIPACIJA ~~JW~ I REŠEV ANJE PROBLEMOV Slika 12: Povezava mcd sodelovanjem in konfliktnim gospodarjenjem (PRlSCOLI 1997) konfliktov. Medtem ko je prvi osredotočen na demokratično izražanje interesov (PRJSCOLI 1997) in na ustvarjanje delovnega okolja za oblikovanje sporazumnih rešitev, je naloga reševanja konfliktov jasna izostritev in seznanitev z različnimi interesi, njihovo združevanje in iskanje za vse stranke sprejemljivih rešitev (PRISCOLI !997, BACH- MANN 200la). Čeprav se oba postopka po svojem bistvu močno razlikujeta, kar v konkretnih p1imerih lahko vodi v slepo ulico ali do vsiljevanja rešitev (PRISCOLI 1997), se razlike med njima v zadnjem času zmanjšujejo (slika 12). ~ORAKI l. 2. 3. 4. 5. i K temu je močno pripomogel razvoj novih delovnih tehnik kot so participativna učenje, UVOD V ~ PAR TI CIP A TIVNO UČENJE SITUACIJSKA .ANALIZA INDENTIFICIR.ANJE IN ZAZNAV ANJE SITUACIJE DIALOG O OBLIKOVANJE CIUEV lNTERESlli IN SKRBI RAZVOJ ZAČASNTII MODELOV, SlNTEZ.A, PRllv.IERJANJE MODELOV Z REALNOSTJO ANALIZA SKUPNA RAZ PRA VA O ŽELENTII Thr SPREJEMLJIVlli SPREJ.v.1E:MB AH VREDNOTENJE IZVAJANJE SPREJ.vllilvffi 6. PRIDOBN ANJE U ČrnKO V L __ ODLOČANJE j Slika 13: Povezovanje sodelovanja pri učenju 7, načrtovanjem (prevzeto od DANlELS/ WALKER 1997) GozdV 61 (2003) 1 O 417 Kovač , M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov ( 1. del) ·---- - alternativne metode reševanja konfliktov. ki vklučujejo mediacijo, participativna reševanje konfliktov (soočanje posameznikovega z večinskim mner~em) in participarivno odločanje (PRISCOLI 1997, DANIELS/WALKER 1997). Kljub zapletenosti teh novo razvitih postopkov, demokratični pristop k reševanju problemov nudi gozdarskemu načrtovanju številne prednosci. Najpomembnejše med njimi so: • omogoča vsakomur, da nič ne izgubi ampak so zmagovalci vsi udeleženci postopka (PRTSCOLI 1997), • podpira izoblikovanje državljanjske zavesti v odnosu do trajnostnega okoljskega razv~ja (prim. PRISCOLI 1997, FAO!ECE/ILO 1998), • daje gozdarstvu možnost, da sprejema boljše odločitve, ki povezujejo socialno komponento in trajnostno gospodarjenje (KAZEMI 1999), • omogoča delitev kolektivne odgovornosti za sprejete odločitve (politika, stroka. javnost, lastniki gozdov), • dvig zaupanja v pomen načrtovanja s strani lastnikov in javnosti. • v večini primerov tak pristop zmanjšuje stroške in poveča učinkovitost načrtovanja (izogib ložbam in sporom, PRISCOLI 1997). Za zaključek. Če gozdarsko načnovanje želi, da se načrti, ki jih ustvarja resnično materializirajo in samo ne želi ustvarjati konfliktnih stanj (ki so v življenju znana pod imeni kot sta npr. NIMBY­ Not In My Backyard (Ne Na Mojem Vrtu ali Ne Za Mojim Vrtom) in 3-1 - Invite, Inform, Ignore (Vabi, Informiraj, Ignoriraj) (Susskind in Cruik­ shank, cit. WALKER/DANIELS I 997), mora preiti v participavno načrtovanje ki naj zaobjema vsaj dmgi, cretji. peti in šesti korak, kot je to prikazano na sliki 13. 3 LITERATURA AC, 1995. Alpska konvencija. Uradni list RS . 19: 93-115. ALLIANCE, 2002. Straregic Planning. Washington, The Alliance for Nonprofit Management. (http:!/ www.allianceonline.org/aboutus.html ( 13 May 2002)). AMMER, U./UTSCHIK, H .. 1982. Methodische Ubcr­ legungen fUr eine Biolop-kartierung im Wald. Forslw. Cbl., 101. 60-68. ANKO. B., 1982: Izbrana poglavja iz krajinske ekologij~. Ljubljana, Univerza v Ljubljani. Biorehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo. 299 s. 41 8 ANKO, B .. 1995. Funkcije in vloge gozda - skripta. Ljubljana, Univerza v Ljubljani. Biotehni~ka fakulrcta, Oddelek za gozdarstvo. 181 s. BACHMANN. P., 1990. Forsteinrichtung und Walder­ haflung. Sch\veiz. Z. Forstwes., 141. 6. 415-430. BACHMANN. P., 1993a. Forsreinrichtung im Rahmen einer integralen forstlichen Planung. Schweiz. Z. Forstwes., 144, 12. 919-926. BACHMANN, P .. 1999a. Umsetzung der Waldent­ wicklungsplanung. Schweiz. z. Forstwes., 150. 8. 297-300. BACHMANN, P. , 200\a. Forstliche Planung I!III. Skripl fUr die Lehrveranstaltungen. Zi.1rich. Professur fUr Forsreinrichtung und Waldwachstum, ETH Zurich. BACHMANN, PJBERNASCONI, A./BOHNENBLUST. S. et al., \996a. Neue Wegc der forstlichen Planung. Umwelt-Materialien, Wald (FLAM). Bern. Bundesamt fUr Umwelt. Wald und Landschal"t (BVWAL), 45. 32 s. BACHMANN, P./KOHL, M./PA.IVINEN. R. (ed.). 1998. Assessmc:nt of Biodiversity for Improved Forest Planning. Proceedings of the Conference on Assessment of Bio-diversity for Improved Planning, 7-11 Ocrober 1996, held in Monte Verita. Swirzerland. Dordrecht, Boston, London, Kluwer Academic Publishers: 422 s. BELAK. J. et al.. \993. Podjetništvo, politika podjerja in managemenr. Maribor. Založba Obzorja. 507 s. BERNASCONI, A. , \986. Kartierung der Funktion­ stauglichkeit eines Waldes als Grundlage flir die for~tliche Planung dargestellt am Beispiel der Gemeinde Leissigen (Diplomarbeit). Zurich, Institut fi.ir Wald- und Holzforschung, Fachbereich Forst-einrichtung, ETH ZUrich: 121 s. BERNASCONI, A .. 1996. Von der Nachhaltigkeit zu nachhahigen Systemen. Forstliche Planung als Grundlage nachhaltiger Waldbewirtschaftung (Diss. ETH Nr. 11195). Beihei'L 76 zur Schweiz.. Z. Forstwes. 176 s. BERNASCONI, A./BACHMANN, P .. 1994. Konzept ·'Forsrliche Planung''. Flankierende Massnahmen zum Walderbebungsprogramn1. Modul "Waldfunktionen und Planung" Projekt l. l. ZUrich. Professur fUr Forste­ inrichtung und Waldwachstum, ETH Zurich: 20 s. BERTALANFFY. Von, L, 1988. General Sy:;(em Theory. Fuundations. DevelopmenL App!icarions. New York, George Braziller. 295 s. BMLFW. 198R : WEP - Richrlinien liber Inhalt und Ausgeswltung des Wald-entwicklungsplanes. Wien, Bundesminislciium ftir Land- und Forsl\virtschaft: 44 p. BMLFW, J993. WEP - Der Wald~nrwicklungsplan . Information liber Forstliche Raum-planung. Wien, Bundesministerium f"tir Land- und Forstwirtschaft: 30 s. BOLSTAD, P.V./SMITH, J.L.. \992. Errors in GlS. Journal of Forestry, 90, 1\. 21-29 . BRASSEL, P./BRANDU, U.-B. (ed.), 1999. Schweize­ risches Landesforstinventar. Ergebnisse der Zwei­ taufnahme 1993-\995. Bern, Stuttgart, Wien. Verlag Paul Haupl. 442 s. BROOKS, D. J./GRANT, G.E., 1992a. New Approaches to Forest Management - Background. science issues, GozdV 61 (2003) 10 Kovač , M. : Velikoprostorsko strateško nacrtovanje za trajnostni razvoj gozdov ( 1. del) and research agenda (part one). Journal of Forestry, 90, l. 25-28. BROOKS, D.J./GRANT, G.E., 1992b. New Approache::­ to Forest Management -Background . science issues. and research agenda (part two) . Journal of Forestry. 90, 2. 21-24. BUCHY, !vf./HOVERMAN, S .. 2000. Understanding Public Participation in Forest Planning: a review. Forest Policy and Economics. l. !5-25 . BUTTOUD. G./SAMYN. J.-M ., 1099. Politique et Planificarion Forestičres . Guide pour Ja formulation et l'elaboration. Bernc, Intcrcooperation: 87 s. CHAUVIN. C.. 1999 . L'amenagemenr de~ fon~rs de montagne. Rev. For. Fr. LI- numero special. 230-238. COMMfTTEE OF SCIENTISTS, 1999: Sustaining the People ·s Lands. Washington. D.C. , U.S. Depanment of Agriculture: 193 s. (hllp://www.fs.fed.us/forurn/ncpa/ rulc/ cosreport.shtml (01.06.2002)). DAENZER. W.F./HUBER . F., 1997. Systems Engineering. Merhodik und Praxis. ZUrich . Verlag lndustriclk Organisation: 618 s. DANIELS, S.E./WALKER. G.B., 1997. Collaborative Learning and Land Management Conflict. In : Conflict Management and Public Participation in Land Management. Solb~rg, 8./Miina . S. (ed .). EFI Proceedings, 14. 37-60. DOBBERTIN, M.K. (ed .). 1998 . Indicarors for forest biodiversity in Europe: Proposal for terms and del'initions - V.I.O, Oc1. 1998. Technical Report No. 4. Birmensdorf, WSL. 68 s. DOLINŠEK, H .. 1993: Forty Years of Close-to-Nature Silviculture in Slovenia. ln: PRO SILVA 1993. Actes du ter congr~s europeen, Besanc;on, Juin 21-24. 1993: 83-94. DUH. M .. 1999 . Modeli integralnega in strateškega managementa . MER Journal FUr Management und Entwicklung. 1 , 2. 40-60. EGU. C./UETHA. A./SCHNEIDER. R .. 1994. Zur Mil\virkung der Bevolkerung bei der forstlichen Planung. FLAM-Projekte Modul ''Waldfunktionen und Planung". Teilprojekt 2. 1. Mitwirkungsverfahren/ Raumplanung, 2. Jahresbcrichr 17. Oktober 1994 . Ztirich , Geographische5 Institut Universitat ZUrich­ lrchd. 34 s. FAO/ECE/ILO. 199~ . Public Panicipation in Forestry in Europe and North America. Geneva. Joint FAO/ECE/ ILO Commiuee on Fore~t Technology. Management and Training. 130 s. FNFP, 1999. Finland's National Forest Programrne 20!0. Ministry of Agriculture and Forestry, Publications 2/ 1999. 40 s. FORMAN. R.T.T./GODRON. M .. 1986. Landscape Ecology. New York. Chichester, Brisbane, Toronto. Singapore, John Wi ley & Sons. 618 p. FPCBCA. 2002. Forest Practices Code of BC Acl. The Government of British Columbia. (http:// www.for.gov.bc .ca/tasb/\egsregs/fpc/fpcact/contfpc.htm (03.06. 2002)). GozdV 61 {2003) 10 FRANKLIN, J .F. . 1997. Ecosystetn Managcllltnt: An Overview. Ecosystem Management. Applications for Sustainable Fore-;L and Wildlife Resources. Boyce M. S./Haney A. (ed). Ne\V Haven, London. Yale University Press. 21-53. FRI, R.W., 1991 Sustarnable Development. Can we pul these principle5 into practice? Journal of Forestry. R9, 7: 24-26. (iALE, R.P./CORDRAY, S.M ., 1991. What Should Forests Sustain? Eight answer:). Journal ofForestry, 89.5: 31-36. GGO KOČE V JE, 1990. Območni gozdno gospodarski načrt za GG Kočevje \991-2000. Kočevje, GG Kočevje: 254 s. GOLOB, A. (cd.)., \998. Dokumenti vseevrop~kega procesa o varovanju gozdov v Evropi. Ljubljana. Ministrstvo za kmetijstvo. gozdarstvo in prehrano: 63 s. GORDON. R .. 1993. Grundlagen fiir die Beriicksichtigung der gesel!schaftlichen Anspri.iche an Jen Gebirgs,va!d im Rahrnen der Forsteinrichtung (Diss. ETH Nr. l0182). Zurich, Professur fi.ir f.'orsteinrichtung und Wald­ wachstum. ETH ZUrich. 193 s. GOSZ. J.R./ASHER. J./ HOLDER. B./KNIGHT, R. er al.. 1999. An Ecosysrern Approach for Understanding Landscape Diversity. Ecological Stewardship, Vol. 11. Scxlon. W.T./Malk. A.J./St .aro. R.C./Johnson, N.C. (cd.). Elsevier Science Lld. JSR-19. ). GRABHERR, G./KOCH. G./KIRCHMEIR, H., 1997. Bildatlas ''Naturnahe Oster-reichischer Walder". Sonderdruck zur Osterreichischen Forst'leitung 1/97. 39 s. GRABHERR. G./KOCH, G./KIRCHMEIR. H./REITER. K., 1998 . Hemcrobie dster-reichischer Waldbko­ systcmc. Osterreichische Akademie der Wisscnschaf­ ten. Ver-dffentlichungen des Osterreichischen MaB­ Programms, Band 17. Innsbruck, Universitatsverlag Wagner. 449 s. GROSSMANN, W.D., 1984. Methods for An