D Iz domače in tuje prakse Namnožitev pisanega jesenovega ličarja (Hylesinus fraxinž Panz., Coleoptera: Scolytidae) v bližini Ilirske Bistrice *Maja JURC Na področju OE Sežana, KE Ilirska Bistrica, na površini 2.80 ha (parcel ne št. 1689.1681/6, 1867 /2) se je na velikemjesenu namnožil pisani jesenov ličar (slika 1 ). Dne 26. 2. 2002 smo si sestoj ogledali: lastnik parcel M.Rolih, iz OE Sežana vodja KE F. Pfajfar in R. Fidel, iz OE Postojna M. Jelinčič. študenta gozdarstva M. Bizjak in A. Kresevič, I. Rener - GIS ter M. Jurc - BF gozd. Ocenili smo poškodbe, zastavili raziskavo bionomije pisanega jesenovega ličmja ter določili ukrepanje. Na jesenih najdemo nekaj podlubnikov iz poddružine ličarjev (Hylesininae). To so H_vlesinus crenatus F. (veliki črni jesenov ličar), Hylesinus oleiperda F (mali črni jesenov ličar), Hylesinus orni Fuchs.(šarastijesenov ličar), Hylesinusfraxini Panz. - syn. Leperesinus varius F. (pisani jesenov ličar) ter manj pogosto še nekatere druge vrste kot je npr. Scolytus scolytus F. (veliki brestov beljavar) (ESCHERICH 1923). Pri nas je najnevarnejši pisani jesenov ličar. Pisani jesenov ličar se pojavlja na velikem (Fraxinus e.rcelsior L.) in malem jesenu (F ornus L.) (glavna gostitelja), divji oljki (Olea europea L.), španskem bezgu (Svringa vulgaris L.), črnem orehu (Juglan.1· nigra L.). dobu (Quercus robur L.), izjemoma na robiniji (Robinia pseudoacacia L.) ter na jablanah (Malus sp.) (ESCHERICH 1923). Poleg tega ga redko najdemo tudi na ameriškem jesenu (Fraxinus americana L.). Fagus spp., Acer spp., navadni Jeski ( Corylus avelhow L.) ter navadnem gabru ( Carpinus be tu !us L.) (http:/ /babel.alta­ vista.com/tr). Razširjen je v nižinskih in gričevnatih gozdovih centralne in južne Evrope (Mediteran), južne Skandinavije, območja Leningrada (tudi v parkih) in Smolenska ter v severni Afriki (NOVAK 1 HROZINKA 1 STARY 1976). Hrošček je ovalen. čokat, dolg 2.5 - 3.5 mm. Barve je temne, tipalke in noge so rjavo rdečkaste. Prepoznamo ga po pisaniem zgornjem delu telesa, ki je prekrit z drobnimi svetlimi in temnimi luskicami. Te luskice oblikujejo nepravilni pegasti vzorec, zaradi česar je vrsta tudi dobila ime »pisani« (slika 2). Telo se konča v blagem loku, bazalni rob pokrovk je sedlast in na njem so izrazite grbice. Širina pronotuma je manjša od njegove dolžine. *Doc. dr. M. J., BF, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1001 Ljubljana, SLO 160 Ovalni kij prelomljeno-betičastih tipalk je iz treh segmentov, ki so med seboj ločeni z razločni mi šivi. Tretji členek tarzusa je srčast (GRUNE 1979). Materinski hodniki so na stoječih deblih pravilno dvokraki prečni, dolgi 6 - 10 cm, široki 1.5 mm s kJatkim vhodnim rovom (slika 3). Larvalni rovi so v povprečju dolgi 4 cm, nabiti s črvino, precej navpični na zgornjem delu materinskega rova, na njegovi spodnji strani skrenejo vstran. Število rovov je lahko neverjetno veliko in včasih ni kvadratnega milimetra sko1je brez hodnika. Tako so na kosu debla, ki je bil dolg 2,8 m in je imel zgoraj obseg 32,5 cm in spodaj 60 cm našli pribJ. 24.000 izhodnih odprtin (ESCHERICH 1923). Pri veliki množici se larvalni hodniki križajo. Materinski in larvalni rovi so zarezani v les, le v debelih deblih potekajo večinoma v sko1ji in se le plitko zažirajo v les. Zato imajo debelejša debla po odstranitvi skmje izgled umetniških rezbarij. Bubilnica leži v osi larvalnih hodnikov plitvo v lesu ali prodira navpično vanj. Rovni sistem lahko izgleda tudi drugače. V starejših deblih z debelo skorjo so lahko materinski hodniki dolgi 15 - 16 cm. V takih primerih vhodnih delov ne vidimo, materinski rov poteka v notranjem delu skmje od zavrtine, od katere levo in desno vidimo levi in desni krak materinskega rova. V drobnem materialu npr. v vejah, so materinski hodniki komaj 4-5 cm dolgi in lahko ležijo poševno aJi vertikalno. Tudi v ležečih deblih imajo materinski rovi poševno ali vertikalno smer, vhodni rovi na panjih pa imajo oster kot in so rovi nepravilni. Rovi lahko nastanejo pri zrelostnem žrtju, regeneracijskem prehranjevanju ali pri izžiranju rovov za prezimovanje. Mladi hrošči vrtajo v krošnji ali v tenkolubnih delih gostitelja v še zeleno skorjo. Ti rovi potekajo v različnih smereh in praviloma niso daljši kot 2 cm. Po nekajkratnih napadih in tudi zaradi izžiranja kratkih rovov v sko1ji, v katerih prezimujejo (Slika 4, 5), nastanejo na deblih gostitelja odebelitve in razpoke, ki spominjajo na rakave rane (»jesenova roža«). Včasih te poškodbe opazimo po celem deblu gostitelja, od krošnje do dnišča debla (slika 6,7). . Bionomija: v zvezi s številom generacij so mnenja deljena: po enih avtorjih ima H. fraxini eno generacijo letno (univoltina vrsta), po drugih pa dve generaciji letno (polivoltina vrsta). Po prvih poleti odlaga jajčeca sestrska generacija ali stare samice po njihovem regeneracjskem žrtju v obrši dreves. GozdV 60 120021 3 Iz domače in tuje prakse Slika l. Pogled na posekan jesenov les, v ozadju napaden ses1oj jesena v bližini rJirske Bistrice. marec 2002 Slika 2. Pisani jesenov ličar, imago (velikost 2.9 mm) Slika 3. Ravni sistem pisanega jesenovega Jjčarja Sliki 4. , 5. Prezimovanje h.roščka v kratkih rovih v skorji ličarja Sl iki 6 .. 7. »Jesenova roža« na deblih jesena (vse fotografije Jurc) Roji navadno od marca do maja. Izjemoma, ko so zime mile, se lahko rojenje začne prej, tako da izdelujejo samice svoje rove že okoli 10. februarja. V takih primerih se lahko pojavi prava druga GozdV 60 (2002) 3 generacija (ESCHERICH 1923). Prezimuje v stadiju imaga v kratkih, do 2 cm dolgih hodnikih, pri čemer opravjjo imagi dopolnilno žrtje (žrtje za prezimo­ vanje se prekriva z dopolnilnirn žrtjem). Tako kot 161 Iz domače in tuje prakse za večino podlubnikov tudi za pisanega jesenovega ličarja potekajo raziskave atraktantov za detekcijo in zatiranje te vrste. Raziskave odzivanja H fraxini na atraktante kažejo. da nizke koncentracije etanola in feromona eksobrevikomina, ki ga izločajo samci, delujeta sinergistično in privlačita samice v pasti v velikem številu (KLIMETZEK 1 KOHLER 1 VITE 1 KOHNLE, 1986). Raziskave fitokemijskih odnosov med Hfraxini in gostiteljem kažejo, da se osebki te vrste odzivajo na izločanje fraksetina in fraksina gostitelja (CHARARAS. 1980). Zanimive so raziskave komunikacij jesenovih ličarjev. Češki raziskovalci ugotavljajo, da jesenova ličarja Hylesinus fraxini in H. oleiperda komunicirata s stridulacijskim mehanizmom in s feromoni. Obe vrsti imata elitro-abdomonalni tip stridulacijskega aparata s pomočjo katerega se oglašata. Oglašanje je podobno šklepetanju zob, oglašanje v stresu je posamično, rivalsko pa je dvojno in se razlikuje od prvega tipa v številu in trajanju tresljajev. Stresno in privabljevalno oglašanje vrste H. oleiperda je dvojno in se razlikuje v nekaj značilnostih od oglašanja H. fraxini. Podobno oglašanje je ugotov­ ljeno tudi pri vrstah rodu Dendroctonus, Pseudo­ hylesinus in Hylurgops (RUDINSKY 1 VALLO, 1979). Samec H. fraxini kopulira z dvema samicama in vsaka samica izdela en krak dvokrakega prečnega revnega sistema. Samice H. fraxini proizvajajo agregacijske feromone (RUDINSKY 1 VALLO, 1979). Poškodbe: H. fraxini napada gostitelje vseh starosti, pri močnejših napadih tudi najtanjše vejice (do debeline svinčnika). Preferira starejše gostitelje in napad se začenja od obrše in se nadaljuje proti dnišču debla. Zaradi napada se najprej sušijo poganjki, nato veje in tudi deblo (ESCHERICH 1923). Najdemo ga predvsem na bolehnih gostitelj ih, včasih tudi na popolnoma zdravih (primarni in sekundarni škodljivec). Napada tudi sveže podrta 182 drevesa. V virih najdemo podatek, da so gradacije kratkotrajne in mortaliteta pisanega jesenovega ličarja je po kulminacijah močna (http://ba­ bel.altavista.com/tr). Zatiranje: Zaščita gostiteljev in preprečevanje napadov H. fraxini temelji na nagnjetDU te vrste, da naseljuje sveže posekana debla. Priporočajo postavitev lov nih dreves. Za prvi nalet jih polagajo do kraja marca, za drugega pa konec junija. Lovna debla so lahko ležeča ali stoječa. Zalega ima veliko naravnih sovražnikov, ki so značilni tudi za druge podlubnike. Specifični paraziti H. fraxini so vrste iz skupine kožekrilcev kot so npr. Preromalus bimaculatus Ns., P bivestigatus R., P fraxini R. in druge. Viri: l. CHARARAS, C., 1980. Phytochemical relations betwcen certain Scolytidae (Insecta Coleoptera) and broad-]eaved trees. Comptes Rendus Hebdomadaires des Seances de l"Academie des Sciences, 0.,291, 6, 561-564. 2. ESCHERICH, K., 1923. Die Forstinsekten Mitteleuropas. Zweiter Band. Berlin, Verlagsbuchhandlung Paul Parey, 499-502. 3. GRONE, S., 1979. Handbuch zur Bestimmung der europaischen Borkenkafer. Verlag M.& H. Schaper Hannover,182 str. 4. KLIMETZEK D. 1 KOHLER, J. 1 VITE, JP: 1 KOHNLE, U .. 1986. Dosage response to ethanol mediates host selection by ·secondary' bark beetles. Naturwis­ senschaften, 73, 5, 270-272. 5. NOVAK. V. 1 HROZINKA. F./ STARY, B., 1976. Atlas of insects harmfu\ to forest trees. Volume l. Elsevier Scientifis Publishing Company Amsterdam-Oxford-New York, 125 str. 6. RUDINSKY.JA. 1 VALLO,V., 1979. The ash bark beetles Leperesinusfmxini and Hylesinus oleiperda: stridu\atory organs. acustic signals and pheromone production. Zcitschrift fur Angewandte Entomologie, 87, 4, 417-429. 7. http://babel.altavista.com/tr, 17.03.2002 GozdV 60 (2002) 3